Ivo Ban
Prevajanje strokovnih besedil v sodobni
slovenski družbi oziroma stanje kulture
neleposlovnega prevajanja
■ Izvleček
Avtor v članku obravnava prevajanje neleposlov-
nih besedil kot akademsko poklicno dejavnost,
ki predstavlja znotraj različnih oblik vsake kultu¬
re enega izmed zelo obsežnih in tvornih aspek¬
tov jezikovne dejavnosti. Osrednja razprava vodi
k poudarkom, ki se nanašajo na razmejitve, kaj
se skriva za pojmi stroka, strokovno prevajanje
in strokovni prevajalec - v odnosih do nelepo-
slovnih besedil. V nadaljevanju sledi, med dru¬
gim, tudi primerjalni opis tistih atributov nelepo-
slovnih in leposlovnih besedil, ki jih je mogoče
zaznati bodisi kot zunanje ali notranje signale
strokovnega besedila.
Ključne besede: prevajanje, kultura,
strokoven, besedilo
B Abstract
Translating Professional Texts in
Contemporary Slovenian Society,
and the Cultural State of Non-literary
Translation
In this article the author deals with translating
non-literary texts as an academic Professional
activity vvhich, vvithin various forms of each cul-
ture, represents one of the most extensive and
productive aspects of language activity. The cen¬
tral discussion leads tovvards the emphases
which relate to the delimitations of what is con-
cealed behind the concept of profession, Profes¬
sional translation and the Professional translator -
in relation to non-literary texts. In the further text,
amongst other matters, a comparative description
is also given of those attributes of non-literary and
literary texts which can be perceived as being
either external or internal signals of the Profes¬
sional text.
Key vvords: translating, culture, technical,
text
Dandanes se govori o kulturi na vseh ravneh življenja, ustvarjanja in med¬
sebojnih odnosov. Veliko se govori o jezikovni, glasbeni, likovni, politični, bi¬
vanjski in drugih kulturah, o kulturi leposlovja, pisanja, izražanja, ubesedovanja
itd. Moderna doba postavlja v ospredje našega opazovanja različne oblike kultu¬
re. Skozi prizmo opazovanja teh odnosov želimo opisati razmerja med posa¬
meznikom in neko objektivno ali neobjektivno stvarnostjo, poleg tega pa tudi
med posamezniki kot akterji te stvarnosti na najrazličnejših ravneh delovanja in
ustvarjanja.
Letnik 40, št. 1-2, leto 2006: str. 35-49 MOSTOVI 35
JEZIKINPREVAJANJE
LANGUAGENDTRA SL TION
Ivo Ban
Kulturo je mogoče predstaviti z mnogimi opisi, med drugim tudi kot načrtno
dejavnost nekega naroda, ki si s premišljenimi in vnaprej določenimi cilji prizadeva
zlasti za razvijanje in ohranjanje (že dosežene) ravni neke dejavnosti, ki jo šteje ne
le za koristno, temveč za nujno potrebno za obstoj in krepitev svojega položaja
znotraj širše konstelacije drugih družbenih skupnosti, s katerimi šele prihaja v stik
ah pa stiki med njimi že obstajajo. Posamezne institucije se na podlagi ugotovljene¬
ga dejanskega stanja bodisi odločajo za pospešeno skrb za neko dejavnost ali pa za
ustvaijanje ustreznih razmer za lažje delovanje te dejavnosti. Med skrbi in drobno¬
glede analize potrebne spada nedvomno tudi slovenska prevajalska kultura.
Z razpravo želim osvetliti in prikazati nekatere poglede sodobne slovenske
družbe na prevajanje neleposlovnih besedil. Prevodoslovje, ki je mlada veda, je
že pred časom preseglo gledanje na prevajanje kot na čisto jezikovno dejavnost.
Mnoge s tega strokovnega področja pri nas že objavljene študije, razprave, poleg
tega pa tudi številni strokovni članki in obsežnejša dela so bistven prispevek k
razvoju prevajalskega segmenta, imenovanega ‘strokovno prevajanje’. Dejstvo na¬
mreč je, da se obravnavanja tematike prevajanja strokovnih besedil dolgo sploh
ni nihče resneje lotil. Večina teoretičnih doktrin in spoznanj o prevajanju kot
pragmatični dejavnosti ter o prevodoslovju kot vedi je še nedavno gradila vsa
glavna izhodišča na leposlovnih besedilih. Dandanes pa številne kakovostne raz¬
prave, tudi zaradi hitrega razvoja besediloslovja in drugih teoretičnih spoznanj,
potekajo ob leposlovnih besedilih ali mimo njih. Na načelni ravni seveda obsta¬
ja med različnimi tipi besedil precej skupnih točk, ki so lahko primerna podla¬
ga za skupna izhodišča opisov njihovih zakonitosti ali pa so le temelj primerjal¬
nih raziskav. Spoznanja o posebnostih in samoniklostih predmetnih strokovnih
besedil kažejo tudi iz zornega kota prevajanja na to, da jih je prav zaradi ugo¬
tovljenih specifik treba obravnavati ločeno od nekaterih drugih besedil.
Razvojne smernice zadnjih desetletij kažejo, da se pri prevajalcih in tudi pri
drugih ljudeh vse bolj krepi zavest, ne glede na obliko prevajanja, da prevajanje
ni le obvladovanje jezikovnih sposobnosti, ampak je za uspešno opravljanje na¬
log v tem poklicu treba obvladati različne načine jezikovnega posredovanja.
V šestdesetih letih 20. stoletja je prevajanje (katerekoli vrste) veljalo za či¬
sto pragmatično jezikovno dejavnost, brez znanstvenega in teoretičnega ozadja.
Bistveno je bilo, da je bil prevod čim bolj brez napak. Geslo takratnega načina
je bilo »moglichst getreue Abbildung des Originals« (Mary Sneli - Hornby, Goethe-
Institut Miinchen, 1989, str. 15).
