Stev,
	AM?" »pV' tv■			
				
Naprej  zastava  Slave!"
λ" Ljubljani, dne 1. februvarja.
1885.
Dr. Ivan Zlatoust Pogačar,
bivši knez in vladika ljubljanski.
i.Dostavek.*)
[ružba sv. Mohorja je ogromna učilnica, katera §^iy nam odgaja narod. Prav je, da se poslužuje v '" ■ dosego tega uzvišenoga namena uzornih slik naših odličnjakov, ki se nam, hvala Bogu! še rajajo tudi to stoletje. Med njimi je pokojni Pogačar. Uzornik je, naj se ozreš nanj s človeškega, narodnega ali verskega stališča. Primerno in dostojno je, da se njegovega življenja bor in mar predoči narodu.
Blagodejni upliv životopisov vrlih mož je v Slovencih najbolj naglašal Slomšek; zares dražestne, ne-pozabljive so slike, katere nam je ustvaril v tej stroki. Krasno nam je narisal čednosti , svetle strani svojih junakov.
Drugo pot je krenil gosp. Svetilko v svojem spisu : jJanez Krizostom Pogačar, knezoškof ljubljanski" v Koledarji družbe sv. Mohorja 1885., str. 31 - 411. V imenu vere, v imenu narodnosti, v imenu žaljenega ljudstva slovenskega moramo protestovati proti temu proizvodu. Posebno pozornost daruje gosp. pisatelj slabostim in napakam in človeškim nedostatkom pokojnega vladike. Pa poreče kdo: on ga opira. Pzornika ni treba opirati. Fidijev Zevs ostane mojstersko delo, naj še toliko muh seda nanj. Kaj je bilo treba omenjati sebičnosti pri njem, ki nikdar ni daroval mamona? ki je iz narodne požrtvovalnosti (pri nekem ponesrečenem zavodu), da bi se naš narod v gmotnem oziru vender kedaj postavil na lastne noge, kakor se pripoveduje, izgubil na tisoči;? Ali mu je bilo treba očitati preveliko samostalnost, češ, „pri nastavljanji in premeščanji duhovnih pomočnikov se je premalo oziral na dobrohotne svete svojega svetovalstva ?" Vsaj se čudimo zdaj grozni modrosti, s katero to poprej prezirano svetovalstvo preganja na pr. kapelane pisatelje. Ali se spodobi omenjati tako (str. 48) razmer njegovih do sv. očeta?   Mar se s takimi „predsodki" ne maje na
*) Iz duhovskih krogov smo prejeli kot dodatek k životopisu, priobčenem v prvi in drugi Številki „Slovanovi", še ta do-stavek.
stebrih vere? Kaj spada v narodni spis prazna sumnja (str. 42.) o liberalnem vladiki. Naše ljudstvo ne prebira židovskoneinških listov, da bi to pojmilo.   Sicer pa, Bog  daj  Slovencem  veliko  takih  liberalem',   ki  bi bili zvesti sinovi sveti cerkvi,  ki bi vedno branili njene, pravice,  ki bi bili zavzeti za vednostno raznmenje uzvišenoga katolicizma,  ki bi razvoj Slovenstva tako pospeševali, kakor je to neovržno gotovo o pokojnem dostojanstveniku ,  ki je doma in  v gosposki zbornici zastopal katoliško stališče ter svoj glas oddajal v prid cerkvi in Slovanstvu (cf. šolska novela, češko vseučilišče). Pri rDi<">-zesan-Blattu" ni mogel zamolčati nejevolje Krizostomove o  snovanem poslovenjanji  lista;   tega  se  (*>a   ne  spomina g. Svetilko , da je širom odprl vrata slovenščini v v list, iz katerega jo je prej omenjeno dobrohotno svetovalstvo, pripravljaje se na Metodovo, hočem reči, Vikin-govo tisočletnico, zavrglo takoj po smrti Pogačarjevi. — Na strani 47. govori :   „V sredo zvečer je začel smrtni boj." Svedoki trdé, da ni bilo nikakeršnega boja; njegov konec ni bil „tragičen" (str. 48.). Pogačar je umrl mirno; umrl je tako, kakor umirajo verni kristijani, ki se za prestop   v večnost krepčajo   s  sv. zakramenti za  umirajoče, priporočajo se svojcem  v molitev ter s popolno udanostjo v voljo božjo izročajo dušo svojemu stvarniku. 0 tem, da je gorela v Pogačarjevem srci živa, neugasna ljubezen do našega milega jezika, o tem neče Svetilko ničesar vedeti, dasi namiguje  na str. 48,, da je „imol priliko pogledati njegovemu duhu v globočino".   Narodu našemu, ki se je še le zavedel ter še vse premalo čisla svoj krasni jezik, zakril je nalašč g. pisatelj velečastni oltar domovinske ljubezni, dvigajoč se na prvem mestu v plemenitem srci pokojnega vladike. In vender se drzne reči na str. 49.: „ Resničnost je prva dolžnost pisateljeva in zato nisem prikrival ničesar, kar je potreba povedati, da bode poznal slovenski  narod jednega izmed  svojih najplemenitejših sinov."   Treba bi bilo povedati narodu : „Tvoj sin se je vzpel visoko, a ni se sramoval svojega
5
3 J
~3H    $LOVAN.
Štev. 3.
slovenskega jezika; podpiral je slovenske učenjake, častil slovenske pesnike (na pr. Gregorčiča); živo se je radoval jezikovnemu napredku; čudil se, kje novi pisatelji (na pr. v Kresu, Zvonu, Mat. Letopisu) jemljo toliko raznih izrazov ; dovolil slovensko uradovanje ; vrlo skrbel za slovenski slovar; malo mesecev pred smrtjo je še rekel njegovemu uredniku: „Da bi vsaj videl prvo polo tiskano." Ali je bilo treba smešno agitacijo zoper „Slovenski Narod" prenašati v Mohorjeve družbe koledar, kjer stoji str. 49. : „V narodnem obziru ga je hotel „Slov. Narod" proglasiti narodnjaka v svojem zmislu. Kaj takega Pogačar ni nikdar bil. (Zakaj je bil pa do poslednjega diha naročen nanj, če ni odobraval njegove borbe za narodni obstoj naš.) Nič mu ni bilo bolj zoprno, kot vedno poudarjanje narodnosti. Take nazore je imenoval omejenost, zaslepljenost. Omika premaga narodnost, le neolikanost bije boj zoper tuje narodnosti." Tako modruje g. Svetilko; ali ni to, pohujševati narod, pospeševati narodno mlačnost. Ali ne ve, da so bili ravno tisti nazori krivil da je že na tisoče Slovencev potonilo v nemškem morji, da so nekateri slovanski rodovi popolnoma izginili z zemlje? Do te idejalne omike se Nemec, sosebno naši Talminemci, ne bodo skoro povzdignili — in do tačas moramo biti Slovani oprezni; s svojo popustljivostjo smo si že preveč škodovali.   Vest vas je spekla, g. Svetilko,
ko ste šli zagovarjat nemški pogrebni govor, ponosno sodeč: „A jaz si drznem sveto zatrjevati, da je bil nemški govor popolnoma po želji in v zmislu vladike Poga-čarja". Istina kamenje ste metali, g. Svetilko, v pokojnega vladiko ; kamenje ste zagnali še v grob. Kdo vam bode veroval, da si je želel Pogačar nemškega govora, on, Zlatoust, ki je imel za Tom. Krenom največ slovenskih govorov izmed vseh vladik, kar jih je sedelo do-zdaj na stolici sv. Maksima? Zlatoust, ki je ravno sam odpravil brezpotrebne nemške propovedi pri sv. Jakopu v Ljubljani ter na novomeškem gimnaziji nemške eks-horte in se je, kakor se prav zanesljivo pripoveduje, resno bavil z mislijo, kako jednako nepotrebne nemške govore v Senklavži nadomestiti s slovenskimi, in kako bi se ljubljanskim Talminemcem krivica ne godila, drugače za nje poskrbeti in tako dati prvi stolnici slovenski domači značaj, kakor se jej spodobi, da ne bode zbok nemškovanja prazna takrat, kadar sam višji pastir z vso slovesnostjo pontifikuje. — G. Svetilko, ki je imel priliko gledati pokojniku v globočino duha, moral bi vender le pretehtati, kaj je in kaj ni z a j a v η o s t, ker je ravno gledal v globočini in ne na površji, in pomisliti, kje da objavlja svoj spis. Narodu, zlasti pa naši mladini, kličemo: Varuj se takih vešč, ki s v et lue a jo pred teboj, hoteč te zvabiti v kalno močvirje narodne pogube.
A g a p i z.
Spisal j. Kržišnik.
I.
Dejanje se vrši v Cirovem šatoru. Cir in njega spremstvo. Sluga (ustopi). Poslanci Masagéti so prišli, Žele, da blago vsprejmeš jih, gospod!
C'ir.
Da mi vnido !
(Sluga se pokloni in odide.) (Drugemu slugi.) Agiipiza privodi, Vezi mu razveza vsi !
Drugi sluga (klanjaje se). Slušam, car! (Odide.) Cir.
O, kaj mi zorna Tornirà poroča, Ponosna vdòva, lépa njih kneginja? Do nas privél je glas o njé čarobi, Žarno mi v duši hrepenenje vzbudil, Da zrem in ljubim sveži jej obraz. Hče li se še sedàj mi braniti, Ustreči meni li zahtevi mòji, Da vrnem jej ujeto ljubo déte?
(Masagéti ustopé resno ter se pripognejo.) Menezar, prvak poslancev. Kneginja prosi naša, svetli Cir, Da pošlji jej sinu, veselje cvetno,
Umiri nam očino vzburjeno, Napoti z vojsko se nazaj domov.
Cir.
IJstrčzi moji želji Tornirà,
Svoj cvet predaj mi in deželo svojo,
Potom izpolnim voljo vladarici.
Menezar. O car, ljubila vroče je soproga, Želi še v smrti njemu biti verna; Premila ji je naša domovina, Da hi prodajati jo mogla tujcu.
Cir.
Tedaj nam je pogajanje zaman,
Določi kruta borba najin spor!
Agapiz (ustopi.   Ugledavši Menezarja, pobiti k njemu ter se ga
oklene).
O dragi mi vzgojitelj, Menezar! Kakó li žive blaga, zlata mati? Kakó se vlada mila nam očina?
Menezar.
Gorje prišlo na nas je, ljuto zlo: Bledi kneginji divni lice krasno, Napaja dušo ji neznosna bol, Po tebi, svojem bldženstvi, vzdihuje. In tvoje Masagete polni žalost, Po tèbi, jasnem upu, koprné.
(Ciru:)
0 vrni, svetli Cir, nam kneževića !
Štev. 3.
H*   $lovan.   ne-
35
Agapiz.
Ne sili v mojo mater, Perzov car ! Dežele ne napadaj Masagetom ! Ne misli, da upogneš jih lelikó ! Razbita res bilà je moja vojska, A ni porazila je tvoja moč, Premagalo je tvoje nas lokavstvo : Illiné ubég si pustil tabor svoj,
V njem tuje nam razlozivši pijače. Mi vanj prišli smo, zlega ne sluté, Nasrébali se čudnega pojila.
Ti naglo si napal omdmljence, Razpódil bòrce, méne si ujel. O C'ir, ne sléj)i te uspeh slučajni, Domov se vrni, blagi mir nam daj !
Cir.
Kar Cir ukrenol je, to Cir stori.
Agapiz.
Ne buri Masagetov, jaki car !
V pustinje se neplodne umeknó, Za sabo vse požgavši in zatrši. Upehan, gladen bodeš jih sledil. A v divji te samòti napadó. Zviji'i nesrečne bojnike in tebe.
Meneza r.
Ostavi zmirom nas, o močni Cir, Da tvoje slave ne zmrači puščava!
Cir.
Jaz Tornirò si pridobiti hočem.
Da dvigne v zrak se, do leskečih zvezd,
Na orlovi peruti vspnem se jaz;
Doplòvem jo, nje cvetje prisvojim. — Ne dam sinu ji, ako me ne sluša.
Menezar.
Oh, milo prosimo, vladar sijajni! . . .
Agapiz.
Skal neomččnih milosti ne prosi !
Cir.
