Izvirni znanstveni članek UDK 167.7:53 Teorija razvoja znanosti - zlom fizikalnih paradigem dr. STANISLAVJUŽNIČ Fara 2, SI-/336 Vas IZVLEČEK Obravnaval sem zlom; drugo od petih stopenj razvoja fizikalnih paradigem. Omejil sem se predvsem na razvoj raziskovanja toplote. Dogajanje sem preučeval na več ravneh, upoštevajoč tudi manj pomembne objave. Opisal sem splošne zakonitosti zlomov fizikalnih paradigem. Ugotovil sem, da imajo imajo najdaljša univerzalna stanja tiste paradigme, katerih zloma ne povzroči nekompetentnost, temveč potreba po širjenju v nova področja. Raziskal sem podobnosti med univerzalnim stanjem stare in rastjo nove paradigme v času in prostoru glede na zveze med njunima univerzalnima raziskovalnima metodama. Ključne besede: Kuhn, znanstvene revolucije, znanstvene paradigme, zgodovina fizike, Toynbee ABSTRACT THE THEORY OF SCIENCE DEVELOPMENT- THE BREAKDOWNS OF PARADIGMS IN PHYSICS The article deals with breakdowns; the second of the five stages of the development of paradigms in physics. We limited ourselves mostly on the research about heat. We researched all levels of the development, considering also less important publications. We described general characteristic of physical paradigms. We find that the paradigms whose breakdowns were not caused by incompetence, but by the need of spreading into the new areas of research, developed the longest universal states. We researched the similarities between the universal state of the old and the growth of the new paradigm in relation to their universal research methods. Key words: Kuhn, scientific revolutions, scientific paradigms, history of physics, Toynbee 1) UVOD Zlom je zelo kratek in pomemben del razvoja fizikalne paradigme. Je obdobje s katerim se konča rast do tedaj napredne smeri znanstvenega raziskovanja. Le redki znanstveniki raziskujejo samo med zlomom ali samo med revolucijo. Prav ti dve stanji sta med vsemi najkrajši. Zlom je predvsem mejnik med obdobjem rasti paradigme in poznejšim zaostajanjem njenih raziskovalnih dosežkov. 2) DEFINICIJA ZLOMA Zlom1 nastopi med maksimumom rasti znanstvenega raziskovanja, ko odvod rasti spremeni predznak. Vendar rast ni povsem nedvoumen pojem. Zato je med petimi stanji paradigme najtežje določiti prav raziskovalna dela, ki povzročijo zlom. Pri nekaterih paradigmah ni mogoče določiti problema, ob katerem se notranje zlomijo. Pri drugih je dogajanje med zlomom močno podobno krizi. Zloma ni mogoče določiti iz vsote celotnega razvoja raziskovalnih prispevkov panoge, v katerem se prekrivajo prispevki posameznih paradigm. Opazimo ga le, čc prispevek posamezne paradigme ločimo od ostalih. Raziskovalno delo teoretikov, eksperimentatorjev in tehnologov v posamezni paradigmi se ne zlomi sočasno. Zato jc zlom pri vsoti vseh treh raziskovalnih prispevkov raztegnjen na daljše časovno obdobje. Pri nekaterih paradigmah opazimo zlom le pri teorijskem raziskovalnem delu. Po zlomu postane kreativna manjšina raziskovalcev univerzalna dominantna manjšina, ki med univerzalnim stanjem obdrži vzvode znanstvenega raziskovanja, predvsem akademske položaje, šolstvo in financiranje. Vendar raziskovalci iz dominantne manjšine ne objavljajo več samostojnih novih idej za zapolnjevanje vrzeli, ki jih ustvarjajo izzivi