Izhaja četrtletno. 1908. — Vil. zvezek. Lepoši, knjižn. VII. LEPOSLOVNA st KNJIŽNICA st o VII. ZVEZEK B HAJDAMAKI b POEM Z ZGODOVINSKIM b UVODOM O HAJDAMAŠČINI. založila BBiaeiBiBia KATOLIŠKA BUKVARNA V LJUBLJANI. SBBB TISKALA TISKARNA BBiBia KATOL. TISK. DRUŠTVA V POSTOJNI. KOBZAR TARASA ŠEVČENKA II. DEL HAJDAMAKI a POEM Z ZGODOVINSKIM a UVODOM O HAJDAMAŠČINI. PREVEL IN POJASNIL @0 JOSIP ABRAM @0 gjgj[g)g)g]gjgj ZALOŽILA ©©©a©©© KATOLIŠKA BUKVARNA V LJUBLJANI. ©g)®© TISKALA TISKARNA o@i(§)@) KATOL. TISK. DRUŠTVA V POSTOJNI. Dr. Jan. Ev. Ostapu Kreku, . '. . • . prvoboritelju . • . krščanske demokracije, poklanja prevajavec. ZGODOVINSKI PODATKI O HAJDAMAŠČINI ALI KOL1JIVŠČINI Bi gg) gj gj g) IN Bi Bi Bigi Bi 01 Bi ŠEVČENKOV POEM H A J D AMAKI / '■ ./ ! t . ; . ?; I. ZGODOVINSKI PODATKI O HAJDAMAŠČINI ALI KOLIJIVŠČINI. Po dolgotrajnih krvavih vojnah Bogdana Hmeljnickega s Poljaki (1647 — 1657) in po na- daljnih vojnah, zlasti Dorošenkovih, je bila posebno Ukrajina ob pravem bregu Dnjepra (pravobrežna Ukrajina) docela uničena in skoro popolnoma ne¬ obljudena 1 ). Cela desetletja so jo teptali, požigali in plenili Turki, Tatarji, Poljaki in Moskaii (Veliko- rusi). V takem stanju je prišla pravobrežna Ukrajina po Bahčisarajskem premirju leta 1681. vnovo pod Poljsko, levobrežna pa je ostala pod Moskvo. Pravobrežno Ukrajino je trebalo na novo naseliti, in novih naseljencev se je kmalo ogla¬ silo v deželi vse polno. Bili so to ukrajinski kmetje od vzhoda in zahoda, iz Volinja, Podolja, Galicije in iz Hetmanščine, t. j. levobrežne, pod Moskvo spadajoče Ukrajine. Ti so zapustili svoja selišča iz raznih vzrokov, radi bede in preganjanja, pa tudi v nadi, da si ustanove v rodovitnih za¬ puščenih zemljah boljšo prihodnost. Viri: Načerk Kolnvščini, Lvov 1898. Rozvidki pro narodni ruhi na Ukrami-Rusi v XVIII. vici, Lvov 1897. Rozvidki pro cerkovni vidnosini na Ukraini-Rusi XVI-XVIII. vv. Lvov 1900. Pravda, misjačnik dlja slovesnosti, nauki i politiki, Lvov 1879. Istorija Rusi Oleks. Barvinjskei a Lvov 1890. ') Glej „Z god. pregled, 'raj in e", V. zv. Lepoši, knjiž.: K o b z a r Tarasa Ševčenka I. Del. m 14 a Komaj so novi naseljenci malo uredili svoje gospodarstvo, so se pa tudi že pokazali spet poljski pani, plemiči (šlahtiči) na svojih nekdanjih posestvih, s katerih so bili zbežali pred vojnimi grozami. Izprva so bili pani dosti pohlevni. Naseljencem so prepustili posestva pod dokaj ugodnimi pogoji. Ko pa je potekla doba (dogovorjenih) ugodnostij, je zavladala spet panska natura nad kmetom: hlop je bil rob - kakor nekdaj, tako i sedaj. Gospo¬ darsko zatiranje in izžemanje se je jačilo od dne do dne, osebna svoboda se je nečuveno teptala, in poleg tega še verska. V pravicah skoraj neomejena šlahta je namreč sklenila z vsemi mogočimi sredstvi zatreti pravoslavje (blagočestije), in ako ne izlepa, izgrda prisiliti ljudstvo h prestopu v unijo (grško- katol. cerkev). Potom unije se je pa poljska šlahta nadejala polagoma privesti ukrajinsko ljudstvo v latinski obred, je tako izpostaviti še večjemu polj¬ skemu vplivu, je popoljačiti in tako ž njim izdatno okrepiti poljsko državo. 1. Postanek hajdamaštva. Tako krivično in okrutno postopanje šlahte je moralo v ljudstvu izzvati odpor, ki se je javljal bolj ali manj, v večjem ali manjšem obsegu skozi celih 70 let, in bi bil za Poljsko usodnejši od Hmeljnickovega, ako bi ji ne bila v usodnem tre¬ nutku priskočila na pomoč Rusija. Nekdaj je imelo seljanstvo oporo in obrambo v puntih proti šlahti v kozakih; ker se je pa bilo kozaštvo v pravobrežni Ukrajini po dolgotrajnih 0 15 a vojnah docela zatrlo, je trebalo zdaj drugih bra¬ niteljev, in ti so se tudi kmalu pojavili pod imenom ^hajdamaki". 1 ) Izprva so bili v vrstah hajdamakov neposlušni kmetje, ki so zbežali s posestev svojih panov, ter so jih zahrbtno napadali. Zlasti je naraslo število hajdamakov po kmetskem puntu leta 1702., ki je divjal po Podolju in Braclavščini. Nebroj kmetov je pobegnilo, dobro vedoč, da jim ne bo dobro, ako padejo v roke Poljakom. Tem so se pridru¬ ževali vedno nov-i ubežniki, ki so to ali ono za¬ krivili pred svojimi pani. V prejšnjih časih so se taki ubežniki zatekali h zaporoškim kozakom na Sič, a zdaj niso hoteli le-ti več množiti svojih čet z ubežniki; zato so skoraj docela neorganizovani živeli po stepah, ter se preživljali večinoma z ropom panskih posestev. ‘) Beseda «hajdamak“ je turškega izvora in sestoja iz medmeta „hajda!" in pritikline „niak". Turški „gajde“, oziroma tatarski „hajda" pomeni: naprej! teci! Končnica „mak" pa znači v turščini dejanje; medmet „hajda" in glagolska končnica „mak“ skupaj pomeni v turščini „g o n i t i". V turški jezik je prešla ta beseda iz arabščine, v kateri pomeni glagolski koren „gada" vznemirjati, vzburjati. Arabski glagol s turško končnico je prešel torej na Ukrajino kot samostavnik; ohranil seje pa prvotni arabski pomen, in tako pomeni beseda „hajdamak" člo¬ veka, ki prevzroča nemir, ki se žene za kom. Beseda »hajdamak" se je prvič pojavila na Ukrajini leta 1734. in je značila četo nezadovoljnih ubežnikov. (»Rozvidki pro narodni ruhi na Ukraini-Rusi XVIII. vici', Ljviv 1897, str. 8.) bi 16 a Ti hajdamaki zvečine niso bili zastopniki ukrajinske ideje — svobodne Ukrajine - ampak so le pomagali v vstajah drugim, organi- zovanim četam. Pravi branitelji gmotno zatirane Ukrajine, ukrajinske narodnosti in pravoslavja so bili kmetje Ukrajine (v ožjem pomenu, namreč pokrajin okoli Kijeva) in Braclavščine. Ti so na- zivali same sebe vedno le kozake, Poljaki pa so jih imenavali kratkomalo le hajdamake v pomenu »razbojniki". Vstaje proti Poljakom - panom so bile na dnevnem redu, glavni izbruhi narodnega protesta pa so bili 1. 1734., 1750. in 1768. Mali napadi na pane in njihova posestva so se vedno po¬ navljali, vendar so bili bolj sporadični in neorga- nizovani. Posamne čete, broječe več ali manj mož, so imele sicer tudi vsaka svojega voja, a te so nastopale le na svojo roko in so se le redko združevale. Nastopale so navadno tam, kjer ni bilo nobene organizovane obrambe, ali pa so tu in tam tudi pomagale organizovanim. Te hajdamaške čete so se imenovale »zagoni". Glavnih zagonov, oziroma vojev, o katerih so znane podrobnosti, je bilo okoli 20; o teh je govor v kodnenski knjigi iz leta 1768., ki opisuje sod- nijske razprave poljskega urada proti njim. Poleg teh pa je bilo še vse polno drugih zagonov na jugu in zapadu. Izmed zagonov so bili ne¬ kateri docela razbojniški, drugi pa so imeli do¬ ločen cilj: rešitev Ukrajine, svobodna Ukrajina, kar je bil namen glavne hajdamaške vojne orga¬ nizacije. B 17 0 2. Hajdamaška organizacija. Poleg zagonov je bila še posebna organizacija, kateri je pa nedostajalo discipline, ker je sestajala ponajveč iz selskega ljudstva. Ta organizacija je imela namen zavzeti kijevsko vojvodstvo ali vsaj del njega po akciji večjih in manjših sil v 4 kotih tega ozemlja: a) pri Umanu, b) pri Čigirinu in sploh v Pridnjeprijanščini, c) pri Beli Cerkvi in č) nedaleč od Radomišlja, na meji kijevskega Polesja. Vodje teh oddelov so bili Zal iz n jak (Žele- znjak), Neživi j, Svačka in Bondarenko. Zaliznjaka so smatrali za glavo povstanja. On se je nazival polkovnika zaporoške vojske, drugi pa so bili le otamani, t. j. poveljniki posamnih kozaških oddelov (kurenov). Pri tej priliki si malo oglejmo, kdo vse je bil med hajdamaki. Bili so nezadovoljni kmetje- ubežniki; kmetje, ki so se kaj pregrešili proti svojim gospodarjem; bili so meščanje, propali trgovci in obrtniki; bili so celo šlahtiči, t. j. drobna šlahta, ki je izgubila imetje, bili šlahtiči-upravniki velikih posestev. Med hajdamake so se uvrščavali dalje sluge panov, ubežniki vseh slojev iz levobrežne, t. j. moskovske Ukrajine in zaporoški kozaki, izmed katerih so bili celo glavni vojskovodje povstankov. Med hajdamaki so se nahajali življi vseh stanov in narodnosti, kar jih je živelo na Ukrajini. ?Redne hajdamaške čete, ki so se borile za svobodno Ukrajino, so bile ubogemu, zatiranemu ljudstvu zelo dobrodošle; ljudstvo jih je podpiralo kolikor jih je v vsakem oziru moglo. Lepoši knjižn. VII. 2 3. Razmere na Poljskem leta 1768. Za umevanje Ševčenkovega poema »Hajdamaki" nam zadošča kratek pregled hajdamaškega gibanja leta 1768. in bližnjih let. V to nam pa treba tudi vpogleda v notranje odnošaje poljske države in nezdrave razmere, ki so vladale v nji ob velikem hajdamaškem uporu leta 1768. Poljska šlahta je bila tako mogočna, da se je je bal sam kralj, — saj je šlahta volila kralje in je bila zato Poljska pravzaprav le 1 j u d o v 1 a d a. Velemožje poljski in litovski so vodili vojske često kar na svojo roko: to jim je bilo mogoče, ker so bili sila bogati — v svoji lasti so imeli kar cele dežele oziroma vojvodstva. Z močjo in bogastvom panov je bila združena često tudi skrajna samo-i volja in ošabnost, ki je pogubno vplivala na vse javno življenje. Ta veljavnost, nagajivost in brez¬ obzirnost se je javljala celo na „sojmih", t. j. v državni zbornici. Vsak predlog je moral pasti, ako je le eden senator glasoval proti; „nie pozwalam“, t. j. ne dovolim, ne pritrdim, — to je bila beseda, ki ni podirala samo sproti, ampak je v svojih po¬ sledicah celo ugonobila starodavno Poljsko. Med najbolj perečimi prašanji onih let je bilo v Poljski versko prašanje. Nekatoličani so zahte¬ vali enakopravnost s katoličani-Poljaki. Zastonj je bil ves trud pravoslavnikov. Zato so prosili le-ti pomoči ruske vlade, ki se je res zavzemala zanje, in to tem bolj, čim bolj je rastel ruski vpliv v Poljski. Polagoma si je pridobila Rusija v Poljski toliko moč, da je morala šlahta dvakrat izvoliti b 19 a kralja po predlogu Rusije; v veliki sedemletni vojski (1756 — 1763) so smele ruske čete celo svobodno korakati skozi Poljsko, in nekaj teh čet je ostalo v poljskem ozemlju tudi po končani vojski. Te čete so ruski carici Katarini II. dobro služile v dosego njenih namer zlasti po smrti kralja Avgusta III., ko je bilo treba izvoliti novega kralja. Takrat sta bili v Poljski dve stranki. Poleg stranke, ki je hotela ohraniti v državi vse pri starem, je bila še druga, ki je želela državo pre- ustrojiti in jo tako rešiti propada. Katarina II. je porabila to neslogo in s pričujočimi četami prisilila šlahto, da je izvolila za kralja njenega lju¬ bimca Stanislava Ponijatovskega (1764- 1795). Z njegovo pomočjo je hotela carica doseči poleg drugega zlasti jednakopravnost pravoslavja. Šlahta se je vdala Rusiji v vsem, le o verski toleranciji ni hotela slišati, in varšavski sojim je leta 1766. z večino glasov odklonil to zahtevo. Nato je carica sprejela pod svoje varstvo konfe¬ deracijo disidentov, t. j. nekatoličanov, (prote¬ stantov in pravoslavnikov) in odločno zahtevala versko tolerancijo za vse nekatolike. Njen zastopnik Repnin je žugal celo z vojsko, in iz strahu pred njo je po posredovanju kralja sklenil sojim leta 1768. z Repninom traktat, v katerem se je za¬ gotovila svoboda nekatoličanom. Veliko število šlahtičev se je pa uprlo temu traktatu in sklenili so proti vladi in disidentom svojo konfederacijo, nazvano barsko, ker je imela svoje središče v mestu Bari, v južni Ukrajini nad reko Zbručem. Ni pa bila samo ena konfederacija, a* a 20 a ampak bilo jih je po celi Poljski vse polno; le znamenitejših je bilo 20. Znana je bila sicer sirovost tedanje poljske šlahte, ki je dobivala netiva zlasti v neprestanih bojih; vemo tudi, da se je šlahta često med seboj napadala, vendar se udje barskih konfederacij niso združili zato, da bi ropali, —• njihov smoter je bil ohraniti stare svoboščine in stare državne te¬ melje. Ne da se pa tajiti, da so konfederati iz¬ vrševali po svojih pohodih tudi nasilja in grozo¬ vitosti, zlasti na pravoslavnih, in da so s silo jemali in zahtevali od mest, sel in posameznikov tvarnih sredstev, živeža in vojaških pomoči za vojsko proti kraljevim in ruskim združenim četam. Ubogo ukrajinsko ljudstvo je toliko trpelo od šlahte, da ni več ločilo med njo, in vsa grozo¬ dejstva onih let pripisovalo le konfederatom, dasi niso bili ti vsega krivi. Za časa hajdamaščine ali kolijivščine (ukrajinski kolij = ropar), ki je trajala toliko časa, je bilo namreč po deželi mnogo ro¬ parjev, ki so izkoriščali splošno zmešnjavo. Ti roparji so bili, ne vštevši hajdamakov samih, tudi iz boljših stanov, večinoma iz nižje, a tudi višje šlahte; bili so obubožani šlahtiči, ki so se pre¬ življali z ropom in napadi; deloma so pa bili tudi premožni šlahtiči, ki so bili itak že navajeni tega nečastnega posla, in so uboge ljudi za svoja raz¬ košja izžemali ne samo javno kot svoje podložnike in podanike, ampak so jih često tudi nasilno napadali doma in drugod, kjer in kakor jim je bolje kazalo. Šlahtiči so bili tudi v zvezi z j u d i. Mnogi so jim dajali v najem cele vasi in posestva, zlasti a 21 e pa krčme; jemali so jih tudi za oskrbnike svojih posestev in prepuščali ljudstvo njihovi samovolji, da so si le zagotavljali čim večje dohodke. Da so Židje dobro skrbeli za žep svojih gospodarjev, a še bolj za lastnega, je umevno. Potratni šlahtiči so se v veliki množini tudi zadolževali pri skopih in denarnih judih, in so bili često gmotno docela odvisni od njih; zato ni poljska šlahta nikoli pre¬ ganjala judov, ki so bili in so še vedno najhujša šiba ljudstva. Proti judom je ukrajinski kmet v kterikoli deželi še dandanes navezan na samopomoč. Da, lahko sodimo, da bi ne bila poljska šlahta iz večine, kljub vsem slabostim, sama nikdar tako zatirala revnega kmeta, in da so veliko kmetskih puntov in njihove groze zakrivili ali vsaj poostrili v prvi vrsti le j udje. 4. Vstaja leta 1768. Barski konfederati se niso borili samo proti združenim kraljevim in ruskim četam, ampak so obenem tudi nasilno nastopali proti ukrajinskemu ljudstvu, kar je še bolj pospešilo in neposredno izzvalo veliki hajdamaški povstanek leta 1768. O tem čitamo: „Leta 1768. 18. majnika je zavladala v poljski vlasti v čigirinskem starostvi med narodom po mestih in vaseh velika razbur¬ jenost; izzvali so jo Poljaki, t. j. konfederati, ki so z vojsko 540 mož hodili pijani skozi 3 dni po gozdih (pri mestu Žabotinu), lovili Žabotince po gozdih, jemali jim imetje, jih s kiji do polmrtva pobijali in odgnali iz Žabotina veliko govedi. a 22 ei Ravno to so učinili konfederati potem v Medve- dovki. Njihov namen je bil, pane in kozake odvesti s sabo, grško-ruske pravoslavne svečenike in glavne veljake mučiti, in vse prisiliti k prisegi zvestobe konfederaciji." 1 ) V tem pa je že vsplamenel punt na vseh krajih in koncih. Začetek te grozne vstaje je popisan v „Zgo¬ dovini Malorosije" Nikolaja Markeviča tako-le: 2 ) »Skozi celi XVIII. vek niso opustili kmetje, podpirani od vojakov-sičovikov (zaporoških kozakov na Siči) in hajdamakov ni ene priložnosti h puntu. Vzburjala jih je težka panščina (tlaka) in židovsko oderuštvo. Ko se ni vstavilo tudi še preganjanje vere, so se kozaki sami postavili v obrambo. Tako je zbral za carice Katarine II. stotnik Harko leta 1765. do 700 kozakov in se bojeval za versko svobodo. Ko jo je kralj zagotovil, se je dvignila proti njemu »Barska konfederacija". Harka so za¬ jeli v Žabotini in ga obglavili (1766). Med tem so jeli Poljaki in uniati še bolj preganjati pravo¬ slavne. Tedaj je pa pravoslavna duhovščina za¬ vršala in se zbrala v čigirinjskem samostanu pri arhimandritu Melhizedeku Značko-Javorskem. Sam perejaslavski episkop Gervazij je blagoslovil povstanje. V samostanu so se posvetovali, in od¬ poslali duhovsko poslanstvo na Zaporožje prosit pomoči. Nato je sklenil Maksim Zaliznjak bra¬ niti pravoslavje. Rojen je bil na Čigirinščini, vzgojen ') Načerk KoliTvščini itd. str. 37. 