107
Pismo uredništvu/Letter to the editor
RECENZIRANJE, ELEKTRONSKI IN PISNI MEDIJI –
IZBOLJŠANJE KAKOVOSTI ALI OMEJITEV
POSREDOVANJA INFORMACIJ?
Davorin Dajčman
Oddelek za gastroenterologijo in endoskopijo, Klinični oddelek za interno medicino, Splošna bolnišnica Maribor,
Ljubljanska 5, 2000 Maribor
Znanstveno in strokovno
komuniciranje ter recenzija
Sistem znanstvenega komuniciranja in informiranja ne more
biti ploden, če ni podprt z organiziranim sistemom objavlja-
nja raziskovalnih rezultatov in strokovnih spoznanj. Če tak-
šnega organiziranega objavljanja v znanstvenih in strokovnih
revijah ni, ni možen razvoj in strokovno napredovanje na pod-
ročju določenega znanstvenega področja. Osrednje mesto v
formalnem komuniciranju v znanosti imajo revije, zborniki,
tehnična poročila in knjige. V odnosu do medijev za publici-
ranje in do druge informacijske tehnologije so pisci strokov-
ne in znanstvene literature njihovi uporabniki. Kot socialna
struktura temeljita znanost in stroka na velikanski zgradbi kon-
vencij in posebni geometriji položajev, odnosov in interakcij
med ključnimi igralci v publiciranju in komuniciranju. Kon-
vencije se nanašajo na terminologijo, klasifikacijo, taksono-
mijo in nomenklaturo (sistematiko) oz. na pisave, jezike, ime-
na, simbole ali okrajšave (5, 7–9). Obstajajo splošne konven-
cije, ki veljajo za vse znanstvene ali strokovne discipline, in
posebne konvencije za posamezno disciplino ali skupino dis-
ciplin. V znanstvenem in strokovnem publiciranju imajo so-
razmerno največji pomen konvencije o pripravi člankov za
objavo v časopisih. Tudi sprememba tehnologije publicira-
nja in komuniciranja ne bo spremenila npr. zgradbe konven-
cij in temeljnih epistemoloških in etičnih načel, če hočeta zna-
nost in stroka ohraniti svojo identiteto. Vendar pa že spremi-
njata oblike, slog ter socialne odnose v publiciranju in komu-
niciranju (1, 7, 10).
V prizadevanju obdržati in izboljšati kakovost znanstvene in
strokovne komunikacije leži moč založništva v dobrem nad-
zoru kakovosti. Izbira najboljših vsebin in zavrnitev tistih, ki
ne dosegajo določenih standardov, so predpogoj za dober in
v znanstvenih in strokovnih krogih cenjen naslov. Zaradi tega
opravljajo izbor (recenzijo) med vsebinami po navadi znan-
stveniki in strokovnjaki, ki so že objavili veliko člankov in so
priznani na svojem področju. Recenzija pa v današnjem času
doživlja tudi mnogo kritik, saj se avtorji člankov pritožujejo,
da so recenzenti preveč konzervativni (2, 10, 11). Članki, ki
opisujejo ustaljene poglede na določeno temo ali predstav-
ljajo v splošnem nove vsebine, so neredko zavrnjeni. Povsem
jasno je, da recenzenti opravljajo pomembno nalogo, saj v
člankih opazijo pomanjkljivosti, ki jih avtor ne, napake, ki bi
lahko avtorja celo osmešile, če bi ostale. Recenzijsko delo je
po navadi zelo nehvaležno. Prebiranje znanstvenih referatov
vzame veliko časa, prav tako jih je potrebno primerno oceni-
ti, avtorji tekstov pa za to večkrat sploh niso hvaležni. Morda
je včasih povezano z lastnimi interesi recenzentov, toda v
končni fazi je recenziranje še vedno boljše kot to, da bi objav-
ljali kar vse članke, pa naj bi bili kakršni koli. Običajno se pre-
Uvod
V času vse hitrejšega nastajanja novih informacij in želji po nji-
hovem čim prejšnjem posredovanju ciljni skupini uporabni-
kov vse bolj izstopa potreba po jasnih merilih ocenjevanja ka-
kovosti in primernosti za objavo. K ponovnemu razmisleku je
še posebej pripomogel internet, danes prevladujoči informa-
cijski medij z neomejeno dostopnostjo in pravo poplavo in-
formacij različnih vrst in resničnosti (1, 2).V informatiki se zato
često poudarja pojav »onesnaženja« podatkovnega »prostora«,
s posledičnimi zahtevami po legalnih mehanizmih prepreče-
vanja širjenja neuporabnih, neaktualnih ali celo napačnih in-
