80 TRETJI DAN 2018 9/10 CHRISTOPHE RICO Umetnost prevajanja pri svetem Hieronimu Pričujoči prevod je del obsežnejšega članka z naslovom L’art de la traduction chez saint Jérôme. La Vulgate à l’aune de la Néovulgate: l’exemple du quatrième évangile priznanega klasičnega filologa in lingvista dr. Christopha Rica, profesorja na École biblique et archéologique française de Jérusalem ter ustanovitelja in ravnatelja jezikovnega in humanističnega inštituta Polis v Jeru- zalemu. Na svoji akademski poti se ukvarja predvsem s teorijo prevajanja, pedagogiko antičnih jezikov in grškim jezikoslovjem, zlasti v povezavi z novozavezno grščino in interpretacijo Nove zaveze. V članku na več primerih predstavi in izpostavi izvirnost ter mojstrskost latinskih prevodov svetega Hieronima v primerjavi z verzijama Vetus Latine in Neovulgate. Celoten članek je bil objavljen v Revue des Etudes Latines, 83, 2005, str. 194–218. Profesor Rico je prijazno dovolil in spodbudil prevod v slovenščino, za kar se mu iskreno zahvaljujemo: Cher professeur, merci pour votre gentillesse. UVOD Hieronimova umetnost prevajanja temelji na izjemni zvestobi dialektu z ozirom na svetopisemskega avtorja. Prav ta zvestoba se odraža pri nekaterih skrajnih primerih, ko se je moral dalmatinski prevajalec zaradi omejitev ciljnega jezika odločiti za »višji prevod«, če je hotel ohraniti skladnost s prvotnim sporočilom. ZVESTOBA DIALEKTU Hieronimova senzibilnost za jezikovne nianse, lastne vsakemu piscu, se kaže v uporabi glagola γινώσκω v indikativu prezenta. Ta glagol v klasični grščini označuje razvoj kognitivnega procesa. Posledično naj bi se semantično polje glagola γινώσκω očitno razlikovalo od semantičnega polja glagola οἲδα, ki meri predvsem na pridobljeno znanje. V enem od prodornih člankov Ignaca de la Potterieja (1959) lahko vidimo, kako četrti, Janezov evangelij, zvest atiškemu narečju, pogosto nasprotuje uporabi glagola οἲδα in se bolj nagiba h glagolu γινώσκω. V koinè grščini je nejasna uporaba teh dveh glagolov pripeljala do tega, da je glagol γινώσκω v indikativu prezenta včasih postal hipernim glagolov οἲδα ali ἐπίσταμαι. Posledič- no je prvi izmed teh treh glagolov označeval ne le proces mišljenja, temveč tudi preprosto posedovanje vedenja. Na to kažejo nekateri Tretji dan_05_9-10_2019-1-21 cb.indd 80 21.1.2019 14:47:51 81HIERoNIm odlomki Nove zaveze, z izjemo del apostola Janeza, kjer se pod vplivom stilistične raznoli- kosti, ti leksemi izmenjujejo zgolj in preprosto brez kakršne koli pomenske razlike.1 Prav tako lahko vidimo, da se tako γινώσκω kot tudi οἲδα lahko pojavljata znotraj istega dela v strogo enakovrednih kontekstih. Razlika med γινώσκω (ki se uporablja za semantično domeno progresivnega miš- ljenja) in οἲδα (ki je razumljen kot naučeno vedenje), ki jo lahko pogosto opazimo v četrtem evangeliju, je specifična lastnost Janezovskega dialekta. Ta konkretna značil- nost v Janezovem izrazoslovju se pri drugih avtorjih Nove zaveze kaže precej redkeje, saj je razlikovanje med dvema glagoloma namreč zabrisano. Kaj pa lahko glede tega opazimo pri Vulgati? Zaradi nejasnega korpusa prezent glagola οἲδα v očeh dalmatinskega prevajalca predstavlja posedovanje vedenja: tako je torej v Vulgati ta glagolska oblika prevedena bodisi kot (ne)scio2 bodisi kot novi.3 Precej drugače je pri glagolu γινώσκω. Slednji leksem končno ponuja precej širok razpon možnih prevodov v latinščino: vključuje glagole, ki izražajo znanje kot dejstvo (scio, novi) ali njihovo nasprotje (nescio, ignoro), kakor tudi glagole, ki označujejo proces umevanja (intellego, cognosco, agnosco). V latinskem prevodu porazdelitev teh izbir odseva dialektične, narečne meje, ki smo jih opisali. Tako v apostolskih delih kakor tudi pri sinoptikih je glagol