Istro. Mej duhovniki je na čelu bil g. Simon Gregorčič, naj¬ vrednejši sin mile nam Slovenije, da jeden prvih, ki so se peljali v Prago. Dalje mej sopotniki so bili gg. prof. Ivan Trdina, ravnatelj Fran Bradaška, Žnideršič in Lilek; pridru¬ žili so se nam tudi bratje Hrvatje, in sicer 3 duhovniki iz Za¬ greba, 2 iz Djakovega, 1 iz Dalmacije in nekaj svetnih go¬ spodov, Konečno so krasile naše potovanje mnoge dame, ki so vredno zastopale svoje doma ostale tovaršice. Samo nekaj me je žalostilo, in mislim tudi druge slovenske potnike, namreč: mil. prevzvišenega gosp. J. J. Strossmajerja, največjega Jugoslovana ni bilo v naši sredini, oh kako sem se veselil videti tega najodličnišega sina matke Slavije, a una prepoved nam ga je odtegnola. In o teh mislih nastopila je noč in ž njo se je prikazala mila luna, in tako smo frčali proti Dunaju. Vsi smo se veselo pogovarjali in se radovali, da smo bili vsi .<• jednega duha in srca, zares kakor bratje in sestre mej seboj. Drugo jutro dne 15. avgusta smo se pa vsi veseli in zdravi pripeljali na dunajski južni kolodvor ob 3 / i l. uri zjutraj. 13 II. Na Dunaji, t Ees prekrasni čas je bil za nas ta pot, ko smo se pri¬ peljali v obližje Dunaja, oh, lepo jasno jutro je bilo in pogled na prvostolnico iz vagona res dražvensten; vsi, kateri še Du¬ naja nikdar v svojem življenji nismo videli, smo kakor plahi pohiteli k yagonskim oknom, da pozdravimo starodavni Dunaj, iz katerega sredine se visoko, kakor orjak vzdiguje stolp sr. Stefana. Mej tem, ko nas je urni konjič zavlekel v podstrešje kolodvora dunajske južne železnice, pa nam je popolnoma zakril vse lepe prizore. Na kolodvoru nas je pričakovalo na stotine zbranega slovanskega ljudstva, razne deputacije slovanskih društev, naši rojaki udje ^Slovenije 11 . Na strani pred izhodom smo se v skupine zbrali, na čelu odbor za priredbo vlaka. Sedaj stopi pred nas Slovence in Hrvate predsednik „Slovanskega pev¬ skega društva 11 g. dr. Lenoch, ter nas v češkem jeziku prav prisrčno pozdravi. V imenu Slovencev se mu je zahvalil gosp. Ivan Hribar z zelo navdušenim daljšim govorom, najpopred v slovenskem in konečno v češkem jeziku; po govoru je stopil k njemu dr. Lenoch ter ga objel in poljubil. Dalje nas je po¬ zdravil g. Radoslav Pukl v imenu slovanske naselbine dunajske, a njemu se Slovenci nismo mogli zahvaliti, ker je stopila pred j. nas policija in nam zaukazala odstopiti, češ da je morda tukaj za nas „]ebensgefahrlich“. Kljubu temu zapustimo kolodvor ter se razkropimo po najetih stanovanjih, kjer odložimo svojo prtljago in se malo očedimo od prahu. Sprejem dunajske slovenske naselbine je imel na-me, in upam na vse, velik, prijazen utis. 14 Skupaj smo se potem sešli v „Kursalonu“ v mestnem parku, kjer smo zajutrkovali. A okolo poludesetih smo se v skupinah razkropili po „Bingu“ ter si ogledovali vse znamenit- nejše zgradbe, kakor opero, oba muzeja, novi parlament, mestno 4 zbornico, novo vseučilišče, votivno cerkev, borzo, cerkev sv. Štefana in sv. Karla. Nekaj tega hočem, kolikor mi je možno, kmalu opisati za bralce, kateri niso videli Dunaja. Po tem pregledu smo šli k obedu v hotel „Zillinger“ na Vidnu, in potlej smo se odpravili v „Prater“. Ogledavši si „Volksprater“, jo mahnemo v ,,Nobelprater“. Bil je praznik Marijinega vnebovzetja, in naši radovedni rojaki so lahko opazovali gibanje Dunajčanov, ker vse seje trlo v svoj „Prater“. Tu je bilo kričanje in klicanje v razne kolibice, kjer so se kazala čuda, katerih še tu ni — bilo, in kdor ni vajen kaj tacega, moral si je zatisnoti ušesa. * * * Dunaj je velikansko mesto; ima čez 1 miljon prebivalcev, mej katerimi je mnogo — Slovanov, zlasti bratov Cehov. Kamor koli oči obrneš, ne vidiš druzega, kakor velikanske cerkve, palače in druge velikanske zgradbe. Velika množina ljudi teka zmiraj po ulicah tega velikega, svetovnega mesta kakor mravlje po mravljišči, kakor da se boje, naj bi česa ne zamudili. — Ko tako premišljujem to preslavno prvostolnico Avstrijsko, to prekrasno svetovno mesto, kjer sem se po veliki sreči sedaj sprehajal in občudoval krasote in imenitnosti njegove, vrivajo se mi nehote v misel spomini na one čase, ko je ljuti Turek tukaj okolo lomastil, požigal in moril. Vspominu se mi budijo misli na slavnega Jana Sobieskija, kralja Poljskega, branitelja in ustanovitelja novega Dunaja. On namreč je silni napad divjih in nečloveških Turkov spodbil, ter jih veliko pomoril, 15 druge prognal prek meje; Dunaj je bil rešen in ž njim cela Avstrija in krščanstvo. Slava vekovita toraj vrlemu Janu So- bieskiju. ' Tam torej, kjer je sedaj sloveči „Ring“, je več stoletij obdajalo močno zidovje Dunajsko notranje mesto, ki je jednako veliki trdnjavi branilo Stanovnike sovražnih napadov. V ta zid so Turki kaj silno udarjali, dokler jim ni kralj Jan Sobieskij poti drugam pokazal. Vendar, ako pomislimo najnovejši na¬ predek svetovni, opoviralo je to mogočno zidovje kaj zelo mesto Dunaj v dalnjem razvitku, ter se ni tako razširil in olepšal, kakor njegove vrstnice, druga mesta, ali kakor je za¬ hteval najnovejši čas, Ta zid je toraj bil glavni uzrok, da je Dunaj, kar se tiče lepote in razširjenosti, zaostal za druzimi glavnimi mesti Evrope. Pa tudi v našem času se je lahko očividno spoznalo, da je ta starinska stavba dandanes celo brezpotrebna, ker ne more več zabraniti prihajajočemu sovraž¬ niku vstopa v mesto, ker novejši stroji so drugi, kakor nekdaj. Zato so leta 1857 svitli cesar izdali ukaz, naj se to zidovje razruši in popolnoma odpravi. In popotnik, ki prideš na Dunaj, glej in obstrmi, na tem prostoru izpeljana je sedaj najkrasnejša cesta, ki jo Dunajčani „Ring“ imenujejo, po njej se voze in sprehajajo, in so na njo tako ponosni, da rekajo: „Ni ga mesta na svetu, da ima takšen kinč.“ Na obeh straneh ceste, ki je s košatim drevjem obsajena, stoje visoke hiše, lepe pa¬ lače, razne prodajalnice,’ elegantne kavarne, novo dvorno gle¬ dališče, zalo poslopje za opero, vseučilišče, zbornica poslancev, prekrasna votivna cerkev, nova mestna hiša itd. Novo vseučilišče, kjer tudi več slovenskih dijakov študira, je krasna stavba; potrebovali so- več kakor 11 let za zidanje; dogotovili so ga leta 1884 ter je stalo več miljonov goldinarjev razun tega še ima več vrednostnega v svojih knjigarnah, mu¬ zejih itd. IG Nova zbornica državnih poslancev je tudi zanimanja vredna že radi volitev; vsako leto slišimo in beremo: tu ali tam so volitve razpisane, tu ali tam je zmagal kandidat kon¬ servativec a tudi liberalec, zatoraj kratko o tej velikanski zgradbi. Zidati so začeli 1. 1874 in so trebali 9 let, preden so zgotovili. Meseca decembra leta 1883 pričelo se je v njem prvo zborovanje. Popred so imeli svoje zbore v tako imenovani „lesenjači“. To prekrasno poslopje je izdelal nadstavbarski so- vetnik pl. Hansen v grškem zlogu in stoji nasproti Francovemu „Ringu“. Potrosili so 10 mil. gld. Preidimo velikanska vrata v vežo in dalje v prekrasno srednjo dvorano. Stene so z žolto- naškropljenim marmorjem zložene, in tla so iz kraškega sivega marmorja. Na desni te dvorane je hiša za državne poslance, a na nasprotni za gosposko zbornico. Obe ste si- popolnoma jednaki. Zbornica za poslance je sezidana v polukrogu, v sredini ravne sprednje stene je sedež za predsednika, a sedeži po¬ slancev so proti zadnji steni nekaj malo vzvišeni, ob kateri je postavljenih 18 mogočnih soh iz belega marmorja, nosečih leseni tu in tam bogato pozlačeni galeriji. Na spodnji galeriji so lože (sedeži) za osebe vladarskih hiš, za diplomate i. t. d. gorenja je pa odprta navadnemu občinstvu. V krasno in okusno okinčauem stropu vdelane so slikane šipe, in skozi nje pride svitloba v dvorano. Dalje okolo osrednje veže in okolo obeh zbornic so še razni prostori in sobe za ministre, klubove seje, pisarne in knjižnica. Iz vsega pa odseva okus in lepota. Novo mestno hišo (Rathhaus) sicer v gotskem zlogu, a z renesanco močno prepreženo dodelali so 1. 1883, ter so jo 11 let zidali. Dolgost njena meri 154 m a širokost 124 m. V notranjem je glavno dvorišče in še 6 drugih pristranskih dvorišč. V 5 nadstropjih je več kakor 500 sob in soban za razne svečanosti, za vzprejem odličnjakov, za posvetovanje itd. 17 V sredini se dviga 107, m visoki stolp proti nebu, ki je mnogo višji, kakor marsikateri cerkveni zvonik. Ta hiša, velikanska zgradba, ni stala več kakor lepih — (14,300.000 gld'.) 14 in blizu pol miljona. To so torej najnovejše posvetne zgradbe, in so Dunaju razun cerkev najlepši kinč. Sedaj si pa bodemo ogledali cerkveno najnovejšo — ve¬ likansko zgradbo, katero je zgradil duh našega veka. namreč „votivno“ t. j. »obljubljeno" cerkev. Vsakemu popotniku in bralcu je gotovo dobro znana nevarnost, v kateri so se naha¬ jali naš presvitli vladar 18. februvarija 1. 1853: napadeni so bili od necega nečloveškega pomočnika po imenu Libena z ostrim bodalom. Hvala Bogu, ta napad ni imel hudih nasledkov za našega preljubega vladarja. Cesarjev adjutant, grof O’ Donnel, in množina vrlih Dunajčanov priskočili so Njim takoj na po¬ moč, ter prijeli grozovitneža in izročili policiji. Celi Dunaj in cesarstvo je vznemirila ta vest, a velika je bila tudi radost, ko se je izvedelo, da ni nevarnosti za življenje mla¬ demu cesarju. Brat našega presvitlega cesarja, nadvojvoda in toliko ne¬ srečni mehikanski cesar Maksimilijan, sprožil je prvi misel, blago misel, da se naj sezida v večen spomin na srečno in čudovito rešitev, Bogu v zahvalo yeliko, krasna zgradba na Dunaji. Zgodilo se je tako. Po celem cesarstvu se je v ta namen pobiralo, in več kakor 300.000 osob iz raznih dežel je oddalo svoj dar. in v kratkem času je bilo skupaj okolo poldrugi milijon gld,, očividen dokaz, da se sme delo pri¬ četi. Leta 1854 dne 2. aprila se je razpisal oklic za zidanje, ti je trajal do 1. marcija 185£. Nadvojvoda Maks je tudi željo izrazil, da se mora votivna cerkev izpeljati v gotiškem zlogu. Oglasilo se je v ta namen 75 arhitektov ali stavbarjev, domačih in tudi tujih, a pravico za to zgradbo je dobil domači 2 ] 18 dunajski staybar Hennk Ferstel, rojen leta 1828, ker se je njegov načrt najbolj priljubil, ter so ga za to obdarovali z 1000 zlati. Prostor se odloči, in 24. aprila 1. 1856 se je po¬ ložil v navzočnosti Njih presvitlega cesarja, nadvojvoda Fer- dinand-Maksa od kardinala Rauscher-ja prvi temeljni kamen za za to velikansko cerkev, ki je zares najlepši kinč m spomin mestu Dunaju in celemu cesarstvu. Imenovali so jo „votivno“ t. j. »obljubljeno". Kakor vemo, je zidana po načrtu domačega umetnika, in je najlepša v našem času. Zidali so jo nad 20 let. A 24. aprila 1. 1879, v dan 25 letnice cesarjeve poroke bila je slovesno odprta in blagoslovljena. Ubogi Maksimilijan pa ni dočakal tega veselega dneva, akoravno je bil prvi isprožil to misel. Ni morda slutil, kakošne nesrečne smrti da bo umrl. Bog mu daj nebesa! Stroški njeni znašajo čez 4 miljone gld.. kateri ogromni znesek, kakor znano, se je večinoma nabral po cesarstvu. Pri celem gibanju pa je vodil to zidanje Ferdinand Maks do pre¬ vzetja nesrečne — mehikanske krone 1. 1864. Potem je dobil glavarstvo čez votivno cerkev Njega veličanstvo nadvojvoda Karl Ludovik dne 15. marcija 1872. Najimenitnejši delalci so bili: arhitekt Henrik Ferstel, Josip Kranner, (od 1. 1860 tudi stavitelj stolnice sv. Vida v Pragi f 1. 1871); za njim je sledil Herman Rievvel. Votivna cerkev je po najnovejšem sklepu od 2. oktobra 1. 1878 bila povzdignjena v farno, in ob jednem tudi v proštijsko cerkev. V nji bodo se stavili imenitni spo¬ meniki, kakor je sedaj že Salmov. Votivna cerkev stoji prosto, obdana na straneh z lepimi zgradbami na Maksimilijanovem trgu. K njej se pride po 6 in zopet po 6 in naposled pri vratih po 4 stopnjicah. Stopivši v njo, si jo površno oglejmo in potem čemo jo natančneje opisati. Potnik se je zares skoraj ne more dovolj nagledati, tako krasno je sestavljena iz rezanega kamna, 19 zare s prava umetnija sedanjega časa odseva iz tega poslopja, n >ti nijedni kipar bi ne mogel tako krasno iz lesa izrezati, kakor je to iz kamenja. Dvanajst stebrov loči cerkveno ladijo °d ostalih prostorov, a najkrasnejše je svetišče; obok njegov podpira v polukrogu 14 stebrov, a za njimi je okolu in okolu prostorno hodišee, opasano s 7 krasno izdelanimi ka¬ pelicami. V preddvoru (v veži) zapazimo takoj dve okni. Levo je Po svojem ustanovitelju „nadvojvoda Franca Karla okno" ime¬ novano. Izpeljava na njem je: poglavitna podoba: sv. Severin in v treh malih poljih sv. Virgilij, sv. Kupert in sv. Valentin. Desno, „cesarja Fex-dinanda okno“, kaže pokristjanjenje Ogrske in sosednih dežel. V glavnem polji je krst sv. Štefana po sv. Adalbertu, zraven v drugih poljih so: sv. Irenej, sv. Gerard in s v. Ničet. Kompozicija je od F. Laufbergerja. Pod njima se bereta napisa: „Am 24. April 1856 begann zum Zeugniss der Dankbarkeit fur die Eettung unseres Kaisers Franz Joseph I. aus drobender Lebensgefahr der Bau dieses vom Erzherzoge Ferdinand Maximilian, dem Bruder des Kaisers, unter Theilnahme aller Volker Oesterreichs ge- stifteten Gotteshauses mit der Grundsteinlegung durch den Cardinal Fursterzbischof Joseph Othmar Eitter von Bauscber nach dem Plane des Architekten Heinrich Ferstel." „Am 24. april 1879 Ward zur Feier der silbernen Hochzeit Ihrer Majestaten des Kaisers Franz Joseph I. und der Kaiserin Elisabeth das unter dem Protektorate des Erzherzoges Carl Ludwig, Bruders des Kaisers, von Heinrih Eitter von 'Ferstel mit Hilfe des Werk- nieisters Joseph Kranner vollendete Gotteshaus vom Cardinal Kiirsterzbischof Johann Kutsehker eingeweiht. Gott beschiitze S0 in Haus, wie er unseren Kaiser beschutzt hat!“ < 2 * 20 Vstopimo v dolžino ali srednjo ladijo, in precej zapazimo liipe, na levem sv; Bonifacija in na desni sv. Severina, v srednej Indiji pa sv. Veronike, a na nasprotnej strani sv. Ludmile, voj¬ vodinje Ceske. Slikarije na stenah in stropu v srednji ladiji zapazimo: dve veliki angeljski postavi z muzikalnim orodjem, grbi vseh večjih naslovov cesarskih. V sredinjski in poprečni ladiji: „ rodno drevo Kristusovo", .stvarjenje prvega človeka", in sorodniki Gospodovi in teh družine, (apostoli in mučeniki). Slikarije so izpeljane od bratov Jobst. Dalje so lepe podobe: Jagnje Božje in okolu osem plavajočih angeljev z mučilnim orodjem, ter 4 evangelisti. Izpeljava od P. Laufbergerja. Slikarije na steklo v srednji ladiji so izpeljane za razne dežele. Omeniti moramo, da vseh oken v votivni cerkvi je 78. Na levi stranski ladiji: J. .Eauscherjevo okno" za Spodnjo Avstrijo, darovano od rajnega dunajskega knezonadškofa in sestavljeno od Jobsta. Na sredini je podoba mejne grofinje Neže, kako ji veter odnese pajčolan, zraven na levici sv. Maksimiljana in sv. Jožefa; na desnici sta sv. Koloman in sv. Hi polit. Spodaj se pred¬ stavlja, kako je mejni grof Leopold na lovu zopet našel Nežin pajčolan; na tem mestu je pozneje ustanovil Klosterneuburg. II. „Solnograško okno" za Zgornjo Avstrijo, darovano od solnograških nadškofov Tatnocija in Ederja, ter sestavljeno od Ludovika Mayer, ima podobe: spodaj krst vojvode Teodora Bavarskega po sv. Bupertu; zgoraj mučenje sv. Florijana; na straneh sv. Eberbard in sv. Virgilij. III. „Gospejsko okno" za znotranjo Avstrijo, darovano od 12 gospa čeških in sestavljeno od Laufbergerja. Podobe; spodaj smrt sv. Jožefa, zgoraj rojstvo Kristusovo. Na straneh sv. Spiridion, sv. Egidij, sv. Just in sv. Blaž. . IV. „Albreehtovo okno" za Galicijo in Lodomerijo, dar vojskovodje in nadvojvode Albrechta; sestava od Karola Geigerja 21 s temi podobami: spodaj umoritev sv. Stanislaja škofa v Kra¬ povem po kralji Boleslavu II. nečloveškem (1079): zgoraj sv. Mihael, ki Luciferja v prepad peha; na levo od tega sv. Ku- nigunda Poljska, a na desni sv. Adalbert škof v Pragi. Na desni stranski fadiji: V. „Šehwarzenbergovo okno" za češko, darovano od kneza Janeza Adolfa Schvvarzenberg in osnovano od K. Seguensa. Glavna podoba kaže usmiljenje sv. vojvode Venceslava na po¬ velje brata svojega Boleslava. Okolo sv. Janez Nepomučan, škof Adalbert in sv. Ludmila. Zgoraj so doprsne podobe: v sredini sv. Vida in zveličane Neže; na desni sv. Prokopa; na levi sv. Norberta, spodaj pa slovanskih -apostolov sv. Cirila in Metodija. VI. „Licktensteinovo okno" za Moravijo, darovano od Pheza Lichtensteina in sestavljeno od M. Frankwalda. Pogla¬ vitna podoba sodržuje slovanska apostola sv. Cirila in Meto¬ hija v Moraviji sv. evangelij oznanjujoča. Okolo male izložitve 'z legend obeh svetnikov: zidava cerkve sv. Petra in Pavla v Brni po sv. Metodiju; krst češkega vojvoda Borivoja, sv. Ci¬ rila sv. evangelije v staroslovenščino prestavljajočega. Radi tega, ker me je silno veselilo videti podobe naših blagoyesnikov v hovi votivni cerkvi in v nemškem (!) — Dunaji, in ker imajo vsa ta okna veliki pomen na rešitev Njih Veličanstva presvit- lega cesarja, hočem vse opisati. VII. „PIaynaldovo okno" za Ogrsko, darovano od nad¬ škofa Kološkega Ludovika Ha) r nald, sestavljeno od M. Rieserja. Glavna podoba kaže prenesenje kraljeve krone na vojvodo sv. Stefana po papežu Silvestru II. Zgoraj v treh malih poljih so predstavljeni sv. Adalbert in sv. Gerard, a na sredini sv. kralj Ladislav in sv. Emerik; na desni sv. Elizabeta in sv. Gizela. Gelo zgoraj je Madona z Jezusom. 22 VIII. „Sinovo okno“ za Hrvatsko in Slavonijo posvečeno od S. Sina, ter sestavljeno od Mihaela Rieserja. Glavna podoba kaže sv. Hieronima iz Strigove v Panoniji rojenega, v sredini njegove učence v Betlehemu sv. pismo v latinščino prestavlja¬ joče. Okolo v sredini v nebovzetje Marijino; na levi sv. Elija, na desni sv. Ipigenija. Zgoraj Kristus kot zveličar sveta, okoli plavajo kerubimi. Oken zgoraj, v srednji in v poprečni ladiji je 26 po šte¬ vilu, okrašena so z doprsnimi slikami prerokov in šibil. Prižnica stoji v srednji ladiji na levi strani, pred vhodom v krstno kapelo. Ima šest voglov ter jo nosi šest stebričev iz egiptovskega marmorja. Na njej vidimo podobo učečega Kristusa iu 4 cerkvenih očetov na zlatem mozaiku. Pod njo se nahaja podoba arhitekta votivne cerkve Perstla. V votivni cerkvi najdemo tudi lepe svetilnike, katerih jeden ima po 60 sveč. Tudi orgije so lepo delo sloveče firme E. F. \Valcker v Ludvvigsburgu na Wurtenberškem ter imajo 3674 piščal. Sedaj pride na vrsto leva križna ladija: V sredini ospredja I. „Veliko cesarsko okno“, darovano od mesta Dunaja in sestavljeno od E. Steindla. Podoba na sredini: krst Kristov v Jordanu z napisom: „Tu es filius meus dilectus, in te complacui", in spremenjene na gori Tabor z napisom: Speculatores facti illius magnitudinis. 1 * Pod tem ve¬ lika posvetilna podoba: mladi cesar kleči, za svojo rešitev zahvaljujoč se, pred madono ter varovan pred drakonom od nad- angelja Mihaela, sv. Jožefa in sv. Frančiška Asiškega. Dalje so grbi mesta Dunaja, in zgoraj v veliki okroglini podobi evan¬ gelista sv. Matevža iu sv. Marka. Celo spodaj je napis: „An dem 18. Februar 1853 bedrohte auf der Augustiner- bastei in Wien ein meuchlerischer Mord das Leben Seiner 23 Majestat des Kaisers Franz Joseph I. Gottes Huld schlitzte Jas allen Volkern Oesterreichs so theuere Leben. In dankbarer Erinnerung an diese gnadenvolle Errettung seines Kaisers widmet der Gemeinderath der kaiserlichen Reichs-Haupt- und Residenzstadt Wien als Zeichen der Liebe und Hingebung dieses Fenster im Jahre des Herrn 1877.“ Kapele v levi križni ladiji: Na levi strani je krstna kapela s krstnim kamnom iz egiptovskega marmorja, kritje je iz kovine. Kipi na stenskih stebrih so pa teh mučenikov : sv. Katarine, sv. Lovrenca, sv. Stefana in sv. Barbare od R. Zafauka. Okna v levi križni ladiji: I. „01omuško okno", posvečeno od knezonadškofa Olomoškega in deželnega grofa Friderika Fiirstenberga. Podoba kaže sv. Friderika. II. „Raigernsko okno", od benediktinskega samostana Raigern na Moravskem posvečeno. ’ Zgornja podoba kaže sv. Benedikta s sestro sv. Solastiko, spodaj smrt sv. Severa škofa V Pragi. III. „Rabsko okno", dar škofa Zalka Rabskega. Spodaj je podoba sv. Kimigunde Poljske in princesinje Marjete, hčere Bele IV. ; goraj mali podobi sv. Rozalije in sv. Barbare. IV. „Ostrogonsko okno", posvečeno od primata Ogrskega, kardinal — nadškofa Janeza Simora iz Ostrogona ali Grana. Spodaj sta sv. Janez evangelist in in sv. Janez krstnik; zgoraj Janez elemonski in sv. Janez Krizostom. Sestava teh 4 oken od F. Seguensa in Fr. Jobsta. Cesarska kapela s križnim altarjem, kateri je močno po¬ zlačen ter z egiptovskim marmorjem izpolnjen. Podoba Kristova wed sv. Janezom in Marijo je okusno delo R. Zafauka. Tudi angelja na tabernakeljnu sta izvrstna. Kipi na stenskih steb¬ ričih so: sv. Joakima, sv. Ane, sv. Jožefa in Marije. 24 Okna v cesarski kapeli: I. „Cesarsko“ okno, posvečeno od Njih veličanstva cesarja. Podoba predstavlja cesarja in cesarico klečeča pred Kristom. II. „Okno prestolonaslednika" so pa darovali cesarjevi otroci. Podobe: zgoraj sv. družina spodaj častenje .Matere Božje z Jezusom v naročji od cesarskih otrok: Sofije (f), Rudolfa, Gizele in Valerije. Sestavil Trenkvvald. V desni križni ladiji so pa te znamenitosti. V sredini ospredja: I. Veliko „Ferdinand-Maksovo okno", od Njega veličanstva cesarja, v spomin svojemu rajnemu bratu Maksu posvečeno in izpeljano od E. Steinlesa. Sredinska podoba kaže, kako je Krist postavil zakrament sv. rešnjega Telesa, z na¬ pisom: „Qui mandueat hunc panem, vi vet in aeternum." Dalje: prikazanje vstalega Vzveličarja učencem, in kako Tomaž prst v rano polaga, z napisom: „Thomas dmt ei: Dominus meus et Deus meus." Spodaj votivna (obljubna) podoba: nadvojvoda Ferdinand Maksimilijan v ornatu, načrt votivne cerkve v rokah držeč, po osem divnih deklicah raznih dežel države k zidavi kliče. Zgoraj so grbi Habsburg - Lotrinški. Celo zgoraj sta predstavljena evangelista sv. Lukež in sv. Janez. Celo spodaj je napis: „Im Hanse Gottes haben wir die Rettung Seiner Majestat gefeiert und ein Gotteshaus wird das schonste Denkmal sein, durch vvelches Oesterreiehs Dankbarkeit und Freude sich der Welt anktindigen kann. Erzherzog Ferdinand Maximilian. 27. Februar 1853. — Kaiser Franz Joseph I. vvidinet dieses Fenster als Denkmal inniger Liebe seinem Bruder, dem un- vergesslichen, hoehherzigen Stifter dieses Gotteshauses, Fer¬ dinand Maximilian im Jahre des Herrn 1878.“ Na desnem je „Salmova kapela", s Salmovim spomeni¬ kom, od cesarja Ferdinanda I. branitelju Dunaja proti divjim Turkom 1. 1529: Niklasu grofu Salmu v spomin postavljen. Ta 25 spomenik je bil od 1. 1548—1786 v cerkvi sv. Doroteje na idunaji, potem v gradu Salm na Moravskem, in sedaj se je 1- 1878 prenesel v votivno cerkev. Na spomeniku so zapisane v ojske, katerih se je Salm udeležil, pred križem pa kleči Salm, zraven je njegov grb in dalje te le besedice: „Tibi soli gloria“. Potem sledi dolgi latinski napis. Kipi na stenskih stebričih so: 4 redovni ustanovitelji; sv. Benedikt, sv. Terezija, sv. Brigita in sv. Frančišek Serafinski, izdelani od Feslera in Purkharts- bofera. Vdesni križni ladiji so ta-le okna: I. „Viljemovo okno", °d nadvojvode Viljema posvečeno: Spodaj je sv. Devica kot redovna patroninja, kleče počeščena od sv. Viljema, sv. Barbare, sv. Jurija in sv. Elizabete. Zgoraj povzdiga Hermana od Salza v državni knežki stan po cesarji Frideriku II. v 1. 1226. II. „Kinski-Auerspergovo okno“, od knezov tega imena posvečeno. V poglavitnem polji sta: sv. Ferdinand in sv. Fran¬ čišek Pavlanski: zgoraj Madona, pred katero kleči sv. Viljem. III. „Dražejevo okno", od Henrika Draže viteza. Zgoraj: sv. Ana, sv. Jožef; spodaj: sv. Barbara in sv. Henrik. IV. »Kleinovo okno", dar od Adalberta Klein. Zgoraj je: ®v. Marija, s sv. Amalijo in sv. Julijo; spodaj: sv. Adalbert, sv. Viljem, sv. Friderik in sv. Hubert. Sestava vseh 4 oken je od Fr. Jobsta. Na levej je »princova kapela" z Marijinim altarjem, na¬ sprotno cesarski kapeli, ter ste si tudi kolikor toliko jednaki. Kakor za kinč se predstavlja kronanje Marije Device kot ne¬ beške kraljice po Kristu, izdelal Jos. Gasser. Kinčajo jo lepi sugelji. V kipih so ti-le knezi in knežinje: sv. Ludovik IX. kralj francoski, rimska kraljica sv. Helena, sv. Elizabeta Turinška in 8v - Leopold III. Avstrijski. Izpeljano od Fr. Becherja in M. frurkhartshoferja. 26 Okna v tej kapeli so: I. „Ludovik-Viktorjevo okno“. Spodaj so starši cesarjevi. II. „Karl-Ludovikovo okno“. Spodaj je Karl Ludovik se svojimi soprogami. III. „Otročnje okno“. Spodaj otroci imenovanega nadvojvode: Franjo, Oto, Ferdinand in Marjeta. Vse imenovane osobe so skupno klečeč obrnjene proti Kristu. Darovane so od cesarjevih bratov in osnovane od Trenkwalda. Sedaj se lotimo kora s slavnim altarjem. Ta altar je prostostoječ ciborijanski. Altarska miza je iz belega egiptov¬ skega marmorja, in z lepimi štukaturami olepšana. Visoki ta¬ bernakelj je tudi okinčan s plastičnimi kinčarijami, s podobami, risanimi od F. Sequensa: Izakov dar in sanje egiptovskega Jožefa. Na vrateih je monogram Kristov in predpodobe: velikonočno jagnje in riba. Zgoraj je osem svetinj. Na vsaki sredinski strani: Jezus kakor dobri pastir in Krist kakor trpeči zveličar. Dalje v 6 drugih: kralj s. Sigmund Borgundski, opatinja s. Jedrt, spokornica s. Marjeta Kortonska; vse na levi. Na desni pa vojščak s. Boštjan, kmetica s. Notburga in puščavnik s. Pavel. Srednja najvišja izdolbina je za moštranco pripravljena, s polpodobo Boga očeta z napisom: „Genitori Genitoque laus et iubilatio.