mi

h  gimnazijalno, realno in sploh odrastio mladost.

Drugi popravljeni natis.

Pbterdilo visokočastito ljubljansko škofijstvo z
9. junija 1881. št. 693.

V Ljubljani 1882.

Tiskala in založila Ig. pl. Kleinmayr in Kod. Bamberg.

.v : 'č. ič. h*.

L TURE RA

! sveti obredi pri vnanji službi božji.

; j  Anton Lesar.

' R^>fesor na c. kr. veliki realki v Ljubljani.


LITURGIKA

ali

sveti obredi pri vnanji službi božji.

Za gimnazijalno, realno in sploh odrastlo mladost.


Spisal

Anton Lesar,

•; profesor na e. kr. veliki realki v Ljubljani.

Drugi popravljeni natis.

I. del.

Poterdilo visokočastito ljubljansko škofijstvo z razglasom 9. junija 1881, št. 693.

- j. i -

V Ljubljani 1881.

Titula in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg.

Q boo lo t g  r

V v o d

§ i.

Kaj je vnanja služba božja, kaj njen namen ? in kako jo delimo ?

Vsa vidna znamenja, ktera je Jezus Kristus postavil in nje¬
gova sv. cerkev po Jezusovem pooblastenji vpeljala, da po njih
kristijan ali milost božjo zadobiva ali očitno razodeva in spoznava
svojo zvezo z Bogom, t.j. sveto vero, vnanjo službo božjo katoliške
cerkve imenujemo.

Namen vnanje službe božje je tedaj dvojen:

a)  da nam po nji dohaja milost božja;

b)  da ž njo očitno spoznavamo in v sebi oživljamo sveto
svojo vero.

Po tem poglavitnem namenu vnanjo službo božjo na dva
dela delimo:

a)  v posvečevalno  (zakramentalno), po kteri nam dohajajo
mnoge potrebne milosti;

b)  v poveličalno  (častilno, latrevtično), s ktero očitno po¬
veličujemo ali častimo Boga ter kažemo, pričamo ali na¬
znanjamo svojo vero.

Vendar, je pa posvečevalni službi božji tudi poveličalni namen
pridružen, poveličalni pa posvečevalni; n. pr. pri sv. maši ne do¬
bivamo le mnogoterih milosti, ampak ž njo tudi Boga poveličujemo;
ravno tako z molitvijo ne poveličujemo le Bogh, ampak ž njo
ga tudi mnogih milosti prosimo in jih od njega tudi prejemamo.

Vsa vnanja znamenja in šege, ki jih je cerkev kacemu cer¬
kvenemu opravilu vnanje službe božje odločila, obred  (ritus)
imenujemo, n. pr. obred sv. maše, sv. kersta, cerkvenega posveče¬
vanja, itd.

Vse obrede vseh cerkvenih opravil pri vnanji službi božji
bogočastje  (cultus) ali sploh vnanjo službo božjo  ime¬
nujemo.

Kdor obrede opravlja, je obrednik;  nauk od obredov pa
obredoslovje (liturgika).

l*

4

§ 2 .

Ali nam je vnanje službe božje treba?

Vnanje službe božje, posveeevalne in poveličalne, nam je
bistveno treba:

1. ) Posveeevalne službe božje nam je treba, ker je Jezus

milosti, ki nam jih je s svojo smertjo na križi pridobil, z
vidnimi znamenji sklenil in jih hoče z vidnimi znamenji
deliti. Pri tem je pa Jezus imel naj modrejše namene.

Z vidnimi znamenji je Jezus hotel:

a)  nas zagotoviti, da v resnici prejmemo milost božjo, in nam
tudi naznaniti, kdaj jo prejmemo;

b)  naši slabosti na pomoč priti ter nas po vnanjih znamenjih
od posvetnih reči k nebeškim povzdigovati;

c)  nam dati znamenja, s kterimi kažemo, da smo v zvezi in
občestvu ž njegovo sveto cerkvijo.

