SLOVENSKA BČELA.
-SSS ®Š»-
Izdana 1. marca 1831.
Izdajstvo in sprava.
V ojska med križem in polomescem je že leta in leta terpela. Eden naj boljših in naj hrabrejših braniteljev križa je bil Juri Kastriotic, ban arbanaski. V mnogih bitvah z Muralom in pozneje z Mehmedom je bil on premagavec, in pred mečem njegovim se je vse treslo. Ni ga bilo Turkom mogoče premagati. Ali če je Kastriofič Mehmedu to s svojimi zmagami bolj dokazoval in ga s svojim mečem tega bolj prepričeval, bolj je taj nad njim serd in čert kuhal, in je hujše želel, da bi enkrat njegovo vitežko glavo na kol natakniti zamogel. Toda vidil je, da ga z mečem nikakor v pest dobili ne more. Tedaj sklene to z izdajstvom doseči.
Kastriotic je imel nekiga Musata za svojega perviga prijatla in vojskovodja. Taj je bil ravno tako pogumen in hraber kakor sam Kastriotic. To je Mehmed vedil, in iz tega je hotel mrežo splesti, vktero je mislil nepremagljiviga arbanaskiga bana ujeti. Nekiga dne pošlje tedaj Mehmed Musatu pismo, v kterem neizrečeno hvali njegovo junaštvo in hrabrost. S sladkimi besedami tako rekoč v zvezde kuje njegovo slavno ime, in mu reče, da Kastriotič ni vreden takiga junaka za svojiga vojskovodja imeti, ker mu njegove junaške dela tako slabo plačuje. Kaj imaš pri njem? Kaj ti da, mu reče nadalje, za tvoje velike zasluge? Nič in zopet nič je tvoje plačilo. Lej, kako bolje pa jaz povračujem junaštvo svojih podložnih. Ako bi bil ti meni toliko bitev dobil, toliko sovražnikov zmagal, kralj bi že bil, z blagom obdaren, da bi ne vedil kam z njim. Bodi tedaj pameten, hrabri Musa, zapusti svojiga nehvaležniga gospoda, ki tvojih zaslug po vrednosti ceniti ne ve. Zapusti nehvaležnika, in meni ga izroči. Ako mi to storiš, te hočem kraljevo obdarovati in visoko postaviti nad vse svoje veljake. Kralja arbanaskiga te hočem storiti in vedno tvoj prijatel biti. Musa! ne verzi po neumnem svoje sreče od sebe, ktero ti silni car kopna in morja ponuja!
Kerv Musatu v lica stopi, ko bere te zapeljive besede. Pa kmalo zopet ves bled postane in zlo razkačen verže pismo na tla in zaupije:
»Ali jaz, jaz svojiga dobriga gospoda zapustiti? jaz ga izdati? Nikdar! Pokončati hočem taj satanski list, da ga nikdar več moje oči vi-dile ne bodo!" Pripogne se in ga pobere. »Pa enkrat ga hočem še brati, reče sam pri sebi, saj od serda skoraj ne vem, kaj da Mehmed vse hoče od mene!" Začne ga brati in besede zapeljive kače mu začnejo serce ovijati. »Nehvaležen moj gospod ? — tiho reče — nehvaležen? Mehmed! morebiti imaš prav? In kaj mi pa ti obetaš? — Bogastvo — čast — kraljestvo. — Res lepe reči." — Majheno časa po-stoji tih in zamišljen. Nebeški svarivni angelj, glas, ki ga je dobrotlji-vi stvarnik v persi vsakiga človeka položil, mu zdaj zopet gerdobijo izdajstva kaže. »Ne ne — reče — tako gerdo nečem prijatelstva in ljubezni svojiga gospoda vračevati. Sam mu hočem pismo pokazati, da bo vidil, kako zapeljiv da je taj gerdi Turčin." Zopet prime pismo. Ali kakor da bi neka skrita moč njegove oči na čerke vlekla, začne precej ravno tiste besede brati, ktere mu vse posvetno obetajo, kar si le človeško serce želeti zamore. Toraj zopet reče: »Kako življenje bi bilo to — ah kako življenje! — Povsod vsiga dovolj — češen — clo kralj biti, — lepo bi bilo, — zares lepo! In saj je tudi res, kaj mi zamo-re Kastriotič dati? — Zadnjo bilvo je zgubil, in morebiti mu bo tudi prihodnič sreča herbet kazala? — Mehmed pravi, da naj nikar sreče neumno od sebe ne veržem. To bi pa storil, če bi ne hotel njegove želje spolniti. — Sklenjeno je. Podal se bom tedaj k Mehmedu, da zadobim premoženje, čast in kraljestvo."
Kmalo po tem stoji ravno tisti Musa pred Mehmedom. Taj mu zdaj vse besede in obete, ktere mu je poprej pisal, še veliko sladkejše ponavlja in mu tako na dušo govori, da mu sčasom vest potolaži in v spanje zaziba. Musa hoče od Mehmeda 25000 vojakov, da bi z njimi nad Kastriotiča udaril in ga premagal. Mehmed mu jih dovoli. S teškim serceui se je spomnil še včasih Kastriotiča in njegove ljubezni. Ali zdaj je bilo prepozno Turke zapustiti. Toraj si prizadeva svojo vest umiriti in na storjeno izdajstvo več ne misliti.
