ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA ANTON AŠKERC - MESTNI ARHIVAR LJUBLJANSKI s. VILFAN Ljubljana, 1897. Dve leti po 'Ijuibljanisikem ipotresu. Mesto si je pod Hritbairjevim župainovaiijem razmeToma naglo opoiinoglo liin (njegova pot navagOT se je močno pospešila. Občinski svet, trdno v liberal- niih iroikaih, je bil eden izmed energičnih činite- Ijev pri uvelljavljanju slloivensikih narodnositnih zahtev v okviru avstro-ogrsike monarhije. Konec leita je hrnp v idunajsikem parlamentu, ob kate- rem je paidla iBadenijeva vlada, odmeval tudi v ljubljanskem občinsikem svetu. Čeprav po Hri- barjevih besedah »inam Slovencem sicer ni treba žalovati po njem (t. j. pO' ministirstvu grofa Ba- denija), ker nas je... malo poznalo«, pa je neposredni povod in način padca vlade dajal ojbčinsikemu svetu misliti. »Samo, da je mini- strstvo izreklo — in od besedi do dejanja je na takih mestih navadno še daleč — da hoče biti pravičnoi tudi Slovanom in keir je na Če- škem in iMoravskem slovesno progdasilo ravno- pravnost češkega in nemškega naroda, uprizorili so Kaistioipni.ki nemiškega naroda talko ostudno ponašanje v državnem zboru. Gospoda moja! Ko je svoje dni v nemškem državnem zboTiu bila na virsti 'razprava o kdlonijalni politiki Nemčije, tedaj iso nekateri .govorniki naiglašali, da imajo celo divji afiriški narodi pač vzroka dovolj bati se ikulture, katero jim prinašajo nemški civilizator\ji. In jaz moram reči, da nteiginejo do slabega mnenja o nemški kulturi priti tudi civilizovaini narodi Eiviope ...« V de- bati in iresoliuciji občinskega sveta pa so zletele nekatere puščice tudi na tairoo avstrijske social- ne demoikracije.i Gornji odlomek iz zapisnikov občinskega g.veta nam do neke mere označuje vzdušje, ki je vla- dalo v Ljubljani proti koncu preteklega sto- letja. Sicer pa ise je ljubljanski občinski svet le redkeje dvigal na piedestal visoke politike in je pridno reševal kopico večjih in manjših domačih problemov z vseh področij občinske uprave. Med mnogim drugim beremo v vrsti njegovih zapisnikov — malo pred obravnavo do- godkov v dunajskem parlamentu — beležko o tem, da se za službo magistratnega koncipista, ki je bila razpisana 10. junija li89'7, ni prijavil noben pro- silec, iki bi ustrezal zahtevanim kvalifikacijam (pravna fakulteta in praktični izpit). Najbrž se tedaj še noben občinski svetovalec ni zavedal, da je to formalni začetek vstopa tedaj najbolj uglednega slovenskega pesnika Antona Aškerca v mestno službo. Konflikti z (Malhnioem in naraščajoče težave s cerkveno hierarhijo so v svobodomiselnem ka- planu Aškercu privedli do spoznanja, da bo treba namesto duhovniške službe poiskati drugo. Ko je ijubljanski magistrat 22. decembra 1897 vnovič razpisal službo magistratnega koncipista s prejemki V. činovnega razreda in z rokom za vložitev prošenj do il5. januarja 1898, se je med prosilci za to službo znašel tudi Aškerc. Ni iz- ključeno, da je Hribar že dosti prej mislil na Aškerca, saj so menda že pri obravnavi pro- računa za leto 1697 hotelli piredvideti mesto arhivarja, ki pa so ga začasno črtali, ker so se bali deficita. Posebnega mesta za Aškerca torej tedaj Hribar še ni anogel ustanoviti, toda vse kaže, da je pri tem, drugem, razpisu za obsto- ječe mesito koncipista Hribar dejansko že imel načrt, da po tej poti preskrbi Aškercu službo na magistratu. Piri razpisu so se sicer v prvi vrsti zahteA'ale dovršene pravne študije, toda v drugi vrsti so bili priipuščeni tudi prosilci, ki bi dokaizali »višjo naobrazbo' in splošno usposob- ljenost«. Do roka se je javilo sedem prosilcev, ki jih navajam po vrstnem redu županavega imenika: • Šmid Franc (poznejši Walter Schmid, znani arheolog), rojen 18. januarja 1875 na Gašteju pri Kranju, benediktinski klerilk v Admontu, samski, absollviran srednješolec z maturo, tremi semeistri dunajske juridične fakultete in dvema leitnikoma 'bogoslovja 'v Admontu. Nadalje so se javili Hrabroslav Debevec. odvetniški solici- tator, rojen 1857 v Ljulhljani, Dragotin Pož, 19- letem Posto'iinčan, Fran Svigelj, p'omožni magi- stmtni uradnik, Anton Aškerc, ^.kaplan v Ve- .leniju, rojen 1856, samec«, Karol Rozina iz Kan- dije pri Novem mestu in Albin Semen, kon- ceptni praktikant pri magistratu. V svojem poročilu personalno-praivnemu od- seku je župan Hribar vnaprej izilo'čil Debevca, Poža in Rozino, češ da po kvalifikaciji ne pri- hajajo v poštev, ter fcleriika Šmida, češ da je prosil le za mesto konceptnega pralktikanta, ki je razpisano le eventualno. Izmed ostalih treh je (postavil na prvo mesto Aškerca z utemeljit- vijo: 3>P)ro>silec je priznana kapaciteta na lite- rarnem polji: pesnik prve vrste in 'izboren pi- satelj. Njegovo spretno, a odločno pero mu je pa naklonilo v krogih lastnega poklica sovraštvo višjih. Prišel je v neznosen položaj, iz katerega si ne more ipomagaiti; 'prelti mu pogin, če se ga ne reši na jeden ali druig način ... Aškerc (Ibi) našel pri mestnem maigistratu, če tudi nejuirist, prav hvaležno polje za svoje spretne moči«. Na drugem mestu je Hribar predlagal Semena, na tretiem Šviglja. Poročevalec personalnega in pravnega oid- seka (Svetelk), iki je zadevo' pripravil za sejo občinskega 'sveta, je pripisal mnenje, da nobe- den 'izmed proisilcev ne ustreza zahtevanim kivalifikacijam in nalj se služba do nadaljnjega ne razpisuje. Pač pa ugotavlja odsek, da manjka ^magistratu uradnika, ki bi prevzel poslovanje in nadzorstvo v mestnem arhivu. ZnanO' je, da je mestni arlhiiv zelo obširen in da tiči v njem velika agodovinsika vrednoist... Arhivska dela opravlja sedaj ponajveč ikancelijski oficijal Mulačelk, ki pa je že precej visoko, v letih ...