TRI LJUBLJANSKE FOTOGRAFIJE IZ 60 LET 19. STOLETJA
Prispevek k slovenski kulturni zgodovini
SERGEJ VRIŠER
Fotografijo smo doslej na Slovenskem vse
premalo pritegnili med zgodovinske vire. To
velja posebej za naše najstarejše fotografske
posnetke, za katere moremo celo reči, da je
naša vednost o njih več kot pomanjkljiva.
Fotografsko gradivo sicer zbirajo nekatere
naše biblioteke, arhivi in muzeji. Vsaj za
slednje pa si upam trditi, da poteka to zbira-
nje precej nenačrtno in samo priložnostno.
Tudi ni bilo to gradivo doslej v celoti sooče-
no in odbrano z namenom, da bi izluščili po-
snetke, ki imajo tak ali drugačen pomen za
domačo zgodovino. Prav tako smo po mojem
mnenju brez slehernega razvida, kaj je od
teh virov še v zasebni posesti.
Ni treba posebej poudarjati, da je šlo za-
radi takšnega odnosa do starih fotografij do-
slej za našo zgodovino že marsikaj v izgubo,
saj so ti posnetki največkrat nenadomestljiv
vir za področja etnologije, kulturne zgodovi-
ne, urbanizma, spomeniškega varstva itd.
Prav s kulturnozgodovinskega interesa bi bi-
lo treba posvetiti starim posnetkom več po-
zornosti. Kaj vse so zabeležile fotografske
kamere že v prvi polovici 19. stoletja npr. v
Angliji in Združenih državah Amerike! Res
so bile sicer te dežele po razvoju fotografije za
nekaj desetletij pred nami, a tudi naših naj-
starejših fotografij ne kaže podcenjevati, saj
je med njimi vrsta takih, ki so danes stare že
daleč čez sto let.
V minulem letu je izšla na področju histo-
rične fotografije zanimiva knjiga z naslovom
»K. u. K. Familienalbum«. Avtor knjige, av-
strijski novinar in publicist Franz Hubmann
je zbral v tem delu več kot 300 posnetkov iz
različnih pokrajin nekdanje monarhije. Če-
ravno je delo zasnovano na široki poljudno-
sti, ima izreden pomen zaradi avtentičnih
posnetkov, ki osvetljujejo podobo nekdanjih
mest in njihovih ljudi ter prikazujejo tudi
številne pomembne zgodovinske dogodke.
Med fotografijami je mnogo takih — npr.
posnetki iz obdobja avstrijskih vojn v Italiji v
50 in 60 letih 19. stoletja in še starejše por-
tretne fotografije, ki so bile javnosti doslej
povsem neznane. Knjiga je po svoje pravo
kulturnozgodovinsko odkritje. Gradivo za to
zanimivo delo je avtor nabral v fotoarhivih
na Dunaju, v izdatni meri pa so mu poma-
gale kulturne ustanove v Pragi, Varšavi in
tudi v Zagrebu. Precejšnje število posnetkov
so prispevali Arhiv SR Hrvatske, Gledališki
muzej, nadalje Muzej mesta Zagreba in Mu-
zej za umetnost in obrt v Zagrebu, kar dokazu-
je, da so Hrvatje na tem področju pred nami.
Pričujoči sestavek in fotografije sem za-
vestno namenil za Kroniko. Ne gre mi pri
tem za objavo, ki naj bi predstavila slike
samo zaradi njihove redkosti. Kar jih uvr-
šča v zgodovinsko glasilo, je njihov nedvo-
umni kulturnozgodovinski pomen. Vse tri fo-
tografije so namreč posebej zgovorne zaradi
pričevanja o oblačilni noši in modi svojega
časa, so torej zgovoren in dragocen kulturno-
zgodovinski dokument.
Želeti bi bilo, da bi tem fotografijam sledi-
la še objava drugih. V tem smislu bi mogli
videti v pričujočem sestavku nekak uvod v
novo rubriko Kronike, ki bi nam pomagala
na izviren in slikovit način osvetljevati mno-
ga poglavja naše zgodovine.