Bilo je v februarju leta 1454, ko pride Musa s svojo vojsko na Dibrensko polje, kjer je bil Kastriotič s svojo armado. S prevzetnim glasom kliče in upije Musa, da naj Kastriotič na dvoboj pride, če je junak kakor Musa. Pač je Kastriotič slišal te besede, še predobro jih je slišal, ker mu je vsaka bila ojster nož v njegovo serce. Ali ni se hotel koj oglasiii. V serce ga je sklelo izdajstvo prijatla, kterimu je bil več kot prijalel, kteriga je ljubil kot lastniga brata Rad bi mu bi še zdaj prizanesel. Ko pa Musa le neprenehoma in zabavljivo upije in Kastriotiča na dvoboj kliče, zavre serd in jeza v njegovem oserčju, on plane na svoje junaške noge in hoče pokazati, da je še zmirorn stari
Kastriotic. Ves razkačen skoči na svojiga strelovitiga vranca in dere nad Musata, ki je stal na čelu svoje armade. Musa se kaj takiga ni nadjal. Mislil je, da se bode Kastriotic njega in njegove velike vojske zbai, in da se ne bode upal z njim biti. Ali ravno kar od Kastriotiča misli, se njemu zgodi. Kastriotičev oroslanski pogum spremeni Musata v zajca, ;ti Musa Kastriotiču pete pokaže. Zdaj se verze Kastriotic z vso svojo močjo na sovražno armado. Strašni boj je bil, — bilo je mesarsko klanje. In ko bleda luna tisti večer izmed tamnih oblakov stopi, obsije okoli 20000 Turkov, kteri so na Dibrenskem'polju zadnji boj bojevali. —
Občutje Musata se ne da dopovedati, ko je zdaj z majhno Irumco proti Carigradu šel, s ktero se je jezi hrabrega Kastriotiča odtegnil. Pač vse drugače mu je bilo pri sercu, kakor takrat, ko je na čelu velike zmagoupne vojske zidovje tega mesta zapustil Upal je lačas, da bo ovenčan in češen prentagavec Kastriotiča se v Carigrad vernil. Al zmotil se je. Namesto tega le vidi za sabo capljati trumo boja trudnih sterganih in ranjenih Turkov. Čuti na obrazu sramoto, v sercu žalost in nekaj, ki ga vedno vedno, izdajstva toži. Boji se trenutka, v kte-rem bo pred ojstrim Mehtnedom stal. Kakor mali učenček, kterimu je ravno njegov serdit učenik eno gorko pritisnil, tako pohlevno gre Musa skoz ulice Carigrada, in se ne upa svojih oči na ljudstvo oberniti, ktero ga z izdajavcem pita. Clo ženske in otroci mu žugajo in s perstom za njim kažejo.
Zdaj ga Mehmed pred se pokliče, in v njegovih očeh, iz kterih iskre divje jeze švigajo, je Musa lahko bral, kaj da ga čaka. Kmalo zagromi serditi car nad Musatom, ki s pobešenimi očmi pred njim stoji: »Gerdi kaurine! ali tako ti mojo dobroto vračuješ? To je tedaj zmaga nad kerstjani, ktero si meni obljubil'? Izdajavec si, gerdi izda-javec, in pri bradi Muhameda! kolec, na kteriga te dam natakniti, naj priča, kako Mehmed izdajstvo plačuje. Slugi! zdaj peljite tega kaurina izpred mojih oči, in berž ga nabijte na kolec!«
Gotovo bi se bilo to žuganje serditiga Mehmeda zgodilo, ako bi ne bili Musatovi tovarši za njega Mehmeda prosili in mu rekli, da se je scer Musa verlo branil, ali da vender ni mogel nepremagljiviga Kastriotiča zmagati. To slišati se Mehmedu jeza enmalo posede, ali vender za-pove, da se mora Musa brez odloga iz njegoviga carstva pobrati.
S tužnim sercem se Musa zdaj iz mesta poda, v klerem je čast, bogastvo, kraljestvo doseči upal. »Kje je blago, kje je bogastvo, kje čast, kje kraljestvo?" se zdaj upraša. Ime »izdajavec" je moje plačilo. In zdaj kam se hočem podati'? Nikjer nimam prijatla, nikjer ne domu. Pa saj to zaslužim, ko sini zamogel svojiga gospoda izdati."
Ko se svojiga gospoda spomni, mu misel, da bi se k njemu vernil, da bi ga za odpušanje prosil, kakor urna strela tamo njegoviga serca razsvetli. »O, Kastriotic je velikodušen, on mi bode odpustil!" reče sam pri sebi, in se na pot k njemu poda. —
Bilo je pozimi. Goste megle so tisto tmino delale, ktera zainore še scer veseliga človeka tužniga storiti, ko je Musa sam in zamišljen pot hodil, ktera mu je bila morebili naj težja celiga njegoviga življenja. Strah in nada sta se v njegovih persih bojevala in močno mu je serce tolklo, ko se je Kastriotiču bližal. Z verigo okoli vrata se verže k njegovim nogam in z glasom, kteri je Kastriotiču vse poprejšno pozabiti dal, mu reČe: »Grešnik sim velik grešnik, ker sim tvojih dobrot in tvoje ljubezni pozabil, ter sim te hotel tvojimu naj hujšimu sovražniku v roke izdati. Ali večna pravica me je hudo kaznovala. Lej, Musa? tvoj nekdaj hrabri Musa, te zdaj na kolenih odpušenja prosi. Ako se spomniš še kaj svojiga prijatelslva do njega, ako še ni njegovo izdajstvo zadnje iskrice ljubezni v tvojem sercu ugasnilo, o odpusti mu! Prizanesi skesanimu, saj je pripravljen zadnjo srago svoje kervi za tebe preliti!"
Ali ni bilo treba blagočutniga Kastriotiča lako prositi. Saj mu je kapljica dovolj povedala, ktera se je v mokrih očeh Musata utrinjala. Ljubezen do Musata se zopet s ponovljeno močjo v njegovem sercu zbudi in s solzico v očeh mu reče: »Ne tam na tleh, tukaj na mojem sercu je mesto za tebe, sem tedaj! Kastriotic te ljubi kakor poprej!" Serce zdaj bije na sercu. In kakor da bi se same nebesa take ljubezni in sprave veselile, se naenkrat oblaki ločijo in veličastno zlato sonce na nju zašije. O njegovem svitu zablišijo solzice, ktere so se v očesu vsa-kiga pričujočiga tresle, kakor žlahtni biserji. —
Stanovitno je bilo po tem prijatelstvo teh dveh Slavjanov, in Musa je bil Kastriotiču zvest, dokler ga niso Turki ujeli in okrutno končali.
Josipina Turnogradska.
Motjena pobožnost*
Po č e s k e in.
1^0 te vidim, draga moja!
V	božjem hramu klečati, Ne zamorem Bogu služit'
Moram na te gledali: Ko bi Boga tako ljubil,
Kakor ljubim jaz tebe, Bi že davno za svetnika
V	svitlo nebo vzeli me.
Vladimir i Košara.
(K o n e c.)
