Knjiga Slovenska V XIX. veku. JHatija _hacel r. 24. febr. 1779 v Gorenčab, vasi duhovnije sv. Jakoba v Rožu, po rodovini Kometar, v šolah Ahacelnov, postal Matija Ahacel, bil učenik matematike, naravopisja in kmetijstva v Celovcu, u. 23. nov. 1845. — Po njem zaslovel je IVIiliael lndrca^, r. tudi v Rožu na Bistrici 28. sept. 1762, tkalec, u. 27. maj. 1. 1821. — Popisal je oba Slomšek v Drobtincah 1. 1847 str. 117 — 131: »Matija Ahacel nekdajni ces. kralj. učenik sedme viši šole v Celovci, Slovencov imeniten rojak ino prijatel". — V Kresu 1. 1884. IV. 9—12 prof. J. Scheinigg. — V Ost und West 1841 J. G. Seidl . . Michael Andreasch, der Land\veber u. Dichter itd. Ahacel je pisaril v liste neniške na pr.: Blatter fiir Landwirthschaft u. Industrie; Mittheilungen iiber Gegenstande der Landw. u. Ind. Karntens; Carinthia etc. — Slovenski je priobčil: Pesme po Koroškim ino Štajarskim znane, enokoljko popravlene inonanovo zložene. Na svetlo dal Matija Ahacel, cesarsk kraljev vučenik v' Celovskih viših šolah. I. Del. Posvetnepesme. V Celovci 1833. 8°. XVI. 83 str. — Koroške ino Štajarske Pesme enokoljko popravljene . . Vse k veči časti božji . . Drugi natis pomnoženi. V Celovci 1838. 8. IV. 146. Pesrae LII. Resnice v pravlicah VIII. Nat. in naprod. J. Leon. — Koroške in Štajerske Pesmi. Enokoljko . . Na svetlo dal M. A. Tretji natis pomnoženi. V Celovcu 1852. 8. 162. Pesmi LII. Resnice v pravlicah VIII. Nat. in naprod. J. Leon. Prvega natisa je knjiga navadno najbolj zanimljiva. Predgovor ima nemški in slovenski. V onem se ,,Professor Achazel" opravičuje, zakaj je ravno on z nemškim predgovorom dal na svetlo slovenske pesmi z napevi in čemu. To pa na prospeh nravnosti ljudski nasproti pesraam zanikarnim, na prospeh slovenščini, duhovnikom in učiteljem v slovenskih krajih tolikanj potrebni, lepemu petju Slovencem priljubljenemu, pa v spomin rojaku Mihaelu Andreašu. Vrstijo se koroške s štajarskimi največ iz Celjskega okraja. Besedo in napeve so mi vravnali temu sposobni prijatelji. Za zvezkom prvim utegne priti na dan drugi s pesmami cerkvenimi in duhovskimi. — BM6ge nun diese Liedersammlung besonders bei den eifrigen Herrn Seelsorgern und Schullehrern eine liebevolle Aufnahme finden, selbe zu gleichen Sammlungen und zu briiderlichen Mittheilungen ansporaen, unter den Slovenen recht viel unschuldige Freude verbreiten, und zur Verdrangung unmoralischer Gesange mit^irken!" — Slovenski predgovor pa se glasi: ,,Ljubi Slovenci ! Vem, de lepe pesme radi pojete, ino z' petjam sebi kratek čas, drugim veselje delate, Bogu pa čest ino hvalo dajate. Nate! tukaj se jih vam eno čedno zbranje nar lepših pesm poda, katere so polne lepih navkov, ino zalih, nedolžuih rožic pevske umnosti. Jes sem si svest, de jih bote z veseljam spevali. Najdejo se v tih pesmih enekatere vam nenavadne in nezastopne besede; pa najdete tudi druge, morde po vašim bolj znane, spod postavlene, ino na vzgor z številkami (calami) zaznamvane, kamor de slišijo. Zadi najdete tudi tih pesm enokoljko navadnih viž, v note postavlenih, ki vam jih vsaki godec, alj kdo drugi na note učen, posebno pa gospodi šolni vučeniki prav lehko zapojo, dokler si sami vižo zapomnite (v glavi obderžite). 