Kakšno je stanje v prevajanju med drugim tudi pri nas, lahko ponazorimo
s tole mislijo iste avtorice (ibid.): »Alle sprechen vom Ubersetzen nach eigenem
Verstdndnis, meinen aber nicht denselben Gegenstand.«
Zasnove strokovnega prevajanja so pri nas tesno vezane na delovanje Društva
znanstvenih in tehniških prevajalcev Slovenije (DZTPS), saj so mnoge aktivnosti
36 MOSTOVI • Volume 40, No. 1-2, Year 2006: pp. 35-49
—slovenski družbi oziroma stanje kulture neleposlovnega prevajanja
na tem področju še dandanes povezane z delovanjem društva oz. z aktivnost¬
mi njegovih članov - prevajalcev. Društvo je zanje zaradi pomanjkanja drugih
takšnih strokovnih povezav postalo osrednja povezovalna os, ki jim daje pozi¬
tivne spodbude tudi za znanstvenoraziskovalno delo znotraj jezikovne in pre¬
vajalske dejavnosti.
Za kronološki prikaz posameznih razvojnih stopenj slovenskega strokovne¬
ga prevajalstva bi nedvomno morali poseči po društvenem gradivu.
Glede na to, da je v tem prispevku govor o prevajanju strokovnih besedil,
poglejmo najprej, kje so razlogi za to, da se neko strokovno besedilo sploh pre¬
vaja. V trditvi našega rojaka, prevajalca in prevodoslovnega teoretika z Univerze
v Gradcu, Ericha Prunča, so povzeti bistveni poudarki načela te vzročnosti.
»Translationsbedarf tritt auf wenn jemand (zwecks Kooperation) eine
Sprach- und Kulturbarriere zu uberwinden hat, jedoch nicht iiber ausreichende
Kompetenzen, Zeit und Moglichkeiten verfiigt, um dies selbst zu tun. In diesem
Fali ist er gut beraten, sich an einem Experten als Kooperationspartner zu wen-
den. Translatoren werden also gebraucht, wenn Botschaftstrager jur transkulturel-
le Kommunikation ohne Mitmrkung von Experten nicht funktional oder rationell
produziert werden konnen.«
(Prunč, Einfiihrung in die Translationswissenschaft, Bandi, 2001, str. 179)
V nadaljevanju bo treba opozoriti še na nekatere splošne strokovne in
znanstvene ugotovitve, kot npr., da sta prevajanje in tolmačenje dejavnosti, ki
spadata v okvir celotnega spleta medkulturne komunikacije in sta tako del ko¬
munikacijskega procesa. Če se spomnimo splošnih Vermeerjevih načel (prim.
Reifi, Vermeer: Grundlegung einer allgemeinen Translationswissenschaft, 1991), gre
pri tem za prizadevanje za dosego določenega in jasno definiranega cilja z na¬
menom nekomu nekaj sporočiti na tak ali drugačen način. Poti so pri tem vpra¬
šanje strategij in postopkov, pomemben je le končni cilj - to je ustrezno, za na¬
slovnika sprejemljivo jezikovno sporočilo.
Vermeerjevo teorijo skoposa in usmeritve k izbranemu cilju je mogoče in
treba obravnavati tudi v širšem kontekstu motivacije kot oblike socialnega vede¬
nja. Psihologi zatrjujejo, da nobena človekova dejavnost ni samo eksplozija ener¬
gije, ki bi sprožila vrsto nesmotrnih reakcij. Človekovo ravnanje je namreč ved¬
no usmerjeno k želenemu cilju. To pa zagotavlja, da bodo potrebe (na obeh
straneh) zadovoljene, obojestranski interesi in aspiracije pa prav tako uresničeni
(prim. Ana Krajnc, Motivacija za izobraževanje, Ljubljana, 1982).
Prevajanje, aplikativna dejavnost, usmerjena v vse pore vsakdanjega življe¬
nja, je izredno obsežna in razvejena tema. Njenim značilnim spremnim poja¬
vom se je mogoče približati iz različnih zornih kotov in jih prikazati, raziskati,
analizirati, ovrednotiti in o njih razpravljati na podlagi različnih parametrov
vsakdanje prevajalske prakse in teoretičnih vidikov.
Letnik 40, št. 1-2, leto 2006: str. 35-49 MOSTOVI 37
JEZIKINPREVAJANJE
LANGUAGENDTRA SLATION
Ivo Ban
Obseg problematike v osnovi ne omogoča postavitve ene same hipoteze ali
le nekaj hipotez, na podlagi katerih bi bilo v prispevku mogoče zelo izčrpno
prikazati posamezne značilnosti strokovnega prevajanja neleposlovnih besedil
kot praktično naravnane dejavnosti ob prisotnosti izredno bogatega ozadja teo¬
retičnih razprav k posameznim poglavjem.
Mednarodno združenje prevajalcev ugotavlja, da se je prevajanje dandanes
povsod po svetu uveljavilo kot stalna, vsesplošna in nujna dejavnost, ki različ¬
nim narodom omogoča sporazumevanje, sodelovanje in izmenjavo v znanosti,
umetnosti in gospodarstvu ter tako bogati njihovo življenje in prispeva k boljše¬
mu razumevanju med ljudmi. Združenje priporoča, da je treba prevajanje obrav¬
navati kot jasno določeno in avtonomno poklicno (pridobitno) dejavnost, ne
glede na različne okoliščine izvajanja te dejavnosti.
V zvezi s tako zastavljenim izhodiščem si postavimo vprašanje, kakšno vlo¬
go ima znotraj tega strokovno prevajanje.
PREVAJANJE OZIROMA PREVAJANJE STROKE
Avtorica številnih del in razprav iz prevodoslovja in prevajanja Christiane
Nord že v uvodu stoično napove »that translating is an activity« (Nord, Transla-
ting as a Purposeful Activity, 1997, str. 1) in pri tem izhaja iz domneve, da je teo¬
rijo prevajanja in nekatere vidike te teme mogoče obravnavati na podlagi teorije
o človekovem delovanju oz. njegovi dejavnosti.
Če hočemo podrobneje predstaviti in opisati področje delovanja prevajalca
strokovnih besedil, si lahko pomagamo z opisom, kot ga zastopa avtorica Holz -
Manttari. Njeno specifično stališče govori o tem, da so aktivni posamezniki ak¬
terji oz. igralci individualnih družbenih vlog, ki sicer obstajajo znotraj hierarhič¬
ne delitve nalog te družbene skupnosti. Poleg individualne vloge jim avtorica
pripisuje tudi socialno vlogo.
