SV. CIRILA I METODA V spomin 5. julija 1881 Spisal JAROMIR VOLKOV. / DELO V spomin 5. julija 1881, z ozirom n. a d. e naš nje razmere. Spisal JAROMIR VOLKOV. Založil pisatelj. Tiskal Franc Huai.a v Trstu. 1881 . 455b8 (Ponatisneno iz «.Edinostih). UVOD. v minolem letu 1880 smo obračali posebno zapadni, ozi¬ roma južni Slovani, veliko pozornost na redko tisočletnico, ka¬ mera nas spominja na najmilejšo narodno svetin jo, — na prvotni naš književni jezik, ki sta nam ga osnovala naša veleblagovest- nika i učenjaka sv. brata Ciril i Metod za časa grškega carja Mihajila III. Ta isti jezik pa je papež Ivan VIII. prav pred tisoč leti, t. j. leta 880, posvetil i povzdignil jezikom cerkvenim slo¬ vanskemu narodu, i to z namenom, da se ž njim služijo v našej cerkvi vsa navadna liturgična opravila. V.ta tisočletni spomin pr je še osobito sedanji papež Leo XIII. za Slovanstvo sploh nekaj prav važnega ukrenil. Dne 30. septembra m. 1. je razposlal svojim vernim po vsem svetu o sv. Cirilu i Metodu encikliko, s katero zaukazuje: naj se svet- kovanje slovanskih prvih učiteljev i narodnih prosvetljenikov sv. Cirila i Metoda v bodoče obhaja po vsem katoliškem svetu dne 5. julija vsacega leta. Tako narodno svetkovanje domačih svetnikov bomo imeli letos omenjenega dne 'prvikrat i prav zaradi te posebne okolinosti treba ta visoki blagdan, — dan občeslovanski, toliko odličniše proslaviti. Ta dan je i ostane nam zgodovinsko velepomenljiv i po bistvu enciklike tudi neprecenljive vrednosti. S tem činom, ka¬ terega je storil v sedanjih važnih socijalnih i političnih časih Rim, zjasneva se nam slovansko obzorje po enej strani, ter malo po malo pripravlja pot, ki nas bi vodila k zaželenej narodnej jedinosti. Naša sveta reč je s tem korakom za več stopinj bližje cilju, katerega ne smemo nikdar z očesa puščati. * 4 Istina je, da smo Slovani papeževo okrožnico z veliko ra¬ dostjo sprejeli. Naš človek pa ima za kakoršno koli prejeto do¬ broto prav hvaležno srce, ter išče pripravne i ugodne prilike, da se svojemu dobrotniku pokaže hvaležnega z besedo i delom. Prav v ta namen odpotuje letos v Rim mnogo odličnih Slovanov iz vseh krajev naše zemlje, da stopijo na praznik sv. Cirila i Metoda osobno pred prvosvečenika katoliške cerkve, ter mu s toplo besedo izrečejo v imenu vsega Slovanstva srčno zahvalo za preimenitno cerkveno okrožnico lanskega leta. Pri tej priliki, tako se sliši, izjavijo zbrani Slovani svetemu očetu ponižno prošnjo i srčno željo: naj se staroslovanščina ali sveti naš jezik zopet uvede pri vseh zapadnih, oziroma južnih Slovanih, v cerkvene obrede, naslanjajoč se na zgodovinska prava do te cerkveno narodne svetinje. O teh toliko pomenljivih dogodbah sem napisal majhno knjigo, ter jo razdelil v štiri oddelke, i sicer: 1. slovansko delo sv. bratov do Cirilove smrti; 2. doba do Metodove smrti; 3. osoda slovanskega dela naših blagovestnikov na cerkvenem i slovstve¬ nem polji po Metodovej smrti; 4. zakaj in iz katerih uzrokov nam se je treba neprestano potezati za naš obredni jezik. Taka je osnova temu delcu, ki naj ide mej bližne i daljne Slovane; naj jim nese srčni bratovski pozdrav s ponižno prošnjo i gorečo željo: da bi se spolnile vse naše želje glede uvedenja staroslovanščine v domačo cerkev, i glede zbliževanja sedanjih naših jezikov, da se utrdi mej slovanskimi plemeni zloga i se mej njimi obnovi ona duševna vez, s katero sta sveta brata Ciril i Metod zvezala slovanske rodove. V tej sladkej slovanskej veri bodi nam božja pomoč! V Lokavcu 1 junija 1881. J. V. narod, nadučitelj. I. ((Slovansko pismo stvorila, Slovane prosvečavala: Oj sveti Ciril i Metod! Slovane prosvečavala.» Tam doli na toplem Jugu, kder bode skoraj strta petsto, letna divja turška sila; tam, kder vshaja našemu narodu z ru¬ skim Javorom ovenčano i pomlajeno božje solnce, da raztaja za vselej tujo ledeno skorjo; tam doli v onej plodonosnej zemlji, kder steza poluostrov iz Macedonije tri suhe roglje v egejsko morje: — leži na skrajnem koncu morskega zaliva znamenito trgovsko mesto Solun. Solun je še zdaj stolica vezirju, vrhovnemu vladiki in ev¬ ropskim konzulom. Mesto je Bolgarom skoraj to, kar nam Slo¬ vencem imenitni Trst; razloček je le ta, da imajo Bolgari v So¬ lunu svoje učilišče, v našem Trstu pa do zdaj še slovenske učil¬ nice nemarno! V Solunu je še nekoliko Turkov i Turčinov, v Trstu pa nekaj Lahov in Italijan Čičev. Mesto je blizu toliko, kakor naš Trst, a v splošnem napredku je daleč zaostalo, kakor vsa druga mesta pod gnjilim turškim gospodarstvom, saj prav* pregovor: »Kamor turška podkev stopi, trava več ne raste«. Res je v Solunu še zdaj nekoliko tuje mešanice: Grkov, Turkov in Albancev, ali mesto ima vsled svoje velevažne pri¬ morske lege i bližnjih slovanskih pokrajin vendar le veliko bo¬ dočnost za Slovane. Mi živo verujemo, da prej ali slej pride Solun marljivim i čvrstim Bolgarom v stalno vlast. Potem stoprv postane imeniten v svetovnem napredku, kakor ni bil poprej še nikdar. Solun pa nam je v drugem oziru preimenitno mesto' tukaj je tekla zibelka sv. bratov Cirila i Metoda, katerih živenje naj tukaj na kratko popišemo. 6 V 9. stoletja je živel v Solunu po rodu, službi i boga¬ stvu jako znamenit Grk, imenom Leo. Bil je prvi carjev činovnik. Njegova soproga, katere imena nam zgodovina ni ohranila, bila je, kakor nekatere okolinosti kažejo, rodom Bolgarkinja. Rodi¬ telji so imeli sedem sinov; najmlajši od ten, po imenu Konstantin, pozneje nazivan Cirilom (tako ga hočemo v tem spisu tudi dalje imenovati), bil je porojen 1. 827; priletniši od njega pa je bil Metod, kateremu je grški car izročil upraviteljstvo nad Slovani, ži¬ večimi v Solunu i njegovej razprostranej okolici. Metod pa se je k malu naveličal visoke posvetne službe, v katerej je imel knežje dostojanstvo; bil je tih, ljubil je mirno živenje, zato se odpove carskej službi ter stopi v samostan. Ciril je bil na očetovem domu prav skrbno in odlično vzrejen. Blag po srcu i umu, hrepenel je osobito po vednosti, resnični učenosti i vzvišenih jasnih nazorih. Pa jedva 14 let¬ nemu umre oče Leo. Tu naj mimogrede opazimo, da se je v Leonovej družini govoril grški in slovanski jezik. Ciril i Metod sta tedaj umela i govorila slovanski jezik uže v svojej nežnej mladosti pri vlastnej majki. Se nain je treba omeniti, da je bila dobra polovica te¬ danjih solunskih bivateljev slovanske narodnosti. Odlično Cirilovo živenje i modro vedenje se je tedanjej grškej carinji Teodori toliko omililo in priljubilo, da je vzela tega mladeniča, po nasvetu prvega dvornika Teokista, na cesarski dvor za družbo svojemu še maloletnemu sinu Mihajilu, s ka¬ terim se je tudi v raznih vedah dalje riaobraževal. Njiju učitelji so bili najslavnejši možje, kar jih je imelo tedanje grško carstvo. Ciril je imel izvrstne zmožnosti, koje so se mu začele zgodaj razvijati v zrelo učenost; kajti uže v 24. letu je bil sprejet v zbor grških modrijanov, kar je bilo v onem času redko i mla¬ deničem zelo imenitno odlikovanje. Dovršivši na carskem dvoru visoke šole, sprejme službo knjižničarja v patrijarhalnej cerkvi sv. Zofije. To službo pa le malo časa opravlja, na tihem se umakne k svojemu bratu Me¬ todu v samostansko živenje ter se tam z veliko marljivostjo pripravlja za svečeniški (duhovski) stan. Cirilova zgovornost i globoka učenost pa ni ostala skrita, ampak zaslovela je mej širokim svetom; zato ga njegovi prija¬ telji i prvi dvorni dostojanstveniki nagovore, naj se vrne iz sa¬ motne celice zopet mej svet. To stori ter sprejme učiteljsko stolico modroslovja v Carigradu. 7 Saraceni so se v istem (Sasu hudo pričkali o nekaterih verskih resnicah, zato pošlje grški car, dogovorjen s patrijarhom, prosečim Saracenom najbolj učenega in v govornosti najspret- nejšega moža, kar jih je imel Carigrad. To imenitno poslanstvo se je izročilo Cirilu. Ciril stopi mej prepirajoče Saracene ter jim verske resnice, o katerih so se pričkali, popolnoma razjasni, prepire modro raz¬ sodi, ter protivnike slavno premaga. Saraceni prepirljivci pa, od jeze, sramote i nevoščljivosti zaslepeli, stregli so Cirilu po živenji, ostrupili so mu pijačo; ali Bog sam ga je varoval i ohranil, da se mu ni nič hudega zgodilo. Ciril, vrnivši se od Saracenov v Carigrad, ne sprejme več učiteljske stolice modroslovja, ampak krene k svojemu bratu v samostan. Ker sta bila Ciril i Metod po majki najbrže rodom Slo¬ vana ter nista imela uže več let očeta živega, verjetno je, da sta se prav takrat po lastnem nagibu pogovorila, odločila i pri¬ pravljala za veliko božje delo, namenjeno rodnim bratom Slo¬ vanom. Živa materina beseda, vcepljena v plodovito nežno srce, razcvela se je zdaj iskreno pri najugodniših okolinostih pri Cirilu i Metodu v dejansko narodno ljubezen, katero sta pozneje v vsem svojem živenju učila i z lastnim izgledom utrjevala. Zgodovinsko je potrjeno, da je bil Cirilov i Metodov oče rodom Grk, ali da ni bila nju majka rodom Bolgarkinja, tega ne more dokazati noben zgodovinar. Grški imeni Kyrill i Me- thod tudi nisti merodajni za ta dokaz. Uže 1. 855 sta pričela sestavljati Slovanom Azbuko t, j. bolj prikladna pismena, nego so bila dosedanja glagolična, ozi¬ roma Hironiinova. Kaj je bilo pred Cirilom i Metodom v slovanskem jeziku z glagolico napisano, tega ne vemo; mogoče, da nam bodočnost na tem polju kaj nepričakovanega odkrije.*) Ciril i Metod sta na temelju starega ustava i s pomočjo glagoličnih, oziroma slovanskih zvukov, našemu jeziku pravo¬ pisna i slovnična pravila še bolj zbrusila i stalno vredila; to delo sta dovršila okoli 1. 858; a do 1. 862 sta preložila iz grščine ’) Najnovejše preiskave pa to trditev zaradi starosti Glagoliee i Azbuke ovračajo, zato se tukaj ne spuščamo v daljše pretresavanje tega predmeta. P%s. 8 na slovanščino sv. blagovestje i večinoma bogoslužbenih knjig. Načelnik vsemu temu literarnemu početju je bil veleprosvet- ljeni Ciril s blagodejno pomočjo svojega brata Metoda. Leta 857 pošlje grški car modrega Cirila (takrat sta bila uže oba brata svečenika) h Kazarom, ki so želeli imeti učiteljev, da se poduče v veri. Ciril pregovori svojega brata Metoda, da skupaj odpotujeta tja mej Kazare, bivajoče v denašnjem Krimu i na ozemlju mej Črnim i Hvalinsldm morjem. Tam pokrist¬ janita kazarskega kneza i mnogo njegovih podanikov. Ko mine leto dni, vrneta se zopet v Carigrad ter nadaljujeta pričeto slo¬ vansko slovstvo v tihem samostanskem zavetju. Bolgarski car Boris, po dolgem prigovarjanji svoje sestre, zaželi se slednjič pokristjaniti; zato pošlje v Carigrad po uči¬ teljev, ki bodo umeli ž njim i njegovim narodom govoriti. Za ta posel je bil izvoljen Metod, ki se tudi precej odpravi z svo¬ jimi pomočniki mej Bolgare učit je krščanske vere. Metod prav marljivo orje staro pogansko ledino v plodno Krščevo njivo. Ljudstvo ga rado posluša; posnemajoč carja samega, ki je sprejel krščanstvo, pokrsti se okolo 1. 861 skoraj ves bolgarski narod. Uzrok temu vspešnemu delu je bila živa bolgarska beseda, s katero se je ljudstvo podučevalo. Pravi začetek slovanske božje službe imamo iz 1. 862, iz¬ vršen po Metodu doli pod toplim solncem, kder je pognal svojo prvenstveno klico z namenom, da se zaraste v bratovsko slogo mej Slovane, kakor pesen pravi: «Rasti mirta, cveti i zeleni! Mrtvo vreme toni v Črno noč; Slogo širi bratsko mej Sloveni! Naj jih veže v blago silno moč!» Vesela i preimenitna dogodba, da se je dal kazarski knez i mnogo njegovih podanikov pokristijaniti; vest, da je sprejel krščanstvo tudi bolgarski car Boris i njegov narod; govorica, da ima Bolgarija take učitelje, ki služijo liturgijo v narodnem jeziku — raznesla se je nagloma tudi daleč tja mej slovanske kneze: Rastislava, Svatopluka i Koclja. V istem času so na Moravskem i Panonskem kristijanili naše ljudstvo latinski i nemški škofje se svojimi pomagači; ali s prav slabim vspehom. Neznajoči ljudskega jezika, podučevali so Moravane v tujem nemškem jeziku, bogoslužbena opravila pa vršili v nerazumljivej mrtvej besedi, ki ni šla od srca i tedaj tudi srca našla ni. 9 Potujčevanje Slovanov se je tedaj najb olj pospeševalo z razširjevanjem krščanstva. Če pomislimo, da so nam Nemci svoj jezik od nekdaj v šole z velikim naporom vsiljevali i ga nam še vsiljujejo; če po¬ mislimo, da pri vsej napetej nenaravnej sili nis o mogli našega ljudstva ponemčiti; če pomislimo, da se Nemci še dandanes očitno i surovo protivijo pravičnosti: moramo spoznati, da je ta nemška krivica uže starodavna, globoko vkoreninjena, i da nam je prav zaradi tega treba velike stanovitnosti, da se to zlo ne bode širilo, ampak vedno bolj mejilo. Slovanski knežje Rastislav, Svatopluk i Kocelj se vzajemno pogovore ter poprosijo grškega carja Mihajila TIL naj jim pošlje nekoliko slovanskih učiteljev, pristavljajoč: »Naše ljudstvo se je poganstvu odpovedalo i pokristjanilo, a nema učiteljev, ki bi v našem jeziku krščansko vero razlagali. Prosimo tedaj, pošlji nam takih učiteljev i tacega vladike , ki bodo nas umeli.« Car se v tej preimenitnej stvari posvetuje v zboru cari- graških razsvetljenih mož. Zbrani dostojanstveniki i modrijani se izreko za brata Cirila i Metoda. Sam car ju nagovarja, naj sprejmeta ta krščanski posel, rekoč: »Glejta, slovanski knezi me prosijo, naj jim pošljem učiteljev; vidva sta za to delo naj- spnsobniša«. Ciril i Metod sprejmeta ponudbo ter postaneta slovanska učitelja i blagovestnika. Car Mihajil, iskreni prijatelj Cirilu i Metodu, predstavi ju moravskim poslancem. S temi pa se je dogovorilo, da ostanejo toliko časa v Carigradu, da bode za odpotovanje vse zagotov¬ ljeno i prirejeno. Zapisano je dalje: »Ko je bilo veliko slovansko delo 1. 862 dokončano, sam carigraški patrijarh z vsem svojim cerkvenim zborom, v pričo carja i njegovih prvih dvornikov, opravi božjo službo v zahvalo i dober uspeh; — Ciril pa, posvečen v vladiko (tacega so slovanski knežje tudi prosili), otide z bratom i učenci v slovanske zemlje«. Zaradi prevažnega posla je tudi nujno trebalo imeti vla¬ diko, daje mogel svoje učence, katerih je mnogo potreboval, posvetiti v duhovski stan; opravljati druga cerkvena opravila, samemu vladiku podredjena; i slednjič, da je krščansko delo teh učiteljev i blagovestnikov na ljudstvo sploh vspešno i blago¬ dejno uplivalo. 10 Ciril, ki je od 1. 855 do prihoda moravskih poslancev s pomočjo svojega brata v samotnej tihej celici z veliko marlji¬ vostjo sestavljal Slovanom nova pismena in vtemeljeval našemu jeziku pravopisna i gramatikalična pravila; Ciril, ki je dozdaj z neutrudljivo marljivostjo prelagal sv. blagovestje i druge litur¬ gične knjige iz grščine na slovanski jezik: dovršil i priredil je slednjič vse drugo, kar je Lilo pri bogoslužbenih opravilih i cerkvenih obredih neobhodno potrebno. Da je pa bila vsa cer¬ kvena oprava odlično izvršena ter s zlatom i srebrom bogato obložena i po šegi grškega obreda, okrašena: za to so skrbeli grški car, carigraški patrijarh i še drugi cerkveni i posvetni prijatelji bratov Cirila i Metoda. Iz tega se vidi, da se v 1. 855 do 862 začenja slovanska literatura, porojena iz krščanskega semena in započeta od dveh veleprosvetljenih solunskih, oziroma slovanskih bratov. Če tudi se je uže v Hironimovej dobi kaj malega v slovanskem jeziku z glagolico napisalo, o čemer pa nemarno več nobenega gotovega izvestja, vendar sta Ciril i Metod po vsej pravici začetnika naše literature. Ta slovstveni začetek našega jezika pa ima po svojem bistvu i svojstvu tako temeljita pravopisna i gramatikalična pra¬ vila, da še zdaj na njih slone vsi sedanji slovanski jeziki. Prav na tem prvotnem jezikovnem temelju vzraste vseslovanski jezik ter združi malo po malo vse naše jezikove sile v jedno samo jezikovo sredotočje. Nemci imajo po dr. Firmenichovih poročilih 505 (pet sto i pet) narečij, vendar so se zjedinili v glavnem saksonskem go¬ voru. Slovani pa nismo v svojih narečjih tako zelo razcepljeni. Po razvrstitvi pokojnega A. Hilferdinga, znanega jezikoslovca, imamo Slovani le sedem glavnih govorov: ruski, bolgarski, srbo¬ hrvaški, slovenski, češki, srbo-lužiški i poljski. Naša jezikova jedinost se bode razvijala po naravnem potu, k ljubu vsem našim verskim, političnim i pravopisnim oviram. Alco zdaj pišemo v različnih narečjih, utrjujemo i množimo s tem le jezikovo bogastvo. Ko je bilo vse pripravljeno, odpotujeta brata Ciril i Metod z mnogobrojnimi učenci i knežjimi poslanci v slovanske zemlje, veliko Moravijo, vzemši z seboj prevedene slov. liturgične knjige, podarjene cerkvene dragocenosti, priporočilno pismo i darove carja Mihajila za kneza Rastislava. Ko vsa omenjena družba srečno dospe na Moravsko, kre¬ neta brata Ciril i Metod z svojim spremstvom naravnost v 11 Velegrad, knežje stolno mesto. Knez Bastislav ju sprejme jako slo vesno. Ves knežji dvor, prvi kneževi činovniki (uradniki) i velika truma ljudstva gre imenitnim prihodnikom naproti. V Velegradu so se obhajale vsled tega veselega dogodka velike slavnosti. Ciril i Metod nista prišla, kakor navadno misijonarji, v pri- prostej obleki; brata Ciril i Metod sta dobro vedela, da je prvi vtisek na ljudstvo za njiju delo velike važnosti. Stopila sta pred kneza i njegovo ljudstvo z vsem spremstvom v sijajnej drago- cenej opravi. A to sta tudi prav lehko storila, kajti vzela sta z seboj iz bogatega Carigrada vsega v obilici; podpirala ju je pri tem grška svetna i cerkvena oblast. To je pa tudi zahtevala v istej dobi čast slovečih Grkov. Pripoveduje se, da je bila bogo- službena slovanska knjiga prekrasno v zlato okovana, da je imela zlata i drazih kamenov, kolikor carjeva krona. S kratka: prihod sv. Cirila i Metoda v Velegrad na Moravsko 1. 863 je bil kra¬ ljevsko slovesen. Pričela sta narod učiti božanski nauk i služiti liturgijo v slovanskem jeziku. Ta divna vest pa se je blis koma raznesla i veselo odmevala po vsej Moraviji i sosednej Panoniji daleč tja čez tihi Dunav. Božja beseda se je ljudstva prijemala, ker se je v domačem jeziku učila; srcu se je omilila slovanska služba božja s prelepimi cerkvenimi pesmami: »Bože pomiluj nas!« itd. Povsod, koder sta bodila i narod učila, imela sta sijajne vspehe pri svojem delu. V štirih letih sta obhodila vso Moravijo i tudi nekoliko Pa¬ nonije. Z veliko marljivostjo zidata cerkve, pripravljata na du- hovenski stan učence, katerih je za veliko moravsko državo mnogo trebalo; prelagata svete knjige na slovanski jezik, i tako širita mej naše ukaželno ljudstvo tudi pravo narodno omiko. Vse, kar sta govorila i učila, imelo je pri ljudstvu čudovito moč. Vse, mlado i staro, ubogo i bogato, drenjalo se je k Cirilu i Metodi^ ter ju uže takrat kakor svetnika čestilo. Temu božjemu delu nasproti pa vstanejo hudi sovražniki; kolikor bolj se je širila sv. bratov slava, toliko bolj je rastla nevoščljivost. Nemški i latinski škofje, »erzpriestarji« i drugi njihovi po¬ magači, polni zavidljivosti, tegote se i prete sv. Cirilu i Metodu. Ali vse njihovo pretenje je bilo zaman. Ko so se prepričali, da s o Slovanom popolnoma omrzeli, da narod ne mara za nje i nji¬ hovo nemško, oziroma latinsko besedo; in ko vidijo na drugej 12 strani splošno narodovo navdušenje za sv. Cirila i Metoda, ter njiju vspešno delo: vrno se ti vsiljeni božji služabniki iz Mo¬ ravskega nazaj v nemške zemlje, maščevanje v prsih noseč. Tu je treba omeniti, da so bili v istem času naši slovanski knežje še v vsem zložni ter od Nemcev neodvisni. Sv. Cirila i Metoda so zjedinjenimi močmi v krščanskem delu na vso moč podpirali, da si prav s tem gospodarstvo svoje zemlje še bolj utrdijo. Ker pa so Nemci uže davno si' prizadevali, da zadobe nadvlado v slovanskih zemljah, in zdaj videli, da se na Morav¬ skem svetna i cerkvena oblast tesno veže, tedaj moč slovanske države krepi, nemški vpliv pa ugaša; zato so začeli krščanski Nemci Slovane sovražiti, in v zavisti jeziti se ter obrekovati sv. Cirila i Metoda, ker sta jim pot v slovanske dežele zaprla. Tudi nad mogočnim knezom i njegovim ljudstvom so zlivali svoje sovraštvo. Od tega časa sv. Ciril i Metod nista imela več miru i po¬ koja pred nemškimi i latinskimi škofi, katerim na zlo pomoč so se pridružili še drugi posvetni mogočneži. Najhujši sovražniki naših svetnikov i slovanskega obrednega jezika so bili škofje: Wiching, Alvin, Hermanrik i Hanno. Da je bil vzlasti Wiching človek maloprida, lehko sodimo iz tega, ker ga je pozneje, okoli 1 899, ko posevskega škofa metropolit Teotmar po cerkvenem pravu — celo iz službe odstavil. Slovanska velika Moravija je bila Nemcem zelo na poti; zato so si prizadevali najprej slovansko cerkveno oblast na Mo¬ ravskem uničiti, da bi mogli potem z mečem v roči raztrgati Rastislavovo obširno zemljo. Da so v resnici na to delali i svojo svrho tudi dosegli, to nam kaže poznejša tužna zgodovina. — K malu po smrti sv. Metoda je bila zatrta slovanska cerkev na Moravskem; po smrti mogočnega Svatopluka pa razbita velika moravska država. Nemški i latinski škofje raztrosijo sami i po svojih slu¬ žabnikih nesramno vest, da brata Ciril i Metod nista Rimu po¬ korna, da učita krivo vero, da se ne držita rimskih cerkvenih običajev, da služita liturgijo v slovanskem barbarskem jeziku, ko je vendar spodobno Boga slaviti le v treh jezicih: hebrejskem, grškem i latinskem. Da bi pa svoj hudobni namen gotoveje dosegli, napišejo vsakojake laži i zvijače o sv. Cirilu i Metodu, ter pritožbo pošljejo naravnost papežu v Rim. Vsled tega sta bila poklicana 1. 867 sv. brata na odgovor pred papeža v Rim. 13 Nemudoma nastopita dolgo pot. Se seboj vzameta iz grščine na slovanski jezik preloženo sv. pismo stare i nove zaveze i vse druge liturgične knjige. Tudi si pridružita 50 svojih učencev, rodom Moravanov, v ta namen, da bodo pri slovanslcej liturgiji odpevali, kderkoli se na potovanju mej domačim narodom po- mude. Poleg tega pa sta tudi srčno želela, da te slovanske mla¬ deniče v samem Rimu posvete v duhovnike i dijake ne. Sv. brata sta hotela namreč tudi s tem činom pokazati svojo pokorščino rimskemu papežu, če tudi bi jih bil sv. Ciril, ko vladika, lehko doma v duhovnike posvetil. Mej tem časom soju nadomeščevali v cerkvenem opravilu doma starejši učenci, oziroma duhovniki, uže poprej od sv. Cirila v svečenike posvečeni. Napačna je trditev nekaterih zgodovinarjev, da v onej dobi ni še bil sv. Ciril vladika, i da so njegove učence nemški škofje (strastni sovražniki slovanskega obrednega jezika,) — v slovanske duhovnike posvečevali. Poklicana v Rim, potovala sta sv. brata skozi deželo bla- tenskega kneza Koclja, ki ju prav z veseljem sprejme. Na kne- ževem dvoru sta se mudila dalj časa. Se svojo učenostjo i zgo¬ vornostjo, kakor tudi z lepim vedenjem nju učencev, i vzlasti z slovanskim srcu ugajajočim bogoslužjem, pri katerem je bd- pevalo 50 zbornih učencev, priljubila sta se ljudstvu i knežjemu dvoru tako, da so ju zadrževali i prosili, naj pri njih še dalj časa ostaneta. Ko vendar sv. brata omenita, da se hočeta gredoč iz Rima vrniti naravnost k njim, vtolažijo in poslove se prav srčno od sv. mož. Knez i njegovo dvorjanstvo pa ju še sp rej mo daleč do meje svoje kneževine. Dalje potujeta skoz druge slovanske dežele i kderkoli sta se pomudila, spevata liturgijo v slovanskem jeziku, ljudstvu v veliko radost. Na potu v Rim obiščeta tudi Benetke. Tu se vzdig¬ nejo proti njima latinski škofje, duhovniki i menihi, ter začno hud prepir ž njima zaradi slovanskega obrednega jezika. Očitajo sv. Cirilu: »Človeče! povej nam, kako si napravil Slovanom pi¬ smena, ki je učiš, katerih ni poprej nobeden razumel, ni apostol, ni rimski papež, ni bogoslovec Gregor, ni Jeronim, ni Avguštin? Mi poznamo lo tri jezike, s katerimi je spodobno slaviti Boga: grški, hebrejski i latinski.