Podaj se ona, Cir se ne poda. Pokori se kneginja in dežela.
Menezar (potrto sam v sébi). Prošla je nadeja, da se upògne. Ukloniti se tréba nam je njemu.
(javno)
Tedaj se zvrši tvoja volja tvrda : Telo čarlivo Tornirà ti vroča, Predaje Masagete svoje tebi . . .
Agapiz (se zdrzne prestrašen).
Kakó?
Menezar.
Da vrneš ljubljeno ji dete. Cir.
0, moje hrepenenje !
(Veselje mu zašije z lica.) Agapiz.
Oh, ni možno! Da radi méne moja blaga mati — Zaveže z nenavidenim se možem, Preda sovražnim Perzom domovino — Ni možno !
Menezar.
Sili jo ljubav do tebe.
(Konec prihodnjič.)
Janez Solnce.
Zgodovinska  novela. — Spisal dr. Ivan Tavčar.
(Dalje.)
enKj^ičesar mu ni odgovoril protonotar.  Morda je bil 1 mnogo bolj, tudi po duhu! To je moje mnenje, velečastiti
Lj .\v smehljaj, ki se mu je napravil okrog ustnic, ne- j gospod protonotar, ker se ne sme in ne more zahtevati,
«β)**  koliko  sarkasten,  morda tudi ne! Kdo ve?   Bili ι da naj so kranjski plemiči — duševni lenuhi!"
so tedaj časi, ko so olikani in neolikani vzdihovali še v 1          Malo se je kazalo mladenčevega lica izpod čelade,
sponah vraže in teme.   Smehljaj  na lici protonotarja ni ali to, kar se je kazalo, bilo je rdeče, kakor makov cvet.
ostal skrit mladenču.   Ohladivši se od naudušenja, s ka- 1 Iz očes pa je sijal govorniku svit naudušenja in ponosa,
terim  ga je bilo napolnilo cesarsko ime, izpregovoril je Tudi protonotarju se je. razzarli obraz in z vidno zado-
tožno : ι voljnostjo je zrl na mladega svojega prijatelja.
„Vi se smejete, velečastiti?   Morda se vam vse to :          „Zares," odgovoril mu je, „zares, mi Weieharde,
vidi smešno?  Ali za Boga,  gospod protonotar,  kaj naj zavezani ste naši Karnioliji, temu karneolu mej deželami,
počenjamo plemeniti mladenci sedaj ? Ali naj z lopato pre- posvetiti   vse svoje moči! In kakor je Tarkvinij nekdaj
metavamo rušo, kakor umazan težak ; ali naj imamo piv- srčno svojo kri, to je rodnega svojega sina, daroval očet-
nice, v katerih se drago in dobro prodaje ta nova, nem- njavi svoji, tako ste vi kranjski plemiči dolžni naši do-
ška pijača; topivo, ki se je ravnokar priklatilo v deželo ? ι movini darovati vse moči, vse misli svojega duha! In ali
Alije resnica, da se plemič ne sme prikazati  na du- , morda očetnjava ne zahteva tega od vas,  in ali vam
ševno polje, da ne bi služil drugim, poklicanejšim v po- pravi ona:  ležite v postelji in prespite svoje  življenje?
smeh?   Plemič ima dolžnost, povsod in o vsaki priliki Oj ne!   Naša domovina, Carniolia, zlata boginja, ima
služiti svoji domovini; nji ima posvetiti svoj meč, železno , svojo slavo, divno svojo preteklost!   In želja njena je,
svojo pest!   Nji v čast mora pa tudi zastaviti duševne J da stopi v zbor drugih rodov, da jo spoznajo in po spo-
moči svoje, da ni samo po telesu plemič, temveč, in še i znanji časte. Kaj je sedaj Carniolia? Extrema Germaniae
30
slovan
pars ad meridiem ! Drugega nič! Ali kaj bi lahko bila, če bi jo poznavali tam zunaj ? Carniolia !" usklikne latinski, ustavivši konja, „inquam antiqua et nova, quae haetenus a condito mundo plurimarum gentium migrationibus, cul-turis ruinis, per adversos pariter ac prosperos Fortunae casus iactata, quasi in umbra, (piasi in umbra delituit! In kako to, mi arnice? Odgovor ni težak: quia nullius unquam calamo illustrata ! In ali je drugače glede narave in njenih krasov ? Kdo poznaje našo zemljo, naše gradove, naše gore? Kdo poznaje prestavno genealogijo naših slavnih rodov? Vidite, mi liber baro, tu je bojišče, kjer naj bi plemiči naši slavili svoje premage. Tu je polje, kjer se koplje zlato, ne da bi potrebovali „chi-rniae" in njenih skrivnosti! A sedaj je čas, da odrinem. Alò, Seladon!'
Podal je roko mlademu tovarišu v slovo; leta jo spoštljivo poljubi.
„IIvala vam, velečastiti," izpregovori ponižno, „vaše besede so mi padle v srce, kakor rumeno zrno v plodo-vito zemljo?"
„Ali vi še ostanete?"
„Še! Poklicali smo na boj tega odpadnika, Janeza Solnca! Nekoliko mladih ljudi nas je, in vedenje tega viteza nam ne ugaja. Morda bode teklo nekaj krvi tu, danes ! Če Bog da ! Ali, velečastiti ! kako je vaše mnenje o vedenji Janeza Solnca? Ali bi se deželan kranjski mogel še bolj osramotiti, kakor se je osramotil ta človek? Kako je vaše mnenje?"
„Moje mnenje?" odgovori oni mehko. „Jaz sem služabnik božji in ravnati se mi je po izreku : ne sodi, da te ne bodo sodili! Sicer pa se spominam, kar poje naš pesnik :
Omnibus Semper placuisse, res est Plena Fortunae : placuisse paucis Plena virtutis: placuisse nulli
Plena dolorisi"
Potem še dostavi: „Deo gratias!" To rekši, odjezdi iz jezdarnice. Okrog njega pa je napravljal pes „Seladon" mogočne skoke ter glasno lajal. Mladi baron, — bil je to Janez Vajkard Valvazor — ostal je sam ter zamišljen dovoljeval, da je konj počasi stopal po pesku. Morda se mu je tedaj v plemeniti duši utrnila prva iskra o tisti časti vojvodine kranjske, s katero je potem proslavil svoje ime za vso slovensko prihodnjost!
III.
Skoro potem se je pripodila v jezdarnico tolpa mladih plemičev ter s hrupom in krikom pozdravljala barona Valvazorja. Ker se je bil pred kratkim vrnil s svojega potovanja po Nemčiji, obsipali so ga mladi prijatelji toliko iskrenejše, ker so ga nekateri danes videli prvič po njegovem povratu.
„Dobro došel v Karniolijo ! Bog te pozdravljaj v domovini!" Taki in jednaki klici so mu doneli naproti in stiskati je moral mnogobrojno rok. Bila je to izvoljena tolpa kranjskega tedanjega plemstva, in mnogo veleslavno ime je bilo zastopano v njej. Athems, Turjaški, Barbo, Purgstall, Jankovič, Paradajzar in drugi so podili konje po pesku na okrog. Vsi so bili mladi, življenja in zdravja polni ; krasne podobe ! Dika vseh pa je bil mlad človek,
Pogled iz K
Stev. 3.
$lovan.   k-
37
kateremu je bilo komaj dvajset let. Pod malim nosom so se mu kazali prvi pričetki volnenih las; ali izpod za-kroženih temnih obrvi so mu zrle mile oči tako poželjivo, kakor bi se nikdar ne hotele nasititi! Bil je to Jurij Ljudevit, bastard turjaški. Janez Vajkard Turjaški, tedaj že knez in vojvoda v Šleziji ter vsemogočni minister na Leopoldovem dvoru je bil oče njegov. Pravilo se je, da ga je rodil s kmečkim dekletom ; drugi zopet so trdili, da ga je s svojega potovanja po Beneškem prinesel nazaj in da se tedaj pretaka po mladem Človeku vroča, laška kri. Gotovega se ni vedelo ničesar, nego to, da je knez Janez Vajkard nezakonskega tega zastopnika svoje kivi silno ljubil. Ko je Leopold prevzel vladarstvo, ločiti se je moral prekanjeni minister od svojega ljubljenca. Cesar, ki je bil menda v svoji mladosti odmenjen du-hovskemu stanu, sodil je o takih „pregrehah" ostrejše, kakor je bilo to v časih tedanjih v navadi! Bil je tenkih občutkov, če se mu je povedalo kaj takega. Zategadelj je Janez Vajkard poslal svojega nepostavnega sina v Ljubljano, Volku Engelbrebtu na vrat, kjer so ga uvrstili mej konjico deželnih stanov ter mu na videz odredili službo kometa. V resnici pa je bil Jurij Ljudevit tudi v Ljubljani prvi lenuh svojega časa. Zarad prečudne krasote svoje se je z milobnim vedenjem hipoma usilil tudi Volku Engelbrebtu v srce, da je bil slep, ali da se je vsaj delal, kakor bi bil slep! Ker naš Jurij Ljudevit je počenjal, kar se mu je zljubilo! Nevaren je bil ljubljanskemu ženstvu in to omoženemu, kakor tudi deviškemu. Lazil je za mladimi dekleti, a tudi za zakonskimi ženicami. In vsak meščan je prebledel, kakor stena, če je opazil Jurija Ljudevita plaziti se okrog hiše, ker je tako vedel, da velja to plazenje ali mladi ženici ali pa hčerki tam zgoraj ! Bil je spreten pretepač in v največje veselje si je štel, v družbi z dijaki o večernem mraku napadati in pretepava'i miroljubne rokodelčiče ljubljanske. Včasih je izpromenil simpatije ter je potem v družbi z mesarji (ki so bili v tedanjih časih najsilo-vitejši pretepači v Ljubljani!") tolkel po dijakih, svojih prejšnjih prijateljih. Pil je mnogo ter imel prečudno lastnost, da se ni z lepa upijanil. Če so tovariši že pod mizo ležali ali pa gledali kalno, kakor deževna lužina, stal je naš Jurij Ljudevit trdno, kakor hrast na nogah, in gledal z očmi bistro kakor ščuka, če se ji plen približuje.
Tudi danes je bil prijezdaril v deželno jezdarnico ta ljubljenec sreče, ki je razlivala nanj vse čarobnosti lahkega brezskrbnega življenja. Na belem konji je bil prijezdaril, a v strmenje svojim tovarišem je povešal glavo. Druge dneve je upil, a danes je stanovitno molčal. Komaj da je pozdravil prijatelja Vajkarda. Potem pa je gnječo sredi jezdarnice, (kjer je zbrani družbi baron Val-vazor pripovedoval o svojem potovanji,) zapustil, ter ob strani počasi gori in doli jezdaril. Samotarju se pridruži nekak velikan, ki je na širokem jermenu nosil silno težak meč ter kazal svetu obraz, ki je bil kakor polje razoran ! Pridružil se je tedaj s svojim konjem Juriju Ljudevitu ter dvignil klobuk z glave, da se je prikazala velika pleša in pa na desnem lici dolga brazga, v kateri se je nekdaj kopala turška sablja. Zasmejal se je ter dejal veselo :
894508
20951�
38
~>;   $ lo van.   <<-
Štev. 3.
„Kak si danes, Ludovice? Ce mi čez nekaj dni kdo pové, da si ustopil v samostan pri očetih kapucinu), verjel nm bodem! Tako puščavniški se vedeš danes!"
Oni je obrnil obraz proti  njemu  ter dejal lahno :
„Ti si Aricaga!"
„„Da jaz Janez Aricaga, polkovnik kirazirskega polka Ferarri ! A sedaj te z vso resnostjo vprašam, kaj ti je, da sedaj nekaj dni povešaš poroti, kakor bi si jih bil opalil kje?   Ali se kesaš svojih neštevilnih pregreh?
ali si se gledal v sanjah s hudičem, ki je hotel pograbiti po nekrščanski tvoji duši? ali kaj ti je sploh? Tvoji dobri prijatelji smo v skrbeh in kaj naj počnemo , če te izgubimo? Povej mi torej!"
Jurij Ljudevit se je pazno ozrl na okrog. Videč, da. sta sama, odgovori :
„Dragi polkovnik, doživel sem nekaj — prav čudnega! Ce mi obečaš, da bodeš molčal, in da se ne bodeš šalil z menoj, povem ti vse!" (Dalje prihodnjič.)