V zvezi z ozadjem tako opredeljene dejavnosti se za boljše razumevanje so¬
cialnih vlog lahko zatečemo k pojmovanju socialnih vlog, kakor jih opisuje
nemški sociolog Ralf Dahrendorf (Prunč, Einfiihrung in die Translationsmssensc-
haft, Band 1, 2001, str. 179)', ta navaja, da je posamezne socialne vloge, izmed
katerih je vloga prevajalca tista, na katero je usmerjena naša pozornost, mogo¬
če razumeti kot celoto nekih pričakovanj. Pričakovanja, ki so znotraj posamez¬
nih družbenih skupnosti (že) oblikovana, so za nosilca socialne vloge obvezujo¬
ča in pomenijo zanj orientacijo v smislu ravnanja in vedenja.
Pravkar povzete Dahrendorfove misli bi lahko bile ena izmed bogatih iztoč¬
nic glede tega, kaj je v prevodnih pričakovanjih na Slovenskem (že) tako daleč
oblikovano, da bi lahko bilo, ali pa dejansko je, tudi za nosilce vloge ‘prevajalec
38 MOSTOVI • Volume 40, No. 1-2, Year 2006: pp. 35-49
flŽS3B!HL^S!S!g^Lj^gj!Ly sodobni slovenski družbi oziroma stanje kulture neleposlovnega prevajanja
strokovnih besedil obvezujoče. Ob globljem pogledu se je kaj hitro mogoče znajti
pred naslednjo dilemo: je naše prevajalstvo, ali pa morda samo nekatere njegove
dele, mogoče ovrednotiti kot anarhično ali le anarhoidno?
Preden preidemo na bolj specifične vidike obravnave strokovnih besedil, je
treba predstaviti še nekatere omejitve. Izraz ‘strokoven' se v tem prispevku (ka¬
kor tudi v večini tovrstnih prispevkov) nanaša na besedila, ki niso umetnostna.
Glede na način tvorbe in obliko umestitve v prostor, čas in okolje (oblike zapi¬
sovanja na nosilce glasu ali drugih jezikovnih znakov) so neumetnostna besedi¬
la, med katera spadajo tudi strokovna, lahko predstavljena v pisni ali govorni
obliki, zato govorimo o pisni in govorni obliki neumetnostnih besedil.
O podobni razmejitvi katerihkoli besedil (na pisna in govorjena) govori
tudi Kade. K takemu pojmovanju ponuja Prunč še dodatno obrazložitev, na ka¬
tero velja spomniti zaradi potrebne distance do pojma ‘pisno prevajanje’, za kate¬
rega ni več nujno relevanten samo kriterij ‘pisnosti’ / ‘Schriftlichkeit’ ali ‘ustnosti’
/ ‘Miindlichkeit« kot nasprotnega pola. Bolj kot to je poudarek na kriteriju ‘po¬
novljivosti oz. ponovitvenosti’/ ‘Wiederholbarkeit’ izhodiščnega besedila in ‘poznej¬
še popravljivosti’/ ‘Korrigierbarkeit’ besedila v ciljnem jeziku. ,
Poleg teh dveh kriterijev ponuja Prunč kot kriterij razmejitve med obema
oblikama prevajanja še enega, in sicer kriterij ‘pristopa do samega prevoda’. Za
segment tolmačenja naj bi veljal kriterij tako imenovanega ‘linearnega pristopa/’li-
nearer Zugang’, za pisno prevajanje pa kriterij ‘multiplega oz. večkratnega ali mno¬
gokratnega pristopa /'multipler Zugang’ do izhodiščnega in ciljnega besedila
(prim. Prunč, Einfuhrung in die Translationswissenschaft, Bandi, 2001. str. 11).
STROKOVNI PREVAJALEC
Pojem ‘strokovni prevajalec’ je treba dojemati predvsem kot ‘strokovni ter¬
min ’ znotraj razgibane konstelacije širokega naziva prevajalec. Umestitev same¬
ga pojma se mi pri tem zdi bistvenega pomena. Večina strokovne literature, slo¬
venske in tudi tuje (tako npr. tudi nemški izraz “Fachubersetzer”), želi s samim
izrazom poudariti vsebinsko različnost dejavnosti strokovnega prevajalca v nas¬
protju s književnim prevajalcem oz. prevajalcem leposlovja ali beletristike.
‘Strokovni prevajalec ’ je namreč tisti poklicni prevajalec (za pisno ali ustno
prevajanje), v nasprotju z amaterskim prevajalcem, ki je sposoben besedilo s
strokovnega področja, za katerega je usposobljen, glede na dano naročilo in v
skladu s pričakovanji naročnika ali naslovnika odgovorno prevesti v ciljni jezik.
Za podkrepitev takega opisa bi bilo nedvomno treba dodati še to, da je končni
prevodni izdelek mogoče šteti za strokovni prevod samo takrat, če mu ‘strokov¬
nost’ priznava tudi naročnik oz. naslovnik, ki besedilo bere ali posluša v ciljnem
Letnik 40, št. 1-2, leto 2006: str. 35-49 • MOSTOVI 39
JEZIKINPREVAJANJE
LANGUAGENDTRA SLATION Ivo Ban
jeziku, torej jeziku, ki ga razume, pri čemer pa ni nujno, da je to njegova mate¬
rinščina. Ali si je posameznik, ki je prevod strokovnega besedila glede na to trdi¬
tev uspešno izdelal, znanja in sposobnosti pridobival po principu akademskega
kurikula v modernem smislu pojmovanja študija prevajalstva ali kako drugače, ni
bistvenega pomena. Slovenske izkušnje namreč kažejo, da so se številni ‘strokovni
prevajalci kljub drugačnim študijskim okoliščinam odlično izobrazili in so se spo¬
sobni spoprijeti z vsemi strokovnimi izzivi današnjega časa na vseh tistih področ¬
jih, za katera so že usposobljeni ali se še dodatno sproti usposabljajo.