I^eno prehaja Vladimiru dan za dnevom, v neobičnem domu. Iz junaških udov je bežala moč, i živi ogenj mladenskih let je ugašal, ker nima ne v djanji reje več, ne v upu. Merske smerti pričakuje, sedaj jedine rešnice, on, ki je viharju enako po bojišči veršal; polja i planine, kakor oblake bistri sokol, meril. Še se včasi presni plamen zbudi: plane na noge, napeta roka železno ključavnico stresa, v terdo steno buta, kakor bi se jeklo i kamen junaškej pesti udati mogla; včasi odkupa pričakuje, al oproštenja z mečem, ki se mu včasi tako blizo zdi, da uho nastavlja; pa kmalo zgine lip mamljivi, kipeče serce upade, i gluha otožnost ga spet posede. Se se mu podaja vsaki dan od zgorej pusta jed, pičlo merjena; pa tudi ta mu je ostajala; skorej se je odna-vadil jesti, le redkokrat, od lakote prisiljen, zavživa po trohico neslast-nega obeda. Ali čuj! vrata krožijo — po stopnicah se bliža bobnenje nog — ključi rožljajo. Vladimirova ječa se odpre. Mladeneč, šumom oplašen, skoči na noge, rabeljna si svest — merzla groza se mu razlije po udih. Ali v ječo stopita krasna bulgarska kneza, od carja, pravita da sta poslana, mu svobodo oznanit, i podavši mu starejši roko veli temnico zdajci zapustiti. Kot okamnel posluša Vladimir te besede, kterih ni umel, roka se sama naproti stegne, ter odidejo iz gnjusnega kraja. Al ko pridejo iz nočnega zidovja, ter jih zopet beli dan objame; tu zmaga Vladimira ljubezen nebeške luči: na zeleno zemljo pade, moči studena tla solzami, oklepa z naročjem votlo sapo, i poljublja stokrat prijazno roko, ki ga je iz mraka i groze na blagodejno svetlo solnca izpeljala. Privedosta ga v carske bele dvore, ter ga množim služabnikom izročista V topli kopelji ga snažijo; eden brije, drugi ravna obleko. Iz carske riznice se prinese oprava; iz carskega hrama vino i pečenka. Ko je bil nemalo medle ude okrepil, ga napravijo kakor se spodobi ta-cemu vitezu, potomku staroslavnih dedov, žeslonosnih kraljev. Car je med tem tudi ljubeznivej hčerki poročil; naj se pripravi, naj okiti ; ker dojde imeniten gost, kteremu ima zlato vino služiti. Kako plane deklica, začuvši te besede — zakaj vedila je, komu — kako hiti, ukazuje berzim služabnicam, kara, priganja, premeta obleko, samo dans zberljiva. Najdražje kamene, najvekše bisere jemlje; bragreno robo, svilo zlatom vezeno, oblači, dragoceno delo umetnih Gerkinj: na glavo pripenja zlat venec, iz kega je svetli demant, kakor solnce sijal. O kaka je bila tadaj, najdivneja podoba z najlepšim kinčem v zvezi! Čudo
viditi! Ne be se junak stermenja ubranil, čeravno kamenterd, kdor bi jo bil tadaj pogledal!
Car pa ukaže Vladimira k sebi pripeljati. Trepečih kolen se bliža mladeneč, sodbo slišati i čuden stik prigodbe zvediti, ktere ni umel. Nizko se priklone, pred carja stopiv, poljubi skut i bele roke, i čaka molče. Ali car ga prijazno gleda; milo se mu zdi, ko vidi na junaku upadlo lice, ktero je od boja še živo pomnil. Smehljaje ga z desnico poboža, tako rekoč: »Bodi zdrav, hrabri junak! gosposko koleno! »kakoršnega nimamo dans ne v bulgarskej zemlji, i mislim, tudi v »serbskej ne. Ne boj se! čeravno se nad teboj nobeden ni tako pregrešil, ker meje gnala slepa strast s tvojim očetom, vitežkim Tetri-»slavoin, boj začeti, i tebi sedaj toliko krivico v ječi storiti. Tako nas »skušnjavec obsede! Al pozabimo, kar je bilo! Prihodni čas naj pospravi krivo, naj pobota nezmerno terpljenje. Bog sam, ki nesfečo po-»šilja i zopet srečo da, nam veli prijatlom biti; toraj bodimo!" To rek-ši razpne roke ter ga objame. Potem mu razjasne, še vedno stermevsu, čudne nagibe svojega djanja, omeni sanj, prošnje deklice, i kako da je ganjen od nje pobožnega moža poklical, ki mu je božje povelje razložil; naposled oznani terden sklep, s Petrislavom mir storiti, njemu pa, ako serce ni nasproti, svojo Košaro v zakon dati, s ktero bi enkrat, ker sam ni imel naslednika, tudi bulgarsko žeslo prejel. Potem pokliče hčerko, da bi ji Vladimir sam zaročni perstan s desne podal. Duri se e-*; ejo, plašne deklice stopijo v dvorano. Kakor v jasni noči med svetlimi zvezdami svetleja luna sije, taka je bila Košara med družicami viditi. Junak se zavzame i zastidi, ugledav jo, ter pobesi plašno oči v tla.
Kdo popiše kipenje unete deklice, ko vidi pred seboj, kogar je toliko dni v mislih i sercu nosila! Ali Vladimir, ko se mu stermeči duh poverile, ne more več besede v persih zaperte deržati, posili mu glas uide: »O nebeška deklica! zakliče, vili enaka, ki v naših gorah »junakom pomagajo, kakor ti meni, kako se ti hočem primerno za ne-»zasluženo dobroto zahvaliti? O svoboda je sladek dar, orlu pod obla-»kom i košuti na planini, kakor blagorodnu junaku enako draga! Ako «mi Bog da, ter se zdravo povernem v bogati dom očetni, te hočem »seboj, preserčno ljubo ženo, vzeti. Nezmerno zakladov leži v kraljevih «hrambah, vsi ti bodo tvoji: zlato, srebro, drage kamene, visokocene »svilene i bagrene obleke, vse ti bom poklonil, i česar bi še poželela, »ti bodo naše barke, ki brez čista po sinjem morju jadrajo, iz bogatih »latinskih mest dopeljale. I tako mi Boga v nebesih; tako mi sivih »las Petrislava, drazega očeta bolj ko mater, ki me je rodila, te bom »častil, ti pred vsimi, samo za Bogom bodi! Tu ti perstan podam.