Iz sazavskih letopisov.
Zgodovinski roman. — Češki spisal Vaclav Beneš Trebizsky , poslovenil —1—r.
(Dalje.)
£ir_y eli vrhovi nedalekih gor so se že začenjali izgubljati Jv*^) v oblakih, ki so se niže in niže spuščali, raz-prostirajoc po dolini tajnostni mrak.
„Za slavo češke dežele ila jih je šlo tri sto umirat na Laško?" govoril je poluglasno opat Božeteeh. „ Naj boljše, da bi se ti Cehi vsi iz domače dežele izselili in v tujini za njih slavo umirali. To bi cesar najrajši videl. Kaj je pridobila s tem naša dežela, kaj Vratislav, da mu je postavil Engelbert na glavo kraljevsko krono ? Moral si jo ti, dragi kralj naš, drago plačati! Misliš, da bi tvojim Čehom slavnega sopomina knežja čepica Bfetislavova ne bila milejša? Ali si mar hotel v očeh svojih ljudi veljati za velikega? Tega ti nikdo tvojih svetnikov razen Božetčcha ni povedal, a ti ga nisi hotel poslušati. — Za slavo cesarjevo ste se bili, bratje ! za slavo nemško vas je tri četrti ugonobila kuga in malone četrtino italski meči. Tvoj brat, Pomnén, dal je življenje za tujo korist. Daj mu Gospod v miru počivati! — Le hodite se za nuje borit za svoje vrage in videli bodete, kam vas privedo. Pomagajte cesarju kovati vezi za njegove tekmece ; za verne službe vas bode dobro nagradil : naj je že Henrik IV. ali kateri drugi. Mislite mar, da vas bode krona na glavi vašega kralja obranila sosedove zlobe? To je le jako zapeljiva vaba. Nobeden Vratisla-vovih naslednikov ne bode bolel biti manje od njega. Preprosta jim bode stara knežja čepica; vsak bode hrepenel po kroni, katero zopet za nekaj časa položi Nemec z Vratislavom v grob."
Po teh besedah je sklenil opat zopet roke, pokleknil v mehko travo in molil po tihem z mladim menihom zopet za Vicemila Kvilickega.
V tem pa se je že stemnilo in izza gor je priplul mesec. Zopet zaleskečejo njih vrhovi kakor hi bili srebrni; ali po dolini so se valili megleni sivi oblaki, ka-keršni so navadno o poznih julskih večerih.
Gtrenj je ugasnil pred malo časa. Holata se je nasitil do dobrega ter se ulegel v travo, da bi prespal vse sitnosti in ves trud potovanja. Njegovo hropenje se je slišalo daleč in je oglaševalo govorjenje ostalih.
-Nekdo se sem plazi, ravno ob skali po senci hodi,"  zašepeta Pomnčn, naklonivši glavo bolj naprej,
da bi bistrejše videl. „Neka ženska je to. Šepetajo kliče nekoga. — Ne slišiš?"
„Viprecht Grojski je bil prvi na okopih in jaz takoj za njim!" kriči v sanjah Holata. „Da sem pred njim bežal? predrzni zabavljač!" govori dalje starec in bije z rokama okoli sebe po travi.
Ženska, kise je že priplazila k prenočevalcem, čula je brez dvojbe to upitje, zato obstane, in se še tesneje stisne k skali, in se še le potem, ko je utihnil Holata, spusti še oprezneje naprej.
Vender ni šla dolgo. Za dvigajočo skalo se zopet ustavi, pripogne se in nakloni glavo k tlom. Zdelo se je, da nekaj posluša. Potem se hitro skloni po konci; po gorskem rebru pa zadone strune nekega godbenega orodja, sicer le jeden jedini, ali močan in hrepeneč akord. Na gori nad skalo pa se oglasi žalostno ujeda.
Naglo se zbudivši Holata, seže z levico po pušici, z desno pa po meči.
„Heźite od tod!" zašepetal je čuden glas izza skale od visokega kostanja, kateremu nad vršičem je žalostno zabedovala orlica po orlu.
Strachota je bil z jednim skokom pod drevesom in je naglo objel žensko; toda deklica se mu izmakne, kakor jegulja, poskoči nekoliko korakov nazaj ter mu pokaže na strmo stezo, ki se je vila po skalah, kakor kača, z levo pa doli proti vasi.
„Aha! Iz vasi imajo na nas namerjeno in tod jim uidemo," zamrmra starec in za nekoliko časa so že stopali potniki navzgor h grebenu. Holata in Strachota naprej z napetimi loki.
Niso hodili niti uro in niso prelezli niti polovice skale, ko globoko pod sabo zaslišijo temne glasove.
Deklica, ki je ves čas pred njim šla. zamahne naglo z rokama, izpodbujajoč potnike, naj hitreje korakajo.
Nad vrhom skal je preletavala zopet orlica. Zopet je žalovala po orlu i.i ž njo dva mladiča. Semtertje so se zaletavali malone čisto do potnikov. Menda so čutili v njih morilce samčeve, očetove.
„Trikrat sem bil v Italiji na rimskih okopih takoj za Viprechtom : ali pred gorjanci — pastirji še nisem nikdar bežal!" godrnjal je Holata v brke.   Strachota pa
Štev. 3.
·->*   $LOVAN-
39
je zrl za deklico, katere beli tilnik je vedno, kedar je količkaj hitreje stopila, obsijal mesec z očarajočim svitom, in s katere lasmi se je vedno poigraval vetrič.
Prehitel je Ilolato in že je pri pastarici ; ali Talijanka mu je odhitela, kot da bi ga hotela nalašč pustiti daleč za seboj.
Že so bili na grebenu. Globoko pod njimi je bilo zopet čuti šumenje, ali skoro je umolknilo vse. Jedino orlica je sledila vedno potnike z mladiči ter se zaletavala ž njimi vred večkrat prav blizo do njih.
Dekle še jedenkrat migne z desnico potnikom ter jim pokaže široko stezo, ki se je vila doli v dolino, po strani s travo in brezami zaraslo. Potem pa je postalo za trenotek, kot da bi se bila v nekoga zagledalo. S čarobnim svitom so se lesketale njene oči. da se je celo mladi menih zganil o njihovem plamečem pogledu. Strahota ni se upal niti pogledati va nje; nikari že, da bi se bil deklici približal.
Deklica zamahne zopet z roko in ta trenotek izgine že tudi potnikom izpred oči.
„Odmeniti se nam je hotela! — Dobro dekle; ali za ženo bi je ne hotel imeti. Tako divje so se ji svetile oči, da me je kar mraz preletaval," omeni Lacek.
„Nikdar ne verujete, ako vam izkušeni človek kaj pove. Sedaj ste se prepričali! — Za to bi šel ti, Strachota! do pekla. A bodi vesel, da je proč, in da nam je obranila življenje."
„Bog ji to povrni. — In nam daj zdravim se domov vrniti!" doda k starčevim besedam Rožeteeh.
Čez nekoliko časa so se razlegali zopet po površinah žalopolni glasovi onega godbenega orodja, ki je prvo dalo svarilno znamenje potnikom.
Strachoti zatrepeče srce še bolj pod irhastim jopičem. Ni se mogel ubraniti, da bi se ne bil zopet ozrl nazaj.
„Rodi vesel, da je proč ! — Deklice s črnimi očmi umejo smrt začaravati. — Krušinova Radka itak na te misli, koder koli hodi; kaj bi tedaj rekla, ko bi pripeljal domu takega črnookega in črnolasega škratca!"
Zopet so vsi pospešili korake.
„Bodes li tam omenil kaj o slovanski liturgiji, oče!" vpraša čez nekoliko Božetecha mladi menih, postavši za trenotek in uprši se ob palico, na kateri je imel navit venec iz trave z bratovega groba ; venec, ki ga je hotel za spomin prinesti v domovino, in ga je vzel s seboj zato, ker ni bilo gotovo, bodo li se tudi domu vračali tod.
Tudi opat popostane nekoliko, ali le zato, da bi si križ prikladnejše položil na ramo.
„V zadregi sem, dasi sem o tem že tudi sam premišljal. Bfevnovski so nas bržkone očrnili. Odpusti jim tedaj Bog in Vratislavu daj se veseliti dolgega življenja. Bog tudi ne bode dopustil, da bi izginili poslednji spomini solunskega blagovestja. Na papeževem dvoru bi bila vsaka beseda zastonj. Saj vidiš, kako je vse razdvojeno. Nad cerkev so prišli časi antikristovi. Vladik ne časte, a ti zase ne dijnkonov, ne cerkve. Rog pomagaj!"
Opat Božetčh si popravi po teh besedah zopet na ledjih križ, da bi ga mogel pripravneje nesti.
Prišli so že precej globoko proti dolini. Mesec se je že tudi odmaknil od gor in je priplaval nad dolino. Megle so se počasi uzdigavale in odgrinjale potnikom daljnjo, nepregledno ravnino, po kateri se je v jasni noči o luninem svitu lesketalo mnogo gajev, vasi in mest. Kake četrt ure od tod se je dvigalo k zvezdnatemu nebu mnogo cerkvenih zvonikov in po ravnini se je belilo nekaj, kakor na rjavi obleki srebrn pas. To je bil Pad. Njega šum se je slišal do sem.
„Tu hi mogli ostati do jutri" izpregovori Holata, obrnivši se. Do Rima je še d.deč in naše noge niso železne. Jutri bi ne, mogli dalje.
Vsi ubogajo starca in si razpno šatore pod goro. Za kolce so jim bila velika vitka kostanjeva drevesa, za plahte razgrinjajoče se megle in sveže pernice zelena travica.
Jedini Strachota ni mogel zaspati.
Vedno se mu je zdelo, kakor da bi mu ona Talijanka znova in znova kazala z desnico više v gore in kakor da bi neprenehoma na njegova ušesa bili hrepeneči glasovi kitare iz globoke doline.
Še le čez jedno uro zad remije in v spanji vidi solzečo devo daleč od tod na bregovih sazavskih, kako gleda v vodo in jo vprašuje, kedaj in ali se zdrav vrne Strachota iz tujine?
Bila je to — Krušinova Radka. Spoznal jo je po robci. „Vrnem se skoro, skoro," zašepeče v spanji.
„Vrag je danes obsedel tega mladiča," zamrmra Holata, obrnivši se na drugo stran. „Še po noči ne daje pokoja. Trikrat sem bil na okopih rimskih, za Vi-prechtom — — —." Daljšo samohvalo starčevo, katere še v dremoti ni pozabil, — preglušilo je hropenje ostalih.
Redovnika sta se ulegla ravno pod kostanjevo drevo. Opat je zaspal trdo. Mladi menih pa je imel tudi nekake nemirne sanje. Njegova duša je hodila za gorami po čeških logih, med ljubkimi cveticami. Popostala je pri jedni cvetičici, ki je nagnila sramežljivo glavico. Po vrti je zašumela Iehka sapica, peresca na čašici so nekaj za-šepetala; menih pa je nehote položil desnico na srce . . (Dalje prihodnjič.)
40
■->· Slovan. *-
Štev. 3.
( Naše
Črna
i'/ " Je divja četa fanatičnih častilcev Mohamedovih r^/',y(- pridrla iz Male Azije in zaporedoma uničila slo-W(tfib vanste države: Bolgarsko, Srbijo, Bosno in Hercegovino, tedaj so vsi junaki, ki so si ohranili življenje in se niso hoteli ukloniti prevzetnemu zmagovalcu terne izneveriti krščanski veri, u bežali v zetske gore, katerim je tedaj gospodoval jedini še neodvisni knez slovanski, Ivan Crnojovič. Tu so prisegli, boriti se do poslednjega moža proti prodirajočemu nevernemu sovražniku „za krst častni i slobodu zlatnu".
