Leto XLVI. - Štev. 27 (2299) - Četrtek, 7. julija 1994 - Posamezna številka 1300 lir
TAXE PERpUE	GORIZIA
TASSA RISCOSSA	ITALY
gtas
Settimanale - Spedizione in abbonamento postale - Pubblicita inferiore 50°/o Redazione - Uredništvo: Riva Piazzutta, 18 - 34170 Gorizia - Gorica - Tel. 0481/533177 - Fax 0481/536978 Poduredništvo: 34133 Trieste - Trst - ul. Donizetti, 3 - Tel. 040/370846 - Fax 040/633307 - Poštni t/rn 10647493 Zadruga Goriška Mohorjeva
Vozli ob maturi
MAŠ OJVCDtDNDCK
Zdrav duh v zdravem telesu?
Vprašaj na koncu tega znanega antičnega pregovora je zgovoren zaradi dileme, ki seje v zadnjih dneh pri mnogih porodila ob umoru kolumbijskega nogometaša Escobarja, ki je bil zaradi svojega avtogola »kriv«, da je Kolumbija izpadla iz svetovnega prvenstva. Pri tem sta se mi porodili dve vznemirjajoči vprašanji: ali je mogoče, da so interesi denarnih mogotcev in mafijskih združb dosegli tako stopnjo, da se igralca, ki je zakrivil napako, kaznuje s smrtjo, in, ali je mogoče, da je nekatere nogomet tako sfanatiziral, da so pripravljeni človeka zaradi take napake umoriti?
V obeh primerih je stvar zastrašujoča: daleč smo od antičnega reka »Mens sana in corpore sano« kakor tudi od izjave barona De Coubertina, da ni toliko važno zmagati, kakor nastopati. Daleč smo torej od bistva športa oz. telesne kulture, kot so ga pojmovali vsi športni delavci od antike do danes: šport naj bo namreč sredstvo za harmoničen in zdrav razvoj človekovega telesa, obenem pa naj posameznika duhovno obogati in oplemeniti. Šport nosi torej v sebi visoko etično sporočilo, ki pa je v zadnjih desetletjih zaradi zahtev trga (pa tudi politike) postopoma tonilo v pozabo. V ospredje so prišli sponzorji, denar, pogodbe s televizijskimi hišami, stave idr., ki so De Coubertinove besede obrnili na glavo: ni važno več samo nastopati, treba je zmagati, in to za vsako ceno, četudi s tem prekršiš temeljna načela športne in človeške etike. Pomislimo samo, koliko športnikov jemlje poživila (Maradona je samo zadnji eklatantni primer).
Športu je treba vrniti njegovo dostojanstvo. Predvsem je potrebna korenita sprememba miselnosti v ljudeh in ponovna pravilna postavitev lestvice vrednot. Tu ima tako poklicni kot tudi amaterski športni delavec in vzgojitelj veliko in odgovorno nalogo. To velja tudi za nas v zamejstvu, kjer se tako ali drugače s športom ukvarja okoli 7.000 oseb, ki predstavljajo v našem malem svetu izredno važno, če ne celo odločilno silo.
Ivan Žerjal
Teden v Italiji
V	sredo, 22. junija, se je na naših slovenskih višjih šolah začela matura. Odločil sem se, da jo naslednji dan mahnem na moj Nanos. Moji maturantje naj se potijo v učilnicah, jaz pa se bom na soncu. Zvečer poslušam slovenska poročila po televiziji, da bom vedel, kakšno vreme bo naslednji dan. Doživel sem pravo ploho jeze, tako da sem ostal doma in bil cel teden slabe volje. Čisto na koncu dnevnika nastopijo slovenski maturantje iz slovenske gimnazije v Celovcu, ki so bili v tistem času na
poučnem izletu po Sloveniji. Profesor se hvali, da bodo v novo šolsko leto »štartali« s tremi prvimi razredi.
Kje so dobili toliko učencev, res ne vem. Niti me ne zanima, koliko je tujcev, čeprav so lani imeli kar nekaj zanimivih scen ob narkomaniji prav s temi dijaki. Pa naj se o tem govori kje drugje. Maturantka je nekako tako izjavila: »Res nisem vedela, da je Slovenija tako lepa!« Nekaj podobnega so izražali tudi drugi, ko so dajali izjave. Odgovor te maturantke me je razjezil. Zakaj? Ali ni to škandalozna izjava, da nekdo šele na maturantskem izletu odkrije, da je Slovenija lepa? (Ali pa kulturno bogata!) Kaj so tiste preluknjene Karavanke še vedno kitajski zid med slovensko Koroško in Slovenijo? Takšne izjave so naravnost žaljive, pa naj mi prosim kolegi iz celovške slovenske gimnazije ne zamerijo! Ali res čakajo, da njihovi dijaki maturitetno dozorijo in jim šele potem pokažejo Slovenijo? Take izjave ne rabijo komentarja, pa si mislite karkoli hočete!
Nekaj podobnega sem letos opazil pri naših slovenskih maturantih v Italiji. V Trstu so opravili maturo dijaki, ki še niso bili v Postojni. V Gorici se lahko divimo s primerom, da Še niso videli Tolmina. Lepo vas prosim: »Ali te naše slovenske višje šole res ne poskrbijo, da bi v času šolanja Tržačani prišli do Postojne, Goričani pa vsaj videli, kje izvira Soča«.
Vsega tudi starši niso krivi. Del krivde si lepo vzemimo na pleča tudi mi, ki brihtamo ta mladi rod. Res
poznajo Perlo, Albatros in še vse obmejne diskoteke, na tej in oni strani meje. Vedo tudi, kje se dobro je in kje in kdaj so takšni in drugačni žu-ri! Oni v Trstu tudi vedo, da obstaja Capodistria in Portorose. Če pa koga vprašaš, kaj je zanimivega v Stan-' jelu in kje so Hrastovlje, pa se vam lahko dogodi isto, kar seje pripetilo sveže pečenemu profesorčku slovenščine na popravnem izpitu tik za mejo. Zastavil je vprašanje: »Kaj veš o Rebuli?« Brhka briška čeča pa je kar z rafalom odgovorila: »O ja, vem!
Tata ima doma dva puhna karatela zlate rebule!« - Brez komentarja! Končno je tudi odgovor in tista dva karatela imata vsaj za gospodarnega Brica svojo veljavo, če jih vsaj zanj Rebulove knjige nimajo!
Na univerzi, neglede na kateri fakulteti, se vsako leto znova zapaža, da je nizek nivo splošne izobrazbe pri študentih, ki prihajajo iz naših višjih šol. (Marsikje je celo vprašljiv!) Ni dovolj, da jih samo pripravimo na maturo, poskrbimo za izdelane profile itd. Vsi po vrsti pa krepko pozabljamo, da je »osebna legitimacija vsakogar«, neglede, kaj bo in kje je, to, kar pove ob stiku s komerkoli že in se odraža v splošni kulturi, ki jo ta in ta ima.
Vse preveč je pehanja za tisti pet plus, ali šest minus, kar je pač obvezno. Vse premalo pa skrbi za širino duha, ki mora biti zlasti pri mladem človeku vidna!
V	Tirolih ne poznam razreda, ki je na letošnji maturi, pa bi med šolanjem ne obiskal Dunaja, parlamenta, važnejših muzejev, opere, Miinchena in vseh večjih avstrijskih krajev.
Naši slovenski maturantje pa so v času šolanja obredli Amsterdam, Pariš, London, Budimpešto... Velika večina pa ni imela strokovno vodenega ogleda po Rimu in Ljubljani.
Mislite, da tu nekaj ne škripa? Niso vsega krivi samo togi predpisi in birokratska pisarija, ki je za takšne poučne izlete potrebna. Škripa tudi zavest nas vseh, ko se premalo zavedamo, da nas bodo kaj kmalu nadomestili, pa smo jim dali zelo malo
KAKO BO DILEME LEVICE REŠEVAL D ALEMA?
Nepričakovana, čeprav v nekem smislu napovedana izvolitev Massi-ma D’Aleme za novega tajnika Demokratične stranke levice, odpira težka vprašanja glede prihodnosti le-
Resnično življenje je v nas samih, toda dušijo ga in mu trgajo njegovo naravo naše omejenosti in naš egoizem.
Vladimir Solov’ ev
splošne izobrazbe, kot tudi kulture srca - ne tiste, ki jim jo mora dati družina! - tisto, ki jim jo moramo dati mi, šolniki!
Splošna kultura in kultura srca sta tesno povezani z našimi narodnostnimi koreninami, ne pa z igralnicami in diskotekami, kot tudi ne s takšnimi in drugačnimi žuri!
Ambrož Kodelja
vega tabora in pespektiv za uspešno vodenje opozicije proti Berlusconiju in tovarišem. Baza se je sicer izrekla za Walterja Veltronija - direktorja Unita in predstavnika zmerne struje -, ki se hoče odpreti katoliškim silam ter ima v časti bolj Clintonov praktični socialni program kot pa zblede-
lo	teoretiziranje Marxa, toda vodstvo je odločilo drugače. Brez pomišljanja je glavni organ stranke izbral Dilemo in s tem potrdil, da hoče brem-zati sicer nujni razvoj stranke v smer socialdemokracije. Vodilni ljudje na via delle Botteghe Oscure se očitno bojijo, da bi komunisti pritegnili še en del baze in nočejo prepustiti Ber-tinottiju prvenstva radikalne levice, ki ga že ima trdno v rokah. Rakova pot previdnih Berlinguerjevih naslednikov bo tako še enkrat dokazala, da ni možnost za nastanek velikega socialdemokratskega tabora, ki bi lahko načel tradicionalno previdnost italijanskih volilcev do demokratične levice. To pa močno odmika mož-
nost nastanka velike in močne opozicije Berlusconiju, ki je sicer ranljiv s političnih, programskih in idejnih, predvsem pa socialnih vidikov. Ta nesposobnost bo Berlusconija okrepila in mu s časom dala tisto politično dostojanstvo, ki ga še nima in ga tudi ne zasluži.
PODKUPNINE
V	pripravi so novosti na podproč-ju podkupninskih afer, ki so v Italiji povzročile politično revolucijo. Na zatožni klopi bodo spet politični tajniki strank večinske koalicije, ki je upravljala takoimenovano prvo republiko. Ob koncu preiskave dokaj polemično odmeva zahteva po aretaciji socialistčnega tajnika Bettina Craxija, ki bo še toliko bolj upravičeno ostal v svojem brlogu v Tuniziji. Tako bo sodniku Di Pietru dal možnost, da bo brez ovir bredel in brskal po njegovih bančnih računih in skušal ugotoviti vsaj, koliko je šlo njemu osebno in koliko stranki ali struji. Peterici pa so sodniki pridružili prvaka severne lige Bossija zaradi drobtnice, ki je padla z mize bogatih in se znašla v blagajni separatistov. Z njimi so na zatožni klopi tudi predstavniki tistega podjetniškega razreda, ki se je hotel dokopati do poslov in velikih zaslužkov na račun davkoplačevalcev z vsakršnim sredstvom. Ljubitelji afer in sodnih postopkov bodo prišli na svoj račun, pričakovati pa je še mariskatero presenečenje, ki bo razkrilo dosedanje stanje. Napovedujejo pa tudi vladni odlok, ki bo dal mnogim obtožencem možnost, da se praktično brez sodnega postopka rešijo mučnih javnih zasliševanj, priznajo krivdo in se dogovorijo za kazen, ki bo gotovo nižja kot bi bila sicer, če bi se na zatožni klopi znašel navaden državljan.
SVOBODA TISKA V NEVARNOSTI
Berlusconijev napad na vodstvo Raia je končno uspel: vlada je sicer ponovila vladni odlok, ki rešuje finančno krizo državne radiotelevizijske ustanove, toda izsilila je odstop dotedanjega upravnega sveta s pavšalno zavrnitvijo sanacijskega programa podjetja, ki si je zaradi prejšnje uprave nagrmadila ogromne izgube. Zamenjava na vrhu Raia bo gotovo prinesla spremembe tudi v redakcijskih politikah treh informativnih radijskih in TV omrežij z neizbežnim vladnim vplivom, ki tako zajema že šest TV programov. Toda Berlusconi se ne zadovoljuje in začenja z naskokom tudi na dnevni tisk: kamaleonta Funarija je poslal na dnevnik Indipendente, kateremu napovedujejo veliko prihodnost, prste pa steguje tudi po drugih časopisih. To je vzbudilo splošen alarm med časnikarji, ki napovedujejo veliko akcijo za zagotovitev svobode tiska. Alarma pa ni med bralci, ki nimajo prevelikega spoštovanja do medijev na splošno in posebej do časnikarjev, ker se prilagajajo s prevelikim navdušenjem.
- S
Škof Janez Jenko biseromašnik
Problem je resnejši
Med letošnjimi duhovniki jubilanti je tudi škof Janez Jenko; v nedeljo, 10. julija, ob 17. uri bo namreč obhajal biserno mašo v koprski stolnici. Posvečen je bil v Ljubljani, dne 8. julija 1934. Škof Jenko bo šel v zgodovino kot tisti, ki je zbral raztresene ude treh škofij, goriške, tržaške in reške, ter jih povezal v eno škofijo, koprsko škofijo.
Jubliant je pristen Gorenec, ker se je rodil v župniji Mavčiče, dne 5. maja 1910. Študiral je v škofovih zavodih in bil posvečen v mašnika. Po krajšem službovanju v domači škofiji ga je nadškof Ujčič pregovoril, da je prišel v Beograd (30.8.1940). Tu je vršil razne službe in med vojno zelo pomagal slovenskim izseljencem s Štajerske, ki jih je nacizem pregnal v Srbijo. Toda ni mu bilo prizaneseno z zaporom. Kot toliko drugih slovenskih duhovnikov je tudi on okusil partijske zapore v Beogradu (december 1949 - februar 1950). Po izpustitvi iz zaporov se je vrnil na dom v Mavčiče, vendar je še isto leto dobil dovoljenje, da se vrne v Beograd. Pomagal je nadškofu Ujčiču in Butkatku kot generalni vikar.
V	tem času so dele goriške, tržaške in reške škofije, ki so prišli pod FLRJ, upravljali razni odministra-torji, zadnji med njimi Mihael To-roš. Ko je ta umrl decembra ’63, je Vatikan na njegovo mesto imenoval Janeza Jenka, ki je dne 20. aprila 1964 postal škofijski upravitelj gori-škega dela škofije, ki je prišel v novo državo. Nastanil se je na Kapeli.
Za škofa je bil posvečen v Logu pri Vipavi 6.9.1964, a se je še isto leto preselil v Koper. Tu je kmalu spoznal potrebo po združitvi delov vseh treh škofij v eno škofijo. Začel si je dopisovati z Vatikanom in res dosegel, da so obnovili koprsko škofijo in v njej združili slovenske župnije iz vseh treh omenjenih škofij. To dopisovanje je trajalo od leta 1964 do 1977, ko je bil imenovan za rezidencialnega škofa v Kopru; slovesno je bil umeščen 8. jan. 1978. Koper je postal škofija in Janez Jenko prvi koprski škof po obnovitvi te škofije.
Škofijo je potem modro vodil do upokojitve 13. aprila 1987, ko je njegovo mesto prevzel sedanji škof Metod Pirih. Kot upokojenec je ostal v Kopru in po potrebi rad pomaga škofu Metodu zlasti ob birmovanjih.
To je kratek oris jubilantove življenjske poti in službe v blagor božjemu ljudstvu v Beogradu in sedaj na Primorskem v Kopru.
Bil je in je še vedno mož s pokoč-
Mons. Janez Jenko
no držo, ki ga je spoštopvala tudi enopartijska oblast. Tako je srečno prebrodil enoumje v Sloveniji in učakal sedanje nove politične in socialne ramzere v neodvisni Republiki Sloveniji.
Poleg rednega dušnopastirskega dela in upravljanja škofije se je Janez Jenko udejstvoval tudi kot publicist. V Beogradu je urejal glasilo Blagovest. Veliko je pisal v Družino, v Bogoslovni vestnik, v Ognjšče. Nekaj let mu je bila poverjena skrb za slovenske izseljence po svetu in je v tej službi obiskal naše izseljence po svetu od Avstralije in obeh Amerik do evropskih držav.
Gospodu škofu Jenku iskrena voščila vseh nas zamejskih Slovencev, saj je bil z nami vedno tesno povezan in je še vedno, kolikov mu moči dopuščajo. Z voščili tudi naša molitev v nedeljo in vse prihodnje dni. Ad multos et sanos annos!
Kazimir Humar
Prejšnjo nedeljo je papež nedeljski Angelus znova posvetil družini in zakonski ljubezni. Delno je njegov govor bil tudi odgovor na nedavno veliko manifestacijo homoseksualcev v Rimu. Gre namreč za željo homoseksualnih parov, da bi lahko posvojili otroka ali ga celo dobili po spočetju v epruveti.
Veliko je o tem govora in časopisi se s tem veliko ukvarjajo, toda rad bi opozoril na srce tematike. Masovni mediji namreč radi veliko govorijo, ne da bi dejansko rekli kaj posebnega.