Ob nepoznavanju ozadij tako zastavljenega razlikovanja bi se posameznik
zlahka znašel v skušnjavi, ko bi književnemu prevajanju sprva podtaknil ‘nestro¬
kovnost prevajanja’, saj ta v poimenovanju dejavnosti ni posebej poudarjena. Vse
razvojne faze prevajalske stroke in prevodoslovja v prevajanju leposlovja pa go¬
vorijo nasprotno, tako da so dvomi glede strokovnosti izdelanih leposlovnih pre¬
vodov povsem odveč.
Glede na različno rabo posameznih izrazov, ki označujejo ‘akterje’ oz. ‘izva¬
jalce dejavnosti’ prevajanja, je treba spomniti še na to, da se naziv ‘strokovni pre¬
vajalec’ nanaša tudi na ustno prevajanje in tolmačenje strokovnih vsebin. Postop¬
ki tolmačenja kot ustnega prenašanja strokovnih vsebin so seveda drugačni od
postopkov pisnega prevajanja. Temeljne domneve so pri obeh oblikah prevajanja
enake, na eni strani imamo namreč strokovno besedilo v izvirnem jeziku, ki ga
je (samo) zaradi jezikovno-kulturne pregrade treba ustrezno prevesti oz. pretol-
mačiti. Avtor oz. sestavljavec strokovnega besedila in prejemnik ali naslovnik
tega besedila načeloma nimata pri dojemanju vsebine nobenih zadržkov. Naslov¬
nika ne zanima, s kakšnimi težavami se je pri izdelavi prevoda spoprijemal pre¬
vajalec oz. tolmač, njegova pozornost je usmerjena le v vsebino sporočila. Izkuš¬
nje kažejo, da nekateri avtorji razprave gradijo na enostavnem naštevanju posa¬
meznih oblik prevajanja, ne da bi pri tem npr. jasneje prikazali vsebinske vidike
in razlike v dejavnostih. Dejstva prevajalske stroke govorijo o tem, da je osnova
prevajalčeve dejavnosti izhodiščno besedilo, ne pa jezik ali stavek oz. posamezni
deli stavka ali besede. Tako kot je bilo že uvodoma prikazano razlikovanje med
strokovnimi prevajalci leposlovja in neleposlovja, naletimo v praksi tudi na ne¬
katera nerodna uvrščanja tolmačev zunaj konteksta strokovnega prevajanja. Tako
se najpogosteje izvzemajo simultani in sodni tolmači, kot da ti ne bi bili sestav¬
no tkivo področja ‘strokovnega prevajanja’. To dejansko ne drži. Tolmač, če ter¬
min pojasnimo z opisom iz SSJK, je tista strokovna oseba, »ki se poklicno ukvar¬
ja z neposrednim ustnim prevajanjem pogovorov«. Brez spuščanja v konfrontacijo z
opisom iz omenjenega slovarja je treba jasno povedati, da ta opis pojma še zda¬
leč ne zajame dejanske sfere dejavnosti tolmačenja, saj se ne tolmačijo samo ‘po¬
govori’. Kot že rečeno, tudi ‘simultani tolmači’, ‘(nezapriseženi) konsekutivni tol¬
mači’, ‘sodno zapriseženi konsekutivni tolmači’, ki jih najpogosteje imenujemo
40 MOSTOVI • Volume 40, No. 1 -2, Year 2006: pp. 35-49
Prevajanje strokovnih besedil v sodobni slovenski družbi oziroma stanje kulture neleposlovnega prevajanja
‘sodni tolmači’, spadajo med ‘strokovne prevajalce’ oz. ‘prevajalce stroke’. Zdi se,
da se v vsakdanji praksi najpogosteje zatakne prav pri umeščanju simultanih tol¬
mačev v prevajalski oz. tolmačev kontekst strokovnega prevajanja, kakor da bi si¬
multani tolmači ustno prevajali oz. tolmačili kaj, kar ni niti leposlovje niti ‘stro¬
kovnost’ ali ‘konkretna stroka’. Glede na povedano bi si bilo zaradi lažje umesti¬
tve dejavnosti ob terminu ‘simultani tolmač’ treba vedno priklicati še vsebino '...
strokovnih besedil’ oz. če se izrazim določneje ‘znanstvenih in tehničnih besedil’.
Ni mi namreč znano, da bi simultani tolmači tolmačili pretežno leposlovna be¬
sedila, ko bi jim lahko nadeli naziv, da so ‘simultani tolmači leposlovja’.
Kar zadeva kritike glede samega izraza ‘strokovni prevajalec’, je ozadje teh
mogoče poiskati v velikem antagonizmu med leksemoma ‘strokoven ’ in ‘nestroko¬
ven’ {kot pridevniškima besedama). Za jasen prikaz dejstva, da je tisti, ki se po¬
klicno ukvarja s prevajanjem, ustrezno strokoven, bi morala zadostovati že sama
označba ‘prevajalec’. Da bi se izognili navajanju pridevniške besede ‘strokovni’, ki
lahko, če ni navedena, spodbudi pri naročnikih ali v javnosti negativne konotaci¬
je, bi lahko uporabljali tudi izraz ‘prevajalec strokovnih besedil’ ali ‘prevajalec pred-
metno-strokovnih besedil’ oz. ‘strokovnjak za prevajanje pravnih, medicinskih, nara¬
voslovnih itd. besedil’. Izraz 'strokovnjak za ...’bi bil zagotovo dovolj prepričljiv, po
zgledu rabe v podobnih situacijah, npr. ‘strokovnjak za mednarodno pravo’ itd.
POSEBNOSTI STROKOVNEGA BESEDILA OZIROMA PREVODA
Strokovnemu besedilu s posameznega področja oz. prevodu takega besedila
pripisuje Newmark (1988) tako imenovano komunikacijsko ali sporočilno funkcijo.
Pri prevajanju strokovnih besedil, ki so namenjena strokovnjakom s posa¬
meznih področij, je pričakovati, da bo glede na izvirnik v ospredje potisnjena
vsebinska natančnost’, ne pa toliko 'slogovna eleganca (prim. Wilss, 1982). Po
njegovem naj bi slogovna eleganca bila bolj zrcalo umetniške literature in delno
oglasnih ali reklamnih besedil.