« V poočitovanje svojih dokazovanj vzdigne vsak tri prste kvišku tja proti sv. Cirilu i Metodu tako, da bi si človek lehko mislil, da ti prepirljivci prisegajo Bogu posebno imenitne cer¬ kvene obljube. Da so se spotikali ob slovanskem pismu, katerega 14 niso umeli niti prepirljivci niti imenovani cerkveni možje, to ni čudno, ampak čisto naravno. More li slepec soditi o barvati ? Prenapeta je misel, da zna slovanski, kdor zna grški. Sv. Ciril, jako zgovoren učenjak, tem prepirljivim Longo- bardom iz sv. pisma dokaže, da se sme Boga slaviti v vseh je- zicih. Govori jim poleg druzega tudi tako: »Ali Bog ne pošilja dežja vsem ljudem i narodom? Ali ne sveti solnce vsem? Ali se ne sramujete, tri jezike vsiljevati vsem plemenom i narodom na svetu, ter ukazujete biti slepim i gluhim? Mi poznamo mnogo narodov, ki imajo svoja pismena i Boga slavijo v svojem, ne pa tujem jeziku, taki so: Armeni, Persi, Avazgi, Iveri, Gugdi, Goti, Obri, Tursiji, Kazari, Arabi, Siri i še mnogo drugih.« Ko sta bila sv. brata uže daleč doli na romanskej zemlji, zvesta o smrti papeža Nikolaja I. ki je umrl dne 13. novembra 867. Njegov nastopnik je bil Adrijan (Hadrian) II. po rodu Rimljan. Ko papež zve, da potujeta slovanska blagovestnika sv. Ciril i Metod proti Rimu, i da neseta z seboj telo sv. Klementa, gre z vsem svojim spremstvom v svečani cerkveni opravi njima na¬ proti ter ju zelo prijazno i spoštovalno sprejme začetkom leta 868. Le carjem i kraljem so v istej dobi papeži i rimsko ljudstvo skazovali toliko čast, kakor zdaj sv. Cirilu i Metodu. Uže iz tega slovesnega sprejema je soditi, da papež ni verjel lažnjivim pritožbam nemških i latinskih podpihovalcev. Naša ljubeznjiva brata stopita srčno brez bojazni pred papeža i njegov cerkveni zbor, v kateri je bilo poklicanih tudi mnogo vnanjih škofov. Sv. Ciril i Metod odgovarjata na pape¬ ževa prašanja, ter se v vseh, vero zadevajočih točkah, slavno opravičita, in zatožbo svojih protivnikov popolnoma uničita. Mej drugim tudi papežu i zbranim škofom vse jasno dokažeta, zakaj sta Slovanom napravila vlastna pismena i poslovenila sv. pismo stare i nove zaveze, pa tudi druge knjige za rabo pri liturgiji. Temeljito sta dokazala, da je vse to velikemu slovanskemu narodu zelo potrebno i koristno, ter pristavila, da se prav s takim sredstvom vpešno širi krščanska vera mej poganska ljudstva. Osobito dobro tudi raztolmačita i razgovetno poočitujeta papežu Adrijanu lepoto i bogastvo slovanskega jezika, v katerem oprav¬ ljata svete cerkvene obrede, ki silno vplivajo na to, da se krščan¬ stvo mej narod vspešneje širi i plodovito razcveta. Sočutje do nedolžnosti i stud do krivice se čita na obrazu posameznega zborovatelja v tem cerkvenem zboru. Papež sam, ko vidi pred seboj nedolnožnost i poštenost sv. Cirila i Metoda, 15 nju učenost, potrpežljivost, ponižnost, nenavadno marljivost i stanovitnost; ko vidi storjeno gorostasno delo na krščanskem polju; ko vidi pred seboj 50 izbornih učencev, viteških morav¬ skih mladeničev, namenjenih svečeniškemu stanu; ko vidi verno družbo, ki je iz gole pokorščine i ljubavi do papeža prišla v daljni Rim; ko se prepriča, da je na drugej strani le zavist kri¬ vičnih tožiteljev: — zavzame se ter ostrmi nad vso nepričakovano dogodbo, tako zelo ga je presunil ta nenavadni prizor v sočutju do resnice i pravice. Papež reši nemških i latinskih škofov zlobno pritožbo tako, da mej drugim tudi slovanske cerkvene knjige odobri i pohvali. Da sta dotične liturgične knjige iz grščine na slovanščino veleprosvetljena učenjaka i odlična jezikoslovca izvrstno prelo¬ žila, o tem ni dvomil niti papež niti ostali cerkveni zborovatelji. Papež Adrijan II. vzame iz rok sv. Cirila slovanske knjige, položi je na žrtvenik (altar) sv. Petra, ter v nazočnosti cerkve¬ nega zbora, sv. Cirila i Metoda, 50 nju učencev i zbranega rimskega ljustva, — jezik slovanski i njegovo cerkveno litera¬ turo blagoslovi, (»libros versos divino altari imponit, quasi sa- criflcium offerens Deo.« Cap. 3.) potrdi i zaukaže: naj se v tem jeziku služi liturgija in vršč vsa druga cerkvena opravila povsod, kodar biva narod slovanski. Dalje papež pristavi i pismeno raz¬ glasi: »Kdor bi se prodrznil drugače učiti, zaničevaje knjige tega jezika, naj bode izobčen (proklet). Dokončavši papež to blagoslovenje vzame slovanske bo- goslužbene knjige raz žrtvenika, ter je izroči sv. Cirilu i Metodu za cerkveno službeno rabo. Od onega velepomembnega trenotja, začetkom 1. 868, ko se je dogodilo to v Rimu v cerkvi sv. Petra, i sicer mej božjo službo, v navzočnosti cerkvenega zbora i druzega občinstva: — postala je staroslovanščina »sveti jezik-,«, (slavorum lingua sacra). O tem jeziku, njegovej spretnosti i odliki piše L. P. tole: Wir konnen uns zur Restiitigung, dass die altslovenische Sprache, nach der griechischen und lateinischen fiir die entwickeltste galt, auf ein historisch beglaubigtes Moment berufen. Vor tausend Jahren, als in Europa nur das Lateinische und Griechische als gebildete Idiome galten, erklarte Papst Hadrian II. vvelche Verfiigung scin Nachfolger Johannes VIII. im Jahre 880. besta- tigte, die altslovenische Sprache zur Kirchensprache.« In dalje: »Darum weil der Papst die Sache gepruft und gefunden hat, 16 dass wirklich nur die slovenische Sprache genug entwickelt war, dass sie neben der griechieschen und lateinischen als Kirehen- sprache gebraucht werden konnte, wahrend alle andern Sprachen zu diesem Zwecke noch fiir untauglich befunden vvurden.« Od onega časa, ko je staroslovanščina odločena biti našim cerkvenim jezikom, ima brez vse dvombe popolno pravico v slo- vanskej cerkvi. Zavoljo tega se zapadni, oziroma južni Slovani pri vsej prirojenej krotkosti i miroljubivosti nikedar tako ne spozabimo, da bi prostovoljno priznavali predstvo tujemu jeziku v našem svetišču. V dokaz, da ima omenjeno (jezikovo) dovoljenje za Slovane sploh pravilno polnomočje, zaukaže papež: naj se opravi i poje slovanska liturgija v cerkvi sv. Petra, tedaj prav na onem žrtve- niku, kder je bil naš jezik za cerkvena opravila posvečen. Ver¬ jetno je, da je pričujočemu občinstvu to cerkveno opravilo z gan - ljivim odpevanjem prav ugajalo, kajti papež je dovolil, da se drugi dan služi i speva slovanska liturgija v cerkvi sv. Pa vla a tretji dan v cerkvi sv. Andreja blagovestnika. Predno pa se poslovita sv. Ciril i Metod od Rima ter vrneta nazaj mej svoje Moravane, blagoslove sam papež sv. Metoda v vladiko dne 5. januarja 1. 869; učence pa po svojih dveh patri- jarhih v duhovnike i dijakone. Sv. Cirila pa, uže od 1. 862 vla¬ diko, je papež pri tej priliki v onem dostojanstvu le potrdil, i sicer ko zatoženega s pravnim cerkvenim činom, da mu je osobno ko vladika v roko prisegel pokornost i zvestobo. Papež je tudi s tem cerkvenim posvečevanjem i odlikovanjem pokazal svojo popolno zadovoljnost ter potrdil i pooblastil slovansko duhov- stvo po svojej najvišej cerkvenej moči, naj v bodoče izvrševa vsa božja opravila v posvečenem slovanskem jeziku. Po velicem žrtovanji, za slovansko delo ves utrujen, k malu potem sv. Ciril nevarno zboli. Sluteč svojo bližnjo smrt, pokliče k sebi sv. brata Metoda i svoje učence. Pri tej priliki jih prav milo prosi i opominja, naj stanovitni ostanejo ter ne prenehajo in opuste mej Slovani pričetega dela. Glej, brate! — govori sv. Ciril Metodu. — skupaj sva bila vprežena, skupaj sva orala i rušila brazde na božjem polju, a jaz padam na njivi; umorjen od velicega truda, dokončavam svoje dneve. Da je sv. Ciril pričujočim v tem trenotji govoril ozbiljne i pomenljive reči, tega nam tu ni treba obširno omenjati, lehko pa trdimo, da so nastopniki sv. Cirila, kakor trdna skala stanovitni ostali v božjem i slovanskem delu vse dni svojega živenja. 17 Sv. Ciril je Slovane tako srčno ljubil, kakor pravi oče svoje otroke. V zadnjih trenotjih svojega živenja, vzemši uže slovo od svojih ljubljencev, ko mu je uže mrtvaški pot oblival obraz; vzdigne roki proti nebu ter še iskreno moli i prosi: »Naj Bog obvaruje njegovo čedo i ves slovanski rod vsake nesreče na duši i telesu.« Razločno se je slišala njegova zadnja molitev: »Voz- veselichse o rekšich mne: v dom gospodenj pojdem’ vozveseli se duša moja i srdce vozradova se.« Končavši molitev še ima toliko moči, da blagoslove zadnjikrat okoli stoječe, a k malu potem mirno zapre blage oči i sladko v Gospodu zaspi dne 2. februarja leta 869, v 43. 1. živenja. Njegova duša pa se je vzdignila nad zvezdne prostore tja v svitle dvorane nebeškega veselja, kder uživa večno radost za nagrado svojemu trudnemu delu i grenkemu trpenju, katero je trpel za blagost vsega Slovanstva. Spremljali smo sv. Cirila v njegovem živenju i delovanju^ a nikder nismo zapazili najmanjšega sledu, da bi se kazal kakor Grka, ampak vidimo ga v vsem njegovem mišljenju i hrepe¬ nenju kakor Slovana. Da celo na zadnjo uro priporočava svojo dušo Bogu v slovanskem, njemu najbolj priljubljenem jeziku, a ne v grškem ali latinskem. Ko papež zve tužno vest o smrti sv. Cirila, sam poskrbi i vsemu Rimu zaukaže, naj se telo umršega z naj večjo častjo dostojnostjo pokoplje. Telo sv. Cirila polože v dragoceno mar¬ mornato krsto, ter ga svečano preneso v cerkev sv. Klementa Tam v spodnjej prvotnej cerkvi, na levem krilu, vidi se še dan¬ danes rakev sv. Cirila. Tega svetega prostora naj ne pozabi obiskati noben Slovan, ako ga kdaj sreča privede v to skriv¬ nostno bližino. Resnično je, da ni še noben svetnik svojemu narodu, po lastnem trudu, zapustil toliko dragocenosti i dušnega premo¬ ženja, kakor sv. Ciril nam Slovanom. Zato bodemo večno čes- tili blago njegovo ime i z ..hvaležnim srcem se spominjali njega na vse veke. 2 18 II. «Et quoniam armis si eos defenderint, in servitium rede- gerint; ideirco iure proprio tri- butarios habere debuerunt et debent; et sive velint, sive nolint, regno nostro subacti erunt.s Poglejmo, kako se je dalje godilo sv. Metodu i njegovim učencem. Ker dolgo časa ni bilo sv. Cirila i Metoda, pa tudi nju učencev nazaj iz Rima, ker so jih slovanski knezi i ljudstvo močno pogrešali i želno pričakovali; pošlje knez blatenski po¬ slanike v Rim papeža prosit, naj mu odpravi nazaj Metoda i njegove učence. Papež Adrijan prošnjo usliši, ter sv. Metodu izroči priporočilni list na Rastislava, Svatopluka i Koclja. Papež piše v tem listu poleg druzega tako: »Mi smo polni veselja i radosti sklenoli, to stvar razmotreč, poslati v vaše kraje Metoda, sina našega, posvetivši ga z učenci; moža pravover¬ nega i izvrstnega razuma; da vas poduči, kakor ste prosili, ter preloži knjige na vaš jezik za vsa cerkvena opravila, bodisi sv. mašo t. j. liturgijo ali pa sv. krst, kakor je bil začel filozof Konstantin z božjo pomočjo i sv. Klementa priprošnjo. Ako bi bil kdo drug zmožen, dostojno i pravoverno učiti, naj bode sveto i blagosloveno njegovo početje od Boga, nas i vse katoliške i apostolske cerkve zato, da se lehko navadite božjih zapovedi. Poleg tega pa ohranite običaje, da se hode pri liturgiji čital list i blagovestje najprej latinski, potem pa slovanski; da se spolni beseda sv. pisma: Hvalite Gospoda vsi narodi (ps. 116,1.) i drugi: Vsi so oznanjali v različnih jezicih velika dela božja. (Act. ap. 2, II.) Ako pa bi se kdo vam odločenih cerkvenih uči¬ teljev, ali izmej njihovih učencev, odvračajoč ušesa svoja od res¬ nice, drznil vas drugače učiti, zaničevajoč knjige vašega jezika, bodi izobčen« (proklet). Da je papež zaukazal pri slovanskej liturgiji čitati list i blagovestje najprvo po latinski, potem pa slovanski, storil je to iz previdnosti, da razburjene sovražnike vsaj nekoliko poto¬ laži, če tudi je dobro znal, da tacega dostavka ni trebalo stvari samej dodajati. 19 S papeževim, precej obširnim pismom, nastopi sv. Metod z učenci dolgo pot proti domu v slovanske kraje. Kneza Rastislav i Svatopluk sta imela prav takrat srdito vojno z nemškim kraljem Ljudovikom i njegovim sinom Karlo- manom, zato gre sv. Metod naravnost v Panonijo, da se ogne vojnemu pozorišču. Knez Kocelj je sv. moža z veseljem sprejel ter se naučil tudi slovanskega pisma mej tem, ko se je sv. Metod pri njem mudil. S tem, da je papež sv. Metoda v vladiko povzdignol, spol¬ njene so bile Slovanom želje le polovično. Moravani i Panonci so hoteli imeti lastno stalno slovansko vrhovno vladikovino (metropolo) ter biti popolnoma neodvisni od solnograškega vrhov¬ nega škofa, ki je slovansko reč na vse mogoče načine, javno i tajno, zatiral i proganjal. Knez Kocelj pošlje sv. Metoda uže 1. 870 v Rim papeža prosit, naj poviša Metoda za panonskega i moravskega vrhov¬ nega vladiko. Papež prošnjo usliši ter sv. Metoda postavi »na stolico sv. Andronika, apostola izmej LXX.« učencev Gospodovih. Sv. Metod se vrne iz Rima domov imenovan od papeža za slovanskega metropolita. Tako je nastala panonsko- moravska vrhovna vladikovina, kije bila tedanjim Slovanom cerkveno središče i ognjišče, Nemcem pa hud trn v peti. Nemški i latinski škofje so bili še od prejšnega leta silno razkačeni, ker jim je zlobna zatožba pri papežu čisto izpodletela; a ko so bili izvedeli, da je papež sv. Metoda v vrhovnega vladiko povišal, strese jih mraz od samega sovraštva i grde nevoščlji¬ vosti. Urno, urno! kakor bi streha gorela, skliče solnograški škof cerkveni zbor k sebi. Nemški i latinski škofje se na papeža srde, češ, da je sv. Metoda povišal za metropolita »na stolico sv. Andronika,« trdeč, da se to nikdar ne sme i ne more zgo¬ diti brez dovoljenja solnograškega vrhovnega škofa, kateri bi moral zdaj — po dotičnej papeževej naredbi, — zgubiti vso cerkveno moč i ves vpliv na moravsko ljudstvo. V to cerkveno pravdo pa sežejo tudi mogočni posvetni Nemci, hujskajoč škofe i »erzpriestarje«, da je v velikej nevarnosti tudi posvetna oblast, ako se Moravani odtrgajo od solnograške metropole. Eno i drugo je pripomoglo, da je nemška jeza vskipela do vrhunca. Kakor razdraženi gadje planejo od vseh strani na sv. Metoda, ki je bil tudi v zboru pričujoč. Zdivjana drhal samovlastno 20 obsodi sv. moža v ječo. Kruta sila, brez milosti, bila jim je voditeljica pri sodbi. Kralj Arnulf, Slovanom smrtni sovražnik i osobito knezu Koclju, Metodovemu prijatelju, — sodbo potrdi. Švabje sv. Me¬ toda zgrabijo ter odvedo v inostrani svet, kder so imeli polu- tretje leto zaprtega. Najnovejši zanesljivi zgodovinski viri nam odkrivajo marsi¬ kaj zanimljivega in pretresajočega o tej tužnej dogodbi, ki je zadela sv. Metoda. Mej rokopisi britanskega muzeja je našel Edmund Biskop tudi več papeževih listov od 5. do 11. stoletja. Večina teh še ni do zdaj nikder objavljena. Mej temi pismi je nam naj zanim- ljivše pismo papeža Ivana VIII., poslano solnograškemu vrhov¬ nemu škofu Alvinu (f 14. maja 873), v katerem papež ozbiljno toži, koliko hudega sta storila sv. Metodu škofa Ilermanrik i Annon. Poslednjemu papež naravnost očita, daje prvi provzro- čitelj vsega zla nad sv. Metodom; da ga je on odtegnil ljudstvu i božjej službi ter ga pahnil v ječo. »Ti si bil vodja,« — piše papež dalje — vsem mukam sv. Metoda, i ako se takoj ne na¬ potiš k nam v Rim i se tukaj ne opravičiš, ne bodeš smel nikdar več prejeti sv. zakramentov. Zaradi zgodovinske vrednosti priobčujemo tukaj v polnem obsegu to pismo, preloženo iz originala v češki jezik, in objav- jeno v »Svetozoru« 9. julija 1880 štev. 28. Novy objev o sv. MethodSji. Mezi rukopisy brittickeho Musea od Edmunda Biskopa objeven byl kodex čtvercovy z konce XII. vSku, nekolirukou psanV, jenž v sobe obsahuje zbirku listuv papežkyh od V. do XI. vSku. Zejmena jsou tam listy papež&v Gelasia I. (492—496), Pelagia I. (555—560), Pelagia II. (578—590), Lva IV. (847—855), Jana VIII. (872—882), Štepana VI. (885—891), Aleksandra II. 1061—1073), a Urbana II. 1088-1099). Listove ti z nejvetši časti posud byli neznani i zaviraj! v sobS bojnost dat nejen z oboru clrkevniho prava, ale nad to i čiste historick^ch. Edmund Biskop, poznav velikou sbrky te d&ležitost, zpofidil ji prepis, kteryž, k uvefejnšni zaslal do velikolepfch, Pertzem založenih »Monu- ment Gennanige«. Jelikož se uvefejnžni v »Monumentech« jeste nžktert čas prodli odhodlal se P. Ewald, aby, hledS hlavng k datftm dejepravnym, stručnou o objevu tom zprdvu podal do 21 vefejnosti; učinil tak v časopise »Neues Archiv der Gesellschaft fiir altere Geschichtskunde« - Pro nas nejvetsi zajlmavost mati listove papežftv Jana VIII. a StSpana VI., jelikož z nich nab^vame nejen vSdomosti novych o pomoru Žima k riši bulharske, ale nad to netušeneho svčtla o životu sv. Methodčje i o osudech slovanskeho obfadu hned po smrti našeho vgrozv.sta. 1 bude bohda vbod i vdek milov- nikum domaciho d'"jepisu, jestliže podstatu sprav tžch kratce tuto položime. Nejstarši list pfed r. 873 psan' sv dči krati bulharkemu Michaelovi — Borisovi, že Bulharsko nalezi k diecesi rimske a že cirkev rimska nade všecky jest povjšena. Patriarcha carihrad- sky Ignatios že prestolu sveho dosahl jen pfizni papežskou, i neprestane — li pronevHa Žekfiv, že jej papež sesadi a ve klatbu da čimž pohroženo i krali a jeho radcfim. Podobneho ohsahu jest list k Domagojovi knižeti slovanskemu na pfimo*i dalrnat- skem, jemuž papež tež touži na patriarchu Ignatia, že Bulharftm ustanovil schismatickeho arcibiskupa. DfiležitSjši ovšem jsou n&m listy papeže Jana VIII. o trezni, kterou sv. Methodeji od arcibiskupa salcburskeho Alvina (zem 14. kvetna 873) a od biskupuv Hermanricha pasovskeho i Annona freisinskeho (854—875) trpeti bylo. Alvina papež pfimo vini, že p&vodcem byl sezazeni Metliodejova i nafizuje mu, aby jej zase dosadil. Zaroven jemu i Annonovi i Hermanrichovi uklada, aby se z jednani sveho proti Methodejovi pfed samou stolici papež¬ skou ospravedlnili. Hermanrichovi piše papež: »Mame za to, že by k opla- kani zlosti tve nestačil leč pramen slz jako pfi prorokovi Jere- miaši. Odvažlivost tva pfekonala ne snad nejakeho biskupa, anobrž svetskeho tyrana zufivost ba zvireci divokost, když jsi bratra a spolubiskupa našeho MethodSje utrapami žalafnimi tvral, pod širym nebem nejlitsjši zimou a krutosti snChuv po delši doby jej treznil, ano vytrhnuv jej ze spravy cirkve jemu svžrene, tov merou besnosti jsi se oddal, že, když (Methodfj) privlečen byl do sboru biskupuv, kouskym bičem jsi jej chtel biti, kdyby jini tobS v tom byli nezabranili. Zdaliž toho jsou zločiny biskupovi?« K pfisnym tžm vyčitkam doklada Jan VIII., že Hermanricha zbavuju služeb božich a vyhoštuje jej z obcovani s knežimi. Annonovi psal papež: »Drzost tva a opovažlivost nejen oblaky, ale i nebesa sama proraži. Osobils sobe prava stolice 22 apostolske a, jako bys byl nSjakym patriarchou, strhl jsi na sebe soudni moc nad arcibiskupem, anno, což ješt® težšiho jest, s bratrem svym, arcibiskupem Methodčjem, jenž v poslani stolice apostolske mezi pohany pusobil vice po tyransku než po kano- nicku jsi nakladal. Když on zajiste podle svatjch kanonuv toho se dožadoval, aby postaven byl pred soud stolice rimske, tys mu toho nikterak nedopustil, anobrž jsi s privrženci a soudruhj' svymi nad nim prenesi rozsudek, zbaviv jej služeb, božich a do žalafe jej uvrhnuv. Nad to pak, nazyvaje se človčkem od¬ danem sv. Petra ve spravS cirkvev Nčmecku, o uvčznčni a utrpeni rečeneho bratra a spolubiskupa, ba poslance našeho, o nčhož zvy- šena peče na nas naležela, žadnou jsi nam spravu nepodal, anobrž když jsi vEimS o to od našich byltazan, lharsky jsi zapre], že bys jeho znal, kdežto jsi vseh utrap, ježto od vašich nati uvedeny byly, sam byl podnecovatelem a pobadačem, nerkuli puvodcem.« Dale doklada papež, že Annon, dokud se do Kima nedo stavi, zastane vyloučen od pfijimani.« Ker je ta dogodba nam Slovanom zelo znamenita, osme- Ijujemo se o tem tudi to povedati kar piše J. L. v letošnjih »Novicah« št. 15, i sicer tako le: »V temnico so tedaj pahnili velikega dobrotnika, ki je žrtvoval vse svoje živenje v časno i večno srečo človeštva; apo¬ stola, ki je užival največje zaupanje tako namestnika Kristo- vega kakor krščanskega ljudstva. A prav to je redilo kačo za¬ visti v srcu sv. možu sovražnih biskupov, ki niso mirovali, dokler niso razlili vse svoje jeze nad sv. blagovestnikom. Usmr¬ titi ga hočejo, zato ga tirajo v ječo, da bi tam poginil za lakoto, žejo in tugo. Ali prevarili so se! Najvišji gospod ne zapusti zvestega svojega služabnika; pošlje mu rešitelja., rimskega pa¬ peža Janeza VIII. Papež zve njihovo nečloveško početje, dasi mu so je zelo prikrivali. Omenim naj le, da je prišel za časa pregnanstva Metodovega Hanno v Rim, — bil je namreč oskrb¬ nik posestev sv. Petra na Nemškem; papež ga vpraša po Me¬ todu, a on mu odgovori, da nema cesti ga poznati. K sreči pri¬ dejo precej po njegovem odhodu Metodovi poslanci, ter nazna¬ nijo in razjasnijo papežu stvar pismeno. Janez VIII. se kar čudi, da more kdo tako grdo ravnati se svetim in mnogozaslužnim možem. Precej pokliče sokrivce k sodbi; ko pa ne pridejo, pošlje 1. 