« Zato meni odsek, 'da je »sikrajna potreba, da se nastavi mestni arhivar« on predlaga, naj se služba magistratnega Iconciipista ne zasede, naj 99 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO K H A J E V N O ZGODOVINO se ipa za sedaj začasno usta novi služba mest- nega arhivarja is iprejeiniki V. činovnega raz- reda. Pirejemiki iega začasnega arhivarja bi se 'kirilii iiZ prihrankov na stroških za magis'trat- neiga ikonciipista. Za mesto arhivarja naj bi se zahtevala dovršena srednja šola in splošna iz- obraziba. Vse kaže, da je Svetek sestavili svoje ■porooiilo bolj alH manj pod vpliviom Hribarjeve želje, da bi Aškercu zagotovil službo na magi- stratu. Svetek je o tem poročali na tajini seji dne 3. marca 1896, le da najprej ni s ipoluim ime- nam navedel Aškerca. Očitno je Hribar priča- koval ovir. Zato je odstoipiH predsedstvo dr. Blei- w©isu, da bi laibko svobodneje posegel v debato. Na zahtevo svetnika Subica je moral poroče- valec Svetek najprej na dan z imenom in po- vedati, da je na prvem mestu predlagan Antan Aškerc. Občinslki svetnik Gogala je Hribarjeve- niu oz. Svetikovemu ipredlogu resno nasprotoval, češ da je bil odsek mnenja, naj l^i se ob po- manjkamju kvalifioiranega prosilca podelila služba Semenu. »Zjdaj pa se hoče kar nuenkrait priikloipiti jnestnemu uiradništvu mož, ki se je ponesrečil.« Menil je, naj bi se Ašikercu rajši poverilo uiredništvo Zvona, pri tem mu pa po- maigailo še « honorarno zaposlitvijo v airiiivu. To bi mu omogočilo lepše življenje kot služba mest- nega arhivarja. — Hribar se je v svojem odgovoru ikrepko potegnil za Aškerca, češ da bo Semen še vedno la.hlko postal koiicipist, ko bo opravil potrebne iizipite. — Občinski svetovalec Plantan pa Hribarju ni pritrdil. Aškerc da »nima po- trebnih zmoižnosti za mradniški posel. Res je, da je on pesnik, a Tavmo ii Jjudje niso mirne krvi, to so ljudje, iki hočejo imeti prostost, in če on ipositane uradnik, bode nesrečen ... Mestna ob- čina pa ne potrebuje pesnikov, temveč urad- nikov. Aiškerc pa, kar se itiče ipisarniškega poisla, ne bode znal nič im govornik dvomi, da bi bilo to mestni občini v korist.« Za Gogalov predlog, naj bi se služba 'podelila Semenu, je glasovalo 9 svetovalcev od navzočih 18. Ko- je predsedujoči dr. ,Bl©iweis dirimiral v korist Hribarjevega oz. odsekovega predloga, so po krajši debati gla- sovali o uistanoviitvi in razipisu izačasnega mesta arhivarja. Predlog je bil s.prejet. V zvezi « item islklepom so že 7. marca na- mesto službe magistratnega koncipista — ki so njen piomovni razipis odložili na leto 1899 — raz- pisali začasno službo mestnega arhivarja. V koncqptu je Hribar ipripisal in trikrat podčrtal, naj se razpis objavi le »po jedenikrat«, očitno v želji, da bi Aškerca ubranili iprevdike kon- ikurence. Z lavkonsko iformulirano vlogo je Aškerc dne 17. marca 1898 iz Skal pri Velenju zaprosil za »razipisamo mesto. Razen njega je vložil ponovno prošnjo Eranc Smid, na novo pa se je priglasil ljubljanski trgovec Alojzij Lenček. Cim je raz- meroma ikratki rolk potekel, je Hribar takoj oddal prošnjo personalnemu in pravnemu od- seku ter v svojem predlogu dal prednost Aškercu, »ki si je s svojimi pesniškimi deli pri- dobil v našej literatuiri slavno ime iter si v jiarodu postavil monumentum aere perennius«. Odsek se je pridružil Hribarjevemu predlogu; na seji 7. junija 1698 je ta predlog brez težav prodrl in Aškerc je bil imenovan za začasnega mestnega arhivarja s prejemfci V. .činovnega iraareda. Na ustrezno Hribarjevo obvestilo z dne 10. junija je Aškerc že 23. junija iz Celja od- govoril, da ibo nastoipil — če ne bo ovir s stano- vanjem ali sicer — 30. junija. Obenem je pro- sil za lastno delovno solbo. Dne 1. julija je bil zaiprisežen in od 15. julija 1898 je dejansko opravljal arhivarslko silužtx>, le du je prve tri dni službovanja porabil za p.oit v Zagreb, kjer Sii je ogledal Zemaljski arliiv.