Helga Glušič
Filozofska fakulteta Ljubljana
PROZA CIRILA KOSMAČA*
Slovenska književnost 30-ih let je v prenovljenem Ljubljanskem Zvonu in v novi reviji Sodobnost odprla vrata novemu rodu slovenskih prozaistov iz naših obrobnih pokrajin. Čas in zgodovinsko dogajanje sta dala tem pokrajinam poudarjen pomen in družbeno in eksistenčno izpostavljeno mesto. To je izzvalo v človeku umetnika in ga spodbodlo k oblikovanju dane življenjske resnice.
Prekmurje, Štajerska, Koroška in Primorska so dobile tedaj svoje glasnike; ti so spregovorili o hrepenenju, strasti in upornosti, o narodnostni in človeški sreči in bolečini, o rojevanju in umiranju teh obmejnih pokrajin. Literarni zgodovini so ti pisatelji socialni realisti ali novi realisti. Toda bolj kot literarno-zgodovinska označitev (skupina sorodno pišočih ustvarjalcev) druži Miška Kranjca, Prežihovega Voranca, Ivana Potrča in Cirila Kosmača skupna težnja po oblikovanju dotlej še nepoznane, neoblikovane, neizrečene podobe človeškega življenja. Sicer pa je realistična struktura njihove proze zelo pisana, v enovito skupino jih druži podoben odnos do ciljev in smiselnosti umetniškega ustvarjanja: dejavni odziv stvarnosti in iskanje resnice o sodobnem času.
* Predavanje na Seminarju za tuje slaviste 1967.
115
Obris Kosmačevega ustvarjanja, njegove umetniške osebnosti in njegove proze je v olcviru Icratltega predavanja lahko le delen in nakazan. Lahko je le opozorilo na vprašanja, ki se postavljajo ob njegovem delu, in skopa označitev njegovega pomena za sodobno slovensko prozo.
Ciril Kosmač je rojen 1910. leta v hribovitem kraškem svetu Tolminske, pokrajine ob sotočju Soče in Idrijce. To je svet, kjer svetlobo lomijo visoka pobočja, temni gozdovi jo vpijajo vase in še bolj razgibavajo neizprosno strmino dolinskih senožeti in ozkih njivic, ki zahtevajo od obdelovalca neskončno mnogo ljubezni in nežnosti, da rodijo. Temu svetu pisateljevega ustvarjalnega izvira tudi zgodovina ni prizanesla: sloviti veliki tolminski punt, obe svetovni vojni, italijanska okupacija. Vedno znova je prebivalce teh hribovitih predelov pritegovala zgodovina v svojo nenavadno okrutno igro starodavnih osvajalskih teženj in političnogeografskih spletk.
To, kar označuje svet pisatelja Cirila Kosmača, označuje najbrž vse svetove na meji; človeška zemljepisna in duševna dvojna navezanost — tu je težišče, ki se nagiba zdaj v alpski svet zdaj v Sredozemlje, zdaj se pokaže pri ljudeh kot vase zamišljen, poglabljajoč se molk, in potem spet kot razposajenost, ironija in ljudska šegavost. Za ta svet na meji pa je značilna še neka druga, usodnejša dvojnost: zgodovinska dvojna navezanost — domovinsko čustvena odvisnost od matične dežele in gospodarska odvisnost od dežele osvajalca, ki poskuša uničiti prvo navezanost. Zato kultura te pokrajine, tega mejnega človeka, izraža močno notranjo dvojnost, ki se na eni strani kaže kot bolečina večnega uporništva, uporništva iz ljubezni in iz eksistenčne nuje; na drugi strani pa v njej živi tudi življenjska volja, vitalizem, ki ga mejni človek srka iz bolečine in svoje večne eksistenčne negotovosti.
In prav ta življenjska volja je tisti etos, ki gradi tri osnovne lastnosti Kosmačeve umetniške besede: optimizem, ljubezen do človeka in umetniško preprostost njegove izpovedi.