“ Na šestih straneh moleči angelji, j in v štirih odprtih izdolbinah 4 sv. duhovni: Karl Boromej, ; škof Maksimilijan, škof Hilarij in Bernard. Te podobe so iz pozlačenega brona. Baldahin je iz grisignata: nosijo ga 4 stebri iz rudečega granita. Dalje zapazimo Vzveličarja, obdanega od 4 na steb¬ ričih stoječih angeljev z mučilnim orodjem. Model napravil je Jos. Gasser in galvanoplastično izpeljal 0. Haas. Na oglih bal¬ dahina so štirje kamneni kipi: sv. Klemena papeža, sv. Poli- : karpa škofa Smirnskega, s. Adelheide Borgundške, soproge cesarja Otona I. in Matilde, soproge nemškega kralja Henrika I., izdelani od F. Strešnaka. 27 Na stropnem polji v notranjem so 4 glavne čednosti: Modrost, pravičnost, srčnost i zmernost, od Ferd. Laufbergerja. Dalje nas je veselilo videti dar nepozabljivega PijaIX.: Marija kot priprošnica kristijanov, ki kači glavo tepta, izpeljan v pa¬ peževi fabriki v Vatikanu. Kipi so tukaj na stebričkih kora 12 apostolov od F. Erlerja. Slikarije stenske so se mi tudi dokaj dopadle. Podobe so iz zgodovine Noeta: povelje Božje, naj stavi barko; stavba barke ; uhod v barko; potop; pourat goloba z oljko; izhod z barke; dar Noeta. Dalje podobe 4 elementov v službi sv. katoliške cerkve in dve polji kjer so predočene 4 živali kot simboli Krista. Lepa so tudi sedmera Petrova okna s podobami: Poklieanje sv. Petra; Jezus uči v čelnu s. Petru; Jezus reši Petra iz valov; Jezus izroči Petru ključe; pasi ovec moje; Peter rešen iz ječe; križanje sv. Petra. Zadnji kos za opis votivne cerkve je: — kapelni venec 2 altarjema bi. D. Marije in sv. Jožefa. Marijini altar je na sredini kapele, zadi za glavnim oltarjem. Na vsaki strani tabernakeljna sta po dva reliefa iz pozlačene kovine. V sredini je krasna Madona z blagoslav¬ ljajočim detetom Jezusom v naročji od Jos. Gasserja. Jožefov altar se nahaja v zunajni korni kapeli na desnej strani, darovan ob priliki sreberne poroke Njih veličanstva od Dadvojvodinj: Marije Terezije, Aliče, Marije Antonijete, Marije Antonije, Elizabete, Izabele, Marije Kristine, Klotilde i. t. d. ^gorenja stava je iz cedrovega lesa z Libanona. Podobe so: zaroka Marijina, sv. Frančišek in sv. Elizabeta. V baldahinu Je pa nebeška kraljica od angeljev. Vsi altarji so seveda lepo, ^metalno delo kakor vsa cerkva, vredna da si jo vsak, ki ima priliko priti na Dunaj, ogleda. 28 Tudi stene in strop v korskem vencu so lepo se slikami obdane, kakor tudi 19 Marijinih oken, ki predstavljajo življenje Device Božje porodnice; sestava od M. Trenkvvalda. Izdelana pa so ta krasna okna nekaj v Tirolskej slikarnici A. Neuhauser- jevi v Inomostu, nekaj od G. Gerlinga na Dunaji, a nekatera od K. Kratzmanna v Budapešti. Zvonika sta dva, visoka okolo '100 m. V njima visijo 6 zvonovi, vliti od dvornega zvonarja Hilcerja v Dunajskem novem mestu. Cerkev ima prostora za 5000 ljudi. Tako sem poterpežljivim bralcem vsaj površno naslikal votivno cerkev, in sedaj vabin, da z menoj v duhu pošetajo v cerkev sv. Stefana, stoječo na trgu tega imena. Cerkev sv. Stefana ima orjaški 137 m visoki stolp, Staviti so začeli to lepo cerkvo 1. 1137 in so rabili vto 17 let, kon¬ čali so jo namreč 1. 1154. Vendar pa so pravi, da sedanji snov ni celotni iz onega časa; a ni dvomiti, da je imela po¬ dobo treh ladij z oskimi ladjicami, Cez nekaj časa se je proti izhodu v širjavo srednje ladije prizidal kot kor stropni jarem. Trdi se, da so po njej ravnali druge cerkve v Avstriji. Stara romanske farne cerkve je bila precej manja, kakor dandanašnja staliea. Imela je s stranskimi ladijami okolo 25 m širine in 33 m dolgosti. Najstarejša stavba večjega obsega, katera še obstoji, je kor od stolnice sv. Stefana. Se stavljenjem se je začelo mej 1300—1310; in kakor listine pravijo je bil kor blagoslovljen še le 1. 1340. Kor je triladjieast, vežna stavba z jednako vi¬ sokimi prostori in daljavami. Okna so bogato ozaljšana, Ako kor pri sv. Stefanu premišljujemo, tako pridemo do tega, da je že prvi Habsburžan cesar Albert I. s tem imel dokaj opraviti, cerkvi sv. Štefanu dobiti večo veljavo, kakor jo je do tistega časa imela. Ali v kaki namen je bil trojni kor, ako niso imeli misli, farno cerkev spremeniti v proštijo ? Morda je Albrecht stavbo 29 srednjega kora pred očmi imel, in da je ideja stavbe dveh stran¬ skih korov pozneje prodrla. Trojni kor, kakoršen dandanes obstoji, je iz umetne koneeprije in velikega pomena. Po sistemi kosrea je kazalo zidati tudi ladijo. Za srednjo ladijo se je položil prvi temeljni kamen 1. 1859 a po ponav¬ ljanji, ter velikem pretrganju in rušenju zgotovili še le v 1. 1446, v katerem času se je tudi končala stavba škofovskih in Nasprotnih velikih vrat, ter kapele sv. Eiija in nasprotne, na obeh straneh zahodnjega ospredja (Farade), dalje kapela sv. Ka¬ tarine Končanje zvonika se je slovesno praznovalo 1. 1438. Srednja ladija cerkve s prizidanimi kapelami, nosi raz¬ ločno sledove stare, na kviško rastoče gotiške stavbe. Obstoji 'z treh jednako visokih ladij kakor kor, katere so z gotiško oblokastim mrežastim obokom preprežene. Razčlemba stolpičev, ki nosijo rebra obokov, je od baldahina pretrgana, pod čijirn Podobe stoje. Srednje in stranske ladija so z gotsko-oblokanimi urkadami zvezane; velika štiri-razredna okna mnogobrojno in okusno izpeljana razsvitljujejo stranske ladije. Kapele na robeh zahodnjega ospredja so na dva izstrelka razdeljene. Na s Podnjem izstrelku severne strani je Tirna kapela, in na južnej strani kapela sv. Eligija. V zgornjem kstrelku južne strani je kapela sv. Jerneja, a na severnej strani kapela sv. Janeza Krstnika. Na robeh zunaj teh kapel stoji prenovljeni kipi voj- v ’ode Albrechta V. in njegove soproge Elizabete. Na vsakej strani srednje ladije so vhodi z lepo okinčanimi vežami, cije vrata so spomina vredna, ker na njih opazimo predstavljene Podobe spreobrnjenja in obglavljenja sv. apostola Pavla. Kipi znotraj kažejo svetne gospode vojvode Rudolfa IT. in njegove ®oproge Katarine. Visoki južni zvonik je radi tega slovit, ker se v njem kaže kamnita miza, od čije je grof Staremberg opazoval oblego Dunaja od sovražnikov. 30 Dolgost kora in ladije znaša okolo 107, a širina 12 m; širina jedne stranske ladije in kora 9 1 / 2 m, srednje 28 l / s in stranske 23. Pod koroni je rakva. Kako težavno je, razvijanje cele gotiške staybe sv. Štefana pogledati, ker manjka veliko, iz cesar bi se to natanko razvidelo. Stare tabele dunajske stavbenske družbe uče, da je Oktavijan Volkner staro romansko eerkvo pozidal. Kdo da je izgotovil najstarejši plan od kora se za gotovo ne ve. O vojvodi Kudolfu IV., kateri je ukazal celej stavbi plan, se pripoveduje, da je poklical zidarskega mojstra iz Kloster- neuburga, čijega ime je neznano. Vendar se pa pripoveduje, da je mojster Wencl, kateri je pozneje pri glavnem zvoniku opraviti imel, bil še 1. 1404 v cerkvenih računih omenjen. Po smrti Wenclovi je Peter Prahevic imenovan (1405— 1429). Za tem je sledil Janez Brahadic, kateremu je bila pri¬ hranjena sreča, glavni zvonik 2. oktobra 1. 1443 venčati. Po smrti tega (1439) je sledil od 1.1439—1435 mojster Hans in dalje Janaz Puhsbaum od 1. 1445—1454, kateri je izpeljal srednjo ladijo do konca. Za tem so sledili Lovrenc Speyning do 1461; Jurij Pann in Šimon Achleitner do 1481. Janez Pilgram z Brna, toraj Moravec je sestavil stavbo obeh vež pri škofijskih in pevskih vratah, ter načrt za lepo prižnico. Znotraj v hodu lepe stolnice stojita v Timovi in Eli- gijevi kapeli dva lepo okinčana gotiška altarja. V srednej ladiji je krasna prižnica, na čije stolpniku se nahaja podoba mojstra Pilgrama. Na osrčju prižnice so doprsne podobe 4 cerkvenih očetov: ss. Gregorija, Avguština, Hijeronima in Am¬ broža. Kapelo sv. Katarine kinča lep, gotišk krstni kamen iz marmorja. V srednjem kotu so lepi in iz 1. 1484 od Viljema Kollingerja izgotovljeni korski stoli. Za glavnim altarjem ste v koncu kora še dve okni s stranskimi slikami ozaljšani. Jednake slikarije so tudi na vežnih in na dveh oknih v ka- 31 Peli sv. Eligija. Mej veliko množieo nadgrobnikov je veliko umeteljne vrednosti, v južnem stranskem koru nadgrobnik ce- sarja Friderika IV. Cerkev sv. Stefana je torej velikansko, imenitno in krasno ^elo, lepi altarji, zlasti glavni sv. Štefana, se mi je gotovo utisnol globoko v dušo. In, akoravno sem le površno pogledal to zgradbo, radi malega časa, ki se nam je odločil; sem ven¬ dar le zadovoljen, in rečem: ako bi druzega na tem potovanju Ho videl, vendar bi se s tem, da sem se svojimi očmi gledal velikansko cerkev sv. Štefana in orjaka njenega, 137 m visoki stolp, popolnoma zadovoljil. Tretja cerkev dunajska, v katero te, potrpežljivi bralec popeljam, je Karlova cerkev, katero si površno oglejva. To prekrasno cerkev je dal zidati slavno znani cesar Karl VI., ki je bil zelo skrben oče podložnikom svojim, da ga bodo radi tega, ker je pozidal mnogo obče koristnih zgradb pomnili dalje časa. Leta 1713 razsajala je na Dunaji strašna kuga, in pobožni cesar Karl VI. obljubi, da hoče po¬ zidati krasno hišo božjo, Bogu na čast in v zahvalni dar, ako odvrne od njegovega ljudstva to kazen. Da je bil potem tej obljubi tudi zvest, kaže nam napis nad krasnim od korintskih stebrov podprtim cerkvenim portalom: „Vota mea reddam in conspectu timentium Deum“ t. j.: „Pred obličjem bogaboječih bodem izpolnjeval obljube svoje. “ Mogočna kuplja krije po dolgo-okroglasto ladijo v romanskem zlogu postavljenega sve¬ tišča. Spredaj ob straneh sta na desno in levo po 45 m vi¬ soka in 4 m debela stebra, polna bareliefov kažočih življenje cerkvenega patrona sv. Karola Boromeja. Znotraj je okin- čana s štukaturami in prekrasnimi slikarijami. Tudi mar¬ morja in zlatnine niso štedili. Oltarji in cela oprava je pre¬ krasna. Osnovni kamen je položil cesar sam 1. 1716 in se je zvršilo zidanje 1. 1737. 32 V bližini Karlove cerkve stoji ,,politehnika 1 ', palači po¬ dobno poslopje, zidano 1. 1818; postavil ga je cesar Franc I. Omenim še teh cerkev, katere sem v naglici obiskal : Dvorna kapela, ki se mi je seveda močno priljubila, že radi spomina na milega nam cesarja; bila je notri ravnokar sv. meša. Dalje: avguštinska, šotorska, sv. Petra in Pavla, sv. Elizabete itd. Seveda obiskali smo še mnogo drugih, katerih v naglici ni bilo možno zabeležiti; naj to zadostuje. Spomeniki ali rnonumenti na Dunaju so sledeči; Cesarja Franca; cesarja Jožefa; nadvojvode Karola in princa Evgena, oba na grajskem trgu; kneza Karola Schvvarzenberga; Eeslov ; sv. Trojice v Grabnu, postavljen radi kuge 1. 1693 izpeljan od Fišerja; Marijin steber na dvoru, postavljen 1. 1668; Marijina zaroka je studenčni tempelj; Bethovnov, Schillerjev, Schubertev Zelinkov spomenik. Imel bi še mnogo povedati o Dunaji, a bilo bi preveliko, preobširno delo, samo na nekaj še naj opozorim, namreč na cesarski priljubljeni kraj: Schonbrunn. Za vlade Bamberžanov so še pokrivali travniki, njive in gozdi kraj, na katerem stoji dandanes prekrasni grad „Sck6nbrumr‘. Pride se k njemu po Hieingerjevem omnibusu v dobri uri. Pripoveduje se, da je bii 1. 't 619 cesar Matija tukaj na lovu. Strašno pripeka solnce in hudo je cesarja žejalo, kar takoj ugleda bister vrelec, žu¬ boreč izpod zemlje. Ves iznenadjen zaupije: „Ei, was fur ein schones Brundi“. Badi tega je dobiia ta okolica ime: „Schon- brunn“. Spredaj pred gradom stoji velik dvor v podobi pravokot¬ nika. Dvoje širokih stolb s kamnitimi stopnicami pelje od zunaj gori na visoki balkon. Kateri so ga videli, jim ni možno opisati lepote njegove. Pri tleh skozi osredje vodi dolg in širok prehod v zadnje prostore, kjer je še prostornejši dvor, obrobljen 33 s prekrasnim vrtom, osnovanim po Francoskem okusu, tla so Posuta z beiimi kamenčki, in okinčana z mnogimi gredicami, kjer rasto bujne cvetice, Skozi vrt je napeljano mnogo drevo¬ redov. Ob desnej strani gradu je sloveči zverinjak, a v levem oddelku oni — virček. * * • * Ko smo tako celi dan si ogledovali mesto Dunaj ter vi¬ deli marsikaj lepega in čudovitega smo na večer poiskali ulico „Mariahilferstrasse 99“, kjer so dunajski Slovani napra¬ vili „koncert“ ali besedo v čast v Prago potujočim Slovencem in Hrvatom, v hotelu „Zum goldenen Kreuz" (k zlatemu križu). Veselica je bila velikanska, zbralo se je namreč v novi in krasni dvorani okolo 800 odličnih Slovanov, raznih plemen, tako, da je obširna dvorana bila napolnjena z gosti. Na sredini ste bili dve mizi prirejeni za nas Slovence in Hrvate, brate njihove ljube in drage. Dunajski pevci, namreč „Slovansko pevsko društvo'*, s svojim pevovodjem g. Buchta, katerega hvalno omenjamo, pevalo je prekrasne pesmi vseh slovanskih plemen, a tako izvrstno, da je, mislim, malokdo izmej nas kaj tacega slišal. Hrvatski operni pevec g. J. pl. Hreljanovič je tudi zapel dve hrvatski pesmi, ter nas s tem, bi rekel, skoraj očaral. Solze so mi stopile v oči. ko sem videl solze v drugih očeh, zlasti so me milo dirnole solze dveh ljubkih Poljakinj. Mej pevci naj hvalno omenim že zgoraj imenovanega kapel¬ nika g. Buchta in tenorista g. Brčoha. Tudi naši ljubljanski pevci niso zaostali, zapevši prav navdušeno več slovenskih pesmi ter privabili rokoploskanje. Po petju bilo je več navdu¬ šenih govorov v večih slovanskih jezikih. Slovence in Hrvate je pozdravil v imenu Cehov g. dr. Lenoch v prav navdušenem govoru. Govoril je o slovenskem domoljubju, poudarjajoč, kako 3 34 se zlasti v našem času oživlja in pomlaja ideja naša, čemur so najsijajnejši dokaz južni Slovani na potu svojem v zlato Prago. Tolažilno je za nas, kako prihaja brat k bratu, sestra k sestri; važno je, kako se Slovani bližajo v svojih mislih. V to ime toraj, da bi slovanska ideja prošinila vse kroge, vzdignol je g. govornik kupico ter napil Slovencem in Hrvatom. Na to napitnico se je v imenu potnikov zahvalil ljubljanski mestni odbornik, in glavni zastopnik „Slavije“ g. Ivan Hribar v prav lepih in primernih besedah. Za to zahvalnico je gosp. Rad. Pukl napil Slovencem, in pouprek vsem našim stanovom; omenil je v tej napitnici, da je važno in imenitno za našo slovansko stvar to, da gredo v Prago tudi kmetje, ki bodo gotovo navdušenje, katerega bodo videli na tem potovanji, tudi doma širili mej stanom svojim; pozdravil je govornik na dalje tudi poslanca gg. Kavčiča in Jenko, prof. Trdina; ravnatelja Bradaška; Iv. Hribarja, a ko je izustil ime našega najdivnej- šega pesnika g. Simona Gregorčiča, je bil ta pozdravljen od ce¬ lega občinstva s. toliko prisrčnostjo, da so se nam porosile oči in da je moral slavljenec vstati, ter se s prijaznimi pokloni zahvaliti za ljubezen mu izkazano. G. R. Pukl je pozdravil tudi narodno ženstvo. Naposled se je zahvalil gospod Anton 'Trstenjak, govoreč: Kako se je danes zopet krasno pokazalo, da nas južnih Slovanov ne loči od Dunaja Semering, da smo vsi Slovani jedna duša in srce, da se vzajemno podpiramo v .svojih literarnih in političnih prizadevanjih ! Zatorej naj živi Tseslovanstvo! Burni „živio“ so sledili govorniku. Ob polunoči smo se razšli polni navdušenja od komersa v svoja stanovanja. Le nekaj je nam tako rekoč stiskalo srce, in to je bilo: čvekanje dunajskih judovskih listov, kateri so pisarili, iztaknovši ono vest od poročevalcev svojih, ki so nas prišli iz radovednosti na kolodvor opazovat in zijali prodajat, da smo pre bili o sprejemu „zaspani“. To pomenja, da smo bili mi kakor tudi dunajski Slovani premalo navdušeni. A. to si naj le za se ohranijo in ono zmes, ko bo prišel enkrat čas, sami — povžijejo. Mi pa smo si izbili te misli iz glave, in se veselili, da nas na potovanju našem pričakujejo bratska srca, ki nas bodo k sebi pritisnola. Toraj hvala vam, dunajski judje za vašo smešenje. III. V Brnu. Drugi dan 16. avgusta za rano smo se jeli zbirati potniki na kolodvoru državne železnice, in smo se odpeljali, pozdrav¬ ljeni še enkrat od dunajskih Slovanov, ob 6. uri in 13. minuti, preko Donave po ravnini proti mejni grofiji Moravski. Le žal nam je bilo, da so nam prehitro minole sladke ure v veseli družbi dunajskih Slovanov. Od prestolnice Dunaja do Brna smo se celo mirno peljali, nič pomenljivega se ni zgodilo. V veselih pogovorih, skoraj nevedoč kedaj, dospeli smo v Brno ob pol 11. predpoludnem, kjer je bil pač seveda zopet prijazen vspre- jem. Veliko naroda namreč nas je tamkaj na kolodvoru pri¬ čakovalo, ki nas je že od daljave navdušeno in prisrčno po¬ zdravljal: Živeli Slovenci! Na zdar! Vitame Vas! Ko smo izstopili iz kupejev nas je g. Tom. Rebec, urednik „Živostnika“ prav prisrčno pozdravil v slovenskem jeziku: Dragi prijatelji! Brnski Čehi pozdravljajo danes iz celega srca in odkrito¬ srčno brate Slovence, kajti mi vemo, da so se tudi Slovenci s polnim srcem od tega časa k nam pridružili, odkar je na- 3 * 36 rodnostna ideja začela vnemati Slovane. In tako, kakor smo mi Cehi dobili pravico, da se naš od naših slavnih dedov pri¬ dobljeni jezik razvija na podlagi ravnopravnosti, jednako tudi želimo vam, da bi se tudi mili slovenski jezik širil, rastel in cvetel; jezik, kojega je posvetil sv. Mohor, razvil Vodnik, Preširen in Bleiweis, slavni otee slovenskega naroda. Iz srca želimo, da bi se okrepčala in na veke trajala bratska sloga, zvestoba in vzajemnost mej narodom slovenskim in češkim! Toraj Vam Slovencem, potnikom od modre Adrije, iz bele Ljubljane, z goratega Koroškega in iz zelenega Stajerja kličemo prisrčno: »Živeli Slovenci!" Po tem govoru nas je narod gromovito pozdravil s klici: Slava Slovencem! Na zdar! Vitame Vas! Na peronu in zunaj bilo je zbranega na tisoče ljudstva; in tako smo mej brati Cehi korakali k bližnjemu Padovčemu hotelu, kjer smo bili res po slovansko vsprejeti. To nas je izvanredno veselilo, zlasti radi tega, ker so se nam ponudili od kolodvora navadni delavci za nosače naše prtljage. Brno imajo nemškutarji močno v krempljih svojih, to smo spoznali takoj iz govorov prostega ljudstva. * * * Ko smo se nekoliko odpočili, krenili smo v skupinah ogledovat si mesta, katero je vredno, da ga svojim dragim Slovencem po svoji zmožnosti opišem. Brno, glavno mesto grofije Moravske, leži na sotočji, Svitave in Švarcave; ima 82.660 prebiyalcev. Sedaj je tukaj deželna vlada in sedež knezoškofa. Okolica je silno prijetna in rodovitna; a lega njegova za trgovino jako ugodna, ter je največje in najlepše mesto v Moraviji, in glavno tržišče celega cesarstva za raznovrstno volnino in tkanino. Ima lepe in široke 37 ulice in 7 glavnih trgov, največji in najlepši je tako imeno¬ vani „veliki trg" strašnim spomenikom „Marijinim“ v podobi stolpa. Cerkev v Brnu je 17, med katerimi se zlasti odlikuje v gotskem slogu zidana stolnica sv. Petra. Dalje smo ogledo¬ vali farno cerkev sv. Jakoba s krasnimi slikarijami na oknih od Karol Geyglingovih dedičev na Dunaji, ki so se delale več let. Cerkev sv. Jakoba ima 91 metrov visok zvonik. Tudi avguštinsko cerkev se nam je vredno zdelo pogledati. Stoji v predmestji »Starega Brna“ ter ima sloveči veliki altar od umetnika J. Rotterja. Videli smo tudi cerkve: Dominikansko, minoritsko in sv. Mihaela, o kateri zabeležimo to le: Pred cerkvijo sv. Mihaela v Brnu stoje v kamen vsekane besede: „Sancto Methudio apostolico principum i. t. d.“, -t. j. „Sv. Me- todiju apostolu knezov strahoti posvečeno. Druge znamenitosti Brna so: nova deželna hiša; mestna hiša, z lepim v gotskem zlogu narejenim vhodom; krasno „divadlo“ na velikem pro¬ storu pozidano v 1. 1882, priskrbljeno z električno lučjo. Zna¬ menite so tudi mnoge tovarne. Tudi pokopališče sem obiskal, kjer je spomenik slavnega slovanskega jezikoslovca Dobrovskega f 1. 1829. Lepo je tudi veliko šetališče. Zgodovina mesta Brna je pač zanimiva. Mesto je stalo uže 1. 884. V letu 1428 so ga oblegali Husitje. L. 1467 češki kralj Jurij; v 30 letnej vojski Švedi. Ko je Napoleon I. posedel Dunaj, napotil se je čez Donavo in preložil vojsko svojo na Moravsko v obližje Brna; a 1. 1866 so ga zopet Prusi nad¬ legovali. Važno za mesto Brno, in rekel bi, za celo Moravijo, je poslopje „Besedni dom“, ki so si t> ga brnski Cehi postavili v obrambo svoje narodnosti. Lepo in veliko poslopje je to, s krasnim vrtom. V njem se zbirajo brnski Cehi ter se navdu¬ šujejo za svoje pravice in idejale. Tudi čitalnica je velike važnosti. 38 Po obedu popoludne smo se skupno napotili na hrib „Sp>eiberg“ vzdigajoč se iz sredine mesta. Kakor smo popred se čudili krasnim zgradbam in palačam, katerih se v Brnu toliko nismo nadejali, tako smo se tudi veselili Spielberga. Na to slavno znano trdnjavo se križajo lepi nasadi in steze. Tu je najimenitnejše sprehajališče brnske gospode. Na Spilberg se gre na levo, kjer je blizo onih žalostnih zidin lep paviljon. Kakor rečeno, je zgoraj na hribu grad ža¬ lostnega spomina; notri so zapirali velike hudodelnike in veleizdajalce. Slobodno smo si ogledali vse temne prostore, kjer so še nedavno v večni temoti ječali Trenk, Silvio Pellieo in še mnogo zgodovinsko-imenitnih mož, ter trpeli grozo¬ vitim muke, tudi ženske. Ako povem dragim čitateljem le nekaj primerov, sodimo da jih bo osupnilo. V jednem kotičku, kjer vlada večna tema, bil je priklenjen obsojen človek, kate¬ remu je od zgoraj iz visočine na glavo padala voda, ter je s tem ubožec moral grozovito smrt storiti. Videli smo tudi lestvico, na katero so človeka privezali za noge in roke ter ga tako natezovali, da so revežu pokale kosti, razven tega so ga še pekli z žarečim železom! Videli smo tudi odprtino, skoz katero so spuščali obsojence s privezanimi očmi v globočino, da tako niso znali, kje so. Na drugi strani Spilberga je pa bil oddelek za obsojene ženske, katere so žive zazidavali do glave, da so ubožice polagoma umirale, a tovaršiee so morale smrt gledati in čakati, dokler je potem na nje prišla strašna rajda. Vendar kdo bi še nadalje opisoval ta nečloveška dejanja? Hvalimo Boga, da je v našo dobo prošinila svitloba — človeko¬ ljubja. Po tem, kar smo videli trepetajoči, zapustili smo te temne prostore, res žalostnega spomina. V gradu je naseljeno sedaj voja¬ štvo. Potem smo vživali krasni razgled na mesto Brno in Moravijo. Legenda pripoveduje, da tukaj, kjer sedaj grad „Spil- berg“ gospoduje nad glavnim mestom Moravije, in nad rav- 39 fline prati jugu, celo do gora Palavskih, klanjali so se stari Moravani malikovalski podobi boga Peruna, verujoči, da meče strele in udarja z gromom na uboge zemljane. Jednokrat so bili stari Moravani zbrani, da bi njemu v čast slavili spomla¬ dansko slovesnost „Gromico“ imenovano, pri kateri so s prižga¬ nimi bakljatni skakali okolo podobe Perunove; kar v hip« stopita mej nje kakor nebeška poslanca iz nebes sv. Ciril in Metodij. Zemlja se je stresla pod padom podobe Peruna, ki se raznese na kosce. Ljudstvo se kar prestraši pri tem činu, misleč, da se bo Perun strašno maščeval nad sv. apostoloma. A ko vidi, da se jima niti las na glavi ne skrivi, so spoznali kise. resnico pa tudi zmoto svojo. Z lekkim srcem zapustimo Spielberg prepričani, da Slovani imamo vendarle tudi lepe po¬ krajine, ter se v skupinah pomikamo proti čitalničnemu vrta, kjer so zvečer priredili brnski Cehi lepo slavnost v čast v Prago in Velegrad potujočim Slovencem in Hrvatom. :fc * * Ko pridemo, tako prijazno povabljeni, v čitalnični vrt k veselici, smo našli že zbrano obilo ljudstva, ki je prišle potnike pozdravljalo z živahnimi klici: Živeli Slovenci 1 Godba je svirala slovanske napeve; vendar „Naprej zastave Slave 11 je dobila prednost. Ees smemo reči na hvalo brnskim Cehom, da smo se pri njih izvanredno veselili. Ko je zabava najvišjo stopinjo dosegla, so nas brnski Cehi Slovence in Hrvate z raznimi, navdušenimi govori pozdravljali. Prvi mej jimi poprijel je za besedo profesor Lazar. Napil je Slovencem ter mej drugim tudi izpovedal: da si bodemo Slovani le samo z vzajemnim prizadevanjem, in skupnim trudom pridobili jednakopiavnost z ostalimi avstrijskimi narodi, to čutijo zlasti oni Slovani, ki so kakor brnski Cehi obkoljeni od neprijateljskega življa. Ta govor vsprejet je bil z živahnim odobravanjem. V imenu pot- 40 nikov se je zahvalil mladi profesor iz Ljubljane g. Anton Trstenjak v dolgem govoru. Govor v kratkem označimo: Mi Slovenci in Hrvati s prihodom svojim na zemljo češko obha¬ jamo velik praznik. Slovenci in Hrvati ne idejo samo v na¬ rodno gledališče v Prago, nego drugi še vzvišenejši nagibi so bili, iz katerega prihajajo k rodnim bratom'. Zgodovinska skušnja