Papež je v svojem govoru znova poudaril pomembnost in izrednost družine. Gre namreč za prvo in osnovno celico celotne družbe. Je dejansko prvo človekovo zavetišče in kraj, kjer se človek dejansko počloveči, kjer se nauči govoriti, stopati v odnos, nauči se živeti kot človeško bitje. Jasno je torej, da je vsak poskus napada na družino nevaren za človeka samega.
Velikokrat celo v krščanskih krogih nimamo jasnih pojmov glede teh problemov: ali se plehko in molčeče podredimo mnenju večine ali pa zagovarjamo vatikansko doktrino, ne da bi zares vedeli, zakaj to počnemo. Prva pozicija nas nujno spravi v razdvojenost, druga pa v fundamentalizem.
Sledeč prvi - mili - poziciji se počasi lahko prepričamo, da so homoseksualci res reka nova izbira in da je to stvar njihove lastne presoje. Sledeč drugi pa je nevarno, da vso stvar argumentiramo s trditvijo, da je ho-
moseksualnost nekaj perverznega zato, ker je to rekel papež. Ne prva, ne druga nista izraz resnične vere.
V	letu družine imamo čas, da se resno zavemo njene pomembnosti in globoke osnovanosti. Družina je edina družbena inštitucija, ki se je rodila iz ljubezni med dvema osebama. Od njune ljubezni je odvisna tudi družina. Nujno je torej potreben zdrav odnos za zdravo družino in za zdrave ljudi. Večina družbenih problemov je posledica družinskih. Zanimiv članek je pred dnevi razmišljal o težavah otrok, ki so se že »rodili«
v	»družinah« homoseksualcev. Tem otrokom vsekakor manjka mnogo vidikov zdrave družine. Manjka jim figura očeta ali pa matere in jim torej mnogokrat manjka identifikacija z lastnim spolom ter neredkoma tudi sami sledijo vzoru »staršev« in postanejo homoseksualci, in kar je še huje, ne da bi vedeli zakaj. Širjenje homoseksualnosti je mnogokrat posledica dejstva, da je družba to deviacijo postavila za normo in jo podala kot eno izmed možnih izbir.
To je samo nekaj kratkih misli, v letu družine, kot vzpodbuda k razmišljanju o izrednosti družine, ki je, kolikor je Cerkev v malem, veliko več od katerekoli druge inštitucije, organizacije, države, ideologije, društva, kluba ali političnega gibanja. Morda se v zamejstvu soočamo s to-lišknimi težavami, ker imamo veliko več društev in gibanj kot pa pristnih družin. Papež nas vabi k razmišljanju o tem.	Peter	Stefanovič
-	Rim
Slovenski novomašniki
Na praznik sv. Petra in Pavla, 29. junija, je bilo v Sloveniji posvečenje letošnjih slovenskih novomašnikov. Posvečenja so potekala v ljubljanski in mariborski stolnici ter v priljubljenem in žal zadnje čase premalo poznanem božjepotnem svetišču v Logu pri Vipavi. Letos je bilo v Sloveniji posvečenih devetnajst novih dušnih pastirjev, od tega jih je devet v ljubljanski nadškofiji, en duhovnik je iz koprske škofije, iz mariborske škofije pa letos ni nobenega škofijskega duhovnika, tri so jezuiti, eden je minorit, po eden je še salezijanec in kartuzijan, eden iz nove redovne skupnosti iz Italije-CMOP (posvečen bo šele v mesecu septembru v kraju Sassinoro v Italiji), dva duhovnika pa sta iz reda frančiškanov. Kot je že iz teh zelo skopih podatkov raz-
vidno, ima letos edino mariborska škofija, izredno potrebo po mladih duhovnikih; ostala je brez škofijskega novomašnika. V koprski škofiji pa je bil letos posvečen samo en no-vomašnik in sicer 26-letni Peter Černigoj iz Ajdovščine. Novomašnik iz Vipavske doline bo pel svojo novo mašo 10. julija ob 9.30 v ajdovski župni cerkvi.
Za naslednje leto na Slovenskem obljubljajo več novomašnikov, tudi na Primorskem jih bo veliko več; za primer še povejmo, da jih je bilo lansko leto na Slovenskem 22. Število duhovniških poklicev je začelo upadati v osemdestih letih tudi v Sloveniji, podobno kot drugod po Evropi. Najmanj duhovniških poklicev je v zadnjih letih na Madžarskem, v Italiji in v Franciji, tudi Avstrija in
A JE TO POZDRAV?
Nedelja pred mašo v cerkvi.
Zamislimo si opazovalca pri vratih cerkve, ki gleda vernike, kako pokleknejo in se pokrižajo. Lahko bi bil brezverec.
Kaj bi videl?
Po večini »vernike«, ki nekam mahajo po zraku in malo pocincajo. To naj bi bilo pokrižanje in pok-lekanje.
Kaj bi si mislil ta človek: ti ljudje sploh verujejo, vedo, kaj počenjajo v tistem trenutku? Ta »pozdrav velja Bogu?«
Bojim se, da bi dobil malo lepih zgledov.
Sem pesimist?
Vsak vernik, ki vstopi v cerkev, izraža z zunanjimi znamenji svojo vero. Začne prav s pozdravom.
Če je potreba, popravimo!
Poklekneš z desnim kolenom in z roko(desno) napraviš nase znamenje sv. križa z blagoslovljeno vodo: na čelo, na prsi, na levo in nato na desno ramo. Skleneš roke in greš v klop.
Bodimo... olikani in prepričlji-
vi	tudi kadar pozdravimo svojega Boga v cerkvi!
Jože
Nemčija imata malo novomašnikov, največ pa jih je na Poljskem in na Češkem. Slovenija ostaja po duhovniških poklicih še vedno na samem vrhu v Evropi, pa čeprav ne moremo več govoriti o velikih številkah, kakršne so bile, recimo, za Slovenijo poznane v letih sedemdeset, ko so posvetili čez 220 slovenskih novih mašnikov. Rektor ljubljanskega bogoslovja, dr. Franci Petrič, je pred kratkim dejal, da je upad duhovniških poklicev tesno povezan z vero in življenjem v družinah. Prav posebno pa je še poudaril tudi izredno, če že ne najbolj važen dejavnik pri rasti duhovniških poklicev: molitev.
Prav bi bilo, da bi se tudi pri nas, kjer je suša duhovniških poklicev velikanska, za nove mašnike veliko več molilo.
12. julij: sv. Mahor in Fortunat, patrona goriške in videmske nadškofije
V	torek, 12. julija, bo v Ogleju ob 19. uri sv. maša v čast sv. Mohorju in Fortunatu. Vodil jo bo msgr. Mi-chel Sabbah, latinski patriarh v Jeruzalemu. Somaševali bodo vsi škofie iz dežele Furlanije - Julijske krajine.
Prisotnost znamenitega gosta bo letos spominjala vernike na globoke vezi, ki so v prvih letih krščanstva povezovale oglejsko in jeruzalemsko krščansko skupnost.
Goriški nadškof Bommarco je v sporočilu vernim podčrtal tudi globoko vez med Sveto deželo, krajem »stalnega iskanja miroljubnega sožitja, ki naj bi različne narode in vso zgodovino zaznamovalo s svetostjo« in Goriško, kjer »resnični mir in krščanski duh bratskega sožitja nista še uresničena, ampak sta še cilj, ki ga moramo skupaj doseči.«
Kako je lahko kristjan duša svojega mesta? Lahko je njegova duša z evharistijo, z molitvijo, s skrito žrtvijo, z blagri, ki so doživeti v vsakdanjosti: to izžareva in oblikuje poslanstvo.
kard. Carlo Maria Martini
■S-
kruh...
10. juliji
15. navadna nedelja
»Poklical je k sebi dnavajstere in jih začel pošiljati po dva in dva?«
(Mr 6,7)
V	evangeljskem odlomku 15. navadne nedelje Jezus pošlje dvanajstere oznanjevat veselo oznanilo. To se je zgodilo prvič, odkar so
skupaj. Zato evangelist Marko jasno in odločno oriše lik oznanjevalca, ki je zorel v Jezusovi šoli. Materialno so dvanajsteri brez
vsega, oznanjajo praznik rok. »Naročil jim je, naj razen palice ničesar ne jemljejo na pot, ne kruha, ne potopne torbe, ne denarja v pasu. Obu-jejo naj sandale, dveh oblek pa naj ne nosijo« (Mr 6,8-9).
Duhovno pa so dvanajsteri oznanjevalci veseli balgovesti izredno bogati. Imajo isto duhovno moč, s katero deluje Jazus. »Dal jim je oblast nad nečinstimi duhovi...; veliko bolnih so mazilili z oljem ter jih ozdravili« (Mr, 6, 7; 13).
Nekega dne jih je Jezus vprašal, če jim je kaj manjkalo, ker jih je poslal brez vsega. »Ko sem vas poslal brez denarnice, brez torbe in obutve, ali ste kaj progrešali? Odgovorili so: nič!« (Lk 22, 35). Nekega drugega dne so dvanajsteri navduše-
ni nad svojim duhovnim poslanstvom in v polnem zanosu pripovedujejo; »Gospod, celo hudi duhovi so nam pokorni v tvojem imenu« (Lk 10,17). Jezus pritrdi njihovemu navdušenju, obenem pa jih pouči: »Vendar se ne veselite, da so vam duhovi pokorni, pač pa se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih« (Lk 10,20).
Cerkev je deželna Jezusove zmage nad hudimi duhovi. Iz oblasti zla reši človeka po zakramentu sv. krsta. Če je zapravil občestvo z Bogom, ga po zakramentu pokore spravil z Bogom. Ko je bolan, ga zdravi na duši na telesu z bolniškim maziljenjem. Božje življenje hrani v njem po zakramentu sv. evharistije.
Ta duhovna moč in poslanstvo Cerkve naj bi bila v vseh časih prava duša Cerkve. Do izraza lahko pride, če Cerkve ni navezana na materialne dobrine in na vrednostne lestvice tega sveta, skratka, če ohrani in pospešuje tisto svobodo duha, ki jo daje v ospredje evangelij: »Razen palice, ne jemljite na pot ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu«.
Prenasičeni in razvajeni Evropi so potrebni taki oznanjevalci Kristusove svobode. Ali je Cerkev vključila v svoj načrt ponovne evangelizacije v Evropi tudi to razsežnost, ta radikalni izziv evangeljskega uboštva? Če ne, bodo lahko vsi napori zaman.
Zvone Štrubelj
Pismo misijonarja Lisjaka iz Ruande
Križev pot slikarja Antona Cebeja spet v ajdovski župni cerkvi
Zaradi izredno težkih in neizmerno krutih vojnih razmer v Ruandi, katerim smo vsak dan nemočne priče pred domačimi televizijskimi ekrani, objavljamo pričevanje slovenskega salezijanskega misijonarja Danila Lisjaka. Pismo g. Lisjaka je bilo objavljeno v Družini. Objavljamo ga zato, ker je bil g. Danilo gost našega uredništva, tik preden se je spet vrnil v afriški pekel, kateremu ni videti konca, obenem pa tudi zato, ker vemo, da nam ne more na noben način poslati pisma v Italijo; vse poštne povezave med Italijo in Ruando so namreč že več časa prekinjene. O tem nam vsak teden pričajo zavrnjene pošiljke Katoliške-
Tako piše g. Danilo Lisjak:
V	svojem prvem poročilu iz krvave Ruande sem napačno poročal o usodi štirih slovenskih sester usmiljenk. Skliceval sem se na pismo, ki ga je ena od sester usmiljenk - Bu-rundijka, pisala svoji mami v Burundi. To pismo sem tudi sam bral na Jožetovem misijonu Rukago v Burundiju. V njem dobesedno piše, da so vse sestre zapustile Ruando. Petnajst jih je odšlo v Francijo, druge v Zair e.
Kot sem pozneje zvedel v Belgiji, naj bi zairski vojaki sestre zavrnili. Tako so odšle nazaj v svoje misijone. Zdi se mi, da je šlo le za sestri Bogdano in Vido. Po vesteh naj bi Anka in Vesna ostali skupaj s sestrami Špankami in francoskim župnikom v Mukungu.
sem že poročal, so vojaki ali
milica ubili v župniji Birambo dve postulantki sester usmiljenk. Zelo rad bi naslednje dni dosegel sestre v njihovem misijonu. Moral bom nemalo tvegati. Sem pa prepričan, da se jim ne bo zgodilo nič hudega.
Šel bom, če bom le utegnil, kajti dela v dveh južnih škofijah Gikon-goro in Butare ne manjka. Smo pa samo trije ali štirje, ki vse organiziramo - vsak teden 800 ton hrane. Sedaj je kontejner 7,5 m poln zdravil. Ovira nas burundijska vojska. Poleg tega mi je znanje domačega jezika pripomoglo, da sem s1 Švicarjem Bri-duetom rešil iz Ruande 800 ljudi, od lega 700 sirot. Zahteval sem popolno anonimnost. V naslednjih dneh pripravljamo tretji exodus 400 otrok (100 invalidnih). Popolnoma sem razočaran nad strukturami Rdečega križa, ki se gredo diplomacijo podobno kot Modre čelade, ki so bile v Ruandi za obrambo bele kože. Kriminal!
Samo v Butariju je gotovo nad 2000 sirot, katerih starši so bili pobiti. Z organizacijo Terres des Hom-mes smo v neki šoli v Butaru-ju uredili zbirališče za sirote, večina Tutsije. Vse pa ustavijo na burundij-ski strani, od koder otroke usmerjajo v Zaire. Če bi imeli vsaj še dva misijonarja, bi veliko več naredili in rešili.
Ruanda je ena sama podrtija in gorje. Ljudje ne gledajo več normalno. Njihove oči so prestrašene, pogledi srepi. O tem bomo pisali pozneje ali pa nikoli. Dežela krvi z več kot 800 tisoč pobitih. Dežela mučencev. Hudo mi je pri srcu. Pobili so mi najboljše sodelavce v misijonu. Pobili 90 duhovnikov - domačinov, tri škofe (te so si privoščili nasprotniki, ki niso nič boljši!). Ruanda, kot bi bila prepuščena gnu-
ga glasa, ki ga je sicer g. Danilo Lisjak pred vojno v Ruando redno dobival.
Ko smo g. Danila intervijuvali za Katoliški glas, nam je dejal, daje miren; obiskal nas je še enkrat, tik pred odhodom v Ruando, pritekel je po stopnicah v uredništvo, mama in brat sta ga čakala v avtu, peljala sta ga v Benetke na letališče, imel je le pet minut časa, bil je že v zamudi.
Ko sem mu tik pred odhodom iz našega uredništva rekel, naj pazi nase, mi je mirno odvrnil: »Nobene neumnosti ne bom delal. Sicer pa zaupam v Svetogorsko Mater božjo, katero sem v teh dneh, ko sem bil doma, obiskal. Molite zame in prosite
Svetogorsko Marijo, naj prosi Vsemogočnega, da se nesmiselna vojna v Ruandi že enkrat konča! Molite k Svetogorski Mariji, molite in prosite jo! Vem, da nam bo vsem pomagala!«
Tako je pred nekaj tedni dejal g. Danilo Lisjak v našem uredništvu. Sedaj je spet v Ruandi, kjer skuša z vsakdanjim trdim delom in molitvijo graditi mir, korak za korakom, počasi in z božjo pomočjo.
Sicer pa pismo misijonarja Lisjaka govori samo zase. Zamislimo se nad tem, kar v pismu govori o našem, Zahodnem svetu, svetu, v kat-terem mi brezskrbno živimo!
Jurij Paljk
Ruandski begunci na enem izmed mnogih šotorišč na poti iz žarišč nasilja.
Nek časopis je zapisal, da postaja Ruanda vedno bolj Bosna.
Toda »razviti« svet se kljub temu ne zgane...
snemu zatonu. Svet si je umil roke kot Pilat in pustil hudobiji prosto pot. Oh, Clinton, vem, da v Ruandi
ni naftnih vrelcev kot tudi v Bosni ne! In sedaj nam pošljete nekaj vreč fižola, riža in zdravil, da si potešite vest. Saj pravijo, da je Afrika košara za odpadke razvitih!
Jutri hitim s štirimi vlačilci teh odpadkov - drobtin z bogatinove mize
-	med moje reveže. Ponesem jim srce, tega še bolj potrebujejo. Nimajo več misjonarjev. Gledajo me kot bi z lune padel. Najbolj prizadeti so otroci in matere. Hiše pobitih Tutsi-jev so zravnane z zemljo. Ni več sledu - vse izbrisati! Le meja okrog hiše še priča o tem, da je obstajala.