2 ) c. p. Dr. Omeljana Ogonovskega študiji „Hajda- maki". Pravda leta 1879, str. 219—220. m 23 m na Siči, in tako je bil zvest in udan samostanu. Nabral si je prostovoljcev in se zružil z Zaporošci, ki so se nahajali v Motronenjskem lesu, in so se potem utaborili v razdalji dveh vrst od lesu v »Holodnem Jaru" (»Hladni tokavi"). Tam so na¬ sekali dobov, napravili zaseke, drugega dne pa je šel Zaliznjak k Melhizedeku prosit blagoslova. Prostovoljci so skušali pridobiti tudi one kozake, ki so tvorili pridvorno vojsko kneza Jablanovskega, in ko je njihov polkovnik Kvasnevskij zbežal, je zavzel mesto čigirinjskega polkovnika Zaliznjak. Kozaki so se sešli, prinesli s sabo razno hrano, orožje, prah in privedli konje. Iz sosednih lesov so došle trume hajdamakov. Melhizedek je dal Zaliznjaku univerzal, spisan z zlatimi črkami in nazvan »Zolota Gramota", t. j. zlato pismo. Vojska je izvolila Zaliznjaka za polkovnika in se napotila v samostan na praznik svete Trojice. Po službi božji so odšli hajdamaki po žabotinjski poti. S tem je tudi začelo povstanje hajdamakov proti Poljakom, ruskim uniatom in judom." Ravno navedena »Zolota Gramota" je bila v tem povstanju velikega pomena. To pismo so pod¬ taknili carici Katarini II. Pozivalo je pravoslavni narod na boj in uničenje Poljakov in judov; imelo je velikanski vpliv, ker so je vsi smatrali za avtentično, in to tem bolj, ker se je carica res zelo zavzemala za pravoslavje. Še celo ruske generale na Poljskem je motilo to pismo, da niso vedeli kaj početi. No, carica jim je pojasnila, da pismo ni njeno ter naj smatrajo hajdamake za navadne razbojnike in naj jih kaznujejo. Kdo je sestavil to »zlato pismo", se a 24 m ne ve določno, skoraj gotovo pa sam arhimandrit Motronenjskega samostana, Melhizedek. Kakor „zlato pismo", tako je po mnenju naroda poslala carica tudi potrebnega orožja za povstanje. Maksim Zaliznjak je pridrl iz Motronenjskega gozda (v čigirinskem okraju) in silovito, z ognjem in mečem prodiral na čelu brezobzirnih čet čez Medvedovko (nad reko Tjasminom), čez Žabotin (v čerkaškem okraju), čez Smilo, Cerkase, Korsun, Kanev, Boguslav, Kamjani Brod, Lisjanko, in pri¬ hrumel slednjič proti Umanu, najmočnejši trdnjavi na Ukrajini. Groza je vladala po vsej deželi in toli večja zbeganost, ker je bil izbruh povstanka nenaden in na več krajih obenem. Besnost hajdamakov je bila naravnost divja; usmiljenja ni poznal maščevavni nož, - kdor ni zbežal, je obležal v krvi, in česar ni mogel končati nož, je požrl ogenj. Bežati z Ukrajine je bilo silno težko, in zato so se pregan¬ janci plaho skrivali za ozidjem utrjenih mest in gradov; a tudi tja so hajdamaki večinoma našli pot. Največ panov in judov pa je pribežalo v Uman, ki je bil pa premajhen za vse in zato so morali premnogi taboriti pred mestom. Uman je bil lastnina grofa Salezija Potockega. Mestni komisar je bil tedaj Mladanovič, ki je imel pa ravno takrat malo vojakov na razpolago; glavni moči, 700 kozakov, je poveljeval grofov stotnik Honta. Vojaki so zelo ljubili Honta, ker je bil ž njimi vljuden in je bil sploh izboren vojak. In dasi je bil Ukrajinec in iz kmetskega stanu, ga je vendarle tudi grof Potockij zelo čislal radi nje- b 25 b govih vrlin; zato so ga pa šlahtiči v Umanu za¬ vidali, a so skrivali nevoljo. Ko se je bil raznesel glas, da se bliža Zaliznjak s hajdamaki, je poslal Mladanovič Honta iz mesta s poveljem, naj zadržuje hajdamake. Kmalu pa je došla v Uman vest, da Honta sprejema v tabor tuje ljudi in da se pogaja z Zaliznjakom. Zato je umanski vojni svet sklenil Honta pozvati na od¬ govor in ga usmrtiti. Vendar je zahteval Mladanovič od Honta samo nove prisege vernosti. Kako se je zadeva dalje razvijala, ni docela jasno. Le to je gotovo, da se je potem Honta res združil z Zaliznjakom. Drugega dne so se dvignili hajdamaki proti Umanu, nasproti so jim pa šli umanski kozaki s stotnikom Honto. Na stotnikovo povelje so vsi ob¬ stali in se obrnili h polkovnikom - šlahtičem z bese¬ dami: „Vi pani lahko odjašete, ni nam treba vaše prisotnosti; svetujemo vam: bežite, če si hočete rešiti življenje, sicer poginete, če ne pod rokami hajdamakov, pa od naših rok." Nato pozovejo stotniki kozake, naj odide s polkovniki kdor hoče. A ni eden ni odšel. Dne 18. junija sta Zaliznjak in Honta udarila na tabor pred mestom, kjer je taborilo radi nedo- stajanja prostora v mestu do 6000 šlahtičev, judov in slug. Obleganci so se oborožili le za silo in v veliki naglici, ker izdaje niso pričakovali; branili so se pa le 30 ur. Kmalu je namreč pošla vojna zaloga in voda. Vrh tega pa so zbežali ponoči iz mesta vsi garnizijski vojaki, ekonomični sluge in jetniki, ter se pridružili Hontu. b 26 a Stanje je bilo naravnost obupno. Videč, da ni rešitve, se sklene Mladanovič s Honto pogajati. Odprli so mestna vrata in umanska staršina je šla Hontu naproti. Ker se pa staršina ni bila že prej domenila o postopanju, je nastala velika zmešnjava, — vsakdo je delal na svojo roko. Nekateri so celo streljali. Nered in hrup je bil grozen. Videč, da je propadla slednja nada na rešitev mesta, se tedaj Mladanovič obrne obupan k šlahti in zavpije: »Skrbite sami zase, jaz grem v cerkev in se izročim Bogu!" Groza, ki je nastala nato, se ne da popisati. Nastalo je takozvano »Umansko klanje' 1 in pu¬ stošenje, ki je trajalo cela 2 dni. V judovski šoli so poklali hajdamaki do 3000 judov, in samo en dan je bilo poklanih in pobešenih do 18.000 šlah- tičev in judov. Kdor ni hotel sprejeti pravoslavja, nvu ni bilo milosti. Honta se je sicer trudil omiliti divje klanje, a zaman; posrečilo se mu je rešiti le nekatere osebe, zlasti pa Mladaničeve otroke. Po tem klanju so se hajdamaki še tri tedne prosto gibali. Razdelili so se v čete in plenih na okoli ter pobijali šlahto. V Umanu je bil Zaliznjak proglašen za het- mana, Honta pa za umanskega polkovnika. Uman- ščino so razdelili v stotnije in v vsako so poslali stotnika-upravnika, ki je imel skrbeti za vojsko in živež. V Umanu so se vrstile veselice in velike pojedine dan za dnem. Honta ni varčeval; a dasi se je delal veselega, ga je vendar silno skrbelo, kaj bo, in večkrat je m 27 a omenil tovarišem ves potrt in zamišljen: „Bratje, dvomim, da bo kaj z našim početjem!" 5. Konec hajdamaškega punta. Carici Katarini II. ni bilo po volji kmetsko gibanje v Poljski, ker se je bala, da bi se zaneslo tudi v njeno državo, v levobrežno Ukrajino. Zato je naročila generalu Krečetnikovu, ki je tedaj oblegal konfederate v mestu Bari, naj zatre haj- damaštvo. Krečetnikov je poslal nato proti Umanu polkovnika Gurgjeva s polkom donskih (veli- koruskih) kozakov, za njim pa še oddelek pehote. Gurgjev je jako zvito postopal. Proti Hontu in Zaliznjaku se je vedel prijateljski in ju hotel na¬ videzno pridobiti za skupen nastop proti konfede- ratoni, — to pa le, dokler ni dospela pehota. Tedaj povabi Gurgjev Zaliznjaka, Honto in drugo kozaško staršino v tabor na gostijo. Med gostijo pa obstopijo kozaki in pehota tabor in uja¬ mejo nenadno poveljnike in še 900 Ukrajincev- hajdamakov. Le malo jih ubeži, druge pa pomore. Polkovnik Gurgjev je Honto najprej sam last¬ noročno hudo pretepel, potem je pa prisodil še po 300 udarcev Honti, Zaliznjaku in staršinam. Predno so Rusi izročili Honta Poljakom, so ga še nekaj dni po trikrat na dan tepli, tako, da je bil ves pokrit z ranami. Ženo in štiri hčere so ujeli donski kozaki: večkrat so bile tudi one s palicami tepene, ker niso bile ovadile očetovega oziroma moževega izdajstva. Hontov edini sin pa je zbežal v Moldavijo. b 28 a Grozna je bila Hontova smrt. Poljaki so ga mučili blizu Mohileva nad Dnjestrom. Mučenje naj bi trajalo 14 dni, tako so razsodili. Prvih 10 dni naj bi mu krvnik polagoma rezal s hrbta pas kože, 11. dan odrezal obe nogi, 12. dan obe roki, 13. dan mu iztrgal srce in 14. dan naj bi ga ob¬ glavil. Potem je bilo ukazano dele telesa pribiti na vešala v 14 ukrajinskih mestih. To grozno obsodbo je pa poljski general Branicki premenil v toliko, da so obglavili Honta že tretji dan, druge točke kazni pa so izvršili na mrtvem truplu. Dovolil je general Hontu tudi du¬ hovnika, potem pa odšel, ker ni hotel zreti groz¬ nega prizora. Šel je pa Honta na morišče veselega in mirnega lica. Ko je krvnik izrezal pas kože, se ni hajdamaku lice niti premenilo; ko so mu izrezali drugi pas, tedaj je dejal pričujočim: »Glejte, govorili so, da bo bolelo, a ne boli nič P' Neki očividec, ki to pripoveduje, dostavlja: »Čudna sila volje! - v drugih razmerah bi mogel ta človek izvestno iz¬ vršiti velika dela!" Samozavest in celo humor ni zapustil Honte do zadnjega trenotka. Neki stražnik ga je naprosil: »Pane polkovnik! jutri se konča za vas vse po- zemeljsko; ali bi vi ne blagovolili pustiti v spomin karkoli že revnemu vojaku, ki vam stoji na strani zadnje minute?" - »Prav rad," odgovori Honta, spomnite me jutri, vam podarim pas." Vojak je vso noč mislil na dragoceni pas iz zlatoglavega kraljička, ki ga je imel Honta, in drugi dan, ko so Honta privedli iz ječe, se obrne takoj nanj: »Pane Bi 29 @ polkovnik! izvolite se spomniti obljubljenega pasu!" — »Nisem zabil," odvrne Honta s porogljivim nasmehom, »prvi pas kože, ki mi ga izrežejo, imejte vi!" Po usmrtitvi Honte si je baje mnogo prijateljev po Umanščini iz obupa končalo življenje. Njegovo ime se je dolgo hranilo v spominu naroda in bilo simbol rešitve iz panskega robstva. In ko so se na Volinščini 1. 1789. in v Umanščini 1. 1825. širile med kmeti neutemeljene vesti o preganjanju panov, se je med njimi pojavljala vest o tem, da bo vodil vstajo Hontov sin, ki se skriva nekje na »Vlaščini". 1 ) Maksim Zaliznjak (Železnjak) je bil kot ruski podanik pregnan v Sibirijo, a je na poti tja z 52 tovariši ulomil in zbežal iz ječe, a so ga vnovo ujeli. Kakšne smrti je umrl, ni znano. O usodi drugih hajdamakov tudi par besed. Ruski general Krečetnikov, oziroma njegov polkovnik je ujel pred Umanom 887 hajdamakov in 150 zaporoških kozakov. Poljske podanike je izročil poljski oblasti, druge pa moskovski. Poljaki so sodili te in drugod ujete hajdamake v mestu Kodno. Kruto so bili kaznovani. Nekatere so postavili po vrsti ob jamo in jih obglavili, da so kar vanjo počepali; druge so obesili ali razčetrtili, druge spet do polmrtva bili s palicami, jim rezali ušesa, nosove, roke in noge, druge so pa natikali na kole. Mnoge so s smolo namazane zažgali in ') Vesti o Hontu so tu in tam skoraj dobesedno povzete iz knjige: Rozvidki pro narodni' ruhi na Ukraini- Rusi v XVIII. vid, str. 122-123. B 30 B jih vodili po mestih in selih, druge pa so obsodili v javna težka dela. Ume se, da je mnogo hajda- makov tudi ubežalo pravici; razšli so se na vse kraje, na Krim, v Valahijo, v Moskovščino in nad Don.^ Še dolgo potem je bilo videti po Ukrajina vse polno starih, sila pokvečenih beračev. Ako je kdo poprašal, kdo so ti ljudje, dobil je odgovor: »Ne prašajte, - to so bili ljudje!" II. ŠEVČENKOV POEM »HAJDAMAKI". OISiSOOOSiSOOSiSiOEiOSiSiSiSi II. Pri svoji pesnitvi ni imel Ševčenko nobenega pisanega vira; saj pravi sam v predgovoru, da pripoveduje vse tako, kakor je čul od starih ljudij, ki so osebno poznali hajdamake. V prvi vrsti je bil to njegov ded; z največjim navdušenjem se spominja, kako ga je poslušal še kot otrok pripo¬ vedovati o groznih hajdamaških činih, in često je neopažen plakal v kotu nad grozno smrtjo cerkve- nikovo. O hajdamakih je kot deček slišal pripove¬ dovati tudi starega meniha v lebedinskem samostanu, kamor je hodil na božjo pot. Iz vseh pripovedovanj, ki so ga toli zanimala, si je potem pesnik ustvaril podobo o hajdamaških vstajah, jo v duhu bolj in bolj obrazoval in jo slednjič I. 1841. v nenavadni pesniški obliki obelodanil. Svojo nalogo je pesnik čudovito izvršil. Niz samih groznih, nečloveških prizorov, ki vzbujajo v človeški duši le odpor, ni gotovo primerna snov za pesniško uporabo; to je poet dobro čutil, in zato je spesnil poem tako, kakor leži pred nami. Da pa je poem tak, je trebalo res njegove orjaške pesniške nature; trebalo je genija prve vrste, da more poem s tako snovjo vstrajati pred sodbo stroge kritike. V ta namen se je Ševčenko poslužil raznih sredstev. Njegove osvetoželjnosti polne, da naravnost Lepoši, knjižn. VII. 3 a 34 a divje junake, vodi ideja narodnega osvobojenja iz krutega jarma šlahte. Pesnik nam ne predstavlja junakov samo v njihovih strasteh, ampak nam odkriva vsako toliko tudi njihovo človečnost in marsikatero prikupno lastnost. Tudi ne opisuje poet groznih prizorov na dolgo in široko, ampak le mimogrede, le v glavnih potezah, izvzemši par slučajev (umor Cer¬ kvenika in Hontovih sinov). Pogosto izraža tudi svoje ogorčenje nad njimi. Da ne prevzame čitatelja ob krvavih prizorih groza in odpor, jih pesnik nagloma pretrguje in nas hipoma zavaja v drugo, milejše in dobrodejno ozračje. Divje slike ublažuje z neposredno sledečimi idiličnimi epizodami, krasnimi refleksi in elegijami, veselim petjem kobzarjevim in bučnim plesom in pirovanjem hajdamakov. Takih epizod je pa poem kar prepojen. Kot protiutež krvavim scenam pa je v prvi vrsti ljubavno razmerje med Halajdom in Oksano, s katerim so vseskozi prepleteni „Hajdamaki“, in ki vsakterega čitatelja zelo zanima ter obvladuje ves čas njegovo pozornost. Vse te epizode pa niso nikakor prisiljene, ne škodijo celoti v ničem, pač pa ji dajejo veliko ži¬ vahnosti in bleska. Pesnik veže vrh tega kontraste s čudovito a povsem naravno spretnostjo. „Hajdamaki“ so kakor bister gorski potok, poln dobrodejnih prememb. V vsej silovitosti drvi čez skale, nakrat si pa odpočije v globokem skalnem tolmunu, odkjer spet pada z velikim šumom čez b 35 a strm, pod katero se razbije v besne pene in na¬ daljuje takoj vnovo svojo pot, nekaj časa mirno, neslišno skoraj, kakor skozi zelene livade, dokler ne strmoglavi vnovo čez propad. Tako se pisano preminja njegov tek doli do doline, kjer se izgubi v naročju mirno tekoče reke. »Hajdamaki« so silno razburili Poljake, dasi ne vseh. Očitali so Ševčenku, da opeva v njih razbojnike, tatove, verolomce (Honta). Vsakdo sodi pač s svojega stališča. Gotovo je, da ne bo zgodovina nikdar odobravala krutostij haj- damaščine, a ravno tako ne bo odobravala nasilnostij šlahte. Ako vidijo Poljaki v hajdamakih le osveto- željnost in divjo, zverinsko krvoločnost, gleda Šev¬ čenko globokejše, in vidi v njih zastopnike ukrajinske ideje, ne da bi pa zato tudi odobraval njihove grozovitosti in nečloveška de¬ janja. V obrambo hajdamakov piše v „Holodnem Jaru": Za pravico in svobodo razbojnik ne vstane. Iz poema dobi čitatelj vtis, da je Ševčenko sovražil Poljake sploh, ker govori o njih tu in tam zelo strastno in poniževavno. O lem piše dr. Om. Ogonovskij: »Poet je ljubil »svobodne Ljahe". On sicer ni bil sovražnik vseh Ljahov, ampak le Ljahov- panov, ki so s svojo lahkomiselnostjo in predrznostjo delali krivico ukrajinskemu ljudstvu na svobodi in imetju."') ‘) Pravda, 1879, str. 357. 3 * a 36 a Posebno pa bije v oči veliko pesnikovo sovraštvo do katoliških duhovnikov, ksjondžev in jezuitov; pesnik jim naravnost podtika, »da so oni krivi, da se kolje deca Slave." Očividno je v tem zašel predaleč, ne glede na to, da je bil sam pravoslavnik in imel sploh polno predsodkov in nejasne pojme o katoliški cerkvi. Ta trditev tudi zgodovinsko ni resnična. »Premotrivši te boje," piše Vlad. Barvinskij, »moramo končno kaj važnejšega zazreti v tej »kozaško- šlahtiški" vojni. Prezrši versko stran, stopa tu jasno na površje socialno prašanje, prašanje o življenju pavperizma in aristokratizma, preprostega ljudstva in aristokracije, prašanje, ali zmaga poljsko šlahtiško ali rusko ljudsko pravo." 