Da bi se izognili različnim nadaljnjim dilemam, kaj je leposlovno in kaj ni
ali morda ni mogoče interpretirati kot takšno, je najbolje reči, da so vsa besedi¬
la, ki niso leposlovna, neleposlovna, s čimer imamo dobro izhodišče za nadalje¬
vanje razprave.
POIMENOVANJE POSAMEZNIH ZVRSTI OZIROMA
TIPOV PISNEGA PREVAJANJA
Če se v tem delu prispevka omejim le na pisno prevajanje, nam ra P * ■*_
va literatura, poleg tega pa tudi dejanska prevajalska praksa, podkrepljena
Letnik 40, št. 1-2, leto 2006: str. 35-49 • MOSTOVI 41
•JEZIKINPREVA ANJE
LANGUAGENDTRANSL. TION
Ivo Ban
analitično introspekcijo, ponuja možnost takšne delitve glede zvrsti oz. tipov pi¬
snega prevajanja:
ORIS NEKATERIH PREVAJALSKO RELEVANTNIH ZNAČILNOSTI
KNJIŽEVNEGA IN STROKOVNEGA BESEDILA
Glede na to, da je glavna tema tega prispevka ugotavljanje stanja prevajal¬
ske kulture neleposlovnih besedil, je primerno, da najprej prikažemo osnovno
razlikovanje med obema pojmoma.
Pod pojmom leposlovje’ razumemo namreč umetniško literaturo, torej dela,
katerih namen je zbujanje in razvijanje ali bogatenje notranjega sveta občutkov
ali, kot radi rečemo, estetskega čuta posameznika. Koliko estetskega čuta bo pri
posamezniku zbudilo neko besedilo, ni mogoče niti predvideti niti normirati, še
manj pa taksativno izmeriti. Obstajajo namreč mnenja, da prav tako ni mogoče
z gotovostjo trditi, da pri posamezniku tudi kakšna neleposlovna besedila ne
zbujajo celo žlahtnejših občutkov in fantazije kot branje najbolj razigrane bala¬
de ali večstopenjskega nizanja literarnih junakov kakega romana (npr. branje
strokovnega članka o razvoju povsem novega tipa jeklenega konjička, ob kate¬
rem se bralec kar umakne v svoj svet tehnike in s tem povezanih (njemu lastnih
estetskih) užitkov).
Za potrebe tukajšnje razprave ne bomo povzemali vseh tistih značilnosti
umetnostnega besedila, s katerimi smo se na dolgo in široko seznanjali pri pou¬
ku materinščine že v osnovni in srednji šoli, poleg tega pa še dodatno pri uče¬
nju in študiju drugih jezikov, če smo izbrali takšen študij. Če povzamemo, naj
bo dovolj le osvetlitev prvin umetnostnega besedila z vidika, da je umetnostno
42 MOSTOVI • Volume 40, No. 1 -2, Year 2006: pp. 35-49
Prevajanje strokovnih besedil v sodobni slovenski družbi oziroma stanje kulture neleposlovnega prevajanja
besedilo oz. prevod tega besedila namenjen temu, da naslovniku prinaša lepot¬
no ugodje in krepi njegov estetski čut. Prav tako ne bomo v ospredje postavljali
značilnosti, ki se nanašajo na najrazličnejša jezikovna sredstva, s čimer tako be¬
sedilo pridobi večjo ekspresivnost.
Oglejmo si nekaj značilnosti in razlik.
Za strokovna besedila je značilna pragmatična naravnanost. Vsebina besedila
je umeščena v neko specifično situacijo (npr. policijski zapisnik z opisom kraja
prometne nesreče). Takšno besedilo je namenjeno točno določenemu krogu na¬
slovnikov (državnemu tožilcu, sodniku, odvetniku, strankam postopka, prevajalcu).
Ena izmed očitnejših razlik med pristopom do prevajanja leposlovnega besedi¬
la v nasprotju s pristopom pri strokovnem besedilu je tudi ta, da pride pri leposlov¬
nem besedilu bolj do izraza potencial kreativnosti, ker je besedilo manj vezano na
ustaljene, za vsako stroko običajne in že uveljavljene strokovne termine. Pri preva¬
janju pogodbenih pravnih besedilih je poleg teh dveh vidikov v ospredju še obvezno
upoštevanje tako rekoč predpisanih konvencij pravne narave (oblikovno in slogovno).
- Pri književnem prevajanju mora prevajalec biti dober bralec (Levy 1969);
- književnemu prevodu ni nikoli dodano izvirno besedilo, kot je npr. prevodu be¬
sedila za potrebe sodišča ali uprave (neposredna možnost preverjanja izvirnika);
- književni prevod ni namenjen neposrednemu dokazovanju dejstev;
- funkcija in učinek književnega prevoda nista vnaprej definirana, niti v okviru
samo ene kulture, kaj šele, da bi bila definirana in opredeljena na splošno
(za več potencialnih kulturnih okolij ali kar za vsa);
- prevod strokovnega besedila lahko pojmujemo bolj kot obliko medkulturnega
sporočila, prevod književnega dela pa kot proces medkulturnega posredova¬
nja književnosti;
- prevod strokovnega besedila je pogosto namenjen samo nekemu (strokovne¬
mu) krogu naslovnikov (enemu sodniku nekega sodišča), zato drugim ni niti
dostopen, včasih pa tudi ne razumljiv, če nimajo dodatnih pojasnil,
- obstajajo velike razlike v strukturi naročnikov književnih prevodov in strokov¬
nih prevodov;
~ prevod književnega dela je prenos izvirnika v drugačen literarni sistem in ne
le prenos sporočila (prek besedila) iz enega jezika v drugega,
- prevajalcu književnega dela pripisujejo, da je v bistvu ponovni »avtor« že na¬
pisanega besedila oz. je njegov soavtor, kar bi bilo v mnogih segmentih mo¬
goče reči tudi za strokovne prevode;
- pri večini književnih prevodov gre za tako imenovane pomenske premike in
izgube (beri izpuste delov besedila), pri prevodu strokovnega besedila pa je to
nedopustno ali celo kaznivo;
Letnik 40, št. 1-2, leto 2006: str. 35-49 • MOSTOVI 43
JEZIKINPREVAJANJE
LANGUAGENDTRA SLATION Ivo Ban
- možno je sinhrono ali diahrono nastajanje več različic prevodov (isti avtor ali
različni avtorji) istega leposlovnega besedila v istem jeziku; to je pri strokov¬
nem prevodu sicer možno, vendar če že, iz povsem drugačnih razlogov (npr.
večkratni prevod kakega za sodni proces posebej pomembnega dokaza).
