EMANCIPACIJA. ZOFKA KVEDER. PRAGA. Kaj jc emancipacija ? — Emancipacija je osloboditev in nje posledica : samostojnost. Osloboditev, tako v individuelnem obziru t. j. duševno, kakor socijalno, — mate- rijelno. Pri nas Slovencih se smatrajo vse take težnje v obče — odveč, posebno še pri ženskem spolu. Razne naše učene glave trdijo, da pri nas, hvala Bogu, še ni nikake potrebe za tako gibanje, da teče vse soci- jalno življenje v najlepšem miru in da zlasti ženskam ni prav nič potreba pečati se s takimi nevarnimi, tujimi, modernimi idejami. Naši duhoviti in neduhoviti dok- torji spuščajo svoje šepave duševne iskre v.svet, s katerimi svare vse poštene ljudi, naj za božjo voljo ne sedajo na limanice raznim nezadovoljnežem možkega, osobito pa ženskega .spola, ki zastrupljajo naše po- šteno ljudstvo s frazami kakor : boj za zboljšanje gmotnega in moralnega stanja delavstva, boj za jednakopravnost ženstva, boj stiskanih in tlačenih mas proti slepemu izkoriščevanju na vseh točkah ! Osobito žcnstvu se vsak trcnotek pridiguje, naj se ne izneveri svojemu edino naravnemu, sve- temu poklicu kakor žena in mati; z bom- bastičnimi besedami se slika ženski njeno nalogo : ostati pokorna, bedasta igračica, poslušna podvorkinja svojega moža in ne- sebična dojilja in bona svojim otrokom. »Ozr-te se na košute!« je klicpl zadnjič neki sramežljivi Dr. T. v »Edinosti«. Imenitno ! Košutam doslej res še ui morda padlo v glavo, pridobivati si doktorskih diplomov a!i pa zahtevati jednakih pravic z rogatimi jeleni. Sicer pa moramo biti gospodu le hvaležne, da je bil tako galan- ten ter nas primerjal vsaj s srnami in ko- šutami : kako lahko bi nam postavil na primer v zgled : ovce, gosi in oslice ! . . . — Sicer pa so tudi te bolj emancipirane, kakor bi človek mislil : samostojne so do cela, in njihovi gospodje soprogi se ne pe- čajo dalje za njihove interne gospodarske razmere, privoščijo jim tako zelje — kakor najslabšo suhljad. Tako liberalni naši go spodje stvarstva, vsaj v obče, še dolgo ne bodo ! Toda k stvari ! Pov.sod, kjer si hoče ženstvo pridobiti nekoliko terena v jav- nosti, zavrača se ga, češ : tu ni vaš pro- stor, nazaj v družino, v kuhinjo ! Ženskam so dovoljeni le takozvani »ženski« poklici, t. j. od služkinje vseh vrst gori do učite- ljice, od perice pa do šivelje. Žal, da so ti »ženski« poklici o vseh svojih potežkočah najbolj nehvaležni. Moški kolega male šivelje se lahko pošteno preživi, ako je priden in ako ni pijanec, dočim njegova ženska tovarišica živ^iob kavi in krompirju in mora biti sploh vesela, čo ji ni treba šivati še bolj pozno v noč, nego do pol- noči. Delavec v tovarni je revež, — no, ženska je še na slabšem. gospoda deloda- jalci brezdvomno mislijo, da je za njo tudi zrak jako redilna snov. In potem, če bi še te uboge prilož- nosti za dei o, te skromne službice in to še tako slabo plačano delo zadostovalo za vse one, ki morajo živeti, ki bi bili radi vsaj jedenkrat na dan siti. AH ne ! Samo poglejte enkrat v statistične pt)datke po- sredovalnic, pojdite pred tovarne, kjer se vedno nekaj takih lačnih, ki bi radi delali, makar tudi za one uboge krajcarje, nasla- nja ob vrata, čitajte časopise velicih mest 53 ita čudili se bodetc, koliko sc jih ponuja v delo, za službe, in kako primeroma malo jih iščejo. Povsod, kamor pogledate, naj- večja gonja za kruhom, najljutejši boj za obstanek. Seveda gospoda v gorkih gnez- dih, na mehkih, bankovcev polnih blazinah ali pa v varnem zatišju državnih služb, v višjih dietnih