458 Dr. Simon Subic: Občui potopi starih in novih dnij Občni potopi starih in novih dnij. Spisal dr. Simon Subic, profesor na vseučilišči v Gradci. veto pismo in povesti mnogoterih starih ljudstev nam pripovedujejo o nekem občnem potopu take moči in take obšir-nosti, da bi mu skoraj ne bilo verjeti, ako bi se ne ujemale čudovite pripovesti o njem. Ker v tistih starodavnih časih ljudje še niso poznali vseh dežel naše zemlje, menili so, da je vsa zemlja potopljena videči, da je vsa njih okolica pod vodo. Od tega mnenja prihaja tudi ime: »vesoljni potop«. Geologi, kateri se pečajo s spoznavanjem in preiskovanjem skorje zemlje naše in njenih izprememb po notranjem in zunanjem obrazu, držali so se dolgo časa tistih mislij, da bi bile v teku brezštevilnih stoletij ponavljale se po zemlji grozovite prekucije, pred katerimi je vse, kar raste in živi, hipoma ginilo. Ko se je zopet pomirilo površje suhe zemlje, tedaj je po takih mislih nastopalo novo in precej izpre-menjeno rastlinsko in živalsko stvarjenje. V zadnjih časih pa so se prirodoznanci največ odpovedali tem mislim ter se spoznavajo zdaj k drugi veri trdeč, da niso nikdar na zemlji izpremembe hipoma nastopale, ampak da se je kakor še dandenašnji pred našimi očmi vse sčasoma izpreminjalo po zemeljskem površji. Kakor razlaga Charles Lyell v svoji leta 1830. na svetlo dani knjigi (»Principles ofgeologv«), dosegla je zemlja sedanje rastlinske in živalske oblike svoje s počasnim in mirnim razvijanjem ne pa s hipnimi prekucijami. Cas mu pomaga razlagati vse — kakor pozneje Darwinu — kar se je kdaj preobličilo med stvarmi na zemlji. Katera teh mislij resnici bolje ugaja, tega tukaj ne bodemo določevali, veliko pa ne bomo zadeli v stran, ako si posnamemo obraz zemeljskih dogodeb po tistih izpremembah, katere nam kaže zanesljiva zgodovina; in ta zgodovinski obraz nam ne izkazuje samo polagoma nastopajočih izprememb, ampak po nekoliko, akoravno redkeje, hipoma in nenadno naključene prekucije. Ako smemo zaupati zdravim očem, moramo sem prištevati strašne viharje po morji in po suhem in vulkanske moči, katere so n. pr. v Ameriki hipoma vzdignile iz ravnine hrib imenovan Popoka-tepetel - če se ne motim — kakor nam pripoveduje Aleksander Hum-boldt v svojem »Kosmosu«, — ali potres zemlje, kakor je bil tisti Strašanski potres, ki je hipoma razdejal mesto Lisabon; — vse te in Dr. Simon Švtb;: Občni pitipi starih iu novih duij. 459 druge dogodbe te vrste se morajo prikladati onim nenadnim silovitim prekucijam, katere delajo še celo v prekratkih zgodovinskih dneh hipno izpremembo po zemlji. Iz tega, da take hipoma nastopajoče prekucije ne obsezajo vsega zemeljskega površja, ampak tukaj in tamkaj kakšen mal kos zemlje, iz tega ni pripuščeno sklepati, da bi v prazgodovinskih časih ne bile sezale veliko veliko dalje krog sebe. Takrat, ko še zemeljsko površje ni bilo toliko utrjeno in ko notranje moči pod šibko skorjo naše zemlje niso bile toliko ukročene, raztezale so grozovite prekucije lože sile svoje dalje po okolici. Kaj tacega se je pokazalo še celo 1. 