1 ) Gotovo pa so bile poleg drugih, že navedenih vzrokov, krive hajdamaške vstaje tudi nezdrave verske razmere, ki so še bolj poostrile sovražne odnošaje med šlahto in pravoslavnim prebivavstvom. V tem pa ne zadene krivda unije same in katoli¬ škega poljskega duhovenstva na splošno, ampak le posameznike, v prvi vrsti pa poljsko vlado in šlahto samo. Vsekako bi bila unija dosegla večje vspehe in v večjem obsegu, ako bi se bila propagirala vsekdar in povsod po predpisih in v duhu Cerkve, v duhu ljubezni, a ne, kar se je cesto zgodilo, v duhu nestrpnosti, sebičnosti in nasilja na eni strani, na drugi strani pa s poniževanjem, preganjanjem in krutim zatiranjem pravoslavja. ■) V Pravdi 1. 1879 str. 355. a 37 8 Takega nastopanja gotovo niso svetovali in odobravali jezuitje, — saj se je sam slavni jezuit Peter Skarga, prvi pospeševavec unije, izjavil, „da Turki in Tatarji gotovo ne delajo tako z na¬ rodom (namreč v cerkvenih in verskih zadevah), kakor delajo ž njim pani." 1 ) Poglavitni vzrok puntov je navedel na drugem mestu tudi sam pesnik: Treba krvi, bratske krvi, ker mu (pan) ne privošči (kmetu) ni imetja v sobi, v dvoru, ni veselja v koči! »Brata ubijmo! dom zažgimo! rekli so, storili. Menda so vse; ne, sirote v kazen so pustili. V solzah rasle so, dorasle, izmučene roke razvezale — in kri za kri, in muke za muke. (Hupalivščina.) Kljub veliki mržnji do katolicizma se pa javlja pesnik že v poemu samem spravljivega. Besede, katere je govoril Honta zaklanima sinoma; Oprostita! jaz oproščam, da sta katolika! moremo smatrati namreč obenem tudi za pesnikovo izpoved in izjavo napram javnosti. In to smemo trditi tem bolj naslanjajoč se zlasti na zlate besede v predgovoru k „Hajdamakom“; „Srce boli, a treba pripovedovati: Naj vidijo sinovi in vnuki, da so bili njihovi očetje v zmoti, ‘) Istorija Rusi, str. 156. b 38 0 naj se iznova bratijo s svojimi sovražniki, naj ostane z žitom-pšenico, kot z zlatom pokrita, ne¬ razdeljena na veke od morja do morja slavjanska zemlja!" * * * Čitatelj dobro čuti, da poem ni končan; manjka nadaljnih vesti o Halajdu in Oksani. Le toliko izvemo o njih, kar nam pove začetek narodne pesni, s katerimi se končujejo »Hajdamaki", — vemo, da sta bila bogata in srečna. Vendar se nehote vprašamo, ali ni bil Halajda, najljutejši haj- damak, nič kaznovan za nebroj zločinov, ali ni čutil vsaj nemirne vesti? »Res, da je Halajda", piše dr. Ogonovskij, »pretrpel že v Židovi službi, v Židovem robstvu težke muke... a vendar je bila poetova dolžnost, predstaviti Halajda potrtega in kaznovanega vsaj od pekoče vesti ... A dasi ni obraz tega hajdamaka dovršen, vendar napravlja celota tega poema veličasten utis. Poet se je namreč držal narodnega pripovedovanja in predstavil obraze iz posamnih dogodkov kolijivščine z živo besedo in objektivno resnico." 1 ) In ako upoštevamo tudi še vse bridkosti in obupne ure, ki jih je Halajda preživel vsled ugrab- ljenja Oksane in umora njenega očeta, vendar pričakujemo zanj že te ali one kazni, vsaj kazni vesti. Vse hajdamake je zadela ta ali ona kazen, le on je lepo bogat in srečen! ') Pravda 1879, str. 353. B 39 B Tega nedostatkasi ne moremo drugače razlagati, kakor tako, da ni dovršil pesnik tega obraza zato, ker je v poemu le postranski in ne glavni, ter je prepustil to nalogo čitateljevi domišljiji. Analogno z ostalimi hajdamaki je gotovo tudi njega doletela kazen; ujeli ga sicer niso, ker bi ne bil nikakor pomiloščen. Gotovo se je pa moral dolgo skrivati in trpeti pri tem vse mogoče neprilike; gotovo je moral biti vnovič dolgo ločen od Oksane in je mogel šele čez dolgo začeti rodbinsko življenje. Morda je moral celo zapustiti domovino in se naseliti kje drugod. * * * „Hajdamaki" so velika žaloigra. Kot junak v nji nastopa teptani ukrajinski narod. V rešitev je imel na razpolago le samopomoč, samoobrambo, ker ni našel pod solncem pravičnega sodnika. Krivde polno šlahto je zadela velika, celo prevelika kazen; življenje je izgubilo na tisoče in tisoče šlahtičev, Židov in drugih, tudi povsem nedolžnih oseb. Ali pa je bilo s tem kaj pomagano bornemu narodu? Nič. Hajdamaki so tvegali za osvobojenje Ukrajine „kri in kožo", so bili neusmiljeno kazno¬ vani, — uboga Ukrajina pa je še bolj zastokala pod samovoljo panov. Ali naj pa ta krivica vedno vlada? Ali nikdar ne zasije zatiranemu narodu solnce pravice? Ali naj kršitelji narodnih pravic in svobode nekazno nadaljujejo in kopičijo vnebovpijoče zločine? B 40 B Take le misli se nam porajajo ob koncu /; Hajdamakov". Čutimo, da je poem, da je dejanje zaključeno, ker »Ukrajina v veke je zasnula .. a kljub temu zahteva naše srce drugega zaključka, ki bi nas vsaj utešil, nas navdal z nado v boljše čase, ako bi nas ravno ne vzadovoljil. In res, tak zaključek k „Hajdamakom" je Ševčenko v resnici tudi spesnil v pesni H o 1 o d n i j j a r. ‘) Vsakdo ima svoje hudo, i jaz imam hudo, je sicer izposojeno, a je vendar hudo. A čemu pomniti tega, kar je že minulo? Kaj buditi davno prošlo? Prav, da je zasnulo!... Tudi ta jar! Ni do njega že ni male steze več ostalo, da se zdi ti, da še nihče z nogo tja ni stopil - toda pomni, tja je pot peljala z monastira Motrinova do strašnega jara. V jaru tem so hajdamaki nekdaj taborili, pripravljali samopale, ratišča strožili. l ) Hladna tokava, globel. @41 m V jaru se tedaj sešli so, kakor s križa snefi, oče s sinom in brat z bratom, hoteč združno vpreti se lokavemu sovragu, krvopiju Ljahu. Kam si prišla, v jar globoki pot nekdaj steptana? Te je temni les zarastel? So te zasadili novi briči, 1 ) da ljudje bi v tebe ne hodili na posvete: kaj početi z dobrimi jim pani, krvopiji, ljudojedi, z novimi jim Ljahi? Ne plotite! ker nad jarom Zaliznjak še čuje in se na Uman ozira, Honte pričakuje. Ne skrivajte, ne teptajte svetega zakona! Ne zovite častivrednim ljutega Nerona! Ne ponašajte se preveč s sveto vojsko carja, ker vi sami ne umete, kaj car preudarja. Pa kričite, da nesete svojo kri in dušo za oči no! Oj za Boga, ovčjo glej naturo! Glupec samo vrat podstavlja, ne vede, čemu to, in še Honta zapostavlja, govoreč hudobno: »Hajdamaki — ne vojaki, ') Rusi. B 42 B ropni so tatovi, madež naše zgodovine!.. Lažeš, ljudomorec! Li za pravdo in svobodo kdaj razbojnik vstane? Li razkuje v vaše voze brate zakovane, narod temni? Li zakolje lokavega sina? Ali stere živo srce za svojo Vkrajino? Vi — razbojniki nesiti, oj vi gladni vrani, po kateri neki sveti nam postavi dani z zemljo, nam vsem darovano, in z nesrečnim Ijudom trgujete? Varite se, ker vam bode hudo, težko hudo! Le glupite deco, slepe brate, sebe tudi, tuje ljudi, a Boga pustite! Ker v dan radosti nad vami kazen se razbije, in s Holodnega se jara ogenj nov razlije! @®0®0@@@©@@©0©©(ž50@©@@iz!i(ž!i(z!r HAJDAMAKI. VAZILIJU IVANOVIČU GRIOOROVIČU V SPOMIN 22. APRILA 1838. Posvečenje. Vse gre, vse mineva brez mej in odmora. Kam li se je delo, odkod se vzelo? Ni bebec ni modrec ne ve odgovora. Živi... pa umrje... Le-to je vscvelo, a drugo zvenelo - na veke zvenelo, in listje požoltlo veter je razvel. A solnčece vstaja, kot prej je vstajalo, in zvezde rudeče, kot plule so prej, plujo taki' odslej... I ti, belolici, po sinjem nebesu izhajaš plovit, - izhajaš se gledat v studencu, krnici, in v morju brezkrajnem, in lil boš svoj svit,, kot nad Babilonom in njega vrtovi, i nad tem, kar bode z našimi sinovi. Ti večni brez kraja!... Srce si želi kot z bratom in sestro meniti se s tabo; — ti dumo zapeti, ki šeptal si jo ti! Svetuj mi še enkrat: kam idem naj z jadom? Jaz nisem sirota, ne sam na zemlji': deco imam tudi, toda kam jo deti ? Zakopati jo s sabo? Greh, duša živi! A morda ji laže na onem bo sveti, če kdo bo prečital te solze - vesti, ki tak jih je verno nekdaj izlivala, ki tak je kdaj tiho nad njimi plakala. Ne, jih ne zagrebem, ker duša živi! a 46 e Kot nebna širina je neokrajena, tako tudi duša je neomejena. A kje bode ona? to jasno nam ni! Kdorkoli spominjaj na tem se je sveti — neslaven je težko pustiti zemljo. Pomnite ve, deve - vam treba je to! Ljubila vas ona je, rožni vi cveti, in o vaši sreči ljubila je peti. Dokler solnce vstane, deca odpočij si, a jaz se potrudim vodnika najeti. Sini moji, hajdamaki! 1 ) zemlja - prosta širna - pojte, sini, poiščite, kje je sreča verna. Sini moji nerazumni, deca nedoleta! kdo brez matere vas sprejme sredi tega sveta? Sini moji! vrli moji, plujte na Vkrajino: 3 ) dasi vas gorje zadene, vas ne bo v tujini. Verne duše tam dobote, ki vas počastijo, a tu, a tu ... težko, deca! če vas v dom pustijo, bodo vas zasmehovali, - 3 ) tako so nemili. So pismeni, in še solnce so že obsodili. @47 a »Da od tam," dejo, »ne vzhaja, in tako ne sveti, a tako bi bilo treba..." Kaj imaš početi? Treba slušati, res morda solnce ne izhaja, kot pismeni so trdili... umni so do kraja! 1 ) A kaj poreko vam oni? Urnem vašo slavo! Posmejo se in pod klop vas zaženo bahavo. Poreko vam: »Počino naj, dokler oče vstane, in v moskovščini opeval svoje bo hetmane. Zdaj pa nam bedak tu mrtve 5 ) govori besede, in še nekega Jarema tod pred nami vede v kmetskih cokljah... Norec! Norec Zaman smo ga bili. Od kozaštva, od hetmanstva so le še gomile, drugega ni nič ostalo, a še te kopajo; 6 ) on pa hoče, da berače’) peti poslušajmo! Škoda truda, pane-brate; ako hočeš grošev, pa še slave - tega čuda, opevaj »Matrjošo", b 48 a in »Parašo — radost našo", - sultana, ostroge... s ) To je v slavo! On pa peva: „Šumi' sinje morje" - 9 ) a sam plače; in za tabo še vsi tvoji kmetje v grobih plaščih ..." Res je, modri! Hvala vam za svete! Topla je kožuhovina, pa - ni zame šita, in beseda ta razumna je z lažjo podbita. 10 ) Oprostite! Le kričite, slušal vas ne bodem in vas h sebi ne pozovem! Vi ljudje ste modri, jaz pa sem bedak, sam sebi peval bom in jadno plakal v svoji mali koči, kakor dete gladno. Peval bodem: „Sumi morje, piš buči viharja, step črneje, in mogila z vetrom se zgovarja." Pa zapojem: „Je razpadla visoka mogila; tja do morja zaporoška 11 ) sila step je vkrila; otamani 1 ' 2 ) pred bunčuki 13 ) na vranih konjičih v daljno dalj drve... a pragi 11 ) a 49 m tužno po trstičji vzdišejo, grome zbesneli; grozno njih je petje ..." Jaz pa slušam in prašujem tugojoč očete: 14 ) Kaj se žalostite, dedi? »Ni veselo, sine: Dnipro se nad nas vsrdil je, plače Ukrajina!" I jaz plačem ... a v tem času ’ 5 ) z bujnimi vrstami bližajo se otamani, stotniki in pani in hetmani — vsi so v zlatu . .. V mojo malo kočo stopijo in posedo se, ter o Ukrajini razgovarjajo se skupno: kak so Sič gradili, kak kozaki so v bajdakih ,e ) čez prage plovili, kak so šetali po morji, greli se v Skutarji, in kak lule so palili v Poljski na požarji, vračali se v Ukrajino, kak so piro vali: — ”) »Igraj, kobzare! lij, krčmare!" kozaki kričali. Zna krčmar — nalija pridno, in se ne spozabi; kobzar svira, a kozaki, Lepoši, knjižn. VII. 4 m 50 a da treso Hortico 1S ), divje rajajo hopaka 19 ) in pa metelico, in iz roke v roko kroži, sahne vrč z medico. - »Rajaj, pane brez župana! 20 ) veter čez poljane! Igraj, kobzare, lij, krčmare, dokler sreča vstane!' 1 Poprijeli so se v boke dedi 21 ) in mladina: »Tak je, deca! dobro, deca! tvoja bo Ukrajina!" Otamanov zbor na slavju, kakor na posveti, se sprehaja, razgovarja . . . Veljmožni očeti niso mogli več strpeti, s starimi nogami 22 ) vdarili so, jaz pa gledam, smejem se s solzami. In gledam, se smejem, solze si otiram; Jaz nisem osamljen, — mnog z mano živi Po sobici moji, kot v stepi brezkrajni, kozaštvo se seta, dobrava šušti; po sobici moji buči sinje morje, mogila tuguje, topola šumi, potihcema »Hricja" 23 ) devojka prepeva — jaz nisem osamljen — mnog z mano živi. To so, glejte, moji groši, to bo meni v slavo; a 51 a a za svetovanje vaše, — hvala vam - lokavo! Dokler bom živel, i mrtvih 24 ) slov mi zadostuje, da bom v nja solze izlival. Srečno, vsi zdravstujte! Sine pojdem zdaj pospremit v Ukrajino svojo. Naj gredo, morda kozaka starega dobojo , 23 ) koji sprejme mojo deco s starimi solzami. Dosti mi je. Dem še enkrat: 2G ) Jaz sem pan nad pani! * * Tako le, sedeč kraj mize, mislim, kje vodnika naj poiščem, da povede? Noč se že umika, mesec gasne, solnce sveti. — Hajdamaki vstali, pomolili, se odeli, Krog mene obstali. Tužno — tužno, kot sirote, tiho se sklonili: — 27 ) »Blagoslovi nas ti, oče," so me naprosili, »da poiščemo si sreče po širokem sveti!" B 52 B — »Počakajte . . . svet ni hiša,, vi pa — nedoleti, ”) deca ste še nerazumna. Kdo pa pojde z vami? Kdo vas spremi? ...Hudo, deca,. hudo mi je z vami! Sem vzredil vas, odgojil vas; vzrastli ste ne-mali! V svet zdaj greste, a tam vsi so> pismeni postali. Malo sem vas izobrazil, ker i mene, dasi so me bili, no, res mnogo so me naučili! 29 ) Trna, mna znam še, a težavo- imam še z oksijo! Kaj vam poreko? Pojdimo; urno! — naprosimo. Dobrega imam očeta (rodni že počiva), radi vas mi svetoval bo, ker je sam doživel, kak težko po sveti blodi samcata sirota. A je tudi verna duša, kozaškega roda! Ni zatajil tega slova, ki je mati mila povivaje ga mu pela, z malim govorila. Ni zatajil tega slova, kar pod plotom poje m 53 @> slepi starec tuguj.oči 0 Ukrajini svoji. Ljubite jo dumo pravde 30 ) in kozaško slavo! Zdaj pa na posvetovanje pojdimo laskavo. Ko bi me ne bil podpiral v tužnih, krutih dnovih, bi me bili že zagrebli v tujih mi snegovih, 31 ) pokopali, pa dejali: u Zdaj več let ne trati!" 32 ) Težko v sveti je trpeti, a zakaj, ne znati. Bilo, da bi se ne snilo! . . . 33 ) Pojmo, deca mila! On, ki mene na tujini ni pustil propasti, 1 vas sprejme, kakor mati svojo deco v časti. A od njega pomolivši, hajdi na Vkrajino! .. . Dober dan ti, tata, v hišo! 34 ) Tu, pred hišo svojo, v daljno potovanje deco blagoslovi mojo! I. Introdukcija. Bila nekdaj je šlahtščina ‘) mogočna in slavna; B 54 B merila se je z Moskali, z ordami, *) Sultanom, z Nemčijo . .. Nekdaj je bilo toda kaj ne mine? . . . Bilo je, šopirna šlahta noč in dan se brine, kralja le za nos voditi, 3 ) ne rečem Stepana 4 ) ali Jana Sobijeskega: 3 ) ta sta nenavadna, — toda druge. Reveži so tiho kraljevali, sejmi, sejmiči so hruli, sosedje molčali. Gledali so, kako kralji iz Poljske bežijo, in slušali, kak šlahčiči bedasto kričijo: ,, Niepozwalam! niepozwalam!" Šlahta dalje upije, a magnati 6 ) pale hiše, sablje si kalijo. Dolgo tak se je godilo, dokler ni v Varšavi zagospodoval nad Ljahi Ponjatovskij žilavi. 7 ) Zakraljeval in mislil šlahto vmiriti malo ... ni umel! Hotel dobro, kot deci mati, in morda je še kaj hotel. Edino slovo „niepozwalam'‘ e 55 a odvzeti šlahti hotel je, a potem . . . Poljska se je vnela, šlahta zbesnela je . . . kriče: „Častna beseda, škoda dela; lopov, najemnik Moskve ti!" s ) na klic Pulavskega in Paca ®) vsa šlahtska zemlja završi in hkrati sto konfederacij. 10 ) Vdrli so konfederati po Poljski, Volinji, po Litvi in po Moldavi in po Ukrajini; vdrli so, a pozabili svobodo rešiti, zvezali so se z Židovi, ž njimi vkup pleniti. Rušili so in morili, s cerkvami kurili . . . A v tem času hajdamaki nože so svetili. ”) II. Halajda. »Jarema! herš tu, hamov sine! 1 ) kobilo brž privedi mi, odnesi čevlje gospodinji, a meni vode prinesi. Pometi hišo, drv napravi, gosem in puram žita daj, in pojdi v klet in pojdi h kravi. A brže, hame! . . . Počakaj! a 56 a nato pa beži brž v Viljšano!'