Obstaja še ena bistvena razlika med obema tipoma prevodnih besedil, na
katero je opozoril Vermeer v svojem pragmatičnem dojemanju jezika kot »kon-
ventionellen Kommunikationsmittels«, kar je značilnost prevodov strokovnih bese¬
dil, pri literarnem prevajanju pa bolj prevladuje individualni slog:
- prevodi strokovnih besedil so večinoma pod vplivom precej ustaljenih kon¬
vencij znotraj vsakokratne kulture (npr sodba o razvezi zakonske zveze);
- pri prevajanju strokovnih besedil je kot pomoč in orientacijo mogoče pogosto
uporabiti vzporedna besedila, ki se v večini elementov ujemajo. Pri nekaterih
tipih besedil je uporaba vzporednih besedil skorajda obvezna (npr. prevod
osebne izkaznice, potnega lista, vozniškega dovoljenja itd.). Uporabe vzpored¬
nih besedil ni vedno mogoče razumeti kot opcijo neposrednega posnemanja,
čeprav to mnogi naročniki prevodov ali naslovniki izredno cenijo. Kot razlog
navajajo, da je prevod tem vrednejši, kolikor bolj ga lahko dojemajo, berejo,
umestijo v širši kontekst njegove preobrazbe iz izvirnika na podlagi njim zna¬
nih konvencij o tej besedilni vrsti.
Primer: ‘Potrdilo o nekaznovanju’
Zaposleni v državnih uradih prejemajo tovrstna besedila večinoma v mate¬
rinščini. Zaradi ekonomičnosti in hitrosti poslovanja pogledajo navadno samo
bistvene elemente izjave, ki je povzeta v eni ali dveh besedah (npr. ‘ni bil obso¬
jen ’: ‘je bil obsojen ’);
- možnost ponovitve prevodnega besedila kot specifična posebnost v nasprotju
z literarnimi besedili, kar je ena izmed bistvenih prednosti pri načrtovanju
prevajalskega dela.
Pri ponavljanju besedil, pri katerih gre le za delno spremembo vsebine, je
prevajalcu že znana strategija prevajanja tega besedila, tako da se lahko bolj pos¬
veča drugim zahtevam prevodnega procesa (npr leksikološkim in drugim vidikom);
- pogosto ponavljanje posameznih leksemov znotraj strokovnega besedila (npr
Antragsteller (prosilec), Partei (stranka), Beschuldigter (obdolženec) itd.), kar je
izraz medsebojne soodvisnosti med potekom ubesedovanja in nosilcem posa¬
mezne oznake, ne pa tako kot v literarnem besedilu, kjer ima ponavljanje po¬
vsem druge učinke na besedilo;
- pri prevajanju strokovnih besedil gre na različnih strokovnih področjih za po¬
vsem konkretno, otipljivo in dojemljivo stvarnost (npr. opis pralnega stroja,
44 MOSTOVI • Volume 40, No. 1-2, Year 2006: pp. 35-49
Prevajanje strokovnih besedil v sodobni slovenski družbi oziroma stanje kulture neleposlovnega prevajanja
viličarja), kar sicer ne velja za vsa strokovna področja prevajanja. Za nekatera
področja strokovnega prevajanja so namesto otipljive stvarnosti na voljo raz¬
lični pripomočki, npr. leksikoni s podrobnimi slikami in prikazi posameznih
segmentov tega strokovnega področja (npr. področje medicine).
STRATEGIJA PREVAJANJA NELEPOSLOVNEGA BESEDILA
Pri prevodu strokovnega besedila si prevajalec postavi predvsem dva sklopa
vprašanj.
• Čemu je prevod potreben?
• Komu je namenjen oz. kdo je/so potencialni ali konkretni naslovnik/-i.
Tako postavljena vprašanja so bistvena podlaga pri odločanju o prevajalskih
strategijah posameznega prevoda.
Iz odgovorov na navedena vprašanja ugotovimo razlike na makro ravni be¬
sedila, ki jih lahko poimenujemo ‘formalni vidiki oblikovanja besedila '. Za ugo¬
tavljanje sintaktičnih, semantičnih in pa leksikalnih razlik je treba opraviti de¬
jansko analizo vsakokratnega besedila v celoti.
Za strokovna besedila velja, da so tako glede zunanje organizacije kot glede iz¬
bire posameznih leksemov močneje podrejena konvencijam znotraj vsake kulture.
Kadar govorimo o prevajanju strokovnih besedil, se glede na že znane zah¬
teve, kaj vse mora ali bi moral ‘strokovniprevajalec’ obvladati, pogosto postavlja
vprašanje, koliko strokovnega znanja sploh potrebuje, če želi izdelati ustrezen
prevod strokovnega besedila. Konkretno na to vprašanje ni mogoče odgovoriti,
mogoče je le načeloma reči, da več ko ga ima, bolje in kompetentneje bo lahko
prevajal. Mary Sneli - Hornby ponuja takle odgovor: »/.../ dafi ein Ubersetzer
genug Fachwissen braucht .../ Das soli aber nicht heifien, dafi jeder Ubersetzer
Universalgenie und Fachmann fiir alles sein mufi.« (Mary Sneli - Hornby, Goethe-
Institut Munchen, 1989, str. 32)
PREVAJATI STROKOVNO BESEDILO POMENI
»STROKOVNO BESEDILO NAJPREJ RAZUMETI«
»Če hočem kaj prevesti, moram sporočilo najprej (sam) dojeti in razume¬
ti,« trdi Radegundis Stolze (Goethe-Institut Munchen, 1989, str. 54.
»Denn wenn ich nichts weifi, kann ich auch nichts mitteilen.«).