in spoznanje, da je samo takrat, ako bodo Slovani složni in jedini, imeli bodo tudi več upanja v dosego svojih teženj: jedino to nas je napotilo, da se mej seboj res spoznamo. A ko se bodemo spoznali, takrat se bodemo tudi prepričali, da so češki ideajali in prizadevanja tudi naši, ker smo vsi sini in hčere jedne matere Slavije, kateri moremo želeti samo jednoto. Potrebo vzajemnosti spoznamo vsi Slovani, ker smo preverjeni, da brez vzajemnosti propadajo slabejša slovanska plemena, ako se ne upirajo na močnejša; in po takem je potovanje naše velevažno za probujenje ideje slovanske vzajemnosti mej avstrijskimi Slovani. Ko se danes dva brata, dva slovanska pola, severni in južni združujeta na vzajemno delovanje, to toraj hočeta duševno spojiti ono, kar nam je sovražna sila razdvojila. Radi tega je prihod naš k Cehom velik dogodek v kulturni zgodovini Slovanov, le Bog daj, da bi ta bratska vez, vtrjena danes mej Cehi in južnimi Slovani, spajala za vekomaj rodne brate v mislih in dejanji! V narodni borbi se zlasti Slovenci radi ozirajo na Cehe, in zrejo z njihovo pomočjo mirnejše v lepše dneve bodočnosti svoje. Zato naj živi, naj se jači, naj raste naša bratska podpora, naj živi, naš dragi bratski narad češki! Te besede, govorjene iz dna slovanskega srca, so Cehi živahno odobravali, in tudi nam potnikom so solze v oči stopile pri govoru našega mladega rojaka profesorja Anton Trstenjak-a, Hvala mu večna! V zadevi Slovencev sta še govorila župnik s Prihove na Štajerskem g. J. Modic in g. Ivan Hribar. Prvi je omenjal: 41 da je duh slovanski Slovence prešinol, da so se podali iz daljnega juga, od Soče, Drave in Save, Savinje in Dravinje k svojim severnim bratom Cehom, slovanski duh nas je vlekel, da nismo doma ostali; slovanski duh je ona silna moč, ki vse zapreke premaga. Naj toraj živi in raste duh slovanski mej nami zmiraj bolj in bolj. Na te besede je godba zasvirala: Živi, živi duh slovanski i. t. d. in vsa množica je pesen stoje pevala. Potem je g. Hribar napil češkim dekletom in ženam, kar je ljudstvo pohvalno vsprejelo. Tudi naših ljubljanskih pevcev ne smemo pozabiti. Zapeli so ta večer res navdušeno dokaj pesmi, ter privabili rokoploskanje, posebno, ako omenimo pesen „Popotnik 1 ', s ktero so Čehe kar očarali, zlasti dekleta, ktere so jih v priznanje obsipale s cvetlicami. Ta večer je pobirala mlada in krasna hči prof. Lazarja „s strelcem 11 za „češko školsko matico 11 , kar nas je izvanredno razveselilo, videti tako izvrstno domorodkinjo. Tako smo se dolgo v noč zabavali mej brati svojimi, in se potem polni navdušenja za sveto slovansko stvar poslovili od dragih in milih. Komaj smo se ž jimi spoznali, že jih za¬ puščamo. V skupinah gremo v svoja stanovanja v Padovčev hotel, kteri je prvi v mestu Brni, kjer smo v Božjem imenu prav mirnu zaspali. IV. V zlato Prago. Komaj smo se za potrebo pogovorili z brnskimi Cehi, kako se hočemo skupno boriti za sveto slovansko stvar, ter 42 opazovali toliko navdušenja za naše in njihove idejale; komaj smo spoznali bratska srea in bili priče ljubezni, katero zna pokazati, bi rekel, mej Slovani jedini — Čeh, že smo se morali ločiti. Drugi dan 17. avgusta, bil je pondeljek, se odpeljemo še enkrat pozdravljeni, ob 11. uri 11. minuti iz Brna proti zlati, stostolpni materi Pragi. Ni mi možno opisati, s kakošnim veseljem sem stopil takrat v vagon. Do češke Trebove se ni nič posebnega prigodilo, in ko nas je železni konjič v bližino omenjene postaje privlekel, smo že od daleč opazili na stotine in stotine zbranega ljudstva na kolodvoru, ki nas je živahno pozdravilo s klici: Živeli Slo¬ venci! Vitame Vas! Akdravno je bil delavnik, vendar seje vse praznično obleklo, razun delalcev, ki so prihiteli v delalski obleki. Pričakovali so nas sokoli z zastavami in mnogo, mnogo- krasnih čeških deklet. Odbor naš pozdravil je g. župan, njemu zahvalil pa se je poslanec g. Slavoj Jenko. Nato nas je po¬ zdravilo „Gospejsko pevsko društvo", 60 dam nam je zapelo navdušeno: „Kde domov muj! Tej pesmi so odzdravili naši pevci s pesmijo „Lepa naša domovina!" Mej tem smo vsi Slo¬ venci in Hrvati že izstopili iz vlaka. A sedaj se je zgodilo nekaj, česar bi si niti domislili ne bili. Bilo je namreč več kakor sto gospodičin imajoeih pripravljene šopke, spletene iz krasnih cvetlic, katere so mej Jugoslovane delile in pripenjale na prsi. Kakor se nam je dozdevalo, je hotela jedna drugo v tem činu prehiteti. Sedaj je kolodvorski zvonec že tretjič zacinglal, in mi smo se paščili vsak v svoj vagon. Mejtem so stopile dame zopet okolo in nam v slovo zapele pesen: „Hej Slovane!" Seveda pomagali so pevati tudi možki. Pri tej ginljivi pesmi so nam res stopile solze v oči. Videli smo marsikatero solzo igrati v očeh vrlih Cehov vsobito krasnih čeških deklet 43 veselja, da vidijo enkrat Jugoslovane. Vlak se je tukaj zamudil več minut kakor mu je pripadalo. Ko pa nas jame vleči, ni hotelo dolgo časa konec biti klicev „živijo“, „na zdar“ in „vitame Vas", ter so še tudi dolgo potem, ko smo odšli, po¬ zdravljali z belimi robci in ozirali se za nami, dokler nas ni železni konjič odtegnol njim izpred očij. Hitro toraj, ko smo došli na zemljo češko, že se je za¬ čela za nas slavnostna vožnja, začemši pri Češki Trebovi, katera je potem svoj vrhunec dosegla v zlati, stostolpni matički — Pragi. * * * Od Češke Tfebove smo dospeli k postaji Ustova na Orlici, navdušeno pozdravljeni od mnogobrojno zbranega občinstva, zlasti od delalcev, njih žen in otrok. Vlak se je tukaj mudil celo kratko, zatoriij se niso mogli vršiti govori. Tem bolj pa nas je veselilo videti znamenja velike ljubezni in spoštovanja bratov Cehov do nas: matere so namreč dvigale svoje majhne otročiče k vagonskim oknom, da nam podajo lepe cvetlične šopke. In mi ? Z veseljem smo jih sprejemali iz majhnih, nježnih ročic ljubkih čeških otročičev, tembolj, ker smo spo¬ znali iz tega čina, da bodo iz teh otrok nekdaj plemeniti rodoljubi. Ginol nas je ta prizor, in marsikatera solza je kanola po licih naših. Hvaležno bodemo to pomnili do — smrti. Vlak nas je začel vleči, a „živijo“ in mahanje z belimi robci ni ponehalo dalje časa. Od Orlice naprej se je isto delalo. Ob- činsto je nas čakalo pri železni progi, akoravno ni bilo postaje; in tako bi lahko rekli, da smo se peljali od češke Tfebove do Prage mej — špalirjem. Vsak probujen Ceh, gospod kakor delalec prihitel je k železni progi, kjer smo se imeli pri¬ peljati. Zlasti dekleta so v tem tekmovale povsod, kjer nas je pričakovala kaka množica. Zatoraj že sedaj javljamo, predeu 44 pridemo v Prago, na čast češkimu ženstvu, da je ta stan popolnoma probujen, in se zaveda svojih pravic. Samo to me je žalostilo, da smo videli v tem — špalirju mnogo solzno oko, radi tega ker niso imeli prilike z nami občevati. Kedaj pa dobimo Slovenci toliko navdušenega ženstva? To še je pri- hodnjosti prihranjeno. Tudi v postaji Brandeysu je bilo živahno. Eazveselila me je vest, katera se je tukaj prigodila. Matere na češkem so pač otročiče svoje, kakor smo se že popred prepričali, dobro na¬ učile in jim povedale, da prihajajo jihovi bratci in sestrice iz daljnega juga. Tukaj je imela mati svojega sinčka na rokah, katerega je tiščala v vagon, da bi jednemu naših sopotnikov podal lepo rožico; a našinec je bil s hrbtom proti njemu obrnjen. Sinček tišči z uježno ročico v hrbet, a naš ni tega hitro opazi! in dete se začne jokati. K sreči se pa našinee obrne in vsprejme rožico, v tem se začne otročiček smijati ter si obriše solzne oči. Ta prizor se mi je dozdeval največji čin že mej nježnimi otročiči češkimi. Kedaj pa dobimo mi ubogi Slovenci tako rodoljubne matere, ki bi tako navdajale sineke in kčerice svoje, že v nježni mladosti, do ljubezni svojega maternega jezika in sorodnih bratcev in sestric? To nam prinese prihodnjost. V tem se odpeljamo, a tudi zanaprej ni špalirja zmanj¬ kalo. Prihiteli so od vseh strani delalci in dekleta, ter so nam v vagone metali cvetlice in mahali z robci. Niti trenotka nismo imeli časa, vedno smo se morali zahyaljevati za toliko ljubezen. Iz vsake hiše, če tudi najubornejše, v kateri je bivala živa duša, prihiteli so vun, da vidijo brate svoje, niti jeden ni prezrl našega vlaka. Ginilo nas je tudi zlasti to, da smo videli kmete na njivah, ki so orali; pa so popustili delo svoje, odkrili se ter mahali s klobuki in z robci; nekateri so prihiteli tudi k cesti, da nam izročijo svoj prisrčen pozdrav. Eeči smemo, 45 da je vedel vsak razumnik na češkem, da se ta dan pelja bratski narod po zemlji njegovi. To je bilo za nas nepričako¬ vano veselje in nezaslužena čast. Sedaj smo se približali k postaji Chocen, in tudi tukaj so nas z veliko navdušenostjo sprejeli. Že od daljave smo slišali igrati: „Naprej zastave Slave!" Tukaj je bilo zopet krasno. Vlak se je mudil veliko dalje, kakor mu dohaja. Vesela godba in petje se je razlegalo v zrak. Ko smo tjekaj pridr- drali, so nas izstopivše zopet dekleta obsula cvetličnimi šopki, tako da so nam potem suknje že daleč — doli vlekli. Ljudstva tukaj je bilo pač veliko, toliko da ga niti nismo mogli pre¬ gledati. Pričakovala so nas društva, kakor: „Sokol“ s svojo lepo zastavo, gasilci z zastavo in obrtno društvo. Ljudstvo nas je odkrito pozdravilo z gromovitim „živijo“ in „na zdar“ Slovenci! Pred nas je stopil mestni župan Houdek z odborniki, ter nas prav prisrčno pozdravil, izrazujoč veliko veselje, da nas vidi tukaj, da je mestu došla tako velika čast, toliko veselje, ko prvič pozdravlja svoje drage Jugoslovane. Zagotovil nas je, da se bo mesto Chocen vedno spominjalo na ta slavnostni dan. Potniki smo se potem seveda vsi jednoglasno zahvalili za veliko čast, katero nam je mesto Chocen priredilo. Da skratka rečemo, ves narod nas je burno pozdravil. Prišel je k nam celo predstojnik postaje, da bi potrdil narodni glas tudi se svojim glasom. Kar nas je pa posebno ginilo je bilo to, da smo videli tudi vodjo vlaka s kupico v rokah nas prisrčno pozdravljati. Vimenu slovenskih potovalce? se je zahvalil gim. ravnatelj g. P. Bradaška v obširnem, govoru. Za njim nas počasti s pozdravom starosta „Sokola“ in konečno podari prešnjemu govorniku lep dar v imenu „Soko)a“. Godba je še izigrala konečno dve pesni „Kde domov moj" in „Hej Slovane", a češke krasotice so nas zopet obsule s cvetlicami, tako da smo si lahko okinčali klobuke, suknje in — vagone. 46 Bilo je krasno, kaj De? A samo za nas, ki smo si vse to iz¬ kusili. Da ne zabimo, veselilo nas je izvanredno, da vlada po železniških progah na Češkem — češki jezik in napisi. Kedaj nam bo posijal ta milodejni solnčni žarek: To hrani nema prihodnjost. Na bližnji postaji „Zamarsku“, da ne zabimo, nas je pozdravil Jos. Vodvarka, amerikanski Ceh, ki je malo popred s svojimi rojaki obiskal rodno svojo zemljo Cesko, in se nekaj časa mudil v domovini. * * * Prva.postaja sedaj je bila Pardubiee, kjer nas je pozdravil mestni župan g. Giirner, kateremu so mej govorom solze pa¬ dale z oči. G. Giirner je izražal iskreno veselje o našem pri¬ hodu. Zahvalil se mu je v imenu Sloveneev g. Ivan Hribar. Ko smo pred Giirnerjevim govorom izstopili, je godba igrala „Naprej“. A ljudstva je bilo toliko, da niso imeli skoraj prostora za stopanje. Po Hribarjevi zahvalnici smo bili pred¬ stavljeni „Sokolu“ in gospejskemu pevskemu društvu »Dobro- mili“. Konečno je godba igrala „Kde domuv muj“. Potem je naš odbor nam predstavil g. župana, kakor se je sploh to go¬ dilo povsodi. Na čast sprevodnikom pa smem reči, da so imeli ves čas veliko potrpljenje z nami! Od Pardubiee smo prišli v kraljevski Kolin. Opazili smo že od daleč na kolodvoru velikobrojno število naroda, več kakor smo ga imeli priliko opazovati popred. In to se je imel narod zahvaliti predstojniku postaje, navdušenemu Cehu, ki je dopustil zasesti vsak majhen prostorček. Pozdravljeni smo bili od ljud¬ stva z gromovitimi „Vitejte nam!“ »Na zdar! -1 »Slava!" »Živeli Slovenci!“ Komaj smo izstopili, že so prihiteli Cehi k nam, ter nam ljubeznjivo stiskali bratske roke v pozdrav. Tudi tukaj so nam 74 prišli v last lepi, šopki s krasnih, cvetlic, katere so domorodkinje češke kaj umetno sestavile, Nijeden Oeh nas ni hladnokrvno izpustil z očij, a ljudi gnjetlo se je na tisoče in tisoče, kakor na kakšnem velikem taboru. Na kolinskem kolodvoru nas je pričakoval mestni zastop, na čelu g. Civin županov namestnik, telovadno društvo »Sokol" z lepo zastavo in godbo, mesarsko društvo z zastavo in v lepi beli obleki, društvo kolinskih di¬ jakov , veteransko društvo z zastavo, pevsko društvo „Dobro- slav" in damsko pevsko društvo »Dobromila“ , „literarno društvo", „Meštanska“ beseda, krojaško društvo, gospodarsko društvo, ter še mnogo drugih. Iz tega potrpežljivi bralci raz- vidijo, kako slovesno so nas v mestu Kolinu vsprejeli, in kako so vsi češki stanovi tamkaj navdušeno narodni, in vedo za katere idejale se imajo odločiti. Mej burnim »Slava!“ in »Na zdar!“ ter po himni »Naprej!“ je nas pozdravil g. Civin blizo ovako: »Spoštovana gospoda!" V imenu zastopništva našega kraljevskega mesta Kolina, pozdravljam vas kakor naj- prisrčneje. Ljubezen, katera navdušuje otroke jedne matere, spaja nas z vami, ki ste prišli z daljnega juga slovenskega, opazovat naš napredek in umetnost. Simpatije naše so z v.ami tudi radi tega, ker je osoda naša jako vaši podobna. Mi smo na severji obkoljeni z morjem tujega naroda in moramo na vse strani braniti narodnost svojo. Ta boj za svoj obstoj bijemo težavno, kakor se lahko dovolj prepričate iz naših del. Ne manj težavni so tudi odnošaji vaši, kateri se morete boriti z dvema svetovnima jezikoma. A do sedaj ste se držali stano¬ vitno, in nadejamo se da bodete zmagali. V ti nadi pozdrav¬ ljam vas brate Slovane z gorkim pozdravom: »Slavo!“ Bnrno odobravanje se je slišalo potem od celega občinstva. G. Civinu in celemu vrlemu mestu se je dostojno zahvalil naš sopotnik, mladi prof. g. A. Trstenjak v daljšem govoru, ter kazal: da smo zapuščeni narod, a da hočemo se na Cehe naslanjati, v 48 nadi, da nas oni podpirajo. Z vami hočemo živeti in umreti, a mi smo za gotovo preverjeni da bodemo živeli. Preko miljon Slovanov ne more umreti! Zato naj živi dragi nam češki narod! Živela mati Slava! Burno so po tem govoru pozdrav¬ ljali našega mladega in navdušenega govornika. Sokolska godba je zasvirala „Kde domov mfij.“ Potem smo od našega odbora bili predstavljeni g. Civinu. A kako radosten je bil vrli Ceh, videvši našega divnega pesnika g. S. Gregorčiča. Sedaj je prišel čas, da se poslovimo od bratskega Kolina. Zvonec je že v tretjič zaeinglal in mi smo se iztrgali iz stiskov bratskih rok in poskakali v vagone. A ko smo se začeli gi¬ bati, takrat je iz tisočerih ust priletela navdušena beseda: „Na zdarP, „Slava Slovencem!" Z robci mahal je ves narod in mi nasproti, dokler si nismo izginoli izpred očij. Nepozabljiv nam ostane sprejem v kraljevskem Kolinu, in ločitev od njega nam je bila težavna; še potem čez dolgo si je marsikateri otrl zadnjo solzo od očij. Komaj smo si začeli zopet mej seboj kramljati, peljajoč se zraven reke Labe, že smo videli skozi okna nov dokaz lju¬ bezni : Na njivi je oral kmet, a sinček mu je gonil vola; ko sta pa zapazila naš vlak, takoj ustavita vola, popustita oralo, se odkrijeta in hitita k nam kličoč: »Živeli Slovenci!“ Spet z druge strani je teklo proti nam krdelce otrok, držeč na- kviško šopke vezane iz poljskih cvetlic in nas pozdravljajoč: „Vitajte nam P Po reki Labi pa so sem in tje frfolali lahni čolniči, okinčani z zastavami, s katerimi so nas fantje kaj ljubko pozdravljali. Od vseh strani pozdravljeni in v velikem slavlji smo dospeli v Velim, kjer nas je „Sokol“ s svojo godbo pričakoval. Godba je igrala „Naprej“, in potem nas pozdravil „Sokolov“ starosta in nam podal v znamenje slovanske gosto¬ ljubnosti — kruha in soli. Odzdravil je v kratkih besedah 49 g. J. Hribar. Radoveden sem, kako pa bodo Slovenci Čehe sprejemali, kadar bodo obiskali belo Ljubljano?! — Od Velima smo prišli v mesto češki Brod, katero je bilo vkrašeno z mnogimi češkimi in slovanskimi zastavami. Ha ko¬ lodvoru je bilo natlačeno mnogo ljudstva, na čelu g. Weiden- hoffer, župan; „ Sokol" i. t. d. Do tukaj sem nam je prišla deputacija nasproti iz Prage, ki nas je kaj ljubko pozdravila. Deputacija je bila iz gg. Jan. V. Lego, dr. Čihalik, Vil. Hron, Anger, Hrušky, Pritrdle, Jos. J. Toumžinsky. Zadnji nas je pozdravil v imenu deputacije. Deputacija je prinesla sem iz Prage krasne slovenske kokarde, ter jih je mej nas razdelila. Ponašali smo se ž njimi jako, vedoč da so jih napravile domo- rodkinje češke. V Češkem Brodu je poprijel za besedo g. Weidenhoffer ovako: „Pozdravljam vas dragi bratje, v imenu staroslavnega mestu Češkega Broda v češki domovini! Vi ste in bodete naši mili, dragi bratje. Da ste nam zdravi! Na zdar !" Burni klici so mu sledili. Dalje je govoril g. dr. Voldan, za kateri govor se je zahvalil g. J. Hribar. Bližamo se k zlati materi Pragi. Od češkega Broda naprej smo se vedno živahneje po¬ menkovali, ker slavlje je šlo h koncu in bližamo se stostolpni materi Pragi. Opazovali smo iz vagonov vsako najubornejšo hišica, in vsaka je imela po jedno ali več lepih zastav; na cesti in okolo nje bilo je na tisoče naroda, ki Das je kaj navdu¬ šeno pozdravljal. Še celo iz tovarn so delalci prihiteli, da so svojim dragim jugoslovanskim bratom oddali najprisrčnejši po¬ zdrav. V Karlinu pred Prago bile so vse ulice nagnjetene na¬ roda, in z oken so nas gromovito pozdravljali „Siava!“ A takisto je bil lep pogled na dolge ulice, na čijih je bila glava tik glave in ljud nam je klical: „Živili Slovenci ! 11 V postaji Liben smo videli brezštevilno delalcev, kateri so si z jedno roko 4 50 otirali solze od oči, a v drugi držali kapice svoje. Po poslop¬ jih smo videli vihrati češke zastave. Kaj pa sedaj! Vlak se ustavi, in mi smo se nahajali na državnem kolodvoru v zlati Pragi. Vse, kar smo doživeli slo¬ venski potovalci v zlato Prago in slavni Veiegrad, presega pa zares zlata, matka Praga. Pripeljali smo se tjekaj veliko po¬ zneje kakor smo imeli v programu odločeno, in to radi tega, ker se je vlak na vseh postajah od Češke Trebove do Prage moral dalj časa muditi. V Prago dospeli smo ob 7. uri zvečer. 0 tamkaj je bilo navdušenje! Iz Maribora do Praga je 703 Mm. ali 175 ur in 45 minut. Na kolodvoru je bilo, kakor smo potem brali v novinah čeških, že dalj časa močno gibanja ljudstva; zlasti sokolci celega obširnega mesta imeli so dovolj opraviti; a za njimi je despelo toliko število občinstva, da nisi imel kam z nogo sto¬ piti, boječ se, da bi koga ne pohodil. Na vsakem najmanjšem prostoru je stal človek, računimo najmanje 10.000. Načelniki slovenskih potnikov so nam sicer prepovedali vagone popred odpreti in izstopiti, preden oni ne porečejo, in to radi tega, da bi tuji potniki popred odšli; a radovedni in navdušeni Cehi so takoj sami vrata odpirali in nas povabili izstopiti. Takrat zavladal je iz tisočerih in tosočerih grl gromoviti „Na zdar!" j,Živeli 1“ „Vitejte nam!“ Mej tem smo že vsi izstopili in Čehi so nas kar obsuli ter nam stiskali roke. Krasotice so nas tudi tukaj obsule s šopki. Mej občinstvom na peronu so nas pričakovali gg. V. Naprstek, arhitekt Pasovski in g. Žižka, ravnatelj češkega narodnega gledališča g. Šuber, dalje drugi člani, c. kr. univ. profesorji, člani „meštanske besede", udje društva „čeških zdravnikov" i. t. d. ter mnogo odličnega ženstva zlasti mladih krasotic, od katerih je prišel marsikteri šopek osupnjenim Slovencem v last. Pozdravil nas je g. dr. čižek, starosta praškega „Sokola“, v imenu stostolpne 51 Prage. Burno navdušenje dolgo ni hotelo poleči, postala je tudi velika gnječa radi tega, ker je mislil jeden vlak odriniti a drugi priti. Oditi smo morali s kolodvora; vendar to je bilo težavno; trebali smo za to dobro četrt ure. Sli smo mej špalirjem na¬ pravljenim iz sokolcev iz perona na ulico, sokolci so seveda na¬ logo svojo izvrstno rešili. Domačemu „Sokolu“ so pomagali red in špalir delati sokolci iz Smichova, Karlina, Žižkova, Holešenec, Branika i. t. d. vsi pridši v sokolski obleki in z lepimi zasta¬ vami. S težavo smo stopali mej ljudstvom iz kolodvora na ulice, tamkaj je narod iz jednega grla za.vpil „Živili, dragi bratje!" Ljudstvo se-odkrije, nas obstopi in jame peti „Hej Slovane!“ To nam je bil, dragi bralci, najlepši in najginljivejši prizor! Petje se je slišalo vun na ulice, a tudi tamkaj se celi narod oglasi in poje odkrit! V. V zlati Pragi. Na ulici pred kolodvorom nas je pričakovalo 30 lepih kočij, na čijih so nas po 4 in 4 skupaj zapeljali v razna sta¬ novanja. Na vsaki kočiji je pa sedel po eden sokolec da nas je spremljal do stanovanja. Toliko ljubezni, toliko dobrote in gostoljubnosti se nismo v Pragi nadejali. Mili bratje Čehi so nam rekli, da nas Slovence mej vsemi Slovani najbolj ljubijo in spoštujejo. Oh to je bila velikanska tolažba za nas, ter izvanredno veselje. Za to ljubav pa obljubimo takoj v zlati matički Pragi, pred altarjem slovansko vzajemnosti — neomah- ljivo ljubezen do dragih bratov Cehov! 4 * 52 Od državnega kolodvora smo se peljali po Hybernskih ulicah, Prikopih, Ovočnih ulicah ter po Ferdinandovi cesti tija do „Narodnega divadla" in srebropene Valtave. Bilo je povsod natlačeno toliko ljudstva, da, ako bi po naključbi jabelko padlo mej ljudstvo, ne bilo bi moglo pasti na tlak. Vse mestne hiše in še mnoge druge so se okrasile s češkimi zastavami, a z oken, in to z natlačenih, smo bili pozdravljeni navdušeno od krasnega spola z „Na zdar!“ Metale so nam v kočije pre¬ krasne cvetlice tako, da smo se skoraj po pravici bali, da nas bodo ž njimi zasule. Ves narod pa je kričal na vso grlo: ,,Vitejte nam!“ „Slava!“ „Živeli Slovenci in Hrvati!“ Z veliko težavo in zelo počasno smo se peljali v naj večjem slavlji. Ne rečem pretirano, da smo se dalj kot pol ure odkriti peljali, ker smo se morali v enomer zahvaljevati za prisrčne in na¬ vdušene pozdrave. Vsem Stanovnikom Prage je odsevalo veselje z obrazov, in nam? Tudi nam je srce utripalo v veselja raz¬ burjenih prsih. Ljudje so potem dalj časa, ko se je zadnja kočija izgubila, hodevali po ulicah, in vsak je izkliknol še enkrat: „Slava! zvečer se najdeme v „Meštanski besedi l a Oh sedaj smo tukaj, že davno smo hrepeneli po tebi, zlata, stostolpna matička Praga, najprisrčnejše te pozdravljamo, tebe diko in čast slovanstva! Prihiteli smo kolikor nam je bilo možno v obilnem številu k tebi; prihiteli smo od probujene Kranjske, zelene Stajarske, s tužnega Primorja in Gorotana, Hrvaške in Dalmacije. Semkaj nas je poslala Drava, Sava in Savinja; tiščale takorekoč so nas vinorodne in vesele „Slovenske goriee“. Sedaj smo tukaj, in ti nas objemlješ ter na plamteče prsi pritiskaš — zlata Praga, z materinsko ljubeznijo, poljubljaš nas, kot mamica drage otročiče svoje. V tvojem objemu smo srečni in na prsih tvojih si hočemo v tem kratkem času navzeti — slovanskega duha! Zatoraj pozdravljamo te tisoč in tisočkrat! * * * 53 Odpočili smo se nekoliko v svojih stanovanjih zmenivši se že popred, da pojdemo potem v „Meštansko besedo". Počitka pa smo tudi bili zelo potrebni. A nismo dolgo mirovali; po- . § segli smo takoj po čeških listih: „Pokroku", „Politiki", „0eški politiki “, „Svetozoru“. Vsi listi bili so polni pohvale o Slo¬ vencih in Hrvatih, opisavši natančno naš vsprejem. „češka politika" in „Svetozor“ sta celo na čelu prinesla prekrasni ♦ pesni, kateri tu priobčujemo v češčini, da Slovenci, zlasti kmetje tudi nekaj češkega vidijo. „češka politika" je prinesla na čelu prekrasno pesen g. Gustava Dorflna v čast Slovencem in Hrvatom: Slovin$kym hostum v Praze. Hle, tu znova jedne matky deti V bratrskčm se našly naruei. Odoizeny sobe po stoleti; V lasoe pevnž ruka tiskne ruku, . Srdce bije bratru na srdci U vrelejšim, mohutnšjšim tlnku! Rip a Triglav! , . . Bratfi, chute k diiu! Zaražejme pofad pevnžji Na nich žerd§ svojioh snah a cilu, Aby deštčm nepf&telskych kuli, Dni silou vichru boufivych # Na okamžik sebou nepohnuly! ' A tam na n§ počad vyš a vyše Povztyoujme v lajku svobody, Jež bo jednou k blahu celč ryže * Jako hvezda pohližela na lid, I když by se kolo osudu MSlo na ni sebe hroznžj valit. Nuž eo jedni ze rtu druhych stfebem Ve bratrske lasky objeti, Budiž vodou, soli nam i ehlebom; V ždyt tak nejsnaz ottižime svaly 54 Ku zapasum, ktere zloby nam Pro budoncnost jeste vebystaly! A až dneska noha vaše v znamy zlaty v kroei na Vltavg dum, I ta vira vstup tam blaha a Vami, že jak on je slavne dobudovan, Tak so vznese k vyši svodody Ze svych pout i —■ Slovan! Gustav Dor fl. Gosp. A. Muzik je priobčil v „Svetozoru“ naslednjo pre¬ krasno pesem: U zlatnu Pragu! Divadelnemu vlaku Jiboslovanu. V ten den, kdy pošnym činem stava Se bohorovnč nadšeni, Jimž vznesena ta Mati Slava Svych džti slavi zbratreni, . Tim jednim veku okamžikem O bud’tež brafri, boure rykem Dnes na stokrate zdraveni! Pravil Bub: ^Slovanska lipo, zde mi stu! Pro t§ žije, pro te zmira narod tvuj! Ten počit slasti jako hromy Nam včrnym srdoem proleti. Dnes pouta svoje Rlovan lomi, V než osud chtšl jej zakleti, Zvest’ clivile tč se k nebi vznese A v prišti včky rozlčtne se Od stoleti dal k stoleti! Pravil Bub: itd. Ted’ stranou meče, pluh i knihy, at’ vykfik boju vnSmi! Idou s objetim k vam dSti jiku, A radost’ pla jim skranemi. Ne drahou tou, již večnš mrvi Svym potem, teplou svoji krvi, 55 Jdou kvetom lip v ružemi! Pravil Buh: itd. Nuž dale k vam, oy deti Sd.vy. Vy tažni, svštli sokoli! Nuž octej nam, ty plemS Dravy S krvi jednou i lilaholy! * Na naše nadra, rode Mury, Jejž nesmi okrotit’ Alpske chmury, ^ At’ bouri vzkypi kdykoli! Pravil Buh: itd. TJ zlatu y dom! U zlatnu Pragu! Ten ehoral bouri nadra všech. Živio! Na zdar! Na zmar vrahu ! At’ o zejde rano po vlastech! At’ padne žare v lidstvo cel6! Dnes v objeti si klesa orelb Srb, Chorvat, Slovinec i Cech! A. E. Mužik. Rečem pa, da ste me ti pesmi čeških pesnikov izvan- redno razveselili, in upam da tudi druge Slovence. Zato hvala omenjenima gospodoma za pesmi! V Meštanski besedi. Dne 17. avgusta zvečer. ^ Okolo devetih zvečer je bilo. ko smo se pomikali proti „ Meštanski besedi 1 '. Program smo imeli za ta večer že označen. Ljudstvo nas je do tje navdušeno pozdravljalo. Ko smo pa vstopili, je narod, ki nas je željno pričakoval, vstal in nas # burno pozdravil. To je poslopje, krasna in velikanska zgradba, kjer se zbira narod češki v posvetovanje raznih važnejših po¬ litičnih teženj; tukaj se navdušuje za idejale svoje. V nji se nahaja več dvoran, a največja je bila ta večer za nas prire¬ jena. Na sredini je bila dolga miza okolo katere so nas posadili. 