*) Nam treba hrane. Pokloni Jarema se in odhiti. Tako žid podli na vse rano kozaka je nadlegoval. Jarema vklonil se, ni znal, ni znal siromaček, da so zrasla krila, da v nebo se dvigne, kadar jih razpne, ni znal! se je vklonil . . . O Bože moj mili! težko pač je žiti, a žiti se če; gledati se hoče, kak solnčece seva, slušati se hoče, kak morje odmeva, kak ptica ščebeče in lesi šume, in črnoobrva v gaju pesmi peva . . . O Bože, kak žiti veseli srce! Sirota Jarema, sirota uboga: nima sestre, brata, sam v sveti živi! Hlapec, rob židovski, zrasel je na pragi, a ne kolne sreče, ljudij ne mrzi; in zakaj jih kleti? Ali oni znajo, koga naj se boža, koga naj kazni? Naj se le gostijo! . . . Sreča skrbi zanje, a sirota zase sama naj skrbi! Prigodi se včasih, tihcema zaplače, to pa ni od tega, ker srce boli: česa se domisli, ali kaj zagleda . . . pa gre spet na delo. Tako se živi! Čemu oče, mati, visoke palače, ko pa govoriti s srcem ni srca? b 57 0 Sirota Jarema — sirota bogata, ker ima plakati, peti s kom ima: črni sti očesci — jasni mu zvezdici, v vroče mu objeme - beli sti ročici, srce je devojke, ljubeče srce je, da le on zahoče, plače in se smeje. Tak je, glejte, moj Jarema, sirota bogata. Tak-le bil sem tudi jaz kdaj. 3 ) Prešlo je, dekleta . . . Minulo je, razšlo se je, sleda ni ostalo. Srce mi medli v spominu . . . Zakaj ni ostalo? Zakaj ni ostalo, se mi radovalo ? lajše bi izlival tugo in solze. Svet je vzel, ker njemu bilo je premalo. »Kaj bo njemu sreča? ni mu treba je: on je itak bogat..." Bogat sem na krpah in na drobnih solzah — da bi jih ne tri! Sreča, moja sreča! kje te bom uzrl? H meni, h moji hiši, zopet se okreni, ah se prisnij vsaj . . . spanec je zamrl! Oprostite, dobri ljudje, če to sem ne spada, toda kleto zlo — zli dnevi komu li dopada? Morda srečamo se še kdaj, dokler bom okoli a 58 b v svetu za Jaremo hodil, ali — več nikoli. Zlo, ljudje, povsod le zlo je ni se kam priviti: kamor nagne se usoda, tja se je kloniti, - tiho se, smeje kloniti, da bi ne spoznali ljudje, kaj je v srcu skrito, ne sočustvovali; ker njih milost — naj se sniva njemu, ki je v sreči, a nikdar naj ne siroti sniva se trpeči! Raje hotel bi molčati, toda ne umejem. Izlivaj se, slovo-solze: solnčece ne greje, ne posuši. Poslovim se s svojimi solzami, - 4 ) a ne z bratom in ne s sestro - z nemimi stenami na tujini ... A dotlej spet — vrnem se v gostilno, kaj se tam godi? Zidovče se tresoč je naslonilo nad leščerbo: šteje groše pri postelji kleto. A v postelji. . kak je vroče! . . snežnobele .roke m 59 m čez posteljo je razstrla in jih razgalila . . . rdeči, kot da bi divja roža v gaji bila — deva mlada . . . Kak je vroče■ na pernicah biti! Kakor da bi sama bila; ni s kom govoriti — sama šepče. Neizrazno lepa judinjica! To je hčerka, a to oče, vragova mošnjica! Stara Hajka spi na podu v strganih pernicah. In Jarema ? Vzel je torbo in odšel v Viljšano. III. Konfederati. »Odpri nam, prokleti jude! sicer boš tepen... brž odpri! Vlomite duri, da vun pride ostuda stara!" — n Potrpi! Počajte malo!" — »Z nagajami! uho ti svinjsko! Le ne daj šaliti se!" — »Jaz? s pani? z vami? Bog vari! koj, le vstanem naj, jasnovehnožni (tiho) - prasci!" - „Pane polkovnik, duri stri! '* - a 60 a Stero se duri... bič leti in maže v zdolž judovsko pleče. — »Zdravo, svinja, zdravo, jud, zdravo, vragov sine!" In|z nagajem in z nagajem. A jžid krivi pleče: — »Ne šalite se, oj panel v hišo, dober večer!" — »Še enkrat, vrag! še! zadosti! prokleti, oprosti!" »Dober večer! Kje pa hči je?" — »Umrla, panovi!" — »Lažeš, juda! z nagajami!" Drli nanj so v novo. — »Oj, paniči, golobiči, ni je, Bog me čuje!" — »Lažeš, podlež!" - »Ako lažem, naj me Bog kaznuje!" — »Ne, Bog, a mi. Daj priznati!" — »Čemu jo v skrivati, ko bi bila? Če se lažem, pa proklet naj bodem!..." — »Ha, ha, ha, ha!... Pani, zlodej poje litanije. Pokrižaj se!" -- »Kako neki? bogme, ne umejem." — »Glej, tako le..." Ljah se križa, a za njim se juda. »Bravo! zdaj smo te krstili. 1 ) El 61 0 No, za tako čudo daj pitnine, mosti-pane! 2 ) Cuješ, kristijane? Daj pitnine! — » Brzo, brzo!" kriče kot zbesneli, kriče Ljahi, a po mizi vrč napolnjen kroži. »Jeszcze Polska nie zginiela!" 3 ) vpije mož pri moži. »Daj še, jude!" In krščenec iz kleti pa v hišo leta, bega in naliva; a konfederati vsi kričijo: »jude! meda!" Jud se urno giblje. »Cimbal! sviraj, pasja vera!" Krčma vsa se ziblje - krakovjaka reže tolpa, 4 ) valjček in mazura. Jud pa gleda in potiha: »Šlahtiška natura!" — » Dobro, dosti! zdaj zapoj nam!" »Ne urnem, za Boga!" »Ne roti se, pasja koža!" »Ktero li?" »Ubogo?" »Živela je Anca, pokveka uboga, rotila se, molila je reva bolnonoga; s 62 0 na panščino ni hodila, toda za fantiči potiho je, prelepo je tja po zeleničji." — »Dosti, dosti, ta ni lepa: to pojo shizmati." 8 ) »Ktero pa? to morebiti? čajte, da se spomnim ... »Predi panom Hvedorom krevlja jud z naporom, in spredi in zadi predi panom Hvedorkom." — »Dobro, dosti! zdaj nam plačaj »Šalite se pani: zakaj li?" »Za poslušanje. Ne krivi se, kleti! Tu ni šale. Daj denarja!" »Kje mi ga je vzeti? ni beliča nimam; bogat z milostjo sem pansko." — »Lažeš, pes! priznati moraš! No, le brzo, pani, s palicami P' — Žvižg odmeva, spet krstijo Lejba. 7 ) Tepli so ga, da od njega perje je letelo... »Oj, za Boga, ni beliča! jejte moje telo! a 63 a Ni beliča, pomagajte! - «Mi pomoči damo." - »Čakajte, povem vam nekaj." -- No, pa poslušajmo, pa ne laži, z vsemi vzdihi laž ti ne pomože. - »Ne, v Viljšani..." — »Tvoji groši?" - »Moji?... o moj Bože! Ne, jaz pravim, da v Viljšani... viljšanski shizmati..." - »Tri družine in po štiri žive v eni bajti! To mi znamo, ker smo sami, jih tako obrali!" - »Drugo mislim... oprostite... Da bi zla ne znali, da o groših bi snivali. Glejte, tam v Viljšani v cerkvi... pri cerkvencu ... a hčerka Oksana!.. Bože! kakšna gospodična! jej, kako je krasna! A zlatov — no, ne njegovih,'*) no, da le denar je." - »Da je le denar, vse eno! Lejba se ne laže; a da je tako v resnici, naj nam pot pokaže. Obleci se!" Brž odšli so Ljahi do Viljšane. a 64 a En konfederat pod mizo le pijan ne vstane, ker ne more, a se dere vinjen in radosten. IV. Cerkvenik. U gaju, gaju veter ne veje, mesec visoko, zvezde sijejo. Pridi vun srce, — težko te čakam, dasi le hipec, ribica moja! Pridi, golobka, in zagrliva in potoživa, kjer jaz daleko to noč odidem. Pridi vun, ptička, srčece moje, dokler sva blizu, in zagrliva. Oh, težko, težko! Tako le, hodeč po gaju, v noč Jarema poje, čaka, čaka, a Oksane ne dočaka svoje. Zvezde sijejo, sred neba sveti bledolici! m 65 0 Vrba slavčeka posluša, gleda se v krnici; na kalini, tam nad vodo, tak drobni, zdihuje, kakor da bi znal, da deve kozak pričakuje. A Jarema po dolini jedva-jedva stopa, in^ne gleda, in ne sluša... w Čemu mi lepota, Ko mi nikjer v svetu ni najti sreče? Leta mi mladostna marno poteko, osamljen sem v svetu, brez sreče, rodbine slabotna travica sred tuje ravnine; slabotno travico vetri razneso: tak i ljudje mene ne znajo, kam deti. Zakaj ste ostavili vsi me, zakaj? Bilo eno srce, le eno v vsem sveti, ena duša verna, pa vidim, da zdaj i ta me zapušča." In solze privro mu. Zaplakal je revež, z rokavom otrl. »Ostani mi zdrava! Na daleki poti ali srečo najdem, ali bom umrl tužno za Dniprom ... A ti ne zaplačeš, in ti ne boš zrla, kak vrani kljujo te oči mi črne, oči te kozaške, ki jih poljubljala si ti mi srčno! Solza mojih žabi, pozabi sirote, pozabi priseganj, drugega iskaj; — jaz nisem za tebe; jaz v sivi svitini, ‘) a ti si cerkvenka ... oj nesreče moje! Lepos4. knjižn. VII. 5 m 66 a Pozabi me, ptička, nikar ne tarnaj; a ko boš začula, da so v tuje polje zagrebli Jarema, — tiho moli zanj, sama, srce, na vsem svetu vsaj ti zanj pomoli!" In zaplakal siromak je, se na kij naslonil. Plače in tuguje tiho . . . Šelest! ... kri zastane: sem po gaju kot lisica krade se Oksana. Žabi ... steče in objame. . . »Srce!" omedlita. Dolgo-dolgo samo — „srce,“ in spet onemita. »Dosti, ptička!" - »Le še malce, še . . . še . . . sivokrili! vzemi dušo ... še ... še enkrat. . . kak sem se vtrudila!" — »Odpočij si, zvezda moja, z neba si zletela!" In na svitko kot zvezdica je smehljaje sela. »Sedi tudi ti kraj mene." In sta se objela. »Srce moje, zvezda moja, kod si ti blestela?" — »Danes sem se zakasnila: oče naboglen je, in sem morala mu streči . . . a 67 a - »A ti ni mar mene? - »Kakšen pa si ti, za Boga!" Solze zableste ji. - »Nič ne plači, saj se šalim." - »Daj se!" Se nasmeje. Z glavico se je sklonila, kot da bi zasnula. »Glej, Oksana, jaz se šalim, a ti resno jočeš. No, ne joči, gledi vame, jutri me ne bodeš. Jutri bodem jaz daleko, daleko, Oksana. Jutri v noč dobim v Cigrinu nož blagoslovljeni. Dal mi bode srebra-zlata, dal mi bode slavo; in oblečem te, obujem, — posadim kot pava, — na prestol, kakor hetmanko, in te bodem gledal; tja do smrti te bom gledal." - »A morda me zabiš? Ko obogatiš, pa v Kijev mi odideš s pani, šlahtice si tam poiščeš, pozabiš Oksane!" - »Ktera lepša je od tebe?" - »Ne vem, — morebiti." - »Boga srdiš, moje srce, lepše ni dobiti 6 * a 68 b ne na nebu, ni za nebom, ni za sinjim nebom, ni za sinjim morjem lepše najti ni od tebe!" — »Kaj mi to govoriš? spameti se!" — »Res je, ribka!" In v novo in v novo. Kakor vidite, sta dolgo tako govorila; poljubljala, objemala sta se na vse sile; sta plakala, se rotila, in se spet rotila. Ji Jarema je razkladal, kako bosta žila, kak jo vso okuje v zlato, kak bo sreča mila . . . kak zatrejo hajdamaki Ljahe po Ukrajini, kak on bode gospodaril, ako ne promine. Slušati to že preseda. 2 ) - »Glej ga, zdi se, kot da res mu že preseda." Mati pa in oče, ko uzreta, da ve, moje ljube, čitate o takem čudu — v greh vam bosta štela! Takrat, takrat — pa pustimo! a je zanimivo! a 69 a In potem bi vam še pravil, kako zagoreli nad vodo kozak pod vrbo v objetju tuguje; a Oksana, kot golobka, grli, poljubuje; in zaplače, omedleje in glavico klone: »Srce moje, sreča moja! mili moj sokole! »Moj! ... še vrbe so klonile, slušat taki govor. To je govor! Ne povem ga, moje črnoobrve, ne povem ga zdaj na večer, bi ga še snivale. Naj razideta se zopet, kot sta se sestala — tiho, tiho in prav nežno, ■da bi kdo ne videl ni solzic dekliških drobnih, ni kozaških vernih. Naj le gresta ... morda še kdaj se na tem - le sveti snideta . . . Li doživimo? A med tem se sveti iz vseh oken pri cerkvencu. Kaj se tam dogaja! Treba videti in deti. . . Bog ne daj nam zreti! Bi 70 Bi Ne daj nam Bog zreti, ni pripovedati, ker je na sram svetu, ker boli srce! Le poglejte; to so, to konfederati, ljudje, ki so zbrani, da prostost brane! Branijo, prekleti! . . . 3 ) Bodi kleta mati, in dan in pa ura prekleta naj bo, ko je porodila na zemljo to zlo! Poglejte, kaj delajo v hiši cerkvenca, peklenska deca. V peči gori, po celi hiši ogenj sveti, a v kotu kleti jud drhti 4 ) kot pes; kriče konfederati cerkvencu: »Reci ali umri, kje so denarji?" On molči. Z motvozom zvežejo mu roke, ob tla ga bijejo — je ni, besede niti. »Malo muke! Miljave, smole prinesi! Kropite ga! Brž mraz te mine! hitreje ga kropiti daj! Povej! ničvrednež! ... Ni ne zine! Predrzna beštija! Le čaj!" Miljave v škornje nasujo mu . . . »Še v teme žebelj mu zabij!" Ni iztrpel te svete kazni, na tla je revež pal. Umri, umri' brez svete izpovedi! »Oksana, hčerka!" in umre, Ljahi zamišljeni stoje, dasi zapečeni. ©71 m »Kaj zdaj? Panovi — sveta! Presodimo. Zdaj ž njim nič več početi ni. Zažgimo cerkev! — „ Pomagaj te! kdor v Boga veruje!" kriči glas na dvorišču na vse sile. Ljahi odrvene. »Kedo je?" Oksana v dveri: »Ubili! ubili!" Medli in pade. Starši njih je z roko mahnil svoji četi, in mrka šlahta je kot psi odšla za dveri. Sam nazadnje nesvesto vzame . . . Kje si ti, Jarema, kje si? gledat pridi! A on prepeva potujoč, kak Nalivajko bil je Ljahe. ’) Ljahi izginili so v noč, in ž njimi pol živa Oksana. Le tu in tam psi po Viljšani zalajajo in oneme. Beleje mesec! Ljudje spe, in spi cerkvenec .. . Več ne vstane: na vek pravični je zaspal. Ugašal ogenj je pomalo, ugasnil . . . Trup je kot zdrhtal, in tužno v hiši je postalo. a 72 b V. Praznik v Čigirinu. Hetmani, hetmani! ko bi vi zdaj vstali, vstali, se ozrli na ta Cigirin, ki ste ga zidali, kjer ste panovali! težko bi plakali, ker bi ne spoznali več kozaške slave, revnih razvalin. Bazarji, kjer vojska, kot rdeče morje, pred bunčuki ’) stala je, kot da gori, a jasnovelmožni 2 ) na vranem bil konji z bulavo 3 ) zablisne - morje zakipi' . . Zakipi in se razlilo v step je in tokave; zlo pred njimi omedleva, zad pa za kozaki — kaj bi pravil — je minilo! kar je pa minilo, tega ne pomnite, bratje . . . Kaj pa imaš od spomina? spomniš se, -- zaplačeš. A le zremo na Cigirin, nekedaj kozaški! 4 ) Izza lesa, izza megle mesec v svod se vije, rdeči okroglolici, gori, a ne sije, kot bi znal, da ni potreba ljudstvu njega svita, da požarji Ukrajino zgrejo, razsvetijo. m 73 a Mrak je padal, a v Čigrinu bilo kot v grobini tužno - tužno je. (Tak bilo je po vsi Ukrajini, ko ob noči Makovija ") nože so svetili). Čuti ni ljudij; čez bazar tičmiš kostnokrili leta semtertja; na paši sova se oglaša. Kje je ljudstvo?... Nad Tjasminom,") tam v temotnem gaji se je zbralo; stari, mali, ubogi, bogati slavnosti velike družno čakajo kot brati. V gaju temotnem, v zeleni dobravi, na priponi konji otavo skubo; vsedlani konji, na pohod gotovi — kam neki odido? Koga poneso? Glej koga, ozri' se: leže po dolini, kot da so pobiti, ni glasu od njih. To so hajdamaki. V pomoč so Ukrajini orli prileteli; oni razneso Ljahom, judom kazen, za kri in požare s peklom hajdamaki Ljahom povrno. Po temni dobravi stoje vozovi orožja jeklarne carice, pane radodarne 7 ) - umela komu dati je. b 74 a Bog daj ji dobro! naj caruje, naj ji ne škodi, ko ne čuje! 8 ) Med vozi stati moči ni: kot bi na jug, je prijetelo s Smiljanščine 9 ) in Čigirina prosto kozaštvo, staršina; na resno delo je privrelo. V kirejah 10 ) črnih seta panstvo kozaško, kakor en edin, po tiha hodi, se zgovarja in pogleduje na Cigrin. Prvi starejšina. Stari Golovatij ll ) nekaj zelo premišljuje. Drugi starejšina. Modra glava! sam sedi v pristavi, kakor da bi ničesar ne vedel,^ pa le poglej ga — skoz in skoz je Golovatij, »Česar sam ne izvršim," pravi,, »sinu izročim." Tretji starejšina. Pa tudi sin je že prebrisan: Včeraj sem srečal Zaliznjaka: take reči pripoveduje o njem, da ga le pustimo! »Koševi 12 ) bo še," pravi, »in kaj češ več?" a morda bo še hetman, ako je res . . . Drugi starejšina. A Honta, kaj pa on? in Zaliznjak? Hontu je sama .. . sama pisala: »Kadar, pravi" . . . 13 ) Prvi starejšina. Molčite malo, zdi se mi, da zvoni! a 75 a Drugi starejši na. O ne, le ljudje hrumijo. Prvi starejši na. Hrume, dokler Ljahi nočijo. Oh, stare glave in razumne; 14 ) lahkomiselni so, in predelujejo lemež v šilo. Kjer je meh, ni treba torbe. Kupili so hrena, treba ga pojesti: plakajte oči, tudi če imate izbo¬ čiti: so videli, kaj so kupovali; denar se ne izgubi! A oni to mislijo, mislijo, ni na glas ni molče; a Ljahi se domislijo — pa imaš, vse propade! O čem se tam posvetujejo? Zakaj ne zvonijo? S čim pomiriš narod, da ne bo delal hrupa? Tu ni samo deset duš, ampak vsa Smiljanščina, hvala Bogu, ako ne vsa Ukrajina. Hej, ali čujete? pojejo. Tretji starejšina. Res, nekdo poje; moram ga iti ustavit. Prvi starejšina. Pusti ga, naj poje, samo da bi ne glasno. Drugi starejšina. Čujte, Vlah je menda. Ni se mogel premagati stari bedak; tako je, mora, kaj mu češ. Tretji starejšina. A modro poje. Kadar ga slišiš, vsakikrat poje drugo. Prikradimo se tje, bratje, bomo poslušali; med tem bo pa zvonilo. Prvi in drugi starejšina. No, zakaj pa ne? pa pojdimo! a 76 a Tretji starejšina. Dobro pojdimo! (Starejšine so skrivaj obstali za dobom, pred dobom pa sedi slepi kobzar; krog njega so Zaporožci in hajdamaki. Kobzar poje slovesno in neglasno.) Kobzar. n Oj vi Vlahi! 