Ne morem več razmišljati - kam lahko človek pade! Radia tudi ne poslušam več. Moje načelo: »Delaj dobro, kjer se le da, v prid vsakega človeškega bitja.« Verjemite, nikdar
X
v svojem življenju nisem videl toliko čudežev božje Previdnosti, kot prav v teh težkih dneh. Ljubezen najde zares vse poti. Prišel je človek iz Nemčije s potrebnim denarjem v gotovini. Iz dneva v dan »tolčemo« skozi. In ko smo v strahu, nas Previdnost preseneti in opogumi. Postali smo slepi za puške in mačete. Ob pregradah na cestah in poteh delim rožne vence in svetinjice - kot mitni-no. In teh je na desetine. Po štirinajstih dneh mi je nekdo na eni takih pregrad rekel: »Prihajajo naši dobrotniki.« Premagano je bilo nezaupanje. Nihče si ne upa v to grobno tišino, niti Rdeči križ, niti diplomacija. Vesel sem in ponosen na naše štiri sestre: Bogdano, Vido, Anko in Vesno! Podprimo jih z molitvijo!
Prijateljem v domovini prisrčen misijonski pozdrav!
Danilo Lisjak
6. Višarsko srečanje
Na svojem rednem sestanku v četrtek, 12. maja 1994, je Svet slovenskih krščanskih izseljencev v Evropi (S.S.K.I.E.) sklenil, da bo tudi letos Višarsko srečanje na 1. nedeljo v avgustu.
6. Višarsko srečanje bo letos zopet potekalo dvodnevno.
V	soboto, 6. avgusta, bo v župnijski dvorani v Žabnicah, od 15.h do
17.h okrogla miza mladih na temo: Mladina iz narodnega in versko-moralnega vidika doma, v zamejstvu in zdomstvu. Na mladinski forum so vabljeni mladi Slovenci iz cele Evrope, da bi lahko skupaj z mladimi iz zamejstva in domovine razmišljali o slovenstvu in Sloveniji. Debato bodo vodili strokovnjaki iz domovine, zamejstva in zdomstva. Iz takšnega mladinskega srečanja bi se lahko porodile trdne in trajne vezi za bodočnost in morda še kakšna druga
iniciativa. Zvečer bo predvidoma v žabniški cerkvi koncert.
V	nedeljo, 7. avgusta, bo ob 7.30 zjutraj križev pot na Sv. Višar-je. Ob 10 uri pa je predvideno v Domu Srečanja predavanje Naš Slovenski danes.
Dvodnevno srečanje se bo zaključilo ob 13.h s službo božjo.
Že sedaj S.S.K.I.E. vabi rojake doma, v zamejstvu in po svetu, da se Višarskega srečanja udeležijo v čim večjem številu.
Polde Cverle tajnik
Revolucija ima dve dimenziji: širino in dolžino, nima pa globine. Zato revolucija ne bo dala nikdar okusnega sadeža. Vedno bo upala v «jutri», vendar jutri jo bo ogoljufal, ker jo bo prenašal na «poju-trišnjem».
Vassilij Rozanov
Prejšnji petek zvečer so v župni cerkvi Sv. Janeza Krstnika v Ajdovščini imeli veliko in dobro obiskano slovesnost verskega in nato, na prostem pred cerkvijo, tudi posvetnega značaja. Počastili so zlatomašnika in nekdanjega političnega preganjenca Ljuba Marca, župnika iz Bilj na Vipavskem, ki je bil rojen v Ajdovščini. Ponovil je zlato mašo, somaševali pa so še štirje duhovniki, ki so bili rojeni v omenjenem središču Zgornje Vipavske doline. Letošnji župni-ski praznik pa je bil pomemben tudi zaradi tega, ker so na svoje mesto v cerkvi ponovno namestili vseh štirinajst slik Križevega pota. Slike, katerih avtor je bil baročni slikar Anton Cebej, so skoraj štiri leta obnavljali v Restavratorskem centru Narodne galerije v Ljubljani, sicer pa je ta Križev pot pomemben iz več razlogov. Najprej je važno in zanimivo, da so sredstva za obnovo zbrali zasebni obrtniki in podjetniki iz Zgornje Vipavske doline, pod okriljem njihove Zbornice obrti in podjetništva. To je bil prvi primer take nabirke v Sloveniji. Prispevki za izpolnitev omenjene pobude so dosegli skoraj milijon 112 tisoč tolarjev, akr znese skoraj
14	milijonov lir.
Drugi poglaviten razlog velikega zanimanja javnosti za Križev pot iz Ajdovščine (bil je razstavljen v ljubljanski narodni galeriji in potem v Pilonovi galeriji v Ajdovščini), pa je njegov avtor. To je že omenjeni baročni slikar Anton Cebej, ki se je rodil meseca maja leta 1722 v tedanji župniji Svetega Jurija v Šturjah, ki so sedaj del Ajdovščine. O njegovem življenju in delu je malo znanega, saj, denimo, ne vedo niti tega, kdaj in kje je umrl. Križev pot iz ajdov-
ske župne cerkve pa je edini Križev pot, za katerega je ugotovljeno, da ga je naslikal omenjeni umetnik.
Obnova Križevega pota je kustosa Narodne galerije v Ljubljani, Ferdinanda Šerbelja, spodbudila k temu, da je globje preučil in raziskal zgodovino in pomen Križevega pota, še posebej pa vlogo omenjenega dela cerkvene opreme pri delovanju Katoliške cerkve v Sloveniji. Tako je nastal obsežen katalog (pravzaprav gre za študijo) o Križevem potu ter o njegovih kulturno zgodovinskih in umetnostnih vidikih. Gre za prvo tako delo pri Slovencih in zaradi tega pomeni dragocen prispevek k splošni, zlasti pa cerkveni in kulturni zgodovini našega naroda. Študija z naslovom KRIŽEV POT ANTONA CEBEJA V OKVIRU TRADICIJE TER KOT PRISPEVEK ZA ZGODOVINO KRIŽEVEGA POTA V SLOVENIJI obsega 160 strani, natisnjena pa je v slovenskem in nemškem jeziku. Avtor je namreč veliko gradiva za svoje delo zbral v raznih nemških knjižnicah in v arhivih, posebej v Miinchnu. Dodajamo še to, da je Križev pot iz ajdovske župne cerkve Svetega Janeza Krstnika nastal okrog leta 1774, prvič pa ga je obnovil Milan Klemenčič iz Šturij, in sicer leta 1912. Sedanja druga obnova je trajala okrog štiri leta oziroma skupaj 1838 ur. Poseg v Restavratorskem centru v Ljubljani, je bil izveden pod vodstvom restavratorja-spe-cialista Mihe Pirnita, starejšega.
Za obnovo Križevega pota v Ajdovščini imata veliko zaslug tudi župnik omenjene cerkve Svetega Janeza Krstnika, gospod Ivan Albreht, in direktor Pilonove galerije, Danilo Jejčič.	M.D.
Slovesnost ob dnevu slovenske državnosti v Stuttgartu
V	Esslingenu, mestu med vinogradi, se je v nedeljo, 26. junija 1994, zbralo lepo število naših rojakov, da bi tudi v deželi Baden - Wiirttemberg dostojno počastili 3. obletnico slovenske državnosti. Slovesnost so pričeli z bogoslužjem ter nadaljevali kulturni in družabni del srečanja v bližnji dvorani.
Slovesno okrašena dvorana, s fotografsko rastavo slovenske pokrajine gospoda arhitekta Petra Pokorna, je prijazno sprejela številne obiskovalce.
Pod lipo, drevesom življenja, in geslom Slovenija - lepa kakor sanje smo obhajali tradicionalni »Kresni večer«.
Ob intonaciji Državne himne, v izvedbi mladinskega zbora naše katoliške skupnosti, se je pričel kulturni del proslave. Najmlajši, Mojca, Andrej , Petra in Martina so recitirali in lepo igrali domače melodije. Domači zvon, ki je nedavno proslavil svoje petindvajseto leto obstoja, je pod taktirko gospoda Damjana Jejčiča, popestril naš praznik.
Diapozitivni prikaz naše naravne in kulturne dediščine, od Triglava do Gorjancev ter od štajerskih goric do tržaške obale, ob Cankarjevi misli o »Domovini« je bilo svojevrstno doživetje.
Lepo nas je presenetil tudi nastop Košarjevih deklet, ki sta s svojo mladostno nadarjenostjo in tretjim nastopom v istem dnevu, pokazali kaj zmore naš mladi rod.
Ob obilni izbiri najrazličnejšega peciva, ki so ga napekle naše gospe in ob prijetnih zvokih Slovenskih
muzikantov iz Sindelfingena, je kulturni del prešel v družabnega.
Ob zvokih kitare gospoda Šketa je bilo konec »naših sanj«.
Priredite je organiziralo KD Slovenije in Katoliška skupnost Stuttgart in je imela tudi letos dobrodelni namen. Zbrana sredstva smo poklonili Slovenski Karitas, v sklad Bolnih otrok.
Peter Kajzer
Pomoč ruskim pravoslavnim duhovnikom
Na to je mislil pater Werenfried von Straaten, ki je ustanovil Pomoč Cerkvi v stiski. V spremenjenih razmerah je večkrat obiskal Rusijo in se srečal tudi s patriarhom Aleksejem in drugimi pravoslavnimi škofi. Ob teh srečanjih je spoznal, da ruski duhovniki živijo v velikem pomanjkanju. Položaj je še težji, ker so poročeni in morajo skrbeti tudi za družino.
Dogovoril se je z ruskimi škofi in jim ponudil pomoč ustanove Pomoč Cerkvi v stiski. Potrebnim duhovnikom bi Ustanova nakazala mesečno
1.000	dolarjev. Škofje so ponudbo sprejeli in pomoč je začela prihajati.
S to idejo je pater Werenfriend obvestil dobrotnike ustanove v svojem glasilu Odmev ljubezni. Idejo so dobrotniki toplo pozdravili in so že začeli pošiljati pomoč v ta namen.
Ponujena in sprejeta pomoč odpira nove poti za zbližanje med katoliško in pravoslavno Cerkvijo.
Iz zadnje seje deželnega tajništva SSk
Zasuk na desno - nevarnost za sožitje
Kot vse človeške pravice je treba tudi pravice narodnostnih manjšin spoštovati vselej in povsod, ne glede na to, kdo je trenutno na oblasti. Med pravicami manjšin je tudi pravica do politične zastopanosti, ki pa jo zlasti v primeru Slovencev v Italiji novi večinski volilni sistem hudo ogroža ali kar spodkopava. Prav zaradi tega moramo Slovenci v Italiji odločneje postaviti zahtevo po zajamčeni minimalni zastopanosti v izvoljenih telesih, od občinskih svetov do parlamenta, kakršno že uživajo Italijani v Sloveniji in druge manjšine v Italiji in Evropi. Vprašanje bo v bližnji bodočnosti spet postalo aktualno, saj bo deželna uprava prej ali slei imela na dnevnem redu preverjanje volilne zakonodaje za krajevne uprave, gotovo pa bodo spremenili tudi sam deželni volilni zakon in naposled še vsedržavnega.
Ta je bila ena izmed osrednjih ugotovitev, do katerih je prišlo deželno tajništvo SSk na svoji zadnji plenarni seji v Gorici ob koncu daljše razprave, posvečene analizi in oceni izidov nedavnih evropskih in goriških občinskih volitev. Z izidi obeh volilnih preizkušenj Slovenci ne moremo biti zadovoljni, saj so volilne naveze, v katerih smo sodelovali, požele slab ali pa skromen uspeh. Tako je npr. SSk na goriških upravnih volitvah celo povečala število svojih glasov, kljub temu pa bo v novem goriškem občinskem svetu zastopana z manjšim številom svetovalcev kot v prejšnji mandatni dobi zaradi neuspeha volitne naveze, kateri je načeloval županski kandidat Bruno Crocetti. Na evropskih volitvah pa listi manjšin in avtonomističnih gibanj Federalizem ni uspe-
lo	potrditi svojega predstavnika v Strasbourgu predvsem zaradi slabe uveljavitve na Sardiniji in še prej zaradi odločitve Južnotirolske ljudske stranke (SVP), da nastopa samostojno oz. v povezavi z Italijansko ljudsko stranko (PPI). Očitno bo treba v pripravah na bodoče preizkušnje skrbneje oblikovati volilne naveze, tako da ne bodo od vsega začetka obsojene na skromne rezultate. Dober primer takšne uspešne naveze po oceni SSk slej ko prej ostaja koalicija, ki je v Trstu izvolila župana Illy-ja in senatorja Magrisa. Že večkrat se je izkazalo, da je demagoško odklanjanje sredine huda napaka.
Splošen zasuk na desno, ki so ga po marčnih parlamentarnih volitvah na vsedržavni ravni potrdile evropske, na krajevni pa goriške občinske volitve, predstavlja nevarnost za utrjevanje enakopravnega sožitja in dobrososedskih odnosov v našem obmejnem prostoru. V takšni luči gre presojati tudi krizo deželne vlade Furlanije-Julijske krajine, ki ji je predsedoval predstavnik DSL Renzo Travanut. Deželno tajništvo SSk je na svoji zadnji seji govorilo o pobudah in ukrepih, ki bi nakazano nevarnost lahko preprečili. Tako je bila poudarjena potreba po boljši informiranosti italijanske, slovenske in mednarodne javnosti, o problemih Slovencev v Italiji, nujnost dialoga tudi z novimi vladnimi silami, pa tudi potreba po organizacijski in siceršnji utrditvi naše narodnostne skupnosti. V tej perspektivi je deželno tajništvo SSk začelo razpravo o osnovanju Narodnega sveta Slovencev v Italiji, se pravi o prenovljenem
skupnem zastopstvu s široko demokratično legitimiteto. Razpravo bo nadaljevalo na svoji prihodnji seji v petek, 8. t.m., na strankinem sedežu v Nabrežini.
SSk v Sloveniji
Slovenska skupnost nadaljuje s krogom sestanokov z vsemimi parlamentarnimi strankami v Sloveniji z namenom, da z njimi izmenja informacije in ocene o položaju slovenske manjšine v Italiji, o odnosih med Italijo in Slovenijo ter med zamejstvom in matico. Tako sta v četrtek, 30. junija, glavni tajnik SSk Martin Brecelj in član strankinega glavnega vodstva Rafko Dolhar bila v gosteh pri Demokratski stranki Slovenije ter pri Slovenski narodni stranki v Ljubljani.
Brecelj in Dolhar sta na sestankih podrobneje orisala nerešene probleme oziroma zahteve slovenske manj-šime v Italiji. Poudarila sta, da obstaja nevarnost, da se bo položaj Slovencev v Italiji po političnem zasuku na desno v državi še poslabšal, ter spregovorila o pobudah in ukrepih, ki bi lahko takšno nevarnost preprečili. Pri tem sta posebej poudarila potrebo po boljšem informiranju italijanske, slovenske in predvsem mednarodne javnosti o nerešenih vprašanjih slovenske narodne skupnosti v Ital ji.
Voditelji DSS so izrazili prepričanje, da bi morala Republika Slovenija imeti večjo inciativo zlasti do italijanske države za rešitev nakazanih problemov slovenske manjšine. Kot dokaz posebne pozornosti DSS za ta vprašanja so omenili uspešno zavzemanje njihovih predstavnikov v Državnem zboru, da lahko tudi v Italiji živeči Slovenci postanejo člani agrarnih skupnosti na Slovenskem. Poleg tega so menili, da bi za boljšo informiranost javnosti v Republiki Sloveniji bilo primerno, da bi Slovenska tiskovna agencija odprla dopisništvo v Trstu. Peršak in sodelavci so se tudi strinjali s predlogom, da bi na vladni ravni osnovali kontaktno telo, v katerem bi bili zastopani tudi Slovenci iz Italije.
Predsednik SNS Zmago Jelinčič pa je na rečanju s predstavnikoma SSk izrazil Slovencem v Italiji vso podporo ter podčrtal nujnost, da bi pravice, ki jih uživata avtohtoni narodni manjšini v Republiki Sloveniji, uživale tudi slovenske manjšine v sosednjih državah, še zlasti v Italiji.
Glavni tajnik SSk Martin Brecelj, predsednik Marjan Terpin ter član tržaškega vodstva Andrej Berdon so bili v ponedeljek, 4. t.m., gostje pri Združeni listi socialnih demokratov in Slovenski nacionalni desnici v Ljubljani.
Voditelji SND so zagotovili slovenski narodnostni skupnosti v Italiji vso podporo še zlasti v sedanjem kritičnem trenutku. Izrazili so prepričanje, da bi tudi v ta namen morali še marsikaj urediti že v samem matičnem prostoru, predvsem pa so se zavzeli za rednejše izmenjavo informacij in ocen s SSk, ki bi omogočila konkretno ukrepanje na zakonodajl-nem in širšem političnem področju.
Janez Kocijančič je v imenu Združene liste Socialnih demokratov Italiji konstanta politike ZL, SD, in poudaril, da Slovenija kot matična država in priznana stran krepitev položaja in pravic Slovencev v Italiji.
Predstavniki ZL so izrazili polno razumevanje do zahteve po zajamčenem predstavništvu manjšine v predstavniških telesih italijanske države in se odločno zavzeli za čimprejšnji sprejem globalnega zaščitnega zakona. Podprli so tudi oceno o potrebi enotnosti nastopanja Slovencev v Italiji.