56 Sedaj pa v hipu vse utihne, na oder je namreč stopil g. Ekert, navdušen Ceh in iskren Slovan, in nas pozdravi najprisrčneje v imenu „Meštanske besede". Govor njegov, kateri je ves napolnjen z gorkim rodo- in domoljubjem priob- ^ čujem celi, katerega sem posnel iz ..Slovenskega Gospodarja". Upam da s temi in tudi z drugimi govori, na pr. Trstenja¬ kovimi in Hribarjevimi .ustrežena slovenskim kmetom izlasti mojim sopotnikom, za katere je knjiga pisana. J „Yelecenjena gospoda! V dobi, ko je stal narod češki še na visoki stopinji svetne slave, slovela je tudi prestolnica njegova ob Vltovi tako, da so jo nazivali zlato Prago. Kedar je pa jelo zlato naše Prage bledeti, kedar so ji raztrgali z glave kraljevo krono, kedar je z umirajočim narodom ginila in pojemala tudi Praga, ohranila se je kljubu temu še povest o zlati Pragi in je dalje živela med našimi brati na daljnem jugu, po goratem Balkanu ter ob bregovih Adrije in Save med brati Slovani. Jugo¬ slovani govorili so še, na staro pripovedovanje oprti, vedno o stolici češkega naroda, imenovajoč jo zlato Prago tudi tedaj, ko je Praga jela odtujevati se svojemu narodu. No, to govor¬ jenje in te nade vresničile so se. Naša Praga je zopet srce, glava in krona našega vzbujenega naroda. 4 Kakor v starodavnih sivih časih zablesketala je majka naša, zlata Praga, zopet na podlagi narodne zavesti v svojem zlatu in domovinski ljubezni njenih sinov. Milijoni in milijoni navdušenih src čeških in slovanskih bijejo ji navdušeno na- » sproti. In danes pozdravljamo v njenem naročji ljube in drage nam goste iz teh slovanskih pokrajin, kjer se je izročilo o „zlati naši Pragi" ohranilo tudi še v času našega propada. Zlata Praga pritiska danes na srce svoje mile ji sinove iz daljnega juga. Dobro nam toraj došli, dragi bratje Slovenci, 57 bodite pozdravljeni v mestu Libušinem, pozdravljeni v „Meštanski besedi", ki je skupno središče Pražkega Slovanstva! Sokolom podobni prileteli, ste k nam gledat našo in vašo zlato Prago j| in zemljo, ki je napojena s krvjo, potom in solzami očetov naših, ter mesto, katero je pozidala in posvetila tisočletna V zgodovina naroda našega. Prišli ste si ogledovat naše življenje, naše probujenje, naše delovanje in narodno bojevanje; prišli * ste se razvedrit v zvišenem zlatem svetišči češke Talije, ka¬ tero je narod sebi postavil. Srca naša hitela so vam nasproti, kakor hitro je počil v vaših krajih glas: „V zlato Prago!" Danes pa hitimo že objemat vas, vrle junake, ki stojite na straži ob nabrežji Adrije, ped „Velikanom Triglavom", v beli Ljubljani in po bregovih Mure, Soče, Save in Drave. Dobro so nam znane vaše tožbe in želje, in zvesto za¬ sledujemo boj, v katerega ste zapleteni v slovanskih Termo¬ pilah z dvema zlobnima sovražnikoma. Tudi naš narod češki imel je vedne tožbe, želje in se boril s svojimi nasprotniki; kakor yam, boriti se je tudi še njemu za obrambo materinega jezika v šoli in javnem življenji, ter za ljubezen domovinsko. Tukaj, bratje navzemite, napijte se novih moči na prsih naše slovanske matičke Prage! Tudi pri vas naredil se je že na narodu čudež podoben našemu, da se je narod nedavno še |t nepoznan in za mrtvega razglašen, probudil od mrtvih in z združeno močjo zahteva po svojih pravicah, ki mu pristujejo po božjih in človeških postavah. To čudežno vtajenje naroda vašega in našega nam je porok, da nas skupna borba privede * do junaštva. Znano nam je popolnoma, da je vaš boj nepri¬ merno težji in da je vam solnce slabode vaše zakrito povsod s črnimi oblaki, toda vroča vaša ljubezen do naroda prepodila bode tudi te črne oblake. Bodočnost, Slovani, je naša! Narod probujen in zaveden, narod, ki po svojih pravicah s tako silo zahteva, kakor narod vaš, tak narod ne da se več vdušiti! 58 Narod, katari se ponaša z apostolskim Slomšekom in pesnikom Preširnom, je po božji previdnosti še za kaj večega namenjen. Pogrejte se toraj, bratje Slovenci, na srci naše drage matere Prage! Naj bi vas okrepčali narodni spominki češke slave s katerimi se ponašamo, posebno pa naše narodno gledišče, naj bi vas spodbodlo krepko življenje našega mesta in pa ljubezen do ljubljenega naroda, za vstrajno delovanje! Podajmo si v to svrho roke! Združimo se! Ljubimo se!“ Po končanem navdušenem govoru g. Ekerta, dolgo ni hotelo poleči burno odobravanje in rokoploskanje. Jugoslovani smo obljubili tukaj pri altarju slovanske vzajemnosti: da se hočemo napiti tukaj slovanskega rodo- in domoljubja. Potem so so obstopili našo mizo vsi Cehi in Čehinje in trčili z nami s kozarci na zdravje vseh Slovanov. Sedaj se oglasi „kytara“ in nismo se mogli dovolj načuditi tem glasom, ki so jih pevci izpuščali, in to radi tega, ker v celi dvorani ni bilo niti jedne kitare. Potem se je mej našimi pevci slišalo občno govorjenje, da si nameravajo tudi v Ljubljani omisliti „kytaro“. V imenu Slovencev in Hrvatov se je zahvalil Čehom mladi prof. in pisatelj g. Anton Trstenjak, v jako navdušenem govoru, kojega vzamem iz „Slovana“. Velecenjena gospoda! Predragi bratje! Na moravski in češki zemlji, po kateri smo k vam poto¬ vali, bili smo priče tolike iskrene in bratovske ljubezni, toli¬ kega čistega slovanskega domoljubja, da za vse to nimamo besed, s katerimi bi vam mogli izraziti svojo toplo zahvalo. Na vsem potovanji se nam je kazal ves češki narod v veli¬ kosti svoje probujenosti in narodne zavednosti, in smo se prepričali, da sme vse Slovanstvo biti ponosno na tak narod, kakor je češki, da sme mati Slava biti ponosna na svojo naj- 59 zavednejšo hčerko, zlato Prago. Vaša zlata Praga nas je spre¬ jela najiskrenejše in najsrčnejše ; zastopniki vašega kraljevskega mesta, vašega vseučilšče, narodnega gledališča, vsa različna I društva, na čelu jim yrli praški „Sokol“, in tukaj v Meštanski besedi zbrani cvet praškega zavednega meščanstva, vsi ste , nam danes odprli svoja srca, in mi se tako razvnemamo z vami, kakor da bi bili vaši češki rojaki. Bodite zagotovljeni, ^ velecenjena gospoda, da nam bodo spomini na to bratovstvo ostali neizbrisni in nepozabljivi v naših srcih, kajti naše bi¬ vanje pri Vas je najlepši trenotek našega življenja. Dragi bratje! ko je še Jugoslovanom stal na tilnika naš neprijatelj in ko smo še težko vzdihovali in žalovali sto¬ letja potlačeni in zaničevani, in ko je še tudi vas nemila usoda priklenila v teške okove in smo vsi umirali za svo¬ bodo denašnjih svojih sovražnikov in tlačiteljev, takrat so črni oblaki pokrivali nebo, in dolgo je bilo oblačno slovansko nebo. Naši rodovi se niso mogli vzdramiti. Ali tedaj je v na¬ šem mrtvilu pala iz neba prva iskra, iskra bratovske slovanske vzajemnosti. Zlata Praga je zvesto gojila dolgo časa iskro slo¬ vanske ideje, in ko je solnce svobode prisijalo na našem ob¬ zorji, vnela je ž nje srca slovanskih rodov in vzdignola kvišku milijone in milijone. Takrat se je seznanil z najodličnejšimi p sinovi češkega naroda mož, mlad Hrvat, prinesel je to iskro slovanske vzajemosti na naš jug, vrgel je med Hrvate in tako vstvaril novo dobo slovanskega vstvarjenja. Slovanska ideja je jela ogrevati naša srca, katera danes toplo bijo za vse slo- 4k vanske brate. Stoletja in stoletja so nosili naši pradedje tri jade na srci svojem. Te jade so podedovali rodovi, podedovali smo jih tudi mi, in naša zgodovina je polna trpljenja in zatiranja, večna borba za narodni obstoj. Ti jadi so naši sovražniki Nemci, Madjari in Lahi, ki nas obkrožujejo od vseh strani. 60 Bazlični po rodu, ali jednaki v zatiranji našega rodu so naši sovražniki. Uničili bi že bili tudi nas, kakor so že mnogo naših plemen, da nam ni podala pomočne, rešilne roke jedna velevlast evropska, a to je slovanska ideja. To je tedaj uzrok, $ zakaj jo tako jako cenimo, zakaj se tako tesno oklepamo svojih bratov. V svesti smo si, da nam je samo v vaši zavezi zagotovljena boljša bodočnost. Prepričani smo, da mi moramo v prvi vrsti biti Slovani, kajti kdor ni Slovan z vso svojo » dušo, ta tudi ni ne pravi Slovenec, ne Hrvat, ne Srb, ne Bolgar, ne Ceh, ne Poljak, a tudi Bus ne. Danes smo prišli, da utrdimo naše prijateljstvo z vami, da bomo lažje prenašali in odbijali teške udarce svojih starih sovražnikov, starih pravim, kakor je stara naša zgodovina v Evropi. Z veliko tolažbo se bodemo vrnili v svojo domovino, ker smo pri vas našli, da jednako čutite z nami, da so vaše težnje jednake našim, in da imate vi tiste idejale kakor mi. Trdno se tedaj nadejamo, da bodemo v zajemnim podpiranjem in delovanjem pospeševali svoje skupne težnje. S temi občutki bodemo še pogurnnejše nadaljevali borbo za svoj obstoj; in ako nam Bog da in sreča junaška, upamo, da dnevi boljše bodočnosti niso daleč od nas. Vi ste, dragi bratje, uzor domo¬ ljubnega in požrtvovalnega delovanja nam ostalim Slovanom, zato vam želimo iz globočine srca, naj bi Vam Bog blagoslovil J domoljubni trud v prospeh vsemu Slovanstvu. Naj toraj živi nam predragi češki narod na slavo svojo in vsega Slovanstva 1 “ Sedaj je nastopil g. dr. A. Oihalik, navdušen Ceh, ter govori v slovenskem in češkem jeziku. Slovenski se je naučil 4 v slovenskih Trbovljah. Zato mu hvala najprisrčnejša: Preslavna gospoda! Dragi nam gostje in prijatelji! Najprvo vas moram, velečastita gospoda, prositi, da mi oprostite, da se upam govoriti v vašem maternem jeziku, ako- I- 61 l ravno ga nisem popolnoma zmožen in da-si vam je naš jezik tudi znan. A jaz vem iz svoje izkušnje, kako ljubko so mi glasovi našega jezika doneli pri vas na uho, ki sem ne- I I koliko časa bival po svojem poklici med vami, in smem upati, da se tudi vi veselite slišati glas svojega jezika na češki A zemlji, in to tem bolj, ako vas zagotovim, da moje priproste- besede prihajajo od srca in se milo v vaših srcih odmevajo. > * Vselej, kadar se ponuja prilika našemu ljubemu mestu Pragi pozdraviti in v svojem ozidji ljube goste iz daljnih slo¬ vanskih krajev sprejeti, takrat ima vselej naše mesto imeniten praznik, in njegovo slovansko srce od veselja poskakuje v zna¬ menje narodne vzajemnosti in bratske ljubezni. Tudi danes ste videli, kako nam veselje odseva iz oči, a srce radosti kipi; slišali ste v boljšem govoru odkritosrčne besede, s katerimi smo vas pozdravljali, vas drage brate, prihajajoče k nam iz daljine, da bi se prepričali o našem napredku in se radovali zlatega bivališča naše umetnosti. In res mi bode vsakdo pri¬ trdil, da smo od odprtja „Narodnega gledališča“ prerodili svoje narodno življenje in tudi znatno povzdiguoli idejo splošne slovanske vzajemnosti. Kar so naš Kollar, Jungmann in Safarik v duhu gledali ^ kot vabljive in neizvedljive idejale, to se danes resnično ob- istinuje — misel vzajemnega približevanja in spoznavanja cvete na vseh vejah velikega slovanskega debla, in se razodeva v duševnih delih. G. Čihalik sklene govor v češkem jeziku blizo ovako: In vi ste danes pohiteli k nam in s tem zasvedočili pred vsem svetom v zajemnost duha in krvi z nami. Tudi vi ste poslali k nam zastopnike na ta veliki praznik, a ti naj prineso s seboj domu bratom svojim ono navdušenje, katerega ste bili sedaj priče v Pragi. 62 Velikanski napredek nam stopa pred oči! Praga je s svojim gledališčem privabila k sebi toliko potnikov, da je po¬ stala duševno središče vseh Slovanov. Na tisoče in tisoče pot¬ nikov je sem prišlo; lani so bili vaši dragi sosedni bratje Hrvati in Srbi; pred nekaj dnevi je mati Praga pritisnola na srce svoje drage brate iz Amerike, a danes pozdravlja prisrčno tako slavne zastopnike krepkega in nam po usodi tako bliž¬ njega naroda slovenskega. Naj bode to dokaz našega vza¬ jemnega približevanja, nov dokaz naše duševne nerazdružnosti. G. čihalik je želel, da bi Ljubljana v kratkem dobila „Narodni dom“ in si Slovenci omislili „Narodno gledališče.“ Konečno je izrekel: V brzo uresničenje te misli, kakor lepše bodočnosti naroda slovenskega kličem iz globočine srca „Na zdar!“ in „Živio ! u Navdušenost se je po tem govoru razlegala dalj časa po krasni dvorani in slavo klici so doneli v dokaz, kako je go¬ vornik vsem segal v srce. Jaz ta govor priobčujem najbolj radi tega, ker je g. Čihalik, rojen Čeh ga govoril v slovenskem jeziku, v spodbujo, da bi se tudi mej Slovenci znašlo veliko mož, ki bi se učili lepe češčine ter jo konečno tako lepo go¬ vorili, kakor g. čihalik slovenski. Daj Bog Slovencem mnogo slovenskih gg. J. Lego-v in čihalik-ov, takrat se kolo slovan¬ sko utegne vspešnejše sukati. — Za g. Cihalikom je govoril g. dr. Karlovicz z Litve, a v imenu Čehov še je govoril g. Polivka in v imenu češkega akademičnega društva g. Kronbauer. Bratovsko ljubezen mej seboj je pa zlasti povdarjal g. Ivan Hribar, napivši zlati matički Pragi v slovenskem in češkem jeziku. Ta govor radi važnosti objavljamo popolnoma, da slo¬ venski kmetje izvedo, kaj je govoril jeden najvrednejših sinov matere Slovenije. 63 Dragi bratje! Odpravili smo se iz slovenskih krajev v Prago, v ono Prago, katero ljubimo iz celega srca. Prišli smo, da bi se v Pragi, v tem ognjišči češkega življenja in češke moči, z vami seznanili z njenimi krasotami in napredkom češkega naroda. Praga je zares slovansko mesto ; to smo videli na vsakem koraku svojem in to vidimo tudi zdaj. Znana nam je Praga iz opisov, iz knjig in novin. To, kar smo zvedeli o njej, budilo je simpatije naše do nje. In moram priznati, da smo z vsem presenečeni, ker tega, kar smo videli in zvedeli, nismo pričakovali. Toliko do¬ kazov ljubezni do našega naroda, dokazov, katerih smo bili priče od meje pod Krkonoši in do tega središča češkega, je najdivnejše zasvedočevanje zavednosti češkega naroda. Verujte, da so nam solze radosti stopale v oči, ko smo videli toliko lepega bratovstva. Gore in reke nas dele, ali denešnji dan nam je poka¬ pal, da je z duhom in srcem združeno, kar je razdvojila priroda. Zahvaljujemo se glavnemu mestu kraljevine za vse na¬ vdušenje. Pri nas podajemo hleba in soli za dokaz gostoljub¬ nosti, a vi ste nam dali svoje srce. (Sklenil je v češčini.) Velecenjena gospoda! Z veliko radostjo smo gledali, kako bratski so nas pozdravljali vaši bratje na svoji zemlji. Na vsaki postaji so nam izražali svoje simpatije: društva, zbori, gospodje, gospe, dekleta, možje, stari in mladi. Češka Trebova, Chocen, Bardubice, Kolin Češki Brod so nas sprejeli v odprto naročje, a Praga nas pritiska na svoje srce. Praga ni samo „eaput regni", Praga je tudi srce češkega naroda. Dovolite da temu staroslavnemu mestu napijem iz globočine srca v imenu vseh nas, v imenu vsega naroda slovenskega: „Vivat, crescat,' floreat naša slovanska mati, naša zlata Praga!" Po tem govoru našega zaslužnega Slovenca je sledilo burno rokoploskanje in narod je klical: „Slava slovenskemu narodu!" „Slava Pragi!" 64 Važno za vas vse mislim bode in upam da bo vsakega kmeta veselilo, ako podam kratki govor g. Beneša iz Amerike: Gespoda! Z veseljem pojdem preko oceana, ker sem videl, da se spaja kar skupaj spada, bratje in sestre; to je duh časa, kateri nas vodi v naših hrepenenjih. Veliki mož jugoslovanski mi je na mislih, mož, ki goji v sebi misel o združenji — Slovencev in Hrvatoy. To je J. J. Strosmajer škof v Djako- varu. Bodi mu čast in slava! ,,Živio Strosmajer 1 “ Z veseljem smo sprejeli ta govor in čestitko na slavnega škofa. — Akademičnemu društvu se je zahvalil dijak Žnidaršič, Slovenec, za požrtvonalnost ki jo Cehi kažejo do Slovencev, zlasti da pospešujejo pri mladini učenje češčine. Sedaj so pa Slovenci izpeljali posebno ovacijo g, I. V. Legu. Ta gospod je navdušen Slovan; Slovence podpira pri vseh podvzetjih, prizadeva si spajati Cehe s Slovenci, ter tudi goji slovenstvo na češkem. Ko je namreč g. I. Hribar napil g. I. V. Legu, vzdignoli smo se vsi in jednogiasno izkliknoli: „Slava Legu !“ „Živio Lego!“ Dva Slovenca ga potem vzdig¬ neta in ga nosita po celi dvorani; a mi vsi smo ga najpri- srčneje pozdravljali. Konečno mu pa druzega ne želimo kakor : Bog ga naj živi na mnogaja leta. Potem se je g. Lego za¬ hvalil za čast, mi pa smo trčili na njegovo zdravje. A rav¬ natelj g. Lepa? je za nicoj sklenil slavnostni večer z govorom: „Dragi bratje! Zemlje češke, slovenske in še druge, ki so danes pod žezlom habsburškega doma, bile so nekdaj spojene v vladiko- vini Metodijevi. Ideja sv. Metodija je bila, da bi rasla in se širila naša vzajemnost. V njegovi vladikovini je gospodarila ravnopravnost; on je dajal Slovanom, do česar so imeli oni pravico, in vender ni jemal Nemcem, kar je njim spadalo. 65 Ideja Metodijeva, ideja jednakega prava, je ideja slovanska. Delajmo, da se uresniči v celem obsegu za vladanja Nj. Vel. cesarja Fran Josipa I., čegar rojstni dan bodemo jutri obhajali. Naj živi naš cesar in kralj Fran Josip I. a po njem ideja slovanska, jednako pravo vseh narodov cesarstva. Sedaj smo vsi vstali in stoje z gromovitim glasom za¬ peli: „Bog ohrani, Bog obvaruj —Nam ces arja Avstrijo!“ Vsi kakor prerojeni smo zapustili „Meštansko besedo" in se podali na svoja stanovanja, kjer so nam vrli Cehi pre¬ skrbeli postelje. * * * Na stanovanji, ki je bilo meni odločeno, je bil tudi še drugi potnik: Josip Karner iz Jarenine, vrl Slovenec. Ta je pač vsestransko znal kratkočasiti svojega znanca. Hvaležno ga zato omenjam v svoji knjigi. Na Hradčini. Dne 18, avgusta. Z veselimi čuti se drugo jutro jamemo zbirati okolo 8. ure v „Meštanski besedi". In zakaj bi nas veselje ne navdajalo? Saj je bila, rekel bi, cela Praga z blizo 250.000 prebivalci na¬ vdušena za nas, le tu in tam nas je kak zagrizen Nemec po¬ gledal po strani. Vse novinarstvo je gledalo na nas in opazo¬ valo vsako stopinjo našo. „Pokrok“ je zlasti pohvalno pisal o našem pesniku, g. Simonu Gregorčiču. Veselilo me je, kakor tudi vsakega zavednega Slovana, da je „Pokrok“ pohvalno omenjal tudi našega slavnega slovenskega delavca za prospeh roda slovenskega gospoda J. Hribarja, in vrlo vredovanega „Slovana“ po izvrstnem mladem profesorju g. Anton Trsten¬ jaku. Veselilo nas je, da so tudi inostranski listi pisali o našem potovanji in bivanji v Pragi. Konečno so nas veselili številni 5 66 telegrami iz mnogih pokrajin naše mile domovine, kakor tudi iz Peste. Zakaj bi se toraj ne bili z veselimi čuti zbirali, ker smo zaničevani in prezirani Slovenci dospeli vendar enkrat na dan. Češke časopise, kakor: „Politik", „Češko politiko" in „Pokrok" smo si za spomin marljivo kupovali. * * * Z lepimi trobojnicami okrašeni, zapustimo okoli 9. ure „Meštansko besedo" in gremo mesto si ogledovat. Dve mesti imamo, kateri bi moral vsak Slovan, vsak Slovenee z velikim spoštovanjem izgovoriti: Moskva in Praga. Kar je Rusom Moskva, je nam avstrijskim Slovanom Praga. Prage ne nazivljemo zastonj in po krivici — zlata Praga. S tem pridevkom označuje žilavi in neustrašljivi Čeb njeno staro¬ davno slavo in tudi krasoto leže njene, da se pač v tem oziru ne more meriti z njo nijedno mesto v Evropi. Za voditelja in tolmača smo imeli jednega izmej najime¬ nitnejših — duhovnikov č. g. Ekerta, navdušenega Čeha in Slovana, ki nam je bil celi čas našega bivanja v Pragi zvest vodnik na vseh sprehodih, ter nam razlagal vse znamenitosti. G. Ekert je izvrstno podučen o zgodovini češki, zatoraj smo se ga tembolj veselili in pazno poslušali. Za spremstvo smo imeli tudi mnogo drugega češkega občinstva, katero je kar drlo za nami in se ponudilo za kratkočasenje. * * * Od „Meštanske besede" smo krenili po Ferdinandovi cesti mimo »Narodnega divadla" katerega znotranje prostore videti smo se že jako veselili. Ko smo potem od narodnega gleda¬ lišča storili nekaj stopinj, bili smo na „Františkovem obrežji". Od tod smo zapazili sliko, s kakoršno pravijo se ne more po- 67 našati nijedno glavno mesto evropsko, in to je glavni uzrok, da je Praga, kar se tiče lepote 5. ali še morda celo 4. mesto evropsko. Vidimo namreč Malo stran s kraljevskimi Hradčany. To je imelo na nas velik utis. Pred nami se vije široka Vltava, na desno je pa pripeta s trdnim Karlovim mostom s 16 oboki, na levo se dviga iz nje prekrasni Strelski otok, kjer nad obema visi most. Na strani brega se dvigajo v zrak: Petrin, Strahov, Kraljevski Hradčani in Belveder, naposled še z brega moli zelena Letna. Res, pogled na Hradčany, zlasti na kraljev¬ ski grad je najveličastnejši, nad njim se vzdigajoea stolnica sv. Vida nas kar očaruje. Sedaj smo na kamnitem, močnem Karlovem mostu s 16 oboki, ki vodi čez široko srebropeno Vltavo (Moldavo) v Malo stran. Karlov most pozidan 1. 1357 je dolg 4 96 88 m a širok 10‘27 to imajoč mnogo ogromnih spomenikov, a najbolj nas je zanimal spomenik sv. Janeza Nepomučana na sredini mosta. Na desnej strani, ko se gre v Malo stran, so vzidani ostanki sv. Janeza Nepomučana, kar smo s častjo poljubili. Od tod so s. Janeza vrgli v Vltavo, radi tega, ker ni hotel razglasiti kar se mu je kraljica spovedovala. Zdihnol sem: o ti srebro- pena Vltava, ti si posvečena s truplom svetnika! Sedaj pridemo po Ostruhovih ulicah, in tako smo kmalo na slavnih Hradčanih, od koder so se ravno peljali od sv. maše visoki dostojanstveniki radi godu Nj. Vel. svitlega cesarja. * * * Vhod v kraljevski grad bil je nam prost. Večji je in prostornejši nego-li na Dunaji. Dvorane njegove so: dvorana za kronanje, vladislavska, nemška in španska, katera poslednja je jedna največjib dvoran v Evropi. Najlepša dvorana je španska, v nji gori 2300 sveč, ker s plinom ne smejo v takem poslopju svetiti in meri 1035 □ m. Sezidali so jo za 5 * 68 časa Rudolfa II. Tukaj so se obhajati dvorni plesi in zabave. Da bi se slišalo, kako tukaj glas odmeva in odbija, zapeli so naši vrli pevci na sredini dvorane: „Lepa naša domovinah' A v dvorani za kronanje so zapeli: „Otok bleski!" Iz vladi- slavskega dela gradu moli proti mestu kratko krilo, kjer je v drugem nadstropji „Oeška pisarna", od koder sta bila dne 23. maja 1618 namestnik Martinic in Slavata z pisarjem Fa- bricijem vržena z okna 16m globoko; a prileteli so na gnoj ter so vendar zdravi pete odnesli. S strahom smo gledali z okna v jamo. Iz kraljevskega gradu so nas vodniki tirali okolo cerkve sv. Yida. A ko bi radi že v njo stopili, nam še ni bilo do¬ voljeno, ker hoteli so nam popred pokazati tik cerkve sv. Vida ležečo cerkvo sv. Jurija, kjer je grob sv. Ludmile in še drugih. S svetim strahom smo ogledovali te prostore in s častjo poljubili oni kraj. Iz te smo se podali v velikansko stolnico sv. Vida, naj¬ večjo cerkev izrnej 60 v Pragi. Zidana je v gotiškem slogu in še sedaj k zadnjim vratam stavijo lep kos, in kadar se to iz¬ gotovi, takrat pa se bo štela k najlepšim delom svetov¬ nim. Legenda najstarejša o sv. Vaclavu pripoveduje, da se je ta hiša božja postavila in posvetila za časa Boleslava I. in se položili v njo ostanki sv. Vida mučenika. Podobo stare cerkve je popisal nek Kozmas in pravi, da je bila podobna rimskim. Prvokrat je pogorela 1. 1090, a čez 7 let postala je spet ob¬ novljena. L, 1142 je bil zopet velik požar. Stara hiša božja se je ohranila do dobe g. Jana Luksenburškega. A naposled so si izmislili postaviti glavno in velikansko hišo božjo po okusu francoskem v gotiškem zlogu. Prvi kamen se je položil 1. 