Turki so se res, zmagonosnosti svoje pijani, lotili potem, ko so vse dežele in države okolo zetske kneževine imeli v svoji oblasti, tudi te. A knez Ivan se je utaboril v gorah s svojimi junaki, kateri so med seboj proglasili za zakon , da se ima vsakdo, ki bi odkażano mu mesto zapustil brez dovoljenja njegovega vojvode, izključiti iz vsakega moškega društva, obleči v žensko obleko in s preslico v roki izročiti ženam v posmeh. Vsekakor je ta zakon značajen, ali ravnati se po njem nikoli ni bilo treba, kajti junaki, ki so se zbrali pod krščansko zastavo hrabrega in pogumnega kneza Ivana, bili so sami levi in „strašljivca v celem ni bilo krdeli". Turki so bili odbiti, a knez se je iz ravne Zete zarad neprestanih njihovih napadov moral umakniti v gore; kneževina pa je od tedaj zadobila ime Crna Gora.
Crna Gora je prava država svobode. Ni ga primera v zgodovini, da bi se tako mala državica s tako majhnim številom moškega prebivalstva bila toliko stoletij uspešno upirala vsem napadom močnega sovražnika, pred katerim je trepetala vsa Lvropa ; da bi si bila taka ped zemlje mogla neomadeževano ohraniti svojo neodvisnost in samostalnost v boji z veliko, milijone duš broječo državo.
60.000 mož je privel leta 1013. Arslan paša v boj proti 10.000 Črnogorcem; ravno toliko jih je postavil v boj leta 1712. Ahmet paša proti komaj 8000 Crnogorcem in vezir Duman Kjuprilič leta 1714. in 171"). celo 120 tisoč mož ; — a vselej so jih Črnogorci hrabro odbili ( ter preostale poslali s krvavimi glavami nazaj, da pričajo o njihovem junaštvu.
Pač je jedenkrat grozil pogin Crni Gori. Polumesec se je že vil nad Cetinjem in čekličem in služabniki Alahovi so oznanjali z vitkih minaretov z zategnenimi svojimi glasovi tudi v teh dveh gnezdih junaških črnogorskih sokolov „pravovernemu" ljudstvu, kedaj se je klanjati Alahu in priporočati Mohamedu. Ze se je mislilo, da soline svobode zahaja za vedno za Črnimi Gorami in da se križ, znamenje odrešenja našega, mora umakniti polu-mesecu. A tu je vso nevarnost spoznal viteški knez Danilo Petrovič in dobro vedoč, da se na zvestobo islam-cev ni nikedar zanašati in da Crna Gora mora okra- j niti svojo moč in svoje junaštvo le kot izključno krščanska država, izdal je ukaz, da se imajo izseliti iž nje vsi, ki so odprisegli sveto  vero krščansko ter se pridružili
slike.
Gora.
sledbenikom prorokovim. In zbral je okolo sebe verne svoje junake, na čelu jim „pet brata, pet Martinoviea". Na sveti večer leta 1700. pa je velel vse v Crni Gori še ostale Mohamedance pomoriti, tako, da je svetega dne v jutro zora, ki je napočila nad Črno Goro, bila zopet oznanjalka svobode, bila priča tega. kako so poslednji ostanki nevere izginili v kratki dobi jedne noči s površja Črne Gore.
Od tedaj je pač imela Črna Gora prestati še mnogo kriz, ali tako teške nobene. Pač so njeni junaki bili še neštevilne boje s smrtnimi svojimi sovražniki, a bojem so bili vajeni in tudi Evropa se je polagoma privadila temu, da je bila že v začetku vsake vojne s Crnogorci prepričana, da morejo zmagati le oni. Nam vsem je še v živem spominu, kako so za poslednje srbskoturške vojske male in neznatne čete črnogorske slavno premagale veliko turško armado v Vučjem dolu.
Sedaj, ko je moč polunieseca minola ; ko nekedanji mogočni Turek le še kakor bolnik čaka, kedaj ga dado diplomatski njegovi zdravniki odnesti iz evropske hiše njegove v azijsko bolnišnico: — napočili so tudi Crni Gori veselejši časi. Česar je tako dolgo želela : kar jej je leta 1814. kot faktični lastnici odvzel evropski kongres; — to so jej priborili leta 1S78. ruski kozaki. Berolinski kongres jej je prisodil barsko in odsinjsko pristanišče ter jej tako omogočil skrbeti za razvoj in razširjanje svoje trgovine.
črna Gora je imela mnogo ne le junaških , ampak tudi omikanih in za blagor naroda skrbečih knezov. Sče-pan in Ivan Crncjevič, Danilo Petrovič, Petar Petrovič λ je-guš I. in Petar Petrovič Njeguš IL, bili so možje, kateri SO vsi skrbeli za dušni in telesni blagor svojega naroda. In tudi sedaj je usoda Crne Gore izročena možu, ki zaslužuje spoštovanje kot vladar, vzglednost kot učitelj, ljubezen kot oče. To je knez Nikola I. Crnogorci so mu vsi tako iz srca udani, da bi vsak dal življenje zanj ; Evropa pa ga časti in spoštuje. Mnogo je knez Nikola storil za omiko svojega naroda z ustanavljanjem učnih zavodov ; mnogo za razširjanje blaginje z modrimi na-redbami in ukrepi.
Toliko se nam je zdelo potrebno izpregovoriti o „junačkoj Crnoj Gori" gledì današnjih naših slik. Prva predstavlja pogled iz nekdanjega črnogorskega, sedaj avstrijskega pristanišča kotorskega, na visoki Lovčen, pribežališče črnogorske svobode. Druga slika, katero je naslikal slavni češki slikar Jaroslav Cermàk, pa nam p ed-stavlja vitko črnogorsko ženo , pravo jugoslovansko kra-sotico, ko je prišla k studencu zajemat vode ter se, je utopila v globoke misli. O čem pač premišlja? O groznem bojnem strahu ali o sladki ljubezni? Morebiti ob obojem ; kajti v črnogorskem življenji se vrsti oboje kakor nevihta in solnce. h-
42
$lovan.
Sit-v. 3.
Taki so ti Nemci!
II.
}ri splošnih denarskih nezgodah se obrača upehano ψ javno mnenje do države, da naj pomaga, da naj ' s svojimi pripomočki zabrani, da ne bi nastopil občni polom. O takih nezgodah meni vsakdo, da je država zavezana in poklicana pomagati, dasi je resnica, da splošne financijske katastrofe ne more tudi država preprečiti z neizmernimi svojimi gotovinami ! Navzlic temu smo opazovali že prej o mnogih prilikah in opazovali smo to tudi sedaj, ko so se po propadu znatnega kreditnega zavoda praškega prikazovali prvi znaki nevihte na financijskem obnebji, kako se je moledovalo pri vladi, da naj priskoči bolnemu kreditu v pomoč. Vršila so se dolga pogajanja med zastopniki vlade in med zastopniki majajočega se zavoda, ki so pa konečno ostala brezuspešna, ker država nima niti poklica niti pripomočkov, da bi se brez velike nevarnosti za občni blagor megla in smela utikati v denarne krize, katere prihajajo in izginajo po določenih svojih zakonih! Ali vender se ne smé trditi, da so dotična pogajanja ostala brez vsakega dobrega upliva. Ostati so morala brezuspešna; ali razdraženo javno mnenje so vsaj prvi hip nekoliko potolažila, ker si je mislil vsakdo, vlada sama posreduje, torej ne bode tako silnega poloma, kakor so trdile pesimistne prve vesti !
Ravno to — se vé v manjši meri — godilo se je v Ljubljani. Eskomptni zavod ustavi svoja plačevanja! Nastane občno vznemirjenje in vse se plaho povprašuje: kaki bodo nasledki? Govorica se trosi, da je trgovina ljubljanska uničena in da bode mesta kupčijski razvoj za desetletja uničen, ako se hitro in korenito ne pomaga ! Ni čuda, da se je med občinstvom vzbudila zavest, naj mesto, o katerem se je vedelo, da ima primerno ohilih denarnih pripomočkov, pomaga in eskomptni banki v pomoč priskoči ! Zgodilo se je tedaj, da se je stvar pri-tirala pred mestni zastop. Financijski odsek tega zastopa je pretresaval dotične predloge ter se ni takoj v pričetku izrekel, da se protivi posredovanju mesta. Ali je bila to pregreha? Mi trdimo, da ne. Ce bi se bil financijski odsek takoj od pričetka strogo izrekel, da se s to zadevo noče niti pečati, potem bi bili pred vsem naši Nemci kričali, da zastop mesta ljubljanskega nima srca za blaginje in razvoj našega mesta! Stališče financijskega odseka je bilo pa toliko delikatnejše, ker se je imel pečati z zavodom, ki sta ga v svojo žalost porodila nekdaj nemška glavnica in nemška inteligencija. Financijski odsek je bil prepričan, da mu je tu postopati z najstrožjo objektivnostjo, da bi se mu ne očitalo pozneje, da je stvar pretebtaval s političnega in ne z ekonomskega stališča. Ker to mora jjač vsak pripoznati, da se je s padom eskomptne banke usekal uplivom tako imenovane nemške inteligencije smrtonosen udarec in da je z likvidacijo zavoda prišla tudi v likvidacijo tista puhla nemška inteligencija, ki se je toliko časa šopirila v deželi! Zatorej
je moral financijski odsek oprezno postopati, da bi se mu ne očitalo, da ni hotel rešiti zavoda samo zategadelj ne, ker je bil nemški zavod! Tudi se je tedaj, ko je Zenari še bival med nami, sploh menilo, da je banka v zdravih zvezah, in da se ji 200.000 do oOO.OUO s pupi-larno varnostjo lahko posodi! Financijski odsek pa vender nikakor ni sklenil , da se ima z mestnimi zakladi pomagati onemogli banki. Sklenil je. samo, naj banka odpre mestni deputaciji svije knjige, svoj portfelj, tako, da ne bode financijskomu odseku ostalo ničesar skritega. S tem pa še ni bilo skleneno, da bode mesto prevzelo sanovanje zavoda, če bi izkazala natančna in vestna preiskavanja, da so knjige v redu in banke papirji polno-veljavni. To je bilo vse; ničesar drugega se ni sklenilo! Samo se je izreklo , naj se stanje, banke vestno preišče, in da se bode o stvari sami še le potem sklepalo, kadar bodo preiskovalci bančnih knjig in bančnega prometa izrekli, da so knjige v redu in akcepti v portfelji dobri in tehtni! Mi menimo, da se mestni financijski odsek nikakor ni pregrešil, če se ni takoj s pričetka protiv il posredovanju mesta v ti zadevi ! Pač pa je s svojim sklepom umiril razburjene duhove ter mnogo pripomogel, da je izginil prvi strah, in da se je stvar zasukala na tir, po katerem se bode dal odstraniti gnili nemški zavod brez posebnih imovitih izgub. Ce se je sedaj omogočilo, da se bode likvidacija tega zavoda vršila mirno in hladnokrvno, gre mestnemu zastopu ljubljanskemu prva zasluga, ker se v ti zadevi nikakor ni oziral na politične momente, kakor bi bili morda to storili prejšnji nemški mestni očaki, da so v jednakih okolnostih imeli opraviti s slovenskim zavodom! Mestnemu zastopu je bilo dano na prosto voljo, našo nemško eskomptno družbo poslati v konkurz. Ali tega ni storil, dasi bi bil konkurz omenjenega zavoda v pravem pomenu besede tudi konkurz naše nemške klike, ki bi najbolje storila, da bi sedaj zlezla pod klop, ter se ondi ponižno skrivala? S svojim objektivnim vedenjem je tedaj mestni zastop ljubljanski v prvi vrsti koristil nemški stranki v deželi! To je istina! V zahvalo pa mu očita sedaj nemška naša klika po svojih listih, da je hotel nemški banki samo zategadelj pomagati z mestnim denarjem, da bi bil nekatere mestne odbornike izvlekel iz denarne stiske ! Take perfidnosti še nismo čitali ! Tega je zmožen samo značaj renegatov, ki niso ne to ne ono ! Stvar se sama obsoja ! Samo to še dostavljamo, da s stranko, ki se poslužuje '"■'h ostudnih pripomočkov, ni mogoče pomirje, in da so tisti pravi duševni slepci, ki noč in dan po višjem ukazu trobijo v slovenski svet, da se naj že vender kedaj sprijaznimo s temi Nemci, ki so sedaj srečno tako daleč prignali, da so deželo in pred vsem nresto ljubljansko pritirali skoro do popolnega ekonomskega propada ! —
Štev. 3.
K odnošajem na Hrvaškem.
Iz peresa hrvaškega pisatelja (Dalje.)