17* Lepo vas prosim, ljubi bratri ino sestre slovenskiga rodu, posebno vas mladenče ino mladenčice (deklice)! opustite vse nesramne, vmazane, klafarske ino nespodobne pesmi, katerih je sama peklenska hudoba po svojih pomagavcih toljko na svet (kok ljulke v pšenico) zasjala. Skoz nje se le pošteni pohujšajo, nedolžni zapelajo, ino Bog se žali. Nikar gerdo, temuč le pošteno petje vara pravo ino stanovitno veselje daja. Pojte le, pa pojte pošteno, ino najte, de se vaših bogaboječih ino nedolžnih pesra slavni glas po dolinah razlega, po hribih razdeva ino po gorah do nebes vzdiguje! To vam želi vaš perserčen perjatel, ki vam te pesmi izroči". Duh in slog v tem predgovoru je pač Slomšekov, kteri v Drobtincah 1847 str. 123 — 4 o svojem prijatelju piše: BNaš Matija bili so tudi iskren Slovenc, ki so ljubili svoj matern jezik, ino po svoji moči skerbeli za olikanje svojiga Ijudstva. Povabili so veliko prijatelov, de bi lepe domače besede naberali ino v bukve pisali, ki se jim besednik alj slovar pravi. Ni bilo slovenskih bukev natisnenih, de bi jih ne bili kupili; tudi Serbske pesni ino novice so brali, ter veliko veselje imeli, tudi Moškovitarsko razumeti. Znali so gerško, latinsko, nemško, francosko ino laško, pa matern jezik jim je nar ljubši bil, v katerim jih je mati Boga spoznati ino moliti učila. Če niso drugi gospodje kakiga pisma brati znali, so gospod Ahacelnu poslali, ino učen mož so jim ga razkladali, naj bi bilo iz Rusije ali iz Hrovatije. Na novo so za Slovenšino naš Matija oživeli, ko se je v Celovski duhovšnici poduk domačiga jezika za mlade duhovne v leti 1822 začel . . . Ko so se pred štirini letmi v Ljublani Kmetiske ino rokodelske Novice začele, niso zamogli naš Matija tiga slavniga dela prehvaliti, ter so jih priporočali per vsaki priliki (cf. Novic. 1845 1. 53.) . . De bi se lepe stare pesmi ne pogubile, ki jih je Ahacelnov nekdajni sosed ino star prijatel Mihael Andreaš, kmetiški tikavc v Rožni dolini zložil ino pel, so jib dali Ahacel skerbno popisati, ino z pomočjo svojih prijatlev z Štajarskimi poročiti itd." — Pesniki v prvem natisu deloma ali celoma zaznamnjani so: A. Slomšek, Mihael Andreaš, Jak. Strašek, Val. Orožen, Mat. Vodušek, And. Urek, U. Jarnik. — V drugera in tretjem s predgovorom slovenskim nekoliko popravljenim imenujejo se tudi: Fel. Globočoik, J. Hašnik, Jož. Lipold. — Leopold Volkmer, Sevšek. — M. Andreaša, kteremu vzlasti velja ta spominek, pesmi so: Zdihvanje po miru. Kaj je vojske krivo. Francoska vojska. Večerna. Praznost sveta. Egiptovski Jožef. Nedčlci. Veselo živlenje. — Na razgled bodi: Francoska vojska. 1. Eje ste lčta vi pokoja, Mirne leta, kam ste šle? Odi žolda iu' poboja Sliši ino vidi se. Na Francoskim se začelo, Dobro ve to vsaki sam; Edaj, kako bo konec vzelo, To je celo skrito nam. 2. Oh! alj ni to dosti milo Ti Pariz, mesto hudo! Svojga kralja si vmorilo, Kakor volk jagne mlado. Nam in sebi ste storili Mirniga živlenja kraj; Eden druziga morili, Bog ve, kaj še bo naprej. 