Za začetek bi želel predstaviti tri fotogra-
fije iz 60 let 19. stoletja, torej iz časa, ko fo-
tografiranje tudi pri nas ni bilo več redek
pojav. Razmeroma redki pa so posnetki do-
godkov iz tega časa. Vse tri fotografije izvi-
rajo iz Ljubljane in obravnavajo vojaško te-
matiko.
Najstarejši posnetek nam kaže vojaško slo-
vestnost pred nekdanjo šentpetrsko vojašni-
co v Ljubljani. Fotografijo hrani kot kopijo
(kje je original, nisem mogel ugotoviti) Za-
vod za varstvo spomenikov SR Slovenije pač
zaradi pogleda na šentpetrsko cerkev, ki jo je
videti v ozadju prizora. Kakor je zapisano ob
robu fotografije, jo je posnel J. Diwischow-
ski, fotograf v Ljubljani.
Čeprav po posnetku ni bilo moč takoj ugo-
toviti, za kakšen dogodek gre, je bila okvirna
datacija razmeroma lahka. Za 60 leta so go-
vorila že ženska oblačila, še določnejša časov-
na opredelitev pa se je ponujala pri unifor-
mah upodobljencev. Po slednjih je bilo skle-
pati, da gre za čas med leti 1861-68. Ta ča-
sovni razpon se je zožil še z arhivskim podat-
kom o fotografu Josefu Diwischowskem.
Le-ta je prijavil svojo obrt v kapucinskem
predmestju v Ljubljani 21. septembra 1864,
odjavil pa jo je že 1. decembra 1866.' Iska-
nje po časniku Laibacher Zeitung iz let 1864
do 1866 je slednjič razkrilo precej točen da-
tum fotografije: posneta je bila kratko pred
30. majem 1865.^ Tega dne je namreč časnik
poročal o slovesnosti pred šentpetrsko vojaš-
nico: bila je to blagoslovitev nove polkovne
zastave pehotnega polka št. 8, sicer vojaške
enote z Moravskega, ki pa je nosila ime po
feldmaršallajtnantu baronu Josefu Gerstner-
ju^ in je bila v tem času nastanjena v Ljub-
ljani.
173
Opis dogodka v Laibacher Zeitung se po-
vsem ujema s fotografijo. Trg pred šentpetr-
sko vojašnico je bil tega dne slavnostno okra-
šen. Na severni strani je stal pod posebnim
odprtim šotorom oltar, levo in desno od nje-
ga sta bila paviljona za goste. Vse je bilo
okrašeno z girlandami in festoni, prostor pa
so posebej poživljale številne zastave različ-
nih barv in narodnosti, ki so si jih za sloves-
nost izposodili pri mornarici v Pulju.
Članek v časniku pripoveduje o poteku pri-
reditve. Čete so se razvrstile že ob 8. uri
zjutraj. Pregledal jih je nadvojvoda Ernest,
zatem je sledil nagovor polkovnega kaplana.
Blagoslovitev zastave je opravil škof dr. B.
Widmer z asistenco. Zastavi je botrovala me-
hiška cesarica Šarlota, ki jo je zastopala že-
na polkovnega poveljnika Lindnerja. Sloves-
nosti so prisostvovali gostje z Moravskega,
na čelu z županoma iz Znojma in Jihlave. Prav
tako so bili seveda navzoči predstavniki de-
želne oblasti, ljubljanske občine, številni me-
ščani, med njimi mnogo dam. Sledilo je za-
bijanje spominskih žebljev v drog nove za-
stave. Medtem je čete nagovoril polkovnik
Lindner. Slo vestnost pred vojašnico so kon-
čali z molitvijo za padle, prisego čet in defi-
lejem polka pred nadvojvodom.
Naš posnetek kaže vojaške enote pred za-
četkom defileja. Dokaj dobro je videti vojake
v značilnih belih suknjičih avstrijske pehote.