874 svojega poslanca, škofa Pavla Jakinskega, s posebnim' pooblastili na Nemško in v Panonijo; izročivšimu pisma vrhovnemu 23 škofu Adalvinu in Hermanriku in škofu frižinskemu Hannonu, kakor tudi kralju Ljudevitu, Karlmanu, Svatopluku in Metodu. Na Nemško prišedši, napoti se poslanik k škofom; velj jim v papeževem imenu, naj Metoda takoj oproste ter jim na¬ znani, da ni prišel stvari preiskavat in razsojat, ampak kaznovat jih in toliko časa suspendirat od vseh duhovenskih opravil, ko¬ likor časa so zadrževali Metoda vnjegovej službi, to je: za cela tri leta. Posebno graja Hermanrika in Hanna; prvega zarad grdega yedenja z Metodom pred zborom (imel gaje namreč pred zborom v varstvu, ter držal ga v najhujšej zimi pod prostim nebom v snegu in mrazu; da, pretepati ga je hotel s konjskim bičem, a pregovorili so ga drugi!); druzega pa zarad nekanoničnega vedenja v zboru. Naposled opozori še vse tri na papeževa pisma, ki jim ukazujejo, naj pridejo v Rim na odgovor. V sili se uklo¬ nijo papeževemu ukazu, ki jim je pretil z izobčenjem iz cerkve. Tako kruto so Nemci delali z sv. Metodom, i sicer le zaradi tega, ker se jim ni dal vklepati v njihov jarem, pa tudi zato, ker je želel Slovane osvoboditi od nevarnih nemških sosedov i zlobnih krivih prijateljev. Ko papež zlobnežem zapreti z izobčenjem, prestrašijo se škofje vendar ter sv. Metoda izpuste. Kako pa to, da se ni nobeden slovanskih knezov za sv. moža v tacih stiskah potegnol? Vojna z Nemci je končala za Rastislava nesrečno, slavo¬ hlepni i koristolovni Svatopluk se da od Nemcev tako premo¬ titi i zaslepiti, da postane, vsled neke sumnje, izdajalec svojega strica Rastislava, s katerim je zajedno vojeval proti Nemcem. Ko je Rastislav najmanj nesreče slutil, zgrabijo ga zavratno nemški vojaki v navzočnosti Svatoplukovej, ter pod ostro, stražo od vedo na Bavarsko. Tam ga drže v temnici, dokler se kralj Ljudevit ni vrnil iz vojne domov. Ta pokliče Rastislava pred sodbo in Švabje obsodijo tega blazega slovanskega kneza k smrti. Moravani pa prosijo kralja milosti za svojega kneza. Rastislav je sicer smrti otet, ali za kazen mu Nemci staknejo oči ter ga zatvorijo v nek samostan, kder ga otme žalostne osode — zaželena smrt. V Rastislavovej smrti vidimo nedolžno žrtev, ki je padla za narodno svobodo, katero si je nemški vrag vselej prizadeval v blato gaziti. Knez Rastislav, oslepljen i zatvorjen tam mej Nemci, na tujej zemlji, ni mogel sv. Metodu nič pomagati. Izdajica Svatopluk je 24 molčal i le od stran ih ladnokrvno gledal krivice, katere je sv. mož od Nemcev trpel; knez Kocelj pa je bil v onih vojevitih časih preslab pa tudi preveč ctdaljen, da bi se bil mogel pri Nemcih ozbiljno i krepko potegniti za božjega služabnika, čakajočega otetbe iz švabskega za- pora. Verjetno pa je, daje Kocelj v tacih nemilih razmerah papežu vse natanko sporočal ter ga prosil zdatne pomoči za svojega prija¬ telja sv. Metoda. Na tak način je papež po dveh straneh zvedel, kaj delajo Nemci z sv. Metodom, pa se tudi prepričal o resničnosti teh sporočil, zato so vsa njegova pisma, poslana nemškim škofom, ostro in odločno pisana. Oproščen se vrne sv. Metod naravnost v Panonijo k svo¬ jemu zavetniku i prijatelju knezu Koclju, ki je h krati vrlo Ij ubil slovanski jezik i skrbel za narodno prosveto. Nekaj časa je bival tam, da je vtrdil cerkvene potrebe, potem pa otšel na Moravsko ter si izvolil za stalno bivališče Velegrad, ki je bilo tedaj tudi knežje stolno mesto. Sv. Metod je neutrudljivo delal se svojim duhovstvom za božjo cerkev i slovanskega naroda blagost. Videlo se je očitno, da vlada te ljudi duh božji i da čujejo nad stvorjenim delom sami sveti krilatci, kajti slovanska cerkev se je napram vsemu krutemu protivju vendar le vtrjevala i razprostirala. Ali ogenj starega sovraštva v Nemcih ni ugasnil, le še hujše je razsajal proti sv. Metodu, i z novega se vzdignil na zlobno delo zoper slovanski narodni napredek ter bruhnil na¬ ravnost na sv. Metoda. O zavisti nemških, oziroma latinskih škofov, uže smo go¬ vorili; i prav ti so se obrnili zdaj v dosego svojega namena naravnost na omahljivega Svatopluka, rekši: Tebi i velikej tvojej državi prete nevarnosti i nesreče, i te pouzročuje jedini tvoj metropolita Metodij; i zato mu svetujejo, naj ga uniči. Skušajo mu tudi na vse mogoče strani pri narodu veljavo i zaupanje vzeti s tem, da ga obrekujejo i resnici podobne laži o njem mej svet trosijo. Papežu z nova lažnjive pritožbe pišejo, ter iste osobno odpošiljajo, da lahko premeteni poslanci tudi z lisičjo besedo v Rimu še črnejše obrekujejo, nego je bilo to v pismu mogoče. Mej druzimi se vedno še glasi stara zatožba: da uči krivo vero, da se ne drži cerkvenih običajev, da služi liturgijo v neotesanem slovanskem jeziku, da sega preveč v pravice po¬ svetnih oblasti, da cerkvi dela bolj v škodo nego v korist, itd. ter 25 od papeža zahtevajo, naj ga po svojej oblasti precej razslužbi, t. j. odstavi od panonske i moravske metropole. Kar niso sovražniki sv. Metoda pri papežu Adrijanu do¬ segli, toliko v veči meri so se nadejali doseči pri novem papežu Ivanu VIII.; zato je bila tožba pisana v ozbiljnem nemškem duhu. Papež zatožbo prečita ter sv. Metoda s pismom od 14. ju¬ nija 1. 879 pozove na odgovor v Rim. Sv. Metod se nemudoma odpravi na potovanje. Dospev- šega v Rim papež posebno spoštljivo i prijazno sprejme, kakor moža velicih zaslug za krščansko cerkev. Papež skliče cerkveni zbor, v katerem sv. Metod uže drugič sedi na zatožnej klopi. Da se pritožba nemških, oziroma latinskih škofov for¬ malno reši, izprašuje papež sv. Metoda prav na drobno i strogo 0 vsem, kar je zatožba zlobnežev zoper njega govorila. Sv. Metod se z nova prav slavno opraviči ter nasprotnikov nakane popol¬ noma uniči. V vsem svojem dejanju i nehanju je sv. mož od papeža i cerkvenega zbora sploh bil prav vrlo pohvaljen i zelo omilovan, da mora po nedolžnem od zlih ljudi toliko krivice trpeti. Ko rešuje papež cerkveno razsodbo obema strankama, piše tudi moravskemu knezu Svatopluku koncem junija meseca 880 obširno listino, iz katere posnemamo nam zanimljivše stavke, ki se glase tako: »Mi smo spoznali, da je Metod, vrhovni vladika moravski 1 panonski, v vseh cerkvenih naukih i obredih pravoveren, čestitljiv i cerkvi velekoristen; zato ga pošiljamo, da vlada božjo cerkev, zcpet v tvoje zemlje, i sicer tako, da po cer¬ kvenih pravilih vsa oblast njemu pripada. Božje ljudstvo je njemu izročeno. Ukazujemo dalje, naj duhovniki, dijakoni i minihi, v tvojih zemljah prebivajoči, katerega koli redai jezika, slušajo imenovanega našega sobrata i vašega vrhovnega vladiko. Ako bi se trdovratno i nepokorno drzevali delati razkol, ukazu¬ jemo, da se morajo ko sejalci plevela po našem ukazu izključiti i izbrisati iz tvojih občin i izmej tvojih zemelj, vzlasti po pra¬ vilih, katera smo mu dali i jih tebi poslali. Slovanska pismena pa, sestavljena od filozofa Konstan¬ tina (Cirila), s katerimi bi se kakor je spodobno, Bog slavil, vrlo hvalimo, ter ukazujemo-, naj se v tem jeziku Kristova dela oznanujejo. Pravej veri i veronauku ni nasprotno, če se božja služba (sv. maša) v slovanskem jeziku poje, sv. blagovestje al* 26 sv. pismo stare i nove zaveze, dobro poslovenjeno i razloženo, Sita, i vse druge časoslovne službe opravljajo, kajti, kdor je ustvaril tri glavne jezike: hebrejski grški i latinski, »ustvaril je tudi vse druge sebi na čast i hvalo. Ako pa ti i tvoji služabniki rajši po latinski liturgijo slišite, naj se vam posebe služi«. Uže naredba papeža Adrijana II., zaradi dovoljenja slo¬ vanskega obrednega jezika, silno je Nemce vznemirila. Na tej kosti so vedno i vedno glodali i premišljevali, kako bi bilo mo¬ goče temu škodovati. To škodoželnost oživotvorijo prav pri trepetiikastem i v narodnem oziru zelo omahljivem Svatopluku. Švabje mu zabijejo v glavo, da je slovanska liturgija le za pri- prostega kmeta i sploh ljudi nižje vrste, latinska maša pa bolj za plemenitaše i učeno gospodo. Kakor klop, tako se prime ta misel čestihlepnega Svatopluka; prav zavoljo tega naroči svo¬ jemu poslancu Zemižiznu, ki je tudi spremljeval sv. Metoda v Rim, naj papeža osobno prosi i pregovori za dovoljenje, naj bi se njemu (Svatopluku) i njegovim činovnikom čitala posebe latinska maša. Toliko bodi rečeno v pojasnilo h koncu papeževega pisma, i da poleg tega tudi vidimo, kako zvijačno so se Nemci popri¬ jeli vsacega sredstva, le da so mogli slovanskej napravi škodovati. Prej omenjeno pismo izroči papež Ivan VIII. Svatoplu- kovemu poslancu Zemižiznu. Pismo enacega zadržaja pa je prejel tudi sv. Metod od papeža v svojo i cerkveno službeno porabo. Od istega časa i do minolega leta 1880 je minolo tisoč let; i v ta spomin je lansko leto naš narod obhajal tisočletje staroslovanskega ali našega obrednega jezika, kateremu je dal i odločil papež Ivan VIII. 1. 880 v našej cerkvi prvo mesto. Leta, 1863 se je v Rimi obhajala »tisočletnica« sv. bratov Cirila i Metoda, slovanskih prvih učiteljev i blagovestnikov, tudi s tem, da se je popevala v cerkvi sv. Hironima slovanska litur¬ gija; a tudi pri lanskej »tisočletnici« slovanskega obrednega (li¬ turgičnega) jezika ni Rim zaostal. Dne 27. junija m. 1. je v ta tisočletni spomin pel v Rimu slovansko sv. mašo prečastiti oteč Ivančevič v pričo mnogobrojnega ljudstva, a ni jeden Rimec se ni ob tem slovanskem bogoslužbenem opravilu spotikal. Povodom omenjenega praznika je pri slovesnem obedu nazdravil prečastiti gosp. kanonik Crnčič Levu XIII. »koji je veoma radostno primio vest ob ovoj svečanosti, pa nij s daleka možda mislio zabraniti slavjansko pjevanje i bogoslužje u Rimu«. Omenil je prečastni i učeni kanonik dalje: »da pape u obče nisu 27 bili protionici slavjanske liturgije, ved su jej pravi protionici negde drugje bili.« V Rimu se je lansko leto vršila sv. maša v slovanskem jeziku, i vrhovni načelnik vsega krščanstva se je jako radoval te svečanosti; kaj bi toraj v naše j južno-slovanskej domovini moglo ovirati stvarnika v mašnej daritvi čestiti i hvaliti v našem svetem jeziku? Še več! Zgodovinsko velevažna, vsemu krščan¬ skemu svetu i osobito slovanskemu narodu preimenitna je pa¬ peževa okrožnica od 30. septembra m. h, katero je poslal vsem patrijarhom, primatom, vrhovnim vladikom vesoljnega katoliš¬ kega sveta. Ta okrožnica je blagodejen dih, ki porodi neizmerno dobrega sadu vsemu krščanstvu, osobito pa Slovanom; ona je nova podpora katoličanstva, luč, ki zablišči človeku v temnej noči, da vidi korakati dalje po varnem potu. Časnik »Reform« piše o papeževej encikliki mej drugim tako: »Slovanski narod se popenja, da napolni siloširno mesto na svetovnem pozorišču; slovanska ideja je sicer narodno i po¬ litično mlada, ali ona se velikansko širi in jači. Nič ni bolj po¬ menljivo, kakej bodočnosti stopa Slovanstvo naproti, nego da je Rim, ki ima vedno najtanjše čute za realne moči i dejanske reči, govoril o slovanskem gibanji v tistih mejah, kolikor je to cerkvi mogoče. To je prvikrat, da sta se slovanska svetnika tako počestila, da se je Slovanstvo tako rekoč v cerkvene vele- vlasti sprejelo. Najnovejša izjava iz Rima je pomenljiva i vredna, da nanjo ozir jemljo tudi tisti, ki so navajeni cerkvenim zna¬ menjem posvetno pomembo prisojati. Gotovo, veleznamenita je naj novejša izjava papeža Leona (Leva) XIII., če tudi ne v tem zmislu, v katerem jo razlagajo protivniki krščanstvu i Slovanstvu. Praznik obeh slovanskih blagovestnikov, sv. Cirila i Me¬ toda, ki se je do zdaj obhajal 5. julija le v moravskej mejnej grofiji, razširil se je na vso katoliško cerkev, tedaj na ves svet- Ni v imenu panslavistične ideje, katera, kakor mislijo nekateri, uže zdaj germansko državno misel (?!) v Avstriji zatajuje i na steno pritiska; ni toliko iz ljubezni do rastoče slovanske mogočnosti papež Leo XIII. ukazal, naj vsa cerkev, tudi na Nemškem, Škotskem, v južnej Ameriki, na Filipinskih otocih, vprihodnje vsako leto 5. julija praznuje, ampak z ozirom na slo¬ vanskih dežel predrugačeno politično položje, katero Leo XIII. Izrečno povdarja z ozirom na slovanskih katoličanov potrebe 28 na katere so njihovi cerkveni višji pastirji uže večkrat kazali. To je uzrok tej izjavi iz Rima. Pred 1000 leti sta prinesla Ciril i Metod iz Soluna Slovanom krščansko vero, i z njo omike bla¬ ženost. Ali se more danes dvomiti o visokej pomembi obeh slo¬ vanskih blagovestnikov glede evropske zgodovine i velicega slo¬ vanskega naroda? Le ozrimo se tudi danes na Solun, od kodar je prišla Slovanom luč: sv. blagovestje (evangelije), le ozrimo se na balkanski poluostrov: na Bosno, Bolgarijo, Srbijo i Hrce- govlno, v katerih deželah se je položje slovanskih kristijanov v zadnjih letih bistveno preinačilo; i jedne misli bodemo z naj¬ višjim cerkvenim pastirjem, ki se je ozrl tudi na druge slo¬ vanske dežele, da se je za katoliško cerkev začela nova doba, i da ima katoliško Slovanstvo v sebi moč, s katero mora računiti previdnost i pravica. Papež Leo XIII. je z svojo okrožnico od 30. septembra 1. 1. spoznal Slovanstva realne moči, kakor tudi veliko njegovo pomembo za katoliško cerkev; to je svetovne zgodovine delo, katero se ne more niti zamolčati, niti zatajiti. Rim računi z de¬ janskimi močmi, to naj bo v poduk vsacemu, kateremu oči še niso tako zagrnene, da ne bi videl v cerkvenih znamenjih tudi njihove svetovne pomembe. To velja v prvej vrsti — Avstriji.« Tako nam razjasnjuje papeževo encikliko dobro podučena »Reform«. Kako skrben je sedanji Rim za slovanske narode, to uže omenja enciklika, katero tu od besede do besede navajamo; glasi se tako le: »Rimski papeži so v raznih časih i raznoterim narodom pošiljali oznanovalce sv. blagovestja; svetima možema Cirilu i Metodu so oblast dali, naj apostolsko opravilo prevzameta pri slovanskih narodih. Vse slovanske dežele uže od nekdaj nikoli niso nehale proslavljati Cirila i Metoda, tudi Cerkev ju je čislala; ona je vrlo čestila oba, dokler sta živela, i od jednega umrlih tudi lcožčic ni hotela pogrešati. Zato je uže od leta 1863 slovanskim Čehom, Moravcem i Hrvatom, ki so vsako leto 9. marcija praznik v poče- ščenje sv. Cirilu i Metodu obhajali, po privoljenji Pija IX. bilo dopuščeno, ta god vprihodnje 5. julija obhajati i dnevnice v spo¬ min sv. Cirila i Metoda opravljati. Za časa, ko je bil veliki va¬ tikanski cerkveni zbor, prosilo je prav veliko vladik apostolski sedež, naj bi se njuno obhajanje i stalni god na vso cerkev 29 razširil. Da pa se očitniše pokaže, kakšna sta moža, katera ka¬ toliškemu svetu za češčenje i obhajanje pred oči stavimo, ozrimo se nekoliko v zgodovino njunih dejanj. Ciril i Metod, prava brata, rojena iz preimenitne Solunske rodovine, napotila sta se zgodaj v Carigrad, v glavnem mestu na Jutru viših ved se izučit. Višje zmožnosti iskra, katera je uže takrat svetila v mladeničih, ni skrita ostala; oba namreč sta v kratkem prav dobro napredovala; najbolj pa Ciril, ki je dosegel toliko pohvale v učenosti, da je bil v posebno čast mo¬ drijan imenovan. Ne dolgo potem je stopil Metod v meniški stan, Ciril pa je bil vreden spoznan, da mu je cesarica Teodora na spodbudo očaka Ignacija izročila opravila v krščanskej veri izučiti onstran Krzoneza stanujoče Kazare, kateri so v Carigradu prosili zmožnih verskih služabnikov. To opravilo je voljno sprejel. Napotil se je toraj v Krzon na Tavriškem, nekaj časa se učil domačega jezika ondotnega naroda, kakor nekateri pripovedu- ejo; prav v istem času je na veliko srečo našel svete ostanke papeža sv. Klementa I., katere je lehko spoznal iz razširjenega izročila od prednikov i pa iz kotke, ker je bilo znano, da je bil z njo presrčni mučenec na povelje cesarja Trajana v morje po- greznen i potem pokopan. Ko je imel ta predragi zaklad v rokah, prehodil je kazarska mesta i sela; a potem, ko so bili po njegovih naukih izurjeni i po Božjem razsvitljenji spodbujeni, zjedinil jih je po zatrtem mnogoterem neverstvu z Jezu Kristom. Kadar pa je bila nova krščanska občina prav dobro vtrjena, dal je spomina vreden vzgled zdržnosti i krščanske ljubezni, ker odbil je vsa od domačinov ponujana darila, razen oproščenja sužnjev, kateri so bili kristijani. Zdajci se je vesel vrnil v Ca¬ rigrad i umaknil v samostan Polihron, v katerem je bil uže njegov brat. Mej tem pride glas o srečnem vspehu mej Kazari do Rastislava, moravskega kneza. Le — td, spodbujen po vzgledu Kazarov, dogovarja se s cesarjem Mihajilom III. o tem, da pokliče nekoliko evangeljskih delalcev iz Carigrada, i kar je želel, to je dosegel brez težave. Uže s toliko deli proslavljena krepost Cirila i Metoda, i jasna volja, bližnjemu pomagati, sto¬ rila je, da sta ona bila odmenjena v Moravijo. Na potu skoz Bolgarijo, kder se je bilo krščanstvo uže začelo, na nobenem kraju nista opustila prilike, vero razširjevati. V Moravskej pa, kder so jima do državnih mej množice naproti hitele, bila sta 30 sprejeta z največjo radovoljnostjo i veselo slovesnostjo. Brez pomude sta se lotila krščanski nauk vlivati v duše, i upanje jim k nebeškim dobrotam dvigati; to pa s toliko močjo, s taki delalno marljivostjo, da se je moravsko ljudstvo v ne dolgem času k Jezusu Kristusu obrnilo. K temu ni malo pomoglo znanje slovanskega jezika, kojega si je Ciril pridobil bil poprej, i veliko je storilo sveto pismo oboje zaveze, katero je bil preložil na lastni narodni jezik. Zato se ima ves slovanski rod sila veliko zahvaliti možu, ker od njega je prejel ne le dobroto krščanske vere, temuč tudi družbinske izobraženosti; zakaj Ciril i Metod sta bila prva, ki sta iznašla tudi pisavo, s katero se slovansko jezik piše i znamenja; iz tega vzroka se ona po pravici cenita za začetnika tega jezika. Iz tako dajnih i razširnih okrajin pa v drugič srečen glas naznani slavna dejanja v Rim. Papež Nikolaj I. vrlima bratoma zapove v Rim popotovati, i brez pomude se odpravita i spol¬ nita povelje i ko potovanje veselo nastopita, neseta seboj sve¬ tinje svetega Klementa. Na to naznanilo Adrijan II., ki je bil nastopnik umršega Nikolaja, spremljan od svečeništva i na¬ roda, gre z veliko čestjo preslavnima gostoma naproti. Telo sv. Klementa, zdajci proslavljeno z velikimi čudi, v slovesnem sprevodu neso v baziliko, ki je bila v Konstantinovem času zi¬ dana na istem mestu, kder je stala očetina hiša nepremaglji¬ vega mučenika. Na to Ciril i Metod papežu v pričo duhovstva poročata o svojej apostolskej službi, katero sta sveto i marljivo opravljala. Ker sta delala nasproti ustanovam prednikov i svetim verskim šegam, ko sta v opravilu službe božje rabila slovanski jezik, zagovarjala sta svojo reč s tako zanesljivimi i jasnimi raz¬ logi, da so papež i yse duhovstvo moža hvalili i potrdili. Potem sta oba po predlogi izrekla katoliške vere izpovedanje, a zapri¬ sežena, da ostaneta v veri sv. Petra i Rimskih papežev, bila sta od Adrijana samega imenovana i posvečena v vladiki, a mnogo nju učencev je prejelo razne stopinje posvečevanj. Bilo pa je v previdnosti božjej, da je Ciril v Rimu do¬ končal dni svojega živenja 14. februarja 1. 869, dozorel bolj v kreposti, nego starosti. Imel je očiten i preslaven pogreb, kakor ga imajo rimski papeži, i položen je bil z največjo čestjo v grob, kateri je bil papež Adrijan sebi sezidal. Pokojnikovega svetega trupla rimsko ljudstvo ni dopustilo v Carigrad prenesti, če prav je želela i prosila preužaljena mati; neseno je bilo v cerkev sv. 31 Klementa 1 položeno blizu njegovih koščic, katere je Ciril sam toliko let spoštovanjem imel v varstvu. Ko so ga peljali skozi mesto mej slovesnim psalmo-petjem, ne toliko v pogrebnem, ko¬ likor zmagoslavnem sprevodu, bilo je videti, da rimsko ljudstvo nebeške slavnosti skazuje presvetemu možu. Ko se je to spolnilo, vrnil se je Metod ko vladika na po¬ velje i z blagoslovom papeževim k navadnim apostolskim opra¬ vilom i dolžnostim na Moravsko. V tej deželi je bil iz vse duše vzgled čedi, katoliškej reči je služil od dnedodne z večjo pri¬ zadevnostjo; nemirnim začetnikom novotarij se je srčno ustav¬ ljal, da ne bi protresli katoliškega imena z nespametnimi me¬ njavami; Svatopluka kneza, kateri je za Rastislavom nastopil, pod- učeval je v veri, i ko je dolžnost opustil, tedaj ga je opominal. svaril in poslednjič s prepovedjo svetih skrivnosti j kaznoval, Iz teh vzrokov si je nakopal jezo ostudnega i nečistega nasil¬ nika, kateri ga je pahnol v pregnanstvo. Ko je bil pa nekoliko pozneje zopet vstanovljen, dosegel je z opomini v pravi čas, da J e knez boljše misli razodeval i spoznal, da poprejšno navado mora z novim živenjem popraviti. To pa je res čudno, da je čujoča Metodova ljubezen, prestopivšl moravske meje, kakor pri Cirilovem živenji Liburnijane i Srbe dosegla, tako zdaj Panonce pridobila, katerih poglavarja, Koclja po imenu, podučil je v ka¬ toliškej veri i v dolžnosti ohranil; tako tudi Bolgare, katere je z njih kraljem Borisom vred v krščanskej veri potrdil; pa Dal¬ matince, s katerimi je nebeške darove delil i ovih deležne storil; i Korotane, mej katerimi je veliko delal, da bi jih privedel k spo¬ znanju i češčenju pravega Boga. Toda ta reč je možu napravila nepriliko. Zakaj nekateri iz novega krščanskega družbinstva, zavidajoči čvrstim vspehom i kreposti Metodovi, zatožili so nedolžnega Ivanu VIII., nastop- niku Adrijanovemu, da je sumljiv v veri i žali šego pradedov, kateri so pri svetih opravilih rabili le jedino grški ali latinski jezik, i nobenega druzega ne. Tedaj papež, ves goreč za celoto vere i starega reda, pokliče Metoda v Rim, i veleva, naj se krivde opraviči i očisti. On pa, kakor je bil vselej pripraven v podložnosti i zanašajoč se na pričanje svoje vesti, ko je leta 880 stal pred Ivanom z nekaterimi vladiki i mestnim svečeništvom, dokazal je lehko, da je sam ohranil i druge pridno učil prav tisto vero, katero je v pričo i s potrjenjem Adrijana bil spoznal i prisego potrdil na grobu apostolskega prvaka; kar se pa tiče rabe 32 slovanskega jezika pri svetih opravilih, da je to storil iz pra¬ vilnih vzrokov po pravu i po dopuščenji papeža Adrijana, ter da temu sveto pismo ni nasproti. S to obrambo se je rešil vsacega suma zadolženja, ter je papež v tej pravdi dobro umel Metoda, i mu je rad potrdil nje¬ govo vrhovno vladičino oblast i odpravo mej Slovane. Vrh tega je izvolil nekoliko vladik, katerim naj bode na Selu sam Metod, i kateri naj bi mu bili v pomoč v upravi krščanskih zadev; po¬ slal pa ga je na Moravsko s prav častnim priporočilnim pismom i prosto polnomočnostjo. Vse te zadeve je pozneje papež potrdil s pismom do Metoda, ko je namreč ta imel v novič trpeti za- vidnost hudovoljnežev. Zato je z mirnim srcem s papežem i vso rimsko Cerkvijo v najtesnejšej zvezi ljubezni i vere še veliko bolj goreče na¬ dalje spolnoval naloženo mu službo; i ni se dolgo čakalo ime¬ nitnega sadu njegovega dela. Zakaj ko je zdajci češkega kneza Bofivoja sam, potem pa njegovo soprogo Ljudmilo po nekem mašniku h katoliške] veri spreobrnol, dosegel je k malu, da se je krščansko ime v onem narodu razširilo na dolgo i široko. V prav istem času je delal na to, da se je luč blagovestja prinesla na Poljsko; i ko je prišel do srede Galicije, ustanovil jevladiški sedež. Od ondot se je, po nekaterih izročilih, obrnil prav v Moskvo, ter postavil Kievsko vladiško stolico. S temi gotovo ne- zvenljivimi lavorvenci se je vrnol k svojim na Moravsko ; i ker je čutil, da se mu bliža konec živenja, določil si je sam na- stopnika; potem je duhovne i ljudstvo v poslednjem poduku opominal h kreposti, i ločil se je popolnoma mirno iz tega ži¬ venja, katero mu je bilo pot v nebesa. Kakor je Rim za Ci¬ rilom, tako je Moravija za umrlim Metodom žalovala, zgublje¬ nega iskala, njegov pogreb čestila na vse načine. Spomin na te dogodbe, čestitljivi Bratje, nam je kaj pri¬ jeten i močno smo ganjeni, ko daleč nazaj pogledamo na sijajno vez slovanskih narodov, storjeno z najboljšimi pričetki. Zakaj ta dva razširjalca krščanskega imena, o katerih smo govorili, šla sta sicer iz Carigrada k poganskim narodom, vendar pa se je moralo njuno poslanje od tega apostolskega Sedeža, središča katoliške jedinosti, ali kar naravnost zapovedati, ali pa, kar se je večkrat dogodilo, veljavno i sveto potrditi. I res, tukaj v mestu Rimu sta dala odgovor od sprejete službe, na grobih Petra i Pavla odgovorila na pritožbe zarad vere, na katero sta prisegla; 33 tukaj sta prejela vladiško posvečenje z oblastjo vred ustanoviti sveto vlado, s pridržanjem razlike v redih. Takrat tedaj se je bila dosegla raba slovanske besede v svetih obredih, i to leto se spolnuje deseto stoletje, odkar je papež.Ivan VII. do mo¬ ravskega kneza Svatopluka tako-le pisal: »Slovanski jezik, v katerem se Bogu glasi dolžna hvala, po pravici hvalimo i ve¬ levamo, da v le-tem jeziku naj se Krista, Gospoda Našega, slava i dela oznanujejo. Tudi ni nič nasprotno zdravi veri ter nauku, ali maše peti v le-tem slovanskem jeziku, ali sveto blagovestje ali božanska berila nove i stare zaveze, dobro poslovanjene i tolmačene, citati, ali spevati vse druge dnevnice. To šego je po dolgem času potrdil Benedikt XIV. z apostolskim pismom od 25. avgusta 1. 