Političen list za slovenski narod.
Po poŠti prejeman vel j A: Za celo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta
4 gld.. za en mesec 1 gld. 40 ta. V administraciji prejeman veiji: Za celo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr., za četrt leta 3 gl. 30 kr., za en mesec 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 kr. več na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške uliee št. 2.
Naznanila (inserati) se sprejemajo in veljii tristopna petit-vrsta: 8 kr.. če se tiska enkrat: 12 kr., če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se eena primerno zmanjša.
Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo,
VredniStvo je v Semeniški ulici h. št. 2.
Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob '/,6. uri popoludne.
Štev. 235.
7 Ljubljani, v četrtek 14. oktobra 1886.
Letnik: XIV.

Dogodki v Bolgariji.
i.
Vsak dan drugače bije žila bolnemu času: boj in mir se vrstita v krogu. Le socijalno vprašanje se širi in raste; zato je še bolj opravičen strah, da se prej ali slej strese Evropa vsled krvavega boja. Že v aprilu je pisala »Miinchener Allg. Zeitung", ki sicer ne pozni pesimizma: »Politični svet se v trenutku ne more ubraniti čutu velike neprijetnosti; odnošaji na zapadu in na vzhodu pripomorejo k temu v enaki meri." Ruski načrti na Balkanu so sivi oblaki na vzhodu. »Socijalistične ideje na rudeči zastavi sovražne francoske armade" prete od zapada.
Ko je ruski car obiskal pomenljivi Krim, zasledovala je Evropa njegove korake. Rekel je v svojem povelji na črnomorsko brodovje, da hoče pospeševati mirni razvoj narodnega blagostanja; »toda razmere bi mogle ovirati njegove želje ter ga prisiliti, da z orožjem brani čast države". Na po-vratku nagovori carja župan v stari Moskvi ter ga spomni, da še brli polumesec na Aji-Sofiji. Svet je prisojal tem besedam velik pomen.
Med tem je francoski strah vznemirjal živce Berolinski gospodi. Boulanger je motil Bismarka v mirnem spanji. Sploh pa Bismark ni nikoli zaupal francoski prijaznosti. Ko je Ferry-ja prišteval svojim prijateljem, mečil je Anglijo v vprašanji afrikanskih naselbin. Sedaj je drugače. Nedavno je pisal »Journal des Debats": »V teku jednega leta so se mnogo spremenile razmere med državami. V letih 1884. in 1885. je bila Anglija osamljena, Francija in Nemčija ste bili edini. Bismark se ni ogibal nobenega prepira, nobenega javnega razžaljenja proti Angliji; v Egiptu, Aziji, povsod je Auglija zadela ob zlo-voljnost Nemčije. Danes je drugače. Anglija in Nemčija ste se popolnem sprijaznili; osamljena je danes Francija."
Kaj pa, če se danes ali jutri razruši trocarska zveza,, ostane li Francija še osamljena? Grof An-drassy je nekdaj rekel o trocarski zvezi: bistvo zveze je, da sta dva krotka slona vzela v sredo tretjega divjega držeč ga, da jo ne potegne. Isto smemo trditi, da so se Rusija, Avstrija in Nemčija sporazumele v Skjernjevicah vsled medsebojne bojazni in nezaupljivosti. Priznati so si morale, da bi vsaka iskala kterega-koli zaveznika, ko bi se ločile ena od druge. Iu če divji slon konečno le poruši ograjo ter stopi iz ojnic, v kterem taboru najdemo Francijo ?
Ruski slon se je obrnil proti Balkanu, udati sta se mu morala nemški in avstrijski. Vedno bolj se oblači na vzhodu, položaj je nevarneji od dne do dne, dokler se ne reši vzhodno, t. j. slovansko vprašanje. Vsi shodi in kongresi zgodovine ne ustavijo v teku. Letos 80. marca bilo bi trideset let, ko se je porodila Pariška pogodba, toda o njej ni tiru ne sledu. Države so v tej pogodbi podpisale nedotakljivost Turčije. Dvaindvajset let potem je Berolinski kongres postavil to načelo na glavo: Turčija naj se razdeli po narodnostih, ostanek pa prikroji po evropejskem uzoru. Pa Turek je vesel, da ga v miru puste; kaj mu je mar evropejska omika? Vsi dosedanji dogodki na jugu so le začetek odločilnega boja za prihodnost slovansko. Težko je uganiti, kakošen bode v kratkih letih zemljevid Evrope.
Več ni skrivnost, da bi bila Rusija z bolgarskim zjedinjenjem zadovoljna, ko bi sedel udan jej knez na bolgarskem prestolu. Tudi je gotovo, da bi rusko-bolgarska narodna stranka posegla v Solun, da izvrši po členu 28. Berolinske pogodbe določene »reforme". Že pred 18. sept. pr. 1. slišal se je glas o »osvobojenji Makedonije". »Brez Makedonije in Soluna je zjedinjena Bolgarija brez vrednosti; Solun je srce življenju, pravi vhod v bolgarsko državo; tii sem se morajo obračati oči vseh rodoljubov."
Ker pa Bolgari, na čelu jim Aleksander, niso poslušali svojega osvoboditelja, morala je Turčija vzdigniti svoje onemogle ude ter na »višje" povelje varovati svoje ozemlje. Pa knez Aleksander ni bil le hraber vojak, temveč tudi pozoren diplomat. S prejšnjim sovražnikom, omahljivim sultanom sklene hitro pogodbo proti sovražnikom; s polumescem proti križu. Po tej pogodbi meseca februvarija t. 1. bi sultan pomagal knezu, ko bi sovražnik napadel Bolgarijo; nasprotno bi knez svoje vojake poslal Turčiji v pomoč. Ko Rusija to zasledi, razkipi jej kri in z mogočno besedo raztrga pogodbo. Neverjetno pa je, kar premore ruska beseda pri drugih državah.
Po bolgarsko-turški pogodbi je Turčija Aleksandru izročila vrhovno oblast v Vzhodni Rumeliji, dokler ostane prijatelj in zvest turškemu dvoru. Po členu 17. berolinske pogodbe moral bi ga sultan na vsakih pet let zopet potrditi. In ko so Bolgari premagali srbsko vojsko, tudi Rusija ni mogla več zahtevati status quo ante; vsaj neko obliko personalne unije je morala priznati. Zbrala se je konferenca v Carjemgradu, toda neupogljivi Rus je zavlekel vse posvetovanje na tedne. Nikakor ni smelo biti v pogodbi imenovano ime Aleksandra. Na to predlaga Italija v sporazumu z Anglijo, da ostane bolgarski knez na nedoločen čas deželni poglavar v vzhodni Rumeliji, ne da bi se imenovalo njegovo ime. S tem bi bila Rusija zadovoljna, ko bi ji Aleksander ne bil na potu. Zato tirja, da se poglavar imenuje le na pet let, kakor določuje tudi 17. člen berolinske pogodbe, in da je pri novem imenovanji treba dovoljenja vseh držav. Namen je očiten in prozoren. Cez pet let bi Rusija rekla: ne! in delo bi se znova pričelo.