γινώσκω skoraj vedno preveden z glagoli, ki označujejo posedova- nje vedenja, mišljenja.4 Po drugi strani pa v četrtem evangeliju glagoli novi, scio in ignoro bolj redko prevajajo ta grški glagol, γινώσκω se je v latinščini namreč pogosto izražal z leksemom, ki označuje proces umevanja.5 Hieronim svoj izjemen občutek za jezik ponovno pokaže pri velikem semantičnem spektru glagola γινώσκω, zlasti v janezovskem dialektu. V povezavi s tem se zdi zgovoren primer vrstic: »καὶ γινώσκω τὰ ἐμὰ καὶ γινώσκουςί με τὰ ἐμά, καθὼς γινώσκει με ὁ Πατὴρ κἀγὼ γινώσκω τὸν Πατέρα.« (Jn 10,14-15) Evangelist je tu vzpostavil tankočutno vzporednost Jezusa z njegovimi ovcami na eni strani ter povezavo med Očetom in Sinom na drugi strani. Pri tem namreč govorimo o dveh povsem drugačnih odnosih in seman- tično polje, ki ga pokriva glagol γινώσκω, je v janezovskem dialektu dovolj široko, da lahko izrazi to analogijo odnosov. Latinski jezik, ki je v tej točki dosti bolj natančen, tako ne dopušča uporabe vsakič enakega izraza. Okoliščine so Hieronima prisilile, da je to delikatno težavo četrtega evangelija pretvoril v mojstrski prevod: »et cognosco meas et cognoscunt me meae sicut novit me Pater et ego agnosco Patrem.«6 V teh vrsticah Vulgate izbira treh različnih latinskih terminov za prevod istega grškega glagola ni naključje; prav nasprotno, za vsako besedo se zdi, da je bila prevedena premišlje- no. Za opis odnosa med Jezusom in njegovimi ovcami je uporabil latinski glagol, ki izraža process umenja (cognosco). Opis večnega in popolnega odnosa, ki ga ima Oče do Sina, pa nasprotno zahteva obliko novit, ki izraža to umevanje kot stanje (odnos). In končno, odnos, ki ga ima Sin do Očeta, je v latinščini označen z glagolom agnosco (spoznati, upoznati, ponovno spoznati, uvideti), ki spomni na primer Kristusa, ki vodi ljudi k Očetu. Paradoksalno je, da različica Neovulgate zaradi svoje težnje po dobesednosti končno izgubi nekatere nianse prvotnega parale- lizma: »et cognosco meas, et cognoscunt me meae, sicut cognoscit me Pater et ego cognosco Patrem.« SLOG Skrb za zvestobo je Hieronima vodila, da je skušal prevesti ne le dialekt, temveč tudi slog bibličnega besedila. V povezavi s tem predstavlja šesto poglavje Janezovega evange- lija zgovoren primer. Večina rokopisov vsebuje razlikovanje besedne zveze ὂχλος πολύς (Jn 6,2) in πολύς ὂχλος (Jn 6,5). V novem prevodu Vulgate lahko Tretji dan_05_9-10_2019-1-21 cb.indd 81 21.1.2019 14:47:51 82 TRETJI DAN 2018 9/10 v obeh primerih zasledimo ponovljen izraz multitudo magna s trivrstičnim zamikom za enako grško sintagmo (ὂχλος πολύς). Nasprotno pa Hieronimova različica odzvanja primarno rokopisno tradicijo ter razlikuje med multitudo magna (Jn 6,2: ὂχλος πολύς) in multitudo maxima (Jn 6,5: πολύς ὂχλος). Ne glede na izvorno besedilo se sprva zdi, da Vulgata prevaja πολύς na povsem svoboden način. Pravzaprav bi bil prevod, ki bi po zgledu rekonstruiranega izvirnika zamenjal mesto epiteta v latinščini (multitudo magna / magna multitudo), na prvi pogled videti bolj posrečen. Preučevanje dejstev pa nam bo omogočilo, da cenimo elegantnost Hieroni- movega prevoda. V grški Novi zavezi epitet (termin) πολύς običajno sledi samostalniku, na katerega se nanaša, razen kadar se uporablja v ednini. Toda v redkih primerih pridevnik stoji pred samostalnikom, pri čemer izražajo poudarje- nost (pomembnost) ali pa izrazito vztrajanje.7 V obravnavanem odlomku druga pojavitev termina ὂχλος izgleda precej drugače od prve. V Jn 6,2 evangelij omenja le veliko množico, ki je sledila Kristusu (ἠκολούθει δὲ αὐτῷ ὂχλος πολὺς). Tri vrstice kasneje sam Jezus, ki sedi na vrhu gore, povzdigne oči in motri človeško množico, ki se mu bliža od spodaj (ἐπάρας οὖν τοὺς ὀφθαλμούς ὁ Ἰησοῦς καὶ θεασάμενος