1754. Rimski papeži pa, kolikorkrat so bili pro¬ šeni od knezov, kateri so gospodovali narodom, ki so bili po trudu Cirila i Metoda h krščanskemu obredu privedeni, niso nikoli dopuščali, da bi se pogrešala njih dobrotnost v pomoči, ljudoljubnost v nauku, dobrovoljnost v dajanji svetov, v vseh rečeh, kderkoli so mogli, bila je najboljša volja. Pred drugimi pa so Rastislav, Svatopluk, Kocelj, sv. Ljudmila, Boris, po oko¬ liščinah i času, skušali preizvrstno ljubezen Naših prednikov. Pa tudi z smrtjo Cirila i Metoda očetovska skrb rimskih papežev za slovanske narode ni zaostala i ne odjenjala, temuč vedno se je jasno kazala v tem, da so branili pri njih svetost vere i varovali očitno blagost. Nikolaj I. je zares iz Rima po¬ slal Bolgarom svečenikov, da so narod učili, i vladiki Populo- nienskega i Portuenskega, da sta vredila novo krščansko družbo ; jednako je na pogoste prepire Bolgarov o svetem pravu sam dajal ljubeznjive odgovore, v katerih še tisti, ki so Rimski Cerkvi manj prijazni, posebno previdnost hvalijo i spoštujejo. Po ža- lostnej nesreči razkolstva gre Inocenciju III. hvala, da je Bol¬ gare zopet spravil s katoliško Cerkvijo, Gregoiju IX., Inocen¬ ciju IV., Nikolaju IV., Evgeniju IV. pa, da so jih v milosti sprave ohranili. Prav tako je znamenito sijala ljubezen Naših pred¬ nikov do Bošnjakov i Ercegovincev, ki so bili prekanjeni s kuž- nostjo napačnih misel, namreč Inocencija III. i Inocencija IV., ki sta jim zmoto iz “src jrovala; Gregorija IX., Klementa VI., Pija II., kateri so si prizadevali stopinje svete oblasti po onih okrajinah stalno vtrditi. Jednako se ne sme misliti, da so majhen ali poslednji del svojih skrbi Inocencij III., Nikolaj IV., Bene¬ dikt XI., Klement V. obračali na Srbe, od Katerih so z največjo 8 34 marljivostjo odvračali zvijače, ki so jim bile prekanjeno nastav¬ ljene, da bi se njih vera omajala. Tudi Dalmatinci i Liburnjani so zarad stanovitnosti v veri i vzajemnih postrežb od Ivana X. od Gregorja VII., od Gregorja IX., od Urbana IV. prejemali po¬ sebno ugodnost, tehtne i slavne pohvale. Poslednjič je veliko spomenikov blagovoljnosti Gregorij i IX. i Klementa XIV. tudi v Sremskej cerkvi, ki je bila v 6. stoletji po divjaškem ^navalu potrta, potem pa po bogoljubnej prizadevnosti sv. Štepana I., ogrskega kralja, na novo ustanovljena. Zato spoznavamo, da smo dolžni Bogu hvalo, ker se Nam daje lepa prilika, postreči slovanskemu narodu i delati v nje¬ govo občno korist zares ne z manjšo gorečnostjo, nego se je videlo vsak čas pri Naših prednikih. Na to imamo namreč oko uprto, to jedino želimo, namreč vse moči natezati , da bi ljud¬ stva slovanskega imena podučevalo večje število vladik i sveče¬ nikov; da se vtrjujejo v spoznavanji prave vere, v pokorščini do prave Cerkve Jezu Krista, i z skušnjo dan na dan bolj ču¬ tijo, kolika obilnost od naprav katoliške Cerkve priteka v do¬ mače živenje i v vse stanove v državi. Zakaj one cerkve na — se obračajo največ i največje Naših skrbi, i nič ni, kar bi moč¬ nejše želeli, nego da bi mogli poskrbeti za njihovo korist i srečo, i da bi vse z neprestano vezjo jedinosti imeli Seboj sklenene, kar je največja i najboljša zveza blagosti. Ostaje le, da Bog, ki je bogat z usmiljenjem, Naše predloge spremlja i početku srečo da. Mi pa imamo pri njem zagovornika Cirila i Metoda, uči¬ telja Slovanov, i nadejamo se, da kakor njuno češčenje hočemo razširiti, tako se njunega nebeškega varstva vdeležimo. Torej velevamo, da odločeni dan 5. julija, kateri je ustanovil Pij IX., srečnega spomina, bode stalen, i naj se dene v koledar rimske vesoljne Cerkve ter se obhaja vsako leto praznik sv. Cirila i Metoda z obredom manjšega dvojnika z dnevnicami i lastno mašo (cum ritu dupplicis minoris, Officio et Missa pro- pria), kakor je to sveti zbor za postavne obrede odobril. Vam vsem pa, čestitljivi Bratje, velevamo, skrbite, da se to Naše pisanje okliče, i kar je v njem predpisano, ukažite spol- novati vsem iz svečeniškega reda, kateri obhajajo božjo službo po obredih rimske Cerkve, i to vsak v svojih cerkvah, okrajinah, mestih, vladikovinah i po redovniških hišah. Slednjič hočemo, na vaš svet i spodbujanje, naj se sploh moli i prosi k Cirilu i Metodu, da po svojej mogočnej milosti pri Bogu po vsem 35 Orijentu krščansko Cerkev branita, katoličanom prosita stanovit¬ nost, razkolnikom pa voljo, da se s pravo Cerkvijo spravijo i zjedinijo. To, kar je zgoraj pisano, zapovedujemo ko veljavno i trdno, ne da bi temu nasprotovale svetega papeža Pija V., Na¬ šega prednika, ali druge apostolske dane usdanove o obnovi Brevirja ali rimskega Missala, ali pravila i navade, tudi iz ne- pomenljivih časov, karkoli bi bilo druzega protivnega. Ko znamenje pa nebeških darov i ko zastavo Naše dobro- voljnosti vam, čestitljivi Bratje, i vsemu duhovstvu i ljudstvu, vsakemu izmej vas izročenemu, z vso ljubeznijo v Gospodu, po¬ deljujemo apostolski blagoslov. Dano v Rimu pri sv. Petru 30. septembra 1880, Našega papeževanja tretje leto. Papež Leon XIII. Mej tem časom, ko svoj spis nadaljujemo v podlistku »Edinosti«, odpotovalo je okoli 1700 Slovanov iz vseh naših strani v Rim k imenitnemu Cirilovemu i Metodovemu svetkovanju. Pri papeževej avdijenci pa jih je bilo najmanj 2000, ker so se pridružili romarjem tudi v Rimu bivajoči Slovani s Poljskega, Češkega in iz hrvaških pokrajin. Po večdnevnem bivanju doli v večnem mestu, vrnoli so se uže, večinoma skoz slovenske kraje, — prav zadovoljni — zopet na svoje rodne domove. O tem, za Slovanstvo preimenitnem potovanji, zdi se nam z; ozirom na časovne razmere potrebno, kaj več omeniti, nadejamo se, da bode tudi ta »belježka« drage čltatelje zaradi zgodovinske vrednosti zanimala. Ko je oče papež zvedel, da namerjava priti 5. julija t. 1. veliko potovalcev iz slovanskih zemelj v Rim, naročil je Nje. govej eminenci, kardinalu Ledohovskemu, rodom Poljaku, naj po¬ skrbi za dostojin sprejem slovanskih popotnikov. Po izjavi preč. gosp. kardinala se je. osnoval odbor, obstoječ iz članov: O’Callaghan, prior sv. Klementa, kder naj bi se vršila slavnost; mons. Toroni, ravnatelj rusko-katol. semenišču; dr. Prcevvlockv, prvostojnik poljske cerkve sv. Klavdija; dr. J. Crnčič, kanonik sv. Jeronima i slednjič markiz di Baviera, urednik listu »Osser- vatore Romano«. Odbor je skrbel za stanovanja i sploh za vse, kar je trebalo urediti za slovanske potovalce v Rimu. Sv. Oče so želeli, da bi se vsa slavnost obhajala v cerkvi sv. Klementa ker tu počiva telo sv. Cirila. # 36 Potujoči Slovani v Rim so bili posebno preslano in bra¬ tovsko sprejeti na kolodvorih v Beču, Ljubljani i na skrajnej slovanskej štaciji v Trstu, od kodar so krenili po mokrem i suhem proti staroslavnemu mestu Rimu. V tržaškej »Edinosti«, štev. 26. od 29. junija, pisal je o tem potovanju g. G. tako-le: »Danes so stopili v večno mesto romarji vseh slovanskih rodov; prišli so iz širnih pokrajin, od bregov Veltave in Visle, Save in Drave, od obal jadranskega morja, iz onih dežel, ki so nedavno strle turškega robstva žuleče okove ter gledajo veselim očesom v lepo, blagonosno bodočnost. Poleg visocega kneza koraka prosti kmet, poleg slavnega učenjaka mož, kateremu je neznano, kaj se godi po svetu, pozna le tiho dolino, v katerej stoji njegova hiša. Zbrani so iz polovice Evrope vsi stanovi slo¬ vanskih rodov v zlogi i ljubezni; vsem bije v prsih plemenito srce, vse navdušuje ena misel, ena želja; vsi pošiljajo k Bogu gorečo prošnjo: Gospod, usliši našo molitev, da bo v naših zemljah zopet en hlev i en pastir, kakor za časa naših blagovestnikov sv. Cirila i Metoda. Verska razdvojenost je bila ter je Slovanom še zdaj naj¬ večja nesreča; ona je šiba, ki nas je krvavo tepla sto i sto let; zasejala je mej bratovske rodove seme obžalovanja vredne svade; dala nas najhujšim sovražnikom v železne roke, ki nas so sti¬ skale i trle. da smo trpeli na vseh udih neizmerne, nedopoved¬ ljive muke. Žalostna je bila osoda tolicega, tako razumnega i plemenitega naroda, ker na lastnej širnej zemlji po večem ni bil lasten gospodar, ampak služil je ptujcem ter prelival drago kri, da je svoje zatiralce branil sillovitih napadov divjih rodov, ki so vreli iz Azije; da, še danes se mora z uma svitlim mečem bojevati za prirojene pravice. Od tiste dobe, kar je prelomil Svatopluk šibke šibice, živel je v temi, v groznej temi 1 Danes mu rumeni zarja ter ga kliče na delo. In on se probuja i mane oči; solnce mora zasijati i po¬ zlatiti njegove gore! Čas je, da se mu vrne stara moč, da vstane, ide na delo ter sveto služi svetej domovini. Romarji, ki so danes stopili v večno mesto, katere sprejme sv. Oče, i ki od njega prineso blagoslov vsemu slovanskemu svetu; zde se nam podobni romarjema sv. Cirilu i Metodu. Ta dva sveta moža sta prišla v Rim zatožena, a vrnola sta se opra¬ vičena i čista, sam papež ju je očitno pohvalil z besedami 1 ■Ti »Literas slavicas jure laudamus«. — Naši romarji sicer niso zato¬ ženi, ampak presrčno i z velikim veseljem bodo tam sprejeti, oni niso prišli v Pdm opravičevat se, ampak zato, da izreko sv. Očetu vseh slovanskih narodov zahvalo za dobrote, katere izvi¬ rajo iz papeževe enciklike o sv. Cirilu i Metodu. Kakor sta se iz Rima vrnola slovanska apostola z velikim vspehom, enako se vrno tudi naši romarji; prijateljska vez, katero so mej sabo sklenoli, tesnejše bo vezala vse slovanske narode; pomirljivi duh, kateri v Rimu njihova srca napolni, blagodejno bo vel čez vse širne pokrajine slovanskega sveta, ogreval vse katoličane ter tajal ledeno steno, katera stoji še mej njimi i pravoslavnimi Slovani. Gorki žarki pomirljivosti i sprave morajo razstopiti to nenaravno, nesrečno steno, ker jo je postavil zavisti i dražlji- vosti hudobni duh; kar je sovraštvo postavilo, to mora ljulezen podreti; sovraštvo rodi le zlo i gorje, ljubezen veselje i blaže¬ nost. Iz te resnice je Slovanstvo tisoč let zajemalo prebritke skušnje i čas je, da spregledamo i popravimo, kar smo zagrešili. Široko je polje, žetev bogata, na delo se srpom sprave, pomir¬ ljivosti i ljubezni! Most se mora postaviti čez deročo reko, ki loči pravoslavne od katoliških Slovanov; delo ni nemogoče, po¬ stavljena sta uže na obeh obrežjih dva najtrdnejša stebra: sv. Ciril i Metod.« Slovanski romarji so obhajali v cerkvi sv. Klementa tri- dnevnice i sicer: 3. 4. i 5. julija. Tukaj na grobu sv. Cirila se je čitala skozi tri dni slovanska liturgija 3. 4. i 6. julija i slišali so Slovanje prepoved (pridigo) vsak v svojem jeziku govoriti. Izmej vseh slovanskih propovednikov, zbranih v Rimu, odli¬ koval se je najbolj Nj. prevzvišenost, vladika Strosmajer. Go¬ voril je raz prižnice v cerkvi sv. Klementa na prvi veliki praznik sv. Cirila i Metoda. Tu nemarno prostora, da bi mogli njegov prekrasni govor v celoti priobčiti. Po izjavi našega rojaka in romarja, govoril je vladika Strosmajer mej drugim tudi te-le oz- biljne reči: »Narod, ki ne slavi svojih zaslužnih mož, ni vreden, da hi živel. I če imamo mi Slovani koga čestiti, moramo čestiti pred vsem sv. Cirila i Metoda, katera sta zapustila svojo maj ko i domovino, ter se napotila v čisto neznane kraje oznanjat onim, ki so bili še v temi, pot do božje luči. Prinesla sta sv. vero, vsacemu narodu najvažnejšo i najsvetejšo reč, Praša se pa zdaj: katero vero sta nam prinesla sv. blagovestnika, vztoeno ali 38 zapadno? To je prašanje, ki je zlasti mej našimi najbližnjimi brati, mej Srbi, zdaj na dnevnem redu. Jaz pravim, dokler zgo¬ dovina ostane zgodovina i dokler ljudje dosledno mislijo, dotle je očividno, da sta sv. blagovestnika učila ono vero, katero sta učila v tem glavnem mestu blagovestnika sv. Peter i Pavel. Ako je istina, da sta sem došla na poziv papeža Adrijana II., ako je istina, da sta bila tu posvečena v vladiki i prj vladičinem posvečevanji je bila od nekdaj navada, daje posvečenec prisegel v roke papeževe, da hoče učiti oni nauk, kateri uči rimska sto¬ lica; ako je to istina, potem je tudi istina, da sta opirala vse svoje oznanjevanje na skalo sv. Petra, kar se tudi popolnem vidi iz vsega njijnega živenja. Daje sv. Ciril umrl v najlepših letih tu v Rimu i bil tu pokopan, to je gotovo delo božje previdnosti. Sv. blagovestnika sta nam prinesla tudi prosveto, oprto na vero, od katere se ne more nikdar ločiti. Sestavila sta nam tudi pismena, kar je na videz majhna stvar, a kdor premisli, da je znanje i umenje tudi napredek, i občno narodno živenje nemogoče brez pisma, spozna tudi, kakšno dobroto nam je učinil sv. Ciril. Sestavila sta nam knjige in oboje, pismo namreč i knjige, tako odlično, da si ne moremo misliti, da bi ju milost božja tudi v tem oziru ne bila razsvetljevala. Želel bi jaz imeti duhovnikov, kateri bi z enako točnostjo i uglajenostjo preveli sv. pismo na hrvatski jezik. Spoznala sta, da je slovanski jezik sposoben za kulturo prav tako, kakor grški i latinski, i res še dan deoašnji ne morejo jezikoslovci prestopiti nijedne stopinje brez staroslovanščine. Ciril i Metod sta naslanjala prosveto na vero, položila sta prve slovanske knjige na grob sv. Petra i s tem je dobil slovanski jezik ono predpravico v liturgiji, katere nema nijeden evropski jezik. Naš jezik je svet i mi se smemo s tem ponašati. Sv. Ciril nam kaže z nebes: Kdor vam hoče vzeti jezik, on vam hoče izrovati tudi vero iz srca! Vi hrvatski svečeniki! Ni človeka srečnejšega od sveče¬ nika, ki sklepa ljubezen do Boga z ljubeznijo do naroda. Tacih je treba dandanes. Ako imam take svečenike, ne bojim se ničesa na svetu. Da se je slovanski jezik v rimskej liturgiji samo v naših krajih ohranil, to je tudi previdnost božja. Prosim vas, da čislate slovanski liturgični jezik, kakor ga čislajo dalmatinski svečeniki, če veste, da bi se tem potom širila jedinost, da bi si na balkanskem poluotoku mej seboj približevali, da bi se poza¬ bile stare naše mržnje. 39 Vi hrvatski svetovnjaci! Vi imate tudi del v apostolatu, ki obstaje v kreposti i čistej veri. Od vas je zavisno domače živenje. V cerkvi Jezusovej, verujte mi, živi srce, živi ljubezen, i ljubezen svet premaga. Tu v cerkvi vas opominjam: pazite, da se mladež, naše upanje, ne spridi, skrbite, da jej sveto vero, k' je v vaših srcih, ko najdražjo dedščino zapustite; ne dopuš¬ čajte, da bi se jim glava ločila od srca, prosveta od ljubezni božje. Ni svobode, ni dobrote, ni živenja brez Boga. Vsi se složimo! Sv. Ciril naj nas blagoslove ter naj nam dodeli ono, po čemer je on hrepenel, namreč jedinstvo. Da, za¬ pustimo pokoljenje jako i složno!« Iz teh kratkih potez slavnega govora se vidi, kako unet je vladika Strosmajer tudi za slovanski liturgični jezik. Prav isti dan je papež sprejel Slovane v slovesnej avdijenci, i sicer v največjej dvorani, kar jih ima vatikan. Ob !/*l uri prinese 12, v rudečej svili oblečenih mož, sv. očeta v talarju ko sneg belem, na prekrasnej naslanjači pod velikim pernatim fiafolom, kakoršne imajo samo carji i kralji v Jutrovih deželah v navadi. Papež stopi raz omenjene naslanjače ter sede na priprav¬ ljeni mu prestol. Veličasten je bil prizor pri tej avdijenci. Videl si prosve- čenika vsega katoličanstva, na čelu slovanske zbrane čede do¬ brega slovanskega pastirja, prevz. vladiko Strosmajerja ter opa¬ zoval, kako srčno veselje ga obhaja, da je po dolgem trudnem potovanju srečno pripeljal slovanske ponižne ovčice i krotka jagnjeta pred lice samega očeta papeža. Redka je slovesnost, da bi se vatikanski dvor pokazal kakšnaj deputaciji v tako sijajnem blišču, kakor se je to zgo¬ dilo na sv. Cirila i Metoda praznik, Slovanom v čast. Priču¬ jočih je bilo 28 kardinalov i 37 škofov. Papeževe straže v pre¬ krasnej opravi i velika množica Slovanov v različnih narodnih nošnjah, delala je velik vtisek na opazovalca. Ko papež sede na prestol, stopi pred Njega prevz. vla¬ dika Strossmajer, ter Mu govori lep nagovor, zadevajoč najbolj encikliko lanskega leta, zavoljo katere mu pri tej svečanej pri¬ liki v imenu vseh Slovanov izreče srčno zahvalo v stavkih, ki jih tukaj navajamo: 40 Presveti Oče! O Krista Gospodu, Bogu i rešitelju našem, govori sv. pismo kot zapopadek njegovega božjega dela: «Prihajal je dobrote deleč«. Prav to o Vašej Svetosti po pravici oznanujejo danes vsi pravicoljubni soditelji, zakaj Vaša Svetost, dasi tudi po neugod¬ nosti časov silno zadeta, vendar vse svoje živenje v to obrača .da deli dobrote. Živ dokaz temu smo mi katoliški Slovani, ki smo se sešli iz raznih krajev i dežel k stolici Petrovej i rimskej cerkvi, majki i učiteljici ostalih cerkev po svetu, da pred nogami Vaše Svetosti kleče najprisrčniša čutila spoštovanja, ljubezni, po¬ korščine i blagodarnosti izrazimo za preimenitno darilo, s kate¬ rim je Vaša Svetost naša sveta blagovestnika Cirila i Metoda na višjo stopinjo nebeškega dostojanstva povzdignila i njiju češčenje za vesoljno cerkev blagovolila zaukazati. Veliko i skoraj v resnici božje darilo je, ki se nič, našim srcem ljubšega, našim i našega časa potrebam primernišega niti izmisliti ni moglo. Zakaj, če se šteje mej prve i poglavitne potrebe vesoljnega sveta tista božja jedinost, ki jo je večni Oče tako rekoč iz svojega naročja vzel i hotel, naj za ceno krvi, svojega jedinorojenega upanje i dedina bode rodu človeškega,- če zunaj naročja te božje jedinosti ne morejo nobene moči imeti tiste vezi pravičnosti i primernosti, sloge i vzajemnosti, ki brez njih vse človeško prizadevanje ne ostane le nevspešno, temuč očitno v pokončanje i pogubo hiti; če pa te božje jedinosti zaman iščemo po drugih krajih i narodih razen Rima, kder je Gospod nje vogelni kamen, stanovitno stražo i obrambo v rimskih papežih poslavil; če je slednjič ta božja jedinost, ki je Gospod v vanjo položil vse zaklade svojega odrešenja, vzlasti nam Slovanom vsem, kakor v devetem tako še bolj v devet¬ najstem stoletju neobhodno potrebna, ako hočemo v bratovskej zvezi mej sabo i z drugimi narodi vspešno delati v namen na¬ šega poklica mej raznimi ljudstvi i narodi: tedaj nam je v res¬ nici Svetost Vaša največo dobroto izkazala, ko nas je pred kratkim s zlatimi besedami okrožnega pisma »Velika dolžnost« opominati blagovolila, h katerej službi smo zavezani našima svetima blagovestnikoma, kako se imamo na dalje njiju svetega iivenja spominati i s katerim namenom ju čestiti i na pomoč klicati. Sveta naša blagovestnika sta namreč v devetem stoletju na vso moč si prizadevala, da bi naše slovanske pradede, ki sta 41 se jih trudila k veri i krščanskej omiki spreobrniti, prepričala, da se morejo le v tesni i nerazložljivi zvezi z stolico Petrovo i sv. apostolskim sedežem najti tiste zastave vere i resnice, sveta i poguma, vede i pobožnosti, ki brez njih ne bodo mogli pre¬ tečih nevarnosti premagati niti zavarovati si svobode i sreče tudi za prihodnje veke... I dalje : Stanovitna je bila vedno ta skrb rimskih papežev za nas Slovane, kar omenjamo z največjo hvaležnostjo; ali ker je Vaša Svetost to izročilo rimske cerkve i te zveličavne zasluge naših svetih blagovestnikov s presrčno ljubeznijo i skrbjo pred kratkim nam Slovanom v spomin po¬ klicati blagovolila, to sprejemamo ko znamenje od Boga dano, da seme od rimskih papežev i svetih naših Cirila i Metoda nekdaj mej nami zasejano, ni poginilo, ampak da ga je nebeški Oče, ki je pred njim tisoč let kakor jeden dan, do teh naših časov ohranil, da prinese sad, ki ga želimo. Ker pa sveta blagovestnika naša z jednako pobožnostjo, kakor mi, česte i na pomoč kličejo tudi tisti naši bratje, ki dan- denašnji še niso v tistej cedi, kakor mi, dopustilo bode Vaše Svetosti miločutno srce, ki v njem odseva ljubezen Kristova da z nekako predrznostjo bratovske ljubezni nanje prenesemo del ljubeznjivosti i skrbljivosti očetovske, ki nam jo je razodela okrožnica «Velika dolžnost...» Nadaljevaje: »Vedo pa naj naši bratje na zvunaj, da se bomo veselili i srčno radovali, ako bodo prvi poslednji i posled¬ nji prvi, ker to tekmovanje je dovoljeno le tistim, ki so istega duhovnega telesa udje, ki jim je vse skupno, bodisi žalost, bo¬ disi veselje, in ki jim ni nič bolj na srcu, nego krivice, ki so jih storili, popraviti, i tiste, ki so jim bile storjene, pozabiti. Ponavljaje se toraj Vašej Svetosti zahvaljujemo za oče¬ tovsko ljubezen i skrb proti nam vsem i v dokaz večne hvalež¬ nosti i detinske udanosti slovesno obečamo ta trenotek pred Bogom i vsem svetom i Vašej Svetosti k nogam polagamo to obljubo, da ostanemo vedno i do svojega poslednjega zdihljaja zvesti prelepim vzgledom svetih naših blagovestnikov ...« Po dovršenem ogovoru zaori vsa zbrana množica slovanska trikratni naudušeni »živio« ter s tem potrdi, da je složna v vsem, kar je slavni vladika govoril. Prvikrat v zgodovini je slišal vatikan Slovane iz vseh, strani tako v složnem duhu vskliknoti mogočni naš »živio!« Na Strosmajerjev nagovor odgovori oče papež stoječ. 42 Ta papežev govor je nam Slovanom tako imeniten i po¬ menljiv, da ga moramo v polnem obsežku tu svojim čitateljem priobčiti. Evo ga: »Ljubljeni sinovi! Rim, stolno mesto katoliškega sveta, Vas je želno pričakovalo i Vas v ljubezni danes objema; Naše očetovsko srce pa se Vašega množnega dohoda tako silno ra- duje i veseli, da menimo, kar je svoje dni sv. blagovestnik Pavel rekel o svojem Titu, smemo tudi Mi po pravici zaradi Vas po¬ noviti: »Bog nas je potolažil z vašim prihodom.« »Uže od začetka Našega papeštva, videči sv. cerkev pri najbližnjih narodih iz raznih vzrokov neusmiljeno stiskano, i ko nam je ta pogled delal silne britkosti, zbudila se je v Nas volja, proti Orijentu se ozreti, bi li spomin na minolost Nam posvetil s kakim razlogom i potrdilom veselega upa za bodoč¬ nost? Zdaj pa se je po božjej dobroti zgodilo, da prav denašnji dan Nam daje del — i ne najmanjši del — tega tolažila, katerega smo takrat namerjali mej Vami iskati. Zakaj dobro znani so Nam, ljubljeni sinovi, Vaši nameni, vidimo i po pravici cenimo ljubezen i vernost, ki Vas je iz tako daljnih i raznih dežel pri¬ vedla sem, zjedinjene z jednosrčnim sklepom, da Našej nizkosti i najvišjemu gospostvu apostolskega Sedeža podložno počeščenje skažete. — Iz tega se razodevajo ne le preblagi čuti slednjega izmej Vas, temuč sije tudi dokaz prečudne ter božje jedinosti sv. cerkve, o katerej si Ti, čestitljivi brat, prav zdaj resnično i obširniše govoril. Zakaj Jezu-Krist je sklenol i z svojo krvijo zapečatil bratovsko zvezo vseh ljudi mej seboj, i vse, kateri so imeli v njega verovati, zbral je vjedno družino, ki je sv. cerkev, vseh um i voljo je v tako popolno jedinost spravil, da morajo biti Jedno, kakor sta On i Ode Jednon. »Da se pa ta jedinost ohrani, dal je najvišje pastirstvo sv. Petru, apostolskemu prvaku, i je zapovedal, naj se prese¬ ljuje na rimske papeže, njegove nastopnike, da namreč udje ostanejo v zvezi z vidno glavo sv. cerkve ter se razliva živenje po vsem životu velike krščanske družine. To je dobrota živenja i zdravja, katero sta Vam, ljubljeni sinovi, najbližje za Bogom pridobila sv. Ciril i Metod, občna Vaša blagovestnika.