Države so potegnile z Rusijo, Turčija se je udala in knez moral je molčati. Komaj pa je bila pogodba potrjena, pričela se je propaganda proti knezu, češ, da je izdal narod, ker ni zahteval popolne rejalue unije. V resnici pa se je Vzhodna Rumelija popolnem spojila z Bolgarijo, tako da bi revizija »vzhodno-rumelijskega upravilnika" ne imela ničesa pregledati. Vojake je združila kri na srbskem bojišči; poslance obeh polovic je knez poklical v sobranje. V prestolnem govoru je izjavil knez, »da popolno narodno sobranje priča o zjedinjeni obeh Bolgarij". Sploh se je knez obnašal tako samozavestno, da bi bili v kratkem brali o »kraljestvu Bolgariji".
Rusija pa knezu prekriža račun. Samostojna Bolgarija je trn v ruskem telesi, ker ji dela napoto pred Carigradom. Že meseca aprila je bilo brati v »Miln. Allg. Ztg": tudi ruski častniki zro temnim očesom v prihodnost, ker je vedno bolj gotovo, da bo bolgarska zadeva dala povod svetovnemu boju med Rusijo in Bolgarijo, za ktero stojč Anglija, Av-srija in Turčija".
Te besede se vjemajo s poročilom češkega lista, ki je poročal o posvetovanji ruskega državnika z
čarom v Livadiji. »Ako se suide južno-boigarsko sobranje, smemo z gotovostjo pričakovati, da bo glasovalo za bolgarsko rejalno unijo. Knez se morda ne bo takoj okoristil s tem razglasom, pa vsako leto se bo ponavljala ta demonstracija, in ne bo preteklo pet let Aleksandrove oblasti v Vzhodni Rumeliji, ko se bo proglasila zjedinjena Bolgarija z dovoljenjem Turčije. Morda hoče Rusija ta primerljaj odvrniti, ter ovirati Veliko Bolgarijo, ki bi posegla v Makedonijo ter onemogočila zgodovinske ruske načrte na Balkanu. Potem diplomacije in mirii Rusija tega ne doseže in v tem tiči nevarnost položaja. Diplomat je končal: Slutim, da bo smrt nemškega cesarja meja primeroma dolgemu počitku orožja evropskih velesil".
Pred desetimi leti je Evropa poznala Bolgarijo le po imenu. Danes pa je balkanska deželica tečaj evropskega položaja. Zgodovina hiti preko političnih starin, ter preobrazuje »stari svet."
Politični pregled.
V Ljubljani, 14. oktobra. Jfotranje <iežele.
Čehoslovcinom se je nedavno na pravosodnem polji nekaj na bolje obrnilo po znanem Pražakovem odloku glede dejanske ravnopravnosti češčine in nemščine pred sodnijo. To je jako veselo znamenje, če prav ni težko uganiti, zakaj da se jim je letos dalo, kar se jim je leta in leta od-tezalo, kar je minister Pražak sam priznal. Tem bolj žalosten je pa položaj ua političnem polji po Moravskem. Okrajni glavarji so vsi zagrizeni nasprotniki slovanskega rodu in ga peste, kjer ga morejo. Levičarji, kterih pristaši so večinoma moravski okrajni glavarji, so že celih 7 let brez večine, uradniki so pa vendar še njihovi na krmilu. To vam je v resnici prav prava trakulja, da, še več kakor tra-kulja, ktera vsa gre, če ji glavo spraviš venkaj. Glava levičarskega ministerstva je že zdavnej proč, telo iz več stotin posamičnih članov sostavljeno je pa še vedno na državnem površji. Taki uradniki bi pod sedanjo vlado ne smeli službovati po vplivnih mestih, kakor so mesta okrajnih glavarjev. In vendar jih je posebno po severo-moravskih krajih vse polno. Za germanizacijo so vam prav tako spretni, kakor bi bili najeti aposteljni „Schulverein-a". Gorje učitelju, ki ima zadosti poguma, da ne zataji narodnega čutstva svojega, vtaknejo ga v najslabše zagorsko selo in pa kvinkvenij ne dobi. Šole na podlagi utrakvizma so se že zdavnej odpravile po celi državi, ker so jih strokovnjaki smatrali za bedarije, kar si jih misliti morete. Na severni Moravi jih imajo še! V ustanovljanji nemških šol »schul-vereinskih" se pa kar skušajo, kakor da bi šlo za kdo ve kake zasluge.
O carini na petrolej in o dotičnih pogajanjih med Avstrijo in Ogersko še vedno ni pravega sporazumljenja in ga tudi ne bo, dokler bo Madjarom pravica in poštenost manj pri srcu, kakor pa tihotapstvo s petrolejem. Žalostno, da jo tako, toda resnično je. Madjarska vlada še vedno ni pri volji določiti znamek, kterih naj bi se carinski uradniki držali pri določitvi ali je olje surovo ali le zbrozgano. Madjarski učenjaki so namreč rekli, da se ne d A z določnostjo nič gotovega povedati v tem smislu. To se ve da je pa vsem od kraja všeč. Še so bo toraj očiščeno in le samo nekoliko zbrozgano olje uvaževalo za surovo, ter se bode na ta način goljufija in prikrajševanje carine še vedno nadaljevalo Avstriji na škado, Madjarom pa na korist. Da na Dunaji kaj takega ne morejo odobriti je venjja?"
r . \

očividuo. Zato bi bilo pa tudi prav, če bi se se-dajle, kedar bodo napravijali novo državno pogodbo, tudi prispevna kvota nekoliko spremenila. Oe petrolej, Madjarom ves dobiček daje, nam pa nič, se bo! tudi spodobilo, da bodo Mfcdjari plačevali po 70 in mi po 30%-
Vnanje države.
Kaj bode storil car z Bolgarijo? Vse na to kaže, da jo bo zasedel, če tudi morda samo za-' časno. Kakor se Čuje, bi se temu meuda tudi velesile že več ne upirale, če bi Rusija obljubila, da gre na Bolgarsko samo red delat in da^se takoj umakne, kakor hitro bo vse v redu ondi. Štirideset tisoč mož ima okoli Odese že v ta namen zbranih, ki se v najnovejšem času dan na dan vadijo v vkrcanju vojnega blaga. Rus le čaka kakega ugodnega povoda, da bo prekoračil državno mejo. Kakor hitro bi se od ktere-koli strani poskušala kaka revolucija proti sedanji vladi, ali bi se kak nav&l nameraval na ta ali na oni ruski, konzulat, je takoj na to okupacija neizogibljiva. Oe pa druzega ne bo, bodo pa tudi sedanje volitve jako dober povod za okupacijo. Rusija namreč še vedno trdi, da duhovi še niso zadosti pomirjeni, da bi se bilo pravih izvoljencev nadjati. Kdo pa je vzrok, da so duhovi še vedno razburjeni, kakor Rusija sama! Cemu pa je poslala tjekaj Kaulbarsa narod dražit, če ji je res toliko na pomirjenji ležeče. To se vč da bi bila Rusija rajše še toliko časa počakala, da bi ji bil Kauibars nekoliko privržencev pridobil. Po smoli soditi, ki jo ima mož ondi, bi rekli, da bi bila že do prihodnjega leta čakati morala.