„1 kakor njegov obroč nima konca; ga ne imej naju ljubezen, i kakor »je blago, iz kterega je vlit, brez tuje primesi, tako hočem tebe iz »čistega, celega serca, samo ljubiti! Temu domantu enako, ki sije ko »poldano solnce, bodi moja ljubezen luč tvojega življenja! I dokler ne »vsahne poslednja kaplica moje kervi, bodi beseda i djanje, meč i slava, »i kar svoje imenujem, tebi posvečeno! Tisto uro, ko to prisego pre-»lomim naj se nebo udere, naj se zemlja odpre, ter me černo brezdno pogoltni!" Ko je izgovoril, prejme Bogodana zlati perstan; Košara se v solzah topi, i Samuil sam ne more skrivati silnih občutkov serca, ki se v očesih bliskajo. Košara z družicami odide; Vladimir ostane pri carju, ki ga mnogo nagovarja, v gradu prebiti, dokler bi se udje ojači-li, i presna moč oslabelo telo napolnila ; potem naj bi se k očetu vernul, mir oznanit, svate zbirat, s kterimi bi obljubljeno nevesto v svoje domove peljal. Ali Vladimir ne sterpi: precej tirja konja, naj-beržjih nog; precej hoče očetu naproti leteli, ter u njega naročje neskončno srečo, ki mu persi razganja, izlili. Komaj počiva do tretje zorje.
Al ko tretjega dne solnce izzagor vstane, ter zlato luč po širnej zemlji razlije, tadaj vzame Vladimir od svojega tasta i ljubljene Košare slovo, i zasede iskrega žrebca. Mnogo mu car poroča do starca Petri-slava; mnogo opominja, lahno jezditi, za jed i pokoj skerbeti; posebno pa svojim knezom, ki so ga imeli spremili, priporočuje kraljeviča. Al preden se ločijo, prisiga nagloma, ko bi bil za žive i inertve letel, sel od vojske. Ljudstvo prihrumi za njim, pred mestom mu je konj omagal, toraj je peš pritekel. Brezsap pade v dvore, vse ga obsuje radovedno. Ko se oddahne i mu zopet beseda pride, oznani neutegoina: da se je Petrislav iznenade z veliko vojsko pokazal; da vse za boj gori; ter da bo zdaj na bulgarski tabor, ki ga čaka, planul: on da je od vojvoda poslan, pomoči prosit; sicer se bo težko upreti. To novico začuv Vladimir spodbode i zapraši s konjem, bulgarski tovarši, s carskimi poročili zapokotajo za njim, ter veršijo naprej ko blisk i vihar. Dva dni so predirjali, i dve noči, malo pokoja davši sebi i trudnim konjem. Ko se nagiba tretji dan proti zapadu, so tabora dospeli. Pripravljeni za bitvo so čakali oboji, Hrovatje i Serbi željno, Bulgari slra-lioma, druzega jutra. Planjava je s šotori prepeta, ki se kakor oblaki ali beli snegovi v solnčnem žarku svetijo. Ali kaka prememba na enkrat! »Vladimir!« zagromi od straže do straže, od šotora do šotora, kakor stoterni jek med skalovitimi gorami. Petrislav zasliši — plane na noge — z jekom vred Vladimir pridirja. Razširita roke: oče! — moj sin! — i objetje nemo ju oklene. Potem se vspejo solze, prašanje rine prasanje; vojščaki se zberajo v gostih trumah okoli. Čudo, hvala
veselje vse napolni. Vladimir razlaga tadaj stermečim čudne prigodbe, razkrije ponudbe bolgarskega carja , ter oznani namen svojega prihoda. Bulgarski knezi, ki so ga spremili, poterdijo s pismom i pečatjo, kar je govoril. Novo veselje se širi po belih šotorih. V tem je solnce zašlo. Po zemlji se razgerne hladna noč. Tadaj se vnamejo po prostornem taboru nezmerne luči; ražnji se nad ognji vertijo, čaše zvone, petje in ukanje v nebo doni. Iz bulgarskih šotorov se odglaša jednodušno veselje: oboji junaki se shajajo, si podajajo roke, se po bratovski poljubljajo. Marsikdo je tadaj k nebesom vzdihnul: »Daj Bog i milostiva mati božja , da bi si mi vedno tako prijatli bili, kakor danas !« — Se polnoč ne utihne. Drugi dan zbera Vladimir iz hrovaških i serbskih junakov svoje svate. Tisuč si jih izbere najlepših, najhrabrejših. Radivoj mu je ročni dever (drug); Petrislav sam slari svat (starešina), hrabri Senjan Ratoslav vojvoduje, mladi Černojevič zastavo nosi. Vzemši bogate darove seboj se vzdignuše svatje lepokitjeni. Kodar prejdejo, veselje doni, se vino toči, darovi dajo. Osmi dan so došli Ternovo, bogato carsko mesto. Carski beli dvori se jim odprejo. Lepo jih je Samuil pričakal: roke širi, s Petrislavom se poljubi.
Urni služabniki prijemajo konje, snemajo junakom svetlo orožje, vodijo svate v lepi, prostrani grad. Samuil pelje Petrislava i Vladimira. Za polne mize posedajo, ter se gostijo od nedelje do nedelje. Igre, plesi sladke pesmi se verstijo z junaškimi obedi; nobenega veselja se ni pogrešalo. Ali ko teden v radostnih zabavah mine, pripelje Samuil svojo ljubo hčerko, ter jo — težkega serca — z nezmernim blagom Radivo-ju izroči, za blagodušnega ženina Vladimira, z Petrislavom sklene večni mir, obdaruje obilno vse svate, koga z lepim orožjem, koga z dru-goj obleko; nihče ni prazen šel. Služabniki prinašajo orožje, vodijo konje — svatje zasedši se posloviše.
Srečno so dospeli z lepo nevesto hervaški Beligrad, Petrislavove bogate dvore.	'	Podgorski.
Slavjani.
(Dalje.)
§. 4. Kakšni so bili stari Slavjani?
