■te® j  «f©xr@ji a ’
isnaj wwijl ’
iiiiowz

^lA3(fWl€0^ JD€Of


Vsebina.

Vid Dobrin. 1

Utrinki:

I. Začetek ali konec ?.27

II. Prijateljeva povest.32

III. ,,Pet pedi".37

IV, V poštnem vozu. 40

V. Brez naslova .45

Bila je pomlad . 51

Kaj je prinesel Božidarčku Miklavž? ... 75

Kotanjska elita .91

0 0 0

BZ KNJTCE ŽBVUEBBM

Vid Dobrin

1

I.

Vid Dobrin je bil že dve leti poročen in bil je,
kar je veliko bolj važno, v zakonu srečen. Njegova
ženka Netka je bila eno onih bitij, ki ne morejo ni¬
kogar žaliti, najmanj seveda svojega moža. Bila je
srednjega stasa, bujnih udov, modrih, dobrodušnih
oči in živahna kakor veverica. Njena glava sicer ni
kazala eksotične lepote, njeno čelce je bilo nekoliko
preveč stisnjeno, toda nihče dozdaj še ni trdil, da bi
ta glava ne bila na prvi pogled prikupljiva. Netkin
glas je bil nekoliko tih, a zvonek, in kadar se je za¬
smejala, je božal ušesa pošlušalcev nalik glasu, ki ga
izvablja vešča roka srebrnim strunam. In ta Netka
je podarila Vidu tudi že prvega sinčka, ki je imel
zdaj že skoro celo leto življenja za sabo. Zakaj bi
toraj Vid ne bil srečen?

Vid je bil sodni adjunkt v Dolgivasi. Ta dolga
vas bi se bila morala pravzaprav prekrstiti v dolgo¬
časno vas brez vsakega socialnega življenja, kakršnih

3

1

je pa sicer še mnogo v naši ožji domovini. Uradniki
so bili skoro vsi vklenjeni v sladki zakonski jarem ter
so zvečer in ob prostih urah prečepali pri svojih dru¬
žinah, pomagali pestovati najmlajše svoje nade, klali
drva ter skrbeli, da ni ugasnil ogenj. Z dovoljenjem
svojih »milostivih" so si semtertje prižgali tudi pipo
ter izpili kozarec vina, a nato so pomagali slačiti de-
belokračne maličke ter jih devali v postelj. To je
bilo vse njih očetovsko veselje. K »boljšim" ljudem
sta pripadala še dva trgovca, ki sta bila vajena, da sta
vsak dogodek in nedogodek v Dolgi vasi merila na¬
tančno na vatle, ter nekoliko krčmarjev, ki so se pa
videli na prvi pogled zelo sumljivi. Navzlic vsemu
temu pa je imela Dolgavas vendar to prednost, da
se je vsak škandalček zasledil že v povojih, in rado¬
vednost ter klepetavost sta imeli razprostrte svoje mreže
v najskrivnejši kotiček.

Ko je prišel Vid v Dolgovas, je bil še samec.
Na hrano je moral hoditi v gostilnico, ki so mu jo
nasvetovali. Ali po nesreči je zahajal tja tudi davčni
praktikant, vsiljivo, nezrelo človeče. In Vid si je go¬
stilno prebral zaradi njega. Toda glej, že črez ne¬
koliko dni je bil za njim praktikant! Od tedaj pa je
začel razmišljati, kako bi se rešil in poiskal miren kot,
ki bi mu ugajal. In prepričal se je, da je sedaj naj-
pripravnejši trenotek, ko lahko izpolni svoji nevesti
srčno željo ter jo povede pred altar. Vid se je torej
oženil največ iz dolgega časa in zaradi filistrskih raz¬
mer v Dolgivasi. A navzlic temu se dozdaj še nikdar
ni pokesal, da je storil ta korak. Bil je srečen in v

4

tej sreči niti ni mislil, da bi tako hitro odšel iz Dolge
vasi. To filistrstvo se mu je nekako prikupilo, in slutil
je, da je prav ono vzrok, da more imeti svojo ženko
popolnoma samo zase.

Vid je torej začel živeti samo sebi in Netki. Red¬
no je hodil vsak dan v pisarno in iz pisarne, proti
večeru napravil z ženko kratek izprehod v bližnji
gozdič ali sosednjo vas ter potem prebil po ves večer
v njeni družbi. Ko je dobil sinčka, pestoval in oblačil
in slačil ga je prav tako, kakor so to delali drugi,
manj duhoviti zakonski možje, nego je bil Vid . . .

A danes je dobil Vid v svoji pisarni na mizi
listek brez podpisa, ki mu v njem razodeva »dobro-
hoteč prijatelj" s suhoparnimi besedami, da ga žena
vara, ter da mu zahaja v škodo Milan, nadobudni
mlečnozobi sinček trgovca Vejača . . .

Vid se je glasno zasmejal ter vtaknil list v žep.
Kakor bi se ne bilo pripetilo nič posebnega, je sedel k
mizi ter vzel v roko bližnji akt. Prebrskal je par strani,
a takoj mu je roka nehote segnila v žep, in iz njega
je vzel pismo »dobrohotečega prijatelja". In prebral
je njegovo vsebino vnovič. Nato je naslonil glavo v
dlan ter razmišljal. In vnovič se je glasno zasmejal.

»Prav navadno, surovo obrekovanje!"

Hotel je verjeti tem besedam, ki so mu polglasno
ušle iz ust, saj je bil globoko prepričan o ljubezni
in poštenosti svoje žene. A vendar mu je v tem hipu
legla na dušo temna misel, in postalo mu je tesno
okoli srca. Tako neprijeten čut ga še ni nikdar ob¬
šel kakor v tem trenotku.

5

Vstal je ter stopal po pisarni gori in doli. Sem-
tertja je stresal z glavo ter večkrat ponavljal:

»Ne, to ni mogoče, ni mogoče! In pa s takim
obliznjenim gigrlom!"

A bolj ko se je izkušal pregovoriti, da to ni
mogoče, bolj in bolj mu je šepetal drugi glas: da, to
je prav lahko mogoče! Ne! . . Da! . . Vrag ga vedi,
vsaka ženska je naposled največja uganka na svetu! . .

Čez nekoliko časa je vnovič sedel, vzel pero v
roko ter nekaj napisal na zadnjo stran prejetega lista.
Nato ga je zopet skrbno zvil ter vtaknil v žep.

Kmalu se je zopet zatopil v svoje akte in bil
je videti miren, vsakdanji . . .

Ko je opoldne stopil v svoje stanovanje, mu je
prišla nasproti Netka. Prizibala se je na prstih, lahka
in vesela. Svoje bele, do komolca zavihane roke je
iztegnila proti njemu ter se mu ovila okoli tilnika.
Njene ustnice so iskale njegovih.

»Ah, porednež, čemu se umikaš?"

»Pusti te neumnosti, saj sva že stara!"

Njene roke so se hipoma umaknile od njega in
padle navzdol. Vprašujoče njene velike oči so mu
plašno zrle v bledi obraz. Njegove besede so bile
trde in izgovorjene z glasom, kakršnega še ni čula
iz njegovih ust.

»Vid, kaj to pomeni?" je viknila, in solze so ji
zalile oči. Tedaj se je pa Vid šiloma otresel preplav¬
ljajočih ga čutil in planil je k njej ter jo z vso silo
prižel na prsi svoje.

»Nič, dušica, nič. Tako sem nekam čuden! . ."

6

Sedla sta in obedovala. In Vid je bil ves čas
tako nenavadno vesel in razposajen, da se je morala
Netka vedno in vedno smejati.

A med obedom ga je vprašala:

»Vid, kdaj pojdeš zopet na kako komisijo?"

Vid pa se je nehal smejati, in neka resnost mu
je šinila v obraz. Oko se mu je vprlo v soprogo ter
ji hotelo prodreti v dušo.

»Za Boga, Vid, kaj ti je?"

»Eh, nič, prav nič . . . da . . . glava me boli!"

Skoro je jecljal, ko je to govoril.

»Da, glava me boli. Toda, čemu . . . čemu bi
rada vedela, da bi šel kam na komisijo?"

Gledal je v tla in bobnal s prsti po mizi.

»Toda glava me boli, za nekoliko časa ležem.
Pusti me samega!"

Naglo je vstal ter odšel v bližnjo sobo. Tamkaj
se je zleknil po divanu ter se obrnil proti steni . . .

Netka je v tem vršila svoje gospodinjske posle,
kolikor se je dalo tiho, nešumno. Hodila je po prstih,
prestavljala semtertje posodo tako rahlo, da bi se sli¬
šala miš v sobi.

Vedenje Vidovo jo je vznemirjalo. Še nikdar ni
bil tak. Kaj mu je prišlo navzkriž? Razbijala si je
glavo, da bi ugenila, ali slednjič je prišla do zaključka,
da je res bolan, ali pa da ga zalezuje huda bolezen.
In že ga je videla v duhu vijočega se v smtnih bo¬
lečinah, bledega in ugasujočih oči. Prijeti se je morala
ob omaro, tako se je prestrašila lastne domišljije. Oči
so ji zrle plašno skozi okno na vrt, kjer se je v jesen-

7

skih solnčnih žarkih blestelo rdečkasto listje po drevju.
In potegnila je močna sapa, drevje se je streslo, in
odtrgalo se je nekaj listov ter v ovinkih plulo proti
tlom. In Netki se je hipoma zazdelo, da so se tako
odtrgale nade njene duše, njenega življenja ter se sedaj
razprhujejo . . .

V sosednji sobi je nekaj zašumelo. Vid se je
obrnil na divanu. Netka se je vzdramila ter hitela
k njemu. In ko se je nagnila nad njegovo glavo,
je zazrla pred seboj smrtnobledi njegov obraz in trdo
stisnjene ustnice. Oči so se mu bile za hip vprle
vanjo, a takoj so se zopet zaprle, kakor bi bile utru¬
jene.

Netka mu položi drobno svojo desnico na čelo
ter mu pogladi zmršene lase.

»Vid, kaj ti je? - Govori!"

A Vid molči in se ne gane.

»Vid, jaz pošljem po zdravnika! - Slišiš, Vid?"

»Po zdravnika? Čemu? Saj nisem bolan!"

»Kaj pa ti je, duša zlata?"

»Duša zlata? - Haha, haha!"

In Vid je planil kviško in se je smejal glasno
in grozno. Premeril je parkrat sobo gori in doli, a
potem se ustavil na sredi pred Netko. In pogledal
jo je topo in zbegano ter dejal polglasno, vsako be¬
sedo naglašujoč: »Netka, čuj: kdaj pa hočeš, da poj¬
dem na — komisijo?"

Netki je zastala beseda, in hkratu ji je oledenela
kri po žilah. Vidov pogled, njegovo govorjenje, vse
njegovo vedenje ji je hipoma rodilo misel, da je Vid

8

obolel na duhu. Ta misel pa jo je prestrašila tako,
da so se ji zašibila kolena in je morala sesti.

V tem se je pa Vid zavedel. Spoznal je, da je
govoril nepremišljeno, da se je vedel nerodno, in vse
to iz ničevnega vzroka. Kaj pa dokazuje ono brez¬
imno pismo? Ali je imel kdaj povod, da bi dvomil
o svoji ženi? In vest ga je začela peči.

>, Potolaži se, Netka; jaz sam ne vem, kaj se godi
z mano," je dejal rahlo ter pristopil bliže nje. „Saj
te imam rad, tako rad! “

In sklonil se je k njej ter dahnil poljub na njeno
belo čelo.

Netki je nekoliko odleglo.

„Čuvaj se, Vid, da ne oboliš! Pojdi na izprehod;
čisti jesenski zrak bo dobro del tvojim razburjenim
živcem. Toda prej poglej še Borisa!"

Prijela ga je pod pazduho ter ga rahlo vlekla
za sabo v bližnjo sobo.

Tam je na posteljici spal njun sinček Boris. Ro¬
čici z drobnimi belimi prstki je držal izpod snežno-
bele rjuhice, a nežna glavica z napetimi ličci iz ozkimi,
črešnjevordečimi ustnicami je bila nagnjena nekoliko
na stran. Počrez po rjuhici se je žarel rumen solnčni
trak, ki je uhajal skozi presledek pri zastoru, ter se
zrcalil kakor zlat, posteljico preprezajoč pas.

„Kako rahlo spi," je dejala Netka ter popravila
rjuhico.

Vid se je približal ter se zamaknil v otroka. Ne¬
premično je strmel v njegov obrazek. A glej čudo!
Bolj ko je motril te poteze, bolj so se zabrisavale

9

pred njegovimi očmi, in predno se je bil zavedel, je
videl na posteljici neko drugo glavo s potezami in
obrisi - Milana Vejača. Huj, kako mu je podoben!
Ta misel se mu je ostro zarila v komaj pomirjene
možgane . . .

»Vidiš, Vid,' 1  je dejala v tem Netka. »Zopet bode
treba novih rjuhic in nove odeje. Kaj ne? Glej, kako
se vidi že oguljena! Toda glej, že davno sem ti
hotela povedati, pri Sedlaku v prodajalnici nismo dobro
postreženi. Vse je nekako preležano in predrago. Tudi
jestvine niso vedno sveže. Kaj praviš, Vid, ako bi
začeli jemati pri Vejaču?"

Vid se zasmeje in reče:

»To se pravi, pri - Milanu Vejaču, kaj ne?"

Vid je pričakoval, da pride Netka v zadrego, da
zardi ali povesi oči . . . Toda ona je stala pred njim
popolnoma mirna, le sama pri sebi se je čudila, čemu
poudarja vprav Milana Vejača.

Hej, kako je prekanjena, si je mislil Vid. A
glasno je dejal: »Dobro, dobro, le jemlji pri Vejaču,
toda vse, razumeš vse, sladkor in maslo, kavo in
slanino, rjuhe in rjuhice in - in - in — vse, z
eno besedo popolnoma vse, kar potrebuješ za telo
in - in - dušo!"

Njegov glas je bil hripav in skoro kričeč. Po¬
grabil je klobuk ter naglo odšel . . .

II.

Ko je Vid stopil na ulico, je nekoliko postal ter
pogledal na okno svojega stanovanja. To je storil

10

vselej, ko je odhajal sam z doma, ali pa sam prihajal
domov. In res, tudi sedaj je bila Netka pri oknu.
Toda sedaj se mu ni smehljala kakor navadno, pač
pa ji je odsevala z lic resna skrb. Vprav mu je ho¬
tela zaklicati vnovič, naj se čuva, a v tem hipu je stopil
Vid že dalje, ne da bi se brigal zanjo. Tedaj se je
pa Netka opotekla ter omahnila na stol. In naslonila
si je glavo v roke ter zaihtela . . .

Vid pa je stopal dalje po prašni ulici. Ni se
ozrl niti na desno, niti na levo, mrko zroč predse.
Na ovinku ga je srečal Milan Vejač ter ga pozdravil.
Vidu je zastala noga. Nekaj ga je zgrabilo v prsih,
in pest se mu je skrčila. Hu, kako bi skočil vanj in
trgal bi mu meso kosec za koscem z grešnega telesa!
Tak smrkavec, a rušitelj njegove sreče! Toda o pra¬
vem času se je še domislil, kako neumnost bi storil,
ako bi iztegnil roko svojo po takem pobalinu. In
stopal je dalje, ne da bi bil odzdravil. Milan pa se
je ustavil, zmajal z glavo ter gledal za njim. Ko se
je skril Vid za ovinkom, je Milan zmajal vnovič z
glavo ter mirno nadaljeval svojo pot.

Vid ni imel danes sreče. Najrajši bi bil videl,
da bi se neopazovan zmuznil skozi ulice tja ven iz
Dolgevasi, daleč, daleč, kjer bi bil sam, nemoten v
mislih svojih. Ali že za par korakov dalje ga je srečal
notar ter ga ustavil.

„Lep dan, gospod prijatelj, kaj ne-e? Škoda ga
je prečepeti v pisarni, kaj ne-e? Ako dovolite-e, pa
vas malo spremim, kaj ne-e? Sicer pa bi rad nekaj
govoril z vami, torej dovolite, kaj ne-e?"

11

„Ne maram, hodite svojo pot!" zavpije Vid ter
korači dalje.

Notarju so od strahu in začudenja zdrsnili na¬
očniki z nosa, in usta so se mu odprla sama ob sebi.

„Kaj mu je-e?“ je vzdihnil ter se počasi obrnil.
„Sicer jako vljuden človek, a danes tak surove-ež! .

Komaj se je Vid iznebil notarja, že mu je pri¬
hajal od druge strani nasproti njegov šef, stari sodnik.
In Vid je vedel, da ga obsuje cela ploha praznih
besed, in streslo ga je. »Hu, hu", je zaječal, a v
istem trenotku se je že obrnil ter izginil v bližnjo
stransko ulico. Hodil je naglo, skoro da ni tekel, a
ko mu je izginila za hrbtom zadnja hiša, si je od¬
dahnil ter snel klobuk z glave. Na čelu so mu stale
potne kaplje, a v srcu ga je zeblo, da, zeblo . . .

Pot je vodila Vida naprej mimo travnikov, na
katerih se je v velikih skupinah plodil jesenski pod-
lesk. V ozadju blizu že orjavele seči so se pasla
goveda, in glasovi obvratnih njih zvoncev so se tožno
razlegali po planjavi. Na koncu travnikov je bila dolga
njiva, posajena s krompirjem. Suha, rjava krompir-
jevica se je vila po črni, mastni zemlji in spletala
velike, semtertje rahle zanjke. Iz pomandrane zemlje
je tupatam gledal napol izkopan rumen krompir, debel
in podolgovat in se svetil, kakor bi bil že zdaj za¬
beljen. Ko je Vid dospel do konca njive, ga je pre¬
strašil rezek šum, ki je nastal na njegovi desnici.
Noga mu je nehote obstala, in v prsih ga je zapeklo.
Iz krompirjevice je namreč sprhutala jata poljskih
jerebic z glasnim vpitjem ter letela proti bližnji meji.

12

Napravila je velik ovinek, a nazadnje je sedla med nizko
grmičevje. Ko je Vid povzdignil oko na nasprotno
stran, je zagledal človeka s puško na rami.

»Ah, ah, jerebice, kaj ne, gospod adjunkt?" je
že od daleč vpil prihajač. »Oh, dobro sem jih videl,
kam so sedle. To bo pokanje, kaj ne, Diana? Dober
dan, gospod adjunkt!"

Vid je spoznal v lovcu trgovca Vejaea, in kletvica
mu je siknila iz ust.

»Ali ne bom imel nikjer miru?" je vzdihnil
nato bridko ter naglo stopal dalje, ne da bi se bil
odzval prišlecu.

»Ali je gluh ta gosposki sin?" je mrmral sam s
sabo Vejač. „Ej, brate, nikar tako ponosen! Vejač ima
več pod palcem nego ti v svoji ošabni glavi. Ej, ej!"

Vid se niti ni ozrl ter je zavil prav v nasprotno
stran. Komaj se je bil oddahnil četrt ure, že je za
mejo dvakrat počilo.

»Uboge živali! In kaki tepci jih streljajo!" je
dejal pomilovalno Vid ter se zleknil na nekem osredku
v mehko travo . . .

In bilo je, kakor bi se bila mati zemlja usmilila
Vida, kakor bi mu bila počasi izsesala razburjeno kri ter
mu vlila v žile hladila in krepila. Vid je začutil, da se
mu živci krepijo, da se ga počasi polašča neki dobro¬
dejen mir in se mu jasni v možganih. In nehote je
izpregovoril dvakrat zapored: »Ah, to je dobro, dobro!"

In s polnimi požirki je začel dihati vase sveži
vzduh in vonj po smrečju, ki se je črnelo nedaleč
od njega po nizkem holmu. Ta vonj!

13

Solnce je počasi lezlo proti zapadu. Od daleč
so se svetile strehe dolgovaške in šipe pri oknih v
njegovih žarkih, in svetili so se gorski vrhovi in
vrhovi smrek in jelk, svetili se obrobki gozdni, svetila
se v morju svetlobe cela okolica.

In solnčni žarek je prodrl tudi v srce Vidovo
in mogočno razsvetlil njegovo dušo. In solnčni žarek
je šinil tudi v njegove možgane ter jih razsvetlil v
najskrivnejši kotiček, in Vid je začel misliti bistro in
jasno . . .

Vnovič je potegnil brezimni list iz žepa ter ga
zopet prebral. Nato ga je obrnil ter prebral tudi ono,
kar je zjutraj napisal sam.

Kako to, da so mu prav tačas šinile na misel te
besede? Ali je to slučaj, ali je več nego slučaj?

Napisal pa je bil:

»Kaj temu treba žalovati
in kaj jeziti se, ječati,
kaj treba tistemu trpeti,
kdor moč ima, vse — razumeti!?"

Te besede pa mu je roka napisala samo me¬
hansko, o njih ni hotela duša vedeti prav nič; to je
kazalo vse njegovo današnje nastopanje, kazal njegov
gnev in njegova potrtost. A zdaj šele je začel raz¬
mišljati o njih. Ali je imel on moč, da bi bil ta
dogodek prav razumel? Recimo, da ga žena res vara,,
ali ni morda upravičena v to? Ali je on v svoji se¬
bičnosti res upravičen, zahtevati od nje, da bodi samo
in edino le njegova? In ali se ni morda ona nehote
motila v onem usodnem trenotku, ko je verjela, da

14

ga ljubi, ko mu je obljubila večno zvestobo? Da,
trenotek, kako važen, kako usoden je človeku najčešče
samo trenotek! Kaj potem, ako je spoznala, da je
prevarala samo sebe, ko je bila uvidela, da je pri¬
klenjena na neljubega moža? Ali ni tedaj ona tisoč¬
krat bolj vredna pomilovanja negoli on? In ima li
on pravico, da ji spričo tega kaj očita, da jo muči
in mesari njeno notranjost? Kaj pa, ako bi se njemu
kaj takega pripetilo, ako bi kdaj uvidel, da je tudi
njega prevaral trenotek, ako bi hkratu začutil v sebi
led in mraz, ako bi ga nepripravljenega zalotila tema,
noč? In ako bi kdaj iskal utehe drugod, kdo bi bil
upravičen, da bi mu smel kaj očitati? Ali nima na
svetu vsakdo enakih pravic? Bodi to, kar je meni v
tolažbo, drugemu v greh, kar je meni v bodrilo, dru¬
gemu v propast in pogubo? Vsakemu enake pravice!
Tam, kjer kdo misli, da je upravičena trda beseda in
surovo dejanje, tam pošten človek mnogo prej uvidi,
da je treba — usmiljenja in človekoljubja! In usmi¬
ljen, vznesen nad vsako vsakdanjostjo je hotel biti
odslej tudi Vid Dobrin. In prvi korak, ki ga je hotel
storiti do tega vzvišenega načela, je bil ta, da je
izkušal razumeti prestopek svoje žene. In kdor iz¬
kuša kaj razumeti, ta čestokrat tudi najde moč, da
razume! —

Vid je spravil mirno listek v žep ter vstal. Po¬
gladil si je obleko, pogledal na solnce, ki je bilo zdaj
že blizu zatona, ter se odpravil domov. Pri srcu mu
'je bilo nekam praznično, svečano in toplo, kakor bi
bil vprav spretno dovršil težavno nalogo. Počasi je

15

stopal proti Dolgivasi, niti sence nezadovoljstva ni
bilo v njegovem srcu.

Ko je bil dospel do prve hiše, je zagledal čuden
prizor. Priletna ženska zagorelega obraza in visoko
izpodrecanega krila, ki se je izpod njega videlo dvoje
tankih, izsesanih nog, je tirala po stopnicah gori na
hodnik opotekajočega se in preklinjajočega pijanca.
Toda bolj nego on je vpila ona in hkratu je udri¬
hala s polenom po hrbtu njegovem, da je tulil vsled
bolečin.

„Čakaj, klada pijana! Prašič pijani, da bi te
strela! Joj, ta gliva glivasta zažre vsak krajcar, doma
pa stradamo. Čakaj, na, na!"

In zopet je udrihala.

„Včeraj so nam prodali kravo, jutri pa pojde za
njo še koza. Vrag te' ubij! In otroci, še srajc nimajo
in želodce si morajo greti na solncu, da jim lakote
ne zamrznejo! Na zlodej!"

Zdaj je pa treščilo po glavi, in mož se je vrhu
stopnic krvav zgrudil na hodnik. Nobenega znamenja
ni dal od sebe. Ležal je na zobeh.

Zenska se je pa oddehnila vidno zadovoljna,
potegnila z rjavo roko preko ust ter izginila v hiši.
Kmalu nato je stopila zopet ven, in ž njo je bil ne¬
kako dvanajstleten deček zmršenih las in potuhnjenega
pogleda. Na sebi ni imel drugega, nego razcapane
hlačice, ki mu niso segale dosti črez kolena, a rjave,
ozke prsi so bile popolnoma gole.

„Primi!" je zavpila ženska ter potegnila izpod
moža njegove roke.

16

In deček je prijel očeta za roke, mati pa ga je
držala za noge. In drsajoč ga po tleh, sta vlekla
moža črez prag. Sinček je zakrivil usta kakor v po¬
smeh, in iz njih mu je molel slinasti jezik . . .

Vid je nekoliko postal ter opazoval grozni prizor.
Strah in groza sta mu napolnila dušo. In ko je sto¬
pal dalje, si je mislil: kaj nesrečna ljubezen, kaj ne¬
zvestoba zakonska, to še ni nikaka nesreča; ali to, to,
kar sem videl sedaj, to je nesreča! In kolikor dalje
je stopal, toliko bolj je bil prepričan, da je na svetu
še mnogo, mnogo bolj perečih vprašanj, nego so
vprašanja ljubezenska, mnogo in mnogo večjih nesreč,
nego so nesreče, izvirajoče iz ljubezni. Za te naj se
brigajo debelotrebušneži, ki se brezskrbno valjajo v
svoji masti, plitveži, ki ne mislijo ped predse, in se-
bičneži, ki so zaljubljeni v svoje gnilo meso. Poštenih,
resnih mož delo pa je, da se posvetijo občnemu člo¬
veškemu blagru, da pozabijo sami nase in žive člo¬
veštvu . . .

Solnce je zahajalo za gorami, ko se je Vid obrnil
proti njemu. In zdelo se mu je, da ga gleda samo
obličje božje, ki mu prijazno namiguje, ki ga potrjuje
v njegovih mislih ter mu kaže za sabo pot tja gori
proti jasnim višavam . . .

III.

Ko je stopil Vid v svoje stanovanje, je na hod¬
niku nehote postal. Iz sobe je zaslišal polglasno go¬
vorjenje. Bil je glas Netkin, a drugi — moški glas,
ki ga ni poznal.

17

2

V tem hipu je prihajala mimo njega pestunja.

»Kdo je notri?"

„Gospod Milan Vejač," odgovori pestunja ter
gre svojo pot. Vidu se je zazdelo, da ga je pogledala
nekako škodoželjno. Že jo je hotel poklicati nazaj.
Toda v tem hipu se je premislil ter izginil v svojo
sobo. Tam se je najprej sezul ter nataknil mehke
cipele. In začel je hoditi tiho gori in doli.

„Torej, to je gotovo sedaj, da imata nekaj skupaj,"
sije zamrmral. Bil je popolnoma miren, kakor se
spodobi možu, ki se je otresel vseh predsodkov in
si ustanovil za svoja dejanja tako vzvišena načela. In
da bi ta mir svoj še bolj podkrepil, si je dejal: »Saj
sem tako miren!"

A nehote se je pri teh besedah ozrl na divan
ter gledal tja, kakor bi tam nekdo sedel, ki mu ugo¬
varja ter dokazuje ravno nasprotno.

»Res, popolnoma miren," je potrdil Vid vnovič
skoro jezno. »Vzvišen sem nad take malenkosti, v
meni je jasno, in pred sabo vidim jasno začrtano
svojo pot. Jaz sem miren!"

Toda oni na divanu se mu je zarežal v obraz
ter dejal porogljivo: »Vid, saj res, ti si miren, kaj ne?
In duša tvoja je tudi mirna, kaj ne?"

»Duša moja?" je vzdihnil Vid. »Seveda, popol¬
noma mirna!"

»Ha-ha, nagni svoje uho in prisluškuj! Ali ne
čuješ, kako ti nekaj groznega, pošastnega komaj slišno
leze vanjo? Ali ne čuješ, vedno večji šum . . . glej,
narašča!" mu je govoril nasprotnik . . .

18

Vida je zaskelelo v prsih, in prijel se je zanje.

»Beži izkušnjavec, beži ... jaz sem miren," je
viknil ter se prijel za glavo.

A Vidu se je temnilo pred očmi, neznanska du¬
ševna bolest se ga je polotila.

»Toda jaz sem miren," je dejal vnovič ter s pestjo
udaril po mizi.

A tedaj se je napolnila soba z zlobno se reže¬
čimi obrazi, ki so iz vseh kotov strmeli vanj z brez¬
zobimi svojimi čeljustmi. In rogali so se mu ter sikali:
„ Vid, oj Vid, v tebi je jasno. Ti si junak! Ha-ha,
strl si vse konvencijonalne laži! Slava ti, Vid!"

In oni na divanu je rastel ter dosegel z glavo
svojo celo do stropa in glasno je izpregovoril: „Vid,
ti si velik, resnično velik!"

In Vidu je to delo dobro, usta so se mu za¬
okrožila na smeh, in dejal je: »Hvala vam vsem; da,
jaz hočem biti velik - v meni je jasno . . jasno . .“

»Slava ti, slava ti!"

Soba se je začela prazniti, Vid pa je ostal sam
sredi nje z izbuljenimi, preplašenimi očmi, a ustnice
so mu bile še vedno zaokrožene na smeh.

Tedaj je zaslišal zunaj Netkin glas, ko je vprašala:
»Anka, ali ni gospoda doma?"

»V sobi je!" je odgovorila pestunja.

V tem hipu so se vrata odprla, in k Vidu je
hitela Netka. Toda prav tačas je začela soba plesati
okoli Vida. Vid pa je iztegnil roke ter se začel vrteti
v kolobarju. In viknil je: »Da, premagal sem vas,
peklenske moči! Huj, v meni je jasno . . . Netka!"

19

2’

Besedo ,Netka' je izgovoril, kakor bi se mu bila
iztrgala iz dna duše, iz dna uničenega srca.

Takoj nato pa se je spotaknil in padel po tleh ...

IV.

Neki popoldan je prilezel davčni praktikant bled
in prepadel k sodnemu diurnistu v podstrešje. Kakor
utrujen je naglo sedel na stol ter dejal: »Nace, mene
peče vest. Prehuda šala je bila to."

Diurnist nekoliko pomolči, potem pa de malo¬
marno: »Vraga, kdo bi si bil mislil, da je tako rahlo¬
čuten in pa da pojde tako brezmiselno na limanice!"

»Uh, res je, prav praviš. Toda pravijo, da bode
težko kaj iz njega."

„Kar je, pa je! Meni se sicer smili, pa dober
človek je bil!"

»Sam vrag vedi, da je ona morala prav tisti dan
poklicati Milana k sebi. Ali ni mogla sama stopiti v
prodajalnico ter si tam ogledati vzorce? Čemu jih
je moral donesti ravno ta cepec!"

»Ljubi moj, usoda!"

Diurnist je zazeval, da se mu je videla škrbasta
gornja čeljust, ter zevajoč vprašal: »Toda, povej mi
še enkrat, kako je vse to bilo, skoro sem že pozabil!"

»Kako? Saj veš, na Dobrina sem imel vedno
neko piko, ker me je v prejšnjih časih tako preziral
in tudi pozneje toliko, da mi je odzdravil. Kaj ta¬
kega ne more prenašati moja narava. Uh, kako bi
jim hotel pokazati takim vihonosnikom, ako bi imel
kaj moči! - Vsakikrat, ko sem srečal Dobrina, me

20

je pogrelo v prsih, in vedno sem želel, da bi vendar
enkrat izginil iz Dolgevasi. A tedaj sva bila nekdaj
skupaj z Milanom Vejačem. Ravno je bil pred ne¬
koliko dnevi prišel od vojaških vaj, kamor je bil
prvič poklican kot reservni častnik. Sam vrag vedi,
kako so mogli takega cepca napraviti za poročnika!
Bil je tisti dan silno melanholičen in vzdihoval veno¬
mer. Sedela sva v gostilnici, in on je pil, kakor bi
izlival na apno, in glavo je povešal kakor bolna kura.
Ko sem ga bil že nekolikokrat vprašal, kaj ga teži,
mi je povedal, da je zaljubljen, črez ušesa zaljubljen.
,Ah, ti ne veš, kako je lepa, kako angelski je njen
obraz! Da bi jaz bil vsaj njena cipela in bi smel
tičati pod njeno nožico!' Take in enake bedastoče
mi je klatil ter nazadnje prišel do zaključka, da se
obesi, ako ga ne usliši. Kdo pa je ona, sem ga vprašal.
,Adjunkta Dobrina žena, ona je!' je dejal komaj slišno
ter vnovič vzdihnil. - Pozneje je večkrat stopical pod
njenimi okni ter se oziral kvišku, kakor gos, kadar
pije vodo. Ko sva se zopet sešla črez nekoliko dni,
je bil nekaj bolj vesel, in komaj sem prisedel k nje¬
mu, že mi je začel govoriti: ,Ah, ljubi moj, sinoči
sem pa bil pri njej. Ko sem vstopil, me je objel
omamljiv vonj po rajskih cveticah, ki so rastle po
vseh kotih njene sobe. Bile so lepe in njih cvet
bujen kakor kipeče prsi hurisk. Na sredi sobe je bil
divan, prevlečen z žametasto prevlako, a na njem so
temnele mehke blazine. Sredi blazin pa je slonela ona
ter me prijazno vabila k sebi v svoje razkošno na¬
ročje. In iz vseh kotov so se oglasili srebrni zvončki,

21

zaigrale so nevidne harfe z najmilejšimi glasovi ter
proslavljale ljubezen mojo, poroko moje duše z njeno.
Ah, zakaj je to vse tako hitro minilo, zakaj sem se
prehitro zbudil?' Njegovo oko je pri tem pripove¬
dovanju čudno žarelo; bil je ves kakor prerojen, in
njegov dolgočasni obraz je bil videti v tem hipu celo
duhovit. Ah, to se ti je samo sanjalo, kaj ne, pri¬
jatelj? sem ga vprašal jaz. A on je odgovoril: ,Da,
samo sanjalo, a take sanje so tudi — nebesa, vsaj za
hipec!' — Pri tem njegovem pripovedovanju mi je
pa šinila v glavo misel: kaj, ko bi se Dobrimi spo¬
ročilo, da ga žena vara z Milanom. Eh, to bi bila
šala in zraven morda tudi — maščevanje. In ta misel
me ni hotela zapustiti, in prišel sem bil k tebi, kjer
sva oni usodni dan napravila dotični še usodnejši
listek. In že ko je imel Dobrin listek v roki, je usoda
nalašč hotela, da je zvečer našel pri ženi Milana. Ali
ni bila tako krivda dokazana? A ona je bila samo
pri Vejaču naročila, naj ji pošljejo na pogled vzorce
modnega blaga. In tedaj se je ponudil Milan sam,
da jih ponese tja. Kdo je bil tisti dan srečnejši od
Milana! Videl sem ga, ko je ravno prihajal od nje.
Zadovoljnejšega si ne moreš misliti velikojedca, ko
vidi pred seboj rumeno pečenega purana s kislo in
sladko solato."

„Dobrin pa je v tem obolel, ta osel," je dejal
diurnist, ko je praktikant končal in si prižigal že šesto
cigareto.

»Da, mačuh ga je uničil," pravi praktikant in
umolkne.

22

V sobi se je začelo mračiti, in čedna tovariša sta
samo pušila in pušila, da je bila cela soba preprežena
z dimom.

»Kaj pa ona, njegova gospa?" vpraša črez dolgo
praktikant.

»Sama kost in koža jo je, njena lepota je iz¬
ginila!"

»Pravijo, da je v njegovi obleki našla oni list."

»Da, in to ji je najhujše . . . Čudo bi ne bilo,
ako bi zblaznela!"

* *

*

Nekoliko tednov pozneje sta sedela v sobi, kjer
je že peč razširjala mehko toploto, prav blizu drug
drugega Netka in Vid.

Vid je bil še zelo bled, in skozi belo kožo na
rokah so se svetile modre žile. Njegov obraz je bil
sicer še upadel, a v očeh mu je sijalo življenje, ki so
mu je bili zdravniki rešili le s težavo. Toda glava
njegova je bila plešasta, legar je zahteval njegove lase.

Tudi Netka je bila še vedno upadla in bleda, a
prejšnja živahnost se ji je bila že povrnila.

Vid je držal Netko za roke ter jih božal, a ona
mu je z glavo svojo slonela na rami. V peči je veselo
prasketal ogenj, zunaj so drevesa otresala zadnje svoje
listje, a solnce je pošiljalo skozi šipe svoje žarke po
sobi.

»In da si mogel kaj tacega verjeti, Vid? Glej,
takoj bi mi bil pokazal ali povedal, kaj te muči, in
mnogo trpljenja bi se bila lahko ognila oba. Toda,
sedaj je vse dobro, kaj ne, Vid?"

23

In privila se je še bliže njega ter ga- strastno
poljubljala.

Vid se ji je rahlo izvil ter dejal: „In vendar je
bilo to potrebno, saj je šele sedaj v meni popol¬
noma jasno, in prav tako bode jasno tudi v tebi in
imela bodeva ena načela, ene težnje! ..."

V sobo pa so lili vedno čistejši solnčni žarki . .

24

Utrinki

Začetek ali konec?

Inlekega poletnega popoldne je hodil sodni ad-
junkt Julij Grahek nenavadno nemirno po svoji sobi
v prvem nadstropju visoke trške hiše. Poletna okna
so bila zaklopljena, in dolgi temni zastori so bili speti
po sredi. Le posamezen solnčni žarek je semtertja
prodrl skozi drobno luknjico med zeleno pobarvanimi
lopaticami mimo zastorov v tenki, prašni in ravni črti
v ta somrak.

Brisal si je adjunkt čelo in vrat, potegnil z rob¬
cem tuintam celo po prsih, med prste na rokah, po
dlaneh. Od povsod je silila voda!

Na mizi je ležala njegova obleka.

Adjunkt pa je stopal po sobi s kratkimi, trdimi
koraki in povešano glavo.

Crez dolgo se je ustavil pred posteljo, potegnil
izpod nje podolgovato škatljo, pobrisal z brisačo na¬
kopičeni prah na njenem pokrovu, obrnil jo nekoliko-
krat v rokah, da bi se prepričal, ali bode še za rabo,
a nato jo je postavil na mizo.

27

Kakor bi ga bilo utrudilo to delo, je nato ne¬
koliko postal, naslonil komolca na konec mize ter
strmel predse. Zdramivši se, je potegnil z desnico
preko oči, prijel srajco ter jo položil v škatljo na dno,
počasi in svečano. Nato je zavil ovratnike, manšete,
kravato in rokavice v mehek rdeč papir, prijel in pre-
gnil hlače in telovnik ter potisnil vse na vrh srajce.
Največ si je dal opraviti s frakom, ki se mu ni
hotel zviti povoljno. Poskusil je z njim na najrazno-
vrstnejše načine, a šele črez dolgo se mu je posrečilo
za silo. Skrbno ga je gladil, pokladaje ga vrh druge
obleke . . .

Se ni dobro dokončal tega svojega dela, ko ne¬
kdo potrka.

»Ah, ali si že tukaj?' 1  vzklikne adjunkt, ko je
vstopil prišlec.

»Dragi moj, jaz sem vedno točen, saj me po¬
znaš! . . . Zdaj je štiri. Ob šestih gre vlak, nimava
torej Bog vedi koliko časa. - Ali, moj Bog, kakšna
vročina! Kaj te je vrag obsedel, da se ženiš ob takem
času!? Tff ..."

In prhal in sopel je došlec, advokaturski konci-
pijent dr. Božidar Penko, kakor tovorni vlak. Odpel
si je ovratnik, da se je pokazal debeli, nekoliko nizki
njegov vrat, in vrgel se je na divan, da je zaškripal
pod njim. Desno nogo je iztegnil po divanu, a leva
mu je visela sključena navzdol.

»Ah krasno!" je zopet izpregovoril zevaje. »Tako
bi človek ležal vsako popoldne tja do večera. Potem
pa bi v hladu stopical za onimi drobnimi goskami

28

trškimi, ki se navadno izprehajajo proti kolodvoru.
Ah, med njimi je vendar še katera, da bi jo človek
pogledal z veseljem! -• Oh, da bi bil kapitalist, rentier,
ali pa tudi kmet s petsto tisočaki! Hm! -- Tako pa
sedim v taki vročini v oni - toda pustimo to!"

»Tako, to bi bilo končano," je dejal adjunkt po¬
časi in skoro slovesno, ko je ležala škatlja povezana
pred njim.

»A propos! Pozabil sem bil skoro tebe v svoji
sreči," se zasmeje koncipijent. —

Ta ga pa skoro ni poslušal. Malomarno si je
vil cigareto ter jo potem potisnil v drobno, svetlo
cev iz morske pene. Vtaknil jo je z dvema prstoma
med ustnice ter prižgal.

Stopil je k omari ter potegnil iz nje dolgo in
ozko buteljko.

Postavil je na mizo dve podolgovati, svetlozeleni
kupici, odmašil buteljko in nalil.

Peneča se tekočina je zašumela v čašah, zaiskrila
se, zaduhtela.

»Ah!" je vzkliknil koncipijent.

»Vidiš, kako je skrbna prihodnja moja! Sest
takih mi je poslala k rojstnemu dnevu, ki je bil pred¬
včerajšnjim," je razjasnjeval adjunkt ter leno omahnil
v bližnji naslonjač.

»Oh, kaka pozornost!" je vzkliknil koncipijent.

Trčila sta.

Koncipijent se je polagoma sklonil kvišku, držal
kupico med palcem in kazalcem, odprl ustnice, ki so
mu željno vztrepetale, nagnil nanje penečo čašo, prav

29

počasi, in srkal je skrbno in z vidno slastjo kapljo
za kapljo.

Ko je odložil kozarec, je dlesknil z jezikom, po¬
gladil si dolge rumene brke, pogledal po steklenici
ter vzdihnil:

»Kaj takega pa že dolgo ne! - Toči, prijatelj,
toči! - Bogme, tvoja gospica nevesta je vredna zlata!
Moje odkritosrčno spoštovanje ji ostane večno!"

Adjunkt pa je natakal. In pila sta.

»Kje pa imaš svojo obleko?" vpraša adjunkt.

»To sem poslal že včeraj naprej po pošti do
sestrične. Kdo bi vse vlačil s sabo! Se palica mi
je odveč v tej vročini. Torej, vnovič na zdravje njeno
in tvoje! - Kdaj pa bo pravzaprav ona ceremonija
in kje?"

»Jutri ob enajstih v cerkvi kapucinski. -- Toda
pustiva to, pomeniva se še lahko po poti," odgovori
adjunkt nekam resno.

Adjunkt je bil danes povabil svojega sošolca
koncipijenta, da ga spremi v G., kjer mu bode jutri
priča pri poroki.

Koncipijent bi bil rad kaj natančnega zvedel o
prijateljevi nevesti, mučila ga je prav ženska rado¬
vednost. Toda adjunkt je bil v tej zadevi silno ne-
zaupen in redkobeseden. Posebno danes se je videl
koncipijentu tako resen, razmišljen in nedostopen, da
se ga ni upal nadlegovati z vprašanji . . .

Druga steklenica se je nagibala h koncu, ko je
bilo slišati, da je pridrdral pred hišo voz. Prijatelja
sta se odpravila in molče stopala po stopnicah . . .

30

V veži je stala poleg stopnic drobna, srednje¬
veška deklica, bledikastega, podolgovatega obraza in
kakor oglje črnih las ter globokih, temnih, zelenkasto
se bleščečih oči.

Bila je hčerka hišnega gospodarja.

Z desnico se je držala ob leseni držaj, ki je
oklepal stopnice, a levica ji je igrala z belim, načič¬
kanim predpasnikom. Videti je bilo, kakor bi čakala
nalašč.

Ko je začula stopnje blizu sebe, je vztrepetala
ter privzdignila glavo. Njeno oko se je vlažno za¬
svetlikalo ter vprašujoče zrlo v adjunkta.

Ko je pa ta hitel mimo nje, je izpregovorila:

»Bog vam daj srečo, gospod adjunkt . . . vam
in . . . in . . . vaši . .

Dalje ni mogla. Grlo se ji je hipoma stisnilo,
in iz njega se je izvil samo neki hlipajoč glas.

»Že dobro, Anica, že dobro. Hvala lepa," je
siknil adjunkt skoro nerazumno ter hitel proti vozu.

Ali tam s sedeža se je nehote še moral ozreti
v vežo.

Anica je stala še vedno na prejšnjem prostoru
ter zrla na voz.

V tem hipu sta potegnila konja.

Koncipijent je začuden pogledal adjunkta ter dejal:
»Čedno dekletce to!"

»Ah, budalost . . . kmečka gos!"

* *

*

Častita bralka - ali je to začetek ali konec ro¬
mana ?

31

II.

Prijateljeva povest.

Danes sem se izprehajal po dolgem kostanjevem
drevoredu v M. Zamišljen sem gledal v tla in niti
zapazil nisem, da se mi nekdo približuje. Sele ko
mi je zastavil pot, sem privzdignil glavo ter zagledal
svojega prijatelja Ivana, ki ga nisem videl že dobra
štiri leta.

»Na, ta slučaj! Od kod pa prihajaš?" me vpraša
po prvem pozdravu.

»Od doma iz L."

»Ali v L. si zdaj? Kaj te je zaneslo tja? Kako
si mogel zapustiti svoje rojstno gnezdo, ki si bil vanje
tako zaljubljen, kakor ne menda kmalu kdo?"

»Dragi moj - usoda! Saj veš, kaj je to -
usoda ?“

»Bolje bi bilo, da ne bi vedel! - Toda, kje
hočeva praznovati ta nenadni shod? Kot stara pri¬
jatelja si imava pač marsikaj povedati!"

»Stopiva k »Stari pošti"! Tam je sobica z okni
na vrt, kjer bodeva popolnoma sama. In pivo je iz¬
borno!"

»Dobro, torej naprej!"

Kmalu potem sva sedela sama v oni sobici. Okna
so bila odprta, in cvetje jabolčno je duhtelo v sobo
ter se osipalo v zeleno, sočno travo. Po jablanih so
se preletavali ščinkavci in liščki, a okoli cvetov so
brnele čebele in čmrlji. A gori visoko se je razpe¬
njalo sinje nebo, čisto in jasno kakor nedolžno oko.

32

Ivan je dejal:

»Slišal sem, da si šel med pisatelje. To ni bilo
baš pametno od tebe, da mi ne zameriš! Kaj pa imaš
od tega? Kvečjemu si napravljaš vsak dan nekoliko
brezpotrebnih bridkih ur več, ki bi jih sicer ne imel,
ako bi ravnal tako kakor mi drugi vsakdanji ljudje.
Če si hočeš ohraniti zdrava pljuča in zdravo srce,
prepusti to drugim, še je čas. Tudi jaz sem imel že
urezano pero, da bi začel obdelovati slovensko knji¬
ževno polje, toda o pravem času sem se premislil.
Samo kratko povestico sem bil spisal. A resnično ti
povem, ko sem jo pisal, sem prav zares pretrpel vse
one bolečine, ki sem jih opisoval pri svojem junaku,
in to je bilo grozno. Kolikor tebe poznam, tudi ti
čutiš, ko pišeš. Čemu torej prestajaš te muke, ki niso
sploh nobenemu na korist! Prepusti tako delo dru¬
gim, ki pišejo v svojo zabavo in ki znajo ponarejati
čute, ki jih niso nikdar čutili, ki znajo opisovati to,
česar niso nikdar videli, in ki znajo trditi to, o čemer
so prepričani, da je resnično ravno nasprotno! - In
navsezadnje, povej mi, ali te bode hotel pri nas kdo
razumeti? Naj bode namen tvojega pisanja še tako
pošten, še tako jasen, našli se bodo ljudje, ki ti bodo
podtikali podlost in pohujšljivost, da, celo tvoji ožji
prijatelji te bodo obsojali. Čemu torej vse to? Bodi
pameten in poslušaj moj svet!"

Ko je Ivan izgovoril, sem mu hotel ugovarjati. Ali
tu je bilo težko odvrniti kaj pametnega in odločnega,
posebno ker sem mu moral pritrditi v marsikaterih
izvajanjih. Zato sem rajši preskočil na drug predmet.