15 ) le malo, malo vas je ostalo: in vi, Moldavani, 15 ) zdaj niste več pani. Vaši gospodarji — sluge so tatarjem in turškim sultanom, v vezi zakovani! Dosti, ne tožite; lepo pomolite, z nami se bratite, s kozaki držite: pomnite Bogdana, 16 ) starega hetmana; vnovo boste pani, pa, kot mi, le z nožrm, svetimi nožmi, in z batkom Maksimom. 17 ) To noč nastopimo, Ljahe pobesimo, in tak nastopimo, da še peklo se zavzame, da nebo se vname ... Dobro nastopimo!" m 77 m Zaporožec. Dobro nastopimo! Prav poje starec, če ne laže, ej, kakšen kobzar bi bil to, če bi ne bil Vlah! Kobzar. Saj tudi nisem Vlah; bil sem nekdaj v Vla- ščini, in zato me ljudje imenujejo Vlaha, sam ne vem, zakaj. Zaporožec. No, naj bo, kakor hoče. Zapoj še ktero. No le, o batku Maksimu udari. Hajdamak: Pa ne glasno, da ne bo čula staršina. Zaporožec: Kaj nam pa mari vaše staršine? Če bo začula, bo poslušala, če ima s čim, pa je. Mi imamo enega staršega — batka Maksima; a on mu da še karbo- vanec, '"j če bo slišal. Poj, starče božji, 19 ) ne po¬ slušaj ga. Hajdamak. Pa je vendar tako, človek; jaz to vem, to namreč: pani niso taki, kakor podpanki! 20 ) ali, dokler solnce vzide, ti rosa oči izje. Zaporožec. Lažeš! poj, starec božji, ktero koli znaš, sicer ne dočakamo zvona - pozaspimo. m 79 ® Varite se, vražji Ljahi, stekli psi, divjaki - Zaliznjak po Črni poti *‘) ide s hajdamaki." Zaporožec. Da, tako je! dobro je popeval, ni kaj reči: prikladno je pa tudi in res. Dobro, bogme, dobro! Kar in kakor če, zapoje. Bog plačaj, Bog plačaj. Hajdamak. Jaz nisem vsega razumel, kar je pel o haj- damakih. Zaporožec. Kakšen zabit osel si ti, zares! Vidiš, kaj je pel: da bi se hudobni Ljahi, stekli psi, kesali, ker gre Zaliznjak s hajdamaki po Črni poti Ljane klat, vidiš . . . Hajdamak. In obešat in pobivat! Dobro, za Boga, dobro! Tako je, tako! Bogme, res bi dal karbovanec, če bi ga ne bil včeraj zapil! Škoda! Naj le stara crkne, bo več mesa. 23 ) Posodi mi, te prosim, ti vrnem jutri. Zapoj še kaj o hajdamakih! Kobzar. Po denarju ne hlepim dosti. Če se vam pa ljubi poslušati, bom pel, dokler ne ohropem; ko pa ohropem - čašo, in še eno čašo one »leda- ščice - živice, n ) kakor ji pravijo, in potem paše kaj zapojem. Poslušajte, gospoda moja! m 79 ® Varite se, vražji Ljahi, stekli psi, divjaki - Zaliznjak po Črni poti *‘) ide s hajdamaki." Zaporožec. Da, tako je! dobro je popeval, ni kaj reči: prikladno je pa tudi in res. Dobro, bogme, dobro! Kar in kakor če, zapoje. Bog plačaj, Bog plačaj. Hajdamak. Jaz nisem vsega razumel, kar je pel o haj- damakih. Zaporožec. Kakšen zabit osel si ti, zares! Vidiš, kaj je pel: da bi se hudobni Ljahi, stekli psi, kesali, ker gre Zaliznjak s hajdamaki po Črni poti Ljane klat, vidiš .. . Hajdamak. In obešat in pobivat! Dobro, za Boga, dobro! Tako je, tako! Bogme, res bi dal karbovanec, če bi ga ne bil včeraj zapil! Škoda! Naj le stara crkne, bo več mesa. 23 ) Posodi mi, te prosim, ti vrnem jutri. Zapoj še kaj o hajdamakih! Kobzar. Po denarju ne hlepim dosti. Če se vam pa ljubi poslušati, bom pel, dokler ne ohropem; ko pa ohropem - čašo, in še eno čašo one »leda- ščice - živice, n ) kakor ji pravijo, in potem paše kaj zapojem. Poslušajte, gospoda moja! b 80 a »Hajdamaki so nočili v zeleni dobravi, na priponi pasli konji, sedlani, gotovi. Nočevali ijaški-panki v krčmah so z judovi, in napili se, stegnili, in . . .« Vsi. Čakaj malo, zdi se nam, da zvoni. Čuješ? . še enkrat... o! Kobzar. »Zazvonili, zazvonili! Luna v gaju sveti. Vi pojdite zdaj, molite, jaz pa čem dopeti." Hajdamaki so drvili, da ječe lesovi niso vlekli, a na plečih čumaške volovske neso voze. A za njimi slepi Vlah iznova: »Hajdamaki so nočili v zeleni dobravi." Vleče se, golči po tiha in ne ve, kaj reči. - »No, le drugo, starče božji!" Z vozovi na plečih vpijejo mu hajdamaki. 0 81 a — »Dobro, hlopci, nate! tako! tako! dobro hlopci! A le brž, junaki, uberfmo!" Zemlja tre se, 25 ) oni pa z vozovi ž njim režo jo. Kobzar svira in dodaje s slovi: »Oj hop, taki tak! J VII. Rdeča gostija. Zvoni vsi so zazvonili po vsi Ukrajini; hajdamaki so zavpili: »Gini šlahta, gini! Gini šlahta! nastopimo, da oblak se zgreje!" Vsa Smiljanščina je vstala, — že oblak rdeje; a najprva Medvedovka segreva oblake. Žari Smila, Smiljanščina čez krvave mlake. Gori Korsun, gori Kanev, Čigirin, Čerkasi; zagori po Črni poti, in kri preliva se do Volinja. Po Polesji Honta zdaj piruje, 1 ) a Zaliznjak v Smiljanščini z damaščenko hruje po Čerkasih, kjer Jarema svoj nož preizkuša. - »Tako, tako! dobro deca! bijte pasje duše! dobro, hlopci!" na bazarji Zaliznjak upije. Krog je peklo: hajdamaki po peklu besnijo. A Jarema - strašno zreti - kar po tri jih doli, m 91 b štiri meče! »Dobro sine, mati jim oboli! 2 ) Mori, mori; v raju bodeš še za esaula. 3 ) Drvi, sine! brzo, deca!" In ta se je vsula po goriščih, po hramiščih, po kleteh — povsodi; vse poklali, vse pobrali. — »Zdaj bo, hlopei, dosti! Trudni ste, zdaj odpočijte." Ulice, bazarji s trupi in krvjo so kriti. — »Malo kletim kazni! le še treba jih mučiti, da bi več ne vstali, nekrščene klete duše." Na bazar se zbrali hajdamaki so. Jaremo Zaliznjak pozove: — »Čuješ? pridi sem: ne boj se, saj ne strašim, bogme!" — »Ne bojim se!" Snevši šapko stal je kot pred panom. »Odkodi si? Kdo si neki?" — »Jaz, pane, iz Viljšane." — »Iz Viljšane, kjer cerkvenca psi so ukončali?" — »Kje? katerega?" — »V Viljšani; in baje, ukradli hčerko mu, saj ti je znana." m 92 Si — »Oksana, Oksana!" Ko izgovori Jarema, pa na tla se zgrudi. »He, Mikola ... škoda hlopca; stresi ga in vzbudi!« Spet zave se. — »Batko, brate! ej da nisem storok! dajte nož in moč, in muke ljaške sem vam porok! muke strašne, da se peklo treslo bo, medlelo!" — »Dobro, sine! noži bodo za to sveto delo. Pojdi z nami do Lisjanke, gremo kalit nože!" — »Idenr, idem, otamane, batko ti moj, druže, moj ljubljenec! Na kraj sveta grem, da le Oksano, dasi iz pekla otamem . . . na kraj sveta, pane . . . na kraj sveta, a ne najdem, ne najdem Oksane!« — »Morda najdeš. A kak tebe zovejo? tega ne vem." — »Jaremo.« — »A priimek?" — »Ne poznam priimka!" — »Si li pankert? Brez priimka — zapiši, Mikola, to v register. Pa naj bode . . . si 93 a pa naj bode Goli, tak zapiši!" — »Ne, je grdo!" — »No, pa morda Beda?" — »Tudi ne!" — »Počakaj malo, piši pa Halajda." 4 ) To zapiše. — »No, Halajda, pojdeš na plesišče. Najdeš srečo..a ne najdeš... Na noge, hlopčiči!" 1 Jaremu dajo konja, ki jim preostal je, nasmehnil se je na vrancu in spet zatarnal je. Odjahali so na polje. Plamene Cerkasi . . . — „Ste vsi, deca?" — „Vsi smo, batko!" — „Hajdi!" Po Dobravi nad Dniprom se razgrnila je kozaška četa. Vlah-kobzar pa zad za njimi prav počasi šeta in se vleče na konjiču pevajoč kozakom: »Hajdamaki, hajdamaki! Zaliznjak koraka." • m 94 m Šli so dalje ... a Čerkasi gorijo, gorijo. Mar jim, nihče jih ne gleda Smejo se, grdijo kleto šlahto; ta klepeče, ta kobzarja sluha. A Zaliznjak jase spredi in napenja uha, jase dalje, kuri lulo in ne reče slova; a za njim Jarema nemi. Zelena dobrava in temni gaj, in Dnipr silni, in visoke gore, nebo, zvezde, dobri ljudje in besneče morje — vse propalo je! Ničesar mu ne vzrejo oči, kot ubit je. Težko mu je, težko, a ne joče. Ne, ne joče; ljuta zmija žejno mu izpiva vroče solze, davi dušo, srce mu izriva. — „Oj ve, solze, drobne solze ve imate gorje. Izmijte je! . . . težko! bedno! i silnega morja, i Dnipra, da izmil bi ljuto, 5 ) i Dnipra ne dostane. Naj li dušo upropastim? Oksana, Oksana! m 95 a kje si, kje si? Pokaži se, moja ti jedina. Oj ozri se na Jarema! Kje si? Morda gine, morda težko kolne usodo, kolne in umira, li pri panu zakovana v kruti ječi hira. Morda misli na Jarema, misli na Viljšano, kliče njega. Srce moje, objemi Oksano! »Objemiva se, sokole! na vek omedliva, naj mučijo naju Ljahi, — nič ne začutiva .. Veje veter od Limana, 6 ) topol pripogiba. Tugovala bo, jokala, žabi ... in mogoče . .. bo v župani sama pani: 7 ) a Ljah .. . Bože, Bože! kazni v peklo mojo dušo, izlij muke morje, kazen vso razbij nad mano, a ne kazni z gorjem takim srca: se raztrže, če bi bilo kamen. Sreča moja! Srce moje! Oksana, Oksana! Kam si šla, kam si se dela? Solze so polzele; e 96 a drobne, drobne so se vlile, - odkod so se vzele! A Zaliznjak hajdamake vstavi pa jim pravi: — „Hlopci v les! dani se, konji so se utrudili: napasimo jih," — in tiho v les so se poskrili. VIII. Hupalivščina.') Vzšlo je solnce; Ukrajina tu gorela, tlela, a tam šlahta, zaprši se v gradih je medlela. Skoz po selih so vešala; obešeni trupi — le staršine, 2 ) toda šlahte kup je le na kupi. Po ulicah, na razpotjih sami psi in vrani žrejo šlahto, kljujo oči; nihče jih ne brani. Nima kdo jih: le otroci in psi so ostali; ženske z burkljami celo so šle med hajdamake. Tako le hudo je bilo po vsi Urajini! Hujše od pekla . . zakaj pa, zakaj ljudstvo gine? m 97 m Istega očeta 3 ) deca, — žiti, se bratiti ni umela, ni hotela, treba se ločiti! Treba krvi, bratske krvi, ker mu ne privošči ni imetja v sobi, v dvoru, ni veselja v koči! „Brata ubijmo! dom zažgimo!" 4 ) rekli so, storili. Menda vse so; 4 ) ne, sirote v kazen so pustili. 5 ) V solzah rasle so, dorasle, izmučene roke razvezale — in kri za kri, in muke za muke! Srce mre, ko tega pomniš: deca stare Slave kri je pila, a kdo kriv je? razdor vere prave. 6 ) Dalje šli so hajdamaki po gozdeh, tokavah, a za njimi i Halajda z drobnimi solzami! Že so šli iz Boronivke, Verbinke: v Viljšano 7 ) došli so. »Naj li poprašam, kako je z Oksano? Ne poprašam, da zakrijem svetu srčno rano." A v tem času hajdamaki Lepoši, knjižn. VII. 7 ib 98 a puste i Viljšano. Samo to-le praša dečka: „So cerkvenca ubili?" — „0 ne, striček; oče del je, da so ga spalili oni Ljahi, tam ležeči, in Oksano ukrali; a cerkvenca so na grobju včeraj pokopali." Ni doslušal ... »Beži konjič!" Pustil je vajeti. „Oh da nisem mogel včeraj, včeraj že umreti! Danes pa, dasi umrjem, spet iz groba vstanem Ljahe mučit. Srce moje! Oksana, Oksana! .Kje si?" Onemi, zatoži, dalje gre po poti. Težko, težko se boriti z jadom je siroti. Dojde svojce. Borovikov 8 ) pristavo prešli so. Še tli krčma in pa skedenj, Lejba vzrli niso. Jarema se nasmijal je, težko nasmijal je. Tu predvčeranjim pred judom, tu-le vklonjen stal je. Ali danes . . . hudo mu je, da je zlo minilo. 9 ) m 99 m Hajdamaki z nad tokave so se povrnili. Dečka gonijo pred sabo: v strgani svitini, v bornih cokljah deček teče •s torbico čez pleče. „Čakaj, starec! čakaj malo!" - »Nisem starec, panel nisem, glejte, hajdamak sem." - »Kak si zanemarjen! odkod si?" — »Iz Kerelivke." - »Li veš za Budišča? 10 ) in jezero pri Budiščih?" - »Tudi mi je znano, tam je, in po tej tokavi pridete do njega." - »Si li videl danes Ljahe?" - »Nikjer ni jednega, •včeraj jih je bilo dosti. Niso nam pustili .Ljahi vence posvetiti. “) Zato smo jih bili! jaz in oče s svetim nožem; mati pa je bolna, sicer bi i ona." — »Dobro! Na, tu imaš, druže, ta dukatič, ne izgubi!" 12 ) Vzel denar je zlati, ga pogledal: »Bog vam plati!" — »No, hlopci, le dalje! 7 * toda slišite? brez šuma! Halajda, za mano! Jezero je v tej tokavi, in les je pod goro, v lesu pa zaklad. Prišedši tja, ga obkolimo, reci hlopcem. Morebiti še tam zalotimo stražo hramov. Tja so došli, stopili krog lesa; gledajo - nikjer nikogar . . . „Tukaj so, sto besa! Kaj so hruške vse rodile! Vse se dol poklati! Brže! brže! Tako! tako! In konfederati so popadali na zemljo —■ kakor gnile hruške: bili so jih in morili, dobro jim kozakom! 15 ) Našli so zaklade, vzeli, v vreče jih nasuli ljaške, in ostudo dalje kaznovat so hruli. IX. Gostija v Lisjanci.*) Mrak je padal. V dalj Lisjanka vse je razsvetila: tukaj Honta z Zaliznjakom lule sta kurila. 2 ) m 101 a Strašno, strašno sta kurila! Peklo ne umeje tak kuriti. Gnilij Tikič od krvi rdeje šlahtiške in pa judovske; a nad njim goriti hišica in pa palača, kot da vsoda biti hoče šlahto in prostaka. A na sred bazarja stoji Honta z Zaliznjakom, «Kazni Ljahom!" vpije, ,/Kazni Ljahom na kesanje!" I deco kaznijo. Vzdiha, plače vse; ta prosi, drugi pa preklinja! tretji moli, svoje grehe bratom se spoveda že ubitim. Trdosrčno kazni besna četa. Kot smrt ljuta, ne mene se za leta, lepoto: šlahtičina, judinjina kri poteka v vodo. Ni pokveka, niti starec, niti malo dete ni ostalo — preprosili niso vsode klete. Vsi so legli, vsi po vrsti; ni več duše žive šlahtiške in ne judovske. a 102 m A požar razvije v dvoje se in zaplameni gori do oblaka. A Halajda le še vpije: » Kazni, kazni Ljaha!" Kot obseden mrtve reže, jih obeša, pali. »Dajte Ljaha, dajte juda! malo mi je, malo! Dajte Ljaha, natočite krvi iz pogana! 3 ) krvi morje ... malo morja .. Oksana, Oksana! kje si?' 1 Krikne in se skrije v plamenu, v požarju. A v tem času hajdamaki mize po bazarju postave, noše jedila, kjer so kaj dobili, da za dneva bi povžili. »Piruj!" so zavpili. Večerjajo, a okrog njih peklo rdeči se. A obešeni v plamenu na strešnjah črne se panski trupi. Gore strešnje,. in padajo ž njimi. »Pijte, deca! pijte, lijte! s pani zdaj takimi; morda srečamo se še kdaj, h skupni Ijaški kazni." a 103 a In kozarec v enem dušku Zaliznjak izprazni. »Za preklete vaše trupe, za duše preklete še kozarec! Pijte, deca, pijva, Honta, brate!" - »Le potrpi, jaz počakam, da Ljahi prekleti ..." Kar zavre Jarema: - »Kje so?" - »Ker si brez trepeta: pij žganjico, moj golobič!" - »Kaki Ljahi, brate?" — »Tam na oni strani so se v grad zaprli, kleti!" — »Zrušimo ga!" - »Škoda zida, stare umetnine! a še hujše: Bogdanove 4 ) roke so zgradile!" — »Bogdanove? škoda, škoda hetmanskega dela!" - »Jaz sem dal prekletim reči, naj oddajo Paca. 5 ) Pomilujem. Ne dado ga - s prahom jih obsujem . . . Rovi so že izkopani . . ." 6 ) — »Kaj pa Ljah, piruje? šteje zvezde? Dobro, brate! a predno kaj bode, izpij čašo!" - »Bom jo, dobro!" -• »Pijte, dobri ljudje, a ne preveč, ker drugače kazni ne končamo!" a 104 a - „Ne končamo! . . . Pijte, bijte Sviraj, poj, kobzare! Ne o dedih, ker kot oni Ljahe kaznovamo. Ne o zlu, ga nismo znali in ga ne poznamo. A zapoj veselo, starce, da bo grud drhtala, - o vdovici-nevestici, kak je tugovala." [Kobzar svira in pripeva.] „Od sela do sela ples in godba bila: kuro, jajca prodala — čeveljce kupila. Od sela do sela bodem jaz plesala; nimam krave ni vola - hiša mi ostala. Pa oddam, pa prodam, kumu še ostalo. Priskrbim, naredim kramarnico malo; tržila, točila bodem s čašicami, plesala, šetala s fanti bom po hrami. Oh otroci moji, golobiči zlati, ne tožite, name zrite, kako pleše mati. a 105 a Sama pojdem služit, deco v šolo oddam, a tem čeveljcem rdečim znati dam, znati dam!" 7 ) - „Dobro, dobro! Eno plesno, plesno zdaj kobzare!" Slepec udarja - počenjaje 8 ) vrejo po bazarji. Zemlja gnete se. »Daj, Honta!" - »Brž, brate Maksime! zaigrajva, moj golobec, dokler še živiva!" »Ne čudite se, dekleta, da se ves razpral sem; moj je batko delal gladko, jaz po njem se vdal sem." -- »Dobro, brate, bogme dobro - »No le, ti, Maksime!" — »Čakaj malo! „Tak-le čini, kot jaz činim, ljubi hčerko kogarkoli, ali popa, ali djaka, ali lepo hčer Seljaka!" Vsi vrte se, a Halajda ne vidi, ne čuje, sam sedi na koncu mize, a 106 m joče in zdihuje kakor dete. Zakaj neki? V rdečem je župani, ima zlata, ima slave . . . a nima Oksane; ni s kom sreče mu deliti, nima s kom zapeti; sam, zapuščena sirota, mora tužno m reti. A tega, tega ne zna on, da njega Oksana onstran za Gnilim Tikičem je v trdnjavi s pani, s temi samimi je Ljahi, ki so umorili ji očeta! Nečloveški! Zdaj ste se poskrili za zidove in motrite, kako jud končuje, brat vaš ljubi! A Oksana doli pogleduje na Lisjanko razsvitljeno. „Kje je moj Jarema?" Sama misli. Ni ji znano, da on blizu nje je, tu v Lisjanci, ne v svitini - v rdečem župani sam sedi in premišljuje: „Kje je zdaj Oksana? kje zdaj moja golobica zakovana plače?" Težko mu je. m 107 m Kar iz jarka v kireji kozaški nekdo krade se. - »Kedo je?" zavpije Halajda. »Jaz, poslanec pana Honte. Naj se le naraja, ga počakam." - »Ne dočakaš, judovska sobaka!" 