Življenjska volja, ki jo izraža Kosmačev umetniški svet, je povezana z naravo in njenimi zakonitostmi, ki so hkrati tudi pisateljevo nravstveno merilo in izhodišče njegovih modrovanj o življenju. Tudi njegov epski junak je močno naraven. Pisatelju se zdi vpliv narave odločilen za človeško usodo, poleg njegove narodnostne pripadnosti ter osebne nravne moči, ki jo poskuša uveljaviti v tej naravi in v danem zgodovinskem položaju. Kosmačev človek je, gledano s socialnega vidika, mali človek v pravem pomenu besede: mali človek glede na svojo posest pa tudi glede na svoje umsko obzorje. Ni pa majhen v svojih čustvih in občutkih, ki niso samo globoki, ampak prav daljnosežni in usodni, polni hrepenenja, ki se uresničujejo v utvarah in jim ni prihranjeno spoznanje o njihovi jalovosti. V motivnem svetu pisateljevega ustvarjanja so te lastnosti povezane s samoto, blaznostjo in smrtjo, ki so stalne prvine njegovih fabula-tivnih osnov (novela Človek na zemlji, zgodba Ravničarja v fragmentu noveli Pot v Tolmin, Življenje in delo Venca Poviškaja, Smrt nedolžnega velikana in predvsem novela Sreča).
Svet utvar, ki ga je Kosmačev epski svet poln, je tragičen, ker je razbohoten v močni čustveni zavzetosti njegovih oseb. Velika je moč čustvovanja njegovih ljudi; moč uresničevanja njihovih želja in hrepenenj pa je domala ničeva, najbrž prav zaradi tega, ker njihova volja teži k nedosegljivim ciljem, k močnemu, bogatemu življenju, k lepoti, svetlobi in sreči. Vedno znova smo lahko priča, da se življenjska volja Kosmačevega lika in njegovo življenjsko
116
načelo trdoživo in vztrajno obnavljata. Morda je temu vzrok prav tista prišlo- j vična ljudska upornost in vztrajnost, ki na tem kraškem predelu izruje iz skope zemlje zadnjo kapljo njene moči in njenega daru, da mu pomaga obstajati.
Iskanje človeške sreče je gibalo, ki zajema pravzaprav večino motivnih > plasti Kosmačevega umetniškega sveta. Zanj je značilen nemir — večno gi- j banje, ki spremlja iskanje oseb v Kosmačevih podobah smešnega in tragičnega sveta človeške majhnosti in hkrati njegove veličine, ki je v končnem spoznanju ' svoje moči ali nemoči, zmage ali poraza. Spoznanje kot temeljni cilj človekovega razvoja in notranjega spreminjanja v umetniškem delu je v Kosmačevi i noveli večkrat idejna poanta in načelo zgradbe obenem (primer je Balada o \ trobenti in oblaku). Prav tako lahko velja trditev za eno oblikovno najbolj ne- j enotnih, doživljajsko pa najbolj pretresljivih in umetniško močnih besedil, za 1 novelo Sreča, ter za novelo Tantadruj; tu pisatelj z variiranjem folklornega mo- J tiva išče pot do oblikovanja človekovih prvinskih občutij in odnosov do sveta. ^ Oblikovana je na način, ki daje vsebini močan groteskni in tragični pomen in j zbuja s svojo grozljivo smešnostjo nejasne občutke o izgubljenosti tega sveta, \ o čudnih vijugah civilizacije in njenega reda, ki je lahko prav tako smešen kot ; žalosten, prav tako pameten kot nor. i
Svet, ki ga Kosmač oblikuje v noveli Tantadruj, je glede na njegovo ; umetniško rast nekakšen poslednji zidak, do potankosti izdelan in vgrajen v ' portal njegove epske hiše, saj pomeni hkrati vrh in morda tudi zaključek dalj- ' šega obdobja, ki v razponu tridesetih let zajema tudi oblikovanje posebne nove-listične zgradbe, v katero Kosmač tke svoje življenjsko in pisateljsko opazo- ; vanje. j
Zaradi osebne izpovednosti, iz katere izvira vse pisateljevo ustvarjanje, i je naravno, da klasična pravila objektivne realistične proze Kosmača ne morejo > zadovoljiti s svojo strogo strukturo in ustaljeno notranjo logiko. |
