224
Dopisi.
Iz Ormiiža na Staj. 10. julija. (Tabor dovoljen.) Slavno c. k. okrajno poglavarstvo v Ptuju je pod bro-jem 5199 odločilo to-le:
»Gospodu dr. Ivanu Petovaru v Ormužu. Vsled prošnje 30. rožnika t. 1. se dovoljuje 7 da se sme 8. dan velikega srpana (avgusta) t. 1. ob 4. uri popoldne pri mestu Ormužu tabor sklicati in na tem taboru oziraje se na zakon od 15. listopada 1867, št. 135, pogovarjati in sklepati o semkaj naznanjenih zadevah.
(7. kr. okrajno poglavarstvo v Ptuju 3. malega srpana 1869.                                C. k. okrajni poglavar:
Strobach s. r.u
Iz pričujočega odloka, ki sem Vam ga naznanil, kakor nam je došel, se vidi, da je gospod okrajni poglavar v Ptuju, svoji prisegi na ustavo zvest, slovensko prošnjo v Čistem slovenskem jeziku, in to zlo hitro rešil.
Iz Koroškega. /. (K volitvi deželnega poslanca; — Kotlevaško jezero; — slaba prihodnost.) „Noviceu so v 25. listu vprašale, zakaj da o prihodnji volitvi deželnega
225
poslanca iz velikovškega okraja molčim. Govorilo se je tu že večkrat o tem; al videlo se je, da se ni nadjati nikakoršnega vspeba. Poslanec se bo volil za mesta Velikovec, Pliberk in za trg Železna Kapla. V teh krajih so Nemci*) v večini, tako, da ni mogoče zmagati s kakim Slovencem. Drugači bi pa bilo pri kaki volitvi za celi okraj. Potem: kaj neki bi en sam Slovenec v deželnem zboru, kjer skoz in skozi nemškuta-rija zvonec nosi, v prid svojemu narodu storiti mogel? Tako je zdaj, morebiti bode kedaj drugače. — Jezero pri Kotlevasi v junski dolini se bo iztočilo. Začelo se je to delo ta teden. — Prihodnost včlikovškemu okraju se ne kaže posebno prijazna. Rudolfova železnica bo po-smrtila vse ceste, na kterih je sedaj še dosti življenja. Krčmarji in kovači že zdaj grdo gledajo, al kaj pomaga?   Železnice presukajo svet.
Iz Gorenskega 10. julija. M. E. — Marsikteri oče se je že kesal, da je svojemu sinu gospodarstvo izročil, ktero bi bil še sam lahko opravljal, misl6 si, da potem bode lože in brez skrbi živel. Al le malokdo
{>o izročilu svojega gospodarstva zadovoljno živi, kajti e malo je otrok, ki četrto božjo zapoved natanjčno spolnujejo. Naj tedaj tistim gospodarjem, ki obžalujejo, da so prezgodaj svojim sinovom gospodarstvo izročili , nekega kmeta iz naših hribov, ki je že 95 let «tar in še sam gospodari, dasiravno že v tretjem rodu, za izgled postavim. On dobro skuša, da bolje je gospodariti samemu, kakor pa molčečemu gledati slabo, nerodno in nespametno gospodarstvo.   Verjemite mu!
Iz Železnikov. (Očitna zahvala,) Presvitli cesar so blagovoljno dovolili iz svoje privatne denarnice nakupovanje „Hartingerjevih gospodarstvenih tabelj", da se razdelijo ljudskim šolam. Iz tega milostnega darila je došlo 30 iztisov kranjskim šolam. Vsak teh iztisov obstaja iz 16 gospodarstvenih malanih podob s popisom in podukom vred. Prav lepe so te tablje, in za mladino tudi posebno podučljive. Slavna c. kr. deželna vlada se je pri razdeljevanji tega lepega cesarjevega daru blagovolila ozreti tudi na našo železniško šolo ter podelila nam en iztis. Za posebno dolžnost si spoznavamo , da se Njih Veličanstvu presvitlemu cesarju in slavni deželni vladi za ta lepi dar v imenu šolskega predstojništva, kakor tudi v imenu oveseljene in uka-leljne mladine tu očitno in srčno zahvaljujemo.