formacij. Osnovni namen medicinske publicistike je predstav-
ljanje novih znanstvenih in strokovnih spoznanj, njihovo vre-
dnost pa določata povpraševanje po njihovih vsebinah in citi-
ranje. Kljub hitremu razvoju elektronskih medijev se tudi koli-
čina pisnih virov veča, saj so še zmeraj edina legitimna oblika
formalne znanstvene in strokovne komunikacije. Avtorstvo ob-
javljenih člankov in urejanje revij ter zbornikov poleg osnov-
nega poučevalnega namena avtorja(-ev) omogoča formalno
osebno akademsko in strokovno priznanje (2–4). Kljub temu
pa založništvo tiskanih oblik komuniciranja počasi prehaja v
krizo, ker se prispevki vsebinsko zožujejo na komaj prepoznav-
no tematiko ob običajnem splošnem poznavanju področja, cilj-
na skupina bralcev v tako majhnem jezikovnem prostoru, kot
je slovenski, pa se zmanjša. Možnost prebiranja njihovih elek-
tronskih oblik v medmrežju zmanjšuje potrebo po fizični pri-
sotnosti v obliki zvezka, kar ob nepotrebni registraciji dodat-
no zmanjšuje njihov prihodek in s tem ogroža finančni obstoj.
Elektronski mediji so neizbežnost moderne informacijske teh-
nologije in številni znanstveni ter strokovni krogi ne morejo
več delovati brez njihove podpore, s čimer se neodvisno od
vsebine poraja potreba po spremembi paradigme o obliki legi-
timnega znanstvenega publiciranja in komuniciranja. Zaradi
hitrega razvoja informacijske tehnologije nastajajo tudi nove
oblike komunikacije. Tako se danes bolj kot kdajkoli izraža nuj-
nost po dobri recenzijski politiki strokovne publicistike. Re-
cenzijska politika uredništev strokovnih revij je že dolgo pri-
sotna, njen namen v znanstvenem in strokovnem okolju pa je
izbiranje prispevkov za objavo na podlagi smernic, kakšni član-
ki so primerni za objavo in komu so namenjeni (2, 5). Prisot-
nost enotnih smernic recenzijske politike, ustrezna izbira re-
cenzentov in moderna tehnologija so ključni dejavniki dobre-
ga načina posredovanja informacij v prihodnosti. Načrtovanje
smernic recenzijske politike v določeni stroki pa je možno le
ob jasnih in neodvisnih analizah obstoječih normativov in nji-
hovih primerjavah s svetovnimi standardi. S tako oceno recen-
zijske politike bomo lahko v finančno podhranjeni medicini
na Slovenskem presojali o upravičenosti in neupravičenosti
strokovne literature, izdane v našem prostoru (1–6).
ZDRAV VESTN 2005; 74: 107–10
108 ZDRAV VESTN 2005; 74
verja, ali so podatki točni, ali so vse navedbe pravilne in ali
vsebina morda ni preveč »protislovna«. Kriteriji so različni in
so odvisni od urednikov. Pri tiskanih publikacijah ima po na-
vadi vsaka revija svojo ustaljeno skupino recenzentov (5, 9,
12).
Recenzije pri tradicionalnih serijskih publikacijah z medna-
rodnim ugledom izvajajo uveljavljeni znanstveniki z določe-
nega področja, ki so že sami objavili veliko število člankov,
nekoliko manj strožja pa so merila v ožjih okoljih (npr. slo-
venski jezikovni prostor). Če v manjših okoljih ni organizira-
nega objavljanja v domačih znanstvenih in strokovnih revi-
jah, ni možen razvoj in strokovno napredovanje na področju
določenega področja. To velja tudi za medicinske revije in
zbornike, ki ne objavljajo v angleščini, saj imajo pomembno
funkcijo v razvoju določenih strok v svojem jezikovnem pro-
storu in s tem omogočajo večjo dostopnost strokovnih vse-
bin določenemu krogu strokovnjakov, četudi je njihovo šte-
vilo majhno. V zadnjem času vse bolj pogosto tudi domače
strokovne publikacije izhajajo deloma ali v celoti v t. i. »teh-
nični« angleščini, kar je posledica želje po uveljavitvi v med-
narodnem znanstvenem in strokovnem prostoru. Pojav je še
posebej razumljiv v medicini, kjer se je v jezikoslovnem smi-
slu že omenjena »tehnična« angleščina povsem uveljavila,
znanje in strokovnost pa sta odvisna od pretoka iz tujine (4,
6, 7–14).