Ruski konzuli po Bolgarskem upirali so se vseskozi volitvam za veliko sobranje in „unisono" trdijo, da so protipostavne. Vidimski konzul pisal je prefektu ondu dvoje pisem. V prvem se mu je pritožil, da je policija razgnala tolpo 200 kmetov, ki se je pred konzulatom nabrala, da bi volitvam ugovarjala. Prefekt je rekel, da je to storil zarad tega, ker so bili v tolpi sami ruski podaniki, ki nimajo čisto nobene pravice vtikati se v bolgarske zadeve. V drugem pismu mu je pa ruski konzul še enkrat na vso moč odločno zatrdil, da Rusija volitev ne bo pripoznala, naj bo izid njihov kakošen-koli. Prefekt je na to pismo rekel, da ga to prav nič ne briga, ker to ni njegova, temveč zadeva osrednje vlade v Sofiji. Enako sta pisala prefektom ruska konzula v Varni in Ruššuku. Razločka je le toliko, da ste pismi poslednjih dveh zdatno bolj zmerni, kakor prvega. Iz tega se da sklepati, da so vsi ruski konzuli dobili ukaz, kolikor moč svojih podanikov nabrati, z njimi šunder delati in tako povod za okupacijo pripravljati. Diplomatski promet med bolgarsko vlado in ruskim konzulatom v Sofiji se je zopet pričel. Kaulbars je menda pač sprevidel, da bo še najbolje tako, kajti volitve zadosti jasno govore, da je tako in nič drugače, kakor Bolgari hočejo. Veselje zarad zmage nad ruskim strahovanjem je po celem Bolgarskem nezmerno. Po Sofiji hodijo cele trume meščanov z godbo in petjem po ulicah in prav tako je po drugih mestih. Rado-slavov in Stambulov sta možu,; ktera vse slavi, kterih se vse oklepa.
Nekteri ruski politikarji prej ko prej žel^ zaveze med Rusijo in Francosko, ker so se prepričali, da se bode Rusija še le tedaj mogla z Bolgarijo po svoje okoristiti, če bo Francoze za stalne prijatelje imela. In pa tudi Bismarka ji bo potem laglje pri-vijati. Pred vsem je treba ponoviti diplomatske razmere med Petrogradom in Parizom. Ce se bo tudi zveza v resnici kedaj sklepala med Rusi in Francozi, se ne da še tako lahko povedati, pač pa se bo že samo z grožnjo na sklepanje take zveze pri Bismarku zdatno več doseglo, kakor pa brez nje. Za to bo treba po nazorih „Moskv. Ved." poslati v Pariz Francozom prijaznega moža za ruskega poslanca Bismark bo takoj ves drugačen postal, kakor hitro bo videl, da so zadeve med Francozi in Rusi jako prijazne. Pa tudi ua Balkanu se bo vse spremenilo, če bodeta Rusija in Francoska skupno postopali. Francozje imajo še vedno velik vpliv v Atenah in v Carigradu in bi po tej strani Rusom prav veliko koristili, Angležem pa veliko sitnosti delali. Vse tri države, Rusija namreč, Turčija, Grška in Francoska lahko bi sknpno postopale proti Angležem, ne da bi pri tem Nemčiji kaj do živega prišle.
Škof je portugalski so poslali skupno pismo do sv. očeta, v kterem čestitajo sv. očetu za zvršen konkordat s portugalsko vlado kar se tiče cerkvenih zadev v Indiji, ter se ob enem zahvalijo za blago naklonjenost, ktero so skazali portugalski vladi. Sv. oče so odgovorili na to pismo z okrožnico do portugalskih škofov. V tej okrožnici omenijo sv. oče najprej portugijskih kraljev in slavnega naroda, ki je nove dežele našel in tam sv. vero razširjal. Mali portugijski narod je dovršil dela, ktere se smejo prištevati najslavnejšim v občni po-vestnici, in Portugizi so v svojih vojskah zanašali se pred vsem na božjo pomoč, njih zastava je bila slika s svetimi ranami. Portugijski kralji so pošiljali misijonarje drugih narodov v svoje naselbiue, da so nadaljevali delo sv. Frančiška. Sv. oče prestopijo potem v svoji okrožnici do dogodeb preteklega stoletja, v kterem je bilo odpravljenih toliko samostanov. To pripisujejo nekaj nevernemu duhu preteklega stoletja, še več pa političnim strankam; nagovarjajo dalje, da bi se zopet vpeljali samo-
stanski redovi, ki so tudi najboljša podlaga vladarskim prestolom. Okrožnica pa ni zanimiva samo ta Portugalsko, marveč posebno tudi za Avstrijo; sv; oče namreč omenijo tudi slavne okrožnice, ktero 8'o. poslali to poletja ogerskiip škofom. Dvoje reči, prftviijo, 'pri vzgoji nastopnih duhovnov posebno pc$"eb&ib* izobraženje ia omika duh/i, in blaženje . . .' mlje opominjaj*) sv. oče evangeljskega izreka: BŽo% je velika" . . . Portugijski narod je od nekdaj r rad-spfrejeiiial poduk v sv. veri, ako ga je slišal * od';dHll<yVnov( ki so se odlikovali v učenosti in v kreposti. Ker pa vzgled več pomore, kakor na,uki, naj svetijo duhovniki kakor luč, ki se na svščtiik, postavi. Sv. oče govore poslednjič o časnikih, ki imajo dandanes veliko moč do javnega mnenja; pisateljem, ki pišejo za katoliško stvar, priporočajo modrost, zmernost, pred vsem pa ljubezen, ki spremlja vse druge čednosti. — V bistvu, pravijo sv. oče, ni vezana katoliška stvar na eno ali drugo politično stranko. — Ta enciklika nam zopet kaže, kako se sv. oče prizadevajo razširjati povsod tista načela v izveličanje duš, in s kako modrostjo in previdnostjo se ozirajo na potrebe našega časa, da bi se povzdignilo cerkveno življenje povsod, kjer katoliki bivajo, kakor je to hotel Božji Izveličar, rekoč: „Luč sem vam prinesel, kaj druzega hočem, kakor da gori."
Izvirni dopisi.
Iz Celja, 13. okt. (Črtice o lurškem potovanji. — Cesarski ukaz.) (Dalje.) Med tem se je pa pri studencu zgodilo zopet mnogo velikanskih čudežev, kteri so bili vsem znani in se niso dali tajiti. Dete s skrivljeno nogo, na nogah in rokah hroma gospodičina, popolnoma gluha žena so se ozdravili hipoma s studenčnico iz dupline. „Zdi se mi, da živim na celo drugem svetu", je djala poslednja, „kedar poslušam glas zvonov, kterega že tri leta nisem več čula."