V	pogovoru so predstavniki obeh strank izjavili, da odločno odklanjajo vse poskuse, da bi vprašanja položaja Slovencev v Italiji postala predmet medstrankarskih sporov v Sloveniji.
v
Španski redovniki so odklonili 12 milijard lir
Ljubitelji glasbe, posebno religiozne, zadnje čase veliko govorijo o španskih redovnikih, točneje rečeno o benediktincih iz San Domingo de Silos, o njihovem izvajanju gregorijanskega petja, registriranega na plošči; kar z velikim uspehom kroži po svetu. V nekaj mesecih so prodali že tri milijone plošč v 32 državah.
Sedaj pa se ne bodo vrnili v registracijske študije. Govori se o ponudbi 12 milijard lir, če bi nadaljevali. Toda predstojnik ni potrdil te ponudbe. Skratka jo je odvrnil.
Po tem uspehu so menihi doživeli pravo spremembo vsakdanjega življenja: nimajo več miru v samostanu. Turisti, radovedneži in ljudje, ki iščejo pomoči, so vsak dan na vratih.
»Ni to naš poklic, ni za nas mesto finančnega ministrstva, ki deli denar. Ob resnični potrebi radi pomagamo, toda potrebujeno veliko denarja za popravila svojega samostana in samostanov naših sobratov. Za nas vse (35 redovnikov) je največja dobrota uboštvo, samota in molitev. Služenje denarja ne spada v naše pojme. Želimo le zaslužiti milost in svetost«. Tako poudarja njih predstojnik.
Ni bilo mogoče več tako nadaljevati, - ponavljajo redovniki - najboljša rešitev je bila ustaviti to stvar.
Nikoli bi si ne pričakovali, da bodo prišli do takega priznanja in slovesa, da bo njihovo nedeljsko petje med mašo prestavljeno na cd. Na Španskem so prodali 400.000 plošč, nad 2.500.000 na mednarodnem trgu, od Taiwava do Nove Zelandije. Predvidevajo, da bo do konca leta prodali 5 milijonov plošč.
Iz Amerike so jim predlagali celo turneje, kar so seveda takoj odklonili.
Vsako nedeljo pojejo v čast Bogu in zadnje čase vedno večji publiki. Sedaj jih poslušajo tudi po domovih.
Petje je krasna pot do Boga...
Morda ima sodobni človek preveč ropota in kričanja okrog sebe in išče zbranosti in poglobljenosti.
Naj se širijo tudi med nami te plošče. Bomo samo pridobili.
Previdno zadržanje evropskih in ameriških upraviteljev do Berlusconijeve vlade - »Preden jih lahko sodimo, jih moramo videti na delu« -izraža, poleg neverjetnega pomanjkanja poznanja in analize, isto neo-madeževano indiferenco, ki so jo izkazali več ali manj isti protagonisti ob pojavu porajajočega se fašizma: tudi tedaj so demokracije čakale, da bi ga videle na delu; toda ko je bilo delo končano, ni bilo več kaj videti.
prof. Alberto Asor Rosa
Ognjišče iz Kopra je pred časom izdalo zelo lepo pobarvanko, ki nosi naslov Pastirica Urška. Besedilo o prikazovanju Svetogorske Matere božje na Skalnici pri Gorici revni pastirici Urški Ferligoj iz Grgarja je za mlade bralce napisala slovenska pisateljica in znana krščanska umetnica Berta Golob. Risbe, katere bodo mladi bralci z veseljem pobarvali, je napravila primorska umetnica Silva Karim. Na drugi strani platnic lične publikacije je tudi pesem za otroke, ki jo je uglasbil na besedilo Berte Golob Janez Bitenc, ki velja za enega največjih slovenskih skladateljev za otroke. Pobarvanka je izredno lepo knjižno darilo za otroke, na Goriškem pa smo je toliko bolj veseli, ker nam je Svetogorska Mati Božja zelo blizu.
Frip|ni!»!j Tnrinfio pnrdpnpp SVIoita
Alojza Kocjančiča za leto 1994
V	petek, 17. junija 94. je bila v Kopru podeljena nagrada Sklada Alojza Kocjančiča istrskemu pesniku in kulturniku Edelmanu Jurinči-ču. Sklad nosi ime po pokojnem istrskem pesniku in duhovniku Alojzu Kocjančiču ter je bil ustanovljen ob koncu preteklega leta z namenom, da nagradi posameznike, skupine in ustanove za posebne dosežke na področju ohranjanja kulturne identitete Istre.
Iz utemeljitve za podelitev nagrade povzemamo, da so temeljni Jurin-čičev ustvarjalni motiv »otipljiva, stvarna doživetja, ki ga spremlajajo od najzgodnejših detinskih, še nezavednih, potem otroških in nazadnje z zrelim intelektom občutenih zaznav iz stvarnega sveta podeželske, obmorske, ribiške in tudi malomesnte Istre. Pokrajino svojega stvariteljskega oblikovanja dojema v neposrednem dotiku, tako rekoč telesno, z vizualnimi, slušnimi in otipnimi vtisi in tako tudi odslikava v svojih stvaritvah...«
Čeprav se je hotel pesnik z duhom in telesom »iztrgati izsesavajočim objemom zemlje in dninarskega garanja ter pobegniti v vabeči svet mesta, ostajajo njegove korenine, četudi spodrezane, kot oživljajoča voda zveste zemlji prednikov in težki, grenki, prokleti zamlji samorastniške mladosti.«
Tako je domala vse, kar je v Ju-rinčičevih verzih in pripovedih najbolj dragocenega, »zrastlo iz Istre, ki je tako, tudi po njegovi zaslugi, stopila iz prikritosti v vsaj delno odstrt ost.«
Milan Gregorič
»Spoštujem tvoje zakone in jih ljubim«
Ob stvarjenju prvih staršev piše sv. Pismo: »Bog ju je (Adama in Evo) blagoslovil in jima je rekel: Rodita in se množita ter napolnita zemljo« (1 Mz 28). Do nedavna si ljudje niso delali skrbi, češ: preveč nas je, kako se bomo preživljali? Ta skrb je postala živa v zadnjih desetletjih. Zaskrbljen je postal razviti industrijski svet z Ameriko na čelu. V septembru se pripravlja posebna konferenca v Kairu na temo o rasti prebivalstva naše zemlje. Uzakoniti mislijo pravico do splava za vse dežele sveta. Poleg tega bi morali izdelati še poseben program za preprečevanje rojstev z raznimi protispočetnimi metodami (sterilizacija, kondomi, razna druga sredstva proti spočetju).
Temu načrtu nasprotuje edino katoliška Cerkev. Že v drugem stoletju piše neki cerkveni pisatelj: »Ne boš mori! še nerojenih otrok«. To je takrat bilo precej v navadi pri poganih. Glede tega pa se nauk Cerkve ni nič spremenil. Abortus obsoja zadnji koncil in za njim je ponovno to početje obsodil sv. oče. Za vernega kristjana zato ni nobenega dvoma: prostovoljni splav je greh zoper 7. božjo zapoved. Spočeti otrok je od prvega trenutka dalje oseba, zato vreden vsega spoštovanja kot vsak rojen otrok.
Izkušnja uči, da je abortus redno tudi tragedija za nosečo mater. Težko naletiš na mater, ki bi imela splav za navadno operacijo, čeprav ga danes dopuščajo skoro vse države v svojih zakonih. Toda niso države in
parlamenti sodniki v moralnih vprašanjih, sodnik je Kristusova Cerkev, ki je čuvarica naravnih moralnih zakonov. »Spoštujem svoje zakone (o Bog) in jih ljubim« (PS 118, 48). Ti zakoni so včasih težki, a nikdar tako težki, da bi se jih krščanski starši ne mogli držati. Njim velja beseda sv. Avguština: »Če ne moreš, moli, da bi mogel.«
K.H.
Sinagoga v Rimu med drugo svetovno vojno
Med drugo svetovno vojno je bila na otoku sredi Tibere v Rimu sinagoga in v njej so redno bila bogoslužja za predstavnike židovske skupnosti v Rimu. To presenetljivo odkritje so svečano obeležili pred nekaj tedni v Rimu naj višji predstavniki judovske skupnosti v Italiji ob priliki 50-letnice osvoboditve »večnega« mesta. Na otoku sredi Tibere je sinagoga bila v zgradbi zraven cerkve sv. Jerneja. Naj večjo zaslugo za nemoteno opravljanje bogoslužja v mali sinagogi je imela globoko verna katoliška bolničarka Dora Foga-roli, ki je v letu 1943, takrat ko so nacisti v Rimu začenjali preganjati Jude, poskrbela, da so bili skoraj vsi judovski bolniki iz bližnje bolnišnice poskriti na različna mesta, največ pa so jih skrili na podstrešje judovske skupnosti v Italiji. Rabin Elio Toaff je na kraju, kjer je med nacistično okupacijo mesta delovala sinagoga, med slovesnostjo odkril spominsko ploščo. Od tej priliki je dejal: »Prav tu so v osvobojenem Rimu 5. junija leta 1944 židovski vojaki 5. ameriške armade molili.«
ŠIRI KATOLIŠKI GLAS
Pastirica Urška
Zaključek šolskega leta 1993/94 na Centru za
Glasbeno vzgojo Emil Komel in Glasbeni matici
Glasbena šola Emil Komel zaključuje svoje pedagoško delo, kot je že tradicija, z vrsto nastopov za starše in širšo javnost v Gorici in v oddelkih na Goriškem. Letos so na teh nastopih sodelovali tudi učenci Glasbene matice, saj sta bili v tem šolskm letu šoli pod skupnim vodstvom. Obe glasbeni šoli je namreč vodil prof. Silvan Kerševan. Pedagoško delo je bilo tako zasnovano na skupnih načrtih in je obrodilo bogate sadove. Del teh smo lahko opazili na treh zaključnih koncertih, ki sta jih šoli priredili v juniju v Gorici in ki so sklenili vrsto onih po naših okoliških vaseh.
Prvi celovečerni koncert mladih glasbenikov je bil v Kulturnem domu, 11. junija, pod naslovom
GLASBENA SLIKANICA
Nastop je bil resnično slikanica, mavrica otrok in zvokov. Od najmlajših do odraščajočih solistov, od komornih skupin do letos nastalega orkestra. Zamisel odrske scene in poteka izvajanj je bila osebna, poslušalcem je nudila vizuelno in glasbeno razgibanost, omogočila, da se je na odru zvrstilo res izredno veliko število otrok.
»Prvi koraki« naših najmlajših. Nastopili so:
Peter Špacapan - harmonika Aliče Černič - violina Martina Valentinčič - klavir David Perkon - kitara Agnese Rassu - klavir Martha Populin - flavta Katja Vončina - klavir Rok Bernetič - fagot Na klavirju jih je spremljal prof. Vladimir Čadež.
Ta večer je prvič nastopil orkester naj mlajših, do dvanajst let starih otrok, ki jih vodi prof. Igor Kuret. Izvajali so tri Nelsonove skladbe. Igrali so violinisti Simone Bais, Irena Bednarich, Gioia Canciani, Janina Cotič, Andrej Černič, Dionigi De Marchi, Jana Jarc, Katarina Tomšič, čelistka Sandra Lombardi in pianistka Zulejaka Devetak.
Sledil je recital Romantični klavir.
Nastopili so pianisti David Bandelli (R. Schumann - Albumblatter, št. 2 in 3), Martina Urdih (F. Liszt - Con-solation, št. 3 v Des-duru), Neva Klanjšček (F. Schubert - Impromp-tu v Es-duru, op. 90 št. 2), Chiara Ambrosi (F. Chopin - Etuda, op. 25 št. 1) in David Trebižan (F. Schubert
-	Impromptu v Ges-duru, op. 90 št. 3). Ob izvajanju mladih poustvarjalcev so se nam porodila, marsikatera obetavna pričakovanja.
Spored se je nadaljeval z izvajanjem Mozartovih skladb. Tako smo lahko ob klavirski spremljavi Guida Michelona slišali dva terceta Seit uns zum zweiten mal vvillkommen iz opere Čarobna piščal in Zerfliesset heut, geliebte Brtider. Pele so Mirjam Pahor, Chiara Ambrosi, Silvana Vogrič. Glasovi so bili ubrani in res prijetni.
V	istem sklopu je nastopil še trio Ana Černič - flavta, Peter Gus - violina in Verena Čevdek - čelo, ki je odigral Mozartovo Serenado št. 3, v treh stavkih.
Izredno lep in kar se da prijeten pa je bil zaključek tega glasbenega večera. Oder je naravnost zaživel od pisanih barv malih pevcev, od sicer resno sedečih mladih orkestrašev. Pod vodstvom dirigenta Hilarija Lavrenčiča sta nastopila šolski zbor in šolski orkester, ki sta bila letos prvič tako številčna. Izvedla sta tri skladbe: Kalanov Večer na besedilo S. Kosovela, Škerlovo Jutro (iz kantate Moj dan) na besedilo J. Povšeta ter Dvoglasno invencijo na temo Priletela muha na zid v priredbi Hilarija
Lavrenčiča. Občinstvo je bilo nad njihovim izvajanjem naravnost navdušeno. Zbor, orkester in dirigenta je nagradilo z dolgotrajnim prisrčnim ploskanjem. To je veljalo tudi vsem nastopajočim, glasbenim pedagogom in vsem, ki so poskrbeli za tako visoko uspešnost prireditve.
To je bil večer samih instrumentov - klavirja, violine, violončela, flavte, oboe, kitare in harmonike, ki so v akustični dvorani polno zazveneli.
Nastopili so : Maja Kragelj, Sandra Lombardi - klavir (D. Šoštakovič - Polka; C. Debussy - Doktor Gradus ad Par-nassum); Matija Faganel - oboa, spremljava prof. Andrea Konjedic (M. Head - Three Hill Songs); Peter Gus -violina, spremljava Michela De Castro (A. Corelli - Sonata v d-molu op. 5 št.7); Ana Černič - flavta, spremljava David Bandelli (D. Succari - Sicilienne); Artu-ro Miranda - kitara (N. Paganini - Ro-manza); Erika Pelicon - harmonika (F. Alfano - Nenia); Franko Muscau - violončelo, spemljava prof. Neži Plesničar (L. Boccherini - Sonata št. 6 v A-Duru).
Sodelovali so profesorji: Daniela Brus-solo, Ennio Cossovel, Marco Fantini, Dorina Kante, Jurij Križnič, Andrej Konjedic, Helena Plesničar, Erika Zavadlav.
Koncert je zaključil nastop violinistke Emanuele Koren, ki končuje srednjo stopnjo violine na konservatoriju v Padovi. Odigrala je Berio-tov Koncert št. 9 za violino. Na klavirju jo je spremljala pianistka Valentina Pavio, ki je leta 1992 diplomirala na tržaškem konservatoriju.
Emanuela Koren in Valentina Pavio
Nastopajoči v Galeriji zvokov z učitelji in tajnicama
Šolski zbor: Katja Bandelli, Rok Bernetič, Danilo Bisiach, Katarina Brešan, Eleonora Castaldo, Marco in Matteo Ce-farin, Aliče Černič, Andrej in Mateja Černič, Verena Čevdek, Lucia Danielis, Miriam Della Vedova, Kristina in Ivana Di Dio, Karin Dorni, Katja in Aljoša Dorni, Neven Franko, Martina Gereon, Adriano in Carlo Gradenigo, Filip in Martina Hlede, Eliana Humar, Karol Hrovatin, Aljoša in Maja Jarc, Marija Jussa, Neva Klanjšček, Tina Klanjšček, Andreja Lasič, Valentina Leghissa, Isa-bel Mania, Irena Marini, Alessandra Peric, Mara Peric, David Perkon, Agata in Matija Pipan, Tania Poletto, Martha in Mattia Populin, Agnese Rassu, Hana Rejc, Roman Rizzi, Angelica Robazza, Igor Škorjanc, Martina Valentinčič, Katja Vončina, Tanja Zorzut.
Sodelovali so profesorji: Daniela Brus-solo, Vladimir Čadež, Michela De Castro, Marja Feinig, Peter Filipčič, Ivan Klanjšček, Jurij Križnič, Igor Kuret, Hi-larij Lavernčič, Lucija Lavrenčič, Helena Plesničar, Vinko Popit, Marija Šaver, Beatrice Zonta, Franka Žgavec.
Zamisel in izbor Silvan Kerševan.
Odrska postavitev Franko Žerjal, Hi-jacint Jussa, Igor Devetak.
V	sredo, 15. junija, je bil v dvorani Pokrajinskega muzeja na Gradu drugi večerni koncert.
V GALERIJI ZVOKOV
Godalna skupina pod vodstvom Igorja Kureta
Šolski orkester: violina - Peter Gus, Mojca Križnič, Irena Bednarich; viola -David Bandelli, Bernard Hrovatin; violončelo - Sandra Lombardi, Boštjan Ha-rej; flavta - Ana Černič; kljunasta flavta - Giovanna Prizzi; oboa - Matija Faganel; klarinet - Bogdan Podveršič, Kristjan De Comelli; fagot - Vladimir Čadež; trobenta - Matej Leopoli; pozavna - Gregor Bralič; triangel - Erik Feri; tamburin -Stefano Passelli; pavke - Rudi Gorian; zvončki - David Bandelli; metalofon -Zulejka Devetak; ksilofon - Dario Ber-tinazzi; klavir - Michela De Castro.