novih odkritij. Večina raziskovalcev zato noče več slediti dominantni manjšini. S tem jc koncc enotnosti, ki jo je dotlej narekoval izobraževalni sistem. Zlom povzroči neenotnost med raziskovalci določene paradigme. Omogoči posploševanje dotedanjih odkritij, kar pelje v univerzalno stanje. Po zlomu znanstveniki opisujejo nove pojave v mejnih področjih svoje fizikalne panoge le z nekaterimi modeli, ki so jih razvili za opis narave. Prehod v univerzalno stanje ne spremlja globlje poenotenje dotlej nepovezanih pojavov. Posamezna območja univerzalne paradigme povezujejo predvsem zunanje oblike, denimo enoten matematični opis pojavov. Na takšen način se sta se povezali prevajanje toplote (Tlu) in teorija elastičnosti (Lame, 1861). Celotna fizika z izjemo gravitacije je povezana v Maxwellovi teoriji polja (EM3u). Prav tako vso fiziko povezuje tudi zakon o ohranitvi energije, razvit že med rastjo T2.2 Raziskovalci ne opustijo starega načina raziskovanja zaradi boljšega novega, temveč zato, ker v starem načinu nc najdejo več navdiha za nadaljnje delo. Vpliv drugačnih idej iz sorodnih panog znanosti pogosto pripomore k zlomu. Zlom je dogodek znotraj paradigme, ki se nc more več ustvarjalno odzvati na teorijske in eksperimentalne Smutnoc vranja, time of troubles. Fizikalne paradigme so: antična mehanika (Mi), Ncwtonova, pozneje analitična mehanika (M2), New-tonova korpuskularna optika (SI), transverzalna valovna optika s teorijo polja (S2), clektrostatika (EMI), elektrodinamika (EM2), clektromagnetizem s teorijo polja (EM3), Blackova in I jplaceova teorija toplote s Fourierovo teorijo prevajanja (TI), mehanična teorija toplote s kinetično teorijo molekul (T2) ter statistična in kvantna mehanika (T3), ki s teorijo relativnosti vpliva na razvoj M3, S3 in EM4. V vsaki paradigmi si sledijo: rast, zlom, univerzalnost, prav 1864, 1867 T3 Tail 1866, Maxwell 1871, Meyer 1877. Boltzmann 1896-1898 Gibbs 1902 SKUPAJ 12 7 knjig, 1 eksperiment 9 knjig, 1 zbornik Letnice se nanašajo na prve izdaje del Z zbranimi ugotovitvami si pomagamo pri popisu zlomov starih in rasti novih fizikalnih paradigem v času in prostoru:7 MI/M2 M2/M S1/S2 S2/S3 3 A 320 1788 1660 1833 pr.n.št. I! 1672, 1704 Fresnel 1820, Michelson 1881-1887 EM1/EM2 EM2/EM3 EM3/EM4 T1/T2 T2/T3 T3/ T4 C 1683 1905 1800 D Galileo 1905 1905 1638 Newton 1687 1903 1800 1765 1769-1788 1779 1794 1794 1806 1860 1873 1809-1816 1905 1819 1842 1810 1868 1903 1865 1894 1830, 1863, 1843 1869 1905 1859, 1900 1866 E Aristotel New- Akromat- Eter ton ske leče F Sila teže, astronomija Velike hitrosti majhne razdalje G Italija, Francij London Grčija a H Cam- Zurich London, bridge Pariz Val ali dclec Velika Britanija Ztirich, Berlin Coulomb Prenos v Maxwell Ohranit Entro-kemijo cv pija, ener- atomi g'je Elektro-magne- clcktrični tizem tok Pariz Severna Italija Visoke hitrosti Anglija, Italija Pariz, Belgija Kopenha- Zurich, gen Ženeva Pariz Visoke Ena- hitrosti ko, sevanje Fran- Nem- Ber-cija čija lin, Škot- Duška naj Sever- Gradec Bana Man- lin. Nem- Chester Ang-čija lija I 2000 1 17 96 85 15 13 32 32 -3 Nasprotja med valovno in delčno teorijo svetlobe so sprožila kar dve rasti paradigem: S2 in S3. Le dva problema pri raziskovanju toplote sta povzročila najprej zlom v stari paradigmi