razredih, — ti seveda nimajo pravega smisla za boli proletarijata. Takim gospodom je vsako stremljenje nižjih vrst brez imetka in stalne eksistence samo »humbug«, in pri ženskem spolu »norost najhujše vrste«, če ne naravnost zločin. Beda je v zadnjem stoletju dosegla ogromne dimenzije. Kmet propada, roko- delec in delavec. Potrebe posameznika so se povečale, luksus je posebno v boljših krogih neprimerno narasel, in posledica je, da družba ne more več pošteno preživljat; svojih udov. Srečni, spekulativni pojedinci se maste na škodo ostalih in, če je kedaj veljal »Faustrecht« (pravica močnejšega), velja gotovo danes. Vsak stremi za tem, da spodrine svoje konkurente in se sam vsede za pokrito mizo. Tako postrešček na ulici, delavka pred tovarno, kakor prvi minister v cesarstvu. Jeden pritiska drugega, koli- kor boljše je komu, toliko več drugih guli in prikrajšuje dotičnik za njih delež. Nekdanje patriarhalno življenje za da- nes ne velja več. Prej so bili vsi udje družine zaposleni v družini sami. Hčere so predle, šivale, tkale, delale milo in sveče in vse druge domače potrebe, sinovi so po- magali očetu v rokodelstvu, v gospodar- stvu, bili so njegovi pomočniki v trgovini itd., itd. Da, tudi tuji posli, uslužbenci, učenci in pomočniki so se v vsakem slu- čaju priklopili družini, stanovali so tam, hranili se, — sploh bili so družinski udje druzega reda. Dandanes tega ni več. Na mesto ročnega dela stopili so stroji, stopile so razne velike iznajdbe, prejSne merilo sveta in življenja razširilo in povečalo se je v nedogled. Nastopila je moderna doba ; s primeroma malo truda in stroškov poda- je jO se nam udobnosti, olajšave, ki nam vse, tekom let, iz nekake želje po zboljša- nju razmer, iz težnje po luksusu, postanejo potrebe. Ce so si naši pradedje s treskam! in s smrdljivimi leščerbami za olje razsvit- Ijevali zimske večere, če so se v boljših hišah žgale lojne sveče, — nam danes naše petrolejeve svetilke že davno več ne zado- stujejo, — plin in elektrika nam razsvet- ljujeta ulice, za katere je prej kcdaj samo mesec dajal svojo periodično luč. Roko- delstvo čim dalje bolj izginja, in velike tvornice zavzemajo njegovo mesto. Človek ni več v onej meri stvoritelj, kakor prej, stroji so nastopili njegovo dedščino, on jim je le vladar — ali sluga. Misel jednega giblje komplicirano sestavo raznih vodnih, parnih in električnih sil, med tem ko tiso- čere roke opravljajo mehanično delo po- služnikov. Način življenja se je docela spremenil, in smešno je, če se hoče danes stavljati za razmerje med ljudmi, t. j. za družabno življenje v družini kakor v jav- nosti, enako merilo, kakor je veljalo pred stoletjem ali več stoletji. Vse je dobilo drugo lice, in nenaravno bi bilo, da se tudi človek ne bi bil spremenil v svojih težnjah in ciljih. Karakteristika našega časa je nezado- voljnost z obstoječimi razmerami. Vsi čutimo potrebo napredka, zboljšanja v gmotnem in duševnem oziru. Ne morem trditi, da bi bila ta nezadovoljnost slabo znamenje, nikakor ne pojmim onih, ki imajo vedno tiste domnevane zlate, idilične, stare čase na jeziku. Svet je napredoval. Morebiti niti vsaki deseti srednjeveški vitez ni umel podpisati svojega imena, danes tjže vsi sloji po naobrazbi in vedno večji naobrazbi. Kolikor inteligentnejši je kedo, toliko bolj čuti nedostatek te naobrazbe, tt)liko bolj želi jo zvišati in poglobiti. In ravno tako izvira tudi nezadovoljnost z gmotnimi raz- merami iz kolikor tolike duševne kulture pozameznikov in mase. Človek se zaveda