1344. Toliko v kratkem o zgodovini, katero sem posnel po razlagi g. Ekerta, kakor tudi naslednje. Gosp. Ekert nam je velikansko cerkev lepo opisal 69 ter nas vodil po celi hiši božji, za kar sem mu seveda prav hvaležen in upam tudi vsi sopotniki. Sedaj si pa v kratkem oglejmo in površno opišimo zno- trajni snov stolnice sv. Vida: Kapela sv. Vaclava se je končala 1. 1856. Tukaj je grob sv. Vaclava. V kapelo vodijo z železom omrežena vrata. Stene v kapeli so izpeljane iz samih dragih kamnov: ametist, jaspid, karneol, chrysoprasy in chalcedon, kateri so v steno vzidani, nad njimi so drage slike umeteljne vrednosti. Podobe kažejo gospoda Krista in sv. Vaclava. Ostanki sv. Vaclava leže v nadgrobku iz marmora. V tej kapeli so se oblačili pred kronanjem kralji, nad njo se kaže kraj, kjer se hrani krona čeških kraljev. L. 1867 je bila ob¬ novljena. V hodu sta marmornata nadgrobka Popela z Lob- kovic (1590) in v levo hrabrega Slika, kancelarja Karla VI. (1723). Kapela sv. Vaclava je vsakemu Cehu mila in draga, kjer počiva jeden izmej največjih mož češke zgodovine. Tudi nam Slovencem naj bo draga, zlasti potniki se bodemo z ve¬ seljem na njo spominjali. Kapela Martiniceva: V njej se nahaja krasni marmor¬ nati altar, ki sodržuje 60 slik iz življenja Jezusa. Altar je kupil in cerkvi sv. Vida daroval dr. Adolf Wurfel za 20.000 zl. Pod oknom vidimo spominke Jaroslava in Martinica. Kapela sv. Simona in Jude je nastala pod kraljem Ru¬ dolfom I. Habsburškim (1. 1807)'. Na altarji je meden in zlati križ zgotovljen v 17. stoletji od Pakeno. Telo Kristovo je iz eedrovega lesa zgotovljeno 1.1589. Dalje je kapela Valdšteinska ali sv. Marije Magdalene. Najimenitnejši spomin za nas v cerkvi sv. Vida pa je grob sv. Janeza Nepomučana. Grob je iz čistega srebra in tehta 37 centov, v vrednosti 210.000 zl. ter zgotovljen v 70 1. 1736. Nad grobom kleči sv. Janez Nepomučan v velikosti človeški. Kapela sv. Janeza Nepomučana: V njej se nahajajo ostanki sv. Vojteha, prineseni v Prago 1. 1039 za voj. Breti- slava. Na tem altarju stoje podobe patronov čeških: sv. Voj¬ teha, Vaclava, Vita in Wolfganga. Pod oknom je spomenik hrabre Ludmile iz Dube in nadškofa praškega, kardinala Jana Očka z Vlaš (t 1380). Slikana okna je daroval dr. Wurfel. Kapela Sternberška. Slika notri kaže na obleganje Prage od Prusov 1. 1757. Na desnej je spomenik kralja Oto kara I. (|1230). V drugem nadgrobku počiva srce Budolfa II. (f 1612). Pod tretjim počiva Oldrich Pancer, a pred altarjem krije nad- grobek L. kr. Sternberga (1745). Slikana okna je daroval biskup dr. Prucha (•f' 1883). Altar sv. Vida je krasno delo. Najkrasnejša je podoba njegova od Josip Maksa. Pred altarjem odpočiva 14 škofov od časa Karla IV. Velike marmornate plošče pokrivajo grobe. Kapela sv. Ludmile. Altar sv. Ludmile se mi je posebno prikupil. Podoba njena se je izgotovila h 1845 v Bimu z ka¬ tarskega marmorja od E. Maksa. Kupila jo je cesarica Marija Ana za 4000 zl. ter jo darovala stolnici. Na desni je grobni spomenik Bretislava I. (fl055) sina Odricha in Božene. V levo odpočiva Spitihnev (f 1061) sin Bretislava I. Kapela sv. Janeza Krstitelja. Ima lep altar iz marmorja v gotiškem slogu. Podoba sv. Janeza je od Leveha in sv. Cirila in Metodija od Mylsbeka. Na desnej je spomenik nadgrobni vojvoda Bretislava II. Dalje odpočiva Brus Mohelniški nadškof v Pragi. V levo je nadgrobek Borivoja II. Dalje leži tukaj Martin Medek, nadškof pražki. H kapeli Kinsk^ je lep altar napravljen od Antonina hr. Kinsky. Tukaj odpočivajo nadškofje ; Prichovsky, Vaclav L. Chlumčansky (f 1830), Alojzij Kolovrat- Krakovsky (f 1833), Starbek (f 1838) in Alojzij Jan Schrenk 7.1 (t 1849). Dalje je marmornati nadgrobek kr. Vratislava z Pernšteina, kancelarja Eudolfa II. Kapela sv. Sigmunda z altarjem njemu posvečenim. Tudi tukaj je nekaj spomenikov. Prezbiterij je silno krasen. Razširjen je bil 1. 1873 ter bogato z marmorjem okrašen. Glavni altar stoji 30.000 zlatov. Cela cerkev je umetno in mojstersko delo, ter vsak kos priča najstarejšo zgodovino, zgodovino, v kateri je shranjena še zlata doba slovanstva. Krasne so in umeteljne vrednosti sli¬ karije, kakor na steno tako tudi na steklo, česar se ve da mi ni bilo možno vsega zabeležiti si. Samo vskliknem še sedaj: Taka si toraj zlata, stostolpna matička Praga! a tudi mi Slo¬ venci smo pri njenem ogledovanji postali ponosni in rečemo: tudi — naša si. Tako smo samo površno si ogledali to krasno nadškofij¬ sko cerkev sv. Vida in rečem, da veliko krasnejša še bode, kadar se popolnoma izgotovi. Z blagimi in radostnimi spomini zapustimo to prekrasno zgradbo, upaje, da nam jo spretnejše pero natančneje popiše. Sedaj smo se podali po Marijanskih zgradbah v Bel- veder, črez Brusko po železnem mostiču in potem k obedu. Popoludne pa radi vtrujenosti nismo skupno si ogledali mesta, nego v majhnih skupinah smo se razpršili po celem mestu, ter si nakupili spominkov iz Prage kakor na pr. plan od Prage, albume in drugo drobnjavo. Zvečer so pa nekateri šli v narodno gledališče k pred¬ stavi v čast rojstnemu dnevu Nj. V. svitlega cesarja Pran Josipa I. Kateri pa nismo imeli črne za to pripravne obleke, pa smo krenili v „Meštansko besedo", kjer je bil koncert v čast Slovencem pod kapelnikom g. Novakom od raznih čeških skladateljev. 72 Ko smo stopili v dvorano je godba zaigrala „Naprej“ kar se je moralo nekaj krati ponavljati. Na mizah so pa ležali vsporedi v sledečem: Meštanska beseda v Praze. Hudebni Produkce na počest bratfi Slovincu poutnikfi do „Narodniho divadla“ odbyva se 18. dne mesfce srpna 1885 o 8. hod. večer. Provede civilni kapela za osobniho rizeni kapelnika pana Novaka. P o r a d: 1. Ouvertura k opere „Hadačka z Boissy“ 2. Trasa k. („Maty sprymar.“). 3. Slovansky tanee čis. IV. 4. Mazurka z baletu „Exeelsior“. 5. Ouvertura „Byvali Cechove". 6. Valčiky. („Touha“.). 7. Smeš z narodnich pisni. 8. Obraz češke budby nejnovejši doby . 1. Smetana: Libuše. 2. Dvorak: Slovansky tan ce čis. I. 3. Smetana: Sextetto z Prodane nevestj. 4. Hrimaly: Zakleti princ. 5. Sme¬ tana: Ukolebovka z Hubičky. 6. Dvorak: Selma sedlak. 7. Biodek : V studni. 8. Dvorak: Slovanski taneč čis. VIII. 9. Hrimaly: Za¬ kleti prine. 10. Smetana: Ijibuše. 11. Smetana: Hubička. 12. Sebor: Zmarena svatba. 13. Dvorak: Ouvertura k „Tylu“. 14. Zakončani. Zajc. Hoznourek. Dvorak. Provaznik. Sebor. Novak. Novak. 73 9. Slovanska ouvertura.Tittl. 10. Na jezere. Slovanska pisen. Solo pro zpev. 11. Smeš ze slovanskych pisni.Krasa. 12. Pochod z »Prodane nevesty". To je češki vspored za ta večer, katerega so Cehi točno rešili in nas s tem prav kratkočasili. Ta večer je pa bil tudi za nas imeniten, radi tega, ker so naši pevci tukaj prvič nastopili in s svojim petjem kar očarali Cehe. Peli se: »Domovina, mili kraj", „Pozdravljam te gorenjska stran 1 *, „Pod oknom 11 , »Napoleon", „Tam stoji Ljubljanica". V imenu »Kytare“ se je zahvalil g. Ryba. Mi smo se ta večer vsi pošteno veselili in se polni bla¬ ženosti podali na svoja stanovanja, da se odpočijemo od dnev¬ nega bojevanja in ogledovanja. Sanjali pa smo o slavnem Hradčinu in prekrasni cerkvi sv. Vida. V mestni zbornici. — Pri g. V. Naprstku. — Banket v čast slov. pis. Matiji Majanju Ziljskemu. Dne 19. avgusta. V sredo dne 19. avgusta smo se spet ob 8. uri zjutraj zbrali v »Meštanski besedi 11 , kjer nas je čakal češki odbor. Odtod smo se podali po Prikopih in Železni ulici v „Staro- mestno zbornico 11 , kjer smo bili že naznanjeni. Tamkaj so nas navdušeno pozdravili z „ Zi v i j o “, „Na zdar", in „Slava!“ Dr. T. Crny nas je v imenu Cehov prisrčno pozdravil z nasled¬ njim govorom: Velecenjeni bratje! Iz daljnih krajev domovine •* svoje, od obalov sinjega jadranskega morja ste prišli obiskat našo kraljevsko češko Prago, da si razun drugih znamenitosti ogledate tudi našo — muzo, oni tempelj muz, katerega si je narod naš sam postavil s pridnostjo in požrtvovalnostjo. Meni je čast da Vas pozdra- 74 vim, bratje, v tej zgodovinski zgradbi, staroslavni zbornici, ki je bila priča veliko veselih dogodjajev, a ob jednem tudi žali Bog premnogo nezgod. In vse te nezgode smo mi možato prenašali. Vi ste, predragi bratje, kakor mi, najdalje postavljevi na mejo tujih narodov. Mi, kakor vi, moramo vedno stati na straži in se boriti v trdem boji za obstanek svoj in ohra¬ nitev materinega jezika. Zatorej se ni čuditi, da se z vzajemno ljubeznijo oklepamo jeden druzega kakor pravi bratje, ter skupno čutimo vse žalosti in veselje, ter da je vsa naša borba le za obstoj naše narodne samostalnosti. Želim vam, bratje, popolno in brzo dosego vseh vaših teženj in namenov ter Vas vse pozdravljam najprisrčnejše v imenu kraljevske Prage, za¬ gotavljajo Vas naše bratske, prave slovanske ljubezni. Županove besede so nam vsem potnikom silno v srce segale. Zahvalili smo se mu z gromovitim: „Slava zlati Pragi!“ „Živijo župan dr. Orny!“ V imenu nas se je ginjeno zahvalil naš imenitni Slovenec g. Ivan Hribar, mestni odbornik ljub¬ ljanski, v naslednjem: Velecenjeni g. župan! Zahvaljujemo se Vam, velecenjeni g. župan kraljevske, zlate in slovanske Prage za sijajni, bratovski sprejem, ki ste nam ga priredili v tem glavnem mestu slavne češke kraljevine, da nam ne bode nikdar izginil iz naših src. Ta lepa, zlata, slovanska Praga je v najnovejšem času postala Meka vseh Slovanov, kateri so Vas, bratje, prišli obiskat iz vseh slovan¬ skih pokrajin v Avstriji, z Ogrskega, Hrvaškega, Poljskega, da še celo iz prekoočejanskih dežel daljne Amerike, da bi se razveselili na vašem zvestem slovanshem srcu, katero bije z jednako ljubeznijo za vse slovanske rodove, veseleč se njih vspehov in tožeč o njihovi nesreči. Mi Slovenci, kateri smo 75 v Aystriji najdalje na jug postavljeni, borimo se neprenehoma, da bi si ohranili svojo narodnost. Tudi mi smo se ravno tako kakor vi prebudili iz težkega spanja na tisti način, po izgledu, katerega ste nam vi dali, in mi se nadejamo, da konečno do¬ sežemo pripoznanje naših pravičnih prizadevanj. Prišli smo v vašo P nago, katero pravljica iz starodavnih časov imenuje „Zlato .Prago 11 , o kateri vsi slovanski rodovi govore le s spo¬ štovanjem, da bi videli spomenik, katerega si je sozidal narod vaš v svoji požrtvovalnosti. V imenu Slovencev in Hrvatov se Vam, velecenjeni g. župan, prisrčno zahvaljujem za sijajni sprejem, želim češkemu narodu najboljšega uspeha in Vam kličem iz globine srca gromoviti „Zivela zlata Praga in njeni župan! Po tem govoru našega slavnega Slovenca je po dvorani jednoglasno zadonelo : „Živela zlata Praga!" „Slava dr. Ornemu 1“ Sedaj je g. župan vprašal po našem divnem pesniku g. S. Gregorčiču. Zato pelja g. župana A. Trstenjak v celo zadnjo vrsto, kjer je naš slavni pesnik stal, ter mu ga predstavi. Župan je rekel g. S. Gregorčiču: „Jako me veseli, da Vas osebno vidim, ko so mi Vaše poezije že znane." Sedaj proži g. župan dr. Crny g. Gregorčiču roko in ta se mu prijazno pokloni. Dalje smo bili predstavljeni g. županu vsi ostali pot¬ niki. Potem smo si ogledali dvorane staromestne slavne zbor¬ nice. Okolo vodil je nas je sam dr. Cerny s svojimi svetovalci. Za tolmača je bil mestni tajnik g. dr. Maly. V prekrasni dvo¬ rani so napravili g. dr. černemu naši, pevci veselje s tem, da so zapeli „Otok bleški“, a y stari dvorani so zapeli „V go¬ renjsko oziram se skalnato stran-!" Za spomin smo dobili knjigo: „Pruyodce po radnici starometske" s tremi lepimi sli¬ kami. Potem smo se morali za spomin vsi podpisati. Konečno smo si ogledali slovečo astronomsko uro, katero je naredil 1. 1490 magister Hanuš. Mnogo let bila je zapuščena, dokler 76 je v najnovejšem času niso popravili. Na nji so zaznamovane ure od 1—24. Prva ura začne s solnčnim zahodom. Ona kaže razun tega mesece in dneve, menjanje lune in se druge astronomske prikazni. Ko bije ura 12, odpro se dve oknici nad uro in prikaže se 12 apostolov, zaporedoma stopajoč jeden za drugim po hodniku oken, konečno pride Jezus in poblagoslovi. Na jedni strani ure stoji smrt in zvoneč kima nekemu človeku, ki zraven nje stoji. Pravljica pravi, da je to neki Žid, kateri bi se rad z vrečo denarja odkupil, a ne more. Vrhu kazalcev je postavljen petelin ki po vsaki uri kaj živo zapoje. Eedka umetnost! Mi slovenski potniki se je nismo mogli dovolj na¬ gledati in načuditi. Glasen smeh se je slišal mej vsem občin¬ stvom, ko je petelin zakukurikal. Že radi te astronomske ure ne more nijednemu žal biti, kateri je obiskal Prago; kaj še le, ako si premislimo vse druge reči. Staromestna zbornica je toraj jedna najkrasnejših palač v stostolpni slovanski Pragi. Prenovljena je bila od 1. 1840—1848, v gotskem zlogu. Z veselim in navdušenim srcem zapustimo mestno zbor¬ nico, kjer so nam desnico prožili najimenitnejši Cehi. Bivanje tamkaj in g. dr. Gerny vrli župan, zasljužlivi mož in navdušen Slovan, nam ostane v hvaležnem in najlepšern spominu na naše potovanje. Zatoraj slava dr. Cernemu! Bog ga živi mnogo let v prospeh naših bratov Cehov! * * * Vsak hip smo kaj zanimivega in lepega našli in ogledo¬ vali. Praga ima ulice široke in snažne, a cerkve izborno za¬ nimive, hiše in palače prekrasne. Od stare mestne zbornice so nas peljali v Tinjsko cerkev, katera se šteje mej najlepše v Pragi. V nji smo občudovali lepa kipa naših sv, blagovestnikov Cirila in Metodija. Žal da Tl nisem zamogel dobiti o tej cerkvi zgodovinskih podrobnostij. Od Tinjske cerkve smo obiskali Rudolfinje. Rudolfinje je jedna najnovejših palač v Pragi. Notri smo se morali vsesti po stoleh. Rudolfinje je celo nova zgradba, v nji je konzervatorij, glasbena višja šola ter slikarska šola z galerijo slik. Tukaj je vodja g. prof. Jos. Foerstner na ogromne orgle nam v čast zaigral nekaj slovenskih melodij, tako da smo se topili veselja. Ze je minula ura 12, ko krenemo iz Rudolfinja v obrtni muzej g. V. Naprstka v poslopji „U Halankfi-'. Sicer je takrat iz Rudolfinja mej našo čredico prišla nekšna majhna zme¬ šnjava, ker nismo iz Rudolfinja šli skupno, nego tropoma, a oni, ki so bili zadnji, niso znali za prvimi, in so postali zlasti Hrvati nekaj nejevoljni, dva izmej nju je pisatelj te knjižice potolažil s tem, da je k sreči pri sebi imel vspored bivanja Slovencev in Hrvatov v Pragi, ter jima razložil natančno, kamo so odrinili naši sopotniki. Potem smo se res našli pri vrlem domoljubu g. V. Naprstku' 1 . Na muzeji vihrale so češke za¬ stave, in pri vratah je nas s svojo odlično soprogo pričakoval g. V. Naprstek, ki nas je kaj prisrčno vzprejel in odpeljal v muzej, v katerem so bile nastavljene domoljubne gospodične, mlade deve, ki obiskovalcem ljubeznivo in prijateljsko vse zna¬ menitosti kažejo in razlagajo. Y muzeji smo občudovali starinske reči in tudi nove. In da ne pozabimo, muzej g. Naprstka ni kak muzej, katerega bi vsi skupaj vzdrževali, nego je privaten; blagi g. Naprstek ga sam vzdržuje. Ko smo si vse natančno ogledali in občudo¬ vali marsikatero starinsko reč, smo “še bili povabljeni v zadnjo sobo, kjer je velika knjižnica in čitalnica. Tamkaj je shranjenih na tisoče knjig, da si jih sme vsak popotnik ogledati. V knjižnici sta nas že pričakovala oba zakonca. Tukaj moram javno pred vsem svetom pohvaliti gostoljubnost 78 g. Naprstka. Gospa nam je postregla s češkimi „kolači“ a gospod z okusnim vinom. Oba, kakor tudi strežnice so nas v enomer silili rekoč: ako se Vam poljubi, prosim vzemite! Mi smo se taki gostoljubnosti čudom čudili. V začetku si skoraj nismo upali seči po ponudenem; a potem zapazivši nekakovo žalost na obrazih vrlih in plemenitih Čehinj, smo pa res z veseljem segali po „kolačih“ in vinu, tako, da smo postali precej živahni. Za preljubeznivi pozdrav in gostoljubje se je zahvalil g. Ivan Hribar. Potem so naši pevci zapeli več slovenskih pesni, kar se je plemeniti gospej jako dopadlo, tako, da je pevovodjo poprosila za slovenske napeve, kar je upam tudi že dobila. Konečno sta oba željo izrazila, da se v »spominsko knjigo“ vsi brez izjeme podpišemo, ker to bosta kot drag zaklad hranila. Podpišite se, sta prosila: In mi smo to zares tudi z veseljem storili, ter se s tem ločili od gosto¬ ljubnega g. V. Naprstka in soproge njegove, katera sta mej vratmi stala ter vsakemu iz mej nas prijazno desnico prožila rekoč: da se vidimo še kedaj, oglasite se tukaj i. t. d. Nam pa ostane spomin na gostoljubnega g. V. Naprstka celo živ¬ ljenje nepozabljiv. Bog ga živi mnoga leta na korist dežele češke! * * * Od g. V. Naprstka smo se podali k skupnemu banketu v hotel Sas, katerega smo priredili M. Majarju Ziljskemu, rodo¬ ljubu slovenskemu. Sešli smo se ob 2. popoludne. Bila je blaga misel, da so to storili naši vodje, zlasti g. Ivan Hribar, kateri je rekel mej potjo, da ne smemo, ko pridemo v zlato Prago, zabiti svojega dragega rojaka in za¬ služnega pisatelja preč. g. M. Majarja Ziljskega, in da ga naj povabimo na banket. Takoj prve dni sta obiskala gg. Hribar in A. Trstenjak blagega rojaka v Šolskih ulicah, v celo ne- 79 znatni hišici, kjer mu streže stara Čehinja. Veselilo ga je ob¬ iskovanje naših gospodov; ginjen je popraševal, kako je na Slovenskem, in ko sta ga povabila na banket, je odgovoril: da bode v duhu vedno mej nami, vendar radi bolnih oeij mu ni možno se ga udeležiti. Na banket so bili povabljeni odborniki praškega po¬ zdravnega odbora in zastopniki češkega časnikarstva, zlasti listov: »Narodnih Listov", Pokroka" in »Politike". Vseh nas je bilo nad sto. Slavljenec nam je poslal poseben list pisan od lastne roke, tresoče se roke; to pismo je za nas dragoceni zaklad. Mej govorniki je prvi govoril preč. g. J. Modic, župnik v Prihovi, ter nazdravil slavljencu: »Dragi bratje Čehi, Hrvati in preljubi moji rojaki Slo¬ venci ! zastopajoči celo našo milo Slovenijo. Tisoč dolgih in še več let je poteklo, odkar sta prišla solunska brata sv. Ciril in Metodij mej Slovane. Sveta brata sta dve svetli zvezdi na obzorji slovanskem. Za Bogom sta onadva največja dobrotnika vsemu Slovanstvu. Donesla sta Slovanom dve dobroti: sv. vero Kristusovo in sladko materino besedo pri očitni službi Božji. Sedaj se je začel za Slovane čas napredka in prosvete. Slovanska liturgija se je veselo glasila po Božjih hišah. Slo¬ veni so bili veseli slišati velika čuda Božja v svojem materinem jeziku, piše ruski letopisec, stari Nestor. Slovani so bili jedini, složni in srečni, bila je zlata doba Slovanstva. Pa le kratek čas; nemila usoda jih je razcepila, nastala je nesloga; nepri- jateljem je pa bilo lahko pogaziti Slovane. Posebno Slovencem se je slabo godilo. Slovanska liturgija se je odstranila; slo¬ vanski jezik je bil zaničevan ne samo v cerkvi, nego tudi v javnem življenji. Slovenija je pretakala gorke solze, in še sedaj si jih ni otrla, zlasti pri nas na Stajarskem in Koroškem. 80 Gospoda moja! To so Vam bili tužni časi, časi zloglasnih Vihingov, duhovnih in posvetnih. Toda Hrvat pravi; Svaka sila do vremena. Slovanom je prisijalo milejše solnce, toplejši veter jim pripiha. Vstali so ^ novi apostoli ideje slovanske in vzajemnosti. Vstali so budi¬ telji slovanskih narodnosti. V Cehih Jungmann, Šafarik, Palaek/; v Hrvatih slavni Gaj. V Slovencih: Na Kranjskem Vodnik, Preširen, Bleivveis; na Koroškem Jarnik, na Štajarskem nepo- F zabljivi škof Slomšek. Slomšek je za prebujenje Slovencev ne samo na Štajerskem, nego tudi na Kranjskem in Koroškem, sploh po vsem Slovenskem toliko storil, da zasluži biti imeno¬ van drugi —Metodij slovenski. In na strani slavnega Slom- šeka je vedno deloval naš slavljenec g. Matija Majar Ziljski; on je bil ljubjenec Slomšekov. Z besedo in pismom je budil Slovence kličoč jih, da naj vstanejo iz dolgega spanja. Majar je jeden najvrednejših in najzaslužnejših buditeljev slovenskih. On je ogromno veliko storil za idejo vzajemnosti slovanske. Bog živi, ohrani in blagoslovi g. Matijo Majarja še mnogaja Ijeta! —“ Ljubljanski pevci so zapeli „Mnogaja leta!" Potem je g. Anton Trstenjak nam prečital g. Majarjev list, v čijem se rojakom svojim prisrčno zahvaljuje za čast. Pismo, katero smo si vsi ogledali z velikim spoštovanjem, se ^ ovako glasi: Slavnostnemu odboru! Lepo se zahvaljujem za čast, da ste me povabili na sve¬ čanost. Oprostite, da ne morem priti; ali jednako se z vami yeselim in radujem. Celo življenje svoje sem se trudil, v vseh svojih spisih in knjigah, katere sem na svetlo dal, da bi se slovanski jeziki približevali in da bi se slovanska plemena bližje spoznala. To se zdaj godi in me neizrečeno veseli, zato: Slava Bogu na nebu in mir ljudem na zemlji, kateri so do- i 81 brega srca! Na zdar in slava Vam, panove vlastenci čechove in vam, domorodni Slovenci! V zlati Pragi, dne 18. avgusta 1885. Matija Majar Ziljski, s. r. To pismo si hranimo zevedni Slovenci kot dragi spomin na našega velezaslužnega rojaka. Ne morem si kaj, da ne bi navedel imenitnih in navdušenih govorov raznih govornikov, da priprosti kmetič, kateri nima pri¬ like si omisliti „Spomenika", tudi vsaj poglavitne reči izve. Zato mi naj blage volje oprosti mladi in nadepolni pisatelj „Spomenika“, prof. g. Anton Trstenjak, da govore, ki sledijo, vzamem iz njegove prekrasne knjige, vredne da bi kinčila knjižnico vsakega zavednega Slovenca; saj to ne storim iz dobičkarije, nego iz ljubezni do priprostega stanu, kateri želi tudi vedeti kaj o lanskem imenitnem romanju. Po prečitanji pisma g. slavljenca, je g. A. Trstenjak napil češkemu novinarstvu, po „Spomeniku“ takole: Velecenjena gospoda! Jako tožne čase je preživel slovenski narod, čase, v ka¬ terih bi bil vsak drug narod poginil. Nismo se v šolah smeli oglašati slovenski in tudi ponašati se nismo smeli s syojiin slovenskim imenom. Tlačeni, zatirani in zaničevani smo pre¬ živeli tudi to dobo. Tudi nam je napočila zora, doba probu- jenja, začeli smo se zavedati sebe, svojega Slovanstva, čemur je najlepša priča naš prihod v Prago, ko si podajemo roke z vami Slovani in si tako utrjujemo vzajemnost. Tukaj smo da¬ nes zbrani zastopniki raznih slovanskih plemen: Slovenci, Hrvati in Cehi, kateri se čutimo vsi ude velike slovanske do¬ movine. In komu se imamo zahvaliti za probujenje? Dragi bratje! Velemoči so, katere s človeštva odtrgavajo sužnji jarem; velemoči so, katere brez prelivanja drage člo- 6 82 veške krvi osvobajajo narode. Te velemoči niso mnogoštevilne, mogočne armade, in vender imajo prvo mesto v kulturni zgo¬ dovini. Ta velemoč je časnikarstvo. Časnikarstvo je pri nas Slovencih vzgojilo hrabre junake, kateri so po vseh slovenskih pokrajinah budili slovenski narod; ono nam je prižgalo prvo luč naše slovanske zavednosti. V naši sredi imamo danes tudi zastopnike češkega časnikarstva, katero s svojo važnostjo in izobraženostjo more tekmovati z vsemi narodi v Evropi, češko časnikarstvo ima z nami jednake namene: širi spoznavanje slovanskih narodov, širi blažilne ideje, s katerimi preporaja društveno življenje. Blagor domine, blagor vsega Slovanstva, bratovska ljubezen in vzajemnost vseh Slovanov, te zlate be¬ sede so zapisane že od nekdaj na neomadežanih zastavah češkega časnikarstva. Toraj naj živijo zastopniki češkega čas¬ nikarstva, naj živi časnikarstvo, naj živi yeliki češki narod! Po končanem izvrstnem tem govoru so naši-pevci zapeli pesem. A za tem nastopi g. Ekert, od vsega občinstva burno pozdravljen in pravi: Dragi bratje, Slovenci in Hrvati: Včeraj in danes ste gledali monumente naše velikosti in naše velike zgodovine. Videli ste grobova Otokarja in Karla IV., dvorane kraljevskega grada, priče najimenitnejših trenotkov naše zgodovine. Toda vi ste tudi videli spomenike naše: beli zvonik, staromestni trg in stolp na mostu. Dragi bratje! Čehi smo bili nekdaj velik narod, ali umirali smo polagoma stoletja in stoletja, dokler nas spet ni literatura obudila in oživila. Iz naše srede so se rodili Dobrovsky, Kramerius, Jungmann in Palacky. Ti so priveli naš narod do luči. Spet živimo in smo si svesti, da imamo rešiti veliko nalogo. Naša usoda bila je tudi vaša. Tudi vas je osvobodila literatura. Naši narodi se bore z orožjem uma. Ni še dolgo temu, da se nismo še nič 83 poznali. To mora in bode tudi postalo drugače. Vsi imamo jednake namene, zato gojimo slovensko-češko pobratimstvo. Ganljivo slavnost slavite danes, hvaležno spominjate se velikih zaslug svojega velikega domoljuba M. Majarja. Bodite toraj prepričani, da se tudi mi z vsem srcem udeležujemo vaše slavnosti. Živeli slovenski pisatelji! Po gosp. Ekertovem govoru, katerega smo navdušeno odobravali, je napil naš vodja, gospod Iv. Hribar, slovanski domovini, ter risal v krasnih besedah krasoto in lepoto njeno blizo ovako: Dragi bratje! Od Črne gore do Urala — od Balkana do Triglava od¬ meva slovanska beseda, prebiva narod slovanski, prepevajoč naše pesmi. Krasna je naša slovenska domovina, krasna je češka domovina. Krasna so tudi domovja vseh ostalih slo¬ vanskih rodov. Krasna je in velika skupna naša slovanska domovina; tako velika, da bi pet dni potrebovali, ako bi jo hoteli z brzovlakom preleteti. Tako velika, da skoro .solnce na nji ne zahaja! Cehi, Hrvati in Slovenci smo se sošli tukaj, da vtrdimo bratovsko vez, da si sežemo v roke za vzajemnost, da bi se bolj natanko spoznali. Ti trije narodi so si prvi bo¬ jevali za slovansko idejo. Zategadelj naj dvignem čašo z vročo željo, da nam Bog poživi veliko našo domovino! Naj jedna pesem doni od Črne gore do Urala, od Balkana do Triglava. Dolgo trajajoče veselje se dolgo ni hotelo poleči in pevci naši so zapeli pesen: „Živi, živi, živi!