Težavno je, samega sebe ali kakega drugega človeka prav poznati, dobre i slabe vlastnosli resnično opisati. Še veliko težavnejši i tudi nevarnejši je, kaki velik i široko razprostranjen narod opisati, njegove dobre i slabe vlastnosti pred svetom našteti. Kakšni so taj bili stari
Slavjani? — Strašna, ogromna butara, slavjanski narod opisati, kije tako velik i preljudnat, ki je še od mnogih ljudi tako malo poznan, ki je večidel do sedaj tako černo opisan! Nak! Serce se mi trese, pero mi iz roke pada, — jaz iz cele duše čutim, da sem za tako orijaško delo preslab. Naj toraj mesto mene od te imenitne reči govorita dva slavna pisatelja — jeden Nemec, drugi Slavjan : J. G. H e r d e r i Safarik, — obadva visoko učena i pravična gospoda, kterih ime slovi pri vsih narodih u Evropi; ta dva gospoda naj povesta, kakšni so bili naši predstariši — stari Slavjani.
Herder u svojej že imenovanej knjigi od Slavjanov pravi: »Kamor so Slavjani prišli, povsod so prazne i zapuščene dežele obsedli, jih kakor kolonisti to je : pastirji i poljodelci obdelovali, i od njih se živili. Za te poprej pomandrane i zapuščene dežele je taj bila velika sreča, da so se po njih tihi i pridni Slavjani naselili. Oni so s veselim sercem polja obdelovali, so polne hleve živine i polne košte žila radi imeli, so se s različnimi rokodelstvi pečali, i s lini, kar je jim zemlja i delavnost donesla, na svoj dobiček kupčovaii. Pri Baltiškem morju blizo Bukovice (Liibek) so zidali pomorska mesta , med kterimi je Vineta na otoku Rujani (Riigen) slavjanski Amsterdam bila. Slavjani so kupčovaii i se obhodili tudi s Poruši, Kuri i Litvini, kakor to tudi jezik tih narodov pričuje. Na Dnepru so stavili Kijev, na Volhovu Novigrad; u tih mestih je kupčija hitro cvetela, zato ker so černo morje s Baltiškim vezale, i robo iz Azije v severno i zahodno Evropo prevažale. Na Nemškem so Slavjani rudo kopali, so znali jo kovati i lijati, so sol nareja-li, platno ali pert tkali, med kuhali, sadje sadili, muziko (godce) radi imeli, i po domače veselo živeli.
Bili so tudi vsmiljeni, so druge ljudi radi — skoraj črez mero radi -r- pogostovali, ljubili so svobodo svoje dežele, vendar so predpostavljene radi poslušali i jim pokorni bili, hudo so sovražili ropati i po-žigati.
Skoda, da vse te lepe vlastnosti niso zamogle, Slavjane pred po-tlačenjem varovati i braniti! ja, te vlastnosti so še clo k temu pripoma-gale, da so se Slavjani potlačovali. Zakaj oni niso nikolj željeli, nad drugimi narodi na svetu nekako gospodovati, niso dedičnih vojskoželnih knezov i vojvodov med seboj imeli, i so se rajši privoljili davke plačo-vati, da bi le svojo zemljo mirno i pokojno uživati mogli.« —
Tako piše Nemec Herder; — poslušajmo, kaj naš Safarik u svojej knjigi: »Geschichte der slawischen Sprache und Literatur, 1826, §. 5" od starih Slavjanov pove :
»Kak cel narod po pravici i resnici opisati i risati, brez da bi se človek, bodi iz kozmopolitizma, proti svojemu ali pa proti ptujemu
— —
narodu ne zagrešil, je treba, da človek veliko skusi, da ljudi dobro pozna, da je močen na duhu i samostalen.- Ako je temu taka, bi imela nas naša vera i naša vest gnati, nobeden narod ne opisali i soditi ali pa se tega dela umno, Irezno i ponižno poprijeti. Skušnja vendar uči, da se vsi pisatelji, ki očitno od narodov i dežel pišejo i govorijo, na celem književnem polju nobene reči lako hitro i lehko ne lotijo, kakor ravno ljudi i narode opisovali. Da so posebno ptuji pisatelji, ki so od Slavjanov pisali, res tako ravnali, to izpričati, se tukaj podstopim — 1 e primoran in boječ — od te za me svete reči, najbolj ko vem i znam, nektere besede napisati.
Vsaki Slavjan, da le količkaj ktero u ptujem jeziku pisano knjižico u roko vzeme, — koliko jih je, ki to vsak den storijo, — vsaki Slavjan mora se že popred pripravili, da bode u njej vidil, sebe i svoj narod zmerjati. Dve tretjini vsili takih knjig, ki od Slavjanov sploh ali od kakega slavjanskega kolena pišejo, ne zaderžijo nič druzega, kakor to , kar značaj (karakter) slavjanskega naroda gerdi i znižuje. Ni naroda na svelu, s kterim bi se bilo tako neusmiljeno ravnalo, kakor s Slavjani.
Nevedni ali pristranski pisatelji i popotniki, ki so slavjanski narod opisovali, so ga ob čest i poštenje pripravili, ga s sramoto obsuli. Ta štrena je strašno zmedena i zamotana. Jaz hočem si prizadeti, Slavjane sploh resnično opisali, i to imenitno reč razjasniti.
Telesne vlastnosli Slavjanov so različne, kakor je podnebje (klima) različno, u kterem različna slavjanska kolena prebivajo. Sploh so Slavjani srednje postave, lepo izraščeni, imajo močne kosti, terdne i gibljive mišice (lakte) i žile. Rumene (plave, blonde) lase najdeš pri vsili Slavjanih, posebno pa pri olrocih; samo pri južnih Slavjanih se je u tem nekaj spreobernilo; da se je pa to spreobernilo, je manj natora (narava), kakor človeška umetnost storila. To, da imajo Slavjani sploh rumene lase i belejšo kožo, to priča, da so oni že od začetka ali pa saj dolgo u merzlih, severnih krajih prebivali. Zde se, da so izhodni, severni i zahodni Slavjani naj bolj i naj čistejši, južni Slavjani pa naj manj občna i navadna znamenja slavjanskega naroda na sebi ohranili.
(Dalje sledi.)
Slovenski obieaji.
Š a p a n j e , botrinstvo, zlahta, bratinstvo.