^ Njegova začetna plača je bila 960 gld. ilelno. Po vsem povedanem Aškerčeva nastavitev ni šla povsem gladko. Konec leta 18% za leto 1897 predlagano mesto arhivarja — ne vemo, ali je bilo že tedaj namenjeno Aškercu — je padlo začasno v vodo in ile dejstvo, da za .koncipista ni bilo pravih (prosilcev, je Hribarju omogočilo, da je proti pičli polovici navizočih članov občin- skega sveta prodrl z začasnim mestom arhi- varja, medtem iko se je imenovanje koncipista odložilo. Šele ko je iprišlo tako daleč, je šla Aškerčeva namestitev gladkeje izpod rok. Leta 1898, iko je Aškerc nastopil svojo novo življenjsko pot Ikot mestni arhivar, je magistrat iravno dobil novo sejno dvorano, popolnoma re- ikonistruirano v secesijskem sloigu. Občinski svet je prav v izačetku tega leta pozdravljal »narod- no spravo«, ki resda ni dolgo trajala, se boril proti napadom nemškega časopisja, ki »na grd in perfiden način ipisari o Ljubljani in občin- skem svetu« in se delno v zvezi s tem zapletel v ikomSliikt z deželnim predsednikom, ki ga je svetovalec Plantan označil kot satrapa. Mesitna deputacija se je udeležila v Pragi Palackega slavnosti. Mestni svet se je boril za uporabo slovenščine na graškem višjem sodišču, za slo- vensko 'Univerzo ter imel žalno sejo za cesarico Eliza:beto, iki je umrla 'kot žrtev atentata. Ob koncu leta je župan Hribar lahko zaključil, da je v Avstriji le malo mest, ki bi se — mislil je na delavnost občinskega sveta — »mogla meriti z nami«.' V to, za tedanje razmere iziredno razgibano oikolje na eni strani in v iprecej togo uradniško okolje na druigi strani je prišel torej sredi leta 1898 Anton Aškerc, star 42 let, dokaj ro- bate narave in vajen doslej bolj dežele kot mesta. Preden se ozremo na njegovo dejavnost na novem službenem mestu, naj zaključimo še podatke o formalni iplati njegovega službenega irazmerja. Aškerčev položaj v uradniški lestvici se je 'kmalu nelkoliiko ziboljšal. Dne 30. dec. 1899 — Aškerc je bil med tem prekinil še zadnje for- malne vezi z duhovniškim poklicem in prenehal maševati — je občinsiki svet imenoval Antona Aškerca s 1. januarjem 1900 za definitivnega mestnega arhivarja extra statum s prejemki IV. činovnega razreda s tem, da se mu prizna 10 dotedanjih službenih let, če bi zaradi tega imenovanja izgubil svojo duhovniško potoj- 100 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA nino. — Leta il9>05 je žuipan ipoolal »Slovencu« uradni ipoipravek, ijk) ikaterem ni bila Aškercu zvišana plača za 500 gld iter mu ni bilo spregle- danih 10 islužbenih let, marveč se je Ašikerc iz lastnega nagiba odpovedal starostni dolkladi 200 kron, do 'katere je 1. januarja 1905 pridobil pra- vico. 'O tej stvari, iki ima najbrž neke zveze z duhovniško pokojinimo, za enkrat ni jasnejših podatkov. [Dejansko so v tabelaričnem pregledu mestnih uslužbencev iz lota 1906 navedli kot zadnje Ašikerčevo napredo'vanje 'tisto s 1. janu- arjem 1900. Dne 8. junija 1910 je Aškerc vložil prošnjo za upokojitev, ki jo je utemeljil iS tem, da iz- polni 15. julija t. 1. '22 službenih let, sklicujoč Be pri tem na nek dekret iz dne 9. maja 1908 št. 148 Pr., s 'katerim mu je bilo priznanih iz prejš- njega 'službovanja 10 let. Z dekretom z dne 1. decembra 1908 pa da je pridobil oravico do po'kojni.ne. Sicer ni dopolnil polne službene dobe 35 let, a 'ker je v 54. letu isvoie starosti, »zaradi raznih 'boleznij na živcih oslabel, 'd-a se mu nje- gova ifizična Ikonštituaija hujša od meseca do meseca«, prosi ea upokojitev s ipokojnino, ki ustreza '22 službeaiim letom. Proštnji je mestni fizik dr. Krajec pripisal, da Aškerc že več me- secev boleha za splošno nervioznostjo, v zadnjih mesecih pa je tudi splošno telesnO' osla'bel. Zdravil ga je primarij dr. Jenko. Vizrok sploš- nih 'bolezenisikih simptomov, da te 'poapnenie žil, kii je v teh letih 'neozdravljivo in ni pričakovati stalnega temeljitega oikirevanja. Hribar je jproš- njo priporočil in 'predlagal, naj 'bi se Aškercu priznalo če že ne 35, pa vsaj 30 službenih let. Zanimiva je utemeljitev tega predloiga: »Ko bi Antoin Aškerc pisal iza ikak narod, ki odloča sam svojo 'usodo ter razpolaga sam s svojimi finan- cijalnimi sredstvi, ni dvojbe, da bi se zanj skr- belo iz državne blagajne. Pri nas Slovencih tega seveda ni mogoče; zato imajo na mesto države pravzaprav stopiti samoupravna telesa.« V tem primeru pa pričakuje Hribar, da izipod Ašker- čevega peresa izide še marsikako pesniško in pisateljsko delo. O Aškerčevem uradnem ik)s1o- vanju pravi Hribar, da je ibilo vseskozi zado- voljivo. »'On je uredil mestni arhiv ter ga oskr- boval z največjo vnemo.« Omenja tudi dela, ki jih je Ašikerc lopravil, a o katerih se ob usta- novitvi arhivarsikega mesta niti mislilo ni, 'pri čemer je miišljena zlasti knjižnica, iki ob času tega 'poročila 'olbsega že čez 5000 zvezkov. Za Aškerčevega naslednika predvideva Hribar »dr. Niika Zupanica, Slovenca, iki je sedaj zapo- slen v vseučiliščni knjižnici v Belem gradu.« 3. septembra 1910 pa je Aš'kerc svojo prošnjo za uipokojitev umaknil, češ da se mu je zdravje zadnje tedne indkoliko z'boljšalo. Ali igre pri tej prošnji res le za izdravstvene vzroke in ali ne gre za Aškerčevo negotovost v času, Iko je šlo Hribarjevo županovanje zaradi ikonflilktov z avstrijs^ko vlado v zvezi s septembrskimi do- godki leta 1908 h ikraju, še ni moči določno trditi. Taiko je Aškerc ostal mestni arhivar do svoje smrti. Aškerc je začel svoje službovanje na Magi- stratu v itemačnii sobi ipod Gradom (danes št. 29, arhivsko iskladišče), kjer je bil »zrak pod vsa- koj kritiikoj slab in zdravju človeškemiu narav- nost poguben«. Zračiti ni m-o-gel, 'kajti pod ■dknom je bila greznica. V sobi se je valjala inajraizlionejša rojMitija, »n. pr. stara zagrinjala, cela Ikolokciija anitifovaričinih ti'čn:i!ko'v, 'bobni ter še nekaj brezimnih rečij, po katerih se samo prah nabira, iki so same na sebi perele in trhle in samo kužijo zrak.