33

3

»Morda še kedaj govoriva o tem, a zdaj te
prosim, povej mi, kako se ti je godilo zadnja leta?"
sem opomnil jaz.

„Sicer bi ne smel praviti kaj takega tebi, saj,
ako niso moje prejšnje besede izdale ničesar, se mi
utegne zgoditi, da bodem čital lastno -svojo povest v
kratkem kje natisnjeno. Toda bodisi kakorkoli, po¬
vem ti jo, da si vsaj olajšam svoje srce, saj dozdaj
še ni prišla črez moje ustnice!"

Ivan si je prižgal smodko ter puhnil nekoliko
gostih dimovih oblačkov proti stropu.

Nato je začel:

„ Znano ti je gotovo, da sem bil pred dvema
letoma zaročen. A manj znano ti je morda, da sem
svojo nevesto tudi resnično ljubil. Črez dva meseca
je imela biti poroka. A tedaj se je zgodilo, da se je
neki bogat tovarnar v onem kraju zaljubil vanjo in
vprašal po njeni roki. In - ženska, tvoje ime je
slabost - moja nevesta se je dala preslepiti zlatu in
v najlepših bojah ji blesteči prihodnosti. Ali oni večer,
predno je bila poroka, so se nenadno odprle duri
mojega stanovanja, in pred menoj je stala - ona,
moja nezvesta. V sobi je trepetal somrak, a jaz sem
napol sedel napol ležal na divanu, ko je vstopila.
Široko sem odprl oči in hotel sem vstati. Ali tedaj
je že bila pri meni. Njene roke so me krepko objele
okoli tilnika, in njeno lice je zagorelo na mojem.

»Kaj ne, da mi odpuščaš, ljubček moj? Revež,
saj vem, da ti je hudo! Ali glej, ti imaš še majhno
službico, Bog ve, kako bi mogla izhajati, a tam je

34

zame preskrbljeno, dobro preskrbljeno! Toda ljubezen
moja je samo tvoja, razumeš, samo tvoja! Glej, vsak
dan ti bodo odprta vrata v mojo hišo in tudi — k meni,
slišiš, tudi k meni! Kaj mi mari za starca? Slišiš?"

V hlastni naglici je izgovorila te besede, a nje
ustnice so žareče obvisele na mojih in niso se mogle
ločiti. Hotele so mi izpiti dušo iz telesa. Zaklopil sem
oči in omamljen se naslonil na divanu nazaj. Ali v
tistem hipu se mi je zazdelo, da se me dotika nekaj
mrzlega, nekaj ostudnega, in po vsem telesu sem se
stresel. Niti besede ni bilo iz mene. Prijel sem jo za
roko ter jo odvedel do vrat. In predno je vedela,
kaj hočem, je že stala v veži, a jaz sem zaklenil za
njo. Nekoliko časa je bilo vse tiho. Videlo se mi je samo,
kakor da je globoko vzdihnila, a kmalu nato so se
slišale njene rahle, po stopnicah se oddaljujoče stopinje.

A tedaj sem začutil neko olajšavo. Bilo mi je
nekoliko hipov tako lahko pri srcu kakor še nikdar.
Spoznal sem bil stoprav danes njen značaj, čutil sem,
kako sem še pravočasno bil rešen groznega življenja
na njeni strani. Toda ta čut me je obšel le mimo¬
grede. Ljubezni, ki se je bila ukorenila globoko v
moje srce, te ljubezni ni bilo mogoče izruvati tako
hitro. Nenadno se je zopet vrnila z vso silo, burno
hrepenenje je prevzelo vso dušo mojo, in stopil sem
proti vratom, da bi jo priklical nazaj, da bi jo vsaj še
enkrat stisnil na srce svoje.

Drugi dan sem ležal še pozno v postelji.

Spal sem bil nekaj ur prav trdno in, čudno, ko
sem se zbudil, mi je bilo, kakor da mi je izginil ves

35

3’

spomin na sinočnji večer, na vse prestano trpljenje.
A že črez nekoliko hipov me je začela ta notranja
praznota mučiti, začela me je navdajati slutnja, da je
ta nenadni mir le predhodnik nečesa groznega, kar
me ima zadeti. In preplašeno sem se ozrl po sobi.
Bilo mi je, kakor bi z menoj v isti sobi stanovalo
še neko drugo, nevidno bitje. Povsod sem slutil nje¬
govo bližino, da, čutil sem njegov mrzli dih na svojem
čelu in videl senco njegovo, ki se je črtala na stenah.
Zastonj sem zamižal, da bi prepodil to prikazen. V
tistem hipu sem začutil, kakor bi se bila mrzla roka
dotaknila mojega života. Polt se mi je zježila, in lasje
so mi vstali kvišku. A tedaj sem tudi šinil z rokami
hlastno proti glavi. Bilo mi je, kakor bi nekdo s ši¬
vanko poskusil prodreti moje teme in kakor da je v
istem hipu brizgnil tenak curek gorke krvi v moje
možgane.

Potegnil sem si z rokami preko oči; zdelo se
mi je, kakor bi jih bila zastrla tenka meglena mrena.

Tedaj me je pa prešinila grozna duševna bolest
A tudi glava mi je hotela počiti, tako je. začelo raz¬
bijati v njej. In kakor blisk me je v tistem hipu pre¬
šinila misel: — zblazniš!

Pogledal sem se v zrcalo.

A tedaj sem skoro odskočil. Oni, ki sem ga
ugledal v ogledalu, nisem bil jaz. Oni je bil moj
oče. Da, prav tista vdrta lica, tista dolga, siva brada,
globoko vdrte, ugasle oči. Vse je bilo njegovo! In
vendar sem moral biti jaz, kajti, kadar sem se pre¬
maknil jaz, se je premaknil istotako i oni v ogledalu!

36

In tedaj me je zopet za hip prešinila zavest, da
sem zblaznil. Odskočil sem od ogledala, glasno se
zasmejal, sam ne vem več, čemu.

V tem sem bil prišel do okna, ki je držalo na
ulico. V tem hipu, ko sem se nagnil, da bi videl tja
doli, je zdrdrala mimo kočija. V njej pa je sedel
stari tovarnar s svojo lepo nevesto. In nevesta je
privzdignila glavo in je pogledala gori" . . .

Ko je umolknil, je zrl na vrt nekam zamišljeno.
A jaz sem opazil, da preteklost še ni za njim, da še
ni pozabljena.

111.

„Pet pedi“.

(V spomin. Fr. Gestrinu.)

Bil je lep poletni popoldan, ko sva sedela v senci
pred kolodvorsko gostilnico v Postojni. Pod nama se
je razprostiral prijazni trg. V solnčnih žarkih so se
kopale trške strehe, a križa na višku obeh zvonikov
župne cerkve sta žarela kakor rdeči plamenici. Listje
divjih kostanjev v drevoredu je temnelo, samo sem-
tertja se je medlo zasvetlikalo, ko je potegnila sapa
od severa.

V daljavi je sivel širokoglavi Nanos, obrobljen
v ozadju s črnimi lisami, ki so se semtertja pretrgale,
a se kmalu potem združile v dolgo temno črto, iz¬
gubljajočo se polagoma v nedoglednosti. Na nasprotni
strani je počepalo nizko zaraslo gričevje v valoviti

37

krivi črti. Vmes je bilo videti nekaj manjših vasi z
rdečimi zvoniki, a tam daleč je črnelo zidovje Oreškega
gradu.

Oba sva bila zamišljena ter sva zrla molče v to
panoramo.

Crez nekoliko časa se predrami prvi on. Obrne
se proti meni ter potegne z desnico preko kratkih
rumenkastih brčic.

»Ali veš, kaj premišljujem?"

»No, kaj?"

»Gotovo zopet razmišljaš, kako bi kaj »ustvaril"
za »Zvon"!"

»To je presplošno! Tako se lahko ugane!"

»Dobro, torej kaj natančnejšega! Počakaj . . ."

Njegovo oko se je vprlo v moje, in njegove
ustnice so se zaokrožile na nasmeh.

»Težko bode kaj," je dejal ter podprl glavo v
desnico. Zopet je zrl tja doli predse ter molčal.

»Da, to je!" sem dejal črez nekaj hipov. »Kar
ti zdaj vre po glavi, ni snov za kako pesem, pač pa
za - daljšo povest! Nimam li prav?"

Hitro se je sklonil kvišku, in na njegov obraz
je prisijal živahnejši izraz.

»Prav imaš! Glej, tam doli ono poslopje! Vidiš,
to je grad; imenujva ga - Kot. In v tem gradu je
arhiv - imenujva torej povest »Iz arhiva". Ta-le
skupina hiš naj pa bo trg - Lesnice."

Govoril je hitro in kazal z roko predse.

»Kje so pa osebe?"

»Poln jih je ves trg!"

38

In začel mi je razkladati svoj načrt.

Nazadnje pa je dostavil:

»Toda, ako hočem še kaj napraviti, moram hitro
začeti!"

Njegovo lice se je zatemnilo, in v njegovo srce
se je uselila ona zla slutnja, ki ga je preganjala vedno,
bodisi na samem, bodisi v veseli družbi.

Sočutno sem ga pogledal ter dejal:

»Izbij si vendar take reči iz glave!"

Toda zmajal je z glavo ter rekel žalostno:

»Ne morem, moje slutne so opravičene!"

»Bodi pameten, zdrav si ko riba, in do tvojega
groba je še — "

V tem trenotku se je prav pod nama v rumenem
žitu oglasila prepelica.

Dvakrat se je razločno začul njen »pet pedi",
»pet pedi".

Strepetal je po vsem telesu, položil mi roko na
ramo ter vprašal:

»Ali si čul?"

Njegov glas je bil votel in skoro hripav.

»Ali si čul?" je ponovil drugič, ko sem povesil
oči. Po vseh mojih udih je zašumelo, in v grlu me
je začelo nekaj dušiti. Toda izpregovoriti nisem mogel
niti besedice.

On pa je dejal:

»Do mojega groba je — pet pedi!"

* *

*

Štiri leta pozneje sem ga obiskal v Ljubljani.
Bilo ga je samo še kost in koža. Takoj sem se spomnil

39

onega popoldneva v Postojni. Skupaj sva prebila ne¬
koliko ur, a jaz sem bil prepričan, da je tu vsa po¬
moč zastonj. Tudi sam je bil o tem gotov, a delal
je še vedno, delal do zadnjega. Njegova oporoka se
končuje z devizo: Bog in narod!

»V prihodnjem »Zvonu« beri mojo pesem," mi
je dejal pri slovesu, »ter se včasi spomni mene!«

Hudo mi je bilo, ko sem mu stisnil velo desnico
zadnjič - zadnjič.

Ko mi je došla prihodnja številka »Zvonova«,
sem pa čital v njej »Balado o prepelici« in . . jokal
sem kakor otrok.

IV.

V poštnem vozu.

Z majhnim črnim kovčegom v roki sem stopal
po cesti iz vasi navzdol po pobočju. Nad menoj se
je razprostiralo v čudovito krasnih bojah sinje nebo.
Se nikdar ni zrlo moje oko tako prelestnih barv, ka¬
kršne so se danes mešale v nedosežnem soglasju na
velikanskem, visoko nad menoj se razpenjajočem oboku.
Solnce je pripekalo, vzduh se je zibal pred mojimi
očmi, kakor bi se po njem gnetlo na milijone kot
prašek drobnih, srebrnobleščečih živalic. Večkrat sem
moral za trenotek zatisniti oči, tako me je skelela, tako
mamila ta bajno blesteča svetloba. A čudo, tam nad
nasprotnim nizkim gričevjem se je vzdigoval širok in
temen steber, in po njem navzdol so se črtale dolge,
ozke, skoro navpične črte. Da, tam je deževalo! -

40

Kaj pa tule pred menoj? Ali niso plule po zraku
široke,, goste snežinke? — Tu brezmejna svetloba, v
istem obzorju dež in sneg — in to vse istočasno
sredi lepega poletnega dne! Ali je to mogoče? Ali
se ne pripravlja na svetu nekaj posebnega, nekaj no¬
vega? Ali niso to znamenja, ki naj vzbujajo v srcih
naših nemir, ali morda up v boljšo bodočnost? —
Moja duša je začela trepetati, kakor bi videla v da¬
ljavi gori nad sinjim obokom velikansko roko, mo¬
gočno roko, ki samo z mazincem vrti pod seboj temno
kroglo ter jo včasi potegne k sebi lahko kakor pero,
neslišno in nečutno, a včasi zopet izpusti, da zaječi
in zaškriplje v svojih tečajih. In milijoni plahih src
se vzbude, vztrepečejo ter se vijejo v neznosnih bole¬
činah . . . milijoni rok si tolčejo na prsi ... A glej,
temna roka izgine, in mesto nje se prikaže svetlo,
častitljivo obličje, raz katero se iz velikega, sočutnega
očesa razlije žarek usmiljenja, žarek neskončne lju¬
bezni . . .

In stopal sem dalje. Ko sem se ozrl na desno
navzgor proti skalnatemu robu sivega kolka, sem za¬
gledal zajca, ki je dričal navzdol proti meni z veli¬
kanskimi skoki. Včasi se mu je izpodrsnilo, in pre¬
kucnil [se je črez glavo po strmini navzdol, za njim
pa so drevili rumenodlačni psi, preganjajoč ga s hri¬
pavimi glasovi. Iz gobcev so jim viseli dolgi jeziki,
in od njih je curkoma lil pot. In hipoma se je izza
gostega grma pokazala svetla puškna cev, tam druga,
niže tretja, četrta, peta ... in vse so bile obrnjene
na ubogega zajca. A kakor bi trenil, je obstal zajec

41

na nizki, beli skali, ustavili so se psi, omahnile so
puške . . . vse je bilo, kakor bi bilo okamenelo . . .
a jaz sem zopet zagledal ono mogočno roko, ki se
je počasi pregibala gori za velikanskimi kulisami . .

Iz doline je priplul otožen glas zvonov. Počasi,
enakomerno in žalostno so odmevali glasovi od ve¬
likih sten ter se razbijali visoko gori ob robu. Go¬
tovo so tam doli v Vipavi nesli nekoga k zadnjemu
počitku. A tedaj je nekaj zažvižgalo po zraku. Pri¬
tlično grmovje ob cesti, prašni topoli in okoreli gabri
so se zgenili, klobuk mi je odletel raz glavo — burja
se je bila hkratu vzbudila nenadoma, kakor bi bila
planila iz lukenj, ki so zijale vame gori iznad ceste.
Zazeblo me je, da sem zaječal. A tam gori je še
vedno sijalo solnce, razširjalo okoli sebe morje svet¬
lobe, na oni strani je deževalo, pred menoj so se
lovile še vedno velike debele kosme, zvonjenje je
brnelo, burja je tulila . . .

In prešinila me je misel: danes bodo celo mrtvi
vstajali! Ha, ko bi vstal zdaj nekdo! Samo še njega
bi rad enkrat videl, samo za trenotek naj vstane, da
vidim njegove oči, da mu stisnem roko, da pokleknem
predenj! Samo za hipec naj se mi še prikaže on —
moj oče! . . .

Pospešil sem korake. Kakor bi bila vzrasla iz
tal, je stala pred menoj Ajdovščina. Hotel sem vsto¬
piti v poštni voz, ki me je imel peljati v Gorico.
Okoli voza so stopale po trgu belo oblečene gospo¬
dične z velikimi, vlažno se blestečimi očmi in z rde¬
čimi, bujno razcvelimi rožami v nedrijih. In skrivaj

42

so kazale s prsti name ter si nekaj šepetale v ušesa,
ko sem odpiral vrata poštnega voza.

Komaj pa sem vstopil ter hotel sesti, se je zbudil
že notri sedeči gospod iz popoldanskega spanja ter
planil preplašen kvišku.

»Vrag ti jaši dušu!" je viknil hripavo ter se
vedel, kakor bi me hotel takoj vreči iz voza. A pre¬
mislil se je ter zopet sedel in se naslonil, da bi vnovič
zadremal.

Sedel sem tudi jaz ter ga začel opazovati. Čim¬
dalje bolj me je zanimal. Vse na njem se mi je
videlo nekam znano, znano že iz davnih časov.

Kmalu sem si potrkal s prstom ob čelo. »Da,
on je - nihče drugi," sem dejal pri sebi ter zakašljal,
da bi ga vzbudil. Toda oni se ni dal motiti, dremal je
dalje. Rdeči turški fes se mu je zmuznil niže na čelo
ter nekoliko zakril velike brazde, ki so se črtale po
njem. Sunil sem ga nalašč s kolenom. Tedaj se je
zopet stresel, odprl oči ter viknil: »Vrag ..."

Ali jaz mu nisem pustil govoriti.

»Doktor Zober, gospod doktor Zober, kaj ne?"
sem dejal naglo ter ga prijel za roko.

Oni pa je osupnil. Pogladil si je belo brado
ter dejal:

»Odkod me poznaš, vraga?"

Ali, kakor bi se bil v tistem hipu domislil, je
pristavil:

»Ah, že vem, že vem! Tisti vaš Jurčič, sem
slišal, da me je opisal, vrag ga jaši! Lahko bi me
bil pustil na miru! In pa še umoril me je prav nalašč

43

tam doli nekje v Egiptu. In ti vidiš, da še živim!
Pisal je toraj laži, in vi ga zato čislate! Pozna se, da
ste Slovenci!' 1

Mož je govoril hlastno in naglo, poštni voz pa
se je težko premikal dalje . . .

»Toda, dovolite, gospod doktor, da vas nekaj
vprašam. Kaj pa je z Liscem in njegovo ženko?
Kako se jima godi v zakonu? 11

Zober me je pogledal, kakor bi me hotel pre¬
bosti. Potem pa je dejal kratko: „Tepec!"

»Hvala lepa za poklon, gospod doktor! Toda
vedite, mene stvar zanima. Jaz sem namreč pisatelj
in bi se rad prepričal, kje naj se začno pisati romani.
Ali naj se začno z razvijanjem ljubezni do poroke,
ali naj se začno s poroko in končajo, ko . . . no . . .
kako bi se izrazil ..."

Dr. Zober me je prekinil, rekoč:

»Vidim, da nisi tako neumen. Zato ti svetujem
tole: romanov ne začenjaj nikakor, ne tako, ne enako.
Ako pa že siliš v svojo nesrečo in ne moreš drugače,
ogibaj se zlasti ljubezni, bodisi v njenem razvijanju
ali nadaljevanju in koncu. Najbolje pa storiš, največjo
čast bodeš žel, ako mene spraviš na - oder, ne
sicer mene in poštnega voza, pač pa sem mislil, da
dramatizuješ Jurčičevega dr. Zobra."

»Odgovorite mi prej, kaj je z Liscem in ž njo
po poroki? 11

»Vrag ti jaši dušo! — Ako že hočeš, da ti po¬
vem, pa naj bo! — Vidiš, Lisčevka je prav taka,
kakršnih je sto in sto drugih po poroki! ..."

44

Voz je močno zaropotal -- zavozil je bil na
kamenje. Izpred mojih oči pa je počasi ginil doktor
Zober , . .

Neka roka je segla po mojem čelu, in zaslišal
sem glas:

»Kaj tako stokaš in se prepiraš v sanjah? Vstani,
lenoba, spodaj že čakajo lovci!"

Začuden sem odprl oči ter zagledal pri postelji
svojo ženo, ki me je prišla budit . . .

Spodaj pred hišo pa so cvilili psi ter nestrpno
čakali, kdaj da odrinemo v gore. Skozi okno je sililo
najlepše jesensko jutro. -

V.

Brez naslova.

»Ali si že bral zadnjo številko »Zmage"?"

Dr. Belič se je nemirno obrnil na divanu ter
zazehal.

»Kaj praviš o naslovni povesti?"

»Nič!-"

»Ali si jo bral?"

»Da. “

»Kaj praviš o njej?"

»Nič!"

In doktor Belič se je vnovič obrnil, zazehal ter
zapalil smodčico. Gledal je v strop ter se ni zme¬
nil za prijatelja, ki je stal ob oknu ter zrl ven na
sneženo ravan, ki se je po njej preletala jata gladilih
vran.

45

„Vraga, nekaj moraš vendar reči," se obrne ne¬
strpno adjunkt Zlatic proti njemu ter si pogladi vi¬
soke, belo čelo.

»Nič! — Toda čakaj, kdo je spisal to budalost?
Ah da, podpisal se je "Srebrin". — Ako veš, kdo
je, povej mu, da sem jaz rekel, naj gre raje pometat
ceste, nego da zapravlja čas s tako pisarijo!"

Malomarno je spuščal doktor dimove oblačke
proti stropu ter se ni dalje brigal za Zlatiča. Ta je
prebledel, zavihal si nervozno kratke črne brčice pod
nosom pa dejal:

»Kaj pa, ako bi bil spisal to povest jaz?"

Belič se je dvignil kvišku. Pozorno je motril
nekoliko časa Zlatiča, odložil konec cigarete ter si
mel roke.

,,No, potem bi bila ta povest dobra," je dejal
črez nekoliko časa ter zopet legel na divan. „Treba
je seveda vselej vedeti, kdo da je pisal! Čestitam ti,
stvar je prav dobra!"

»Aha, tako . . . tako . . ." je mrmral Zlatič.

«Da, tako," je ponavljal za njim dokdor. »Ti si
že davno pripoznan, in izključeno je, da bi mogel
napisati kako budalost."

"Saj si ravno prej rekel, da je ta spis budalost!"

"Da, da . . . ako bi ga bil spisal kdo drugi, bi
bil gotovo največja budalost . . . toda spisal si ga ti,
prijatelj, in lahko veruješ, da je ženijalen, naravnost
ženijalen! ..."

In dr. Belič je bil prepričan, da govori resno,
in zadovoljen je bil sam s seboj.

46

»Hm, čakaj," je dejal kmalu potem in se po¬
tolkel na čelo. »Dam ti neko snov, ki jo lahko po¬
rabiš za novelo, povest, celo za roman. Toda svetujem
ti že naprej, da se podpiši s pravim svojim imenom,
in ako le mogoče, pripiši zraven svojega imena še
— »priznan slovenski pisatelj", in uspeh te ne more
pustiti na cedilu. — Torej poslušaj:

»Tam nekje na Dolenjskem je bilo lepo dekle;
recimo, da je bila samo - natakarica. Kdo se zmeni
za natakarico? Par gostov, ki čepijo pri svojih ko¬
zarcih dan za dnem — morda je med njimi polovica
»ločenih" -- se še včasi poniža, da jo uščipne v bok,
da ji podstavi nogo, ko hoče mimo, ali da se ji na¬
smehne z grandeco španskega dona. A zato zahtevajo
od nje, da se jim nasmiha neprenehoma, da je proti
njim sam med ter da mora poslušati z največjim za¬
tajevanjem največje njih . . . no, besede nočem iz¬
reči . . . stvar se mi preveč gabi! . . .

No, ta natakarica je začela hujšati, lezla je v dve
gubi, a njen prej polni vrat je postal hipoma tako
ozek, tako tenak, da bi ga objela srednja velika moška
roka. In njene male, rjave oči so gledale tako žalostno
izpod lepo zaokroženih obrvi, da se ti je treslo srce
v prsih. Njeni že itak drobni, beli prsti so postali
prozorni in so vsak hip podrhtevali. Velike njene kite
so se vlažno svetlikale ter obkrožale njen svetli tilnik,
da je bil videti še ožji in neznatnejši . . .

Hm, z njenim cvetom se je bil pred nekoliko
časom oduhal nekdo izmed »ločenih« . . . Kaj se
hoče, kaj ne prijatelj? ..."

47

A ona je imela prijatelja. In temu je dejala večkrat:
„Ne morem si pomagati, jaz si ne morem po¬
magati! Vem, da ni lep. Vem, da je neznačajnež in
podlež, vem celo, da je — zver .... a jaz si ne
morem pomagati! In raje umrem, nego bi ga nehala
ljubiti."

In tako hudo ji je bilo, da je vselej ob takih
prilikah trdo stisnila čeljusti in pesti ter zaječala:

»Oj, ubila bi ga, ubila! To zver . . . to . . ."

A solze so ji stopile vselej v oči, in takoj je
pristavljala:

»A moram ga ljubiti, moram ga!" —

Dnevi so potekali za dnevi, a njo je bila samo
še kost in koža. Telo je izginjalo in se sušilo, bila
je samo še duša, ki je živela, samo še duša, zavita v
rahlo tančico posvetnosti. Trebalo je samo še diha,
in duša bi se bila osvobodila, poletela bi bila tja gori
v sinje višave, kjer kraljuje večna ljubezen . . .

In osvobodila se je, poletela je . . .

Kalna od deževlja in narasla je bila Krka, da je
stopila črez bregove. Jesenska trava ob njej je bila
umazana in povaljana, in dračje se je kopičilo po njej
v velikih skupih.

In neki dan je hreščala po teh kupih stopinja
ribiča Petra. V rokah je nosil veliko mrežo, ki jo je
potapljal v posamezne tolmune. A ko je mrežo po¬
topil za velik vrbov grm in jo potegnil h kraju, je
ni mogel več dvigniti. In nagnil se je, da bi videl,
kaj je. Tedaj pa je napel oči, prijel se za glavo ter
viknil: Ježeš, Marija!

48

In z velikim naporom je potegnil izza grma
žensko truplo. Bilo je napeto in zabreklo od vode.
A usta so bila še vedno napol odprta, kakor bi bila
ravnokar izpregovorila:

»Ne morem si pomagati, jaz si ne morem po¬
magati !"

Dr. Belič je umolknil ter se zamislil. Zlatič pa
je bobnal s prsti po šipah.

Zunaj je naletal nov sneg.

49

4

PlLrt JE POHLrtD.

4'

I.

J^osip Resnik je obiskal črez dolgo spet svoj
rojstni kraj. Neka skrivna moč ga je vlekla tja črez
hribe in doline v tiho, skromno vas, kjer je preživel
otroška leta. Polastila se ga je neodoljiva želja, da
bi vnovič videl ono nizko, na zelenem holmu se
belečo cerkev, one borne, okoli in okoli holma raz¬
tresene koče, ono trato, kjer se je bosonog in razo-
glav prekucaval ter igral s svojimi tedajnimi sovrstniki.

Resnik je bil sedaj sodni svetnik, občespoštovan
in priljubljen mož. Toda Resnik je bil še samec.
Bogve, kakšne izkušnje je imel mož, da si ni hotel
naprtiti zakonskega jarma. Morda je imel odprte oči
ter je videl, koliko je v resnici srečnih zakonov, morda
ga je od tega odvračala nesrečna ljubezen iz mlajših
dni, morda se je njegovi idealni duši protivila proza
navadnega zakonskega življenja. Ali res je bilo, Res¬
nik ni čutil nikake potrebe, da bi si poiskal družice. . .

Danes torej, na veliko soboto leta 1899, je stal
zopet v domači cerkvi. Postavil se je za vrata, tja

53

blizu kropilnika ter se zamislil. Pred priprostim, s
pomladnimi cveticami okrašenim altarjem je daroval
župnik sveto daritev. To ni bil več oni stari častit¬
ljivi mož, ki je pred toliko: leti maševal pred tem
altarjem ter z angeljskim izrazom na svojem obličju
poveličaval svetost tega kraja in tudi uplival na srce
dovzetnega dijaka, da je bilo tam tako skrivnostno
mirno in svečano. Ta blagi mož je počival pod
hladno rušo. A sedaj je zavzemal njegovo mesto
mlad duhovnik z vsakdanjim obrazom. Malo svetega,
nič tajinstvenega, zdelo se je Resniku, ni velo od
njegove osebe in celo ta vonj po kadilu in svečah, ki
je plul po vzduhu, ni mogel začarati Resnika v one
nadzemske sfere, kakor nekdaj. Morda pa je to na¬
sprotje med obema župnikoma le navidezno, morda
nisva kriva temu občutku, ki me nadvladuje v tem
hipu, niti župnik niti jaz; morda je vsemu temu kriv
samo čas, ki je tako hitro bežal nad mojo glavo, je
pomislil Resnik. In v tej misli ga je potrdilo tudi
nekaj drugega. Šiloma se je hotel otresti vse po¬
svetnosti, hotel je zopet črez dolgo časa moliti, moliti
z vso dušo, z vsako žilico svojega srca. Poizkušal
je, a ni šlo. Samo bridek vzdihljaj se mu je izvil iz
prsi. Da, da, čas je storil vse to, si je dejal Resnik
in še večja tožnost se ga je polastila.

Nič več ni poizkusil moliti, prevzele so ga zopet
posvetne misli. Začel je opazovati ljudi, ki so še po¬
samezno prihajali v cerkev. Pri kropilniku so postajali,
desnico so pomakali v vodo ter se prekrižavali, a
kolena so komaj vidno upogibali. Na črnem kropil-

54

niku so se svetile kaplje, ki so pri prekriževanju
padale od prstov ter se počasi cedile navzdol, puščajoč
za seboj polžke, neenakomerne črte. Samotne plošče
pod kropilnikom so bile motnovlažne ter umazane
od prahu, ki so ga prihajajoči donašali na svojih
črevljih.

Resnik je motril vstopajoče, a le malokoga je
poznal. Na tem in onem obrazu so se črtali sicer
znaki te in one družine, ali ta okorna in okorela
telesa so bila tako izdelana in postarana, da jih ni
bilo mogoče uvrstiti med znance, nekatera pa so bila
še premlada in na obrazih poteze še nejasne in ne¬
določne.

Tedaj se je pa na vratih pojavil star mož. Bil
je visokega stasa in še vedno ravnega hrbtišča. Toda
njegovo oko je bilo motno in njegove noge slabe.
Opiral se je ob dve palici ter počasi lezel dalje. Nje¬
gov obraz je bil dolg in koža na njem nagubančena.
Posebno okoli ustnic je bila ohlapna in viseča, da je
bilo videti, kakor bi navzdol visela prilepljena krpa.

Ko je starec počasi drsal mimo Resnika, je hipo¬
ma obstal. Njegovo oko se je uprlo v svetnika ter
ga motrilo pazljivo. In neka osuplost se je brala na
njegovem obrazu. Videti je bilo, da je spoznal Res¬
nika. Pokimal je z glavo, kakor v pozdrav, ter lezel
dalje v klop.

Tudi Resnik ga je spoznal.

„Moj Bog, stari Molek! In še živ! Črez osem¬
deset jih mora imeti," je govoril sam s saboj. „Obi-
skati ga moram!" . . .

55

Resnik je vrgel še pogled po cerkvi ter takoj
nato stopal na piano.

Zunaj je bil krasen dan. Po drevju se je pri¬
kazovalo prvo sočno zelenje in pisano cvetje, po zraku
so frfotali prvi rumeni metulji. Resnik pa je stopal
zamišljen navzdol po vasi. Tam je bilo vse tiho in
mirno. Nemo so ga zrle nekdaj tako dobro znane
koče, a nikogar ni bilo na pragu, da bi ga bil po¬
zdravil. Semtertja se je znotraj culo šumenje, odmevala
je hoja, zahrščal kak ropot - ženske so bile večinoma
same doma ter pospravljale in pripravljale za praznike.

In svetnik je stopal ven iz vasi ter zavil po ozki
poti na nasprotni griček. Tam gori je črnelo okrušeno
zidovje, oklepajoč zapuščeno vaško pokopališče. Crez
njegov rob se je dvigal tu in tam od deževja izpran
križ in od časa oglodan kamen. A v kotu ob mrtvaš¬
nici je rastla stara, svoje veje globoko pripogibajoča
breza. Grobovi so bili zarastli s temnozeleno travo,
ki je tukaj prva poganjala že v zgodnji pomladi. Le
na malokaterem grobu se je belil posamezen cvet.

Resnik je prestopil prag pokopališča ter nameril
svoj korak prav v zadnji nasprotni kot. Tam je stal
nizek kamen, iz kraškega mramorja izklesana piramida,
ki jo je bil dal on sam postaviti pred nekoliko leti.
Na sredi je bilo napisano z zlatimi črkami samo ime:
Gregor Resnik.

Bil je to grob očeta svetnikovega.

Tu je Resnik postal ter strmel nemo v že upadlo
gomilo. Prav ob kamenu je ležala pozabljena mrtvaška
kost, dolga, rjava in že luknjičasta nadlahtnica, ki so

56

se nanjo usipali zlati solnčni žarki, a na zidu je če¬
pela taščica ter z bistrim očesom opazovala resnega,
dolgobradega moža, ki je bil videti na tako lep dan
tako silno otožen.

Dobro četrtinko ure se je svetnik pomudil tukaj.
A ko se je obrnil, je potegnil z roko preko oči. Ozrl
se je nato okoli sebe po ostalih grobovih ter počasi
odšel . . .

II.

Vrlo davno je že od tega, kar je Resnik sanjal
v tem skrivnem kotiču lepe slovenske domovine krasne
mladeniške sanje. Žal, da so bile le sanje! In ko
se je prebudil iz teh sanj, tedaj je prvikrat občutil
bridki predokus resnega življenja, ki je imel vanj
stopiti.

Resnik je bil tedaj abiturjent. Bil je na počit¬
nicah pri svojem starem očetu, ki je bil kočar v vasi.
Stari ni imel drugih otrok, a tudi razen male koče ni¬
česar. V svojih mladih letih je opravljal službo neka¬
kega občinskega tajnika in kmetiškega dohtarja ter je
živel tako skromno in varčno, da si je še nekaj pri¬
hranil za stare dni. Razen denarja so mu donašali

ljudje za razne pisarije marsikaterih živil, kar mu je
vse prišlo k pridu. Da je mogel sina študirati, mu

je mnogo pomagal ženin brat, ki je bil duhovnik v

mestu. Ta je skrbel za Josipa do zadnjega razreda,
dokler ga konečno ni pobrala smrt. No to je bilo še
dokaj ugodno, saj leto, ki ga je imel Josip še pred
seboj, se že kako prebije. Potem tako ne bode treba

57

skrbeti več, ker je bil Josip določen, da bode pel
novo mašo.

Josip je bil tedaj na zadnjih gimnazijskih počit¬
nicah. Maturo je bil dovršil s posebno dobrim uspe¬
hom, in stari Resnik je bil ponosen na svojega sina.
Rad ga je jemal s saboj med ljudi in kazal nanj
rekoč:

»Ta bo imel še veliko več v glavi nego jaz!
Res ni zastonj študiral. In tak fajmošter bode, da
bo veselje."

In tudi Josip je bil popolnoma prepričan, da je
vstvarjen samo za duhovski stan. Bil je še popolnoma
nepokvarjen, njegove misli in želje so hrepenele po
popolnosti.

Že zadnja leta je največ občeval s starim župni¬
kom, a letos je še posebno iskal njegove druščine.
A to ni bilo nič čudnega, saj je bil župnik res mož
po volji božji, izobražen, vnet za svoj sveti poklic, a
zraven vesel družabnik in odkritosrčen svetovalec.
Josip pa je bil tudi ponižen in tih. Tako je nastalo
med njima neko prijateljstvo posebne vrste.

Josip je imel posebno veselje nad prirodnimi
krasotami. Čestokrat je zahajal v bližnji gozd, ki se
je razprostiral za vasjo. Tam je navadno legal v mehki
mah z obrazom kvišku in zrl je ure in ure v vrhove
temnih smrek in hoj ter vlekel na ušesa njihovo ta-
jinstveno šepetanje. In malo nežno cvetico, ki je
vzrastla ob potu, je mogel občudovati neprestano
ter se veseliti ob njenem drobnem telescu. In roka
njegova se ni hotela iztegniti, da bi jo utrgala. Kri-

58

lato ptico, najneznatnejšega črvička, ki se je vil v
prahu, je zapazilo in občudovalo njegovo oko.

In tako je nekega lepega popoldneva zopet ležal v
gozdu. Visok, svetlozelen macesen mu je nudil streho
nad glavo, a mehka trava, pretkana s kodrastim, nit¬
kastim mahom, ga je pestovala v svojem mehkem na¬
ročju. Po gostem malinovju so se preletavale ptice, a
solnčni žarki so plesali po njegovi lahki, poletni obleki.

Tedaj je pa nekaj zašumelo za njim. Lahke sto¬
pinje so se začule, a še predno se je utegnil Josip
zravnati, je že stala pred njim deklica, napol gosposki
oblečena. Stara je morda bila kakih osemnajst let. A
izpod širokega, lahkega slamnika je žarel Josipu na¬
sproti najlepši obrazek, ki si ga je mogel misliti. In
ta obraz so okvirjali gosti, zlati, vlažno se svetlikajoči
lasje, plujoči navzdol črez tilnik. Izpod kratkega, vi¬
joličastega krila so se svetlikali majhni čreveljčki, ode¬
vajoči drobno, skoro otroško nogo. Vsa dekličina
prikazen je nosila na sebi pečat nežnosti in milobe,
pečat onega „ženskega", kar človeka blaži in povzdiguje.

Josip je bil omamljen. V mestu je sicer videl
dan na dan neštevilno mladih in tudi lepih ženskih
obrazov, videl obilo cvetočih lic, drobnih nožič, ele¬
gantnih životov, a vse to ga še ni zanimalo dozdaj
nikoli. Stopal je mimo njih brezbrižno in apatično,
nekako tako, kakor je stopal mimo izložbenih oken,
ki so se v njih svetile in košatile svilnate robe za
damske obleke. Čutil se je varnega pred vsemi, in
nikdar mu ni srce še zatrepetalo v očigled kake de¬
klice in nikdar se mu ni še na nobeni pomudilo oko

59

tako, da bi jo bilo ogledovalo drugače, kakor vsako
drugo lepo božjo stvar.

A danes se je hipoma vse izpremenilo. Ta le¬
pota ga je očarala naglo in nenadoma, da si niti sam
ni bil v svesti, kaj se je zgodilo z njim. Obstal je,
kakor bi bilo treščilo zraven njega. In njegove oči
so slastno pile in vsrkavale kras raz njeno lice ter
strmele vanjo, kakor v nadnaravno prikazen. In sam
ni vedel, da mu je zalila temna rdečica obraz in
vrat. Ko pa je začutil, da se mri je začelo burneje
gibati srce v prsih, ko je zapazil hitrejše njegove
udarce, tedaj ga je hipoma obšlo spoznanje. Kakor
svetel žarek mu je šinilo v dušo, zavedel se je, da
bode moral to bitje pred saboj odzdaj ljubiti, ljubiti
z vsemi silami svoje duše. A ta zavest je tudi učinila,
da se mu je povesilo oko in da je postal hipoma
neokreten in zmeden.

Ona pa je stala pred njim ter šegavo upirala
vanj svoje velike, modre, zelenkasto se izpreminjajoče
oči. In ko je zapazila njegovo zmedenost, tedaj se
je razveselila in okoli njenih ozkih črešnjevo-rdečih
ustnic se je zazibal čaroben nasmeh.

»Ah da, Resnikov študent, kaj ne da?" je vsklik-
nila ter stopila korak proti njemu. »Vi me sicer več
ne poznate, ali nekdaj sva pa vendarle skupaj letala
po vaški trati. In zbirala sva »zlate barvice" in igrala
ono, kako se že zove, ah da, »ali je kaj trden naš
most". No, res je, nekaj let je že preteklo od tega
in vi ste veliki in lepi, cel gospod, a tudi jaz, kakor
vidite, nisem zaostala."

60

Resnik je dvignil svoje oči ter jo opazoval. A
dasi je mislil in mislil ter si v duhu predstavljal vse
tovarišice izza mladih nog, vendar ni mogel uganiti,
kdo bi bila ta. Gotovo je bilo, da take lepote ni
bilo med njimi. Pozabil je, kaj store leta in čas.

Približala se mu je še bolj, da je že čutil sapo
njeno na svojem obrazu. Odprla je še bolj na široko
svoje čudovite oči ter zrla naravnost vanj.

„Ali me res več ne poznate?"

„Za Boga ne," je ječal ter nehote odstopil za
korak.

A ona se je zdaj zasmejala zvonko in glasno,
da je obudil nje glas zveneč odmev v oddaljeni gošči.
In njeni drobni beli zobje so se zabliščali kakor drago¬
cen niz pristnih biserov. A tedaj se mu je oživel spo¬
min in spomnil se je, da je videl enak izraz v očeh
res že nekdaj, videl ga o neki priliki v davnih, lepih
časih.

Udaril se je na čelo ter dejal:

„Ah, Manica! - Kaj ne, da si Manica Molkova?"

„Vendar si me spoznal, ne, hočem reči ste me
spoznali", je dejala veselo ter mu podala svojo majhno,
žametasto roko. Njeni beli prsti so se ovili okoli nje¬
govih in iz Jijih je šinil gorki tok po vseh njegovih
žilah.

„Kaj? Le ne vikaj me več! To se pač ne spo¬
dobi starim znancem. Le brez skrbi mi reci ti!"

„No, pa bom", je dejala ona . . .

Sedla sta skupno na mehki mah drug blizu dru¬
gega, da sta se skoro dotikala. No pa kaj je bilo to

61

hudega? Saj sta bila „stara znanca" še iz otroške dobe.
In začela sta si praviti svoje dogodke. Povedala mu
je, da stanuje že dolgo vrsto let pri teti v Trstu. Ta
teta je precej premožna, a stara in bolehna vdova
brez otrok. In ona jej nadomestuje otroke, a zraven
jej streže in jo neguje. Zdaj pa je prišla za hipec
domov k svojemu očetu, da pogleda, kako je še kaj
v teh krajih. Skoro nato mu je začela pripovedovati
o Trstu samem, o morju, o solnčnem zahodu na
morju, o brezštevilnih ladijah in ladjicah. In on jo
je poslušal zvesto in verno, prav tako, kakor je do-
zdaj vselej poslušal starega župnika, ter jej je gledal
zraven neprestano v lepe oči. A čudil se je, da jo
je tako zgrešil, da ni ves čas svojih študij nikdar po-
prašal po njej ter da mu tudi nihče ni ničesar pri¬
povedoval o njej.

Tudi on jej je povedal svojo povest . . .

Ko sta si tako pripovedovala, se je večkrat pri-
godilo, da sta se njuni glavi sumljivo približali, da
sta se njuni senci skoro dotikali. In tedaj so se sem-
tertja dotaknili njegovega čela njeni kodri in ta rahel
poljub vlažnih las je učinil, da mu je pod njim vstre-
petalo celo telo.

Nehote, nevede, mehanski mu je objela desnica
nje vitki pas in stisnil se je k njej in se je ovil kakor
se ovije bršlin tanke jelke. Ona je bila za hipec pre¬
plašena in je hotela vstati. Ko pa je pogledala v
njegove oči, se je takoj jpomirila. V njih je zazrla
izraz brezpogojne udanosti, izraz hipoma vzplamtele
ljubezni . . .

62

Dolgo, dolgo sta sedela tako. Ali solnce na nebu
se je nižalo in drevje je metalo dolge, temne sence
Tam nekje v gošči se je oglašala mala sova z zateglim
svojim piskom in semtertja je zafrfotal med drevjem
netopir. Trebalo se je ločiti.

Do tam, kjer se od gozda zagleda vas, sta hodila
skupaj, roko v roki. Ko pa so se zabliščale pred
njima prve hiše, tedaj sta krenila vsak na svojo stran.
Krepko sta si stisnila roki, zašepetala si „na svidenje"
ter se razšla. Prednp sta izginila za ovinki, sta se
še oz rla ter si pomigala z rokami v slovo . . .

Josip je stopal počasi proti rojstni svoji hiši.
Čutil je, kaka izprememba se je izvršila danes v njem.
V svesti si je bil tega prevrata in vedel je, da je za¬
doščal en sam današnji hip, da je podrl naklepe in
načrte, ki jih je nosil v svojih prsih toliko let. Ir
marsikdo drugi bi se bil čutil tesnega, nezadovolj¬
nega sam s saboj, bi razmišljeval, kaj mu je storiti.
A Josip je videl takoj pot, ki jo je imel nastopiti
po tem dogodku. Videl je vse težave, ki so mu
pretile v različnih podobah, a vse to ga ni moglo
ozlovoljiti. Tako veselo in praznično mu je bilo pri
srcu, kakor še nikdar v življenju. Na obrazu, ki je
bil že od nekdaj bledikast, so vzcvetle nenadoma
rdeče rože.

Odzdaj je posečal Josip župnika vedno bolj po¬
redkoma in še ti poseti so bili navadno le kratki in
redkobesedni. Stari gospod je to seveda zapazil, toda
rekel ni ničesar. Zadovoljil se je s tem, da je opazoval
svojega mladega prijatelja kjer je mogel in kakor je

63

mogel ter da mu je namignil včasi kak dober svet.
V podrobnosti pa se ni spuščal.

Josip pa je postajal čimdalje bolj živahen, nje¬
govo življenje je zadobilo zanj hipoma ves drugačen
pomen in namen, bodočnost je bila njegova. Sleharni
popoldan je bila odzdaj Josipova pot v gozd. In tja
je prihajala vedno i ona in tam jima je cvetla prva
osrečujoča ljubezen. In ta ljubezen je bila Resniku
tudi zadnja.

Toda dnevi so potekali naglo, prenaglo. Josipu
so se nagibale počitnice h koncu, a še vedno ni bil
povedal očetu, da ne izpolni njegove želje ter da ne
pojde v bogoslovje. Matere itak že ni več imel, umrla
mu je bila pred dvema letoma. Zadnji čas je bil
torej, da razodene vse očetu ter se posvetuje z njim
o nadaljnjih svojih razmerah. Prav nič ga ni skrbelo,
da ne bi mu oče dovolil, a tudi najbližja bodočnost,
študiranje v glavnem mestu, mu ni delalo preglavice,
dasi ni imel toliko, da bi se bil tam preživel samo
mesec dni. Ljubezen njegova je bila trdna opora,
ona mu je pomagala, da se mu je videlo vrlo lahko
vse, kar ga je še čakalo . . .

Nekega dne sta sedela Josip in stari pri skromni
večerji, ki jima jo je ravnokar pripravila priletna po-
strežnica. Počasi sta zajemala krompirjevo juho, ki
je bila gosta in debela kot sok. Nobenemu se ni
prav ljubilo, jed se jima je valjala po ustih in le težko
sta jo požirala. Po nekoliko založajih pa je položil
stari žlico na mizo, naslonil se oblastno nazaj na stol
ter po daljšem premišljevanju pogledal sina.

64

„Ti, jaz ti hočem danes nekaj povedati", je dejal
nato zateglo ter si brisal usta z žepnim robcem. „Saj
poznaš ono beračico Mico tam izpod klanca? Glej,
ta je včeraj nabirala dračja po gozdu. A nekje tam
v gošči je zapazila po naključju dva mlada človeka,
seveda moškega in žensko, ko sta sedela v travi ter
grlila kakor zaljubljena goloba. Skrivaj ju je gledala,
zapomnila si njuna obraza ter je zopet skrivaj odšla.
Kaj meniš, kdo sta bila ta dva?"

Resnik umolkne ter zre sinu naravnost v oči.
Toda motil se je, ko je mislil, da bode sin zmešan
in preplašen. Josipu je sicer šinila rdečica v glavo,
a. očesa ni povesil.

„Dobro, ako že veste, vam ne bode treba praviti.
Prihranjen mi je vsaj uvod, ki sem itak mislil z njim
še danes na dan. Torej iz tega spoznate, da se z
Manico ljubiva. Ker je pa ta ljubezen resnična in
globoka, se bode treba zvezati z Manico za vse živ¬
ljenje, ako hočeva, da ga nama bode sladila ta lju¬
bezen. Ako se pa hočeva zvezati za vse življenje,
tedaj je neobhodno potrebno, da opustim misel, da
bi bil kedaj duhovnik. In to misel sem v resnici
tudi že opustil in tega se prav nič ne kesam. Zdaj
tedaj veste, kako stoje stvari."

Stari je gledal nekoliko časa debelo, ko je videl
sina hipoma tako odkritosrčnega in odločnega. Tedaj
je uvidel, da bi bil tu vsak upor nemogoč. Nagnil
je glavo ter zrl zamišljeno skozi okno.

Josip pa je vstal ter pristopil k očetu. Starec se
je obrnil, njegovo oko je za hipec obviselo na sinovem

65

5

obrazu. Že dolgo dolgo nista bila tako blizu drug’
drugemu. In v starcu je nekaj vstrepetalo, nekaj mu
je dvignilo roke. Objel je svojega sina in v tem ob¬
jemu je vskipela vsa očetovska ljubezen, ki je ni bil
še nikdar pokazal na enak način.