Strokovni prevajalec lahko besedilo iz neke stroke ustrezno in v skladu s
pričakovanji prevede samo, če ga je razumel na način ubeseditve v iz o lscnem
Letnik 40, št. 1-2, leto 2006: str. 35-49 • MOSTOVI 45
JEZIKINPREVAJANJE
LANGUAGENDTRA SLATION
jeziku. Pri prevodih strokovnih besedilih je morebitni zagovor prevajalca ‘preve¬
del sem tako, kakor sem (jaz) razumel’ očitno nekaj, kar pri tako eksplicitni do¬
ločnosti strokovne vsebine ne pride v poštev. ‘Fazi razumevanja besedila ’ v izvor¬
nem jeziku sledi ‘faza oblikovanja besedila' v ciljnem jeziku, kar je bistvena nalo¬
ga prevajalca. Prevodoslovje oba koraka združuje pod pojmom ‘prevajalske kom¬
petence’, ki pa sestoji iz ‘receptivne’ in ‘produktivne kompetence’ (prim. Radegundis
Stolze, Goethe-Institut Miinchen, 1989, str. 53).
Od strokovnega prevajalca se pričakuje, da znotraj različnih strok (posamez¬
nih gospodarskih ali negospodarskih dejavnosti ali panog) poišče za jezikovno in
vsakokratno predmetno stroko ustrezne rešitve. Pravkar navedena ugotovitev nas
pripelje na razpotje, kjer se vprašamo: kateri izmed (vsaj dveh) strok naj strokov¬
ni prevajalec posveča več, kateri manj pozornosti? Nekatera besedila so namreč
več- ali mnogostrokovna (npr. kazenski spis obdolženca lahko zajema tele stroke:
pravo, medicina, promet, prometna varnost, avtomehanika, avtoelektrika, biologija, je¬
zik, besediloslovje, finance, minerji, zavarovalništvo, forenzične vede (grafologija itd.)).
STROKOVNO PREVAJANJE OZIROMA MESTO STROKOVNIH
PREVAJALCEV NA SLOVENSKEM
O okoliščinah, v katerih na Slovenskem poteka poklicno strokovno prevaja¬
nje - z njim se po grobi oceni bolj ali manj redno ukvarja okrog 800 ljudi, to je
0,04 % prebivalstva je mogoče reči tole: za prevajanje strokovnih besedil v pi¬
sni in tudi ustni obliki se od posameznega ‘strokovnega prevajalca ’ zahteva viso¬
ka stopnja (mnogih) specialnih znanj (npr. pri sodno zapriseženih prevajalcih in
konsekutivnih sodnih tolmačih) in strokovne prevajalske kompetence, s katerimi
obvladuje vsakokratni pristop k rešitvi prevajalskega problema, kar je glede na
želeni in potrebni rezultat mogoče dojemati kot povsem legitimno zahtevo.
Hkrati pa obstaja cela vrsta nedorečenih stvari, povezanih s statusnimi vpra¬
šanji, nepoznavanjem bistvenih sestavin te poklicne dejavnosti, ki zaradi tega po¬
gosto vodijo do zavestne ali nezavestne umestitve dejavnosti na veliko nižji polo¬
žaj v družbeni (individualni) porazdelitvi vlog, kar je svojevrsten paradoks.
Razloge za takšno stanje je mogoče poiskati tudi v segmentu pomanjkljive¬
ga komuniciranja med posameznimi področji prevajanja (npr. med književnimi
in strokovnimi prevajalci, med simultanimi tolmači in konsekutivnimi (sodnimi)
tolmači). Med mnogimi stvarmi, ki so vsem prevajalcem in tolmačem na Slo¬
venskem nujno potrebne (npr. integracija teoretičnih in pragmatičnih vidikov pre¬
vajanja in prevodoslovja), je ena izmed bistvenih višja stopnja medsebojnega stro¬
kovnega, znanstvenega in ne nazadnje povsem običajnega obveščanja v smislu
bogatitve prijateljskih in medčloveških odnosov.
46 MOSTOVI • Volume 40, No. 1-2, Year 2006: pp. 35-49
Prevajanje strokovnih besedil v sodobni slovenski družbi oziroma stanje kulture neleposlovnega prevajanja
DELOVANJE STROKOVNIH PREVAJALCEV
ZA KAKOVOST PREVODOV
Uvodoma si v zvezi s tem postavimo eno izmed bistvenih vprašanj. Ali je
kakovost nasploh nekaj, kar je točno definirano? Če je, za katera področja člo¬
vekovega delovanja to velja, za katera pa je manj otipljivo ali pa sploh ni merlji¬
vo z znanimi parametri?
Temeljni opis opredeljuje kakovost kot skupek pozitivnih lastnosti oz. kot
celoto prevladujočih lastnosti izdelka, snovi, storitve ali česarkoli drugega, npr.
kakovost življenja, bivanja, čutnih zaznav itd.
Kot kaže praksa, je pojem močneje vezan na predmetni oz. materialni svet.
Da je odnos do kakovost lahko navidezen in individualno pogojen, se zlahka
prepričamo. Kaj pa kakovost prevoda? Kako naj jo izmerimo, katere parametre
moramo uporabiti, da bi dobili pravo in resnično sliko? Ali ni opis kakovosti
prevoda bolj skupek intuitivnega odnosa do prevodne stvaritve, zasnovanega na
lastnih konceptih glede kakovosti česarkoli?
Kako pa je npr. s kakovostjo v avtomobilizmu? To področje je do danes
razvilo zelo dodelane koncepte kakovosti, na podlagi katerih so avtomobili raz¬
vrščeni v posamezne kakovostne razrede, ki so kupcem dobra orientacija pri
odločitvi za naročilo. Je takšno prakso mogoče aplicirati tudi na prevajanje?
Ocenjevanje kakovosti mora potekati po določenih načelih, ki temeljijo na
proučevanju prevodov, študiju ustrezne strokovne literature in bogatem izkustve¬
nem segmentu.