Za uspešno znanstveno in strokovno komunikacijo je po-
membna tudi hitrost pretoka kakovostnih informacij. Bralci s
tistih področij znanosti in stroke, kjer je čas ključnega pome-
na, želijo čim hitrejši dostop do člankov in nočejo čakati na
uradni izid članka bodisi v tiskani bodisi v elektronski obliki.
Čas objavljanja prispevkov se močno razlikuje od revije do
revije. Ločimo dva bistvena dela tega procesa: (a) strokovni
recenzijski pregled predloženih rokopisov ter (b) samo pro-
dukcijsko delo založnikov ter njihovih sodelavcev. Večina za-
ložnikov se trudi zmanjšati predvsem čas produkcije prispev-
kov, medtem ko ostaja čas recenzijskega procesa bolj ali manj
nespremenjen. Recenzije so večinoma intelektualni postop-
ki: recenzent mora prebrati in kritično oceniti članek, avtor
pa ga mora ustrezno popraviti; pri tem se lahko ta postopek
večkrat ponovi (9, 11, 13, 14). Čas, ki ga v tem procesu lahko
pridobimo, je le čas prenosa dokumenta med recenzentom
in avtorjem, ki pa skorajda ne vpliva na celoten čas izdajanja.
Čas objave lahko zmanjšamo tudi tako, da članek izide v elek-
tronski obliki takoj, ko je uredniški in recenzijski postopek
zaključen in avtor vnese popravke. Pri tem so online elektron-
ske publikacije na internetu nov dinamični informacijski ob-
jekt, ki se precej razlikujejo od publikacij, tiskanih na papirju,
prav po hitrosti dostopnosti. Zato se danes znanstveni in stro-
kovni krogi soočajo z elektronsko revolucijo, ki jih postavlja
pred izziv, da sprejmejo spremembe načina formalnega spo-
razumevanja in se jim prilagodijo ali pa končajo na stranskem
tiru. S prehodom na elektronsko komunikacijo med avtorji,
uredništvi in recenzenti se občutno pospeši proces med pre-
jemom prispevka in njegovo objavo, kar lahko opazimo že
pri nekaterih priznanih slovenskih medicinskih publikacijah.
Ta nova komunikacijska tehnologija je postala zelo uporaben
in pomemben izobraževalni pripomoček. V tem času še po-
teka intenzivno iskanje najustreznejšega jezika za učinkovito
izmenjavo informacij na internetu. Medtem pa so tudi najbolj
konvencionalne oblike posredovanja informacij, kot so časo-
pisi, revije in knjige, že pridobile svoje mesto v tem virtual-
nem okolju (1, 3, 15, 16). Osnovne internetne aplikacije, kot
so elektronska pošta, diskusijske skupine, kopiranje datotek,
brskanje po svetovnem spletu (www), so pridobile močne
multimedijske zmožnosti. Med vsemi omenjenimi aplikacija-
mi se zdi prav svetovni splet kot neomejena knjiga. Internet-
na stran je osnovna enota informacije in hkrati zagotavlja po-
vezave z drugimi stranmi istega direktorija ali pa se povezuje
z drugimi zunanjimi stranmi in domenami. Nova avdio- in vi-
deotehnologija nam omogoča zbiranje, obnavljanje in izme-
njavanje najrazličnejših informacij na tako enostaven in učin-
kovit način, kot nam to omogoča neposredna komunikacija.