Josipa so prevladala čuvstva. Dvignil se je, krepko
stisnil očetu roko ter odšel iz hiše. Moral je biti sam,
sam tam zunaj v mogočni in veličastni božji naravi.

Kmalu nato je stopil pred kočo tudi starec. Se¬
del je na klop in opazoval sence, ki so se začele
vlačiti iz doline više, vedno više, dokler niso zagrnile
viškov bližnjih holmov.

In nastala je noč, tiha, skrivnostna, zvezdnata . . .

*

* *

Bil je zadnji dan Josipovih počitnic.

Zjutraj že se je poslovil od nekaterih bolj znanih
vaških družin ter od župnika, a popoldne od nje,
svoje Manice.

Ko sta s starim povečerjala ter še nekoliko po¬
sedela v živahnem razgovoru, sta se odpravila spat.
V vsej hiši sta bili samo dve sobi, prva spredaj, a
druga zadaj, z oknom na majhen vrtič. V zadnji je
spal Josip. Še nikdar mu ni prišlo na um, da bi bil
ponoči zapustil svojo celico. Vselej, ko je prišel vanjo,
je pričakal v njej tudi jutra.

Toda nocoj mu srce ni dalo miru. Neka silna,
neodoljiva moč ga je silila iz te samotne izbice tja
ven. Mogočno hrepenenje, da bi še enkrat videl njo
ga je prevzelo ter mu napolnilo dušo. Neki glas mu

66

je pravil, da jo vidi morda zadnjič. In to ga je pri¬
vzdignilo, da je skočil brez pomisleka skozi nizko
okno. Da, moral jo je videti še nocoj, moral jo je
še enkrat priviti na svoje srce! . . .

Zunaj je bila temna noč. Le nejasno in nedo¬
ločno se je črtala rjava steza pred Josipovimi očmi.
Njegove, ponočne hoje nevajene noge, so se semtertja
spotaknile m le s težavo je lezel dalje. Toda sčasoma
so se oči navadile te teme, noge so postale sigurnejše
in Josip je imel le malo korakov še do Molkove hiše.

Vsak hipec je postajal ter jemal klobuk raz glavo,
da bi si ohladil vroče čelo. Njegovi prsti so rili
mehansko med potnimi lasmi, a srce mu je vtripalo
burno, da ga je bilo slišati.

»Kako se me bode razveselila, ko jej potrkam
na oknice", si je mislil Josip. „In to toliko bolj, ker
me ne pričakuje! Revica, kako hudo jej mora biti
pri srcu, morda še huje nego meni! In njene mehke
roke se bodo zopet in sedaj še gorkeje ovile mojega
tilnika in njena drobna glavica bode zopet počivala
na mojih prsih!"

In dospel je skoro do hiše. Tedaj pa je stopal
tišje in rahleje, da ne bi ga kdo zapazil. Semtertja
je sicer poknila suha vejica pod njegovimi nogami,
zašuštel je vel list, a drugače se ni zgenilo nikjer ni¬
česar in neopažen se je priplazil do hiše.

Tam je bilo eno okence še razsvetljeno. Luč je
medlo odsevala skozi rdeč zastor. Da je to okence
njeno, je Josip dobro vedel, saj mu ga je bila sama
pokazala nekoč.

67

5'

Tiho, prav tiho je Josip pristopil k oknu ter se
vzpel nekoliko na prste. Hotel je najprej videti, kaj
dela še tako pozno, a potem rahlo potrkati.

Ob kraju se je bil zavil zastor nekoliko nazaj
in skozi ozko razo se je lahko videlo po enem delu
sobe. In Josip je zrl nekoliko časa skozi to razo tja
notri.

A hipoma so se mu začele tresti roke, ki se je
z njimi držal ob kamen, ki je obrobljal okno. Iz¬
pustiti se je moral. Hkratu so se mu začela tresti
kolena in nepopisna bol mu je prešinila dušo; ne¬
koliko časa je stal kakor okamenel. A tedaj je notri
v sobi nekaj zašumelo, luč je ugasnila in tiho se je
odprlo okno.

Josip je naglo odstopil nekoliko korakov ter se
skril za debelo hruško, ki je rastla za hišo. Tedaj se
je pa pojavila v oknu črna moška postava, nekdo je
skočil navzdol ter izginil naglih korakov. A okno se
je zopet zaprlo tiho in brezšumno . . .

* *

*

Drugi dan na vse zgodaj se je odpravil Josip
od doma. Oče ga je spremil navzdol do velike ceste
ter se počasi vrnil. Kolikor mu je mogel, mu je dal
na pot, a veliko ni bilo.

Josip pa se je še ozrl gori proti vasi, njegovo
oko je iskalo nehote še Molkove hiše. In zazdelo se
mu je, da se svetlikajo gori na planjavici znana krila
in da mu ona pošilja zadnje pozdrave z mahanjem
belega robca. Noga mu je za hipec zastala, nekaj se

68

je mehčalo v njem. A šiloma se je obrnil in koračil
dalje. Niti enkrat se ni več ozrl. Njegov obraz pa
je bil bled, kakor bi bil vstal iz groba, njegov hrbet
se je videl upognjen.

In stopal je dalje resnega lica, črez noč dozorel
v razmišljajočega moža. Obcestno drevje je že tre¬
petalo v prvih mrzlih jesenskih vetrovih, semtertja je
že cepnil kak list v jarek, ob potoku se je že upo¬
gibala marsikaka opaljena cvetica, a Josip je stopal
dalje . . . dalje . . .

Črez dobro uro je bil na železniški postaji. Lo¬
komotiva je zaprhala, dim je bruhnil iz širokega
dimnika v gostem oblaku kvišku, kolesa so zašklopo-
tala ... Z Bogom! . . .

III.

Od pokopališča se je svetnik Josip Resnik vračal
počasi proti vasi. Ob poti se je razcvitalo grmovje,
po prahu so se valjali vrabci, a po prvih cvetovih
so brenčale čebele. -

Svetniku je bilo mehko okoli srca. Spomnil se
je onih počitnic, predno je bil odšel na vseučilišče.
Tistikrat je bil zadnjič v tej vasi, zadnjič doma. Sprva
se mu je godilo na Dunaju slabo, zelo slabo. Stradal
je, a zraven se je učil noč in dan. A še tisto leto
mu je bil umrl oče. Zadela ga je bila kap. In ni
ga videl nikdar več . . .

Odzdaj je bil sam na svetu. Toda na konec
prvega polletja se mu je posrečilo, da je dobil službo
domačega učitelja pri neki prav dobri obitelji na Du-

69

naju. To mu je omogočilo, da je dokončal svoje
študije. Tu si je tudi toliko prihranil, da je mogel
pozneje vstopiti kot praktikant k sodišču. Imel je
srečo, kmalu je postal adjunkt in sodnik. A letošnje
leto so ga imenovali za svetnika . . .

In sedaj se je tudi spomnil svoje ljubezni, ki je
ni mogel prav pozabiti nikdar. Mnogokrat mu je
stala Manična podoba pred očmi, jasna in svetla.
Toda vselej samo nekoliko časa. To jasnost in svetlost
je nenadno hipoma počrnil temen madež, spomin na
oni večer. Od tistikrat ni vedel nič več o njej.

Danes pa, ko se je bližal prvim hišam, so ga
obsuli z vso silo spomini nanjo. Privzdignil je oko
in glej, tam gori med drevjem se mu je zdelo, da
se svetlika njeno krilo, kakor v nekdanjih časih, da
se žari nje obrazek, da mu maha njena roka v po¬
zdrav. Nekako čudno mu je postalo hipoma okoli
srca. Čutil se je zopet mladega in kri mu je začela
burneje plati po nemirnih žilah. In čudno, danes je
prvič po toliko letih začel natančneje razmišljati o
onem zadnjem večeru. In začeli so vstajati dvomi v
njegovi duši. Ali je oni večer res prav videl, da je
bil nekdo pri njej? Da, to je bilo res! Toda, ali
ni mogel biti morda kak njen sorodnik, ki je imel
kaj opraviti pri njej? Čemu bi bila sicer imela luč
v sobi? Kolikokrat govore vse okoljščine za krivdo
in vendar se nazadnje izkaže ravno nasprotno. Ali
ni bilo lahko tudi tukaj tako? Ako bi bil drugi dan
prišel k njej, tedaj bi se bilo morda vse razjasnilo.
In Resnika se je zdaj polotil kes, da se ni vrnil tačas

70

tja gori, ko jo je videl, kako stoji na planjavici ter
zre za njim . . .

Crezdalje je bil svetnik bolj prepričan, da je
ravnal tistikrat pretirano, prenagljeno. Toda zdaj, zdaj,
ali se ne bi dala ta napaka več popraviti? Ali bi ne
bilo mogoče, da bi se še vse razjasnilo in uravnalo?
Saj je on še v najlepših letih, a ona . . . toda kaj,
ko bi bila že omožena? Ne, tega ne! Ne sme biti,
ako ga je ljubila s tako ljubeznijo kot on njo? Pa
če bi bila?

Resnik ni mogel več misliti, vse mu je plesalo
pred duševnimi očmi. Neko hrepenenje ga je pre¬
vzelo, hrepenenje, kakršno se ne polašča več resnih,
v življenja borbi izkušenih mož. In to je Resnik
čutil. Poizkusil je, da bi se otresel take sentimental¬
nosti, toda ni šlo. Vedno huje ga je vleklo tja gori,
da bi vprašal po njej, da bi jo morda še videl . . .

Res, ni si mogel pomagati in pospešil je svoje
korake. Njegovo srce si ni dalo zapovedovati, dasi
so mu govorila ustna: Moj Bog, kakšen človek si!
Kako si smešen! Ali je kdo drugi še tak tepec na
svetu? Sam sebi ni mogel verovati, da je izustil sam
te besede. Stresel je z glavo, pogladil si dolgo brado
ter hitel dalje . . .
*

* *

Pri Molku so bila vrata odprta na istežaj.

Resnik je takoj stopil črez prag v kuhinjo. Na
ognjišču ni bilo ognja, a po koteh so bile nakopičene
smeti, vlažne in napol trhle. Neprijeten vonj po ples-
nobi je polnil ta prostor. Na tleh je stal raztrgan

71

košek s krompirjem. Nekoliko drobnih krompirčkov
je bilo že olupljenih, a zraven njih je ležal rjast pipec.

Resniku so takoj izginile vse iluzije. Srce se mu
je stisnilo in nek glas ga je svaril, naj se vrne.

V istem hipu je pridrsal od nekod stari Molek.

„Ah, ah, gospod, dobro da ste prišli", je ječal
starec. „VideI sem vas v cerkvi in takoj sem vas spo¬
znal. Ravno zdaj sem vas hotel obiskati. Glejte,
nikjer nič, iz vseh kotov zevata lakota in smrt -
pomagajte!"

Mehansko je segel Resnik v žep, a zraven je
vprašal:

„Kje pa je vaša hči?"

Toda ni bilo treba dolgo izpraševati. Na sobinem
pragu se je prikazala ženska podoba. Oblečena je
bila v stare, skoro raztrgane krpe in njen obraz je
bil črnikast in zamazan. Njeni zmršeni lasje so jej
silili po čelu. Z rjavo desnico jih je izkušala spraviti
v red.

Za njo je stal nekako osemleten fantek, umazan
in podolgastega, bledega lica, ki se je na njem že
poznala sušica.

Jej, gospod, vi ste? Stopite, stopite tu notri v
sobo", je izpregovorila ženska s hripavim, ubitim
glasom.

Resnik ni vedel, kaj bi začel.

Joj, ali nočete? Saj sva se vendar nekdaj lju¬
bila. Ali nočete nič več k svoji stari ljubici?" je si¬
kala glasneje in hitreje. - „Pa seveda nočete, saj
ste postali tako imeniten gospod, a jaz sem samo

72

navadna vlačuga. Vlačuga, slišite? In tukaj je plod
mojega življenja!"

Pokazala je dečka ter se hripavo zasmejala.

„No morda bi bila postala takšna tudi pri vas.
Toda omožena ženska ni več vlačuga, ona je lahko
imenitna in spoštovana gospa. In tako ne bi nosila
na sebi znamenja, ki ga nosim zdaj, in ljudje bi mi
ne bežali s pota, kaj ne da, ljubček moj?"

In zopet se je ostudno nasmejala in kazala svoje
pokvarjene zobe . . .

Resnik je stisnil staremu v roko nekaj denarja
ter naglo planil iz hiše.

Za saboj je še slišal nje grozni smeh. In ta
smeh je odmeval po njegovih ušesih še dolgo, dolgo
potem in odmeva še dandanašnji . . .

Takoj potem je svetnik zopet odšel iz tega kraja.
In ko se je vozil do bližnje postaje, so mu prepevali
ptiči v obcestnem grmovju, drevje je zelenelo in cve¬
telo. Okoli in okoli je bila najlepša pomlad. -

73

KrtJ JE PRINESEL
BOŽIMRČKU MIKLAVŽ?

11 o vam je bila čedna sobica, kjer sta nocoj
sedela Božidarček in njegov atej! Ni bila sicer velika
in Bogve kako bogato opremljena kakor so sobe bo¬
gatinov, a posamezni deli preproste oprave so bili
vsak na svojem mestu. V kotu ob oknu je stala vi¬
soka, rjava omara s steklenimi vrati, izza šip so se
pa blesteli usnjati, raznobojni hrbti knjig in knjižic,
ki so stale v lepih vrstah na mnogih policah. In vsaka
knjiga in vsaka še tako drobna knjižica je imela na
hrbtu prilepljen bel, modro obrobljen listič, na katerem
je bilo zapisano z debelimi potezami število njihovo.
To je bila knjižnica, ki je bila skoro največje veselje
Božidarčkovega ateja, ki je bil učitelj. Razen knjiž¬
nične omare je stala ob steni podolgič z blestečebelo
odejo pregrnjena postelj, a zraven nje ozka, štirinožna
mizica z okroglim ogledalom.

V nasprotnem kotu je čepel železen umivalnik z
belo skledo in belim, modroročajnim vrčem. To in

77

pa zraven še podolgasta, na konceh zaokrožena svetla
miza z nekaterimi pletenimi stoli okolo sebe, je bila
vsa oprava. Kaj ne, da nič posebnega? Res da ne,
ali ako bi, ljubi moj mladi bralec, našel kje na kaki
stvari najmanjši prašek, bi dobil od mene, ki sem
Božidarčkovega ateja prijatelj, lep blesteč cesarski cekin.
In ako bi mogel pobrati na umitih tleh najmanjšo
smet, bi ti ne dal nič manj. V kotu za vrati je raz¬
širjala ozka glinasta peč prijetno mehko toploto, ki
je božala Božidarčkove ude kakor topla, žametasta
roka pokojne mamice, ki ga je tolikokrat pritiskala v
svoje varno naročje, ki mu je tolikokrat gladila bledo
ličice, ki mu je tolikokrat privzdignila okroglo bradico,
da je moral zreti v velike blage oči, ki mu že davno
več ne sijejo. Oh da, tam med štirimi zidovi zunaj
vasi, tam kjer se vzdiguje križ pri križu, kjer je tako
čudno tiho in mirno, da si ne upa motiti niti drobna
ptica s svojim žgolenjem tega svetega, tajihstvenega
miru, tam se vzdiguje tudi zelen griček, ki na njem
pripogiba roža žalujka drobne svoje vejice na klesan
kamen in križec. Tam, tam počiva Božidarčkova ma¬
mica, ki se je morala ločiti tako mlada s tega sveta,
ki je morala zapustiti tako zgodaj njega in ateja! Ah,
koliko bi dal, ako bi mogel samo enkrat še videti
njeno sveto obličje, ako bi mogel samo enkrat še se¬
deti z njo pri tej mizi!

Božidarček je sedel na dolenjem koncu mize ter
pisal svojo domačo nalogo. Bil je namreč v drugem
oddelku prvega razreda. Pero je držal sicer še nekam
trdo, kakor bi se bal, da mu ne zdrkne izmed prstov

78

in glava se mu je z malim nosom večkrat sumljivo
približala pisanki, a vendar so bile črke, ki jih je
črtal, še dosti čedne in pravilne. Atej je bil z njim
popolnoma zadovoljen. Pokazal mu je rdeče jabolko,
ki ga je potegnil iz žepa ter dejal: »To je tvoje, ker
je naloga spisana precej lepo in čedno. Le pazi, da
izdelaš svoje reči vedno tako, potem bo še kaj iz
tebe!"

„Hvala lepa, atej,' 1  je izpregovoril ter nesel ja¬
bolko hitro na peč.

Ni še trajalo dolgo, ko se je začela jabolčna koža
črtati s temnimi lisami ter se krčiti. Na nekaterih
krajih se je stisnila v neštevilne gubice, na drugih
se je napela tako, da je morala počiti. In iz teh raz¬
pok je silil peneči jabolčni sok, ki je izpočetka ostajal
kakor prilepljen na luknjici, a se potem umikal dru¬
gemu, za njim šilečemu, nerad in počasi, prav počasi
navzdol, dokler ni izgledalo jabolko kakor bi bilo
oslinjeno z belkastimi slinami. A po sobici se je raz¬
širjal hkratu tako prijeten in vabljiv vonj, da je vsklik-
nil celo Božidarčkov atej: »Ah, kako to prijetno diši!"

In Božidarček je vzel jabolko iz peči ter zasadil
vanj bele, zdrave zobe. Tedaj pa se je nečesa do¬
mislil.

»Atej, kdaj pa bo sv. Miklavž?" je vzkliknil vpra¬
šujoče in oko se mu je zaiskrilo, ko se je spomnil
na prejšna leta. Koliko mu je dozdaj vsako leto pri¬
nesel ta radodarni svetnik! In skoraj vedno kaj no¬
vega, najrajši pa to, kar je slučajno najbolj potreboval.
Da, najrajši je imel Božidarček med vsemi svetniki

79

sv. Miklavža in vsak večer je tudi molil k njemu ter
mu naročal, česa bi si pred vsem želel.

„Miklavžev večer bo prav danes osem dni", mu
pojasni atej. »Le pridno moli, morda se te spomni
tudi letos!"

»Atej, ali bi ne bilo prav, ako bi mu pisal pi¬
semce ter ga prosil, kar bi imel rad? Saj bom pisal
lepo, saj veste, da znam!"

„Dobro; piši mu in potem oddaj meni, da nesem
na pošto!" mu pristavi atej . . .

Božidarček naglo pogoltne zadnji košček jabolka,
vrže pecelj v peč in pripravi papir, ki mu ga je po¬
nudil atej, ter napiše tole:

Ljubi sveti Miklavž!

Jaz že vem koliko je pedeset in pedeset. Sto.
Tudi že vem koliko je Bogov. Eden. In kdaj se
piše velika črka in naredi pika. Kmalu bom znal
šteti do miljon in do petsto. Zdaj te pa prosim
prinesi mi eno mapo za pisanke dva svinčnika in
en nožek eno puško eno pero pa dosti jabolk in
orehov pa tudi eno železnico. Pa nič drugega da
ne boš rekel da hočem preveč. Zdaj pa z Bogom.

Božidarček

Atej je pregledal list, se nasmehnil ter pogladil
Božidarčka po rumenolasi glavi in rekel: „Dobro si
pisal. Ne dvomim, da dobiš, česar želiš!" . . .

Kmalu potem sta bila oba v sosednji sobi, kjer
sta stali dve postelji, ena manjša, ena večja. V manjšo
je legel Božidarček. Pogrnil se je črez glavo, a izpod
odeje je bilo slišati, kako je molil.

80

„Atej, zmolil sem štirinajst očenašev in vero",
je dejal Božidarček, ko je poškilil izpod odeje ter za¬
pazil, da sedi atej še zraven postelje ter prebira knjigo.

„No, zdaj se še prekrižaj in zaspi", mu pravi
.atej.

„Lahko noč, atej", odgovori Božidarček, se pre¬
križa ter vnovič smukne pod odejo.

V kratkem je sladko zaspal..

* *
*

Bilo je o polnoči. Po sobi, kjer sta spala Boži¬
darček in njegov oče, se je tresla bleda svetloba, pri¬
hajajoča od nočne svetilke, ki je čemerno brlela na mi¬
zici v kotu. Vse je bilo tiho, samo semtertja je poknil
in zaškrtal suhi les v kaki omari, da je bilo slišati,
kakor bi kdo trdo stopil na peto. Sicer pa se je čulo
samo dihanje obeh spavajočih, kakor bi kdo pilil z
drobno pilico mehki les - vedno v enakih presledkih,
počasi, počasi . . .

Ali čuj, kaj je to? - Božidarček se je hipoma
nemirno preobrnil in iz grla se mu je privil jokajoč,
zategel glas. Toda le za trenotek, in že je bilo vse
tiho.

Božidarčkov oče se je takoj zbudil. Privzdignil
je glavo ter vlekel na ušesa. In res, takoj je zapazil
da diha Božidarček močneje in hitreje nego prej.
Obrnil se je proti posteljci ter videl, da leži sinček
obrnjen z glavo in hrbtom navzdol. To je bilo vzne¬
mirljivo znamenje. Oče vrže odejo raz sebe, skoči
raz postelj ter pristopi k Božidarčku. Rahlo ga obrne,
da je ležal kakor po navadi na desni strani. Nato

81

6

ga še skrbno odene ter zleze zopet v postelj. Alf
spati ni mogel več. Polastil se ga je nek čuden ne¬
mir. Vsiljevala se mu je zla slutnja. In ta slutnja,
žal, ni bila neopravičena. Črez nekoliko hipov se
Božidarček vnovič preobrne in zastoče. Hipoma je
bil oče pri njem.

»Božidarček, čuj, kaj ti je? Ali te kaj boli?"
Prijel je dečka za roko, a tedaj je hkratu začutil, da
je bila ta roka vroča kakor razbeljeno železo. Položil
mu je desnico na čelo in senca. Tudi tukaj se je
čutilo, kakor bi bile napolnjene žile z žarečim, te¬
kočim svincem.

Vtem se je zbudil Božidarček popolnoma. Oče
ga vnovič vpraša, ali ga kaj boli. Božidarček odgo¬
vori: »Nič atej. Samo v ustih me nekaj peče!" Oče
prižge vtem večjo svetilnico, stopi v kuhinjo po žlico
ter veli Božidarčku, naj odpre usta. Ta takoj sluša,
a oče mu pritisne z žličnim ročajem jezik navzdol,
da se je videlo v grlo. Tam pa je bila koža nekoliko
bolj rdeča kakor po navadi.

»Morda ne bo nič hudega", izpregovori črez ne¬
koliko časa. »Jutri hočemo precej poklicati zdravnika.
Zdaj se pa zagrni, da se ne prehladiš!"

Božidarček se je črez nekoliko časa pomiril ter
vnovič zaspal. Oče pa ni šel več v postelj. Oblekel
se je popolnoma, zakuril peč ter sedel nato k postelji.
Z upom in s strahom se je oziral na bolnega sinčka.

Kaj bi bilo, ako bi mu vzel Bog njega, ki mu
je bil edino veselje na svetu? Odkar ni bilo mamice
v hiši, sta stanovala z Božidarčkom sama v eni sobi,

82

spala v eni sobi; izprehajala sta se vedno skupaj in
bila sta drug na drugega takorekoč prirastena. Ako
bi kdo odtrgal enega, bi bil odtrgal zraven tudi del
telesa drugemu. Hrano so jima donašali trikrat na
dan iz bližnje gostilnice, a stregla jima je stara ženica,
ki je prihajala v šolo samo črez dan. Ni čuda torej,
ako je bilo Božidarčkovemu očetu sedaj tako hudo
pri srcu, ko je pomislil, da bi mu mogla kruta bo¬
lezen odtrgati za vselej ljubega otroka od njegove
strani. V duhu je že trpel vse one grozne bolečine,
ki pretresajo človeka, ko vidi, da mu črni možje od¬
našajo zadnji njegov up v mrzli grob. Težko, težko
je čakal jutra, ko bo mogel poklicati zdravnika.

Božidarček pa je zelo nemirno spal. Njegovo
dihanje je prihajalo vedno nerednejše in tesnejše, in
preobračal se je vsak hipec. Proti jutru se je nekoliko
umiril, in videti je bilo, da mu je odleglo. Ali ko se
je oče najmanj nadejal, se je stresel Božidarček vno¬
vič, planil pokonci, zakrilil z rokami ter preplašeno
odprl oči, se ozrl kvišku, da je bila videti sama očesna
belina. Takoj na to je silil z glavo v zid, kakor bi
ga hotel predreti. Vse to se je godilo samo trenotek,
a bilo je tako grozno in strašno, da se je Božidarč¬
kovemu očetu skrčilo srce v prsih ter da je z Boži-
darčkom vred zastokal. Hvala Bogu, za gorami se je
začelo svitati in noč se je polagoma umikala dnevu.
Na zahodu je stal mesec, bled in izmučen od prečute
noči ter je vedno bolj bledel in bledel, dokler ni pred
očmi izginil, kakor lahka meglica. Obetal se je krasen,
poznojesenski dan.

83

6'

Okoli devete ure se je začelo ob šoli veselo živ¬
ljenje. Otroci so prihajali k pouku čvrsti in zdravi
ter se zbirali v šolski sobi. Knjige so že bile na
klopeh, in nastalo je veselo, polglasno šumenje. V
tej klopi so ponavljali berilne vaje, v drugi so slov-
ničarili, a v tretji računali. Videti je bilo, kako jim je
bilo vsem na tem, da bi kaj znali, ako bi bili morda
vprašani. Toda, kaj je to? Danes ni hotelo biti k
njim gospoda učitelja o pravem času kakor po navadi.
Videlo se jim je že dolgo, dolgo, odkar so bili prišli
v šolo in še se niso odprla vrata in še se ni v njih
prikazala priljubljena oseba gospoda učitelja.

V tem času pa je bil spodaj pri Božidarčku zdrav¬
nik. Prav tako kakor ponoči atej, je sedaj pogledal ta
gospod Božidarčku v usta ter rekel: »Prosim, poglejte
sem tudi Vi, gospod učitelj!" In nagnil se je proti
ustom tudi Božidarčkov atej ter zapazil tam zadaj v
grlu kakor vinar veliko belo piko.

»To je — davica!" je dejal zdravnik ter resno
zmajal z glavo.

»To je davica", je ponavljal nehote za njim Bo¬
židarčkov atej.

Kmalu potem pa so otroci zopet stopali iz šole,
a bili niso več tako veseli. Božidarčka so imeli radi
in žal jim je bilo, ko so zvedeli, da je bolan. Sola
je bila odpovedana za nekoliko časa . . .

* *

*

Božidarček je bil torej bolan. V svoji posteljci
je ležal, dobro zagrnjen z debelo volneno odejo, a
glavica se mu je udirala v mehko blazino. Okoli

84

vratu je bil obvezan, da mu je v mrzli vodi izžeta
ruta hladila vročino. Njegova, prej tako cvetoča lica
so bila bleda kakor rjušici okolo njega, a oči so bile
motne kakor voda, ki vanjo pljuskne kamen in se ji
zarije v blato na dnu. Prej so še bile videti ribice,
ki so veselo plavale po bistri vodici, a zdaj so se
hipoma poskrile in vse je kalno in mrtvo. Malo prej
je plulo tudi v Božidarčkovih očeh veselje in življenje,
a zdaj so videti v njih kalni sledovi bolezni . . .

Pretekel je prvi in drugi dan. Božidarček je
ležal še vedno v vročnici in bolezen se je hujšala,
dejal bi, z vsako uro. Zdravnik ga je obiskaval več¬
krat ter vselej veleval, kako se naj ravna z njim. A
dasi je Božidarčkov atej natančno izvrševal vse to,
kar je priporočal gospod zdravnik, vendar je vse ka¬
zalo na slabše, in iz srca očetovega je vedno bolj
gineval up. Božidarček ni mogel že prav nič več
požirati. Pri vsakem požirku, ki mu ga je usilil atej,
se je davil in tresel, preden ga je spravil doli. Na¬
zadnje celo juhice ni mogel spraviti iz ust.

Božidarčkov atej pa se niti dan, niti noč ni ganil
od postelje. Skrbno je pazil na vsak dihljaj bolnega
otroka, skrbno motril vsako žilico na Božidarčkovem
obrazu. Vsak hipec je potegnil odejo kvišku, da mu
je segala do podbradka, vsak hipec ga je pogladil po
laseh, ki so bili potni, da je bila blazina vedno mokra.
A vsak hipec je tudi vprašal: »Božidarček, ali morda
želiš česa?" Ali Božidarček je vedno odkimoval z
glavo ter pogledoval očeta tako žalostno, da je ta
onemel ter obračal svoj pogled po drugih predmetih;

85

zakaj ni mogel dolgo gledati teh velikih, zdaj že vdr¬
tih oči ter tega bolestnega izraza v njih. Časih je,
da bi ušel temu pogledu, hitel k peči ter tam brskal
in popravljal ogenj, dasi ni bilo prav nič potrebno.
Ko je pa zbiral polenca ter odpiral vratca, je potegnil
večkrat z roko preko oči ter vselej že v kali zadušil
solzo, ki mu je semtertja silila z nevzdržno močjo
na dan.

In dnevi so potekali počasi, tako grozno počasi.
A kaj še dnevi. Noči, noči! Teh ni bilo ne konca
ne kraja!

Peti dan Božidarčkove bolezni se je pooblačilo
nebo. Nikjer ni bilo videti več krpe modrega nebes¬
nega oboka, povsod dolgočasno, sivo, semtertja črni¬
kasto obzorje. Po drevju pa je listje, kolikor ga še
ni bilo popadalo na tla, šelestelo in šušnelo v nekem
mrzličnem trepetu, ki ga je povzročala neprijetna sapa
od severozahoda. In ptice so se približale stanovališčem
ter plašno frfotale okoli skednjev in kozolcev, kakor
bi si hotele poiskati in prebrati kraj, kjer bi bilo na¬
dalje najbolje njihovo zavetišče.

Res, kmalu so trepetale po zraku prve snežinke
ter lezle v ovinkih navzdol, prav kakor bi jih bilo
sram svoje vsiljivosti, da prihajajo prve. A kmalu so
jih pritisnile druge v hrbet. Začele so se gnesti druga
ob drugo in črez nekoliko časa so se še komaj videle
začrnele drevesne veje skozi gosti metež. In snežilo
je . . . snežilo . . .

Božidarček je za nekaj hipov pozabil svojih bo¬
lečin ter zrl iz postelje skozi šipe. Črez nekoliko

86

časa se je ozrl k ateju ter dejal tiho, komaj slišno,
s hripavim glasom: „Atej, meni se zdi, da leze zdaj
nebo na zemljo. Le poglejte če ni res?«

Privlekel je koščeno svojo roko izpod odeje ter
kazal z njo proti oknu. Atej se je ozrl in takoj videl,
da ima sinček prav. Res je bilo videti, kakor bi se
pogrezala navzdol velikanska siva plast ter obstajala
nad zemljo, a njeni sestavni delci — kakor bi se
tresli ter požirali drug drugega.

Kamor je seglo oko, povsod je bilo drugi dan
belo, mrtvaško .... Božidarčku je bilo pa vedno
slabši in slabši. Videti je bilo, kakor ne bi mogel
več pomagati niti zdravnik, niti zdravila. Jutri pa je
imel biti Miklavžev večer, oni večer, ki ga pričakujejo
otroci s takim veseljem, a tudi s strahom. Tudi Bo-
židarček se je hipoma spomnil tega. „Atej, Bog ve,
ali mi bo sveti Miklavž prinesel to, česar sem ga
prosil?«

Ateju je bilo pri tem hipu hudo pri srcu, da
bi se bil 'najrajši razjokal. Res, Miklavž je jutri, a
mesto da bi se njegov sinček veselil toliko prijetnih
reči, ki bi mu jih gotovo prinesel ta svetnik, pa bo
morda že ležal trd na belem mrtvaškem odru. In
zraven bodo brlele dolge sveče in mesto jabolk, ro¬
žičev in bonbončkov se bodo svetile okolo njega kaplje,
ki ga bodo kropile z njimi roke sosedov. Tako si
je mislil Božidarčkov atej, in bilo mu jc hudo, ne¬
popisno hudo ... Ali odgovoril je vendar: „Prav
gotovo ti prinese vse, česar si prosil in morda še več,
veliko več!«

87

»Še več, veliko več", je ponavljal Božidarček za
njim in za hipec mu je zaokrožil smehljaj okolo bledih
usten . . .

Na Miklavžev večer je ležal Božidarček dolgo-
trdo in nepremično. Malo pred mrakom je bil pri
njem zdravnik. Ko je odhajal, je majal z glavo ter
sočutno pogledal Božidarčkovega očeta. Rekel pa ni
drugega nego tihe besede: »Kakor nocoj kane. Ali
bo, ali ne bo!" In odšel je . . .

Atej pa je sedel na navadno mesto k posteljci r
nagnil glavo k sinčku na zglavje ter si izkušal vsako
misel izbiti iz glave. Ali ni hotelo iti in ni hotelo!

Zunaj so se pa od daleč čuli glasovi rjovečih
parkljev in rožljanje verig. Ti glasovi so zdramili
tudi Božidarčka. Odprl je oči, začudeno pogledal
okolo sebe, a skoro nato vprašal: »Ali bodo prišli
tudi sem?"

»Ne sinek! Bolan si. K tebi pride sam Miklavž:
in sicer ponoči, ko boš spal. In prinese ti vsega, česar
si želi tvoje srce!"

»Ali res? Ah atej, prosim Vas, nastavite krožnik!"
»Kam pa naj ga denem: ali na okno, ali na peč?"
»Na okno, na okno!"

Atej je prinesel velik krožnik ter ga postavil na
okno, da se je videl s posteljce prav dobro.

»Tako, zdaj bo prav. Ti pa, Božidarček, se pre¬
križaj in zaspi!“

In res je kmalu Božidarček zatisnil oči. Zraven
postelje je bedel njegov atej ter molil. A čudno se
mu je videlo, da se Božidarček tako dolgo ne pre-

88

budi. Doslej je še vsak večer zatisnil oči le za hipec
in že jih je zopet odprl. Nocoj pa je spal, trdno
spal. In njegovemu ateju se je celo videlo, da diha
veliko laže, veliko enakomerneje.

Žarek upanja se je prikradel v njegovo srce, prav
kakor se prikrade prvi solnčni žarek po nevihti na
temno poljano . . .

Šele proti jutru je Božidarček najprej zakrilil z
rokami po zraku kakor bi se hotel pretegniti, a takoj
nato je odprl oči. Takoj mu je pogled splaval proti
oknu. Dvignil se je kvišku, da bi bolje videl ter je
strmel na krožnik.

In glej, tam na dnu krožnika se je ščepirila
široka pisalna mapa, na nji je bil svinčnik, nožek,
puška, škatljica peres ter tudi nekaj sladščic, a okolo
in okolo so se kopičili orehi ter so blestela kakor
zlato rumena jabolka.

»Ah, ah, vse mi je prinesel, prav vse", je viknil
Božidarček ter hotel vstati. Okolo usten mu je zopet
krožil vesel smeh, in lica so mu rdela veselja.

Toda atejeva roka ga je rahlo potlačila zopet na
postelj ter ga odela. Moral je potrpeti.

Ko se je zdanilo, je prišel vnovič zdravnik ter
pogledal Božidarčka. Izraz na njegovem obrazu ni
bil več tako temen in Božidarčkovemu očetu, ki ga
je ves čas opazoval, je bilo, kakor bi mu kdo vlival
hladilnega olja v skeleče rane.

Stal je od strani in oko je imel nepremično
uprto v zdravnika. Desnica, ki je slonela na stolu,
se je tresla, a oni trpki izraz okoli njegovih usten se

89

je blažil vedno bolj in bolj, dokler ni slednjič za¬
trepetal ob njih srečen smehljaj . . .

Zdravnik je potem pogledal Miklavževe darove.
Nasmejal se je prijazno, se obrnil k Božidarčku ter
izpregovoril: »Vidiš, dragi moj prijateljček! Miklavž
te ima pač rad, ker ti je prinesel toliko lepih reči.
Ali prinesel ti je še več, prinesel ti je nocoj to, kar
je na svetu vredno največ, prinesel ti je — zdravje!
Nocoj se ti je obrnilo na bolje in v kratkem boš
zopet čil in vesel! “

90

KOTANJSKA ELITA

I.

Oospod profesor Julij Traven je imel danes v
kotanjski, vrlo napredujoči mestni čitalnici imenitno
predavanje. Izbral si je bil zanimiv predmet: »študijo
o francoskem naturalističnem romanu". Kotanjci so
se ponašali, da so vrlo izobraženi ljudje, ki znajo
popolnoma samostojno in nepristransko govoriti in
soditi o leposlovnih pojavih, o perečih estetiških vpra¬
šanjih in drugih takih imenitnih stvareh. Ako najde
pisatelj milost »v njih očeh", tedaj bi bil zanj to
velikanski uspeh.

Ni torej čuda, da se je bila zbrala ta večer v
čitalniški dvorani mnogobrojna množica kotanjske elite.

Gospod profesor je že stal na odru za malo, z
zelenim prtom pregrajeno mizico. Zastor se ni bil
še dvignil, a on si je poravnal še nekoliko na stran
premaknjeno belo kravato, pogladil nato redke in
kratke, sveti oru m en kaste brčice pod ravnim, na koncu
nekoliko debelejšim nosom in se suho odkašljal.

93

Nekoliko so se mu pač tresle roke, in pogrelo
ga je hipoma nekaj okoli srca, ko je razgrinjal pred
seboj rokopis. In moral je nekoliko počakati, da se
je oddahnil, predno se je ozrl ter dal znamenje, da
se dvigne zagrinjalo.

Tedaj so zaškripali in zacvilili nenamazani škripci
— in salonsko obleko gospoda profesorja, beloto nje¬
gove srajce in kravate so zdajci kritično motrile svetle
in blesteče oči v prvih klopeh sedečih in zaupno
šepetajočih dam.

Gospodje v ozadju so privzdignili glave ter pre¬
križali roke na prsih. Nekateri so uprli poglede v
strop, kjer se je ščepirila v sredini velikanska, v za-
mazano-rdeči barvi se svetlikajoča lira. Drugi so na¬
stavljali roke na ušesa, da gotovo ne bi zdrknila mimo
njih kaka tehtna beseda gospoda predavatelja.

Dame so bile videti jako zadovoljne s poklonom
gospoda profesorja. Ena mlajših — bila je danes
menda prvič v čitalnici — je celo nehote tudi ne¬
koliko nagnila glavo, kakor bi hotela vrniti poklon;
a takoj si je domislila, da to menda vendar ni obi¬
čajno, in rdečica ji je šinila preko lic, da si ni upala
ozreti niti na desno, niti na levo. A neki gospodič
v njeni bližini je bil z bistrim okom to zapazil, in
ni se mogel zdržati, da ne bi bil poluglasno hehetnil.
Moj Bog, kako tesno je bilo tačas tibožici pri srcu,
ko je takoj slutila, da velja hudomušni smeh njeni
neokretnosti. Izpod dolgih, gostih in črnih trepalnic
so se prikazale svetle solze. Kako se je veselila tega
dneva, a zdaj jo je doletela tolika sramota! Kako

94

bridko se je kesala, da je tako silila v čitalnico! In
ravno njej se je moralo to zgoditi! —

Tudi gospod profesor Traven je bil nekoliko v
zadregi. Nikakor mu ni hotela beseda prav iz grla.
A tedaj so se začeli šumni klici: pst! - pst! psssst!
- tiho! - tiho! --

Šum je naposled ponehal, in Traven je ponovil
nekoliko stavkov, ki jih je bil že prej izgovoril, a ne
da bi ga bil kdo razumel spričo splošnega šuma.
Izprva je govoril nekako tesno, a črezdalje gladkejše
iu pogumnejše. Da, gospod profesor se je v svojem
dolgem govoru celo potrkal nekolikokrat po ozkih
prsih.

Dolgo je govoril in dokazoval, da naturalizem,
realizem, verizem in vsi drugi njega izrastki nimajo
nikakršne bodočnosti, ker se mora občinstvo naposled
obrniti s studom od proizvodov, ki so jim junaki za¬
jeti iz najgnusnejših smeti, iz gnojnice, iz predmestnih,
vso nesnago odvajajočih odtokov.

»In tako, častita gospoda, sem dokazal", je sklenil
Traven predavanje, »da francoski naturalisti, njim na
čelu Balzac, Flaubert, brata Goncourta, Daudet, Zola,
Maupassant in kolikor je drugih njim enakovrstnih
pisateljev, svoje rojake pred svetom le grde; postavili
so francoski narod takorekoč na sramotilni oder, da
nanj lahko pokaže sleherni človek, češ: »Glejte jih, to
so Francozi!" In vendar se ti pisači še ponašajo:
»Mi smo pravi pisatelji, naša je bodočnost!" In ve¬
rujejo jim ljudje, in začeli so jih posnemati pisatelji
vseh narodov, in ako se ne motim, ako me ne varajo

95

tanki čuti moji, se je zaneslo seme naturalizma tudi
že na slovenska slovstvena tla, in semtertja že klije
iz njih plod, ki nas, rodoljubne opazovatelje, navdaje
z upravičenim strahom, da se tudi deviška književnost
naša ne oskruni. Takemu podlemu pisarjenju, ki bi
bilo za nas skrajnje pogubno, in ki bi omehkužilo
in popačilo naš krepki, zdravi, nepokvarjeni narod,
se moramo upreti z vso močjo, z vso žilavo vstraj-
nostjo! - Naše ženstvo, naše izgledne gospodinje,
naše zveste zakonske polovice, naše krepostne gospo¬
dične, cvet vsega ženstva, te da bi se slikale po onem
francoskem kroju, ki je po njem ženska — zakonska
ženska - stoprav tedaj interesantna, kadar je že okusila
nekoliko prepovedanega sadu?! Ne, ne in še enkrat

- ne! Slovesno protestujem proti takim namislekom
in naglašam, da je slovensko ženstvo (pri tem se je
Traven damam vnovič poklonil) popolnoma nepokvar¬
jeno, zvesto in moralnim zakonom docela in iz srca
vdano! — Opiraje se na te neovržene dokaze, si torej
upam na vsa usta še enkrat izjaviti, da smo Slovenci
narod, ki nikdar in nikdar ne sme dopuščati, da v
njegovi idealni književnosti poganjajo enake strupene
in kužne gobe, kakoršne se ščepirijo v francoski knji¬
ževnosti. Narod pa, kompetentni sodnik, bode vedel,
kako mu je sprejemati take proizvode, in s kako hvalo
mu gre obsipati njih pisače! In s tem, gospoda moja,
sem rešil današnjo svojo nalogo!" . . .

Po sobani je zdajci završelo ploskanje z rokami,
zagrmelo teptanje z nogami in zaorilo klicanje: „Bravo!
bravo! dobro! Živel profesor Traven!" . . .

96

Traven pa se je skoro nato prikazal med občin¬
stvom.

Sluga čitalniški mu je donesel stolico zraven prve
klopi, kjer so sedele nekatere odličnejše mestne dame,
a med njimi tudi dvajsetletna gospodična Matilda Se¬
verjeva.

»Dobro, gospod profesor, dobro ste jih dali!
Ah, da bi imele gospe vedno in povsod takih zago¬
vornikov, kakršen ste vi — gotovo se ne bi kazale
po naših pisačih ljudem v taki luči, da kolje oči vsaki
poštenosti!"

Tako je govorila okrogla gospa sodnica Travnu
in mu pokroviteljski podala roko.

»Prav res, prav res", so se oglasile po vrsti
druge ter mu po izgledu sodničinem molile nasproti
roke in ročice — okrogle, bele in polne, pa tudi
ozke, dolge, koščene.

Traven pa se je priklanjal z blaženim smehljajem
na drobnih, suhotnih ustnicah na desno in levo in
hitel:

»Moja dolžnost! — Nič nego moja dolžnost! -
Dolžnost vsakega pravega moža, milostne!"

Tudi gospodična Matilda Severjeva se je sklonila
proti njemu, in njene podolgovate, mandeljnasto obli¬
kovane oči so za trenotek občudujoč obvisele na nje¬
govem starikavem, pergamenastem obrazu. In kakor
bi jo preotimalo popolnoma neko čuvstvo, se je stresla
po vsem životu. Naglo, skoro nestrpno mu je odteg¬
nila žametasto-mehko, drobno ročico. Naslonila se je
na sedežu ter zrla srpo predse.

97

7

Travnu je šinila mimogrede temna senca preko-
oči, toda samo za trenotek, in že mu je legel prejšnji
laskavi smehljaj okoli ustnic.

In sedel je na doneseni stol ter pričel razgovor
z gospo sodnico.

V tem se je oglasil na odru drobni glas zvonca
in zastor se je krčil kvišku.

Kmalu nato se je razlegal med občinstvom glasen
smeh, da so se nekaterim gospodom tresli rejeni
trebuščki, in da se je gospodu dekanu, ki je sedel
častitljivo spredaj med mestnimi krasoticami, začela
zibati težka zlata verižica, spenjajoča se mu navzdol
po prsih in lesketajoča se v svetlih žarkih, ki so jih
metale mnogoštevilne luči raz nizko viseče lestence.
In tudi dame so skrivale glave za raznobojnimi pah¬
ljačami, in smejalo se je staro in mlado. Hipoma
pa je vse umolknilo, zrlo je na oder, napenjalo je
oči in ušesa -- toda samo nekoliko časa — in že
se je sprožila druga salva bučnega smeha.

Na odru se je namreč predstavljal „ Krojač Fips«,
Kotanjcem najpriljubljenejša burka. Kadar se je igral
»Fips«, tedaj je bila sobana vselej še posebno na¬
tlačena; občinstvo kotanjsko namreč ni poznalo večjega
užitka, nego ga podaje uprizoritev takih glum, kakor
je »Krojač Fips«, zlasti če so bile glavne uloge po¬
verjene tako izkušenim diletantom, kakor so bili na
razpolaganje Kotanjcem. -

Po igri se je pričela prosta zabava.

V sobani se je priredil ples in zasvirala je leh-
koten valček uniformovana mestna godba, ki je bila

98

pokazala že prej med posameznimi točkami sporeda
svojo veliko spretnost. Debelemu kapelniku, ki mu
je čepela ozka čepica prav vrhu temena, je bil videti
obraz še debelejši in mastnejši. Držal je drobno svetlo-
črno paličico v tolsti, nalik pokrivači obsežni roki in
mahal je z njo na vse strani. Sploh je delal z vsem
životom toliko živo, da so se mu pri tem vzdigovale
celo pete in da so mu udarjale neprestano takt tudi
mišice na obrazu, ki so mu ga venomer zalivale de¬
bele kaplje potu, udirajoče se črez nizko, široko čelo.
Mladina je tedaj ostala v plesni dvorani, ki so iz nje
v naglici spravili sedeže. Ostale so hčerke z materami,
nadobudni mladi gospodiči in nekaj ostarelih in oko¬
relih samcev.

Drugo pa se je razkropilo po stranskih sobah;-
posedli so stolove okoli raznih miz in mizic in raz-
govarjali so se o krasnem uspehu nocojšnjega večera.
O njem bo treba seveda spisati obširen dopis za dva
slovenska dnevnika v glavnem mestu. Da pa pri tej
dušni zabavi tudi niso zabili materijalnejših užitkov,
se razume samo ob sebi, in so za ta večer nalašč
najete mnogobrojne natakarice prepočasi izvrševale
nujna naročila vrlim Kotanjcem in Kotanjkam.

Za štirivoglato mizo v kotu so se nastanili ne¬
kateri pevci pevskega društva „Zveza" in vsakikrat,
ko je ponehala godba v dvorani, so se odkašljevali
in iz krepkih njih grl je zaorila pesem za pesmijo.
Naposled se že res ni bilo čuditi, da so se jim spričo
njih neumornosti grozno razsušila grla, in da so za¬
tegadelj použili nečuvene množine piva, ki so jim ga

99

plačevali navzoči mestni mogotci. Med njimi je bilo
namreč tudi nekaj precej petičnih.

Ko se je bil začel ples, je postal profesor Traven
nekam nemiren. Nikjer ni imel obstanka. Zdaj se
je ustavil nekoliko pri plesavcih in opazoval njih vr¬
venje z odra, kamor si je bil postavil stol. Sam ni
plesal. Z odra je krenil v gostilniško sobo, kjer
je posrkal počasi in v kratkih požirkih kozarec piva.
Videti je bilo, da mu nič prav več ne ugaja. Takoj
je zopet pristopil k večji družbi, izpregovoril nekoliko
besed ter zopet odšel v dvorano.