« Dotlej menda niti nihče pomislil ni na ito, da bi bilo treba v arhivu bri- sati prah in Aškerc se je moral takoj spočetka potegnili tudi za to, da bi mu kdo vsak dan obri- sal prah z mize in stolov in da bi mu vsaj 2 krat •na teden pometali 'tla. S svojimi predlogi za izboljšavo je Aškerc proidrl vsaj toliko, da je dobil — umivalnik in pljuvalniik. Vse to nazorno (kaže, v feaiko težavnih delovnih 'po'gojih je Aškerc začel s svojim arliivarskim delom. Kljub Hribarjevemu zelo uvidevnemu odinosu do' vred- nosti mestnega arhiva, so vendar na magistratu glede hrambe airhiiva vladali očitaio kaj primi- tivni nazori. V teku let so se opisane razmere v marsičem z,boljiša'le. Aškerc je dobil primernejšo sobo (sedaj št. 18, arhivsko S'kladišče reigistraturnjh indeksov). Toida da mu tudi pozneje ni bilo mehko postlano, priča dejstvo, da še v zadnjih letih 'Službovanja mi prodrl s prošnjo, da bi mu doidelili slugo za težja dela. V vsej idobi Aškerčevega služibovanja je bil mestni arhiv še primeroma tnajhen, vseibo'val Aškerčev kip, delo L. (Dolinarja, kupljen s sklepom seje 12. IX. 191i2 101 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO (pa je že vsaj v glavnem vse dragocenejše sta- rejše gradivo. Sam Ašikerc navaja kmalu po svojem nasitotpu, da je arhivsikd material sprav- ljen na treh stelažah v arhiviskd sobi in na eni stelaži v predsobi, torej na štirih velikih ste- lažah. Slo je za Tdkopisne (knjige dn za pičlih 200 fasoiklov. Obseg arhiva v tej dobi gotovo ni bil večji Ikot 'kalkih 80 dolžinskih metrov, kar je bilo v primeri s 3000 dolžinskimi metri, ki jih obsega današnji Mestni arhiv, pač primero- ma skromen oibseg, vendar ne talko skromen, da Aškerca ne bi bil mogel zaposliti. Dejansko je Aškerc v njem za vseh 14 let delovanja našel dovolj hvaležno delovno področje, ki se je v tefcu časa razširilo še na druge panoge delo- vanja. Aškerc je svojo službo že od vsega začetka jemal resno. Tatoj se je olborožil s tedanjimi arhivskimi priročniiki (Holtzinger, Helfert). Nje- gov ogled iZemaljskega arhiva v Zagrebu kaže prav talko, da je nastopil službo v Ljubljani z resnimi nameni. Za strdkovne nasvete je biil dostopen. Kmalu po nastopu službe je stopil v stik z dvema tedanjima avtoritetama za zadeve mestnega arhiva, izgodovinarjema P. ipl. Radic- sem in Virhovcem ter postavljal fascikle po nju- nih navodilih. Pozneje bomo ugotovili, da se pa vseh »strolkovnih« nasvetov ik sreči le ni držal. Taikoj ispočetka je postavil načelo ločitve arhiva od registrature in to v bistvu dosegel. Sklicujoč se na znanstveno literaturo, si je Aškerc postavil v svoj program nalogo, arhiv urediti, hraniti in napraviti uporabnega. Piri tem se je že tedaj odločil, da bo k arhivsliemu gra- divu izdeloval kartoteke. 'Naslednji pregled Aškerčeve dejavnosti nam bo pokazal, da ne gre za neko nesistematično amaterstvo, marveč da gre vseskozi za stro- kovno delo vsaj na nivoju tedanje dobe. Zato za nas pregled tega dela ne tvori nikako pa- berkovanje (kuriozitet o nepesniškem delovanju nekega pesnika, marveč v prvi vrsti prispeveli k zgodovini slovenske arhivistike in njene me- todologije. Zato se tudi ne omejujemo le na prikaz Aškerčevega dela v arhivu, marveč želi- mo njegovo dejavnost tudi kritično oceniti s stališča arhivistične vede. Smatramo, da je tak pogled na Aškerčevo delo tudi njemu samemu najpravičnefši, ker mu s tem priznavamo stro- kovni značaj in strokovno raven njegovega arhivarskega dela. Aškerc se je dobro zavedal, da ga v arhivu oalka ogromno drfo in navedel je Radicsevo mnenje, da si arhiva ne upa urediti v 10 letih. >Delo bo talko počasi napredovalo, da arhivar ne bo imel ročno kaj .pokazati, kaj je sploh že storil«. Ko/kor običajno, se je tudd Ašikercu postav- ljal v prvi vrsti problem, kako bo. uiredil arhiv. Kakor vsak tedanji arhivar je tudi on nihail med dvema skrajnostima: ohraniti oz. rekon- struirati prvotno ureditev ali pa uvesti novo. Zda se, da sta mu že Radics in Vrhovec predla- gala neko temeljitejšo .preureditev ali pa je od drugod dobil misel, da bi morali biti »po znan- Aškerčeva prošnja za službo mesliiega arhivarja stvenih načelih tudi vsi akti v omenjenih 173 fasciklih urejeni ipo kronološkem redu.« Ta formulacija je kajpada zelo dvoumna in ni jasno, ali si je predstavljali, da bi moral vse aktovislko gradivo urediti kronološko, ali .pa je hotel kronološko urediti vsebino vsakega fasci- kla za sebe. Uresničenje prve možnosti bi po- vzročilo arhivu nepopravljivo škodo, medtem ko bi bila druga možnost z nekimi bistvenimi omejitvami za silo sprejemljiva. K sreči ni opa- ziti, da bi bil Aškerc v praiksi izvedel to krono- loško ureditev, ki pri aktovskem gradivu, vlo- ženem po registiratumem planu, nikakor ne sme biti osnovni princip ureditve. Se veliko večja sreča za mestni arhiv pa je, da Aškerc tudi ni nasedel Komatarjevim predlogom za ureditev arhiva. Komatar je v svojem članku o Mestnem arhivu obžaloval, da se Aškerc »ne more odločiti za razdelitev arhiva po posamez- nih tvarinah, kar je edino pravilna pot pri raz- vrstitvi takih arhivov«. Zato je Komatar sam objavil »ighemo, kako si zamišlja vzorno ure- ditev mestnega in podobnih arhivo.v«. Ce bi bil Aškerc ravnal po Komatarjevih predlogih, bi bil morali celotno gradivo na novo preurediti po vsebini, .kar bi pomenilo razbiti vso sta.ro ure- ditev in popolnioma onemogočiti uporaibo starih protolkolov in indeksov. Ne glede na to pa čista razdelitev aktovskega gradiva p-o vsebini prak- tično ni izvedljiva, ker se posamezni akti ne tičejo vedno le enega predmeta. Res pa je, da je bil tak način urejanja tedaj ponekod v modi, toda njegove if)Osledice .so se praktično občutile n. pr. pri stanovskem arhivu, ki je postal žrtev takega »urejevanja«. To je napravilo ogromno škode, zahtevalo ogromno dela in povzročilo, da se cela vrsta važnih aktov sploh ni mogla najti. Sele v novejšem času je bil stanovski arhiv — morda s še večjiipi napori •— vrnjen v staro stanje, a 'posledice jazbijanja po mate- 102 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA riji se ikljub temu niso dale popolnoma odstra- niti. Ašlkeroa je Komatarjev plan zelo razjezil. Najbrž ga je v prvi vrsti zbodlo, da miu hoče nekdo nenaprošen isegati v interno' delovno pod- ročje lin mu pred javnostjo kot nekakemu dile- tantu soliti pamet. Zato je sprva protestiral, da je Komatar svoj načrt od mjega preplooikal, pozneje pa je točneje in pravičneje zapisal, da je Komatar svoj načrt napra/vil na podlagi Aškerčevih izpiskov, ki si jih je izposodil iz airihiva. Ašikerc tedaj še ni mogel vedeti, da se bo ta, tedaj moderni način urejanja arhivalij po vsebini, kalkor ga je predlagal Komatar, izikazal za popolnoma zgrešenega, sicer bi bil mogel Komatarja najbolj upravičeno zavrniti tudi ,s te, strokovno arhivistiione plati. Danes pa lahko Aškercu v prid ugotovimo, da se ni rav- lual ne po kronološkem, ne po vsebimakem prin- cipu ter da aktovskega arhiva dejansko ni bistveno preurejal, marveč se je držal stare ureditve in s tem ostal pri principu, ki je danes v polni meri uveljavljen. Tako je Aškerc urejal arhiv v bistvu le to- liko, da je upostavljal prvotni red, kjer je bilo očitno poitrebno, n. pr. pri zapisnikih mestnega sveta. Žal pa pri tem ni bil popolnoma dosledem. Taiko že nekatere rokapiane knjige niso bile po- vsem pravilno razvrščene, še bolj občutno pa je bilo to pri aktih iz začetka 19. stol. Te akte je že ipred Aškercem v rapidnem tempu neko- liko urejeval Radics, ki jc oliranil ali pa napravil neke fascikle, ki nimajo s prvotno ureditvijo registrature nikaike podobnosti. Te Radicseve iiaipake Aškerc ni popravil. Za to težavno ope- racijo smo se odločili šele v zadnjem času, kar je seveda zelo tvegano dejanje potem, ko so se arhivalije že uporabljale in citirale; zaito je bila ta korektura le delno izvedljiva. Bolje bi bilo, če bi bilo to delo opravljeno že pred nekaj desetletji. iPo vsem povedanem bi moigli oceno Aškerče- vega della iglede urejanja arhivalij povzeti ta- kole: Zavestno alli zaradi pomanljkanja časa se je Aškerc pravilno izognil m aus t rezin emu vna- šanju kronološke ali >stvairne ureditve v arhiv- ski material, nekoliko premalo dosledno pa je izvedel rdkonstrukcije originalne ureditve, mar- več je delno ohranil zadnjo ureditev, ki se ni več popolnoma ujemala s prvotno. To pa je vsekakor daleč manjša hiba. Ze kmalu se je Aškercu postavil tudi pro- blem škartiranlja, kot običajno seveda — zaradi .pomanjkanja prostora. Toda pri štirih palicah starega arhivskega materiala (ves material je bil iiz časov pred sredo 19. stol.) škartiranje na- čeloma sploh ne bi smelo priti v poštev. Sama ideja škartiranja torej ni bila ravino najboljša. Pač pa se je Aškerc, čeprav je bil šele zelo kratek čas v službi, vprašanja tehmdke škarti- ranja lotil popolnoma pravilno: predlagal je uistanovitev komisije (Radics, Vrhovec in en preizkušen uradnik registrature). Škartiranja se torej ni lotil na lastno ipest, marveč je zahteval pristanek mestne uprave in sodelovanje stro- kovne komisije. Vse kaže, da do izvedbe tega predloga ni prišlo in gotovo je tako bolje, ne le ker materiali sam ni bil prikladen za škarti- rainje, marveč posebej še zato, ker tudi predla- gana komisija (čeprav formalno pravilna) na- logi najbrž ne hi bila kos. Škartiranje je še danes zelo sporen problem in se pri njem rade dogajajo zelo grobe napake. — S predlogom o škartiranju se je torej Aškerc sicer nekoliiko prena.glil, mjegov postopek pa je bil vseskozi pravilen in tako ni prišlo do nikaike škode. Na drugi strani pa je Aškerc skrbel tudi za nov dotolk arhivalij. Po tedanjem pojmova- inju arhivar^kega iposla ni šlo pri tem toliko za redno prevzemaiuje arhivalij iz registrature, ko- likor za pridobivanje razmeroma starejših do- kumentov, pri katerih je bila zgodovinska vred- nost že očitna, medtem ko danes arhiv v prvi vrsti isikubi za novejši material, ki ga nadzoruje lin v primeru ogroženosti prevzema, čeprav bo izrazitejšo ihdstorično vrednost šele pridobil. Največjo uslugo za Mestni arhiv si je Aškerc gotovo pridobil s tem, da je organiziral pre- vzem starih zapisnikov mestnega sveta. Mestni arhiv je imel dotlej le nekaj starejših letnikov, katerih nadaljevanje pa je hranilo deželno