« I res, v devetem stoletji, ko je ime Slovanov obširno pro- slovelo, darovala sta se vsa z neverjetno veliko ljubeznijo du- hovnej omiki Vaših prednikov, i sta jih v ne dolgem času po blagovestiju Jezu-Krista prerodila. Tako se je onim narodom posrečilo, da so bili zjedinjeni s tem apostolskim Sedežem, to je s tisto skalo, ki je Krist Gospod hotel, da bode podloga nje- govej cerkvi, i popolnoma nepremagljiva trdnjava zoper vsa- koršne človeške i satanove napade. Mej Slovani i tem Sedežem sv. Petra so se od istega časa pričele notranje razmere i mej- sebojno opravila, katerih sam spomin je neizmerno prijeten, vzlasti še ta dan i pri Vašej pričujočnosti. Zakaj tukaj v Rimu sta sveta brata dala odgovor od svojega apostolskega dela i opravila; tukaj na grobih prvakov blagovestnikih sta s prisego potrdila neomadeževano svojo vero: tukaj sta prejela vladiško čast i posvečenje. Metod je bil z najčestitljivšim pismom od rimskega Papeža priporočen, s čegar samega veljavo i voščilom se je vrnil na Moravsko z svečeniki i vladiki vred, ki so mu bili odmenjeni v podporo pri opravilih svečeniške službe po Vaših okraji n ah. Ciril je apostolsko službo takrat pričel, ko je našel Krzo - nezom neznane ostanke Klementa I., Našega prednika; le — te e nadalje z ljubeznijo i zvestobo hranil i hotel, naj ga povsod do jRima spremljajo. Mi ne cenimo, kakor je bilo tudi Tebi čestit- ljivi brat, prav zdaj drago omeniti, da je bil le primerljaj, da je on v tem mestu umrl i da je Rimu došla čast, sv. ostanke, tako Cirilove kakor tudi Klementove tako rekoč v jednem na¬ ročju imeti. Oba preslavna blagovestnika krščanske vere uže toliko stoletij drug poleg druzega v miru Kristovem počivata i zdi se, da najpoznejše mlajše hočeta učiti, kako presrčna naj bode i naj za vselej ostane zložnost Slovanov z rimsko cerkvijo K malu pa je zazorel tudi sad te potrebne zveze, i to v splošno blagost, kakor tudi za Vaša blagovestnika. Zakaj ko se ima je dogodilo, kar se velikokrat pripeti takim, ki se poprimejo velikih reči, da sta zadela na razne prifežnosti i očitanja, sku¬ sila sta pomoč, ponujeno od le-tega apostolskega Sedeža, posebno sta dosezala milost i pomoč Nikolaja I., Adrijana II., Ivana VIII. A poznejši papeži, Naši predniki, skazovali so Slovanom vsele dobrovoljno srce. Pisma Vaše zgodovine pričajo, koliko so rimski papeži delali na to, ne le, da se ohrani pri Vas vera, temuč tudi javno blagostanje. Kajti, kar se vselej dogodi, ker moč sv. vere neogibno mora imeti največ vpliva na človeško živenje i nrav¬ nost, to se je razodelo pri Vaših očetih še očitniše i svetlejše po delu Cirila i Metoda, ne le, da so sprejeli katoliško vero, kar je vendar nujvečje, temuč tudi spodobno nravnost i oli- 44 kanost šege v živenju. Tema svojima blagovestnikoma ste tudi v tem oziru veliko hvalo dolžni, da sta znamenja za Vašo pisavo prva iznašla; da sta največji del sv. pisma v narodno be¬ sedo pretolmačila; da sla Sivele obrede primerno na¬ rodnemu duliu vredila. Iz teh vzrokov bode Ciiil- Metodovo ime proslavljalo vse potomstvo pri Moravcih, Čehih, Bol¬ garih, Liburničanih, Poljacih, Rusinih i pri vseh Slovanih od Jadranskega morja do zadnje Novgorodske pokrajine. Ker tedaj je v zjedinjenji z rimsko cerkvijo, majko vseh cerkva, toliko upanje varnosti, tolikih dobrot zagotovijenje, toraj si močno prizadevajte, ljubljeni sinovi, da se ta zveza pri Vas ohrani i dan na dan globokeje utrjuje. Z jednodušno molitvijo prosimo sv. Cirila i Metoda, naj dobrotno blagovolita z nebes braniti slovanske narode ter izprositi od Boga jednim stanovit¬ nost, razsvitljenje, drugim, da gorečnost mejsebojne ljubezni v vseh srcih unemata, sovraštva, prepire, zavidnost pa od dedovine Gospodove obračata. Pred vsem naj Bogu priporočujeta oni (narod, kateri ima po številu, mogočnosti i bogastvu največjo veljavo , i kateri ju česti za svoja blagovestnika, ki pa je zvezo pretrgal, po katerej sta ga bila prav ta blagovestnika zjedinila z sv. Petrom i rimsko cerkvijo. Kadar se povrne jedinost v veri i bodo zagotovljene pra¬ vice posameznih dežel, potem stoprav se bode veliko zanašati na Vaše prizadevanje i moč za širjanje kraljestva božjega na zemlji: ker po božjem sklepu se kaže, da je Slovanski narod prihranjen za posebne namene. Sicer pa, ljubljeni sinovi, povrnite se zdravi i veseli v svojo domačijo; pripovedujte svojim bratom, kar ste v mestu Rimu videli i slišali. Vi bodite priče, da spoznajo vsj, da Naša oče¬ tovska dobrovoljnost v ljubezni objema vso ldagodušno i ve¬ liko družino slovanskih narodov, i zarad tega je najgorečniša želja Našega srca, naj se z gorečo skrbjo, z nepremagljivo zve¬ stobo katoliške cerkve drže, da se nobeden ne zgubi iz te pre¬ svete ladije, kajti kdor se v njej ne nahaja, da govorim z be¬ sedami Vašega Jeronima, pogine v potopu. Naznanite jim apo¬ stolski blagoslov, kateri njim i Vam posameznim i vsem skupaj z največjo ljubeznijo delimo v Gospodu.« Po končanem papeževem govoru se je pričelo nogopolju- bljevanje. Pri tej priliki so izročili slovanski romarji očetu pa¬ pežu 160.000 forintov in tudi oddali krasno napravljene adrese. 45 Naj lepše izmej vseh, kar jih imamo pri rokah, sestavljena je hrvatska adresa, katera mimo druzega tudi v živej besedi omenja »knjige slovinske«. Glasi se v izvirnej besedi tako le: Sveti oce! Sa ravne Posavine i Podravine i sa kršnih iz¬ točnih obala jadranskoga mora dolaze u viečni grad čla¬ novi naroda, ledji je uza sve u uzburkanoj mu prošlosti raznolike promene javnih odnošaja ostao vazda nepro- mienjen u neuzkolebivo vjernostij k crkvi katoličkoj i u sinovljo odanosti k njezino glavij, natnjestniku Isukrstovu. Oni dolaze taj čas ovamo, da ne samo dadu nov izraz onoj vjernosti i odanosti, koje su od svojih otaca nas¬ ledili, nego i da se u bratskom kolu svojih po krvi i v jeri srodnika, sabrani okd svete stolice dičnoga pogla- vice apoštolskoga Tebi uzvišenu nasljedniku njegovu, najsmjernije zahvale za očinsku ljubav i brigu, koju si u divnoj okružnici svojoj od 30. rujna prošle godine pred vasionim krščanstvom cielomu slovinskotnu rodu najsjajnije izkazao. Oni dolaze ovamo, da na onom mjestu, koje je prisutnošču i stopami slovinskih apoištola, svete brade Ci¬ rila i Metoda, postalo osebujnim svetištem za sva plemena slovinska i koje Ti sada novom slavom obasjavaš, budu ove slave svjedoci i dionici. Oni napokon dolaze ovamo, da se na grobovih sv. Petra i Cirila pomole, kako bi posredovanjem njihovim izpunio bog Tvoje za duhovno dobro Slovinstva misli, Želje i težnje, da ujedinjeno u crkvi uzmogne dostojno riešiti u poviesti čovječanstva božjom providnošču na- mienjen si zadatak. Osobito mi sinovi naroda hrvatskoga, koji je velik dio baštine ostavljene cielomu Slovinstvu od prvih pro- svietitelja njegovih kroz viekove čuvao i do danas čes- timice očuvao, velikim pouzdanjem pristupamo k Tebi, sveti oče! koji si, ponovivši dubokoumne rieči svojega slavnoga predšastnika Ivana VIII: »knjigu slovinsku, kojom da se slava bogu dostojno uzdaje, pravom hvalimo 46 i zapovjedamo, da se tim jezikom navješčuje slava i diela Krista Gospoda našega«, cielomu slovinskomu rodu sve¬ čano izjavio, da crkvom posvečene narodne osebine nje¬ gove stoje pod zaštitom svete stolice. S ovom si sve¬ čanom izjavom potvrdio naprama iztoku, godje se je i crkven život raznovrstnimi oblici zaodjenuo, ono veliko i po crkvu spasonosno velikoga crkvenoga naučitelja sv. Augustina načelo: samo »u nuždnih jedinstvo«. Dočim mi ovom takodjer prilikom očitujemo svoju neuzkolebivu odanost k svetoj rimskoj stolici, tomu sto- žeru jedinstva crkve, i sinovlje poštovanje prama uzvi- šenoj osobi svetosti Tvoje: najsmiernije molimo Tebe, koji naprama Slovinstvu, razvijučemu u naše vrieme sile svoje, sliediš po višem nadalmuču stope pomenutoga ve¬ likoga pape, da poput njega pošalješ hrvatskomu sve- čenstvu i narodu milostivu poruku: »Razširenima vas ru- kama zagrljujemo i očinskom ljubavi primarno i voljni jesmo njegovati vas uviek apoštolskom dobrostivosti«. U Zagrebu na blagdan Duhova 1881. Izvršujuči odbor za hrvatsko hodočašče u Rim. Omenjena avdijenca je trajala skoraj štiri ure i vse mo¬ goče se je ukrenilo, da se je odlikovala od vseli, kar: jih je videl Rim uže več nego dvajset let. Dne 6. julija je bil zadnji dan prvega Cirilovega i Meto¬ dovega praznika v Rimu. Po želji samega sv. očeta se je napra¬ vila v počeščenje slovanskih blagovestnikov v Vatikanu »beseda« Ko stopi papež v družbi več kardinalov, škofov i prelatov v veliko dvorano mej slovansko občinstvo, zaori veličastno i pre- ganljivo staroslavna Cirilova pesen »Hospodi, pomiluj ny!« slov. pevski zbor, ter jo nadaljuje: Jesu Kriste, pomiluj ny! Ty spase všeho mira Spasiž ny i uslyšiž Hospodine hlasy naše! Daj pam všem Hospodine, Žizn a mir v zemi _ Krleš, Krleš, Krleš.’) *) Krleš skrajšana beseda iz kyrie eleison, pomenja: Pomiluj nas! 47 Ta pesen je prvi i naistarejši spomenik krščanstva na Češkem. Verjetno je, da sta jo zložila blagovestnika sv. Ciril i Metod sama, ali pa nju učenci. Po končanej pesni so prišli na vrsto razni govori i deklamacije v vseh slovanskih jezikih. Da, celo Latinec i Lah sta se pri tej priliki oglasila, veličajoča s pri¬ merno besedo naša slovanska veleblagovestnika. H koncu teh govorov, v vezanej i nevezanej besedi, oče papež še blagoslove vse pričujoče ter s tem zaključi prvo vse¬ slovansko akademijo v daljnem Rimu, gotovo v dobrej nadeji, da bo vse to imelo blagodejne nastopke i da porodi veliko dobrega sadu.... Pri tej priliki naj še omenimo, da je papež dal kovati v spomin 5. julija t. 1. 1500 srebrnih svetinj s podobo sv. Cirila i Metoda z naročilom: naj se razdele mej slov. romarje. Prav v ta spomin še je kovala tudi v zlatej Pragi sve¬ tinja, katera na licu kaže podobo očeta papeža Leona XIII. z napisom staroslovanskim: »Dia wsi jedyno sut«; na hrbtu pa podobi sv. Cirila i Metoda z napisom: »Molite sia o nasl.« Stolno mesto naših bližnjih bratov Hrvatov je zadela lansko leto po hudih potresih velika nesreča i mestno prebivalstvo je v britkej tugi plakalo. Dne 5. julija t. 1. pa je Zagreb spet po¬ kazal veselo lice. Meščanstvo je v velikej radosti svetkovalo prvi vse slovanski dan solunskih bratov Cirila i Metoda; na raspokanih hišah i palačah so plapolale krasne narodne zastave, i pela se je v slovanskem jeziku slovesna maša, katero je papež sam na¬ ravnost iz Rima prav rad dovolil. Pa ne samo v Rimu i Zagrebu se je ta dan slavno po¬ veličeval, temuč tudi po vseh drugih mestih i deželah, kder bivajo Slovani, spominjal se je narod hvaležno svojih prosvetiteljev. Pri tej priliki podajamo dragim rojakom še te le pomislike, opazke i opomine: Mi Slovanje imamo pozidane cerkve, kapelice i altarje mnogokrat v čast svetniku ali svetnici, ki sta nam v narodnem oziru popolnoma tuja. Kaj li so našemu narodu posebnega n. pr. ss. Pantalon, Marcelin, Kvirin, Tiburcij, Kordula, Glicerija, Blan- dina i. t. d.? Naša prva domača svetnika pa v tem oziru skoraj popolnoma zanemarjamo i tako sebi i narodu veliko sramoto delamo. Kde li imamo pozidano kakšno cerkev v čast sv. Cirilu i Metodu? Kde nahajamo njiju podobo vsaj nastranskem altarji ? kde so pozidane vsaj majhne kapelice ob cestah ali raspotjih? 48 Vsega tega skoraj nikder ne nahajamo. To je nehvaležnost i nemarnost osobito onih domačinov, ki imajo v tem oziru mej narodom prvi vpljivno besedo. Ne zanemarjajmo na tak način nič več svojega vlastnega srca i milega naroda. Poprimimo se dela i začnimo vzajemno popravljati vse, kar so do zdaj naši predniki v tem oziru zanemarili. Napravili smo bratovščino sv. Cirila i Metoda, pa niti malega prostora za cerkvenimi vrati ne¬ marno našima prvima blagovestnikoma. Je li to pametno i pra¬ vično? Mari tako kažemo narodni ponos na domača svetnika? Obkladamo ju res z natlačenimi prošnjami, naj pomozita zdru¬ žiti Slovane v sveto jedinost, ali po drugej strani pa ju prezi¬ ramo v spodobnem počeščenju, katero sta po vsej pravici v ve- likej meri od nas zaslužila. Po jednej strani se obračamo do njiju s ponižno prošnjo, po drugej pa ju na vse mogoče načine žalimo, ker delamo osobito v narodnem oziru prav nasprotno temu, kar sta ona učila. V tem oziru smo čitali do zdaj jedino res prav veselo naznanilo v »Zgodnjej Danici,« list 33 t. 1. Ljubljanski knezo- škof preč. dr. Ivan Zlatoust piše v svojej okrožnici dne 19. julija t. 1. zaradi nove cerkve .Tesusovega srca, ki sq je v Ljubljani začela zidati, — poleg druzega tudi to le: S posebno milostjo sedanjega svetega očeta papeža Leona XIII. se je letos vprvič po vsem katoliškem svetu obhajal god ss. Cirila i Metoda, od katerih so naši rojaki i sosedje prejeli katoliško vero i omiko, naj bi od Boga sprosila nam katoličanom stanovitnost, ločenim od živega studenca čiste vode pa razsvetljenje, da bi bili vsi Slovani zjedinjeni z sv. Petrom i rimsko Cerkvijo. Zato smo tudi sklenili, da ss. Cirila i Metoda v novej cerkvi po nobenej ceni ne izpustimo, ampak njima četrti altar.v posebnej kapelici posvetimo.«*) Prevzvišeni i veleprosvetijeni knez i vladika *) Naj povemo tudi, kako se sv. Ciril i Metod obrazujeta, oziroma slikata. Videli smo mnogo podob teli dveh svetnikov v slovanskih i nem¬ ških knjigah, pa tudi na malih spominskih podobieah; malo kde pa smo zadeli na pravo i resnično predstavo. Sv. brata sta stopila v sa¬ mostan, da sta imela v tihem mirnem zivenju lepšo i ugodnejšo priliko pripravljati se za veliko delo, katero sta namenila Slovanom. Zavoljo te okolnosti pa ne trebamo obrazovati niti sv. Cirila niti sv. Metoda v meniškej kuti. Pod vso kritiko pa je podoba sv, Cirila v kuti z kapuco čez glavo; da se nam predstavlja kakor kakšen »bavbav.« Menihi, ki so živeli v samotnih mrzlih puščavah, imevali so res kapueo čez glavo, da so se zavarovali pred nevremenom, i prav svetniki iz te vrste se 49 Ljubljanski je s tem novim činom dal posebno svojej duhov¬ ščini, pa tudi slovenskemu narodu, prav lep vzgled, in upamo, da se svečeništvo oklene s čvrstim duhom i delom vladikovega vzgleda. Če je Slovan za vsako drugo prejeto dobroto rad hvaležen, bo v prvej vrsti tudi svojima največjima dobrotnikoma sv. Cirilu i Metodu. V prihodnjič nam je treba naša blagovestnika tudi s tem čestiti, da bomo dajali novorojencem pri krstu pre¬ tepi imeni: Ciril i Metod, oziroma: Cirilica i Metodica. Teh svi- tlih imen je mej našim narodom še vse premalo, a tujih, čudnih Pa vse preveč. Ali ne le da naš človek čestokrat ne daje vredne česti i hvale sv. Cirilu i Metodu, on ju premnogokrat celo žali z lastnim spačenim jezikom. To stori vselej, kadar brez potrebe govori tuj jezik. Slovan 1 tvoj jezik je krasna milina, a govor tvoj je divna lepota, ki ima v svojej vlastitosti nekaj resnično lehko tako naobrazujejo; ali sv. Ciril i Metod sta živela le malo časa v meniškej obleki in ne ko meniha, pa še takrat v toplem orijentu v samostanu pod streho: torej v takem položju njima ni trebalo staviti kapuce čez glavo. Prav tako je tudi pod vso kritiko, da se ta dva naša svetnika naobrazujeta večidel ko okolo sedemdesetletna starca in sicer tako, da je sv. Ciril ko star menih, sv. Metod pa še ostareleji škof. Sv. Cirila i Metoda je treba naobrazovati poleg zgodovinskih podatkov ko moža okolo 40—45 let, torej v najboljših moških letih. Ciril je videti nekoliko mlajši i manjši od Metoda, Po obrazu sta zadeta najbolj na velilcej podobi: »Prichod ss. Methoda A Cyrilla do Velehradu na Morave za časftv Rastislava, kr&le Velko-moravy 863. Na pamatku 1000 lete slavnosti obr&čeni Slovanfiv na viru Kristovu v r. 1803.« Sv. Cirila i Metoda je treba slikati ali risati v polnem cerkvenem ornatu ko vladiki po orijentalskej šegi. Vselej oba v jednakej cerkv. obleki. Sv. Ciril drži v desnej roki križ, v levej pa dolgo razvito listino, na katerej se razločno čita po rednej vrsti Azbuka. Sv. Metod drži v desnej roki odprto knjigo: sv. blagovestje (evangelje), v levej pa sliko sodnjega dne. Natanko se ne more še dokazati, ali sta rabila pri cerk¬ venih svečanostih po orijentalskej šegi vladiško krono ali pa po rim¬ skem obredu infulo. Podobe nahajamo obojega obraza. Najbrže so Svabje prvikrat Cirila i drugikrat Metoda tudi zaradi tega orientalskega običeja pred papežem v Rimu tožili. Mogoče je tudi, da je sv. Metod na papežev migljaj pozneje to navado opustil ter rabil infulo mesto krone, — da je tudi s tem grde nemške nasprotnike nekoliko potolažil. Pis. 4 50 vzvišenega i plemenitega. Otresi se vendar zastarele grde razvade: daj za vselej slovo tujstvu i govori i piši vselej i povsod krasni svoj jezik, — da tako postaneš vreden čestitelj svojih narodnih prosvetlteljev sv. Cirila i Metoda. O slovanskem jeziku na drugem mestu nekoliko več. V spomin na letošnje imenitno potovanje v večni Rim podajemo še dragim rojakom mesto kovanih svetinj: Deset zapovedi Slovanu. 1. Veruj v srečno i slavno prihodnost Slovanstva. 2. Ne govori z svojim človekom v tujem jeziku. 3. Posvečuj svoje duševne i telesne sile svojemu narodu. 4. Ko solnce čista naj bode tvoja ljubezen i delalna vera do naroda i domovine, da bodeš dolgo i zadovoljno živel na zemlji. 5. Ne mahaj po svojem bratu Slovanu, ni z jezikom ni s palico. 6. Ne ženi se s tujko. 7. Ne kradi besed iz tujih jezikov i ne mešaj jih v svoj govor. 8. Ne pričaj lažnjivo zoper svojega brata Slovana. 9. Ne želi škode svojemu bratu, ampak veseli se, ko vidiš srečnega. 10. Ne želi si tujih stvari: ni jezika, ni običejev, ni vere, ni cerkve, i ničesa, — kar diha s tujim duhom. Rojaci! držite se verno teh zapovedi, sv. Cirilu i Metodu v počeščenje i Slovanstvu na slavo. Ker so se naši romarji uže vrnili nazaj iz Rima, vsak v svojo milo domovino, obrnimo se tudi mi zopet k svojemu pred¬ metu. Zmagovalec svojih protivnikov se vrne sv. Metod uže tretjič iz daljnega Rima mej slovansko svoje ljudstvo. Uže tretjič je Rim govoril, da je v polnem soglasju glede verskih resnic z sv. Metodom; prav tako je Rim tudi vnovič potrdil, da ima prven¬ stveno zakonito pravo v slovanskej cerkvi le slovanski litur¬ gični jezik; Rim je sv. Metoda pri vsakej priliki branil, pa tudi osobno i cerkveno prav vrlo odlikoval, ter s tem činom javno priznal njegove izvenredne zasluge za narod i krščanstvo; pri vsem tem Nemci še zdaj ne dajo sv, možu miru i pokoja. Kar niso dosegli do zdaj po pravnem potu pri najvišjej cerkvenej instanciji z vsemi mogočimi lažmi i zavijačami, hoteli so do- 5l seči z surovo silo i nesramno sleparijo. Čudna stvar je to le : Pismo papeža Ivana VIII., poslano knezu Svatopluku, prišlo je eolnograškemu škofu v roke; po katerem naključju, teganiteško uganiti, ako si mislimo, da Svatopluk ni bil prav prijatelj niti sv. Metodu niti slovanskej liturgiji. Metodovi sovražniki se tajno posvetujejo ter sklenejo, papeževo pismo ponarediti, stvarno osebino popačiti, original pa uničiti. I tako se je zgodilo. V ponarejeno papeževo pismo stlačijo kar največ mogoče nesramnih Mži: mej drugimi tudi to, da se je moral sv. Metod v Rimu pred Papežem i cerkvenim zborom krivej veri odpovedati, da mu je od rimske stolice strogo prepovedano, še kedaj služiti liturgijo v slovanskem barbaričnem jeziku, da je moral svojo obljubo potrditi na grobu sv. blagovestnikov itd. Pismo pravi dalje: da je nad tem papeževim ukazom škof Wiching (jeden najhujših sovražnikov sv. Metoda i slovanskega obreda) pod prisego dolžan, Suvati i skrbeti, da se natanko spolnuje. S pomočjo prej omenjenega falsifikata začno Nemci znova proganjati sv. Metoda i njegovo slovansko delo. Nemci so vendar morali vedeti, da je v Rimu vsa cer¬ kvena obravnava o sv. Metodu zabilježena i da ima tudi sam metropolit dotični prepis v rokah; zato je tudi prišla k malu na dan vsa ta sleparija, katera se vidi kakor v zrcalu iz pri¬ jaznega papeževega pisma od 23. marcija 881. Papež zve po za¬ nesljivih Metodovih poslancih, ki so mu o vsem tudi pismeno izvestje donesli, kaj je nemški episkopat spet zlobnega proti sv. Metodu učinil; zato zlobneže ozbiljno zavrne, sv. Metodu pa odkrito izjavi, da ni pisal nobenega druzega pisma niti Svato¬ pluku niti Wichingu razen onega, ki ga je izročil 1. 880. Zemi- žiznu osobno v Rimu. Papež hvali v tem pismu sv. Metoda zaradi stanovitnosti v dobrem, ter prosi Boga, da bi ga še mnogo let obranil božjej cerkvi v blagost i napredek, pa osvobodil ga zlih protivnikov, zavoljo katerih mora toliko trpeti. P apež na¬ ravnost pravi, da so glasovi protivnikov gole izmišljije, ter mu zatrjuje svojo blagonaklonjenost, o katerej naj nikdar ne dvomi. Papež piše tako le: Vrhovnemu vladiki Metodiju v zaupanje. Odobravajoč gorečost Tvoje duhovne skrbi, katero v pri¬ dobitvi duš vernikov Gospodu našemu Bogu kažeš, i premi¬ šljajoč, da si neutrudljiv gojitelj prave naše vere, zelo se vese¬ limo v istem Gospodu in ne prenehamo ga brezskončno hvaliti ♦ 52 i slaviti, naj Tebe vedno bolj v svojih zakonih potrdi, in v razširjanje svoje sv. Cerkve od vseh nadlog milostljivo otme. Toda, ker smo iz Tvojega lista zvedeli mnogo Tvojih stisk i nezgod, čutili smo s Teboj veliko usmiljenje; to lahko iz tega sprevidiš, kar smo Ti takrat povedali, ko si bil pri nas, da se namreč nauk sv. rimske cerkve mora ravnati po verjetnem ust¬ nem poročilu svetih očetov; in to še pridevamo , da moraš tako javno izpoznanje, kakor pravo vero učiti in oznanovati, — kar smo tudi v našem apostolskem pismu poročili slavnemu knezu Svetopluk-u, (katero se mu je izročilo, kakor ti potrjuješ). Druzega pisma mu nismo poslali, i tudi onemu škofu nismo ni javno ni skrivno ukazali, drugače delovati, nego smo skle- noli, da Ti delaš. Tem manj smeš verovati, da bi (ono stvar) s prisego zahtevali od istega škofa, s katerim se o tej zadevi niti z eno besedo nismo menili. Torej naj neha Tvoj dvom, i z božjo pomočjo naroči vsem vernikom vajo prave vere, kakor uči evangeljski in apostolski nauk, da rodiš obilni sad od trudov Svojega bojevanja gospodu Jezu Kristu, i pridobiš zasluženo povračilo po njegovej milosti. Sicer pa ne žaluj zaradi drugih napadov, katere si prebil na razne načine; ampak imej vse to po besedah apostolovih popolnoma za veselje, kajti, ako je Bog s Teboj, ne more nikdo zoper Tebe biti. Pa, če se s pomočjo Božjo vrneš, hočemo postavno končati, karkoli se je zlobnega zoper Tebe delalo, in karkoli je on po imenovanih listih proti svojej službi, Tebi učinol,. in ne bomo opuščali njegove trdovratnosti z sklepom naše sodbe kaznovati. Pisano 23. marcija 881. (C. f. Mansi XVII. 199. — Erben Regesta I. 18.) To pismo je pečat, s katerim so vse nemške zvijače dokazane. Sovražniki so sv. Metoda hudo hudo proganjali, ali k ljubu temu je imel vendar na svojej strani zanesljivo, trdno zaslombo: papeža, slovanski narod i duhovnike v svojej vrhovnej vladikovini. Še nekaj naj tu omenimo. iMetodovi nasprotniki so dobro vedeli, da je sv. mož po¬ prej dobival mnogo podpore v cerkvenem poslu i sicer narav¬ nost iz Carigrada, a zdaj, nekaj let sem, vidijo ga zapuščenega in osamljenega, kakor bi ga bili stari njegovi prijatelji v Cari¬ gradu pozabili. Tudi ta okolinost je služila zlobnežem k obre¬ kovanju i zasramovanju. Sovražniki so namreč razglasili, da je 53 sv. Metod zgubil vse prijateljstvo pri grškem carju Basiliju i da poslednji smrtno nanj mrzi. Ali tudi ta nakana Nemcem na sramoto izpodleti. Dotična govorica pride do samega carja; temu pa se zbudi blaga misel, da precej i zelo prijazno povabi sv. Metoda k sebi v Carigrad 1. 