Tako je taval semtertja, dokler ni opazil, da sedi
gospodična Severjeva sama v kotu na divanu. Takoj
se mu je razvedrilo lice. Edino to, da je bila gospo¬
dična Matilda dozdaj vedno okupirana, da je plesala
dozdaj vsako turo, a med posameznimi presledki se
izprehajala ob rokah svojih plesavcev - edino to je
menda delalo gospoda profesorja nervoznega in ne¬
mirnega. —

Traven je stopil ob strani dvorane do divana in
zasedel prostor ob levici Matildini.

„Vidim, gospica, da se izborno zabavate, kajti
mi je bilo treba dolgo čakati, predno sem bil tako
srečen, da stopim vsaj za hipec na vašo stran!" je
izpregovoril Traven ter izkušal dati svojini nekoliko
medlim očem živahnejši in ljubeznivejši izraz.

»Ah, res je, uganili ste, gospod profesor; zabavam
se prav izvrstno", odgovori ona in pogleda nanj izza
pahljače s svojimi mokroblestečimi očmi, da je omočen
povesil svoje. A zazdelo se mu je, da se mu ona

100

roga in takoj je umolknil. Zazrl se je v mimo plesa-
joče pare ter nepremično motril njih lahne korake.

»Kaj vam je, gospod profesor?" ga vpraša ona.

»Nič, gospodična, verujte, prav nič! Mislil sem
samo -- no, čemu bi vam skrival? Mislil sem tako¬
le, da se vi menda samo norčujete iz mene in iz
moje -• simpatije ..."

Izpregovoril je zadnje besede tako tiho, da ga
je jedva slišala. A čutila je iz njegovih besed prikrito
bolest, in ni si upala dvigniti oči.

Traven je hotel nadaljevati, a tedaj je pridrsal
mlad plesavec, dolg, suh, z neznatnimi brčicami pod
nosom. Poklonil se je Matildi.

Hipoma sta se zavrtela po gladkem plesišču.
Rešena je bila, da ji ni bilo treba odgovarjati senti¬
mentalnemu Travnu.

Ta pa je zrl za njima in polastila se ga je vidna
zadrega. -

Odzdaj je bil Traven še nervoznejši in nemirnejši.
Čakal je na divanu, da se vrne ona po končanem
plesu, a čakal je zastonj. Ona se je raje izprehajala
ob roki plesavčevi in ta se je bil celo nekaterikrat
ozrl izzivajoče in škodoželjno po Travnu - tako se
je vsaj njemu zdelo. In ko je zasvirala godba nov
komad in je hotela Matilda sesti, je bil pri njej takoj
drug plesavec in tako je šlo dalje in dalje, da ji niso
pustili niti odduška. Toda ona ni bila videti ni naj-
manje utrujena. Travnu se je celo dozdevalo, da ji
ugaja, da ji ni treba sedati na prejšnje mesto. — Ni
mu bilo več obstati.

101

Videl je, da ga je že večkrat pogledala mati
Matildina, ki je sedela na nasprotni strani med ne¬
katerimi živahnimi postarnimi damami. Slutil je, da
'pričakuje, da pride k njej in se ji pokloni. Toda
Traven ni bil v tem hipu nikakor voljan, da bi za¬
baval priletne gospe, čeprav je bila ena izmed njih
mati - Matildina. — Vstal je in se je pomešal še
za nekoliko časa med grudo gospodov, ki so baš pre-
rešetavali današnje njegovo predavanje. Nekateri so
izražali dvome, da bi bile res vse ženske take, kakršne
je slikal nocoj idealni gospod profesor Traven. Ko
je le-ta stopil med nje, mu je takoj zaklical sodnik
Perko:

»Stavim, ljubi moj, da si zaljubljen črez ušesa,
sicer ne bi bil znal tako ginljivo predavati o naših
- Ksantipah!"

Sodnik se je bil v naglici zagovoril in brž se
je ozrl, da li ga ni slišala boljša polovica njegova ali
katera druga dama. Toda nobene ni bilo blizu. In
sodnik se je pomiril, a drugi so se spogledali in se
smejali. .

»Kar sem govoril, pri tem ostanem in sem po¬
polnoma prepričan, da nas ženstvo osrečuje in po¬
vzdiguje. Ono blaži naše strasti in sploh ono učinja,
da je življenje vredno življenja", je odgovoril čemerno
Traven.

A ko je uvidel, da je bilo vino že vsem ne¬
koliko razgrelo glave, in ko je začutil, da je osamljen
s svojimi nazori, se je tudi tu kmalu priporočil in
odšel.

102

Kmalu nato je drdrala njegova kočija iz mesteca
proti četrt ure oddaljeni njegovi vili. -

Matilda Severjeva je pa skoro nato prisedla k
svoji materi. Ta ji je takoj pošepnila:

„Slabo si se obnašala nocoj proti Travnu! Vidi
se mi, da je bil užaljen, in to so spoznale celo druge
gospe!"

»Moj Bog, mama, nikakor si nočem domišljevati,
da bi bila jaz kriva njegove nocojšnje zlovoljnosti!"

»Kdo zna, ali nisi? - On je zelo občutljiv in
tebi bi bila prisodila nekoliko več tenkočutnosti!" . .

Noč se je krčila in nad bližnjimi gorami se je
že svitalo, ko so se odpravljali iz čitalnice zadnji gostje.
Godba je svirala še zadnjo polko, ki se je po njenih
taktih vrtelo le še nekoliko izmučenih, bledih parov.
Svetilke so pojemale; nekatere so bile že ugasnile ter
so kazale dolge, žareče in kadače se utrinke, ki so
razširjali po dvorani neprijeten, zagaten vonj. V tej
pohitemi se je vzdigoval iz nepoškropljenih špranj
pod nogami plesavcev gost in suh prah, da so začeli
vsi pokašljevati in so se izgubili drug za drugim iz
dvorane. Okoli miz v gostilniški sobi je še čepelo
nekaj »krokarjev", ki so leno iztegovali noge izpred
sebe in počasi srebali črnca, ki jim ga je donašala
takisto zaspana natakarica. Pri bližnji točarnici je
vsaki hip zadremala, da so jo morali nenasitni po¬
nočnjaki za vsako čašo in steklenico posebej zdramiti;
a ona jih je natihem preklinjala ter se jezila, da mora
toliko časa bedeti zaradi par ponočnjakov. Iz hri¬
pavih grl pa se je tupatam izvilo neubrano petje. -

103

II.

Tisto leto pred temi dogodki se je vil nekega
lepega pomladnega dneva dolg mrtvaški izprevod iz¬
pred vile, ki je v njej zdaj stanoval profesor Traven.
Tedaj so bila drevesa okoli vile posuta z bujnim
cvetjem in z njim so se poigravali rumeni solnčni
žarki; a od bistrega, ob bregovih gosto zaraslega po¬
toka se je glasilo veselo ptičje petje, mešajoče se med
tožne glasove, ki so odmevali izpred cinaste, pozlačene,
z venci in trakovi skoro popolnoma zakrite krste.

Akordi toli pretresljivega žalnega psalma so do¬
neli iz vrste z belimi koretlji opravljenih in s črnimi
štolami odetih duhovnikov — žal, da so se ti akordi
le za silo ujemali, a eden izmed pojočih spremljav-
cev je celo vmes hreščal preglasno in neprijetno.
Tako je venomer kazil harmonijo ter preprečil ko¬
renito tisto žalno iluzijo, ki se ji človek tako rad vda
ob takih prilikah, zlasti ob divnih glasovih veličastnih
žalostink.

Za njimi so stopali počasnih, umerjenih korakov
nosači ter si brisali z rokami znoj, ki jim je silil iz¬
pod čela; menjavali so se slednji hip z drugimi, kajti
je bila krsta težka, a gorko pomladansko sohice jih
je neusmiljeno žgalo v lice. Na njih ramah se je
zibala težka krsta, kakor bičje ob vodi.

Zadaj je stopal profesor Traven, a za njim se
je vila dolga vrsta meščanov, ki so jim bili ravnodušni
ali celo veseli obrazi v čudnem nasprotju z žalobnim
izprevodom; nekateri izmed njih so se po običajni
navadi ali bolje razvadi celo prav živahno razgovarjali.

104

Tako se je bližal izprevod mestecu. Na vsakem
voglu, pri vsakem oknu se je stiskala glava pri glavi;
nastalo je suvanje in rvanje, ker je hotel vsakdo prav
gotovo videti krsto, kakršna se ne vidi vsaki dan. In
vzdigovale so matere svoje otroke in jim šepetale:

»Vidiš, kako je lepo, Janezek!"

In otroci so iztegali ročice in kričali:

»Jej, jej - det-te!"

»Ah, moj Bog, ti bogatini imajo še po smrti,
kar hočejo", je vzkliknila stara ženica.

Izprevod pa se je vil po dolgi ulici v cerkev in
z visokih lin so žalostno-tužno brneli zamolkli glasovi
težkih zvonov.

Po vlažnem cerkvenem vzduhu se je razširil
vonj po kadilu; iz svetlih, z drobnimi luknjicami po¬
sajenih škropilnic je brizgnila na krsto blagoslovljena
voda, a tudi po navzočnih, da so se svetle kaplje ble¬
stele in tresle na črnih, temnih oblekah. In pele in go¬
vorile so se obične molitve v enakomernih odmorih.

Zopet so zaškripale nosilnice, zaškrtali venci in
trakovi, in krsta, ki je stala prej sredi cerkve na tleh,
je vnovič plavala ob glavah nosačev.

Ko je stopil ■ izprevod iz cerkve in se je bližal
obzidanemu pokopališču, ki so mu kameneni spomeniki
molili vrhove črez rob zidu, se je oglasil v pokopa¬
liški kapelici zvonec, da je bilo slišati, kakor bi se
drobni in rezki glas njegov odbijal od svetle cinaste
krste in se tresel po jutranjem vzduhu.

Bolj ko se je bližala množica pokopališču, bolj
je polegal šum, dokler ni utihnil popolnoma in ni

105

vsakemu leglo na prsi nekaj tesnega, nekaj mrtvaško-
hladnega . . .

Na pokopališču se je odprla rakev družine Trav-
nove. Iz temnega, v zemljo vdolbenega, obokanega
prostora se je svetlikalo nekoliko pokrovov že dolgo
tukaj počivajočih krst Travnove obitelji. Po tleh na¬
okoli je ležalo nekoliko preperelih vencev in trakov,
in ob vhodu je bila naslonjena nizka lestvica.

Ljudstvo se je usulo okoli rakve, radogleda mla¬
dina se je naselila celo po obzidju in po križih.

Opravile so se zadnje molitve.

Pod krsto so se napele vrvi, in začeli so jo
spuščati počasi, počasi navzdol v odprto žrelo — ali
tedaj je nekdo po nerodnosti izpustil vrv na enem
koncu, in krsta je zdrknila s prednjim koncem v
rakev, da je zaškripalo in zaječalo votlo in grozno.

V tistem hipu je zaječal tudi profesor Traven.
Dozdaj je bil videti miren in vdan, a ob tem slučaj¬
nem neljubem dogodku so se ga namah polotili bo¬
lestni občutki.

Prostemu ljudstvu, ki je vse polno vraž in bujne
domišljivosti, je dala slučajna nerodnost nosačeva po¬
vod, da je začelo ugibati, da vse 'to ne pomeni nič
dobrega, in na ušesa so si šepetali drug drugemu,
kaj pač čaka mrtveca na onem svetu, a njegove obitelji
na tem . . .

Krsta je bila kmalu zopet v redu, in mestni
dekan, ki je vodil izprevod, je odmolil. -

Kmalu nato je stopal profesor sam iz mesteca
proti vili. S povešano glavo je hodil, ne veseleč se

106

lepega dne, ki je zbujal in navduševal krilate ptice
po obcestnem grmovju, ki je oživljal vso naravo.

Ko je stopil doma v vežo, so v pritlični mali
sobi na desno razdirali mrtvaški oder, ki je na njem
ravnokar še počival pokojni njegov brat Ivan. Okna
so bili širom odprli in v sobo so se usipali topli
žarki pomladanskega solnca, in v njih so se svetlikala
snežnobela pregrinjala, ki je bil z njimi zastrt visoki
oder; po vzduhu je še plaval dim in vonj po svečah,
po cvetju, po kadilu.

Travna je neznansko pretresel ta prizor in naglo
je krenil po stopnicah v gornje prostore.

V eni manjših sob mu je stopila nasproti visoka,
črno oblečena, a nekoliko že upognjena gospa. Oči
so ji- bile črno obrobljene in od joku zardele, in
okoli suhih, tankih ustnic ji je trepetal trpek izraz.
Bila je njegova mati.

Sin se je molče sklonil in ji poljubil visoko, z
globokimi brazdami razorano čelo, ki so ga obkrožali
na gladko razčesani, večjidel že beli, v črno mrežo
spuščeni lasje.

Poprijel jo je rahlo pod pazduho ter jo peljal
do divana, ki je stal med dvema oknama ob steni!
nanj je skoro onemogla zdrknila. V pričo preostalega
ji sina jo je vnovič premagala neutešna žalost z ne-
odoljivo silo ter ji pretresala ves život; konvulzivno
je zaihtela ter krčevito lomila roke. Vzpričo tega
elementarnega pojava materine toge je sin onemel,
čuteč, da bi bila tu vsaka tolažilna beseda neumestna,
in vedoč, da solze najbolj olajšujejo prekipevajoče srce.

107

Stoprav po dolgem odmoru, ko se je materi za
hipec polegla siina žalost, jo je zaprosil z rahlim
glasom, da mu kaj natančnejšega pove o pokojniku
in njegovi nesreči.

„Ah, ljubi moj, to je bilo grozno! Kdo bi si
bil kdaj mislil, da tako umre kateri ud družine naše!"

Razvneli so jo zopet spomini, in drhtelo ji je
celo telo. Le z največjo silo se ji je trgal iz ust stavek
za stavkom, in večkrat ji je ustavil besedo krčevit jok.

Iz njenega pripovedovanja je zvedel Traven, da
je v nedeljo zjutraj, že nekoliko pozno, velel brat
zapreči, da se odpelje v Log, kjer je imel nekaj opra¬
vila. Pred odhodom je rekel, da se vrne še- pred
obedom. A takoj je dostavil, kakor v šali: „Ako me
ne bode domov do obeda, me ni treba več čakati,
kajti me ne bode sploh nikoli več!" - Mati ga je
karala, češ, da se ne sme norčevati iz takih reči, in
v tem hipu ji je tudi šinilo v glavo, da je bil Ivan
kupil pred nekaterimi dnevi mlado in lepo, a tudi
zelo plašno kobilo. Postalo ji je tesno okoli srca in
velela mu je, naj se nikar ne vozi s to živaljo. Ali
on ji je odgovoril: „Odvaditi se mora plašljivosti,
zato moram voziti z njo!" A šegavo je dostavil, hoteč
jo podražiti radi nje vraževernosti: »Na, mama, zadnji
poljub!" Stisnil jo je k sebi in položil ustnice na
nje čelo, a nato je takoj odšel po stopnicah. Spodaj
ga je že nestrpno čakala iskra kobila, nevoljno cep-
tajoč ter s kopiti kopajoč po tleh.

Ves čas, kar jo je bil zapustil, ni imela potem
mati nikjer miru. Obhajale so jo zle slutnje, prav

108

taki občutki, kakor pred smrtjo njenega moža. In
niti takrat, niti zdaj je niso varali! Proti poldnevu
je dospela njena nestrpnost do viška, a tedaj so se
začuli pred vilo čudni glasovi; vrveli so ljudje kakor
v mravljišču, stiskali glave, šepetali in zrli v njena
okna. In tedaj je zagledala med gručo moških na
nosilnicah - njega — bledega, brez življenja. -
Stemnilo se ji je pred očmi; obupen krik se ji je
izvil iz prsi, in nezavestna se je zgrudila.

Ko se je zavedela, je ležala na postelji, a zraven
nje je stal zdravnik dr. Bric. -

Kaj se je potem godilo v njenem srcu, ko se
je zavedela grozne nesreče, tega ni moči povedati. —

Nezgode pa ni bil nihče drug kriv, nego Ivan
sam. Naglo, kakor je bil vedno vajen, je ukazal vo¬
ziti hlapcu. Ko sta bila na zadnjem, jako ostrem
ovinku, od koder se že vidi Log, in kjer visi cesta
navzdol, je hipoma vstal neki berač iz obcestnega
jarka. Kobila se ga je ustrašila, postavila se je na
zadnji nogi, spustila se je takoj zopet na prvi ter
potem kakor blisk naglo zdirjala dalje. Pri tem je
krenila preveč na rob ceste. Z vso močjo je treščil
v tem hipu voz ob obcestni kamen, in hlapec in Ivan
sta odletela s sedežev. Hlapcu se ni zgodilo nič, ker
je bil preletel na kup peska, a Ivan je zadel z glavo
ob kamen, da mu je takoj kri brizgnila skozi usta
in ušesa, in takoj je nezavesten obležal . . .

Dolgo, dolgo sta še sedela mati in sin v mali
sobici, nema, v tihi žalosti. A potem je sin tolažil
mater, kakor je vedel in znal. Naposled se mu je

109

res posrečilo, da je omilil divjo nje žalost, ko ji je
na nujno nje prošnjo obljubil, da pusti službo in se
naseli doma.'

Ko je videla, da sin še nekoliko omahuje, je
pristavila:

»Jaz se ne bi mogla privaditi drugod. Kjer sta
mi umrla mož in sin, tam bi rada počivala tudi jaz!
Ali bi me mogel pustiti samo?"

„Nikakor ne", odgovori sin resno. »Iz ljubezni
do vas, mama, se odpovem službi in se nastanim
doma, ali resnično vam povem, da moj duh ni več
tako prožen, da bi se odrekel dosedanjemu življenju
ter prevzel tako veliko gospodarstvo. Ako dovolite,
prodam hišo v mestu ter si obdržim samo to vilo in
nekaj travnikov ter vinograd. To in pa knjige moje
mi bodo zadostovale!"

Travnovka se je vdala in dva dni potem je od¬
šla s sinom na Češko, kjer je služboval na neki gim¬
naziji; tu sta ostala do konca šolskega leta. Tedaj pa
je Julij Traven izstopil iz državne službe.

Oče Travnov je bil veletržec v Kotanju. V svo¬
jem zakonu je imel samo dva sina: Julija in Ivana.
Ko sta bila odrasla, ju je poslal v mesto v šolo, kjer
naj bi se kolikor možno izobrazila, a potem naj bi
prevzela gospodarstvo, ki ga jima je hotel razdeliti
vsakemu na polovico. Toda Ivan ni imel prav no¬
benega veselja do učenja; Julij pa je takoj pokazal,
da se mu je učenje resno priljubilo. Izdeloval je
šolo z odliko in po dovršenem zrelostnem izpitu je
šel na Dunaj, da se posveti filozofskim študijam;

110

profesorski stan mu je bil ideal in ni ga mogel oče
pregovoriti, da bi ostal doma. Zato je izročil vse
gospodarstvo mlajšemu sinu Ivanu, a Juliju se je od¬
ločil izplačati njegov delež v denarjih. Julij je bil
zadovoljen in nikdar se ni pokesal zaradi tega. —
Pred dvema letoma je umrl stari Traven, a zdaj se
je ponesrečil brat Ivan, in tako je bil Julij skoro pri¬
moran popustiti priljubljeni stan ter prevzeti domače
posestvo. -

Po letu so se nastanili v Travnovi vili različni
rokodelci, zidarji, mizarji, slikarji, da so jo pripravili
za dostojen sprejem gospoda profesorja, in ko je le¬
ta došel s svojo materjo v početku meseca avgusta,
je bila vsa vila temeljito prenovljena.

Traven si je začel opravljati in urejevati sobe
po svojem okusu. Za delavnico, pisarnico in obenem
biblioteko si je izvolil visoko, -precej veliko in zračno
sobo s štirimi okni. Dve sta bili obrnjeni proti jugu.
Od tod je bil krasen razgled na dolgo, valovito ko-
tanjsko polje, kjer se je po letu zibala visoka, zlato-
rumena pšenica, menjujoča se s še višjo, nalik grena¬
dirjem ponosno se vzdigujočo turšico in z bujno
zelenimi senožetmi. V ozadju pa je bila ta planjava
obkrožena z nizkimi, prisojnimi 'vinskimi goricami, ki
so se izza njih vzdigovali nekateri strmejši goli in
beli vrhunci.

Ta soba, ta razgled, ta tišina in mir, ptičje petje
okoli vile, žuborenje bistrega potoka v nje bližini in
oddaljenost od mesta - vse to je bilo kakor nalašč
za krotkega, idealnega Julija. Tukaj je hotel preživeti

111

večino življenja, se zakopati v svoje ljubljence, stare
klasike, a vrvenje sveta opazovati od daleč! -

Takoj drugi dan po njegovem prihodu so mu
postavili hlapci v gori imenovano sobo velikanski za¬
boj ter, odbivši pokrov, odšli.

Traven si je primaknil stol bliže zaboja, razganil
in odstranil je nekaj zavojnega papirja z vrha ter
potem začel jemati iz njega knjigo za knjigo. Vsako
je vzel v roko tako varno, tako rahlo, kakor bi bila
iz same pene, in kakor bi se bal, da se mu razprši
v tem hipu. Obračal je svoje ljubljenke v roki na
vse strani in jih ogledoval tako iskreno in božal in
gladil, kakor bi mu bili otroci lastnega duha.

Knjige je pokladal na mizo, a vse so bile na
hrbteh zaznamovane s črkami in številkami. Z mize
jih je razvrščal po številkah v veliko knjižno omaro,
ki je zavzemala ves k®t med dvema oknoma in je
bila razpredeljena z mnogimi policami.

Kmalu so se svetili v lepih vrstah hrbtovi raznih
klasikov, starih in modernih, a tudi beletristični pro¬
izvodi slovenski so bili med njimi. V srednjih in
nižjih policah so tičala raznih narodov in časov stro¬
kovna in učenjaška dela, brošure, izvestja, semtertja
celo kak rokopis. Vse police so se polagoma napol¬
nile, in Traven je zrl zadovoljno in ves srečen na
bogato zbirko. Potem je omaro skrbno zaklenil, a
še dolgo je opazoval, kakšen efekt napravlja skozi
velike, z motno brušenimi okraski ozaljšane šipe, ki
so bila z njimi opremljena omarna vrata. Bil je ves
zamaknjen v svojo ljubljenko.

112

Ko je to dovršil, si je uredil pisalno mizo, na¬
polnil njene predale z vsemi pisarskimi potrebščinami,
a naposled je sedel na rahel, prožen fotelj ter poiz¬
kušal, kako bi se dalo v ti sobi -■ sedeti, brati, pisati,
sanjariti!

No, kdo bi mu zameril! Traven je bil še vedno
samec. Od narave nekoliko boječ, se je že izza mlada
najraje bavil s študijami, a pri tem je bil pozabil vse
druge potrebe. Ko se je zavedel, da bi morda vendarle
bilo prav, ako bi si ustanovil svoje ognjišče, da bi
imel kaj svojih okoli sebe vsaj na starost, tedaj se
mu je hkrati zazdelo, da je že prestar, in domišljal
si je, da ga ne more vzeti nobena iz ljubezni. In
otresel se je vsakikrat teh misli ter se vdal zopet z
vso dušo svojemu poklicu. In tako so mu zares po¬
tekala — mlada leta. Ali on je bil zadovoljen in
srečen!

Ko je Traven popustil službo in se nastanil v
Kotanju, je imel že petinštirideset let in soditi je bilo,
da ostane večen samec.

III.

Drugi dan po Travnovi naselitvi v vili je bila
nedelja, in Traven je vprav pisal v pisarnici dolgo
pismo nekemu kolegu-prijatelju, ko zasliši okoli pol-
dvanajste ure korake na stopnicah, odkašljavanje, šepe¬
tanje - a takoj nato tudi trkanje na duri.

Traven zakliče skoro nekako nevoljen:

„ Prosto!"

113.

8

Med vrati se zdajci pojavijo drug za drugim
štirje gospodje v raznolikih, staroverskih in novodobnih
salonskih oblekah, malce neokretno se klanjajoč že od
daleč osuplemu profesorju, ki je radovedno pričakoval,
kaj bode.

Prvi gospod, visokega, precej obilnega života,
skrbno obritih, zabuhlih lic in na kratko ostriženih,
črnikastih las, je stopil sredi sobe in se ponosno
zravnal.

„Velečastiti gospod profesor", je izpregovoril in
se vnovič poklonil, »pred seboj vidite deputacijo od¬
bora kotanjske čitalnice, katere deputacije člane si vam
usojam sedaj predstaviti! — Ta gospod je sin veletržca
Ravna, blagajnik naše čitalnice; - ta je davkarski ofi-
cijal gospod Rudolf Skok; — tu učitelj gospod Ivan
Brus - oba marljiva in vestna odbornika naše čital¬
nice! A moja malenkost — jaz sem davkarski kon¬
trolor - Štipko Leščnik, obenem tajnik čitalniški.
Torej mislim, da to smo vsi!"

Slavni čitalniški odborniki so pristopali drug za
drugim ter se klanjali Travnu, ki je vračal poklone
na vse strani ter podajal roko vsakemu po vrsti, kakor
jih je imenoval gospod Štipko.

Ko je bilo predstavljenje formalno dovršeno, je
izpregovoril Traven:

»Gospodje, prosim, sedite!"

In ponujal jim je stole.

Toda gospod Štipko Leščnik je živahno ugovarjal:
»Ne, gospod profesor; dokler ni dovršen oficijalni del
našega pohoda, ne smemo! Torej potem! — Torej

114

mi, kar nas je tukaj, predstavljamo obenem tudi ve-
seliški odsek slavnoznane kotanjske čitalnice. Ker
nameravamo imeti prihodnjo soboto veselico z igro
in s petjem, je torej sklenil naš odsek, da vas, vele-
častiti gospod profesor, osebno in »in corpore" po¬
vabi na ta večer. Torej zdaj smo mi vsi tukaj in
vas vljudno vabimo! Torej blagovolite sprejeti in
blagohotno uvažiti to iskreno vabilo!"

»Prevelika čast! Prevelika čast!" je hitel Traven.

»Torej, s tem je končan oficialni del našega
pohoda", je takoj pritaknil gospod Leščnik in prijel
za stol.

Traven jim je tedaj ponudil še enkrat stole, in
sedli so.

Gospod Štipko Leščnik se je spustil, utrujen od
oficijalnega posla, toda zadovoljen, na ponujeno stolico
in takoj položil debeli svoji nogi drugo vrh druge
ter opazoval z napeto pozornostjo vsako kretanje pro¬
fesorja Travna, ki je bil v tem pristopil k omari v
kotu, ter jo odklenil.

»Bog ti daj pravo pamet!" je govoril sam pri
sebi Štipko Leščnik.

Gospodje Raven, Brus in Skok pa so modro in
nepremično sedeli na stolih ter motrili kontrolorja, ki
je lokavo namežikaval s svojimi drobnimi očmi ter
z nogo pod mizo dregal svojega soseda Skoka.

Ko je Traven privlekel iz omare podolgovato,
rumeno steklenico, je gospod Leščnik zadovoljno za¬
klopi! oči ter komaj slišno cmaknil z jezikom, in vidno
blaženstvo se mu je razlilo po tolstem obrazu.

115

8'

»Gospodje, izvolite kupico pikolita", je dejal
Traven ter natakal vitke, kristalne čašice.

Trčili so.

»Ah!« je viknil kontrolor nehote.

»Oh!« je pritrdil oficial.

»Ali vam ugaja, gospoda?“ vpraša Traven.

»Izvrsten! Izboren! Koliko pa je star?« je vprašal
Leščnik, izvedenski cmakajoč z jezikom.

»Petnajst let, gospoda!«

»Ah!«

»Oh!«

»Ta pa, ta!« -

»Kdo pa je predsednik čitalniški?« vpraša Traven.

»Gospod sodnik Perko, izboren, veleizobražen,
torej duhovit, značajen mož! Torej -« je hitel Le¬
ščnik v eni sapi.

»Sam bi se bil prišel danes predstavit, ali zadržan
je dopoldne; sporoča pa vam po meni, da si bode
štel v čast, ako vas bode mogel pozdraviti na sobotni
veselici«, se oglasi Raven.

»Ako mi bode le mogoče, pridem«, odgovori
Traven.

In razgovarjali so se dalje. Kontrolor je razložil
Travnu ves čitalniški aparat, navedel vse posamezne
odseke, naštel najimenitnejše ude ter naposled izrazil
željo, da bi se vpisal v čitalnico tudi gospod profesor,
čemur je le-ta radovoljno pritrdil.

Sele ko je bila prazna steklenica, so se odborniki
poslovili pri Travnu in odšli zadovoljnih obrazov in
s premnogimi globokimi pokloni.

116

* *

V soboto zvečer se je res oglasil gospod profesor
v čitalnici. Seznanil se je ondi z vsemi mestnimi
odličnjaki, kolikor jih še ni poznal izza prejšnjih let,
ko je bil prišel vsako leto domov na velike počitnice,
posebno pa z vsemi novimi uradniki. Zadnja leta pa
ni bil več prišel v Kotanj, ker je porabil ona dva
meseca večinoma za potovanje po staroklasičnih de¬
želah svojih idealov — po Italiji in Grškem. Zato
je bil v teh letih zgrešil mnogo prejšnjih znancev,
nekaj se je bilo pa nabralo tudi novih dostojan¬
stvenikov med razumništvom kotanjskim.

Tiste veselice se je udeležila tudi gospodična
Matilda Severjeva s svojo materjo, ki je bila vdova
po pokojnem davkarju Josipu Severju.

Slučajno je bil prisedel Traven po veselici s
sodnikom k mizi, kjer je sedela z materjo Matilda.

Ta je bila srednje-velika, vitkostasna plavolaska.
Imela je izredno lepe mandeljnato-podolgovate, velike,
sanjave oči in rožno, skoro prozorno, belordečo polt.

Traven je sedel ravno nasproti. Nehote ji je
večkrat pogledal v zardeli, razžareli obraz. Hladila
si ga je s pahljačo od nojevih, puhastih, belih peres.
Koketno jo je vihtela z nežnimi, dolgimi prsti svoje
krasno oblikovane, polne roke. Njeno rožnato polt
so še bolj povzdigovale rumene, do lakti segajoče
rokavice . . .

Travnovo skoraj popolnoma okorelo srce je tačas
prvič vztrepetalo, začelo je hitreje biti, in začutil je,
da se je zvršila v njem nenavadna izprememba . . .

117

Ko je prišel pozno po noči domov, ni mogel
dolgo zaspati. Semtertja je taval po sobi, a pred
očmi mu je stala vedno in vedno njena podoba.

„Kako si neumen!" si je dejal stokrat in stokrat.
»Ona mlada, ti prileten; ona lepa, ti še za silo ne!
Kako bi te mogla kdaj ljubiti? — Otresi se tega
brezmiselnega čuta, dokler je- še čas, dokler ni pre¬
pozno! Principiis obsta!" . . .

Govoril si je, zabičeval sam sebi, da bi bila to
velika budalost, a pri vsem tem je vedno intenzivneje
mislil nanjo. In ko je zaspal, se mu je vpletla podoba
njena celo v sanje. -

Bistrooka in praktična mati Matildina pa je tisti
večer z zadovoljstvom opazila, da si je pridobila nje¬
na hči Travnove simpatije. Hitro si je napravila stra¬
teški načrt.

Ko sta se vračali s hčerko proti domu, jej je
rekla:

„Ako me vse ne vara, vpraša Traven v kratkem
po tebi! Glej tedaj, da ga ne odpodiš s kako ne¬
premišljenostjo!"

„Ali mama", je ugovarjala hčerka, »saj vendar
veš, da sem si že izvolila - Maksa!"

»Eh kaj! Pusti ga! Makso nima nič, Traven je
petičen, jako petičen - poleg nemale pokojnine!"

»Ne morem, mama!" je zastokala hčerka. In za¬
ihtela je.

»Molči, dete! Nemožnega ni nič na svetu, ako
se le hoče. — Sicer si pa že še premisliš. Za sedaj
pa pustiva to stvar!" —

118

Ko se je odpravljala skoro zatem Matilda v svoji
sobi k počitku, se je naslonila ob posteljo, si zakrila
obraz in plakala in plakala, dokler se ni začelo svitati
tam daleč za gorami . . .

Traven je od tistega dne zanemarjal svoje knjige.
Nobenega miru, nikakega užitka ni več našel v mirni
svoji sobi. Vpisal se je v čitalnico in skoro cele
dneve, da, cele tedne je prebil v mestecu, samo da
se je sešel kdaj z njo v čitalnici, kjer se je na večer
rada zbirala kotanjska gospoda. Ko je zapazila Ma-
tildina mati, da ostaje Traven zvečer v mestecu, in
da je skoro slednji večer v čitalnici, je takoj uredila,
da je bila tudi s hčerko vedno tam.

Tako je postajal Traven vedno intimnejši pri¬
jatelj gospe Severjeve, a obenem si je domišljeval, da
je ganil tudi srce lepe Matilde. Ta ga je verno po¬
slušala, se prijazno z njim razgovarjala in se je vedla
proti njemu jako uljudno - vse to spričo ostrih in-
strukcij in neprestanega zabičevanja praktične matere. -

Ljudje so že ugibali in govorili, da bode v Kotanju
v kratkem nov zakonski par. Traven, ki so ga zatega¬
delj že dražili znanci, ravno spričo teh govoric ni hotel
še zahajati k Severici na dom, dokler si ni bil po¬
polnoma v svesti, da mu je Matilda res naklonjena.

Pri neki ugodni priliki ji je pa razodel svoja
čuvstva in ona - mu ni odrekla. Toda pri vsem
tem je bila tako hladna proti njemu, da ni vedel, pri
čem da je. Včasih si je domišljal, da je najsrečnejši
človek na svetu, a že črez nekoliko trenotkov ga je
zopet spravila njena hladnost v obupnost . . .

119

Ko so se bila v čitalnici osnovala predavanja, je
nastopil večkrat tudi Traven. Tako je bil tudi' onega
dne prevzel predavanje o »francoskem naturalistiškem
romanu", ki se je mislil z njim še posebno prikupiti
Matildi, in ki ga je dovršil na splošno zadovoljstvo
občinstva. Toda tisti večer se ni bil končal baš na
njegovo zadovoljnost . . .

Ko je dospel oni večer Traven domov, je bil
sam s seboj skrajnje nezadovoljen; sklenil je, da na¬
pravi takoj jutri odločilen korak, naj velja, kar hoče.
V takih razmerah še nadalje živeti, ne da bi vedel,
pri čem da je, se mu je videlo neznosno.

IV.

Mati Travnova je bila najraje vedno sama in ni
rada sprejemala posetov. Posedala je navadno v svoji
sobi ali v vrtni lopi s kakim ročnim delom. Žalovala
je po svojem možu in sinu še vedno, kakor prvi dan.

Kadar jo je obiskal Julij, tedaj se je z njim naj¬
raje razgovarjala o prošlih dneh, ki so bili zanjo tako
svetli, tako srečni! Živela je s svojim možem v zgled¬
nem zakonu od začetka pa do njegove prerane smrti.
Po smrti njegovi bi se bila lahko omožila; saj je bila
še v najboljših letih in marsikdo se je oziral za njo
ne le spričo tisočakov, ki jih ji je bil zapustil mož
v popolno last in razpolago, ampak tudi zaradi njene
izredne lepote. Toda žena je čutila, da ne bi mogla
živeti z nobenim več v takem zakonu, kakor s po¬
kojnikom. Zato je ostala sama in je živela le spo¬
minu njegovemu in obema sinoma. In pri tem se je

120

starala. Usoda je hotela, da se ji je ponesrečil še
sin Ivan, in od takrat se je še bolj odpovedala svetu
nego prej . . .

Tisti dan po čitalniški veselici je sedela kakor
po navadi v svoji sobi pri oknu in je zrla po široki
planjavi, kjer so se iskrili žarki jutrnjega solnca na
snegu, da se je lesketala in svetila bela odeja, kakor
bi bila posuta s samim srebrom in suhim zlatom.

Okoli desete ure je stopil v njeno sobo Julij.
Bil je videti resen in v nekaki zadregi. Pristopil je
k nji, jo poljubil ter ji sedel nasproti!

»Kaj ti je, sin moj?" izpregovori starka. »Videti
si bled in izmučen!"

Julij se je sklonil k nji, prijel jo je za velo
desnico in jo božal.

»Nič se ne boj, mama, nič mi ni! — Toda -
toda — nekaj imam na srcu, kar ti težko povem —
a povedati ti moram!"

Ona povzdigne oči k njemu ter ga pazno motri.

Crez nekoliko časa pa izpregovori:

»Skoro sem uganila, toda - govori ti!"

»Saj mi ne bodeš huda, ljuba mamica, kaj ne
da ne? - Glej, rad jo imam, tako rad! A zdaj sem
prišel še po tvoje dovoljenje!"

»Veseli me, sin moj, da si se odločil. Jaz ne
bodem več dolgo, a ti potrebuješ že zdaj in bodeš
vedno bolj potreboval skrbne gospodinje! Katera pa
je?«

»Gospodična Matilda Severjeva!"

Starka se ustraši.

121

»Moj Bog, moj Bog! Dete moje, kaj pa vendar
misliš?"

Julij je prebledel in je sedel kakor okamenel.

Črez nekoliko časa pa nadaljuje starka:

»Jaz sicer ne poznam one gospodične, toda to¬
liko bolj poznam njeno mater! Vsaj po nekdanji
govorici jo poznam! In jabolko — pravijo — ne
pade daleč od drevesa!"

»Torej govori", sili sin.

»To je bilo pred več leti. Severica je bila še
mlada, lepa žena, a tudi naduta in koketna. Njen
mož je bil poleg nje revček; delala je z njim, kakor
je hotela, a on je bil naposled slabši nego sluga.

K njim je zahajal čestokrat iz Ljubljane mlad
lajtnant, vitek, ozek črez pas kakor osa in golega,
dekliškega obraza. Govorilo se je, da je njen bra¬
tranec. No, s tem bratrancem je izginila nekega dne
gospa Severica, a gospod Sever je dejal, da je šla
v toplice. Toda dolgo je ni bilo. No, nekega dne
pa je prišel Raven z Dunaja, kamor je šel po opra¬
vilih ter je pripovedoval, da je srečal Severico z onim
golobradim lajtnantom v operi na Ringu. Ta novica
se je hitro raznesla po mestu, in vse je pikalo uboge¬
ga Severja, češ, v katerih toplicah je njegova milostiva.
Sever se je skrival in si ni upal več med ljudi. —
Toda nekega dne, a šele črez nekaj mesecev, se je
ona vrnila — in Sever je bil takoj potolažen. Kar
se pa prej ni bilo zgodilo - davkar in davkarica
namreč dolgih osem let nista imela nič otrok, to se
je zgodilo sedaj. — Severica je dobila hčerko, in

122

veselja ni bilo ne konca, ne kraja. - To je moja
povest, ti pa sodi!"

Julij je zrl srpo skozi okno. Videti je bilo, da
bije v srcu hud boj.

Naposled je zmagala njegova idealna narava, in
izpregovoril je nekoliko tiho, skoro hripavo, pa od¬
ločno:

»Ako je mati grešila, čemu naj bi se pokorila
hčerka? Prepričan sem, da bode Matilda navzlic temu
zgledna soproga!' 1

»Toda, kaj poreko ljudje?" vpraša mati.

»Res je nekoliko sitno to, in ako bi bil prej
vedel, bi me bilo morda obvarovalo in ozdravilo.
Toda zdaj sem ji dal takorekoč že besedo - torej
ne odstopim samo spričo takega vzroka!"

Mati zmaje z glavo in pravi:

»Nočem biti nasprotna tvoji sreči, preveč si mi
pri srcu — in morda tudi vse tedanje ljudsko go¬
vorjenje ni bilo docela upravičeno. Morda bode res
hčerka drugačna - toda -- svarila sem te! -■ Ne¬
vesta mojega sina pa postane gotovo tudi moja hčerka!"

Traven jo je hvaležno zopet poljubil in odšel v
svojo sobo, kjer se je začel preoblačiti. Prej je pa
še naročil hlapcu, da pripravi kočijo in vpreže belca . .

Tisti čas sta sedeli Severica in Matilda pri za-
jutrku. Sinočna veselica ju je bila utrudila, in vstali
sta bili pozno.

Severica je bila še vedno lepa žena, in ko je
tako sedela v dolgem, belkastem, s čipkami črez in
črez posutem lahkem zjutranjem krilu, ji ne bi bil

123

nihče prisodil petdesetih let; njena polt je bila videti
še prožna in sveža, in njene oči so bile še vedno
živahne in sijajne. Matilda pa je bila danes nekam
trudna, njen pogled je bil moten in nje obraz otopel.

»Še enkrat ti moram povedati", je karala mati
Matildo, »da si pozabila vse moje opomine, da se
nisi snoči vedla dovolj taktno proti Travnu!"

Hčerka je molčala.

»Vse mi pokvariš! Traven se naveliča . . ."

»Naj se!"

»In sreča, ki jo lovim že toliko časa zate . . ."
»In zase!"

»Molči! — Sreča pobegne, a ti bodeš plakala,
ko bode prepozno!"

Nekoliko časa je bil molk. V kletki je zapel
kanarec - tako glasno, tako veselo!

»Vidiš", povzame mati zopet besedo, »kakor živi
brezskrbno v kletki ta ptiček, tako brezskrbno živ¬
ljenje te čaka poleg Travna. In kar je še največ,
Traven se ti bode dal ovijati okoli prsta, kakor bodeš
sama hotela! Sama bodeš gospodinja, on ti bode
ponižen sluga! Bogastvo, razkošje - česar si poželiš
— vse, vse ti bode na razpolaganje! — Kaj pa te
čaka pri Maksu ? Še zdaj nima službe; ubog je, predno
prileze do kakega poštenega zaslužka, utegnejo preteči
leta - a ti se v tem postaraš in zate ne bode maral
več niti Makso, niti kdo drugi! Iskal bode premožne
neveste. Lepota, ki se nanjo menda zanašaš, je od
danes do jutri! In kaj si brez nje? Izgubi jo -
potem se kar zarij med staro šaro!" . . .

124

Še mnogo druge praktične filozofije je razložila
modra Severica, a Matilda je le molčala, mati pa je
kovala železo, dokler je bilo vroče . . .

Videti je bilo, da ne ostanejo besede materine
docela brezuspešne. Matilda je razmišljala in vobče
je morala pritegniti materi. Ljubila je sicer Maksa
Lovrina, ki je bil tedaj medicinec na Dunaju, z vso
žarovitostjo in iskrenostjo prve ljubezni, toda nepre¬
trgani in nujni materini praktični opomini in migljaji
so kolikor toliko vendarle vplivali na dovzetno hčerko,
in nazadnje je nasprotovala materi in Travnu samo
še iz navade, iz kljuboželjnosti. Naposled se je nje
mladostni, šibki idealizem razkadil v nič pod pritiskom
materinega utrjenega realizma, in pripravljena je bila,
da se vda Travnu. A idealno svojo vest je izkušala
na ta način potolažiti, da je pisala Maksu še vedno
strastna, zaljubljena pisma . . .

Pred hišo se je ustavila kočija in koj nato so
se začuli koraki po stopnicah. Mati in hči se spo¬
gledata; hkratu sta si mislili obe:

»Kaj, ko bi bil on?"

Predno je še Traven potrkal na vrata, je pošepnila
mati hčeri:

»Steci v svojo izbo, preobleci se, pa pridi v po¬
setnico, ko te pokličem!"

Hčerka je zardela in izginila.

Severica pa je naglo pogledala v zrcalo, potegnila
s plosko roko nekoliko po laseh, ki so bili malo v
neredu, in zadovoljen nasmeh ji je legel na polne
ustnice.

125

Takoj nato je potrkal Traven in vstopil.

Severica mu je stopila nasproti z izbrano vljud¬
nostjo, ko ga je zagledala pred seboj v fraku, klaku
in laku, in izpregovorila je z najslajšim glasom:

»Oprostite, gospod profesor, da ste me še našli
v zjutranji opravi — a nisem se nadejala cenjenega
vašega poseta! Izvolite v naš salonček!"

Odprla je vrata in na rahlo potisnila Travna v
precej veliko sprejemnico, ki je bila opremljena z ne
prav modernim, toda še dokaj dobro ohranjenim po¬
hištvom, a ona jo je vedno le imenovala »salonček".

»Izvolite sesti, gospod profesor! Ah, kolika čast,
da nas posečate, da ste prišli v mojo hišo vi, naj¬
uglednejši mož našega mesteca! Ah, tolika vljudnost!"

Travnu ni nič preveč ugajala gostobesednost
gospe Severice; čutil je, da je vse to laskanje gola
hinavščina. Morda on v svoji preproščini in poštenosti
sicer tega niti ne bi bil opazil, a po današnjem po¬
govoru s svojo materjo' se ni čutil nasproti Severici
v konverzaciji več tako neprisiljenega, kakor prej; neka
nezadovoljnost proti nji je bila pognala kali v srcu
njegovem . . .

»Gospa, čudite se mojemu pohodu", je izpre-
govoril Traven. »Toda po marsikakem znaku iz zad¬
njega časa uganete morda njega pravi vzrok. Zato
ne bodem razdiral mnogo besed in vas kar naravnost
vljudno prosim - roke gospodične hčerke vaše!"

Severica se je delala osuplo, a prsi so se ji bur¬
no dvigale od veselja.

Traven pa je nadaljeval:

126

»Kot pošten mož obetam vaši hčerki takšno
bodočnost, kakršno more obljubiti moška, resna, a
globoka ljubezen; le ljubezen do nje - samo lju¬
bezen me je prisilila, da sem nastopil danes to pot
do vas!“

»Toda, gospod profesor", je pripomnila Severica,
hlineč osuplost in zadrego - »moja hči je revna in
nima razen vzgoje nič dote! Vi lahko dobite bogato
nevesto! Ali vam ne bode kdaj žal? - ". Uprla je
vanj oči, kakor bi mu hotela kot skrbna mati po¬
gledati na dno duše. Toda Traven ni umaknil po¬
gleda; počasi in resno je dejal:

»Jaz ne zahtevani od vaše hčerke drugega, nego
toliko ljubezni in spoštovanja, kolikor ga iman jaz
do nje!"

Tedaj je Severica odprla vrata in zaklicala:

„ Matilda!"

Takoj pa je pristopila zopet k Travnu in dejala
patetiški:

»Vaša ponudba je vsekakor izredno častna za
nas; zato vam z veseljem in ponosom izročam, kar
mi je n ajd raž j e na svetu!"

Skozi odprta vrata pa je zdajci vstopila Matilda.
Njeno vitko in vendar bujno-stasno telo je odevala
elegantna domača obleka iz temno-zelenkastega atla-
sastega satina, ki je delala njeno polt še bolj rožnato
in svežo. Izmed vseh oblek se ji je podajala ta naj¬
bolje, zato jo je Matilda oblekla vselej, kadar je ho¬
tela napraviti poseben efekt. In danes ji je pristojala
še posebno dobro.

127

Traven je vztrepetal pri njenem pogledu; bil je
zmešan kakor nezrel gimnazijec in ni vedel, kaj bi
izpregovoril.

Severica pa je dejala:

„Gospod profesor je ravno zdaj vprašal za tvojo
roko - odgovori mu še sama!"

Lahkih korakov je izginila v sosednji sobi. Tra¬
ven pa je pristopil k Matildi, privzdignil desnico
njeno k svojim ustnicam in ji šepetal:

»Ali smem upati?"

Ona je molčala, a roke mu ni odtegnila.

Tedaj pa je postal pogumnejši. Držeč jo za
desnico, je ovil levico okoli njenega pasu, pa položil
trepečoče svoje ustnice na njene.

Nehote se je stresla pod poljubom njegovim, a
vrnila mu ga je rahlo, komaj čutno. Vendar mu je
šinila pri tem rahlem, komaj dahnjenem dotikljaju
neka nepopisna slast po vseh udih, da je zaklopi!
oči ter ves blažen stiskal ustnice svoje zopet in zopet
na njene, dokler ga ni potisnila njena roka rahlo na
bližnji fotelj.

Tedaj pa je sedla tudi ona, in razgovarjala sta
se dolgo, dolgo. Pozneje je prišla in prisedla še
mati in še tisti dan je bilo domenjeno vse, kar je
bilo potrebno.

Ko se je odpravljal potem Traven od Severjevih,
ni niti več mislil na današnji pogovor s svojo materjo.
Tako blažen, tako srečen je sedel zopet v svojo ko¬
čijo, kakor ne bi imelo nikdar zatoniti solnce njegove
sreče . . .

