Kako vost na sta rost, let. 27, št. 1, 2024, (76-78) © 2024 Inštitut Antona Trstenjaka 

OSKRBA NA DOMU 
angleško: home care, in-home care, domiciliary care 
nemško: ambulanter Altenpflegedienst, Altenpflege zu Hause 
Oskrba na domu je kompetentna zunanja pomoc in nega starostno one-moglemu, bolnemu ali invalidnemu cloveku na njegovem domu; vecinoma poteka v kombinaciji z domaco oskrbo njegovih družinskih in drugih neformal­nih oskrbovalcev. Razvojni trend gre v integrirano oskrbo na domu, to je celovit interdisciplinarni paket storitev, ki jih doloceni oskrbovanec potrebuje. Sestavlja ga socialna pomoc, zdravstvena nega, fizi­oterapija, servisna dostava hrane in druge storitve, družabništvo, paliativna oskrba … Nepogrešljiva sestavina integrirane oskrbe na domu je tudi usposabljanje svojcev za oskrbovanje, razumevanje onemoglega svojca in komuniciranje z njim ter varovanje lastnega zdravja ob oskrbovanju; ce svojcev ni, je pomembno vkljucevanje prostovoljske ali sosedske socialne mreže. 
Sodobna oskrba na domu ima dve bi-stveni znacilnosti. Prva: je javna pomoc, ki je (so)financirana enakopravno za vse potrebne državljane iz javne blagajne za dolgotrajno oskrbo. Drugo: je strokovna pomoc, ki jo opravljajo usposobljeni oskrbovalci na razlicnih ravneh poklicne kvalifikacije. 
Po uvedbi sodobnih sistemov inte­grirane dolgotrajne oskrbe in sprejetju zakonov o dolgotrajni oskrbi v evropskih državah po letu 1995 je ta oblika oskrbe redna možnost, ki je na izbiro vsakemu upravicencu. Med vsemi oblikami oskrbe se razvija najhitreje. V državah z nam primerljivim socialnim varstvom zajema danes oskrba na domu veliko vecje število oskrbovancev, kakor jih je namešcenih v institucionalni oskrbi. Sistemsko je to glavna oblika deinstitucionalizacije, ki se razvija potem, ko je bila v 20. stoletju v ospredju strokovne in javne pozornosti samo industrijska paradigma oskrbe v institucijah, medtem ko tradicionalna domaca družinska oskrba v spremenje­nih družbenih razmerah ni vec zmogla oskrbovati vseh ljudi. Razlog za oskrbo na domu je želja vecine ljudi, da bi tudi v onemoglosti lahko ostali na svojem domu. Ker oskrbovanec svoje stanovanje in okolje pozna, je veliko bolj in dlje sa­mostojen ter se pocuti sprošceno. 
Odlocilno kakovost daje oskrbi na domu zlasti dvoje. Prvo: individualni nacrt oskrbe, ki ga krajevni organizator oskrbe na domu pripravi na temelju osebne zgodovine in trenutnih potreb oskrbovanca skupaj z njim in s svojci. Drugo: sodelovanje zunanjih oskrboval­cev z domacimi oskrbovanci. Ko v družini potrebuje kateri od clanov pomoc pri vsakdanjih opravilih, se drugi znajdejo pred zahtevno nalogo, kakor organizirati življenje; posebej zahtevno je to ob službi, majhnih otrocih ali ce živi z oskrbovan­cem samo starejši partner, ki je tudi sam krhek. 
Kljucni razvojni vidik oskrbe na domu je humanizacija oskrbe – pri njej je lažje povezovati oskrbovalno storitev z oseb­nim odnosom, kakor v veliki ustanovi. Nobena cloveška oskrba namrec ne more biti samo nudenje serijskih storitev – zgolj za opravljanje težkih oskrbovalnih storitev so v razvoju oskrbovalni roboti. Cloveška pomoc pri higieni, gibanju, hranjenju, oblacenju in drugih vsakda­njih opravilih je vedno tudi odnos med nemocnim in mocnim clovekom. Ta odnos pa je bodisi lep, human in oseb-no cloveški, ali pa brezcuten, ki škodi oskrbovancu in oskrbovalcu; human je toliko, kolikor imajo udeleženci razvito zmožnost socutenja (empatijo). Dobra organizacija oskrbe na domu je ugodna za krepitev osebnega socutenja pri svojcih in poklicnih oskrbovalcih. Dinamicno dopolnjevanje poklicne in neformalne oskrbe zmanjša stresno obremenjenost vseh, da ob oskrbovanju in medsebojnem sodelovanju doživljajo dobro izkušnjo o komplementarni sinergiji cloveške moci in nemoci. 