in nato še rast nove: zakon ohranitve energije v TI in T2 ter entropijski zakon v T2 in T3. Problem, ki je zlomil paradigmo, ni nedvoumno razviden v M 1, M2, EM2 in le delno v SI. To so bile paradigme z najdaljšim univerzalnim stanjem. Zlom A čas zloma stare paradigme določen kot maksimum njenih skupnih raziskovalnih prispevkov med zlomom. B - čas zloma določen na osnovi drugih parametrov (univerzalna knjiga, konec rasti kot začetek vpadanja raziskovalnih prispevkov...). C - čas rojstva nove paradigme kot maksimum skupnih raziskovalnih prispevkov v paradigmi. D čas rojstva določen po teorijskem prevdarku, kot meja med rastjo in univerzalnim stanjem. E pojavi, katerih raziskovanje sproži zlom stare paradigme. F - pojavi, katerih raziskovanje sproži rojstvo nove paradigme. G zemljepisno področje zloma paradigme. H zemljepisno področje rojstva paradigme. I - časovni zamik med zlomom stare in rastjo nove paradigme. paradigme je bil pri njih predvsem posledica začetka univcrzalizacijc paradigme (Aristotelianstva v Ml oziroma Ncwtonianstva v M2), ne pa nezmožnosti raziskovalcev paradigme pri reševanju katerega izmed zastavljenih problemov-izzivov. Med zlomom in novo rastjo drugačne paradigme jc zato preteklo veliko število let. V teh letih se je šele pojavil problem, ki ga je nova paradigma bolje rešila od svoje predhodnice. Najdaljša univerzalna stanja imajo tiste paradigme, katerih zlom ne povzroči ne-kompetentnost, temveč potreba po širjenju v nova področja. Poseben primer je EM2. Tu ni prišlo do zloma znotraj fizike, tako da je nova paradigma EM3 prekosila staro kar med njeno rastjo. Stara paradigma EM2 je še nekaj časa prevladovala kot univerzalna teorija v sosednih področjih elektrokemije, medtem ko so fiziki že raziskovali v EM3. Prehod v kemijo se jc posrečil tudi zato, ker se jc EM2 razvila na meji med fiziologijo, fiziko in kemijo. Pomembna je bila tudi poklicna struktura raziskovalcev elektrike v 18. in zgodnjem 19. stoletju. Prevladovali so zdravniki, ki niso imeli več odločilne vloge pri razvoju EM3. Oglejmo si najprej 6 primerov z dobro določenimi razmerami med zlomom stare in rastjo nove paradigme: S1/S2, S2/S3, EM3/EM4, T1/T2, T2/T3 in T3/T4. Pri vseh opazimo zlom zaradi nekompetentnosti stare paradigme. Povprečni zamik med zlomom in novo rastjo je le 27 let, pri vseh devetih merljivih paradigmah pa 43 let. Pri računu nismo upoštevali predolgega prehoda med zlomom Ml in novo rastjo M2. Le pri raziskovanju drugega zakona termodinamike opazimo negativen časovni zamik med zlomom T2 in začetkom rasti T3. V strogem Popperjevem pomenu jc s tem "falsificirana" domneva, da se uspešna rast nove paradigme vedno začenja po zlomu stare. Vendar gre v našem primeru le za razliko nekaj let pri razmeroma veliki napaki meritve. K zlomu T2 štejemo predvsem Clausiusovo objavo lakonične oblike obeh ter-modinamskih izrekov leta 1865 ter Boltzmannov (1866) in Clausiusov (1870) poskus mehanične interpretacije entropije. Med tem "asom se je Clausius preselil iz Zuricha v Bonn, kar je prispevalo k poznejši objavi njegovih raziskovanj T2 v Leipzigu. Maxwel, profesor na univerzah v Aberdecnu na Škotskem in v Londonu, je začel razvijati novo paradigmo T3r med leti 1859-1860. Njegovo delo je nadaljeval predvsem