Ko je pogorela prva slovenska vas— Rašica
»Nikogar se nismo bali!"
Za občane skupščine občine Ljubljana-Siška in krajevno skupnost Gameljne-Rašica je sep-tember pomemben, ker na svojem območju obeležujejo poraemben dogodek iz casov na-rodnoosvobodilnega boja.
Tu naj omenim dva dogodka: prvi je 18. september 1941, ko je Rašiška partizanska četa izvedla uspešno vojno akcijo na sovraž-nika. Drugi zgodovinski dogodek je 20. sep-tember 1941, ki je edinstven primer v tem času za Slovenijo: požig prve slovenske vasi Rašlea, ki jo je požgal nemški okupat.Gr.
V tem mesecu pa je in bo tudi živ spomin na 17. avgust 1941, ko je bil v gozdu vrh vasi Rašice zbor Kamniškega partizanskega bataljo-na. AKCIJA PRI »PASJEM POTOKU«
Največja in najpomembnejša vojna akcija Rašiške partizanske čete je bila 18. septembra 1941 na Rašici.
Akcija je bila na cesti, fei pelje v vas pod strmim, z drobnim drevjem poraščenim gozdi-čem in nekaj metrov više proti Rašici od stro-gega ovinka all dobrih 100 metrov oddaljena od kmetije Janka Jesiharja.
Ta kraj domačini imenujejo »pasji potok«. Z vsem orožjem smo napadli nemški avtomo-bil, v katerem je bilo pet vojaških oseb in ci-vilist, ki je Nemce vodil.
Taborišče naše partizanske čete je tedaj bi-
10   zahodno   od vasi  Rašica,  oddaljeno   dobrih
11  minut hoje. V popoldanški uri je opazil stra-žar skupino Nemcev na oddaljenosti komaj 30 metrov. Šli so po gozdni poti v smeri Rašice, proti zelenemu travniku nad vasjo.
Stražar je takoj obvestil poveljstvo. Četa je bila tedaj zbrana v taborišču, bilo je ravno pred obedom. Komandir Kosec nas je nekaj potegnil hitro za seboj, z nami je bil tudi mi-traljezec iz moje desetine in že smo bili Nem-cem za petami. Šli so po travniški stezi na-vzdol in že bi lahko udarili, ko mi naenkrat reče komandir: »Hitro nazaj v taborišče«. Za-čudeno sem ga pogledal, on pa mi je med pot-jo nazaj v taborišče povedal svojo zamisel in končni sklep, ki je bil resnično odličen: »Nem-ci gredo v vas Rašico, tam imajo avto in od tam morajo z zaokroženo vožnjo po cesti pri-peljati v pasji potok, kjer jih moramo le po-čakati in napasti.« Tovariš Kosec je bil rojen vaščan in je izmed vseh nas najbolje poznal teren. Urao smo zbrali vso četo. S preraču-nano hitrostjo smo pohiteli navzdol po travni-ku, tesno ob gozdu zaokrožili pohod skozi nji-ve in se spustili po stnnem gozdičku navzdol na mesto napada.
Poveljstvo nam je na kratko izdalo ukaz, zavzeli smo položaje. Komaj smo se malo od-dahnili od hitrega pohoda, že so se od vzhoda prikazali Nernci in njihov avtomobil je ustavil točno pod našo zasedo.
Zanimivo je, da se je prav ob tem času na cesti pojavil tudi kmet Janko Jesihar z Rašice s konjsko vprego in vozom. Ker se vozili za-radi ozke ceste ne bi mogli srečati, je ravno to prisililo Nemce, da so počakali na tem me-stu, kjer jih je že opazovalo bistro partizan-sko oko.
Povelje »STRELJAJ!« je bilo izrečeno, na-enkrat je bliskovito zagrmelo iz vsega orožja.
Na povelje »JURIŠ!« smo se spustili po bregu in že smo bili pri avtomobilu. Z ugoto-vitvijo, da v avtu ni več takšne zasedbe, kot smo ga videli poprej,,smo napravili po »švab-sko« hajko za tistimi, ki so pobegnili. Ko sem se vrnil, sem v komandirjevih rokah zagledal človeka, ki je vodil Nemce. Strahopetno se je izgovarjal, da je Slovenec, da so ga Nemci s silo vzeli s seboj itd., toda tega mu ni nihče verjel, kajti če bi bil zaveden Slovenec, ne bi vodil Nemcev po rašiških gozdovih, ki mu niso .mogli bili znani, saj je bil njegov dom odda-ljen približno 15 kilometrov. Nemcem bi se tudi lahko izmuznil med potjo in pobegnil.