128

v.

Približal se je predpust. Kotanjci so letali od
veselice do veselice; čitalnica je prirejala plesne venčke
skoro vsako soboto večer, a semtertja so napravljali
večere-z godbo in plesom tudi posamezni gostilničarji
na svojo roko. Tako se niso mogli nikdar oddehniti
nekateri strastni plesavci in so bili upreženi večer za
večerom.

Med to vrvenje je posegel tudi profesor Julij
Traven, ki je povabil za neko sredo večer vse čital-
niške odbornike in še nekatere odličnejše ude čital-
niške k sebi v vilo, da se poslovi od »samskega
svojega stanu". Prihodnjo soboto se je imela vršiti
njegova poroka z Matildo Severjevo. Ker je želela
njegova mati, da se vrši ženitovanje popolnoma mirno
in samo med domačimi, ni profesor povabil na dan
poroke nikogar razen potrebnih dveh prič. Zato je
pa odškodoval svoje znance tisto sredo prej.

Pod večer so se začeli zbirati v vili povabljeni
gostje. Nekateri so prišli peš, drugi so se pripeljali,
a nekateri so prifrčali na kolesih, ker je bila pot suha
in dokaj dobra. Vsi pa so bili videti vzhičeni in ve¬
seli, nadejajoč se, da se bode nocoj marsikaj »obralo".

V pritličju Travnove vile je bila za sprejem pri¬
pravljena dolga in visoka soba na desnici. Na sredi
je stala podolgovata, z belim prtom pregrnjena miza,
a na nji fini, prozorni, zlatopisani krožniki z umetno
zavitimi snežnobelimi prtiči. Zraven krožnikov so se
svetile na nizkih, steklenih stojalih srebrne žlice, vilice
in noži z umetno izrezljanimi ročaji. Na sredi mize

129

9

pa so se ščepirile v gručah podolgovate in ozke, ši¬
roke in trebušnate, nizke in ploščnate buteljke z živo-
bojnimi, zeleno, rdeče, zlato, srebrno obrobljenimi
etiketami, ki so bila na njih pisana sladka imena:
»Lacrimae Christi 1848", »Maršala 1864", »Cipro",
»Malaga", »Cesarsko vino 1870", »Rulandec" i. t. d.
i. t. d. -

Ko je gospod Štipko Leščnik zagledal te baterije,
je takoj stopil nekoliko za vrata, da ga ne bi vsakdo
videl, ter si je napravil nekoliko bolj ohlapno pretesno
toaleto.

»Tako! Zdaj bo dobro!" je šepnil sam pri sebi.
»Človek ni vsaki dan v taki nepriliki!"

Nato je potegnil telovnik nekoliko niže in sedel
na stol, ki jih je bil začel odkazovati Traven.

Posedali so po vrsti: sodnik Perko, davkar Co-
klič, kontrolor gospod Štipko, oficijal Skok, učitelja
Brus in Raven, župan Svetlič; na drugi strani pa:
advokat dr. Klinar, zdravnik dr. Bric, sodni adjunkt
Smolič in še trije trgovci iz mesta — torej vsa elita
kotanjskih gospodov.

K njim je prisedel na spodnji konec mize Tra¬
ven . . .

Takoj so začeli nositi na mizo sluge, ki jih je
bil najel Traven nalašč za nocojšnji večer iz prvega
mestnega hotela. Zvijali so se med dolgimi vrstami
gosto nameščenih povabljencev kakor jegulje, se pri¬
klanjali nalik marijonetam, a pred vsem decentno
molčali, kakor markerji v Sacherjevih »chambres se-
parees".

130

Najprej je prišla na vrsto rumena, cinkasta, gosto-
tekoča ragou-juha. Za njo so se vrstili podolgovati
krožniki z živordečo, v tanke, prozorne zrezke nare¬
zano, okusno svinjsko gnjatjo, ki se je po njej svetil
drobno nastrgan hren nalik novemu snegu. Za gnjatjo
so priplule na steklenih, kristalnih, nečkam podobnih,
plitvih skledicah rdečepikaste postrvi na gosti zelen-
jadni polivki. Ko so odšle tudi te že po poti vsega
posvetnega, se je prikazal »beef alla mode", a za njim
»belo stegno" s karfiolami. Ko so nadalje polzeli po
uglajenih grlih tolsti kapuni s sladko in kislo salato,
tedaj so se začele vrstiti razne testenine in pecivo . . .

Vsaki pot pa, ko so se prikazali strežniki z no¬
vimi jedili na vratih, si je kontrolor Stipko vnovič
priredil toaleto. -

Toda ni se samo jedlo; takoj po juhi so začeli
pokati zamaški, v dolgih čašah se je penila in iskrila
rujna kapljica in kmalu je bilo vse Židane volje.

Tedaj pa je vstal sodnik Perko in napil Travnu
ter njegovi gospici nevesti. In izpraznili so se vnovič
kozarci.

Takoj nato je vstal še notar, ki je kot ud »kluba
beletristov" napil njega predsedniku. - Traven je bil
namreč že od začetka predsednik omenjenega kluba,
ki so ga bili ustanovili po njegovem nasvetu v Ko-
tanjski čitalnici. -- In zopet so zazvenele dolge, kri¬
stalne čaše, in trčili so in pili.

Zdravnik dr. Bric, ki je bil nekje že celo po¬
poldne pil in se ga je bilo vino že dobro prijelo, je
s hripavim svojim glasom zavpil:

131

9'

»Upamo, da bo v prihodnje gospod profesor
vse drugače predaval o francoskem naturalistiškem
romanu!"

»Zakaj?" - »Kako?" - »Oho!" so se začuli
glasovi.

Traven pa je sedel kakor na trnju.

»Zato . . . zato, ker . . . gospica nevesta . . .
že v kratkem poskrbi, da se mu otresejo oni ideali
. . . kakor se otresejo . . . zreli . . . leščniki", je
ječal zdravnik.

Nekateri so takoj zagnali bučen krohot, a drugi
treznejši so grdo pogledovali vinjenega zdravnika . . .

Ta neprijetni intermezzo je kaj različno vplival
na zbrano gospodo kotanjsko. Nekaterim se je zdelo
prav, da jo je bil Traven skupil in muzali so se, da
je bilo videti, kako jim je ugajal ta prigodek, drugi
pa so se srdih nad surovostjo zdravnikovo.

Traven pa ni črhnil besedice. Ugriznil se je v
ustnice, a črez nekoliko časa je dejal s prisiljenim
nasmehom:

»Gospoda, pijmo!"

In zopet so pili . . .

Tedaj pa so nekateri gospodje zamenjali sedeže;
pevci so posedli skupaj in skoro nato so zapeli:

»Lepa naša domovina!"

Sele petje je zopet spravilo v tir prejšnjo zabavo.
Vse se je zopet radovalo, in pili in prepevali so še
dolgo v noč . . .

Ko so odhajali, so bili skoro vsi nekoliko pre¬
glasni. A ko bi bil sprožil zdravnik zdaj prejšnjo

132

svojo puščico, bi se bil jedva kdo našel, ki mu ne
bi bil pritrdil. Sem od juga pa je potegnil močan
veter ter jim je tolažil razburkane vinske duhove . . .

* *

*

Ko se je bila poslovila nocojšnji večer nevesta
Travnova od matere, se je zaprla v svojo sobo. Sedla
je na nizki fotelj pred toaletno mizico ter naslonila
lepo glavo v desnico.

Dolgo je slonela nepremično; samo zdajpazdaj
si je otrla z batistnim robcem solzo, ki ji je silila iz
lepega očesa. Navzlic vsem prepričevalnim dokazom
materinim - navzlic vsemu svojemu razmotrivanju
in opravičevanju, češ, da ni mogla drugače ravnati
v takih razmerah - navzlic vsi lepi bodočnosti, ki
ji jo je slikal Traven, ni mogla udušiti vesti, ki ji je
vedno, posebno pa še v tem hipu očitala nezvestobo.
- Vse njeno dozdanje življenje se ji je razgrnilo
pred dušo, tu veselo, tu žalostno - a vmes ji je
sijala kakor svetla zvezda ljubezen do Maksa, ki še
zdaj ne ve, da jo je izgubil, ki živi v bajnih ljube¬
zenskih sanjah. Kaj poreče, kadar zve, da ga je ona
zapustila tako brezvestno? Ali se ne bode morda
spričo tega celo ugonobil, kakor se jih je iz enakega
vzroka ugonobilo že mnogo? In stemnilo se ji je
pred očmi, in stresla se je kakor v mrzlici . . .

»Še  je čas! Se nisem Travnova!« si je dejala,
a takoj je zopet sklonila glavo, in nova bolest ji je
prešinila drhteče telo.

Naglo je vstala, položila predse na mizo duhteč,
droben list papirja ter se zamislila.

133

Sveča na mali mizi je že dogorevala in razširjala
le medlo, tresočo se svetlobo po listu, a ona je pisala,
pisala; a na drobne vrstice z malimi, skoro neznat¬
nimi črkami ji je zdajpazdaj kanila grenka kaplja iz
mokrih oči ter zalila semtertja poteze posameznih črk.

Ko je odložila pero, je prijela list ter ga vnovič
prebrala; slovel je tako-le:

„ Dragi moj Makso!

Roka se mi trese in srce mi krvavi, ko Ti
pišem ta drobni in morda tudi zadnji list. Ti ne
veš, koliko trpim, in gotovo tudi nikdar ne zveš,
kaj se godi v moji duši v tem trenotku! Ljubim
Te, da, ljubim edino le Tebe na celem, na vsem
širokem svetu! Ljubim Te, kakor ljubi zemlja svoje
solnce — Ljubim Te z dušo in telesom - do groba
— a pri vsem tem ne morem biti Tvoja! Čudne
se Ti bodo zdele moje besede, meni sami se do¬
zdevajo čudne — prav gotovo ne more biti v tem
hipu vse v redu v moji glavi — a jaz Te ljubim!
Ali, dragec moj, pomisli, smili se mi moja mama,
ki živi skoro v revščini, in jaz ji lahko takoj po¬
magam! Samo zaradi nje sem porabila priliko, ki
se mi je nudila - in zdaj sem — ne ustraši se!
nevesta profesorja Travna, ki je obenem največji
bogateč v našem mestu. Na Tvoje blago srce ape-
lujem, da mi oprostiš, da se ne bodeš hudoval na
svojo Matildo. Saj je še mnogo deklet na svetu,
in Ti jih lahko dobiš, kolikor se Ti jih poljubi!
V soboto bode poroka! Madeži, ki ji vidiš na ti
pisavi, naj Ti svedočijo, da nisem pisala tega lista

134

z lahkim srcem; ti madeži so posušene solze moje!
Jaz Ti ohranim na večne čase spomin v srcu svojem
— in tudi Tebe na kolenih prosim, da me vendar
ne zavržeš in ne obsodiš popolnoma!

Se enkrat prosim — odpusti — in sprejmi
tisoč gorečih poljubov od še vedno in vsekdar Te
ljubeče

Matilde."

— Ko je prebrala pismo, je še dolgo zrla na
črke, ki so ji plesale pred očmi. Sama si ni bila v
svesti, ali je storila prav, da mu je pisala tako, obupno
pismo — ali je tudi vse istina, kar je v njem navedla.
Pred dušo ji je stopil Traven, ugodnosti na njegovi
strani, in tedaj si je morala reči: »Kar si pisala, je
laž! Tvoja ljubezen do Maksa ni taka, sicer bi se bila
odpovedala Travnu!"

In že je iztegnila roko, da bi zapalila list nad
svečo, da bi pisala kako drugače. Toda v teni hipu
so jo preoteli drugi čuti, in zapečatila je drobni list.

Po sobici se je razširil vonj po pečatniku — a
kmalu .na to je legla Matilda oblečena na svojo po¬
steljo, kjer ni mogla zatisniti očesa še pozno v noč . . .

Drugi dan pa je oddala pismo na pošto, in proti
vsakomu se je vedla tako, da ni slutil nhče snočnih
njenih notranjih bojev . . .
* *
*

V soboto potem se je vršila Travnova poroka z
Matildo. Med raznimi čestitkami, ki sta jih prejela
nova poročenca, je bila tudi brzojavka z Dunaja, gla¬
seča se na ime Matildino. Slula je:

135'

„ Hvala, da ste me obvestili. — Najprisrčnejše
čestitke!"

Matilda je bila sama, ko je dobila to brzojavko.
Prečitala jo je dvakrat, trikrat, a potem je krčevito
zmečkala papir med drobnimi prsti ter ga potisnila v
žep. Kruto so jo bile zadele kratke besede, in celi
dan ji je stiskalo prsi . . .

Sele, ko je s soprogom svojim odpotovala v Švico,
ji je nekoliko odleglo, in zazdelo se ji je, da je menda
storila prav, ko se je vdala Travnu. Makso bi jo bil
tako prej ali pozneje zapustil, sodeč po neusmiljenem
brzojavnem odgovoru.

„ Hvaležen mi bode, ker sem mu prihitela na¬
proti! — Bog ve, koliko časa je že želel, da bi prišlo
tako!" . . .

In na potovanju ji je bilo vse tako novo, tako
nenavadno, da je pozabila vse neprilike zadnjih dni
z Maksom vred ter živela samo trenotku . . .

VI.

Severica je živela še vedno v mestu na starem
svojem stanovanju. Toda odkar je odpotovala hči, so
ji postajale njene sobe dan za dnevom tesnejše, in
nestrpno je pričakovala dneva, ko se povrne mladi
par s potovanja. Zagotovo je vedela, da je tedaj hči
ne zapusti, in da se bode tudi ona lahko preselila v
kratkem k njima. Zato so ji pa že med tem časom
zrasle perotnice, da se je začela vsiljevati v najboljše
družine, ki do njih prej ni imela vstopa. In res —-
zdaj, ko so se bile razmere toliko izpremenile, so se
ji začele odpirati vrata marsikod.

136

Šele črez mesec dni se je vrnil Traven s svojo
soprogo in se takoj nastanil zopet v vili.

Tedaj je prihitela prva k njima Severica. Burno
je objela hčerko ter jo poljubljala brez konca in kraja.
— Hči je bila sicer matere vesela, toda povabila je
ni, naj ostane pri njej. Traven je bil vljuden z njo,
a tudi on ni niti črhnil, da bi se preselila k njima.

In Severica je odšla poparjena. Toda takoj je
sklenila, da sama ob sebi ne pojde več v vilo, ampak
da počaka, dokler je ne pozoveta sama. Da pride
kdaj ta trenotek, je za gotovo pričakovala.

Traven je bil srečen. Soproga mu je bila videti
vdana v vseh rečeh, in dozdaj še ni bila prišla med
njima niti besedica navzkriž.

On je nadaljeval prejšnje svoje življenje, posedal
v biblioteki, čital, pisal; in ona je sedela večidel
zraven njega, ali pa pri materi njegovi, ki je Matildo
vedno rada, videla okoli sebe. Zvečer pa sta se vozila
skupno na izprehod v mesto. Tu sta se navadno
ustavljala v čitalnici, semtertja sta obiskala Severico,
ali pa sta zavila včasih tudi po bližnjih vaseh.

Tako jima je potekalo življenje dan za dnevom
v miru, v vedni zadovoljni enoličnosti. In to je Travnu
in materi njegovi tako ugajalo, de je bil on v ženo
svojo vsaki dan bolj zaljubljen. Čestital si je že, da
je našel v nji toliko kreposti in vdanosti, toliko čuta
za idilsko domače življenje.

In v tej svoji zaljubljenosti in zadovoljnosti niti
opazil ni, da se je začela soproga dolgočasiti, da je
bila večkrat razmišljena, in da mu včasih v svoji

137

raztresenosti ni odgovorila niti na najbolj zaljubljena
vprašanja.

Njena nrav ji pač ni pustila, da bi bila za dolgo
pokopana v taki samoti pri postarelem možu in
pri vedno žalostni materi njegovi. Daši sa je trudila,
da bi zadušila v sebi take pojave, se jim vendar ni
mogla nadalje ustavljati.

Že nekaj časa se ji je kar sama ob sebi začela
vsiljevati misel, koliko bi jbilo kratkočasneje, da bi
imela zraven sebe vsaj še mater svojo. To ji mora
mož dovoliti! V vili je zadosti prostora za vse, a pri
tolikem bogastvu tudi ni treba krčiti in skopariti, ako
se pomnoži družina za eno ali celo več oseb.

Neko dopoldne, ko sta sedela sama s soprogom
v vrtni lopi, se skloni Matilda k njemu in dahne rahel
poljub na njegovo lice. Nato ga prime za roko pa
pravi, napol šepečoč, kakor v največji zadregi:

»Dragec, glej, jaz sem tako zadovoljna s svojim
stanjem in ne želim nobene izpremembe! Toda kadar
pomislim, da je mama moja taho osamela, tako za¬
puščena v mestu, da nima nikogar, tedaj si ne moreni
kaj, da se mi ne bi smilila v srce. Iz tega pomilovanja
mi izvira dan za dnevom bolj vroče hrepenenje, da
bi se preselila ona k nama ... Kaj praviš?"

Pogledala mu je naravnost v oko, a tedaj je tudi
videla, da se je Traven ustrašil.

Dolgo ni mogel najti primerne besede, a na¬
posled je dejal naglo, skoro hripavo:

„Srček moj, ali nisi zadovoljna samo z mano?
— Jaz sem popolnoma srečen, samo da sem v tvoji

138

bližini, in drugega ne potrebujem. Kaj nama hočejo
tretje osebe? In tvoji materi tako ničesar ne manjka.
Vsega ji lahko daš, karkoli poželi, in vsaki dan naju
tudi lahko obišče. Toda da bi stanovala tukaj, tega
ne morem, ne smem, ako ne spričo drugega, vsaj
spričo svoje matere, ki je tako vajena te tihote, te
samote! Kaj ne, da me ne bodeš več silila?"

Hotel se ji je približati, a tedaj je izkusil prvi
upor od nje.

»Ti nočeš?" je vzkliknila. »Tudi dobro!"

Rdečica ji je zalila lice, naglo je vstala in zbe¬
žala v svojo sobo, kjer se je zaklenila. Ni je bilo na
izpregled niti k obedu, niti k večerji . . .

Traven je bil potrt. Prva senca na dozdaj vedno
jasnem solncu zakonske sreče njegove ga je zadela
nenadno, a toliko huje . . .

Pod večer ni mogel Traven več prebiti. Izginila
mu je bila iz srca nevolja na soprogo, in vest mu je
začela očitati, da je bil on z njo pretrd. Stopil je
tedaj pod noč pred njeno sobo in prosil, naj mu
odpre. Toda od znotraj ni bilo nobenega glasu.
Moral je oditi.

Drugo jutro pa je mehki mož stopil k materi
ter ji razodel, da vzame k sebi še taščo svojo. Dolgo
je bilo treba, da jo je pregovoril. Sele, ko ji je za¬
trjeval, da je od tega odvisen mir v hiši in njegova
nadaljna sreča, se je mati vdala; toda pripomnila je:

»Ti misliš, da si s tem ohraniš mir in zado¬
voljstvo v hiši; a jaz ti povem, da je to prva sto¬
pinja k neslogi in nemiru! Toda braniti ti nočem;

139

jaz ne bodem več dolgo . . . Samo to te prosim,
da se mi tašča tvoja ne bode vsiljevala, kajti zadnje
dni hočem preživeti v miru!"

Traven je odšel pobit od matere. Njene besede
so ga storile neodločnega. A ko je pomislil, da mu
morda žena nikdar ne odpusti, ako ji ne stori te
ljubavi, je naglo stopil v njeno sobo.

Vrata so bila danes odprta, a Matilda je sedela
na divanu s povešeno glavo. Oči so ji bile rdeče od
joka. Se zdaj so bile polne svetlih solz, ko jih je
povzdignila.

Traven je hipoma pozabil vse; skočil je k nji
ter ji poljuboval solze raz oči pa ji- božal gladko
lice in govoril:

v Odpusti, drago dete! Saj veš, da ti izpolnim
vse! Včeraj sem se samo šalil! — Daj, nasmejaj se!"

In ona se je nasmehljala skozi solze, in Traven
je bil ves blažen. Sedela sta z roko v roki na
divanu, in on je za tisti dan pozabil celo svoje knjige.

Ona pa je zagotovo vedela, da bode odzd:j
njena volja volja Travnova, ali da ji bode odslej Traven
— pokorni sluga.

Takoj popoldne je dal Traven napreči, in peljala
sta se z ženo k Severici.

»Oh, moj Bog," je dejala Severica, »jaz imam
zase že dovolj in prav rada živim tukaj v miru.
Čemu bi vama delala nadlego? - Toda, ako le po
sili hočeta, se nočem braniti; storim vama to ljubav!"

Toda pri vsem tem ni mogla popolnoma zatajiti
veselja, ki se je je polastilo, ko ji je bilo jasno, da

140

je — pričakala, da se ji je tako na lepem izpolnila
najsrčnejša njena želja. —

Traven je dal takoj pripraviti dve sobi za svojo
taščo, in le-ta se je preselila k njemu že črez dva
dni.

Zdaj je bila Matilda zadovoljna. Pustila je svo¬
jega moža, da je delal, kar se mu je poljubilo; a ona
je imela v nekoliko dneh od njega že dovoljenje, da
se je vozila z materjo sama na posete tudi med dne¬
vom, ali kadarkoli se ji je poljubilo. In to dovoljenje
je tudi obilno izkoriščala. Le redko je prešlo popol¬
dne, de bi bila ostala doma.

Toda ako se poseti delajo, treba, da se tudi spre¬
jemajo. In ni bilo dolgo, ko so se začele v Travnovi
hiši oglašati različne družine, in začelo se je hrupno
življenje, vse drugačno od prejšnjega.

Travnu to ni bilo po volji, ali bil je že toliko
pod peto, da si ni upal ugovarjati, posebno, ker je
vselej priskočila ženi na pomoč tudi mati njena. Moral
je zanemarjati svoje knjige in se kazati v vsem po-
setnikom gostoljubnega hišnega gospodarja; to ga je
pa delalo nemirnega, nervoznega.

Največ je pri tem trpela Travnova stara mati, ki
je bila vajena, da je živela mirno v svojem zatišju,
a zdaj čestokrat ni imela miru niti po noči. Večkrat
je očitala sinu, kako ga je svarila pred taščo, in da
se je vdal preveč ženi; a on ni bil mož, ki bi si bil
vedel pomagati.

Čestokrat se je razjokal pri materi in obljubil,
da napravi konec tem orgijam samo zaradi nje.

141

A kadar je stal ženi svoji nasproti, kakar je od¬
prl usta, da bi izpregovoril, je vselej onemel — za¬
doščal je k temu samo pogled iz očesa njenega.

V svesti si svoje onemoglosti, si ni upal več
tolikrat se prikazati svoji materi. Le-to pa je za¬
čela tlačiti starost, da se je vedelo, da ne bode več
dolgo.

Severica si je izmislila vsaki dan nov načrt za
zabavo, a hčerka je bila vesela, da ima za svetovavko
in pomočnico mater, ki je tako genialna v izumovanju
vedno novih veselic. Saj je bilo vendar bogastvo
Travnovo za to, da se obrne v veselje, ne pa da bi
trohnelo na kupu!

Matilda je živela vedno v neki omotici in ni
utegnila misliti na kaj drugega, nego na zabavo. Ko
je videla, da druge gospe pušijo, je začela pušiti tudi
ona — najprej cigarete; a skoro je prekosila svoje
vrstnice ter pušila nazadnje celo viržinke — kar ji je
posedno dobro pristajalo, kakor se ji je laskala mati.
To pušenje pa je provzročilo, da so postale fine po¬
teze njenega lepega obraza bolj trde, bolj moške,
kakor je bilo sploh vse njeno vedenje v kratkem po¬
dobno bolj moškemu, negoli ženskemu.

Traven pa ni imel nikdar graje proti svoji ženi.
Všeč mu sicer ni bila njena nenasitna zabavohlepnost,
njeno nekoliko premoško vedenje, a glede drugega
ponašanja ji ni imel kaj očitati. Tudi je bila proti
njemu še vedno dovolj vljudna, a proti drugim go¬
spodom se je vedla dostojno, vedno v gotovih ne-
prekoračenih mejah.

142

Tega — žal — ni nikoli pomislil, kaj bi se zgo¬
dilo, ako bi se ji drznil odreči kako željo. Toda ker
je svojo voljo popolnoma zatajil ter se vselej podredil
njeni, tedaj je živel še dovolj zadovoljno . . .

Mati Travnova je slabela od dne do dne bolj,
in Traven je posedal pri nji po cele dni. Tedaj je
tudi Matilda izprevidela, da ne bi bilo prav, ako
starka ne bi imela miru v zadnjih hipih; in zadnje
dni res ni hotela sprejemati posetov, pa tudi sama ni
nikamor zahajala. Tudi ona je s Travnom vred bivala
pri starki. Severica pa se je v svojih sobah sama
dolgočasila, in le redkokdaj je stopila k bolnici v sobo,
ker ji je bilo vselej silno zoprno, ko je morala gle¬
dati bolnika. Z materjo Travnovo si pa še posebe
nista bili naklonjeni, zato se je je izogibala kolikor
možno. Hrepenela je samo, da bi se stvar skoro pre¬
obrnila, da bi se zopet začelo prejšnje življenje.

Traven pa je bil s soprogo zdaj popolnoma za¬
dovoljen, saj je kazala v teh razmerah dovolj takta,
in videti je bilo, da ni - brez srca.

Neki večer je bilo bolnici posebno hudo. Pri
nji so bili sin, njegova soproga in zdravnik. Videti
je bilo, da ne preživi noči.

In res je preminola proti polnoči.]

Dva dni pozneje se je zopet vil dolg izprevod
iz vile proti mestecu na pokopališče, in za krsto je
zopet stopal Traven, a z njim tudi soproga njegova
in tašča . . .

Zopet je osamela vila za nekoliko časa. Takoj
drugi dan je odpotoval Traven z ženo in taščo v

143

Ljubljano, kjer je mislil nekaj mesecev prebiti, dokler
vsaj nekoliko ne pozabi smrti materine.

VII.

Traven se je bil nastanil s svojo družino v hotelu
„pri Slonu", kjer je najel dve sobi, eno zase in za
ženo, a drugo za taščo. No, sobi so rabili večinoma
samo po polnoči in dopoldne, popoldne pa so pri¬
rejali redno izlete v okolico. Traven je imel dokaj
znancev v Ljubljani še izza dijaških let, in ti so se
Travnovim pridruževali o prostih urah, in v njih ve¬
seli, dostojni družbi sta se Matilda in mati njena
počutili v kratkem prav dobro. In zadovoljen je bil
tudi Traven, ko je videl, da se žena ne dolgočasi in
ne sili domov . . .

Neko jutro, ko odpre Matilda vrata svoje sobe
in slučajno pogleda po dolgem hodniku, hipoma pre¬
bledi. Čutila je, kako ji polje kri k srcu, ki je začelo
takoj hitreje in burneje utripati, da so se skoro slišali
njegovi udarci.

Proti nji je stopal visokorastel mladenič lepega,
odkritega obraza, kratko pristrižene, proti koncu ko¬
ničaste, črnikaste brade.

Matilda se je hotela naglo umakniti, toda že je
bilo prepozno. Oni je bil takoj vštric nje ter je obrnil
svoje žareče oči nanjo.

Tedaj je pa obstal. Zdelo se je, kakor da išče
v svojem spominu, kje je že videl ta obraz; toda to
se je vršilo samo trenotek, in že je vedel, koga ima
pred seboj.

144

Mehanično je segnil po klobuku ter se priklonil,
in sarkastičen nasmeh mu je legel okoli rdečih, polnih
ustnic. Potem je ponosno šel mimo nje z visoko po¬
vzdignjeno glavo.

Ona pa je vztrepetala. Naglo je zaloputnila duri
ter, skrajnje razburjena, hitela naravnost v materino sobo.

Tam se je vrgla na divan, si zakrila obraz z
obema rokama in ihtela in ihtela.

Mati se je ustrašila, pristopila k njej, ji privzdignila
glavo, ji božala lice, čelo, ji gladila lase in vpraševala
po vzroku njene žalosti.

Toda hči jo je pahnila od sebe in viknila:

»Ti si kriva, samo ti!"

In zopet si je zakrila obraz in ihtela je še glas¬
neje, da se ji je krčilo in vzdrhtevalo celo telo.

Ko se je črez dolgo časa zopet umirila, je vzela
vode pa si je izplaknila rdeče oči. Pristopila je k
oknu ter ga odprla. In zrla je nekoliko časa na ulico,
da so se posušili in izginili sledovi joku na njenem
obrazu.

Tedaj se ji je zopet približala mati.

Toda Matilda se je sklonila ter stopila mimo nje
v svojo sobo, ne da bi se ozrla nanjo . . .

Severica pa je zastonj ugibala, kaj je hčeri. Do-
mišljevala si je najrazličnejše možnosti, toda do pra¬
vega zaključka le ni mogla priti. Vest pa se ji je
navzlic temu oglasila, in miru tisto dopoldne ni našla
nikjer . . .

V svoji sobi se je začela Matilda oblačiti za obed,
ki. so ga navadno imeli spodaj v jedilnici hotelski.

145

10

Travna ni bilo v sobi, prebiral je v kavarni časopise.
Ona pa si je za danes izbrala ouo obleko, ki je ve¬
dela o njej, da ji pristaja najlepše. Poklicala je soba¬
rico, in ta ji je pomagala dokončati okusno, moderno-
koketno frizuro njenih lepih las.

Ko je bilo vse izvršeno in je bila zopet sama v
sobi, tedaj je pristopila k visokemu ogledalu.

Z nekakim strahom je pogledala tja noter, od¬
koder ji je nasproti odsevala cela njena podoba.

»Ah!" je vzdihnila črez nekoliko časa. »To sem
jaz in tudi nisem več jaz!"

Zatemnelo ji je oko, in pikro se je nasmejala.

»Zdaj mi je jasno, zakaj se je tako porogljivo
in zlobno posmehnil! — Žal mu ni, da je izgubil
tako ženo, tako .... tako .... okroglo in moško
debeluško. Ah!"

In kmalu bi se bila zopet razjokala, a sedaj od
jeze.

»Moj Bog, vsa ta moja oblačila, vsi ti praški in
esence me ne morejo več predrugačiti - ne morejo-
več napraviti iz mene one prejšnje Matilde Severjeve!"

No, Matilda je vsekakor pretiravala. Ni bila baš.
še tako strašilo, kakor se je slikala sama sebi. Res je,
da je bila nekoliko bolj okrogla in zajetnejša, da šo¬
bile njene črte na obrazu bolj trde in moške, ali
grda vendar ni bila! Še vedno jo je delala neka
gibčnost in nenavadna živahnost toliko interesantno,
da je utegnila biti moškim nevarna.

In kolikor dalje se je ogledovala v zrcalu, toliko
bolj se je blažila njena nevolja. Spoznala je bila ,na

146

sebi še vedno neke potezice, ki so bile ostale neizpre-
menjene ali so bile celo ugodnejše   in naposled
se je celo nasmehnila.

»Hočemo videti!" je huškmla sama pri sebi.
„Morda se pa da vendar še kaj storiti!"

Tedaj pa je vstopil Traven. Niti sanjalo se mu
ni, kaj se zdaj godi v duši njegove soproge.

Ko jo je videl pred zrcalom, je stopil k nji, ji položil
roko okoli pasu in zrl z njo vred v zrcalo.

Bil je srednje velik, suhljat, starikavega, perga-
menastega, skoro golega obraza, samo z nekoliko
redkimi brčicami pod nosom in medlih, rjavkastih oči.
Nehote ga je primerila onemu, ki ga je videla danes
zjutraj na hodniku, in obšla jo je zopet neka groza,
neka nezadovoljnost s samo seboj.

Toda on tega ni opazil. Privil se je bliže nje
in naslonil glavo svojo na njeno ramo.

Moj Bog, kako ji je bilo to zoprno v tem hipu!
Najraje bi se ga bila takoj otresla in mu glasno in
umljivo povedala, da ne mara zanj; naj nikar ne dela
takih neumnosti, saj je dovolj star!

Toda, ko ga je zopet videla v zrcalu tako ne¬
znatnega, a zraven tako srečnega, da se ji sme laskati,
tako strastno zaljubljenega, tedaj jo je obšlo neko
usmiljenje do njega. Čutila je, da se ji mehča nekaj
v srcu, in da tega moža tudi sovražiti ne more.

Hipoma in skoro nevede mu privzdigne glavo
in mu pritisne rahel poljub na čelo . . .

Kmalu nato je poklicala mater, in skupno so
odšli doli v obednico.

147

10*

Tam je že sedelo nekoliko vsakdanjih gostov na
svojih navadnih prostorih. Tudi Travnovi so imeli
že svojo stalno mizo.

Takoj, ko so vstopili, je premerila Matilda, kakor
bi trenil, vse navzočne, a takoj je videla, da ni med
njimi njega, ki so ga iskale njene oči.

„Menda ga tudi ne bode,' 1  si je dejala.

In nekako nemirno in nezadovoljno je sedela
zraven soproga.

Toda ni še preteklo dolgo časa, ko stopijo v salon
štirje mladi gospodje in med njimi - on.

Odloživši svoje ogrtače, so sedli kakor nalašč k
mizi, ki je stala tik Travnove.

Matildi je prihajalo vroče in roka se ji je tresla,
da bi lahko zapazil vsakdo njeno razburjenost.

A onemu je legel zopet na ustnice oni porogljivi
nasmeh, in sedel je nalašč tako, da je lahko opazil
vsako kretanje Matildino'.

»Kaj ti je, Matilda?" jo vpraša Traven. »Morda
ti je slabo — bleda si!"

»Nič, nič -- kmalu bode bolje," je hitela ona
ter izpraznila naglo pol kozarca vode. In v tem hipu
je bila zopet mirna in je odvrnila prostodušno pogled
svojemu nasprotnemu sosedu.

Tedaj se je pa ozrla tudi Severica okoli sebe in
nenadno je pogledala v lice — Maksu Lovrinu.

Takoj ji je bilo jasno, kaj je danes Matildi . . .

Pri sosednji mizi pa so se menili Lovrin in nje¬
govi prijatelji povsem mirno, a morda nalašč nekoliko
glasneje.

148

»Kako presenečenje, da se snidemo črez dve leti
tako nenadoma v Ljubljani! Ali se še spominjaš raz-
hodnice na Dunaju, Makso?"

»Ah, da! Kdo bi pozabil krasnega večera!"

»Kaj pa ti, Peter? V kateri bolnici si se ti
vežbal?»

»Žalost božja, jaz sem bil obe leti v Ljubljani!
Kmalu sta pretekli in ni ga bilo večera, da ga ne bi
bil imel pod širokim svojim klobukom."

»Kaj pa Ivan?"

»Ah, Ivanček! Tudi ta je bil tukaj, pa na gosli
nam je sviral uspavanke, kadar smo se ga bili na-
žurili 1"

»Ti Makso si pa bil ves čas na Dunaju?"

»Da! Kaj sem pa hotel? Meni je pač vse enako,
kjer bivam; saj nimam tako nikjer več nobenega izmed
svojcev!"

»No, zdaj se pa zopet razkropimo po svetu, in
Bog ve, kdaj bomo zopet vsi skupaj! — Veste kaj, ali ne
bi bilo prav, da se snidemo drevi v kakem skrivnem
kotičku katerekoli gostilnice, da po stari navadi v slovo
zopet zakrokamo?"

»In zraven povabimo še kake tovariše iz prejšnjih
let! Peter, kje je pa Dorče?"

»Pri deželnem sodišču je praktikant; jako so¬
liden fant!"

»Dobro, tudi ta mora biti zraven!"

»In Drejec, Starina, Mlekuž —• vse zbobnamo
skupaj!"

149

»Moj Bog, čemu smo tako »nobel" in smo prišli
kosit k »Slonu"? Ali ne bi bilo bolje, da bi si bili
prihranili te novce za drevi?"

»Jej, kak kmetavzar si še vedno ti, Peter! Po¬
vsod ti gleda slama iz črevljev! Zdaj ko nastopiš
imenitno zdravniško službo tam doli v Beli Krajini,
bodeš menda vendar včasi pokukal v take jedilnice?"

»Ba . . a, kaj še! Najboljša pijača se ne dobi
baš v hotelih!"

»Kam pa misliš ti, Makso?"

»Jaz sem dobil službo v Kotanju!"

Makso je izgovoril te besede nalašč še nekoliko
glasneje, in res so napravile nameravani učinek.

Traven se je ozrl in pogledal natančneje Maksa
Lovrina, Matilda je zardela, a Severici je nehote za¬
stala sapa.

Tedaj je pa k Travnovi mizi prisedel še nekdanji
kolega, profesor Čopič, ki je zdaj služboval v Ljub¬
ljani in je bil še vedno samec. Takoj je začel imeniten
razgovor o ljubljanskem blatu, kje da ga je največ,
kam bi se lahko prodalo za gnoj, koliko bi vrglo in
kaj bi se vse lahko napravilo iz skupljenih novcev,
morda celo nova deželna bolnica.

Zdaj je bila torej prišla vrsta na mlade zdrav¬
nike, da so poslušali imenitno razpravo starega pro¬
fesorja, da so si namigavali, se drezali pod mizo z
nogami, in Peter je opornik

»Saframent! Ko bi jaz požvečil vedno toliko
brezpotrebnega, pa ne bi zraslo na vsem Francoskem
toliko vina, da bi mi ugasilo žejo!"

150

VIII.

Tisto popoldne se ni hotela Matilda udeležiti
izleta v Lavrico, ki so ga namerjali napraviti. Tožila
je, da jo boli glava. Izleta torej niso napravili.

Gospe sta odšli v sobi, a Traven in Čopič sta
šla v kavarno in odtod na izprehod na Rožnik. Ko
sta se proti večeru vrnila, je bila videti Matilda čila
in vesela in pri večerji je bila celo jako zgovorna.

Profesor Čopič je tedaj nasvetoval, naj ta večer
gredo skupno na kapljico izvrstnega refoška, ki ga
toči v kolodvorskih ulicah znani gostilničar. Tako se
jim ponudi prilika, da spoznajo tudi življenje po
manjših gostilnicah.

Bili so zadovoljni.

Ko stopijo okoli desete ure v prvo gostilniško
sobo, že slišijo iz sosednje sobe glasno govorjenje.
Videti je bilo, da je zbrana v njej večja družba.

Traven pristopi in pogleda skozi napol odprta
vrata. Takoj pa se obrne k svojcem in pravi:

»Ah, tukaj so naši mladi znanci opoldanski! Toda
niso sami, še cela vrsta drugih se jim je pridružila.
— Pri drugi mizi so pa trije meni neznani gospodje,
ki »dominajo". Pustimo jih in ne kvarimo jim med¬
sebojne neprisiljene zabave s svojo navzočnostjo! Se¬
dimo sem-le k tej mizi!"

In sedli so za okroglo mizo v prvi sobi.

Ker ni bilo v tej sobi nič drugih gostov, a so oni
trije „dominarji“ v sosednji sobi bili tako zamaknjeni
v svojo igro, da so pozabili govoriti, se je slišala raz¬
ločno vsaka beseda glasne družbe k Travnovi mizi.

151

,,Gospoda!" je vprav govoril debel glas. „Kar
sem rekel, pri tem ostanem! Nobena ni vredna, da
bi se zanjo žrtvoval! — Tako je! — Pijmo!"

„Tako je!" se je odzvalo takoj nekaj glasov, in
zažvenketale so kupice.

„Jaz pa pravim, da ni tako! Vse niso enake!"'
je ugovarjal nekdo.

„Dokazov!" zavpije družba.

Oni je umolknil za nekoliko časa, kakor da bi
nekaj razmišljal, a potem je dejal nekoliko manj
samosvestno:

,.Kaj hočete z dokazi? Jaz jih nimam, a moja
Ljudmila, vem, da ni taka!"

Jej, jej, kako si še vedno nedolžen, Ivanček,"
odvrne takoj drugi, in vsa družba prasne v hrupen
krohot.

„Toda ko nimam jaz dokazov za svojo trditev,
pa podprite z njimi vi svojo," je ugovarjal Ivanček.

„Dobro, dcbro! Tako je!"

„Torej kdo začni?"

,,Predlagani, da se pozovejo v to trije najstarejši
in najizkušenejši gospodje!" govori prvi debeli glas.

„Torej ?"

„Torej — Peter, Andrej in Makso!"

„Dobro, dobro! Živeli!"

„Eks!“

In zopet so trčili.

„Kdo naj začne? — Predlagam Petra!"

„Dobro torej," odgovori ta. „Toda predno začnem,
prosim, da se pripravite!"

152

Nekateri so se zasmejali, Peter pa si je menda
zopet počasi natakal kupico, kajti slišati je bilo, kako
je padala kaplja za kapljo navzdol. Nato se je od-
kašljal ter dejal:

„Oh ta večna žeja!"

In takoj je bila čaša zopet prazna.

„No zdaj pa začnem! — Vsi me poznate, da
sem nasproti ženskam trdega, neusmiljenega srca.
Toda, žalost božja, nekdaj sem jo pa vendar izkupil!
Na Dunaju, veste, sem stanoval nekaj časa v Ungarici
na Kostanjevici; hišno številko sem že pozabil. V
drugem nadstropju sem imel majhen kabinet z edinim
oknom na dvorišče. A iz tega okna se je videlo na
nasprotni strani prav tako okno, ki je bilo pa vedno
zagrajeno s temnim, neprozornim zastorom. Toda
kadar je bilo okno odprto, se je čestokrat razlegal
skozi ta zastor do mene zvonek dekliški smeh. In po
tem smehu sem slutil, da mora biti ona, ki tam pre¬
biva, mlada in krasna. In pa kako se ji mora dobro
goditi, da tega smeha skoro noben dan ne premanjka!
—■ In lotila se me je prava pravcata ženska rado¬
vednost, da bi spoznal ono skrivnostno prebivavko
nasprotnega ,salona'. Prečepal sem tedaj vse proste
ure pri oknu ter čakal, da bi se kdaj dvignil oni
zastor, in da bi zagledal od obličja do obličja ono
krasno vilo. Toda okno je ostalo vedno zamreženo,
in dolgo, dolgo sem čakal zastonj! — Toda dovolite
— nepretrgano govorjenje dela žejo! —

Nekega dne pa, ko sem stal zopet s knjigo v
roki pri oknu, se hipoma dvigne zastor, in prikaže

153

se moja vila, vijoč polne bele roke in vpijoč na po¬
maganje. Tam zadaj za njo pa se mi je zdelo, da je
hušknila moška podoba v kot. Moj Bog, kako je
zavrela kri po meni! Jaz, ki se nisem nikoli brigal
za ženske, sem bil zdaj hipoma ves v ognju. Vedel
sem, da je ona v nevarnosti, in malo je manjkalo,
da nisem skočil s svojega okna naravnost v njeno
sobo. Toda, ko sem naglo premeril z očmi globoki
in široki prepad med obema oknoma, so se mi za¬
zdele vendar moje dolge noge nekam prekratke, in
zato sem samo zavpil tja črez: »Takoj! Takoj!"

In pograbil sem klobuk ter bil v nekoliko sko¬
kih doli po stopnicah in v sosednji hiši. Ko sem
tako drevil tja gori v drugo nadstropje, so se nekje
naglo odprla vrata, in oni zvonki glas je izpregovoril
naglo in v eni sapi:

»Ah, hvala vam, gospod, da ste me rešili! —
Ali ga niste srečali na stopnicah? Takoj, ko je zaslišal
vaš glas, je planil k vratom, ki jih je bil prej zaklenil,
in hipoma je izginil... Toda, kaj vam to pripovedujem
tnkaj? Prosim, vstopite!"

In stopil sem v njeno bivališče. Soba je bila
taka kakor moja; v kotu je stala nizka postelja, na
sredi sobe podolgovato-okrogla miza z nekaterimi stoli
in za njo starinski, že oguljeni divan. — Toda, žejen
sem, pijmo! — No, kaj naj vam jo opisujem! Bila
je zares krasna, — stara morda nekoliko nad dvajset
- in čuda ni, da sem se ujel. Pripovedovala mi je,
da je privatna učiteljica, da je skoro po cele dneve z
doma, in da nima nobenega svojca na svetu. Danes

154

da je bila slučajno sama doma, in da ni zaklenila
vrat za seboj, kar je seveda še posebno neodpustno,
ker je vedela, da ni gospodinje doma in je prav sama
v celem obližju. Sedela da je bila pri oknu in opa¬
zovala mene skozi presledek v zastoru, kakor je sploh
ves prosti čas porabljala v to, da me je dan za dne¬
vom motrila skozi ono razo. Zastora se ni upala
dvigniti, da ne bi bil jaz tega opazil. Tako da me
tedaj pozna že prav dobro! No, ko je ondi sedela
tako utopljena v moj pogled, so se nagloma odprla
vrata, in v sobo je planil mož, ki jo je zalezoval že
dalje časa, ki ga pa je ona očitno prezirala. Zaklenil
je duri za seboj in se ji bližal. A tedaj je planila
kvišku, odprla okno in me zaklicala.

»Vi ste torej moj rešitelj, jaz vaša večna dolž-
nica! Izvolite razpolagati z menoj," je kočala svoje
pripovedovanje.

Toda, žejen sem, pijmo! — No, kaj bi vam
pravil! V to žensko sem se bil zaljubil. Rad sem jo
imel bolj nego zenico svojega očesa. In od zdaj sem
prečepal vsak večer po nekoliko ur pri njej; navadno
vselej od sedme do devete. Kadar je odbila devet,
me je vselej rahlo potisnila skozi vrata — in odšel
sem . . .

Med nama je že bilo sklenjeno, da se vzameva,
in jaz sem z veseljem študiral, da prej dosežem svoj
smoter — da vzamem svojo Lucijo. — Toda žejen
sem — pijmo! —

No, nekega dne sem se izprehajal, utrujen po štu¬
dijah, po glavnem drevoredu v Pratru, kamor sem sicer

155

jako redko zašel. Ondi je, kakor veste, navadno šetališče
ali bolje vozarišče aristokraške haute-voleje. Nasproti mi
pridrdra kabriolet s krasnima vrancema, in v njen je
sedela poleg znanega dunajskega bogatinca in raz¬
uzdanca — no uganite! — moja varovanka — moja
Lucija.

Ujela sva se z očmi. Osupnila je za trenotek, a
takoj je legel navaden izraz na njeno lice. A meni
se je stemnilo pred očmi, in zdelo se mi je, da se
je zavrtelo vse okoli mene. Toda kmalu sem se zdramil.
Zakrohotal sem se glasno . . .

»Ergo, quod erat demonstrandum! — Toda žejen
sem — pijmo!"

Trčili so in pili. Peter pa se je po svojem pri¬
povedovanju za nekoliko časa zamislil.

Traven in njegova družba so se spogledovali.

Edem izmed „dominarjev“, debeluhast mož, rde¬
čega, zabreklega obraza, pa je bil med pripovedo¬
vanjem pozabil domine in je vlekel na ušesa Petrove
besede. Druga dva sta ga opominjala, naj pristavi; a
v svoji razmišljenosti je pristavil napačno ploščico in
navzlic vsemu prigovarjanju je še večkrat krivo pri¬
stavil.

Vmes pa je često siknil:

»Ah, to so ptiči!"

»Kdo pa je ta mož?" vpraša Makso 'Petra.

»Eh, žalost božja, ali se mu ne bere raz obraz,
da je deželni poslanec Bratovič?"

Bratovič pa je vzkliknil drugič:

»Ah, to so ptiči!"

156

In igrali so dalje.

V tem pa je pričel svojo povest Andrej:

«Moje pripovedovanje pač ne bode tako zanimivo
kakor Petrovo," je dejal, „dokaže pa, kar je treba
dokazati. Peter je rojen novelist, jaz pa nisem! —
Kakor vam je menda znano, sem bil na gimnaziji
vedno odličnjak in posebno izvrsten lingvist. No, to
mi je pripomoglo, da sem dobil takoj prvo leto na
Dunaju imenitno instrukcijo. Poučeval sem pri grofici
R. njenega sina v predmetih šeste šole, vsak dan po
tri ure. Mladi grof ni bil zabita butica, narobe, prav
duševno razvit je bil, a njegovi neuspehi so tičali
povse drugod. Prav je imel! Hotel je uživati in užival
je tudi, a mene to ni nič brigalo. Opravil sem svoje
ure, spravil vsak mesec petdesetak v žep, pa dobro!
Navzlic vsemu temu sem ga pripravil tako daleč, da
je imel konec leta samo ponavljati izpit iz grščine.
No, grofinja me je povabila, naj grem z njo v M.
na Nižjem Avstrijskem, kjer naj žrtvujem še dva po¬
čitniška meseca njenemu sinu, da vsaj prestane ta
sitni izpit. Zato bodem pa imel pri njej hrano, stano¬
vanje, pa — petdesetak! Bil sem zadovoljen.