Ob tistem času je bival francoski cesar Napoleon III. v Biarritzu, najslovitejših Pirenejskih toplicah. K njemu se podata dva sloveča katoliška moža, nadškof iz mesta Auch (Oš) in nek državni poslanec ter mu razložita vso lurško zadevo. Enako so cesarju mnogo prošenj predložili, naj odpravi policijske ukaze, sovražne pobožnosti vernikov. V neki prošnji je stalo sledeče: „Veličanstvo! Mi nočemo nikakor razsojevati o vprašanji, ali se je v resnici prikazovala preblažena Devica, dasiravno cela dežela to veruje vsled velikanskih čudežev, ktere je gledala. Resnično in nedvomljivo pa je, da oni studenec, ki je nenadoma začel izvirati, in ki se nam zapira, dasiravno je pokazala znanstvena preiskava njegovo neškodljivost, ni nikomur na kvar. To pak je resnično, da ravno nasprotno je zadobilo veliko število bolnikov vsled te vode zopet svoje zdravje."
„V imenu prostosti vesti dovolite vernikom prosti pristop k lurški jami; v imenu človekoljubja dovolite bolnikom, naj iščejo tam ozdravljenje svojih betež-nosti; v imenu prostega preiskovanja dovolite možem, kteri želijo najti resnico po lastnem opazovanji iu raziskovanji, naj brez opovire izvršujejo svoje preiskave, da na dan pride popolna resnica."
Napoleon III. ni bil mož mnogih besedi; svoje misli je le redkoma izustil; pa razodeval jih je po svojem djanji. Cesarju se je zdelo obnašanje njegovih uradnikov nerodno; in ko se je seznanil z vsemi dogodki, pošlje kratek telegram v Lourdes s tem ukazom, da so odstranjeni vsi policijski ukazi in da sme ljudstvo hoditi k duplini, kakor mu je ljubo. Kakor strela z jasnega zadene ta cesarska brzojavka župana, policijskega komisarja in ves uradni svet.
Nič ni pomagalo; vse posvetovanje je bilo brez-vspešno; že drugi dan se je med bobnanjem preklicalo po lurških ulicah in nabilo po vseh oglih sledeče:
„Lurški župan daje s tem na znanje, da je na podlagi vikšega, njemu danega povelja preklican ukaz, razglašen 8. junija 1858."
Dano od županstva v Lurdu dne 5. okt. 1858.
Zupan: Lacade.
Policijski komisar je moral zdaj v kraj spraviti vse ograje in svarilne tablice. Ogromna množina ljudstva se zbere, da si ogleda to delo. Komisar pride, kar je bilo prav smešno, v obleki in z mečem, koja nosi pri slovesnih paradah; spremljali so ga beriči, oboroženi s sekirami in krampi. Prcdrznil se je celo, množico nagovoriti; toda ljudstvo je sprejelo njegove besede z zaničevanjem in molčanjem.
»Prijatelji moji!" začne. „ Ograje, ktere je morala mestna gosposka postaviti vsled višega povelja
v mojo veliko žalost (glejte ga lisjaka 1), se bojo zdaj razdrle. Nikdo ni večega trpljenja prestal, kakor jaz (čujte ! čujte!) zaradi tega zadržka, ki je oviral Vašo pobožnost; kajti tudi jaz imam vero (pa kakšno ?!); tudi jax sem z Vami enacega prepričanja (kakšna sreča!). Toda uradnik mora poznali, kakor vojščak, le eno dolžnost, dostokrat grozno dolžnost pok^ščine. Pa odgovornost zastran tega, kaf dtlla, ne zadeva njega. (Najbrž, ker uradnik in kristjan nista ena In ista oseba). Da, prijatelji moji! jaz sem bil priča Vašega, občudovanja vrednega obnašanja, Vašega spoštovanja nasproti gosposki, Vaše stanovitne vere ter nisem opustil, da ne bi bil vse to sporočil visoki oblastniji. Dobro sem se potegoval za Vas, prijatelji moji." (Hvala ti lepa!)
Od vseh strani se mu posmehujejo in delajo zaničljive opazke; tako mu je odgovorilo ljudstvo! Ograje so se razdrle, zglasile so se pesmi v slavo preblažene Device; Marija je zmagala. (Dalje prih.)
Iz Ptuja, 12. oktobra. (Študentovska kuhinja.) Prošnja do slovenskih domoljubov. Nikdo ne bode tajil, da se razširja po spodnje štajarskih mestih, koder so gimnazije, nasproti slovenskim dijakom neki sovražen duh, rekel bi, duh Graškega mestnega zastopa. Naravua posledica se je že in se bode pojavila, da slovenski dijak v napominanih mestih ne najde več tacih in toliko podpornikov in dobrotnikov za svoje nauke, nego v prošlih dobah. Žalostna resnica je, da je neki nemčurski trgovec na slovenskih tleh, kojega največ bogate in preživi slovenski prejemniki, dijaku, ki ga je milo hrane prosil, duri pokazal, češ: „Slovencu ne dam-ničesar."
Tako brezsrčno in nečloveško postopanje naših nasprotnikov, oziroma odpadnikov, bi utegnilo slovenskemu inteligentnemu naraščaju opasno biti.
Skrajni čas je toraj, da jamemo sami nadarjene a uboge slovenske dijake srednjih šol podpirati s tem, da nujno ustanovimo v spodnje štajarskih mestih Mariboru, Celju in Ptuji dijaške kuhinje, da tako odpomoremo istinito živi potrebi. Učimo se iz minolosti! Slovenska dobrotljivost in požrtvovalnost je nam štajarskim Slovencem naklonila največjega moža: Siomšeka. In slavni pokojni vladika je češče očitno rekel: „Brez pomoči blagodušnega mašnika bi tudi jaz nikdar ne bil v šole prišel, nikdar svojega cilja dosegel." Pomislimo, koliko slovenskih razumnikov brez razlike stanu se ima za svojo eksistenco največ raznim dobrotnikom in podpornikom zahvaliti!
Posnemajmo toraj blagega dobrotnika Slomše-kovega - Pražnikarja!
Glede na prej omenjene pojave in razloge so Ptujski Slovenci meseca septembra t. 1. ustanovili v Ptuji v samostanu velečastitih gg. oo. minoritov dijaško kuhinjo za nadarjene, pridne a ubožne, tukajšnji nižji gimnazij obiskujoče slovenske dijake. Ve-ledušni in ljudomili č. g. gvardijan je z veseljem kuhinjo in potrebne prostore za ta plemeniti namen odstopil, za kar mu tukaj očitno, prisrčno in domoljubno zahvalo v imenu učeče se mladeži izrekamo.
Posebni v ta namen izvoljeni nadziralni odbor gg. profesorjev ima strogo čuvati in gledati na to, da se hrana samo vrednim in zares potrebnim dijakom deli.
Dosle obeduje vsaki dan od 15 do 22 dijakov, na mesec se bode okoli 500 porcij a 15 kr. delilo, kar stane na mesec 75 gold. in za eno šolsko leto 750 gld. a. v. Zares velika svota, a Ptujski Slovenci se je nismo prestrašili; tešilo nas je prvič to, da smo sami h krati zložili že za vsak mesec nad-polovico potrebne svote, drugič pa se zanašamo na znano in tolikrat sijajno dokazauo darežljivost vnanjih slovenskih domoljubov.
Usojamo se toraj za primanjkljaj na vse pristne slovenske rodoljube in prijatelje učeče se mladeži po vsem Slovenskem apelovati, zlasti na domoljube Ptujskega, Ormoškega, Ljutomerskega in Rogaškega okraja, s kojih največ dijakov pohaja v Ptujski spodnji gimnazij.