2. ) Poveličalne vnanje službe božje nam je treba:

a)  človek je iz duše in telesa, torej se mora tudi telo vdele-
ževat.i poveličevanja in češčenja božjega ali bogočastja; to
se pa ravno s tem godi, da človek svoje notranje pobožne
misli, želje in čutila z vidnimi znamenji na znanje daje;

b)  vnanja služba božja je človeški naturi celo primerna, ker
ste duša in telo v tako tesni zvezi med seboj, da se vse,
kar eno zadene, tudi v drugem čuti in ako se človek na¬
lašč ne potaji, tudi v posebnih dejanjih glasi. To poterjuje
tudi pregovor: »Kar je v sercu skrito — bode vse očito»,
kteri je posnet po vsakdanji skušinji. Ako tedaj pobožna
čutila, misli ali želje navdajajo človeka, se bodo gotovo
tudi v vnanjem vedenji njegovem pokazale ali razodele;
nasproti pa tudi vnanja služba božja notranjo pobožnost
budi, oživlja in krepča;

c)  kakor posamezen človek svoja notranja verska čutila posa¬
mezno očitno kaže, ravno tako smo vsi, ki smo združeni
v eno cerkev in smo v Kristusu udje enega telesa, dolžni,
svojo vero skupno ali združeni na znanje dajati, t. j. skupno
in združeni Boga častiti, poveličevati in moliti. Skupna ali
združena služba božja pa ne more na skrivnem, t. j. le
znotranja ostati, temuč se mora tudi v vnanji obnaši raz¬
odevati ali kazati.

Nikdo pa ne reci: Kristus veleva, »Boga v duhu in resnici
moliti«, on je tedaj zavergel vnanje češčenje božje. Jezus je s temi
besedami samarijanski ženi hotel reči: Prepir, katerega imate z Judi
zavoljo edinega jeruzalemskega tempeljna, bo jenjal, ko bo stara

5

postava, ki določuje le en kraj /a daritve, nehala in prišla ob
veljavo; potem bo pa sleheren kraj na zemlji za pravo službo
božjo pripraven in posvečen. Vi Samarijani Boga sicer molite in
mu darujete, pomena svojih daritev pa prav ne spoznate, njih
pomen se vam je zgubil, daritve so pri vas le vnanje brez pravega
duha, podobne so pisanju, čegar čerk ne poznate, ker niste spre¬
jeli razodenja, katero je Bog dajal po prerokih. Mi Judje pa ob¬
hajamo na sijonski gori postavno službo božjo z daritvami, katere
imajo svet pomen in so predpodoba, in jih tudi umemo in vemo.
»V duhu in resnici moliti« se tedaj pravi: v pravem duhu in v
pravem namenu moliti, t. j. pomen vnanje službe božje umeti, in
sicer prav umeti, kakor so ga umeli pobožni Judje, ki so vedeli,
da je njih služba božja le predpodoba prave službe božje, ld jo
bo vpeljal obljubljeni Mesija. Z besedami: »Boga v duhu in resnici
moliti« Jezus torej vnanje službe sploh ni zavergel, zavergel je
le vnanjo službo božjo samo na sebi, t. j. vnanjo brez notranje.

Da Jezus ni sploh zavergel vnanje službe božje, tudi iz nje¬
govega lastnega vedenja spoznamo; — prav všeč mu je bilo, ko
so mu bili naproti piišli ljudje iz Jeruzalema ter so pred njim
razgrinjali svoja oblačila in veje sekali in pokladali na pot, po
katerem je na oslici jezdil v Jeruzalem; — zagovarjal je grešnico,
ki mu je z lepo dišečimi mazili mazilila lase in s solzami močila
mu noge; — Jezus sam je tudi na glas molil, pred in med molitvijo
oči k nebeškemu očetu povzdigoval; — molil je kleče, da je na
znanje dajal, kako svojo človeško naturo ponižuje pred veličastvom
božjim; on je še celo spolnoval šege, ki so bile zapovedane le za
staro zavezo.