• 'V^oj po bitki pri Solferino jo bil proglašen oktober-νΐΥΙ^ ski diplom za ministerstva Goluchowskega. Mo--· narliija, tedaj že in še imenovana „Avstrija", bila je proglašena za ustavno državo. Deželni zbori so dobili po tem diplomu neizmerno velike pravice. Se ni preteklo pet mesecev, že je bil ta diplom preklican, a namesto njega prokliean februvarski patent Srnerlingov, kateri je zožil področji- deželnih zborov, a razširil področje državnomu zboru tako, da so bile njemu izročene najimenitnejše zadeve ne samo monarhije sploh, ampak tudi posamičnih dežel.
Z diplomom prilično, s patentom nekoliko, mogle so biti in bile so zadovoljne one dežele, v katerih se je stoletja in stoletja vladalo brez sodelovanja ljudstva, katero ni niti imelo nikake zgodovinske pravice do sodelovanja o svoji usodi; katero je bilo izročeno na milost vladarja, a ne da bi bila kaka pogodba izmed tega in onega.
Ne z oktoberskim diplomom, a še menj s februvarski m patentom niso mogli in ivs niso bili zadovoljni Hrvati. Oni so, odkar se za nje zna do leta 1849. svoje zadeve rešavali v svojem zboru. (Tudi tedaj, ko so se bili ne-kolko že vezali z Madžarji, ni se nič za veljavno priznalo, česar ni zbor hrvaški potrdil.) Zbor in kralj sta odločevala o njih usodi, kolikor se ni na njo uplivalo od zunaj. Sedaj, 1. ItSti:., usilil se jim je volilni red, sklical se je zbor, kateremu je bilo ukazano, da, priznavši omenjeni diplom in omenjeni patent, bolje rekoč samo ta zadnji, prizna tudi zajedniške zadeve z ostalimi kronovinami, katere so bile pod žezlom Habsburgo-Loreiiov.
\ začetku je bila večina zastopnikov za zvezo z madžarji: vsekakor da je čutila težo saj komaj mino lega absolutizma. Mažuranič Ivan — v svojem času naudušen „lliree", poznan pesnik, namestili učitelj, potem odvetnik pa uradnik za absolutizma, tedaj načelnik vlade, za katerega je Hrvaška izgubila Mejumurje ; —Vukotinovič — znan kot. „narodni" pesnik —; Kukuljevič — pesnik „Slavjank", „Jugoslaven", zbirač gradiva za hrvaško zgodovino —, dogovarjali so se, kako da se zveži jo z „braćom Madjari . Na tisoče komadov slike, katera je predstavljala ogrsko krono, a pod njo Hrvata in Madžarja z napisom „pod ungarskom krunom kao s bratom rukuje se Madjar sa Hrvatom", delila se je med narod. Kdor ni bil ž njimi, bil je „prokleti S vaba, katerega treba na prvi stolp obesiti.- Som Rauh jim je bil preslab madžaron.
1Ό dveh mesecih se je izpremenilo lice zboru. Omenjeni možje, ž njimi Juraj Strossmayer — učitelj v Dja-kovu za „ilirizma", za kateri se pa on menil ni, potem dvorski kapelan na Du naj i, za absolutizma imenovan vladika djakovski, leta 18G0., ko se je razpravljalo, kaka ustava naj se da monarhiji, poklican jedini iz Hrvaške v dunajski državni zbor, mož čvrste volje in delaven v onem, za kar se zauzame ; — Vončina, Zuiajić
in mnogi drugi so bili proti zvezi z Madžarji. Oni, kateri niso prod nekoliko mesecev našli dosti grdih besedi proti Jelačiču, govorili so sedaj v zboru, kako da se proslavi. Da bi lažje zmagali, šli so na Dunaj prosit, naj se dovoli, da se pokličejo v zbor tudi Graničarji — ako-ravno niso imeli ustavnih pravic , akoravno je Granica bila še (Iranica, akoravno so v nji vojaki ukazovali. Mislili so, da bodo Graničarji gotovo proti Madžarjem in za ono, pod katere zapovedjo so že stoletja bili, za Avstrijo.
Pa kako to, da so oni možje pred kratkim „mad-javska braća" sedaj za Avstrijo? Kako ta nagla izpre-memba ? Ali so sovražili Madžarje, spominaje se dogodkov neposredno pred letom 1849. in one neke pomoči, katero so „lliri" hipno proti Madžarjem z Dunaja dobili? Ali, ako to, kaj se niso spominali stanja po letu 1849., stanja, katero je trajalo do Solferina, do včeraj? Ali se je imel hrvaški narod na vselej odpovedati svojemu državnemu pravu, ali se je imela Hrvaška izjednačiti vsaki drugi pokrajini v monarhiji , ali se je v njej imelo ukazovati in milost deliti po ljubi volji, danes dati, da se jutri vzame? Ali so imeli tudi v nji gospodovati ustavo-verci, kakor tudi v drugih pokrajinah? Ali so se imeli širiti Nemci in nemški jezik z vsemi svojimi nasledki tudi po nji? . . . Teško je izreči uzrok one nagle izpre-membe o takih razmerah. Dogodila se je. Oni možje so bili neka vrst naslednikov poznejšnjih in glavnih „llircev". Njih stranka v zboru, imenovana z raznimi imeni, največ časa menda „narodna", vlekla je voz Hrvaške na^Dunaj ; bila je za zajedniške interesi! z Avstrijo.
Druga stranka je bila stranka Budimpešte, katera je hotela imeti zajedniške interese z Madžarji, „madža-ronska", katera se je, pozabivši na vse krivice, Hrvatom nanašane od Madžarjev, spominala samo skupne madžar-skohrvašk' kronane glave, skupne obrambe proti po-nemčevanja in skupnih privatnih odnošajev posebno od plemenitnikov, katerih je bilo največ v tej stranki. Koj od začetka zborovanja je bila za zvezo z Madžarji, a tako tudi pozneje; pa, ako bi te ne dosegla, bila je pripravna podpirati vsakega proti Avstriji. O nji ni mogla nič ni slišati.
Možje tretje stranke, preučivši korenito zgodovino svojega naroda in njegovo državno pravo; spominajoči se svojih domicili kraljev in svobodne volitve drugih, obsežnosti države, narodne neodvisnosti in samoodloke stoletja in stoletja, narodne slave v bojih proti sovražnikom svojim, Kvrope in krščanstva, nanesenih krivic od jedne in druge strani, niso hoteli niti na Dunaj, niti v Budimpešto. Hoteli so, da narod, kakor poprej, tako tudi odšle, skupaj s kraljem odločuje sam o svoji usodi, v svoji sredini, v Zagrebu. Voditelja te stranke sta bila Evgen Kvaternik in Dr. Ante Starčević.
Dalje prihodnjič.)
44 ~>    $LOVAN.   ><- Štev. 3.
Pogled po slovanskem svetu.
Slovenske dežele.
Drago t in Rude/, poslanec slovenski v deželnem zboru kranjskem, jeden najiskrenejših rodoljubov in najnaudušenejšib Slovanov, mož vseskozi pošten in požrtvovalen, umrl je na svojem posestvu Gracarjevem turnu dne 21. m. m. Kasneje bodemo podali njegov nekrolog, za danes naj stoje tu le besede, katere nam je dne 22. m. m. pisal najiskrenejši prijatelj pokojnikov, profesor Ivan Trdina. „Z neskončno tožnim srcem" — piše gospod profesor — »vam pišem te vrstice. Danes ob devetih zjutraj sem zvedel, da je umrl plemeniti prijatelj moj in vsemu Slovanstvu — Dragotin Rudež! Padla mu je kaplja. Predvčeranjim popoludne sva sedela še tukaj v Brunerjevi gostilnici in se pomenkovala več ur o naših bedah, čutil je že več časa (kakega polu leta), da mu zdravje ni več tako trdno, da se kmalu prehladi in da v hrib ne more lahko hoditi. Mislil je, da se ga prijemlje naduha. Njegova izguba je za Dolenjsko nenadomestna.
Profesorja Šukljeja apelna obravnava proti
Slovanu. Dne 23. t. m. smo imeli apelno obravnavo s profesorjem Šukljejem, ki je bil pri tukajšnjem okrajnem sodišči zarad prepodlega izraza, s katerim je opsoval Slovanovega lastnika in urednika, obsojen v globo desetih goldinarjev. Ker je visoko apelno sodišče v jednakom slučaji že razsodilo, da pridevek „Terzit" v ustih profesorja Šukljeja ni žaleča psovka, potem se je lahko sklepalo, da bode omenjeni profesor tudi pri naši apelni obravnavi — oproščen. Zagovornik tožnikov, dr. Ivan Tavčar, na-glašal je takoj v pričetku svojega govora, da toži-teljema ni do tega, da bi se sodba prvega sodnika potrdila. Od tedaj, dejal je govornik, ko se je prvi sodnik imel pečati z izredno psovärsko nadarjenostjo gospoda profesorja, izpreme-nile so se razmere. Gospod zatoženec Šuklje je bil na drugem mestu obsojen, in ista obsodba je tako dobro utemeljena, da ga ni apel nega sodišča pod božjim nebom, ki bi moglo oprostiti obsojenca! Tožiteljema in drugim, ki so z vsemi močmi delali v to, da bi se ugonobilo politično počenjanje gospoda prof es o r j a, zadošča o m e nj e n a ο b s o d b a popò 1-n o m a in t o ž i t e I j a t e d a i nikakor ne zahtevata, da naj bi zatoženec S u k I j e sedaj, ko mora zapustiti deželo, na svoji rami s sabo odnesel globo desetih goldinarjev. Zategadelj prepuščata tožitelja brez skrbi sodišču, da razsodi tako ali tako!" V daljšem govoru je zavračal dr. Tavčar nekatere trditve zatoženčeve ter dokazoval, da se tudi s historijskimi citati lahko čast žali. V svojo vednost, je sprejel slovesno izrečeno trditev Šukljeja, „da tedaj, ko je pisal dotični članek, na gospoda Ivana Hribarja niti mislil ni!" Seveda se je gospod Šuklje branil na vse pretege ter z dolgim, doma na pamet naučenim govorom naskakoval visoko sodišče. Hotel se je z zagovornikom osebno praskati, ali gospod predsednik gaje poučil, daje danes dr. Tavčar tu kot zagovornik in da ima pri miru puščati zagovor-nikovo osebo! Gospod Šuklje je prišel v ne malo stisko po ti lekciji, ker si je brez dvojbe doma bil navezal celo butarico pušic, ki jih je namerjal pred sodiščem izpuščati na našega zastopnika. Kar mu ni bilo dovoljeno pred sodiščem, izlil je potem v svoje poročilo, katero ravnokar prinaša slovenski uradni list !
Obravnava se je končala z oproščenjem zatoženca kljeja, ker je sodišče baje menilo, da v inkriminova-
nem članku tc žitelja nista tako jasno imenovana, da bi se oficijozna psovka „gesindel" morala ravno na nja obračati ! Vitrix placuit causa (Iiis, sed vieta Catoni — smelo bi se trditi tudi v tem slučaji, ko je zarad golih formalnosti propala — dobiti stvar. Sicer pa nam zadošča, kakor rečeno, druga obsodba, katere je že naš zagovornik omenjal pri apelni obravnavi.
Gospod baron Andrej Winkler si želi priti
iz Ljubljane ter se baje poteza za mesto predsednikovo pri c. kr. nadsodišči v Trstu. Govori se, da je „regierungsmüde", kar bi se nam sedaj, ko je glava in duša njegovih političnih svetnikov, gospod profesor Suklje, moral iz dežele, ne videlo čudno! Ti slabi preroki in svetniki, ki so dobrega in brez dvojbe tudi rodoljubnega gospoda z neprestanim hvalisanjem in z neprijetnim svojim bizantinstvom zaveli v stiske in situvacije, v kaker-šnib se do sedaj še nikdar ni nahajal nikdo gospoda barona prednikov v ti kronovini, zakrivili so tudi, da sedanjemu deželnemu predsedniku, če bode morda v kratkem zapuščal deželo, ne bodo sledile tiste splošne simpatije, katere so ga sprejemale pri dohodu v deželo. Prva leta smo menili, da bi bila za nas „katastrofa", če bi moral baron Winkler zapustiti palačo na Turjaškem trgu , sedaj pa zremo taki slučajnosti v oči z zimskomrzlimi srci! — Vse to je. prouzročil profesor Suklje, katerega so novomeški voltici proti proštu Urim dvignili na ščit v nesrečo deželi, in pred vsem, v nesrečo gospodu deželnemu predsedniku, kateri bi se sedaj z veseljem odpeljal v varno zatišje nadsodnjega tržaškega predsedništva. Tako se časi izpreminajo !