0 ) — »Bog nas vari, kakšen jud sem glej me hajdamaka! glej kopejko 10 ).. . le poglej jo .. nisem del resnice?" -- »O, poznam jo," in izdere nož iz golenice. »Brž povedi, jud prokleti, kje je zdaj Oksana?" in zamahne. »Bog nas vari! . . . gori v gradu ... s pani . . . vsa v zlatnini . . . - »Daj pomoči! daj pomoči, kleti!" - »Dobro, dobro . . . Ej Jarema, kak ste vi zavzeti! Brž odidem in jo rešim: denar zid prebije, - Ljahom dem - namestil Paca..." 1 ') — »Dobro, dobro! urnem, idi brže! H) 108 BD - ,, Brzo, brzo, Honto v tem motite le pol ure, a potem le . . . idite, plešite . . . le pol ure. Kam naj vedem jo?" - »V Lebedin! 12 ) V Lebedin, li čuješ?" - »Čujem, čujem." In Halajda s Honto pleše, hruje. A Zaliznjak vzame kobzo: — »Pleši ti, kobzare, jaz zasviram." Počenjaje slepec po bazarji jo ureže v cokljah grobih in dodaje s slovi: »Na vrtiču postrnjak, postrnjak, 13 ) nisem tebi li kozak, li kozak? Ali tebe ne ljubim, ne ljubim? Ali tebi čeveljcev ne kupim? Kupim, kupim črnoobrva, kupim, kupim ti to čudo. Bodem, srce, hodil, bodem, srce, ljubil." »Oj hop, hopaka! sem vzljubila kozaka, a rusega, a starega, — slaba sreča taka. m 109 m Pojdi mi s skrbjo, usoda, ’ 4 ). a ti, starec, pojdi z vodo, a jaz - pa v gostilno. Prvo čašo bom izpila, drugo, tretjo v okrepilo, peto, šesto še na vrh, baba plesat gre na trg. A za njo gre vrabec mlad 15 ) počenjaje in skakaje . . . vrabec mlad, mlad kozak! Stari ruši I6 ) babo kliče, ta mu pa z jezikom dlešče: »Vrag, oženil si se, čuj, — zdaj nam pšeno prideluj: da se deca preredi, in z obleko preskrbi; jaz jo dobivala bom; 17 ) ti pa ne greši, stari, deco v zapečku vari, in tisi, ne diši!" »Ko sem bila še mladenka, vseh ljudi ljubljenka,. sem na okence predpasnik obesila tenki, vstavi vsak - svoj korak, pa migne, mežikne. Jaz pa svilo sem šivala, z okna sem pogledovala: Semeni, Ivani! ogrnite župane, pa pojdimo, zaplešimo, pa zapojmo, posedimo." »Zaženite kokljo v sodček, piščeta pa v vršo." »O ... go! Ugnil batko dogo, vleče z jermenom mati, a ti, hči, daj zvezati". - »Li še? je dosti?" - »Še, še, dasi grdo! noge nas srbijo." »Oj nalij sirni krop in nasuj vanj gobe; -ded in baba, to je v redu, - .Židane sta volje. »Oj nalij sirni krop, zreži peteršilja: »Oj nalij sirni krop, vanj nariblji hrena: »Oj lij vodo, oj lij vodo in poišči broda, broda 18 ) . — »Dosti, dosti!" vpije Honta M ogenj ugašuje. Billa Luči, deca! ... Kje je Lejba? kod se zadržuje? Najdite ga, obesite. Petlja ti s vin jaška! Hajdi, deea! ugasuje leščerba kozaška!" 19 ) A Halajda: — »Otamane! zaplešimo, batko! še gori - glej; na bazarji vidno je in gladko. Zaplešimo. Sviraj, kobzar! - »Nočem več plesati! Ognja, smole in prediva! topove zažgati! v rovih pa zažgite ogenj! Mislijo, se šalim!" Zagrme vsi hajdamaki: »Dobro, batko! kmali!" Čez nasip so navalili, pojejo, kričijo. A Halajda vpije: »Batko! jad! . . . . naj postojijo! čakajte, ne ubijajte: v gradu je Oksana. Eno uro, batki moji, le, in jo otamem!" — »Dobro!. .. krikni Zaliznjače, da bi zapalili. Z Ljahi nuna bo postala!.. . a ti, sivokrili, najdeš drugo." ei 11 2 a Se ogleda, več ne vzre Halajde. Grme gore in trdnjava z Ljahi pod oblake izgubi se. Kar ostalo, peklo je požgalo . . . »Hej Halajda!" kliče Maksim Ni sledu o njem ni. Med tem, ko truma je plesala, Jarema z Lejbo se prikrala v trdnjave sta globoko klet. Otel Oksano komaj živo Jarema je in ž njo izginul je v Lebedin . . . X. Lebedin. »Iz Viljšane sem sirota, 1 ) ljuba moja mati. Umorili mi očeta so konfederati, mene pa . . . oj groza, s sabo vlekli so nemilo. Ne prašuj me, ljuba mati, kaj je z mano bilo. Sem molila in plakala, srce se je trlo, srce sahlo, duša mrla. Ko bi bila znala, da ga vzrem na novo, — dvoje, troje bi prestala, le za jedno slovo! e 113 a Odpusti, golobka moja; morda sem grešila, morda Bog zato me kazni, ker sem jaz vzljubila — sem vzljubila stas visoki in pa črne oči - sem vzljubila, kot umela, kakor srce hoče. Nisem zase in očeta jaz molila v ječi, - mati, ne, samo za njega, za milega srečo. Kazni, Bože! Tvoji pravdi moram zadostiti. Strašno reči: mislila sem dušo pogubiti. Da ni njega, bi jo bila morda pogubila. Mislila sem v tej bridkosti: »O Bože moj mili! sirota je — in na koga naj se on zanaša? Kdo o sreči in nesreči ga kot jaz popraša? Kdo ga kakor jaz obime? Kdo dušo pokaže? in kedo siroti ubogi sočutje izkaže? Tak sem mislila, in srce se mi je smijalo: Sirota sem brez očeta, matere ostala, Lepoši, knjižn. VII. 8 a 1 14 Bi in on sam na celem svetu mene verno ljubi; a če jaz bi se ubila, i sebe pogubi." Tak sem mislila, molila, in njega čakala: neče biti ga, ne pride, - sama sem ostala ..." In zaplakala je. Nuna stala poleg nje je, pa jokala. »Ljuba mati! Kje sem? daj, povej mi!" - »V Lebedinu, ptička moja; bolna si, ne vstani." - »V Lebedinu? li že dolgo?" — »O ne, šele dva dni." — »Šele dva dni?... Čakaj, čakaj... požar je nad vodo . . . jud, trdnjava, Majdanivka . . . zovo ga Halajdo ..." — »Da, Halajdo Jaremo on sebe imenuje, ki te je privel ..." - »A kje je? zdaj mi ni več tuje! ..." — »Obečal je, da čez teden prišel bo za tabo." - »Za en teden! za en teden! raj moj in tolažba! Ljuba mati, vsega zlega, čas je zdaj preminil! 0 115 B Ta Halajda - moj Jarema!. Po vsi Ukrajini vse pozna ga. Zrla sela ■sem, kak so gorela, zrla, kak so ljuti Ljahi tresli se, medleli ob spominu na Halajdo. Znajo oni, znajo, kdo je on in pa odkod je, in koga on išče! . . . Mene je iskal in našel, ■orel sivokrili! Sem prileti, moj sokole, moj golobček mili! Kak veselo je na sveti in lepo postalo! Za en teden, ljuba mati . .. še tri dni bo kmalo — oh, kak dolgo! . . . »Zagrebi, mama, žar, žar, bode tebi hčerke žal, žal . . Oh, kak je lepo na sveti! Je lepo i zate, mati?" - »S tabo se rad ujem, s tabo, s tabo, angel zlati!" - „A zakaj ti ne prepevaš?" - „Sem se že izpela ..." H večernicam je zvonilo; Oksana ostala, m 1 16 a nuna pa je, pomolivši, v cerkev odhitela. Čez en teden v Lebedinu v cerkvi so zapeli: »Jzaija likuj!'' 3 ) zjutraj so ju poročili; a na večer moj Jarema (to je hlopec vstrajen!) da ne vsrdi otamana, zapusti Oksano: Ljahe kolje; z Zaliznjakom radostno svatuje po umanskih pogoriščih. Ona pogleduje, pogleduje, li ne ide še z boljarji v gosti — da iz celice odvede v hišo jo radosti. Ne tuguj, zaupaj Bogu se v molitvi vneti. Meni pa se zdaj na Uman treba je ozreti. XI. Honta v Umani. 1 ) Hvalili so se hajdamaki na Uman idoči: »Drli bomo, pane-brate iz svile onuče!" 2 ) Minijo dnevi, mine leto, 3 ) a Ukrajina še gori; po selih plače mala deca — • 0 117 a očetov nima. Šelesti požoltlo listje po dobravi; plujo oblaki, solnce spi; ni čuti ljudske govorice; zver samo vije, v vas hiti, kjer čuti plen. Ne pokopali, volkovom Ljahe v plen so dali, •dokler jih sneg zamedel ni. Niso snežni divje kazni vstavili viharji: Ljah prezeba, a kozak se greje ob požarji. Vstala vesna, črno zemljo je iz sna vzbudila, jo ovenčala z zelenjem z zimzelenom vkrila; in škrjanček na poljani, •drobni slavček v gaji na vserano se srečuje z vesno v cvetnem maji. Raj prelesten! A za koga? za ljudi? a oni? ne hote na njega zreti; •če zrd — so nevoljni. Treba ga s krvjo politi, z ognjem razsvetiti; solnca malo, rašče malo, a oblakov dosti. Pekla malo!... Ljudje, ljudje! kdaj vam bo zadosti to imetje, kar imate? Čudni, čudni ljudje! e 1 18 0 Niso v vesni ljudske zlostr vstavili se boji. Težko zreti; a pomnimo — tak je bilo v Troji, tak i bode. Hajdamaki hrujejo, kaznijo; koder gredo - zemlja gori,, se s krvjo opija. Maksim si dobil je sina na vso Ukrajino — res ni rodni sin Jarema, a mu veren sin je. Maksim reže, a Jarema ne reže, ljutuje: z nožem v rokah po goriščihi danuje, nočuje. Ne prezre in se ne vsmili nikjer ni enega; za cerkvenca Ljahom vrača umorjenega; za Oksano ... omedleva v mislih na Oksano. A Zaliznjak: „ Dalje, sine!, dokler sreča vstane, pojmo dalje!" Šli so dalje: kupi so na kupih od Kijeva do Umani Ljahov mrzli trupi. Kot oblak so hajdamakii Uman obstopili m 119 b o polnoči, in do rana na Uman planili, se zgrnili, zakričali: »Kazni Ljaha vnovo!" So točili se po trgu konji Narodovi; 4 ) se točila v prahu deca in pokveke bolne. Krik in vik. Na sred bazarja, kot na sredi morja krvavega, stoji Honta z Maksimom zavzetim. V dveh kričita: »Dobro, deca! dajte jim, prokletim!" Kar privedo hajdamaki ksjondza-jezuita 5 ) in dva dečka. - „Honta, Honta! glej ju, svoja sina. Ti nas kolješ, daj i sina, saj sta katolika. Kaj stojiš? zakaj ne kolješ? Zdaj, še nevelika, ju ubij, sicer dorasla tebe umorita..." - »Ubijte psa! a zalego s svojo roko ubijem. Skliči ljudstvo! Li priznata, da sta katolika?" - „KatoIika... ker je mati..." - »Bože moj veliki! Tiho, tiho! urnem, urnem!" Ljudstvo se je zbralo. a 120 @) »Sina sta mi katolika... Da besedi dani zvest ostanem brez očitka, pani vi čislani... sem prisegel, vzel nož sveti, klati katolika: Sina moja, sina moja! da nista velika! in da Ljahov ne morita!.. - »Bova, bova, tata!' 1 - »Jih ne bosta, jih ne bosta! Bodi kleta mati, katolikinja prokleta, ki je vaji rodila! Oh, da ni pred vshodom solnca vaji utopila! Manje greha! bi umrla ne kot katolika: ali danes, sina moja, gorje meni z vama! Poljubita mene, sina, ker jaz ne ubijem, a prisega..." »Mahne z nožem, in sinov več nima! 6 ) Padeta na tla zaklana! »Tata!" sta grgrala, »tata, tata... nisva Ljaha! sva..." in obmolčala. - »Ju pokopljemo?" — »Ni treba! saj sta katolika. b 121 m Sina moja, sina moja! da nista velika! in da Ljahov ne morita! O, da nista ubila svoje matere proklete, ki je vaji rodila!.. - Pojva, brate!" Vzel Maksima, šla sta po bazarji, in oba sta zakričala: „Kazen Ljahom! udari!" Strašno, strašno so kaznili, Uman je vsplamtela. V gradu, v kostelu 7 ) ni ena stvar se ni otela. Vsi polegli so. Te groze ni bilo nikoli, kakor je v Umani bila. Bazilijansko šolo, kjer je bila deca Hunte, Honta sam podira: - „Ti si snedla nevelika, slabo si učila!.. Strite stene!" Hajdamaki stene so rušili, - razvalili, ob kamenje ksjondze razbivali, a učence so v vodnjake žive pokopali. Do same noči so Ljahe morili; duše ni ostalo. A Honta kriči: a 1 22 hi »Kje ste, ljudojedi? Kam ste se poskrili? snedli ste mi deco, - živeti mi ni! le plakati težko! govoriti s kom ni! Sina moja ljuba, moja črnoobrva! Kam sta se mi skrila ? Krvi dajte, krvi ! napiti se hočem šlahtiške krvi. Gledati jo hočem, kak ona črneje, napijem se je!.. Zakaj veter ne veje? Ljahov ne naveje?.. Živeti mi ni, le plakati težko! Pravične zvezde! za oblak se skrijte; vam nisem grozil, a deco ubil sem!.. Gorje meni, gorje! Kam naj se privijem?" Tak Honta je vpil; po Umani begal. A po sred bazarja v krvi hajdamaki mize postave, kjer so kaj dobili, živeža znose in sedo večerjat. Zadnja ta je kazen, in večerja zadnja! — v Plešite, deca! Pijte, ko se pije, bijte, ko se bije!" Zaliznjak upije. „A zdaj, ljubljeni, zasviraj nam karkoli, zemlja naj se trese,, zaplešejo brž naj kozaki moji!" In kobzar udari: „A moj batko orandar^) je čevljar, nevesta in mati presti znati; bratje moji, sokoli, prignali m 123 si kravo so nam iz dobrave,. in nakitja mi dali. In jaz imam, Krista, 9 ) nakitja;"') in na lištvi listja") in listja, in obutev podkovano. H kravi pojdem jutri rano,, pa kravo pomolzem, napojim, in s fantiči postojim, postojim." w Oj hop, po večerji zapahnite, deca, dveri, a ti, stara ne tarnaj, semkaj h meni sesti daj!" Vsi plešo. A kje je Honta? Kaj se odteguje? Kaj s kozaki on ne pleše, poje in piruje? Ni ga poleg; sedaj njemu, menda ni do njega, ni do petja. A kdo neki tam čez bazar bega skrivoma v kireji črni? Obstoji; in kupe Ljahov grebe: išče koga ... Nagne se, dva trupa mala naprti na pleča,. e 124 a in zad po bazarji čez mrličev kupe stopa, skrije se v požarji za kostelom. Kdo je neki? .Honta, z gorjem biti, hoče deco pokopati, z grudo jo zakriti, da kozaškega telesca psi ne bi pojeli. In po ulicah temačnih, kjer je manj gorelo, nese Honta svoja sina, da bi kdo mogoče ga ne vzrl, kje ju zagrebe, in kak Honta joče. V polje nese, proč od poti; z nožem posvečenim deci jame grebsti jamo. A Uman plameni, sveti Hontu pri tem delu, in na sina sveti. .Kot da spala bi zastrta. Se boji ju zreti ? Kaj se dela, kot da krade, .ali zaklad skriva? Kar trepeče. Iz Umane krik se v dalj odbiva tovarišev - hajdamakov. Honla sredi stepe, kakor bi ne čul, globoko .hišo deci grebe. .Izkopal je. Prime sina, m 125 a v jamo ju poklada, a ne gleda, kot da čuje: »Nisva Ljaha, tata!" Del oba je. In iz žepa kitajko u ) izvleče; mrtva še v oči poljubi, križa in z rdečo ju kitajko še zakrije. Glavici kozaški spet odkrije, še pogleda plače mož junaški: »Sina moja, sina moja! na to Ukrajino se ozrita; vidva zanjo, in jaz zanjo ginem. A kedo zagrebe mene? kdo na tujem produ, kdo zajoče se nad mano? Vsoda moja, vsoda! vsoda moja ti nezgodna! kaj si naredila? zakaj si mi deco vzela!? mene nisi ubila? Ona naj bi me zagrebla — zdaj jaz moram sina!" Spet poljubi ju, prekriža, zastre in zasuje; »Počivajta, sina moja, v tem globokem seli! Mati vama ni postlala nove te postelje. a 126 a Brez bazilike in rute sina, tu ležita, in, da Bog me tu kaznuje, srčno Ga prosita, v svetu tem kazni za vaju, za greha velika. Oprostita! jaz oproščam, da sta katolika!" Grob zravna, pokrije z drnom, da bi kdo ne našel, kje ležita sina Honte, glavici kozaški. »Počivajta, počakajta, brž za vama pridem; vama vkrajšal sem življenje, i jaz ne uidem. Ubijo me . . . da bi brže! A kdo me pokoplje? hajdamaki! ... Se, še pojdem, še enkrat nastopim! . . ." Sel je Honta h tlom upognjen! Ide, se spotika. Požar sveti; Honta gleda, zre in se nasmiha. Strašno, strašno se nasmehnil, v step se je ozrl — oči utrl ... v dim se zgublja, -dim ga je zastri . . . 