Zlasti pak se obračamo s toplo domoljubno prošnjo na častito duhovščino napominanih okrajev, da nas blagovoli dejanski podpirati in podučevati slovenske kmete o prekoristni in prepotrobni napravi »dijaške kuhiuje v Ptuji". Povedati jim je, da dijaška kuhinja skrbi za srečo in blagor njihovih sinov s tem, da jim deli potrebni vsakdanji živež.
Najizdatneje nam pomagajo oni dobrotniki in podporniki, ki se zavežejo na mesec po več dni ii 15 kr. rccimo 5 ali 10 kr. plačevati. V Ptuji živeči Slovenci ne zmoremo glede na druge narodne davke
na mesec večje svote od gori navedene — peščica nas je. Večina jih itak plačuje na mesec po 81, 20, 15 in 12 dni; razven tega še dajejo nekteri doma dijakom hrano.
Hvaležno se vsprejemajo tudi darovi v viktua-lijah, kakor: zelje, krompir, repa, fižol, zrnje. Oboje milodare, v denarjih in viktualijah, sprejema č. g. o. Benedikt Hrtiš, gvardijan v Ptuji, na čigar ime se naj tudi vsi denarni doneski po pošti adresovati blagovole.
Domoljubi in rodoljubi slovenski! Vi vsi prijatelji učeče se mladeži! Na Vas je, da prospeva to plemenito in prekoristno podjetje, od Vas je zavisen njegov obstoj! Kdor je resničen Slovenec in čigar srce plamti ljubezni za učečo se mladino in mili slovenski rod, ne bo odklonil svoje pomoči, kajti to mu nalaga sreča in čast naroda, to mu veleva človekoljubnost.
„Imas-li, brate, mnogo od nebos, Od bratov ne odvračaj mi očes!"
Trgovinska in obrtna zbornica.
(Dalje.)
XI. G. zbornični svetnik Karol Luckmann poroča, da je c. kr. deželna vlada vsled ukaza vis. c. kr. trgovinskega ministerstva z dne 24. julija 1886, št. 46240 z noto dne 6. avgusta t. i., št. 7902 predložila postavni načrt o preskušavanji in nadziranji parnih strojev (parnega priredja), da izreče svoje mnenje.
Ta postavni načrt določa, da ima vlada pravico parne aparate (parno priredje), če so v nevarnosti, da se razpočijo, uradno preskušati in je nadzirati. Kot parni aparati — nasproti parnim kotlom (pri-rejalcem para) — se smatrajo zaprte posode z več kot jednim kubičnim metrom vsebine, ktere se rabijo v to, da se trdna ali tekoča telesa izpostavljajo vplivanju napetih, iz drugih posebnih parnih kotlov vzetih parov. — Določila o tem, kako se parni aparati delajo, preskušajo in od časa do časa pregledujejo ter vsa druga določila, namenjena ubraniti, da se taki aparati ne razpočijo (razletijo), iz-dade se ukazoma. — Parne aparate poskušavajo in nadzirajo — kakor dotičniki rajši hočejo — ali komisar preskuševalec, kterega postavi državno ob-lastvo, ali — kjer je izdelovalec ali rabnik parnih aparatov ud družbe v ta namen napravljene, ■— uradno za tako delo potrjeni organi te družbe.
Listi, ki jih ti društveni organi izdajo o preskušnji ali pregledu parnih aparatov, naj veljajo toliko, kolikor enakšna potrdila državnih organov.
To, kar raziskujoči organi ob preskuševanji ali pregledovanji parnih aparatov ukažejo, treba brez-uporno storiti.
Za preskuševanje parnih aparatov po presku-ševalcu, od državnega oblastva postavljenega, je treba, če vsebina aparatov znaša manj nego dva kubična metra, plačati takse po 5 gld., drugače pa po 10 gld. Za vsak vnanji pregled je plačati takse 2 gld., za notranji ali podrobnejši pregled 5 gld.
Tako določa postavni načrt. Vis. c. kr. trgovinsko ministerstvo je priredilo to postavo, po kteri bi bili parni aparati jednako uradnemu preskušanju in nadziranju podvrženi, kakor je to že uvedeno glede parnih kotlov; za to dobilo je povod v tem, ker so se izvršili razni razleti (eksplozije) pri ku-harnah cunj v papirnih tovarnah, pri kterih je več ljudi izgubilo življenje in je nastala znatna škoda. V teku razprave se je vendar pokazalo, da bi na ravno omenjeno vrsto aparatov, pri kterih so se vršili večkrat razleti, omenjen zakon ne zadostoval, da se doseže nameravan namen; kajti razun kuharn za cunje je še mnogo drugih parnih aparatov, kteri se ne morejo podvreči zakonu o parnih kotlih in njega zvršilni naredbi, pri kterih pa je vendar nevarnost, da se razletijo.
Sicer se je z naredbo državnega ministerstva z dne 17. decembra 1860, drž. zak. št. 273 izdalo osnovno določilo, o varstvenih uaredbah proti nevarnosti razleta parnih aparatov ali kotlov, ki so s pokrovom hermetično pokriti. A zdi se, da je ta naredba, kakor kaže skušnja, v praksi popolnoma zapala pozabljivosti; iu če bi se tudi zopet razglasila, bi se vendar popolnoma ne dosegel namen, kajti omenjena naredba je na jedni strani predaleč sezala, ker se je nanašala tudi na popolnoma male aparate, pri kterih je le neznatna nevarnost, da se razpočijo, na drugi strani pa za velike parne apa-
rate ni imela zadostnih določil. To in še vzgled nekterih tujih držav, ktere imajo že dotična določila tudi za parne aparate, dalo je povod, da se je jriredil spredaj omenjeni postavni načrt.
Odsek je po temeljitem pretehtovanji tu omenjenega postavnega načrta, ki je prirejen po zakonu z dn<5 7. julija 1871, drž. zak. št. 112, zade-vajočem preskušavanje in obdobno preiskavanje parnih kotlov, zadobil prepričanje, da je prav, da se tudi za preskušavanje in nadziranje parnih aparatov izdado jednaka določila.
Odsek bi bil le želel, da bi se bila predložila tudi naredba, ktera se izdd, o napravi, preskušavanji in obdobnem preiskavanji parnih aparatov in o drugih varstvenih naredbah proti razletu (razpoku) takih aparatov.
Sicer pa meni odsek, da ta naredba ne bode obsezala bistveno drugačnih določil, kakor ona z dne 7. julija 1872, drž. zak. št. 113, o hranilnih naredbah proti razpoku parnih kotlov, in da se toraj pregledavanje parnih aparatov ne bode več kot jedenkrat na leto vršilo in da razen takse ne zadenejo posestnika parnega aparata nobeni drugi stroški.
Z ozirom na to predlaga odsek:
Slavna zbornica naj izvoli v tem smislu izreči c. kr. deželni vladi svoje mnenje.
Predlog se sprejme.	(Konec prih.)
Domače novice.