881. Car mu piše: »O človek božji! prav srčno te želim videti; razveseli me ter pridi k meni, da še enkrat s teboj govorim na tem svetu i slišim molitev tvojo.« Vsled tega pisma odpravi se sv. Metod v Carigrad. Car Basilij sv. Metoda z veliko čestjo sprejme, prav tako tudi carigraški patrijarh. Nekaj časa biva v Carigradu, potem se zopet vrne nazaj na Moravsko, vzemši seboj mnogovrstne darove, poklonjene mu od carja, patrijarha, pa tudi druzih svojih prijateljev. Car pa, želeč se naučiti slovanskega pisma i slovstva, pridrži si na dvoru jednega svečenika i jednega slovanskega dijakona izmej sprem¬ ljevalcev Metodovih. Knez Svatopluk je bil v istem času mogočen gospodar, a tudi ohol i čestihlepen, v narodnem oziru pa zelo omahljiv. Nemci so dobro znali njegove hibe (napake), zato so mu z la¬ skavo politiko vedno prigovarjali, naj se vendar otrese sv. Me¬ toda, ter mu obečali srebrne gore i zlato prihodnost, ako bo v tem oziru njim povoljno delal. Sčasoma, po dolgem premišljevanju, začne se Svatopluku vendarle nekoliko trgati debela mrena raz starega očesa; začelje biti kolikor toliko boljši Slovan; srce se mu ogreje za hrabro njegovo ljudstvo i veliko obširno domovino; začel je premišlja- vati hinavstvo svojih nemških sosedov, a poslednjič se omehča ta človek iz neke tajne bojazni pred čestitljivim starčkom, ki je užival pri narodu i rimskem papežu največje zaupanje, — ter pusti cerkvi i njenim služabnikom polno svobodo v njihovem krščanskem področji. Želja Svatoplukova pa, novo drugačno živenje začeti, bila je prepozna, kajti oba, knez Svatopluk i sv. Metod, bližala sta se uže visokej starosti. Polnih 24 let se je sv. Metod trudil i delal za cerkev i blagost slovanskega naroda. Zdaj pa je prišel zvestemu božjemu služabniku čas ločitve od svoje ljubljene krščanske čede. Poznal je svoje nasprotnike i videl z svojim bistrim umom prihodnost slovanske cerkve, videl je, koliko zla jej ute¬ gnejo sovražniki po njegovej smrti povzročiti, — zato želi še o 54 pravem času vse cerkvene reči v svojej vrhovnej vladikovini kolikor mogoče dobro vrediti. Sv. Metod skliče 1. 885 v Velegradu cerkven zbor, temu pa razodene mej drugim tudi srčno željo, naj si (zbor) uže zdaj izvoli njemu nastopnika, da se po njegovej smrti izogne vsakemu pričkanju. Zbor prosi sv. Metoda, naj si nastopnika sam izbere, ker svoje duhovnike po vrednosti i sposobnosti najbolj pozna. Tako se zgodi. Sv. Metod si izvoli za nastopnika najbolj uče¬ nega i vrednega duhovnika, rojenega Moravana, imenom Go¬ razda. Verjetno je, da ga je sv. Metod s porazumljenjem pape¬ ževega poslanika pri kneževem dvoru najbrže uže takrat v vla¬ diko posvetil in mu za vsak nepričakovani slučaj vsa cerkvena opravila izročil. Želja sv. Metoda pa je bila Moravanom sveta zapoved, zato je Gorazd tudi lehlco postal metropolitov nastopnik, v katerem je narod videl Metoda II. V omenjenem zboru jim sv. mož tudi svetuje, lede naj prihodnjič iščejo gotovega pribežališča i zavetja, ako bi jih so¬ vražnik zalezoval i proganjal. Sv. Metod je bil svojemu narodu prav vzgled očetovske ljubezni i skrbi; imel je krotko ponižno besedo; ali njegov nauk je bi močan v besedi, kajti podpiral ga je vedno z velikim požrtvovanjem, neutrudljivo marljivostjo i delalno živo vero. Z osobito pozornostjo pa je gledal na svoje duhovstvo, zalo ga uže zdaj na marsikaj opomni i svari, naj se pri¬ hodnjič skrbno varuje te i one nesreče, oziroma nastavljene varke. Na cvetno nedeljo, t. j. 3. aprila 1. 885, sv. Metod zelo oslabi, ter zaželi vsaj še jedenkrat opraviti službo božjo i po¬ sloviti se od svojih ljubljenih ovčič. Kaj je pri tej ozbiljnej pri¬ liki svojim vernim na srce govoril, kaj jim svetoval, kako jih svaril i opominal, kako se je od dobrega krotkega slovanskega naroda poslavljal, to si skoraj vsak lehko misli. Kateri dan umre, to je pričujočemu ljudstvu v cerkvi razodel, rekši: »Otroci I strezite mi i varujte me do tretjega dne.« Ljudstvo i duhovniki pazijo bolnega starčka, strežejo mu, i molijo za njegovo ozdrav¬ ljenje, pa sv. Metodu prihaja vedno huje. Tretji dan zjutraj t. j. 6. aprila 1. 885, izgovori sv. mož zadnje besede: »Gospod! v tvoje roke izročam svojo dušo;« potem pa izdahne blago svojo dušo na neizmerno žalost ne le ljudstva njegove vrhovne vladiko- vine, nego tudi starih prijateljev v daljnem Carigradu. Velika množica vernih prihiti iz vseh strani prostrane dežele, da skaže svojemu višjemu dušnemu pastirju iz srčne 55 hvaležnosti zadnjo čast. Njegovo telo preneso v velegraško stolno cerkev majke božje, ter ga polože k mirnemu počitku v hladno rakev. Tam počivajo njegovi sv. ostanki še dandanes, a žali- bože, da ni mogel dotičnega prostora do zdaj še nikdo najti i Slovanom na veliko veselje pokazati; mogoče pa, da se prihod¬ njič to slučajno komu posreči. Blagi spomin na veliko delo, katero je storil v potu svo¬ jega obraza i žrtoval veledušno vsemu Slovanstvu, pa ostane na veke globoko vsajen v hvaležnih naših srcih, od roda do roda — povsod, koder biva blagi krotki sin majke Slave. K sklepu tega poglavja dodajemo lastne besede ruskega brata o sv. Cirilu i Metodu, da se prepričamo o slovanskem vzajemnem mišljenju i češčenju naših narodnih prosvetiteljev. On sklepa životopis sv. Cirila i Metoda tako: »Trudy sv. Kirilla i Metodija imeli blagotvornoje vlijanie na vs6 slavjanskija zemlji; pervym jim i naša pravoslavnaja Rus objazana vsSm, kak duhovnym prosvčščeniem, tak i graž- danskim. Predki naši, Slavjanje, snačala (začetka) byli jazyč- niki: (pogani) ne verovali v istinnago Boga, i poklanjalis ido- lam. Oni prinjali Hristianskuju veru pri Velikom knaze sv. Vladimir« Ravnoapostoljnom v 988 godu po Roždestvg Hristovč. Togda Svjaščennoje Pisauie i Bogoslužebnyja knjigi, pereve- dennyja Kirillom i Metodijem, pereneseny byli i v naše ote- čestvo, i s togo vremeni na slavjanskom jazyk« soveršajetse u nas Bogosluženie i čitajetse slovo Božie. Hotja plemena Slav- janskie i razd«leny sudboju; no vso priznajut obščij istočnik (vir) svojego duhovnago prosvčščenija vse oni s odinukim čuvstvom blagogov6nija i blagodarnosti proiznosjat imena svojih velikih pervyh učitelej, Svjatih Kirilla i Metodija.« Slavjani,' Slavjani! Vi naroda sluge, Vi čuvari carstva, A drugovi tu ge. Tud ji vi vojaci, Tudji vi robovi, Kde su vaša prava, Kde vaši barjaei? Strupeni sovražniki sv. gove smrti. Ko zaslišijo vest III. Niemci, aj vi Niemci, Mudroznanstvujuči! Pohlepni vi gosti U slavjanskoj kuči, A sad se želite S nami vi zvezati, Znajte, da se zmijom Zmija*) samo brati. Metoda so čakali nestrpljivo nje- da je sv. mož umri, od njih se P is *) Kača. 56 umaknil — otdahno se veselo ter iz dna svoje duše vsklikno: Zdaj smo oproščeni cerkvenega načelnika, ki nam je vsako dobro reč i napravo podiral ter nam na vse prelege napredek zaviral; zdaj si hočemo v velikej meri nadomestiti, kar nam je poprej izpodletavalo. Osobito pa se je Wiching zaklel, da hoče Metodovo delo do čista uničiti. Svatopluk je živel prav v tem času z Arnulfom i Wi- chingom v prijaznosti (?), a k malu po smrti sv. Metoda sta ga ta dva i drugi škofje vsled nekega pisma papeža Štefana VI. v švabske zanke tako zaplela, da njim na voljo z vojaki zapodi uže 1. 886 vse slovanske duhovnike iz svoje dežele. Hitro i urno se nemški i latinski škofje zbero, ter zauka¬ žejo poiskati slednjo slovansko knjigo po vsej deželi. Te na¬ brane knjige potem na grmadi uničijo, meneč, da so s tem činom opravili Bogu prijetno nekrvavo daritev. Mesto slovanskega jezika uvedo v domačo našo cerkev latinščino. Verjetno je, da so Nemci knezu Svatopluku za pregnan¬ stvo narodnih duhovnikov, katerih je utegnilo biti blizu 300, — obečali zlate gradove, a tudi mir i srečo v deželi; nasprotno pa mu pretili z vojno i raztrganjem moravske države; zato se jim je udal. v Rekli smo uže, da je nad delom slovanskih blagovest¬ nikov sv. Cirila i Metoda čul sam Bog i kriljatei njegovi. Tako je bilo in tako ostane. Nastopniki sv. bratov, izgnani od svojega rodnega ognjišča iz lastne drage domovine, presele se v sosednjo Bolgarijo, kder jih je tedanji kralj Mihajil Boris i njegov narod prijazno sprejel v tiho varno zavetje. Ti izgnani duhovniki so bili po krvi, veri i jeziku pravi slovanski sinovi; zato se jih Bolgari z srčnim veseljem okle¬ nejo, in sčasoma grškim popom v vsej deželi slovo dajo. Mej temi našimi svečeniki so bili najbolj marljivi i učeni, osobito v spisovanju slovanskih knjig: Gorazd (poprej vrhovni vladika panonsko-moravski) Klement, Sava, Naum i Angelar. Sv. Cirila i Metoda z imenovanimi petimi učenci cesti vstočna cerkev pod imenom: »Sedmipočetnici«. Svoje i božje slovansko delo v Bolgariji i Macedoniji prav vspešno nadaljujejo, narodno slovstvo pomnožujejo, ter povsod uvajajo božjo službo v slovanskem obrednem jeziku. 57 Gorazd, prišedši v Bolgarijo, postane k malu vrhovni vladika. Za povračilo, da je Svatopluk prognal slovanske duhov¬ nike i zatrl slovansko liturgijo, vrinejo mu Nemci zloglasnega Wichinga za vrhovnega cerkvenega upravitelja, ki pa ni bil od rimskega prvostolnika o tej službi niti potrjen. To pa je bila skrivnostna politika zvijačnih Svatoplukovih prijateljev, kajti NViching, ta »weltgescheiter Herr« (tako ga nemški zgodovinarji imenujejo), bil je skoraj gotovo pravi uhoda (špijon), ki je mej drugim tudi pripravljal tajne načrte za prihodno vojno mej Nemci i Slovani. Uže 1. 892 vsplameni huda vojna mej Arnulfom i knezom Svatoplukom. Nemci pridero na Moravsko ter deželo strašno stiskajo i pustošijo, vendar Svatopluka ne premagajo. L. 893—894 s e vojna nadaljuje in zmaga je zdaj na jednej, zdaj na drugej strani. V poslednjem letu (894) pa umre knez Svatopluk, mo¬ gočni vladar moravske države. Ž njim je ugasnila svetla zvezda omenjene velike kneževine. Svatopluku se vendar še pred smrtjo pretrže debela mrena raz dušnega očesa; malo časa pred mrzlim grobom je spoznal nemško prevaro in nemške politike pogubne namere. Pokazalo se mu je v čistem zrcalu njegovo živenje v tako resničnej po¬ dobi, kakoršne ni videl še nikdar poprej. Spoznal je krivice, ki so zadele njega i narod njegove države; srce se mu je od žalosti i bolečine trgalo v spominu, da je on zakrivil britko smrt svojega sorodnika kneza Rastislava; bolelo ga je, ko je gledal v duhu, kako gine oslepljeni blagi Rastislav v ječi na tujej zemiji mej sovražniki, katerim je on na gladko besedo vse prelehkomišljeno verjel. Stopila mu je pred oči pregreha, katero je storil nad sv. Metodom i osobito nad njegovimi učenci, ki jih je po nedolžnem iztiral iz lastne domovine; srčno rad bi stvor- jene velike napake vsaj nekoliko popravil, a žalibože, prepozno je bilo — prekasno se je skesal. Žalosten pokliče k šmrtnej postelji svoje tri sinove: Moj mira, Svatopluka i Svatoboja. Tu vzame v roke butarico pa¬ ličic ter jo da vsacemu sinu posebe, naj jo prelomi; a tega no¬ beden ne vzmore. Potem razveže butarico in ukaže, naj vsak posamezne paličiče prelomi, in to so z lahka storili. S tem vz¬ gledom jih opomina k zlogi, kajti v zlogi bodo nepremagljivi. Svari jih pred razprtijo, ker ona moč slabi i sovražniku meč v roko stiska; ozbiljno jih svari pred krivimi nemškimi prijatelji, 58 ter živo jim na srce govori, naj svoje i narodove sreče iščejo le vbra- tovskej zlogi i ljubezni; temu načelu naj zvesti ostanejo vse živedni. Sinovi očetov poduk verno poslušajo ter zatrde, da se bodo zvesto po njem ravnali. S tem očetu oslade živenja zadnje tre- notke. Da ne bode po njegove j smrti mej brati nevoščljivosti, sovraštva i prepira, zato uže zdaj razdeli svojo obširno zemljo mej svoje tri sinove. Po smrti Svatoplukovej konča Mojmir, najpriletniši izmej treh bratov, krvavo vojno z Arnulfoin 1. 894; pod kakimi po¬ goji, o tem zgodovina molči. Mir pa je bil le navidezen. Svatoplukovi sinovi so bili grdi prepirljivci, i te nesrečne napake se poprime sovražnik v dosego svojega namena. Nemci se sporazume ter Svatoplukoviče, druzega proti druzemu naščujo, da se uname mej njimi sovraštvo, prepir i poslednjič krvav boj- V to krvavo delo mej brati pa Nemci od strani sami posežejo, da sovraštva ogenj še bolj podnete i razpihajo. Nezložni Svatoplukoviči so bili popolnoma nesrečni. Vo- jevali so potem z Nemci v prenehljajih leto za letom, akonečno je bila velika moravska država raztrgana, ker je Arnulf poklical Madjare na pomoč i so ti, združeni z Nemci, v žalostnej bitvi pri Požunu (Bretislavi) Slovane odločno pobili. Tu imamo Slovani grenek nauk iz lastne zgodovine, da lehko vidimo, kam pripravi velik narod i mogočno državo stru¬ pena nezloga mej brati i zaupanje v tuje prijatelje. Jednako zmoto so tudi bratje Poljaci v velikej meri okusili, a vse pre¬ pozno spoznali. Se več! Nahajajo se še dandenes nekateri Po¬ ljaci, ki v slepej strasti ne spoznajo resničnega uzroka, ki je kriv vse njihove nesreče, ampak zvračajo ga na ruski narod. Vrnimo se zopet proti Jugu. Na Bolgarskem je slovansko delo vrlo razcvetalo. Na- stopniki sv. Cirila i Metoda so s posebno marljivostjo spisovali slovanske knjige. K temu delu pa se pridružijo še drugi mogočni spisovatelji n. pr.: bolgarski kralj Mihajil, kralj Simeon, srbski Stefan »Pervovenčani«, njegov brat sv. Sava, ruski knez Vla¬ dimir i njegov sin Jaroslav i. dr. Osobito je kralj Mihajil za časa vrhovnega vladikovanja Gorazdovega obračal vso pozornost na razvitek narodne cerkve, i prav s to pomočjo je Metodov duh toliko več dobrega i koristnega sadu obrodil na južno-slovan- skem cerkvenem polji. To dobo lehko po vsej pravici imenu¬ jemo: »zlati vek slovanske književnosti.« 59 Tukaj omenimo še nekaj druzega. Bolgarski car Boris je dobil za svojo državo posebno pra¬ vico i sicer to, da je bila bolgarska cerkev zajedno v zvezi z Rimom i Carigradom, a neodvisna od obeh. Bolgarskega vrhov¬ nega vladiko je volilo domače dubovstvo i ljudstvo, a ne rimski papež, ali pa carigraški patrijarb. Držala seje tedaj ta slovanska metropolija mej dvema strankama — neutralna. Rim i Cari¬ grad sta se takrat zaradi cerkvenega prvenstva uže močno prič¬ kala. Stolica bolgarske vrhovne vladikovine pa je bila v istej dobi v Ohridi. Tukaj je bilo zajedno tudi ognjišče i središče slovanskega književnega dela in odličnega napredka, kajti opovir ni bilo niti od Rima niti od Carigrada, zato se je slovstvo tudi lehko srečno razvijalo. Pa tudi pozneje pod carjem Samuelom Ašenom I., ki je vladal od leta 981 do 1014, bila je Ohrida Slo¬ vanom v vsakem oziru pravo narodno središče. V Ohridi je bilo prvo učilišče za bogoslovce, i teh je bilo za časa vrhovnega vladike sv. Klementa (rodom Bolgar umrl 27. julija 1. 916 v Ohridi. Pis.) nič manj od 3500, katere je poblagoslovil v sveče¬ nike i dijakone. Vsi ti začetniki so služili liturgijo jedino v slo¬ vanskem jeziku. Tu v Ohridi je bilo osnovanih tudi mnogo druzih učilišč popolnoma na narodnem temelju. To mesto je bilo tudi stolno mesto i središče slovanske prosvete, iz njega se je veda razprostranjevala ne le mej Bolgare, nego tudi mej Srbe, Hrvate i Ruse. Tukaj je bila akademija, društvo spisova- teljev slovanskih, kder so se najboljše knjige spisavale i mej narod širile. Leta 1015 si je grški car Basilij Bolgnrobijec Ohrido osvojil ter od istega časa je grški jezik v mestu začel prevladati; vendar slovanskega ni popolnem spodrinol. Poslednji seje tam še do tega časa verno začuval. Po nastopnikih sv. Cirila i Metoda so nastopili ti le bolj imenitni bolgarski pisatelji: Simeon Veliki, car bolgarski prvovenčani, odličen spiso- vatelj knjig, pa tudi materijalno velik podpornik slovanskega slov¬ stva. On je spisal znamenito knjigo: »Zlatostruj«. Njegov oče, »prvokrščeni« car bolgarski Mihajil Boris, je uže mladega dal dobro odgojiti i podučiti v vseh vedah i potrebnih svetovnih znanostih. Cas njegovega vladanja od 1. 888 do 1. 927 se je lehko imenoval po vsej pravici srečen čas slovanskega slovstva. 60 Bolgarski vladika Konstantin je poslovanil leta 898: »Izbor reči na evangelija nedeljna«. Okolo leta 906 pa je poslovanil: »Getiri reči Atanazija Aleksandrijskega proti Arijanom«. Gregor, bolgarski svečenik, je poslovanil »kratko zgodo¬ vino svetovno i cerkveno« ter delo dovršil 1. 927. Izvrstni spisovatelji tedanjega časa so bili tudi: Ivan Bol¬ garski, patrijarhov legat; Teodor Doksov, i dr. Carstvo bolgarsko je po hudej vojni palo leta 1018 i s tem je zadela velika nesreča tudi krasno razvijajočo se slovansko literaturo, ki je tužuo životarila skozi dolga stoletja — do zadnje rusko-turške vojne. Res, nastopnild sv. Cirila i Metoda so bili zapodeni iz vlastne domovine tja v srbske i bolgarske kraje, pa slovanska iturgija se je po nekaterih straneh, posebno v Panoniji, vendar še nekoliko ohranila; ali propada ubraniti se ni več mogla; kajti tudi Madjari so pridrli v Panonijo i Moravijo ter poma¬ gali Nemcem razdevati lepe slovanske dežele, s temi pa državne i cerkvene narodne uredbe. Slovenci, osobito oni na spodnjem i srednjem Štirskem, Kranjskem i Koroškem, prejeli so jednako Moravcem i Panoncem slovanski jezik v domačo cerkev od sv. Cirila i Metoda, oziroma njunih učencev, pa ta doba je malo časa trajala. Slovansko li¬ turgijo mej Slovenci je zadela ista tužna osoda, kakor drugej na severnej strani, kder so Nemci zavladali. Kder se je slovanska služba božja izmej našega n&roda prognala, tam se tudi Cirilovo pismo ni moglo ohraniti. Tukaj pa naj le mimogredč nekoliko omenimo o našem najstarejšem z latinico napisanem jeziku i začetku naše slo¬ venske književnosti. V samostanskej biblioteki sv. Corbinijana v Monakovem (Miinchen) shranjen je latinski rokopis, obsegajoč mej drugim tri staroslovenske spise: dve izpovedni molitvi i homilijo o grehu i zveličanji. Te spise imenujemo »frižinske spomenike«. Sodi se, da so bili pisani okolo 10. stoletja i sicer prilično ko so du¬ hovniki širili krščanstvo mej naše ljudstvo. Kakšna slovenska beseda se nam je ohranila iz one dobe v »frižinskih spominkih« utegne vsacega zavednega Slovenca zanimati, zato jo priobču¬ jemo v sedanjem našem pravopisu; i sicer, kolikor mogoče, po¬ snetem iz originala. Ker nam prostora primanjkuje, priobču¬ jemo od teh samo jedno izpovedno molitev, glasi se tako: 61 »Glagolite po nas redka slovesa«. Bože, gospodi milostivy otče bože! Tebe ispovčdč ves moj grčch. I svetemu krestu. I svjtej Mariji. I svetemu Michaelu. I v’s6m krilatcem božiem. I svetemu Petru. I vsem selom božiem. I vsem mučenikom božiem. I vsem vernikom božijem. I vsem dSvdm pravdnym. I vsem pravdnym. 1 tebe, božij rabe, hoču byti ispoveden vsrch mojich grech. I veruju, da mi je, na sem sv te byvši, iti že na on svet. Paky že vstati na sudny den. Imčti mi je život po sem. Imeti je otpustek mojich grechov. Bože milostivy, primi moju ispovčd mojich grechov. Ježe jesem stvoril zla, po ta den ponježe bych na si svet urožden, i bych kreščen; ježe pomnju ili ne pomnju, ili volju ili ne volju. Ili včd& ili ne ved&. Ili v nepravdnej rot', ili v lži. Ili tatbe, ili za¬ visti, ili v usmasi. Ili v činistvS. Ili ježe mi se tomu chotžlo, jemuže mi by ne dostalo choteti. Ili vpoglagolaniji. Ili spe, ili ne spe. Ili ježe jesem ne spasal nedelja, ni sveta večera, ni mega posta, i inoga mnogoga ježe protiv bogu i protivmemu krestu. Ti jedin bože veš, kako mi jega potreba velika. Bože gospodi milostivy, tebe se mil tvorju od sich počtenych grech i ot inech mnozech, i vščich i menjšich ježe jesem stvoril. Tech se tebe mil tvorju i svStej Mariji, i vsem svetim i da bym na sem svete takoga grech a pokaže n vzel, akože ty zadeneš, i akože tva mi¬ lost, i tebe ljubo. Bože, ty pride s nebese, uže se da v muku za ves narod, da by ny zlodeju otel. Otmi me vsem zlodejem. Milostivy bože, tebe poruču me telo i moju dušu, i moja slovesa, i me delo i moju vSru i moj život. I da bym uslyšal na sudny den tvoju milost veliju, s temi ježe vzoveš tvojimi usty: Pridete otca mega iz¬ voljeni, primete večne veselje, i večny život, ježe vy jest ugo¬ tovljeno iz veka v vek. Amen. Taka so naša rodna »slovesa«, napisana za cerkveno po¬ rabo, pri boljšanju spokornih ljudi. Iz jezika, napisanega na frizinških listinah pa se tudi lehko prepričamo, da Nemci v 17. stoletju niso še imeli tako lepega i opiljenega jezika, kakor Slovani dolga stoletja poprej. Ge tudi ni vse tako, kakor bi želeli, vendar smo močno poto¬ laženi, če vidimo, da imajo Švabje pri vseh ugodnih okolinostih v svojih starih knjigah mnogo manj izobražen jezik nego mi. 62 Naše slovensko slovstvo se začenja stoprav v 16. stoletju s posredovanjem Lutrove vere. O tem naj tudi nekoliko omenimo. Sv. Ciril i Metod sta spoznala napisano božansko besedo za veliko pomoč pri raz¬ širjanju sv. Kristove vere. Do tega spoznanja so prišli tudi raz- širjevalci Lutrove vere po Kranjskem, ter začeli spisovati raz¬ lične knjige verskega obsežka. Na tem delu treba da Slovenci ohranimo prvim našim spisovateljem — hvaležen spomin. Primož Trubar je ime našemu rojaku, ki se je porodil \. 1508 v Račiči na Dolenjskem blizu Vel. Lašč. Roditelji ga na¬ menijo študijam. Po dovršenem bogoslovju je bil v mašnika po¬ svečen a pozneje postanecelokanonik ljubljanski. Trubar omahne na svojej katoliškej veri, pristopi k protestantizmu ter začne novo vero učiti i mej našince širiti. Ali uže 1. 1540 ga zapode iz Ljub¬ ljane. Trubar pobegne v Švabe, kder vdobi službo luteranskega pastorja. Ker ni mogel mej Slovenci nove vere osobno več učiti spisal je »Abecedo s katekizmom« ter dal to prvo slovensko delo na slovstvenem polju — natisnoti na Nemškem. K malu potem pa da na svitlo: »Katekizem z razlago i drugimi dokla¬ dami.« Trubarju se pridruži še prognani koprski biskup Peter P. Vergerij, ki se je bil tudi poprotestantil, ter skupno spisu- jeta slovenske knjige verskega zadržaja. Leta 1555 dasta na svitlo evangelije sv. Matevža, a nekoliko časa potem pa posa¬ mezne dele sv. pisma nove zaveze. Trubar je umrl ko pastor v Derendingenu 1. 1586. — Juri Dalmatin, učitelj modroslovja i propovednik luteranski v Ljubljani, poslovenil je 1. 1578 »Mo. zesove bukve«. Leta 1584 sestavi A. Bohorič, ravnatelj stanov¬ skih šol v Ljubljani, vlasten pravopis slovenskemu jeziku i na temelju tega spiše prvo slovensko slovnico. Ta pravopis se je začuval ko navadna pisava, pod imenom »bohoričica« do 1. 1844. — Za časa škofovanja Tomaža Krena v Ljubljani so bili novo- verci na Kranjskem hudo preganjani. Kakor v 9. stoletju na Moravskem i Panonskem, isto tako skrbno se je isti čas poiskala slednja slovenska knjiga, ter uničena je bila na ognju skoraj vsa naša jedva pričeta slov. književnost. Razloček na tem literar. pokončevanji je le ta: v 9. stoletji so Nemci na Moravskem i Panonskem Slovanom knjige požigali zato, ker so bile slovanske ; v 16. stoletji pa so po Kranjskem slovenske knjige v ognji uni¬ čevali le zato, ker so bile pisane večjidel v Lutrovem duhu, z namenom, širiti krivo vero mej slovenski narod. 6B Po dovršenem »požiganji« se je spoznala velika potreba zaradi slovenskih verskih knjig, Prvi se loti dela sam gospod škof Kren, ter uredi i spiše svojim duhovnikom »Evangelija inu lystovi«, 1. 