Ker pa lahko že prav vsakdo objavlja na spletu (on-line), bo-
do morale elektronske publikacije biti pod nadzorom novih
recenzijskih konceptov. Avtorji, uredniki in recenzenti pa bo-
do prisiljeni prilagoditi se uporabi nove informacijske tehno-
logije. Zaradi množičnosti informacij na internetu se mora-
mo naučiti, da vedno upoštevamo izvor posameznega doku-
menta in se glede na to odločiti, ali je njegova vsebina resnič-
na ali ne. Internet nesporno zagotavlja le večjo dostopnost in
ažurnost dokumentov (3, 16). Zato je npr. treba vsak poda-
tek, predstavljen na spletnih straneh, skrbno pretehtati in ga
primerjati še s tistim, kar pravijo druge strani (najbolje on-
line oblike priznanih revij, zbornikov ali učbenikov). V splo-
šnem je na internetu recenzijski sistem zelo šibek, saj lahko
nanj pravzaprav vsakdo da karkoli hoče. Predvideva se, da
bodo znanstveniki in strokovnjaki še pogosteje posegali po
tistih informacijah, ki so predstavljene v netiskanih oblikah
(npr. vizualizacije, interaktivne vsebine ipd.), zato lahko pri-
čakujemo tudi spremembo na področju formalne vrednosti
elektronskih oblik informacij (1, 3, 9, 17).
Možnosti ocenjevanja recenzijske
politike
Znanstvene in strokovne revije sodijo med formalne komu-
nikacije v znanosti, medtem ko je internet prostor predvsem
za neformalne oblike znanstvenega komuniciranja (razen
»on-line« dostopi do revij) (1). Ključne lastnosti strokovnih
publikacij, ki določajo njihovo vrednost, so kakovost ter ak-
tualnost vsebine, delež med znanstveno in strokovno vsebi-
no, doseganje bibliografskih in tehničnih standardov in in-
deksiranost v podatkovnih bazah (3, 18). V prvi fazi zgovorni
položaj strokovne publikacije na kakovostni lestvici določa
že njeno standardizirano ovrednotenje v različnih sistemih
indeksiranja. Glede na izpolnjevanje vsebinskih, bibliograf-
skih in tehničnih standardov so publikacije razvrščene v štiri
razrede:
I. revije, katerih članke indeksirajo zbirke SCI (Science Ci-
tation Index), SSCI (Social Science Citation Index), A&HCI;
II. revije zunaj SCI, ki jih vključuje CC (Current Contents);
III. revije zunaj SCI in CC, ki so vključene v relevantne med-
narodne baze;
IV. vse druge revije.
Podatke o tem zbirajo tudi državni organi, zadolženi za zna-
nost in šolstvo, odigrajo pa pomembno vlogo pri določanju
višine državnih subvencij za izdajo določene publikacije (11,
13–15, 19).
Razmerje med znanstveno in strokovno vsebino se določi gle-
de na delež znanstvene vsebine (število znanstvenih prispev-
kov proti vsoti znanstvenih in strokovnih), kar omogočajo po-
datki iz sistema Cobiss tako, da se po posameznih znanstve-
nih področjih kot znanstveni prispevki upoštevajo prispevki
s tipološkimi oznakami 1.01, 1.02, 1.03, kot strokovni prispev-
ki pa s tipološko oznako 1.04 (metoda Ministrstva za šolstvo,
znanost in šport RS – doslej/ministrstvi sta po novem ločeni)
(19, 20).
Bibliografski in tehnični podatki razvrščajo publikacije v tri
osnovne razrede:
– upoštevana in izpolnjena je velika večina bibliografskih in
tehničnih standardov;
– upoštevana je manjšina pomembnih bibliografskih in teh-
ničnih standardov;
– prevelika in nedopustna odstopanja od bibliografskih in teh-
ničnih standardov (npr. ni abstraktov, revija ne izhaja re-
dno, ni navodil avtorjem, nedosledna katalogizacija prispev-
kov, ne dovolj izčrpen impresum) (3, 5, 19–23).
109
Do sedaj opisani mehanizmi omogočajo objektivno oceno
publikacij na podlagi obstoječih standardov založništva znan-
stvene in strokovne literature. Naslednji korak pa je vredno-
tenje njihove vsebine, kar lahko opravi le neodvisna ekspert-
na skupina strokovnjakov, najbolje v okviru državnih ali uni-
verzitetnih institucij ali strokovnih forumov. Oceno je možno
podati na osnovi naslednjih vsebinskih lastnosti:
1. kakovost vsebine objavljenih člankov;
2. pomen za stroko (področje ali podpodročje) in osrednjost
vsebine, če je znanstveno področje publikacije določeno;
3. pomen dvojezične ali samo tujejezične izdaje;
4. ustreznost obsega periodične publikacije;
5. posebna skrb za prvo objavo izsledkov novih slovenskih
doktorjev znanosti v periodičnem tisku;
6. navzočnost na internetu (abstrakti in/ali vsaj kazalo) (8, 13,
15, 23).