“ Za g. Iv. Hribarjem je nastopil g. Jan. V. Lego, kateri radi dolgega „dobro“-klicanja skorhj ni mogel začeti govoriti. Gospod J. V. Lego, kakor je mislim mnogim slovenskim či- tateljem znano, govori izvrstno slovenski in radi tega z ve¬ seljem in velikim spoštovanjem do tega slavnega Čeha po- dajemo celi njegovi lepi govor: 6 * 84 Prvokrat je, da slovenski narod pošilja češkemu narodu svoje najboljše sinove v slavnem poslanstvu. Pomena tega ve¬ likega odlikovanja smo si mi Cehi dobro v svesti, in tudi dobro vemo, kaj je uzrok temu odlikovanju: bratovska ljubezen je, katera vas k nam pelja. — Slavni dnevi so se pričeli slo¬ venskemu in češkemu narodu. Dya brata sta se našla, brata sta se našla, brata po krvi in misli. Brat obiskuje brata prvo¬ krat po tisočih letih, in kakor je bil od njega sprejet in o čemer se obadva pogovarjata, velevažno je za prihodnjost obeh. Pogovarjata se tudi „o vdovi tožni, zapuščeni materi toliko sirot, ki bol pozna le, nič dobrot 11 . Pogovarjata se tudi o moči ljubezni in kako je tudi obadvema ravno sedaj največ potreba, da se bratski podpirata in si zvesto pomagata. Srca češkega naroda so vam odprta; poglejte vanje in videli boste slovansko ljubezen! To slovansko ljubezen prejmite od nas, vzemite jo seboj domu in razsejajte jo po vseh deželah svoje lepe domo¬ vine, v srca mladih in starih in povejte vsem, da slovenski narod ni ' zapuščen, ampak da ste mu v Cehih našli brate, drage brate, kakoršnih nima nobeden narod — sveta. Živela slovanska ljubezen! Temu navdušenemu govoru gospoda J. V. Lega so sledili burni „živeli“, kar je dokaz, da je g. govornik pravo struno zadel. Za tem je sledil govor g. Žnidaršiča, prof. iz Sarajeva, kateri je napil narodni in mnogobrojni zastopani čest. duhovščini: Velecenjena gospoda! Podstava Slovenstvu je krščanstvo, kajti ž njim smo do¬ bili ne le luč vere, ampak tudi temelj slovenski omiki — pismo cirilsko, katero sta nam prinesla sv. slovanska blago¬ vestnika Ciril in Metodij in v katerem se nam je obranil ne¬ precenljivi zaklad — staroslovenščina; saj je ona podstava slovanskemu jezikoslovstvu. Krščanstvo ima za nas še drug 85 pomen. Ono je nepremagljiv jez tistemu nevarnemu lažilibe- ralizmu, katerega so nam hoteli vsiliti Nemci, ter ga nam še vedno vsiljujejo. Propovedniki krščanstva, naši slovenski duhovniki, vbranili so, da nas ni poplavil ta pogubni liberalizem. Zasluga njihova v tem oziru je velika. Posnemajoč vzgled drugih naprednejših bratov Slovanov, posebno premilih bratov Cehov, stopili smo tudi mi Slovenci na kulturno polje. Polje to je široko in ima mnogo delov, ka¬ terih vsak drugi sad donaša. Tu se zbira narodno blago, tam se razvija literatura znanstvena in lepoznanska; tu zori umet¬ nost, tam zopet kak drug sad človeškega uma. Za delo na kulturnem polji je treba različnih stanov in — delalčev. Ako se ozremo po naših delalcih, kaj opazimo? kateri stan nam jih največ pošilja? Povsod — bodi-si o literaturi, ali o politiki — je naša vrla duhovščina mej prvimi delalei in podporniki. Ali vam hočem pripovedovati, kdo je obudil slovensko slov¬ stvo? Ali vas hočem spominjati Jarnika, Vodnika, Slomšeka, Wolfa, Majarja, Gregorčiča in drugih? Ne, saj tudi treba ni; ta imena in druga so vam vsem dobro znana. Tem našim marljivim želim napiti zdravico. Predno pa to storim, rekel bi rad še dve. Prišli smo iz slovenskih dežel v zlato slovansko Prago, da vidimo, kje je češki dom in vlast, da se nasrčemo navdušenja in poguma, da bodemo mogli v bodočnosti vspeš- nejše delati za ljubo domovino svojo, nego do sedaj. In če pregledamo vdeležnike našega potovanja, vidimo, da je tudi tukaj naša rodoljubna duhovščina razmerno najbolj zastopana, Vse to mi daje povod, da tej naši duhovščini, na katero smemo zares biti ponosni, napijem : Bog živi našo slovensko duhov¬ ščino sploh in zlasti njene zastopnike tukaj v zlati Pragi! Živeli! Po tem govoru je postalo splošno navdušenje mej slo¬ venskim in češkim občinstvom in klicali smo čest. duhovščini: »Živela na mnoga leta!' 1 86 Zares veselili smo se tega govora, ker potem ne bo ni kdo mogel reči, da bi na cest. duhovščino pozabili in potovali ka¬ kor luteranci. Potem je v imenu praškega „ Sokola" jugoslovanskemu napil dr. Hrdlička, ter zatrjeval bratsko ljubezen do milih Slo¬ vencev, katera, je rekel, bodi nevenljiva. Sokoli naši bili so tej zdravici prisrčno hvaležni. Ko se je tako že vsestransko napivalo, se tudi naši bratje Hrvatje niso pozabili; nazdravil jim je g. Pran Bradaška, ravnatelj. V začetku govora je podal kratek svoj životopis, a tega izpustimo, drugaČi bi knjiga postala preobširna, ako bi vse hoteli objavljati: Velecenjena gospoda! .Slovenec in Hrvat prava sta si brata, in že v začetku njihove zgodovine nahajamo ja v zvezi in skupnem boji proti silovitemu Franku. Žal, da sta omagala; toda Hrvat le za nekaj časa, potem si je zopet priboril svobodo. Slovenec je pa ostal trajno v tujem jarmu. To ja je razdražilo. Ali kakor da bi nesreča bila sama hotela vsaj nekaj popraviti, kar je bila pokvarila, družila ja je v groznih bojih proti zverin¬ skemu Turku in nekoliko tudi v kmetskem puntu; in ko so se začele verske zmešnjave, delovale so posebno na Slovence in Hrvate in podobno so končale tu in tam. Zavladavši v novem času absolutizem združil je Sloyence in Hrvate, a jedva obnovljena vstavnost žal z nova jih je ločila. A kar je Bog zvezal, tega ne more raztrgati nobena človeška sila, in tako se tudi Slovenec v najnovejšem času večkrat udeležuje važnih hrvatskih slavnosti; Hrvat pa hiti k Slovencu, ako ta kaj po¬ sebnega snuje. Zato so tudi Hrvati videč, da se Slovenci pri¬ pravljajo na pot v zlato Prago, da obiščejo in pozdravijo svoje severne brate Cehe, a da tudi vsaj nekateri obiščejo znameniti 87 Velegrad, prihiteli in se pridružili Slovencem. Tako vleče Slo¬ venca k Hrvatu, a Hrvata k Slovencu, ker sta si brata. „Živeli tedaj Hrvati! Živelo in cvelo pobratimstvo med Hrvati in Slo¬ venci!" Po tem govoru je zavladalo gromovito: »Živela sloga in naše pobratimstvo." Tudi naši pevci so zopet zapeli pesen. Za tem je v imenu časnikarstva češkega govoril urednik „Pokroka“, gosp. Josip J. Tonžimsky. Govoril je mej drugim sledeče: Dragi prijatelji in bratje! Prihod vaš v Prago ima svoj globok pomen. Že od davna čutimo jedno in isto, posebno od onega časa, ko smo začeli spoznavati, da smo Slovani. Jedna ljubezen nas živi in jedne barve imamo nad seboj: — rudeča pomenja bratovsko jednokrvnost, modra — sinje nad nami se razpenjajoče nebo, a bela — jasen cilj, do katerega prihajamo. Vaš prihod pomenja korak dalje, korak do goršetka, a to je korak v zmislu idej častitljivega starčeka M. Majarja, katerega slavimo. Velike so te ideje, katere je glasil in za katere je deloval in jim posvetil celo svojo življenje; krasne sanje mladih, delo moških let in trud do groba. To so nam ideje, v katerih je zabil samega sebe in katere so mu v uteho na njegova stara leta. On je bil mož po geslu velikega jednega Ceha, očeta Sokolstva, Jin- dricha Fiignerja, ki ni poznal ne »dobička ne slave . 11 Majar po tem geslu živeč, ostal je med nami popolnoma nepoznan. Dragi gost naš je napil publicistiki kot velemoči. Ali kaj bi bilo časnikarstvo, ako bi ne imelo idej? Samo z njimi je močno in samo potem je velemoč, kadar se bojuje za ideje in služi idejam. Ideja je ona moč, katera tvori in se bori; ona je sila, katera velesile poraja. Ponosni moremo biti na to, da smo v službi idej! To je tolažba naša za boje in to je tudi poroštvo našega viteštva. In velike ideje Majarjeve: spoznavanje samega sebe, združenje, skupni napori, obramba narodnega življenja, 88 napredek, samozavest in svoboda, to so tudi ideje naroda češkega in slovenskega. In tem idejam Majarjevim, bodi moja napitnica! Naj nas navdajajo in dovajajo do cilja in ideje — Majarjeve! Jednoglasno smo odobravali ta govor. V imenu Hrvatov se je g. Bradašku za napitnico za¬ hvalil g. K. Matica, katehet meščanske višje dekliške šole in prefekt okr. pl. konvikta v Zagrebu. Govor se glasi: Yelečastita gospoda! Svečanost današnja je slovanska. Slovencem smo se pri¬ družili tudi mi Hrvatje, da podelimo čast in slavo, katero so priredili bratje Cehi v zlati zibelki vsega Slovanstva. Pridružili smo se Slovencem kot pridatek, a tudi ta pridatek ni male znamenitosti. Težavno bi bilo lepše in uzornejše narisati slogo med Hrvati in Slovenci, nego je to storil dični Slovenec, bivši ravnatelj velikega gimnazija v Zagrebu, g. P. Bradaška. On je znan zgodovinar in urneje tudi z govorništvom svojim predoče- vati zgodovinski položaj obejuh narodov. Nisem vreden jaz, in ne vem, ali bi se kdo izmej nas upal opisovati zgodovinsko stanje naroda hrvaškega in slovenskega od 1. 1848. Kot vzoren učitelj je znal vselej suhe besede šolskih knjig lepo začiniti z zgodovinskimi dogodbami in jih prelivati v mlada naša srca, da zaneti ljubezen do domovine in roda svojega. Mi se vese¬ limo, da je ravno on nazdravil naradu hrvaškemu in posebej nam navzočim Hrvatom. Ponašamo se z dičnim svojim ravna¬ teljem in profesorjem in se nadejamo, da se tudi njemu danes srce od veselja taja, ko vidi od navzočih sedem Hrvatov — 5 svojih dijakov. Badost to mu čitamo na obrazu in vidimo jo v plemeniti njegovi duši. Usliši ga dobri Bog, in daj, da narodu hrvaškemu in slovenskemu kedaj napoči oni srečni čas, ko si bodemo mogli zares podati bratske roke in se smeli 89 imenovati jedne brate, ko nas bode vezalo jedno srce, jedna duša ter ogrevala jedna ljubezen. In če tudi vstanejo nepri- jatelji proti nam, ne bodemo se takrat bali nikogar. Deca smo jedne matere, moramo se radi tega tudi kot bratje ljubiti in bratske si podati roke, ker je premnogo vredna v zgodovini <#' potrjena istina, katero hrvaški narod kratko izraža: „Kod se bratska srca slože, I slovo plivat može.“ Živahni klici: »Živili Hrvati — Slovenci — Cehi." Naši pevci so zapeli pesen. Po tem govoru je slovenskim in hrvaškim gospicam in gospem napil g. V Pitrdle, kar smo seveda vsi pritrjevali, že radi tega, ker se niso ustrašile dolgega in težavnega potovanja in nezgod, ki se na potu rade gode. Zadnji govor je imel g. Anger, kapelnik narodnega gle¬ dališča ter je napil slovenskim pevcem, ki so res ves čas ban¬ keta izvrstno peli. Konečno še se je pod vodstvom g. V. Va¬ lente zapelo nekaj krasnih pesmi in se tako končal banket na čast našemu velikemu možu. In mi kličemo: »Živel g. M. Majar Ziljski, živel njegov duh in ideja !“ — * * -X- Po banketu se nam ni zdelo vredno, da bi si šli skupno mesto ogledovat, kakor nam je program označeval, nego raz- trošeno smo hodili nekateri tu, drugi spet tam, da si zopet kaj naberemo za spomin. Na večer smo se potniki sešli v »Narodnem gledališču", katero je nam v čast bilo popolnoma razsvetljeno. Pred prekrasno stavbo pri Vltayi je stalo brez¬ številno občinstvo, glava tik glave, ki je nas pozdravilo burno in bratsko. Pri vhodu v gledališče" so nas pričakovali g. Em. vitez Skramlik, ravnatelj Šubert in upravitelj J. Pleišman, ki *• so nas prav prisrčno pozdravili, ter odvedli v znotrajne pro¬ store. G. J. Hribarja so povabili v ravnateljsko ložo (sedež). 90 Oh tukaj smo občudovali to prekrasno stavbo od znotraj. Dobili sino najlepšo prostore, od koder smo z lahkoma vse videli. Po sedmi uri je začela igrati godba pod izvrstnim ka¬ pelnikom g. M. Angerjem slavnostno overturo „Ma vlast“ od slavnega skladatelja Antonina Dvoraka. Potem se je predstav¬ ljala „Pani mincmistrova", zgodovinsko izvorna veseloigra od Lad. Stroupežnickega. Igra se nam je jako dopadla, zato smo igralcem gromovito ploskali. Po končanej tej igri zagrinjalo pade in postalo je tiho kakor v grobu, čez nekaj časa se zapoje — „Naprej zastava Slave Vsi vstanemo in občinstvo jame klicati: „Na zdar!“ „Živili Slovenci in Hrvati!" „Slava!“ A ko se je razlegal veseli glas prve naše pesni so nas gospo¬ dične obsipale z rožicami in šopki. Pesem se je na zahtevanje morala trikrat ponoviti. Konečno se je igrala zvorna veseloigra „Na verejnem živote" od dr. Karl Pippicha. — Ko izstopimo, so nas Cehi zopet navdušeno vsprejeli in nam klicali : lahko noč, da se jutri zopet vidimo. Seveda lahko smo to noč za- tisnoli oči, tembolj ker smo se mnogo trudili v pregledovanji lepega mesta. V češkem muzeji; — pri banki „Slaviji“; — pri g. .7. Klempfnerju. V četrtek, dne 20. avgusta. Kakor navadno vsak dan, smo se tudi v četrtek zbirali ob 8 uri v Meštanski besedi", ter se po zajutrku skupno po¬ dali obiskovat „češki muzej". Tukaj smo imeli zopet mnogo občudovati. Naša prijatelja, vrla Ceha, nas nista ni za trenotek zapustila. Tukaj smo počastili g. J. V. Lega, kajti tukaj deluje ta gospod za Čehe a tudi za — Slovence. Ogledovali smo si tukaj mej drugimi rečmi: rokopis ze- lenogorski in kraljedvorski, koja tudi Slovenci poznajo. * * * 91 Od „Češkega muzeja", kjer je mnoga starina shranjena smo šli obiskat banko „Slavijo“. Tamkaj smo bili sloven¬ ski njeni zastopniki voditelju predstavljeni in smo se smeli vsesti na pripravljene stole. Potem so nas vodili iz jedne hiše v drugo, ter nam tako kazali, kaj premore dobra volja. Pre¬ pričali smo se, kako dobro stoji ta zavarovalnica. Prepričali smo se o solidarnosti banke „S)avije“. Preden smo odšli, za¬ peli so pevci „Slavije“ lepo pesem, in vodja je potem, ko smo zapuščali prostorije, prožil vsakemu desnico. Solidarna banka „Slavija“ ima svoj delokrog tudi mej nami Slovenci. Ima že blizo 58.000 zavarovancev, gotovo lepo število ; vender ni tako veliko, da bi se še pomnožiti ne dalo. Zatoraj dragi Slovenci! S vsem zaupanjem se oklepajmo tega prvega našega slovanskega zavoda; tudi na narodno-gospodar- stvenem polji naj velja geslo „svoji k svojim!" * * •X- Nekateri so že popred iz „češkega muzeja 1 ' šli naravnost na Vinograde; a drugi smo to storili, ko smo si ogledali banko »Slavijo". Tamkaj nas je imel fotografovati g. J. Klempfner, akademični slikar. Tudi naša severna brata in največja prija¬ telja gg. Lego in Ekert bila sta z nami in na naši sliki se vi¬ dita na sredini. Ker so fotografovanje Cehi želeli, smo jim to vslugo tudi radi storili. Kmalo smo bili postavljani v red, ven¬ der je manjkalo mnogo naših sopotnikov, ki so se zamudili pri prijateljih. Vseh. skupaj nas je bilo 77. Ta slika, solidno delo, katero smo potem vsak dobili za 8 gld,, je najlepši spo¬ min na naše potovanje. Fotograf je uzoren — Slovan. Od fotografa smo se podali, ker je bil že čas, k skupnemu obedu v „Meštansko besedo." 92 Ogledovanje narodnega gledališča. Pri tretji predstavi. Pri očetu „Sokola“. Popoludne po obedu smo obiskali slavni Emavz na Slo- vaneh in se čudili lepi cerkvi. Iz te smo šli po Palackijevem mostu na Smikov nazaj. Praga ima 6 mostov in jednega na verigah. Najnovejši je Palackijev most, ki novo mesto spaja s Smihovim in s 7 oboki Veltavo (Moldavo) premošča. Delati so ga začeli 3. jul. 1. 1878 in dovršili 22. grudna 1878. Na¬ pravil ga je po načrtu svojem genijalni Julij Reiter. Stal je I, 157.600 gld. Kamenje, iz katerega je ta most stavljen, kakor tudi obrežje, katero veže, je beli, rudeči in modri granit iz Orlika in Črnega Kostelca. Mej delalci je bilo tudi 27 Slo¬ vencev z doljnjega Štajerja. Razgled s Palackijevega mosta je dražestven. Vidi se: Višegrad, samostan na „Slovaneh“ narodno gledališče in Kraljevski Hradčani. Čas je hitel, in noč se je bližala. Polagoma je začelo škropiti, ko korakamo po Smikovem. Korake smo morali po¬ spešiti, ker smo si morali ogledati znotranje prostore „Narod- nega gledališča 11 , preden se podamo k predstavi ob 7. uri. V veži nas je vsprejel g. Šubert. ravnatelj gledališča. V oddelkih smo si ogledali kraljevske sobe inloggijo; a v glav¬ nem foyerji smo opazovali slike, lepo delo našega slavnega rojaka g. Šubica. Vse to smo si natanko ogledovali, in reči smemo, da kaj jednakega še nismo videli. G. Šubert nam je marljivo razlagal pomen slik, katere je slikal Šubic. Tudi g. J. Hribar je imel tukaj daljši govor, v katerem je želel „Na- rodnemu divadlu“ vso srečo, ter se zahvalil za prijaznost, s katero nas je vsprejel ravnatelj. Na g. Hribarjeve besede je g. Šubert odgovoril v precej dolgem govoru, za kar smo mu Ubili vsi jako hvaležni. Potem smo tudi na balkon hodili. Pri tej priliki naj opomnem, da je cela zlata Praga nam Slovencem in Hrvatom 93 bila odprta. Povsod kamorkoli smo se prikazali, so nas navdušeno vsprejemali. Kes nepozabljivi spomini za nas za¬ puščene in zatirane Slovence. Z „živio“ in „na zdar“ zapustimo znotranje prostore mogočne zgradbe. In sedaj naj postavim le tu sem zgodovino te mlade zgradbe, na katero gleda ponosno vsak Ceh. Popotnik, ki prideš v Prago, najdeš tamkaj „Prašno brano", na levo od nje se pride naravnost po Ovočnih in in Ferdinandovih ulicah do »Narodnega gledališča 11 . Ta zgradba je spomenik pomlajene češke moči, in one požrtvovalnosti, katero ima malokater drug narod; kajti niso je stavili samo bogataši, nego tudi siromaki. Denar dajali so: češka dekla, perica, šivilja, dninar, pometač ulic, drvar, da celo berač. Po¬ birati so začeli 1. 1850, do požara dne 12. avgusta 1881 se je potrosilo zanj 1,824.805 gld. A po požaru se je znova na¬ bralo v 6 tednih čez 1 milijon, ter je še potem se potrosilo 1,548.565 gld. Češko gledališče je jedno najkrasnejših zgradb na svetu, prostora ima za 1800 ljudi. Priskrbljeno je z elek¬ trično razsvitljavo, s katero so tudi nam v čast razsvetili. Samo domače roke so ga postavile in okrasile de jedne, ka¬ tera je bila tudi — slovenska. Bil je to mej slikarji, naš geni- jalni Šubic, izvršivši mojsterski posel svoj. * * * Sedaj smo se podali obiskovat »Sokolovno". Sokolstvo je pri vseh narodih imenitno društvo. Ono oživlja narod in ga izpodbuja k daljnim težnjam. Kekel bi pa, da je sokolstvo naj¬ bolj razširjeno po češkem, in zato so Cehi tako žilavi in ne¬ ustrašeni v vseh političnih borbah in bojih, katere bijejo za svoj obstoj. V tem činu tudi Slovenci ne zaostajajo in rečem: več ko bodo Slovenci imeli »sokolskih" društev, živahnejše bodo napredovali, jednako kakor naši seyerni bratje. 94 V zlati matički Pragi ima „Sokol“ svoje poslopje, kjer se zbira in navdušuje za svoje idejale. V to svrho služi izvrstni časopis, ki v mescu jedenkrat izhaja, z imenom „Sokol“. Pri „Sokolovni“ so nas kaj prijazno in navdušeno vspre- jeli, igrala se je češka himna: „Kde domov mujMej tem je prišel „Sokol“ v dvorano a godba zaigra „Naprej". Potem pristopi staroste namestnik gosp. dr. Cižek, ter proži prav prisrčno našima voditeljema roko, in pozdravi Jugoslovane tako-le: Velecenjeni bratje! Zlasti pri slovanskih narodih je lepi običaj, da je dan ko pride v hišo gost, prazničen dan. Praški „Sokol“ praznuje danes jednak dan, ki nam je tem ljubši, ker so v naši sredini dragi jugoslovanski bratje, sinovi naše vzajemne matke Slavije. Prisrčno vas toraj pozdravljam, dragi bratje, v tej zgradbi, katero nam je postavil naš nepozabljivi II. Fugner, katero nam je uzdržal naš brat dr. Grny in v kateri je odgojil naš nenadomestni junak dr. Miroslav Tyrš celo legijo hrabrih in odločnih mož. Obisk vaš nam je dražji, ker je sokolska ideja prodrla tudi mej naše ljube brate Slovence in Hrvate. Ne poznam nijedne odkritosrčnejše želje, kakor da bi vam obisk vaš mogli povrnoti v vaši beli Ljubljani. In v to ime vam kličem: „Na zaar!" Burno odobravanje. V imenu potnikov se je zahvalil g. Anton Trstenjak. Konečno so Sokolci napravili nekaj vaj in potem se poslovimo in odidemo še jedenkrat burno po¬ zdravljeni v „Narodno gledališče". * * * Skrajni čas je že bil, da se podamo k predstavi v Na¬ rodno gledališče. Bil je tako za večino zadnji večer. Igralo se je „Excelsior“ balet. Zares, kar očarani smo bili pri tej 95 predstavi, in gospodje, kateri so imeli priliko si v drugih mestih ogledovati to predstavo, na pr. na Dunaji, so izrekli, da se smejo vsi oni igralci „Excelsiorja“ skriti pred — gibč¬ nimi Cehi. Excelsior je sestavljen v 6 oddelkih in v 12. obrazih, ter nam predstavlja mične reči in plese. Konečno se podamo v „Meštansko besedo“, kjer je bilo ločenje z vsklikom : „Z Bogom matka Praga!" Z Bogom, srečno, zlata matka Praga. Nekateri izmej nas so morali misliti na dom; a večina se je hotela drugi dan podati na slavni Velegrad, da poljubi ono častito mesto, kjer počivajo koščice največjega slovanskega moža, največjega dobrotnika tudi nas zatiranih Slovencev — sv. Metodija. Toraj nicojšni večer je zadnji. Potekli so za nas zlati dnevi in prišel je osodni večer ločitve, grenke ločitve. Slovo naše od severnih bratov je bilo silno težavno, to smo skušali mi potovalci; drugim je pripovedovanje neumljivo. Strastno smo stiskali roke vrlih naših severnih bratov, srce nam je nemirno bilo. „Lyra“ imenitno pevsko društvo banke „Slavije" v Pragi nam je nekoliko težave odjemalo. Na oder je stopil zadnji večer jeden najodličnejših Cehov g. dr. Pravoslav Trojan. Njegov izvrstni govor vzamem iz ^Spomenika"; upam da se s tem ne zamerim: Gospoda! Dovoljujem si danes kot jeden najstarejših članov „Meštanske besede" in tudi kot jeden najstarejših poslancev besedo izpregovoriti. V pondeljek sem bil priča naših govorov. Žal, da v torek in sredo, po opravkih zadržan, nisem mogel izpregoriti nobene besede. Naj toraj to danes storim. Prosim, da vzamete s seboj zagotovilo, da ni bila le moja, temveč vseh čeških poslancev pozornost obrnena na vaš prospeh. Bil sem 96 na prvem državnem zboru na Dunaji in v Kromeriži in ude¬ ležil sem se vseh parlamentnih sej, kjer smo se prav mnogo¬ krat pokali o deželnem jeziku na Kranjskem in po drugih slovenskih krajih z Nemci, ki so vedno trdili, da se že 50 let ni bila izročila nikaka uradna uloga v slovenščini, in so, opiraje se na to podlago trdili, da je deželni jezik na Štajar- skem, Gorotanu in Kranjskem — nemški. Opozarjal sem pri tej priliki, da ni prav, šiloma si prisvajati pravic. V poznejši dobi sem bil jeden prvih, ki je silil na to, da bi zopet vstopili v državni zbor avstrijski, in ta radi tega, da bi se raztreseni slovanski rodovi zbrali in skupaj ostali. Kadar pa je nastala centralistna doba, bili so zopet trudapolni časi! Vsekako pa se učimo od svojih nasprotnikov, kako se je treba z ugod¬ nim časom okoristiti. Tako, kakor se oni v svoji manjšini vedno strogo drže centralizacije, tako držimo vedno mi skupaj in tako podpirajmo svoje manjšine. To vzajemno podporo bodemo dosegli pa le, ako se dobro mej seboj poznamo, tako v zasebnem, kakor tudi v parlamentnem živ¬ ljenji! Prosim, gospoda, da yzamete prepričanje in zagotovilo s seboj do krasne domovine svoje, da vas bomo ravno tako, kakor ste bili tukaj lepo pozdravljeni in vsprejeti, vsi poslanci češki, kolikor nas je, bratski podpirali! Združila nas je ljubezen in vzajemnost; ta ljubezen in vzajemnost velja pa še y večji meri manjšemu in slabšemu, kateremu je potreba več podpore in obrambe. In takemu pobratimstvu češko-slovenskemu kličem srčni: „Na zdar!" V imenu potnikov zahvalil se je g. P. Bradaška s sle¬ dečim : Predragi bratje! Ko smo odhajali od doma, ne bi se bili nadejali tolike pri¬ srčnosti, kolikor smo jo nahajali mej brati Cehi. Videč to¬ liko ljubeznivosti, dozdevalo se mi je, kakor da bi Ceh hotel 97 Slovencu reči: Dragi brate, sto in sto let sta bila ločena Ceh in Slovenec; sedaj prideš zopet k meni, daj, da te objamem in poljubim. Jeden velecenjeni češki govornik je rekel, da hoče češka, da nas hoče zlata Praga pritisnoti na svoje srce. Go¬ spoda, mi čutimo, da se to vrši; mi čutimo, da nas prešinja vaše navdušenje, in jaz želim, da bi to navdušenje trajalo in in vtrjevalo bratsko vez mej Čehi in Slovenci. Za vso to srč¬ nost tedaj, ljubeznjivost in navdušenje, katero ste nam skazali, zahvalimo se iskreno; bodite preverjeni dragi bratje Čehi, da Slovenec tega nikdar pozabil ne bode, ter se vam bo zahvalje¬ val tem lepše, tem vspešnejše bo napredoval v narodni zavesti in omiki. Verujte, da mu bodo ti dnevi kot najdražji in naj- sijajniši ostali vedno v spominu. Burno odobravanje in „živeli“. Ko je konečno vihar nekaj ponehal, je stopil na oder naš pesnik g. S. Gregorčič. Dolgo časa ni mogel začeti dekla- movati pesni, katero je v Pragi skoval. Po dolgem trudu mu je bilo mogoče začeti: Velegrajska kuga. KakO neizmerno skrbite za nas, Kot mamke za drobne dojence: Pozabiti nečem pač večni vam čas Te srčne skrbi za Slovence. Pod ramo vodilni nam dčvate pas, Da ravne učite nas hoje; Da vzrasel po vaši bi volji nam st&s, Nas vežete v Ozke povoje. Naš jezik „otročji je in pebogat", Zamenjati z vašim ga treba; Mi kruha prevčč bi si vzeli nakrat, Vi toraj nam režete hleba. Ko zvččer najprvi zagrinja se mrak, V zibelko nas naglo podite; 7 Ko višje nevolje zazna se oblak, Nas križati čelo učite. Potok za vasjd je neskončno globok, Oh, voda — do člena na pčti; Zato tja ne sme vaš prisrčni otrok, — Da vtone .... ste v groznem trepeti. Če kreniti h’čemo k sosedom korak, Pregledate skrbno vse pote, Kotiček skrbljivo preiščete vsak, Brančč nas nesreče in zmote. In ko smo želeli na Velegrad, (Kdo vašo popiše zaslugo!) Tja smeli mi nismo z domačih livad, Ker tam zasledili ste — kugo! Brezkončno vi res skrbite za nas, Skrb vašo Bog večni vam plati; A čiijte, gospoda, kaj pravim vam jaz: Za nas se ni treba vam bati! Odrasli smo, ni nam več treba pasdv, Za druge shranite povoje; Jeziku ni treba več tujih glasov,' Najlep.