Boltzmann v Gradcu po letu 1866. Idejna in zemljepisna oddaljenost med Nemčijo in Londonom je povzročila zamik med Clausiusovim raziskovalnim viškom ob zlomu T2 in Maxwcllovim začetkom rasti T3. Oglejmo si zamenjavo paradigem TI in T2. Fluidna teorija seje po zlomu TI leta 1810 med leti 1830-1845 najprej razvila v valovno teorijo toplote (Brush, 1976). S tem je postala pravzaprav del univerzalne paradigme S2. S2 seje v tridesetih letih zlomila ob problemih z etrom. Prav ta imperializem S2 je zasukal razvoj teorije toplote s poti, ki jo sicer ubere večina fizikalnih paradigem. Nova paradigma T2, imenovana mehanična teorija toplote, se je pojavila celo generacijo (32 let) po zlomu stare fluidne teorije TI. Pri tem je nova termodinamika deloma podedovala pojme iz TI in jih združila z novo univerzalno metodo. Stara domača univerzalna metoda TI je bila Fouricrova analiza, medtem ko je bila analitična mehanika Lagrangea in Laplacca izposojena iz M2. Fouricrova analiza jc preživela tudi prehod v novo paradigmo T2 skupaj za zametki zakonov o ohranitve energije, entro-pijski puščici časa in računanju s povprečnimi vrednostmi lastnosti nevidnih delcev. Fouricrova analiza jc ostala nepogrešljiv del sodobne metematične fizike. Uspešnejše med Toynbeejevimi (1962) univerzalnimi cerkvami preživijo tja v sodobnost, medtem ko se civilizacije rojevajo in odmirajo. Enako se jc posrečilo nekaterim univerzalnim metodam v fiziki, med mjimi Fouricrovi analizi. Preživele so eno ali dve menjave paradigem in ostale obvezno učno gradivo študentov fizike na univerzah. Zemljepisne razmere med zlomom in novo rastjo kažejo presenetljivo podobnost pri vseh desetih obravnavnih primerih. Le pri prehodu med paradigmama S1/S2 in deloma T2/T3 je prišlo do neposredne razprave med zagovorniki obeh paradigem. V prvem primeru sta se nasprotnika Hooke in Huygens dajala z Newtonom pri londonski Royal Society. V drugem primeru sta se leta 1870 in 1871 Clausius in Boltzmann sprla predvsem glede prioritete, tako da kritika nasprotnikovih trditev ni bila v ospredju. Zaradi Boltzmannovega poznejšega raziskovanje v T3 je bil njun boj za prioriteto tudi spor med zagovornikoma različnih paradigem. Samo raziskovalci SI in S2 so ob sporu raziskovali v sosednjih mestih Londonu in Cambridgeu na razdalji manj kot sto kilometrov. Pri drugih devetih prehodih je do zloma in nove rasti prišlo v različnih državah. Le pri prehodu S1/S2 in deloma T2/T3 ter T3/T4 so raziskovalci obeh nasprotujočih si paradigem objavljali tudi v različnih jezikih. Jezikovni prepad pred 19. stoletjem ni bil hud. Kot "lingua franca" je bilo mogoče uporabljati latinščino, ki jc olajšala sporazumevanje med zgodnjimi zamenjavami paradigem M1/M2 in S1/S2. 5) ZLOM MEHANIČNE TEORIJE TOPLOTE (T2) Zlom ni točka v času. Nc zgodi se istočasno pri raziskovalcih v vseh deželah, niti nc obenem na vseh raziskovalnih področjih. Trajanje zloma jc omejeno na obdobje krajše od ene gcncracijc, tudi če hkrati opazujemo vsa raziskovalna središča in vsa raziskovalna področja. Trajanje zloma se krajša z razvojem komunikacij, ki se ne razvijajo enako hitro v vseh panogah fizike in v vseh raziskovalnih središčih. Gotovo bi si nakopali veliko dela, čc bi hoteli razkriti razmere v času, prostoru in delih panoge