6 Oznanilo in povaba na nove bukve, kterim je ime: Drobtince za novo leto učiteljam in učencam, starišam in otrokam v pod- učenje ino za kratek čas. I. leto. Xa svitlo da Anton Slomšek, viksi ogleda sol Lavan- tiaske škofije. V Gradci natisncne, v Celji naprodaj v prihodnji veliki noči. Preljubi bratje in prijatelil Slovenci so po navadi dobrima serca; kar imajo, radi dajo, de eden drugimu pomagajo. Tak je prav; zakaj keršanska ljubezen ravno to nar bolj terdo zapoveduje. Dober Bog je vsakimu dal mero svojih darov: eni-mu čedno besedo, drugima lepo pesem, tretjima kak dober nauk— vsakimu nekoliko, nobenimu ne vsi ga; pa je vender za vse razdelil svoje duhovske in telesne darove,, naj bi si pomagali, po meri prijetih dobrot. Efez. 4, 7. 7 ,,Kdo neki je zvest in razumen hlapec, kteriga je postavil njegov Gospod črez svojo družino, de jim daja ob časi živeža?u vpraša Jezus. Mat. 24, 45. Bog-daj, naj bi bili vsi, ki nas je Oče nebeški učitelje svoji družini postavil, zvesti delivci božjih dobrot! „Dajte, in se vam bo dalo." Luk. 6, 38* Podam vam za novo leto nekoliko drobtinc duhovske hrane, ki so iz moje in iz ptujih krušenc pobrane, de se ne zgubijo in ne potratijo , ampak ohranijo za vsakdanje potrebe. Mislim, de je vsaka taka duhovska reč, naj si bo pridga ali keršanski nauk, lepa pesem ali lična pripovest ravno tak božji dar, kakor košček kruha, ki se ne sme zavreči, ampak se mora poshraniti za prihodnje potrebe. Joan. 6, 12. Upam, de Vam bom vstregel, prečastiti duhovski bratje! ker Vam nekoliko na novo osnovanih keršan-skih besed za pokušno ponudim. — Želim vam vstreči, predragi gospodje šolski! ako Vam nekoliko nauka za šolo pokažem, in nekaj resničnih prigodb, pa malo pravlic zravno povem. — Nadjam se, de mi ne bote zamerili, Vi očetje in matere, gospodarji in gospodinje! ako Vam za novo leto povem, kako naj bi otroke v strahu božjim redili, kako pošteno za svojo družino skerbeli; zakaj, kdor za svoje, zlasti pa za domače ne skerbi, je vero zatajil, in je hujši od neznaboga. I. Tim. 5, 8. — Pa tudi pesternam per zibeli, tericam, predi c a m in pericam bi se rad vslužil, naj bi tak hude ne bile, kakor imajo star«) navado, ampak raji čedne pesmice pele. Tudi pesmica lepa je božji dar; naj vam bo torej mar lepo popevati. Nekoliko novih pesem vam torej za novo leto podam. Ne bilo bi pa prav, ako bi samo grablje imeli in radi jemali, vil pa nič, de bi tudi drugim dajali, kar je vam Bog dal. Samopašnost, volčja navada, de bi ne bila med nami doma! — Sased sosedu rad kruha na mizo položi rekoč: Prijatel! vrezi si in pokusi naše gospodinje peke : zakaj bi pa duhovskih drobtinc drugi drugim pokušati ne dali, ki nam jih je dober Bog dal? — Pošlite mi torej, častivredni tovarši, sosedje in pri-jatli, tudi Vi za prihodnjo novo leto takih, in enakih drobtinc, kakoršnih sim Vam jez letaš položil; bom poskusil z božjo pomočjo zopet polno kru-šenco jih nabrati in v bukvah za prihodnje novo leto na svetlo dati, dokler bode Bogu dopadlo in poštenim ljudem. če mi bote pomagali, kar premorete. Lepši in boljši ko bodo drobtince, veči bo naše veselje in prid. Dolgo sim že želel in premišljeval, kako bi Slovenci pošteno omizje naredili, na tisto duhovskih darov polagati, kterih pridne ljubljanske Novice, kakorkoli skerbne za srečo dežele, zato na svojo slavno mizo ne jemlejo , ker bi jim bile preduhovske. Sklenil sim torej za to leto mizo pogerniti. in drobtinc za pokušno na-njo položiti, ki jih vsim dobrim prijallam in domorodcam priporočim, naj jih pokusijo in presodijo, ali kaj veljajo ali ne? Ako veljajo, naj takih ali pa še boljših za povračilo dajo; kar jih pa ne velja, naj se popravi in pa posvet je kako ? Imajo naše dni svoje omizje zdravniki za ozdravo ljudi, sodniki za pravice dežele, rok odeli in kmetje za živinsko rejo in obdelovanje polja; še clo godci imajo svoj dnevnik, v kterim se pogovorijo, kako bi jim strune bolj vbrano pele ; ali ni nam učenikam duhovskim in šolskim, staršam in oskerbnikam tudi potreba pogovoriti se, kako bi po slovensko prav oskerbeli nar potrebniših reči, ki so h veči časti božji, nam h časni sreči in dušam v večno zveličan je? — se pomenili prav po domače, kako bi keršanstvo vredno učili, šolo dobro ravnali, kojili otroke po božji volji, polepšali svet, zaperali pekel in ljudem v nebesa po- magali? — pobarali tudi sosede rekoč: kako pa kaj vi možje? — Bratje, ljubi dragi bratje! le Eno in ravno to je potrebno. Luk. 10, 42. Sežimo si torej v roke in pomagajmo, de bo vsako leto v prihod naše omizje nadevano, še lepših ko letaš, duhovskih drobtinc. Ni jih veliko , ki bi vtegnili cele bukve popisati; pa jih je mnogo pridnih domorodcov, kterim kaka čedna pridga, lepa pravlica, tudi iz nemšine ali drugihjezikov poslovenjena, zdaj mična pesmica gladko izteče, ali se kaj veseliga, ali žalostniga pergodi — za take reči prosim, de mi jih pošle te za slovensko omizje. — Dajte, in se Vam bo dalo. Bog pa daj, de bi zdravi in veseli še veliko novih let doživeli, pa tudi pridno skerbeli Slovencam kakor Nemca m za pravo časno srečo in izveličanje večno. To Vam želi, ki Vas ljubi prijatel Vaš Slomšek.