še nam teče — po svoje! Kar tiče se kuge, to pravite prav; Okrčg in okrčg Velegrada Bes zrak je nečist in brezmejno nezdrav, Tam kuga morilna vlada. Zaprli na Velegrad ste nam pot. A v Prago ga niste zaprli; Zato pa iz zemelj slovenskih povsčd Sem v Prago smo zlato pridrli. Tu v Čehih te „kuge“ je silni izvor, Tu njeno je pravo središče; Vzajemnost slovanska, ki vam se zdi mor, Tu stalno ima bivališče. 99 Ta kuga nevarna pa vam je, ne nam, Krivica je vašim strašanska; Kako je ime ji? naznanim ga vam; Ta mor je — vzajemnost slovanska! A nas se ta mor je že davno prijel, In vonder še srečno živimo; Kdor ima to kugo, je zdrav in vesel, Le več si te kuge želimo. Te „kuge“ napiti se h’eemo tako, Da duh in tel6 nam prošine; In kedar prošine nam duh-in te!0, Se vrnemo do domovine. Po domu jo širili bomo vselej, Da vos bo naš narod „okužen“; In „kužiti“ ga ne prenehamo prčj, Da v duhu s Slovani bo združen! Gosp. Simon Gregorčič je pesen svojo komaj dokončal, in vse je hitelo k njemu, ter mu stiskalo roko; vsak je hotel prvi biti pri njem. čas je hitel in ločiti se je treba. Še nekaj govorov in potekli bodo dnevi, presrečni dnevi. Župnik g. I. Modic je slikal našo blaženo stanje, hvalil je zlato mater Prago in vrli narod češki. Gosp. Modic je rekel: „ Prišli smo, videli smo in — premagali ste nas; vender prav milo in ljubo bi nam bilo, ako bi se v kratkem zopet videli!“ Čehi so nam zatrdili da se gotovo vidimo v beli Ljubljani. Tudi naše spremljevalke v tolikem navdušenju niso za¬ ostale, videvši zlasti v češki Tfebovi rnnogobrojne gospice, ki so navdušene pozdravile Jugoslovane. Izpregovorila je go spodična Ana Kalmus: Dragi bratje! Zahvaljujem se v imenu Slovenk za včerajšno napitnico, zagotovljam vas, da nam bode naše bivanje mej vami ostalo 100 nepozabljivo. Uverjam vas ob jednem, da hočemo tudi me biti in ostati zveste pospešnice slovanske ideje, za katero se boriti hočemo do zadnjega vzdiha. Slava tedaj vam, gospoda, in naj živi odbor „Meštanske besede*'. Burni klici: „Živeli!“ Zatoraj drage Slovenke! po izgledu naše sopotnice skle¬ nite biti vrle hčerice obširne majke „Slavije“, pospešujte idejo slovansko, pomagajte onim rodoljubom slovenskim, katerim ta stvar ni deveta briga, da se ideja slovanska izpelje in vzdržuje. Zatoraj slava rodoljubnemu češkemu, hrvatskemu in tudi slovenskemu ženstvu! Sedaj je sledil govor g. dr. Antona Oihalika. ki je v imenu odbora „Meštanske besede" slovo vzel od dragih jim Slovencev in Hrvatov, in to v slovenskem jeziku : Velecenjena gospoda! Dragi nam bratje in prijatelji! Kakor lepe sanje naglo izginejo, tako hitro so minuli mili dnevi vašega bivanja mej nami; hitreje, kakor smo se nadejali, dospel je čas naše ločitve. In kako krasni trenotki so bili to, katere smo jeden z drugim v bratski zvezi in ljubezni ter v vzajemnem porazumenji preživeli! Bili so to trenotki, ki so povzdigovali našega duha, ter milo blažili naša srca, in jaz mislim, da bode nam in vam potreba krepkega in neostraš- Ijivega duha in sočutnega in ljubečega srca: s prvim se ho¬ čemo našim sovražnikom v bran postaviti, a z drugim naši dragi domovini služiti. V preteku teh slavnostnih dni je bilo menda veliko do¬ kazano, kak velik pomen je vaš častni prihod imel, in kak ljubki korak je včinil na polji vzajemnega spoznanja in pri¬ bliževanja. V resnici, mi smo se spoznali in ljubiti začeli, po¬ tožili smo si svoja tožna čutila in vesela hrepenenja, in utrdili 101 ter okrepili smo se v našem blagem naporu. Preverjen sem, da vas ni treba prepričavati, kako ljubi ste nam bili, in kake nepozabljive trenotke ste nam napravili s svojim prihodom. In kako je moglo tudi biti drugače? Kajti vi ste ne samo vaše simpatije, ampak vi ste nam vaša srca prinesli in otvorili; mi smo gledali vanj in smo videli, da so polna čistega zlata in da so za nas s pravimi in gorečimi čutili gorela. Sedaj se vrnete v svoje rojstvene kraje, v svojo lepo domovino, in v kratkem času bodete spet mej svojimi, kateri s hrepenenjem čakajo vaših poročil, vašega poslanstva, in kaj ste od nas zvedeli blagega. Poročite jim toraj naš odkrito¬ srčni bratski pozdrav; recite jim, kaj ste tukaj videli, recite, da imajo tu na Labi in Vltavi svoje brate, ki jih srčno ljubijo, osodo njihovo čutijo, in se ravno na onem mestu z jednakimi nameni vspešno trudijo. Vam in nam se bo še potreba mnogo boriti, marsikateri hudi boji poduzeti, predno bodemo dosegli naša stara, pravična, narodna in politična prava. In ravno sedaj v zadnjem času je videti, kakor da bi se ta boj poostril. Pa trdna zavest, da se potegujemo za sveto in pravično reč, za naš mili jezik in svobode zlato, ta zavest, da imamo z nami enako misleče brate, kateri se hočejo z nami vred bojevati, ta zavest naj nas krepi in k željnemu cilju pripelje. Čeravno nas bodo zopet ločile visoke gore, s srcem in duhom ostanemo si blizo in zedinjeni. Kličem vam torej, dragi bratje in mile sestre, srčni in gromoviti: „Na zdar in kakor trdno upam, „na kmalo svidenje v beli Ljubljani. Toraj živeli, živeli! Na svidenje!“ Gromovito smo klicali: „Na svidenje! Da se vidimo v beli Ljubljani \“ Potem še je govorila gospa Kosova. G. Ivan Hribar je napil „Meštanski besedi“, a g. Anton Trstenjak županu zlate 102 slovanske matičke Prage, g. dr. Černemu, in g. prof. Bečič iz Djakova pobratimstvu Cehov in Jugoslovanov. Bratinstvo je sedaj sklenjeno, spoznali smo se; sedaj smo edna duša in srce, živi, živi torej duh slovanski! Solze so nam igrale pri slovesu od dragih nam severnih bratov Cehov. Tukaj toraj pri žrtveniku slovanske vzajemnosti vam ob¬ ljubimo predragi nam bratje Cehi, da hočemo z vami čutiti vsako gorje, upamo da tudi vi jednako z nami čutite. Z radostnim srcem pa vas pričakujemo v naši slovenski, beli Ljubljani. Sicer nismo zmožni vam prirediti takih slavnosti ka¬ kor ste nam jih vi; ne moremo vas mi kot mali narod tako velikansko in navdušeno na postajah vzprejemati, kakor ste vi žilavi Cehi nas; vendar bodite preverjeni, da bodemo storili, kolikor bo v naših skromnih močeh. Pokazali vam bodemo naše slovenske lepe pokrajine: Slovenske gorice, staro Celje, belo Ljubljano, Postojinsko svetoznano jamo, Blejsko jezero, Trst itd. * * * Vsakega bo mislim zanimalo, zlasti priproste bralce, ako pri slovesu od zlate Prage tudi povemo, kako je nastala. Zi¬ danje Prage ima to le povedko: Premisi sklene sezidati mesto, in sicer na primernem selu. O tem se posvetuje s svojo ženo Libušo. Libuša gre s svojega grada in pelje Premisla na visoko goro, mu pokaže grič v daljavi in reče: Glej, ondi le, kjer se izliva Brusnica v Vltavo, stoji grič, ta kraj sem si izbrala za novo mesto. Sedeta na konja in jahata na oni grič, ter ukažeta delavcem, da tukaj pričnejo zidati mesto; a nista pa vedela, kako bi novo mesto imenovala. Libuša sporoči slu- služabnikom svojim: „Hodite na grad in vprašajte delavce kaj delajo?" Delavca ki sta bila tesarja, rečeta: „prag teševa 11 . Posli se vrno k Libuši, in verno povedo, kaj so videli in slišali. Libuša odgovor slišavši imenuje novo mesto „Prago“. 103 II. Novo mesto III. Mala stran IV. Hradfiin V. Jožefovo mesto Praga ima v obsegu l2 - 7 hm ali 2 uri 51 minut in 21 sekund. Površje jo 8-04 Q hm. Največja dolgost je 3 - 03 hm ali 48 minut, a širokost 5-006 hm. ali 1 uro 20 minut in 12 sekund. Stostolpna zlata Praga se deli v 5 glavnih delov in v 20 fara. Poglavitni deli so: I. Staro mesto z 1089 hišami in 43.999 ljudmi. 1587 „ „ 74.798 „ 551 „ „ 20.944 „ 201 „ „ 5.823 „ 284 „ „ 10.655 „ Po najnovejšem številjenju ima Praga 3662 hiš in 156.219 Stanovnikov, 258 ulic, 31 trgov. Cerkev ima 57 katoliških, 4 protestantovskih, 1 grško in 10 sinagog. Cez Moldavo peljejo sledeči mostovi: I. Cesar Karlov most (zidani most), postavljen leta 1357, imajoč dolgost 496 88 m in širino 10 27 m. II. Cesar Francov most na ve¬ rigah, postavljen 1. 1841, ter dolg 459 9 m a širok 9*17 m. III. Cesar Franc Jožefov most, postavljen 1. 1868. Dolg je 281.64 m in širok 9*75 m. IV. Palackijev most, narejen leta 1878; dolgost njegova znaša 228'8 m, a širokost 1091 m. V. Most na verigah so napravili 1. 1869, ter je dolg 195 m in širok 3.79 m. Moldava pride od Višegrada in njena proga pri izstopu mesta znaša 4'034 hm , srednja širina pa 254-16 m. Nekateri trgi in ulice imajo lepo dolgost in širino kakor: 104 Smihovsko obrežje od 124 m dolž. in mestni park ima dolž. 660 m in širine 80 do 125 m. Karolinška dolina je 1250 m dolga in 500 m, široka ima 310 hiš in 14.779 Stanovnikov. Smihov je 1640 m dolg in 1450 m širok, ter ima 448 hiš in 24.591 ljudi. Višegrad je 720 m dolg in 986 m širok imajoč 100 hiš z 3850 Stanovniki. Žižkov ima 377 hiš in 20.844 ljudi. Vino¬ gradi s 343 hišami in 15.287 Stanovniki. Wršovce imajo 301 hiš in 5732 stanovalcev. Nusle-Pankrac z 5671 Stanovniki. Holešovvec-Bubna z 439 hišami in 10.852 ljudmi. Tako toraj ima Praga s predmestji vred po najnovejši štetvi 5265 hiš in 236.575 Stanovnikov, ki so večinoma sami vrli Ceho-Slovani. Nejlepši razgledi so iz stolpov narodnega vrta, Belvedera, Višegrada, sv. Lovrenca in Žižkova. Sv. Lovrenc se vzdiguje 324 m nad morjem, a Žižkov 268. Bilo bi še voliko povedati o našem lepem slovanskem mestu, a naj zadostuje. Zjutraj dne 31. avgusta vzamemo slovo, in odrinemo od svojih stanovanj na kolodvor, še enkrat po¬ zdravljeni od bratov Cehov. Na kolodvoru je vlak pričakoval s svojim spremstvom kneza nadvladiko prem. g. grofa Sehonborna, da se popelje tudi na slavni Velegrad in tamkaj z nami počasti slovanska apostola sv. Cirila in Metodija. VI. Iz zlate Prage do Velegrada. Ura pride, in mi zasedemo odkazane prostore na želez¬ niških vagonih, da se odpeljemo od zlate matere Prage, da 105 odrinemo proti drugemu imenitnemu kraju, katerega smo željno pričakovali, namreč proti slavnemu — Velegradu. Zadaj pustivši nam ljube postaje, kjer smo pred malo dnevi bili tako navdušeno vsprejeti, moram omeniti vsaj neko malo prigodbico. Nekateri potovalci smo se pogovorili, da ho¬ čemo še kokarde obdržati do Brna, in da si iih tamkaj sna¬ memo s prs, ker na Velegradu bi se ne spodobilo imeti jih pripetih. V kupeji z nami sedeli so tudi nekateri slovenski dijaki kot potovalci Prage in Velegrada, ter dva zagrizena sovražnika Slovanov. Imenovanima nemškutarjema se je čudo¬ vito dozdevalo, da smo imeli slovenske kokarde pripete. Toraj nas vpraša eden, zakaj imamo to na prsih? Jeden naših po¬ štenih dijakov takoj postrežljivo odgovori in razjasni pomen, ter pristavi opazko: ali niste bili pretečene dneve v Pragi? Seveda! Niste li ničesar tamkaj videli ali vsaj brali v po¬ litiki" o bivanji Slovencev v Pragi? Odgovori: Bil sem celi teden tamkaj, ali jaz nič ne vem o tem, in „Politiko" sem bral vsak dan, in nisem našel nijedne črkice o Slovencih. Kaj prevzetno je dijaku odgovoril. Dijak pa v postrežljivosti, in da bi ga podučil o resnici, da mu takoj nekaj listov „Politike“ v pregled. Ta je sicer nekoliko pogledal, in z jezo dal nazaj. V tem pridrdramo proti zadnji postaji: Češki Trebovi. Tamkaj nas je pričakovalo obilo navdušenega ljudstva, da nas na potu iz češke zemlje proti domovini še enkrat prav iskreno pozdravijo, in vzamejo od nas slovo. To so storili dostojno. Vsi jednoglasno, možki in ženski spol, zapeli so kaj ginljivo slovo; zapazili smo tudi, marsikatero solzo v očeh vrlih Čehov in tudi mi se jih nismo mogli zdržati. Tudi naši pevci so v spomin zapeli pesen. Potem ko se je vlak začel pomikati, so ne- brojni glasovi: „na zdar", „živeli‘ f , pretresovali zrak, klobuke in rute so .vihteli tako dolgo, da smo se izgubili pogledu. Sedaj ste videli kaj pomenja, vpraša dijak neprijaznega našega tovarša, 106 mislim, da vam je srce od jeze pokalo, videvšemu medsebojno lju¬ bezen, katero si izkazujeta dva sorodna si naroda. Vi drugi pokažite kaj jednacega. Sedaj smo ga toraj popolnoma pobili; tiho je nadalje sedel kakor lipov štor. Takim seveda se mora pokaditi pod nos. Tako toraj z Bogom vrli Cehi, in ne pozabite kar ste obljubili, namreč da pridete ob svojem času v belo Ljubljano, Od Brna smo se podali proti Lundenburgu ali Breslavi, od koder nas je železni konjič kaj urno pridrvil do zadnje velegrajske postaje, ogrskega Gradišča, kar je naše srce z ne¬ znansko veselimi čuti polnilo, da tem popred pridemo v okraj velegrajski. A Dija se vkljub temu pomika počasi proti Mo¬ ravi, morda zna tudi on, da nosi v vsaki kapljici kos zgodo¬ vine slovanske tje doli, kjer ni čuti veselih glasov slovanskih. Od og. Gradišča so vrli Moravani nekatere za malo pla¬ čilo peljali naravnost na Velegrad, nekateri pa, ki nismo do¬ bili več prostora, smo se podali peš v mesto Gradišče, kjer smo prenočili. Drugo jutro za rano se vzbudimo, ter brez obotavljanja vstanemo radi neke znotranje moči, katera nas je s silo vlekla proti srečnemu kraju, proti — Velegradu. Z veselim srcem, in z nado, da bodemo gledali oni blaženi kraj, kjer je izdahnol blaženo svojo dušico prvi apostol Slovanov, sv. Metodij, smo potem korakali. Pri vsaki stopinji se nam je veselejše dozdevalo, in ko je ura potekla, od kar smo Gradišče zapustili, smo že v bližini na kolenih pozdravili posvečeno mesto. -o O 107 TIL Na slavnem Velegradu. Ob dolgem zidu, objemajočem vrt nekdajnega samostana, pridemo do krasnega slavoloka, na kojem nam primeren nadpis kliče nasproti pozdrav. Tukaj smo na obširnem prostoru, ka¬ terega objemajo cerkev in graščina. Okolu polu 6. je nas vzprejela slavna cerkev Device Marije v nebo vzete v svoje prostorije. V velikanski in krasni cerkvi so se služile v edno mer sv. meše do poldne. Ne pre¬ tiramo, ako rečemo, da je bilo tisti dan nad 100 duhovnikov na Velegradu, ki so na grobu sv. Metodija opravili daritvo novo zaveze. Nadškofa praškega, ki so tudi ta dan počastili ta kraj, spremljalo je 50 duhovnikov v cerkev. Ljudstva se je trlo o kolo 5000. Procesije so prihajale in odhajale. Ees na prvi pogled — ginljivost. Ob 11. uri je služil slovesno sv. mešo nadškof iz Prage. Milo se mi je storilo slišavši lepo petje pobožnih Moravanov; cela cerkva, možki in ženski spol, je peval. Kako pa je na ne¬ katerih krajih v Slovencih ? 1 Ko je sv. služba minula, je nam razlagal zgodovino cerkve, ter razkazoval njene imenitnosti nek postrežljiv in pobožen duhoven velegrajski, za kar smo mu bili seveda silno hvaležni. Najbolj je nas vseh oči na se vleklo novo bandero, katero so darovali ravno pred malo časom amerikanski Cehi, obiskavši očetnjavo. Nadpis na nji se glasi: „K ročenee lOOOletneho umrti sv. Meto deje Venovali čeho- slovane katolici Spojenyh Statfi Ameriky. Ker smo pobožnost svojo opravili, skusimo vsaj površno naslikati Velegrad. * * * Velegrad je bilo sicer nekdaj mogočno mesto, a dandanes je neznatna vas, kojo na treh straneh obdajajo gore in hribi. 108 Hiš šteje okolo 60 in 800 ljudi. Seveda letos se je ta vas ob cestah na vse strani razširila, nastale so ulice, kjer so stale prodajalnice in gostilne. Sicer je to majhen kraj sam na sebi, a velik in imeniten je nam Slovanom po imenih sv. dvejuh bratov Cirila in Metodija, s katerima je v tako tesni zvezi. Oh koj na prvi pogled se mi je prikupil Velegrad! Marljive roke se gibljejo, delavbn in pobožen narod stanuje tukaj, po¬ zdrav „Hvaljen bodi Jezus Kristus" je njih navadno po- t zdravljenje. Na desnici so poslopja, v kojih so do 1. 1784 stanovali cistercijanci. Samostan je imel ogromno posestvo na Moravskem in Šlezkem. Potem je bil dalj časa last barona Sine; a 1. 1884 ga je kupilo podporno društvo duhovnikov, ali prav za prav kupil ga je olomuški kardinal za P/ 2 milijonov gl. Cerkev je bila samostanska. V svoji sedajui podobi je oboje iz 1. 1735; a samostan je ustanovljen že 1. 1198 od mejnega grofa Vladislava Henrika, brata češkega kralja Pre- misla Otokarja. Leta 1784 za cesarja Jožefa so bili menihi iztirani, svetišče uplenjeno in samostan zatrt. Iz njega se je naredil grad iz samostanske cerkve pa farna cerkev. Na levi se pred našimi očmi vzdiguje visoko poslopje nekdajne samostanske cerkve, posvečene nebovzetju Marije Device. A ta sedajua oblika cerkve še ni stara, ker jo je nek r Zapotočny 1. 1681 zapalil in ni od nje druzega ostalo nego golo zidovje. Z velikimi stroški in mnogimi težavami so okolo 20 let stavili novo hišo božjo. Nekateri zidovi so še ostali. Leta 1735 so jo slovesno blagoslovili. Vendar vkljub staremu 1 zidovju lahko imenujemo sedajno cerkev čisto novo, ker so jo toliko skrajšali, da sedaj ima 16 altarjev, popred pa — 20. Visoko poslopje krasita dva lepa zvonika visoka po 60 m. Vrh prvega vidiš podobo sv. Cirila, a na drugem sv. Me¬ todija. V zvoniku na episteljski strani cerkve visita dva 109 .zvona; v onem pa samo jeden, ki tehta 8838 kg. Zvonove se prelili 1. 1738 in so veljali 10.000 gl. Ko smo prvokrat stopili v hišo božjo, oh kako smo ob- strmeli radi lepote in izkliknoli: „hvala Bogu, da nas je za vredne spoznal ogledovati in občudovati to prekrasno svetišče! Tu nahajamo veliko, kar nas k občudovanju pripravi, naj si bodo božje ali svetne naprave. Visoko nad nami je cerkveni obok, kateri nosi sila lepo in znamenito kuplo. Tukaj je bil stare cerkve zvonik, stoječ na starih sila močnih stebrih, ki tudi še zdaj nosijo kuplo; iz nje se vidi doli cerkev. Čudili sme se nad dolgostjo in širokostjo cerkve. Meri namreč po dolgosti 86 m, ter je najdaljša v celi Moraviji; široka je pa 24 m. Pripoveduje se, da lahko dva duhovnika pridigujeta, ne da bi motila jeden druzega. Ob straneh je 16 altarjev in lepe kapelice. Cerkev ima 4 ladje. S pobožnimi čuti smo stopili, ko je gnječa minola, do prezbiterija, v kojega pada svitloba skozi kuplo, in takoj smo pred — srcem cerkvenim, namreč pred glavnim altarjem. Na¬ rejen je iz kararskega marmorja. Ob jednem rečemo, da marmorja tukaj niso štedili. Pred nekaj leti ga je daroval olomuški nadškof in kardinal dež. grof Furstenberg. Izdelal , ga je v Rimu Steinhauser 1.1864; okinčan je z lepimi mozaiki. Na obeh straneh tabernakeljna, ki ima na vratih podobo dobrega pastirja, klečita po dva angelja. Na straneh sta iz¬ dolbena sv. Venčeslav in sv. Ljudmila. Pod veliko altarno k podobo so na pol izvršene izdolbine dogodb iz življenja sv. Cirila in Metodija in sicer: kako se poslavljata brata jeden od druzega, kako se poslovi sv. Metodij od svojih vernikov in naposled, kako podeljuje papež Hadrijan II. sv. Metodiju zna¬ menje nadškofovske časti in oblasti. Napisi so v latinskem, češkem in nemškem jeziku. Ta veliki altar je umetno delo, in je stal z vožnjo vred iz Rima 36.000 gl. Altarna podoba 110 predstavlja vnebovzetje Marijino; slikal jo je nekdajni jezuit J. Eaab, ki je pozneje pri cisterijancih na Velegradu živel in tudi umrl. Na desni strani altarja stoji marmornati kip sv. blago¬ vestnikov. To je popolnoma novo delo in prekrasna lepota cerkve, in tudi dostojni in dolgotrajni spomin na lansko slavnost. V sedanjem času so cerkev popolnoma prenovili. Okrašena je z živobojnimi slikami po straneh, na oboku in v kupli. Med slikami sta tudi Otokar I. in Vladislav, ustano¬ vitelja samostana. Na oboku prezbiterija naslikani so na presno mnogi naslovi, s katerimi se v Lavretanskih litanijah Marija časti, n. pr. „hiša zlata", »skrinja miru", „vrata nebeška" itd. Prvi dve kapeli pred velikim altarjem, ki jej dajete podobo latinskega križa, ste 5 m visoki, tako, da pod kuplo, ki se 24 m na kvišku dviguje, merite 34 m širine. Sedanja ladja je nad 18 m visoka ter prekrasno slikana. Na dalje je še kapel razun sv. Benedikta in sv. Bernarda na vsakej strani po sedem. Prvi dve posvečeni ste sv. Petru in Pavlu, drugi sv. Školastiki in Hedviki. Te še niste prenovljeni, kar pa cerkvi ne jemlje nikakor okusa in lepote, kajti glavne vhode v nje zakrivate dve prekrasni klopi. Tretji dve ste posvečeni sv. Vaclavu kralju in sv. Florijanu. Spet drugi dve sv. Magdaleni in sv. Mariji egiptovski. Na dalje je prižnica. Sedaj sledite kapeli sv. Cirila in Metodija apostolov in varhov moravske de¬ žele, v čiji je Velegrad. V šesti vrsti je kapela na južni strani sv. Katarine, a v nasprotni sv. Barbare. V sedmi ali zadnji kapeli blizo vrat stoji altar posvečen vsem svetnikom cisteri- janskega reda, na desnej strani pa je altar »vseh angeljev varhov." Ne prezrimo še drugih imenitnosti in umetnosti cerkve velegrajske. Omenimo najpopred lepo izdelane klopi, ki so zlasti lepo in bogoto izrezane in prav z mnogimi malimi kipi 111 okrašene. Klopi so še iz samostanskega časa. Delo je nekega mizarja iz 17. stoletja, in so lahko na radost vsaeemu umet¬ niku te stroke; posebno široke so, ker samostanei so imeli različne ceremonije pri molitvi. V poprečni ladiji, na episteljski strani stoji gipsov model; po njem je kipar Jožef Maks iz marmorja izsekal kip solunskih bratov v praški Tinjski cerkvi. Nasproti sta kipa sv. ap. Petra in Pavla. Lepa je tudi leča s podobami. Krasni biser je pa tudi novi, krstni kamen od kararskega marmorja, najnovejše dele; iztesala ga je krščanska akademija v Pragi in darovali Velegradu moravski bogoslovci. 16 let so za ta krstni kamen olomuški bogoslovci nabirali doneske, pre¬ den so ga zamogli pokloniti velegrajski cerkvi. Izdolbene so na njem podobe sv Cirila in Melodija, ter sv. Janeza Nepo- mučana. Na priklopu pa stoji sv. Janez krstitelj. Spomina vredna je tudi monstrancija s kosom roke sv. Cirila. Pre¬ krasna nova okna priredil je 1. 