„Slovstveni zabavni večeri" v ljubljanski čitalnici so nam v svoji sjajnosti najlepši dokaz krepkega in zdravega duševnega razvijanja našega slovstva. Ko je bil stari „sjajni" tako imenovani „jour fixe" pokopan in ko ni bilo več društvenega življenja v Ljubljani, ker je naša vlada s svojimi pokušnjami razkropila tudi krdelce ljubljanskih razumnikov, začeli so misliti nekateri možje, kako zopet oživiti stare zabavne večere. In res, izprožena misel si je pridobila mnogo pristašev: mnogo odličnih meščanov in pisateljev ljubljanskih se je zopet združilo in mi z veseljem beležimo četiri slovstvene zabavne, večere, katere smo imeli v ljubljanski čitalnici. Ti slovstveni zabavni večeri se tako lepo razvijajo, da smemo upati najlepšega sadu na društvenem in književnem polji. — Prvi zabavni večer je bil dne 3. januvarja. Udeležilo se ga je 38, drugega dne 10. januvarja 43, tretjega dne 17. januvarja 38 in četrtega dne 23. januvarja 47 udov. Prvemu „Slovstvenemu zabavnemu večeru" je predsedoval gosp. Vaso Petričič, drugemu gosp. dr. Vošnjak, tretjemu gosp. I. Hribar, a četrtemu g. K ušar. Predavali pa so že dozdaj naslednji gospodje: Anton Trstenjak: „0 slovenskem rokopisu od leta Kito." (ki ga je našel na Prekmurskem): H. Rezek : „0 osebni veresiji"; profesor A. Raič : „0 književnem delovanji vladike Pe-tretiča; Vatroslav Holz: „0 slovenskih pokrajinah". — Ze iz tega se vidi, da so ti zabavni večeri osnovani na krepki in samostojni podstavi in da jim je zagotovljen obstoj. Ne samo da je bila živa potreba, katera se je čutila v Ljubljani, da bi se shajali v določenih urah po jedenkrat na teden ter se pogovarjali o dnevnih vprašanjih na književnem polji našem in slovanskem, ampak tudi druga še večja okolnost je vzbudila in oživila naše „Slovstvene zabavne večere". Vsak razumnik nam bode pritrdil, da je skupno mišljenje in uzajemnost idej vidike važnosti in prodirajočega upliva na celokupni razvoj na-
45
šili recimo književnih razmer.   Človek, najmanj pa razumnik, ne sme brezskrbno gledati okrog sebe književnih dogodkov, ampak  mora z vso resnobo poklica svojega posezati vanje ter jim določevati razvojno pot.   Tako so udje ^Slovstvenega zabavnega večera"  o smrti uzornega nam domoljuba Dragotina Rudeža poslali njegovi udovi pismo, v katerem so izrekli svoje sožaljenje o njegovi izgubi, katero oplakuje ves narod slovenski.   Tako so  tudi  poslali pismo   od  vseh Slovencev   ljubljenemu pesniku Simonu Gregorčiču, izrekši mu svoje neomejeno spoštovanje  in ljubezen za pojezije, s katerimi toli častno oslavlja  nam predrago ime našega naroda. Zategadelj  nam  ne sme  biti  deveta briga,  kako ostali svet sodi o njegovih prekrasnih proizvodih, ampak skrbeti nam je, da se zdravi nazori o estetiki, sploh o le-poslovji širijo v vse  stanove našega naroda.   Tudi nam mora biti največ do tega, da iščemo svete resnice,  njenega pravega, čistega in celega jedra, kajti ako bi sodili o  Ieposlovji   tako,   kakor   velečastiti  gospodje  o  znani sedmini,  potem  bi  nam  moralo   zamreti leposlovje in usahniti vsi bistri studenci nebeške pojezije.   A ta nebeški  dar je treba  ohraniti narodu in slovstvu našemu v vsi čistoti in svobodi.   In ravno zato so udje sklenili jednoglasno protestovati na predlog g. dr. Ivana Tavčarja proti znani izjavi ter  se potegniti in boriti za veljavna načela o estetiki. Sicer pa so tudi udje sklenili, prirediti na predlog Antona Trstenjaka  banket z imenom „ Gregorčičev večer".   Ker so v tem društvu zastopani vsi najvažnejši  faktorji,   kateri odločujejo o političnem   in književnem delovanji, sme se upati, da bode imenovana izjava blagodejno uplivala na svobodno razvijanje našega leposlovnega slovstva. — Ako bi se kdo unanjih domoljubov  naših mudil v Ljubljani, naj  blagovoljno obišče, naše shode, da se zajedno* z nami okrepča za sveto stvar Slovenstva in Slovanstva.
V „Katoliški družbi" je gospod profesor .).
M arn izpregovoril po poročilu „Slovenca" (štev. 23.) nekoliko besed v pojasnilo lelošnje slavnosti na Velehradn inje predlagal, naj napravi na velikonočni ponedeljek dne fi. aprila t. 1. v tisočletni smrtni dan sv. Metoda »Katoliška družba" slovesno sv. mašo s primernim ogo-vorom. Govoreč nadalje o pomenu te slavnosti, dejal je gospod profesor, da bode ta slavnost: cerkvena, slovanska in književna. Kako bode ta slavnost književna, pojašnjal je gospod profesor po poročilu „Sloven-čevem" tako le: „Naj jedni oporekajo, vender je sedaj najmočnejša stranka, kateri na čelu je dr. Miklošič, da sta staroslovenščino jela pisati sv. Ciril in Metod med panonskimi Sloveni in da je mati sedanji naši slovenščini, pa novi bolgarščini." Na drugem mestu pa trdi gospod profesor: „V književnem oziru sta onadva (namreč: sveta apostola) začetnika našega pismenstva." — Rodi nam dovoljeno to stvar nekoliko pojasniti vsaj v glavnih črtah, kajti baš zdaj se mnogo piše o delovanji naših svetih apostolov, zato je treba vedeti, v kakem odnošaji smo Slovenci s slovstvom panonskih Slovencev. Res je, da sta sveta brata po hipotezi Miklošičevi jela pisati med panonskimi Slovenci in da so panonski spomeniki živa priča : da je sredi devetega stoletja v Panoniji in samo v Panoniji bila osnovana cerkvena literatura v slovanskem jeziku." Slovensko deblo ima štiri veje : staroslovensko, novoslovensko, dacijskoslovensko in bolgarskoslovensko. Miklošič je tedaj zavrgel stari nauk: „da bi bila stara slovenščina mati vsem slovanskim jezikom ter je dokazal, da se slovanski jeziki ne razločujejo od včeraj, ampak da je razloček med njimi že bil pred devetim stoletjem." Stvar je tedaj jasna, „da stara
slovenščina ni mati našemu slovenskemu jeziku," kakor trdi gospod profesor Marn , kakor tudi ne novi bolgarščini. Rasločevati moramo slovenska plemena drugo od drugega, in ker sta sveta apostola bila začetnika slovstvu panonskih Slovencev. nista bila začetnika slovstvu planinskih Slovencev, to je tistih Slovencev, katerih jezik imenujemo zdaj novoslovenski jezik.
Slovensko zabavišče v Ljubljani. Nekaj silno
važnega je sklenil mestni zastop ljubljanski v svoji seji dne 22. m. m., odobrivši predlog odbornika Ivana Hribarja, da se ustanovi otročje zabavišče s slovenskim učnim jezikom. Ta sklep je najboljši odgovor na prizadevanje nemškega šolskega društva, kateremu v Ljubljani pod zaščito vladno gojeno pnnemčevanje ne napreduje še zadosti hitro in je zarad tepa ustanovilo nemško otročje zabavišče. Predlagatelj je v podkrepijenjo svojega p red loca tudi opozarjal na demonsko delovanje tega društva, kateremu tiče korenine v nemški zemlji zunaj avstrijske države in kateremu je glavni nalog, s svojim delovanjem povećavati protivja med raznimi narodi države.
Ljubljanski vladika, premilostivi gospod dr.
Jakob Misija je pristopil kot ustanovnik k Matici Slovenski.
„Slovansky S bor ni k" prinaša v prvem
letošnjem zvezku Jana Hudca prevod Cimpermanove I pesmi „Pesniku". Prevod je prav dober.
„Skr a t", zabavnozbadljiv in šaljiv list bode
pričel s 7. februvarjem svoj tretji tečaj. Uredoval in izdajal ga bode gosp. Srečko Ma gol i č, kateremu ga je dozdanji urednik, preobložen s preobilim poslom, prepustil. — Oblika mu bode nekoliko izpremenjena in olepšana ter stisneno tiskana. Izhajal bode vsako prvo in tretjo soboto v meseci ter prinašal na štirih straneh izvorne humoreske in druge daljše zabavne spise v verzih in prozi ; dalje : komične prizore, s katerimi bode gotovo slavnim čitalnicam in drugim narodnim društvom ustrezal o snovanji zabavnih programov. Prinašal bode tudi lepe humorističnozbadljive podobe ter izvorne pesmi, dovtipe in drugo zabavno drobnjavo. Za mesec januvar bode odškodoval častite naročnike s štirimi prilogami. Izhajal bode redno, in ako bi bila kaka številka konfiskovana, izšla bode prihodnja celo polo obsežna, torej bodo naročniki brez izgube. Cena mu je za vse leto 3 gld., za poln leta 1 gld. 50 kr. in za četrt, leta 80 kr., katera naj se posila npravništvu v „Narodno Tiskarno" v Ljubljani. — Ker je „Skr a t" najlepši, najcenejši in najboljši slovenski humoristični list. priporočamo ga najtoplejše vsem rodoljubom in čitalnicam, da ga najiz-datnejše podpirajo
O škofovski konferenciji za ilirske pokrajine
se je v zadnjem času mnogo pisarilo; nekateri trde, da je bila brezuspešna, drugi, da je celo ni bilo, tretji pa, da se je sklenilo odgovoriti duševnemu prouzročitelju v Trstu, da so njegovi nazori o duhovščini v teh pokrajinah napačni. Izvestno je, da je tožil znani veledostojan-stvenik tržaški o naši duhovščini, češ, da je napolnjena velehrvaškega in slovenskega duha in da je treba radi tega na njo pritiskati. Volitve za državni zbor se bližajo in nekateri gospodje, katerim ni šlo do sedaj pri volitvah tako, kakor bi sami želeli, mislijo, da je temu kriva duhovščina ter da bi svoj namen dosegli, ako bi škofje začeli duhovščino tlačiti, to je nagovarjati, naj ne dela za narodne može, temveč za lažiliberalce. ki so onim gospođom pri srci. Ne boš Jaka!
46
~w   SLOVAN,   bi-
stev. 3.
Ostali slovanski svet.
Sedemdesetletnico svojega rojstva bode praznoval dne 4. t, m. vladika Strossmayer. Hrvaški narod bode o ti priliki pokazal velikemu svojemu sinu, kako ga neizmerno spoštuje in ljubi. Tudi mi Slovenci ne smemo pozabiti, da je Strossmayer tudi naš; saj ga ni važnejšega slovenskega društva, kateremu bi ne bil dobrotnik. Naj tedaj občine, društva in posamični rodoljubi dne 4. t. m. pošilajo v Djakovo pismena in brzojavna voščila. — Pravo praznovanje je odloženo do jeseni in se bode dne 8. septembra slovesno vršilo v Djakovem ob jednem s petintrldesetletnico njegovega vladiko-vanja. Ne dvojimo, da bodo pri ti slavnosti tudi Slovenci zastopani.