Prvega avgusta — bil je zelo vroč dan — smo
oddrdrali z zjutranjim brzovlakom zahodne železnice
proti M. Bila je vesela vožnja skozi krasni, temno¬
zeleni Dunajski gozd. Na mali zeleni postaji v M.
nas je čakala dvovprežna kočija, kjer sta bila vprežena
vitka, svetlo-črna ponija. Njih oprava se je svetila v
žarnem solncu, da je jemalo vid. Na kozlu je sedel
v zelenkasto obšiti livreji debeluhast, skrbno obrit

157

kočijaž, držeč se ravno, kakor bi mu bil potegnil kol
od tilnika navzdol in ga privezal na hrbtenico. Na
peronu pa nas je čakal sluga Robert ter se priklanjal
in odkrival že od daleč. In naglo je priskočil, da je
odnesel prtljago v kočijo . . . No, pa kaj vam bom
pripovedoval te malenkosti? Zadosti je, ako vam rečem,
da sem se čutil, ko sem stopil za grofinjo v kočijo,
in ko je sluga zaloputnil durce za menoj. Slo je naglo
navzdol po drevoredu, in še ne v dveh minutah, pa
se je ustavil voz pred grofičino vilo.

Kaj bi vam pravil - zame je bilo v M. dobro;
živel sem kot grof, in že sem mislil, da se ne bode
treba nikoli posloviti od tega življenja, da sem uknjižen
na vilo grofičino. Ali zdaj se je pripetilo nekaj po¬
sebnega !

Grofica je imela mlado hčerko, ki ni štela niti
dvajset let; le-ta je pa živela večinoma le pri bratu
grofičinem, baronu H., na grajščini njegovi v L. Ta
nje ujec ni. imel nič otrok, in mlada kontesa je bila
edina druščina baronovki; včasih je prišla k materi v
M. za kakih štirinajst dni. O taki priliki sem jo nekoč
spoznal. Bila je dolga in vitka, kakor jelka v gori, a
njeno lice žametno - samo mleko pa kri. Oči njenih
pa vam ne bodem popisoval; zadosti je, ako vam
rečem, da jih še nisem videl enakih! Edino, kar jo
je kazilo, je bil dolg, zakrivljen, pristno aristokraški
nos. Pa tudi ta se je zmanjšal spričo drugih njenih
vrlin. —

Tako sem opazil nekega dne pri obedu, da ne
more mlada kontesa — Rafaela ji je bilo ime —

158

obrniti oči od mene; jasno je bilo, da sem ji ugajal.
No, meni je bilo to prav; a pri vsem tem sem zardel
kakor piruh in si nisem upal dvigniti oči k nji. Celo
Roberta nisem videl, ki je stal že vdrugič za menoj
in mi ponujal na belo orokavičenih dolgih rokah
prozorni krožnik, ki je na njem trepetala v polivki
velikanska ščuka. Ko je videl, da ni nič iz mene, me
je dregnil s komolcem, in šele zdaj sem planil po
ščuki. Sam ne vem, kako sem se še nadalje obnašal
pri tistem obedu. Iz skrivnega njenega smehljanja pa
sem lahko sklepal, da sem napravil v svoji zadregi
mnogo nerodnosti .... Pa naj bo kakor hoče —
omamljen sem bil in od tistega časa sem gledal pri
vsaki priliki in nepriliki skrivoma za njo.

Nekega imenitnega dne pa sva skupno sedela
sama na verandi. Visoko po železnih drogih navzgor
se je ovijala divja trta, pomešana semtertja z listjem,
ki je bilo že od suše pordelo. Pod nama na desno
se je širil po angleškem okusu prirejeni, gosto za
rasli park. Na levi se je leno premikal od vednega
deževja motni Dunav mimo mogočnega, na trdi skali
ponosno se vzdigujočega benediktinskega samostana"...

„Ad rem! Ad remi" so opozorili nekateri gla¬
sovi Andreja.

„ Prijatelji, lahko ste spoznali že iz tega, kar sem
vam dozdaj povedal, da sem grozen - idealist. In
kot tak že smem biti nekoliko dolgočasen in dolgo¬
vezen ter smem apelovati na vašo - potrpežljivost.
- Toda bodi! - Iz vsega njenega tedanjega ve¬
denja na verandi sem sklepal, da mora biti tudi ona

159

vame grozno zaljubljena. In smilila se mi je ubožica,
da bi tako po nepotrebnem trpela, ko ji je lahko takoj
pomagano, Ker je sedela nekoliko v ozadju, in ker
je celo verando, kakor sem že povedal, prepletala
divja trta, se ni bilo bati, da bi naju kdo videl s
ceste. Kakor nehote tedaj primaknem stol bliže nje,
pa se ji hipoma ozrem v obraz, ne da bi umaknil
svoje oči od njenih. In kaj mislite? Ona je hipoma
umela, kaj hočem! Iztegnila je svojo polno, belo roko
po mojem tilniku in me privila k sebi, da bi bil
kmalu stol izpoddrsnil izpod mene. In šepetala mi je
na uho: »Moj! Moj!" - Moj Bog, še zdaj me
tako čudno ogreje okoli srca, ko se spomnim tega
dogodka!"

»Žalost božja! Ti pa boljše pripoveduješ, nego
jaz, tvoj dokaz bo eklatantnejši, sijajnejši od mojega!
- To pa rečem, pijmo — žejen sem!" se oglasi
Peter. Naglo dvigne kozarec, udari z njim ob mizo
ter ga v dušku zvrne v široko in vedno žejno svoje
grlo.

»No, zdaj pa hitro končam," je nadaljeval Andrej.
Po strani je pogledal deželna poslanca, ki sta poslu¬
šala z odprtimi usti, sloneč ob rokah.

»Tako je bilo tedaj tisti dan! Odzdaj sva bila
skupaj, kjer sva se mogla skriti pred očmi materinimi,
bratovimi in neštevilnih domestnikov. In nekega dne
je tudi bilo, da sva se poljubovala v —■ biblioteki.
Hkratu sva bila vstopila vsak od svoje strani, po¬
tihoma kakor tatova, v visoko sobano. Tam so bile
nakopičene po policah razne dragocene knjige, folijanti

160

in rokopisi, ki si jih je bil nabavi! pokojni grof, velik
prijatelj knjigam. Komaj sva se začutila sama za de¬
belimi, težkimi hrastovimi vrati, ko si že padeva v
naročje, in — »Bravo! Bene! Benissime!" — se oglasi
v tem hipu ženski glas izza velike omare, in pred
nama se pojavi — grofica-mati! — Brr, še zdaj me
izpreleti po vsem životu, ko se spomnim tega tre-
notka! Toda motite se, ako mislite, da nisem vedel,
kje mi stoji glava! Ne! Stopil sem ponosno prednjo
in zagotovil sem staro grofico, da je moje nagnjenje
— resno, in naj se nikar ne boji, da bi ji pustil hčer
na cedilu!"

Grozen krohot je nastal okoli mize pri tej izjavi
Andrejevi, in čuli so se posamezni glasovi:

»Ta pa zna, ta!"

Poslanec Bratovič pa je vzdihnil:

»Ah, to so ptiči!"

Andrej se ni dal motiti, ampak je nadaljeval resno:
»Vi menite sicer, da se šalim, toda to je gola,
žalostna istina! No, ko sem mater tako obdelava!, se
je hči izmuznila iz sobe, da nisem vedel kdaj. Toda
faktum je bil, da je ni bilo več zraven! Grofica-mati
pa me je pogledala kakor hudouren oblak, ki se iz
njega zabliska vsak hip, in ki hrani v sebi strelo in
točo. Že sem mislil, zdajpazdaj plane nadme. Toda,
kakor bi se bila premislila, me je samo strupeno-
zaničljivo pogledala. Stopila je k steni pa pritisnila
na žico. Namah je stal pri naju sluga Robert.

»Ukaži napreči k večernemu vlaku in spravi v
voz reči tega gospoda!" je siknila.

161

11

Sluga se je poklonil in odšel. Takoj za njim pa
je izginila iz sobe tudi ona in me pustila samega -
kakor sv. Lavrencija na ražnju. - Kaj naj vam še
povem? Predno sem odšel, sem dobil od grofice za¬
vitek. V njem je tičal za štirinajst dni cel petdesetak.
Toda zraven prvega zavitka mi je podal Robert še
drugega manjšega, rekoč da je od grofične. Zraven
se je tako skrivnostno namuzal, da sem menda zardel
črez ušesa. S tresočo roko sem zgrabil drobni zavitek
pa ga naglo vteknil v žep. Kdo je bil veselejši in
srečnejši od mene? Bil sem gotov, da mi je ona
poslala naslov, kam naj ji pišem. Ah, ti preljuba in
zvesta moja mačica! Komaj sem čakal, da bi bil sam
v kupeju, da bi videl, kaj mi piše dušica moja . . .
Ko sem sedel v vozu, potegnem iz žepa zavitek, pa
ga nesem najprej k nosu. Ah, kako je sladko duhtel
- po vseh sladkih dišavah sladkodišeče Arabije' Takoj
nato ga pritisnem k ustnicam, in zdelo se mi je, da
je mehek kakor prožne njene ustnice! Tedaj pa se
hipoma odločim in ga prerežem ob robu. Iz njega
pade droben listič, in na njem so stale — sam nisem
verjel svojim očem — te-le besede:

„Ich denke, daf> sich in der Welt

Alles bald wieder in’s Gleiche stellt."

Tedaj sem se pa hipoma iztreznil in spomnil sem
se, da se vozim v - tretjem razredu, dočim sem še
pred štirinajstimi dnevi košato se iztezal po mehkih
blazinah prvega razreda  Tako je — vse so
enake!"

162

Tovariši so ploskali, ko je končal Andrej, a on
je v dušku izpraznil kozarec, za kar ga je Peter po¬
hvalil prav velikodušno, rekoč:

»Tako je, to je naš princip! Zatorej pijmo tudi
tebi na zdravje, preljubi moj socius dolorum!"

In pili so, da so skoro že vsi napol mežali.

Poslanec Truden pa je dejal Bratoviču:

»Nocoj je pa prijetno - kaj? Moj Bog, ti znajo
govoriti; ti bi bili'za deželni zbor - posebno ta, zadnji!"

Bratovič mu je prikimal in vnovič zatrdil:

»Res je; ah, to so ptiči!" -

»Torej, dva dokaza, treba še tretjega! Aid,
Makso!" vikne v tem hipu Ivanček.

Tedaj je pa soproga Travnova vidno prebledela.
Slutila je, da bode Makso morda tukaj pred vsem
zborom, na lastna njena ušesa, razpravljal nekdanje
razmere med njo in njim.

Traven je zapazil njeno zadrego pa dejal:

»Kaj ti je, ljuba moja? Videti si bleda!"

»Zopet me boli glava, in ako ti je ljubo, od¬
idimo!" odvrne ona.

»Ah, počakajmo vsaj toliko, da slišimo še zadnjo
pravljico," izpregovori Čopič, »ako vam je všeč go¬
spoda !"

In Traven je bil zadovoljen. Severica je molčala;
no Matilda jih ni izkušala več pregovarjati. Spomnila
se je, da jih je bil Makso tam notri gotovo opazil,
in da bi se utegnil veseliti njene slabe vesti, ako se
zdaj odstrani. S tem, da ostane, je hotela pokazati,
da ji prav nič več niso mari one nekdanje budalosti.

163

11

Naslonila se je tedaj v kot in si podprla glavo.
A tam notri je že začel govoriti Makso Lovrin.
„ Dobro sta pripovedovala in navidezno povoljno
rešila svojo nalogo, gospoda. Ali oprostita, ako si
vama jaz usojam nekoliko ugovarjati. Ako natančneje
razkosamo ali analizujemo vaju razmerje do dotičnih
dam, tedaj moramo priti vsekakor do zaključka, da
je igrala v obeh slučajih vaju pamet kaj žalostno
ulogo. Ti Peter bi bil lahko marsikaj videl že prej,
in ni bilo treba šele čakati, da ti je odprl oči tisti
kavalir v Pratru, ako se ne bi bil sprl s pametjo.
Kje naj bi se bil vzel oni zvonki smeh skozi tisto zastrto
okno, ako je bila tvoja učiteljica skoro po ves dan
odsotna po hišah? In s kom naj bi se bila šalila in
tako zadovoljno smejala, ako ni bilo pri njej nikogar,
ako je stanovala tako sama, kakor sv. Anton v pu¬
ščavi? In nadalje tisti manever, ko si ji hitel na pomoč?
Ti si hitel kakor brezumen, a vendar nisi srečal na
stopnicah onega, ki je tudi tako hitel od nje? Ali se
je bil morda izpremenil v nevidno meglico?"

Začuli so se dobro-klici in smeh.

„ Dobro," nadaljuje Makso, „s tem je že tudi
ovržen tvoj dokaz, da bi bila ona kriva tvoje nesreče.
Ako torej ti ne bi bil tako nizko letal s svojimi
možgani, gotovo ne bi bil nikdar dokazoval s tisto
osebo, da so vse enake!"

„Kaj pa Andrej? Ali jo je ta bolje izvozil?“
vpraša nekdo.

»Hm, o tem pa celo ni, da bi govoril! Ako ho¬
čemo soditi o takih rečeh, ondi treba, da se nahajajo

164

osebe v enakih, ali vsaj približno enakih okoliščinah
ne pa v diametralno nasprotnih. Pomislite - ubog
dijak pa bogata grofična!"

„Zalost božja, ali nismo vsi ljudje?" vzkipi Peter.

„Res je, preljubi moj Peter, vsi smo ljudje!"

„No, pa ti bolje dokaži!" odvrne Andrej nekoliko
užaljen.

»Oprostite, gospoda," odgovori Makso, ,,moja po¬
vest ne bo dolga in tudi ne zanimiva. Kar ob krat¬
kem vam povem, kar sem doživel. Tudi opustim ves
poetični nakit, vsako nepotrebno besedo. -- Torej,
jaz sem ljubil lepo mlado deklico, in tudi ona je
ljubila mene. To mi je vsaj zatrjevala stotisočkrat, in
jaz sem ji prav rad verjel. Saj so bili pa tudi za
naju vsi pogoji, da bi lahko bila skupno srečna! Ona
je bila ubožna, jaz reven; ona enakega stanu z menoj,
in ona je prav tako hrepenela, da bi dobil čim preje
službo, kakor sem hrepenel jaz sam. In njena mati
je tudi vedela za naju zvezo in naju je blagoslovila!
No, jaz sem se pa učil, in že sem bil dovršil vse
rigoroze in se pripravljal, da nastopim prakso, ko
dobim od nje poročilo, da naj si poiščem drugo, ker
se i ona poroči prav v kratkem z drugim, ki je pa
nekoliko bogatejši od mene! — To je prav vsakdanje,
kaj ne? Ko sem pa jaz strmel v drobne vrstice pred
seboj, nisem verjel samemu sebi; črez dolgo sem se
prepričal, da utegne biti vse to resnično. Ne rečem,
da bi bil ta udarec prenesel kar tako, toda povem vam
pa, da sem bil kuriran že v nekaterih dneh in to s
preprostim receptom: „Ako nisi ti vreden nje, tudi

165

ona tebe ni vredna!" — To je moja povest in, mislim,
tudi skromen donesek k dokazom, da se najde malo-
kje katera, ki ne bi bila enaka drugim 1“

Ko je Makso končal, si je Matilda oddahnila.

„Torej, vendar ima še toliko sočutja do mene,
da me ni postavil pred vsemi na sramotilni oder!"
je bila prva njena misel.

Toda drugi čut je bil takoj ves drugačen! Po¬
lastila se je je neka skeleča srčna žalost, in v prsih
ji je bilo tako tesno, da si je jedva upala dihati.

Pred očmi pa ji je stala bridka, prepozno spo¬
znana resnica, da je izgubila z Maksom zlato srce, da
ji je odbežala z njim sreča življenja — in to po lastni
krivdi. In to ji je bilo hudo, tako hudo, da bi se
bila kmalu vnovič razjokala in to pred vsemi, ki so
sedeli okoli nje. Čutila je, da ji je potreba svežega
zraka; vstala je ter odšla na dvorišče . . .

Zunaj je bila krasna noč. Visoko na nebu se je
ščeperil bledi ščip, in ni ga bilo oblačka daleč na
okoli. S kolodvora se je čulo prhanje lokomotiv, žven¬
ket železnih odbijačev premikajočih se vlakov in sem-
tertja kratek, rezek žvižg.

Matilda je sedla na klopico poleg zida ter glo¬
boko vzdihnila. Iz gostilniške sobe se je pa v tem
hipu razlegal glasen smeh. Gotovo je bil zopet kdo
razdrl kako žaltovo.

A skoro nato so ji udarili na uho glasovi kla¬
virja. Igravec je potegnil nekolikokrat po klaviaturi
kot — preludij, a takoj nato se je zaslišala naslednja
pesem:

166

»Kdo bi vedno tožen bil,

To ne more biti,

Bog je pamet nam delil,

Težnost pozabiti."

Matilda je spoznala glas Maksov, ki je pel solo,
a vmes je udarjal zbor, in to je donelo tako tožno,
tako srce pretresajoče v bajno, sanjavo-svetlo noč.

Ta preprosta pesmica je segala Matildi tako glo¬
boko v srce, da so ji stopile solze v oči. Glas Maksov
pa je bil tako mehak, tako izrazit, da se je slišalo,
kakor bi bil hotel dati duška neki tihi žalosti, ki
skoro nečutno, kakor v lastni nezavesti, vendarle utriplje
na dnu duše njegove . . .

Počasi in rahlo so se raztopili glasovi, in nastala
je tišina. A v tem hipu je zaslišala korake po veži,
in na dvorišču se je prikazal Makso. Bilo je videti,
kakor bi iskal i on duška svojim čuvstvom v mirnem,
svežem nočnem zraku.

Matilda se strese in hoče spet v sobo. Toda
takoj se premisli in se stisne bolj v senco. Toda
Makso jo je bil vendar zapazil in spoznal. Naglo je
pristopil k njej pa dejal trdo, skoro ledeno:

„Nikar se ne bojte, gospa! Daši bodeva odzdaj
živela drug blizu drugega, vendar se nimate bati od
mene niti najmanjšega kompromitovanja! Tošem vam
hotel povedati! Klanjam se vam!"

Obrnil se je takoj, a v hipu je viknila ona bolestno:

„ Makso!"

Ustavila se mu je noga. Ozrl se je, in prsi so
se mu burno dvigale. A takoj se je spet zdramil,

167

povzdignil ponosno glavo in se vrnil k svojini to¬
varišem.

Kmalu nato je stopala tudi ona k svoji družbi,
uničena, potrta . . .

IX.

Bilo je dve leti pozneje.

Na mestnem trgu blizu stolnice je bila na dvo¬
nadstropni hiši takoj v pritličju nabita mala, črno-
bleščeča deščica, ki so se na njej ščeperile velike zlate
črke, tvoreče lepoglasno ime: „Makso Lovrin, doktor
vsega zdravilstva."

Neko jesensko jutro se je pred to hišo ustavila
Travnova kočija, in iz nje je izstopil Traven sam.
Naglo je krenil v vežo, potrkal na desnici na vrata,
in takoj stopil v ordinacijsko sobo Lovrinovo.

Doktor je sedel sam za hrastovo pisalno mizo
ter čital neko brošurico, menda strokovnjaški časnik.
Pušil je drobno cigareto.

Ko je zagledal Travna, je doktor naglo vstal,
mu šel nasproti, in stisnila sta si roke prav prijateljski.

Traven je bil videti zelo dobre volje. Drobne
ustnice so se mu vedno krožile na smeh, in blažen-
stvo in sreča sta mu odsevali celo iz sicer medlih
oči. Ves je bil nekako bolj gibčen in elastičen nego
sicer.

„Ah, hvala vam lepa, doktor," je hitel; „vi edini
ste tvoritelj moje sreče! Vas samega mi je zahvaliti,
da se kmalu uresničijo najsrčnejše moje želje!"

Makso se je bridko nasmehnil.

168

„Prosim, gospod profesor, storil sem samo svojo
dolžnost, in ako se mi je posrečilo, je že to dovolj
častno zame! Torej nobene hvale! Prosim, izvolite
sesti!"

In sedla sta.

„Moj Bog, kako sem bil že obupal o vsem! A
tedaj mi je dobra sreča naklonila misel, da bi se
obrnil do vas. In nisem se varal!"

Jako me veseli, gospod profesor; čestitam vam,"
odgovori Makso.

„Ah, danes zjutraj je bilo, ko sem se zbudil
zelo čemeren. Nič mi ni bilo prav, in glava me je
bila že začela boleti. Ali tedaj mi je razodela pri
zajtrku soproga veselo novico, ki se je nisem nadejal,
da bi jo še kdaj slišal. Pomislite, črez dolga tri leta!
— Takoj sem ozdravel, in prva moja pot je bila k
vam, da vas zahvalim. — Toda zdaj več ne utegnem,
hiteti moram domov! Pavel Pavlovič se najbrž že
dolgočasi. - Upam, da nas na večer posetite! Ako
ne bi prišli, bi bilo to jako neljubo nam vsem. Moj
Bog, kako vas je treba že nekoliko časa sem vedno
. siliti, ako vas hočemo imeti med seboj! Pavel Pavlovič
je vse časti vredna, nenavadna osebnost; menda ne
izostajate spričo njega?"

„Nikakar ne, gospod profesor. Ako mi bode le
možno, se odzovem cenjenemu vašemu vabilu!" od¬
govori Makso.

„Torej do svidenja, gospod doktor!"

„Klanjam se, gospod profesor!"

Makso je spremil Travna do vrat.

169

Ko je kočija oddrdrala, je sedel spet k mizi
in si podprl glavo v desnico. Neka temna senca mu
je šinila preko visokega, belega čela. Bridek in po¬
milovalen nasmeh mu je legel na ustnice, in vzkliknil
je poluglasno:

»Ah, ta dobri, a tako slepi, tako neumni mož!"
Skomizgnil je z ramami in stresel z glavo, kakor
bi se hotel otresti jako neljubih in neprijetnih misli.

»Počakajmo, hočemo videti, kaj bode iz tega!
Zrelo jabolko samo odpade! Da bi Travna opomnil?
Ne, on tega niti ne bi verjel; tu bi trebalo vse dru¬
gačnih dokazov! - In slednjič -- kaj meni mar?"

Začel si je zavijati novo cigareto, vstal, leno
legel vznak na divan in začel izpuščati sive kolobarčke
proti stropu ter čakal potrpežljivo, ali se morda po¬
ljubi kakemu pacijentu, da se zglasi . . .

V tem je dospel Traven domov.

Okoli vile so bila drevesa naložena s sadjem, da
se je pripogibalo njih vejevje skoro do tal. Stare
jablane so ponujale debela, rdečkasta jabolka. Na vi¬
sokih hruševih drevesih so visele dolgopeceljne, po¬
dolgovate, rumenokožne hruške. Na vrtinčastih češpljah
se je stiskalo med perjem svetlomodro ovočje. Vse
je bilo videti tako sveže, tako sočno, tako živobojno,
kakor bi bilo ponarejeno iz prosojnega, pobarvanega
voska.

Ob južnem zidu vile same je že rumenelo široko,
globoko narezljano listje vinskega trsa, spenjajočega
se ob debeli cinkasti žici. Pod listjem se je sramežljivo
skrivalo dolgo, svetločrno mastno grozdje, ki sta imela

170

okoli njega opravka rumenokljuni kos in srebrno-
pisani škorec. Izmed vsega tega krasa se je pa svetila
bela vila, kakor nevesta, ki jo je obsul nebroj česti¬
tajočih svatov.

Po beli, z drobnim okroglim kamenčevjem po¬
suti vrtni poti se je izprehajala Travnova soproga.
Bila je videti nekoliko bolj bleda in razmišljena, in
njeno lepo oko je bilo nemirno. V levici je tiščala
veliko, temnordečo rožo ter je z desnico nervozno
trgala list za listom s cvetnega njenega oboda, da se
je listje stlalo po tleh, in da se je za njo poznala
dolga, krvavordeča črta.

Poleg nje je stopal visok, lep mož, vitkega stasa
in krepkih, toda gibčnih udov. Oblečen je bil v čast¬
niško uniformo in v roki je vrtel šibko palico iz
bambusa.

Tudi on je bil videti nekoliko nemiren in go¬
voril ji je nekaj polutiho, naglo, skoro vsiljivo.

In ona se je včasi Ozrla nanj, in iz njenega ža¬
rečega pogleda je odsevala - strast.

„Ne vem, Pavel, morda se še premislim. Saj
veš, da žrtvujem zate vse, prav vse — mater, moža,
življenje . . . Ali, kaj bi pa bilo potem, ako bi me
ti zapustil! Kaj bi bilo iz mene - iz - "

Umolknila je in ozrla se vanj z nekim strahom.

On je pa položil roko na srce, povesil glavo in
dejal skoro žalostno:

„Ti mi ne zaupaš?"

„Odpusti, Pavel," je hušknila naglo in mu stisnila
roko.

171

Tedaj so se začule stopinje. Častnik je naglo
izginil in odšel na nasprotni strani proti vili.

Od ceste sem pa je prihajal Traven.

Od daleč je postal in se zamaknil v pogled lepe
žene. Iz vsakega njegovega kretanja, iz vsake najne-
znatnejše poteze se je poznalo, kako ljubi svojo so¬
progo, kako mu drhti srce v prsih, ko se ozira po njej.

Pristopil je k njej in stopal dalje po poti ob njeni
levici. Tu se je hipoma ustavil.

»Ah, dušica moja, ti ne veš, si ne moreš misliti,
kako sem srečen! Poželi od mene karkoli, ničesar ti
ne odrečem, srčece moje!"

Matilda ga je molče poslušala.

»Glej to sadje," je nadaljeval Traven; »dozdaj
sva je gledala in trgala sama. Toda ko pride pri¬
hodnja jesen, tedaj pa prineseva pod te hruške, pod
te jablani - drobno, nežno stvarco — najinega sinčka
ali hčerko, ki iztegne male svoje ročice po lepem
sadju. In midva ga privzdigneva in mu utrževa naj¬
lepši plod in mu ga položiva v naročje. Ah, krasno!
Kaj ne, dušica?"

Matilda se je nasmehnila.

»Beži, beži, norček!"

»Toda glej, tam prihaja tvoja mati," pravi Traven.
Ali si povedala tudi njej že kaj o tem? Zakaj ne, dušica?
Ali ne bode naju sreča toliko večja, ako zvedo vsi zanjo ?‘‘

„Kam pa misliš, dragec?" odgovori Matilda. „Čemu
bi takoj pravila vsemu svetu to novico? Ali misliš,
da se zdi ta stvar vsakemu tako imenitna, kakor nama?
Pojdi, pojdi!"

172

„Ne? Ako ti ni ljubo, pa molčiva! Saj res, prav
imaš! Toda midva se bodeva vendar večkrat pogo¬
varjala o tem, kaj ne, dušica? -- Kje pa je Pavel
Pavlovič?"

„Bržkone v svoji sobi," odgovori Matilda malo¬
marno.

V tem je dospela Severica do njiju. Bila je
videti še vedno sveža in čila, a postala je še okrog-
lejša in bujnejša, da je bila skoro neokretna.

Izprehajali so se vsi trije po vrtu in parku, dokler
jih ni poklicala kuharica k obedu.

X.

V Kotanju ni bilo nič garnizije, spričo tega je
bilo tudi mestece po letu nekoliko bolj mrtvo. Toda
pred dvema mesecema so bile v okolici velike jesenske
vojaške vaje, ki so donesle Kotanjcem več življenja.
Skoro je ni bilo hiše v mestu, da se ne bi videla v
njej uniforma, da ne bi rožljale po njej dolge in težke
sablje dragoncev, topničarjev in drugih častnikov. Dva¬
krat na teden pa je svirala na mestnem trgu vojaška
godba, in kotanjska gospoda se je šetala po njenih
taktih, in kotanjske gospodične so vztrajno koketovale
z vitkimi oficirji. Marsikatero srce se je v tej dobi —
izgubilo, in našel je je navadno kak golobrad poročnik
ter je nanizal k drugim, ki so mu visela predrta in
strta na nizu lepih spominov, kakor hrošči, ki jih
nabode na trnje veliki srakoper. Koliko žarečih po¬
gledov, koliko mehkih dotikljajev nežnih in krepkih
rok, koliko pridušenih vzdiljajev, koliko jezic in ma-

173

lenkostnih spletk se je zvršilo tedaj v Kotanju, ki je
bil sicer tako idilski, tako filistrski. -

Tudi v malih predmestnih hišah med prostimi
vojaki in prostimi hčerami iz nižjih mestnih slojev
- tudi tu je bilo nenavadno življenje. Na vsakem
voglu, na vsakih vežnih vratih, na kamenitih klopeh
pred hišami, povsod so postajali pod večer unifor-
movani fantje. Iz ozadja pa so se svetlikali beli pred¬
pasniki, žareli rdečelični drobni obrazki, se iskrile
modre in črne in rjave oči. In na oknih že skoro ni
bilo več cvetja. Populjeni so bili rdeči klinčki, raz¬
redčen je bil rožmarin, in rože že skoro niso imele
več popja . . .

Na vrtu hotela pri „črem orlu" je bila zbrana neki
večer že pozno v noč družbica treh mladih častnikov.

Na vejah mogočnega kostanja so visele svetle
sablje, in ob njih se je motno odbijala luč nekaterih
že zakajenih sveti In ic.

Oni trije pa so sedeli in se zvirali na stoleh
okoli okrogle, z belim prtom pogrnjene mize.

„Tako je — častna beseda! — tako je! Ta Pavel
Pavlovič — ta ima piramidalno srečo! — Tako je!
Ali še nič ne veste? — Častna beseda!" je nosljal
mladi, sloki lajtenant Jošipovič in si vihal in vlekel
drobne črne brčice pod dolgim, več nego obilnim
nosom.

Desno nogo je iztezal na bližnji prazni stol, a
levo koleno je tiščal skoro do pod brade.

„Torej vendar resnično? Kolosalno! Ta imper-
tinentna sreča!" je vzklikal nadporočnik Ljubič.

174

„111 nas eden, ali ste slišali, nas eden nima nikoli
te sreče! — Prekleto!" je viknil poročnik Resec, ki
mu je bil ves podolgovati obraz razoran in posut z
velikimi brazdami. Urezale so mu jih bile hude koze.

„Tako je — častna beseda — tako je! — Ta
Pavel Pavlovič, ta zna, ta pa zna! — Častna beseda,
a mi pa ne znamo!" je dejal leno Josipovič.

„In zakaj zna? — Zato ker pozna življenje —
častna beseda! — zato ker pozna ljudi, zato ker vidi
vsakemu v dušo," je nadaljeval Josipovič. „Tristotisoč
vragov! Mi se pulimo za te naivne, za te nedolžne
goske, ki so komaj odrasle otročji srajci! Piramidalno!
Prekleto neumno! In tako zabiti smo, da ne vemo,
kje je boljše grozdje, da ga ne vidimo, kjer se nam
ponuja samo!"

Izpuhnil je gost oblak dima iz svoje havanke in
iztegnil še levo' nogo na stol ter se naslonil pol na
mizo, pol na deblo kostanjevo.

„Natakar, še en vrček!" je pozval Ljubič. Hkratu
je iztegnil izpod rokava manšeto ter zabeležil nanjo
s svinčnikom že deseto črto - znamenje desetega vrčka.

„Torej nadaljuj, Josipovič," pozove Resec in napol
zameži, da bi bolje slišal.

„Čemu so pa ti moderni zakoni? — Častna be¬
seda! — Čemu so, vas vprašam? Vse prav za nas!
Tako je! Tam je za nas polje, tam je tisto zrelo,
sladko grozdje! Mar ni res? — Več nego resnično!
-— In — častna beseda! — Ta Pavel Pavlovič, ta
ima imeniten nos; ta koj zavoha one pikantne za¬
konske razmerice pri najmanjši razpočici-! Kolosalno!

175

— Predlansko leto v Brucku, lani v Zagrebu in
letos, piramidalno, letos pa - tukaj v tem neznatnem
gnezdu! In -- častna beseda! - taka dama!' 1

»Kje sta se pa seznanila!" vpraša Resec.

»Vrag ga vedi — častna beseda! — tega ne vem
povedati! A faktum je, da tja zahaja, in faktum je,
da bodemo slišati še lepe reči. Tristo vragov, nič
vere mu ne dam, da ne odpelje tudi te, kakor je
ono v Brucku, kakor ono v Zagrebu! Piramidalno!
In morda jo še kdaj srečamo ob njegovi roki tam
ob sinji Adriji, in morda jo še kdaj potegnejo ribiči
s svojimi mrežami iz morja, kakor so ono iz Save.
Prokleti človek, ta Pavlovič! Častna beseda!"

»Torej pijmo," izpregovori Ljubič in izprazni
kozarec. »Na zdravje vseh dam, ki so s svojimi možmi
nezadovoljne, pa vse časti vredne in piramidalno po¬
žrtvovalne !"

In zopet je poklical natakarja, ki je dremal v
sobi, in ta je donesel na novo vsakemu vrček peneče
se pijače. In na manšetu se je pridružila nova črta
dolgi vrsti prejšnjih.

Tedaj pa je ob vzhodu zarožljala na drobnem
kamenčevju jeklena sablja. Proti mizi je stopal po¬
nosno vzravnan, lepega, kakor izklesanega obličja in
temnih, globokih, kakor živo oglje žarečih oči -
nadporočnik Pavel Pavlovič.

»Ah, že zopet znana družbica najmarkantnejših,
najinteresantnejših, najlepših polkovnih častnikov," se
je poklonil Pavlovič, odpasaval dolgo sabljo ter se
ironski smehljal.

176

„Hm, Pavel Pavlovič, še tebe je manjkalo! Tebe,
najduhovitejšega, najdovtipnejšega, hiperpiramidalno
srečnega nadporočnika, in družba je - izpopolnjena!"

Pavel Pavlovič ni odgovoril. Prisedel je k mizi,
si naročil vrček piva in se zamislil.

„Prokleta sreča, nima je vsakdo!" je siknil
Ljubič.

„Grozno resnično!" pritrdi Resec.

„Ali nekdo jo ima!" de Josipovič in pogleda
Pavloviča, ki je sedel še vedno nem.

Ta privzdigne glavo in si pogladi lepe, črne brke.
Ironski nasmeh mu leže zopet okoli ustnic, in malo¬
marno izpregovori:

„Pri moji veri, čemu pa tudi vi ne poizkusite svoje
sreče? Ti Resec, ti Ljubič, ti Josipovič — poizkusite
svoje talente! Moj Bog, ali nimate oči? Vtem Kotanjuse
najde semtertja imenitna družba, posebno kar se tiče
ženstva. Omožene se dolgočasijo s svojimi možmi, ne-
omožene koketujejo z možmi omoženih, drug se za¬
letava v drugega! In verujte mi, da si naberete ne¬
minljivih zaslug v ime zdrave pameti in dobrega okusa,
ako posežete v to mravljišče. In ako vam pri tem
obvisi kak individuum na rokah, ga takoj lahko zopet
otresete, ko ste se ga naveličali! Kaj vam to mari, da
so vse tako, recimo, pametne!?"

Z rafinirano ironijo in popolnoma hladnokrvno
je Pavel Pavlovič razkladal te svoje ciniško-epikurejske
nazore.

„Torej ganite se," je dokončaval svoj govor.
„Lahka je prilika, da pokažete svoje talente!"

177

12

Škoda, Pavlovič, da nas nisi poučil prej! Zdaj
je prepozno," odgovori Josipovič.

„Ah, saj res, pojutranjem odidete! Škoda, sicer
bi vas bil jaz kam vlekel!"

„Ti praviš, odidete? Kaj pa ti, ali misliš ostati
tukaj?" vpraša Ljubič.

„Uganil si, brate! Mene je povabil profesor Tra¬
ven, da se naselim v njegovi vili. In danes imam
že dopust v žepu - za cel mesec," odgovori smeje
se Pavlovič.

„Ti vražji človek!" sikne Josipovič.

„Ah, kaj smo rekli!?" pristavi Resec.

„Za nocoj bodi dovolj, truden sem nekoliko,"
de črez nekaj časa Pavlovič. „Plačajmo — natakar!"

In plačali so, si pripasali sablje, ki so kmalu
potem rožljale po razdrapanem in slabem mestnem
tlaku ter zbudile semtertja psa-čuvaja, da je s hri¬
pavim lajanjem začel motiti nočno tihoto.

* *

*

Prav tisti večer se je vračal dr. Makso Lovrin
iz bližnje vasi že pozno v noč proti domu. Poklicali
so ga bili k nevarno obolelemu človeku že v mraku.
Pot ga je vodila mimo Travnove vile.

Doktor je po bližnjih vaseh hodil vedno le peš
in le, ako je bila skrajnja sila, se je vozil.

Tudi danes je hodil počasi po prašni cesti. Ko
je stopal mimo vile, ni bilo čuti tam nič več živega,
niti luči ni bilo videti nikjer.

Vse je bilo tiho, mrtvo, osamelo. Samo listje na
drevju je šuštelo v lahnem nočnem vetriču, in iz po-

178

toka za vilo je bilo slišati enakomerno pljuskanje
valčkov, ki so se odbijali ob nakopičenem kamenju.
Iz bližnje luže na polju so se čuli otožni glasovi žab,
a na visokem topolu je živahno ragljala rega.

Tam daleč nad gorami so se kopičili sivi, fan¬
tastične nestvore oblikujoči veliki oblaki, a na jugo¬
zahodu se je semtertja zablisnilo, da so za hipec po-
bledele redke zvezde na obzorju.

Makso je postal pred vilo. Nehote je pristopil k
železni ograji in naslonil glavo obnjo. Zrl je nekoliko
časa gori v temna okna, a kmalu nato se je odmaknil
ter stopil dalje.

Ali v tem hipu se mu je zazdelo, da so zaškri¬
pala v ozadju okna. In takoj nato so se zaslišale
rahle, škripajoče stopinje po drobnem kamenčevju. Pod
drevesi pa se je prikazala visoka, temna moška postava.

Makso je osupnil. Instinktivno se je pomaknil
bliže ograje in se sklonil nekoliko k tlom.

Oni pa je stopil skozi vrata v ograji na cesto
in šel mimo Maksa, ne da bi ga bil opazil.

Makso je spoznal takoj prihajača kot častnika ter
videl,' kako je tiščal k sebi sabljo, da ne bi rožljala
po tleh. Šele, ko je bil izginil za bližnjim ovinkom,
se je začulo tudi enakomerno pritrkavanje sablje ob
cesto in kamenje.

Tedaj je nadaljeval svojo pot tudi Makso.

„Ah, že tako daleč! Tega vendar ne bi bil verjel,"
je sikal Makso sam pri sebi. »Ubogi Traven!"

Polastil se ga je grozen dušni nemir, kakor še
nikoli v življenju. Mrzlično se je tresel od razburje-

179

12'

nosti. Od obcestnega grmovja si je utrgal mladiko,
vtaknil nje konec v usta in jo nervozno grizel in
žvečil med zobmi. Nevede je pospešil korake.

Temna častnikova postava je bila vedno pred
njim.

In v Maksu je vzkipelo, ko je videl onega, kako
stopa mirno, hladnokrvno in enakomerno pred njim,
kakor da bi imel najlažjo vest na vsem svetu.

Makso je stisnil nehote pesti, zavrtelo se mu je
v glavi, in desnica mu je nevede segla za pas, kjer
je v rjavem usnju tičal majhen, nabit samokres. In
stisnil je samokres v roko in odstranil varnostni zaklep.
V vedno rastočem deliriju je pospešil še bolj korake,
in kolikor bolj je hitel, toliko bolj je vrelo in kipelo
v njem.

Pavel Pavlovič pa je mirno in z največjo slastjo
vlekel dim iz svoje smodke, in njen vonj je že do¬
segal za njim hitečega Maksa.

Ko je Pavlovič začul korake za seboj, se je ozrl,
a takoj je nadaljeval svojo pot.

Že je stal pred vhodom k „Črnemu orlu«. Makso
pa je hitel dalje. Samo še petnajst korakov je bil
oddaljen od onega.

In tedaj si ni bil več v svesti svojega dejanja
in nedejanja; lotilo se ga je neko blazno veselje.
Postal je, vzdignil samokres in — meril.

Ali v tem hipu je izginil Pavlovič v „Črnem
orlu«.

Makso je zaječal, ali kakor bi trenil, se je zdramil
iz one omotice. Ta globoki zdihljaj mu je olajšal

180

notranjost, in kakor težka mora se mu je odvalilo od
prsi. Grozno in jasno mu je sedaj stalo pred du¬
ševnimi očmi, kaj bi bil skoro učinil.

Potegnil je z levico preko čela in si obrisal de¬
bele znojne kaplje, ki so stale na njem.

In vtaknil je samokres zopet za pas . . .

Ko je prižigal črez nekoliko minut luč v samotni
svoji sobi, je bil že skoraj popolnoma miren. Samo
na obrazu se mu je čitala nenavadna izmučenost.

Legel je na divan. Roke so se mu še tresle od
prestane grozne razburjenosti, a ustnice so mu šepetale:

»Moj Bog, moj Bog! Ali je res nikdar ne po¬
zabim?"

XI.

Dr. Makso Lovrin je imel v mestecu in okolici
zelo razširjeno zdravniško prakso. Takoj, ko se je bil
nastanil v Kotanju, so se- mu bile posrečile nekatere
nevarne operacije, in kmalu je zaslovel kot najboljši
zdravnik.

C. kr. okrajnega zdravnika že tako nihče ni klical,
ker je imel pri glavarstvu vezane roke, a dr. Bric se
je bil popolnoma vdal pijančevanju. Ni ga bilo dneva,
da ne bi bil vinjen, in spričo tega so se mu začele
tresti roke, in obraz mu je zabrekel. Ni čuda, da je
ljudstvo izgubilo zaupanje vanj. Posebno pa je k
temu še pripomogla neka sitna preiskava, ki bi bila
spravila dr. Brica skoro pod ključ. Stvar se je bila
tikala neke delikatne zadevice. No, na srečo njegovo
se je bila stvar potlačila takoj v začetku.

181

Takoj, ko se je naselil dr. Lovrin v Kotanju, sta
se bila seznanila s Travnom. Ta je bil prinesel sim¬
patije do doktorja s seboj že z onega večera v Ljub¬
ljani. Povabil je takoj Maksa, naj ga obišče večkrat
v vili.

Toda ta je imel pomisleke proti rednemu ob-
iskavanju Travnove obitelji. Prejšnje razmere njegove
s sedanjo Travnovo soprogo so stale med njim in
njo kakor visok, neviden zid in niso dopuščale ne¬
prisiljene zabave s Travnovko in njeno materjo. Makso
še ni mogel pozabiti nekdanje svoje izvoljenke, bal
se je utripov svojega srca, bal se, da ne bi mogel
zakrivati čutov svojih napram njej, bal se vseh možnih
nedoglednih posledic.

Ko je bil prvič obiskal Travna, je čutil žareče po¬
glede Matildine, da si ni upal dvigniti svojih oči.
Pri odhodu je čutil tako mehak pritisk žametaste njene
roke, da ga je izpreletela po vsem životu sladka
groza, kakor v nekdanjih blaženih časih prve ljubezni.
In instinktivno je spoznal, da Matilda ni srečna s
Travnom, da ji je srce prazno in pusto in mrtvo do
zakonskega moža. Tu je bilo treba torej pozornosti!

Makso je bil trden značaj, kakršnih je najti
malo. Napram takim odnošajem je takoj sklenil, da
ne bode posečal Travnovih brez potrebe. Čemu bi
odpiral še nezaceljene rane sam sebi, čemu delal morda
še hujši nemir v srcu Matildinem? Traven mu je
ponudil svoje prijateljstvo, svoje zaupanje, in on se
kot poštenjak ni drznil zlorabiti niti oskruniti tega
zaupanja, ampak se ga je hotel izkazati vrednega.

182

«

Toda kadar Maksa ni bilo dolgo k njim, ga je
kmalu Traven posetil in odvedel v vilo. Tam se je
okoli Travnovke zbirala redno vesela in izbrana družba,
in ko je bil Makso uveden v to družbo, se ji ni
smel več odtegovati, sicer bi ga bili smatrali za ne¬
okretnega filistra. Zahajal je torej v vilo nekako pri¬
moran. A vsakikrat, kadar je došel tja, se je bolj
prepričal, da je zakonska sreča Travnova na raz¬
potju.

In Traven? Ta je bil srečen, da je imela žena
njegova toliko častivcev, srečen, da ji je mogel biti
na uslugo z vsem, kar je poželela. Niti v sanjah si
ni mislil, da nima ona zanj prav nič simpatije. Saj
je bila vedno pozorna proti njemu, dasi morda res
nekoliko hladna. Ali kdo bi vedno govoričil samo o
ljubezni? V dejanju se kaže ona najbolje!

Travna je skelelo samo nekaj. Z živimi bojami
in z idealno domišljivostjo si je bil naslikal očetovsko
veselje in hrepenel od dne do dne po trenotku, ko
mu napove soproga to srečo. Toda tega le ni hotelo
biti, a tretje leto, odkar sta bila poročena, se je že bli¬
žalo koncu.

In o tem je potožil nekega dne Maksu in ga
prosil zdravniškega sveta in pomoči . . .

Nekega poletnega dne takoj po obedu je dobil
Makso drobno, duhtečo posetnico. Na eni strani je
bilo na njej ime Matildino, a na drugi nekoliko besed
z dobro znanimi, drobnimi črkami njene roke.

„ Blagovolite me obiskati takoj popoldne - bolna
sem!"

183

Te kratke, navidezno hladne besede so takoj
spravile Maksa iz ravnotežja. V tem hipu še nor¬
malno razpoložen, je postal na mah nervozen in ne¬
miren. S trdimi koraki je premeril nekolikokrat sobo,
sedel na divan, vstal, zopet sedel . . .

»Ne pojdem in ne pojdem!" je siknil naposled
odločno.

»Česa naj iščem tam? Traven mi je snoči pri¬
povedoval, da odide danes nekam, in da ga ne bode
doma ves dan. Ona je tedaj sama doma! — Sama!
- Ali je res bolna? -- Komedija! - Počaka naj,
da bode doma tudi on! — Jutri pojdem!"

In zopet je hodil in razburjeno korakal po sobi.

Danes se mu je nudilo, da bi bil lahko sam z
njo, in jasno in očito je bilo, da je ona to tudi že¬
lela. Kaka lepa prilika! Kako bi jo izkoristil kdo
drugi! Ako ne radi drugega, pa saj radi mašče¬
vanja! Pokazal bi, kako jo črti, kako jo prezira, kako-
jo . . .

Toda dalje ni mogel misliti.

»Ne pojdem in ne pojdem!" je siknil zopet.

»Čemu se delaš tako poštenega? Ali ni celi svet
gola komedija? Ali ne slepimo drug drugega? Ali
niso oni, ki se delajo poštene, največji lopovi? Ni-li
vse licemerstvo, hinavščina, gola fraza, laž!? Čemu
hočeš biti ti boljši od drugih? Ali si ti zamešen iz
boljših snovi, nego so drugi? Ali ne polje tudi po
tvojih žilah kri? - kri! - Bah, ne bodi neumen!
Uživaj trenotek, ki se ti nudi; uživaj ga ti — ako
ne, ga bode užival mesto tebe drugi, in smejal se ti

184

bode, da si osel, tepec, ki ne poznaš sveta - da si
nezrel fantast, ki bi rad preobrnil svet! Uživaj!"

Neki glas mu je govoril to, in Makso se je
prijel za glavo, kjer mu je vse vrelo in bučalo, kakor
v apneni peči.

»Ne pojdem in ne pojdem!" si je ponovil v tretje.

Stenska ura v podolgovatem, svetlem orehovem
zapiralu je udarila dve.

Makso se je ozrl nanjo in obenem potegnil svojo
žepnico ter primerjal obe.

»Res je, dve je -- še je čas!" si je dejal.

Ali v tem hipu je sedel za mizo, vzel svojo po¬
setnico in zapisal na zadnjo stran:

»Milostiva! Oprostite, danes ne morem - dolž¬
nost me kliče k bolniku, ki potrebuje nujno moje
pomoči. Torej jutri!"