V Železnikih 9. julija.
Jo s. Levičnik, župan in učenik.
Iz Radolice. (Sreberno svetinjo sadjerejcu gospodarju Matevžu Desmanu in častno diplomo nadučitelju g. Turni) je predstojnik poddružnice kmetijske gospod Friderik Ho man v nedeljo 13. dne u. m. po veliki sv. maši prav slovesno izročil. Poklical je vso šolsko mladino na veliki trg in vpričo prečastite duhovščine, gosp. uradnikov, mnoge gospode in kar nas je še posebno razveselilo, vpričo veliko kmetov iz okolice ra-doliške je gosp. učitelju Turni izročil častno pismo za marljivo njegovo podučevanje šolske mladine v sadjereji, gospodarju M. Dešmanu pa sreberno svetinjo za posebno pridno sadjerejstvo s tem-le slovenskim ogovorom: „Več kakor 30 let ste Vi Matevž Dešman trudili se s sadjerejo. Dospeli ste dozdaj tako daleč, da ste s Svojimi sadjerejskimi deli izgled vsem sosedom. Zato Vam je c. k. kmetijska družba v Ljubljani prispoznala v znamenje Vaših zaslug sreberno svetinjo in jo meni izročila, da Vam jo podam. — Radostnega srca Vam zdaj pred zbranim ljudstvom podam svetinjo in želim, da bi Vi dolgo še vživali čast, ki se Vam s tem  imenitnim  priznanjem  skazuje.   —  Vi pa,
*) Ali morebiti le nemskutarji?                                Vred.
dragi prijatelji pričujoči! posnemajte tega moža, ki stoji okinčan med nami. Poprimite se sadjereje prav marljivo, ker neizrečeno velike dobičke Vam bode prinesla. — Posebno ti, mladina predraga, podučuj se rada v sadjereji, da boste enkrat Vi, dragi fantiči, kadar boste odrasli, mogli sebi in drugim pomagati. — Povsod na celem svetu — vse se giblje naprej in dela pridno. Tudi mi Gorenci moramo napredovati v vseh reččh in posebno v sadjereji. Pomagajmo si s pridnostjo, napredujmo, saj nam je Bog dal vse moči zato. — Poslednjič izrecimo svojo zahvalo c. k. kmetijski družbi v Ljubljani, preskrbnemu ministru poljedelstva gosp. grofu Potockemu, posebno pa svojo udanost in zahvalo izrecimo presvitlemu cesarju Francu Jožefu, ter hvaležnega srca zaldičimo: Živio Franc Jožef! Slava!" — Potem stopi pred Dešmanaše mlad učenec, in podavši mu šopek krasnih cvetlic, govori mu tako-le:      Cvetlic scer niste tohV sadili,
Je Vaša skrb le bolj drevo; Od tega bomo sad dobili
Otroci mi, ko odrasemo. Ker sadja ni, pa šopek dam
Ta častni dan v zahvalo Vam! Videlo se je očitno, kako velik vtisek na vse pričujoče je naredilo slovesno to izročilo svetinje in diplome. Povikšati to svečanost je bil opoldne skupni obed, med kterim so možnarji pokali in navdušene zdravice se napijale presvitlemu cesarju, ministru kmetijstva grofu Potockemu, družbi kmetijski in več družim. Po obedu je več udov kmetijske družbe počastenega Dešmana na svoj dom spremilo in njegov vrt ogledalo. To vemo, da v blagem spominu nam ostane lepa ta slovesnost, za ktero gre srčna zahvala gosp. H o man u.