1883. pri Krakatavski prekuciji, katero si hočemo posebno vzeti v spomin; segla je tako daleč na okrog, da se je čutila krog in krog sveta! — Pri tem pa ni pozabiti, da je treba poročila iz starodavnih časov, kar se tiče razširjevanja kake prikazni po svetu na okoli, drugače ceniti kakor dandanes, ker ljudstva takrat še niso poznala vseh krajev in dežel na zemlji in so rada sodila po tem, kar se je dogajalo po znanih njih okolicah, češ, da se to godi po vsem svetu. Z ozirom na omenjene nenadne prigodbe in strahovite prekucije tudi nobena denašnja znanost nima pravice upirati se in tajiti izpre-memb na hip, ker ne poznamo še korenin tistega pripravljanja, iz katerega se za nas nepripravljene vzdigujejo viharji po morji in po suhem, ognjebluvni prikazi in potresi, ter sodimo, da je ta ali ona prikazen stopila nenadno in hipoma na dan. Ne poznamo pa tudi ne mej tistih močij ali sil, katere ženo take prekucije pred seboj, tedaj nam dozdaj ni mogoče poprej presoditi, ali utegnejo nastopiti take izpremembe tako nenadno in tako silno, da bi poškodovale človeške naselitve in celo trdna tla zemlje, na kateri prebivamo. Torej nobena denašnja znanost in učenost ne more reči, da bi v nekdanjih starodavnih časih ne bile dogajale se nenadne dogodbe kakor kakšni občni potop, kateri je na široko pokončal vse, kar je človeku k življenju potrebnega. Torej tiste pripovesti o silovitih izpremembah, razširjene med toliko ljudstev od prazgodovinskih časov do nas, nadomeščujejo skrivnega in svarilnega preroka, kateri nas opominja, da se tudi na trdna tla naše zemlje ni zanašati, da bi se kdaj ne odprla in ne pogoltnila, kar je človek s trudom in potom obraza svojega postavil si stanišč po večjih in manjših naselitvah. Meseca avgusta leta 1883. zgodil se je na Sundaških otokih tako veličansk občni potop, da ga po resnem razsojanji smemo primerjati z vesoljnim potopom starega zakona; potop's tako grozovitimi pre-kucijami, da so po mnogih otocih in po primorskih okrajinah vsi ljudje do zadnjega poginili. Od tega silovitega potopa, ki je tako 460 Dr. Simon Šubic: Občni potopi starih in novih dnij. osupnil ljudi, da ni bilo misliti na nobeno pomoč, poginilo je s pridelki vred nad štirideset tisoč oseb. — Preglejmo nekoliko natančneje le-ta zemeljski potop, katerega je učakalo denašnje človeštvo in čigar nasledke je ogledovalo s svojimi očmi. Temu neutajnemu potopu nasproti stavimo potem prazgodovinski potop starega zakona. Okoliščine biblijskega potopa so se sicer po pravljicah mnogoterih ljudstev mnogo izpreminjevale, pa venderle še kaže ta potop nekaj prirodni resnici tako podobnega obraza, da ni dvojiti, da pripovesti o nekdanjem starem potopu niso prazne sanje in puhlo vmišljenje, ampak da je v tistih starodavnih časih dogodil se resnično strašansk občni potop. Z mladih nog je sicer prirodoznanstvo nekaj zaničljivo pogledovalo marsikatere z vero zvezane ljudske pravljice, tičoče se pri-rodnih prikazov, in je obrekovalo take pripovesti, da niso druzega kot prazno vmišljenje. Dandenašnji pa so trezni preiskovalci prirodnih do-godeb dosegli že toliko mirne previdnosti, da opazovanje prostega ljudstva in njegovi spomini niso tako prazni in votli kot sanje, ampak da so dostikrat pravi posnetki resničnih dogodeb na zemlji, semtertja celo pripravni pomočki prirodoznanskemu raziskavanju. — Strašanska je vender morala biti prigodba, zvezana s poginom toliko in toliko tisoč ljudij, da se je nje spomin mogel vtisniti tako globoko v ljudsko dušno življenje, da je mogel ohraniti se od starodavnih časov od ljudstva do ljudstva, od dežele do dežele do naših dnij, ker nam naznanja še vedno prirodno dogodbo tistih dnij, ko še nikdo prigodeb zapisati ni umel, ali priroda je zapisala človeški strah pred njenimi groznimi silami s tako ostrimi občutki v človeške prsi, da je človeku ostal spomin neizbrisen. Občni potop naših dnij se je dogodil pred petimi leti na otocih Sundaških. — Med otoki: Sumatra, Java in Sebesi gleda iz morja majhen neobljuden otok, K raka ta v po imeni. Na otoku Krakatavu je poprej stala črnosiva ognjebluvna gora ali vulkan, za katero se ni nikdo kaj zmenil. Zadnjih dvesto let je bilo vse tiho po tej gori, kakor bi bil ugasnil vulkan; kar se meseca majnika 1883. 1. oživi zopet njen vulkanski ogenj. Ker pa na otoku Krakatavu ni bilo nič prebivalcev, ker stoji ta otok daleč od bližnjih obljudenih otokov in sicer tri milje od Sebese in skoraj pet in pol milj od Sumatre in Jave, ni se nikdo bal kake nesreče od tega starega v življenje obuje nega vulkana, posebno ker so prebivalci Sundaških otokov navajeni vedno strašečih prikaznij od zemeljskega ognja. Saj samo na otoku Java strmi kvišku sto v nekoliko pogašenih, v nekoliko ogenj blujočih yulkanov. Na Sundaških otokih in na bližnjih Filipinih in Molukih se Dr. Simon Subic: Občni potopi starih in novih dnij. 4O1 pa nahaja petdeset gorečih vulkanov, kateri vedno bobneč mečejo ogenj iz sebe; veliko več pa je še takih, ki so vedno pripravljeni za ognjene izmečke. V tem ko se primerno z drugimi strahovitimi vulkani ni nobeden pečal za bližnjo temno goro Krakatav, pripravljale so prvotne podzemeljske sile, stresuje po malem pobrežja in trdna tla, grozno usodo. Ko je vulkan Krakatav jel meseca majnika bljuvati ogenj, izmctal je sčasoma veliko veliko poprej v svojem trebuhu raztopljenih rudnin in kamenja ali v podobi tekoče lave ali pa celo v podobi sežganega pepela, torej so se delale velike votline pod goro, kjer se je od izme tovanja izpraznilo veliko prostora. Cim votlejša je prihajala gora v podnožji, čim bolj je izbljuvanje objedalo pod morje sezajoče gorske stene, tem slabejša so bila njegova tla. — Kar na jedenkrat se dne 10. avgusta 1883. 1. okoli desete ure dopoludne pogreznejo pred težo naslonjenega morja gorske stene na morski strani pod morje, kar se udere morje z vso močjo silne svoje teže v razbeljeno peč in brezdno po raztopljenih rudninah. Pri tej priči planejo neukročene silne moči ognja in morja nadse in dviguje se usodepolni pogubni boj njih elementov. Kdo bi si mogel misliti prav grozovitost tega strahovitega in pokončujočega boja ? Težko, kdor ga ni videl in ne slišal o pogubi tega boja. Malo trenutkov in že se je v razbeljeni votlini od raztopljenih rudnin razkrojila morska voda na svoji prvini: kislec in vo-denec, katerih zmes dela najhujši razpočni plin. — Mehurček, ki ga napolniš z zmesjo tega plina in užgeš v veliki sobi, razpoči se in udari tako močno na uho, da te po glavi zaboli. — Razpok, kateri se je v tem usodopolnem trenutku izvil iz Krakatavskega brezdna, bil je tako silen, da se je grmenje njegovo slišalo po zemlji na okoli dalje kot se razširja na okrog vsa Evropa. Vzemimo si v misli, da bi vulkan Krakatav stal na Dunaji in da bi se bil tamkaj razpočil, tedaj bi se njegovo grmenje ne slišalo samo po vseh evropskih deželah, ampak razlegalo bi se ne le od Atlantskega morja do Uralskega hribovja, temveč zadevalo bi tudi na Gronlandijo, na Novajo Zemljo in onikraj Uralskega hribovja po obrežjih Aralskega jezera. Tudi bi se slišalo to grmenje celo pri Kaspiškem morji, pri iztoku reke Evfrata v Perzijsko morje in tudi na severnem konci takozvanega Rdečega morja in tja čez večji del puščave Sahare, noter tja onikraj otoka Madeire. Nobeden druzih vulkanov, kar jih ve zgodovina našteti, pri izmetovanji ni zagnal tuljenja in grmenja svojega v tako daljne kraje. 