svojega človeštva, čuti, da je več nego 54 samo orodje ali živina, in kedar postane misleč stvor s svojo voljo, svojo sodbo, svojim naziranjem, mu ne more zadostovati zgolj prosto vcgitiranje, samo golo, nago životarenje. Nauči se ceniti sebe, zaveda se svojih pravic do življenja, ki bi bilo vredno čutečega in mislečega človeka. Le na najnižji stopinji razvitka je človek za- dovoljen s seboj, s svetom in vsem. Ro- bota po cele dneve brez misli, mehanično crpi vse sile svoje in je zadovoljen, da se zato potem naje tudi najprostej.še hrane, — da, tudi če mora gladovati, ne občuti drugega, kakor topo, brezmiselno, slepo resignacijo; mora že tako biti! Vsi, ki sodijo brez premisleka, pridejo z lepimi sveti, naj se človeštvo vrne k svoji prvotni skromnosti, naj zmanjša svoje potrebe na kolikor najnižjo stopinjo, in vsa ta težka vprašanja o omejitvi števila onih, ki sploh nimajo kaj jesti, ki stradajo, — se razrešijo sama po sebi. Ne le, da so take ideje jako naivne, smešne in neiz- vedljive, one so naravnost škodljive. Ako bi se današnji človek odpovedal vsemu, kar ni neobhodn(^ potrebno k njegovi eksistenci, t. j. k njegovi telesni eksistenci, bi morda res bil sit, ali ta njegova skrom- nost bi pomenila velik, ogromen korak nazaj. In potem treba pomisliti, da so vsekakor tudi predmeti, ki so sami na sebi luksus ali ki se dajo vsaj pogrešati, nepo- sredno vir eksistenčnih sredstev tisočerim in stotisočerim ljudem. ¦ - Seveda bo kedo dejal, da vsi ti ljudje v tovarnah, v veli- kih podjetjih, ki služijo telesni ali duševni udobnosti ljudstva, končno vendar le jedo in potreVjujejo vse one organske snovi, ki se erpijo neposredno in posredno iz zemlje t. j. iz onega, kar zrase, ozir. kar se s tem rastlinjem hrani, — torej, da je vendar kmetijstvo edini vir splošne hranitve in da vse ljudi redi zemlja, ne pa oni stoti- sočeri predmeti luksusa, katere človeštvo dandanes potrebuje in za katere se vsako- jake surovine docela nepotrebno trosijo. Ali prvič je tu vprašanje, kaj je faktično potrebno, kaj ne. Jednemu je nekaj uprav eksistenčni pogoj, kar je drugemu potrata in tretjemu bedastoća. Drugič pa ves raz- vitek človeštva jasno zanikuje vsako mož- nost ali vsaj verjetnost k takemu povratku k prvotnim človeškim idealom in zah- tevam. Bil je nekdaj, še nedavno, čas, ko so na primer učitelji imeli manj plače, kakor sedanji slabje plačani delavce, in morda niso bili niti tako jako nezadovoljni. Še nedavno so bili časopisi, recimo pri nas, nedosegljiv luksus tudi za boljše situirane .sloje, danes čita zadnji kmet in delavec, čuti potrebo, da čita, in list mu je postal .skoro tako potreben, kakor zajutrek ali večerja. Čudil bi se domači hlapec od 1. 1800., ko bi mu hlapec od danes nabrojil svojo plačo, svoje zahteve in svoje troške. O njegovem času je živel njegov gospo- dar slabše, kaj še le on, in morda sta bila vendar oba bolj zadovoljna, nego je naš znanec od danes. On ima več potreb neg-o njegov tovariš pred jednim stoletjem. Ne vštevam v te potrebe pušenja, preve- like gizdavosti in morebitnega pijančevanja vsako nedeljo. Xa kolikor višji stopinji- je človek, toliko več potreb ima. Na Češkem n. pr. domači delavci ne gledajo radi onih iz Galicije, ali pa tudi od nas z juga. Pre- skromni so poslednji, delajo za plačo, s katero domači delavec ne more izhajati. Enako je pri nas. Domačini, zidarji, delavci v opekarnah, pri cestah in večjih podjet- jih, vsi tožijo čez neljubo konkurenco Ita- lijanov, in to že iz prostega dejstva, da našim