IMa den nedolžnih olročič grejo fantiči po vesi šapa t, to je, grejo od hiše do hiše s smerekovo vejico hišne ljudi tepst, srečo i zdravje jim zraven želeč blizo takole:
Šip , šap! Bog daj vam srečo in zdravje,
Da bi bli veseli, ko tičice v gojzdi,
Zdravi, ko ribice v vodi,
Močni, ko medved v gori,
Da bi meli toliko otročič,
Kolikor ima vejica veršič . . .
Za šapanje se šapovcem da šaplja, to je, različno sadje, jabelka, orehi, hruške i take stvari.
Na novega leta den pri Žili duri t išče, to je, kadar človek od božje službe domu dojde, ga v jispo ne puste, temoč derže duri zaperte i kličejo iznotra: Rešite se novega leta! Rešite se novega leta! On mora tada nekaj novega povedati, bodi karkoli hoče, da ga u jispo pustijo
Na cvetno nedelo se nese p r a j t c I j (Palmbusch) v cerkov. Pri Žili je velik, se vzeme cela mlada sremsa, med vejovje se svežejo muzare, vejice oljkine i lavorove i smerlinje (borovica), na veršiče se natakne polno rudečih jabelk, več jih je, lepši je.
O velikonoči (o vuzmi), nesejo dečle v Rožju svojim ljubim i dragim znancem š ar tel j (Reindling, Kuchen) i dve rudeči jajci, — pa dečla ne sme iti sama, bi se ne spodobilo, temuč vzeme seboj jedno izmed svojih prijateljic, ktera jo spremlja, ali kakor se to po rožiško reče: ona ji gre za psa.
Botri (kumi) dajejo o velikonoči svojim kumičem i botre (kume) svojim kumicam pri Žili krap (Strutz) u Rožju šartelj pa rudeča jajca, ktera se imenujejo v Štajerskej: p i r h i. To se jim daje dokler v sv. zakon ne stopijo. Jedenkrat se da otrokom tudi tenko kerstno srajščice s černjelo žogico (s rudečo verpco) i s prunimi špericami na rokavih.
V obče imajo Slovenci botrinstvo (kumstvo) i žlahto v velikej časti. V Koroškej derže za velik greh, prepirati se s botrino i ako nekdo pripoveduje, da se je s kumom prikarjal, vsigdar žaleč pristavi: In vidite, š njim sva si še kotrina. Odtod je slovenska poslovi-ca: Ženi se bližje ko moreš, botrini se dalje ko moreš — kakor bi rekel, da bodeš nevesto dobro poznal i da se ne bodeš s botrino prepiral. Boter s botro, to je, kum s kumo, bludno grešiti, se šteje med tri naj večje grehe , zato se reče v jednej pesni iz Goričan pri Žili ime-novanej: Zlata češčena si Marija — da je devica Marija duše iz vic klicala i:
Vse duše so gori shajale,
Samo tri so notre ostajale,
Še tiste so močno zdihvale in jokale.
Kaj je tistim trem dušam blo 1 Jena je kofer s kotro grešila, Jena je družje vinorila, Jena je na Bogu obupala.
Ta misel je po celej Slovenii znana, najšel sem jo tudi na Goinil-skem v Štajerskej i. g. Drobnič je blizo Sloven-Bistrice sledečo pesem zapisal:
Leži mi leži poljece (Prek polja mi leži cesta.)
Za cestoj mi stojaj cerkva, (V cerkvi mi stojijo volarji trije.)
Ti pervi je križa božiga, (Ti drugi je Florjana svetiga.)
Ti tretji je ta sveta večna luč. (Vžgi nam Marija nebeško luč.)
Zviraj mi, zviraj studenčina, (V studenčini mi plavajo duše tri.)
Ta perva je duša le lota, (Kera je na Bogi cagala.)
Cagati nas vari sam večni Bog, In ta sveta večna luč, Vžgi nam Marija nebeško luč.
Ta druga je duša le tota, (Ker boter s botroj pregreši.)
Grešili nas pa varji sam večni Bog
In ta sveta večna luč,
Vžgi nam Marija nebeško luč,
Ta tretja je duša le tota, (Ker druže družje vmori.)
Vmoriti nas pa varji sam vfečni Bog
In ta sveta večna luč.
Vžgi nam Marija nebeško luč.
Saj se zvoni no se glasi (Po totim celim keršanskim.)
Sveta je svela večna nebeška luč, (Vžgi nam Marija nebeško luč.)
(Dalje sledi.)
Kratek navod v številoslovje.
(Spisal S. R.)
Vidi. sem čez deset let v Terstjanskih šolah tako podučevati, da je nauk veliko dobrega in veselega sadja donesek Kar sem tam s dobrim uspehom izpeljavati vidil, bi rad vsim učiteljem svoje ljube domovine priporočil. Še nain menkajo bukvice, ktere bi pokazale, kako bi bilo naj boljše in naj hitrejše učence iz glave rajtati učiti. Za tega voljo pri tem nauku še kjer bodi na kej napčnega nalelimo, in vidimo, da veliko učiteljev te nauk še clo nič ne pozne, ali pa da se pri njem tako obnaša, da sebe in otročiče brez dobrega sada muči.
- -
Podlaga, na katero se vse računstvo (rajtanje) naslanja in opira, so števila (broji, Zalilen) med 1 in 10. Kdor se s tirni števili dobro obnašati zna, se bode lehko vse, kar potem pride, naučil, to se pravi: kdor s jednotami (Einheiten) rajtati zna, bode znal kmalo tudi se obhodili s desetkami (Zehner), stotinami i. t. d.
Navadno razločimo petero številnih opravil in učimo 1. šteti, 2. doštevati (addiren), 3. odštevati (subtrahiren) 4. poštevati (multipliciren), 5. razštevati ali delili. Ako pa dobro prevdarimo, bodemo vidili, da je v resnici sedmero takih številnih opravil. Tih sedem številnih opravil se nam ponuja kakor sedem stopenj ali sedem vadb, po katerih bi imel učitelj pri računskem nauku postopati in otroke vaditi.
I. Perva stopnja: Štetje.
Prej da otroci prav dobro, bi rekel, vidljivo (anschaulich) ne za-popadejo, kaj je kako število, se le po škorcovo (nachplappernd) šteti učijo.