462 Di. Simon Šubic: Občni potopi starih in novih dnij. In kakšna silna moč je gnala ta grom po zraku na vse kraje, spoznava se med drugimi prikazi iz tega, da je v Bataviji, dvajset milj od ognjenika Krakatava puh tega groma zdajci pogasil vse luči po mestu, katere so bili prižgali po dnevi, ker je ta dan solnce od črnih oblakov otemnelo in iz temnega neba pepel na zemljo stil, kakor kadar sneg na debelo mete. Krakatavov razpok je zračno odejo naše zemlje tako silno hipnil in tako mogočno valovje po zraku zagnal, da se je krog in krog zemlje podilo in po vseh deželah spoznalo v trepetanji živega srebra po barometrih. To zračno valovje je imelo toliko moči v sebi, da se ozračje ni moglo poprej pomiriti, predno ni valovje njegovo svoje moči izgubilo s tem, da je obhodilo večkrat zapored pot krog in krog zemlje, akoravno je vedno pešalo od tega, da se je brusilo ob hribovje, ki ga je zadevalo na svoji poti. Razpok Krakatavovega ognjišča se je dogodil pod morjem ter je z vulkansko goro vred vzdignil dve tretjini otoka in Bog ve koliko morskih voda s seboj kvišku v meglene okrajine ozračja. Kdo pa bi mogel popisati, kdo izustiti strah in kar se v odprtem brezdnu zdaj godi! Morje od vseh stranij buhne noter, strašno vre in kipi, kakor bi se mu svoje dno hotelo kvišku dvigniti in odpreti se do osrčja zemlje. Silovita je bitev protivnih valov, kateri se na tej strani kvišku vzpenjajo, na oni pa nazaj v brezdno grme. — Kar poznamo pevskega oduševljenja polnih obrazov silovitih pomorskih prekucij, ne prilega se tu nobeden bolj nego Homerjevi, ko prepeva v dvanajstem spevu prekrasne svoje »Odiseje« mornarjem preteče nevarnosti imenitnih morskih vrtincev, znanih pod imenom »Skila in Karibda«, rekoč: ,,Skila na desni grozi, na levi divja Karibda, Gladno valove v prepad srkaje solnate morja. Kadar izbluje, divja kot kotel na silnimu ognju. Kalna vali iz brezdna se zmes in kviško brizgaje, Z belimi penami skal obojnih vrhe zagrne. Kadar posrka potem valove solnate morja, Kalna se zmes pogrezne v prepad, in strašno v okrogu Čirom po skalovju doni, globoko zine krnica Blata črna in muž, in bleda groza jih prime." Nekaj jednaki obraz se nahaja pri Schillerji v spevu o »vodotopu«, katerega odlomek, kakor zgoranji po prevodu Jovana Vesela-Koseskega tu pristavljamo: ,,In ker se vstopi na skalen kraj, In gleda v strašan vodovrdt, Kaiibda tuleča drvi nazaj, Valove pogoltnjene gladno v prepad, Dr. Simon Šubic: Občni potopi starih in novih dnij. 463 In kakor bi v dalnim oblaku gromelo, Jih bluje rjovevši peneče žrelo, Vali se in hrka in vre in kipi, Kot vode in plamena hlap, Do neba brizgaje se megla kadi, Neskončno pritiska za slapom slap, Ne da se izprazniti strašno točilo, Bi mislil, de morje bo morje rodilo. Naposlej premeni se divja oblast, In črno med stenami pen Odpre v globočino orjaška se past, Razor neizmeren ko brezden peklen, In kakor se snegam pokriti bregovi Gromijo v krnico bijoči valovi." Do bio se se v mislih ozrimo nazaj