ljudem ni dovelj suha polenta in smradljiv sir. Angležki delavec je v pri- meru z našim prav gospod. Ima izvečine osemurno dnevno delo, lepšo plačo — sploh naš človek bi si obliznil vseh deset prstov, da je na njegovem mestu. In vendar angležki delavec ni zadovoljen : on ima svoje klube, čitalnice, predavanja, skupne 55 obednice, zdrave delavske hiše, navajen je na boljšo hrano, sploh ima mnogo potreb, katerih naš delavec nima. On je jednostavno inteligentnejši od našega. On ume živeti, on pozna sebe in zna porabiti svoje moči na najboljši, najplodonosnejši način. In vsekakor inteligenca tudi pri mehaničnem delu ne škoduje. Našinci, ki se selijo v Ameriko, tožijo brez izjeme, kako naporno morajo delati v tovarnah in kako so na- peti vseh, recimo, o-,em ur dnevnega dela ; tožijo, da je to za nje v početku skoro nečloveški napor. Domačin, Amerikance, ne čuti toliko te strogosti, naučen je da rabi svoje telesne sile, svojo eneržijo, na najracijonalnejši način ; on ve, koliko in kedaj mora zastaviti svoje moči tako, da ne troši po nepotrebnem svojih sil. Tam, kjer se človeška moč izrabljuje za kolikor manjšo odškodnino, tam je inte- ligenca delavstva na najnižjem niveauju. Ti delavci niso znali, ali niso niti skušali izsiliti iz svojih izkoriščevalcev ugodnejših pogojev v svojem razmerju do njih. Ruski delavec n. pr. je dosegel doslej najmanj, bo- disi, da se sam ni zavedel svojega suženstva, da si ni znal vsaj deloma jDomagati, bodisi, da so se vse njegove težnje v taki smeri se silo zadušile. Antipatija za vse, tudi za lastno bedo, slepa resignacija •— to je znak popolne duševne otrpnelosti. Človek je v tem zares samo še nekak brezdušen mehanizem. Ka- kor hitro pa se vzbudi v človeku nezado- voljstvo, odpor, vzbuja se tudi njegova inteligenca. On začne premišljati, kako bi si pomagal gmotno in, kadar je dejanski dosegel vsaj nekaj uspeha v tej smeri, pride sam do tega, da občuti tudi nedo- statke v duševnem oziru, in skušal jih bo odstraniti. Vsaj kolikor toliko inteligence je torej potrebno človeku, da čuti potrebo zboljšanja svoje eksistence, da skuša to zboljšanje faktično uresničiti, — nasprotno pa je zopet za vsaki nadaljni razvoj du- ševne kulture kakega naroda, ali recimo, posameznega sloja, potrebna kolikor toliko urejena gmotna podlaga. V dosego gmotnih razmer, vrednih človeka in primernih njeg"Ovemu delu, je vsekakor organizacija edina pot in edino sredstvo. Posameznik ne premore mnogo ali nič. Njegove zahteve bi bile smešne, če bi g'a ne podpirali njegovi tovariši, ži- veči ž njim v jednakih razmerah. Zahteva, ki jo stavi kak sloj, pridobiva na pomenu in moči, kolikor več ima privržencev, ko- likor složnejši in zavcdnejši so oni, ki so interesovani na tem, ali se jim zahteva izpolni ali ne. Naš delavec, naša delavka, se še ne zaveda svojega stanja in pravic, katere sme zahtevati od družbe in deladajalca, v tistem obsegu, kakor bi bilo zeliti. Delav^ stvo v drugih deželah je doseglo že ne- primerno več, ono je inteligentnejše, ono je na viši stopinji od našeg'a, in sicer v vsakem pogledu. Naše delavstvo ne čuti še prevelikeg-a primanjkljaja v gmotnem oziru, in njegove težnje po duševni inteli- genci so toliko kakor še v povojih. Temu se nikakor ni čuditi. Mi se nismu razvijali, recimo, v onem obsegu in z ono brzino, kakor Amerikanci. Seveda mislim to v narodnogospodarskem oziru. Stari patrijarhalni običaji so se v našem narodu vzdržali primeroma mnog'o dlje nego drugod. Navajeni smo na ozko sku- pino družine ; za veliko socijalno skupino sloja nam še manjka pravi čut. Tovaren nimamo mnogo, in tudi te so se ustano- vile polagoma, drugi delujoči sloji pa: delavci, rokodelci, mali uslužbenci, obrtniki itd. občutili so težino in resnost velikega socijalnega prevrata mnogo pozneje, nego v drugih deželah. Mi smo takorekoč še v dobi prehoda. Doslej smo skrbeli in čutili le za se, in samo najbližji naši družinski udje so zavzemali naše interese, sedaj se polagoma budi v nas tudi čustvo solidar- nosti z ostalimi našimi tovariši, ki žive z nami vred, poznani ali nepoznani, v jedna- 56 kih prilikah, pod jednakimi življenskimi pogoji. Počasi se zavedamo, in ne le sebe, marveč zavedamo se kakor udje velike skupine, ki ima z nami jednake težnje, jed- nake cilje. Čutimo potrebo organizacije. Strokovna organizacija je pri nas se ta- korekoč v otroški dobi, — no, vendar je že pogiiala precej močne korenike. Naši rudarji so organizirani in večinoma tudi vsi drugi delavci po tovarnah. Ravno tako išče kmet v raznih zadrugah, v snovanju domačih posojilnic itd. pomoči in rešitve. Učitelji imajo svojo organizacijo, uradniki svoja konsumna društva, čitalnice, pisarji so se združili, — sploh na vseh poljih se opaža težnja po združenju, po nekaki trd- nejši vezi in opori posameznih slojev mej seboj. Da ti poskusi ne dobivajo odziva v obsegu, kakor bi bilo v vspešno delovanje organizacije potrebno, je jako umljivo. Naši ljudje ži\e vsak po svojem kopitu in, ako ne pričakujejo od kake stvari takojšnjega, neposrednega dobička, se težko za njo ogrejejo. Oni so še eg-oisti. »Ah, kaj, jaz ne bom imel nikdar nič od tega!« je navadni zaključek njihovega modrovanja. Za one druge, ki pridejo za njimi, jim ni mar. Zato je pri nas organizacija, posebno onih stanov, ki ne žive v vednej zvezi med se- lioj, jako težavna, n. pr. velike skupine de- lavstva v tovarnah in rudnikili. l^nevničar sicer ve, da je njegovo življenje jedna sama velika mizerija, vé, da jih mnogo, premnogo životari v jednakih prilikah, in vendar ne čuti potrebe, združiti se ž njimi v močno celoto. Sicer imamo pri nas tudi tu že svojo organizacijo, ki izdava celo svoj list, ali ne motim se, če trdim, da je morda komaj vsak deseti izmed naših pi- sarjev organizovan. Ker se žene še težje emancipirajo stare oblike življenja, ker so še mnogo bolj vezane na preživele tradicije, je na- ravno, da so v tem, da bi se čutile kakor ud velike socijalne družine, zaostale še za moškimi. Žene že po naravi sami čutijo bolj za — se in za svojo družino, za svoje otroke. V svoji težnji, da bi zboljšale v prvi vrsti gmotni položaj svoje družine, prekoračijo mnogokrat dopuščene meje, in njihov dru- žinski egoizem jih zaslepi, da izgube za vsako širje obzorje in za večje ideje po- gled in smisel. Ovirajo moža v njegovem slobodnem razvitku, stavljajo mu zapreke, kadar hoče odločno braniti svoje j)re|)ri- čanje, tudi na škodo sebi in svojim. Njihova bojazen pred gmotno propastjo družine zav(Mk marsikakega moža v neznačajnost, ili marsikaki greh v tem pravcu ima na vesti žena. Ne smemo obsojati take žene preostro. Vzrasle so v razmerah, kjer se jim je sistematično zapiralo vsako širše obzorje, vzgojene so bile za družino, edino le za družino in za domače ognjišče. Ne pojmijo moža, ki za svoje prepričanje, za svoje ideje stavlja tudi udobno.st domačega og- njišča v nevarnost. V prvi vrsti so matere. Skrb za svoje potomstvo jih tako ovlada, da pozabijo, da so tudi žene, — tovarišice moža, da so ljudje, da so dolžne