v
Šenčur 9. julija. R. — V silno soparnem vremenu je včeraj popoldne ob iy4 po naši uri v brezoblačnem toda z nekim neprijetnim duhamorivnim dimom napolnjenem podnebji naenkrat zagromelo, ko da bi bil kdo vstrelil, in na to se je slišalo nekoliko časa proti jugo-zapadu votlo bobnenje. Urne ženjice na polji so vse preplašene povzdigovale glave popraševaje se med seboj, kaj da je to bilo. Brez dvoma je letel kak meteor v zračnih višinah; le škoda, da se čisto nični videl. Ko je sinoči in davi solnce o zahodu in izhodu krvavo-rdeče svetilo skozi gosti dim, jeli so ljudje to in uno ugibati; nekteri so tako preplašeni, da jim hoče srce v hlače zlesti.
Iz Ljubljane. (Volitev deželnega poslanca) za okraj ljubljanski in vrhniški namesti gosp. Trpinca je razpisana na 31. dan tega meseca. Po svojem navadnem vodilu, da se pogovori poprej z volilci teh dveh okrajev, bode društvo „Slovenija" v prihodnjih kovicah" po tem dogovoru priporočala moža, ki naj se voli, da bode volitev saj blizo enoglasna, kakor je dozdaj vselej bila. Vse tedaj , kar se je dozdaj bralo v časnikih, je prazna govorica.
— Volitev odbornikov za kupčijsko in obrtnij-sko zbornico kranjsko je 29. in 30. dne tega meseca. Odbor društva „Šlovenije" nasvetuje na zadnji strani današnjega lista može, ki naj jih volilci volijo. Po novi zelo razširjeni volilni pravici je zdaj 12.000 vo-lilcev v vsej deželi; ker tudi taki kramarji in rokodelci, ki majhen davek plačujejo, imajo volilno pravico, pa morebiti nimajo dovolj vednosti v tej zadevi, jim je od strani domoljubov treba poduka, da se vsi udeležijo volitve in svoje glasovnice tako napravijo, kakor ukazujejo predpisi.
— (Prošnja do gospodov svilorejcev na Kranjskem.) S pismom pod št. 292. je podpisani odbor prosil mnogo
226
svilorejcev, naj blagovolijo odgovoriti na vprašanja, ktera je stavilo c. kr. ministerstvo kmetijstva. Ker je prav zadnji čas, da odbor prejme odgovore in jih pošlje si. ministerstvu, prosi odbor, naj se gospodje, kterim  so došla pisma, podvizajo z odgovorom.
Glavni odbor c. k. družbe kmetijske v Ljubljani 11. julija 1869.
—   Gospod minister kmetijstva grof Potočki je družbi kmetijski, da kupi dobrih plugov in dru-zega orodja in ga razdeli med kmetovalce, blagovolil poslati 300 gold., — da si kupi mikroskop pa 100 gold.
—   (Zdravi kokoni.) Predsednik poddružnice kmetijske v Kadolici je v mikroskopično preiskavo poslal v Ljubljano nekoliko kokonov, ki jih je okoli 22 funtov pridelal Janez Repe, po domače Hotinar v H rasah poleg Radolice, in po 2 gold. 50 kr. želi funt prodati. Preiskava je razodela, da so zdravi in se morejo za seme priporočati. — Kdor jih želi, naj se tedaj obrne do njega.
—   (Dramatično društvo) je imelo v nedeljo svoj drugi občni zbor. Pridržaje si v prihodnjem listu kaj več povedati o razpravah tega zbora, kterega se je udeležilo tudi nekoliko gospodičin družbenic, omenimo danes le to, da iz zanimive „Priročne knjige za gledi-ške diletante", ki jo je spisal Josip N o 11 i in izdalo dramatično društvo, radosti razvidimo, da imamo ali že v slovenskem jeziku natisnjenih ali za natis pripravljenih šalo- in žaloiger, operet in druzih, izvirnih ali iz tujih jezikov prestavljenih — 152. Glede tedaj na to, da so slovenskim igrokazom bila dosihmal vrata javnih gledišč skoro da zaprta, mora vsak poštenj ak, ki ni enostranec, lahko pripoznavati, da tudi na tem slovstvenem polji nismo križema držali r6k. Kar je naravno, premaga sčasoma vse ovire. Igre v čitalnicah pa so se večidel tudi tako lepo , in nektere prav izvrstno vršile, in to nam je dokaz, da tudi moči imamo in jih bomo še več dobili za dostojno izpeljavo igro-kazov. Le tedaj še materij alne podpore,, kolikor treba, in slovensko gledišče ne bode več le ?,pium desiderium".