(Mil. gosp. dr. Jakob Misija), knezo-škof Ljubljanski, so za nove zvonove v Podčetrtku 50 gld. darovati blagovolili. Za velikodušni dar se v imenu župnjanov zahvaljuje Vinc. Gršak, župnik.
(Deželni zbori) sošli se bodo letos še le meseca decembra. Manjši bodo svojo nalogo že v decembru končali, večji pa, kakor sta češki in gališki, zborovala bodeta do 20. januvarija. Državni zbor se bo toraj po prestanku ob delegacijah sošel še le konec januvarija ali pa v začetku februvarija.
(Imenovanje.) Gosp. Franc Čuček, c. k. sodni pristav v Ljubljani, postal je c. kr. sovetniški tajnik pri c. kr. deželni sodniji v Ljubljani.
(Osobne vesti.) 0. kr. okrajni komisar grof Attems, službojoč pri tukajšnji c. kr. deželni vladi za prezidijalnega tajnika, poklican je na Dunaj v ministerstvo notranjih zadev. Posel prezidijalnega tajnika prevzame konceptni praktikant grof Andrej Schaffgotsch.
(Služba šolskega sluge) razpisana je na c. kr. rudarski ljudski šoli v Idriji z mesečno plačo 30 goldinarjev, ktera se pozneje poviša na 35 in 40 goldinarjev in to od deset do deset let. Dalje je prosto stanovanje v šoli, uradna obleka, 14 metrov drvil proti povračilu tretjine za nje. Prošnje do 25. novembra 1886 c. kr. rudarskemu ravnateljstvu v Idriji.
(»Gasilnemu društvu" v Šentvidu pri Zatičini) daroval je prečast. g. dr. I. Janež i č 15 gl. 10 kr. Želeti bi bilo, da bi se še več dobrih src našlo, ki bi ga posnemali. V imenu društva se toplo zahvaljuje	Anton Kunstek.
(Šmarijski okrajni zastop) na Štajarskem pri Jelšah sostavil se je iz novega. Predsednik mu je g. Ivan Anderluh, namestnik njegov g. Franc Skaza. V odbor so pa prišli gospodje: Hugo Tančič, Gašpar Zenica iz Šentvida, Alojzij Kunder iz Slivnice, J. Podgoršek iz Ponikve in Vehovar iz Pristave.
(Cvetočih jablan) nimamo samo v Ljubljani, temveč so take tudi drugod videti. Ravnokar došlo sporočilo iz Mavčič nam naznanja, da stoji ondi na nekem vrtu poleg šole jablana, ki ima šest jako lepo razvitih cvetov, vse na eni veji. Vsekako čudno o tem času.
(Zginil) je občinski tajnik v Zgornji Beli, Ed-mund Pichler, jako nadarjen in zgovoren mož z občinskim denarjem 500 gold. Sodnija ga išče.
(Novo pošto) dobili so vlvaucihna Štajarskem. Ob enem preneha pa Negovska pošta s 15. oktobrom svoje službovanje.
(Delavci) napravili so v nedeljo v Mariboru v gostilni „zur Stadt Wien" svoj shod, na kterem so svojo nezadovoljnost izrekli kar brez ovinkov nad sedanjim redom v človeški družbi. Tako dolgo so rovali, da jih je konečno navzoči policijski komisar domu zapodil.
(Iz Vranskega v Trojane) ne bo več treba jreko Celja in Zagorja pisem pošiljati. Trgovinski minister dovolil je zopet direktno poštno zvezo. Vsled tega bode tudi naš Brdski okraj dobil boljšo poštno zvezo s Savinjsko dolino.
(Tistih 18 pomorščakov iz Pulja), ki so se nedavno na Dunaji vdeležili slavnosti odkritja Tegett-lofovega spomenika kot vdeleženci pomorske vojne in slavne zmage pri Visu (Lissa) 1866, obdaroval je Dunajski magistrat z lepimi srebrnimi žepnimi anker-urami. Dotične ure izročil je magistrat ravnokar viceadmiralu Sternecku, ki jih bo še cesarju na ogled dal, potem se bodo pa takoj razdelile med pomorščake v Pulji.
(Priprave) za sijajen sprejem novoporočenega nadvojvode Otona s saksonsko princeso Jo si p i n o, pričele so se v Celovci. V ta namen sostavil se je namreč v občinskem odboru odbor, ki se bo s to zadevo pečal.
(Zidanje novega župnega dvora) v F a r i pri Kostelu prevzel je na dražbi, ki se je vršila po g. okrajnemu glavarju Hočevarju 2S. septembra, gosp. Dragotin Cividini, načelnik na Hrvatskem-Brodu, za 7590 gld.
(Solna kislina) razredčena na 1:1000 je po izreku Dunajskih zdravnikov menda najboljše sredstvo proti koleri. Po jedi zavžita vse bacile takoj pomori. To sredstvo bi si pač lahko vsaka občina omislila, ker ni drago.
(Popravek.) V dopisu iz Celja (»Slov.8 št. 232) v spričevalu prof. Filhola naj se bere namesto: z današnjega stališča vode — z današnjega stališča vede.
Razne reči.
—	Kaj je slava sveta brez denarja? Na Dunaji umrl je te dni (v začetku tekočega meseca oktobra) grof Leopold Meraviglia — Cr i veli i, 50 let star v splošnji ubožni hiši. Rojen je bil v staroslavni moravski grofovski rodovini in si je po vojaškem polji izvolil stezo skozi življenje. Služil je za nadporočnika pri konjikih v avstrijski armadi, potem je pa h mehikanski konjiči za višjega častnika prestopil. Od tedaj je šlo pa vedno bolj navzdol z grofom. Nedavno so ga prinesli za smrt bolnega v splošnjo ubožno hišo na Dunaji, kjer je v začetku tega meseca umrl. Ker se ni nihče brigal za njegov pogreb, pokopali so ga zastonj!
—	Srečen redar. V Parizu se je leta 1883 eden ondašnjih redarjev poročil z lSletno deklico, ki je bila sirota. Izgojili so jo v najdenšnici in je potem služila. Pred poroko je bila šivilja. Tisti dan pred poroko dobila je nevesta popolno balo in pa pismo s 1000 franki in sledeče besede: »Ostani vedno pridna in poštena, tvoja mati te to prosi." Minuli četrtek dobil je redar po pošti zopet pismo : „Ker se je Vaša družina za enega dečka pomnožila, si mislim, da pač ne morete več z Vašimi dohodki shajati. Tu imate 100.0000 frankov. Poljubite novorojenca in mater njegovo v mojem imenu. Mati Vaše žene". Redar je na to popusti! težavno službo in je pričel trgovino, kjer se mu prav dobro godi.