na to grozno prigodbo. Titanu podoben je vulkan, ko je sam sebe končal, zagnal je strašne slape morske vode in poleg še več kot polovico otoka iz tal proti nebu gori v megle! Zemlja v meglah! Komu je to podobno ? Ali ni na videz, kakor da je priroda izgubila oblast svoje teže, svojega natezanja in padanja svojega na tla? V tem, ko se je vzdignil ognjenik s toliko vode in zemlje v megle, zagnalo se je bližnje morje s tako silo v izprazneno brezdno vulkanovo, da je od moči pritokove in neukro-čenega ognja vzdignilo se hribovju podobno morsko valovje, katero je nasičeno silovitega gibanja in prisiljeno od teže voda se zagnalo na vse kraje okoli in planilo tja po primorskih obrežjih bližnjih otokov, Manjše otoke kakor n. pr. Sebesijo, je to valovje popolnoma oblilo, kakor da jih je bila sila pogreznila pod morje in je pokončalo na teh otokih do malega vse, kar je bilo na njih tleh živega. To ni bila samo povodenj, bil je za te kraje občni potop. Valovje tega potopa se je še na Javi v mestu Anjerji, nad šest in pol milj daleč strani od Krakatava na zahodni strani Jave, vzdi-govalo še nad 35 metrov visoko ter se je udrlo neizrečno hitro po suhem na okrog in je pokončalo v kratkih trenutkih vse, razsulo in razneslo človeška stanišča kakor pesek po tleh! Zopet in zopet je planilo razuzdano morsko valovje daleč po otoku s takšno silo, da je celo zavračevalo pred seboj vode in reke na otoku v deželo nazaj proti njihovim izvirom! Nastopila je gosta tema, skrilo se je solnce šestintrideset ur dolgo za pepelnatimi oblaki. Kar ijudij ni potonilo pod tem potopom, strašila jih je huda ura s polivi, z grmenjem, z vročim pepelnatim dežjem in s potresom, kakor bi vse prirodne prikazni oznanjale sodni dan. 464 Dr. Simon Šubic: Občni potopi starih in novih dni j. ,,Sličnega hrupa napad valovja po bregih ne tuli, Ker zadrvi ga vihar pomorski naviš iz globine; Huje ne drska šumot požara v soteski smerečja, Ker se gošava zažge in burja viharno zapiha; Tudi ne h ruši orkan jesenski, hrastovja po vejah Sličuega šuma okrog, nar silniši. kar se zažene." Ilijade 14. spev Homer. Strahote te prikazni se ne dado ni izgovoriti ni narisati; kdor jih doživel ni, ne more jih umeti in še celo misliti ne, akoravno bi ves zamaknen prebiral jednake občutke v »visoki pesmi« Koseškega, ki pravi ,,Kaj treptaš, ko grom podnožje strese, Piš divja, neviht grozi vihar, Vraštvo vre, končane snage zde* se, Ter pravic nikomur več ni mar? Kaj drhtiš, hudobe ker zarotno Krog in krog pogin al kvar groze'? Bog bedi, med nami ni samotno, On za nas in naše stiske ve." Tako strašno razdejanje se je rodilo v malo ali celo nič ne uva-ževani temni gori Ktakatavu, ko se je goreča v morje pogreznila. Koliko hujša bi morala biti razdrtija in povodenj, ko bi tekom tisoč in tisoč let podzemeljski ogenj in izbluvi kakih deset ali dvajset ognjenikov na Javi na priliko, tako izpodjedli bili njih podnožja, da bi se vseh deset ali dvajset gorečih gora. na jeden hip v morje potopilo! Mogoče je gotovo, da bi se bilo kdaj več dejavnih ognjenikov zajedno pogreznilo pod morje, kar se je morebiti takrat zgodilo, ko se je zgodil biblijski takozvani vesoljni potop. Poročajo pa tudi starodavni azijatski spomini o tako silovitih vrtinčnih prikazih po zraku in po morji, da bi bila od hudournih vrtincev utegnila napraviti se povodenj starega zakona. Ako se ozremo na dogodbe novejših časov, pozvemo, da se je v Aziji 1. 