Vojaki nosijo telečnjake in prek njih zvite
plašče. Ob strani razvrščenih enot opazimo
oficirje z ešarpami prek ramen, kakor so jih
nosili med leti 1861/68. Pred enotami stoji na
praznem prostoru oficir v generalski unifor-
mi s klobukom, verjetno nadvojvoda Ernest.
Za njim se gnete množica oficirjev in civilnih
gostov. Ob robu slike na levi vidimo občin-
stvo in pred njim kordon vojakov. V ospred-
ju fotografije nas posebej pritegne skupina
žensk v krinolinah z ogrinjali in s sončniki,
pač ljubljanskih meščank iz vrst povabljen-
cev.
Seveda je slika prav zanimiva tudi zaradi
tega, ker prikazuje nekdanje okolje šentpetr-
ske cerkve. V celoti imamo pred seboj drago-
cen zgodovinski posnetek: spomin na ljudi in
življenje v stari Ljubljani in seveda na do-
godek, ki je bil za tedanje razmere dovolj
pomemben.
Bržkone v sredi 60 let, prav gotovo pa ne
po letu 1868 je nastala druga fotografija.*
Prikazuje nam skupino avstrijskih oficirjev
različnih rodov vojske, med njimi največ pri-
padnikov pehotnih in lovskih enot. Kakor
1. Blagoslovitev polkovne zastave pred šentpetrsko vojašnico v Ljubljani — fotografija iz leta 1865
174
2. Skupina avstrijskih oficirjev v Ljubljani — fotografija pred letom 1868
piše na hrbtni strani posnetka, je le-ta delo
fotografskega ateljeja Ernesta Pogorelca v
Ljubljani. Ni znano, ob kakšni priložnosti je
posnetek nastal. Po jahalni opremi, ki jo no-
sijo nekateri upodobljenci, bi mogli sklepati,
da gre za sestanek ob neki jahalni prireditvi,
kar je bil v vojaškem življenju tega časa po-
gost primer. Domnevo bi potrdila tudi dva
oficirja na konjih za skupino.
Tudi pri datiran ju te fotografije si je bilo
moč s precejšnjo zanesljivostjo pomagati po
znakih adjustiranja. Vsi oficirji na sliki no-
sijo suknjiče z mehkimi, navzdol obrnjenimi
ovratniki, kakor so jih vpeljali v avstrijski
vojski z letom 1861. Pehotni častniki so v
belih suknjičih, ki so bili v rabi do leta 1868.
K tem suknjičem nosijo svetlo modre hlače.
Oficirje lovskih enot spoznamo po temnej-
ših, pač sivkastozelenih uniformah z lampasi
ob hlačnem šivu, nadalje po krivcih na levi
strani kap.
Vredno je opozoriti na vojaško modo teda-
njega časa. Ce primerjamo vojaško nošo te
dobe z značilnostmi avstrijske oficirske uni-
forme iz prejšnjega, bidermajerskega obdob-
ja, nas preseneča dokaj robat videz upodob-
Ijencev in tudi v primerjavi s poznejšimi pe-
dantnostmi v oblačenju se zdijo pojave po-
sameznikov skoraj neugledne. Seveda ni no-
benega dvoma, da gre za aktivne oficirje in
da so le-ti pač zavestno gojili tak videz. K
temu so mnogo pripomogle košate »cesarske«
brade in viseči brki. Posebnost časa so tudi
nizke, potlačene črne kape, plašči in pelerine
iz grobega vojaškega blaga in visoki, prek
kolen segajoči škornji, v bistvu golenice
škornjev, prišite na hlačnice.
Prav gotovo je tudi ta posnetek vreden
ohranitve med redkimi fotografijami naše
tedanje družbe. Zanimiv je prav zaradi spe-
cifičnosti vojaškega oblačenja te dobe, kate-
rega napol romantični, napol utilitarni značaj
je spodrinila šele oblačilna reforma z letom
1868. Zvesta času pa je tudi vojaška teatra-
ličnost, ki se kaže v razgibanosti skupine, v
kateri naj bi vsak upodobljenec pritegnil na-
se pozornost z individualno pozo.