1612. Za njim se je poprijelo dela več spisovateljev iste dobe; eden najbolj marljivih je bil tudi novomeški prošt Matija Kastelec doma iz Kilovčpoleg Prema, pisal je v tedajnemu času naj¬ boljšo slovenščino. — L. 1768 je spisal oče Marka Pohlin »Krajnska grammatika, das ist: Die crainerische Grammatik, oder Kunst die crainische Spraeh regelrichtig zu reden, und zu schreiben«. Da je v tej slovnici slovenski jezik tako popačen, tega ni spi- sovatelj toliko zakrivil, nego tedanja nemška soparica, ki mu je spridila dober okus na narodnem mišljenju i hotenju. Koliko našincev imamo še dandenašnji mej seboj, ki jih je po več¬ letnih šolah nemška elektrika tako prestrojila, da niso v na¬ rodnem oziru niti gospodarji svojega srca niti uma. Vse nji¬ hovo mišljenje i hrepenenje je tuje. Žalostno pa resnično! K malu za M. Pohlinom nastopijo spisovatelji: Osvald Gutsman, Juri Japelj, Blaž Kumerdej, Anton Linhart in 1. 1758 se porodi blizu Ljubljane Valentin Vodnik, ki je bil pozneje res pravi na¬ rodni voditelj i kažipot svojim sovremenikom i potomcem slo¬ venskim na književnem polju. O tem dovolj. Kar pa se tiče slovanske liturgije mej Slovenci, o katerej smo uže nekoliko omenili, ohranila se nam je glagoliška listina iz 1. 1583. V istem letu se je čitala, oziroma pevala, slovanska maša v Kamnjah pod Čavnom blizu Črnič na Goriškem. O tem zgodovinskem dokumentu piše znan rodoljub v »Glasniku« št. 67, 1. 1864 tako le: »č. g. černiški dekan so mi te dni 17. decembra 1863 sle¬ deči glagolitiški napis izrezan iz starega missale svoje cerkve po¬ slali; katerega ad literam tako berem: »1583 Mišica Ijuna na 15. pride k nam v Kamnane ,(sic) g. škof Vidamski in nas vižita, ta isti dan na svetega Vida tako hoti da mu Mašil hrvatski pojem pred vsemi doktori i pred vsim pultom v crkvi S. Mihela v Kamenab. Ja pre Frančeško Vlentič dalmatin od Raba«. Mej Srbe i Hrvate se je uvedla slovanska liturgija i na¬ rodna književnost največ po nastopnikih sv. Cirila i Metoda. L. 912 je bil slovanski obredni jezik osobito mej Srbi uže povsod v navadi. Papež Ivan X., prigovarjali od nasprotnikov Slovanstva, pisal je hrvaškemu knezu Tomislavu i knezu srbskemu Mihajilu 64 Viševliču list, v katerem jima svetuje, naj zamenjata v svojih zemljah, oziroma cerkvah, slovanski liturgični jezik z latinskim. Pa vse zaman. Leta 1059 je cerkveni zbor v Splitu službo božjo v slovanskem jeziku obsodil i sv. Metoda proglasil krivovercem. Ali vsemu temu so se tamošnji Slovani odločno uprli. Vse to, kar je bilo na cerkvenem zboru Splitu ovrženo i obsojeno, odo¬ bril pa je 1.1218 papež Inocencij IV. ter z lastnoročnim pismom dovolil opravljati svete obrede v slovanskem jeziku. Na Srbskem se je slovanski liturgični jezik utrdil takrat, ko se je osnovala stalna srbska cerkvena vlada. To se je zgo¬ dilo za časa čara Štepana Prvovenčanega. Ta pridevek je dobil zato, ker je bil leta 1222 »prvi« za čara srbskega venčan (kronan). Štepan Prvovenčani je bil tudi slovanski spisovatelj, ter je spisal mej drugim životopis svojega veleslavnega očeta Štepana Nemanje. Prvi srbski vrhovni vladika za časa čara Prvovenčanega je bil Sava, brat carjev; v to dostojanstvo ga je povišal patrijarh Nicejski German 1. 1221. Kakor si je po jednej strani car srbski utrdil i razširil svojo zemljo i posvetno oblast, tako isto si je zagotovil tudi vrhovni vladika svojo cerkveno vlast ter dal slo¬ vanskemu jeziku pri vseh cerkvenih obredih polno pravico, Srbski narod ta dva slavna brata še dandenašnji visoko česti, i sv. Savi v počeščenje speva to le cerkveno pesen: Uskliknimo s ljubavlju, Svčtitelju Savi. Srbske crkve vrhovnoj, Svčšteničkoj glavi; Tamo venci tamo slava, GdS naš pastir vlada sada; Pojte mu Srbi Pčsmu i utrojte. itd. Ako pogledamo gori na češko, vidimo, da tudi tam se je slovanska liturgija tu i tam še precej dolgo časa ohranila v do- mačej cerkvi, i sicer od Metodovega časa blizu do 1. 1097. Čehi še dandenašnji visoko časte sv. Cirila i Metoda ter njima v proslavljenje spevajo najstarejšo cerkveno pesem: Hospodine, pomiluj ny! Jesu Kriste, pomiluj ny! itd. Slovansko božje delo sv. bratov Cirila i Metoda je vplji- valo manj ali bolj na vsa slovanska plemena. Slovanski sveti obredni jezik se je začuval verno, ko najdražja narodna sve¬ tinja do denašnjega dne pri Rusih, Bolgarih i Srbih, vseh skupaj 65 blizu osemdeset milijonov. Zapadolm, oziroma južnim Slovanom, v čislu osemnajst milijonov, pa se je v našo cerkev zagnjezdil jezile latinski, nekaj prostovoljno iz krajev italijanskih, nekaj po sili od nemških i latinskih biskupov. Ta tuji jezik, ki nam je zdaj samo še neko začasno cerkveno orodje, pa sčasoma v našem svetišču najbrže izgine, i mesto njega prevzame po vsem pravu to častno opravilo naš jezik, katerega je sam Kristus (kar je zgo¬ dovinsko dokazano) po svojih vidnih namestnikih, rimskih pa¬ pežih i svetnikih Cirilu i Metodu, v ta namen izbral i posvetil, da zjedini narod v vero i cerkev z narodnim svetim jezikom ter tako zveže živo besedo s čvrstim duhom na večno proslav- janje božje i osrečevanje blazega slovanskega naroda. Predno preidemo k naslednjemu i zadnjemu poglavju, treba nam je reči še nekoliko ozbiljnih besed o poznejšej mrklej dobi slovanske zgodovine. Uže v začetku tega spisa smo omenili, da pišemo to delce tudi z ozirom na dena^nje razmere, vpletajoč mej zgodovinske podatke nekoliko malih belježek, vzetih iz srede sedanjega časa; res časa laži i obrekovanja. Naj torjij dragi čitatelj še dalje potrpežljivo spremlja naše slovansko pero, da ostane zapisana beseda čitajočemu globoko v srcu nikdar ne pozabljena. Kakor je delo sv. Cirila i Metoda za nas Slovane lepo i tudi na vse strani blagodejno, isto tako je delo naših sovražnikov na vse strani gnjusno i nam zelo škodljivo, —jednako mrzlej slani potresenej čez mlado cvetoče polje. Kar rodč dobri bogovi, to ima blaženo moč v sebi; zli duhovi rode oholost i črviv sad. »Vse, karkoli hočete, da vam ljudje store, tudi vi njim storite. Mat. 7, 12.« Tega plemenitega načela pa se naši sov¬ ražniki še nikdar niso držali i se tudi v sedanjem času ne drže. Tega jim ne dopušča njihovega krivega liberalizma vera, ki se naslanja na načelo.- »sam vse jedel, sam vse pil, drugemu pa nič ne dal.« V 9. stoletju so Nemci pisarili rimskim papežem dolga obširna pisma, v katerih Slovane obrekujejo ter njihov jezik barba- ričnim imenujejo. Dandenašnji pa, ko žele narodi mir i spravo mej seboj, na temelju pravičnosti, osobito jezikove enakopravnosti, kdo se vsemu temu najbolj protivi? kdo zavoljo tega najbolj kriči i raz¬ saja, da bi si skoraj razpral usta i se od jeze razčeperil na gladke stezi? kdo dandenašnji zavoljo sporazumljenja narodov trosi največ laži po svojih umazanih čisopisih mej lehkoverni svet? No, to vse počenjajo krivi liberalci, naši večni sovražniki, oziroma 66 potomci onih preljubeznjivih omikancev (?!) iz dobe sv. Cirila i Metoda, o katerih očitno govori zgodovinsko pismo papeža Ivana VIII. priobčeno v tem spisu (str. 21—22.) Ko je leta 900 namarjal knez Moj mir v svojej moravskej državi zopet ustanoviti slovansko cerkev, ltakoršna je bila za časa sv. Cirila i Metoda, kakor vrane vzdignejo se vsi škofje solno- graške provincije proti kneževim težnjam, ter spišejo papežu Ivanu IX. obširno pismo, v katerem protestirajo zoper namere Mojmirove; pisanje pa sklenejo z originalnimi besedami, ki smo je postavili na čelu II. poglavja v tem spisu, i preložene v na- ščino značijo: »Slovanje, hočejo ali nočejo, biti morajo naši po¬ daniki, ter upogniti vrat pod naš jarem.« Pa ne le to; tudi naš jezik so v 9. stoletji na vse mogoče načine proganjali ter svo¬ jega usiljevali. I to delajo še dandenašnji, akopram je naš jezik tudi za vsako uradno poslovanje mnogo sposobniši i lepši i bo¬ gatejši od švabskega, ki se uže stoletja trebi, pa je vendar še silno pomanjkljiv, ker se vlačijo vanj vsakovrstne besede skoraj iz vseh inostranih jezikov. Kako Nemci Slovanu kažejo dobroto svojega jezika, i da brez njega ni za nas sreče na božjej zemlji, naj tu mimogrede omenimo samo jeden izgled. Nemšk poslanec je lansko leto v kranjskem dež. zboru s povdarkom zatrjeval: «Bog nobenega Kranjca ne zapusti, samo če malo nemški zna.» Če primerjamo z narodnega stališča 9. stoletje z denašnjo dobo, Slovan pač lehko s tužnim glasom peva resnično pesem pod domačo lipo: «Hej Slovani! kde so vaša mesta? Hej Slovani! kde so vaše meje? Hej Slovani! kde so vaša prava?« I kde so vaše narodne šole od najnižje do najvišje po vzgledu inostranih narodov? V kakem jeziku se dele pravice, izvršuje sodba našemu ljudstvu? «Et sive velint, sive nolint regno nostro subacti erunt;» tako se nam glasi še dandenašnj iz ust krivih liberalcev na naše pravične želje. Kakor skrbna koklja vedno pazi i gleda na svoja piščeta ter je pred sovražnikom zvesto varuje, isto tako sta delala tudi sv. Ciril i Metod mej Slovani. Dokler sta ona mej narodom ži¬ vela, ni Slovanom pretila še huda nesreča, ali po njiju smrti se je posebno na Moravskem, Panonskem i Češkem po vseh straneh na slabše obrnolo. Pisanej kači jednako je sovražnik vedno prežal, kde kako bi mogel Slovanu kaj škodovati. Tako je počenjal i delal v 9. i dela tudi v 19. stoletju. Videli smo, kako so švabske lisice omahljivega Svatopluka naščuvale, da je svojega strica, odličnega Slovana Rastislava, dal zavratno zgrabiti, ter mu tako s krvno roko, posluživši se so¬ vražnikovega orodja — staknol nedolžne oči. Naganjali pa so tudi Svatopluka isti krivi prijatelji, naj izpodmakne Metoda, da bi padel v nastavljeno mu past. Nemci so bili tisti odlični (?) kr- ščanini, ki so podpihali vetrnjaškega Svatopluka, da je k malu po smrti Metodovej zaukazal z vojaško silo iztirati vlastne svoje rojake — slovanske duhovnike iz domovine, tja čez hladni Dunav v inostrani svet. Pa tudi nemški i latinski škofje, menihi i «erzpriestarji» so v 9. stoletju zažgali i na grmadi uničili Slo¬ vanom prvotno njihovo božansko literaturo, ter tega duha i dela na »uničevanju« zvesto se držeč, ostali so vse dni do sedanjega časa... Kdo nam zavira slovstveni napredek? Osobito pa zapadni Slovani pišejo svoj književni jezik po vlastnej marljivosti, ne da bi se ga na višjem učilišču priu¬ čili; vsaj je isto še s trdim zapahom zatvorjeno... Raztrganje moravske države so Nemci vedno pred očmi imeli; v dosego tega svojega namena zanetijo sovraštva ogenj mej Svatoplukove tri sinove; i res, pozneje vzdignejo vsi trije drug proti druzemu krvavi meč, ter konečno zgube v bratov, slcej borbi i neslogi svojo i narodovo srečo i zlato svobodo. Ko se je sovražnikom ta želja spolnila, zaženo se, z div¬ jimi Madjari vred ko srdite hijene po nesrečnej moravskej I panonskej državi ter mesta i sela strašno pustošijo, narod sti¬ skajo ter na vse strani razganjajo. V tem času je zgubila Mo- ravsko-Panonska država samostalnost. V letu 908. (po druzih virih 1. 907) so se zagozdili kruti Madjari i Nemci v onih krajih v nesrečne Slovane. Naš sovražnik ne miruje po nobenej strani. Narodi domo¬ vino pa mora braniti vsak po svojih zmožnostih, bodisi z besedo ali peresom; to je naše poslanstvo, to je želja sv. Cirila i Metoda. V 9. stoletju je sovražnik trgal slovansko sveto zemljo na severju, kaj pa hoče v 19. stoletju «irredenta» na jugu ob jadranskem morju? Ozirajoč se na denašnje razmere, zdi se nam potrebno Pri tej ugodnej priliki svoje nazore o prenapetej »irredenti* navesti. 68 Stopimo doli na mejnik, kder pluskajo razdraženi suhi i mokri valovi v pretiranej domišljiji nekaterih Italijančičev, ter naj posluša naš govor o tem, kdor hoče. Slovan živi prav rad s vsakim sosednim narodom v miru, jedinosti i prijaznosti, le da ga tudi sosed v pokoju ne moti. »Mir z vami 1» rekel je Krist večkrat svojim učencem. Mir tedaj mora biti res sladek i prijeten, ker ga naš spasitelj tako po- vdarja. Krotki i miroljubivi so bili tudi naši pradedje. Miroiju- bivosti sta nas učila tudi sv. brata Ciril i Metod. I res bi mi Slovani imeli na zemlji mir i veselje, ako ne bi ga nam zlobni tujec kalil. In kali ga. Ob jadranskem morju nas bes vznemiruje- Nekateri italijanski, pa tudi avstrijski podaniki, delajo demon¬ stracije tudi s tem, da pišejo o zemlje — i narodopisu debele knjige, v katerih pomikajo Italijo do kranjskih gor. Upajo, da bode to mogoče doseči, če se le ugodna prilika ponudi. Mi pa vemo, da se Slovencu roka od živega telesa ne da tako lehko odtrgati, kakor peruta od tolstega spečenega tiča. Prenapetnež naj si ne domišljava, da se slovenska zemlja tako lehko odre¬ zava; naj si zapomni našo pesen: »Ko Čaven ne dam se ganiti; Svoj narod znam hrabro braniti : Zemlja slovenska je sveta! Lah naj se v njo ne zaleta!« Mi Slovenci smo trden steber milej nam Avstriji i naj- vernejši i pokornejši narod svojemu presvetlemu vladarju, zato nikdar ne bomo dopuščali trgati svoje slovenske zemlje. Opi- rpmo se na te uzroke: 1. zemlja slovenska je nedotakljiva dedovina avstrijske, oziroma habsburške krone. 2. računati je treba na časovne razmere i svetovne pri¬ kazni. Kakor je v srednjem veku prevladala verska ideja, zavoljo katere so se bile krute borbe mej narodi, prav tako je zdaj na površji ideja narodnosti. Sila vzbujene narodnosti je močnejša, nego puška i meč. »Zakon narave ne da se zlomiti.« Z silo se ne dajo i se tudi več ne smejo narodi podjarmljevati. Kdor bi se nad našim narodom, ki je uže na precejšnjej stopinji omike, s takim nasilstvom pregrešil, hujši tiran bi bil od cesarja Nerona, in oskrunil bi vsa ljudoljubna načela 19. stoletja mej evrop¬ skimi narodi. 3. Ako bi se tudi posrečilo Italiji v ugodnih okoliščinah odtrgati Avstriji kos slovenske zemlje, vendar bi je ne mogla 69 za dalj časa pridržati. Ona bi jej bila Ahilova peta, ker taka pridobitev bi bila nenaravna po zemlje-i narodopisnem značaju; italijanske šege i navade se po duhu i jeziku z slovenskim ele¬ mentom malo ujemajo. In poleg tega imamo Slovenci dve mogočni sili na svojej strani: Avstrijo i Slovanstvo. Vtrenotku, ko bi prekoračile italijanske čete Sočo, ali kde drugej stopile na slovensko zemljo, nakopala bi si Italija večno sovraštvo vseh Slovanov... Kri ni voda. In Avstrija bi morala do zadnje kaplje krvi braniti vrata do morja, ker so jej tako potrebna, kakor čolnu veslo. 4. Ako bi Italija prestopila mejo ter odtrgala Slovencem nekaj zemlje, sama sebi bi oporekala. Večno resničen je rek, ki pravi: «Proklet bodi, kdor vero uči, pa je sam ne spolnujeN i dalje: «Kar nečeš, da ti drug stori, tega drugim ne delaj.» Ko je bila Italija še raztrgana, takrat so Italijani jadikovali, srce se jim je v žalosti topilo, postali so prvi apostoli narodne svo¬ bode v Evropi. Pred obličjem vse Evrope so prisezali, da ho¬ čejo do zadnje kaplje krvi narodno svobodo braniti. A zdaj bi tako naglo prelomili svojo prisego ter začeli delati popolnem nasproti temu, kar so učili! Italija je tedaj moralno zavezana ne se dotakniti slovenske zemlje. Res sicer stanuje nekoliko Ita¬ lijanov na Primorskem, a tem se mnogo bolje godi, nego onim onkraj meje, i zato, ker se jim nobena krivica ne godi, tudi si ne žele pod drugo krono. Ro vanje «irredente» je tedaj zelo nespa¬ metno, ona dela italijanskemu imenu pred vso Evropo veliko nečast. Vrnimo se še nekoliko nazaj v prejšnje vekove k severnim Slovanom. Naš sovražnik ni nikoli miroval v nas, ko žrtvo je vedno gledal. V letih 1157, 1160 i 1168 so bili uničeni baltiški i polabski Slovani. Zmagalec jim je naložil teško danj, ter jih v kratkem času prelil v Nemce. To §e je zgodilo s železno silo. Iz tihe mogile nas tamošnji mrtvi Slovan z molklim glasom svari: Bratje! nad našo nesrečo se vzgledujte; bodite zložni i pazljivi, da vas ne zadene jednaka tužna osoda, kakor je nas baltiške i polabske Slovane. Sovražnik Slovanstva je o Husitovem času tudi z Lutrovo vero pomagal netiti dolgoletno hudo vojno mej blagim češkim narodom, ter v letu 1620 v odločilnej bitki na Belej gori blizu zlate Prage zlomil žezlo mogočne češke države. 70 Segnol je tudi se svojo surovo silo na plemenitega Po¬ ljaka ter mu v letih 1772 i 1793 raztrgal milo domovino na tri kose. Vse te nesreče bi ne bile zadele slovanske države, da se je utrdil Cirilov i Metodov duh mej onimi narodi, ali oholi nemški duh tega ni dopuščal. Največjo krivico pa je ta naš stari nasprotnik storil Po¬ ljaku, ker ga je v nezlogo zaplel, kakor tri Svatoplukove sinove v 9. stoletju. Do tega pravega spoznanja je prišel, tudi mlad poljski plemenitaš. Proklel je dan i uro, ko je prostovoljno vzdignol šablenko na rodnega mu brata Rusa. Spoznal je res¬ nico od zmote, uveril se, da Rusija ni Poljske uničila, ampak drug ščuvalec, ki je znal zanetiti sovraštva ogenj mej brati- Žato je ta junaški mladi vitez v družbi možakov svečano pri¬ segel, da sovraštvo zameni z bratovsko ljubeznijo, izustivši ozbiljne besede: »Trikrat hujše bi bila Poljska razkosana, da je ni branila slovanska država ... Če je bilo kdaj potreba podirati staro sovraštvo mej Slo¬ vani ter po izgledu sv. Cirila i Metoda vzbujati mejsebojno lju¬ bezen mej njimi, gotovo je največja potreba v sedanjem času, ko se daje migljaj k narodnemu probujenju i pravemu spoznanju celo naravnost iz Rima. Ljubezen i sovraštvo sta tudi v narod¬ nem oziru velika faktorja; s prvim stvarimo, z drugim uničujemo. Ljubezen je živenje i lepota; Ljubezen je trpenja sladki dar; Ljubezen usmiljenje je i dobrota; Ljubezen solnea je milobni žar. Sovraštvo je osorni mraz ledeni; Sovraštvo je slabosti duh meglen j Sovraštvo tema je i mir zgubljeni; Sovraštvo je nesloge meč strupen. Sovraštvo, padi v črni grob — i zgini! Ljubezni čisti zidajmo altar! Ljubezen posvetimo domovini! Naj bratom žlogo vtrinja sveti žar! Bratovsko slogo, jedinost i ljubezen širiti, sovraštvo pa uničevati, to je nas vseh poslanstvo i narodna dolžnost. Da pa vse to dosežemo treba nam ravnati i delati po vzgledu i nauku sv. Cirila i Metoda. Renegatov i narodnih izdajic so imeli Slovanje skoz vsa stoletja; ali 19. vek .jih je porodil v posebno velikej obilici. 71 Nobeno slovansko zemljo pa ni zadela po črnih izdajalcih tako grozna nesreča, kakor v najnovejšem času sveto Rusijo. Jednako kačjim plemenom, tako raznovrstni so tudi narodni izdajalci. Naj tedaj spregovorimo besedo tudi o tej zlobnej zalegi. Prevzetnost dela renegate. Renegat ali narodni izdajalec je gnjusoba pred Bogom i svetom. Vsa stoletja so take izrodke proklela. Pretresljiv je pogled dolgo z smrtjo se borečega človeka. Plašljivo obrača motne, osteklele oči, prepaden, bled je njegov obraz, na katerem se kažejo mrtvaške mrzle srage. Vidiš ga. kako krčevito steza svoje ude, ter slišiš, kako v prenehljajih škriplje s zobmi, da človeka zraven stoječega mraz pretresa od groze. Vidiš i slišiš sorodnike krog postelje v nepopisljivej ža¬ losti ihteče. Vidiš, kako je umirajoči slednjič globoko zevnol i zdahnol. Iz temne noči pa slišiš sovikati sovo zadnjo pesen umirajočemu raz bližnjega griča... sveča se utrne i duša je vzela od sveta slovo... Res, pretresljiv je ta prizor, ali še bolj pretresljiva je po¬ doba nesrečnega človeka, ki se je porenegatil i prelevil v na¬ rodnega izdajalca. Nad njim se joče narod — nad njim plaka domovina; zanj ni več odpuščanja. »Prevzetne angelje pa je Bog zavrgel i pabnol jih v večno pogubo«. Tužna majka, ki porodi dete slepo i nemo ter popačeno na udih. Nesrečnej majki se srce žalosti i trga, ko pogleda v svojej prirojenej ljubezni pomilovanja vredno otroče. Nesrečno dete je brez svoje krivde tako rojeno, in svet je pomiljuje. Mnogo bolj žalostna pa je domovina, ki ima i redi ne¬ vrednega izdajalca, nezvestega sina, ki jej pije kri iz sredi srca. Dal se je od hudobnega duha zaslepiti i vzdignol je orožje proti naravi i lastnemu narodu. Cvetica se obrača hvaležno proti solncu, dete k svojej milej majki, plemeniti ostroumni duh človeški pa k luči resnice; ali zlobnež jedini dela zoper naravo i stvarnikovo naredbo. On vzdigne krvno roko proti narodu i očetnjavi, proti svojemu bratu i najblažjemu dobrotniku; da, izdajalec vzdigne krvno roko celo na najplemenitejšega človekoljuba — na blazega carja. Slovanje smo z veliko radostjo sprejeli papeževo encikliko od dne 30. septembra 1830; ali prav to srčno veselje so nam ogrenili k malu črni izdajalci v rodnej slovanskej družini. Dne 18. marcija t. 1. se je zgodilo v Petroburgu tako ! 7 » strahovito dejanje, da se bode njega vse Slovanstvo s tresočim srcem na veke spominalo. Ta dan je bil Ruski car Aleksander IL, osvoboditelj južnih Slovanov — zavratno umorjen. Sovražniki Slovanstva so se poslužili nihilistične hidre, da so po njej do¬ vršili krvavo delo, da bi gorostasno državo pahnoli v neiz¬ merno zmešnjavo i neskončno nesrečo. Tak je sad črnih na¬ rodnih izdajic. Sv. Ciril i Metod sta nas učila velike previdnosti, da sov¬ ražnike spoznavamo i se jih lažje ogibljemo. Izdajica pa se- vrže naravnost sovražniku v naročje, da ga tujec ziblje i pri¬ pravlja na izdajska dela. Kdo zapeljane duhove ziblje in odgaja ? kdo jih v hudobnem poslanstvu podpira? Kdo jim daje zavetje in obrambo, da brez skrbi počenjajo, kar jim je drago? kdo jih zakriva, da ne pri¬ dejo pravici v roko? Verujte! za vse to skrbi sovražnik Slo¬ vanstva; tega pa imamo mnogo mnogo več, nego se nam dozdeva. Kakor se je vrag zakrohotal nad padcem velike Morave, enako bi se zakrohotali tudi danes naši sovražniki nad padcem svete Rusije ... Iz nebes nas sv. brata Ciril i Metod ozbiljno opominata :"Slovanje, pazite i glejte na vse strani! Narodni vaši izdajalci nete ogenj v tujih propogandab, da ga vržejo na vašo streho. Zato učite in opominajte svoje ljudstvo, da se izdajalstva seme uniči. Garjevo ovco je treba ločiti od zdrave .... Hudiču ne bomo zidali altarja .. . kdor pa gada zasledi, naj ga ubije .S tem odvrne nesrečo, da ne stopi nedolžno dete z boso nogo nanj ... Kdor je naš človek, bode naše besede tudi prav umel, ter ravnal po naročilu, katero smo prejeli od sv. Cirila i Metoda. Da ima renegat i narodni izdajalec pekel uže na zemlji, to se umeje samo ob sebi. Nanj mrzi vsak pravičen človek, »Blagor mrtvim, kateri v Gospodu umro; zakaj njih dela za njimi gredo«. A tudi za izdajico gredo zlobna dela ter ga bičajo v pogubljenje. Nič ne pomaga renegatu i narodnemu izdajalcu čast in bogastvo, ker nosi gada na srcu; naj ga pokopljejo še tako slo¬ vesno; naj pred krsto trobi dolga vrsta godcev po sredi mestnih ulic: Bog i narod sta ga zavrgla na tem i onem svetu. 73 Predragi rojaci! to je črna osoda! Ljubimo tedaj iz vsega srca svoj narod, milo domovino i materini jezik ter varujmo se skrbno krivih prorokov i prikritih prijateljev. Naš Gospod je spregovoril na gori pomenljive besede: »Blagor krotkim, ker zemljo posedejo.