Proti vladiki Strossinayerjii, uzorneinu cerkvenemu knezu, gorečemu rodoljubu in velikemu dobrotniku ; proti temu možu, kateri je v vsakem oziru fe-nomenska prikazen našega stoletja; ki ga spoštuje ves omikani svet — vzkipel je sedaj ves srd v Avstriji po neki srečni naključbi do velike veljave in moči dospelega Madžarstva. čuje se — a mi to beležimo kot neverjetnost — da se je ministerskemu predsednikn Tiszi posrečilo celo pridobiti vladarja za to, da proti vladiki rabi svojo apostolsko moč, kar znači toliko, da ga oistavi in na vladiškem sedeži nadomesti z drugo, madžarskemu šovinizmu bolje ugajajočo osebo. Ne vemo, kaj bi o tem, ako bi se res imelo zvršiti, rekla rimska kurija; to pa vemo, kak odgovor bi na tako madžarsko sinlništvo podal zložno ves hrvaški narod. Naj tedaj gospodje v Pešti le eksperimentujejo dalje; — Slovanstvu na škodo se to gotovo ne godi.
Vatikan in Strossmayer. Tedaj papež bi imel res z mogočno svojo besedo netiti madžarski šovinizem! — Po poročilih iz Rima prihajajočih pogovarjalo se bode o Strossmayerjevi zadevi skoro v vatikanu. A te vesti Madžarjem niso nič izpodbudljive. Papež Lev XIII. je moder in previden glavar katoliške cerkve. On je spoznal veliko moč in imenitnost slovanskega sveta, in zato tudi ne bode nikdar dopuščal, da bi se Slovani žalili zarad Madžarjev. Dokaz temu je članek v „Correspodence Romaine", o kateri je, znano, pa ima jako intimne zveze z Vatikanom. Ta list govoreč o razporu vladike z madžarsko vlado, pravi tudi to: „Resnično je, da peštanska vlada uporablja vsako priliko, da bi napravila razpor z vladiko ; in ker se bliža tisočletnica sv. Metoda, tega velikega blagovestnika slovanskega, hoteli bi ga odstraniti s pozonšča strastnih prizorov ter ga prisiliti, da bi se odrekel vladiške stolice bosenskosremske. Taka je njihova politika. Uveljaviti hočejo svoje neopravičene zahteve in svoje tesnosrčne predsodke. Ali jako bi se motili oni, ki bi mislili, da bode sveta stolica iz politiških razlogov postopala proti vladiki, ki je dobrotnik in slava svoje domovine". — To je pač dovolj jasno; ali gospoda v Pešti so slepi, kajti : quem deus perdere vult . . .
Srbska tako imenovana „Narodna biblioteka"
napreduje jako hitro. Tako so je bratje Jovanovići v Pančevu izdali že 89 zvezkov. Ravnokar je izšel imenovani zvezek, namreč: Dela Dositejeva (Obradoviča), knjiga VIII. S tem zvezkom so dokončana vsa dela Obra-dovičeva, kar zato omenjamo, ker želimo ustreči tistim Slovencem, kateri bi si radi kupili srbske knjige dober kup, in jim zato priporočamo, naj se naročajo na „Narodno biblioteko" braće Jovanovića. Predplača na 24 zvezkov iznaša 3 gld. 50 kr., a posamični zvezki so po 18 krajcarjev (40 par).
Ilnstrovana istorija srpskog naroda, od najstarejših časov pa do današnje kraljevine — je naslov knjigi, katero izdaje Kosta Mandrović na Dunaji. Knjiga, izhajajoča v zvezkih, je namenjena narodu in šoli.  Rav-
nokar je izšel deveti zvezek: ima 190 slik. Založnik Jos. A. Massanetz & Comp, na Dunaji.   Cena 20 krajcarjev.
Pod pokroviteljstvom kneza Aleksandra in
predsedništvom mitropolita Klimenta se je osnoval v Trnovem na Rolgarskem odbor, ki hoče prirediti letošnje leto veliko ćirilometodsko slavnost in povabiti na njo zastopnike vseh slovanskih plemen. Vidi se torej, da bode imela tudi ta na bolgarski svobodni zemlji osnovana slavnost poseben, za slovanski svet jako znamenit pomen.
Gramatičke  zakłady   jazyka   slovinského.
Sepsal Fr. Vymazal. Nakl. K. Winklera v Brné 1885. — Tudi ta knjižica je jeden izmed mnogih dokazov, da so se začeli naši bratje na severji brigati za nas Slovence. Na 66. straneh razlaga pisatelj prav praktično poglavitna pravila slovenske slovnice, poudarjajoč le bolj to, kar je v slovenščini drugače, nego v češčini, in pristavlja posamičnim paragrafom obilo vaj za prelaganje iz slovenščine. Ostalih 60 strani pa je napolnjenih z dobro izbranim slovenskim berilom, prozaičnim in pojetskim, pod katerim so na vsaki strani manj znane besede češki tol-mačene. Pisatelj kaže v tej knjigi temeljito znanje slovenščine ; zato jo z dobro vestjo priporočamo kakor Cehom, katere zanimajo proizvodi naše literature, tako tudi še posebno Cehom živečim med Slovenci, ki se hočejo naučiti slovenščine. Glede posamičnosti naj omenimo nekaj malega. Pisatelj n. pr. rabi strešico z večine nad e in o, (è, ò), kadar sta ta dva samoglasnika nastala iz starih nosnikov e, a ; to se ne ujema po vsem z navadno pisavo, ki to strešico stavi nad široki e in o, kakor: rečem, voda itd. Napačno je: str. 23. : pridevljati, str. 25.: natveziti (nam. natvezti), str. 45. nje (ji) (nam. nje, je) str. 59. znotranj (nam. znotraj, vnitr).
„Ceska. üstredni matice školska." Sedaj ko pri nas ustanavljamo šolsko „Družbo sv. Cirila in Metoda", bode zanimalo naše občinstvo zvedeti glavne podatke iz poslednjega letnega poročila „Češke osrednje matice šolske". Pododborov je imela ta matica v letu 1884. po raznih krajih na Češkem , Maravskem in Šles-kem 181, vseh članov pa 22.574. Dohodki so iznašali od njegovega ustanovljenja do konca oktobra 1884, tedaj ne popolnoma v treh letih 563.785 gld. 55 kr. , izdatki pa: za šole na Češkem 202.057 gld., na Moravskem 101.245 gld. in v Šleziji 13.244 gld. ; tedaj vkup 316.546 goldinarjev. Sol vzdržuje „Osrednja šolska matica češka" 57, in sicer 30 otročjih zabavišč, 25 osnovnih šol in dva gimnazija, na katerih je bilo 8726 učencev in učenk in 174 učiteljskih moči. V jedi nem lanskem letu je prejela matica 210.928 gld. Njeno čisto imenje je iznašalo koncem oktobra 1884. leta 218.524 gld. 6 kr. — To je res delovanje, katero budi priznanje; to je požrtvovalnost, kakeršni bi zastonj iskali podobne v prosvetnem življenji narodov. Saj je pa tudi geslo vsakemu zavednemu Cehu: rešujmo češko deco ponemčevanja in skrbimo s tem za bodočnost naroda. Zato pa tekmujejo posamićniki in društva, občinski zastopi in okrajni odbori, da dokažejo, kako dobro vedo ceniti namene matice. Po tisoče goldinarjev donašajo javne veselice, ki se prirejajo nà korist „Osrednji šolski matici". Tako je na priliko bazar v Pardubicab, neznatnem, okoli 12.000 prebivalcev bro-ječem mestu, dal čistega dohodka 4022 gld. 18 kr., narodna slavnost v Karlinu 3926 gld. 26 kr., slavnost v Cbrudimu 3912 gld.; slavnost na Smicbovem 3100 gld. in zabava, katero so letos o novem letu priredile rodoljubne dame praške, donesla je društveni blagajnici zopet čez 2500 gld. dohodka. — Ce bode slovenska požrtvovalnost primeroma le deseti del tolika, kakor je češka, tedaj ne dvojimo, da ne bi tudi naša šolska družba mogla
Štev. 3.
$lovan.   Hg-
17
veliko koristnega storiti za osnovno šolsko slovensko tam, kjer mu v narodnem oziru preti nevarnost. Stori naj pa za njo vsak domoljubno svojo dolžnost!
Tudi slovenskemu občinstvu  dobro  znani
češki profesor dr. Kvičala je praznoval dne 8. minolega meseca petindvajsetletnico svojega učiteljevanja na praškem vseučilišči. Češki narod mu je o tej priliki dokazal, kako ga ljubi in spoštuje, kajti vsa znanstvena društva in korporacije so poslale k njemu v dan slavnosti posebna poslanstva, da mu čestitajo; po pošti in brzojavu pa je prispelo preko dve sto pozdravov in odlikovanj. — Profesor Kvičala se je v državnem zboru potezal tudi že za naše šolstvo ; zato mu tudi mi želimo, da bi še dolgo živel uzvišenemu svojemu poklicu in vroče ljubljenemu svojemu narodu.
Razstava Matejkova in Brožikova v Pragi.
— Ta dni je bila v veliki dvorani staromeške mestne hiše v Pragi razstavljena Jana Matejka ogromna slika: „Prisega pruskih poslancev kralju poljskemu." Ta 54 četvornih metrov obsezajoča slika predočuje oni zgodovinski trenotek, v katerem je vzhodnopruski dedni knez Albreht prisegel udanost in zvestobo mogočnemu poljskemu kralju Sigmundu I. Slika, katera je bila pred tem razstavljena v Poznanji, odlikuje se po sodbi prvih kritikov z velikansko koncepcijo, živim koloritom in onim gorečim rodoljubjem, katero iz vseh zgodovinskih slik Mütejkovih napravlja apoteoze polonizma. — V kratkem se bode razstavila v isti dvorani tudi slavnega češkega umetnika V ä clava Brožika nova velika slika „Kolumb". Razstavljalec Sedlmayer je odstopil četrti del ustopnine mestni blagajnici za nakup Brožikove slike „Hus". — Tako bode tedaj praško občinstvo imelo priliko občudovati nesmrtna umotvora dveh slovanskih umetnikov, katerih imeni sta zasluli po vsem prosvetem svetu.
Poljsko šolo na Dunaji namerja ustanoviti
dunajsko poljsko društvo „Zgoda". Ako se ta nakana uresniči, imela bode avstrijska piestolnica namah tri slovanske osnovne šole, namreč: češko, srbsko, ki se odpre na začetku prihodnjega šolskega leta, in poljsko. Gotovo lep dokaz slovanske zavednosti in slovanskega napredka !
„Zpod jarma" je naslov zbirki pesmi znamenitega pesnika in rodoljuba slovaškega Svetozarja Hurbana Vajanskega, katera je izšla kot 20. zvezek „Politickych besed" v založbi Ed. Valečke v Pragi. Pesmi te zbirke so polne gorečega rodoljubja do ubogega, potlačenega , a dobrega in poštenega naroda slovaškega. Srce boli pesnika o pogledu po svoji domovini, ker mu od vseh strani doné na uho vzdihi sužnjosti in pritožbe o brezpravji. Razumeti ne more, zakaj je vse to gorje dohitelo ravno njegov narod in zato se mu iz srca usi-lijo besede :
„Len jedno oziar, Hospodine, Ty svetla veeny, sväty zdrój : Prečo tak trpi, zmierä, hyne Ten dobr^, sladka narod mój ?"
A pesniku se vender jasni čelo o pogledu v bodočnost, kajti on vidi, da to trpljenje ne bode trpelo večno, temveč da se bližajo časi, ν katerih bode tudi narod slovaški prenehal biti rob tujcem ter bode postal sam gospodar na svoji zemlji.
Mnogo pesmi v tej zbirki se odlikuje tudi z ostro satiro in dobrim, zdravim humorjem. Najznamenitejša je satirska pesem „Povod m ad'arons t v a" med temi; katera šiba renegatstvo.
Slavni poljski slikar Jan Matejko je dovršil,
kakor se poroča iz Krakovega, na naročbo Heliodorja Swia-
topełka Czetwertińskega, novo, neveliko sliko „Złota brama" (zlata vrata). Kakor vsa dela tega velikega mojstra kolorita, vzbuja tudi ta najnovejša slika njegova splošno občudovanje. Razstavljena bode nekoliko dni v krakovskem narodnem muzeji.
