Domača vzgoja. Piše Jakob Dimnik. (Dalje.) Prav tako radi strežejo ctroci tudi svojim starišem. Ko pride oče domov, hitro rau teče nasproti mali sinček, ga pozdravi, mu vzame palico in klobuk ter nese vsako na svoj prostor. Kateremu očetu se pač kaj takega ne dopade? Otroci naj se tedaj le va- dijo, da lehka opravila sami zvršujejo; za vsako najmanjše delo pa se jim moramo zahvaliti ter jim kazati, da smo zadovoljni. Otroka zelo veseli, če vidi, da uže more starišem kaj pomagati in zraven se pa še nauči, da se moramo vsakateremu za storjeno delo primerno zahvaliti; če pa n. pr., otrok kako delo napačno zvrši, kar se čestokrat pripeti, se nm pa ne smemo smejati ali ga še celo karati; če se n. pr. njegovcmu govorjenju smejemo, se bode bal potem odkritosrčno govoriti; če pa njegovo delo zaničujemo, izgubi veselje do dela. Tudi poslom ne smemo dovoljevati, da bi otroke dražili in jezili, ker s tem zaseje se prva britkost — prvo zlo v otrokovo srce. — 3. Čut pobošnosti. Vsak človek potrebuje, če hoče biti srečen in koristen član človeštva, zdravega telesa, duše in nravnosti; prav tako niora vsak človek verovati v Boga in v večnost. Mati je uže po naravi prva vzbuditeljica in rejenka verskega, pobožnega čuta v svojem otroku, in kjer se ta čut ni v nežni mladosti vsejal v otrokovo serce, se tudi težko v šoli in v poznejšem življenji vseje, in kjer bolezni in druge nesreče seme verskega čuta v srce vsade, pade navadno na puščobna, od trpljenja razorana tla. Mati je torej vidljiva namestnica božja svojemu otroku. Blagor otroku, če je materino srce napolnjeno s pravim pobožnim duhom, če v njenem srci prebiva Bog in če mati razumi svojo sveto dolžnost, da pri otroku vzbuja in ohranja misel na Boga! Potem takem je tudi poznejša vzgoja bolj lehka, ker se otrok svojega notranjega sodnika bolj bojf, kakor pa kazni; to se pa zgodf, če se otrok zaveda o Bogu. — Materi pa ni treba otroku kali k temu še le umctno vcepiti, ker je uže prvotno v otroški duši ter se vzbudf v prirojeni Ijubezni in čutu naklonjenosti materine; zaduši se pa brez gojitve. Le s pomočjo vzgoje — versko-nravne vzgoje — izpremeni se prvotni kal zavednosti do Boga v cvetko popolno nravne vzgoje, koja ne prešine edino !e srca z nagonom resnice in pokorščine, inarveč razširi tudi ves duševni razvoj otrokov. Kako lepo, kako vzvišeno mesto ima tu mati kot posredovalka mej otrokom in Bogom! Umč se seveda samo ob sebi, da pri malem otroku ne smemo in tudi ne raoremo o taki nabožnosti govoriti, kakeršna se zahteva pri odraslem človeku, ker mali otrok nima, niti nravnosti, niti značaja. Vse, kar more otrok o pobožnem čutu pokazati, je ljubezen, spoštovanje in pokorščina do starišev, vidljivih namestnikov božjih, kojim edino je odprta otroška duša. Kako bi se zahtevalo, da bi si otrok predstavljal nevidljivo bitje in lastnosti božje, ker je zmožen samo vidne nazore umeti! Vse, kar otrok o Bogu zve, mora stvarno pred sabo imeti; ljubezen, dobrota, modrost, pravičnost, vsegavednost, vsegapričujočnost mora spoznati iz posameznih prikazni, dogodkov, dejanj i. t. d. Tak otrok ljubi Boga kot stvarnika vseh prikazni, se ga veseli, posluša s spoštovanjem in pobožnostjo njegovo ime, sklepa roki po vzgledu materinem, se ozira k nebu ter raoli tudi uže kako kratko molitvico; — ne smemo pa misliti, da zraven mali otrok tudi misli in čuti, kakor mati njegova; v resnici zua otrok le tedaj moliti, ko Bog nič več odzvunaj nanj ne vpliva, ampak kadar se vzbudi v njegovem srci; to se pa zgodi tedaj, ko se otrok zave nravnega trenotka, ko zna ločiti pravo od nepravega ter spozna svojo dolžnost in odvisnost ne le od starišev, ampak tudi od nekega višjega bitja, ki gospoduje tudi čez stariše — od Boga. Nikdar naj se pa mati pri vzbujenji verskega, pobožnega čuta ne prenagli, ker otrok ne more takoj vsega zapopasti, in zato izcimi se iz takega prenagljenja mesto prave pobožnosti le navidezna pobožnost — hinavščina; zato ni treba nikdar prej otrok v v cerkev voditi, dokler ne poznajo cerkvenih obredov, ker sicer se otroci dolgočasijo v cerkvi. Mlačnost do vere izvira čestokrat iz tega, če otroka prezgodaj v cerkev silimo. Torej ne precej, ko otrok komaj dobro shodi, uže s cerkvijo v njem verski čut buditi; to je