« Slovan je res od srca krotek, ali nasproti tej lastnosti pa se denašnje dni trosi iz tujih krajev prinesena grda prevzetnost tudi mej naše ljudi. Oholost je za¬ četek zla i renegatstva; kajti kakor lep i vzvišen je narodni ponos, ki Slovana diči pred Bogom i svetom, prav tako je gnju- sobna oholost v očeh božjih i človeških. Ona je posebno narodu škodljiva, ker uničuje zdravo seme na čvrstem domačem drevesu. Bog je Slovana v svojej velike j ljubezni poljubil i dal mu luč zrelega uma, dal mu dobrine srca, — dal mu sladko milino viteškega jezika, — dal mu telesno lepoto i marljive roke; zato mu tudi srčno želimo, da bi ostal naš narod zdravo seme člo- večanstva na širnej zemlji. Prav zaradi tega smo tukaj mimo¬ grede spregovorili svarilo i podučijivo besedo svojemu človeku,... ker Slovan je res Gospodova »roža« v vednem trpenju. Sv. Cirila i Metoda ponižno prosimo, naj nas obvarujeta vsakovrstnih narodnih izdajalcev. Nad Slovanstvom naj se raz¬ prostira bratovska vzajemnost i blagoslov božji v istem duhu, kakoršnega sta nas učila vseslovanska svetnika. « 38 » bjjobv si jfcbo) oaiidajJ ! uboao nntb oj, ot ! ioj;j,« jovs evra .7Sfj9}i;j,i-!q riiih/jhq i vožlo'to7q liivj-iji o aduta nogi;ia«:9f 9-3(197jjj[ii3«ioq hojj m fiio/oisjo-uja oj,hoqaoO t£/l il»: ,>Ieloul i;-n8 bo 89‘i o[ navedb ».ojobo8oq ojfnros red ,midloui vojaui iiij.nl si iscni inf* ojmSrnieb oa i;q ilaonlaid jot ilo-!qBsn -es oj faolodO .ibnji ožen jo m ibnl JaonJos70iq fibig Bno89nhq inboiB/i oj, noaivsv i f Uji:;! {»vMa^onoi i nis dolo5 -«i»3 oj, odrl /fiiq ,molov« i aioq<>3 fmq i5ib »unvolS irf .aonoq iibotfifl ondoaoq oj, bhO .didževoIS i dijSod Ho ,o v iaolodo Bruioa .a30voib aio5r,aiob aiolar/5 bit omoa ov^ibs ojaoinmo/I .Bvijlhodž ani lab i iidajloq iasodnjl jo/fifov jo jo v a v unevoi^ oj, %; 0 qolo-is 3«i oli;s jojIoi 07ij,htai i q)oq9i ona'Jo) aar lab — ,adi\9j, arjodSaliv -oI5 vt«v. oiaibs bo'u;n ža« IbIbo id ah .oaiifoš oitžha ibat um -ornim jsdaf oina r,yol ibaias vai 4 ! .ijfiaos jotriiž an avlatiaSov .. . t Hjio7ol5 a mojo/a o boa od ovij!5»boq i oliiava iliiovo 3 oiqa 6boiq .«in9qil aronbov v »i;šot« BVoboqeoO aoo oj acyoI3 -iooI il9jan;vdo snu jr.« ,omiao'iq o«iiaoq abofol£ i aliiiO .v3 : -saroajn« tnovtaaitiolH ta 'A .voolajabsi ilinboian dinlaivodaav ,ad«b iaolai v ijsod volaogald i iaotimojasv adavolind Biilaoiq .Bjliatova Bjiaajr/olaoav alid« eaa uh B^onžiodad (i.uniiilž rrasfeiij on A ».eviinstninjl jjjsiU .OOi'/ (."KI ji K Al riAZA TAnsSA ESOMOAOIHžETAl rm e Em nirnoga onsalimi &a ovian&vcAZ Et omnis lingua confitebur Deo. ojfilsv s aii^ldof)hq j^nUsva fiftboian s! ar. tma 19A 7 o:Ii nla/a iliSnit ih?b majo h£ocr nimhetfman i oita fff ojlisoj; minbarclo oni5šaj;' ? o!?.on ts aj_ lif '!toq laio/ul ^ ;!■ Ti .1 .VIZ J/lir. nr U šop/j ibtd , ‘t i 1 fr' I lar.r.S /llX9| i f 93 19'' Jfiji V 99 9), i i )/3 (a ojp/s nviaiiiiiioi i/I v ol onibaj tisi talil £nlov'i wenn er mit Sanftmut und Nachsicht seine verirrten Schafe zuruckruft oder erleichtert dem Liebenden die Klage wenn er in siisstonenden, schmelzenden \Vorten seinem beklemmten Herzen Luft zu machen sucht. So donnert sie also bald wie ein angeschwollener Bergstrom uber Felsen und Klippen schau- mend in die unergrundliche Tiefe herab, bald windet sie sich gleich einem ruhigen Bache zwischen Blumen und schattenden Baumen, liber griine Matten, und erregt bald Angst und Schrec- ken, bald Wonne und Freude beim sinnigen Verehrer der selben. Wie riihrend schon ist nicht die edle Einfalt in der die Biicher Moses im slavonischen Gewande vor uns treten! Wo finden wir anders einen solchen Reichtum, eine so bluhende und majestiitische Beredsamkeit, eine so grosse Mannigfaltig- keit in der Endung der Nenn und Zahlworter, als in den sla¬ vonischen Uebersetzungen der Biicher Hiob, David, Salomon Jeremias und der ubrigen Propheten sich kund tut. Wenn die russische Sprache fliessend, natiirlich, erhaben, edel und beleh- rend genannt werden kann, so verdient ihre Mutter die slavo¬ nische den Namen der hinreissenden, begeisterten, bedeutungs- vollen und blumenreichen. Durch mehr als tausend eigene Ausdriicke und Worte 5 die sinnvoll, harmonisch und ganz verschieden von denen sind, die im gemeinen Leben vorkomen, driickt sich noch jetzt]der geistliche Redner aus, wenn er erhabene und majestatische 79 Gegenstiinde schildern will: ihre Kenntniss ist daher jedem unentbehrlicb, der mit russischer Literatur sich beschaftigen und solche gehorig wiirdigen will.» Ker mnogo naših bralcev ne umeje nemškega jezika, zato pristavljamo slovenski prevod teh nemških besed, ki naš jezik tako slavijo; glasi se tako le: »Slovani govore v raznih narečjih en sam jezik, katerega prvotna beseda je pri nekaterih ponogah še dan danes v rabi pri bogoslužnih opravilih, kakor sveti jezik enako, kakor je bilo to pri starih Egipčanih in Indijanih. Kakor starega veka klasični jeziki, ki misli širijo in dajo fantaziji veliko svobodo. Zarad mnogovrstnega in vendar naravnega postav¬ ljanja besed se more primerjati le plemenitemu grškemu jeziku, z veliko prejemljivostjo za tuje oblike osvojil si je v najlepšej meji grškega jezika krepost in duh. Kakor mehki vosk, sprejme vse vtiske v se, budi zdaj pogum počivajočemu junaku ter ga užiga k velikim delom, ali ga žene v bitve in vojni hrum, da njegova lavorika z nova ozeleni, ali navdušuje pobožnega pa¬ stirja, kadar kliče krotko in prizanesljivo zgubljene ovčice z ne¬ varnega pota, ali lajša dušo tožbo ljubečemu, ko v sladkodonečih, topečih glasovih vali kamen z stiskanega srca. Tako tedaj zdaj budi deroči hudournik v penah čez skale in pečine v neskončno globočino; zdaj pa se vije, kakor mirni potok mej cveticami in senčnimi drevesi, skoz zelene livade, in provzročuje zdaj te¬ snobo in strah, zdaj radost in veselje onemu, kdor ga ve. ce¬ niti. Kako divno lepa je plemenita prostost, v katerej so pi¬ sane bukve Mojzesove! Kde nahajamo mi drugi toliko bogastva, tako cvetočo in veličastno zgovornost, toliko mnogoličnosti v sklonih, kakor v staroslovanskem prevodu bukev Hioba, Da¬ vida, Salomona, Jeremije in druzih prorokov ? Ako smemo trditi, da je ruski jezik gladek, naraven, vzvišen, plemenit in podučljiv, tedaj je vreden staroslovanski, da ga imenujemo: premogljiv, navdušljiv, pomenljiv in cvetoč. Nad tisoč lastnih izrazov in besed, ki so pomenjive, ubrane in popolnoma različne od onih, ki se rabijo v sedanjem živenjl, ima še zdaj duhovni govornik, ako govori o vzvišenih predmetih. Tako govori pošten in učen Nemec o slovanskem j ezlku kako pa naši izrodice? Uhl Sram jih bodil 9. Vera, narod, jezik i cerkev so si drug druzemu v tako tesnej zvezi, da na vse druge slabo upljiva, če je ena od ime- 80 novanih moči pomanjkljiva. Ta pomanjkljivost v našej cerkvi je tuja beseda — mesto domače. 10. Sv. brata Ciril i Metod sta Slovanom božanski jezik izročila i nam zaukazala: naj to narodno svetinjo vedno,'i tud pri najbolj neugodnih razmerah skrbno varujemo. To zapoved, sta nas učila v svojem živenju z l istnim vzgledom. 11. Ako se mej zapadne, oziroma južne Slovane, uvede cerkveni naš jezik, s tako naredbose ne bode cerkvena jedinost čisto nič rušili, nego še le prav čvrsto se utrdi, če si mislimo: jeden sam cerkveni jezik z jednakim bogoslužjem po vsej širnej zemlji, koder biva i gospoduje ogromni narod slovanski. Prav s tako naredbo odpade vsa škodljiva mešanica, ka- koršno žalibože še zdaj lehko opazujemo pri cerkvenih obredih mej Dalmatinci, Hrcegovci, Bošnjaci, Hrvati i nekoliko tudi mej Galičani i Poljaci. O tej jezikovej mešanici piše g. M. Majar v svojej knjigi: »Sveta brata Ciril i Metod, slavjanska apostola« — tako le: »KdS se služi dan danas služba božja v slavjanskom jeziku po obredu rimokatoličkom? Ovo je pitanje važno i vrlo zanimivo za vsakoga izobraženoga Slavjana, zato priobčim ovdč vrlo podučno i zanimivo pismo od jednoga veleučenoga Slavjana iz one pokrajine, koji s svojima očima vse to vidja. Piše ovi prečastni i iskreni rodoljub sledeča: Na vaše pitanje: koliko žup je v Dalmaciji i v Istri i na dalmatinskih i istranskih otocih, kds se služi božja služba po ritnskom obredS a v jeziku slo- vgnskon, — je težko odgovoriti točno: .. . Neki župnik službu božju po latinsku ondč, kdš su vavek služili po slovjansku; n§ki maši pol ovako a pol onako, a nčki zap va: »Pomolimo se«, pak p&va molitvu latinsku, a završi ju: »Gospodom našim Izusom Hristom sinom tvojim, koji s tabom žive i kraljuje po sve včke v8kov« (namesto: iže s toboju živet i carstvujet v vgki vžk)! Ima jih, koji vrše latinski ono, što se govori muče (secreta), a glagoljski ono, što se govori na glas; a nčkim služi sadanji jezik namesto staroslovčnskoga. ..« Kakor imajo Grki v svojej cerkvi starogrščino, romanska plemena pa svojo latinščino, jednako trebamo imeti tudi mi jeden sam cerkveni jezik, i ta je — staroslovanščina, katera je- dina nas more privesti v krasno svetišče — slovanske zloge. 12. Rim se ne 'bode jednakej cerkvenej naredbi tudi nič proti vil, ker si ne bode s tem jezikovim obnovljenjem — čisto nič škodoval, nego veliko koristil. Ozirajoč se na prej imeno- 81 vane tehtne uzroke, osofaito na stare neumrljive pravice našega cerkvenega jezika, računajoč na imenitni faktor slovanske naj¬ večje družine na svetu, z ozirom na svoje lastne interese glede zbliževanja vstočne cerkve k zapadnjej — nam Rim, oziroma prvosvečenik krščanstva, po svojej velikej previdnosti — v to cerkveno potrebo i dobroto prav z veseljem privoli; samo da ho- čemol i da ga prosimo! »Zato spoznavamo, da smo dolžni Bogu hvalo, ker se nam daje lepa prilika, postreči slovanskemu na¬ rodu i delati v njegovo občno korist zares ne z manjšo goreč¬ nostjo, nego se je videlo vsak čas pri Naših prednikih« (Adrijanu II., Ivanu VIII., Inocenciju IV. i Benediktu XIV. Pis), piše oč® Leo XIII. v svojej zadnjej okrožnici dne 30. sept. lanskega leta. Da nemarno zapadni, oziroma južni Slovani, v domačej cerkvi svojega obrednega jezika, s katerim bi Boga čestili i hva¬ lili »kakor je spodobno«, tega gotovo nismo mi zakrivili, niti tedanji rimski papež z svojim duhovstvom; to rano so nam vsekali prejšnji divji časi; oni časi brez človekoljubja, ko je vladala še samo sila i surova moč nad pravico; to se je zgodilo takrat, ko je še tujec pohlepno stezal svoje strupene prste na krotkega Slovana i njegovo zemljo, pa uklepal mu cela dolga stoletja srce i glavo v mrzle železne spone, da ni skoraj več mogel po domače niti misliti niti želeti. Tujec je bil Slovanu vzel skoraj vso narodno svobodo, predelal ga potem za svojo prebavo, ter ž njim sploh brisal, jednako mrcini z mehom moke. To nam spričuje naša trnjeva zgodovina. Ali večna iskra narodne zavesti je vendar — le, pri vseh nezgodah, mirno i tiho tlela, skiita v zavetju pod starim pepe¬ lom, — iskra, ki je zažarila uže leta 1848 slovanskim pleme¬ nom, a v zadnjej orijentnej vojni užgala se v svitlo blagodejno luč, da se nam dan za dnevom še bolj jasno odkriva naša slo¬ vanska solzna minolost. Z narodno zavednostjo pa se jači tudi misel i želja do narodnih biserov, i jeden telr je v prvej vrsti naš obredni, ozi¬ roma posvečeni jezik. Resnično je, da drugi, tako imenovani klasični jeziki, z svojo bogato literaturo, lehko se za posvetno učenost visoko ce¬ nijo, v cerkvenem oziru pa ima, kakor je dokazano, naš obredni ezik predno st od njih. Omenjeni jeziki imajo svoj i svoje lite¬ rature izvor le v poganstvu, naš pismeni, oziroma cerkveni je¬ zik, pa se je porodil v čistej jutranjej zarji vesoljnega Kristo- < 82 vega dneva, ter bil krščen z roso nebeških resnic i božanskega nauka. Opirajoči se na stalna zgodovinska prava, vljudno pra- šamo: Kateremu živemu ali mrtvemu, cerkvenemu ali svetov¬ nemu jeziku seje kdaj taka velika čast skazovala, kakor našemu? katera literatura je bila v svojem začetku od papežev tako slo¬ vesno pohvaljena i odlikovana, kakor naša ? kateri drug jezik je bil od samih Kristovih namestnikov na tak sijajen način za obredni jezik posvečen, kakor naš? kateri pismeni jezik se je porodil iz semena Kristove vere, kakor naš? Z lehko vestjo trdimo, da vse to se je zgodilo samo z našim prvotnim jezikom i slovstvom. Po drugej strani pa je naš obredni jezik tudi nad vse druge temeljit, lep i bogat; i tak jezikov demant bi mi še dalje, iz gole narodne nevednosti, zametavali, a tuje za nas po¬ narejeno steklo brez potrebe čislali i hvalili?! Tega vendar ne moremo i nečemo nikdar več stvoriti. Človek svetnike najbolj česti, če jih v živenji posnema: Slovani bodemo tedaj sv. Cirila i metoda najbolj čestili s tem, Če hodimo po onem razsvetljenem potu, kateri sta nam ona v Živenju pokazala, želeča združiti slovanski narod v jedno jezi¬ kovo svetišče i ognjišče, ter ga dovesti na tak način v srečno jedinost. Sveta brata Ciril i Metod gotovo nemata do nas bolj goreče prošnje, nego to, da verno trdimo, kar sta tudi ona vse žive dni trdila. Po nevidnej moči pa nas navdušujeta govoreča Slovani, duše mile! kakor ste od naju vero i knjigo prejeli, tak; se tudi obojega verno držite; kakor sva se midva slavno i ne- odjenljivo za narodne svetinje potezala, takoisto ravnajte tudi vi; v boju za vero i naš posvečeni jezik, v kojem sva napisala božanski nauk i svete knjige — nikdar vas ne zapustiva. Žalibože, da smo do zdaj vse premalo živeli po vzgledu sv. Cirila in Metoda. Živeli smo prezaspano živenje. Poglejmo to dremoto nekoliko bliže. Naši svečeniki se uče polnih 12 let latinskega jezika po šolah, potem čitajo v latinščini dan za dnevom sv. mašo i časo- slov (breviarum) mnogokrat uže tako pedantično, da se jim od- trgavajo nekatere molitve prav prosto na pamet raz jezika. Naš obredni jezik, — jezik staroslovanski pa jim je z malo izjemo večjidel »terra incognita«, iz jedinega uzroka, ker se jim v bogo¬ slovju ni dala prilika s tem domačim jezikom se vsaj nekoliko seznaniti. Navdušenja za stvar od te strani ne more se priča¬ kovati. Duhovniku brez škofovega dovoljenja, gledč slovansko 83 liturgije, roke so zvezane; ako bi tudi srčno želel — ne sme 1 Škofje latinski pa se drže v tem jezikovem prašanju nakako bolj neutralno i hladnokrvno, naslanjajo se po vrsti, drug za drugim na običaje i uredbe svojih prednikov; mogoče pa je tudi, da je v lastnem domu malo ognja: v prvej vrsti bi morali biti naši biskupi živo navdahnem z duhom sv, Cirila i Metoda, koja sta slovanski obredni jezik z nenavadno skrbjo čuvala i varo' vala, kakor zenico v lastnem očesu. Sv. Ciril i Metod sta zbog posvečenega slovanskega jezika od sovražnikov veliko prebila; žarela pa je v njiju srcih božja iskra čiste narodne ljubavi i žive vere, — zato je njuno delo olepšano z vencem slavne zmage. Zapomnimo si dobro! naši stari slovanski bogovi so od sile trmasti: »brez dela, boja i trpenja ne dajo nam ničesar!« Rim nam ne bo nikdar 'ponujal svoje dobre volje zaradi našega obrednega jezika — če se sami ne ganemo. Kdor pa se ne gane, ki bi se v prvej vrsti ganiti moral, kriv je, da se ta preimenitne reč dan za dnevom i leto za letom odklada na neizmerno škodo cerkvi samej i slovanskej vzajemnosti. Ganiti se bode treba a trkati na prave dveri toliko časa, da se odpro. Slovanski poto- valci so imeli letos 5. julija, najlepšo priliko, da so sv. otcu gledč našega obrednega jezika, željo i prošnjo svojo odkritosrčno iz¬ javili. Z narodno zavednostjo vzbuja se uže pri bolj odličnih naših duhovnikih tudi veselje do staroslovanščine i njene lite¬ rature, katere so se ko samouki iz golega narodnega nagiba poprijeli. Mej našim narodom se nahajajo nekateri prosvetljeni duhovniki, koji bi z veliko radostjo sprejeli naredbo: da smejo služiti liturgijo i čitati časoslov v posvečenem slovanskem je¬ ziku, — želeč na tak način posnemati uzorno živenje naših prvih narodnih svetnikov, sv. Cirila i Metoda. Mi lehko trdimo, da prav naroden naš svečenik ali vla¬ dika ni, če se vestno po svojih razmerah i močeh ne poteza za tako narodno svetinjo, kakoršna je slovanski obredni jezik. Drugi faktor je čas, s katerim mi v tem oziru računamo, čas je, ki celi stare rane, on je umetnik, ki vrti svoja skrivnostna kolesa naprej f naprej, ne oziraje se na prazne izgovore človeške svojeglavnosti, in ta s časoma dozori tudi za vseslovanko idejo... Ko se naš narod bolj vzbudi, zaželi tudi slovanski obrednj jezik v svojem svetišču. Radoveden utegne nas kdo poprašati: Kakšen pa je vendar ta naš jezik, katerega naši rodni duhovniki i biskupi večjidel še # 84 nič ne poznajo? kakšna je-li ta imenitna staroslovanščina, ki se je morala — na milo i drago — umakniti iz svojega svetišča latinskej mačehi? V izgled podajemo tukaj »Azbuko«, »Kratice« in »Oče naš« v tem cerkvenem jeziku. Staroslovanski jezik ima bogat zaklad samoglasov i tih- nikov ter upotrebuje za pisavo 45 pismen (črk) tako le razvr¬ ščenih po besednem redu: Mimogrede naj tukaj priobčimo tudi nekatere kratice (titla) ki je rabi staroslovanščina v svojem pravopisu. Kratica H nad besedo znači, da je izpuščena jedna ali več črk v istej besedi kratica' 8 ' se imenuje »on«;*- == »dobro«?" = »rcjr«;^ st »slovo« itd- 85 primerov o skrajševanju besed. Nekoliko iliTAK = angelj. i: ifriAK = apostol. ErK = Bog. ft E?KTKO — božestvo. Kija — bogorodica. EAfltfNK = blažen. EATTb = blagodat’. Saka = vladyka. TAb = gospod’. Tat ko = gospodstvo. Fa^K = gosudarj. Tank — gospodin. Aj(X = duh. A.HAK = David. Arija = devica. Auia = duša. AlJk == denj. •> BVAif = evangelije. BriKOflK = episkop. * iHAb = Izrail. Ih ck = Izus. ‘T*- K pr k = krest. Mpx = mudr. MpCTK == mudrost’. Matk = milost’. Matka = molitva. Mth = mati. MplA = Marija. A, Mahi J,k = mladenec. Hko = nebo. X Haa — nedelja. Huuk — naš. Ol(x = oteč. HpTZ = perst. tjv IIpTOAK = prestol, f JKTKO = roždestvo. Gtk = svet. G ta K = svetitelj. Tpu,A = Trojica. OySTAk — učitelj. ApTOCK = Hristos. ljpb = carj. ^AKK = čelovčk. Htk = čest’. A ne samo kratice nego tudi naglasi so zanimljivi v staroslov. pravopisu. Naglas se namreč stavi tako dovršeno, da si bolj natančnega skoraj ne moremo želeti. 86 Slednjič naj dragim čitateljem še podamo »Gospodovo molitev« v našem svetem jeziku napisano z lastnimi pismeni. Taka je: = sSlft .ilosas = XATf& Č>HJ NAUJfc H5Kf £CH NA NSCt^Z, AA fTHTCA H MA TBOE, AA nj)i'HA£TX U,f>TBt£ TbO£, AA K^AfTK BOAA TfiOA, HKW NA NKCH, H NA 3EMAH. Xa1k!& HALUK NAC^ljJNBIH A^Ak NAMfc n * f r f ' v ANKk: H WCTABH NAMK AOArH NAU1A, IdKOfKt H M BI WCTABAA£MX AOA!KNHKWAJ£ NALIJ BIMK: H H£ BB£AH NAC1A BO MCK&JJfNU, NO H 3 KABH NACfc W A^KABArW. V latinskih pismenah: »Otče naš, jiže jesi na nebesčch da, svetitse ime Tvojč, da priidet carstvije Tvojč, da budet volja Tvoja, j&ko na nebesi, i na zemlji, chisb naš nasuščnij dažd nam dnes, i ost&vi n&m dolgi n&ša, j&kože i mi čstavljajem dolžnikom našim, i ne vvedi nas vo iskuščnie, no izbavi nas ot lukavago.« Poreče nam kdo: mogoče, da je staroslovanščina res divne jezikove lepote, ali nje pravopis je vendar le preokoren. Tu nam je treba omeniti, da stokrat bolj neuglajen i okoren je pravopis nemški, kakoršnega nahajamo v starih listinah iz davne dobe Dosti lepše i popolnejše tudi ni latinsko pismo, oziroma pravo- pisanje iz prejšnje dobe. Pri vsem tem pa se ne smemo spoti¬ kati ob pismenih, (črkah), ker pismena so le mrtva stvar, beseda pa ima moč v sebi, da oživlja duha. Res je, da naša stara pis¬ mena so še nekoliko neoglajeni simboli, ali sčasoma se prav po pravilih najnovejšega tiska lehko razgovetno i lično opilijo. Pri tej priliki pa drage čitatelje opozarjamo, da imamo za naš vzvi¬ šeni namen v mislih Azbuko, a ne Glagolice, koja se ne more niti v estetičnem niti v optičnem oziru s prvo meriti. Azbuke, ki je gotovo boljša i lepša od Glagolice, drži se večina Slovanov; k večini pa nam se je treba primakniti uže zavoljo zloge, ki nam mora biti sveta. Sploh pa Glagolica v sedanjih verskih i političnih razmerah ni sposobna biti vseslovanskim cerkvenim pismom, oziroma pravopisom za naš obredni jezik. To nezmožnost lehko spoznamo in uvidimo, če se ozremo na pravoslavne Slo¬ vane, koji se bodo tudi v bodočnosti Azbuke neomahljivo držali. 87 Slovani, bratje, duše zlate! res je, mi imamo razne l raz¬ lične verske i politične odnošaje; različne želje i nazore, razno¬ vrstno mišljenje i hrepenenje; vsakojake značaje; — ali v tem spoznanju smo si jedini: »dale v z-latej slovanskej zlogi nam je zagotovljena naša silna moč i prihodria narodna sreča.« Slovanski veleumi i narodni prosvetljeniki, ki z nami te¬ žite do prave naše vzajemnosti, govorite pri vsakej ugodnej pri¬ liki dobro besedo, da postanejo meso srčne naše želje glede obnovljenja slovanskega obrednega jezika — v domačej eerkvi. Slovanska učitelja, blagovestnika i ljubeznjiva brata sv. Ci¬ ril i Metod! vaju kličemo na pomoč: Sprosita nam po svojej velikej svetosti, po svojem obilnem zasluženju i požrtovanju za naš narod, tam pred božjim prestolom, milost i blagoslov, po katerem srčno hrepeni uža dolga stoletja zapadno, oziroma južno Slovanstvo. Sveti slovanski jezik sta nam naša svetnika nekdaj prav v ta jedini cerkveni namen odločila i posvetila, da se ž njim, kakor božjim orodjem, spenjamo tja gori nad zvezdne prostore, ter se v pobožnej molitvi stvarnika samega dotikamo i njega v hvalnih pesnih proslavljamo. Ker se more v tem poglavju izrečenih naših idej prijeti vsaka zdrava pamet, vsak ostroumni i plemeniti duh našega na¬ roda, tešimo se v dobrej nadeji i trdnej veri, da se vspešno, reši to jezikovo prašanje, malo po malo, na našo splošno radost, da tega srečnega časa, mogoče, še mi dočakamo. Slovani! bratje, duše ljubeznjive! osobito vi mladi prosvet¬ ljeni narodni vitezi, naobraženi z lučjo slovanskega srca i uma, pregreti od blazega duha za istinito narodno omiko i slovansko vzajemnosti — stopimo pod svitlo zastavo sv. Cirila i Metoda ter obnovimo srčno bratovsko ljubav v našo dejansko jedinost. To pa storimo prav zdaj ob pravej uri, ko nam je dana ugodna prilika naravnost iz Rima od prvonačelnika katoliške cerkve, Uničimo tedaj koren grenke nezloge mej seboj. Staro nesrečno vreme naj se umakne novemu dnevu i lepšemu solncu. Katoli¬ cizem i pravoslavje, zaradi katerih so se naši stari v svojo ne¬ srečo sprli, in tako tudi pravopisni i politični razločki i odno- šaji v Slovanstvu, ne smejo našim vzajemnim težnjam nič več na poti biti. Naše srce je polno vroče ljubezni do naroda i domovine; v tej vročej ljubezni pa nas silno žeja, žeja nas do svete slo" 88 vanske jedinosti. Zato ponižno molimo k sv. Cirilu i Metodu : Sv. prosvetitelja, rešita narod vsega zla! združita Slovane v sveto zlogo! da nam uže skoraj krasni dan zasveti! Vse išče sreče v svojem rodu; tako naj dela tudi Slovan. Slovani najdemo srečo sami v sebi, če le hočemo in ako imamo odločilno dobro voljo; i to imamo ter jo bodemo tudi povsod mej narodom gojili z iskreno besedo budili. Kolikor imamo žive slovanske vere v srcu, kolikor se ču¬ timo tudi po krvi i mleku pravi Slovani, — tu smelo i odkrito izjavljamo: prej si damo srce strgati iz telesa, nego pustimo narod še dalje tujčiti z nerazumljivim jezikovim orodjem: bodi si v šoli, v uradu ali cerkvi; to nam je kažipot sv. Cirila i Metoda. Prej nego izdahne pravi Slovan zadnji zdihljaj v svojem živenju, prej nego mu poneso trudno srčice v hladno mogilo pod zeleno domačo grudo, naj še zaželi: da tudi prah njegovih kosti i koščic, razodeva naj v tajnem spominu hvaležnost onim veledobrotnikom, ki so prvi v duševnem i telesnem oziru skrbeli za naš narod i nilo domovino. Prva dva stebra i zavetnika Slovanskim plemenom osta¬ neta na vse čase — naša ljubeznjiva brata sv. Ciril i Metod zato h koncu tega spisa vskliknemo iz dna srca: Njima v srčno zahvalo, naj se speva mej vsemi Slovani: od zemlje do zemlje, od morja do morja v našem milem i vitežkem jeziku, — Večna slava 1 KONEC.