1737. 12. dne oktobra vzdignil tako silen vrtinec, da je tok reke Ganga obrnil nazaj in reko še nad 14 metrov od navadnega toka zagnal kvišku! Tedaj je nastopila poplav Gangovih voda. tako široko okoli po suhem, da bi bilo neki v jedni sami noči še nad 3000 ljudij utonilo. — Ali ni taka povodenj tudi precej podobna občnemu potopu ? O starodavnem potopu, kateri se menda ujema z vesoljnim biblijskim potopom, vedo tudi kineške pripovesti kaj povedati, rekoč: »Ko je velika povodenj se vzdignila proti nebu, ko je voda po gričih hitela kvišku in objemala hribovje, takrat so grozno mrla prestrašena ljudstva.« Dr. Simon Šubic: Občni potopi starih in novih dnij. 4O5 Neumevno je zdaj še preiskovalcem prazgodovinskih dogodeb in ljudskih pripovestij, kako so prišle tudi nekatera južno - amerikanska ljudstva do jednakoglasne pripovesti o vesoljnem potopu. Ali so doživela v starodavnosti že precej omikana ljudstva v Peruvu, po imeni Inkas posebni svoj potop ali so pa doživela združena še z azijat-skimi ljudstvi skupno z Asirci jedini biblijski potop; — ali so stale njih dežele v tistih davnih časih še v kaki zvezi med seboj — kdo to ve? Kakor menijo geologi, dogodil se je potop starega testamenta ob spodnjem Evfratu, kjer je pokončljiva povodenj potopila na široko mesopotamske ravnine. Vzrok temu potopu je menda bil močni potres, izvirajoč iz rokava Perzijskega morja, in mogoče se tudi dozdeva, da je med potresom prihrul vrtinec iz Perzijskega morja od južne strani proti Evfratovim vodam. — Poročila druzih ljudstev ne dopuščajo misliti, da bi bila sezala ta povodenj nad spodnji del Evfrata in Tigra in celo ne, da bi se bila potopila vsa suha zemlja vsega sveta. Ko je voda zarad te ali one sile iz Perzijskega morja nastopila po nižjih ravninah Evfratovih, naredil je ladjo za rešitev svoje rodo-vine skrbni bogaboječi Hafis-Adra, kakor imenujejo asirske pripovesti (ohranjene s klinastimi črkami) našega Noeta. Čuteč, da se zemlja ne moie pomiriti in da vode vedno više nastopajo po Evfratovih ravninah, vzel je svojce z živalmi in živežem vred, kar se je dalo spraviti v ladjo. V pravem času je preskrbel rešitev sorodovini, predno se je odprla zemlja in iz širokih razpok izbljuvala vodo v tem, ko je strašna nevihta s ploho in hudournimi vrtinci nalila toliko voda, da je povo denj zalila čez in čez vse Evfratove doline. — Ali so te vode same vzdignile Noetovo ladjo, ali je tudi planilo morje kakor pri Kraka tavskem potopu čez primorske okrajine po Evfratovih okolicah, tega ne omenja nobena povest. Toda od morja in nasproti Evfratovi reki in njenemu toku so pritekale te vode bodi si od gole nevihte, bodi si ocl morskega naliva, ker vzdignile so Noetovo barko in jo nesle od morja proti notranjemu svetu ter jo zanesle na bregovje tistega hribovja, katero na sever meji Tigriške doline. Asirska povest o starem občnem potopu je po vsem svojem obrazu tako podobna »vesoljnemu« potopu starega zakona, da ni dvojiti, da se ozirata obe povesti na jedino prigodbo. Videti pa je, kakor bi bila asirska s klinastimi črkami govoreča pripovest starejša od svetopisemske, ker se bolje prilega prirodnim prikaznim. Asirski bogovi niso tako neusmiljeni kakor židovski bog, da bi pretili končati vse človeštvo, ampak asirski bogovi niso namerjali s tem potopom 3° 4(J