Vteknil je posetnico v zavitek, in že je hotel
poklicati deklo, da jo ponese na določeni naslov.
Tedaj nekdo glasno potrka.

„ Noter!"

Med vrati se pojavi dražestna oseba gospoda
Stipka Leščnika.

»Uh, gospod doktor, kakšne stopnice! Torej
nogo bi si bil kmalu izvil na njih! Torej dajte jih
popraviti; zanikarnigospodarji to! Torej gospod doktor,
kam pojdeva? Pri »Belouški" so prav zdaj nastavili
nov sodček! Brr - kako to kri potolaži! Torej pojdeva?"

Pri vsaki drugi priliki bi bil doktor odklonil
tako vabilo, a danes mu je prišlo prav. Želel si je
nekoliko razvedrila. Gospod Štipko pa je nadaljeval:

185

»Uh, kakšna vročina tam zunaj! Blagor jim, ki
so dobro rejeni, ki imajo torej mastne trebuhe! Vi
veste, gospod doktor, kaj ne da, taka-le mast hladi?
Torej takim-le debeluhom ni po letu kar nič vroče?
Torej pomagajmo si! Torej pijmo pivo; pivo debeli
človeka, in prihodnje poletje že laže prestanemo to
prokleto vročino! Torej ..."

Makso je bil v tem vzel klobuk in palico in si
je natikal obligatne rumene rokavice.

»Kaj? Tristo Japoncev! Še rokavice, gospod
doktor? Torej . . . torej — ali ne veste najnovejših
vesti? Danes sem poizvedel, da bodemo imeli v okolici
velike jesenske vojaške vaje! Torej, zopet nova zabava,
kaj ne, gospod doktor?" je še vedno besedičil gosto¬
besedni gospod Štipko.

»Torej pojdiva, gospod kontrolor!"

Gospod Štipko ga je pogledal nekoliko od strani,
natikal ozkokrajni svoj klobuk na debelo glavo z
obema rokama in pogledal v zrcalo, kako mu stoji.

Potem se je obrnil na eni nogi, in stopala sta
z doktorjem počasi po stopnicah.

»Torej" - nadaljevati ni utegnil, beseda je za¬
stala gospodu Štipku v grlu. Pred vrati je bil namreč
zagledal - Travnovo kočijo, ki se je bila vprav ustavila.

Makso je prebledel.

Kočijaž pa je na kratko sporočil, da želi gospa
Travnova takoj gospoda doktorja, ker je nekaj obolela.

Zdaj ni bilo moči odreči. Makso je že segnil v žep,
da bi oddal pripravljeno pisemce; toda takoj je pomislil,
kaj bi utegnil sklepati navzočni kontrolor, ako odreče.

186

Opraviči se torej gospodu Štipku in sede v kočijo.

»Prekleto! Da bi me bil vsaj vzel s seboj!" je
zamrmral gospod Štipko in koračil počasi dalje v
prahu, ki ga je provzročila nagla vožnja Travnove
ekvipaže. In ta pogoltnjeni prah je podvojil žejo v
gospoda Štipka grlu. Ko je sedel že za mizo pri
»Belouški" ter si otiral pot izpod namazanih svedri-
častih las, je še vedno prhal in kašljal in vlival vase
nečuvene množine na novo nastavljene motnorumene
tekočine. -

* *

*

\ Na nizkem, z rumeno svilo prevlečenem nasla¬
njaču v svoji sobi je napol sedela, napol ležala gospa
Travnova.

Težki,črešnjevo-rdeči, s pomarančnimi povprečnimi
črtami in orientalskimi okraski pretkani zastori so
branili v sobo še tistim redkim solnčnim žarkom, ki
so se hoteli vkrasti vanjo skozi priprte lopatice zeleno
pobarvanih žaluzij, ter so tvorili hladeč polumrak. Po
sobi se je širil mamljiv, opojen vonj raznih esenc,
ki tvorijo imenitni in skrivnostni del ženske toalete
in — čarobnosti.

Gospa Matilda je bila oblečena v ohlapno do¬
mačo obleko iz svetlega, temno - kariranega mervil-
leuxja, ki je delala njeno polt še nežnejšo. Na prsih
je bila globoko izrezana, da se je že od daleč svetil
kakor alabaster beli vrat. Okoli in okoli izrezka so
bile pošite široke bele čipke, ki so se vile tudi na¬
vzdol po prsih in obrobljale kratke, komaj do laktov
sezajoče široke rokave. Izmed njih so zrle polne, bele,

187

okrogle roke. Izpod dolgega krila pa so koketno gle¬
dali konci koničastih, svetlo-rumenih, atlasnih cipelic,
opirajočih se na nizko, poblazinjeno podnožnico.

Gospa Matilda je bila še vedno lepa, dražestna
žena. Glavo svojo z naivno-koketno frizuro je na¬
slanjala v desnico. V njej je stiskala med dolgimi,
belimi prsti svilen robec rožnate boje.

Na nizko belo čelo ji je legla komaj vidna senca,
kakor bi jo mučila sitna skrb. A ko je semtertja
uprla pogled na steno, kjer je viselo skoro do tal
dolgo, z zlatim, širokim okvirom obrobljeno ogle¬
dalo, se je vselej skoro zadovoljno nasmehnila in po-
šepnila kakor nekdaj:

„Bomo videli!" -

Toda minute so ji postajale dolge. Nestrpno je
stresla včasih z glavo in vlekla na ušesa, da li ne
prihaja kdo. Ko le ni hotelo biti nikogar, je ukazala
napreči, in voz je zdrdral po doktorja . . .

Vendar!

Pred vilo se je bila ustavila kočija. Matilda si
je naglo pogladila obleko, se naslonila v naslanjaču
ter zaklopila oči. Delala se je mirno, a pri vsem tem
ni mogla ubraniti, da se ji ne bi bile prsi nekoliko-
krat dvignile skoro krčevito.

Tedaj je oglasila hišna dr. Lovrina, ki ji je
stopil v sobo za petami.

Blizu vrat je. postal in se nemo poklonil.

Ta polumrak, ta tišina, ta z opojno vonjavo na¬
sičeni vzduh, a tam na mehkih blazinah na nasla¬
njaču nebrižno, skoro leno sloneča krasna gospa, ki

188

je povzdignila v tem trenotku proti njemu svoje ve¬
like, vlažno se svetleče, skoro proseče oči, a jih je
takoj povesila kakor v naivni zmedenosti - vse to
je vplivalo čudno na živce Maksove.

V neki nezavestni omotici, kakor v polusnu je
stopil nekoliko korakov dalje in se ji je približal.

In tu so mu zableščali prav pred očmi njeni
bujni, k uživanju vabeči, fino modelovani udje. In
zavrtelo se mu je v glavi, in šepetal mu je neki glas:

»Glej, do tega imaš ti prvo pravico! Vse to je
bilo nekdaj tvoje in je še lahko tvoje!"

Matilda je slutila, kaj se vrši v Maksu. Pri¬
vzdignila je zopet oči, in v njih je bilo izraženo
jasno:

»Zopet si moj, ne pobegneš mi več!

Kakor slučajno, nehote in nevede se je sklonila
napol pokoncu in razprostrla roke. Ustnice so se ji
napol odprle v blažen nasmeh, in prikazali sta se
vrsti drobnih, belih, krasnih zob.

In Maksu so se zašibila kolena. Neka nepoznana,
nepremagljiva moč ga je silila v njeno naročje --
ni se ji mogel protiviti.

V tem hipu so se zaslišale stopinje na hodniku,
rahle, zadušene stopinje. Nekdo je šel mimo vrat.

Ta sam na sebi tako ničevni slučaj je zdramil
Maksa. Hipoma se je zavedel. Šiloma se je otresel
razkošnih misli, in samo eno mu je stalo pred očmi
- dolžnost!

Skoro hripavo in trdo je izpregovoril:

»Milostiva, zahtevate?"

189

Prestrašeno ga je pogledala. To ni bil več tisti
človek, kakor še pred kratkim hipcem. To je bil zopet
navadni, svoj posel izvršujoči, hladnokrvni - zdravnik.

Ponudila mu je prostor zraven sebe.

„Tega mi vendar ne odrečete, da ne bi vsaj
trenotek sedli," je izpregovorila skoro šepetaje in s
prisiljenim nasmehom.

In sedel je.

Nastal je neznosen molk.

„Gospod Lovrin", je izpregovorila ona črez ne¬
koliko časa. „Vi me sovražite, ali verujte mi, bolj
sem vredna vašega — kako bi se izrazila? — va¬
šega usmiljenja! Vi se smejete? - Glejte, prikovana
na moža, ki ga ne ljubim, ki ga nisem nikdar ljubila
in ga ne bodem nikdar ljubila - sem dolgo želela
trenotka, da se pogovorim z vami iz oči v oči. Raz¬
jasniti vam moram iz prošlega življenja nekatere raz¬
mere, ki so storile iz mene to, kar sem. Ali odmikali
ste se mi vedno — prosim potrpite, da izpregovorim 1
Ko bodete slišali iz mojih ust golo resnico, tedaj sem
prepričana, da me ne obsodite tako ostro, kakor me
očitno obsojate zdaj! Danes je za to prilika!"

Makso je molčal, a ona je nadaljevala. Kolikor
več pa je govorila, toliko bolj je bila razburjena in
skrajnje nervozna.

„Oh, kolikokrat se spominjam še onega lepega
časa, ko sem mlada, skokonoga, komaj šestnajstletna
deklica nekega lepega dne srečala prvikrat v kotanjski
čitalnici vas . . . Spominjate se še, da ste bili takrat
v Kotanju na počitnicah pri svojem stricu, tedanjem

190

sodniku, ki je kmalu potem umrl? . . . Bili ste takrat
v prvem letu na vseučilišču ... In pri prvem sre¬
čanju sem vas že ljubila, ljubila s prvo, neizkušeno,
a pravo ljubeznijo! In ko ste mi črez dva dni potem
pisali ono drobno pisemce, ki sem je našla v knjigi,
ki ste mi jo bili posodili -- kako sem vztrepetala
veselja in blaženosti — kako sem je poljubovala in
skakala in plesala po svoji sobi! In prišla je moja
mati in našla je ono pisemce na mizi in — se veselila
z mano . . . Tako ste začeli zahajati k nam — in
bili so zame to najlepši časi! ... In za vas?"

Vprašala ga je to tako mehko!

Toda Makso ni odgovoril ničesar. Tudi njemu
so se pri tem lahkem, nežnem pripovedovanju zbujali
lepi spomini. A slutil je, da je vse to pripovedovanje
naperjeno na efekt, in da mu utegne biti nevarno.

»Vi molčite? Dobro! Tudi jaz hočem hitro pre¬
skočiti to dobo . . . 'Ljubila sva se oba, in komaj
sem čakala dneva, da se vzameva. Videla se nisva
potem več, a najina oddaljenost je netila toliko bolj
najino ljubezen, in pisma sva si pisala teden za ted¬
nom ... Ne bom vam torej zatrjevala, da je bila
tedanja moja ljubezen prava in globoka!"

Zamislila se je nekoliko, a takoj nadaljevala:

»In tedaj je prišel v Kotanj Traven. Moj Bog,
kako mi je bil zopern ta človek! Toda začel je vztrajno
hoditi za mano, in - podpirala in priporočala ga je
moja mati. In to, kar vam povem zdaj, me gotovo
oprosti v vaših očeh. - Moja mati je bila tako za¬
dolžena, da se ni mogla nikamor geniti. Slednji dan

191

so bili upniki nad njo, in včasih nismo imeli niti
najpotrebnejšega v hiši. Saj veste — pokojnina je
bila majhna, a mati moja je hotela med svetom nekaj
veljati! In tako je bilo treba trošiti! Ko se je oglasil
Traven, je bila ona vsa pokoncu. Nisem ga imela več
miru pred njo, in dan za dnevom mi je slikala ugod¬
nosti zakona s Travnom. Jaz sem mater ljubila in
slednjič sem se ji vdala in — vzela sem Travna brez
ljubezni ... In zdaj, moj Bog, zdaj sem nesrečna,
popolnoma nesrečna!"

Skrila je obraz v robec in zaihtela.

Toda Makso je ostal še vedno miren.

„ Dotlej sem živela že še mirno. Toda srečala
sem vas v Ljubljani, in od tedaj ga ni več miru v
mojem srcu! Preveč čutim, kaj sem izgubila z vami!

- In nesreča je hotela, da ste prišli v Kotanj —
usoda mi vas je poslala pred oči, da dan za dnevom
bolj občutim vso svojo — svojo nesrečo! — In vi,
vi ste - tako hladni!"

Pogledala ga je s solznimi očmi, proseče, oči¬
tajoče.

A Makso ni povesil svojih oči. Daši se ga je
lotila pri teh besedah zopet ona razburjenost, vendar
je zbral vso svojo energijo ter dejal počasi in resno:
»Cernu bi pogrevali te spomine, milostiva? Ako
menite, da sem vam imel kdaj kaj odpustiti, tedaj
sem storil to že davno! Toda zdaj, zdaj imava vsak

— druge dolžnosti! Prepozno je zvoniti po toči!
Najini poti sta se ločili, hodiva torej vsak zase -
pot poštenosti! Vi imate dolžnosti do moža - in te

192

niso majhne - niso otročarija! Jaz imam dolžnosti
do vsega človeštva! - Ne igrajva torej z ognjem!
- Se nekaj! - Vi menite, da me še vedno ljubite.
To ni resnično. Vi se samo mučite in mamite z ilu¬
zijami. Lotite se kakega resnega dela, potrudite se
ustrezati v vsem svojemu soprogu in - vse vas mine!
Poglejte ga, kako zlato dušo ima! Kako naiven, kako
pošten je v vseh svojih nazorih in vzorih! Niti od
daleč se mu ne sanja, da bi utegnil biti svet tako
popačen, kakor je v resnici. Njegove knjige in vi ste
mu edino veselje, edino življenje. Družbo sprejemlje
in vanjo zahaja samo spričo vas — samo, da vam
nudi priliko, da se veselite in zabavate! - Ali vas
ne bi pekla vest, ako bi temu možu uničili njegove
ideale, ako bi ga spravili na rob zdvojenosti in obupa?
Pomislite vendar!"

„Ah nič mu ne bode, prav nič," si je mislila
Matilda. „Preneumen je za to!"

Ali rekla ni ničesar.

Makso pa je še pristavil:

„Toda oprostite, milostiva, da sem se drznil in
vam to povedal. Nekdanji moji odnošaji napram vam
me morda opravičujejo v to! - Klanjam se vam,
milostiva!"

Poklonil se je hladno, vzel klobuk in odhajal.

A tedaj je planila k njemu ona, mu ovila ža-
metasto-mehke roke naglo in krepko okoli vratu in
naslonila glavo na njegovo ramo.

„Ali me moreš tako pustiti, ti trdi, trdi mož?
Ali te res nič več ne veže na nekdanjo svojo Ma-

193

13

tildo? Govori! Ah, govori - samo besedico upanja
mi vlij v prazno srce moje, in srečna bodem! In
nikdar več ne bode razgovora med nama o tem!
Samo reci, da me še ljubiš! Makso!"

In stiskala ga je k sebi in položila svoje mrzlič-
no-vroče ustnice na njegove.

In spet je gorelo v njem, in kmalu bi bil ob¬
nemogel. A tedaj je hipoma stala pred njim in železno
svojo roko iztezala mu v svarilo - dolžnost.

»Ne morem!" je zaječal skoro obupno.

Tedaj se je pa njej izvil iz grla bolesten vzklik,
ki ga rodi samo skrajnja zdvojenost. Pahnila ga je
od sebe in se vrgla zopet v naslanjač.

»Hinavec!" je sikala za njim . . .

Makso pa je stopal navzdol po stopnicah, in nič
lahko mu ni bilo pri srcu. Storil je svojo dolžnost,
a pri vsem tem ni bil zadovoljen sam s seboj.

Izmučen do skrajnosti, niti razmišljati ni utegnil
več. Mehanično je korakal po prašni cesti, naglo, ne
meneč se za neznosno vroče solnčne žarke, ki so
pripekali, da je človeku hotelo biti slabo.

Dospevši v mesto, je zavil takoj k »Belouški",
da bi se nekoliko razvedril. Tam se je že z dva¬
najstim vrčkom piva »debelil" gospod Štipko, ki si
je pri tem samoljubnem delu pa dal tudi opraviti z
rdečelično, debelo hebo.

* *

*

Severica je poslušala pri vratih ves nastop med
Maksom in hčerjo. Kakor senca je stala nepremično
ob ključavnici in vlekla na ušesa. In tedaj ji je legel

194

večkrat zadovoljen smehljaj na ustnice. Toda pri
zadnji sceni, ko je Makso obvaroval tako trdno svoj
značaj, je nakremžila obraz, in porogljiv izraz ji je
šinil na ustnice.

»Oh, ta tepec!" je siknila in se naglo umaknila
od vrat, ko se ji je bližal Makso. »Moj Bog, ali je
res tako neumen, ali je tako grozen hinavec!" —

X.

Makso se ni bil po tej sceni že nekoliko dni
nič oglasil pri Travnovih. Ko ga le ni hotelo biti
več na izpregled, ga je obiskal nekega dne Traven
sam.

„Moj Bog, kaj smo vam storili, da nas ne ob¬
iščete kar nič več?" je vprašal Traven. »Moja soproga
je vidno bolna, kar po cele dneve tiči v svojih sobah.
Družbo, ki nas poseča, pa mora zabavati moja tašča
in jaz sam. Vprašal sem jo, naj-li pošljem po vas, a
odklonila je, rekoč, da ji ni nič, da se ji samo nič
ne ljubi. Jaz pa smatram to za začetek kake hude
bolezni. Obiščite nas vendar!"

In res se je bila Travnovke lotila po onem raz¬
govoru z Maksom neka melanholija. Vdala se je bila
popolnoma sanjavosti. Po cele dneve je presedela za¬
mišljena in nebrižna za vse, kar se je godilo okoli
nje. Nihče ni smel biti pri njej, celo mater je navadno
skoro surovo odpodila, kadarkoli se je prikazala.

Pri tem je trpela tudi Severica. Dobro je vedela,
kaj je hčeri — dobro vedela, da je skrajnje žaljeno
njeno samoljubje. Vedela je tudi, da utegne imeti to
slabe posledice, ako ne nastopijo kake druge, nenadne

195

13*

razmere. In pri teni jo je pekla vest, da je ona kriva
vsega. Ko ji je namreč hči očitala po onih dogodkih
v Ljubljani, da je ona kriva, da je izgubila Maksa,
tedaj ji je sama mati — dasi prikrito in zavito —
nasvetovala, da ima lahko tako na skrivnem še Iju-
bavno razmerje z nekdanjim ljubimcem. Saj Traven
tega tako nikdar ne bode zapazil, ker je preveč —
preprost. In tako je netila Severica sama v hčeri ogenj,
ki bi bil drugače morda pogasnil. A to je storila
samo zato, da je imela mir pred hčerjo, da ni po¬
slušala vedno istega očitanja.

Toda Severica ni pomislila možnih posledic, ni
pomislila, kako vedno večja strast razjeda Matildi srce.
Kolikor bolj pa jo je preganjala Maksova podoba črez
dan in po noči, toliko bolj je opuščala vse ozire na
Travna. Ta ji je postal sčasoma prava ničla. A na
njegov pogled se je tako navadila, kakor na pogled
kočijaža, ki jo je prevažal po izprehodih. In tako mu
je iz gole navade, skoro nehote privoščila semtertja
lepo besedo, se mu je celo smehljala. In Traven —
je bil srečen! In dovolila mu je celo, da vpraša pri
„doktcrju'‘ za zdravniški svet glede toliko zaželjenega
smotra. —

Tako je bilo, ko je prišla Matilda do bridkega
spoznanja, da se odbijajo ob Maksovem značaju vse
njene umetalnosti. Tako nenaden, tako grozovit je
bil učinek onega sokoba med njo in Maksom, da bi
bila skoro zblaznela.

Traven je bil obupan nad soprogino izpremembo in
pričakoval je od Maksa dobrega sveta. Zato je stopil ponj.

196

Makso ga je poslušal in takoj odšel z njim.
Težka mu je bila ta pot, kakor morda še nobena v
življenju. Vedel je, da je on kriv te nagle izpremembe,
a ni smel, ni mogel ravnati drugače. Toda ljubil jo
je še vedno z vso nekdanjo ljubeznijo, ki jo je iz¬
kušal zaman zatreti že tol i krat.

Zlovoljen in potrt je šel s Travnom.

Ko sta dospela v vilo, jima je stopila sama Se-
verica nasproti. Traven je odšel soprogo prosit, da
sprejme doktorja.

Toda Matilda ni hotela slišati ničesar. Odločno
je izjavila, da ne sprejme nobenega doktorja. In Tra¬
ven je šel potrt od nje ter poslal k njej svojo taščo.
Tudi ta se je vrnila, ne da bi bila kaj opravila, a
poznalo se ji je, da ni bil baš prijeten nje nastop
pri hčeri.

Makso se je ustavil še nekoliko časa in sedel s
Travnom v vrtno lopo. Priporočal mu je, naj pri¬
pravi soprogo vsaj do tega, da zapusti svojo sobo,
da se vsaj izprehaja po vrtu med zelenjem in cvetjem.
Včasih naj se pelje na izprehod, ker drugače se utegne
izcimiti iz takega njenega stanja prava pravcata melan¬
holija, ona grozna, tihotapila bolezen, gotova pred¬
hodnica smrtonosne sušice. Priporočal je nazadnje
tudi Severici, naj pazi, da ne bode hči vedno sama.
Ako ni možno drugače, naj se ji včasih vsili in naj
jo izkuša razvedriti . . .

Ti nasveti so pomagali le malo. Travnovka ni
pustila do sebe. Navadna družba, ki se je zbirala v
vili, je morala biti zadovoljna s tem, da se je vselej

197

Matilda opravičila, da je bolna. In to je potrdil tudi
doktor Lovrin, ki je prihajal na Travnovo prošnjo
večkrat v vilo, da bi se cela stvar ne videla, kakor
bi se bila Matilda samo naveličala te nekdaj nad vse
priljubljene družbe . . .

XII.

Take so bile razmere, ko so zbudili neko jutro
prebivavce v Travnovi vili bučni glasovi vojaške ko¬
račnice. Vmes se je slišalo enakomerno teptanje na
stotine nog, prhanje častniških konj in peketanje njih
kopit. Zadaj so ropotali vozovi.

V vili je vse hitelo k oknom in na vrata.

Spodaj pa se je vrstila mimo vrsta za vrsto
trudnih, zaprašenih vojakov, svetile so se v jutranjem
solncu sablje častnikov, rdeli potni obrazi vojakov,
razgreti od pušk in napolnjenih telečnjakov.

In te pisane, velike druščine nikakor ni hotelo
biti konec.

Traven je stal na vrtnih vratih ob cesti in zrl z
zanimanjem ta slikoviti prizor.

Ko je bil že skoro ves polk mimo njega, je
Traven namah videl pred seboj mladega častnika, ki
je jezdil mimo njega. Hipoma je ustavil konja in ga
pazljivo motril.

»Tristo - menda se vendar ne motim?" je
vzkliknil nadporočnik Pavel Pavlovič. »Gospod pro¬
fesor Traven?"

Traven ga je takoj spoznal.

Veselo je stopil k njemu in mu podal roko.

198

„ Dobro došli v našem mestecu, gospod nadpo¬
ročnik! Toda, kako to, da prihajate s tem polkom?"

»Oh, usoda, usoda!" je viknil Pavlovič. »Že dve
leti je, kar sem premeščen semkaj. In tako romam
po svetu — kakor Ahasver, prav kakor Ahasver!
Toda, na svidenje, profesor!"

»Posetite me, tukaj stanujem!" je pristavil Traven.

»Izborno, izvrstno! Kdo bi si bil mislil, da
najdem tukaj starega znanca! Hvala za vabilo
bržčas je izkoristim že nocoj!"

In razšla sta se . . .

Od zgoraj v vili pa se je tačas odmaknila od
okna Travnova soproga Matilda. Videla je, da se so¬
prog pogovarja s tujim častnikom, in to je zbudilo v
njej radovednost.

Takoj nato je stopil v njeno sobo Traven. Ali
ona je čakala, da ji pove sam novico.

Zato se je naslonila malomarno v naslanjač, in
oni trudni izraz ji je zopet legel na lice, ki je bilo
že nekoliko časa vedno bledo.

»Pomisli, dušica," je dejal Traven, »starega znanca
sem našel zdajle med častniki!"

»Kdo pa je?" izpregovori poluglasno in leno ona.

»Nadporočnik Pavel Pavlovič. Najino znanje je že
precej staro. Še kot kadet je bil pri polku v P., kjer
sem služboval jaz, in slednji večer smo se shajali
skupaj v kavarni. Mladi mož se mi je bil takrat zelo
priljubil, in prav vesel sem, da sem ga zdaj naletel.
Povabil sem ga na večer k nam! Torej, dušica, kaj
ne, da se tudi ti udeležiš nocoj te družbe? Nočem

199

te siliti, ali dobro bi ti delo!" je dejal rahlo Traven
in se ji približal.

Matildi pa je bila tedaj šinila nova misel v glavo.

Oko ji je za hip zažarelo, in skoro vesel izraz,
ji je šinil po obrazu.

»Ali pride tudi doktor Lovrin?" je vprašala naglo.

»Skoro gotovo," je menil Traven.

»Dobro — morda pridem doli!"

Kdo je bil zdaj srečnejši od Travna!?

Pristopil je k ženi, ji pogladil lice in ji sedel,
nasproti v mehki naslanjač.

* *

*

Mrak je legal po dolini, in hladnejša sapica,
je zibala dozdaj razbeljeni vzduh.

V vrtni lopi Travnove vile pa so sedeli: Traven,,
dr. Lovrin, nadporočnik Pavel Pavlovič, Severica in
Matilda. Crez dolgo je bila prišla zopet v družbo.

Matilda je bila videti nocoj izredno dobre volje.
Sedela je prav zraven nadporočnika, da se ga je
skoro dotikala.

Pavel Pavlovič pa je pripovedoval zgodbe svoje
odkar se nista bila videla s Travnom. Znal je pri¬
povedovati izborno in šegavo, in Matilda ni obrnila
oči od njegovih ust.

In vsak hipec se je veselo zasmejala.

Za Maksa se niti ni zmenila, kakor da ga ne bi'
bilo v družbi. Severica je premišljevala, kaj pomeni
nocojšnje vedenje Matildino. Razbijala si je glavo in
res je prišla do pravega zaključka.

200

»Ljubosumnega hoče storiti Maksa in mu s tem
vrniti razžalitev!" je mislila sama pri sebi ter -- pri¬
voščila Maksu to sladko čutilo.

»Tu je pretesno v lopi," je menila Matilda, ko
je nehal pripovedovati Pavlovič. »Pojdimo raje po
vrtu do večerje!"

Vstali so.

Tedaj je ponudil Pavlovič Matildi roko, in ta se
je takoj brez obotavljanja naslonila ob njo.

In stopala sta naprej, a ostala družba je postajala,
si ogledovala različne nasade in se pogovarjala.

»V taki tihoti, v takem idilskem miru, milostna,
v takem bi hotel živeti! Ah, kako vam zavidam!
Ali naše nestalno življenje je podobno ciganskemu;
oprostite, milostiva, da se drznem izpregovoriti pred
vami to plebejsko besedo!" je govoril poltiho nad¬
poročnik Pavlovič in ji pri tem večkrat pogledal v
velike, sanjavo zroče oči.

»Ah, kako srečen mora biti človek, ki sme zraven
takega posestva imenovati svojo tako ljubeznivo, tako
dražestno, tako krasno gospo," je nadaljeval in ji stisnil
krepkeje žametasto roko.

In ona mu je ni odtegnila.

Za velikim jasminovim grmom se mu je vstavila
noga, kakor nehote.

In postala sta.

»Moj Bog, kaj vam je, gospa? Ali so vas morda
celo besede moje razžalile, da imate solzne oči?"

Res je bila stopila Matildi solza v oko, sama ni
vedela, spričo česa.

201

»Ah, nikakor ne, gospod Pavlovič,' 1  je dejala
naglo in segnila po robec, da se obriše. »Ali spom¬
nila sem se . . ."

Toda on ji ni pustil govoriti, niti si otreti solze.

Naglo se je sklonil ter ji s poljubom posrkal
kapljo, ki ji je že bila pripolzela na lice.

Zardela je pod tem žarkim poljubom, se zopet
oprijela njegove roke, in stopala sta dalje. Bližali so
se glasovi izmed zaostale družbe.

»Gospod nadporočnik, tukaj semle pojte, tukaj
je krasno!" je zaklical Traven.

Matilda in Pavlovič sta se obrnila in stopala proti
onemu kraju.

»Ali vas smem večkrat obiskati?" je hušknil
Pavlovič.

Njegovo oko je viselo žareče in koprneče na njej.

Ozrla se je k njemu, in pretreslo jo je, kakor
bi bila zavela ledena sapa raz gorske robove.

Takoj je povesila oko in odgovorila tiho, a naglo,
da je jedva razumel:

»Kadar vam drago in vam dopušča čas ..."

Pridružil se jima je Traven.

A zadaj sta stopala Severica in Makso.

»Kaj ne, gospod doktor, lep in zanimiv mož, ta
Pavlovič?" je vprašala zlobno Severica in se ozrla v
Maksa.

Makso je čutil, kem merijo te besede. Nasmehnil
se je porogljivo in dejal popolnoma mirno, skoro
cinično:

»Prav pravite, gospa, izredno interesanten mož!"

202

* *

*

Odzdaj je bil Pavlovič vsakdanji gost pri Trav-
novih.

Matilda ni več počepala v svoji sobi; njena
otožnost je bila izginila, rdečica se je zopet pojavila
na njenih licih, in postala je zopet prejšnja, lepa in
dražestna gospa. In proti Travnu je začela biti še
bolj pozorna, celo laskala se mu je včasih in rado-
voljno in z nasmehom se je lotila zdravljenja, kakor
ji je bil ukazal dr. Lovrin. — Celo taka skrb za so¬
proga se je je lotila, da mu je svetovala, naj se večkrat
razvedri, naj začne zahajati tudi v mesto med znance,
naj gre včasih celo v Ljubljano, da obišče stare pri¬
jatelje. In Traven je v vsem lepo slušal lepo in ljub¬
ljeno svojo soprogo. Kakor v vsem, ji je ustregel
tudi v tem, in tako se je dogajalo, da je ostal včasih
res v mestu še pozno v noč, in da je prišel domov,
kadar je poslala soproga kočijo ponj.

V tem času se je seveda zabavala Matilda kaj
izborno s Pavlovičem, ki je stavil ves prosti čas njej
na razpolaganje.

Sprva je hotela Matilda s tem dražiti Maksa;
hotela mu je pokazati, da so na svetu vendar še moški,
ki je ne prezirajo kakor on. In ako se ji je zazdelo,
da je šinila včasih Maksu temna senca preko čela, da
je bil videti nekako ljubosumen, tedaj je bilo njeno
veselje popolno.

Ali igrala se je z ognjem!

Pavlovič je bil lep in strasten mož. Kaj čuda
tedaj, da je ginila v občevanju z njim Maksova po-

203

doba vedno bolj iz njenega srca, da je nazadnje gospo¬
doval v njeni edini Pavlovič. Samo kakor v snu,
od daleč, ji je še včasih zasvetil spomin na Maksa.

In zlobnih jezikov ni bilo treba iskati, da so si
začeli sikati v ušesa najnovejše dogodke v vili.

Take vesti so seveda prišle naposled na ušesa
tudi Maksu. Ta jih s početka ni verjel. Imel jih je
za golo obrekovanje. Sani ni bil opazil ničesar, kveč¬
jemu kak žareč pogled med Matildo in nadporočnikom
kak slučajen dotikljaj njiju rok in take malenkosti.
Ali vse to je pripisoval le temu, da se hoče Matilda
njemu osvetiti . . .

Toda oni večer, ko je videl, ob kaki uri je za¬
puščal Pavlovič vilo, in je tudi vedel, da je bil tisti
večer Traven v Ljubljani, tedaj so mu padle luskine
raz oči. In to ga je tako razburilo, tako pretreslo, da
bi bil kmalu provzročil največji škandal in si uničil
celo svojo eksistenco.

Edini Traven ni videl nič, ni slišal nič. Živel
je v takem zadovoljstvu, kakor še nikoli. Maksu in
svojim ožjim prijateljem pa je pripovedoval včasih o
svoji sreči.

XIII.

Dva dni potem so zapuščali zgodaj v jutro vojaki
Kotanj. Na predvečer je še šumelo in vrvelo po mes¬
tecu, kakor v panju, kadar rojijo čebele. Vse kotanjske
gostilnice so bile polne, a poln je bil tudi vsak drugi
kot v mestu.

Po samotnih izprehajališčih je bilo videti mnogo
zaljubljenih parčkov, a skoro povsod le uniforme in

204

beli predpasniki. Pojavila in potrdila se je tedaj tudi
v Kotanju privlačna sila med Arom in Afrodito, ki
jo opeva že Homer.

No, drugo jutro se je zgodaj oglasila tromba na
raznih krajih mesta, in vojaki so hiteli skupaj na
mestni trg. Tam se je bila zbrala tudi neštevilna
množica ljudstva.

Kmalu so se vojaki razvrstili, godba je zaigrala
cesarsko pesem, ki je donela počasi in slovesno po
jutranjem hladnem vzduhu. A takoj nato je zadonela
vesela koračnica. Zaslišali so se zvonki poveljni klici,
četa za četo se je začela pomikati, sprva s kratkimi
koraki in počasi, a skoro zatem s polnimi in hitrejšimi.

Kmalu je izginila za ovinkom vrsta za vrsto. A
kotanjska dekleta so se vračala s težkimi srci na dnevno
delo, ki je bilo pač ta in še marsikateri poznejši
dan prav malo vredno . . .

Vse je odšlo.

Ne — eden je bil ostal in ta je bil - Pavel Pavlovič.

Traven je bil sklenil z njim pravo pravcato pri¬
jateljstvo. Niti najmanjši sum ni bil vstal v srcu nje¬
govem proti nadporočniku. Matilda je bila celo soprogu
potožila, kako dolgočasno bode zdaj, ko odidejo vojaki.
In tedaj je čutil Traven dolžnost, da pridrži Pavloviča
vsaj še nekoliko časa. Ponudil mu je tedaj stanovanje
v vili, in Pavlovič je ponudbo sprejel. Prosil je mesec
dni dopusta in ga tudi dobil, ker velike vaje so bile
za letos končane. -

V vili je tedaj ostalo življenje neizpremenjeno.
Oglašala se je skoro slednji dan navadna družba:

205

sodnik Perko, njegova soproga in hčere, davkar,
kontrolor Stipko, veletržcev sin Raven in sestri nje¬
govi: dve vdovi, ena po finančnem nadkomisarju,
druga po advokatu dr. Lemutu, in še nekoliko drugih.
Celo dr. Bric se je včasih prikazal, a postaral se je
bil v tem času za celo desetletje. Samo dr. Lovrina
ni bilo nič več od onega večera, ko je bil doživel
tisti neprijetni dogodek. Kadar ga je hotel imeti
Traven pri sebi, je moral vselej stopiti sam ponj, in
še takrat je imel navadno vse polno izgovorov. Kadar
ga je Traven vabil, je navadno odgovarjal:

»Ako mi bode možno, se odzovem!" •

Toda po navadi ni bilo možno.

Najbolje se je godilo Severici. Hči ji ni nikdar
več očitala ničesar, saj je živela vedno v neki omotici
in je pustila mater na miru, da je le-ta delala, kar
se ji je ljubilo . . .

Tako je potekal dan za dnevom, in bližal se je
tudi konec dopusta nadporočniku Pavloviču.

* *

»Ah, to so pikantne novice, kaj ne, gospoda?
Kdo bi si bil mislil! Hm, ali kaj se hoče, ljudje smo
vsi, ljudje, in vsi imamo svoje slabosti in vsi imamo
svoje konjiče, ki jih zajahamo ob vsaki priliki! Kaj
ne, gospod Traven?"

Tako je govoril tisti večer pred odhodom Pavlo¬
vičevim sodnik Perko, mirno pušeč smodko in ozira¬
joč se smehljaje po Travnu, ki se je premikal nemirno
na svojem sedežu.

206

»To ni verjetno, to ni nikakor verjetno," je od¬
govoril Traven. „O  tem sem popolnoma prepričan.
Pri nas se ne dogaja kaj takega -- to bi bil samcat,
redek slučaj, prava bela vrana — ako bi bil resničen!"
„Hm, še vedno oni stari, nepoboljšljivi idealist!
Tebe ne spreobrne niti — življenje!" meni sodnik.
»Toda to, kar sem povedal, je resnica. Danes govori
o tem že vse mesto. In koliko časa se je prikrivalo
in zakrivalo!"

»Torej kako se je to dogodilo?" je vprašal go¬
spod Štipko.

»Hm — to je bilo prav lahko. Moža ni bilo nikdar
doma. Vozaril se je po svojih kupčijah, in kadar se
je vračal domov, pa je bil še tistikrat poln sladkega
vinca. Ona pa ni bila samo lepa, majhna in vitka
plavolaska s sanjavimi, velikimi, vedno mokro se ble¬
ščečimi očmi, ampak tudi strastna, koketna in črez
mero živa. Saj je lazil za njo še gospod Štipko,
predno je vzela sedanjega moža, trgovca Roglja."

Gospod Štipko je naredil kisel obraz in se za¬
gledal v tla.

»No, ta Rogelj ni samo pijanec, ampak je tudi
že ves trhel in medel, da se ga komaj še drži duša.
Kako naj bi ona zadovoljno živela s takim možem?
In Rogljev prvi komi — no, ta pa ni bil tako ne¬
umen, da ne bi bil zapazil onih malih, zakonskih
razmeric med svojima gospodarjema. Bil je pretkan
in čeden človek! Ko ni bilo Roglja doma, ga je na¬
domeščal — on. Toda — saj veste, kaj pravi nemški
pregovor o črvu - neki večer ju je mož zasačil.

207

Vrnil se je bil z nekega pota nenadoma - menda
je že dobil odkod kak migljaj — in - "

»Ah, ah!"

»No, mislite si lahko nadaljni nastop. On je
divjal, zamahnil s palico in udrihal po obeh. Toda
tedaj se je spomnil nečesa boljšega. V sosednji sobi
je imel namreč samokres. Kakor besen je dirjal ponj
toda - mislite si — vrnil se ni z njim."

»Kaj pa se je bilo zgodilo?" vprašajo vsi na¬
enkrat.

»Ona ni bila izgubila glave. Kakor hitro je vi¬
dela, da je prešel mož v drugo sobo, je hitela za
njin in — čujte — naglo zaklenila duri za njim."

»Ha, ha, ha! Ha, ha, ha!"

Vse se je smejalo, samo Traven je zrl resno
predse in mrmral:

»Neverjetno, neverjetno!"

„Hm," nadaljuje sodnik mirno, »med tem ko je
jetnik rogovilil in razsajal po sobi, je ona spravila
povsem ravnodušno svoje reči skupaj, se preoblekla,
vzela čedno in okroglo vsotico iz blagajnice. Med
tem se je bil odpravil tudi ljubček komi. In pri¬
stopila sta k vratom in se ganljivo poslovila od lju¬
beznivega moža, ki se je zaman penil in si grizel
ustnice. — Ko se je bila zbudila hišna spričo ne¬
znosnega ropota in je prišla odpirat Roglju, tedaj že
ni bilo ljubeznivega parčka nikjer več. — No, poz¬
neje je pripovedoval Rogelj, da mu je odšla gospa
»na zrak" k nekim sorodnikom, in da je odpustil
iz službe komija. Vsi so mu verjeli. Toda pred nekaj

208

■dnevi se je bil sprl s hišno, in ta je takoj raznesla
čudno dogodbico."

»Ah, ah!"

1'1 Traven je mrmral še vedno svoj: »Neverjetno,
neverjetno!"

Pavel Pavljovič pa je dejal:

»Naravno, prav naravno!"

Traven ga je strmeč pogledal ter umolknil.

»Moj Bog, gospoda, na žene je treba paziti in
nobeni preveč ne zaupati," je dejal sodnik ter hudo¬
mušno pogledal Travna.

Krasen večer je bil, in sedeli so zunaj vile v
vrtni lopi.

»Ah, torej vendar,'.vendar!" je vzkliknil Traven
in hitel naproti Maksu Lovrinu, ki se je bil pojavil
v tem hipu na vrtni stezi.

In prisedel je k družbi še Makso.

Kmalu potem so dospele v lopo še gospe: Trav-
novka, sodnica, vdovi nadkomisarka in Lemutovka in
pa Severica.

Travnovki je šinila po obrazu neka senca, ko je
zagledala v družbi Maksa. Hladno in le, kolikor za¬
hteva etiketa, ga je pozdravila.

»Ah, novice, same novice - milostive! Torej
je omenil takoj gospod Štipko.

»Res je, res je, ta popačeni današnji svet!" je
skipela vdova Lemutovka. »Moj Bog, kaj smo že
vse čuli dan za dnevom, samo odkar so nas zapustili
vojaki! Ah, ti moj Bog!"

Vsi so postali pozorni. Zopet nekaj novega!

209

14

»Kaj pa je zopet?" vpraša gospod Štipko.

»Moj Bog, ali ne veste? — Štiri dekleta — v
predmestju —. In soproga peka Bolca, soproga mest¬
nega tajnika, soproga lekarnarja — moj Bog — pri
vseh teh so dobili možje pisma" — pogledala je
Pavloviča — »pisma častnikov!"

Pavlovič si je pogladil brado in se glasno na¬
smejal.

»Ah, ah!" je vzkliknila vsa družba.

»To pač ni verjetno," je dejal zopet Traven.
„To so gotovo same izmišljotine ljudi, ki nimajo
drugega dela. Kako hudobni so jeziki!«

Makso je pogledal Pavloviča in videl, da se je
ta kakor slučajno dotaknil s komolcem roke gospe
Travnove.

Neki tesni čut se ga je polastil.

»Kako se norčujeta iz ubogega Travna!" si je
mislil in skoro jezno pogledal Travnovko, ki je bila
v istem hipu obrnila oči k njemu.

Takoj je zapazila, kaj se godi v Maksovi duši.
Nekam hlastno je dejala:

»Gospoda, lep večerje, izprehodimo se nekoliko!"

»Saj res!" so pritrdili nekateri in vstali.

Tudi Travnu je bilo ljubo, da se prekinejo taki
pogovori.

Razšli so se tedaj po vrtu. V ozadju so bila
tudi vrata, vodeča na pot, ki se je vila navzgor po
vinogradih.

»Kam krenemo?" je vprašal Pavlovič, vodeč gospo
Travnovko.

210

»Proti vrhu; ključe imam slučajno s seboj,' 1  je
dejal Traven.

Na vrhu vinogradov je stala sredi male planjavice
zidanica, nizka, skoro okrogla hišica z nekaterimi majhni¬
mi, gosto zamreženimi in skoro vedno zaprtimi okni. Tu
v zidanici so bile nakopičene vinske posode, in tam
so spravljali ob trgatvi grozdje in ga mastili in stiskali
v vino, ga pretakali in pili. Globoko pod zemljo pa
so se širile hladne kleti, kjer so hranili leta in leta
rujno vinsko kapljico. Okoli zidanice je bila mehka,
zelena trata, in na njej so rasli v dolgih vrstah ko¬
šati kostanji, pomešani z rogovilastimi orehi, da po
letu od daleč niti zapaziti ni bilo nekoliko začrnelega
zidovja. Videla se je samo skupina bujnega in sočnega
zelenja.

Tjakaj je tedaj krenila družba.

»Torej gospod profesor ima ključe s seboj," je
opomnil gospod Stipko gospe sodnici in Severici, ki
se jima je bil pridružil. »Torej vse kaže, da nam ti
ključi nocoj še odpro na iztežaj predale!"

»Kako duhovito!" je menila ironično sodnica.

»Gospod kontrolor je lahko vedno duhovit, toda
vselej noče biti," je pritrdila Severica.

Pavlovič in Travnovka sta stopala naprej po ne¬
koliko strmi poti. Za njima sta hodili obe vdovi z
gospodom sodnikom, za temi gospe sodnica in Se¬
verica z gospodom Štipkom, a nazadnje Traven in
Makso.

Makso je bil nocoj kaj redkobeseden. Nekam
zamišljeno je stopal poleg Travna, ki je postajal skoro

211

14 :

»

vsak trenutek, pristopal k posameznim vinskim trsom,
jim privzdigoval široko listje in kazal Maksu debelo-
jagodno belo, rdečkasto in črno grozdje, ki se je ku¬
poma svetlikalo v dolgih grozdih in viselo skoro
do tal.

Tako sta nekoliko zaostala za drugo družbo.

»Gospod doktor, obiščite nas vendar večkrat," je
dejal hipoma Traven. »Ob vsaki priliki vam to po¬
navljam in vas prosim, a vi nočete slišati ničesar.
Posebno zdaj, ko odide Pavlovič, bode pri nas zopet
dolgočasneje. Pridite, prosim vas, večkrat - posebno
sedaj, ko se bliža moja žena veselemu dogodku. Po¬
treboval bodem često vašega izkušenega sveta."

»Kdaj pa odide?" vpraša Makso skoro nehote
in razmišljen.

»Pojutranjem! “

»Hvala Bogu!" je šepnil Makso sam pri sebi in
komaj slišno.

A Traven ga je vendar čul in razumel. Strmeč
se je ozrl vanj in se ustavil.

»Torej je moja sumnja vendar resnična?" je dejal
resno. »Vi nas ne posečate zaradi Pavloviča? Zal mi
je, gospod doktor, zelo žal. Toda ali ne smem vedeti,
od kod izhaja med vama ta mržnja? Pavlovič je,
kakor sem že rekel, poštena duša, kakršnih ne najdete
baš mnogo!"

»Oprostite, gospod profesor, da vam ne odgo¬
vorim na to vprašanje. Toda — želim vam, da se
ne bi nikdar pokesali spričo zaupanja, ki ga stavite v
onega Pavloviča!" je odgovoril Makso in stopal dalje.

212

Travna je nekaj pretreslo. Osupnil je in ni vedel
kaj bi odgovoril.

»Toda, pustimo to," je dejal Makso, »družba je
že daleč pred nami -■ glejva, da jo dohitiva!"

In res, že od daleč so navzdol odmevali neka¬
teri glasovi. Gospoda Štipka »torej" jima je zadonel
vsak hip na uho in zraven smeh sodničin in Severičin.

»Ta-le pot je krajši," je dejal Traven nekam razmiš-
Ijen. »Kreniva po njem in prej bodeva na vrhu nego oni."

In zavila sta v stran ter stopala po ozki stezi
navzgor. Nobenemu se ni ljubilo govoriti. Traven je
stopal naprej in razmišljal o zadnjih besedah Maksovih.
Oba, Pavloviča in Maksa je imel za - trdna, moška
značaja, za skoro nadvsakdanja človeka, vzvišena nad
navadne malenkostne spletke. In vendar je moralo
biti med njima nekaj, kar ju je razdvajalo. Vsaj
Makso je moral imeti neke predsodke proti Pavloviču.
Bog ve, kakšni so ti predsodki? Ali je morda Makso
bolj malenkosten, nego si ga slika oiS| Traven? Ali
je pa morda Pavlovič kaj zagrešil proti Maksu? —
Tu se je Travnu ustavila nit razmišljanja. Na nobeno
vprašanje si ni mogel odgovoriti in, sam s seboj ne¬
zadovoljen, je stopal dalje.

Po mehki travi, kakor po razkošnih preprogah,
se je šlo navzgor. Niti stopinje njiju ni bilo čuti.
Ker sta oba molčala, je bilo, kakor bi se premikali
proti vrhu dve senci.

Ko sta dospela na vrh, si je otrl Traven pot
raz čelo. Nagla hoja in neka nezavestna razburjenost
sta ga bili segreli in nekoliko utrudili.

213

»Odpočijva se nekoliko," je dejal Maksu in po¬
kazal na leseno klop, ki se je stiskala ob sprednjem
zidu. »V tem dojdejo tudi drugi, saj jih je nekaj že
slišati za ovinkom!"

Sedla sta.