Po teh merilih pridobljene ocene znanstvene in strokovne li-
terature zanesljivo zrcalijo lastnosti recenzijske politike ure-
dništva revije ali strokovnih odborov srečanj in zato pričajo o
njeni kakovosti. Še natančnejše podatke dajejo bibliometrič-
ne metode obdelave revij, ki se razlikujejo v tem, da poskuša-
jo lastnosti oz. značilnosti določene revije meriti s kvantitativ-
nimi merili. Bibliometrija daje podatke o različnih vidikih ob-
javljenih besedil, običajno rezultatov raziskovalnega dela. Pra-
viloma ne dajejo ocen, temveč le pripravljajo podatke, na osno-
vi katerih lahko uredniki ali drugi strokovnjaki s področja, ki
ga pokrivajo publikacije, sprejmejo svoje ocene. Veliko je tu-
di bibliometričnih analiz, ki se ukvarjajo s posameznimi revi-
jami. Revije običajno same želijo kvantitativne podatke o sebi
oz. o objavljenih člankih. Veliko revij redno objavlja bibliome-
trične analize svoje vsebine, s katerimi želi s kvantitativnimi
podatki zvedeti in povedati nekaj več o svojem delu (5). Ana-
lize običajno opravljajo bibliotekarski in drugi informacijski
strokovnjaki, vključijo pa naslednje vidike:
a) analizo po avtorjih,
b) analizo po naslovih izbranih člankov,
c) analizo citiranosti posameznih avtorjev,
č) analizo jezika citiranih publikacij,
d) analizo virov referenc,
e) analizo starosti referenc,
f) opremljenost člankov z grafi, shemami in razpredelnicami,
itd. (5, 8, 13, 16, 22).
Naslednja oblika je vrednotenje recenzentskih storitev in nji-
hovo izvajanje v različnih publikacijah pripadajoče stroke v
določenem družbenem prostoru. Zagotovo je analizi najtežje
dostopna, saj uredništva običajno varujejo imena svojih zu-
nanjih recenzentov zaradi preprečevanja morebitnih subjek-
tivnih razmerij med avtorji in recenzenti. Profesija recenzen-
tov naj bo identična stroki, ki jo pokriva določena znanstvena
revija. Delovati morajo kot znanstveniki, ki so že objavili veli-
ko člankov in so priznani v svoji stroki. Največ o recenzento-
vem delu pove analiza njegovih komentarjev, priporočenih
popravkov in utemeljitev morebitne zavrnitve prispevkov. Izo-
gniti se je potrebno konzervativnosti recenzentov, prepozna-
ti njihovo morebitno subjektivno naklonjenost določeni te-
matiki, še bolj avtorju, v znanosti ali stroki ter vrednotiti hi-
trost in količino njihovega recenzentstva (11, 14, 24). Med ka-
zalce recenzentove usposobljenosti vsebinske analize pregle-
dane vsebine spadajo prepoznavanje:
a) znanstvene ali strokovne pomembnosti teme,
b) aktualnost teoretičnih izhodišč tematike,
c) metodološka primernost v primeru študije ali upošteva-
nje veljavnih mednarodnih ali domačih smernic v prime-
ru strokovnega prispevka,
č) izvedljivost ali uporabnost vsebine,
d) pravilnost raziskovalne infrastrukture oziroma upošteva-
nja predpisov in zakonov.
Dobrodošle so izkušnje z vzporednim recenzentstvom, ki pa
jih je možno pridobiti le z navzkrižnimi primerjavami ocen
iste vsebine s strani različnih ocenjevalcev, česar se poslužu-
jejo kakovostne mednarodne revije, ki si to lahko tudi privo-
ščijo. Tudi interakcija med avtorjem in bralci (odprt način
recenzije, izbris anonimnosti, pisni odgovori drugih znan-
stvenikov ali komentarji uredništva) lahko pričajo o ustre-
znosti ali neustreznosti izbrane vsebine. Recenzentove izkuš-
nje večajo tudi bralci s svojimi komentarji in pripombami, ki
usmerjajo avtorje k popravku vsebine ali novih izdaj (9, 14,
18, 21–23).