Iz tega je razvidno, da nam je neobhodno treba vnanjih
znamenj pri službi božji ali vnanje službe božje.

§ 3 .

Kdo je vnanjo službo božjo vpeljal in vredil?  — komu gre čuti

nad njo ?

Slehernemu kristijanu ne more biti na voljo dano, ne pri
domači, ne pri očitni in skupni službi božji voliti in rabiti šege
in navade ali vnanja znamenja božjega češčenja, kakoršna si bodi,
sicer bi se utegnilo kaj vpeljati, kar bi bilo sveti veri nasproti in
bi vsled pregovora: »Kolikor misli, toliko glav« vstale velike zmeš¬
njave, raztresenje ali smeh pri očitni in skupni službi božji.

Zato je Jezus sam že določil bistvene dele posvečevalne in
poveličalne službe božje pri daritvi sv. maše in pri sv. zakramentih;
nebistvene dele vpeljati in vrediti pa je prepustil njim, katere je
postavil, da vladajo njegovo sv. cerkev, t. j. aposteljnom in njiho-

6

vim naslednikom, škofom. Torej so aposteljni obširnišo vnanjo
službo božjo vredili ter skerbeli, da se je pri nji vse pristojno, po¬
šteno in po redu godilo in ravnalo (Kor. 14, 40); ravno tako so
apostoljski nasledniki ob vseh časih culi nad službo božjo in zastran
nje po posebnih okoliščinah raznih časov tudi posebne zapovedi
dajali.

Iz Jezusovih določil, apostoljskih sporočil in množili zapovedi
apostoljskih naslednikov so tedaj navade in svete šege, katerih se
katoliški kristijani dan današnji deržimo pri službi božji.

§ 4 .

Kolikera služba božja je bila in je še v katoliški cerkvi ?

Daši tudi edinost v vnanji službi božji kaj močno pospešuje
in podpira edinost v sveti veri, vendar so bile in so še dan
današnji mnoge različnosti v katoliški cerkvi pri nebistvenih delih
vnanje službe božje.

Edina vera in notranja pobožnost se namreč razno razodevate
ali očitno kažete po raznih človeških naturnih, dušnih in telesnih
lastnijah in od tod izhajajočih šegah in navadah v vnanjem
vedenji.

V velikem rimskem cesarstvu, po katerem so aposteljni sveti
evangelij večidel oznanovali, so bili v tem obziru narodi zlasti
dvoji poglavitni: izhod nji in zahod nji;  obojim so že aposteljni
vnanja znamenja službe božje, kolikor je bilo mogoče ob tistih
nemirnih časih, vredili in primerili njihovim lastnijam. — Kakor
učeni sploh mislijo in terdijo, je izhodnjim kristijanom, katere
sploh G reke  imenujemo po jeziku, ki so ga skorej vsi omikani
izmed njih umeli in govorili, službo božjo po večem vstanovil
sv. apostelj Jakop,  ki je bil v Jeruzalemu ostal; zahodnjim kristi¬
janom, katerim sploh Rimljani  pravimo po glavnem mestu Rimu,
ali lat inči  po jeziku, katerega so sploh umeli, pa sv. Peter,
rimski škof in poglavar vesoljne cerkve.

Ko je nehalo splošno preganjanje in so kristijani smeli očitno
spoznavati sveto vero, in vnanjo službo božjo očitno opravljati,
so škofje apostoljsko vnanjo službo razširili in pomnožili, t. j. pri-
dejali so mnogotere šege in obrede apostoljskim sporočilom. Izhod¬
njim kristijanom sta jo vredila zlasti sv. Razili  j, cezarejski škof,
in sv. Janez Krizostom,  carigradski patrijarh; zahodnjim pa
sv. papeži Leon veliki, Gelazij in Gregor veliki.