pri vseh desetih zlomih fizikalnim paradigem pred 20. stoletjem. Oglejmo si le zlom T2, za katerega pri Brushu (1976) dobimo dovolj podrobne podatke o raziskovalcih in objavljenih delih. Brushov popis se nanaša le na tista dela v T2 in T3, ki obravnavajo gibanje imenovano toplota. Zajema večino zgodnjih del v T3, vendar le eno izmed štirih področij T2, kinetično teorijo toplote (T2u). Brush ni popisal ostalih treh raziskovalnih področij T2: prevajanje toplote ter prvi in drugi zakon termodinamike. Drugače kot kinetična teorija so se ta raziskovalna področja ukvarjala z makroskopskimi vidiki termodinamike T2. Mehanična teorija toplote se je z(a)lomila ob poskusih mehaničnega opisa entropije pri Boltzmannu leta 1866, ter Clausiusu leta 1870 in 1871. T2 ni mogla uskladiti svojega opisa atomov in molekul z rezultati poskusov. Zato seje resne obravnave fizike atomov po zlomu lotila komaj univerzalna paradigma T2, kinetična teorija toplote. Starejše teorije z Dynamidami in vrtinci problemu še zdaleč niso bile kos. Poznejša statistična mehanika jc pokazala, da so bili celo prijemi kinetične teorije premalo koreniti. Delcev, ki so za več redov velikosti manjši od do tedaj znanih, se ni dalo pravilno opisati z "klasičnimi" prijemi T2. Mehanična teorija toplote W. Thomsona (1852) in Clausiusa (1867) se je z raziskovanjem toplotne smrti vesolja predstavila kot univerzalna teorija naravoslovja v celoti. Obravnavala je ogromno vesolje in odpovedala pri nevidno majhnih delcih. Do zloma T2 jc prišlo predvsem v nemško govorečih deželah v Zurichu, Bonnu in Gradcu. Pri nekaterih Angležih in Škotih (Maxwell) jc bil prehod od analitične do statistične metode mnogo manj boleč, skorajda zvezen. Pri drugih do prehoda sploh ni prišlo, tako da so raziskovalci nadaljevali z raziskovanjem T2 tja v 20. stoletje (Kelvin, 1901, 1-40). Priljubljenost Kelvinovih (1824-1907) razmišljanj se je ohranila še v sodobnih učbenikih. Teža Kclvinovega pisanja skoraj pol stoletja po zlomu T2 v Evropi pomeni, da lahko čas zloma T2 v Glasgowu in večjem delu Velike Britanije pomaknemo precej za leto 1865. Žarišča nove rasti v Gradcu, Dunaju in Cambridgcu med leti 1871-1879 so zelo hitro prebolela zlom. V Veliki Britaniji seje to zgodilo zaradi Maxwellove genialne intuicije v letih 1859-1860. V Avstriji zlom T2 ni povzročil velikih sporov zaradi izjemnega sožitja treh generacij vodilnih raziskovalcev: Andrcasa von Ettingshausna, Štefana in Boltzmanna. Zaostanek pri sprejemanju statistične raziskovalne metode v Nemčiji in predvsem v Franciji pa meri cela desetletja, pri Kclvinu še več. Krivuljo vseh raziskovalnih prispevkov v liziki sestavlja več delov, ki opisujejo razvoj raziskovanja posameznih problemov. Te krivulje imajo med normalno rastjo eksponentno obliko (Kuhn, 1978, 208 in 229). Nekatere med njimi v izjemnih okoliščinah strmo rastejo zaradi intenzivnega dela raziskovalcev. Analizo stopnjujmo po naslednji shemi: - Med vso raziskovalno dejavnostjo se omejimo na prirodoslovje. - Med vsemi področji prirodoslovja izberimo fiziko. - Med štirimi panogami fizike po razdelitvi iz 19. stoletja izberimo raziskovanje toplote, torej četrtino celote. - Med raziskovanji toplote izločimo TI, ki obsega manj od tretjine. - Med raziskovanji v T2 izločimo