— (Sprožilo o bolnišnici za otroke), k ter o je ravnokar izdalo vodstvo bolnišnično, kaže, da se je lansko leto oskrbovalo 66 otr6k, za ktere se je potrebovalo 2029 gold. Ker se je le 1664 gold. dohodkov po milo-darih nabralo, primanjkalo je konec leta 365 gold., ki čakajo dobrotnikov. Vodstvo se nadja, da saj letos do jeseni se bode dozidalo, kar se zida že več let — res prav po polževo.
— (Občni zbor konstitucijskega društva in pa vLai-bacherica".) Nikar se ne vstrašite, dragi bralci, da bi Vas mučil z razpravami tega društva, za ktero Vam je, kakor vem, tako malo mar kot za lanski sneg; ne bom Vam razkladal, kakor ,,Laibacherica" pravi, „in-teresantnega" govora prvomestnika Dežmana ali pa čen-čarij dr. Schreyovih in dr. Kasbacherjevih, ktera namesti da se sprehajata v „Sprachenfrage", „Volks-rechte" itd., naj bi šla brž se slovenskega jezika učit in študije delat, koliko narodnih pravic vživajo nenem-ški narodi avstrijski vkjlub §. 19. Kdor od vsega tega nič ne ve, nima pri nas nobene besede. Zato nas tudi ne brigajo vse te čenčarije. Al ker „Laibacherica" kleči pred „modrostjo" nemških konštitucijonalcev, ki povzdigujejo sedanjo ustavo ravno tako kakor svobodo stavijo na oltar, da bi pod senco njeno gazili narodnost slovansko, zdi se mi mikavno, da Vam povem, kar sem unidan, ko sem o deževnem vremenu brez posla doma tičal, prebiraje „Laibacheričine" tečaje od prejšnjih let,   iz nje  izvedel,  da  tako  veste  ceniti
vrednost tega, kar ona pod svoje krilo jemlje. Leta 1848. in 1849. „Laibacherica<( večidel ni bila enostranska; v onem času nahajamo v njej in njenih dokladah nektere tudi Slovanom prav pravične članke, — al potem se je sukala vsak hip drugače. Bachovemu absolutizmu je pela glorijo in ga za „rešitelja Avstrije" proklamovala. Ko je Scbmerlingova ustava — ustava na videz — pognala prejšnji absolutizem, dajala je „Laibach." Bachu brco za brco. Ko je Scbmerlingova zvezda začela že medleti, žugala je „Laib." svetu, da bode konec svobodi, ako Schmerlinga več ne bo! Pod Belkredijevim interregnum-om trobila je v njegov rog. In zdaj jej je decemberska ustava z dva-lizmom non plus ultra; zdaj — se vč, da vse je prav in izvrstno, kar se pod to sistemo godi ,,ad majorem gloriam Germaniae", — zdaj z Dežmanom, Schreyem in Kasbacherjem veselja poskakuje, ako se ne potrdijo sklepi deželnega zbora , — zdaj brez pomislika zapiše tudi v svoj list, kar dr. Kasbacher nesramno blodi o opoziciji Cehov, ČeŠ, da niso le nasprotniki ustavi, temuČ tudi Avstriji!! Bi li Kasbacher Cehe tudi taka denunciral, ako bi mu oni, ko je po svetu potoval kruha iskat, bili dali kos kruha? — Ako se tedaj nepristranski človek ozre v pretekle čase nazaj in bere, kar je zapisano v „Laib.", pa vidi, kakošnim glasovom se dandanes odpirajo njeni listi, in kaj po teh premisah se utegne brati v njej vprihodnje, mora se mu gnjusiti petelinstvo, ki se po strehi suče, kakor ravno veter piše, in klicati mora s Preširnom: „pojte rakom žvižgat lažnjivi vi preroki!"
