O MAKEDONSKIH PREVODIH CANKARJEVEGA »HLAPCA JERNEJA«
Ne bi skušal odgovoriti na vprašanje, ali je Cankar v makedonščini toliko prevajan zaradi socialnih motivov, kakršni niso tuji makedonski preteklosti, ali zaradi živega pripovednega duha in močnega dialoga, ki sta lastna njegovim delom. Preprosto res je, da je Cankar najbolj prevajan slovenski pisatelj v Makedoniji. Do danes so namreč prevedena vsa njegova večja dela. V pričujočem sestavku bi si ogledali petero prevodov »Hlapca Jerneja in njegove pravice«; vsi so nastali v zadnjih dvajsetih letih (1947—1967), zanima pa nas v njih predvsem način prevajanja, terminološka vskladitev in dojetje Cankarjevega pripovednega duha. Prevajalci so bili Ilija Mil-čin (tri izdaje: 1947, 1960, 1964 — vse izšla v Skopju), Dimitar Guguševski (1966) ter Cedo Cvetkovič in Goce Stefanovski (1967); posamični odlomki so po večkrat izšli tudi v različnih šolskih berilih oz. priročnikih za osnovne in srednje šole: tako lahko 12. poglavje najdemo v berilu za 7.
razred K. Toševa in Gj. Miloševa (1964), ali pa v slovnici za 8. razred (1964), kjer skuša s hkratnim natisom slovenske in makedonske verzije avtor Krume Kepeski učencem osnovne šole na zanimiv način približati slovenski jezik oz. njegove osnove. (Prvi prevod »Hlapca Jerneja« je v Makedoniji nastal torej samo leto dni po prvem povojnem srbohrvaškem prevodu Djuze Radoviča, medtem ko je bil v bolgarščino »Hlapec Jernej« preveden šele leta 1958).
V zvezi s temo je treba kar na začetku ugotoviti, da poznavanje slovenščine med makedonskimi prevajalci ni posebno zadovoljivo; niti danes, se pravi 25 let po osvoboditvi, še ni makedonsko-slovenskega in slovensko-makedonskega slovarja, tako da morajo prevajalci pogosto iskati pomoči posredno: preko srbohrvaških tekstov, to pa se odločilno pozna na prevodih.
75
Zdi se, da je od vseh omenjenih prevajalcev najpopolneje dojel duha slovenskega besedila 1. Milčin; in to ne glede na to, da je njegov prvi prevod iz leta 1947 neusklajen v rabi knjižnega jezika; bogat je ljudskih izrazov in zvest izvirniku. Tako lahko rečemo, da je prevod uspešen; posebej, če iz njegove prve verzije (1947) izključimo rabo iterativnih glagolov po pravopisu iz leta 1945 (kažuam, zborue, pozdravueše) ter nekatere bolj arhaične oblike: drugade (drugje), duledžii (cariniki), palavi (nemirni), oskvernet, naporki in pd.
Sicer pa izkazuje primerjava leksike in sintakse v različnih makedonskih ter srbohrvaških prevodih glede na slovenski izvirnik zanimive razlike. V primerjalnih kolonah, kjer skušamo ponazoritveno na te razlike pokazati, bomo z oznako SL označili izvirnik, ki smo ga vzeli iz Cankarjevih Izbranih del 111, 1967, Milčinova prevoda z Ml (prvi prevod) in z M2 (drugo izdajo), prevod Guguševskega z G, prevod Cvetkoviča in Stefanovskega s CS in srbohrvaški Radovičev prevod s SH.
76
Iz gradiva ni težko ugotoviti, kako blizu je izvirniku Milčinov prevod in do kolikšne mere sta prevoda Guguševskega ter Cvetkoviča-Stefanovskega bližja srbohrvaški verziji; z drugimi besedami — že preprosta primerjava zgovorno pokaže, kdaj gre za neposreden oz. posreden prevod. — Se laže je način prevajanja razbrati iz gradnje stavka. Primer:
SL: Torej, taka je zdaj beseda, tako je napisana: hlapcu ne pravice ne postave!
Ml in M2: Znači, takva e sega rabotata, taka e napisano: za slugata nema ni pra-vina, ni zakon.
G in CS: Taka li e sega, znači, taka e napisano: za slugata nema ni pravina, ni zakon.
SH: Tako li je dakle, sada, tako li je napisano: za slugu nema ni pravde, ni zatona.
Medtem ko je Milčinov prevod obdržal tesedno zaporedje in interpunkcijo izvirnika, je v prevodu Guguševskega in Cvetkoviča-Stefanovskega mogoče opaziti naslonitev na srbohrvaško predlogo.
SL: Z odraslimi ljudmi si opravil, še med babe ne sodiš več.
Ml, M2: Za so vozrasni lugje ne te biva, a i za megju babi vekje ne si. — Takoj je čutiti neposredno prevajanje iz slovenščine! Isti stavek se v srbohrvaškem prevodu glasi: Nema ti mesta ni medju babama, kamo li medju odraslim ljudima! — V prevodu G in CS pa: Za tebe nema vekje mesto ni megju babite, a kamoli megju vozrasnite ljugje! — Očitno je, kako se je prevod G in CS ponovno oprl na srbohrvaško besedilo.
