259
Kratkočasnice.
*  Trije študentje grejo iz mesta domu, pa dnarcov nimajo; medpotoma pridejo do nekega drevesa, kjer je bil en osel privezan; kmet je poleg njega v senci spal. Študentje ne leni odvežejo osla in na njegovo ujzdo enega svojih tovaršev denejo; osla ženejo seboj in ga prodajo. Ko se kmet prebudi, se prestraši, ko gospoda namesto osla zagleda; al gospod se mu lepo zahvali, da ga je kupil in ga rešil, ker je bil od copernika v osla zacopran. Kmet vesel dobrega dela da študentu en par goldinarjev še za pot, in odide na sejm druziga osla si kupit. Al ko na sejm pride, zagleda ondi svojega osla na prodaj. Nasmeja se mu, pa mu reče: „Kdor te ne pozna, te bo kupil; al v mojo stalo te ne bo nikoli več".
*  Ena žena pride svojega moža k županu tožit, da jo zmirom pretepa. Zupan ji odgovori: rZa to meni ni nič mar". Žena na to hitro pravi: „Moj mož pa tudi čez Vas govori in pravi, da niste pravični". Za to pa tebi nima nič mar biti — odgovori župan — win tako je pravde konec".
$ En kmet je svojemu sosedu rekel, ko je v mestu ravno vidil male soldate CErziehungsknaben) memo iti: „Bog ve, kako je to, da ti knofki nič ne rastejo; še zmiraj so tako majhni, kakor so bili pred 20 leti, ko sem bil s svojim očetam tukaj".
*  Neki bogatinec zgubivši svilni robec (zidano ruto) reče svoji ženi: „Pojdi in daj oklicati, da sem robec zgubil, pa oznani naj se, da je bila ruta pa volu a t a; drugač bi je ne dal nazaj, kdor jo je našel".
*  En kmet pride od daleč v kancelijo. Ker gospoda oskerbnika doma ni bilo, so hotli pisarji se s kmetom en-malo ponorčevati, zato mu eden reče: No, mož! vsedite se.— Kmet, viditi, da ni nobenega stola, pa odgovori: V ti kancelii je ravno tako, kakor v mojem skednji, — dosti cepcov pa nobenega stola.
260
% Neki bogat gospod je svoj rojstni dan obhajal in je tudi gosp. fajmoštra povabil. Gospod fajmošter so pa šolskemu učeniku naročili j naj vse svoje učence (šolarje) pod okno pripelja, in kadar bo slišal, da bo gospod rekel: ^Bog živi fajmoštra", naj učenik in učenci glasno zavpijejo : „ŽIahnega gospoda tudi". Pa primeri se, da služabnik veliko steklo (flašo) dobrega vina prinese; ko ga hoče na mizo postaviti, mu pade z roke in se ubije. Gospod serdit glasno zavpije: 55Naj te vrag vzame". Na to pa pod oknom zagromi: „Žlahnega gospoda tudi, žlahno gospo tudi in njihovega verboltarja tudi".                  Janez Šurman.