—	Dan debeljakov, Londonski trgovec šel je nedavno v gledišče, kjer si bi bi! rad »Srečnega Anžeta" pogledal. Kupil si je vstopnico za na galerijo. Tjekaj dospevši je mož takoj videl, da zanj ni več prostora, kajti galerija je bila natlačeno polna. Trgovec se obrne, hajdi nazaj k blagajnici. ter odločno denar nazaj tirja. Blagajnik pravi, da ne da nič, trgovec pa: »bomo že videli! Šel je in tožil ravnateljstvo zarad goljufije, ker je blagajnik vže prodane prostore še enkrat prodajal. Sodnik je rekel, da ima trgovec prav, kajti kedar je gledišče že polno, se dalje ne smejo nobene vstopnice več prodajati. Zastopnik ravnateljstva pa je rekel, da je to vedno odvisno od tega, ali pridejo v gledišče suhači ali debeljaki (suhi ali debeli). Prvih gre več notri, druzih manj. Blagajnika toraj ne zadeva prav nobena krivda, kajti kaj more on za to, da je prišel trgovec na „d e b el j a š k i da n" v gledišče, kjer je primeroma le malo ljudi prostora našlo. Sodnik pa s to razlago ni bil zadovoljen in je rekel: »Veste kaj, v drugič znate svoje ljudi tehtati, kedar jih v gledišče spuščate, ako se Vam to potrebno zdi. Za sedaj pa trgovcu povrnite škodo in pa stroške plačajte!"
—	Roparjem so pod krono sv. Štefana še vedno jako ugodna tla. To nam dokazuje jako dr-zovito izpeljan rop, ki so ga madjarski roparji ponoči od petka do soboto v Oseku na Slavonskem
• izvršili. Drzovitost teh ljudi je tem pomenljiveja, ker hiša, ktero so oropali, stoji v Ošeštem gorenjem mestu na velikem trgu le 500 korakov od redarske stražnice; orožniška kasarna pa tudi ni daleč. Rop izvršil se je tako le: Oskrbnik hiše grofa Normana, g. Herrmann, 601etni starček, prišel je omenjenega večera okoli 10. ure domu. Mož je samec iu
v zadDjem delu hiše prebiva. Njegov služabnik mu je pomagal, ko se je slačil, potem ga je pa zapustil. Herrmann je hotel še na dvorišče pogledati, kar stopi neznan in ošemljen človek predenj in ga nazaj v sobo potisne. Takoj za njim prikažeta se še dva moža. Vsi trije so bili popolnoma črni po obrazih. Najprvo kar so storili, je bilo to, da so pri zvoncu vrv odrezali, da Herrmann ui mogel služabnika poklicati. Na to je rekel eden po madjarski: »Dajte sem, kar imate!" Herrmann pravi, da nima nič. Ropar mu takoj odvrne: „Ni res! Blagajnik je bil tukaj in morate denar imeti. Ključe od blagajnice semkaj I" Herrmann dd, ključe in roparji pobero iz blagajnice vse, kar so ondi našli. Dobili so pa v gotovini 2200 goldinarjev grofovega denarja. Stari Herrmann imel je svoje imetje naloženo v vrednostnih papirjih, ktere je imel tudi ondi shranjene. Roparji so mu vzeli: 5 državnih oblagacij po 1000 gld., 3 obligacije zemljiščne odveze po 1000 gld., 2 Ke-glevich-evi srečki, dve Pallfy-srečki, dve Windisch-griitz-srečki, 2 turški, 3 kreditne, 1 Clari in 3 1860 srečke, dalje 3 1864 srečke in pa 1 Salmsko srečko. Na to so se roparji k mizi vsedli in so jeli denar šteti. Ko so bili gotovi, zahtevali so vina. Herrmann jim prinese iz stranske sobe steklenico vina in steklenico slivovke, kar so vse popili. Na to so mu še pobrali, kar je imel le količkaj vrednostnega pri sebi; n. pr. zlate gumbice pri srajci, uro iz žepa, srebrno tabakiro in še celo jantar so mu s čibukov pobrali. Tako so se kakih pet ur prav dobro pri njem imeli. Odhajajoči so ga vzeli s seboj, da jih je moral skozi vrt na piano spremiti in vrata na vrtu odpreti. Ondi so se mu s smrtjo zagrozili, če bi se drznil pred eno uro iz mesta ganiti, nakar so odšli. Herrmann nekaj časa čaka, potem začne vpiti. Redarji so bili takoj kviško, dobili pa niso nobenega.
Telegrami.
Dunaj, 14. okt. V jezikovnem odboru predlagal je Plener vlado pozivati, da bi najnovejši odlok ministra Pražaka razveljavila. Načelnik Hohenwart je rekel, da predlog ne spada v odbor. Sploh pa prepušča odboru samemu, da naj razsodi o odloku, kakor mu drago. Na to se je pričela debata o predlogu S c h a r s c h m i d o v e m; vdeležili so se je Zeithammer, Rieger, Olam, Lienbaeher, Herbst in Sturm. Ministerski predsednik je vladno stališče tako razločil, da se vlada trdno drži svojega prava o izvrševanji urejevanja službenega jezika. Vlada priznava potrebo, da mora nemščina v Avstriji posebno stališče imeti, vendar ima pa pri vsem tem še vedno pred očmi, kar narodnosti po deželah opravičeno potrebujejo in za to ne bo nikdar mogla zavzemati jedno-stranskega narodnostnega stališča. Konečno Pražak še zavrača pomislike Lienbacherjeve glede praktične izpeljave odloka, na kar se je debata končala.
Trst, 13. okt. Od včekaj pa do danes zbolelo je 14 oseb za kolero, umrla 1.
Budapešt, 13. okt. Od včeraj opoludne, do danes opoludne zbolelo 85 in umrlo 18 oseb za kolero.
Sofija, 13. okt. Od 590 poslancev je dosedaj 480 pristašev vladne stranke, 26 Oan-kovljanov in 15 Karavelovih.
Umrli so:
9. okt. Otokar Svoboda, lekarnajev sin, 7'/» Preširnov trg št. 2, davica. — Marija Jakolin, mizarjeva hči, 16 mes., Stari trg št. 9, Bronchitis. — Franc Kos, pek, 27 let, Križev-niški trg št. 5, jetika.
Tujci.
12. oktobra.
Pri Maliču: Szekulič, glavni zastopnik, z Dunaja. — Koller in Eeiner, potovalca, z Dunaja. — Hermann Sasinger, trgovec, iz Linca. — Kari Budeširski, zemljemerec, iz Kočevja.
—	Alojz Cosulich, zasebnik, s sinom, iz Reke.
Pri Slonu: M. Laitsch, trgovee, iz Frankfurfa. — Happ, Klofutar, Stampel, Guttraann in Frank, trgovci, z Dunaja. — Raubisehek in Strakosch, potovalca, iz Prage. — J. Rattay, potovalec, iz Budejevic. — Viljelin Hautsch, potovalec, iz Haida.
—	Franc Fongarolli, podpolkovnik, iz Gradca. — M. Heinrich, zasebnik, s sinom, iz Karlovca. — F. Schlibar, posestnik, iz Selc. — Anton Lesjak, kooperator, iz Sagorja. — Berzando in Morosini, inženirja, iz Rima. — O. Grigolor. zasebnik, iz Padue.
—	Helena Kanduseher, posestnica, iz Pulja.
Pri Bavarskem dvoru: M&user, trgovec, iz Štutt-garta. — Dettela, trgovec, iz Doba. — Janez Šusteršič, posestnik, iz Zapuže.