Zaključki
Dosledno izvajanje stroge politike recenziranja in njenega
nadzora med slovenskimi medicinskimi publikacijami lahko
zanesljivo prispeva k izboljšanju števila kakovostnih vsebin
in prepreči nepotrebno prepisovanje strokovnih besedil iz
»tehnične« angleščine, ki jo večinoma razumemo vsi aktivni
zdravniki ne glede na znanstvene ali strokovne interese (1,
4, 6). Četudi imamo pri nas na medicinskem področju manj
znanstvenih publikacij in veliko več strokovnih zbornikov,
lahko ugotovimo, da v strokovnih prispevkih domači avtorji
poleg novosti v stroki opisujejo tudi svoje izkušnje, poveza-
ne z njimi, kar tej obliki zbornikov občutno poveča veljavo
tako v strokovnem kot v izobraževalnem smislu. Zavedati
se moramo, da je že aktualizacija medicinske stroke na
Slovenskem obsežno poslanstvo, ob tem pa razvijanje last-
nega slovenskega medicinskega znanja zajeten intelektual-
ni, finančni in prepogosto strateški, če ne kar politični pro-
jekt.
Poostritev recenzijskega nadzora zagotovo zahteva formali-
zacijo v nekem odboru ali komisiji, katerega naloga bi morda
spominjala na cenzuriranje, za kar se k sreči še nihče ne
zavzema. Še najbolj formalne so komisije na resornem mini-
strstvu, kamor so naslovljene prošnje za finančno subvenci-
oniranje publikacij s strani države in so jasna posledica neso-
razmerja med zmožnostmi in željami. Bistveno večji pro-
blem naših publikacij je majhna obremenitev njihovih redak-
cij (angl. editorial board article load), kajti zdravnikov in
medicinskih raziskovalcev, ki pišejo, ni veliko. Znanstvene in
strokovne publikacije so osnovni produkt raziskovalnega dela
ter modernizacije medicine kot stroke. Zato je njihova kako-
vost in tudi številčnost mera opravljenega dela in zanimanja
za razvoj stroke v splošnem. Njihove vloge v formalnem
akademskem uveljavljanju posameznika ne moremo spre-
gledati, ker drugačnih načinov predstavljanja svojega dela
poleg aktivnega sodelovanja na strokovnih srečanjih nima-
mo (13, 16, 23). Vsakdo, ki se je samokritično preizkusil v
avtorstvu, urejanju ali celo recenziranju, si s tem pridobi
nove izkušnje, ki mu omogočajo zorenje v uspešnega raz-
iskovalca, dobrega strokovnjaka in jezikovno bogatega pis-
ca. Prav publikacije v ožjem življenjskem in jezikovnem pro-
storu lahko s svojo večjo prepustnostjo pripomorejo h kalje-
nju dobrih in mednarodno priznanih vsebin v prihodnje. S
tega vidika torej ni bistveno vprašanje količine samih revij ali
zbornikov, ampak predvsem prisotnost zanimanja in spod-
bujanja k publiciranju lastnih strokovnih in znanstvenih spo-
znanj, pri čemer pa imajo prav mlajši raziskovalci in strokov-
njaki več možnosti na domačem terenu, kjer si lahko nabere-
jo potrebne izkušnje za globalni prostor. Ker je založništvo
vezano na brezkončen boj za denar, država pa nima »zlatih
rezerv«, se veča število publikacij, katerih izdaje so omogočili
različni donatorji iz poslovnega sveta. Dokler bomo v naših
strokovnih in znanstvenih publikacijah znali razmejiti med
neodvisno vsebino in vplivi kapitala, bomo lahko veseli vsa-
kega novega izida periodične publikacije ali zbornika o me-
dicini in njenih problemih.
DAJČMAN D. RECENZIRANJE, ELEKTRONSKI IN PISNI MEDIJI – IZBOLJŠANJE KAKOVOSTI ALI OMEJITEV POSREDOVANJA INFORMACIJ?
110 ZDRAV VESTN 2005; 74
Zahvaljujem se profesorjema B. D. Vodušku in P. Poredošu
za čudovita izhodišča v razpravo o medicinski publicistiki na
Slovenskem v 11. številki 73. letnika Zdravniškega vestnika
(nov. 2004), ki me je dodatno vzpodbudila k pričujočemu raz-
mišljanju (25, 26).
Literatura
1. Lukan M, Vovk A. Recenzijska politika digitalnih knjižnic. [Seminarska na-
loga.] Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za bi-
bliotekarstvo; 2002.