so- dišče. Julija 1904 je koncipiral ustrezni predlog in dobro leto pozneje je zaijjismike prevzel. Morda je prišla iniciativa za ta prevzem od dru- god, vsekakor pa je Aškerc pravilno izvedel prevzem in zagotovil Mestnemu arliivu komple- tiranje najdragocenejše serije. iSicer se je Aškerčeva akcesijska služba ome- jevala bolj na drobne pridobitve, pri čemer pa Nekdanja Aškerčeva pisarna napraviti uporabnim«. Predvsem je že v za- četku svojega službovanja sestavil splošni kata- log mestnega arhiva, _ki ga je po potrebi sproti dopolnjeval. Ta »Splošni katalog« je v bistvu nekalk sumarni inventar, iki po zaporednih šte- vilkah navaja naslove oz. značaj posameznih arhivisikih enot. -Napalka tega kataloga je v ne- ustrezni numeraciji. Aškerc je svojo numera- cijo 'Opravil brez prekinitve od številke 1—305, pri tem pa nelkaj enot iz francoske dobe delno izdvojil in navedel brez numeraoije. Pri nu- meriranju se je držal ne povsem ustrezinega ireda ureditve, pomešal nekatere sestavne dele registratur med rokoipisne knjige in si s tekočo numeraoijo, ki se ni ozirala na serije, zaprl fK>t za dopolnjevanje vpisov. To se mu je mašče- valo, ko je leta 1905 prevzel nadaljevanje zapis- nikov mestnega sveta, kd bi se morali vnesti pod št. 179 in dalje, pa je imel te številke že zasedene. Zato je te knjige navedel le v opombi brez numeracije. Zaradi teh hib, iki so ob na- daljnjem prevzemu gradiva postale še bolj očitne, je Aškerčeva numeracija že kmalu izgu- bila praktični pomen in je Aškerčev katalog obdržal le neko kontrolno in historično vred- nost, kajti ni bil zasnovan perspektivno in ga ni bilo moči nadaljevati. Svoj čas pa je kot ne- kaka kombinacija akcesijske knjige in inven- tarja nedvomno dobro služIl, po svoji zamisli pa igotovo ni bil nič Slabši od marsikaterega novejšega iposkusa inventarizacije. Medtem iko katalog po svoji enostavnosti ni zahteval kakih posebnih naporov in dolgotraj- nega dela, je Aškerc največ truda vložil v se- stavo kartotečnih indeksov. Sama zamisel je bila nedvomno pravilna. V njej prihaja do iz- raza edino pravilni način za evidenco arhivalij, po katerem ostanejo dokumeniti na svojih prvot- nih mestih, abecedni ali smiselni red pa se ustvari s pomočjo posebnih kratkih izpiskov, ki jih je m'OČi prosto razporediti. Aškerc sii je na- bavil posebne, razmeronia velike kartotečne liste; pri izbiri njihove oblike .sta po Ašikerčevili navedbah sodelovala Radics in Vrhovec. Eno serijo teh listkov ije napravil Aškerc sumarno po fasciklih, drugo serijo pa je izdeloval de- tajlno od aikta do akta. Celotnega dela, ki je dejainsko že tedaj presegalo moči posameznika, ni niikdar dovršil, tako da ležijo njegovi listki še danes deloma po vrstnem redu, kakor jih je izipisoval. Ce bi bil mogel Aškerc svoje delo dokončati, bi bil Mestni arhiv dobil za tedanje irazmere dokaj moderen in edinstven pripomo- ček. Po njegovi smrti se nadaljevanja ni nihče več lotil, razen kolikor je Fabjančič vnesel še nekoliko listkov. Danes, ko je delo ležalo pre- kinjeno že več kot 40 let, ga v isti zasnovi ne kaže več nadaljevati, ker bi ga bilo treba vskla- diti z modemejšimii zahtevami in met<;xlami. Vendar se Aškerčevo delo tu in tam še tlanes potrebuje. Detajlno kairtoteko si je Aškerc zamislil kot imensiko in stvarno, pri čemer je hotel najbrž na ikoncu vse listke urediti po abecedi, kair pa ni izvedeno. Izibira gesel za te listke se Aškercu ni ravno najbolje posrečila. Običajno se je ome- jeval na to, da je vsakemu aktu napravil eno geslo, in to tudi ne vedno najbolj tipično, med- tem ko more taka kartateka priti do prave ve- ljave le olb uporabi vseh v pošte v prihajajočih gesel. Ta hiba Aškerčeve kartoteke pa je pri vseh abecednih kartotekah s stvarnimi gesli ne- izogibna. Aškerčev poskus stvarne kartoteke je šolski primer, da je taka kartoteka izvedljiva le v sistematični obliki in s temu primerno izbiro gesel. Tudi pri izboru imen za imensko karto- teto je Aškerc nihal med izbiro najvažnejših in manj važnih imen, medtem ko more taka kar- totelka praktično v celoti služiti le, če upošteva prav vsa imena. — Prav izdelava osebnih in stvarnih kartotek je v arhivski metodologiji eno najtežjih vprašanj, ki še danes ni dokončno Tešeno lin pri katerem je prišlo do uporabe za- htevnih modernih metod, medtem ko podobnih poskusov kot je Aškerčev tudi danes ne manjka. Pripombe o hibah Aškerčeve kartoteke in o njeni zamisli gredo torej na rovaš izbrane me- tode, ki je bila pač svoje dni v veljavi, ne pa toliko na sam način Aškerčevega dela, ki mu 104 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRA JEVNO ZGODOVINO KRONIKA vestnosti, priKadevamja in ddkaj primerne pre- soje gradiva ne gre odrekati. Vsaka stvarna, zlasiti pa alfai>etska kartoteka je več aili manj izpostavljena močno subjektivni presoji, pri Aškerčevi kartoteki pa je zainimivo tudi to, da je vam jo tudi sioer tu in tam vnašal subjektivne momente, kodikor je z vpisanimi podatki ipolemizirail, jih ironiiziral in k njim zavzemal stališče. Včasih se je omejil le na vprašaje in klicaje, tako n. pr. ob prepovedi knjige Veszipremskeiga škofa kot veri sovražne, na drugi strani pa je svoje soglasje s prepo- vedjo Miklavževih obhodov prav tako izrazil s klicajem. Tu in tam je izpisku dostavljal kak ironičen komentar, tako neki kupni pogodbi župnilka Klinca besedico: Weltereiigniss! Poseb- no pa so ga včasih razjezili kalki bombastični naslovi, alasti kadar je šlo za plemstvo. Ko je naipravil listek aa odredbo o plemiških naslovih, je pristavil: grossartig! Weltbistoraisohe, epo- chale, weltersohiitternde VerfUgungen! (Včasih je dal svoji jezi duška celo na samih arhiva- lijah: Ob nekem naslovu, ki je v starem stilu vseboval ipodvojeno naslovitev Frau Frau, je Aškerc pripisal še celo vrsto »Frau«). Ob vicedomovih napotlkdih, ki so v 1. polov. 