tiste v rasti, torej vsaj polovico. - Med raziskovanji v univerzalnem stanju T2 obdržimo le tiste, ki obravnavajo toploto kot gibanje oziroma atomistiko. To je najpomembnejše med štirimi področji raziskovanja v T2u, ki prevlada s kinetično teorijo po letu 1865. - Med raziskovanji v T3 obravnavamo le zgodnjo dobo statistične mehanike. To je del zgodnje dobe rasti T3 pred letom 1900. Gotovo so delitve, ki nas pripeljejo do obravnave raziskovanja toplote dovolj jasno definirane Manj jasne so delitve znotraj raziskovanja toplote, med njimi tudi sama ločitev T2 od T3. Domnevamo, da' smo obdržali nekaj več kot osmino raziskav v T2 in dobro polovico raziskav v T3 pred letom 1900 ter nobene raziskave v TI. Brushov podpis (1976), na katerem so opravljene zgoraj opisane operacije tako obravnava: 0 • (1/3) + (1/3) • (1/3) + 1 • (1/3) = 4/9 torej blizu polovice vseh raziskav toplote med leti 1800-1900. Izbrana polovica obravnava toploto kot gibanje, torej fiziko molekul. Zgodnje raziskovanje v rasti T2 imenujemo mehanično teorijo toplote po nemškem "mcchanische Warmetheorie". Poznejši razvoj T2 imenujemo kinetično teorijo, po Maxwellu "Dynamical theory of heat", in ima značilnosti univerzalne paradigme. Kinetična teorija toplote seje uveljavila kot univerzalna paradigma T2 šele v drugi polovici 19. stoletja. Njene vire lahko najdemo že leta 1738 pri D. Bernoulliju. Več predparadigmatskih raziskav kinetične teorije so v prvi polovici devetnajstega stoletja objavili Angleži Waterston, Herapath in Joule. Clausiusov (1857) raziskovalni zamah je dosegel višek okoli leta 1878, izčrpal pa seje s Kelvinovo razpravo (1901). Kinetična teorija se jc iz ozkega področja raziskav termičnega gibanja v plinih razvila do standardne panoge klasične fizike. V Brushovem (1976) popisu so raziskovanja teorije toplote desetkrat pomembnejša od eksperimentov. To nesorazmerje ni značilno za vso fiziko, velja pa tudi za Brushov popis objavljenih raziskav v T3. Šibka eksperimentalna podprtost teorijskega raziskovanja jc povzročila velike preglavice raziskovalcem. Skupaj s terminološko zmedo v prvi polovici devetnajstega stoletja jc spodbujala tragikomično zgodovino termodinamike (Truesdell. 1980). Po Brushu (1976) je v kinetični teoriji (T2u) raziskovalo 93 raziskovalcev, ki so povprečno objavili manj kot dve deli. Število objavljenih raziskav je bilo približno enako kot v T3 pred letom 1900 (T3r). Vendar so raziskovalci v T3r po Brushovi in moji oceni objavljali pomembnejše raziskave. V statistični mehaniki (T3r) je objavljalo za četrtino manj raziskovalcev kot v kinetični teoriji (T2u). Ti so objavljali za polovico več del, ki so bila za nameček tudi pomembnejša. Del razlik pri occnah obeh paradigem je mogoče pojasniti s sistematsko napako. Raziskovanja o statistični mehaniki višje cenimo tudi zato, ker so nam časovno in vsebinsko bližje. Univerzalno stanje stare in rast nove paradigme sledita zlomu stare paradigme. Kljub temu se je Clausiusova kinetična teorija, poznejša T2u, začela razvijati nekaj let preden jc dosegla T2r svoj višek z zlomom. Tako kinetična teorija, kot kmalu za njo statična mehanika (T3r), sta se prvih nekaj let razvijali kot predparadigmi. Brush (1976) ni obravnaval predparadigme statistične mehanike, ki se je