Tretja fotografija predstavlja oficirja v
uniformi, ki je bila v 60 letih tudi v Avstriji
posebnost." To je uniforma prostovoljnih
alpskih lovcev, enot, ki so jih ustanovili v
kritičnem letu 1866 kot pomoč redni vojski.
Prostovoljce so zbirali po alpskih deželah in
tudi v naših krajih. Formirali so jih v lovske
bataljone in so z njimi zasedli obrambno
črto ob Donavi. V te enote so vstopali števil-
ni povratniki iz Mehike, kjer so se borili v
175
3. Oficdr prostovoljnega alpskega korpusa — ljubljan-
ska fotografija iz leta 1886
avstrijskem ekspedicijskem korpusu 1864 na
strani cesarja Maksimilijana.
Pripadniki mehiškega korpusa so nosili
ohlapne suknjiče s štirimi žepi, široke hlače
pumparice in škornje, na glavah trde klobuke
s perjanicami, okoli vratu pa so si zavezovali
volnene kravate. Videz tega korpusa je bil
precej slikovit, s fantazijskim prizvokom, saj
so se V uniformah uveljavljale modra, rdeča
in zelena barva. Tudi običajnih avstrijskih di-
stinkcij z zvezdicami niso uporabljali.
Uniforme mehiških prostovoljcev ali »mek-
sikajnarjev«, kakor so jim pravili ljudje
doma, so odločilno vplivale na uniformo no-
vega alpskega korpusa. Mehiške vzore zasle-
dimo v ukroju suknjičev s pokritimi žepi in
pumparic. Alpski korpus je nosil obleko siv-
kaste barve in na mehkih ovratnikih zelene
našitke z distinkcijami. Po mehiški modi so
si prek ovratnikov zavezovali volnene kra-
vate, ki so imele pri oficirjih zlate resice.
Moda teh kravat pa očitno ni bila izvirno
vmeksikanska«, že prej jo srečamo pri neka-
terih ogrskih uniformah in tudi pri ogrslii
ljudski noši.
Enako kot lovci redne vojske so tudi alpski
prostovoljci imeli hlače obšite s temnozeleni-
mi lampasi. Za vojake so bili predpisani črni
usnjeni pasovi, za oficirje običajne ešarpe z
resami. Alpski lovci so nosili podobne klobu-
ke kakor mehiški korpus; bili so sive barve,
s kovinskim znakom v obliki roga na eni in
s temnozeleno perjanico na drugi strani. Vo-
jaki so bili oboroženi s puškami in bajoneti,
za oficirje je bil predpisan meč z usnjeno
nožnico, mnogi so nosili tudi avstrijske ofi-
cirske sablje.
Uniforma moža na naši fotografiji se dobro
ujema z opisom oblačila alpskih lovcev. Mož
ima našitke stotnika, po čemer bi smeli skle-
pati, da je pred vstopom v to enoto .služil
daljši čas že drugje. Opozoriti velja tudi na
svojevrstne visoke čevlje z gumbi na goleni-
cah. Obuvalo te vrste bi utegnilo biti ostanek
uniforme mehiškega korpusa. Tudi ta foto-
grafija je nastala v ateljeju že omenjenega
Ernesta Pogorelca v Ljubljani, bržkone leta
1866. Ni torej izključeno, da predstavlja po-
vratnika iz Mehike, morda kar »meksikajnar-
ja« Slovenca, ki je po vrnitvi v domovino
vstopil kot oficir v novi prostovoljni korpus
alpskih lovcev.
OPOMBE
1. Podatek mi je oskrbel v. arhivski svetovalec
Božo Otorepec. — 2. Laibacher Zeitung 1865, Na-
rodni muzej v Ljubljiani. — 3. Schematismus für
das K. u. K. Heer und für die K. u. K. Kriegs-
marine 1904. — 4. in 5. Fotografiji sta iz fotoar-
hiva pisca. — 6. Ottenfeld-Teuber: Die öster-
reichische Armee 1700—1867 in podatki z Vojne-
ga muzeja (Heeresgeschichtliches Museimi) na
Dunaju.
176