Javna pomoc pri razvoju oskrbe na domu poteka po evropskih državah na razlicne nacine, v skladu z njihovo oskr­bovalno tradicijo in sistemom socialnega varstva. Nekatere imajo mocno javno mrežo za oskrbo na domu (npr. Nem-cija, Avstrija) in oskrbovanec se odloca za enega od registriranih ponudnikov oskrbe. Drugod, zlasti v mediteranskih državah,  prevladuje polno denarno izpla-cilo oskrbovancu, oskrbo pa si organizira sam. V teh državah pogosto družina naja-me tujca, da sobiva z oskrbovancem (npr. v Italiji je veliko takih oskrbovalcev iz Albanije, Romunije, Afrike in Azije); pri tem je ponekod praksa, da sta zaposlena dva oskrbovalca, ki se pri oskrbovancu menjata na dva tedna (te prakse je pre­cej na Dunaju, oskrbovalke prihajajo iz bližnje Slovaške). Za posredovanje med pomoci potrebnimi in kandidati za oskr­bovanje imajo ponekod posebne agencije. 
Najvišja sodobna organizacijska oblika integrirane dolgotrajne oskrbe je krajevni dom kot maticno središce za vse oskr­bovalne storitve v kraju. Tesna povezava med oskrbo na domu in institucionalno oskrbo ima vrsto prednosti, kot so: vi-soka strokovnost oskrbovalnega tima, dopolnjevanje oskrbe na domu z zacasno namestitvijo v ustanovi v casu dopusta ali bolezni svojca, nocna oskrba ob na­predovani demenci, skupno bivanje vec oskrbovancev za del dneva v dnevnem centru, kakovostno usposabljanje in or-ganiziranje svojcev ipd. 
Slovenija ima skupaj z zakonom o dol­gotrajni oskrbi cetrt stoletno zamudo tudi pri uvajanju oskrbe na domu. Po osamo­svojitvi se je v casu velike brezposelnosti zaradi stecajev podjetij ob privatizaciji zacela z javnimi deli uvajati socialna po­moc na domu, ki je prerasla v javno mrežo redno zaposlenih socialnih oskrbovalcev. Vanjo je bilo okrog leta 2020 vkljucenih trikrat manj oskrbovancev, kakor jih je v domovih za stare ljudi, ceprav je bil že celo desetletje v nacionalnih programih zapisan cilj izenacitve števila vkljucenih v pomoc na domu s številom stanovalcev v domovih. 
Za organizacijo socialne pomoci na domu je pri nas odgovorna obcina, njeni izvajalci so domovi za stare ljudi, centri za socialno delo, za to ustanovljeni javni zavodi in zasebni koncesionarji, za mrežo domov pa je odgovorna država. Ta razkla­nost med državo in lokalno skupnostjo je nepremostljiva ovira pri uvajanju sodobne lokalne integrirane dolgotrajne oskrbe.Žal ostaja tako tudi po sprejetem Zakonu 
o dolgotrajni oskrbi (2023). Posledica slabe organizacije javnega sistema po­moci na domu so tudi razlicne cene po obcinah in sorazmerno visoka cena; ura te pomoci stane skoraj enako kakor popolna oskrba v domu za en dan. Znosne cene kakovostne oskrbe na domu je mogoce doseci samo s celovito organiziranostjo vseh potrebnih programov v integrirani krajevni dolgotrajni oskrbi. 
Oskrba na domu danes mnogim po Evropi pomaga, da se jim ni treba prese­liti v ustanovo, ce pa je to nujno, gredo veliko pozneje. Za družinske oskrbovalce je oskrba na domu nepogrešljiv program razbremenilne pomoci. 
J. Ramovš