0 127 a XII. Epilog. Že davno prešlo je, kot malo otroče, sirota v raševini sem nekdaj blodil brez svite, brez hleba po tej Ukrajini, kjer Zaliznjak, Honta z nožem je moril. Že davno prešlo je, ko po tej-le plani, koder hajdamaki, - z malimi nogami hodil sem in plakal in ljudi iskal za dobre nauke. Sedaj sem spoznal, spoznal in mi žal je, da je zlo minilo. Oj zlo moje mlado! Ko bi se vrnilo, premenil bi vsodo, ki me zdaj mori. Spominjam se zlega in stepnega sveta, in pomnim očeta in starega deda . . . še mi ded pohaja, očeta več ni. Bilo je v nedeljo, zaprši Minejo, 1 ) po čaši s sosedom izpivši žganjice, oče deda prosi, naj nas pouči o Kolijivščini, kak je nekdaj bilo, kak Zaliznjak, Honta Ljahe je kaznil. Stoletne oči so kot zvezde svetile, a slovo za slovom smijalo se je: kak Ljahi so mrli, kak Smila gorela. Sosedi strahu so, sočutja nemeli, in često me zmoglo je, da sem solze za cerkvencem točil. In nihče ni videl, da malo otroče v kotiču joče. Hvala tebi, ded, da ti zakopal v glavi si stoletni to slavo kozaško: jaz sem jo zdaj vnukom pripovedoval. @i 128 b Oprostite, dobri ljudje, da kozaško slavo tak v en dan pripovedujem, brez knjižne oprave. Tak nam ded je nekdaj pravil, — — dolgo zdrav naj bode! a jaz za njim ... Ni znal starec, da pismeni ljudje bodo te stvari čitali. Oprosti mi, dedek, — naj grdijo; a jaz, preden k svojim se povrnem, to izvedem še do kraja, izvedem, — spočinem, da vsaj skozi san ozrem se na to Ukrajino, koder s svetimi so noži hruli hajdamaki, — na poti', ki sem jih meril z malimi nogami. Nastopili hajdamaki, dobro nastopili: skoraj leto dnij s šlahtiško, so krvjo pojili 2 ) Ukrajino, vtihnili so, nože obrabili. Ni več Honta 3 ): in ga nima križa ne gomile, — ljuti vetri so razveli pepel hajdamaka, in ga ni, da zanj bi molil in za njim zaplakal. ei 129 m Samo en brat po imenu je ostal na sveti; ta, ko sliši, da tak strašno Ljahi so prekleti njega brata umorili: Zaliznjak zaplače, prvič v žitju; solz ni utrl, umrl siromak je. 4 ) Jad zadavil ga je v zemlji tujega mu roda, v tujo zemljo ga položil: taka mu usoda! Tužno-tužno hajdamaki so železno silo 5 ) pokopali; so nasuli visoko gomilo: zaplakali in razšli se, odkoder so došli. Samo eden, moj Jarema se na kij naslonil, dolgo stal je. - »Miruj, batko, tu na tujem polju, ker na svojem nimaš mesta. Spi, kozak, ti duša zvesta! mnogi te bo pomnil." Sel je siromak po stepi, solze si otira. Dolgo, dolgo se ozira, da je tema pala. Sredi stepe je le črna gomila ostala. Lepoši, knjižn. VII. 9 b 130 m V Ukrajini so vsejali hajdamaki žito, a ga niso sami želi — kaj nam je storiti? Ni je pravde, ni izrasla; krivda jo zatira . . , S 6 ) Razšli so se hajdamaki, kamor kdo je vedel: ta do doma, ta v dobravo z nožem v golenici, jude klat. Ta i do danes slava je ostala. A v tem času starodavno Sič so razrušili: 7 ) ta na Kuban, ta za Dunaj; to je le ostalo, da še pragi sredi stepe grme — zavivajo: „Našo deco so zagrebli, i nas razrivajo." 8 ) Grme še, grmeli bodo — ne bodo minuli; a Vkrajina je na veke, na veke zasnula. S tega časa v Ukrajini žito zeleneje; plaka ni topov ni čuti, samo veter veje, pripogiba vrbe v gaji in travo čez polja. @131 B Vse je vmolklo. Naj le molči: tak je božja volja! Samo včasih le na večer nad Dniprom, čez gaje, včasih stari hajdamaki hodijo pevaje: H Pa ima naš Halajda hišo s podom v sobah! Vri morje! dobro, morje! dobro bode, Halajda!" 9 ) 9 * Predgovor h »Hajdamakom". Po govoru — predgovor! Lahko bi ga tudi ne bilo. Tako je, vidite, vse, kar sem videl natis¬ njenega (samo videl, a prečital sem zelo malo!) — povsod je tudi predgovor, jaz pa ga nimam. Ako bi ne bil natisnil svojih „Hajdamakov", bi tudi ne trebalo predgovora, a ko jih že pustim v svet, treba s čim, da bi se ne smijali capinom, da ne rekli: u Glejte, kakšen je! ali so bili očetje in dedi neumnejši, ker niso poslali v svet niti abecednika brez predgovora?" Tako je pač, kaj hočete, opro¬ stite! Treba predgovora. Toda kako naj ga sestavim, da ne bo krivice in da bi ne bilo tudi vse prav, a tako, kakor se sestavljajo vsi predgovori? Tudi če me ubiješ, ne urnem: trebalo bi hvaliti — toda ni dostojno, gra¬ jati se mi pa ne ljubi. Pa začnimo pri postanku knjige. Veselo je gledati slepega kobzarja, kako sedi z dečkom, slep, pod plotom, in veselo ga je poslušati, kako poje dumo o tem, kar se je godilo davno, kako so se borili Ljahi s kozaki... Veselo, a vendarle rečem: »Slava Bogu, da je minilo!" A zlasti, če pomniš, da smo deca ene matere, da smo vsi Slavjani! Srce boli, a vendar treba pripovedo¬ vati: naj vidijo sinovi in vnuki, da so bili njihovi očetje v zmoti; naj se iz nova bratijo s svojimi sovražniki; naj ostane z žitom-pšenico, kot z zlatom pokrita, nerazdeljena na veke od morja do morja slavjanska zemlja. a 134 a O tem, kar se je godilo na Ukrajini 1. 1768., pripovedujem tako, kakor sem čul od starih ljudij: natisnjenega in kritikovanega nisem čital nič, in zdi se mi, da ni tudi ničesar dobiti. Halajda je na polovico izmišljen, a smrt viljšanskega Cerkvenika je resnična, zakaj še žive ljudje, ki so ga poznali. Honta in Zaliznjaka, otamana tega krvavega dela, sem morda drugače opisal, kakor sta bila v resnici — tega ne jamčim. Moj ded, Bog mu daj zdravje, kadar začne praviti kaj takega, česar ni videl sam, ampak le slišal, reče vsakikrat prej: »Ako stari ljudje lažejo, lažem tudi jaz ž njimi." ©j©©©©©©©!©©©©®©©®©©® OPOMBE IN POJASNILA H „HAJDAMAKOM.“ Posvečenje. ‘) Sini moji h a j d a m a k i: pesnik naziva svoje pesni »sinove«, svojo deco; pod besedo »hajdamaki" pa misli pesnik svoj poem. '•') Pesnik se nadeja, da sprejmejo rojaki, Ukrajinci, njegov poem »Hajdamake" dobrohotno., 3 ) Velikoruski krogi so sprejeli prve Ševčenkove pesni s preziranjem, ker jih je spisal v ukrajinskem jeziku in je opeval le kozake in preprosti narod. 4 ) Zadnjih 10 stihov očividna ironija. r ’j Velikorusom je bila ukrajinščina „mrtev jezik"; le velikoruski se piši in govori med omikanci! “) Gomile = visoko nasuti grobovi nekdanjih kozakov-junakov. Te razkopavajo učenjaki iz znanstvenih ozirov radi nekdanje obleke in orožja, tatje pa radi plena. Gomil je po Ukrajini, po širni stepi vse polno, in nekatere so zelo visoke in še dandanes slavne. 7 ) Berači, ukrajinsko »starci«, so kobzarji, Urniki, dudarji, opevajoči s spremIjevanjem godala po deželi slavo junakov. Nekdaj so bili ti »starci« kozaki, Zaporošci, ki so bili v bojih ranjeni ali že stari in so kot pevd, bodritelji in svetovavd spremljali vojsko ali sami hodili po deželi in slavili junake in Ukrajino. Kobzarji se na¬ hajajo še dandanes, a do prevrata jih je ruska uprava preganjala. 8 ) Velikorusi so obetali Ševčenku slavo in bogastvo, če bo pisal v velikoruščini in opeval pansko, velikomestno potratno, razuzdano, veseljaško življenje. Groši pomenijo v ukrajinskem jeziku denar sploh. Opomba. Mnoga pojasnjenja sem povzel iz Ostap Vasp- lenkove knjige: Hajdamaki, poema Tarasa Ševčenka, Lvov 1895., po koji izdaji sem tudi poem prevedel. Mnogo pojasnil in opomb sem pa dobil tudi od prijateljev, ki se jim za vse usluge na tem mestu iskreno zahvaljam. ... Zemljevid Ukrajine je pridejan V.zvezku »Lepoši, knjižnice": K o b z a r Tar. Ševčenka. Prevajavec. a 138 a s ) Pesnik je rad opeval naravo in zlasti Črno ali Rusko morje, koder so plovili kozaki. 10 ) Lepo je, kar govorite in svetujete, a to ni zame - tudi resnično ni! Spoznam za edino pravo, opevati naravo in preprosto ljudstvo, in to mi prinese tudi res slavo ! “) Zaporoški kozaki, prosti, neodvisni kozaki, ki so stanovali na S i č i, v trdnjavi na otokih Dnjepra, za pragovi, t. j. za slapovi Dniepra, čez katere si je upal ploviti le Zaporožec = Zapražec. 12 ) O t a m a n = kozaški poveljnik oddelka (kurena.) u ) B u n č u k = vojno znamenje, drog s konjsko žimo na vrhu. I4 ) Očete = rajne dede, stare kozake. Pesnik vidi v svoji domišljiji, kako stopajo nekdanji slavni kozaki k njemu v sobo in se pri tem spominja njihovega bujnega in slavnega življenja. 16 ) B a j d a k = čoln. 17 ) Piro vali = jeli in pili. '*) H o r t i c a = trdnjava blizu Siči. 19 ) H o p a k in m e t e 1 i c a = kozaška plesa. ™) Župan = vrhnja suknja; pri kozakih je bil župan rdeč. 21 ) Dedi = stari kozaki, ki niso več hodili na vojsko, ampak samo na zbore v posvet. •■) Jeli so tudi plesati. - 3 ) Hric: = Jurij, Narodna pesem začenja: »Ne hodi, Hricju, na večernici'." ■ i ) Zadoščuje mi ukrajinski jezik. - 5 j Za Ševčenka so še živeli nekateri kozaki, ki so pomnili Siči, zrušene leta 1775. - G ) Dosti mi je = ne izplača se mi več odgovarjati nasprotnikom. »Pan sem nad pani" = gospod nad gospodi, zato, ker nisem zanemaril pevati o narodni slavi in o tem, kar je pripovedoval stari moj ded in kar sem sam doživel v mladosti na deželi. - 7 ) Svoj poem »Hajdainake" smatra tu pesnik za osebe. 2f ) Svet vas še ne pozna, ste komaj rojeni, zato treba, da vas kdo pospremi med svet in vas ljudem predstavi in s svojo veljavno besedo priporoči. m 139 a ”) Pesnik priznava, da ni dosti izobražen; v šolo je hodil samo par let, a tam so ga več tepli nego naučili. Trna, m n a: stara navada skladanja črk pri učenju čitanja. Oksija = ena izmed črk v cerkvenih knjigah. 30 ) Duma pravde = pesem pravice, pravičnost, poštenost, vernost. 31 ) Na daljnem severju, v Peterburgu, kjer je pesnik preživel več let v pomanjkanju. 33 ) V izvirniku: Tak, jakesj ledaščo! = malo¬ vreden nepridiprav, brez koristi in pomena za človeštvo. 33 ) V izvirniku: snilos; da bi se mi niti ne sanjalo več o onih žalnih časih. 34 ) Tata naziva pesnik svojega velikega dobrotnika Vazilija Ivanoviča Origoroviča, Ukrajinca, tajnika na najvišji slikarski šoli v Peterburgu, kjer se je učil pesnik slikarstva. Grigorovič je mnogo pripomogel, da je bil Ševčenko odkupljen in oproščen podanstva. To se je zgo¬ dilo 22. malega travna leta 1838. V zahvalo za to je pesnik velikemu dobrotniku poklonil „Hajdamake". „Dober dan ti, tata...!" tako je pozdravil pesnik Grigoroviča, ko mu je zjutraj prinesel dogotovljeni poem s posvečenjem, katero je bil pisal ponoči in je dokončal ravno ob dnevu. I. Jutrodukcija. Jutrodukcija je nekak uvod v „Hajdamake“. V nji je začrtano v na kratko žalostno politično stanje Poljske. ‘) Šlahtščina = država mogočne šlahte t. j. Poljska. -) Orda = Tatarji. Poljska je bila neštevilne boje z Velikorusi (Moskvo), s Tatarji na Krimu, s Turki, z Nemci, zlasti nemškimi „Križarji", s Švedi, Ukrajinci i. dr. 3 ) Glej Zgodov. p v odatke 3 ) str. 7-8. *) S t e p a n = Štefan Batorij, poljski kralj od leta 1575-1586., prej vojvoda sedmograški; on je bil kozakom naklonjen. 5 ) Jan Sobijeslci, poljski kralj, (1675 - 1695), je bil velik junak, je večkrat pobil Turke (pri Hotinu), zlasti pa pred Dunajem leta 1683. Pesnik sicer pravi, da sta ta a 140 a dva kralja krotila šlahto, toda to ni povsem res; bila sta sicer velika proti vnanjim sovragom, proti šlahti pa nista nastopala energično. 6 ) Glej 3 ). 7 ) Glej Zgod. podatke str. 9. s ) Ker je bil Ponijatovskij izvoljen za kralja na za¬ htevo carice Katarine II. in ker se je potegoval za jednako- pravnost nekatoličanov in s tem nekako prelomil že staro obljubo kraljevsko, da bodo vedno ščitili katoliško vero kot jedino pravno v državi, so mu konfederati očitali, da je najemnik Moskve (carice). ’) Da bi bil tudi Pa c konfederat, ni gotovo. 10 ) Glej Zgod. podatke str. 9-10. “) Glej „Praznik v Cigirinu". II. Halajda. ‘) Hamov sin. H a m pomeni v ukrajinščini pre¬ prostega človeka; s tem nazivom so šlahtiči zmerjali nešlahtiče. -) Viljšana ali Oljšana je mesto v kijevski guber¬ niji. Med Zvenigorodko in Viljšano je bila krčma in pristava Borovikov. Tam je bil Jarema (Halajdal za hlapca pri judu Lejbi. Ševčenko sam pristavlja, da je tako čul od starih ljudij. Ševčenko je sam okusil bridkost neprostega človeka, in zato je kaj krasno opisal krutega, sebičnega juda, ki je rabil Jaremo še celo za ženske posle. V 8 stihih hkratu 10 ukazov! Takole so znali judje in šlahta. 3 ) Ševčenko se spominja svojih mladih let. Kakor Jarema, je bil tudi on malone rob, a vendar je imel veselje do življenja — ker je imel srce,- ki je čutilo ž njim. Pesnik je zelo pogosto vpletal svoje občutke v pesni in se s tem tešil v svojih bridkostih, ker ni umel — molčati. 4 ) Neha tožiti in se loči (v duhu) od nemih sten v Peterburgu in odpluje na Ukrajino v Lejbovo krčmo gledat, kaj se godi tam. B 141 B III. Konfederati. ‘) Ko se je jud pokrižal, so rekli konfederati, da je tudi že krščen. S tem so nagajali judom sploh, da so jih jezili. 2 ) Mosti-pane = milostljivi gospod. 3 ) „Jeszcze Po Iška nie zginieja" = še Poljska ni izginila — pesem poljskih legijonov, ki so bili leta 1797. v Napoleonovi armadi v Lombardiji. Ti legioni — 7000 mož — so sestajali iz samih Poljakov-prostovoljcev, ki so bili zelo navdušeni za Napoleona, upajoč, da spet obnovi propadlo poljsko kraljestvo. Pesem je zložil Vybicki poljskim legionarjem v Lombardiji. Himna je torej nastala po hajdamaški vstaji, „a Ševčenko jo je položil v usta konfederatom, da je ironiziral njihov patriotizem in še bolj razgalil njihovo moralno propalost." v Poljski kritik Battaglia, ki je bil sicer vnet zagovornik Ševčenkov, mu tega ni mogel odpustiti, da je napravil iz junakov-vitezov in braniteljev domovine kar navadne razbojnike. Po mnenju Battaglia so napadli juda posamni klati vitezi, a ne konfederati. Morda je to tudi resnično, vendar ukra¬ jinsko ljudstvo ni umelo ločiti konfederatov od razboj¬ nikov; njemu je bil vsak sovrag in napadavec tiste čase le konfederat. Zato se je pa Ševčenko, hoteč motivirati hajdamaško vstajo, držal le pripovedovanja preprostega ljudstva in se ni hotel bliže poučiti o zgodovinski resnici.*) 4 ) Krakovjak = narodni poljski ples, ki ga na¬ vadno spremljajo s petjem. 5 ) Uboga = narodna pesem. •) Shizmati = razkolniki, pravoslavni Ukrajinci; ,,to je ukrajinska pesem". 7 ) Spet ga začno tepsti. *) Bil je namreč cerkven denar. IV. Cerkvenik. *) Svita, svitina = plašč, ki se ga prepasuje, po¬ doben našemu jopiču, je pa daljši in bolj ohlapen. *) Dr. Om. Ogonovskij v Pravdi leta 1879. str. 172. a 142 m •) Pesnik se dela, kakor da mu presadajo te sanjarije, in navidezno ozlovoljen ogovori dekleta-čitateljice: „E, to pa že preseda!" Toda one so pa tudi nevoljne na pesnika, da je tako malomaren, neobčutljiv za prizor, ki njim ugaja, in mu očitajo: „Glej ga..." Pesnik je v tem od¬ stavku res originalno nagajiv. 3 ) Ljudje, ki so videli konfederate, pripovedujejo tako o njih. In ni čuda, zakaj to so bili sami šlahtiči (plemiči), s honorom (s častjo), nekaznljivi: delati se jim neče, a jesti treba. (Opomba Sevčenkova). 4 ) Jud Lejba, ki je konfederatom pokazal pot. 5 ) N ali vaj ko je bil velik ukrajinski junak, in ga še dandanes opevajo narodne pesni. Živel je v II. polovici XVI. stoletja. Združil se je z zaporoškim koševim ota- manom Lobodo in skupno ž njim napadal šlahto. V. Praznik v Čigirinu. *) Bunčuk — glej Posvečenje u ). •) Jasnovelmožni, namreč hetman (Bogdan Hmelj- mickij). Beseda sestoja iz jasen = svetel in velmož = mogočen gospod. 3 ) Bulava = vojskovodje žezlo. 4 ) Cigirin je mesto na Ukrajini, južno od Dnjepra. To mesto je bil podaril poljski kralj Vladislav IV. (f 1648) za zasluge slavnemu hetmanu Bogdanu Hmeljnickemu. 5 ) M a k o v i j pomeni v ukr. praznik Makabejskih bratov in pa post v dan pred Marijinim vnebovzetjem. 6 ) Tjasmin je reka pri Čigirinu. 7 ) Pana radodarna = radodarna gospa t. j. carica Katarina II. Glej Zgod. pod. 4, str. 15. a ) Te besede pohvale naj carici ne škodijo, ko jih ne čuje. V izvirniku se glasita zadnja stiha: Nivroku ij! nehaj carstvuje; nehaj ne vaditj, jak ne čuje! Nivroku ij = naj ji ne bo uroka! Te besede rabijo Ukrajinci pri začudenju. Ko pride n. pr. sosed v hišo, kjer je novorojenček, najprej pljune, ko ga zagleda, a potem reče: nivroku ij (namreč ditini = detetu), kakor bi hotel reči: „Glejte, kako krasno in veliko dete! Bog daj, da bi B 143 B tudi doraslo Bogu v čast, vam, starišem pa v veselje!" Tako tudi hajdamaki javljajo svoje začudenje s pohvalo, misleč, da jim je carica poslala orožje, nože i. dr. 9 ) S m i 1 a je mesto blizo Čigirina. ‘"j V kirejah črnih = v črnih vrhnih suknjah, nekakih površnikih, ki so bili često okrašeni ob robeh z zlatom in srebrom. “) Golo vati j je bil zadnji sodnik na zaporoški Siči, glavnem mestu in taborišču prostih, neodvisnih kozakov. Sič je dal Potemkin na ukaz carice Katarine II. leta 1775. razdejati. Ta Sič pa ni bila ona starodavna Sič iz XVI. veka, ki je ležala na Dnjeprovih otokih za pragovi, slapovi Dnjepra, ampak Nova Sič nad reko Podpoljno, blizu Dnjeprovega ustja ob Črnem morju. Staro Sič je dal raz¬ dejati že car Peter Veliki 1. 