—  „Tagblatt", ki si je od samega vohanja že ves nos pokvaril tako, da svojih duhov ne razloči več od drugih, je unidan neki ,,pereatu na škofovi hiši pro-klamiral za napis jezne „narodne" ali ,,klerikalne" roke zato, ker knezoškof ni podpisal adrese, ki jo je kranjska duhovščina poslala na Dunaj! Al ravno narobe je pravo. Tisti ,,pereat" ne more druzega biti kakor maslo tvojih ocvirkov, „Tagblatt"! Vsi duhovni in vsi narodnjaki prav dobro vejo, da gospod knezoškof so popolnoma odobrili omenjeno adreso in da so popolnoma pritrdili temu, da se pošlje ministru* Nihče pa ni zahteval in zahtevati ni mogel, da bi se bili visoki gospod podpisali na pismo, v kterem le duhovščina svoje poštenje brani. „Pressovci" in „Tag-blattovci" pa — to smo brali — so sukali tedaj tudi to stvar, kakor vsako, narobe, in ker so se spet blami-rali, izlegli so „pereat". „Slov. Nar." jim kratko pa dobro brco daje z znanim pregovorom, da — „v sili hudič tudi muhe zoblje."
—   (Nasledki umora Bodetovega v Vevčah,) Unidan je prišla uboga kmetica s fantičem, kakih 6 let starim, v Ljubljano po „arcenije", ker revčeka od straha bož-jast lomi od onega časa, ko so pred hišo, kjer stariši njegovi gostujejo, vojaki in žandarji vsmrtili Rode-ta v Vevčah. Božjastni otrok je še zdaj tako poln straha, da, ko je v Ljubljani v veži videl vojake mimo iti, se je ves zganil in trepetaje kričal: „me bojo!" — Ako vidimo take grozne nasledke in beremo v „Slov. Nar.", da eden izmed kmetov, ki je prišel mrtvega Rode-ta gledat, je v mrtvašnici pokazal na križanega Kristusa in v pričo velike množice rekel: „kakor je Kristus nedolžno umrl, tako tudi Rode, oba v sovražnikovih rokah", je pač ves nepristransk svet radoveden, kako se bode pravica izvršila o prežalostnej tej dogodbi.
— Tata B., o kterem „Tagblatt" in „Laib." še zmiraj molčita in o kterem je „Triglav" dobro rekel, da človek iz vrste tako imenovane „inteligencije" je hotel sedaj tudi „kapitalist" biti, so v torek s fiakarjem na Žabjek peljali. Ko bi tisti nemški „liberalec", ki je na taboru v Lincu se pritožil,   „da ponj   ne bi poslali
227
fiakarja, ko bi ga zaprli, kakor so ga poslali škofu lin-skemu", bil v Ljubljani zdaj, gotovo bi bil zadovoljen s tem, da tudi neškofe peljejo v kočiji v sodnico.
Odgovor na vprašanje. Vašo željo brž smo spol-nili; več pismeno in pa v prihodnjem listu. Na druga vprašauja to-le: 1) Nam ni nobena postava znana, da bi komu bila domača zastava prepovedana. 2) Al po §. 3. postave od 15. novembra 1867., ki določuje pravice shajati se, se mora vselej od gosposke za očitne obhode izprositi dovoljenje; to isto velja tedaj tudi za očitni obhod s zastavo. Vso postavo najdete v letošnjem Matičnem „koledarji". Mirnim ljudem je le do-brovoljnega poduka treba, in gotovo ubogajo in se radi držijo postavne poti, ki je vselej najbolja pot. Postava pa veljd za ljudstvo ravno tako kakor za gosposko.                                                                        B.