kovala predvsem v matematičnih delih. Ta so pozneje Maxwcllu in predvsem Boltzmannu prinesla žc dodelan aparat, ki ga jc bilo treba lc še prirediti posebnim problemom atomov in molekul. Razvoj kinetične teorije (T2u) in statistične mehanike (T3r) je potekal skoraj vzporedno. Slednja jc uporabljala univerzalno metodo, ki jc bila v marsičem nadgradnja prve. Obe sta imeli tudi enako visoka maksimuma raziskovalnega prispevka med leti 1875-1878 in ju pogosto ni mogoče strogo ločiti. Kadar ne gre za neposredne kritike nasprotnikov z ene ali druge strani jc pri manj pomembnih avtorjih pogosto težko določiti, katero smer zastopajo. Razlika med T2u in T3r je bila predvsem metateoretska (Lelas, 1990). Zagovorniki T2, vključno s Simonom Šubicom in Clausiusom, na nekem višjem poznejšem nivoju celo z Einsteinom, niso mogli sprejeti domneve, da dogajanja v svetu atomov in molekul v principu ni mogoče opisati deterministično, temveč lc statistično s teorijo verjetnosti. Nasprotja med metateoretskimi koncepti T2 in T3 so se ostro pokazala šele pri kvantni mehaniki 20. stoletja. Zato jih težko prenašamo pol stoletja nazaj. Težko bi ocenili Boltzmannov odnos do načela nedoločcnosti, ki je nastalo dve desetletji po njegovi smrti. Morda bi bil prav tako odklonilen kot pri njegovem posrednem učencu, 35 let mlajšem Einsteinu. Maksimumu v T2 in T3 je sledil padec raziskovalnega prispevka v obeh paradigmah, ki je bil izrazitejši v T2u. Do padca je prišlo po večletnih burnih razpravah, objavljenih predvsem v Ann.Phys. Obe strani sta doživeli neke vrste razočaranje zaradi inko-mcnzurabilnosti obeh teorij, ki je onemogočala uspešno prepričevanje nasprotnikov. Takšna inkomezurabilnost v Kuhnovem (1998) pomenu je pri stiku T2 in T3 toliko bolj presenetljiva, ker obe strani nista obravnavali le enakega problema, temveč sta uporabljali tudi sorodni univerzalni metodi, med katerima je bila navidez nepomembna metateoretska razlika. Morda je skupni padec raziskovalnega prispevka po prevladi nove paradigme tem večji, čim večja je sorodnost obeh paradigem in njunih univerzalnih raziskovalnih metod. Razvoj obeh paradigem po skupnem padcu raziskovalnega prispevka ni bil več vzporeden. Kinetična teorija (T2u) si od hudega padca raziskovalnih prispevkov nikoli ni povsem opomogla. Kljub rahlemu dvigu v naslednjih desetletjih ni bila več privlačna za raziskovalce v dvajsetem stoletju. Nasprotno je T3 po skupnem padcu raziskovanja v drugi polovici osemdesetih let nadaljevala še z močnejšo rastjo. Ta seje zlomila šele z rojstvom univerzalne paradigme kvantne mehanike med leti 1900-1926. Planckovo odkritje kvantov in razvoj teorije pri Einsteinu in celo Bohru (1913) imamo za zametek univerzalne teorije. Ta se je uveljavila šele po Solvayevem kongresu leta 1926, čeprav je prevladala v Kopenhagenski šoli že več let pred tem. Stara kvantna mehanika je kot prcdparadigma sodobne kvantne mehanike odigrala podobno vlogo kot raziskovanje D. Bernoullija, Waterstona, Hera-patha in Joula pred Clausiusovo razpravo iz leta 1857. Univerzalno stanje stare in rast nove paradigme se razvijata na podoben način v času, nc pa tudi v prostoru. Tem bolj sta si podobni, čim bolj sorodni univerzalni raziskovalni metodi uporabljata. Vzporeden razvoj obeh paradigem se