Kadar učitelj učence šteti uči, naj postopa po sledečih vadbah.-
Perva vadba. Učitelj ima naj prej na to gledati in se truditi, da otroci prav in dobro zapopadejo in, bi rekel, vidijo, kaj so števila od enojke do desetke. To se sveže s oziravnim naukom, in se začne s enojko. Otroci so se naučili imenovati različne stvari, ki se v šoli znajdejo. Da se bode šolski nauk lepo čredil, kratkočasen in vesel poslal, pokaže učitelj postavim: pero ali kako drugo reč, praša po imenu in po tem pristavi: koliko peres i. t. d. kažem ? Pri tej vadbi bi bilo dobro popraševati: pokaži mi eno knjigo, en perst i. t. d. — kterih reči imamo le po e n ej na sebi? —
Ravno tako se razvija dvojka. Učitelj pokaže eno pero in še eno, in otrokom pove, da ste dve i. t. d., si da pokazati dve knjigi, dva persta i. t. d. tudi čerkati na desko ali plošico eno, po tein dve čerti. Tako se naprej pomika s vsakim številom do desetke.
Druga vadba. Narisane čerte se dajo po versti naprej in potem nazaj šteti tako dolgo, da so otroci u tem dobro vajeni, in da je vsaki šolar v stanu, kadar se mu ukaže; stori 3, 5 ali kolikor si bodi, čert, jih tudi narediti, ali kadar se praša, ktero število pride za — ali stoji pred — ali med tim ali unim številom, hitro odgovoriti zna. Prav ročno se da k tem rabiti lestvica ali lojtra, ki Ima deset špre-kel. (Glej na strani.) Taka lestvica se posebno prileže k tretjej vadbi.
Tretja vadita. Tu učitelj uči spoznovati in rabiti redovna števila (Ordnuugszahlen) in redovne številnice. Vadijo se otroci takole: Nekdo hoče po lestvici na drevo ali u drugo stropje po špreklah (stopnicah), — na ktero stopnico bode najprej nogo postavil? na ktero po tem? itd. Ravno tako se napeljujejo šteti od desete do perve nazaj. Ko so se otroci tudi tih števil dobro poprijeli, in je po versti — pred in zad^ — gladko imenovati se navadili, se učitelj poda k štertej vadbi.
Sterta vadba. Tu se otroci učijo preskakati eno stopnico (spreklo) Da nekdo hitrej na viš zleze, je treba eno stopnico preskočiti, zato naj stopi na drugo, šterto, šesto itd.; po tem: na pervo, tretjo; peto stopnico i. t. d. Pri tej vadbi naj učitelj tudi pove, da so števila: dva, štiri, šest i. t. d. števila dvojična (gerade), števila: en, tri,
pet i. t. d. števila nedvojična (ungerade). Koristno je popraševati: ktero je pervo, drugo i. t. d. število dvojično? ktero pervo, drugo število nedvojično? Tako se morajo otroci tudi vaditi preskočiti dve stopnici (šprekli), to je šteti s dvojko; potem tudi s trojko, s štirko, i. t. d. pa vender se deset nikolj preseči ne sme. Kako dolgo je treba, otroke tako vaditi, se ne more ravno reči; pa dalej, ko se učitelj s tim peča, boljše je za prihodni nauk, terdnejšo podlago s tim svojemu nauku stavi. Kar se nam zde biti lehko in jigrača, je za otroke važno in imenitno.	(Dalje sledi)
Kako zajedno učiti glaskovati in pisati?
Iz celega serca želim, meni izročene otroke naj hitrejši in naj koristnejši, kakor je le mogoče, vse to naučiti in navaditi, kar je jim za višji in obširnejši nauk znati in vedeti treba. Za tega voljo sem u svojej šoli poskusil, naj pervi nauk s pisanjem tekočih (kurent) pismen začeti in svoje učence zajedno učiti, ta tekoča pismena pisati in glaskovati. Na to vižo učim od 8. maja 1849, in moji otročiči ne znajo samo pisano, temoč tudi vse sorte tiskanih reči gladko brati, zraven pa tako lepo in hitro pišejo, da se mora vsaki začuditi od takih mladih in njež-nih otročič kej tacega viditi.
Ze mnogo let učim, sem pismenkovanje in glaskovanje dobro preudaril i poskusil, pa moram s dobro vestjo obstati in zagotoviti, da je vselej, posebno pa u šolah na deželi zlo koristno, glaskovanje in pisanje sdružiti, in oboje zajedno učiti. Tako bode mogoče, reči u šoli zmiram premenovati, vedno otrokom kej novega pokazati, in branje prav temelito ne samo le poverh učiti.
Ta viža, u šoli podučevati se pa najbolj s tim priporočuje, ker otroci na to vižo najpred i naj hitrej tako daleč pridejo, da se samotež učiti in samotež kej misliti in delati znajo.
Samotež misliti in samotež delati in tako na samo svojih nogah stati je pa posebno treba za otroke, ki le šest let u šolo hodijo ter po tem u vsakdanje živlenje stopijo.
Kako se jaz pri tem svojem nauku obnašam, je tako lehko in jed-nostavno, da bi se lehko na jednej poli napisalo in razložilo. Meni ni treba nobenega pismenjaka (Setzkasten), nobenega abcednika, nobene abcdne tablice.
Moji otročiči skoz celo pervo leto nemajo nič druzega kakor vsaki svojo kamenito tablico, ktero jaz s žreblom načertam. Le s to samo tablico se oni naučijo brati in pisati. U drugem letu ločim branje od pisanja, ter začnem u naših: »Kleine Erzahlungen fur Landschulen* stran 23. na pisanem brati.
Toliko od mojega načinstva (Methode) učiti sploh. Ono donese veliko prida in koristi, učiteli se ga lehko naučijo in navadijo: zato bi
vredno bilo ga bolj na tenjko pretresli. Serčno bi me veselilo, ako bi austrijanska šolska oblastnija to moje načinstvo učiti ojstro presodila.
Tako piše ministerialni, pedagogiški časopis: »der osterreichische Schulbote.« Te časopis je prav dober kup, izhaja vsaki teden na celej poli, prinaša prav lepe in imenilne sostavke, ter velja le 2 rajn: na celo leto.