Načela Kosmačevega ustvarjanja se podrejajo zakonitostim, kot jih na- ; rekuje tek pisateljevega spomina, ki preskakuje časovne okvire skupno z aso- : ciativnimi dražljaji od zunaj. j
Neenotna struktura posameznih površinskih, torej časovnih in prostorskih j plasti, je značilna predvsem za kratki roman Pomladni dan. Plasti so razvrščene i tako smotrno, da je celotna podoba dogajanja, ki se rojeva iz pisateljevega i spomina, zelo jasna, enotna in pregledna. Drugače je pri Baladi o trobenti in i oblaku; tu se posamezne epske plasti ločijo med seboj globinsko, s predstavlja- j njem objektivne in subjektivne zavesti, ki se med seboj izmenjavata brez zu- j nanjega reda. Zamotanost takšne zgradbe je vzrok, da posamezne plasti, tako ? tista, ki se dogaja v resničnem svetu (v svetu sedanjega časa pripovedovalca), \ kot tista v preteklosti (v svetu preteklega časa, ki ga pripovedovalec le sluti) ^ ter naposled še tista v pisateljevi ustvarjalni domišljiji povezujejo in hkrati ' razdvajajo, čeprav konec koncev njihova povezava ali soodvisnost vpliva na ^ razplet dogajanja. Večplastnost epskega dogajanja deluje v tekstu pozitivno | s svojo dramatičnostjo in intenziteto pisateljeve umetniške izpovedi, ne more i pa do konca odkriti ali izraziti njegove miselne globine, ki jo takšna nesklad- ¦ nost v zgradbi slabi na račun akcije. '.
Posebno značilnost Kosmačeve novele je tudi mehki lirični vtis razpolo- • ženjskih opisov narave, ironičnih prehodov v kritične osti ter modrovanja o | domovini, njeni lepoti in o človeški usodi. Te meditacije esejistične narave J Kosmačeve proze v zgradbi ne utrjujejo, ampak prej razkrajajo, čeprav vse- i
117
binsko niso odveč, saj se prav v teh meditativnih prehodih izraža pisateljev življenjski pogled s tolikšno preprostostjo in odkrito ljudsko modrostjo, kot malokdaj v sodobni slovenski prozi.
Epsko sporočilo, ki ne vsebuje več kot en sam droben izraz človekove misli ali dejanja, Cirilu Kosmaču zadostuje za umetniško izpoved. Ker epika temelji na povezovanju sporočil, na razvoju dogodkov, urejenih v različne odnose v času in prostoru, se v Kosmačevi novelistiki večkrat zgodi, da epsko sporočilo večkrat ostane odlomek, del mozaične ploskve, ki jo predstavlja prav vsa Kosmačeva proza. Pisatelj namreč v svojem ustvarjalnem delu skoraj nikdar ne zapušča domače doline, snov črpa izključno iz življenja domače vasi, le iz-jemorAa se odtrga od nje. Zato se pojavljajo v različnih novelah iste osebe, podobni življenjski položaji, podoben ambient, pred nami je vedno skupna usoda cele vasi, ki jo v različnih novelah spoznavamo iz tega ali onega zornega kota, ki drug drugega dopolnjujejo in gradijo bogato ornamentiko velikega mozaika kmečkega življenja.
Da se povrnemo k izhodišču: Življenjska volja in optimizem, s katerima Kosmač polni svet svojih epskih oseb, sta dve izmed poglavitnih in najboljših lastnosti njegove proze. Prav življenjska volja, povezana z iluzijo, pa naj zveni še tako nasprotujoče, gradi v njegovih novelah neko posebno občutje, ki deluje na bralca z mehkobo, nežnostjo, čustvenostjo in hkrati z obupno vero v življenjsko srečo, z upiranjem zlu in sovraštvu. Svet utvar in sanj o sreči je tu svet malih ljudi. V kamnitem kraškem okolju se tako rojeva Kosmačev veseli in skoraj razposajeni pa spet pikri in grenki kmečki človek, junak, s katerim se je pisatelj približal priljudnosti, kot jo pozna ljudska pripovedka. In kako se ne bi približal tudi s svojim optimizmom, s svojim trdim, uporniškim in poštenim hribovcem, nesentimentalnim in prvinskim v svoji ljubezni do zemlje in do svobode.