sočuv- stvovati s človeštvom, — a ne samo teo- retično, ampak tudi praktično : z žrtvami. .Seveda sili vseobči napredek tudi žene, da izstopijo iz svoje rezerve. Prvič že dej- stvo samo, da ne morejo ostati vse v družini, zadostuje, da si oni prebitek po- maga sam, kakor najboljše ve in zna. Si)očetka je sila, ki jih žene novi kulturi v naročje, pozneje razum sam. Dandanes ostane mnogo več možkih in mnogo več žensk neoženjenih in neomoženih, kakor kedaj poprej. Tista mesta dobrih hišnih tetk v prejšnjih vekih danes nikakor ne zadostujejo, da bi dajala takim samicam zavetja. Ob jednem današnji socijalni red tudi veliki množici hčern nižjih in srednjih slojev ne dopušča več, da bi mirno v družini čakale na negotovega ženina. Dru- žina ne more preživeti vseh svojih udov, dokler se hčere ne pomože in dokler sinovi 57 ne postanejo samostojni ter sami ne osnu- jejo novih družin. Kadar dorase najstarša hči, odide za poslom izven hi.še, da ne jemlje življenskih sredstev mlajšim, nedo- raslim hčeram ; ravno tako dela sin, oba prej ali slej, — kakoršne so že ravno g-motne razmere družine. V najboljšem slučaju jim ostaja domači dom pribežališče ali nekak pension, kjer spe in jedo. Tako deluje na jednej strani sila, t. j. gmotni nedostatek, na drugi strani težnja po slobodnem razvitku, po višji inteligenci, da se počne ženstvo zavedati svojih obče- človeških pravic in dolžnosti. Ali je emancipacija ženstva potrebna ? Razvitek žen.ske emancipacije nam odgovarja na to vprašanje. Gibanje v tej smeri se ni pomanjšalo, nasprotno, zavla- dalo je polagoma deželo za deželo, sloj za slojem. Ako bi ideja ženske emancipacije ne izvirala iz dejanske potrebe, izginila bi bila že davno, ne pa slavila vsak dan novih zmag. Emancipacija ženstva v gmotnem oziru je del socijalnega vprašanja. Da si današ- nja žena v tolikem številu išče in mora iskati vsakdanjega kruha izven družine, je posledica socijalnih razmer. Ako se torej pripoznava, da je žena faktično primorana, vdeleževati se eksistenčnega boja, bilo bi samo naravno, da se ji dovoli, da si sama po svoji volji, svojih močeh in svoji na- darjenosti izbira orožje za ta boj, da se vdeležuje tega boja tam in v taki lastnosti, kakoršno si izvoli sama po svoji individ- nalnosti. Ako nihče ne ovira moža, da postane kovač, inženir ali profesor, ravno tako je smešno in krivično, predpisavati ženi, katero mesto naj si izvoli ali katerega naj ne izvoli za svoj bodoči delokrog. Zanikati dejstvo, da je žena v resnici primorana sama izven družine vstvarjati si eksistenco, — morejo le bedaki. Vsaj se je vendar morala zadnja delavka v tovarni, zadnja perica, natakarica in dninarka, hočeš- nočeš, postaviti na svoje noge, t. j. zapu- stila ali izgubila je mesto v družini, bodisi kakor hči, bodisi kakor žena, —¦ ali pa ta družina ni imela več sredstev za njeno vzdrževanje. Kakor hitro pa je delavka navezana na lastni zaslužek, — je postala samostojna ravno tako, kakor doktorica medicine. Težnja ženskega spola po emancipaciji pa ne more izvirati in ne izvira le iz sile, t. j. iz gmotne bede, ona izvira tudi iz globokcjših, manj materijalnih vzrokov. Moškim se primeroma podaja mnogo več priložnosti in možnosti v dosego višje na- obrazbe, ženski se zastavljajo kolikor mo- goče vsa pota do tega cilja. Ono malo naobrazbe, katera se v raznih internatih nudi ženski, ne le da ji ne pomaga najti pot k sebi, ne le da ji ne da nikakega temelja, na katerem bi se mogla njena lastna duševna individualnost neodvisno in zdravo