ὅτι πολὺς ὄχλος ἔρχεται πρὸς αὐτόν). Predpozicija pridevnika tako torej poudarja pretresljiv učinek pogleda s ptičje perspektive na približajočo se množico. Od tu torej Hieronimova odločitev za ciljni prevod multitudo maxima. Tak način prevajanja zasledimo tudi v drugih primerih. V drugem odlomku evangelija (Lk 10,40) Vulgata poudarja pomen termina πολύς, postavljenega pred samostalnik. Hieronim povzame učinek Mar- tinega obnašanja, ko si daje veliko opraviti z gospodinjenjem, z izraznim pridevnikom, ki je močnejši od preprostega multum (circa frequens ministerium). Iz vsega naštetega sledi, da Hieronimov prevod πολύς ὂχλος (mul- titudo maxima) v Jn 6,5, ki se na prvi pogled zdi nejasen, pravzaprav odstira stilsko nianso izvirnika, ki je ne gre prezreti.8 SENTENTIA ALTIOR – VIŠJI PREVOD Do sedaj smo predvsem poudarjali, kako pomembne so pri opisu sposobnosti betlehemskega puščavnika najmanjše nianse bibličnega besedila in kako je vse te nianse nato najboljše prenesti v ciljni jezik. Jasno je, da vsaka prevajalska dejavnost v neki točki trči ob določene omejitve: zlasti v primeru, ko je pomen besedila neločljivo povezan s pomenskostjo (oz. pomensko izraznostjo) izvornega jezika. Semantično bogastvo izvornega jezika evangelijev postavlja pred prevajalca določene nerešljive probleme, ki silijo k izbiri bolečih alternativ: zateči se k parafrazi in tako izgubiti jasnost izvorne specifičnosti ali izbrati nekaj posameznih elementov pomenskosti grškega besedila in tako v molk morda potisniti nek bistven del sporočila. Prevajalci starejših liturgičnih različic niso imeli na voljo toliko virov, kot jih imajo današnji prevajalci, ki lahko odstranijo tisto, kar je preveč, ki lahko v podrobnih opombah vidijo, kje so bile negotovosti v prvotnih prevodih. ZAKLJUČEK Če na tem mestu strnemo razpravo, lahko torej Vulgato upravičeno smatramo za privilegirano sredstvo razlage Nove zaveze. Temelječa na reviziji Vetus Latina tako predstavlja vrh več stoletnega latinskega prevajalskega dela Svetega pisma. To je razlog, da se je kakovostni Hieronimov prevod, kreativen in zvest originalnim figuram, trajno uveljavil na zahodu. Besedilo Neovulgate se v primerjavi z eleganco Hieronimovega besedila pogosto zdi preveč dobesedno in trdo ter odsekano; nekatere njene izbire izvirajo iz neodvisnih akademskih hipotez antične recepcije bibličnega konteksta in pomena. Rezultati dela ene komisije in ne le enega revizorja Tretji dan_05_9-10_2019-1-21 cb.indd 82 21.1.2019 14:47:51 83HIERoNIm kažejo na druge negotovosti in neskladnosti pri uporabljenih izbirah. Za razliko od Hiero- nimove različice je bila Neovulgata deležna zahtevnega kulturnega konteksta, ko se pojavi v trenutku, ko je položaj latinščine na zahodu ogrožen. Vodilo pri pripravi Neovulgate, ki je bilo najbolj kritizirano, so najverjetneje seman- tični popravki Hieronimovega besedila. Analizirani in predstavljeni primeri kažejo na nerodnost in celo na nekaj napak, ki so jih storili revizorji, ko so menili, da bolje razu- mejo grški izvirnik, kot ga je razumel dal- matinski prevajalec v svojem času. Kar pa se tiče drugega, popolnoma legitimnega načela o popravkih Vulgate v funkciji napredka tekstne kritike, pa tvegamo, da zaradi težnje po odkrivanju primarnega besedila (lectio pro- babilior) pozabimo na izročilo kontemporalne tekstualne kritike v obdobju dokončnega izoblikovanja kanona. V teh okoliščinah mora Vulgata kljub izgubi tradicionalne liturgične vloge ostati v službi biblične znanosti kot nepogrešljivo hermenevtično orodje, kakor je to vedno bila. Prevedel: Jakob Piletič LITERATURA de la Potterie, Ignace. 1959. οἲδα et γινώσκω. Les deux modes de la connaissance dans le quatrième évangile. V: Biblica 40, Editrice Pontificio Istituto Biblico, 709-725. Rim: Editrice Pontificio Istituto Biblico. 