Dirigent Hilarij Lavrenčič
POD CERKVENIM OBOKOM
cerkvice sv. Ivana je bil zadnji od treh koncertov glasbenega poklona učencev glasbenih šol E. Komel in Glasbene matice. Nastop je bil 24. junija, to je na god zavetnika naše župnije, kot je že navada. Ta večer je bila najprej spominska maša ob štiridesetletnici glasbe na Placuti, št.
18,	ki spomladi žal ni mogla biti darovana, ker je bila cerkev zaradi obnovitvenih del zaprta. Somaševala sta dr. K. Humar in g. župnik C. Žbogar. V svojem nagovoru se je dr. Humar s hvaležnostjo spomnil vseh, ki so s svojim ustvarjanjem in požrtvovalnim delom bogatili našo skupnost, še zlasti Lojzeta Bratuža, Emila Komela, Mirka Fileja, Maksa Debenjaka, Ljubke Šorli ter Zore Piščanc in Viktorja Prašnika. Med mašo so otroci šolskega zbora in otroci s Plešivega ter sopranistka Mirjam Pahor zapeli skladbe gori-ških skladateljev Bratuža in Fileja. Komelova preludija je na orgle izvajala Damjana Čevdek.
Po kraktem premoru se je pričel glasbeni spored, in sicer z Bachovim Preludijem v C-duru, ki ga je na orgle zaigrala Damjana Čevdek. V absidi glasnega oltarja so bili izvajalci kitaristi. Najprej nam je trio kitar (Martina Gereon, Elisa De Zan, David Perkon) zaigral De Visee-jevo Ciaccona, nato duo Erik Feri in Ste-fano Passelli Corellijevo Sarabando.
Sledile so še tri komorne skupine. Sopranistki Ivana Di Dio in Katja Bandelli sta ob spremljavi instrumentov dua kitar (Erik Feri, Stefano Passelli) in kljunaste flavte (Matija Faganel) zapeli Palestrinov Jesus, rex admirabilis.
Naslednjo instrumentalno skupino so sestavljali dve kljunasti flavti (Ana Černič, Matija Faganel), čelo (Boštjan Harej), orgle (Damjana Čevdek). Pel je basist Rudj Gorian. Z izrazitim, polnim glasom je zapel ario Jesu, Dir sei Preis iz Bachove kantate.
Zaključna točka sporeda je bila Galuppijeva skladba Et incarnatus est. Peli sta sopranistki Mirjam Pahor in Chiara Ambrosi, na violino sta igrala Peter Gus in Emanuela Koren, na orgle Damjana Čevdek.
Učence so pripravili pedagogi: Marco Fantini, Maria Feinig, Silvan Kerševan, Jurij Križnič, Tullio Možina, Vinko Popit, Dimitrij Rejc in Franka Žgavec.
Glasbeni spored je bil brez dvoma kakovosten, obogatil je spominsko svečanost večera in res primerno pripomogel k praznovanju sv. Ivana. Vodstvu obeh glasbenih šol in vsem učiteljem gre priznanje tudi za sklepni koncert tega šolskega leta ter zahvala vse naše skupnosti za pomembno pedagoško delo pri glasbeni in kulturni vzgoji naših otrok.
Zaključni notranji nastopi v Gorici, Števerjanu, Doberdobu, Štandrežu in Podgori
V	župnijski dvorani v Doberdobu, 26. maja 1994. Nastopili so:
klavir: David Bandelli; Mateja Černič; Davide Dallan; Zulejka Devetak; Ales-sandra Peric in Maja Peric; Agnese Ras-su; David Trebižan.
violina: Irena Bednarich; Gioia Can-ciani; Janina Cotič; Andrej Černič; Jana Jarc; Katerina Tomšič čelo: Sandra Lombardi kitara: Dimitrij Ferletič; Fabio Vižintin flavta: Ana Černič; Martha Populin harmonika: Mitja Vižintin
V	Katoliškem domu v Gorici, 4. maja 1994, so nastopili
klavir: Irena Bednarich; Danilo Bi-siach; Diana Briško; Eleonora Castaldo; Marco, Matteo in Nicola Cefarin; Fer-nando Gradenigo; Neva Klanjšček; Sandra Lombardi; Barbara Peršič; Giulio Pompeo; Hana Rejc; Tanja Zorzut violina: Irena Bednarich; Aliče Černič; Peter Gus; Maria Jussa; Tina Klanjšček; Tania Poletto
kitara: Neven Franko kljunasta flavta: Rok Bernetič; Martha Populin; Elija Prinčič
klarinet: Kristjan De Comelli; Bogdan Podveršič; Igor Škorjanc
klavirska spremljava: Chiara Ambrosi
V	župnijski dvorani v Podgori, 3. junija 1994. Nastopili so:
klavir: Chiara Ambrosi; David Bandelli; Aljoša Jarc; Katerina Kuštrin; Andreja Lasič; Andraž Lasič; Irena Marini; Angelica Robazza; Roman Rizzi; Erika Sirk; Mirjam Špacapan
kljunasta flavta: Matteo Bensa; Rok Bernetič; Mirjam Della Vedova; Katja Faganel; Martha Populin
kitara: Jan Prinčič harmonika: Damjan Brecelj; Miha Gravner; Danijel Primožič; Peter Špacapan
V	Sedejevem domu v Števerjanu, 12. maja 1994. Nastopili so:
klavir: David Bandelli; Alenka Di Bat-tista; Katja Dorni; Andrejka Hlede; Elia-na Humar; Helena Klanjšček; Neva Klanjšček; Katrin Komjanc; Maja Kragelj; Martina Urdih; Martina Valentinčič; Dane Vižintin violina: Peter Gus kitara: Neven Franko flavta: Ana Černič flavta: Ana Černič; Martha Populin oboa: Matija Faganel trobenta: Matej Leopoli harmonika: Jari Jarc; Erika Pelicon; Magda Tomšič; Mitja Vižintin
V	Sedejevem domu v Števerjanu, 8. junija 1994. Nastopile so:
klavir: Alenka Di Battista; Katja Dorni; Andrejka Hlede; Eliana Humar; Katrin Komjanc; Sara Terpin
V župnijski dvorani v Štandrežu, 31 maja 1994. Nastopili so:
klavir: Zulejka Devetak; Alenka Di Battista; Nežka Figelj; Marjetka Devetak; Eliana Humar; Maja Humar; Valentina Klanjšček; Ana Kuštrin; Petra Maronese; Martina Nanut; Tjaša Nanut; Jana Plesničar; Peter Povšič; Naike So-šol; Tina Vilar; Maja Zavadlav; Tanja Zotti
violina: Irena Bednarich; Gioia Can-ciani; Janina Cotič; Andrej Černič; Aliče Černič; Dionigi De Marchi; Jana Jarc; Maria Jussa; Tina Klanjšček; Rita Mu-scau; Tania Poletto; Mattia Populin; Katerina Tomšič
viola: Bernard Hrovatin čelo: Sandra Lombardi kitara: Elisa De Zan; Dimitrij Ferletič; Martina Gereon; Arturo Miranda; Si-grid Nanut; David Perkon harmonika: Danijel Primožič DO-MI-SOL: Sandi Cej; Karol Fran-doli; Alicia Kobal; Jan Komel; Fabio Marussi; Joahim Nanut; Mihal Nanut; Veronika Povšič; Katerina Quinzi; Lara Reščič; Roberta Reščič
V Domu Andreja Budala v Štandrežu so 6 junija 1994
sodelovali učenci glasbene šole pri zaključnem nastopu otroškega pevskega zbora Oton Župančič: Peter Gus; Jana Plesničar; Povšič Peter; Zavadlav Maja; Tjaša Nanut; Tanja Zotti; Tanja Poletto; Tina Klanjšček; Mattia Populin; Aliče Černič; Maria Jussa
V župnijski dvorani v Doberdobu, 2. junija 1994. Nastopili so:
klavir: Stefania Andrian; David Bandelli; Dario Bertinazzi; Giulia Bertolini; Michela Bertolini; Annalara Colautti;
Ivana Černič; Karolina Černič; Mateja Černič; Lucia Danielis; Eleonora De Pangher; Sara Devetak; Zulejka Devetak; Kristina Frandoli; Martina Giovan-nini; Martina Hlede; Karol Hrovatin; Maja Jarc; Veronika Jazbec; Cristian Lavrenčič; Zamir Lavrenčič; Valentina Le-ghissa; Agnese Rassu; Martina Richiardi; Martina Urdih; Katja Vončina violina: Simone Bais čelo: Franco Muscau kljunasta flavta: Adrijana in Laura Ferfolja fagot: Rok Bernetič harmonika: Jari Jarc
Učence so pripravili profesorji:
Brussolo Daniela, Cossovel Ennio, Čadež Vladimir, De Castro Michela, Devetak Fabio, Fantini Marco, Feinig Marja, Ferletič Marta, Hlede Anita, Ipavec Eleonora, Kante Dorina, Kerševan Silvan, Klanjšček Ivan, Konjedic Andreja, Košuta Tea, Križnič Jurij, Kuret Igor, Kuštrin Tanja, Lavrenčič Lucija, Možina Tullio, Nanut Črtomir, Peršič Lojzka, Plesničar Helena, Plesničar Neži, Popit Vinko, Ristovski Stojan, Šaver Marija, Silič Ingrid, Vižintin Vlasta, Zavadlav Erika, Zonta Bea-trice, Zorn Anica, Žgavec Franka.
Med mašo je pel Otroški zbor pod vodstvom Tanje Kuštrin
Pogovor z ravnateljem SCGV Emil Komel prof. Silvanom Kerševanom
24. festival - Števerjan 9 94
Ob zaključku šolskega leta Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel smo se pogovorili z ravnateljem, prof. Silvanom Kerševanom o minulem delu in o prihodnjih načrtih. Ker je Glasbena šola Emil Komel pomembna ustanova na Goriškem, ki vzgaja mlade na glasbenem področju, smo se odločili, da profesorja Silvana Kerševana povprašamo, kje vidi vlogo in prihodnost glasbene šole Emil Komel.
Letošnji skupni nastopi učencev glasbenih šol so bili za marsikoga prijetno presenečenje: številičnost, kvaliteta in vse skupaj, z estetsko roko povezano v pravo predstavo, prijetno za ušesa in oči. Je to sad povezovanja obeh šol na Goriškem?
Pri Centru za glasbeno vzgojo Emil Komel so take prireditve že nekajletna tradicija. Vlogo glasbene šole vidimo tudi v tem, da se je zmožna vključiti v kulturni mozaik našega prostora. Pred dvema letoma smo tako hoteli izraziti svoje veselje nad svobodno Slovenijo z večerom »Umetnik sem, samo umetnik.« Učenci so na njem izvajali dela samo slovenskih skladateljev. Letošnjo prireditev je s pomnoženimi silami označevala možnost večje selekcije, kar je vsekakor pozitivno. Pa še to: podnaslov ene teh zaključih prireditev je bil »Sanjamo orkester«. Vemo, da orkestra ni, če ni primernega števila orkestrašev. Z združitvijo sil godalnega oddelka so te naše sanje lahko bliže uresničitvi.
Za vami je torej leto pozitivnih preizkušenj?
Zame je bila to zelo lepa avantura, ki mi je kljub občasnim težavam, prinesla veliko iskrenega veselja: učenci obeh šol so sedeli skupaj v istem razredu, srečavali so se na skupnih šolskih nastopih, skupaj so peli in muzicirali.
Zakaj avantura in katere so bile te težave?
Začeli smo brez prave legitimnosti, v pričakovanju, da se status šole uredi. Od tod seveda tudi težave predvsem na področju kompetenc in tudi v določanju ključa za financiranje. Zaskrbljujoče pa je, da zaključujemo leto brez bistvenih premikov, saj je september spet uganka, kot je bil lani. To nas seveda dodatno bremeni in nikakor ni v korist naših otrok.
Kje so krivci?
No, klopčič je zelo zamotan, nekako kot tisti, ki si ga mačka izbere za svoja poigravanja. Če se tej igri pridružijo še mačke od soseda, si lahko predstavljaš, da ne bo lahko iz njega najti prave niti.... Ne vem, mogoče je vsega kriv Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel. Ko bi ga ne bilo, bi verjetno tudi problemov ne bilo. - Sicer je zgodba že dolga, kakih 5 let. Takrat je bila še Jugoslavija in v rimskem parlamentu so sedeli drugi ljudje. V borbi za dosego slovenske državne glasbene ustanove v Italiji so bili nekateri mnenja, da moramo najprej poenotiti naše glasbeno šolstvo, češ da le tako lahko upravičeno predstavimo svoje zahteve. Osebno nisem v to nikoli verjel. Od tedaj so nastali v Italiji veliki premiki, imamo Slovenijo in politična scena v naši deželi in tudi na Goriškem dobiva nove obraze. Začetni klopčič je komaj prepozna-
ven! Nihče ne ve, ali je sedaj pot do državne ustanove krajša ali daljša.
Kje vidiš rešitve?
V	delu - s precejšnjo dozo idealizma. Nikomur ne bi rad vsiljeval svojih formul, posebno še, če me zanje ne vpraša. Intelektualno jedro, ki je zraslo ob Centru Emil Komel, je dokazalo, da zna ustvarjalno razgibati naš goriški prostor. S pomnoženimi silami bo to jedro še bolj trdno. Zakaj eksperimentirati s kakim cepivom, ko pa je njegov sad že kar žlahten?
Se ti ne zdi, da ste pri Centru le nekoliko preveč zanesenjaški?
Mogoče. Sicer pa smo se dolga leta osipavali s pepelom. Priznanja, ki jih dobivamo ob raznih prilikah, nas bodrijo in nam vlivajo samozavest, da pa le ni vse tako »provincialno«, kot bi kdo rad videl.
Za kakšna priznanja gre?
Naš center postaja zanimiv tudi za italijansko Gorico. Vedno več je zanimanja pri učencih in tudi pri učiteljih. Edina desetica na letošnjem izpitu iz teorije na tržaškem konservatoriju je tudi zgovoren dokaz o resnosti dela; uspeh našega učenca na podiplomskem študiju v Parizu priča o strokovnosti našega klavirskega oddelka. In ne nazadnje zelo laskava priznanja raznih evropskijh glasbenikov na letošnjem Mednarodnem simpoziju Povezani v glasbi nas potrjujejo v našem delu.
In končni cilj?
Ljubezen do človeka v odkrivanju vseh tistih njegovih čudovitih razsežnosti, ki nam jih tudi glasbena govorica tako bogato razkriva.
Jurij Paljk
Za nami je še en festival, ki nam bo ostal v trajnem spominu zaradi svoje originalnosti, novih doživetij, spoznavanja ljudi, utrjevanja starih prijateljstev. Ta manifestacija lahko zgleda rutinsko postavljena, saj se običajno zvrsti na odru med Borovci približno 25 ansamblov, ki zaigrajo svoje polke ali valčke in čakajo uvrstitev v finale. Za mlade člane društva Frančišek Borgija Sedei oz. posebnega odbora za festival (Kristina in Mihael Corsi, Jurij, Lojze in Saša Hlede, Valentina Humar, Jelko, Martin in Simon Komjanc, Florijan Lango, Ivan Mužič, Franka Padovan, Branko in Marko Terčič, Janez Terpin in Ivan Vogrič), ki nosijo breme celotne organizacije projekta, pa je to poleg skrbi za brezhiben potek predvsem praznik narodnozabavne glasbe, veselja in mladosti.