razvijati v samostojen značaj ; — ne, ona jo še docela pokvari, vcepi ji popolnoma napačne pojme o življenju, daja ji na pot kopo predsodkov, in žena, v kateri tudi taka vzgoja ni i-adušila vseh klic višjega duševnega razvitka, se mora najprej z boji in naporom rešiti nepotreb- nega in škodljivega balasta, s katerim so skrbni vzgojitelji zvezali njeno voljo in ji omeglili zdravo razsojevanje. Nikakor ne trdim, da bi morda razna moška vzgoje- vališča in javni zavodi, kakor gimnazije in realke, plodonosnejše delovala na razvitek posameznih mladih mož. Ne, vse te insti- tucije so več ali manj »Drillanstalten«, ne pa zavodi, ki bi pripomogli mladim go- jencem do nekakih življenskih temeljev, do neke samostojne, globokejše duševne naobrazbe. Vcepijo jim pač v glavo al- gebro in latinščino, nekaj zgodovine in zemljepisja, ali če gojenec sam ne pride do tega, da bi se sam odg-ojeval, če sam ne išče tiste boljše, duševne, prave vsebine v sebi in v vsem, kar ga obdaja, — vse svoje življenje ne postane drugo, nego slep automat, ki mirno in zadovoljno cap- 58 Ija dalje v tropu sebi enakih, zadovoljen, s seboj in svojo osodo. In vendar se vsak moški neskončno laglje povspne do duševne svobode, nego ženska, kateri se ne da niti onih primitivnih naobraževalnih sredstev, kakor moškemu. Ženi je vsak svoboden korak boj ; vsaka manifestacija njene svobodne individualitete, ki ni sank- cijonirana po starih tradicijah in naziranju mas, vzbuja vseobče ogorčenje. Njeno strem- ljenje po gmotni in duševni neodvisnosti se smeši, proglaša nenaravnim in nedo- pustnim. Dejstvo, da se ženi, kljub vsemu kriku nazadnjaštva, vedno bolj odpirajo vrata v javnost, dejstvo, da sveži dihljaj kulture sega tudi že do najintimnejših krogov dru- žine, — in ne v pogibelj, ampak v bla- goslov, to dejstvo priča, da odgovarja žensko gibanje popolnoma napredku in potrebi časa. Emancipacija ni jirotinaravna, ona ne odtujuje ženske od prve in najsvetejše njene naloge, da bodi žena in mati, ne, ona jo pripravlja, da z zavestjo vrši delo, poverjeno ji po naravi, da se zaveda po- mena svojega poklica, da ni samo rodite- Ijica in dojilja svojih otrok, — nego da jim je mati, — vzgojiteljica, — prva, naj- boljša prijateljica za vse življenje. Itman- cipacija ne stremi za tem, da vzgoji nekak tretji spol, kateremu je mož samo konku- rent o polni skledi, ne, emancipacija hoče postaviti ženo na višek duševne jakosti in inteligence, kakoršno ima mož, hoče podati možu zavedno družico, ki ž njim deluje za jednake cilje, ki ne visi na njem kakor težko breme in ga ne vleče vedno zopet doli nazaj v njen ozki, ničevni, sebični horizont. Emancipacija noče umetno kulti- virati mase žensk, ki silijo venkaj iz dru- žine in okupirajo sčasoma vsa mesta, ki so bila doslej izključni jjrivilegij moža, —- ne, ona zahteva svobodo za ženstvo v konkurenčnem boju, njeno jednakopravnost v javnosti, — ne zato, da bi žena izpodri- nila moža, ampak nasprotno, da olajša njegovo dosedajiio breme. IDoslej je moral oče skrbeti za svoje odrasle hčere, potem brat, naposled mož. Žene so imele primeroma komodnejše in brezskrbnejše življenje, a žene nočejo več prejemati milosti od očeta, brata in moža, nočejo tratiti svojih moči samo v brisanju prahu, ali v igranju na klavir, ali v ple- tenju nogavic ; sposobne so, da si same najdejo pot v življenje, da ne teže očeta in brata, in tudi ne soproga, v kolikor jim to dovoljuje njihova poznejša naloga kakor mati. Tako oče kakor brat in soprog ne bodo imeli več