1880 Mayerjev dvorni zavod za slikarijo na steklo v Monakovein. Zlasti je omeniti pročelno okno na koru, katero nosi sliko Dev. Marije, pred katero klečita sv. brata Ciril in Metodij. Mojstersko delo. Krasno svetilnico pred glavnim altarjem je izdelal Adler na Dunaji. Omeniti še je tudi na desno od krstnega kamena umetno iz¬ delan križ, katerega je poslal nek — samouk. Sedaj smo opravili vdrugič znotraj svoje pobožnosti, ter si tako, kolikor je bilo možno ogledali in zabeležili imenitnosti velegrajske cerkve. Spominjajo se svojih dragih in milih v domačiji svoji, in tudi nam naroda milega, zapustimo z ve¬ selimi čuti lepo cerkev, da porabimo čas za pregled drugih znamenitosti na • Velegradu in v okolici. * * * Oglejmo se še nekoliko okolo cerkve. Na južni strani je k njej prizidana kapela sv. križa za božji grob, na severni 112 pa velikansko poslopje, kakor že znano, nekdajni cistercijanski samostan, dandanes last „kat. pod. družbe“ Olomuške nad¬ škofije. Velikansko poslopje obdaja od treh strani veliko dvo¬ rišče pred cerkvenimi vratmi, kjer so lani se shajale brez¬ številne trume pobožnih slovanskih romarjev. Stanovniki tega ogromnega poslopja so dandanes: preč. g. dekan J. Vykydal in marljivi, za vse dobro vneti kaplan č. P. Jan Vychodil. Dalje se tam notri nahaja farna šola, c. kr. pošta in tamkaj biva tudi oskrbnik in njegovi uradniki. Lani našlo je pod to veliko zgradbo na stotine in stotine gospod, duhovnikov in na tisoče pobožnih romarjev gostoljubnega prenočišča. Spodaj se nahaja lani prenovljena obednica, ki je tako pro¬ storna, da bi v njej preč. g. dekan lahko vse syoje odrasle farane (800) pogostil. Sedaj smo se napotili naravnost proti pokopališču, leže¬ čemu tik ceste, ki vodi proti Buchlovicam. Tukaj stoji pri cesti kapelica sv. Cirila, navadno „Cirilka“ imenovana. Skromna je sicer ta cerkvica, a vendar nas neznansko zanima, ne radi krasote itd., nego nekaj več pričakujemo od nje, in to je ne¬ kaj, v čemur je ne prekosi nijedna slovanska cerkev. Neusmi- Ijenga, da, barbara bi ga imeli, kdor bi hotel obropati to cerkvico najlepšega kinča. Verni narod v Moraviji pripoveduje namreč o „Cirilki“ to-le: Cerkvico posvetil je sv. Ciril; tukaj je delo¬ val, trudil se in učil sv. Metodij, in tukaj ravno v tej ka¬ pelici sprejel je sv. krst prvi krščanski knez češki — Borivoj z ženo svojo Ljudmilo. Toraj sveti čuti so nas tukaj obdajali. Ob času cistercijancev služila je za farno cerkev, a ko se je potem samostanska spremenila v farno, je ta kmalo razpadala. L. 1837 je jo kupil baron Sina, ki jo je rabil za — seno. Leta 1850 služila je za prašni magacin. Cez 6 let vrnila se je zopet prejšnjemu namenu. In prevzvišeni kardinal Miroslav Fursten- berg jo je dal popraviti na svoje stroške. Vsa notrajna oprava se 113 je oskrbela nova, zlasti altar, umetalno delo iz lesa rezan. Vpodobljeni so na njem sv. 3 kralji, ko dete Jezusa molijo. Na straneh sta pa kipa sv. Cirila in Metodija. Altar se je delal na Dunaju ter velja 12.000 gl. Seveda cerkvica je silno stara, akoravno sodijo strokov¬ njaki, da je prezbiterij zidan v 14. stoletji, ladja v 17. stoletji. Prepričani smo, da stoji ta v gotiškem zlogu zidana kapelica na onem prostoru, kjer je božjo hišo že postavil sv. Ciril, ali sv. Metodij. Temelj je gotovo iz one dobe. Iz tega vidimo, kako velik dobrotnik je kardinal Furstenberg Velegradu. Naj¬ bolj so mu pa Velegradčani lahko hvaležni za to, da je v ka¬ toliškem podpornem društvu za olomuško nadškofijo sprožil misel, da se naj kupi velegrajska graščina, in res kupila se je in je sedaj v najboljših rokah. Hvala toraj naj bo izrečena prevzvišenemu kardinalu tudi od strani Slovencev, in spomin v molitvi, katero smo opravljali v oni kapelici in na grobu sv. Metodija za svoje mile in drage, za ljubo domovino, za celi slavjanski rod, naj velja tudi kardinalu Fiirstenbergu. Z ra¬ dostnimi čuti smo šli iz „Cirilke“, katera nam bo ostala v spominu, dokler nam solnce življenja ne zajde. Da ne pozabim; za oni čas je bila tam tudi spomina vredna čitalnica, v kateri se je nahajalo nad 300 listov v raznih jezikih. Nahajali so se tudi slovenski. * -X- * Povsod, na Velegradu in okolici, kamor nam oko doseže, nahajamo vse polno zgodovinskih spominov. Ne daleč od Vele- grada je tako imenovani „Hradek“ ali „Gradič“, to je kva¬ dratni prostor, dolg 40 sežnjev imajoč okope. Moravani pravijo, da je ostanek gradu Svetopolka. Jedno uro hoda od Velegrada v šumi se pa nahaja kamen tako zvani „Kral§v st.ol“. — Kraljev stol je bil zlasti priljubljen kralju Svetopolku, kadar je zahajal v te šume na lov; a tudi narod je ohranil to mesto 8 114 v blagem spominu. Zraven „stola“ je bister studenec; narod ga nazivlje »zlati vir". Dalje je v obližini vas »knezovo polje", ki je spadala nekdaj k velegrajskemu samostanu. Sedaj se pa napotimo v duhu in oglejmo si daljšo okolico velegrajsko, udarimo jo od pokopališča proti vasi Toupes in Buchlovicam, dalje skozi šumo na goro. Tamkaj se dviguje v sinji zrak grad Buchlov, sosed cerkvice sv. Barbare na vrhu »Modle". Ta grad je sila star, morda najstarejši v celi Mora- viji. Ima sila ugodno lego in mislimo, da je ta gora nosila v starodavnih časih naselbino, ali da je veljala že poganskim Slovanom za sveto mesto. Na Buchlovi so nekdaj našli majhen Mp nekega malika. Dandanes nas zanimajo obširna poslopja, ki so lastnina grofa Berchtolda. Razum velike dvorane je lepa in znamenita zbirka starin. V tem gradu so tudi imeli strašne sodbe. Kdor je prišel tem sodnikom v roke, ni več prišel živ iz gradu; radi tega še dandanes na dvorišči stoji, in se pot¬ nikom kaže stara in imenitna „čudna lipa“, o kateri bodem povest posnel in priobčil v „Slov. Gospodarju 1 '. Razgled po najlepših planjavah moravskih, po Hani in Slovaški, in dalje doli do planote nižje-avstrijske proti izhodu do gosto ob¬ raslih gor karpatskih, je res mičen in krasen. Na nasprotni gori, na „Modli“, stoji kapelica sv. Barbare, ¥ koji počivajo telesa grofov Berchtoldov. Ko smo si sedaj, kolikor nam je bilo možno, natančno, ■ogledali sedajni Velegrad in prekrasno okolico, ozrimo se še v preteklost in zapišimo v svojo spominsko knjižico nekaj črtic Iz starodavnih časov. * * * Nad prvotnim Velegradom se je izpolnila strašna kletev, M jo je, kakor pripoveduje poročilo, izustil sv. Metodij nad 115 kraljem Syetopolkom, njega rodom in mestom. Jednokrat je Svetopolk odšel na lov, a sv. Metodiju je ukazal, naj po¬ čaka s sv. meso, da pride z lova domu. Ura mine za uro, *• verni narod je že v obilnem številu zbran v cerkvi in poldan , se približuje, a Svetopolka še ni. Vendar sv. Metodij začne meševati, ne misleč na kraljevo prepoved. V hipu pa prihrumi vsa lovska druhal s Svetopolkom. Kralj videvši, da se je sv. meša že začela se tako razsrdi, da pokaže svojo brezobzirnost na sv. mestu. Narod je obdajal pri tem činu velik strah. A sv. Metodij, častitljivi, sivolasi blagovestnik se zravna po koncu in stoji pred razljutenim kraljem, kakor božji prorok v starem zakonu. Od sv. jeze mu žare oči, in v tem prekolne kralja Svetopolka in rod njegov radi skrunitve hiše božje. O kako hitro se je izpolnila ta kletev! Čez 10 let po smrti kralja Svetopolka so prihruli divji Madjari v krasno planjavo velegrajsko, ter porušili mesto in tudi državo Sveto- polkovo. Zadnji njegov potomec na kraljevem prestolu se je po¬ tikal po gorovji in tudi ondi končal žalostno življenje svoje kakor — begun. Nad narodom Moravskim pa je potem, ko se je razrušil prestol Svetopolkov, počival blagoslov sv. Meto- dija, katerega mu je podelil dan pred svojo smrtjo. Velegrad so razsuli Madjari 1. 906 ali 907. Leta 1198 je ustanovil mejni grof moravski Vladislav tukaj opatijo velegrajsko in nastanil menihe cistercijance. Opa¬ tija je dobila ime „Novi Velegrad". Še nekaj besedic! Sv. Metodij, mož po božji volji, ko je čutil, da se mu bliža zadnja ura, je to naznanil svojim ver¬ nikom : „Varujte me otroci, je rekel, varujte me do tretjega dne!“ Cela cerkev je molila za svojega višjega pastirja pri tem poročilu. In res, zgodilo se je to. Tretjega dne zjutraj 6. aprila 1. 885 je zaspal naš naj večji in najblaženejši mož od delav¬ nega življenja svojega, preselivši se tje gori, kjer ni več ni- 8 * 116 jednega preganjanja. Verniki to slišavši so kar trumoma hiteli k njegovemu odru, in molili za dušo njegovo. Vsi Moravani ohjokavali so smrt višjega pastirja svojega, ki je bil celo živ¬ ljenje vsem vse; da bi pridobil vs,e duše Kristu, jedinemu rešitelju. Tukaj toraj na Velegradu, dragi sopotniki in potrpežljivi bralci, v cerkvi božje porodnice D. Marije so pokopani zemeljski ostanki aposteljna našega. Ko so ga k pogrebu nesli, spremljala ga je neštevilna množica ter opravljala zadušnice tukaj na grobu njegovem. A jeden človek je bil v celi Mo- raviji, ki ni imel srca in čuta do moža božjega. Ta je mirno sedel z družino svojo na .Kitri ter ni prišel na Velegrad zadnjo čast izkazovat sv. Metodiju. Ta je bil ošabni — Vihing, ki je sv. Metodija strašno sovražil radi slovanske liturgije in ki je potem toliko škodoval sv. cerkvi v Slovanih. A mi, ki smo letos iz daljne svoje domovine priromali sem k grobu sv. Me¬ todija, hvalimo Boga za to neskončno milost in srečo, ter ni¬ kakor ne odobrujemo početja tega ošabnega Vihinga. Sedaj še moram spregovoriti, kako se je na Velegradu živelo. Večina slovenskih romarjev je zapustila že prvi dan slavni kraj ; nekateri smo ostali skozi noč tamkaj. Po časnikih smo že popr.ed brali, da so postelje prirejene le bolj za spo¬ kornike. Res je bilo tako, a vender sem spal, kakor knez; celo noč se nisem prebudil. Sanjal sem o slovanskih apostolih in domovini svoji. Pitje in jedila so bila prav po ceni, kar se mi je nenavadno zdelo pri tako veliki romarski cerkvi. Pivo smo pili vrček po 6 kr., kava je bila čaša po 10 do 12 kr. Jednako tudi cena drugih jedil ni bila pretirana. Dan 23. avgusta je nastopil, in mi smo še pri sv. mešah, ter si še enkrat ogledamo vse znamenitosti in vzamemo slovo od presrečnega in slavnega kraja. Se enkrat pokleknemo pred glavni altar blažene Dev. Marije in se zahvalimo presv. Trojici, 117 čije podoba je nad altarjem, za vse dodeljene milosti. Zlasti smo se zahvalili za milost, da se je srečno ohranila luč s.yete vere mej Slovenci, katero sta sv. solunska brata Ciril in Metodij pred tisoč leti našim praočetom oznanjevala. Tudi smo se zahvalili za izvanredno milost, da nas je Bog vredne spoznal pokleknoti na grob sv. Metodija. Sedaj pa, ko odhajamo s solznimi očmi od dragega in milega nam Velegrada, kojega diči sveta zgodovina ter tudi rajska lepota, opravimo v duhu molitev: „0 Bog, kateri si nas po sv. bratih Cirilu in Metodiju k edinosti sv. vere po¬ klical, zjedini zopet odločene brate in sestre naše k svoji sv, katoliški cerkvi; naj bo, kakor v nebesih, tako tudi na zemlji le jedna čeda in jeden pastir. Zato te prosimo po zasluženju Jezusa Kristusa, po prošnji Marije in sv. Cirila in Metodija, ter vseh tvojih svetnikov. Amen.“ Sv. brata Ciril in Metodij prosita za slovanski rod! Za slovo pa zakličemo: „Pridite Slovani vsako leto tu sem in pogledite, kako veličasten je Gospod! Milo in slovesno se mi je dozdevalo poldnevno zvonenje, ko sva korakala s prijateljem Josipom Perkom od presrečnega kraja, mnogokrat še nazaj' pogledavši. In ko se nama jame v daljavi izgubljati, ter vedoč, da ga ne borna nikdar več vi¬ dela, padeva na koleni' in pomoliva še nekaj molitvie. VIIL V domovino. Od Velegrada do og. Gradišča, namreč do postaje, treba je kake tri četrt ure. Tje prišedša, slišiva, da morava ča¬ kati na vlak nekaj ur. Kaj sedaj početi? Ukreneva takoj v 118 mesto. Po potu dohajava vrle Moravane, ki so šli k večer¬ nicam". A kaka pobožnost in poštenost tamkaj vlada! Slovenci se smemo od njih mnogokaj učiti. Ne vidiš tamkaj, da bi mladina v obeh spolih skupaj pohajala; deklice gredo v svojih trumah in tudi mladenči v svojih. Oblečeni nis6 gizdavo, toda snažno. Vsacega sem videl pod pazduho nesti debelo molitveno knjigo v cerkev kakor tudi na pašo. Po noči ni slišati groznega krika, tepenja in razbijanja. Slovenska mladina, beri te moje vrstice in posnemaj tvoje severne bratce in sestrice 1 — Vse to obnašanje mladine se mi je izvanredno prikupilo. A kako pri nas v domovini ? Zalibože! — Potem sya bila pri večer¬ nicah v mestni farni cerkvi. Ta bi pač smela lepša biti. Tukaj sem opazoval gorečnost in pobožnost Moravanov. Seveda, tudi na Velegradu se je vse pošteno obnašalo, a to so bili romarji. Tukaj sem pa opazoval domačine „Hradišta“. V mestu se je vse pripravljalo na sejem; tudi to me je zanimalo. Sedaj pa nekaj o ogrskem Gradišču. Na obeh straneh reke Morave, na desno in levo od' že¬ lezniške proge nas pozdravljajo mesta in velike vasi: Hodonin, Ostroch, Stražnice, Bženec, Veseli in Uh. Og. Hradišče (Og. Hradište) ima 8000 ljudi in frančiškanski samostan. Vtegnol bi nekateri bralec misliti sodeč po imenu, da je to mesto ogrsko. Nikakor ne; za gotovo je moravsko, najmanje štiri milje oddaljeno od ogrske meje. Pozidal ga je češki kralj Premisi Otokar II. kot trdnjavo proti Ogrom, na mestu, kjer je nekdaj stal trden grad kralja Svetopolka. V Gradišču sva se nekoliko okrepčala z dobrim pivom. Postrežljivi in zgovorni krčmar je razlagal mnogo mičnega in kratkočasnega, za kar mu hraniva blag spomin. Sedaj se napotiva na postajo, ter se odpeljeva proti Breslavi (Lundenburg) in na dalje proti Dunaju, kamor smo dospeli zjutraj ob 4. uri. 119 V Lundenburgu smo morali čakati dalj časa na vlak. Na Dunaji sva se zopet sošla z drugimi romarji, zlasti me je ve¬ selilo, da sem našel preč. g. J. Fohna, duhovnika goriške nadškofije, s katerim smo se v prav kratkočasnih pogovorih peljali proti Dunajskemu Novomestu in imenitnemu Semeringu. Dunajsko Novomesto se mi je prav prikupilo; obhodil sem vse imenitne ulice. Na Semeringu nas je potem tema zasačila, vendar smo dovolj si ga nagledali. Konečno pridrdramo v Gradec in v Maribor, zadnjo našo postajo, kjer smo v roke segli zadnjim našim sopotnikom in voščili srečno potovanje nadalje v domovino. Iz Maribora sva ukrenila drugi dan na svoj dom v vesele »Slovenske gorice", kjer so nama desnico prožili domačini in prijatelji, ter naju vsprejeli z najiskrenejšim veseljem. Tebi pa, zlata mati Praga in slavni Velegrad, za slovo zakličemo — »z Bogom!" Svojim dragim rojakom Slovencem l Badi slovanske vzajemnosti hočem konečno za sklep po¬ vedati nekaj besed. Potrpežljivi bralci moje knjige so spoznali veliko ljubezen bratov Cehov do nas: dejali so, da mej vsemi Slovani nas najprisrčneje ljubijo. To se je pokazalo pri spre¬ jemu od češke Trebove tija do zlate matere Prage. Cehi so bili tako ponosni na naš vsprejem, da so rekali: Slovence in Hrvate smo slično sprejeli, kakor Njih svitlost cesarja. Kaj pa mi? Lego je v ta namen začel učiti rojake svoje naše lepe slovenščine. A prikazala se je v Sloveniji kuga, radi tega so morali Cehi izostati. Vendar prišli bodo gotovo. Kako jih bo¬ demo vsprejeli? Jednako, kakor so oni nas, niti misliti ne moremo. 120 Vkljub temu bi svetoval in na srce položil vsem zavednim Slovencem in Slovenkam, da, kadar pride oni čas obiska, jednako po svoji moči delajo, da jim vrnemo njihovo lju¬ bezen do nas. Začnimo pri Spielfeldu ; tamkaj se predstavimo prvič. Potem pride Maribor, Celje in Ljubljana naj svoj yrhunee doseže. Tako prekrasno, kakor so nas Cehi vzprejeli, nam ni to možno izpeljati, preveč vlada nemškutarski duh. Vendar upam, da bodo naši severni bratje Cehi tudi z malim zadovoljni. Za- toraj Vas, dragi bratski narod češki, z veseljem pričakujemo v prvostolnici beli Ljubljani. Toraj na srečno — svidanje! Eadi Velegrada sledeče: častimo sv. Cirila in Metodija tudi zanaprej. Narod, ki svojih dobrotnikov ne časti, ni vreden imenovati se v zgodovini človeštva. Mi ubogi in zatirani Slovenci imamo svoje apostole y solunskih bratih sy. Cirilu in Metodiju, katere je dolžnost naša vsako leto goreče častiti in na pomoč klicati. Lani smo obhajali lOOOletnico smrti sv. Metodija prav slovesno. Tudi mi mali narodič nismo zaostali. Vendar naj¬ veselejše je bilo na častitem Velegradu v Moraviji. To smo okušali mi, katerim je bila redka sreča usojena, da smo po¬ ljubili ono častito mesto. Se danes mi srce veselja utriplje, ko mislim na one srečne in blažene dneve na grobu sv. Me¬ todija. Ali bodemo postali zanaprej mlačni in malomarni za naše največje može, da, najslavnejše može zgodovine slovanske? Za gotovo upam, da ne. Naša sv. apostola si naše malomar¬ nosti ne — zaslužita. Kako pa bodemo nju častili ? V službo božjo se veliko ne bodem vtikal, to naj č. g. duhovniki našima blagovestnikoma na čast nekaj storijo. Samo slovensko liturgijo priporočam, naj se širi ta ideja, ki je shranjena v prsih mil. J. J. Strosmajerja škofa, in otca St. Skrabca, ter še v mnogo drugih duhovnikih slovenskih in v posvetnih gospodih. Zgodi se! 121 Konečno bi rad fante slovenske na nekaj opozoril, da tudi zanaprej kaj pokažejo. Pred nekaj leti so po Slovenskih goricah 4. julija zvečer užgali lepe krese v čast sv. Cirilu in Metodiju. Tudi zanaprej bi želeli, ako bi v predvečer užgali mnogo kresov po premilej Sloveniji, zlasti tamkaj, kjer je sv. Metodij službo božjo opravljal, n. pr. pri sv. Benediktu v Slovenskih goricah in v Jarenini, kakor nas zgodovina uči. Tukaj toraj pokažimo našima blagovestnikoma z lepimi kresi čast, ki bodo plam¬ teli in visoko v nadzemske višave kazali pot, kjer se veseli blažena dušica sv. Metodija. Prosim vas, fantje slovenski, ne pozabite na to; ustvarimo si v Slovencih novo — kresno večer. Dalje, okinčajmo zvonike z lepimi trobojnicami, in sliši se naj veselo trijančenje zvonov in mogočno gromenje topičev. S tem pokažemo zunajno čast sv. Cirilu in Metodiju, slav¬ nejše, tem boljše. S tem, ako bodemo pokazali svetu, da tudi Slovani visoko častimo svoje največje može, smemo biti potem v zgodovini z zlatimi črkami zapisani. A sv. solunska brata Ciril in Metodij bosta z veseljem gledala doli z visokih in lepih nebes, ter nam gotovo pomoč izprosila, nam zatiranim in zaničevanim Slovencem, kar Bog daj in sv. solunska brata! Vekoslav Vakaj, popotnik. 122 Dodatek. Nekateri imenitni Slovani. Josip Juraj Strosmajer, biskup v Djakovu. Celo kratek životopis o mil. preč. biskupu djakovskem želim podati mojim dragim rojakom. Eodil se je 4. svečana 1. 18l5 v Oseku od siromašnih starišev. Prvi poduk in gimn. nauk dobil je v domačem mestu z dobrimi uspehi, tako, da njegovi rojaki dejajo: ni še bilo imenitnejega dijaka v Oseku od mladega Strosmajerja. L. 1832 so ga vsprejeli v djakovsko semenišče, kjer se je učil dve leti modroslovja, od koder je bil poslan na vseučilišče v Pešto. Po dovršenih študijah so ga posvetili v duhovnika in poslali za kaplana v Petrovaradin, kjer je ostal 3 leta. Na prošnjo ga pošlje vladika Kukovič na Dunaj v Augustineum, da se za doktorat izuči. Ko se je na omenjeno mesto odpravljal, dejal je vladiki: »Bodite preverjeni, notrajni glas mi pravi, da bodem Vaš naslednik." Vladika seveda je začudeno pogledoval mladega predrzneža. Po dovršenih študijah v Augustineju mu je ponudil vla¬ dika prof. mesto na duhovniškem liceji v Djakovu, kjer je bival do 1. 1847. V tem letu so ga poklicali na Dunaj za ravnatelja onemu zavodu, kjer je bil pred malo leti še — dijak; bil je ob jednem tudi c. kr. dvorni kaplan. L. 1849 se je vladika Kukovič odpovedal vladikovanju ter podpiral izvolitev mladega in učenega Strosmajerja v škofa in svojega naslednika. Izvoljen je bil v škofa 18. list. 1. 1849 in vlada z veliko spretnostjo svojo vladikovino že 37 let. Ko¬ liko je storil naš velikan svojemu rodu, ni mi možno vsega opisati, le omenim lepe katedrale v Djakovu, katero idejo je gojil že v mladih letih in se skrbno na njo pripravljal. 123 Zidati se je začela 1. 1866 in se končala 1. 1882. Troske je sam pokril. Tudi za akademsko palačo v Zagrebu je dal lepo svoto 40.000 gl. Konečno goji v srcu svojem: slovensko litur¬ gijo, v kar bi mu seveda morali v roke seči vsi zavedni Slo¬ vani, kar se že začenja goditi. To je kratka in neznatna slika našega največjega Jugoslovana. Bog ga ohrani zdravega in čilega na visokem škofijskem sedežu še mnogaja Ijeta, v čast in korist Hrvatov in Slovencev, da cele Jugoslavije. Matija Majav Ziljski, župnik v pokoju v zlati Pragi. Drug imeniten Slovan je naš slovenski rojak Matija Majar Ziljski. Eodil se je 7. svečana 1809 v Goričah v Ziljski dolini na Koroškem. Po končanih študijah se je posvetil du¬ hovništvu, ter živel zadnja leta na Križnej gori kot župnik v pokoji, od koder je šel pred 8 leti v zlato Prago, kjer še sedaj živi. Že kot fantič je ljubil materinščino. Zadnja leta je mnogo trpel, pokojnine ni več imel kot bornih 210 gl. poleg tega še je oslepel. Zato je res sramota za nas Slovence, da nismo skrbeli zanj, ter je moral se podati mej severne naše brate. Uže y mladosti je pisal v »Novice", »Slovenijo". Večja dela so pa ta-le: 1. »Pesmarica cerkvena.“ 2. „Slovniea za Slovence." 3. »Spisovnik za Slovence. 11 4. »Pravilo, kako iz¬ obraževati ilirsko narečje." 5. „Predpisi latinsko- in ilirsko- slovenski." 6. „Sv. br. Ciril in Metod." 7. »Uzajemna slovnica ali mluvnica slavjanska. 11 8. »Slovnica ruska za Slovence." 9. »Slavjan", časnik. Najbolj pa nas je razveselila’knjiga, pisana h časti 1000 letnice smrti sv. Metodija, katero je spisal skoraj celo oslepeli starček namreč: Sv. br. Ciril in Metod, izdala družba sv. Mohora za svoje ude 1. 1885. V tem opazimo, kako gorko mu bije srce za slovanstvo sploh. Vse njegovo življenje je ne- 124 prestan trud, da bi se približali slovanski jeziki. Vendar pa, ako njegovo goreče srce slovensko še ne uživa sadov truda svojega, še tli v njem iskrica prepričanja, da misel njegova prodre enkrat gotovo in ideja slovanska obvelja, zlasti v Slo¬ vencih. Zatoraj Bog mu daj še mnogo let doživeti mej našimi severnimi brati Cehi. Simon Gregorčič, pesnik slovenski. Kaj povzročijo pesni mej narodi, skušamo tudi mi mali narodič. Kaj je Prešern, Vodnik, Slomšek in Virk, zna vsak izobražen Slovenec! A prvak sedaj živečih pesnikov je pa za gotovo naš veleum, S. Gregorčič. On v pesni kuje največje naše idejale namreč: združenje, zlogo itd. Vsak korak v Slo¬ vencih vidi, srce mu neskončno bije za rod svoj, in bolj ko ga ne¬ kateri črtijo, bolj je goreč za idejale svoje. Da v kratkem rečem, zastonj ga nekateri črtijo. Imel sem čast ž njim občevati, a nisem našel na njem onih posebnosti, katere mu očitajo v „ PoezijahBral sem „ Poezije", katere mi je naš genijalni pesnik poklonil, a ne najdem velikokaj spodtakljivega, iz vseh pa odseva goreča ljubezen do naroda svojega. Rojen je bil na Vršnem blizo Soče. Začetne in latinske šole je z velikim vspehom končal v Gorici. L. 1864 je šel v semenišče in 20. vin. 1. 1867 so ga posvetili v duhovnika, in poslali za kaplana v Kobarid, potem v Reifenburg. Radi bolezni je šel začasno v pokoj; ozdravljen je odšel v Gradišče blizo Gorice. Zal, da mu je smrt vzela najboljšega prijatelja, pesnika Krilana. Svoje prvence je priobčeval v „Glasniku“, „Besedniku“, „Zori“, „Soči“ in v Stritarjevem „Zvonu“. Konečno je ude svoje zbral iz imenovanih leposlovnih listov, in izdal pod naslovom „Poezije“, s katerimi je vzbudil v Slovencih občno 125 pozornost. Celo rajni škof Pogačar je želel ga osobno videti, a Strosmajer mu je mej drugim pisal: „Vi, moj prijatelj, res božanske misli in čustva v nebeški jezik skladate in narodu svojemu posvečujete.“ Kaj porečete sovražniki našega Gregor¬ čiča na te Strosmajerjeve vrste ?! V dar je dobil zlato pero in srebrni črnilnik, a prirejevale so se mu v čast že velike slavnosti. Gregorčič uči rojake svoje: čutiti slovansko, lju¬ biti Slovane, govoriti resnico in sovražiti laž, živeti moralno. Dal Bog, da bi se naš prvak nikdar v življenju ne ustrašil sovražnikov svojih. Zatoraj dragi Gregorčič, delaj še zanaprej v prid zapuščenih Slovencev! V to svrho ti zakličemo gromovito ! Živel na mnogaja Ijeta! Jan Lego. Jan Lega moji častiti bralci že poznajo. Narodil se je 14. sep. 1833 v Shoti pri Zbirovu. Učil se je na plzen¬ skem gimn. Povsema pa je .želel poznati nas nesrečne Slo¬ vence. Kadi tega je za nas že veliko storil, svoje rojake uči nas spoznavati in napisal je mnogo o Slovencih za Cehe. Iz Kamnika je marljivo pisal v „Posel zPrahy;“ iz Ljubljane v „Delibor“, in v „Lumir“ ; iz Trsta v „Narodni listy“. Pošiljal je članke v „Slovnik naučny“, v „Svetozor“, v „Bueh“, v „Škola a život", v „Zlatou Prahou." Sotrudnik je tudi našemu »Slovanu". Jan Lego podpira z veseljem mnogo lepih podjetij v Slovencih, kakor „Slov. Matico", „Dramatsko društvo" itd. V zlati Pragi je bil on naš voditelj vse dni našega bivanja tamkaj. Sedaj zbira okolo sebe nadepolno češko mladino in jo uči slovenščine, da kadar nas obiščejo, bodo znali z nami v naši materinščini govoriti. A našo mladino podpira duševno in gmotno, ako se želi naučiti češki. Na slovenskem že ima on mnogo učencev, ki prevajajo spise na slovenščino. Od 1. 1875 je uradnik pri »češkem muzeji" v Pragi. Želimo mu srečne dneve v zlati matički Pragi, in ga z veseljem pričaku¬ jemo, da pride s svojo čredo v belo Ljubljano obiskat svoje sorodne jugoslovanske brate! Zatoraj na srečno — svidanje! 126 Spomenik umrlim sopotnikom. f Franjo Trafenik. Na veliko soboto ob 11. uri 1. 1886 je mirno v Gospodu zaspal preč. g. Franjo Trafenik, župnik Škalski in dekan Šaleške doline, rojen 11 nov. 1826. Životopisa ne bodem pisal, ki se na¬ haja obširen in dobro pisan v »Koledarju" dražbe sv. Mohora. Samo za spominek bodem vzel besede iz „Slovana“ štev. 9., str. 142. 1. 1886.: Pokojnik je izgleden duhovnik, vrl in požrtvovalen rodo¬ ljub ter naudušen Slovan. Lanskega leta je bil med prvimi, ki so se oglasili za potovanje v Prago in Velegrad. Vse, kar je videl na poti od Brna do Prage, navduševalo je častitljivega starčka tako, da so mu večkrat same radosti solze izpirale lica, in ne jedenkrat je izdihnil: „0 da bi vsaj pri nas bilo tudi tolike za¬ vednosti!" — Dne 26. avgusta 1885 je pisal odborniku za priredbo imenovanega potovanja med drugim to-le: „20 avgusta sem od¬ potoval iz Prage, da sem mogel še Velegrad obiskati in v nedeljo doma biti; zato nisem mogel biti pri Vaši slav. družbi, ko se je dala tistega dne v Pragi fotografovati. Pošiljam Vam 3 gld. in Vas prosim, da blagovolite jedmi fotografijo tudi meni poslati. Bode mi drag spomin na veselo potovanje v zlato Prago. Če imate imenik vseh potnikov, prosim Vas, da mi tudi tega pošljete. Zares krasne dni ste nam pripravili in vsi Vam moremo hvaležni hiti za to; jaz vsaj jih vse svoje življenje ne bodem pozabil." — Žal, da je neizprosna smrt tako hitro pokosila to življenje. Blagemu, častitljevemu možu: Večnaja pamjat! 127 f Josip Perko. Dne 7. grudna 1. 1886 smo pa na mirodvor sv. Ane v Slov. goricah spremijo nepozabljivega nam g. Josipa Perka kmet¬ skega sina v Tražah, Smrt ga je pokosila v 251etni dobi življenja. Umri je za sušieo spreviden se sv. zakramenti. Bil je vzgleden 'katoličan in navdušen Slovan. Vsako podjetje v Slovencih je rad in z veseljem podpiral. Čital je mnogo. Ko smo se odpravljali v zlato matieko Prago in v slavni Velegrad, bil je naš Josip Perko mej prvimi, ki se je oglasil. In kako ga je na potu vse veselilo, kar je videl, je pisatelju te knjige dovolj znano. Še potem je rad vsakemu razlagal o solidarnosti severnih naših bratov Čehov. Zatorej sladko spavaj dragi Josip, da se enkrat za gotovo sni¬ demo nad — zvezdami! Tiskarski pogrejki. može. 11 naj stoji: »Kad se bratska srca slože, . UCj - 'm k