Glede na naše izkušnje je mogoče trditi, da mnogi naročniki plačujejo za
prevode bistveno preveč, hkrati pa so mnogi kakovostnejši prevodi umeščeni v si¬
vino slovenskega povprečja, in to prav zaradi tega, ker naročnik pogosto ni sposo¬
ben preveriti kakovosti prevoda z vidika mikroanalize besedila. Za naročnika je te¬
žava že v tem, da nima izdelanega kritičnega odnosa do prevoda niti na ravni ma-
kroorganizacijskih prvin, kot so kakovost papirja, zapisa, členitev besedila (npr.
spričevalo o zaključnem izpitu zapisano enostavno linearno kot zapisnik, brez členitve
oz. z nelogično členitvijo besedila glede na zahteve konvencij in besediloslovja).
Eden izmed bistvenih korakov pri delovanju slovenskih prevajalcev je delo¬
vanje, ravnanje in ukrepanje v različnih delih te dejavnosti znotraj dogovorjenih
in priporočenih okvirov. Delovanje v smeri dogovorjenih parametrov že pomeni
doseganje nekaterih standardov glede kakovosti. Kakovost je zelo povezana tudi
s količino prevajanja. Iz priporočil, ki jih članom dostavlja DZTPS, s pridom
pa jih uporabljajo tudi drugi, je mogoče razbrati posamezne omejitve glede koli¬
čine besedila, ki ga je prevajalec spodoben ustrezno prevesti v delovnem dnevu.
Če se vztrajno povečuje količina besedila, je mogoče sklepati, da bo kakovost
Prevoda padla. Posledica zniževanja ravni kakovosti oz. opravljanja prevodne
Letnik 40, št. 1-2, leto 2006: str. 35-49 • MOSTOVI 47
JEZIKINPREVAJANJE
LANGUAGENDTRA SLATION
Ivo Ban
dejavnosti v mejah minimalnega zagotavljanja standardov je zniževanje cene
storitve. Ker pa ekonomska logika narekuje potrebo po določenem obsegu stal¬
nega povpraševanja, mnogi prevajalci ali njihovi delodajalci (agencije ali druga
podjetja) kompenzirajo kakovost s količino in si tako zagotavljajo dovolj naročil.
KAKO SPODBUJATI/DVIGOVATI PREVAJALSKO KULTURO
NELEPOSLOVNIH BESEDIL?
Za začetek si oglejmo kratek opis vsebine radijske oddaje na programu
HRT 1 29. 8. 2006 ob osmih zjutraj.
To je redna rubrika radijskega programa z različnimi temami z namenom
spodbujanja promocije hrvaškega turizma.
V tokratni oddaji je bil govor o spodbujanju turizma v srednji Istri. Prvi
sklop predlogov, ki jih je pripravil predstavnik lokalne turistične organizacije, se
je nanašal na specifično promocijo turizma, povezano s tartufi. Mnogi vidijo
prav v tem, tako eksotičnem delu turistične ponudbe veliko in obetavno mož¬
nost privabljanja tujih gostov. Razmišljanje je izredno primerno, je poudarila
voditeljica, saj morsko vodo, sončne žarke in nekaj metrov še nepozidane obale
ponujajo tako ali tako vsi. Ena izmed udeleženk razprave je poudarila, da ta del
Istre ne bo prepoznaven po tartufih samo zato, ker tam rastejo, ampak bo pre¬
poznaven le, če bodo o tem veliko oz. veliko več kot doslej govorili, pisali in ob¬
javljali v različnih medijih. Tako lucidna formulacija bodoče prepoznavnosti
majhnega delčka turistične promocije najbrž ne potrebuje posebnega komentar¬
ja. Razmisliti pa je treba, ali ni prav preskromno obveščanje strokovne in druge
javnosti o razmerah delovanja strokovnega prevajanja krivec za njegovo slabo
prepoznavnost znotraj celotne kulturne sfere in tudi na ravni kulture prevajanja
neleposlovnih besedil.
Bibliografija
Apovnik, P./Karničar, L. 1989. Worterbuch der Rechts- und Wirtschaftssprache,
Wien-Mainz.
Bufimann, H. 1990. Lexikon der Sprachwissenschaft, 2.Aufl. Stuttgart: Alfred Kroner Verlag.
Debenjak, D. 1992. Veliki nemško - slovenski slovar = Grofies deutsch-slowenisches
Worterbuch, Ljubljana: DZS.
Grosman, M.(et al.) 1997. »Književni prevod«, Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske
fakultete.
Gruntar Jermol, A. 1999. »Besedotvorne in pomenske strukture v nemškem pravnem jeziku«,
doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
48 MOSTOVI • Volume 40, No. 1-2, Year 2006: pp. 35-49
,
Prevajanje strokovnih besedil v sodobni slovenski družbi oziroma stanje kulture neleposlovnega prevajanja
Honig, H.G. /Kufimaul, P. 1996. »Strategie der Ubersetzung«, Tiibingen.
Kautz, U. 2002. »Handbuch -Didaktik des Ubersetzens und Doometschens«, Munchen:
Goethe - Institut.
Kovačič, I./ Štrukelj I., ur. 1999. »Prevajanje in tolmačenje«, Ljubljana: Tematska številka
Uporabnega jezikoslovja 7-8.
Konigs, F.G. 1989. »Ubersetzungswissenschaft und Fremdsprachenunterricht« Munchen:
Goethe - Institut.
Krajnc, A. 1982. »Motivacija za izobraževanje« Ljubljana: Filozofska fakulteta.
Nord, C. 1997. »Translating as a Purposeful Activity« Manchester: St. Jerome Publishing.
Prunč, E. 2001. »Einfuhrung in die Translationswissenschaft, Band 1« Gradec/Graz:
Universitat Graz, GTS
Radegundis, S. 1989. »Wissenschaftliche Beitrage« Munchen: Goethe - Institut.
Reifi, K./Vermeer, H. J. 1991. »Grundlegung einer allgemeinen Translationstheorie«,
Tiibingen: Max Niemeyer Verlag.
ReiB, K. 1983. »Texttyp und Ubersetzungsmethode« Heidelberg: Julius Groos Verlag
Snell-Hornby, M. 1989. »Wissenschaftliche Beitrage« Munchen: Goethe - Institut.
Wagner, E. 2002. »Translating for the European Institutions« Manchester: St. Jerome
Publishing.
Letnik 40, št. 1-2, leto 2006: str. 35-49 • MOSTOVI 49
arNvrvA3UdniMizar