Missa »Sic benedicam te«
V	nedeljo, 3. t.m., so nekateri duhovniki obhajali svoj duhovniški jubilej. V goriški stolnici je pel svojo zlato mašo mons. Ristits. Za to slovesnost je sam povabil zbor sv. Ignacija iz Gorice. Zato se je zbor pripravil izvajati latinsko mašo »Sic benedicam te« za soliste, zbor in orkester, ki jo je napisal goriški skladatelj S. Jericijo. Poleg travniškega zbora so sodelovali solisti Enza Pe-corari, (sopran), Romina Basso, (mezzo sopran). Spremljal pa je orkester Cappella Carinthia pod vodstvom Hansa Schambergerja. Gotovo gre velik del zasluge travniškemu zboru, ki je učinkovito zapel nelahko partituro. Obenem pa sta bili izredno naštudirani obe solistki: srebrno čisti sopran ter mehko glob-ki in naravno lepi alt sta odlično odpeli nekaj liričnih točk kot Christe, Et incarnatus est, Crucifixus, Bene-dictus, idr.
ja, Laufarji iz Cerknega, Pik iz Radelj ob Dravi, Vita iz Hrušice, Bistriški odmev iz Slovenske Bistrice, Krim iz Zunanjih goric, Slapovi iz Grosupelj, Primorski fantje iz Pirana, Blegoš iz Škofije Loke, Trio Svetlin iz Moravč, Goriški fantje iz Nove Gorice in Franc Flere iz Doba pri Domžalah. V nedeljo popoldne seje koncert začel ob 18. uri z uvodnim govorom tajnice društva Sedej, Franke Padovan. Nastopajoči so izvajali poleg sobotne izvirne skladbe tudi uspešnico iz bogate zakladnice narodnozabavnih melodij. Slednjo je ocenjevalo občinstvo s posebnimi vo-lilnicami, ki so jih po nastopu odda-
li	organizatorjem. To nagrado v višini milijona lir in pokala BGS so prisodili Goriškim fantom iz Nove Gorice za Avsenikovo Proti jutru. Naj-naj 24. festivala je bil ansambel Primorski fantje iz Pirana z moškim kvartetom 72 in pevko Ivico. Dobili so denarno nagrado v višini dveh milijonov lir in trofej društva Sedej za pesem Amore amore. Najboljšo vo-
in Cassa di Risparmio Gorica. Briška gorska skupnost je dala posebno podporo za tradicionalno pokušnjo vin. Nekatere kmetije iz Števerjana, Plešivega, Krmina in Goriških Brd so darovale svoje najboljše pridelke. Vsakdo je lahko na festivalu zato dobil za pokušnjo zastonj katerokoli od razstavljenih vin. To je bila letošnja novost poleg razstave Dušana Nagliča v spodnjih prostorih Sedejevega doma. Otvoritev je bila v soboto ob 20. uri. Umetnika je predstavil dolgoletni napovedovalec števerjanskega festivala Marjan Šneberger iz Ptuja ob glasbenih vložkih pevca...
Oba dneva je deloval dobro založen bife z značilnimi specialitetami na žaru, osvežilno pijačo; števerjan-ska dekleta (Kristina, Nevenka, Lilijana, Barbara in Anita) pa so nas spresenetila še s palačinkami.
Organizatorji smo ob zaključku res zadovoljni z uspehom festivala, saj je potekalo vse v najlepšem redu. Po pospravah v ponedeljek se lahko mirnega srca odpravimo na zaslu-
Preteklo soboto in nedeljo smo bili priča takemu vaškemu prazniku. Vreme nam je bilo tudi letos zelo naklonjeno. Poleg številnega občinstva so nas počastili s svojo prisotnostjo tudi ugledni gostje: Marija Ferletič, predsednica SSO, dr. Marilka Koršič, podpredsednica ZSKP, Hadrijan Corsi, predsednik Briške gorske skupnosti, Marjan Terpin, deželni predsednik SSk, Dominik Humar, tajnik števerjanske sekcije SSk, Tomaž Marušič, župan občine Nova Gorica, Ivan Humar, župan občine Števerjan, dr. Oskar Simčič, škofov vikar v Gorici, Ivo Hvalica, predstavnik slovenskega parlamenta, Janez Šušteršič, predsednik Krščanskih demokratov iz Medvod, Martin Brecelj, deželni tajnik SSk in nenazadnje Miroslav Mozetič, podpredsednik državnega sveta Republike Slovenije.
Začetek festivala je v soboto napovedal sam predsednik društva Sedej, Marko Terčič, ki je v kratkem nagovoru poudaril pomen te manifestacije. Na sobotnem delu festivala se je predstavilo 27 skupin z vseh koncev matične domovine, ki so zaigrali izvirno melodijo. Od teh jih je strokovna komisija za glasbo (Črtomir Nanut, Franc Lačen, Ivan Sivec, Janez Beličič, Florjan Lango, Valentina Humar in Lojze Hlede) izbrala
15	za nedeljski finalni del. To so bili ansambli: Mladi prijatelji iz Pesnice, Fantje s Klančka iz Desternika, Trio Storžič iz Golnika, Planika iz Kran-
Ob koncu je zlatomašnik zapel še zahvalno pesem. Tedaj je iz kora mogočno zadonel Te Deum za zbor in orkester, ki ga je napisal W.A. Mozart. Spet je travniški zbor izrazil vse svoje naštudirane in sveže glasove.
Ko beležimo to slavje ali bolje ta izredni glasbeni dogodek v našem mestu, moramo podčrtati lepo sodelovanje treh različnih etničnih komponent. Posebno priznanje pa velja goriškemu skladatelju S. Jericiju, ki je veliko skladbo zasnoval, da je za-dobila prijeten odziv pri vseh izvajalcih in verjetno tudi pri raznih poslušalcih. Žal pa so njegove stvaritve tako tuje in neznane slovenskemu prostoru..
POPRAVEK: Klub prijateljstva in Vincencijeva konferenca iz Trsta organizirata izlet v Sappado, Val Visdende in Auronzo ne več 05.07. temveč 20.07.94. Vpisovanje v trgovini Fortunato do 12.07.94.
Prizor z letošnjega festivala
kalno skupino (700.000 lir in pokal SSO) ima ansambel Slapovi iz Grosupelj, najboljši kvintet (500.000 lir in pokal ZSKP) ansambel Laufarji iz Cerknega, najboljši trio (500.000 in pokal števerjanske občine) pa ansambel Krim iz Zunanjih goric. Komisija za besedilo (Franko Žerjal in Franka Padovan) je izbirala med 27 besedili, od katerih jih je bila tretjina izpod peresa Ivana Sivca, kateremu je šla tudi nagrada za pesem Najlepši rožmarin (200.000 lir in pokal tvrdke Jožef Hlede). Izredno nagrado s pokalom Mladinskega krožka F.B. Sedej je dobil že stalni gost na festivalu, mladi trio Svetlin iz Moravč (100.000 lir in pokal).
Oba večera sta ansamble povezovala Tajda Lekše in Janez Dolinar. Tokrat sta si izbrala za temo pristno prijateljstvo in nežno ljubezen. Bila sta zelo spontana in duhovita, da sta pritegovala pozornost nase. Igrala sta vlogo povezovalcev in hkrati humoristov. Res edinstvena!
Oder je krasila umetniška slika Hermana Kosiča, ki je poetično prikazovala števerjanske griče s trtami, vrh katerih kraljuje cerkev Sv. Florijana in napis Števerjan ’94.
Za razsvetljavo je skrbel Branko Terčič, za ozvočenje pa Niko Klani-šček, Igor Devetak in podjetje Zanin iz Gradišča ob Soči. Žal jim letos ni maksimalno uspelo, tako da so bili člani komisije mestoma kritični.
Vsi podatki o festivalu so zbrani v boršuri. Uredili so jo člani društva pod pokroviteljstvom Sveta slovenskih organizacij, ki je finansirala ves tisk (brošure, plakate in nalepke). Ostali pokrovitelji festivala so bili še: Briška gorska skupnost, RAI - Postaja Trst A, Kmečka banka Gorica
žene počitnice, saj bo v novi sezoni treba že kmalu pomisliti na primerno obeležitev 25. obletnice te naše manifestacije!	w
Sožalje
Mladinski zbor Štandrež in Pd Štandrež izrekata iskreno sožalje Elviri Chiabai ob izgubi drage mame Marije.
MAŠE NA SV. GORI
Ob nedeljah in praznikih: ob 8., 10. in 16. uri.
Ob delavnikih: ob 8. in 16. uri.
Nedeljske slovenske sv. maše v Gorici
Stolnica, ob 7. uri.
Sv. Ignacij, ob 9. uri.
Placuta, ob 9.45.
Sv. Ivan, ob 11.30.
Kapucini, ob 19. uri.
Zavod sv. Družine, ob 8. uri. Čudodelna Svetinja, ob 8. uri.
Katoliški glas dobite v Sloveniji:
Ljubljana:	na	Mačkovi	6
Maribor: v ul. V. Kraigerja 2 Nova Gorica: v cerkvi Kristusa Odrešenika
V spomin g. Jožetu Juraku
Letos bi g. Jože Jurak obhajal zlato mašo, saj je bil dne 11. junija 1944 posvečen v Ljubljani; namesto zlate maše pa se spominjamo pete obletnice njegove smrti, umrl je namreč nenadoma v Banja Luki ponoči od
6.	na 7. julij 1989 na poti domov po Dalmaciji in po obisku v Medjugor-ju. Zadnji njegov obisk je torej veljal Materi Božji v medjugorskem svetišču. Na poti domov v Gabrje ga je Nebeška Mati poklicala k sebi. Pokopali so ga v Novem mestu v grobu njegovih staršev, dne 11. julija. Pogreba so se udeležili trije škofije in 39. duhovnikov.
Ostrmeli smo ob novici o njegovi nenadni smrti in se vprašali: Kako bo s Katoliškim glasom! Bil je njegova duša, njegov urednik, sotrudnik, pa-ginator, korektor. Poleg tega je vodil še gabrsko župnijo s podružnico na Vrhu sv. Mihaela. Pa se nikoli ni tožil, da ima preveč dela ali skrbi. Za listje skrbel tudi ponoči, kadar je bilo treba; redno pa prve tri dni v tednu, ko se je vozil iz Gabrij v Gorico. Časopis zanj ni bil problem, bil je njegovo veselje in njegova ljuebzen.
Po posvečenju za mašnika je dobil prvo službo kot kaplan v Šmihe-nu pri Novem mestu. V začetku maja 1945 se je skupaj z drugimi umakni-
li	na Koroško, potem v Italijo in nazadnje v Argentino. Tam je ostal 19 let in pomagal urejevati revijo Duhovno življenje. Leta 1961 je prišel v Gorico z namenom, da se sreča s svojo ne več mlado mamo in bratom Cvetkom, tudi duhovnikom. Tedaj smo se spoznali in ga povabili, naj pride v Gorico. Poslušal nas je in januarja 1962 je res prišel v naše mesto. Računali smo, da bi prevzel skrb za našo mladino, a izkazalo se je, da je bolj primeren za delo pri časopisu. Nastanil se je pri sestrah v zavodu sv. Družine, bil za hišnega kaplana in oskrboval tudi cerkev sv. Ivana ter bil tudi za prefekta v Aloj-zijevišču. Glavno delo pa je imel pri KG do smrti, tudi ko je leta 1972 postal župni upravitelj župnije G arbrije- Vrh.
Rad je tudi potoval in se vsako leto odpravil s KG na kako potovanje po Evropi. Leta 1989 je mislil s KG v Turčijo, a mu ni bilo več dano. Organiziranje potovanj s KG je prevzel g. Joško Markuža. Tudi KG nismo smeli likvidirati. Pa smo si razdelili vloge in zamašili luknjo, dokler ni prevzel vodstva sedanji urednik g. Dušan Jakomin.
Gabrje so ostale brez rednega dušnega postirja. To luknjo je mašil g. Marijan Markežič do prihoda g. Vilija Žerjala, ki sedaj vodi župnijo Gabrje- Vrh in pa župnijo Rupa-Peč po smrti g. Dragotina Butkoviča. Spomin na g. Juraka v Gabrjah in na Vrhu pa je ostal živ še naprej in bodo zanj opravili mašo zadušnico.
Naj zaključim ta kratki spomin z besedami goriškega nadškofa, ki se je pogreba pok. Jožeta osebno udeležil: »Prišel sem, da ti podam zadnji pozdrav in izrečem prisrčno zahvalo za iskreno ljubezen, ki so jo izkazoval svojemu škofu ter za velikodušno službo v goriški Cerkvi.
V	imenu goriške nadškofije in tvojih dragih gabrskih župljanov ti izrekam iskreno in prisrčno zahvalo. Iz božje skrivnosti, ki ti je sedaj jasna, prosi za dobre duhovne poklice v naši Cerkvi.«
Za Gabrje ga je že izprosil, naj izprosi še za druge naše župnije, da ne bodo ljudje ostali ovce brez dušnih pastirjev.	K.	Humar
Sovodnje
Na zadnji seji občinskega sveta v Sovodnjah, 27. junija, je župan poročal oz. prečital pismo odbornika Marjana Tomšiča (ni ga bilo na seji), odgovornega za šolstvo, kulturo in šport, obenem je še predsednik komisije za ekologijo.
Pismo se glasi: »Spričo dejstva, da so se v občinskem odboru ustvarili težki delovni pogoji, zaradi katerih mi je onemogočeno, da pravilno in konstruktivno opravljam funkcijo odbornika, uradno odstopam od te funkcije. Pridržujem pa si mesto občinskega svetovalca!«
O vsebini pisma oz. razlogih odstopa je župan dejal: »To je vse, on se osebno ni predstavil in jaz se z njim nisem pogovarjal ali razpravljal«.
Iz razprave o razlogih odstopa odbornika Tomšiča iz občinskega odbora in o namestitvi novega je občinski svet (razen svetovalcev SSk, ki so zahtevali večjo prozornost v imenovanju odbornika) pasivno sprejel predlog župana, da na prihodnji seji določi oz. imenuje novega odbornika.
Ukrepi župana o odstopu odbornika in namestitve novega se zdijo malo sporni, zlasti ko čitamo članke Primorskega dnevnika iz dnevov 28. in 31. maja ter 9. junija letos. Prvi prinaša neformalen odstop odbornika, drugi pa odgovor župana na ta članek. Tretji prinaša formalni odstop odbornika. Če dodamo, da je občinska seja potekala 27. junija, se poraja vprašanje, ali občinski odbor oz. župan v mesecu dni niso utegnili razčisiti problema, da bi na sejo prišli pripravljeni tudi z imenom novega odbornika.
Po zakonu 142 je stvar imenovanja enostavna. Sam župan pravi v članku z dne 28.4. v Primorskem dnevniku, ko odgovarja novinarju: »Ali gospod novinar pozna zakon o javnih upravah - zakon 142 -, po katerem lahko župan odstavi odbornika in namesti drugega v vsakem trenutku, brez nobene krize v upravi!«
Op. pisca: Besede pisma o odstopu so pisane dobesedno, kot jih je prečital župan. Namenoma prinašamo zapis, ker na seji prisotni no-minar slovenskega dnevnika ne omenja, da so težki delovni pogoji,
v	katerih odbornik ne more sodelovati, v občinskem odboru samem. Članek pa spreminja celotni potek razprave in daje misliti, da se težki delovni pogoji odbornika nahajajo na osebnem področju.
* * *
V	televadnici je v petek, 24. junija, sovodenjska občinska uprava šti-rinajstič praznovala svojo 43. letno občinsko samostojnost.
deo film prikazuje številne dogodke na umetniško strnjen način. Brošuro pripravljalo Giovanni Toplikar, Giuliana Bruschi in Irma Franchini za šolo iz Tržiča ter Sonja Klanjšček, Zdenka Kovic in Barbara Rustja za šolo iz Gorice, kjer bodo pri tehnični izvedbi sodelovali še Silva Klanjšček, Erminia Radetti in oblikovalec Dario Leban.
Video film in didaktična brošura bosta predvidoma izgotovljena do konca meseca septembra, takoj zatem pa bosta tudi javno predstavljena.
Ob napovedovanju Vesne Ceščut, ki je program povezovala, je svečanost z plesom in petjem otvorila folklorna skupina Tehnik iz Škofje Loke. Slovesnosti so se udeležili predstavniki raznih kulturnih in športnih organizacij. Med gosti so bili delegacija, ki jo je vodil župan pobratene občine Škofija Loka, župani sosednjih občin, poveljnik go-riških orožnikov, senator Darko Bratina, predstavniki SSO, ZSSDI, ANPI-VZPI. Krajevna sekcja ANPI-VZPI je položila venec na spomenik padlih, ob občinski hiši. V svojem govoru je župan podčrtal pomen samostojnosti občine na manjšinskem področju. Dotaknil se je vprašanja prostora in okolja v občini, ki ga zaobjemata Soški in Kraški park z raznimi zakonski omejitvami, in vprašanja zemljiške uporabe s strani občanov. Glede teh si uprava prizadeva, da sta področja vasi Gabrje in Vrh sv. Mihaela prosti vin-kulacij, ki jih predvideva Kraški park. Glede smetarske službe, po za-padu enoletne pogodbe z podjetjem, si bo uprava prizadevala za vzpostavitev konzorcija z občinami Doberdob in Števerjan za upravljanje te službe, z uporabo tovornjaka, ki ga je uprava pred meseci nabavila z ugodnim prispevkom dežele. Ob koncu govora je dejal, da je bilo delovanje uprave v tem letu rutinsko, brez bistvenih novosti, da je bila pozornost namenjena kulturnim in športnim pobudam. Ni spregovoril o ekologiji, o upepeljevalniku, o javnih delih, o načrtovanju novih pobud, pač pa je dejal, da sedanji upravitelji želijo opozoriti občane na nove občinske volitve v prihodnjem letu, ki naj začnejo razmišljati o no-
vi	upravi.
Sledila je podelitev občinskih priznanj, ki so jih prejeli bivši župan pobratene občine Škofja Loka, Peter Havvlina, bivši poveljnik orožniške postaje v Gabrjah, Francesco Cicca-relli, lastnik kokošje farme Srečko Tomšič, predsednik ŠKD Vipava, Jožko Peteani, za dosežke na kotal-karskem področju, kotalkarice Morena Visintin, Serena Lucigrai in Eriča Marcolini, ki so pridobile naslove deželnih prvakov, trener ŠD Sovodnje, Giani Marson, za uspeh v iztekli nogometni sezoni in nogometaši članske ekipe. Nagrade so prejeli tudi najboljši udeleženci tečaja prometne vzgoje, otroci osnovnih šol Sovodnje in Vrha sv. Mihaela, prvo nagrado, pokal in kolo je prejel Ma-teo Čevdek, gorsko kolo Sara Devetak, Erika Buzin in Alex Francescotto, plaketo za vodeni tečaj pa Damjan Fajt.