pretežko, saj je druzih prilik na izber. Če nastane vihar, se bliska ali grmi, imenuj pred otrokom božje ime n. pr.: »Bog nas varuj!" — nsv. križ božji!" i. t. d.; zvečer pokaži mu zvezde na nebu in občuduj božjo vsemogočnost; če je kdo v hiši bolan, prosi z otrokom nljubega Boga" za bolnikovo zdravje; če se otrok čuti posebno veselega in izvanredno srečnega, zahtevaj od njega, da se Bogu zahvali za to srečo; če se ti zlaže ali boji resnice povedati, spomni ga na vsegavednost in vsegapričujočnost božjo; rudečica ga bode oblila in bode takoj resnico povedal. Na ta način vzbudi se v otroku vest — in ta naj bode prva cerkev njegova. — Še celo včasih brez premisleka izgovorjene besede, kakor: MJezus Marija!'- - nHvala Bogu!" — BBog daj!" — nBog pomagajl" — BBog obvaruj!" i. t. d. vzbujajo v otroku čut pobožnosti, le če se prepogosto in nepotrebno ne izgovarjajo. Varovati se naoramo tudi, da ne vzgojimo otroka preveč versko-mehkočutnega; ne smemo mu vcepljevati nenravnega strahii pred Bogom, ampak opisati mu moramo Boga kot najboljšega očeta, ker spoštovanje do Boga izrasti mora iz prave ljubezni do njega, ne pa iz nekega strahii. Zato morajo pa stariši Boga v resnici spoštovati; vsi poskusi, v otroku pobožni čut vzbuditi, so zaman, če stariši ali pa drugi ljudje v hiši ne govorijo spoštljivo o Bogu — o veri. Kadar otrok moli, naj ga nikdo ne moti, moliti pa mora vsako jutro in zvečer, pred jedjo in po jedi; do 7. ali 8. leta naj moli oče pri mizi, in pozneje naj pa to molitev opravljajo otroci. Nikdar pa ne srae molitev pred jedjo in po jedi izostati, če so tuji gosti pri mizi; otrok takoj spozna, da se stariši sramujejo v pričo tujih ljudi moliti in potem izgubi veselje do tnolitve. Kadar gre otrok v cerkev, naj gre vedno s stariši, da nau z lastnini vzgledom kažejo, kako naj se vžde v cerkvi. Večje otroke moramo navaditi, da hodijo redno k vsaki službi božji. Slednjič je važno pri vzbuditvi pobožnega čuta tudi to, kar je povedal sv. Frančišek Sa). neki materi, katera se mu je pritoževala, da se njen sin noče poboljšati — ne mara biti pobožen, čeravno mu toliko govorf o Bogu. Svetnik reče ženi: nMesto z otrokom govoriti o Bogu, je tudi še večkrat treba z Bogom govoriti o otrocih". Pač res, s srčno molitvijo si morajo vzgojitelji izprositi za svoje delo blagoslova božjega; samo govorjenje in moralizovanje še ne zadostuje. Tudi pri vzgoji velja: BKer prazno je delo Brez sreče z nebes!" 4. Pokorščina. Točna pokorščina je prva in najvažnejša podloga vsej vzgoji. Vsi otroci, zdravi in bolni, morajo svoje stariše na prvo besedo ubogati, ker ubogljivost je podloga nravnosti. Pokorščina pri otrocih vzbuja se sama po sebi, če otroci stariše, posebno matere ljubijo in iz ljubezni spoštujejo. Otrok mora duševni in nravni presodek svojih starišev čutiti, potem da se pri svojem početji od lastnega čustva nagniti ter si prizadeva, da s svojim ravnanjein dopada roditeljem svojim. če pa napravi otrok pri svojem početji roalo napako, mu jo moramo spregledati. Žalostno je, če si morajo stariši pokorščine pri svojih otrocih izprositi s prijaznimi, priliznjeDimi besedami, obljubami ali še celo s sladčicarai; žalostno je tudi, če si morajo roditelji pokoiščino prisiliti s tem, da iinajo skoraj vedno palico v rokah. Na ta način postane otroško srce trdovratno, stariši pa izgube pri otroku veljavo in ljubezen. Otroka privaditi na to, da na prvo besedo uboga, ni prav za prav nič težko, a vender čujemo dan na dan tožiti, da so dandanes otroci neubogljivi; dognano je pa, da ravno tisti, ki naj več tožijo o neubogljivosti otrok, so čestokrat satni krivi pri tem, 9* Matere, tete, varuhinje rade tožijo, kako so otroci trmoglavi, a očetje in učitelji pa iste otroke le hvalijo. Iz tega se razvidi, da ima nepokorščina vzrok le v napačni vzgoji. Mnogo, mnogo je tudi takih niater, ki neubogljivemu otroku z očetom žugajo, n. pr.: -Le počakaj, ko cče domov pridejo, bodeš uže dobil, kar ti gie"; ali pa: -Sedaj grem pa po očeta" i. t. d. Nobenemu pametnemu očetu ne more biti ljubo, da bi bil otrokom svojim strašilo. Sploh je to zelo slabo znamenje vzgojiteljevo, če mora pri tem tuje pomoči iskati. Otroci kmalu zapazijo tako senčno stran vzgojiteljevo in jo umno uporabljajo. (Dalje prih.)