Slavni poljski  pesnik Edward Antoni
Odyniec je umrl v Varšavi dne 15. m. m. v 80. letu svoje dobe. Pokojnik je bil najiskrenejši prijatelj Mickie-wiczev in je ž njim potoval po Nemškem, Švici in Italiji. Za Mickiewiczem je bil najznamenitejši pesnik poljski, zato bodemo o njem in o pomenu njegovem za poljsko slovstvo izpregovorili še v jedni prihodnjih številk.
Znamenite starine. Minoli mesec se je našlo
v dolblini zidu v nekem predsoblji krakovskega magistrata kakih 20 starih portretov poljskih kraljev. Bili so tako zakajeni in zamajani, da je bilo prav teško določiti, iz katere dobe so. Še le previdnemu ravnanju z nepričakovano to najdbo, o kateri se je takoj naznanilo slikarski akademiji, posrečilo se je potrditi, da so te slike raznih poljskih kraljev od najstarejše dobe do varšavskega kneza Friderika II. Tudi slike na polo bajeslovnih osebnosti Wande,vZiemomysla in Piasta se nahajajo med njimi. — Čudno je, da se o njih toliko časa ni ničesar vedelo.
Znameniti rodoljub, dvorni svetovalec Adam
Dobrjanskij, izdal je na Dunaji, kjer že delj časa živi, brošuro o stanji Rusov v Avstriji. V ti knjižici se pritožuje Dobrjanskij, da je ruski narod v Galiciji, Bukovini in na Ogrskem popolnoma zapuščen in da se ravna ž njim toko, kakor da bi njemu ne veljale iste pravice, katere drugim narodom v državi. Zato poziva merodavne kroge, naj poskrbe, da stori takemu ravnanju v interesu avstrijske državne ideje konec, kajti ako se bodo vršili neprestani atentati na njegovo narodnost in versko njegovo prepričanje, imelo bode to za nasledek, da bode ruski narod v pravoslavji iskal sredstva za ohranitev svoje narodnosti in da bodo nastajale v njem prikazni, ki se zdé, da so v protivji z avstrijsko državno mislijo. — Daj Bog! da bi spoštovani rodoljub ne bil te brošu-riee napisal brezuspešno in da bi se v merodavnih krogih avstrijskih vender že spoznalo, da so zadovoljni in srečni narodi najboljše poroštvo za razvoj, slavo in moč države.
„Biblioteka russkih pisetelej." Kvintilijan
O. Luž nic kij je začel v Levovem izdajati spise zna-menitejših ruskih pisateljev v perijodski izhajajočih zvezkih, katerih vsakemu bode cena po 30 krajcarjev. Prvi zvezek, ki je ravnokar izšel, obseza na 79 straneh osmerke Iv. Turgenjeva povest „Asja" in začetek povesti „Klara Milic". Onim Slovencem, ki se pečajo z ruskim slovstvom in ki iz lastne izkušnje vedo, kako težavno in poleg tega tudi drago je naročanje knjig iz Rusije, bode ta knjižnica gotovo dobro došla. Naroča se v „Knjižnom magazine Stavropigijskoga Instituta, ulica Russkaja nr. 3" v Levovem.
„Slovenskije ključi." Pod brdom, na katerem
je sezidano rusko mesto Izborsk v pskovskem okrožji, nahaja se več bistrih studencev, katere imenuje narod „slovenskije ključi" (slovenski studenci). Zanimivo bi bilo zvedeti, če se tudi drugod po Ruskem nahajajo lastna imena s pridevkom „slovenski".
„Božestva drevnih Slavjan" (božanstva starih
Slovanov) je naslov obširnemu delu, katerega prvi zvezek je izšel te dni v Petrogradu. Pisatelj A. S. Famin-cin, čegar preiskavanja o tej zadevi se opirajo na slovansko narodno pesništvo, na narodne pripovedke in običaje, storil je z izdanjem te tehtno in horenito pisane knjige veliko uslugo slovanski bajeslovni znanosti.
4S
$lovan.   *-
Štev. 3.
Razne
Previdnost ni ravno najslabša lastnost človeška. Zlasti previdna je bila neka dama na Dunaji, katera je hči „sveta na deskah".   Kakor se ni moglo dru-
tače zgoditi, zaljubi se neizmerno vanjo bogat Dunajčan. e zdaj pa moramo povedati da sta oba bila katoliške vere. Vse je že bilo gotovo in dan poroke se bliža. Mlada nevesta pa zahteva od svojega čestilca, naj prestopita oba k protestanstvu. On pa tega noče in noče. In vselej ko sta bila skupaj, zahteva ona neprestano, da ji ustreže ti želji. Ko nekega dne spet slonita pri oknu — in bilo je malo dni pred poroko — sili ona še vedno in ne odjenja. Konečno jo vpraša on, ki je bil silno zaljubljen, zakaj ga vedno s tem nadleguje. — Vidiš, pravi nevesta, kako je to dobro, ako postaneva protestanta; ako bi bila katolika in ne bi mogla živeti v zakonu, ne moreva se ločiti ; ako pa sva protestanta, ločiva se lahko koj, kader hočeva, ako ne bi mogla živeti, in oženiva se lahko spet oba. Ženin odide. Drugi dan ji pošlje pismo, v katerem izjavlja, da mu je ljubša ločitev pred poroko, nego pa po poroki.
Vse mesto Steyr se je razburilo, ko se je zvedelo, da je nenadoma izginil poštar Josip Pessl v Neuzeugu. Poštar Pessl je dober uradnik in svojega posla popolnoma zmožen. Dne 6. januvarja je odpotoval v Linee in se je vrnil v torek dne 13. januvarja. Prišedši domov, izjavil je, da ne ve, kje je bil ves čas in kaj se je ž njim zgodilo. Pessl pravi, da je zato šel v Linee, da bi menjal državne papirje v vrednosti okoli 4000 goldinarjev. V Linci se mu je pridružil gospod, ki ga on ni poznal, in od tega trenotka ne ve več, kaj se je ž njim godilo, samo toliko se še spomina, da mu je v Klein-reiflingu neki tujec urinil v roko vozni listek in ga porinil v železniški vagon. Tistih 4000 goldinarjev ni več! Samo ob sebi se umeje, da je dolgi izostanek Pesslov vznemiril njegove sorodnike ; o njem samem so se raztrosile raznovrstne vesti celo v novine. Koj so začeli preiskavati pošto in so se uverili, da je vse v najlepšem redu, tudi Pessl sam je imovit mož, torej ni bilo nika-keršnega uzroka, dvojiti o resničnosti njegovega pripovedovanja. — Drugi zopet poročajo, da se je Pessl z nekim gospodom zajedno v Linee vozil, kateri ga je potem povabil, da sta se oba v vozu od kolodvora v mesto peljala, kar je tudi storil. Na potu je nenadoma zaspal. Ko se je zopet zavedal, vozil se je v nepoznanem kraji
novice.     »
z drugim tujcem. Vozil ja je kmet do kmečke hiše, kjer je bil Pessl četiri dni zaprt. V torek so ga izpustili in mu dali vozni listek, spremili ga do kolodvora, kjer se je spet popolnoma osvestil še le v vagonu. Ko je pre-gledaval svojo denarnico, ni bilo več vrednostnih papirjev v znesku okoli 6000 goldinarjev.
Zavist ni gotovo hvale vredno svojstvo človeško. Duhovi vsenčilišča padovanskega so se silno razburili, in v dvoranah, posvečenih znanosti, ni več miru in reda. In kaj je uzrok temu? Neki profesor fizijologije, Brunetti, ne more trpeti, da mu je njegov profesorski tovariš vse dijake k sebi zvabil. Zato ga ta jezi o vsaki priliki, kjer ga le more. Tako mu je nekega dne poskril v njegovem kabinetu vse mikroskope. AH to še ni bilo toliko. Treba ga je bilo še bolj jeziti, zato mu je izpustil v dvorano vse zajce, s katerimi je eksperimentoval. Ti zajčki so jeli skakati po klopeh in so jezili profesorja, ki jih je z velikim trudom polovil. In zarad tega vlada velika razburjenost v Padovi. Sam rektor je v zadregi in je že telegrafoval naučnemu ministerstvu o tej zadevi.
Kako prosveta počasi prodira in kako teško
se pretrgajo stare spone, v katere je ukovan človeški um in znanje, priča nam najjasnejše berolinska akademija znanosti. Ta akademija, osnovana s pomočjo slavnega Leibnitza, obećala je leta 1732 — torej še ni tako dolgo
— čarobno knjigo iz svojega arhiva takoimenovani Spec-taculum Salomonis, da bi ž njo izkopali zaklade, zakopane
— kakor se je stanovitno trdilo — nekje v okolici Lebusa!
Redko navado še imajo v grofovini Sonier-setu, kakor se poroča iz Londona, na večer tako imenovanega „twelfth night", to je 7. januvarja. Pravi se, če kdo to noč pod jablano ali na nji poje in veje z jabel-kovcem pokropi, da bode jablana obilo rodila. Hlapci napominane grofovine se zbirajo in z bobnenjem in pi-ščaljo obiskujejo vse bližnje vrte. Jedni se vspno na veje in jih pokrope z jabelkovcem, drugi pa pojo spodaj in strelajo. Seveda gospodar jim mora zato dati dosti pijače, navadno jabelkovec. Pokropivši jablane v jednem kraji, krenejo drugam vriščoč in ukajoč. Navada je neki jako stara, celo še iz poganskih časov.
Listnica upravništva:
Prečastiti gospod Josip Šlakar v Šmariji : 1 gold nar ste nam poslali lani preveč. Zato nam tedaj, ko boste obnavljali naročnino za letošnje drugo poluletje, blagovolite namesto 2 gld. 30 kr. poslati le 1 gld. 30 kr. — Velečastiti gospod Boštijan Gradišnik v Bilčovsi: Naročnino smo prejeli v redu. Ali Vam list ne prihaja redno? — Čast. g. F. M. v M. Oprostite pomoto v odpravništvu. V bodoče se ne bode več ponavljala. — Gosp. prof. J. Ž v Ljubnem: Žal, da Vam ne moremo postreči z lanskimi številkami „Slovana*.
Listnica uredništva :
V številki 2. na strani 30. ima v 25. vrsti drugega predela od zgoraj stati „Henryk Siemiradzki v Moskvi", kar naj častiti
bralci blagovoljno popravijo. — Naj še pristavimo, da nani tu pa tnm ostane kaka tiskovna pomota, katere no zagleda korektor, da bi jo še o pravem času popravil. Tako n. pr. mora biti na zadnji strani 2. številke: izpolnjen namesto: izpolnen. Vender se te stvari redko prikazujejo, in naših bralcev, kateri vedo, po katerih načelih urejamo list, naj ne motijo preveliko.
Gosp. M. G. v G: Poslana pesem ni še godna za tisek. Sicer pa je videti, da imate pesniški dar in žal bi nam bilo. ako bi Vas ta piva pokušnja odvrnila od dalnjega pesnikovanja. Izogibajte se le vedno vsake trivijalnosti, pazite na logično razvijanje in razporejanje misli in skrbite za slovnično pravilen jezik. S tihom na ljubo se ne sme n pr. rabiti dovršila oblika glagolova, kjer bi morala stati ponavljalna. Upamo, da dobimo od Vas v kratkem dovršenejših pesniških umotvorov, nego je bil poslani.
„Slovan" izhaja 1. in 15. dan vsakega meseca. Cena mu je za unanje naročnike za vsé leto 4 gld. 60 kr., za polu leta 2 gld. 30 kr. in za četrt leta 1 gld. 15 kr. ; za ljubljanske: za vse leto 4 gld., za polu leta 2 gld. in za četrt leta 1 gld. ; za dijake pa: 3 gld. 60 kr. — Posamične številke se prodajejo po 20 kr. — Naročnina, reklamacije in inserati naj se pošiljajo upravništvu, dopisi pa uredništvo na Kongresnem trgu štev. 7. Nefrankovani dopisi se ne sprejemajo in rokopisi ne vračajo. — Za inserate se plačuje za navadno dvo-stopno vrsto, če se tiska jedenkrat 8 kr., če se tiska dvakrat 7 kr., če se tiska trikrat 6 kr., če se pa tiska večkrat, po dogovoru.
Tisek „Narodne Tiskarne". — Izdajatelja in lastnika: Ivan Hribar in dr. Ivan Tavčar. — Urednik: Anton Trstenjak.
i.  i hi—pe—n—..... i     .=^=si