neha potem, ko raziskovalen prispevek nove prvič preseže prispevek stare paradigme. Sledi obojestranski padec raziskovalnega prispevka, razpad (dezintegracija) stare paradigme in še bolj strma rast nove paradigme. Prehod med paradigmama T2 in T3 ima naslednje posebnosti: 1) Vsota raziskovalnih prispevkov v panogi eksponentno narašča. V rasti ni opaziti večjih nezveznosti niti ob menjavi paradigem. Ko začne po zlomu upadati raziskovalni prispevek v stari paradigmi, istočasno narašča raziskovanje v novi. 2) Ob zamenjavi paradigme z novo pride do medvladja. ki se raziskovalcem nove paradigme kaže kot rast, raziskovalcem strare paradigme pa kot kriza univerzalnega uveljavljenega načina raziskovanja. Ob koncu krize se intenziteta raziskovanja kritičnega problema za nekaj let močno zmanjša. Zmanjšanje preživi le raziskovanje v novi paradigmi. 3) Hipoteza o menjavanju dveh nasprotnih si temeljnih domnev pri paradigmi in njeni naslednici ni pravilna. Takšen par prevladujočih nasprotnih domnev lahko najdemo ie v optiki. Tam sta bili temeljni domnevi SI in S2 nasprotni, saj sta zagovarjali valovne oziroma delčne lastnosti svetlobe. Pozneje jc prevladala S2, ki je na nekem višjem nivoju združila lastnosti obeh nasprotujočih si modelov. Tri paradigme optike tako tvorijo dialektično trojico teze, antiteze in sinteze. Ostalih menjav fizikalnih paradigem ni mogoče opisati na takšen način, še posebej nc raziskovanja toplote. 6) ZAKLJUČEK Zlom je konec rasti fizikalne paradigme. Sledi mu dezintegracija in razpad med rastjo skrbno zgrajenega notranjega ustroja paradigme, ki ju bomo opisali v nadaljevanju razprave. 7) LITERATURA Asimov Isaac (1978). Biographical Encyclopcdia of Sciencc and Technology, London, Pan Books Ltd. Boltzmann Ludwig (1866), Uber die mechanischc Bcdeutung der zweiten Hauptsatzes dcr Warmctheorie, Wicn.Bcr., 53. Dunaj, str. 195-220. Brush Stephen S. (1976), The kind of motion we call heal, 2. del, Amsterdam-New York-Oxford, Nonh-Holland. Fresncl Augustin Jean (1866-1870), Oeuvres completes, Paris, Scnarmont, Vcrdct el L£onor Fresnel. Gibbs Josiah Willard (l')()2), Elementary principles in statistical mechanics. New York. Helmholtz Herman von (1847), Uber de Erhaltung dcr Kraft, Eine physikalische Abhandlung, Berlin, G. RcinKr. Kelvin William Thomson Lord (1901). Ninelenth Century Clouds over the Dynamical Theory of Heat and light. Phil.Mag., 2, sir. 1-40. Kuhn Thomas S. (1978), Black-Body Theory and the Quantum Discontinuity 1894-1912, New York, Oxford University Press. Kuhn Thomas S. (1998), Struktura Znanstvenih Revolucij, Ljubljana. Krtina. Lamd Gabriel (1861), Lc£ons sur la theorie analitique de la chalcur, Paris. Lelas Srdžiin (1990), Topology of Internal and External Factors in the Development of Knowledge. Hrvaški prevod v. Prom i šlj a nje znanosti, Zagreb, Hrvaško filozofsko društvo. Toynbee Arnold Joseph (1962), A study of history. New York, Oxford University Press. T'ruesdell Clifford Ambrose (1980), The Tragicomical History of Thermodynamics 1822-1854, New York- Heidelberg-Berlin, Springer-Verlag. Ule Andrej (1998), Kuhnova paradigma in revolucija v teoriji znanosti, spremna beseda h Kulin (1998). Wells Herbert George (1921), The Outline of History. 3. izdaja. New York, McMilian&Co.