3. Reve te ne obžaluje Le Francosko ino mi, Vsa Evropa omaguje, Ker se ji hudo godi. Večni mora se serditi, Ker namesto nja česti Vidi greh na greh storiti, In pobolšanja nič ui. 4. Radi bomo še spoznali Svojih grehov hudo zlo; Dalej bomo v tistih spali, Hujši potlej za nas bo. Greh je bil, in bode tepen, Saj to vsaki dobro v6; Z greham bode v pekel veržen Kdor se ne znebi ga prej. 1. Kdar bi ljudje v ljubezni vsi Keršansko prav živeli, Veselo že živlenje bi Na timu svetu 'meli. Na sveti pa Ijubezni ni, Kiro Bog hoče 'meti. Ljudje so zdaj tako hudf Nedelci. (Soprazniki, povdarjeni prazniki.) 3. Enk'ter nedelce še derži, Si sejo posvečuje, Sosede za luterž deržf, In tiste zaniCujo; H'keršanskim navkam ga pa ni, Kjer bi se 'mel vučiti, Ker Bog in cerkuv nas vuči, Deb' vedel prav živeti. 6. Nedele posvečujmo mi _ molitvo ino z navkam, Pa delavnik se naj česti Le z delain in z opravkam! Delavnik enkrat bo nehal, In večna bo nedelja, Plafiilo Bog bo vsakmu dal Zasluženga veselja. De ni mogoč' poved'ti! Ahacel je pričujočo pesensko zbirko dal na svetlo morebiti z ozirom na nKrajnsko Cbelico" po nagibovanji Slomšekovem; a — kakor Čelakovskv". tako jo graja tudi Šafafik, češ, pesni niso narodne itd. — Prešern zabavlja po sršenu Ahacelnovim pesmam: »Ne čudi se, neslane — De pesmi bodo brane, — Lej pure vabi: ,puri, puri'! — In božje volke: ,šuri, muri'!« — Tudi Stanko Vraz piše, da ,,nemogu se medju narodne brojiti"; — vendar pristavlja: nTakov sud proiznese učeni Šafafik varhu ove knjige, nu sa svim time se je ona več po drugi put tiskala, znamenje da je g. Ahacel svoju svarhu postigo (Nar. pesn. ilirske 1839 str. XVI)." — Da je to istina, potrjuje ne le drugi, ampak še tretji pomnoženi natis, in to, da so se nektere jako prikupile ljudstvu ter se kaj rade popevajo tudi po Kranjskem na pr.: Večernica — Glejtel že sonce zahaja; Lehko noč; Zdravica — Slovenec Slovenca vabi; Vinska terta; Veseli hribček; Laudon; Kmetiški stan; Vino in voda itd. Na razgled bodi (iz III. nat. str. 52): 1. Vsi stani na svetu Potrebni so nam, Posebno pa kmetstvo, Gospostvo z maštvam. 2. Gospostvo nas viža, Pravico storf, In maštvo pa stezo V nebeaa vufii. 8. Gospostvo in maštvo Zdaj z misli pustim, Izvoljeno kmetstvo Naj v pcsmi slovim. 4. Spoštvati se more Lep kmctovski stan; Sam Oče nebeški Je kmet imenvin. 5. Bog kliče v vinograd Na delo ljudi, In vsak'mu ua večer Plačilo delf. Kmetiški stan. 6. Na zemljo Cloveškiga Serca je sjal Zveličar besedo, In seme je djal. 7. Vsim drugim stanovam Kmet živež deli, Sam sebe in svoje Lepo oskerbi. 8. Kruh, vino perdela, Živino redf, Perpravlja tud druge Potrebne reči . . . 25. Na večer se vleže, Na slami zaspi, Pred dnevam ga zopet Petelin zbudf. 27. Cel teden kmet dela In se veself, Da sebe in svoje Pošteno živf. Vino ino Voda. Vino ino voda Žlahtne dve rečf, Skoraj brez nobene Bit mogoče ni. Vino hoče goapod biti, Voda se mu ne vkloniti; Hud prepir med jima je. 28. On vse opravila Bogu izroči, Si žvižga in poje, Veselo živi. 29. Zveličan prav lehko Vsak kmetič bi bil, Dab le ob nedelab Tak zlo ne grešil . 