Nihče nam ni ušel. Po končanem boju smo avto zažgali. Za to akcijo, ki je tako ustraho-vala Nemce, smo porabili precej časa. S stre-Ijanjem smo vzbudili pozornost v okupatorje-vih postojankah v okolici. Iz Šentvida je od-šel proti nam motorizirani transport. Opazili smo ga na makadamski cesti, s katere se je dvigal oblak prahu. Odločili smo se, da se bo-mo branili. Desetine so zavzele bojne položa-je po obronkih ob cesti desno in više od hiše Nahtigalovih na Rašici. Okupatorjev motorizi-rani oddelek je prispel do Srednjih Gameljn. Tudi mi smo se spustili v smeri Gameljn, toda Nemci niso nadaljevali poti v smeri Rašice, za-radi tega tudi ni prišlo do spopada. Vsi smo bili pripravljeni za boj.
L>an se je prevesil v pozno popoldne, toda sovražnik ni šel iz vasi. Vrnil se je v Šentvid. Potem sroo tudi zbrali- četo in odšli proti taborišču. Naj povem še to, da smo pri_ubitih sovražnikih razen orožja, ki smo ga odvzeli, našli tudi površno izdelano skico, na kateri je bilo vrisano mesto našega partizanskega ta-borišča.
SOVRAŽNIKOVO MAŠCEVANJE
Iz previdnosti smo se takoj premestili v Zajčev gozd blizu kraja Povodje. Tu smo že imeli stalno manjše skladišče suhe hrane in streliva. Na okupatorjevo maščevanje nismo pomislili, ker s tem nisrao iraeli izkušenj. Ko smo ugotovili, da so Nemci požgali vas Rašicor smo takoj odšli proti Rašici, toda požigalcev ni bilo več. Ožgarii zidovi so molili v nebo. Na drevju je viselo opečeno sadje. Ob skednjih so ležala zgorela trupla psov, ki so bila še-pri-vezana na verige.
Za naš napad pri »pasjem potoku« so se Nemci neusmiljeno maščevali nad prebivalci Rašice, Gameljn, Tacna, Pirnič, Skaručne itd. Na pol oblečene vaščane so vozili v Šentvid, v posebno policijsko taborišče. Iz omenjenih vasi so Nemci odgnali več kot 150 Ijudi. Iz Ra-šice 90, iz Zg. Gameljn 14, iz Srednjih Gameljn 16, iz Tacna 3 in iz Pirnič 4. Nekaj pa je bilo aretiranih tudi na Skaručni in v okoliških kra-jih, kjer so občani sodelovali z našo četo. Iz imenovanih vasi so nekaj ljudi izgnali v Viso-ko v Bosni, zvečine pa na Hrvaško na območje požeško-našiške občine. Nekaj domačinov so krajši čas zadržali v zaporih, nato pa so jih izpustili.
ZBOR KAMNlSKEGA BA-TALJONA NA RAŠICI
Na Rašici je bil 17. avgusta 1941 zbor Kara-niškega bataljona, kamor je 'sodila tudi Raii-ška četa. Ne morem opisati prijetnega razpo-loženja ob srečanju s partizani iz drugih enot bataljona. Največ smo se pogovarjali o že opravljenih napadih na sovražnika, o varnosti in lokaciji našega taborišča in o mnogo obe-tajoči ruski fronti ter kovali nova prijateljstva.
Rašica je bila za okupatorja zelo vabljiva točka, saj je bilo gozd zelo lahko obkoliti in le sedem kilometrov zračne Iinije proti jugu je bila Ljubljana z več deset tisoči oboroženih italijanskih vojakov, ki so osvetljevali Rašico z reflektorji. Toda takrat, ko je bil zbor Kam-niškega partizanskega bataljona na Rašici, se riismo bali nikogar. Ponosno smo razkazovali naše urejeno taborišče, Mihovo »bojno linijo« in menili, da je moč in oborožitev bataljona takšna, da nas ne bi mogla premagati niti so-vražna divizija. Zelo visoki sta bili naša mo-rala in borbenost. Imeli smo veliko načrtov, naloge pa smo izpolnjevali z znanjem, ki smo ga pač imeli.
V času, ko je bil v našem taborišču zbran ves bataljon, smo imeli tudi številne obiske, saj so prihajali svojci borcev, prijatelji in po-litični  delavci-aktivisti  Osvobodilne  fronte..
Čete Kamniškega bataljona so na zboru pri-segle pred isto zastavo, kakor konec junija 1941  partizani naše čete.
Martin Kos-Martinov