Podobnih primerjav bi lahko našteli veliko. Vse pripovedujejo o vplivu srbohrvaškega prevoda pri G in CS oz. o neposrednosti prevajanja pri Milčinu. Resnici na ljubo je temu treba dodati, da si je tu ali tam sicer tudi Milčin pomagal s srbohrvaščino: kos kruha je prevedel npr. s komat leb (sh. komad kruha), si. vtaknili je pri Milčinu zavlekovte (sh. zavukli; G in CS so prevedli s skrile).
Prevod je pravzaprav novo nastajanje umetniškega besedila v drugem jeziku; pri tem lahko zaupamo prevajalčevi svobodi, le da ta s prevelikim odstopanjem ne oškoduje ali ne spremeni izvirnika, da v prevodu ne mrgoli neustreznih besed, zvez ali kar stavkov. — 2al je tega v našem primeru precej. Beseda služba je pri M in •G ostala kar služba, le CS sta jo prevedla
z rabota, kar bi edino ustrezalo. Beseda polje je v vseh makedonskih prevodih n i v a (sh. njiva), kar niti najmanj ne ustreza izvirniku.
Zelo zanimivo je prevajanje besede cula. Pri M. je zmeraj bovča, izjemoma vr-z o p ; pri G in CS pa za omenjeno besedo srečujemo: rabota, partali, bovča m vrzop — pač glede na variacije v srbohrvaški predlogi: stvari, prnje, zavežljaj. — Tudi č e d n i k kot oznaka za človeka, ki močno kriči, je preveden le opisno: tel al (dobesedno — glasnik) kot v srbohrvaščini, — medtem ko gre v resnici za pastirja, mak. ovčarja — z značilno karakteristiko, da vpije po planini in si z odmevom dela družbo. — Razmeroma redko slovensko besedo g 1 u h a s t so G in CS prevedli z o g 1 u v e ni (sh. ogluveli), medtem ko je Milčin prvotnemu pomenu bližji z blažjo obliko p r iglu v i (naglušni). Zvezo pa sem se napotil je Milčin prevedel ta jas trgnav nadvor, medtem ko so jo G in CS zapisali pa se A-renav v svet, pri čemer gre spet za izraz posrednega prevajanja iz srbohrvaščine, ker takšne fraze v makedonščini sploh ni (sh. pa sam krenuo u svet).
V Milčinovih prevodih je mogoče tu in tam sicer ugotoviti nekaj nenatančnosti; tako je npr. zanimivo stilizacijo s prepletanjem množinskih in edninskih oblik mladim kruha, starcem kamen; zdravim ribo, bolnim kačo edninsko poenostavil in s tem zgubil precej pripovednega učinka — na mladiot leb, na stariot kamen; na zdraviot riba, na bolniot zmija. — Prav tako je zanj značilna nenavadna raba povedka na koncu stavka: pijan bese (namesto navadnega bese pijan); glupavo dete bil; šio star bese i opadnat; pred golemiot oltar da zapadna 1.
Mimo vseh takšnih in podobnih pripomb pa lahko še enkrat zagotovimo, da je Cankarjev duh pisanja vendarle najbolje dojel prav Milčin. Ob njegovem prevodu imamo vtis, ko da je z enakim številom zlogov prenesel v makedonščino celo ritem, čeprav je takšno prevajanje značilno le za poezijo. Ce ne bi bilo nekaj nedoslednosti, bi dobili domala enakovredno makedonsko verzijo Cankarjevega dela. — Ker je bil ta prevod prvi, bi potemtakem pričakovali, da bodo naslednji prevodi še boljši; žal se to ni zgodilo — prav zaradi naslonitve na srbohrvaščino.
Da prevodi niso v celoti zadovoljivi, zgovorno kažeta oba učbenika; prevod objavljenih odlomkov v njih se ne ujema popol-
77
noma s pravkar obravnavanimi prestavami. V slovnici Kepeskega je si. golorok prevedeno opisno so zasukani race (verjetno je mislil rakavi), medtem ko v vseh drugih prevodih stoji pokošula (sh. u košulji). — Sedel kot glagolska oblika v preteklem časai je pri G in CS prevedena s sedna, pri M. raspoloži (torej obakrat perfektivna oblika), Kepeski je uvedel imperfektivno obliko — sedeše. Poslednja postelja je v vseh drugih prevodih prevedena kot posledno leglo, pri Kepe-skem pa posledna postela. Poleg tega je v učbeniku uporabil značilne makedonske oblike, kot dvojni dativ in akuzativ.
Pri Toševu in Miloševu (učbenik VII) najdemo spremembe že v prvem stavku: tebi, Košir, ki si človek humorja — tebe, Košir, kako na čovek šegadžija (pri drugih:
tebe, Košir, kako na čovek sa humor), ipd. Avtorja iščeta ustreznejši makedonski izraz, vendar pri tem uporabljata tudi manj pogostne besede, npr.: štedro (obilno) namesto darežlivo; nužda (potreba) namesto potreba; podvrska (vezava) namesto korica, ipd.
Na koncu tega kratkega pregleda naj pristavimo, da je tolikšno zanimanje za Cankarja in tolikšno število prevodov hvalevredno, da pa je le čudno, kako da ni mogoče v nobenem makedonskem prevodu najti omembe, po kateri knjižni predlogi se je prevod ravnal. Upajmo, da se bo to zgodilo pri naslednjih, popravljenih in dopolnjenih izdajah.
D I a g I   S t e I a n I j a Filozofska fakulteta Ljubljaaa