Če si star...
ALI SMEMO SAMO OD DRU2BE TERJATI, DA NAM REŠUJE PROBLEME?
Temule razmišljanju je dalo povod nekaj povsem slučajno ujetfli zgodb iz življenja starih v naši občini. Nič pietirano novega ni v njem, nič takega, kar bi sredi obilja najrazličnejših teotij o varstvu ostarelih zaoralo svežo ledino. Sicer pa to tudi ni njegov namen; le opozoriti želi na nekaj tistih malenkosti, ki se nam v naglem toku dneva čestokrat izmuznejo iz misli.
Kje je meja, ki loči stare od malo manj starih? Kako sploh ločiti ene od drugih? Mnenja o tem so si na moč deljenain naj-bolje bo, da se oprimemo kar tistega, ki postavlja ločnico pri petinšestdesetih letih. Če je tako, potem je star že skoraj vsak deseti Slovenec — in če prištejemo še tiste, ki so preko-račili pokojninsko mejo, je starih še več.
Torej smo se postarali kot narod. Nič zastrašujočega ni v tem, saj vemo, da je v svetu dovolj družb, ki so bolj razvite od nas, pa so še starejše. In ven-dar nas je nekako sredi dela in reševanja problemov, ki jih je pred nas postavljala mladost, zateklo to spoznanje. Spoprijeli smo se še z novimi nalogami. Prav v teh dneh, ko razprav-ljamo o novem referendumu, smo bili obveščeni o poteku gradnje doma za stare v Šiški, kjer bo našlo prostor 228 obča-nov. Lepo in pohvalno. Paje to dovolj ?
Seveda je prav, da gradimo domove za stare! Še več bi jih morali, saj ni malo takih v Slo-veniji, ki se jim dobesedno temelji majejo. Pravje tudi, da jih gradimo s pomočjo samo-prispevka — kako pa bi sicer vse to zmogli? Pa kljub temu: ali smemo le od družbe zahtevati, da nam rešuje probleme, ki jih je pred nas postavil čas?
Naše družine naglo spremi-njajo nekdanjo podobo. Niso več tako patriarhalno narav-nane, stari so vse manj vključe-ni v družinsko skupnost. To pa poleg ugodnih prinaša tudi maiij    zaželene   posledice.
Toliko vnebovpijočega se dogaja v naši bližnji okolici, to-liko takega, kar para srce in ra-zum, pa vendar nekako prezre-mo ali pa hočemo skriti očem. Slišim zgodbo o zapuščeni ženi-
ci, ki je vzredila in spravila h kruhu osmero otrok, zdaj paga ni med njimi, ki bi poskrbel zanjo. Slišim za invalidnega očeta, ki.ga sinovi zmerjajo, ker imajo menda preveč skrbi z njim. Ali pa, kako si v neki dru-žini vsak dan žele, da bi ,,staro" pobralo in bi tako pridobili nekaj več prostora. Pa še je ta-kih zgodb! Kdaj pa kdaj se o njih razpiše kakšna naša revija, pa se hitro zganej o Slovenci in dvignejo prst, češ, z lučjo išče črnih madežev v naši družbi... Tole sem hotela reči: starost je neogiben fiziološki proces, ne moremo mu uiti. Vsega grenke-ga in težkega, kar prinaša s se-boj, ne bomo rešili z gradnjo domov. Probleme bomo zmanj-šali, seveda, pa tudi omilili s patronažnimi obiski na domu in primerno prehrano. A potrebno je še nekaj: pozornost in lju-bezen, tisti čisto osebni prispe-vek, ki smo ga do ostarelih dolžni ne le zaradi čustvenih ali družinskih vezi, ampak prepro-sto kot - ljudje.
Marjana Vončina