1734., obširna zaporoška posestva pa je razdal večinoma tujcem. To je storil zlasti iz osvete, ker so Zaporošci pomagali Mazepu (1709). ”) Koševi, namreč otaman, poglavar cele Siči, vseh zaporoških kozakov. 13 ) Glej Zgod. pod. str. 14 (Zolota gromota). 14 ) Starejšina javlja svojo bojazen, da ne bi Ljahi morda izjalovili njihovih namer, ako bi čuli, da Zaporošci in hajdamaki tako glasno hrume. Za tem zapažamo, da govor teh treh starejšin docela odgovarja tedanji situaciji. Besede prvega starejšina so zares nejasne, med tem ko drugi in tretji starejšina ne govorita svojih besedij do konca, boječ se, da bi ju kdo ne poslušal, ampak pre¬ kinjata govor tedaj, ko hočeta povedati kaj važnega. Ker si ti trije starejšim niso upali govoriti med seboj jasno in določno, zato ni čuda, da se je pesnik prilagodil tej situaciji in pisal na tem mestu poema v prozi. (Pravda, 1879. str. 221. Besede dr. Omelj. Ogonovskega). ls ) - “) Na Ukrajini je živelo polno Vlahov in Moldavanov. Valahija in Moldava je bila takrat pod turško vlado. Kobzar, glej Posvečenje 7 ). ls ) Bogdana Hmeljnickega (f 1657.), slavnega kozaškega hetmana, ki je v groznem povstanju leta 1648. in dalje potrebil z Ukrajine za nekaj časa vse pane in jude. a 144 a 17 ) M a k s i m Z a 1 i z n j a k, glavni hajdamaški po¬ veljnik. Glej Zgod. pod. 4, str. 22. ”) Karbovanec = srebrni rubelj. 19 ) Starec božji — tako so nazivali kobzarje, Urnike in sploh narodne pevce radi njihovih pesmij, ka¬ tere so smatrali za božji glas, božjo besedo. •°) Netakopani kakor p o d p a n ki, in p redno solnce vzide, ti rosa oči izje, sta narodna prego¬ vora, Pomen: Višja gospoda ima več dostojnosti in ozira nego nižja, ki začne za vsako malo reč takoj kričati in zmerjati. Predno prideš do tega, da se pritožiš pri višji staršini, te mala staršina, podpanki že do dobra kaznijo. !1 ) Črna p o t se je nazivala neka pot v stepi, po kateri so najčešče prihajale na Ukrajino tatarske orde. 23 ) Iz besedij hajdamaka se vidi, da je mnogo hajda- makov bilo tako preprostih, da niso vedeli, zakaj se gre v tem povstanju proti panom in judom; imeli so na umu samo maščevanje in nič drugega. Hoteli so le podirati, — o višjih namenih povstanka niso niti sanjali. 2 ') Naj le stara crkne, bo več mesa — pre¬ govor. Prav za prav treba dostaviti: Naj crkne stara kobila, simbolično tudi stara žena. Pomen pa je tale: naj konča stara pesem, ki si jo pel, in drugo zapoj, da se po nji še bolj razvnamem in bom tem bolj rezal, klal Ljahe in bo tako več mesa. Za to novo pesem je hotel hajdamak dati Kobzarju karbovanec, a ker ga je bil zapil, si ga je hotel zdaj od Zaporošca izposoditi do drugega dne, ko dobi kaj plena. 24 ) Led ašč v i ca-ži vi ca = malopridno žganje, prav za prav smola. Žganje je bilo medovo. Cisti med se vleče malopridno, t. j. počasi kakor smola. • 5 ) Zaporošci, kozaki so smatrali vsak boj s sovraž¬ nikom za ples. Plesali so in peli ob vsaki priliki, pred bojem, po boju so „guljali“, t. j. rajali, se zabavali, piro- vali, in ko so imeli iti v boj, so tudi vsklikali: po- guljajmo! zaplešimo, pozabavajmo se, nastopimo proti sovragu kakor za kratek čas. ■*) Narodna pesem. 27 ) V a r e n i c e. Testo se zvalja, izreže iz njega okrogla koleščka in se jih skuha — to so „varenice“; 0 145 m ako se pa na ta koleščka dene še sira, kuhanega krompirja ali kaj drugega, se imenuje jed „pirogi". -“) Linj = tinca vulgaris, neke vrste karp. - 9 ) Zaliznjaku je presedal ta hrup in nespodobno ve¬ denje na poti h cerkvi; zlasti se je hudoval na kobzarja, ki je bil tega največ kriv. Iz tega, da so se take posvetne pesni pele celo ob tem svečanem trenotku in da so se hajdamaki tako lahkomiselno, veseljaško, naravnost podi¬ vjano vedli, vidimo, kako so bili vsi preopojeni strasti in hrepenenja po krvavi osveti. Bili so gotovi vspeha in se ga divje veselili že v naprej. 30 ) D j a k = cerkveni pevec. 31 ) Korogva = zastava. 32 ) Melhizedek Značnij — Javorskij, arhimandrit či- girinskega samostana. 3S ) Ko naše vi č— Sagajdačnij, slavni kozaški zaporoški hetman, ki si je pridobil velikih zaslug z orga¬ nizacijo kozakov in se proslavil v neštetih bojih. Hetma- noval je okoli 1. 1600. 31 ) Vsaka nezakonska mati se mora nositi kakor za¬ konske; lase mora imeti z robcem pokrite, a ne več razpuščenih kit. Poljski pani pa, ki so šiloma zadrževali ukrajinska dekleta v svojih domih in jih zlorabljali, jim niso dovoljevali pokrivati glave kakor matere, ako so postale nezakonske matere. To pa je bilo dekletom v sramoto, ker je bilo proti starodavnemu ukrajinskemu običaju in naziranju. 3: ) Bogdan H m e 1 j n i c k i j je bil pokopan v Subotovu. blizu Čigirina. Ko je poljski hetman Carneckij oblegal Čigirin in ga ni mogel premagati, je v jezi v Subotovu sežgal truplo Bogdanovo (1664.). 3 ‘) Kozaka junaka O s t r j a n i c o in še 30 kozaških starejšin so Poljaki po strašnem mučenju razčetrtili in raz¬ nesli njihova trupla po vsi Ukrajini. 37 ) N a 1 i v a j k o je hetmanoval pred Petrom Kona- ševičem — Sagajdačnim. Njega so Poljaki živega sežgali v Varšavi. 3S ) B o g n n je bil najznamenitejši polkovnik Hmelj- nickega; on je potopil poljsko vojsko v reki Jngulu. “) Bogdan Hmeljnickij je pobil poljsko 10 Lepoši, knjižn. VII. ra 146 ra vojsko nad Žoltimi vodami (reko), nad reko Rosjo v Kor- sunu pa je pobil do 40.000 Poljakov (1. 1648.) 41 ) Taras T r j a s i 1 o je premagal Poljake nad reko Aljto. Ta noč, v kateri se je to zgodilo, se imenuje Taraso¬ va" ali krvava noč (1628.) Glej Tarasova noč" Kobz. I. del. '*-) Bela zastava s sliko arhangela Mihaela. 43 ) Tako so pripovedovali o čigirinskem prazniku stari ljudje. (Opomba Ševčenkova). VI. Tretji petelini. ') Za tretjih petelinov, t. j. ob tretjem petelinjem petju je bilo določeno, da začno hajdamaki klanje. 2 ) Shizmata = pravoslavnike, Ukrajince. 3 ) Krvnik, to so ruski carji, ki so še več zla priza¬ dejali Ukrajini nego nekdaj Poljaki. Ta pesem opisuje nasledke punta. Pesnik primerja svoje čase s hajdamaškimi časi, in vidi, da so bile vse vstaje nevspešne — celo ljudje so otopeli. 4 ) Grozno je bilo nekdaj, a tega spomina se vendar veseliš, videč, da so si tedaj ubogi ljudje vsaj prizadevali izboljšati revno stanje, in da so pridobili vsaj trenotnih vspehov. 5 ) Ros, Aljta, Sena, reke, ob katerih so bile velike morije. O rekah Ros in Aljta glej V. 40-41. Sena je pa francoska reka Seine, ob kateri leži Pariz, kjer je bilo v noči 23.-24. avgusta 1572. pomorjenih veliko Hugenotov (Bartolomejeva noč). °) V e čer n i ca — večerna veselica združena z delom. Navada na Ukrajini, kakor tudi pri nas, da se ljudje zvečer zbero h kakemu delu zdaj v tej zdaj v drugi hiši, n. pr. h preji, h ribanju repe i. t. d. Na Ukrajini je s takim družnim delom združeno vselej tudi petje, pripovedovanje in često tudi ples. 7 ) Dosvitki se pa imenuje tako skupno, družno delo, ki, se začenja kmalu po polnoči in traja do svita. ') C er kaši mesto severozahodno od Cigirina ob reki Dnjepru. •) Sinje, namreč morje. Ukrajinske pesni rade iz¬ puščajo samostavnik — zadoščuje jim pridevnik, n. pr. a 147 m bledolici ozir. belolici (namreč mesec), čornobriva = črno- obrvna (namreč deklica) i. t. d. I0 ) V rdečih, zlatoobrobljenili precej dolgih suknjah. “) Bulava glej V, 2 ) S v i t i n a = svita glej IV, ') VII. Rdeča gostija. *) Honta se je združil z Zaliznjakom še le pod Umanjo (Umanom) a ne že zdaj. Glej Zgodov. podatke 1. 1768. str. 16. 3 ) Kletvica. 3 ) Esaul pomočnik otanianov, nekako naš major. 4 ) Halajda pomeni brezdomovinca. 5 ) Ljuto, namreč gorje. 6 ) Liman, Dnjeper pri svojem ustju, iztoku v Črno morje. 7 ) Pa ni = gospa, namreč kakega pana Poljaka. VIII. Hupalivščina. ‘) Hupalivščina nevelik gozd blizu sela Budišč. Staršina namreč poljska. 3 ) Istega očeta - iste matere, namreč Slave. J ) Rekli so pani, Poljaki. Menda vse so ubil i. s ) V kazen sebi so pani prizanesli deci — sirotam. Ko je pa osirotela mladina dorasla, je maščevala prelito kri očetov. “) V izvirniku se glasi: ksjondzi, jezuiti, t. j. poljski katoliški duhovniki in jezuitje. Ševčenko je pripisal h temu to-le pripombo: »Do unije so živeli Kozaki in Poljaki mirno med seboj, in ako bi ne v bilo jezuitov, bi morda ne bilo prišlo do klanja." Glej Ševčenkov poem »Hajda- maki" str. 27. 7 ) Boronivka, Verbinka, Viljšana so vasi v okolici Umana. ") Pri pristavi Borovikov je bila krčma juda Lejba, kjer je služil Halajda (jarema). s ) Današnje zlo, ko nima več Oksane, je hujše od judovskega robstva. a 148 a I0 ) Kerelivka ali Kirilovka — selo zvenigorodskega okraja. Selo Bndišča — nedaleč od Kerelivke; v tokavi je jezero a nad jezerom gozd Hnpalivščina. Jame, kleti, kjer je bil zakopan zaklad šlahte, se vidijo še dandanes, samo razrušene so. (Opomba Ševčenka.) “) Ukrajinci imajo navado na dan sv. Janeza Krst¬ nika, na dan Kristusovega Sprenienenja in Vnebovzetja D. M. plesti vence iz cvetic in žita ter jih blagoslavljati. (Tudi pri nas, vsaj po Krasu obešajo ljudje vence iz cvetic po oknih in nad vrati v hišo, a samo na Kresni večer. Po Cerkljanskem ima ljudstvo navado za binkoštne praz¬ nike okrasiti vsa okna z lipovim zelenjem.) IJ ) Zlat, ki ga je dal Zaliznjak dečku, hrani še zdaj njegov sin. „Sam.semJga^videl," pravi Ševčenko. ’ 3 ) Dobro jim, kozakom — vjzvirniku: K o- zakam nlvroku. Glej V. Praznik v Čigirinu 7 ). IX. Gostija v Lis nci. ‘) Lisjanka je mestece zvenigorodskega okraja nad rečico Gnilim Tikičem. 2 ) Tudi zdaj se Zaliznjak in Honta še nista združila. 3 ) V Ukrajinščini pomeni »poganij« vmazan, grd, podel in prihaja od samostavnika »poganij" ženskega spola; naš pogan, ajd pa je v Ukrajinščini pogan ali poganni. J ) Trdnjavo je bil sezidal hetman Bogdan Hmeljnickij. 5 ) Paca ni bilo v trdnjavi. 6 ) Hajdainaki so izkopali podzemske rove pod zidovje trdnjave in zavalili vanje sodčke smodnika, da bi trdnjavo razstrelili, ako bi Poljaki ne izročili Paca. 7 ) Znati dam, namreč: kaj se piavi plesati. e ) Počen ja je: posebne vrste ples, pri katerem ple- savec počene pa se takoj brzo zravna. V izvirniku se glasi: navprisidki pišli po bazaru. 9 ) Sobaka v ukrajinščini in ruščini sploh: pes. Ta jud je bil Lejba, Jaremov gospodar. 10 ) Kopejka, mal denar, je bil znak, po katerem so se hajdamaki spoznavali med sabo. Lejbu je dal ko- a 149 b pejko Zaliznjak radi varnosti, ko ga je bil poslal h panotn v trdnjavo. ll ) Naj Ljahi izroče Oksano mestu Paca. Ume se, da bi to Poljakom nič ne pomoglo, ker jim tega pogoja ni postavil Zaliznjak, ampak se ga je Lejba sam izmislil in ga podtaknil Zaliznjaku. - Jarema je dal judu tudi de¬ narja za morebitna potrebna podkupljenja stražnikov Oksaninih. ‘ 2 ) Lebed in, dekliški samostan med Cigirinom in Zvenigorodko. ,3 ) V tej narodni pesni se primerja pastinak (postrnjak) kozaku. Analogna je ta: kakor raste pastinak zelo naglo in se zelo razrašča in množi ter na okolo izsesava zemlji sok in zatira druge rastline, tako se množi brzo tudi število kozakov', ki vse premagajo, kjer se pojavijo. - V ukra¬ jinskih narodnih pesmih srečujemo vedno lepe primere, analogije. Tako tudi v naslednjem slučaju. 14 ) Pojdi mi s skrbjo usoda = ti, usoda sama skrbi, ohrani skrb zase, meni se ne ljubi polniti glave s skrbjo. Ti, mož, pa pojdi s tvojo vodo, jaz je ne bom pila - pij jo sam. 15 ) Vrabec = kozak. Pri tej pesmi so plesali na¬ rodni ples. Kakor vrabec brzo teče in se naglo obrača na vse strani, tako tudi kozak pleše drobno in brzo kakor da bi bil vrabec, ki se silno spretno zvija in počenja. '•) Rusoglavi mož. ”) Dobivala bom deco (z drugimi). lr ) Brod = prehod čez vodo na plitvini. '") Kozaška leščerba = požar, v tem slučaju goreče mesto Lisjanka. X. Lebedin. ‘) Oksana pripoveduje redovnici svoje dogodljaje. 3 ) Začetek neke dekliške narodne pesni. 3 ) „ I z a i j a, veseli se!" začetek cerkvene pesni, ki jo pojo pri poroki. XI. Honta v Umani. ‘) U m a n je bila močna trdnjava v kijevskem okraji. Mesto Uman ješedandanes. Glej „Zgod. podatke" IV, str. 16. a 150 a •) O n uče = cunje v čevljih mesto nogavic! 3 ) Kakor znano iz »Zgod. podatkov" 4), so prišli hajdamaki pred Uman že 17. junija 1768., torej takoj v prvih mescih postanka, ne pa šele leto kasneje, kakor piše poet. Ševčenko je hotel s tem svojevoljnim podalj¬ šanjem povstanka in klanja še bolj predočiti njegovo grozo in strašne posledice. Kar je napisal v prvih 11 stihih, se je v tem ali onem kraju vse dogodilo pri prejšnjih pov- stankih in kmetskih puntih, ki so se pojavljali često že pred Hmeljnickim, zlasti pa od časov Hmeljnickega (1647) sem skozi celo stoletje. 4 ) Konji Narodowi = kavalerija Narodowa, tako se je zval poljski polk ulancev. 5 ) V Umani je bila katoliška šola bazilijancev, a tudi jezuitje so bili v mestu. 6 ) To ni zgodovinsko, da bi bil Honta zaklal svoja sina. Jedini sin, ki ga je imel, je zbežal v Valahijo. Glej »Zgodov. podatke" 4. 7 ) Kostel, poljski: Košciof, pomeni katoliško cerkev, svoje hiše božje pa imenujejo pravoslavni »cerkve". F ) Orandar = arendar = najemnik zemljišča, krčme i. t. d. Največ arendarjev panskih posestev in krčem na Ukrajini je bilo judov. 8 ) Krista = Kristina. ,0 ) Na ki tj e, v ukr. nainisto = bolj ali manj drage koralje, nanizane na traku, ki se obesi na vrat. To je splošno razširjeno nakitje ukr. in sploh ruskih deklet. Cim več takih nizov koralj ima dekle, tem ponosnejša je. '*) Lištva = spodnja ženska jopa. Na vidnih, nepo¬ kritih delih je ta spodnjica (ukr. spidnicja) okrašena z raznimi slikanimi ali utkanimi, ušivanimi listi, posnetimi po listju dreves in cvetic. ”) Kitajka == rdeč svilen robec. S kitajkarni so pokrivali trupla (obraz) in rakve padlih kozakov-junakov. XII. Epilog. ') Mineja = življenjepisi svetnikov, razvrščeni po mescih. ra 151 a 3 ) Grozni povstanek je trajal le dobra 2 mesca, potem so se vlačile okrog le še maloštevilne razbojniške čete, ostanki hajdamakov. 3 ) Glej o Hontovi smrti v »Zgodov. podatkih" IV. str. 20-21. ''j O Zaliznjaku se ne ve, kje in kako je umrl. Glej »Zgodov. podatke" IV. str. 22. 5 ) Železna sila = Železnjak ali Zaliznjak. Pogreb Zaliznjaka je izmišljen. e ) Kakor zatre trnje vsako plemenito rastlino, ki se jo vseje med nje, tako ne pusti krivica vskaliti in pognati pravici. 7 ) Glej str. 30. Mnogo Zaporošcev je šlo potem od tam na otočje ustja Dunaja (Donave) pod oblast turškega sultana, drugi pa so ostali v službi ruske carice kot čr¬ nomorski kozaški polk, ki se je kasneje preselil nad reko Kuban, na severu Kavkaza, kjer je še dandanes in se imenuje »Kubanska kozaška vojska". r ) Kjer se zavije Dnjeper pri Katerinoslavu proti jugu, je bilo zaporedoma 7 velikih, zelo nevarnih pragov (slapov) v strugi. Te prage so bili v stanu prepluti s svojimi ma¬ limi šajkami samo dobro izurjeni šiški kozaki, ki so ta¬ borili za temi pragi. Zato so imeli kozaki za temi pragi varno zavetje. — Ruska vlada je te prage razrila, da mo¬ rejo ladije pinti po Dnjepru v Črno morje. ! ) Bogato hišo. "’) Začetek narodne pesni. b 152 0 Popravki. v