1 Na primer: 2 Kor 5,16 [οὐδένα οἲδαμεω κατὰ σάρκα· εἰ καὶ ἐγνώκαμεν κατὰ σάρκα Χριστόν, ἀλλὰ νῦν οὐκέτι γινώσκομεν; Vg: neminem novimus secundum carnem; et si cognovimus secundum carnem Christum, sed nunc iam non novimus]; Apd 19,15 [τὸν μὲν Ἰησοῦν γινώσκω καὶ τὸν Παῦλον ἐπίσταμαι; Vg: Iesum novi et Paulum scio): glagol novi se v Vulgati uporablja kakor ekvivalent glagolu scio. 2 Pri sinoptikih je s scio glagol οἲδα preveden 18-krat, z nescio 17-krat; v četrtem evangeliju je z (non) scio grški glagol preveden 39-krat in z nescio 18-krat; v Apostolskih delih pa se scio 7-krat pojavi kot ekvivalent temu leksemu. 3 Pri sinoptikih 8-krat; v Janezovem evangeliju 3-krat; v Apostolskih delih 1-krat. 4 Pri sinoptikih novi (2-krat), scio (3-krat), ignoro (1-krat), nescio (1-krat) in nasprotno cognosco v devetih primerih, pri čemer jih sedem, zavoljo negativnih predlogov v izvirniku, označuje odsotnost posedovanega znanja; v Apostolskih delih novi (2-krat), scio (1-krat), nescio (1-krat) in nasprotno intellego v petih primerih, pri čemer štirje primeri označuje- jo odsotnost posedovanega vedenja. 5 Novi (1-krat), scio (4-krat) in ignoro (1-krat) [torej 7 primerov od 14, ki zadevajo vedenje] in nasprotno cognosco (6-krat) in agnosco (1-krat), ki označujeta proces umevanja. 6 Besedilo Vetus Latina ponuja posebej težavno situacijo verzij tega odlomka: Type A: e: et cognosco oves meas et cognoscunt me meae sicut agnoscit me Pater, et ego agnosco Patrem Type B: b: et cognosco meas et cognoscunt me meae sicut agnoscit me Pater, et ego agnosco Patrem d: et cognosco mea et cognoscunt me meae sicut cognoscit me Pater, et ego cognosco Patrem [[a]] : et novi meas oves et noverunt me meae sicut novit me Pater et ego novi Patrem r1: et novi meas et noverunt me meae sicut novit me Pater, et ego novi Patrem Type C: ff2: et agnosco meas et agnoscent me meae sicut cognoscit me Pater, et ego agnosco Patrem Type D: aur: et cognosco oves meas et cognoscunt me meae sicut cognoscit me Pater, et ego agnosco Patrem f: et cognosco oves meas et cognoscunt me meae sicut novit me Pater, et ego novi Patrem Type E: c: et cognosco oves meas et cognoscunt me meae sicut cognoscit me Pater, et ego cognosco Patrem l: et cognosco meas et noverunt me meae sicut cognoscit me Pater, et ego agnosco Patrem Besedilo Vulgate se tu precej približa dokazu e (tip A) in b (tib B). Ostali dokazi tipa B predstavljajo dobesedni prevod vrstic; kar zadeva tip C - tu ponuja precej nejasno situacijo. 7 Kot npr. Jn 5,6 [γνοὺς ὃτι πολὺν ἢδη χρόνον ἒχει] ali pa Mt 14,14 [ἐξελθὼν εἶδεν πολὺν ὂχλον καὶ ἐσπλαγχνίσθη], v enaki obliki tudi v Mr 6,34. Skupaj pa v evangelijih najdemo 25 mest, kjer beseda πολύς (v ednini) sledi samostalniku, na katerega se nanaša (Mt 2,18; 13,5; 20,29; 24,30; 26,47; Mr 3,8; 4,5; 5,21; 5,24; 9,14; 13,26; Lk 5,6; 5,29; 6,17 (2-krat); 7,11; 8,4; 9,37; 21,27; Jn 6,2; 6,10; 12,9; 12,12; 15,5; 15,8) in 10 mest, kjer nasprotno, sledi pridevniku (Mt 14,14; 25,19; Mr 3,7; 6,34; 12,37; Lk 10,40; 23,27; Jn 5,6; 6,5; 12,24). Strinjamo se torej lahko, da je druga redkejša uporaba stilno zaznamovana v primerjavi s prvo. 8 Hieronim se pri prevajanju ὂχλος πολύς in πολύς ὂχλος ponavadi zadovolji že s postavitvijo besednega reda, četudi dobesednega v multa turba (prim. Mr 3,6; 6,34; 12,37; Lk 23,27). V enem posameznem primeru gre celo tako daleč, da izraz πολύν ὂχλον prevede s turbam multam (Mt 14,14), brez da bi predpostavil latinski pridevnik. Seveda se ne želimo naivno pretvarjati, da je prevod Vulgate popoln; v tem članku izpostavljamo izredno natančnost Hieronimovega prevoda, katerega kakovost otežuje vsak poskus revizije. Tretji dan_05_9-10_2019-1-21 cb.indd 83 21.1.2019 14:47:51