Kosmačev optimizem ne sloni na kakem sistemu, vnaprej določeni in dognani miselni shemi, zarisani v ozračje nad svojo prozo. Kosmačev optimizem je zaupanje, je kot preprosta vera v človeško dobroto, ki je skrita na dnu civilizacijskih norm; ne samo zakrita, pač pa tudi zatrta s pohlepom, zlobo, zavistjo in čustveno majhnostjo, ki jo pisatelj Kosmač imenuje gluhost srca in je kriva človekove invalidnosti v tem svetu.
Morda daje Kosmač v svojih novelah prav zato prostor tudi takim človeškim podobam, ki jim zabriše jasnost razuma in podkrepi njihov čutni svet do meje, lastne otrokom. To je svet na meji med resničnostjo in domišljijo, v katerem poskuša odkriti pravo resnico o človeku, globoko, dobro dno človeškega bitja, ki je brez zla in sovraštva, bitja, ki je nagonsko pravično, ki nagonsko ve za smisel življenja, ve za rojstvo in smrt in si ne postavlja nesmiselnih vprašanj o tem. Te osebe, ki se večkrat zbirajo in srečujejo v Kosmačevih novelah, imenujejo v njihovem domačem okolju »otroci božji«. To so vaški norčki, ki izpovedujejo neko posebno modrost, pisatelj pa je nikdar ne razkrije do konca, ampak nam jo da le slutiti z večkratnim ponavljanjem misli o pomenu življenja, ki ga izpolnjujeta svoboda in ljubezen, ter teme smrti kot dopolnitve človeškega življenja in njegove dokončne podobe.
Izmed podob vaških norcev je prav gotovo Matic v noveli Smrt nedolžnega velikana najbolj pretresljiv in umetniško najzanimivejši. Kosmačeva ustvarjalna želja je bila pokazati veliko smrt malega človeka. Matičeva junaška, ponosna smrt in onemela vas drobnih in širokih duš na prizorišču druge sve-
IIS
tovne vojne, to je podoba, ki na posreden način, vendar izredno aktivno in pretresljivo izraža začudenje nad človeško okrutnostjo. Predvsem pa zna Kosmač tu, kot v nekaterih drugih novelah, mojstrsko upodobiti posebno vzdušje, tesnobno napetost, svečano bolečino in na koncu osvobajajoče sprostitev, ki spremlja umiranje in smrt vaškega norčka.
Kot v noveli Smrt nedolžnega velikana tudi v Tantadruju predstavlja Matic nakazano idejo o nenehno se ponavljajočem, brezciljnem delu, ki pomeni človeku smiselno izpolnjevanje življenjskega trajanja. To misel bi lahko primerjali z nekoliko znamenitejšim Sizifovim mitom; kot naša domača inačica se mit oblikuje kot pozitivna, optimistična možnost za opravičevanje človeškega obstoja. V njem je nekaj pomirjujočega in dobrega, nekaj, kar uspava človekovo preveliko hrepenenje po resničnem-in polnem življenju.
Izmed upodobitev, ki so kot človeške usode značilne za novelistično prozo Cirila Kosmača, je kmet Temnikar najbolj znan in najbolj znamenit. Junak Balade o trobenti in oblaku je heroičen, velik človek, postavljen pred odločilno vprašanje vesti: odgovoriti na klic trobente, ki pomeni dolžnost in skoraj gotovo smrt, ali slediti belemu oblaku življenja za ceno izdaje. Dvom, ki ga pozna v svojem delu skoraj vsak slovenski povojni pisatelj, je eden tistih, ob katerem se lahko najjasneje odkrije človekova podoba. Skozenj se zrcali usoda našega naroda, ki v vseh časih izraža upornost in veličino svojega človeka prav tako kot njegovo človeško slabotnost in omahljivost.