S klopice je bil krasen razgled po dolini, kjer
so bile raztresene vasi in sela, posamezne kmetije in
hiše. Iz nizkih koč se je vil gost dim, ki ga je raz¬
našala rahla sapa po vzduhu, a na uho so pluli od
vseh strani glasovi večernega zvonjenja.

Kostanji nad njima so šumeli, semtertja je cepnil
kak dozorel plod v travo, a nekaj nočnih hroščev je
že brnelo po zraku.

Tedaj se je ozrl Traven tja doli po poti, ki se
je vila proti kletem. Videti je je bil precejšen kos
tja do ovinka.

V tem hipu sta se prikazala na ovinku Travnovka
in Pavlovič.

Traven se je zganil, napel oči in strmel tja doli.

Onadva pa sta stopala počasi drug zraven dru¬
gega, vodeč se za roke. V tem hipu se je Pavlovič
celo sklonil proti njej, in — se dotaknil njenih
ustnic.

Makso, ki se je bil tačas zagledal nekam drugam,
je začutil namah krepek, skoro krčevit pritisk Trav-
nove roke na svojih prstih.

»Pojdiva v klet," je dejal hripavo Traven. »Tukaj
naju ne sme najti nihče!"

Makso se je ozrl tja doli in molče izginil za
Travnom v klet.

214

Traven pa je prižgal svečo s tresočo roko. V
kleti je imel vso pripravo, steklenice, kozarce, stole
in kar je treba.

Pristopil je tedaj k sodu, natočil kozarec in ga
ponudil Maksu. Nato je natočil drugo čašo sebi in
jo naglo zvrnil v grlo . . .

Kmalu nato je dospela k poslopju ostala družba.
Ko so videli vrata odprta, so vstopili in se čudili, da
so že tu našli Travna in doktorja.

Traven je postavil na prosto malo mizo in do-
nesel liter najboljšega. Družba je posedla.

Gospod Stipko, sodnik in Pavlovič so skrbeli za
zabavo družbi. Toda Traven in doktor sta vedno
molčala ali prav na kratko odgovarjala, zato je bilo
videti vse nekam prisiljeno. In še tedaj, ko so iz¬
praznili nekoliko kozarcev, ni hotelo postati živahneje...

Predno je družba zopet odšla navzdol, je prijel
sodnik čašo in napil na zdravje gospoda nadporočnika,
ki pojutranjem odide.

In trčili so s Pavlovičem vsi, ne izimši zamišljenega
Travna . . .

Bila je že noč, ko so se vračali k vili. Pot jim
je rasvetljeval okrogli, bledolični mesec, ki je mirno
plul med belkastimi, semtertja se trgajočimi oblaki.
Iz vinogradov so se 'pa oglašali črički z otožnimi
svojimi glasovi.

Traven je hodil s soprogo in taščo, Pavlovič se
je bil pridružil sodnici, gospod Štipko in sodnik pa
sta imela posla z vdovama.

Pri vili so se razšli.

215

„Na svidenje še jutri večer!" je klical za od¬
hajajočimi Pavlovič in pomenljivo pogledal Travnovko.
Ta je pri tem pogledu prebledela in povesila oko .. .

* *

Traven nocoj ni mogel spati. Premetal se je
semtertja po postelji, in današnji dogodki so mu vrveli
po glavi. Spomnil se je besed Maksovih, ko ga je
svaril pred Pavlovičem. In danes mu je bilo usojeno,
da se je prepričal na lastne oči, da je imel Makso
prav s svojini svarilom. In kako je bil že nocoj dejal
sodnik? „Na žene je treba paziti in nobeni preveč
ne zaupati!" Ali je bil celo on kaj zapazil? ... In
stopilo mu je pred oči vse dosedanje dejanje in ne-
dejanje njegove soproge. Res je bila morda semtertja
malo lahkomiselna, toda slabote na njej ni bil zapazil.
Ali je morda taka hinavka? . . . Konec njegovega
razmišljanja je bil, da ni hotel verjeti žalostne resnice.
On, prileten mož, ki je bil svoje življenje posvetil
študijam, ki se nikdar ni vtikal v tuje razmere — on
je imel o svetu in življenju svoje prepričanje, pre¬
pričanje, ki se nikakor ni ujemalo z resnico. Ljudje,
ki so vrveli okoli njega, so mu bili vsi poštenjaki,
vsi pravi angeljci. O njih si ni drznil misliti naj¬
manjše hinavščine. Bil je v tem pogledu še vedno
dvajsetleten dečko. Ni čuda torej, da je slepo zaupal
v zvestobo svoje žene, da ni videl in slišal, kar so
že davno ugibali in vedeli mnogi drugi. Niti na
misel mu ni bilo prišlo, da bi ga utegnila ona varati.
Izkušal si je torej dokazati, da so ga morda prevarile
oči, da v somraku ni bil prav videl, da se je Pav-

216

lovič morda slučajno sklonil proti njegovi soprogi.
Da se vodita za roke, to pa tako ni nič hudega, to
je samo nedolžno veselje — samo prijateljstvo!

In kolikor bolj je razmišljal, toliko trdneje je bil
prepričan, da jima dela krivico, da so ga bili prevarili
njegovi čuti. In obljubil si je, da popravi jutri svoje
nocojšnje nekoliko čudno obnašanje proti njima . . .

Ko je zatisnil utrujene oči že proti jutru, so ga
začele mučiti težke sanje. Stal je zopet zgoraj vrh
vinogradov ter zamaknjen gledal po okolici. Toda v
tem hipu je začul za seboj pridušen smeh, poluglasno
šepetanje in glasno, vedno in vedno ponavljajoče se
poljubovanje. Ozrl se je. V mehki travi sta sedela
njegova soproga in Pavlovič in se objemala in po-
Ijubovala in uživala vse razkošje razkošne ljubezni.
In bilo mu je, kakor bi se bila hipoma doteknila
mrzla, ledena roka njegovega srca. In krčilo in vilo
se mu je v neznosnih bolečinah. Opotekel se je in
omahnil na klopico, ki sta na njej sedela snoči z
Maksom. In tedaj se je privila navzgor iz doline
lehka meglica in zagrnila ljubkujočo dvojice. A še iz
te rahle, neprozorne tančice je bilo slišati neprestano
grljenje . . . Traven je privzdignil glavo, in v tem
trenutku se je razpršila megla. A zraven njega je stal
Makso ih z zaničljivim posmehom je kazal na onadva.
In kakor bi bil zrastel iz tal, se je pojavil nedaleč
od njiju sodnik, za njim sodnica, a nato vsa vrsta
znancev in neznancev. In vsi so kazali ostentativno
in porogljivo tja na trato. Zagnali so strašanski krohot,
da mu je pretreslo mozg in kosti.

217

Zaječal je grozno, a v tem hipu se je zbudil in
gledal prestrašeno okoli sebe. Na čelu mu je stal
obilen pot, tresel se je po vsem životu. Šele pola¬
goma se je pomiril . . .

V kotu je še slabo brlela nočna svetilka, a skozi
napol zastrta okna so že silili v spalnico prvi pra¬
meni vzhajajočega solnca.

XIV.

Traven je naglo skočil iz postelje, se oblekel in
hitel na vrt, da se naužije čistega zraka.

Po drevju in po grmovju so se že preletavale
jate ptičev, in lahek veter se je poigraval z lesketa¬
jočim, nekoliko že orumenelim listjem. Kako dobro
je del ta hlad, ta sveži vzduh njegovim tesnim prsim,
njegovi težki glavi! Šiloma se je hotel otresti snoč-
nega prizora in nocojšnjih sanj, ki mu še zdaj niso
popolnoma odbežale. A vse zaman! Za vsakim grmom,
za vsakim drevesom, za vsakim ovinkom mu je do-
mišljivost pričarala pred oči obraz soprogin in
Pavlovičev, in vselej ju je videl skupaj in vselej
združena v sladkem poljubu . . . Gladil si je z desnico
čelo, stresal je z glavo in se izkušal vtopiti v prirodne
krasote. A vsak list, vsak živobojni cvet vrtnih rož —
vsaka stvarca se je hipoma izpremenila v podobo
preganjajočih ga obrazov.

Traven ni mogel več strpeti. V glavi mu je
razbijalo kakor v kovačnici, žile so se mu bile na¬
polnile s krvjo, in ves obraz mu je bil zabrekel.
Tresel se je od bolesti in notranje razburjenosti.

218

Tedaj je pa pristopil k potoku in zajemal s periščem
vode ter si močil in močil vroče sence.

To mu je nekoliko pomoglo. Počasi mu je od¬
leglo, in začel je preudarjati nekoliko mirneje. Po
dolgem razmišljanju je res prišel zopet do zaključka,
da so ga bile snoči prevarile oči.

Sel je v svojo sobo in vzel knjigo v roko.
Vglobil se je v branje, a pri tem ga je premagala
nenavadna utrujenost in zaspanost. Oči so mu lezle
skupaj. Skoro je zadremal na naslanjaču. Knjiga mu
je zdrknila na tla, desnica mu je omahnila navzdol
ob naslanjaču, a levica je podpirala glavo . . .

Med tem so se bila dvakrat odprla vrata. So¬
proga je bila pogledala v sobo, a ko je videla, da
Traven spi, ji je legel zadovoljen smehljaj na rdeče
ustnice.

A tam v njeni sobi se je vršilo neko hlastno,
skrivnostno spravljanje, premetavanje in zopet sprav¬
ljanje . . .

Pavlovič pa je nemirno hodil po svoji sobi
semtertja . . .

Šele proti poldnevu se je zbudil Traven. Spanec
ga je bil nekoliko okrepčal, in pri obedu je bil celo
nekako dobre volje.

»Jaz pojdem za nekoliko časa v mesto. Tam
obiščem dr. Lovrina, a zatem se zglasim v čitalnici.
Ali greste z mano?" je vprašal Traven nekoliko ble¬
dega Pavloviča.

Ta se je izgovarjal, da mora še nekaj pisati in
za jutri pospraviti svoje reči. Potem pa je pristavil:

219

„Toda za vami pridem — morda črez kaki dve
uri, ko odpravim vse. Tudi jaz bi si rad še enkrat
ogledal vaše imenitno mestece — kje se dobiva? 11

»V čitalnici."

Ako bi bil Traven natančneje opazoval svojo so¬
progo, tedaj bi bil zapazil na njej neki nemir, ki se
je pojavljal po celem njenem telesu. Vsaka žilica
njenega obraza je utripala v čudni razburjenosti. Roka
se ji je tresla, ko je držala žlico ali vilice, a potem
je s prsti krčevito stiskala beli mizni prt, kakor bi ga
hotela predreti. Njeni odgovori so bili kratki in glas
tesen, skoro hripav.

Toda Traven je bil preveč sam zamišljen v svoje
skrbi. Sinila mu je sicer mimogrede misel v glavo,
da ostane Pavlovič doma samo spričo njegove soproge,
toda hipoma se je je otresel. Mehkobna njegova čud
ni strpela dolgotrajne razburjenosti, saj mu je enaka
sitna misel provzročila že dovolj bolesti in nemira
nocojšnjo noč in danes, in vse to — po nepotrebnem.
„Ako kateri med zakonskima ne zaupa drugemu, sam
ni vreden zaupanja", je tolažil sam sebe. Poslovil se
je, vzel klobuk in palico in počasi odhajal po stop¬
nicah.

V tem je bila vstala tudi Severica in odšla naprej
v svojo sobo, kjer se je prepustila obligatnemu po-
obednemu spancu.

Pavel Pavlovič je zapustil jedilnico takoj za
Travnovko.

„Kakor nalašč," ji je pošepnil, ne da bi bila
slišala Severica.

220

Travnovka je prebledela, da je bila v lice kakor
novopobeljen zid . . .
* *
*

Popoldne je sedelo y kotanjski čitalnici nekaj
gospodov okoli podolgaste, skoro iz kota v kot se¬
gajoče mize. Na njej so ležali v neredu razni novo
došli časopisi, a nekatere so držali prisotni gospodje
široko razprostrte. Ta jih je primikal prav blizu svojim
kratkovidnim očem, da se jih je skoro dotikal z no¬
som, oni zopet jih je tiščal tako daleč od sebe, da
se je videlo, kakor bi se bal, da se mu ne zapraši
kak odstavek v oči. Temu so se pri branju napol
odpirale ustnice, kakor bi požiral besedo za besedo,
oni pa jih je imel trdo stisnjene ter žvečil med njimi
konce svojih brk. A oči so mu bile izbuljene, strmeč
v črni tisk, kakor bi ga bil kdo tiščal za vrat. Neka¬
teri je pri vsaki vrstici majal z glavo ter bil videti
vedno osupel, drugi je pogledoval z napol glasnim
vzklikom črez list in svoje naočnike soseda. Onemu
je pa krožil velepomemben nasmeh okolo ustnic pri
čitanju vsake novice, naj je bila še tako resna, češ,
saj smo že naprej vedeli, da bo tako.

V bralni sobi je bilo vse tiho. Slišalo se je samo
šumenje preobračanih listov, semtertja suho odkašlje-
vanje in pa drsanje, prekladanje nog s kolena na
koleno. Ob šipe nekepa okna se je zaletavala čebela,
ki je bila po nesreči zašla v to čudno učeno družbo
in je zdaj silila na prosto z neutrudno trmoglavostjo.
Ko je uvidela, da ne opravi ničesar, se je odločila
naposled ter resolutno odbrenčala pod strop. Tam se

221

je vrtela venomer semtertja, dokler ni po svoji ne¬
previdnosti ali kratkovidnosti padla v stekleni cilinder
ob stropu viseče, široke svetilke. Tu se je nazadnje
umirila in vdano pričakovala nadaljnje usode. Po mizi
pa se je izprehajalo nekoliko muh.

Raz stene so nemo zrle zlatookvirjene, z be¬
lim, črez in črez že črnopikastim tulom zamrežene
podobe Vodnika, Prešerna in Bleiweisa. Izpopolnje¬
vale so skupno z „imenikom čitalniških udov" okrasje
bralne sobe . . .

Kotanjski kaplan, gospod Juri, ki je bil obenem
glasovit kritik, je prvi odložil iz roke nemško „Reichs-
post". Prijel je s palcem in kazavcem za konec de¬
belega svojega nosu, napihnil nosnice, prhnil skozi
nje in jih zopet stisnil, da so na lahko vibrirale kakor
strune, ki se po njih potegne z lokom. Takoj nato
je šinil z razprostrtimi debelimi prsti med redke,
dolge, valovito mu po tilniku se vijoče lase, ki je bil
nanje posebno ponosen. Kmalu zatem pa je potegnil
s plosko desnico po licih, da bi se prepričal, ali se
bode treba morda še nocoj obriti.

Gospod Štipko, ki je bil v tem tudi odložil
svoj list in je to zapazil, je dejal hudomušno:

»Torej škoda vaše brade, gospod kaplan, da si
je ne smete pustiti rasti. Kako gosta in lepa bi bila!
Zakaj niste šli rajši za kapucinca?"

Gospod Juri je šegavo vzdihnil:

»Ah, prav imate, gospod kontrolor! Toda, kar
je, pa je. Ker je pa sedaj sam ne potrebujem, ali
hočete, da vam jo posodim?"

222

Gospod Štipko se je kislo nasmejal.

Tedaj je pa Traven vzel v roke »Ljubljanski
Zvon", ki je ležal pred njirp na mizi v zelenih plat¬
nicah.

Takoj se je obrnil gospod Juri k Travnu.

»Ali čitate uvodni roman, gospod profesor?"

»Da, dozdaj sem prebral vse!"

»Kako vam ugaja?"

Gospod Juri je iztegnil tja črez mizo svoj dolgi
vrat in nestrpno čakal, kaj poreče Traven.

»Gospoda profesorja sodbo vemo že naprej,"
je odgovoril gospod sodnik. »Ali niste slišali pred
par leti njegovega predavanja o ,;francoskem natura-
listiškem romanu 1 '? — Ah da, saj res, takrat vas še
ni bilo v Kotanju!"

„In istega mnenja sem še dandanes," je dejal
Traven resno. »Kar sem prorokoval tistikrat, to se je
zgodilo do pičice. To nam priča glasno ta-le roman!"

»Torej kako sodite?" vpraša nestrpno kaplan.

»Povest se sodi sama. V vsaki vrstici veje pre¬
tirana nenravnost, skrajna pohujšljivost. Napisana je
samo zato, da budi v bravcih strast, da neti ogenj
poželjivosti v njih in jih odvaja od — poti poštenosti.
To je prava pravcata strupena goba! Žal, da so se
te strupene rastline zasejale tako hitro med naše lepo¬
slovje ter ga prete popolnoma prepreči, kar nam bode
seveda grozno škodovalo na dosedanjem našem ugledu
med drugim slovanskim svetom!"

»Res je, prav res je. Vidite, tako mislim tudi
jaz, gospod profesor! In srčno me veseli, da najdem

223

tudi med posvetnjaki moža, ki se strinja z mojimi
nazori!" pravi gospod Juri samosvestno in zavije par-
krat oči, da je bila videti od njih sama belina. ,.Ah,
moj Bog, ti moj ljubi Bog, kam smo že zašli tudi mi
Slovenci?! Take pojave jc treba zatreti v kali. Kaj
takega se ne sme dopustiti, da bi se razširilo med
našim nepokvarjenim ljudstvom. Vsa dovoljena sred¬
stva je treba porabiti, da se prepreči še večje zlo!"

Sodnik in še nekateri drugi so se porogljivo na¬
smehnili.

Gospod Stipko pa je vprašal:

„Kako pa hočete to začeti? Torej?"

Gospod Juri zopet preobrne oči in sklene roke
na prsih. Potem pa izpregovori počasi in z najslajšim
svojim glasom:

„Ali ne veste, kako pravi sveto pismo? — Ako
te pohujšuje tvoje oko, je izderi in je vrzi od sebe!
Ako nas torej pohujšuje katerikoli časnik, ali ravnajmo
z njim drugače? Ergo - proč z njim!"

„Menda vendar ne iz čitalnice?" vpraša dr. Lovrin,
ki je dozdaj molče poslušal ves razgovor.

„Ne samo iz čitalnice — odpovsod! Agitacijo je
treba začeti proti takim strupenkam — živahno agitacijo.
Dovolj imamo Slovenci drugih, poštenih in nepo-
pačenost Slovencev varujočih listov!"

Gospod Juri se je oddahnil in pogledal po strani
brhko natakarico, ki je bila ravno stopila v sobo.
Takoj ji je pomigal k sebi, in kakor slučajno se je
dotaknil njene bele roke in podržal svojo zraven nje,
ko ji je naročal, s čim naj ga postreže.

224

Sodnik je sunil pod mizo z nogo dr. Lovrina
in Stipka, in vsi so se namazali.

»Ah, gospoda, nadaljujte svoje kritike. Človek bi
vas kar poslušal, ne da bi kaj jedel," je dejal iranski
sodnik, ko je odšla natakarica. »Kaj pa pripovedna
tehnika naših mladih realistov — kako vam ta ugaja?"

»Oh, moj Bog, ta je pač izborna! Kaj takega še
nismo čitali Slovenci! Vredna bi bila pač drugih
snovi! Koliko bi naši realisti lahko koristili, ako bi
hoteli prav porabiti svoje talente, ako bi nas hoteli
povzdigovati s svojimi deli nad vsakdanji prah, da
bi nam kazali človeka, kakršen bi moral biti, da bi
nas blažili in poučevali!" je odvrnil gospod Juri pa¬
tetično.

»Toda nekateri trdijo, da so najboljše povesti
tiste, ki so 'vzete iz življenja, ki nam slikajo ljudi,
kakršni so v resnici, češ, da le take povesti imajo
stalno vrednost," je menil sodnik.

»Res je, življenje, resnično življenje nam slikaj
pisatelj," pravi Traven. »In prav spričo tega, ker nam
naše najnovejše povesti ne slikajo resničnega življenja,
prav spričo tega ne bi smele v slovstvo!"

»Ne slikajo istinitega življenja? Kako to?" jih
je vprašalo več hkratu.

»Gospoda moja, naši realisti bi morali opisovati
naše življenje. A takega življenja, kakršno nam sli¬
kajo oni, ni še med nami Slovenci, mi ga ne po¬
znamo! Ti ljudje, ki se nam slikajo tukaj, niso Slo¬
venci, niti niso istiniti ljudje. To so žalostni junaki,
ki so zrasli samo v prebujni domišljivosti pisateljevi.

225

15

Med nami je znano prešestvo samo po imenu, samo
po oni zapovedi, ki pravi: ne prešestvuj! Naše žene
so vzorne, naše gospodične takisto, in možje naši —
so značajniki. Kdor hoče torej, da nam spiše dobre
povesti, mora pisati samo v tem smislu. To mislim,
da je zdaj dokazana stvar!"

>,Res je, istina! Gospod profesor ima prav!" je
živahno pritrjeval gospod Juri.

»Moj Bog, kaka zaslepljenost," sikne sodnik svo¬
jemu sosedu na uho. "Doma ga žena vara, da že
vrabci o tem čivkajo — a njemu je vsaka ženska
poosebljena nedolžnost, zvestoba in skupina vseh
čednosti ..."

V istem trenotku so se odprla vrata, in med
njimi se je pojavila — Travnova hišna. V obraz je
bila silno bleda, a rdeče pege na tej bledici so jasno
pričale, da je skrajnje razburjena in usopljena spričo
nagle hoje.

Traven se ustraši in plane kvišku. Bilo je ne¬
navadno, da bi ga prišla klicat hišna.

»Za božjo voljo, kaj pa je?"

Tudi Makso je prebledel. Preletela ga je neka
grozna sumnja.

Ona pa je izpregovorila naglo in vsa zasopla:

,,Stara gospa doma umira - sama. Mlade gospe
pa že nekaj časa ni doma, odpeljala se je na izprehod.
Moj Bog, to je strašno!"

Traven naglo pograbi klobuk in palico, prime
krčevito Maksa za roko, in šla sta v največji naglici
proti vili.

226

Oni v čitalnici so zrli za njima, dokler jima nista
izginila izpred oči.

„Izvrsten gospod, ta Traven," je dejal kaplan.
»Skoda, da stanuje tako daleč, večkrat bi ga posetil."

Ostala družba je molčala, a sodnik je pristopil
k oknu, bobnal s prsti po šipah in mrmral:

»Res izboren človek, samo škoda, da je tako tako
— neumen!"

* *
*

Traven in Makso sta hitela v vilo, vsa zasopla
in vroča. Pot jima je tekel curkoma po obrazih.
Hišna pa je spotoma pripovedovala, kako se je bilo
to pripetilo.

»Stara gospa je spala - kakor po navadi - v
svoji sobi, a med tem je ukazala mlada gospa na-
preči, da se popelje na izprehod. Zraven naj se od¬
peljejo na kolodvor tudi reči gospoda Pavloviča, češ,
da ne bode imel jutri sitnosti z njimi. Pomagala sva
s hlapcem vse naložiti na voz. V tem je mlada gospa
nekaj pisala in nesla v sobo gospe mama. Napisala
je bila menda, kam je odšla, in kdaj da se vrne.
Skoro nato sta se odpeljala gospa in gospod nad¬
poročnik. Ko sem dobro četrt ure potem v veži nekaj
pospravljala, slišim iz sobe stare gospe grozen vzklik.
Naglo hitim tja - a gospa je ležala na divanu v
nezavesti. Groza me je obšla, in naglo sem tekla po
vas, gospod!"

Travna je obšla grozna sumnja.

227

15'

Hlastno je vlekel Maksa za seboj. Ko sta dospela
v vilo, sta preskakovala po tri, po štiri stopnice, dokler
nista dospela v sobo Severičino.

Ta je ležala na nizkem divanu in se ni genila.
Med prsti je tiščala zmečkan bel list papirja.

Makso je pristopil k njej. Takoj je videl, da je
tukaj zaman vsa človeška pomoč — Severico je bila
zadela srčna kap . . .

Dočim si je Makso dajal opraviti okoli Severice,
je izginil Traven iz sobe in taval po hodniku kakor
brez glave dalje v Pavlovičevo sobo. Srce se mu je
treslo in silno tolklo, da je čutil njega udarce celo
v vratu. Oddehniti se je moral, predno je prijel za
kljuko. Zdaj ni več dvomil, da je snoči prav videl,
ko je Pavlovič poljubil njegovo soprogo. Hipoma
mu je bilo jasno vse. Spomnil se je naenkrat neka¬
terih malenkosti, ki jih je bil zapazil včasi slučajno,
a se mu ni zdelo vredno, da bi jih bil razmotroval.
Kar namah se je zavedel, kako neumno je bilo vse
njegovo zaupanje. Vse človeštvo, ki je imel do njega
tako trdno vero, se mu je hipoma zazdelo gnusno.
V tem trenotku so se mu porušili vsi ideali, in na¬
mesto njih se mu je prikazala sama gola, ostudna
istinitost.

Stresel se je. Za hipec se je zdramil kakor iz
omotice. In tedaj se je ukradel slab žarek upanja v
njegovo srce, kakor se ukrade solnčni žarek v sobo skoz
droben presledek temnega zastora. In oddehnil se je.

Odprl je vrata v Pavlovičevo sobo. Tedaj pa je iz¬
ginil oni žarek, in obdala gaje še hujša, še gostejša tema!

228

Odstopil je za korak, se prijel za glavo in polu-
glasno vzkliknil — v sobi je bilo vse razmetano, vse
v največjem neredu.

In ni mu dalo miru, dokler se ni prepričal o
vsem.

Planil je naglo v sobe svoje soproge, a tudi
tam je bilo vse razmetano, vse v največjem neredu!

Grozna bolest mu je prešinila telo. Oči so se
mu izbulile, senci so mu neprestano utripali in roke
so se mu tresle.

In oprijemati se je moral za zid, ko je lezel tako
potrt dalje v svojo sobo. Ko je odprl vrata, mu je
zazevala najprej nasproti — odprta blagajnica. Hri¬
pavo se je nasmejal ter pristopil. Manjkalo je v
njej večje svote denarja in mnogo vrednostnih pa¬
pirjev.

Soba se je zavrtela okoli njega, stopil je proti
mizi, a kolena so se mu šibila.

Tedaj pa je zagledal na mizi droben, popisan
listič. Vzel ga je v roke. Strmečemu vanj, so mu
plesale črke pred očmi kakor rogajoči se škrati. Iz
vsakega kota so mu štleli nasproti isti odurni, po¬
rogljivo se krohotajoči obrazi, ki jih je bil zrl pre¬
teklo noč v sanjah.

Stresel je z glavo, iz prsi se mu je izvil krče¬
vit zdihljaj. Noge ga niso hotele več držati in —
telebnil je z vso močjo na tla. Pri padcu pa se je
zadel z glavo ob ostri rob mizne noge, in curek rdeče
krvi je brizgnil po pisani, s cvetjem ■ pretkani pre¬
progi . . .

229

Ko je kmalu nato dospel Makso do njega, ga je
vzdignil in nesel kakor otroka na bližnji divan ter
ga je izkušal obuditi k zavesti.

Vzel mu je iz roke listič in bral poluglasno:

»Pri Tebi nisem uživala sreče, ki sem po njej
hrepenela! Oprosti tedaj, da je iščem drugod! Ne
kolni me, pač pa mi odpusti — usoda je hotela
tako!

Matilda.

Makso se je bridko nasmehnil.

Ko je videl pred seboj ležečega, bolestno zvitega
Travna — njega, ki si ni upal razžaliti najmanjšega
otroka — tedaj ga je obšla nepopisna žalost. Tema
se mu je delala pred očmi, obšlo ga je največje
usmiljenje. In solza za solzo mu je kapala iz oči, ko
si je dajal opraviti s Travnom.

»Prehuda, prestrašna kazen za tako zaupanje!"
je mrmral venomer sam s seboj . . .

* *

*

Tisti večer sta se izprehajala v Tstu po peronu
na postaji južne železnice lajtnant Josipovič in nad¬
poročnik Ljubič ter pričakovala brzovlaka. Sablji sta
jima rožljali po tlaku in se jima zapletali med noge,
ki sta jih spričo tega vsak hip visoko privzdignila
in hitila na stran, zdaj na levo, zdaj na desno. Pri
tem pa sta se koketno vila in obračala na vse strani
ter predrzno zrla v vsako gospodično, ki jima je
prišla blizu . . .

Ko je pridrčal vlak in so se usuli potniki proti
izhodu, sta se postavila tik vrat in motrila vsakega

230

prišleca. In tedaj sta tudi zagledala že od daleč
Pavloviča, ki je prihajal skoz izhod — z visoko -
elegantno damo.

Josipovič se je zdrznil in dregnil s komolcem
Ljubiča.

»Vrag — častna beseda - piramidalno! Ali ga
ne vidiš? - Kaj sem bil prorokoval? Častna beseda!"

Ljubič, ki je bil v istem trenotku zagledal Pavlo¬
viča, pa je siknil:

»Impertinentno!"

Mimo njiju gredoč, jima je Pavlovič v naglici
stisnil roko, in oblasten nasmeh mu je krožil okoli
ustnic.

Takoj nato je pomogel gospe v eleganten, pokrit
voz. Imenoval je ulico in hišno številko, in izginil je
voz, a njega ropotanje po trdem mestnem tlaku se
je čulo še dolgo.

»Častna beseda! - Še čudne reči boš videl! -
Ona je tudi tukaj, z otrokom - že dvakrat je vpra¬
ševala po njem! Častna beseda — oči si bodeta
izpraskali!" je govoril Josipovič Ljubiču, ko sta stopala
v mesto . . .

XV.

Drugo popoldne je razkazoval Pavlovič Travnovki
imenitnosti tržaške. Ko sta si bila že ogledala naj¬
važnejše reči, sta se še odpravila na izprehod proti
ljudskemu vrtu.

Travnovka je stopala molče zraven nadporočnika.
Nehote so ji silile vedno misli tja daleč v vilo —

231

tja v senčni gaj pod zelena drevesa - tja med solnčnate,
grozdja polne vinograde ... In po široki, z drobnim,
belim prodcem posuti vrtni poti je videla v duhu z
ozkimi koraki korakajočega suhljatega, neznatnega moža,
ustavljajočega se pri vsakem drugem koraku in brišočega
si solze iz medlih, že skoro izjokanih oči . . . Tam je
sanjala o sreči in si je slikala življenje zraven moža,
ki je mislila o njem, da ga ljubi nad vse. A ko je
zapustila s tem možem domovino, zapustila soproga
in mater, ko je zavrelo okoli nje šumno, tuje živ¬
ljenje — tedaj so hipoma izginile vse iluzije, in za¬
čutila se je samo, tako samo!

Moj Bog, kakšna je bila prva njena noč v tujini!
Pavlovič je bil poizkusil, da bi jo razvedril, a vse za¬
man! Kakor mora ji je leglo na prsi in ji ni pustilo
niti sopsti. Neki glas ji je pravil, da je storila korak,
ki bode zanjo usoden. In začela je natančneje raz-
mišljevati o svoji lahkomiselnosti. Spanec ji ni hotel
na oči celo noč. In konec njenega razmišljanja je bil,
da se je namah zavedela, da njena ljubezen do Pavlo¬
viča ni istinita, da je gola fikcija, izvirajoča iz žaljenega
samoljubja. Prikazal se ji je Makso, in strahoma se
je zavedela, da ljubi samo njega - samo njega na
vsem širokem svetu.

Stresla se je in prisiliti se je hotela, da bi pozabila
vse te vsiljujoče se ji Spomine, da bi mislila samo
na onega, ki se je zaradi njega izpozabila tako daleč.
In res se je črez dolgo zopet prisilila, da je prego¬
vorila za trenotek sama sebe, da ljubi Pavloviča, a
da je ljubezen do Maksa sama fikcija. Tako ji je

232

minila prva noč v vednih dvomih in duševnih bojih,
in šele proti dnevu je bila zatisnila oči. A ko se je
zbudila, si ni upala več premišljevati. Ždela je v neki
omotici in se vdala v svojo usodo.

Pavlovič je videl, da je treba v tem slučaju raz¬
vedrila, dasi se ni prav upal v mesto z njo. Posvaril ga
je bil neki prijatelj že danes zjutraj, rekoč: »Ti, varuj se
— tista je tukaj I Bodi previden!" - Vendar seje bil po¬
poldne odločil, da jo pelje v mesto nekoliko v razvedritev.

Zdaj sta torej stopala proti ljudskemu vrtu.

Ona je bila še vedno redkobesedna, vedno za¬
mišljena in je odgovarjala prav na kratko, tako da
se je Pavlovič že začel jeziti . . .

Toda prav ko sta bila zavila proti vratom ljud¬
skega vrta iz neke stranske ulice, je stala pred njima
tuja ženska, kakor bi bila zrasla iz tal. - Zastavila
jima je pot.

Pavlovič je prebledel.

Hotel se je ženske ogniti in je stopil na stran.
Toda v tem hipu je krenila na isto stran tudi tujka.

Še predno se je Travnovka do dobrega zavedela,
se je usula nanjo in na Pavloviča ploha ne baš iz¬
branih priimkov.

Pavlovič se je strahoma oziral, ali jih kdo ne
opazuje, toda ulica je bila slučajno prazna. Stopil je
tedaj naglo naprej in potegnil Travnovko za seboj.

Toda tujka se ju je držala kakor klop kože in
je stopala vedno ob njiju strani.

Moj Bog, kaj je morala Travnovka vse slišati!
Srce se ji je krčilo v prsih, in tema se ji je delala

233

pred očmi. Zdaj je zvedela, da je Pavlovič popolnoma
moralno propala oseba ... In takemu ničvrednežu
se je vdala ona!

A tujka ni samo oštela Pavloviča, ampak se je
obrnila tudi proti Travnovki. Kakšni so bili priimki,
ki jih je morala le-ta preslišati! Rdečica se ji je
menjavaia na obrazu z mrtvaško bledoto, in vendar
si ni upala tujki odgovoriti niti besedice. Najrajša bi
se bila pač vdrla v tla!

Pavlovič se je razjezil in je hotel odpraviti žensko
zgrda. Toda tu je bil slabo naletel! Začela se je pe¬
niti, in dočim je prej govorila rahlo in skoro tiho, je zdaj
uprla roke ob bok in začela vpiti glasno in nepretrgano.

Toda tudi to ni bilo dovolj! Od besed je pre¬
stopila k dejanju, in - Pavloviču je zazvenela okoli
ušes krepka zaušnica.

Pavlovič je bil v strašni zadregi. Nedaleč od
njih je prihajalo nekaj ljudi, in tedaj je že mislil
Pavlovič, da je po njem.

Toda v hipu je pridrdral mimo njih prevožček.
Pavlovič se hipoma odloči in migne prevozniku, naj
ustavi. Ko se je to zgodilo, je skočil v voz in izkušal
noter spraviti še Travnovko!

Toda ta se ni ganila z mesta. Bleda in prepadla
je stala na mestu kakor pribita in si ni želela v tem
hipu drugega nego smrti.

Pavlovič ni dolgo premišljal. Velel je kočijažu,
naj vozi ter hotel hitro zaloputniti duri za seboj.
Toda v tem trenotku je skočila k njemu tujka in
sedla zraven njega.

234

Konja sta potegnila, in šlo je dalje.

Travnovka je še slišala tujko, ki se je glasno in
sirovo zasmejala, da je tako prevarila Pavloviča. Ta
pa je izgubil glavo in je obsedel mirno kakor otrok.

Travnovki se je zazdelo, da se je zbudila iz
težkega sna, ko se je zavedela in je videla, da je
sama na mestnem tlaku. Toda tukaj ji ni bilo stati.
Počasi in s tresočimi se koleni je stopala dalje v
mestni vrt, in tu je takoj utrujena omahnila na prvo
bližnjo klop.

Prva njena misel je bila: »Ne — nazaj k njemu
ne — nikdar več! Rajša umrem na ulici!"

Naslonila se je na klopi in srpo zrla predse.
Mimo nje so vrveli veseli ljudje, skakali otroci, nad
njo je šumelo drevje, a od daleč se je slišala iz ne¬
ke gostilnice vesela godba . . . vse veselo, vse praz¬
nično, samo v njeni duši črn obup! . . .

Ura je potekala za uro, a ona je še vedno sedela na
istem prostoru, bleda in nepremična kakor sadrov kip...

Pozno je že bilo, ko se je oprijela s tresočo
roko naslonila in vstala. In lezla je nazaj v mesto,
izmučena in strta. In tam je blodila po ulicah naprej
— vedno naprej. V glavi pa ji je razbijalo, in vest
jo je pekla, da se je vsak hip krčevito stresla.

Ne - tega življenja ne more več prenašati!
Koliko gorja je navalila na svoje ljudi, koliko sra¬
mote usula na svoj dom! In pri vsem tem je še
mislila, da bode mogla biti srečna. Oj kolika kratko¬
vidnost! Predno se je bila nadejala, jo je zadela
maščevalna roka, a zdaj je strta in uničena za veke!

235

Toda živeti noče več! Prevelik je greh, da bi se
kdaj odpustil! Nehote so jo zanesle noge na morski
breg. Crez morje sem je vela rahla sapa, in na malih,
pljuskajočih valovih so se zibali parniki, ladje in čolni,
lahno kakor labodi. In valčki so šumeli, in to šumenje
ji je sililo na uho z nekim tihim, tajnim in sladkim
šepetanjem. Vabilo in po sili jo je vleklo tja v hladno,
skrivnostno globočino.

Zavila je na dolgi Sv. Karla ključ. Tam na koncu
sta stali kameniti klopi. Utrujena je sedla na prvo
in se zamislila. Celo njeno življenje se je naglo po¬
dilo preko njenih duševnih oči - kratko življenje, a
polno zmot, polno duševne nezavesti! In posebno
zadnji akt tega življenja! Kako nedostatna je pač bila
njena moralna moč, da je padla tako globoko! . . .

Nad mesto je legel mrak, in le še malokatere
utve so krožile nad sinjo, temno-zeleno morsko plan¬
javo. Iz nekaterih parnikov, ki so zdajpazdaj hri¬
pavo zažvižgali, je silil kvišku temno-sivi dim. Sem-
tertja so že vzplamtevale luči po luki, in tudi Sv.
Andreja svetilnik se je že obračal, temnel, za-
žareval . . .

Kolikor bolj je legal mrak na naravo, toliko
temneje je postajalo v njeni duši.

Sklonila je glavo, grozna bolečina ji je bila pre¬
šinila ude. Zobje so šklopotali, in pretresal jo je
mraz, da je vzdrhtevala, kakor šiba na vodi. A v
srcu ji je nastalo tako prazno, tako mrtvaško tiho,
kakor v -neznani, neizmerni in temni puščavi.

Ne — tega ni moči več prenašati!

236

Stopila je prav ob rob; život se ji je nagnil
naprej - še trenotek in -

V tem hipu je za njo zamolklo zažvižgal neki
parnik.

Nehote se je ozrla. A tedaj ji je vzplulo oko
dalje tja črez mestne hiše, in iz rahle meglene tenčiče
se je zableščal zvonik cerkve sv. Antona. In zazdelo
se ji je, kakor bi jo vabil k sebi, rekoč:

„Sem pojdi! -- Tu je mir — tu tolažba — tu
odpuščanje!"

In kakor raztopi solnce jutranjo meglo, ji je
raztopil ta pogled obup in ga izpremenil v tiho srčno
žalost.

Obrnila se je in stopala s težkimi koraki proti
cerkvi, ki je bila odprta.

Vstopila je, in tu jo je objel vlažen hlad.

Po cerkvi je bilo vse prazno, samo cerkovnika
je bilo slišati, ki je nekaj pospravljal po zakristiji.

Pred velikim oltarjem je otožno brlela zelenkasto-
rdeča večna luč.

Matilda je sedla v klop. Ustnice so se ji začele
gibati, in iz srca ji je puhtela vroča molitev proti
nebeškemu prestolu. In sedela je dolgo, dolgo. Na¬
slonila je težko glavo v sklenjene roke. Skozi prste
so silile grenke solze — izprva počasi, a vedno ne-
vzdržneje . . .

Ko je zapustila črez dolgo časa cerkev in je
stopila na razsvetljeno ulico, je bila nekoliko potola¬
žena, a tudi tako izmučena in trudna, da se je jedva
držala pokoncu.

237

Poiskati si je hotela prenočišča. Iz obljudene
ulice je zavila v samotnejšo. Njene stopinje so otlo
odmevale od visokih hišnih zidov.

Kar se je nekdo rahlo dotakne, ji roko položivši
na rame.

Prestrašena se zdrami iz svojih misli, prebledi
še huje in glasno vzklikne:

w Makso!" . . .

Res je bil doktor Lovrin. Takoj, ko je bil Traven
toliko okreval, da ga je mogel pustiti samega, in ko
je domačim ljudem naročil vse potrebno, se je od¬
pravil v Trst, kamor je dospel takoj zjutraj. Ko je
bil poizvedel Pavlovičevo stanovanje, se je takoj na¬
potil tja in je hotel Pavloviča pozvati na odgovor.
Toda doma ni bil našel nikogar. Zato je blodil po
mestu semtertja ves popoldan do zvečer, dokler ni
slučajno zapazil Travnovke, ko je stopila iz cerkve.
Tedaj je stopal za njo, dokler se mu ni zdel čas
ugoden, da jo ustavi . . . Odpravil se je bil v Trst
brez vednosti Travnove, hoteč preprečiti ves škandal.
Ljudje še niso o njenem begu vedeli ničesar, zato
jo je hotel na vsak način dovesti zopet Travnu.
Poznal je Travna in vedel, da ji odpusti takoj vse,
ako se vrne skesana. In ako bi se tudi ne dale med
njima ustanoviti več prejšnje razmere, vendar bi se
bila dala morda vsaj vsa stvar prikriti.

In Makso si sam ni mislil, da mu bode tako
lahka ta naloga.

Molče sta stopala Matilda in on do bližnjega
hotela.

238

Makso jo je spremil v njeno sobo. Tam ji je
začel prigovarjati, da se vrne jutri z njim domov,
ker še nihče ne misli, kaj se je zgodilo, in ker ji
soprog gotovo vse odpusti.

Matildi so se med Maksovim pripovedovanjem
udrle solze po bledih licih. Razodela mu je vse, kar
se je bilo danes z njo dogodilo, in njeno kesanje je
bilo istinito. In posegla je v svoji povesti celo nazaj
in je pripoznala svoje zmote.

Iz te dolge in mučne samoizpovedi, ki jo je
olajševala samo velika naklonjenost do Maksa, je le-ta
šele spoznal, kako je bil indirektno baš on vzrok, da
se je bila spustila na opolzlo pot. A privadila bi se
bila vkljub temu Travnu, zlasti odkar se je čutila
mati, da ji ni baš on pripeljal Pavloviča. Tudi potem
še je spočetka hotela s Pavlovičem le dražiti Maksa.

Po Travnovkini odkriti izpovedi se je Maksu
odvalil težak kamen od srca.

»Še ni vse izgubljeno," je vzkliknil; »toda pojdite
z menoj - takoj jutri!"

»Kaj pa pravi k temu moja mati?"

Makso se zdrzne. Bil je pripravljen na to vpra¬
šanje, vendar ga je presenetilo. Molčal je.

Ona je zapazila njegovo zadrego in takoj je
sumila nekaj hudega. Makso se ni mogel več izogniti,
razodeti ji je moral resnico.

»Mrtva!? In jaz sem kriva njene smrti!"

Grozno je zaječala in si začela puliti lase. In
vrgla se je na divan in se premetavala semtertja v
divji bolesti in se vila in krčila.

239

Makso je slonel bled in z resnim licem pri mizi.
Izkušal je takoj, da bi jo umiril. Bal se je posledic.

Toda ona je ječala, da bi se bila morala smiliti
zidu.

Hipoma je planila zopet kvišku. Lasje so se ji
bili razvozljali in se ji neredno usipali po ramenih.
Opotekala se je po sobi in jokala in z glavo je tolkla
ob steno.

Makso še ni videl takega obupa. Tu ni poma¬
gala tolažba.

Ko je minil prvi grozni napad, je bila mirnejša.
A tedaj je hipoma hotela oditi v Kotanj, da bi videla
že svojo mater, pred no jo zagrebejo.

Toda Makso ji je povedal, da ne pride nocoj
noben vlak več, in tako se je morala vdati do jutri.

Ko se je nocoj poslovil Makso od nje, ji je še
rekel:

»Moja soba je takoj zraven vaše. -- Zdaj se pa
umirite in počivajte!"

* *

*

Bilo je že proti jutru, ko zasliši Makso neko
trkanje ob steno. Takoj skoči s postelje. Naglo se
odpravi in prihiti v sobo Matildino.

Kmalu se prepriča o vzroku. Včerajšnja njena
razburjenost,. njena telesna in dušna izmučenost sta
uničevalno uplivali na njeno sedanje stanje. Ni še
preteklo pol ure, ko je - povila — mrtvo dete.

Telesne in duševne bolesti so jo zdaj popolnoma
uničile. Vse prigovarjanje Maksovo je bilo- zastonj,
zastonj vsi zdravniški njegovi sveti. Ni se dala uto-

240

lažiti. Edino upanje, ki jo je še vezalo na to življenje,
ji je bilo splavalo po vodi.

A k postelji se je tihotapsko priplazila porodna
mrzlica.

Makso je takoj spoznal, da bode tukaj rešitev
težka, skorogotovo nemožna . . .

Takoj je hitel brzojavit Travnu, naj pride ne¬
mudoma v Trst.

Sam pa si je dal ves dan opraviti okoli bolnice.
Poklical je še drugega zdravnika in izkušal na vsak
način, da bi jo rešil.
* *

Bilo je proti večeru. V temni sobi, kjer je ležala
gospa Travnova, je bilo vse tiho. Makso si je bil
pristavil stol k postelji in opazoval bolnico.

Bolezen je napredovala neznansko hitro. Zdaj je
že bil prepričan, da tu ni več pomoči, in da bolnica
niti ne dočaka drugega dne. Neznana bridkost mu
je prešinjala srce, ko je videl pred seboj strto,- po
lastni krivdi strto življenje, ki bi še lahko osrečevalo
samo sebe in druge. In nehote so se mu vsiljevali v
spomin nekdanji dnevi in vsa njegova ljubezen do
tega bitja, ki leži zdaj pred njim slabotno in uničeno.
Ni jima bilo usojeno, da bi se bili združili njiju poti.
Bog ve, kakšno bi bilo njeno življenje, ako bi se
bilo združilo z njegovim! Makso si ni upal dalje
razmišljati. Zbral je vse sile, da bi ji olajšal vsaj
zadnje trenotke! . . .

Matilda je ležala nepremično na blazinah svojega
ležišča. Oči so ji bile večinoma zaprte. Mrtvaška ble-

241

16

dica je pokrivala njeno lice, ki je bilo strašno prepadlo
in uvelo.

Vedno teže je dihala. Bolezen se je bližala svojemu
koncu s strašno, neizprosno hitrostjo . . .

Tema pa se je vedno niže, vedno globlje spuščala
po sobi, da so se že jedva razločevali posamezni deli
pohištva.

Kar se zaslišijo koraki pred sobo. Vrata se na-
tihoma odpro, in Traven se je bližal po prstih ležišču.
Zvedel je bil že vse spodaj od hišne.

Matilda je uprla svoj že skoro obstekleli pogled
vanj. In v tem pogledu je bila izražena iskrena prošnja
za odpuščanje.

Z zadnjo močjo se je sklonila proti njemu, in se
ga za hip ovila okoli vratu.

„ Odpusti, odpusti!" je ihtela.

In Traven je položil ustnice svoje na njeno čelo,
in solze so se mu ulile po licih in kapale na njene
lase.

In začele so ji polzeti roke z njegovega tilnika,
in ustnice so se ji šepetale:

„Odpustita oba! 1 ' —

* *

*

Štiri dni pozneje je bil zopet pokoncu ves Kotanj.
Pripeljali so bili iz Trsta Travnovko in jo položili v
družinsko rakev. To je bil v nekoliko letih že četrti
pogreb, ki se je vil izpred Travnove vile.

Po mestecu so krožile različne in čudno pokvar¬
jene govorice o tej smrti in o smrti Severice. Toda

242

gotovega ni vedel nihče. Makso in Traven sta trdo
molčala.

Dr. Bric, ki je bil ta dan posebno vinjen, je
dejal po pogrebu v čitalnici z največjim cinizmom:

„Kaj sem mu bil povedal oni večer pri pojedini,
nekaj dni pred poroko? -- Ako mu ta ni otresla
idealov, tedaj mu jih ne bode nobena več! — Na¬
takarica, še pol litra!" —

Popravek.

Na strani 195. ne sme stati poglavje X., pač pa zna¬
menje * , *.

243

00000509138

narodna in univerzitetna
knjižnica