18. stol. prihaljali na Magistrat vsako leto v zvezi s pravilnim izvajanjem volitev, mu je odpor do teh baročnih dopisov postopoma nara- ščal: Ko je prvič naletel na tak napotek, ga je še mirno registriral, ob drugem je pri omemba zanikrnega igos'podarstva že pristavil vprašaj, pozneje pa se ije omejeval na takele izpiske: Aškerčevo poročilo o stanju t arhivu »Stare vicedomove jeremijade«, »vicedomove pridige gl. vicedomove jeremijade«, »Stara dol- gočasna pesem o korupciji pri volitvah«, »Vice- dom»b«ove jeremijade in kapucinade — že spet!« in pod. Je to Aškerčevo jezo povečala morda kaka asociacija na razmerije tedanje mestne uprave do deželne vlade? Včasih pa se ni omejeval le na norčevanje,, marveč je is svojimi arhrvalijami že kar polemi- ziral. Ob pre,povedi sečnje smrekovih vršičkov za igostilniške izvesike je pripisal: »iDostavek arhivarjev: Zalkaj se pa sekanje takozvainih (ne- potrebnih) božičnih dreves ni prepovedalo?« In k nekemu oklicu v slovenskem jeziku je pri- stavil: nt. j. v neki barbarski dialektni brozgi, da se Bogu usmili!« Včasih pa je kak zapisek izzval tudi njegovo zadovoljstvo. Prepovedi dajanja posojil mlado- letnikom je pripisal: i»Biravo! Nur nioht pum- pen!« Ob prepovedi sekanja lip in brez za pro- cesijo rešnjega telesa je pristavil svoje mnenje: »Zdrava prepoved!« in ko je bral o nekom, ki je leta 1810 govoril kmetom, da jim ni treba tlake opravljati, je pripomnil, da je bil to »pa- meten človek«. Tudi sicer je Aškerc izkoristil kako prilož- nost, da svoje izpiske komentira. Ko je zapisal, da je vožnja iz Zaloga v Sisek in nazaj trajala 14 dni, je nekdanjim potnikom voščil dobro zaibavo! Pri neki resoluciji iz leta 1604 je pri- pisal, da je brez pomena, a se je pri tej oceni vendarle nekoliko 'zmotil. Tu in tam pa je kako priipombo napisal tudi z zgodovinsikega stališča, n. pr. o lokalizaciji starega Turna v Tivoliju, o izvoru besede goldinar, o iznačaju metliškega starešine in pod. Ob pisanju kartotek, ki jih je spočetka se- stavljal nemški, potem pa slovenski, se torej Aškerc ni mogel vedno vživeti v vlogo nepri- zadetega opazovalca. Kakor je kot pesnik gle- dal historične motive s svojega staEšča, tako se tudi ob arhivaUjah ni mogei vzdržati, da ne bi iponekod ipovedal tudi svoje mnenje. Vendar se je to dogajalo 'bolj redko, tako da je ogrom- na večina kartotečnih listov popolnoma suho- parno sestavljenih, in se zdi, da je Ašikerc svo- jemu mišljenju dajal duška le v nekaterih časovnih razdobjih svojega dela. Svojega arhivairskega dela pa ni omejil le na prvotno zastavljene cilje, marveč je začel tudi objavljati gradivo, ki ga je pri delu našel in ki je v njem vzbudilo zanimanje. V času, ko so se Slovenci morali še bariti za priznanje slo- venščine kot uradnega jezika in ko so se v duhu tedanje dobe morali sklicevati tudi na historične pravice, so tudi Aškerčevo zanimanje naravno vzbudili zilaisti slovensko pisani akti in razglasi.* Pri objavlljanju arhivalij se Aškerc ni spuščal v obsežnejša historična razglabljanja in se je omejeval na ikrajiše objave. O kaki širši, historično zasnovani znamstveni publika- ciji virov za zgodovino mesta seveda ni bilo govora. S tem so v bistvu prikazane osnovne poteze Aškerčevega arhivarskega dela v ožjem pomenu 105 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO besede: Aškerc je dejansko pravilno doumel bistvo svojega arhivarskega dela in ga je v tisti meri, kolikor je bilo tedaj mogoče, oprav- ljal v vseh panogah arhivistične dejavnosti od urejanja, prevzema in hrambe arhivalij, preko njihovega evidentirainija do objavljanja gradiva. Aškerc pa se ni omejeval Je na to delo. Ze kmalu je njegovo drugo torišče dela postala tudi magistralna knijižnica. Ze 5. marca 1901 je podal »Izvestje o magistratni iknjižnici«, ki je tedaj ipo njegovi prvi ureditvi obsegala nad 600 raziličnih knjig in brošur. V času poročila je sestavljal sistematični katalog. Ce je, kot ome- njeno, Hribar 9 let pozneje navedel, da obsega knjižnica nad 5000 knjig, je bil to vsekakor lep napredek. Ze leta 1903, če že ne prej, sta Hribar in Aškerc začela misliti tudi že na Mestni muzej, vendar je bila pot do uresničenja tega načrta še dolga in Aškerc Mestnega muzeja ni več dočakal. Nekateri akti, ki so se ohranili v Tegistraturi, pa pričajo tudi o tem, da je postal Aškerc de- jansko nekalk splošni Hribarjev kulturni refe- rent, ki je včasih na lastno, ipobudo, včasih pa po službenem nalogu dajal irazna