PRVI SLOVENSKI GLASBENI FESTIVAL
V LJUBLJANI OB PROSLAVI
60 LETNI C E GLASBENE MATICE LJUBLJANSKE
V TOREK, DNE 10. MAJA 1932
VOKALNO-INSTRUMENTALNI KONCERT
ŠOLE GLASBENE MATICE LJUBLJANSKE
OB PRILIKI 50LETNIGE NJENEGA DELOVANJA
ZAČETEK TOČNO OB 20. URI UNIONSKA DVORANA
SPORED
1.) Anton Dvofak: Stanko Premrl:
P. Hugolin Sattner:
Emil Adamič:
2.) Emil Adamič:
Vasilij Mirk:
Emil Adamič:
3.) J os. Seb. Bach:
4.) Anton Dvofak:
5.) Karel Jeraj:
6.) J oh. S. Svendsen: Wolf. Amad. Mozart:
Prstan.
Jezus je majhen.
Dedek Krim.
Gorska pripovedka.
Izpraševalnica.
Ah, zvonijo.
Dudeldajčki.
Jutranji zvon.
Posmehulja neumiti deklici.
♦
Koncert za 4 klavirje v a-molu s spremljevanjem godalnega orkestra.
Allegro.
Largo.
Allegro vivace.
Izvajajo gojenci tečaja za klavirski ansambl: I. klavir: Trost Milena.
II. klavir: Dermelj Mirko.
III. klavir: Leskovic Leopoldina.
IV. klavir: Jelenc Olga.
Slovanski plesi v c-duru, op. 46, št. 1.
Izvajajo gojenci tečaja za klavirski ansambl: I. klavir: Šturm Franc — Šmidt Erika.
II. klavir: Sodnik Zorka — Šantel Dušana.
III. klavir: Koch Romana — Primc Olga.
IV. klavir: Zajc Anica — Stare Rizanda.
*
Trije jugoslovanski napevi.
Tamo daleko. Srbski napev v obliki preludija.
Zelena dobrava. Medjimurski napev.
Ti si urce zamudila. Slovenski napev v obliki meditacije.
Švedske narodne popevke.
„Da gamla, du frisca, du fjellhoga Nord.“
Trije plesi za mali orkester.
Izvajajo gojenci orkestralnega tečaja.
Izvajajo gojenke in gojenci „Mladinskega zbora“.
Prof. Viktor Šonc vodi mladinski zbor.
Prof. drž. konservatorija Karel Jera'j vodi klavirski ansamblski in orkestralni
tečaj šole Glasbene Matice.
Anton Dvorak: Prstan.
V	izbico hiteti ondi moram vzeti zlati prstan svoj.
Skrinja tam stoji, v nji na dnu leži. Tja sem položila druga že darila iz ljubezni dni.
Zlati prstan moj na dnu tam leži.
Godba le igraj, lep je čas sedaj!
Godba le igraj, lep je čas sedaj, saj nevesta pojdem na ljubimca kraj!
Konjča bela ta vprezite oba!
Toda svatje vi predragi ne čakajte mi!
Stanko Premrl: Jezus je majhen.
Jezus je majhen, ne more hoditi, Marija ga mora v naročju nositi.
Mater Marijo roke bolijo, a tisočkrat huje boli jo srce:
Ona že sluti veliko gorje, ona že vidi prebite roke,
svojega sina prebite roke, svojega sina krvavo srce.
P. Hugolin Sattner:
(Utva.)
Dedek Krim puha dim, da zavite vse stezice in ceste so v megle, čeprav Rožnik, ta pobožnik,
znani s stolpa že poldne.
Ali pride čas ta, da se nam rodi junak, oj, junak, tak in tak, tak in takšen ...
Mama, kakšen?
Dedek Krim.
No, da, takšen, da bo dedku pipo vzel, več kaditi ne bo smel, in takrat bo že zarana v solnčni gloriji vsa Ljubljana tja do Šmarne gore, samo solnce in še črez. Mama! Mama! Ali res?
P. Hugolin Sattner: Gorska pripovedka.
V	gori biva stric bogat, v gori biva stric košat, pa se nihče zanj ne zmeni, do jeseni.
A v jeseni deca z doma, v goro roma strica obiskat takrat striček se odkrije
(Utva.)
in obrije
in razmeče svoj zaklad.
Sreča v gori deco Mara, sitna stara, na pol kara, na pol bara:
Kaj pa iščeš tod svojat? Veste, ljuba botra Mara: Mi smo prišli kostanj brat!
Emil Adamič: Izpraševalnica.
Hej pastirci, dam ženimo!	Kje pa je tisti grm?
Še pasimo, še pasimo!	Koza ga je snedla.
Kaj bomo delali?	Kje pa je koza?
Lešnike tolkli.	V vodo je skočila.
Kje je pa kladivo?	Kje je pa voda?
Tam za grmom.	Golobčki so jo spili.
Kje so pa golobčki?
Gospoda jih je snedla.
Kje je ta gospoda?
Vrh Grintovca je šla in doli je skočila, kosti si polomila, di-draj-la la la la.
Emil Adamič: Ah, zvonijo.
(Bogomila.)
Ah, zvonijo, pa komu tako lepo?
Moje rože, mlade rože,
danes smrtno pot gredo.
Tihe sapice jesenske jim zavele so z dobrav, rosnosolzna vsa je trava, zadnji diha jim pozdrav.
Emil Adamič: Dudeldajčki.
Prišli trije so možički, z dudel-didel-daji, in sc nastanili v vasi tam ob cestni graji.
Eden jo na meh je rezal, drugi v trombo pihal, tretji pa z debelim basom je poprek odrihal.
Ej, to bilo je veselje teh treh dudeldajev, vsi ljudje so k njim drveli iz vseh bližnjih krajev.
Prišli trije so možički, trije dudeldajčki, mi pa smo krog njih skakali kakor mladi zajčki.
Vasilij Mirk:
Din-don, din-don, dingl-don, din-don v mlado jutro poje zvon, din-din v mlado jutro poje zvon din-din, din-don.
Zlato solnce izza gore že zbudi zaspane štore in iz postelje jih meče ter za nos na vrt jih vleče.
Jutranji zvon.
Glejte, glejte o zaspanci, vse je živo: polja, klanci. Ptiček se na veji ziba, krave že vrhu hriba, vse je živo: polja, klanci, glejte, glejte, o zaspanci.
A tam gori prav visoko Bog grozi s pravično roko: „Niti vode niti kruha ne bo danes za lenuha!“
Emil Adamič: Posmehulja neumiti deklici.
(Narodna.)
Strgana kalupica,	Prka, prka peva,
solnce notri sije,	strgana mareva.
dekle je umazana,	Dekle je umazana,
se nikdar ne vmije.	se nikdar ne vmije.
Strgana kalupica, solnce notri sije, dekle je umazana, se nikdar ne vmije.
Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani.