Minister Hye in izpeljava njegovih ukazov.
Novi ukaz pravosodnega ministerstva zarad rabe slovenskega jezika pri sodnih gosposkah na Kranjskem smo, če tudi ne zadostuje popolni ravnopravnosti, do kterega ima tudi slovenski narod božjo in državno pravo, vendar radostni sprejeli, ker kaže, daje vlado resna volja djansko uresničiti to, kar je dosihmai
328
zmiraj le — na papirji stalo. Gospodu ministru Hye-tu smo tedaj hvaležni za ta pričetek, trdno se nadjaje, da se tudi pri drugi in daljni sodniški stopinji odpro narodu našemu pravice, kijih vživa Nemec, Magjar, Italijan.
Al da se to zgodi, treba je, da si. ministerstvo v urade c. k. deželnih nadsodnij ne postavi mož, ki zavoljo tega, ker ne znajo slovenskega jezika ali ki so znani protivniki slovenskega uradovanja, ovirajo ali podirajo to, kar ministerstvo zida. Ako posadi ministerstvo take možč v omenjene više službe, podobno je potem mitologičnemu božanstvu Saturnu, ki je samo svoje otroke žrlo.
Sliši se, da je več služeb naddeželnih sodnih svetovalcev v Gradcu praznih, in da se imajo imenovati novi uradniki. To je stvar sila važna. Nadsod-nija v Gradcu je središče, po kterem se slovenskemu narodu več dežel, kar se tiče ravnopravnosti v viših sodnih uradih, ali kruh deli ali pa kamen.
Dolžnost naša je tedaj, da pozornost gospoda ministra obračamo na to, da gleda, da se blagim njegovim namenom ne godi škoda po osebah, ktere stavi na to mesto. Ako se postavijo sami Nemci ali pa nem-škutarji na ta mesta, kar naravnost bodo ti rekli: „nemško mora biti uradovanje tudi za zadeve Slovencev, kajti nimamo slovenskemu jeziku zmožnih referentov." Tako pa se umrtudi ravnopravnost narodna, kadar stori drugo stopinjo.
Da pa imamo Slovenci za slovensko uradovanje popolnoma zmožnih mož, o tem ni dvombe; saj že to, da so nekteri naših sodniških uradnikov služili na Hrvaškem in ondi dobro opravljali službo svojo, je priča, da bodo še zmožniši uradovanja slovenskega. Naj nam nihče ne ugovarja, da naš jezik ni zmožen zato! To je laž od konca do kraja. Narod, ki ima tak prevod občnega državljanskega zakonika, kakor je naš slovenski, —narod, ki ima prevod kazenske postave tak, kakor je naš slovenski itd. itd. je tako, kakor narod nemški, upravičen, da zahteva, naj se sodi v njegovem jeziku. To je treba ne le za to, da obtoženec razume, kaj se ž njim godi in da se ne primeri, kar se je že primerilo, da je bil človek z nemško besedo na smrt obsojen, pa te sodbe kar nič razume vši je vprašal: je li že konec obravnave in ali sme domu iti?! Al tudi iz tega ozira je treba, da so sodniki trdni svojega jezika, da škode ne trpi čast in veljava sodnije same. Kaj si more pameten človek misliti od sodnika, ki se še toliko ni naučil, da bi vedel, kaj je „Wehr" po slovenski, in obtoženca praša: „tak zavoljo vere sta se sprla s sosedom?" in ga obtoženec zavrniti mora, da od vere ni bilo nikoli govorjenja!
Da se od gospoda, ki je svetovalec pri c. k. deželni nadsodnii v Gradcu ktera obsega Slovence na Stajarskem, Kranjskem, Koroškem, more reči, da je mož na pravem mestu, treba, da je v b e s e d i in p i-smu zmožen čistega slovenskega jezika, kakor se piše v knjigah in ga govori neponemčen Slovenec, in da je mož ustavnega duha, kteremuje ravnopravnost narodna sveta reč. Zato nam ni kar nič srce poskočilo, ko smo slišali, da pride v Gradec vitez Scheuchenstuel, ki se je v Novem mestu poslavljal od uradnikov svojih z besedami, s kterimi se je ponašal, da si je prizadeval „zersetzende Nationalitatengeliiste niederzudriicken" in onim gospodom, ki so ga podpirali v tem, obetal tudi vprihodnje krepko svojo podporo. Tudi mi bi bili njegovih misli, ako bi mogli verjeti, da on nasprotuje le „Av-strijo razdirajočim" narodnim tendencijam, pa mu ni vsako pravično narodno zahtevan je že „zer-setzend" kakor onim, kteri že razpad Avstrije vidijo v tem, da se slovenskemu narodu, ki svoje davke plačuje
in v vojsko vojake daje, pravica v šoli in kanceliji skazuje. Cvet nesrečnega avstrijskega birokratizma je žalibog ta, da misli, da narod je zavoljo kancelije na svetu, a ne kancelija zavoljo naroda, in da šole naše so le poddružnice velike Nemčije! — Z veseljem smo unidan poročali o vitezu Waser-ji, da kot predsednik celovške sodnije hoče skrbeti zato, da je več svetovalcev zmožnih slovenskega jezika; al novejše novice so nam potrle to radost, ko smo v časnikih brali, da to ni res. Skor ne moremo verjeti tega, da v Gradcu vitez Waser, kije 1861. leta tudi podpisal peticijo Slovence v do ministra Schmerlinga in se v vrsto vstopil onih 20.000, ki so jo podpisali, bi se bil zdaj izneveril temu, kar je pred 6 leti javno pred svetom spoznaval.
Vendar na svetu je dan danes vse mogoče. Ako se pa taki možje izneverjajo svojemu spoznanju, temveč mora slavno ministerstvo skrbno izbirati može, kteri stavi na odločna mesta. Ako se to ne zgodi, je vse drugo brez vsega vspeha.
Se enkrat ponavljamo tedaj svojo nado, da gospod minister s tem, da prave može postavi na službe v Gradcu, bode pokazal, da ga je resna volja izpeljati to, kar je unidan zaukazal.
329