20    -
Odgovorni vrednik: Dr. Janez Bleiweis, — Natiskar in založnik : Jožef Blaznik.
Pesem starega Kranjca *).
Kaj  doživel sem na sveti?                 „Stara šema tiho  bodi,
Bog se usmil', kaj se godi!              Derži jezik za zobmi,
Vsak nerodno če živeti,                    Al pa te jemal bo zlodi !tt
In pregrehe kraja ni.                         Tak mladina govori.
v
Ce zmešnjavo oblek pogledam.         Ni ga Več moža besede,
Skorej Kranjcev ne poznam;             Ko bi z lučjo ga iskal,
Vsim podobni so sosedam,                Namest mož   so berze zmede
Kranjci biti jih je sram.                    Noc'jo vedit', kar je prav.
Pri tih spakih je vganvati:               Delavci le na golfijo
Biba leze, biba ni —                         Delajo in na oko,
On( Kranjci so imenvati,                   Kupci imajo odertijo
Ce polž kozel je z rogmi.                 Za tovaršico zvesto.
Vsak  oškomban po soldaško,            Kdor gosposki dim  ce biti
Zaje mu striže pod brado,                 Začne vero zaničvat',
Hlače nosi po horvaško,                    De ga svet začne hvaliti,
Lah, Francoz je za pestjo.               Trapa večnega imenvat\
Zdajne kmetiške dekleta                    Ženske naše več ne znajo
Kakor žlahtne so gospe,                   Tihe, sramožljive bit',
Vsaka 'z škatlice vzeta,                    Vse z jezikom obravnajo,
V zlatu, v Židi: to se ve.                 Zlodja b' znale ž njim  krotiV.
•
Oblačila vse imajo                              Se po dviških šapljih praša.
Iz angležkega blaga,                         Proč so prešli že povsod;
Vsim domačim slovo dajo,                 Cganost se za mizo znaša,
Kar je ptujga, to veljd.                     Dvištvo šlo za duri v kot.
Barke nam blago nesejo.                  Silno silno vera peša.
Vino, žganje, ljubi vsak,                   V pregrehih vse tiči,
Ze kofe berači p'jejo,                        Čudno se nam štrena meša,
Kmal bi verglo to me znak!             Voz nam le pod pot leti.
Vsak čez hude čase toži,                   S šibo lakote, bolezni
De nikjer ni dnarja vzet';                 In z vojsko je Bog svaril,.
Pa si slep sam težo množi,               Nas oteti večnim brezni —
Potlej z lahko če živet'.                     Pa se je zastonj jezil.
Kar serce je zlezlo v hlače,              O ko b' rajnei spet ož'veli,
U opasico pa vrat,                             Vid'li, kaj je zdaj na svetf^
Glava biti če drugače,                       On' za glavo b' se prijeli,
Jela torej se mešat.                           Naglo si želel' umret'!
Mladi star'ga več ne sluša,              Ce tako še dalje pojde,
Stari mlad'ga še spoštuj!                  Sam ne vem kaj bo s t'gL,
Moj Bog! kaj še človek skuša,        Pa saj bo brez moje škode —
Svet pa je čedalje huj\                    Kmalo pojdem iz sveta.
Zapisal Borovčan.
*) Pesem „starega Kranjca", ktera je bila v 3. tečaji „Novica, io potem tudi v 3. zvezku ^slovenske gerlice" natisnjena, sem našel med drugimi starimi pesmi takov zapisano, kakor jo Vam podam,   da bi jo še enkrat natisnili. Čigava je, ne vem; precej
stara je gotovo.                                                                    Pis.