34. O kmetič! ohrani Pošteno serce, Le varvaj krivice In pjanosti se . . 36. Per domu ostajaj, Po polji poglej, In roženkranc v rokah, 0 praznikih mej! 37. Dolžnosti dopolni In boj se Boga, Tak bodeš ti vreden Sto centoT zlata. Yi.no: Vino se na prodaj Vozim križam svet. Mene vsaki hvali, In me hoče met'. Hlapcam kakor gospodarjam, Kmetam, kraljam in cesarjam, Vsim na mizo nosim se. Voda: Eaj pa prida storiš Pjancam vino ti? Kdor te preveč pjje, Pamet clo zgubf. Kedar pjanci obnorijo; BTo ti delaš", te dolžijo; Kak pa hočeš bit' gospodl Voda: Voda jez pretečem Mesta in vesf, Se predajat' nečem, Vaak me tak dobf: Bod' za prati, alj za vmiti, Bod' za kuhat', alj za piti, Brez vode ne more bit'. Voda sem zapfti Zdrava bolj ko ti, Tega, ki me pije, Glava ne bolf. Z vodo kerstjo otročiče, Gledat' tam božje obličje; Jez goapa, ti nis gospod! Vino: Voda jez sim stara Per šest tavžent let, Vino Noe vaadil, Ni te blo popred. Sonce te je hotlo apečti, Morla aim v pomoč pertečti; Kak goapod ti moreš bit'? Yino: Rea je to, alj vino Hočem bit' goapod; K aveti maši alužit' Moram jez povsod. Tud per vaaki kompaniji, Na aedmini in goatiji Moram jez na mizo prit'. Meni aaj ponujat' Se potreba ni, Kar na svetu raate, Vae me poželi, Rože, trava ino žito, Sadje da je rodovito, Mora voda pomočit'. Voda, da češ biti, Bodi ti goapa; Kdor me hoče piti, Modro naj ravna; Mero ima naj to pravo; Z vodo mešat' me, je zdravo; Alj na mizi naj ae atri! Z ozirom na dobri namen in na ljudsko korist dajo se razumevati Slomšekove besede v Drobtincah 1. 1862: nBil je mož v Gorotanu toliko preprost in ravnega serca, pa tudi toliko prebrisan in v vsih vednostih znajden, da ga niso imeli prednamci enakega, in ga ponamci bojo težko imeli. Izverstni učitelj, poln jasnega nauka na leci, iznajden kmet v sadjoreji in na polju bil je rajni Ahacel Matija draga igla Slovencov, dika učilišča Celovskega, pa tudi blagor cele Koroške dežele. Kdo je Ahacelna poznal, in ga ni ljubil; kdo Slovencov bere djanje, in ne hvali prijatla našega, mecena slovenskega! Poboljiati kmetom, svojitn rojakom, gospodarstvo si je Ahacel prizadeval ne le z glavo, marveč tudi z rokami vse svoje žive dni. Poleg posvetnega dela pa tudi dušnega polja svoje ljube domovine pozabil ni, kakor priča lična zberka koroških in štajarskih pesmi. Prijatel svojega rodii in ddma je naberal blaga slovenskega sam, je pa tudi druge rodoljube podperal in oživljal, naj bi domače polje čedili. Sosed starega pevca Andreaša Rožana,je ohranil drage iskrice prostega pevca, naj bi se ne pogubile; pomagal pa tudi mladim duhovnim v Celovski duhovšnici, naj bi prirasli izobraženi slovenski učitelji. Ahacel je slovenščini v Koroškej dobro zetnljo pripravil, ter zasluži, da se vsaki domoljub njegovemu spominu odkrije, in vsak Korošec hvaležno svojim vnukom naznanjuje Ahacelna slavno ime".