Na letošnji 13. razstavi domačih vin je komisija, ki so jo sestavljali prof. Jožko Vetrih, dr. Mirko Primožič in dr. Luigi Marizza, prisodila prvo nagrado za belo vino Radu Buzinu, drugo Slavku Gulinu, tretjo pa Salomonu Tomšiču, ki je prejel tretjo nagrado tudi za črno. Za črno vino je drugo nagrado prejel Visintin Mario iz Vrha sv. Mihaela, prvo pa Tomšič Boris. Marko Kovic, Sonja Tomšič, Juljan Malič in Branko Černič so prejeli priznanja za prisotnost. Razstavljenih je bilo 17 vrst vina, 8 črnih in 9 belih.
Slavnost se je zaključila s ponovnim nastopom folklorne skupine.
Remo Devetak
PD RUPA-PEČ vabi na štiridnevni izlet v Toskano (otok Giglio in Bolseno), ki bo od 25. do 28. avgusta. Za informacije gdč. Tanja Kovic, tel. 0481/882285.
Priprava video filma in didaktične brošure
Pomemben skupen dosežek slovenske in italijanske osnovne šole
Pod naslovom Mi z vami - Voi con noi pripravljata osnovna šola Oton Župančič v Gorici in osnovna šola Largo Isonzo v Tržiču celovečerni video film in didaktično brošuro, ki naj ponazorita številne zanimive skupne projekte obeh šol v času od leta 1989 pa do današnjih dni. Silvan Bevčar je v tem času posnel za okrog devet ur filmskega materiala in na tej podlagi je bila zasnovana umetniška pa tudi organizacijska izvedba tega zahtevnega načrta, ki naj javnosti pobliže predstavi dragocenost sodelovanja slovenske in italijanske osnovne šole, kakor tudi pomembne vzgojne dosežke, ki so v vseh teh letih nastali. Obe didaktični ravnateljstvi sta v osebi ravnateljice Mirke Brajnik in ravnateljice Luigine Marsolin pritegnili k projektu Goriško pokrajino in Kmečko banko iz Gorice, ki sta uradna sponzorja video filma in vzporedne brošure.
Na podlagi posnetega materiala je zamisel za video film v dolžini ure in dvajset minut prispeval Janez Pov-še, ki je tudi avtor spremnega besedila oziroma režiser video filma. Pri tem je njegov pomočnik Silvan Bev-
čar, ki video oblikuje kot montažer. Spremno besedilo bo izmenično slovensko in italijansko, bralca bosta Barbara Rustja in Martin Srebrnič. Za ustrezen prevod bo poskrbel Giovanni Toplikar, medtem ko bo video film tehnično izdelan v studiu Salva-tore Agresti v Trstu. V zvezi s filmom velja na vsak način omeniti osrednji spisek učiteljev oziroma učiteljic, ki so v vseh teh letih prvenstveno izvajali skupno sodelovanje med šolama in to so Giovanni Toplikar, Giuliana Bruschi, Irma Franchini in Luciana Ricchi za osnovno šolo »Largo Isonzo« v Tržišu ter Silvan Bevčar, Sonja Klanjšček, Manuela Gravnar, Magda Vižintin, Zdenka Kovic, Majda Gergolet, Mirka Bric in Barbara Rustja za osnovno šolo Oton Župančič v Gorici ter seveda tudi drugi učitelji.
Video filmu vzporeden in enakovreden dosežek je didaktična brošura, ki bo podrobneje strokovno opredelila skupne dejavnosti obeh šol, opisala vzgojne smernice in zaključke, do katerih je skupno delovanje pripeljalo. Poleg tega bo brošura v prvi vrsti izhajala iz kronološkega zaporedja dogodkov, medtem ko vi-
Vrh
Zadnji dan rožnika smo položili k večnemu počitku Štefanijo Cotič vd. Devetak. Dober teden prej je srečno prestala hudo operacijo, a kmalu jo je strla srčna kap. Toda pogreb je spričal, da dobra Štefanija živi pri Bogu. Zbralo se je namreč več ljudi kot za samo Veliko noč. Kar dva bratranca duhovnika, gg. David Ož-bot in Alojz Grilj, oba Mirenca, sta somaševala za pokoj njene duše in za slavno vstajenje telesa. Saj je trdno verovala v življenje po vstajenju od mrtvih. Po veri je tudi živela. Dobra je bila kot domači kruh, ker je bila preskušena v peči trpljenja. Vsi otroci so jo z vso ljubeznijo negovali in jo vedno imeli radi. Njim in številnim vnukom in dobrim snaham naj gre naše iskreno sožalje. Še posebej sinu Ludviku, članu naših župnjskih svetov, s strani obeh duhovnikov, g. Markežiča in upravitelja.
Gabrje - Vrh
7.	julija, na 5. obletnico smrti g. župnika Jožeta Juraka v Banja Luki, gremo malo požebrat na njegov grob v Novo mesto msgr. dr. K. Humar, njegov dolgoletni soorač pri Katoliškem Glasu, farana R. Devetak in B. Černič ter g. Žerjal. Maševali pa bomo zvečer v Gabrjah. Gotovo ne samo za pokoj sobrata, marveč predvsem v zahvalo ob zlati maši (posvečen v Lj. 11.6.1944), ki jo letos obhaja v nebesih. Tako upamo. Pa tudi s prošnjo, naj bi še naprej molil pri božjem prestolu za nove slovenske duhovnike, zlasti pri nas v zamejstvu. Saj sam dobro ve, kako jih potrebujemo.
ftnvnnd to7° hvnln (‘'pvfitnmr,
Počivaj v Bogu!
žu
Peč-Rupa
V	nedeljo, 10. julija, bomo slovesno praznovali drugotna zavetnika Peči, sv. Mohorja škofa in diakona Fortunata. Oba sta mučenca. Sv. maša bo ob 10. uri. Letos je ta slovesnost posebej občutena, ker obhajamo zlato mašo našega pokojnega župnika, prof. Dragotina Butkoviča. Duhovnika imamo živo v svoji sredi in ga gledamo pri nebeškem oltarju, okrog Jagnjeta, kjer prosi za svoje. Saj seje bil zavezal za posredovanje za nas, 16. julija 1944, v Rimu. Hvala.	žu
ki smo jih
Tiskovna konferenca SSG
28. junija se je v fojerju Kulturnega doma vršila tiskovna konferenca ob zaključku letošnje sezone Slovenskega stalnega gledališča 1993/94. Predsednik SSG Rafko Dolhar in ravnatelj Miroslav Košuta sta pravkar končano sezono ocenila pozitivno - Košuta je dejal, da je bila glede na obstoječe razmere pravzaprav odlična -, saj ni pokazala nikakršnega spodrsljaja, obisk je bil povprečno dober, mnenje občinstva o igranih delih tudi. Govor je bil tudi o prihodnji sezoni, ki bo jubilejna: prihodnje leto bo slovensko tržaško gledališče obhajalo 50-letnico delovanja, prav tako pa bo Kulturni dom praznoval 30. obletnico svojega obstoja, spomnili pa se bomo tudi 90-letnice Narodnega doma.
Med deli, ki so bila vključena v repertoar jubilejne sezone 1994/95, naj omenimo samo igro Draga Jančarja Halštat, ki bo na odru tržaškega kulturnega doma doživela krstno uprizoritev (drugače so igralci SSG z njo nastopili že na Mednarodnem festivalu v Veroliju), Jurčičevega Desetega brata, ki ga je Slovensko narodno gledališče prvič zaigralo po vojni 2. decembra 1945, dve koprodukciji s Stalnim gledališčem FJK in z gledališčem La Contrada (Handke-jevo igro brez besed Čas, ko nismo vedeli ničesar drug o drugem in To-mizzovo mladinsko igro Tudi bolhe kašljajo), v pripravi pa je Ajshilova tragedija Sedmerica proti Tebam. Slednja bo prvič uprizorjena v slo-
venskem jeziku. Za prevod je poskrbel Alojz Rebula.
O gostovanju v Veroliju sta svoje vtise posredovali igralci Gojmir Lešnjak, Maja Blagovič in Miranda Ca-harija. Naj še omenimo, da je SSG soustanovitelj Združenja italijanskih umetniških dramskih gledališč (AN-TAD), ki so ga pred kratkim ustanovili v Rimu.
Razstava o opereti
V	četrtek, 30. junija, so na Zavodu za spomeniško varstvo odprli razstavo o opereti z naslovom »Tu che m’hai prešo il cuor«, ki prikazuje zgodovino te gledališke in glasbene zvrsti od polovice prejšnjega stoletja do danes. Levji delež imajo pri tem operetna dela, ki so jih priredili v Trstu, in sicer v gledališču Verdi in v Narodnem domu. Del razstave je posvečen tudi slovenski opereti v Trstu. V tem smislu je z italijanskimi organizatorji sodelovala tudi Bogomila Kravos, ki je pripravila gradivo in prispevek o uspehu operete med tržaškimi Slovenci.
Nov urnik zapore
Tržaško mestno središče ne bo več zaprto dvakrat v enem dnevu, kot je bilo doslej, temveč samo enkrat. Tako je odredila tržaška občinska uprava po posvetovanju s trgovci, ki so opozorili na drugačne navade kupcev v poletni sezoni, ko le-ti kupujejo pretežno pod večer. Tako bo ob torkih, sredah, četrtkih in petkih središče zaprto od 9. do 15. ure, in to od 5. julija do 30. septembra.
Kot že rečeno, je bila nedeljska slovesnost občutena, pokazala pa je veliko zavzetost in prizadevnost članov krajevnega društva, med katerimi velja omeniti veliko število mladih. O slednjih lahko rečemo, da so prava »duša« krajevnega kulturnega preporoda.
Slovesnost na trgu v Mavhinjah
Trebče
Podoba svetega Andreja in nova mladinska maša v čast jubilantu dr. Jožetu Sraki
Hvala za vsako dobro jutro, hvala. .. pojemo v pesmi. Mi pa navdušeno dodajamo: »Najprisrčnejša hvala za prelepo - srebrno - praznično jutro, ki smo ga doživeli ob darovanju srebrne svete maše našega gospoda župnika dr. Jožeta Srake.«
Že uro prej je začelo na trgu pred cerkvijo mrgoleti. Srečno so dospeli gostje iz Slovenije, prihajali so prijatelji in znanci iz okolice in zbrali so se številni domačini. Zadoneli so zvonovi in zaigrala je vaška godba. Vsi smo se prijateljsko zgrnili okrog našega prečastitega dušnega pastirja. Prevevalo je prijetno vzdušje in splošno zadovoljstvo.
Nadvse nas je presenetil sam slav-jenec. Preprost toda velikodušen gospod Jože nam je ob tej priložnosti poklonil umetniški dar - podobo svetega Andreja, ki vidno krasi pročelje in vhod v cerkev. Svojo jubilejno sveto mašo je srebrnomašnik daroval za vse trebenske župljane - žive in mrtve. Miselno smo se združili z vsemi odsotnimi, ki bi jih radi imeli v naši sredi. Trenutno so se v nas prepletali občutki preteklosti, sedanjosti in zakaj ne - s priprošnjo - lepše prihodnosti življenja v naši vasi.
Somaševali so škofov vikar gospod Franc Vončina, magister gospod Jože Pozderec, ki je tudi letošnji srebrnomašnik, jezuit dr. Janez Sraka in slavnostni govornik gospod Ivan Petrič, župnik v Begunjah pri Cerknici. Svečani praznik je bil dan bogate duhovne obnove.
Slovesno somaševanje nas je prevze-
lo	in ganilo hkrati. Pridigar nas je nazval z »Dragi prijatelji«, omenil prisotnost duha nedavno umrle mame našega gospoda župnika, potrdil hvaležnost Bogu za dobre starše, ki
veliko pripomorejo k rasti naše družbe. Navdal nas je z vero, upanjem in ljubeznijo.
Prijetno nas je presenetil profesor Duh, naš organist, ki je jubilantu v čast priredil in skomponiral novo mladinsko mašo z vključenimi pesmimi. Skladatelj je dal melodiozne-ga duška prepletanju solista z enoglasnim, dvoglasnim in trogla-snim petjem. Ponovno so nas prevzeli trebenski kot izvrstni pevci. Vadili so dober mesec in sicer zelo pritajeno, da je bilo presenečenje res na višku. Mladi pevci obiskujejo tudi godbeno šolo, ki deluje pod pokroviteljstvom godbenega društva Viktor Parma. Vodi jo kapelnik Leander Pegan z vidno bogatim uspehom. Iskrena hvala staršem, učiteljicam in vsem, ki se iskreno trudijo za uspešnost naše bodočnosti.
Srebrnomašnik je bil deležen številnih čestitk, darov in cvetja. Vese-
lo	razpoloženje in enkratno doživetje je izzvalo med navzočimi navdušeno in dolgotrajno ploskanje. Slavljenec se je ganjen osebno zahvalil vsem in nam podaril spominsko podobico.
Po obredu je sledila na župnijskem dvorišču dužabnost ob zvokih trebenske godbe. Vs je bilo prelepo, ker so bili vsi zadovoljni. Gostje so ime-
li	slavnostno kosilo in so nam zagotovili, da bodo prav radi še prišli k nam. Soglasno jih lepo pozdravljamo: »Hvala za obisk in nasvidenje!«
Dr. Jožetu Sraki ponovno izrekamo hvaležnost in čestitke, poslali v radijski eter: »Ljubi Bog naj obilno poplača Vaš trud, blagoslavlja Vaše delo ter nakloni obhjanje še zlate in diamantne svete maše med nami.«
Vsa vas se je zbrala ob jubilantu dr. Jožetu Sraki
Slovesnost ob 50-letnice požiga štirih kraških vasi
Pred 50. leti so zaradi partizanskega delovanja nacifašisti požgali štiri kraške vasi: Mavhinje, Cerovlje, Vi-žovlje in Medjo vas. Športno-kulturno društvo Cerovlje-Mavhinje se je odločilo, da se obletnice primerno spomni z vrsto kulturnih pobud, ki so se pričele v petek, 1. julija, s predstavitvijo brošure Uporni plameni in otvoritvijo razstave o dogodkih izpred 50. let, svoj višek pa dosegle v nedeljo, 3. julija, s slovesno sv. mašo in spominsko svečanostjo na trgu v Mavhinjah, katere se je udeležilo veliko število ljudi in ki je obsegala bogat kulturni spored: od vrste govorov (spregovorili so ravnatelj Zvonko Legiša, devinsko-nabrežinski župan Depangher, pod-župnja Vera Tuta Ban, predstavnika Vsedržavne zveze partizanov Italije Alojz Markovič in Agostino Zerilli ter državni sekretar Republike Slovenije Peter Vencelj) pa do glasbenih točk, ki so jih izvajali moški zbor Fantje izpod Grmade, dekliški zbor Devin, moški in dekliški
zbor Igo Gruden ter nabrežinska godba na pihala. Slovesnost se je zaključila z dramskih prizorom Uporni plameni v izvedbi članov ŠKD Cerovlje-Mavhinje. Delo je zrežirala Maja Lapornik.
V Dolini slavili 10-letnico mašništva svojega župnika
Župnik Rafko Slejko (z brado) v družbi svojih župljanov
nedeljskem jutru krenili na pot. Po kratkem prestanku v Rakeku se jim je v gostišču DALLAS pred Kočevjem, kjer je bilo preskrbljeno za imenitno matico, pridružil in jim bil skozi celo pot izreden vodič gospod Ive Stanič. Izletnike je seznanil s kočevsko zgodovino in njegovimi posebnostmi.
Prava poslastica je bila kljub hudi vročini ogled razpadajočega gradu KOSTEL prav blizu hrvaške meje. Grad Kostel je ime! pomembno vlogo pri obrambi Kranjske pred turškimi vpadi in je bil zgrajen po nalogu tedaj slavnih Celjskih grofov.
Od tod je pot peljala v dolino, v sam kanjon reke Kolpe, za naše pojme v nepropustno divjino, kjer kraljuje čez devetdesetkratna procentnost državnega posestva. Mimo precej neobljudenih krajev je bil na vrsti ogled ovčereje dr. HOBIČA v Nemški loki. Tu so izletniki naleteli na prijazen sprejem Hobičevih treh fantičev s ponudbo doma izdelanih sladkarij. Dr. Hobič sam, ki se je tu udomačil pred trinajstimi leti, je tu začel s svojevrstnim delovanjem: z vzrejo jagnjetov za zakol.
Trenutno ima okoli 800 ovac, ki so bile zaradi vročine poskrite v grmovju. Podrobno je razložil začetek delovanja in težave s takim ne prav rentabilnim poslom.