Kar pa nas najbolj veseli, je to, da te ministerski časopis zaslran šolskega nauka, in šolskih knjig ravno liste misli razodeva, ktere je »slovenska Bčela" donašala in, ako Bog da tudi zanaprej u vsakem svezku pridno donašala bode. Živio napredek u šolskih zadevah, Živila jednakopravnost vsih narodnosti i jezikov!
Častiti bravci naši so že večkrat u »Bčeli« in tudi drugod brali, da je mogoče, dobro in koristno, olroke u šoli zajedno brali in pisati, učiti. Gotovo bi tudi radi vedeli, kdo je te način učiti najprej porabil, kdo ga je našel? Nemec Graser terdi, da ga je on našel; sloveči detovodja in pisalel Diesterweg pa tega ne na veljati, rekoč, da je način, otroke zajedno čitati in pisali učiti, že starodaven, pa pozablen ali sedaj spet na svetlo pripravlen način učili; tistega moža, ki ga je najprej najdel, pa vender ne imenuje.
Janez Ainos Komenski, ki se je rodil leta 1592 in umeri leta 1671, u svojej učbi (didaktiki) cap: 19. fundam: 6 takole piše: »Brati in pisati ima vselej in u vsakem jeziku tudi zajedno in vkupej hodili. Zares! otročiče, kteri svojih misel še u šoli nemajo, pa vender se v svojem maternem jeziku pisali učiti imajo, ne more nič druzega bolj i močnejši podbadati in vabili, kakor to, da se pismen drugači ne učijo, kot da jih pišejo; zakaj otrokom je že prirojeno, da radi risajo in malajo."
Potem takim je način, u šoli zajedno čitati in pisati učiti, prej ko ne našel, naš neumerljivi Jan Ainos Komenski, — slavni Slavjan — rojen Ceh.	And. Einšpieler.
Zmes.
Med i pelin.
* Žalostne glase slišimo iz Kanalske doline. Tam gorej je marsikteri gospod, ki ni vnet za šolo, še menj pa za slovenščino. Groza je nek-terega učitelja slišati, slovensko brati; si misliš, da kak Indijanec iz Ipawanhie v svojem jeziku kej pove. Se ve, da taki gospodi niso za slovenske šole: le nemško, le samo nemško u šolah jim dopade, zakaj le samo to enmalo bolj znajo. Tudi v cerkvi pri tih gospodih nikolj ni slišati kake slovenske pesmi, ampak vselej koj: »Wir vverfen" ali pa: „nemški Omtmed verstami se pa naj rajši kaka »Polka« v božjo cest zabrenka, da človek ne veš, ali si pri svetej meši ali na guuinu pri raju! Pa dosti je pelina, — dones ima »Bčelica« polno torbico sladkega meda, mnogo veselih novic za Slovence.
*	Tudi tam gorej med Nemci in Talijani u Kanalskej dolini živi in dela marsikteri vlastenec za povzdigo šol in slovenščine. U Žabnicah sla gg. Skerbina in Ožgan, prav pridna in iskrena vlastenca, u Rajbelu je g. Žofran, ki v svojej nemškej šoli slovenske učence - - otroke nek-terih slovenskih rudarjev — ne zanemara, temoč jih slovensko citati in pisati uči, ter jim namesto: »lateinische Vorschriften" slovenske predpise daja. Hvala in sreča takim vlastencem! —
*	Na Terbižu u Kanalskej dolini je služba okrajnega sodnika prazna. Celovška nadsodnija je to po novinah oznanila, zraven pa tudi pristavila, da to službo le tisti zadobiti more, ki dokaže, da popolnoma slovenski zna. Kej tacega prej nikoli nismo brali, — sonce ustaja tudi za Slovence u Kanalskej dolini.
*	Te dni je prišel od visokega ministerstva uka in bogočastja ukaz, da je slovenski jezik za vse rojene Slovence na tukajšnem gimnaziji zapovedan predmet, vsi slovenski učenci morajo slovenski nauk poslušali in se slovensko učili. Slava vis. ministerstvu in našemu g. poglavarju!
*	Slovenske šolske knjige se prav pridno kupujejo ; lete dni je jih šlo lepo število u št. Jurje in št. Pavel na Žili, na Dholico (Tehels-berg), v št. Jakop in Podgorjani u rožnej dolini. Hitro se vidi; kjer kaki slovenski vlastenec živi: kmalo veje tam domorodni, slovenski duh.
*	Pri Slovencih na Štajerskem se ravno, kakor drugod po Slovenskim, u pisarnicah stara nemščina košati; ali ljudstvo se pa lepo obnaša — vse po slovensko; za aotovo zvemo , da je en sam gospod u Gradcu že več kot 30 slovenskih pečatov za slovenske soseščine naročil. Tako je prav in lepo: Slovenci le po slovensko! Na Koroškem ima še le jedna soseščina slovenski pečat, in ta je: Dhovska županija (Lendorf). Vse oblaslnije na Koroškem imajo nad durmi svoje nadpise samo u nemškem jeziku. Serčno veselje smo občutili slišati, da okrajna sborna sodnija vVel-kovcu (Collegial-Gericht in Volkermarkt) si že napravlja slovenski nad-pis. Alj Bog hoče, ljubi Slovenci! počasi že pojde, saj imamo lakih uradnikov, kteri tudi Slovencem pravico in srečo hočejo. —
S m e s n i c e.
* Devojka Milka, koja je s mladenčem Andričem zaručena bila, odstupi od svoje reči (besede). »Ali niste vi, ljubezniva Milko! meni obljubili i za tverdo rekli, da čete me uzetiV" upraša nju Andrič. Islina (resnica) je, odgovori devojka, ali odpustite mi; zakaj tedaj se mi je zareklo.
Gospodin E. dokazival je u družtvu: človek je dol/en za dobro svojih potomcev skerbeli. Na to neki neumnež odgovori: »Pa kaj so potomci za me priskerbeli, da bi ja za nje moral glavu Ireti.
Tko za božju volju je kedaj vidil, koga s obujoj u postelji spati'? Na to začudjeni znanec svojemu prijatelju pravi: »Ne čudite se, molim vas, temoč čujte uzrok: Ja sem že tri noči sanjal, da po steklovini koračam, kar me je grozovito prebadalo; zato sem pa minulu noč $ obujoj legnul."
Odgovorni izdatelj iu tiskar: Ferd. žl. Kleinmajr.