2. Južnič P. Sturges Paul: Public internet access in libraries and information
services. Knjižnica 2003; 47: 187–90.
3. Adamič Š, Nekrep FV. Elektronska periodika – je danes že jutri? Raziskova-
lec 2000; 30: 74–5.
4. Mali F. Bibliometrična analiza rezultatov znanstvenikov v Sloveniji. Teorija
in praksa 1996; 33: 956–70.
5. Južnič P. Kaj merimo z bibliometričnimi metodami in kaj ne bi smeli. Teo-
rija in praksa 1997; 34: 71–83.
6. Lawrence PA. The politics of publications. Nature 2003; 422: 259–61.
7. Dornik E, Adamič Š. Kategorizacija znanstvenih člankov: spremembe in
posledice. Zdrav Vestn 2004; 73: 615–6.
8. Južnič P. Metodološka osnova analize citiranosti in njena uporaba v Slove-
niji [Doktorska disertacija]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fa-
kulteta; 1999.
9. Hojat M, Gonnella JS, Caelleigh AS. Impartial judgment by the »gatekeepers«
of science: Fallibility and accountability in the peer review process. Adv
Health Sci Educ Theory Pract 2003; 8: 75–96.
10. Musek M, Oven M, Južnič P. Ten years of the journal radiology and oncology:
some bibliometric evaluation. Radiology and oncology 2003; 37: 141–53.
11. Callaham ML, Baxt WG, Waeckerle JF, Wears RL. Reliability of editor’s sub-
jective quality ratings of peer reviews of manuscripts. JAMA 1998; 280: 229–
31.
12. Jefferson T, Alderson P, Wager E, Davidoff F. Effects of editorial peer re-
view: a systematic review. JAMA 2002; 287: 2784–6.
13. Musek M, Južnič P. Kdo pa bere to revijo? Kazalci, ki odločajo o odpovedo-
vanju/naročanju periodičnih publikacij na papirnem mediju v specialnih
in visokošolskih knjižnicah, s posebnim ozirom na slovenski biomedicin-
ski krog. (Diplomsko delo). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fa-
kulteta; 2002.
14. Van Rooyen S, Godlee F, Evans S, Smith R, Black N. Effects of blinding and
unmasking on the quality of peer review: a randomized trial. JAMA 1998;
280; 234–7.
15. Turcotte C, Drolet P, Girard M. Study design, originality and overall consi-
stency influence acceptance or rejection of manuscripts submitted to the
journal. Can J Anaesth 2004; 51: 549–56.
16. Adamič Š. Znanstvene publikacije v biomedicini. Raziskovalec 1998; 28:
60–3.
17. Callaham ML, Knopp RK, Gallagher EJ. Effects of written feedback by edi-
tors on quality of peer reviews: two randomized trials. JAMA 2002; 287:
2781–3.
18. Caveman A. The invited review? Or, my field, from my standpoint, written
by me, using only my data and my ideas, and citing only my publications. J
Cell Sci 2000; 113: 3125–6.
19. Šercar T, Oštir B, Rogina A. Ali gre za spremembo paradigme znanstvenega
komuniciranja? Primer elektronskih znanstvenih časopisov s področja in-
formacijske znanosti in knjižničarstva. COBISS obvestila 1999; 3: 18–32.
20. Šercar T. Kritika kritike teorij informacijske družbe. COBISS obvestila 2001;
6: 29–43.
21. Marusić A, Lukić IK, Marusić M, McNamee D, Sharp D, Horton R. Peer re-
view in a small and a big medical journal: case study ot the Croatian Medical
Journal and the Lancet. Croat Med J 2002; 43: 286–9.
22. Abdou A. Aspects of quality in biomedical journals. Saudi Med 2004; 25:
S43–4.
23. Schulmann K, Sulmasy DP, Roney D. Ethics, economics, and the publica-
tions policies of major medical journals. JAMA 1994; 272: 154–6.
24. Charlton BG. Conflicts of interest in medical science: peer usage, peer re-
view and ‘CoI’ consultancy. Med Hypotheses 2004; 63: 181–6.
25. Vodušek DB. Slovenske medicinske revije – premalo ali preveč? Zdrav Vestn
2004; 73: 797.
26. Poredoš P. Medicinske strokovne revije – medij za posredovanje strokov-
nih informacij ali za osebno uveljavitev. Zdrav Vestn 2004; 73: 799–800.