Sčasoma se je pa ta in una vnanja služba božja še z mnogo¬
terimi vnanjimi znamenji in obredi pomnožila, ozališala in dopol¬
nila, preden se je vstanovila, kakoršna. je dan današnja.

7

lz tega je torej razvidno, da je že od začetka v katoliški
cerkvi dvoja poglavitna vnanja služba božja; posebna za iz-
hodnje  kristijane, ki jo torej imenujemo izhodnjo  ali po pogla¬
vitnem jeziku greškega obreda;  posebna za zahodnje  kristi¬
jane, kateri pravimo rimska  po glavnem mestu Rimu, ali
latinskega obreda  po jeziku, ki je bil sploh obrazilih jezik
po vsem zahodu.

Opomin 1. Vendar pa ni misliti, da bi se bili vsi izhodnji narodi
greških, in vsi zahodnji latinskih obredov brez vsega premena poprijeli; v
poglavitniših delih so sicer ohranili izhodnji narodi greško, zahodnji pa latinsko
podobo službe božje; v marsikaterih manj poglavitnih delih pa se ni prilegla
njih naturnim lastnijam, šegam in navadam; torej so jim jo njihovi cerkveni
predniki nekoliko prenaredili. In od tod izhaja, da imajo na pr.: Armeni.
Sirijani, Kopti, Etijopljani sicer greške; Francozi in Lahi milanske škofije
latinske obrede, vendar pa nekoliko različne od čisto greških in latinskih.

Opomin  2. V marsikaterih obredih se še celo posamne škofije med
seboj nekoliko ločijo, n. pr.: v deljenji sv. zakramentov, v pokopovanji merličev
i. t. d. V tem obziru imajo škofije večidel svoje lastne obredne bukve, ki
jim jili pa morajo, seveda, poterditi vidni poglavar vesoljne cerkve : rimski
papež, kateremu gre čuti, da se nikjer ne vpelje nič nepristojnega.

Po tem takem je sv. katoliška cerkev veličastna kakor v
edini veri, tako tudi v različni službi božji.

§ 5 -

V kterem jeziku je katoliška cerkev sv. evangelij oznanovala in ga

se oznanuje?

Aposteljni in njihovi nasledniki so vsacemu narodu v nje¬
govem jeziku sv. evangelij ob vseh časih oznanovali, in tako se
še dan današnji godi, saj se tudi drugače ne dajo dopovedati verske
resnice nobenemu narodu.

Oznanovalci sv. evangelija so se torej, preden so tujim na¬
rodom oznanovali sv. vero, seznanili z njihovimi jeziki, in tako je
še dan današnji.

§ 6 .

V kterem jeziku je katoliška cerkev službo božjo opravljala iti jo

še opravlja?

Tudi vnanje službe božje katoliška cerkev ni opravljala in
je tudi dan današnji ne opravlja le v enem jeziku, ampak, kakor
kardinal Bona  dokazuje, aposteljni in njihovi nasledniki so jo
opravljali v raznih krajih v jezikih raznih narodov, kterim so
sv. evangelij oznanovali; torej v Jeruzalemu in Palestini v he¬
brejskem  (kaldejskem ali aramejskem), v Aleksandriji, Antijohiji
in druzih greških mestih v greškem,  v Rimu in po vseh za-
hodnjih krajih v latinskem.  Ti trije jeziki so bili namreč po-

8

glavitni jeziki tistih narodov, pri kterih so »posteljni sv. evangelij
oznanovali. Ko se je kerščanstvo razširilo po deželah onkraj
Evfrata in Tigrida pri Sirijanih in pri Armenih, Koptih, Etijopijanili
in druzih narodih, so se tudi njihovi jeziki vpeljali v službo božjo.

Za nas Slovence je zlasti znamenito in mikalno vedeti, kedaj
in kako je bil slovanski jezik, ki ga imenujemo staro-slovenskega,
vpeljan v službo božjo.