Zaradi velike vročine bi prišel kot nalašč ogled kočevskega pragozda. V (se nadaljuje na 10. strani')
Kot je že tradicija smo tudi letos slovesno obhajali v ponedeljek, 4. julija, praznik našega zavetnika Sv. Urha. Občutenemu cerkvenemu obredu je sledila v Mladinskem domu družabnost, ki jo je popestrila godba Breg.
Letošnje praznovanje pa je dobilo posebno obeležje: naš župnik g. Rafko Slejko je praznoval 10. obletnico mašniškega posvečenja.
Umevno smo mu izkazali posebno hvaležnost in priznanje za ves trud, ki ga dan za dnem daje v korist krajevne skupnosti...
Čeravno smo že metereološko sredi poletja se je zbralo za to priliko lepo število župljanov in prijateljev, ki so ga hoteli s svojo prisotnostjo počastiti.
Taka srečanja še bolj utrjujejo našo skupnost.
Zveza neposrednih obdelovalcev iz Trsta na Kočevskem
Kočevska ima posebno zgodovino, ki jo označuje 600-letno obdobje Kočevarjev, nemških prebivalcev, ki so jih tedaj redko ali nenaseljeno naselili fevdalni gospodarji v 14. stoletju, skoraj vsi pa so se na Hitlerjev ukaz v začetku vojne (leta 1941) odselili. Vendar se sedaj ti Kočevarji, po osamosvojitvi Slovenije, kot turisti, radi vračajo v te »svoje« kraje. Sicer pa prevladuje tu zanimiv dinarski kraški svet Kočevskega polja s ponikalnico Rinžo. Kljub moderni-
zirani cesti je še vedno zelo odmaknjena zanimiva kolpska dolina, kjer naj bi v poslednjih časih le nekoliko vzniknilo privatno gostinstvo.
Zvezo neposrednih obdelovalcev iz Trsta oziroma njegovega predsednika Radoviča, ki je imel stike z ondot-nimi strokovnjaki, je to področje posebno zanimalo, zato je organiziral za nedeljo, 26. junija, izlet v te kraje. Odziv je bil nadvse povoljen. Nabralo se je za cel avtobus navdušenih kmetovalcev, ki so v zgodnjem
Izlet na Kočevsko
(nadaljevanje s 9. stranij velikem upanju so se izletniki poda-
li	tja po »beli« cesti in z zanimanjem poslušali strokovno razlago inž. Bojana, ki je sam iz teh krajev doma. A razrita cesta je ta naklep preprečila. Bo pa za drugič, saj jih je gospod Ive potolažil in obljubil, da jih bo pospremil v sam gozd in druge kočevske zanimivosti.
Pred zaključno gostijo v vasi Mozelj ob skrbni postrežbi gostilničarja »Pri Jelenu« in prijaznem sprejemu hudomušnega harmonikarja na frajtonarcu je bil še ogled razstave v kočevski galeriji kiparja Staneta Jarma. Njegove lesene skulpture, izdolbene z zanimivo moderno tehniko — z motorno žago, so bile deležne resničnega občudovanja. Za konec pa še tole: o tem izletu bi morali imeti tudi kratek pogovor s tamkajšnji radiom; odpadel je, ker ni bilo — šefa. Pa kdaj drugič! Ravno tako je odpadlo sodelovanje pri spravni maši zaradi gostega prometa in težav starejših izletnikov. Organizatorjem in spremljevalcem res prisrčna hvala.
Aleksander Mužina
Nova Mladika
Revija Mladika, točneje njena 4. številka, je ponovno v kioskih. Uvodnik je posvečen izidu zadnjih evropskih volitev v Italiji ter položaju slovenske manjšine v luči teh izidov in odnosov med Slovenijo in Italijo. Sledi novela Dolores Terseglav Trije otoki, ki je prejela drugo nagrado za prozo na 22. literarnem natečaju Mladike. V okviru cikla intervjujev Slovenci za danes se je Zora Tavar tokrat pogovarjala s slikarjem Dimitrijem (Johnom) Kodričem iz A vstralije. Zora Tavčar je za rubriko Tisk od Triglava do Andov prispevala tudi poročilo o 1. in 2. številki novonastale revije Kras, Nada Pertot pa spomine Tončke Kosovelove, sestre pesnika Srečka Kosovela. Prisotne so tudi običajne Mladikine rubrike, zlasti rubrika Antena je zelo bogata z informacijami o novostih v slovenski kulturni srenji. Branko Marušič in Martin Jev-nikar sta za Mladiko napisala vrsto literarnih ocen. Vrsto zanimivih prispevkov ima tudi mladinska priloga Rast. Naj še omenimo, da bo skupaj s prihodnjo število Mladike izšel tudi bilten s programom letošnje Drage *94.
Izberite kar hočete: ali biti na strani resnice in biti pripravljeni umreti zanjo, in takrat boste živeli na veke, ali pa skušati ugajati ljudem, narediti vse, da bi bili upoštevani od ljudi, sovraženi pa od Boga.
Nil Sorskij
Kotalkarska revija na Opčinah
5
v
Kotalkarski odsek športnega društva Polet z Opčin je priredil pretekli teden, v petek, soboto in nedeljo, kotalkarsko revijo. Na sliki so kotalkarji med nastopom na Opčinah
Za dobro voljo
— No, je voda manj mrzla v nogavicah?
Lit) QD C1D
I 00 QQ DO f^jana ao a odqq
Praznovanje Sv. Cirila in Metoda na Vejni
(10. julija 1994)
- 10. julija (cirilmetodova nedelja): ob 17.30 - novomašno slavje in spomin duhovniških jubilejev:
- novomašnik: g. Roman Poljak, iz Moravč na Gorenjskem
- srebrnomašnik: g. Franc Raspor, župnik v Senožečah,
- zlastomašnik: g. Vladimir Rijavec, župnik v Kobjeglavi in v Štanjelu na Krasu.
- sodelujeta: združena pevska zbora Hrenovica-Pivka, ki bosta izvajala staroslovansko mašo Vinka Vodopivca v čast Svetogotski Kraljici, vodi: prof. Maksi Čančela.
Močno zaželene narodne noše ter skavtinje in skavtje v svojih krojih.
Prijazno vabi Apostolostvo sv. Cirila in Metoda v Trst.
Polkovnik novincu: »Zakaj ne pozdravljaš, me ne poznaš?!« Rekrut: »Ne, si tudi ti iz Poljčan?«
obvestila
ŽUPNIJA ROJAN V TRSTU slavi v torek, 12. julija, god svojih zavetnikov, sv. Mohorja in Fortunata. Praznovanje bo skupno - dvojezično - zvečer ob 19. uri. Somaševanje bo vodil in pridigal v slovenskem in italijanskem jeziku g. Dušan Jakomin.
SLOVENSKI VERNIKI IZ ROJANA bodo v sredo, 20. julija, romali na Svete Višarje. Avtobus bo odpeljal izpred cerkve ob 7.30.
DUHOVNE VAJE za žene in dekleta bodo tudi letos, in sicer 16.17. in 18. avgusta v Domu Blagrov nad Trstom. Vodil jih bo g. Jože Bertoncelj, župnik v Kozesah pri Ljubljani. Vpisuje gdč. Dora Kosovel, tel. 040/763406.
VLJUDNO VAS VABIMO NA PREDSTAVITEV ZGIBANKE O VINSKI POTI TERANA, ki smo jo ponatisnili s sodelovanjem Tržaške pokrajine in Kraške gorske skupnosti. Slovesnost bo na sporedu ob priliki 32. Razstave terana v občini Repentabor v soboto, 9. julija, ob 16. uri, v RESTAVRACIJI KRIŽMAN v Velikem Repnu št. 76 (Repentabor). Sodelovali bodo gostinci in pridelovalci terana, ki so zaobjeti v zgibanki. Zbranemu občinstvu bodo dali v pokušnjo lastno proizvodnjo in prikazali nekaj primerov prilagoditve terana z domačimi kraškimi jedmi.
DAROVI
Za domače skavte: namesto cvetja na grob K. Frandolič, družina Tul 30.000 lir.
Za cerkev v Sovodnjah: v spomin na teto Laudo darujejo nečaki 900.000 lir.
Peč. Za cerkev: Zora Cotič 50.000; Zora Devetak-Malič 45.000 lir.
Za lačne po svetu: neimenovana družina iz Mačkolj 1.000.000 lir.
Za Marijin dom pri Sv. Ivanu: Zora Carini 10.000 lir; Gracija in Riketa v spomin na Giorgiota Zupančiča 50.000 lir.
Za sklad M. Čuk: v spomin na brata Pepča in sestro Doro, daruje brat Franc Mužina 25.000 lir.
Za Katoliški glas: Zora Carini 10.000; A.J. 50.000 lir.
Za Pastirčka: ga. Marija Delpin
100.000 lir.
Za samatorsko cerkev: v spomin na zlato hčerko Majdo darujeta mama in tata 400.000; Elena in Darma z družino 40.000; Silva in Maurizio 100.000; Marta in Dario Bogateč 50.000; Viviana Gruden 50.000; Dario in Elena Gabrovec 50.000; Marta in Pepi Zidarič 50.000; Venčka in Boris 50.000; Bogomila in Berto Doljak 50.000; pevci MoPZ Igo Gruden 150.000; Sandra in Paolo Doljak 50.000; Silvano in Marica Rebula 50.000; Anuška in Miloš Zidarič 50.000; Marta in Evgen v spomin na sestrični Dorino in Lojzko Pipan ter na Majdo Legiša
100.000 lir.
Za obnovo cerkve v Zgoniku: druž. Milič in Škrlj namesto cvetja na grob pok. Karlotu Štolfi 150.000; v isti namen Ivanka Škrk, Salež 18, 50.000 lir.
Za cerkev v Jamljah: N.N. 500.000 lir. Ob 4. obletnici smrti dragega brata Romana se ga vedno spominjajo brat in sestri in darujejo za Dom srečanja na sv. Višarjah 25.000 in za Sv. Goro 25.000 (skupaj 50.000 lir).
Za lačne po svetu: N.N z Vrha 50.000 lir.
Za cerkev v Rupi ob dnevu bolnikov:
N.N. iz Rupe 50.000; N.N. iz Rupe 30.000; Klemše 10.000; Olga Ožbot
50.000 lir.
Za begunske otroke: v spomin na g. Brumat, daruje druž. Bisiaim 50.000 lir.
Za potrebne otroke: v spomin na pok. moža in svaka Lojzeta Grazianija darujeta Zora in Mirjam Saksida 300.000 lir. R.M. darili** 7R cv, finrn 900 OOO irt zn
slov. misijonarje 300.000 (skupaj 500.000 lir).
Za zbor Podgora: v spomin na pok. Gigija Flosphergerja darujejo sošolci in prijatelji sina Darja 100.000 lir.
Za Ernesta Saksido: Bazilija Zimic
300.000 lir.
Za MePZ Rupa-Peč: N.N. iz Rupe
50.000 lir.
Za misijonarja P. Kosa: družini Šker-lavaj - v spomin na pok. mamo 50.000 lir.
Za slovenske misijonarje: N.N. iz Rupe 150.000 lir.
Peč. Za cerkev: Berta z družino, namesto cvetja na grob moža odn. očeta Giovanni-ja 100.000 lir.
Za sovodenjsko cerkev: v spomin na Jolando Čavdek, sorodniki ob pogrebu 900.000; sestra Milka 100.000; Mučič Zdenka 50.000; v zahvalo Branko Tom-masi 200.000; Mirica 100.000; N.N.
50.000 lir.
Za cerkev v Števerjanu: N.N 45.000; N.N. nona 50.000; N.N. 100.000; N.N. ob obletnici materine smrti 50.000; zapustil + Hermenegild Podveršič 250.000; N.N. 100.000; v spomin na pok. očeta ob 6. obletnici smrti - druž. Tomažič 100.000; v spomin na pok. očeta ob 15. obletnici - druž. N.N. 100.000; novopo-ročenca 100.000; v spomin na pok. Bruno Pintar v Franciji - druž. Pintar
100.000 lir.
ZAHVALA
Dne 28. julija nas je zapustila draga mama in babica
Štefanija Zotti vd. Devetak
Toplo se zahvaljujemo duhovnikom g. Ožbotu, g. Grilju, g. Žerjalu in g. Markežicu za somaševanje in za tolažilne besede pa tudi vsem, ki so pokojnico pospremili na njeni zadnji poti in zanjo molili.
Svojci
Za kapelo na Lajšah (Cerkno): v spomin na pok. sestro Fani - Ema Mužič
100.000 lir.
Za novo fresko v cerkvi na Jazbinah:
N.N. 20.000; Karmela Štekar 50.000; zapustil pok. Hermenegild Podveršič 250.000; namesto cvetja na grob pok. Tonetu Klanjščku: otroci in vnuki (Klanjščkovi) 300.000; Mrak Alojz, D. Cerovo 50.000; družina Maraž Franc 50.000; Vida Colja in otroci 50.000; družina Stanislava Klanjščka Štev. 50.000; sekcija Slovenske skupnosti Števerjan 50.000; družina Aleša Komjanc 50.000; Fija, Tilka in Lena 200.000 lir.
Za cerkev v Ricmanjih: Marčela Va-tovac, Ricmanje 50.000; M.Č. Trst, v spomin pok. Eveline Pahor 20.000 lir.
Za Karitas, ki skrbi za begunce v Ajdovščini, daruje Ivanka Bratina
60.000 lir.
K.K. daruje: za Katoliški glas 100.000; za misijone 100.000 lir.
Za Dom srečanja na Višarjah: N.N.
500.000 lir.
Za cerkev v Zgoniku: druž. Škerlj, Salež 44 v spomin na pok. Majdo Legiša in Karlota Štolfa 150.000; druž. Štolfa iz Saleža 140.000; Ivanka Kralj v spomin na pok. Majdo Legiša 20.000; Angela Grilanc namesto cvetja na grob pok. Karlu Štolfi 100.000 lir.
Za Sklad M. Čuk: starši 3. in 4. razreda OŠ Josipa Abrama iz Pevme darujejo ob zaključku šolskega leta 120.000 lir.
V	spomin na Bercetovo mamo darujeta Elvira in Ivan 50.000 lir za kritje stroškov obnovitve orgel na Opčinah.
Za Katoliški glas: Matija in Johana Hrvatin 25.000 lir.
Za Marijin dom pri Sv. Ivanu: Zora Carini 10.000, Matija in Johana Hrvatin 25.000, Gracija in Riketa v spomin na Giorgiota Zupančiča 50.000, P.K. 15.000, Karmela Zadnik 30.000, Kristina Urbančič 30.000 lir.
Za misijone: Caterina Bole 100.000 lir rvimijiii umu v Rojanu: Dr. Irene Brumat-Vrtovec ob smrti drage mame 200.000; N.N. 500.000; GZ 1.000.000; šola Fran Erjavec 70.000 lir.
Za Cerkev v Dolu: v spomin na dragega moža Emila daruje žena 70.000 lir. Za Katol. glas: E.F. In H.K. 10.000 lir. Za cerkev v Sovodnjah: Namesto cvetja na grob Mira Lutmana daruje druž. Kerševan 50.000 lir.
Za cerkev na Peči: Zora Cotič 50.000; Zora Devetak-Malič 45.000; Berta z družino, namesto cvetja na grob moža odn. očeta Giovannija 100.000 lir.
Za cerkev na Vrhu: druž. Devetak, v spomin na mamo Štefanijo 100.000; N.N. za mašo za pok. Štefanijo 20.000 lir.
Za slovenske misijonarje: N.N. iz Rupe 150.000 lir.
Za misijon P. Kosa: Berta in Mario v spomin na moža odn. očeta Giovannija
65.000 lir.
KATOLIŠKI GLAS Tednik
List je nastal po združitvi goriškega tednika »Slovenski Primorec« in tržaškega »Teden«. Prva številka »Katoliškega glasa« je izšla 2. februarja 1949.
Registriran na goriškem sodišču pod št. 5 dne 28.01.1949 Glavni in odgovorni urednik:
Dušan Jakomin Izdaja: Zadruga Goriška Mohorjeva Riva Piazzutta, 18 - Gorizia - P.l. 00480890318 Tiska: Tiskarna Budin Riva Piazzutta, 18 - Gorizia Letna naročnina v lirah:
Italija	55.000
Slovenija	55.000
inozemstvo	80.000
zračna pošta	100.000
Oglasi in osmrtnice: 1 modulo (5 cm višine v	enem stolpcu) 45.000 lir + 19% IVA.
Možne	so	sestave z več enako	velikimi
moduli, ne pa vmesne mere.
Član:
ZDRUŽENJE ITALIJANSKEGA PERIODIČNEGA TISKA
ZVEZA ITALIJANSKIH KATOLIŠKIH TEDNIKOV
Končno so začeli graditi pogorelo rojstno hišo Iga Grudna v Nabrežini
Za vzdrževanje duhovnikov: neimenovana družina iz Mačkolj 1.000.000 lir.
Za otroke v BiH: N.N. 100.000 lir.