Pri Južnem kolodvoru: Peter Anarešič, zasebnik, s soprogo, iz Linca. — Antonija Ritter, zasebniea, iz Reke. — Kari Heichenitseh, kolar, iz Pulja.
Tremensko sporočilo.
O š	Čas	Stanje		Veter	Vreme	Mokrine na 24 ur v mm
opazovanja		zrakomora t mm	toplomera po Celziju			
13.	7. u. zjut. 2. u. pop. 9. u. zvee.	~WI5 730-46 73058	+ 64 +120 +10-6	brezv. sl. vzh. sl. szp.	megla oblačno dež	15-00 dež
..J .... H.J	fVH.UI UU10WIU|
temperatura 9'3°C., za 2"6° pod normalom.
]>unajska borza
(Telegratično poročilo.) 14. oktobra. Papirna renta 5% po 100 gl. (s 16 % davka) 8reberna „ 5% „ 100 „ (s 16% davka)
avstr. zlata renta, davka prosta Papirna renta, davka prosta Akeije avstr.-ogerske banke
Kreditne akeije......
London .......
Srebro .......
Francoski napoleond......
Ces. cekini ....	. .
Nemške marke
Srednja
82 gl.
84	„
114	.
100	„
862	„
279	„
125	„
5 61
95 20 60 20
20 25
91 Va 91
37»/,
kr.
Javna zahvala.
Podpisano županstvo smatra za svojo dolžnost, toplo se zahvaliti gosp. dr. Anton Zižeku iz Or-muža, ki je dospel za čas grozovite azijatske morilke v našo dolino, nam v pomoč; ter po svojem neumornem, neustrašljivem delovanji proti tej tujki rešil naš kraj še večje nesreče in se svojimi izvrstnimi lastuostimi kot zdravnik zaprečil daljno razširjevanje bolezni v tukajšnjih vaseh in z modrim ravnanjem zabranil jej pot v sosedne občine.
Brez ovinkov in čisto iz duše izjavlja podpisano županstvo, da se bode njega naše ljudstvo vedno hvaležno, ljubeznjivo in spoštljivo spominjalo, da bode njega, izvrstnega zdravnika, vstrajnega v svojem poklicu ko je ob času nesreče mu toliko zaupljivo gledalo v oči, prosilo in dobilo pomoči — tudi vedno imenovalo blagega dobrotnika.
Poplati naj mu Bog stoterno njegov trud in blagoslovi naj njega in njegovo obitelj. — Pri tej priliki pa podpisano županstvo izreka tudi prisrčno zahvalo svojemu prečastitemu duhovnemu pastirju g. župniku Antonu Zgurju ki je v resnici svojo v takih okoliščinah težavno duhovensko službo opravljal tako zvesto in neustrašljivo, bil onesrečenim pravi tolažnik in podpornik in tako v svojem duho-venskem poklicu, kakor tudi izven svoje službe deloval — kot izobražen mož, vedno kot pravi, ljubeznjivi in skrbni učenik.
Tudi njemu naj Vsegamogočni poplača v obilni meri njegov trud, skrb in težave. Prečastiti gospod naj bode prepričan naše popolne udanosti, naše hvaležnosti in iskrene ljubezni. Županstvo v Loškem Potoku dne 21. oktobra 1886.
Janez Knavs, župan.
Razglas.
Somenj v lukovci
na sv. Lukeža dan dne 18. oktobra 1.1. je dovoljen,
vendar bode vDobu zdravstvena komisija vsacega, kdor pride iz takih okrajin Kranjske, Primorske ali Ogerske, kjer razsaja kolera, brezpogojno zavrnila, z drugimi pa ravnala, kakor veleva instrukcija glede kolere.
Občinsko predstojništvo v Lukovci
dne 11. oktobra 1886.
Jan. Kersnik,
(B)	župan.
IMMMMMJtmjIiiiJ-i
Najboljši [ papir za cigarete
LE HOUBLON
Francoski izdelek CAVLEY-a & HENRY-a v Parizu.
Pred ponarejenim svarimo!
Ta papir priporočajo gg. dr. J. J. Polil, dr. E. Ludvvig, dr. E. Lippmann, profesorji kemije na Dunajski univerzi, jako toplo I in to zarad tega, ker je jako fin, popolnoma | čist, in ker nima prav nobenih škodljivih snovi
primešanih.
S
!"5ooy	
fee-	8
fac-sisiii.K de i.'iriqmrrii 17, rue Ečrangsr, 1 PARIŠ
Homeriana-čaj,
po zdravnikih priporočeno, izvrstno sredstvo
proti
boleznini na plučili in na vratu (jetiki, naduhi in bolezni v krhlju [Kehlkopf]).
Iznenadljivi so vspehi!	(36)
Knjižica o tem razpošilja se zastonj. Zavitek čaja veljii 1 marko 20 vinarjev. Edino pravega ima A.. Wolffsky, Berlin N., Weissenburger-Strasse Nr. 79.
pl Ig
3E
i§
BREVIABIUM
Editio tjpiea S. Rituum Congregationis.
4 zvezki mala 8°.
Regensburg, 1886.
Oblika vezane knjige je 18x12 cm.
pl m m
I.	Vezan
II.	„
ovčino z rudečo obrezo.............gld. 23.56
III.
IV.
V.
VI.
24.80 27.28 28.52 31.— 37.20
zlato obrezo
v pravi šagrin z rudečo obrezo...........
„ „ zlato obrezo...........
„ „	„ „ ter pozlačenimi robovi in platnicami
v rusko juhtovino z zlato obrezo..........
Prav ta izdaja, s ktero se glede izvirnosti nobena druga ne more meriti, smatrati sme se za izvor vsim bodočim brevirjem, ter naj se po njej rešujejo vsakojaki dvomi glede berila tega ali onega.
O vsebini tega brevirja izjavila se je kongregacija sv. obredov v posebnem dekretu s sledečimi besedami:
»Decretum approbationis". Praesens Breviarii Romani editio ad normam Rubriearuin accuratissime redacta, uti typiea habenda est, eique futurae editiones conformari debent.
Ex Seeretaria Saerorum Rituum Congregationis hac die 12. septembri.« 1885.
m
{sjl
m
01
To je pač zadosti poroštva, da jo ta novi in prekrasni brevir v vsakem oziru in v resnici vzorna izdaja. Pa tudi redakcija si je pri urejevanji vse prizadela, daje priredila knjigo kolikor moč zložno in priročno tistemu, ki moli na njo. Citatov je tako malo, da skoraj vredno ni o njih govoriti. Druga, jako znamenita prijetna lastnost knjige so ji pridani nevezani listi, ki obsegajo: »Responsoria I., II. et III. noeturni, Commemorationes et Suffragia Sanctorum, Antiphonao et Versiculi, Psalmi ad Laudes, Mag-niflcat, Benedictus, Venite cxultemus et Te Deum." Razume se, da sc je ozir jemal tudi na najnovejše praznike, Officia votiva in extenso itd. itd.
Narožila na to Izdajo brevirja, ki so jo mnogi že zdavnej pričakovali, kakor na druge liturgične knjige: Missale, Horae itd. Itd. sprejema
pa
I
Katoliška Bukvama v Ljubljani.
mm
H
m