Pri zahodnjih Slovanih, kteri so, kakor mi Slovenci, sv. evan¬
gelij prejeli po latinskih učenikih rimske cerkve, je bil seveda
latinski jezik vpeljan v službo božjo. — Drugače pa je bilo pri
izhodnjih slovanskih narodih, kterim sta prišla sveta brata Ciril
in Metod  iz izhoda oznanovat sveto vero. Po izgledu pervih
kerščanskih časov sta narodni, tedaj slovanski jezik vpeljala v
službo božjo. Ta jezik je bil namreč že takrat toliko izobražen,
da je bilo to mogoče. Papež, poglavar vesoljne cerkve, se je iz
začetka temu početju ustavljal, ker se mu je naznanjalo, da je
slovanski jezik še nepripraven za službo božjo. Papež Janez
VIII. je 14. junija 879 v ti zadevi sv. Metodu tako-le pisal: »Sli¬
šali smo, da sveto mašo poješ v surovem, neomikanem jeziku
(lingua barbara), t. j. v slovanskem (sclavonica).* Ko se je pa po
možeh, ki so slovanski jezik dobro znali in kterih je veliko ži¬
velo po Dalmaciji in v Benetkah, prepričal, da so slovanske cerkvene
(obredne) bukve prav in dobro prestavljene, je Slovanom rad do¬
volil, narodni jezik rabiti pri službi božji, in v tem dovolilnem
pismu med drugim tudi rekel: «On,  ki je vstvaril tri poglavitne
jezike, hebrejskega  namreč, greškega in latinskega,  je
vstvaril tudi vse druge v čast in slavo svojo* — («Quoniam, qui
fecit tres linguas principales, hebrscam scilicet, grsecam et latinam,
ipse creavit et alias omnes ad laudem et gloriam suam»).

Akoravno je bilo po tem takem več jezikov vpeljanih v službo
božjo, se je služba božja vendar le pri večem delu katoličanov
opravljala in se še opravlja v latinskem jeziku, in sicer po vseh krajih
in pri vseh narodih, kterim so prišli rimski misijonarji sv. evangelij
oznanovat, in to se je zgodilo po vsem zahodu in ne le v Evropi,
ampak tudi v druzih delih sveta. V zahodu se je o tistem času,
ko se je kerščanstvo pričelo, tako le latinski jezik sploh govoril.
Ko so pa divji narodi iz severno-zahodnje Azije privihrali v rimske
pokrajine zahodnje Evrope, je rimski cerkvi zopet došla sveta
naloga, te divje narode pokristijaniti in njih divja serca in na¬
vade s sveto vero požlahniti. Sveto, goreče prizadevanje rimskih
oznanovalcev je Bog milostljivo blagoslovil in sčasoma so se vsi
novi narodi vdali sveti veri. Ker so pa bili njih jeziki še neomi¬
kani, so rimski misijonarji pri teh narodih službo božjo v la¬
tinskem jeziku vredili že iz strahu, da bi se visokim svetim

9

skrivnostim z neomikano in nepristojno besedo ne godila nečast
in po tem talcem tudi sv. vera s kako neprimerno besedo ne
popačila. Pozneje, kakor tudi dan današnji, rimsko cerkev, glavo
vesoljne cerkve, pa zlasti želja po edinosti vodi, da se pri službi
božji, posebno pri daritvi sv. maše, ne vpelje kak nov jezik, temuč
da se ohrani in rabi latinski jezik pri vseh narodih, ki so po
Vimskih misijonarjih prejeli sv. evangelij, da-si so tudi njih jeziki
že zadosti izobraženi.

Vsi jeziki, ki so bili vpeljani v službo božjo, so pa sčasoma
zamerli, t. j. ali več ni narodov, ki jih govore, ali pa so se na¬
rodni jeziki toliko spremenili, da jezika, kakoršen je bil vpeljan
v službo božjo, noben narod več ne rabi v domačem govoru.
Tako so tedaj vsi liturgiški jeziki dan današnji mertvi jeziki.