mnenja in predloge. iPri tem je značilen njegov osebni stil, kd se je le redkokdaj umaknil neosebnemu stilu uradnega poslovanja. Primer Elzejeve ulice je značilen ne le po načinu Aškerčevega utemelje- vanja, marveč tudi po tem, da se je ob tej pri- ložnosti polkazala razlika v kriterijih, po kate- a-ih sta Hribar in Aškerc 'ocenjevala Elzejevo delo. lOba sta priznavalla, da gre predvsem za usluge pri raziskovanju slovenskega protestan- tizma. Toda Aškerc je videl tu v prvi vrsti lite- rarno zgodovino in protestaintizem, Hribar .pa je v prvi ivrsti videl dejstvo, da gre za Nemca, ki piše nemški. Zato pa sta se ujemala v vrsti drugih vprašaTij, od katerih vprašanje pravil- nosti slovenskih napisov na izveskih pod- jetij gotovo ni brez zanimivosti, čeprav zadeve okrog zobarja'^ danes že ne moremo brati, ne da bi jo gledali tudi nekoliko s humoristične plati. Raznolika Aškerčeva službena dejavnost po- leg arhivarske v podrobnostih ne sodi v koncept tega članka, zaslužila pa bi prav tako, da jo kdo obdela. * Mnenje, da bi bil Aškerc kot mestni arhivar užival sinekuro, je bilo že ponovno zavračano in zavrnjeno. Zgoraj navedena dejstva nas mo- rajo potrditi v prepričanju, da Aškerc kot arhi- var ni le delal z dobro voljo, marveč da je pri tem delu tudi 'pokazal svoje siposobnosti in da moramo njegovo delo ocenjevati kot .resno stro- kovno delo. Ce je pri nijem marsikaj zastare- lega, je to le ]>osledica dejstva, da se tudi arhivi in arhivistika razvijajo, da .pa zaradi tega že opravljeno delo ne izgublja na svoji ceni, marveč da vedtto tvori podlago za nova in sodobnejša dela. Vrednost Aškerčevega delo- vanja ipa je tudi v tem, da tvori zarodek tudi poznejši širše zasnovani kulturni dejavnosti mestne uprave. Drugo vprašanje je, ali je poklicno arhivar- sko delo Aškerca v celoti zadovoljevalo. Na osnovi razpoložljivega gradiva moremo pač reči, da ga je z vestnostjo in zanimanjem ■opravljal, sicer se pa zdi, da sta bila Aškere-pesnik in Aškerc-arhivar vendarle v marsičem dve osebi, ki pa ju je družil skupen temperament. Zna- čilno je v tej zvezi dejstvo, ida d'Oslej menda o n.dbeni Aškerčevi pesmi ne bi m.0(gli trditi, da bi bil njen m'Otiv neposredno inspiTiran iz bo- gate množine komkretnih podatkov, s katerimi se je Aškerc srečeval pri svojem anhivarskem poslu. V času, ko je deloval v Mestnem arhivu, je Aškerčeva pesniška sila močno .pojemaila. V istem času pa si je — morda nevede — pridobil še drugo, čeprav skromnejšo zaslugo. Našim zgodovinarjem in posebej arhivarjem bo ostal v ispominu ne le kot prvi ljubljanski mestni arhivar, marveč tudi kot prvi slovenski poklicni arhivar sploh, ki je predstavljal talko rekoč prvo epoho rednega, poklicnega arhivarskega dela pri nas. Obenem je Aškerc za Kukuljevi- oem drugi jugoslovanski poklicni arhivar in v splošnem pregledu o .razvoju ijugoslovanskih arhivov, ki smo ga izdali v fjancoskem jeziku, po vsej pravici nastopa v prvi jug.oslovanski trojici arhivarjev: Kukuljevič, Aškerc, Gavri- lovič. (Kot 'prvi privatni airhivar pa nast.opa kakih sto let prej naš drugi juibdlant — Anton Linhart.) iNe le s svojim pesniškim delom, tudi v Mest- nem arhivu ljubljanskem si je Aškerc postavil spomenik, imanj viden in vse premalo cenjen, a vendar tudi — trajen. Toda medtem ko je bil priznanja za svoje pesniško delo deležen v pre- cejišniji meri že v času svojega življenja, dajemo njegovemu arhivarskemu delu priznanje šele dolgo .jM> njegovi smrti. opom.be Da ne hi teksta obremenjevali z nepreglednim navajanjem virov, združujemo spodaj celotno .dokumentacijo o Aškerče- vem službovanju in delovanju na ljubljanskem magistratu v enojen seznam. Opombe se omejujejo le na drugo doku- mentacijo, 1. God III/49 fol. 237 ss. — 2. Boršn-ik, Aškerc 182. — 3. God 111/50, 51 passim. — 4. Aškerčeve objaTe gradiva so navedene v £oršaik, AB. — 5. Nekaj prumerov tega Ašker- čevega delovanja je pripravil za objavo prof. dr. R. Mole. LITERATURA M. .Boršnik Škerlak, Aškerc, življenje in delo. Ljubljana t najdenih reverzih. (Razen dveh so bili 1. 1935 vsi tii akti j dvignjeni za kulturni oddelek. Medlem ko so se nekateri dvigu eni akti našli in so navedeni med ostaliiimi pod II-VII, ; se tu navedeni doslej niso našli. Delno jih bo moči postopno , dopolniti s prerpasi prof. dr. R. Molela. PniJpomniti je treba, da so bili doslej menda zaradi »preglednosti« razni Ašker- čevi akti izločeni iz registratur rim delno zbrani v raznih mapah, vendar ne popolno niti dosledno. Taka praksa po- sebnih izločenih >zbirk< se v arhivih .redkokdaj obnese in pra\iiiloma nasprotuje pravilom arhivistike, ker se večkrat doseže ravino nasprotni učinek: stvari se izgube, zaleže in njihova najdba je otežena. To se je ^okaza.lo tudi v tem primeru, ko (nam je prav ta .^zbirka« povzročala naijvečje ; težave pri ugotavljanju aktov in nam je močno otoževa.ia preglednost. Zato so vsi ohranjeni akti pravkar vrnjeni na prvotno mesto (iin 'je za njihovo najdbo sestavljen ta indeks.. — Ob podrobnem urejanju Tegistrature se bo gotovo naš'o še večje število Aškerčevih aktorv. Ifudeks se bo po potrebi ^ tekoče dopolnjeval v evidenčnem oddelku arhiva. 107