Pisatelj Kosmač je tu dal tematiki partizanskih bojev razsežnost moralne odločitve, ki seveda ni samo političnega značaja, ampak predvsem vprašanje človečnosti, neizprosne, a resnične ljubezni do domovine, ki ji pomeni smrt daritveno žrtev za srečno zmago.
Zaupanje v moralno moč spremlja pisateljevo izbiro partizanske tematike kot gibalo epskega dogajanja tudi v romanu Pomladni dan, v noveli Očka Orel, ter še v nekaterih odlomkih.
Obzorje Kosmačevega ustvarjanja izpolnjuje še eno in ne najmanj pomembno vprašanje: vprašanje umetniškega ustvarjanja. Prav obe najobsežnejši deli. Pomladni dan in Balada o trobenti in oblaku, imata nekatere najznačilnejše ustvarjalne lastnosti, ki zadevajo bistvo Kosmačevega pisateljskega načela. Ta se kaže predvsem v posebni razvrščenosti epskih podob v prostoru in času ter v odnosu pisateljeve fikcije do objektivne resničnosti in narobe. Red, ki oblikuje njegove novelistične stvaritve, je v precejšni meri podvržen avtorjevi osebni čustveni napetosti, spremenljivosti njegovih miselnih tokov in duševnih razpoloženj; ta se največkrat prelivajo sunkovito, z globokimi pomenskimi zarezami in premiki. Morda je prav to vzrok pisateljevi močni zazrtosti v eno najbolj bolečih vprašanj njegovega dela, v vprašanje, ki se večkrat ponavlja v njegovi prozi in ga struktura Balade o trobenti in oblaku pravzaprav ilustrira: to je vprašanje zaupanja v lastno delo, v umetniško ustvarjanje, dvom v umetniško moč in zmožnost, v smisel pisateljevanja ter spoznavanje moralne odgovornosti pisatelja do človekove osebne in zgodovinske resnice.
V Kosmačevih razmišljanjih, ki govorijo o trdi poti ustvarjanja, o dvomih in vprašanjih, ki spremljajo prelivanje brezoblične gmote idej in zgodb v kristal umetnine, vidim izvir pisateljevega preprostega, a izčiščenega izraza, izbrano občutene metaforike in premišljeno enostavnih, pogovornih dialogov, pa tudi zanosnih opisov, ki so polni besednega bogastva.
119
v povojni slovenslii prozi je Ciril Kosmač kljub razmeroma neobsežnem opusu osebnost, ki s samosvojo lirično izpovedjo in stilnim bogastvom, z zavzetostjo za lepoto jezika in zgoščenost, za vsebinsko polnost izraza, sodi v središče slovenskega literarnega dogajanja. Dejstvo pa je, da morda prav zaradi teh lastnosti nekoliko sameva ob mogočnih, obsežnih epopejah pisateljev svojega rodu (Miška Kranjca, Mire Mihelič in drugih) in ob iščočih poskusih mlajših pisateljev. Kosmač namreč ostaja kljub novim tokovom v prozi vztrajno samosvoj, tak, kakršen se je izoblikoval že tedaj, ko se je prvič spopadel z bolečino pre-ganjanca in izgnanca ter jo oživil v noveli Gosenica.
Vse na videz preproste stvari — ljubezen do domačega ognjišča, do sočloveka, do pravice in do svobode — se kot dobre želje upodabljajo v Kosmačevih novelah na način, ki bi ga lahko imenovali čustveno zavzet, samosvojega pa ga dela to, da je obogaten s humorjem svetovnega popotnika, ki nosi s seboj izročilo slovenskega ljudskega pripovednika, šegavost in trpkost svoje življenjske izkušnje ter bolečino civiliziranca 20. stoletja, ki hoče pobegniti sv/ojemu zablodelemu razumu in najti pot k starodavni ali novi človeški dobroti in ljubezni.
120