Tokrat o dogodkih na kraju
Po skrbnih in marljivih pripravah vseh 600 dijakov gimnazije Šentvid, še posebej pa POHODNIKOV in taborniškega odreda »BE-LI BOBER«, je naposled napočil naš težko pričakovani trehutek: trenutek preizkušnje in pridobljenega znanja v sklopu SLO, vseh, ki kadarkoli prestopijo prag te šole. Okoli 15 avtobusov z nad 600 dijaki gimnazije in go-stcv se je ob 9. uri zjutraj na dan 26. aprila pripeljalo pod Kurenšček, kjer smo jih že ča-kali, da se s svojim znanjem izkažemo — mla-di pohodniki, teritorialci in člani taborniške-ga odreda. Nič nas ni moglo ustaviti, niti de-bele kaplje »plohe«, ki so se vsule iz neba in se kmalu spremenile v snežne »plahtice«, niti hnd tnraz, ki nam je kljub rokavicam in obut-vi »zanobtalo« prste.
•  Mladi teritorialci, ki so bili — kot tudi pohodniki in taborniki — na terenu že tri dni, so nam pokazali pokazno streljanje z nekate-rimi vojaškimi orožji in so se kljub temu, da so ga marsikateri imeli prvič v rokah, zelo dobro in hrabro izkazali.
•   Pohodniki pa so nam pokazali postav-ljanje »bivakov« iz naravnih materialov: vej, listja, dračja ipd. Marsikateri do kože premo-čeni udeleženec obrambnega dne je ob stiska-nju s sovrstniki našel v njih topel in suh ko-tiček.
•  Tudi taborniki so se izkazali nadvse po-žrtvovalno: s svojih hrbtov so sneli ob takih pogojih nepogrešljive šotorke in iz njih splet-li strehe. Marsikatera glava se je pod njimi posušila in našla zavetje.  Izkazali pa  so se tudi z demonstracijo postavljanja šotorov in to v nemogočih vremenskih pogojih.
•  K bolj  pestremu društvu so prispevali tudi predstavniki RK, ki so prikazali reševa-nje ponesrečeneev in lastno terensko bolniš-nico. Na mestu samem pa so bili tudi gasilci in radio amaterji, ki so vzdrževali stalno zve-zo.
•  Zavest in resnost je bila   na   zavidljivi ravni. Po tem uvodnem delu so se tekmoval-ne ekipe, ki so jih vodili pohodniki, podale na težavno, več kot dveurno orientacijsko »pla-vanje« — tekmovanje po premočenih krajih od Kurenščka do Turjaka. Seveda so ekipe na poti čakale številne naloge, preizkus znanja zgodovine, slovenščine in drugih področij, kot tudi  poznavanja  biologije.  Ekipe  so  morale nabrati pet užitnih rastlin,  pripraviti hrano iz njih, izmikati pa so se morali tudi zasedi. Doživetje je bilo še popolnejše, ko je marsi-katera »mamica ali atek« dovolil tej  ali oni ekipi počitek  s  čajem v  domači  »izbi«.  Na sploh je bil stik prisrčen, prijateljski in pod marsikaterim  senikom  so se  oglašale parti-zanske pesmi ob spremljavi kitare.
Na cilj pod Turjak so prišle vse, razen treh ekip. Le-te so pač imele smolo, vendar pa so njih člani ,ob dvojni porciji pasulja, ki smo ga zaužili na cilju, pozabili na slabo vo-ljo.
•  Za konec smo na gradu Turjak imeli še svečano  proslavo,  ki so jo dijaki pripravili sami. Po proslavi smo se še zadnjič — kot nič-kolikokrat poprej — zavrteli v našo kolo. Po-hodniki, taborniki in teritorialci smo bili naj-glasnejši. Kako tudi ne: večdnevno bivanje v naravi nas je naučilo tudi skupinskega petja.
Obrambni dan je uspel nad vsemi priča-kovanji. Kljub zelo težkim zasneženim pogo-jem je bila resnost in zagnanost vseh udele-žencev na visoki stopnji. Odstopanj ni bilo. Nedvomno tovrstna akcija v sklopu splošne ljudske obrambe ne predstavlja samo pre-Iomnice na šentviški gimnaziji — res pa je, da je prebudila nekatere profesorje in dijake, kar se tiče izvenšolske dejavnosti — ampak za celotno srednjcšolsko mladino v Sloveniji. Topografija bivanja v naravi, pohod in vo-jaško pridobljeno znanje, ki smo si ga pri-dobili, nc bo nikdar izginilo iz našega spo-mina.
Na svidenje drugo leto!
Stojan Hribar