privilegijev pred njo samo radi svojega moškega spola, odločevala bo le dejanska individualna sposobnost, ne glede na spol. Ta sposobnost bo tudi edino odločevala ne samo v eksistenčnem boju, ampak tudi v mejsebojnem družabnem živ- ljenju, — žena mora postati jednakopravna z možem, ona ne sme zavzemati nekakega manjšega, skromnejšega, ponižnejšega sta- lišča v človeštvu, kakor njen drug — mož. Počasi, ali g<>tovo se pripravlja ta preobrat v vseh kulturnih deželah. Prej nekdaj je žena veljala za nekaj nečistega; še v srednjem veku je zavzemala jako poniževalno mesto. Tudi cerkev sama jo je smatrala za nekaj nedovršenega, slabega, kljub velikemu Marijinemu kultu. Pri Židih in zlasti pri .Mohamedanih je žena še danes globoko pod vrednostjo moža. Ali kultura napr(,'duje, in tudi ženi se priznava človeštvo, jednaka vrednost z možem. V najnapred- nejših državah se ji odpira pot do popolne jednakopravnosti. Ženstvo samo se budi iz svoje tope brezbrižnosti in zahteva svoje človeške pravice. Vsi resnično naobraženi, resnično svobodoumni možje se vesele tega gibanja. Ne more jim biti vse jedno, če inteligenca njihovih žen, mater in hčera rase. Le kratkovidneži se strašijo pred nekako domišljeno konkurenco, le bedaki se boje, da se žene odtujijo svojemu na- ravnemu poklicu, da zgubijo na lepoti in 59 milini svojega spola. Mogoče, da ta pre- hodna doba bojev zahteva, da razvijajo žene več energije, kakor je to njihovemu ženstvu v prid, da boj ženskih pionirjev za svojo gmotno in duševno neodvisnost zahteva danes toliko trdne, moške volje, da več ali manj upliva to tudi na značaj in obnašanje dotičnic, da zadobe nekaj trdega, rekla bi, brutalnega, kar inače ni v ženskem tem- peramentu. Ali to so malenkosti, ki se porazgube, kakor hitro, se pride nekoliko dalje od začetka. Vsaj so tiste okorne figure raznih šaljivih listov - angležkih in nem- ških » l<"rauenrechtlerics danes, livala Hogu, že jako redke. Ideja je zdrava, rodila se je iz tak- tične potrebe, in to ji zag-utavlja napredek in končno zmago. Ženska emancipacija je pri nas kljub temu, da je »Slovenka« nastopila že svoje peto leto, vendar še ravno toliko kakor v povojih. Manjka nam delujočih moči, ki bi znale [iridobiti širše občinstvo za stvar, manjka nam, — kako naj rečem, —¦ žen- skih apostolov, ki bi budili naše ženstvo iz njegove otrpnelosti. Imamo svoj list, da, — ali pisana beseda vendar ne izda mnogo, trebalo bi drugačnih sredstev. O organiza- ciji slovenskega ženstva se govori že dolgo, doslej še nimamo nikakoršncga prak- tičnega uspeha. In vendar bi veljalo početi, - skrajni čas je že za to. Ne smemo se- veda za prvi hip pričakovati Bog zna česa, ali temelj je tudi že nekaj, it z agitacijo se gotovo sča.soma dosežejo lepi uspehi. Samo s pomočjo organizacije je mogoče, da tudi pri nas zadobi ideja ženske eman- cipacije realno podlago. Saj za sedaj še nimamo tako velikih ciljev! Po mogočnosti pripomoči našemu ženstvu do vsaj nekoliko boljših eksistenčnih pogojev, s prirejanjem javnih predavanj buditi zanimanje za našo organizacijo v širšem občinstvu, z izdava- njem brošur širiti razumevanje ženske eman- cipacije in dobrih naprednih idej, — to bi se dalo doseči ! Imamo list »Slovenko«, ki bi naj bil forum, kjer bi se razpravljale želje in potrebe vseh slojev slovenskega ženstva, kjer bi se obelodanile krivičnosti nekaterih delodajalcev, nepravilnosti pri bolniških blagajnah, statistični podatki o razmerah posameznih stanovnih skupin i. t. d., i. t. d. Na delo torej ! 60