Da se pri službi božji mertvi jeziki še vedno rabijo, izhaja
iz visocega spoštovanja do presvetih skrivnosti, ktero se tudi v
tem razodeva, da ostane tudi zagrinjalo vedno enih sv. skrivnosti
in opravil vedno eno, t. j. da je jezik, čeravno že zastaran ali celo
mertev, vedno ravno tak, kakoršen je bil iz začetka vpeljan.

Opomin. Vendar pa ni misliti, da je živi narodni jezik kje popol¬
noma izpahnjen iz službe božje. Kar ima sv. cerkev opravljati ali govoriti
z ljudstvom, v ljudstvenem živem jeziku opravlja in govori; tako n. pr. v
živem narodnem jeziku božjo besedo oznanuje, z ljudstvom v domačem jeziku
pri popoldanski službi božji in pri vseh pobožnostih moli, ljudstvu v nje¬
govem živem jeziku dolžnosti razlaga, pri sv. zakramentih marsikaj v narodnem
jeziku govori, itd.

Ker je pa koristno in tudi treba, da kristijani umejo vso
službo božjo, torej tudi to, kar se v mertvem jeziku opravlja, se
jim po drugem potu na pomoč pride, in sicer zlasti s tem, da se
jim svete obredne bukve v živi domači jezik prestavijo in služba
božja razlaga v narodnem jeziku.

Verh tega namen službe božje pa ni le poduk in podbuda,
ampak njen poglavitni namen je, prositi ali podeliti milost božjo.
Da se doseže ta poglavitni namen, pa ravno treba ni, da bi človek,
kteremu sv. cerkev milosti prosi ali mu jo deli, tudi umel jezik,
v kterem mu milosti prosi ali deli; v tem obziru mu je zadosti,
da sploh ume pomen sv. opravila, in da svoj namen sklene z
namenom svete cerkve.

§ 7 -

Ali je kristijanu treba vedeti pomen vnanjih znamenj službe božje?

Pri službi božji smo s pravo pobožnostjo in koristjo le ta¬
krat pričujoči, kadar razumemo, kaj njene šege in vnanja zna¬
menja pomenjajo; torej nas sv. dolžnost veže, seznaniti se z vna¬
njimi znamenji službe božje.

10

Da se pa to zgodi', cerkev svojim služabnikom zapoveduje,
vernemu ljudstvu vnanjo službo božjo tako razlagati v domačem
jeziku, da jo umejo, akoravno se opravlja v tujem, t. j. v kterem
koli zameri era jeziku.

Katoliški školje in mašniki to svojo dolžnost povsod spol-
nujejo s tem:

a)  da vernemu ljudstvu v pridigah in kerščanskih naukih službo
božjo v domačem jeziku razlagajo;

b)  da spisujejo in priporočajo brati bukve, v kterih so vsi
obredi katoliške cerkve od besede do besede prestavljeni v
živi narodni jezik, tako da verni molijo v svojem jeziku
ravno to, kar škofje in mašniki v tujem;

c)  da vernim v poduk spisujejo in v roke dajejo bukve, ktere
razlagajo vso službo božjo ali na tanko, ali le bolj ob
kratkem v domačem jeziku.

In ravno v ta namen so spisane tudi bukve, ktere imaš
zdaj v roki.

P e r v i del

§8.

Posvecevalni obredi.

Posvečevalnim obredom prištevamo: a)  daritev svete maše;
b)  svete zakramente (svetstva) in c)  svetila (zakrainentale). —
Sreda in solnce vse službe božje ali vsega bogočastja je daritev
svete maše; od nje bodi torej naj pred govorjenje.

I. Oddelek.

O čLa-ritvi sprete maše.

§ 9.

Nauk o daritvi svete mase.

1. ) Sveta maša je vedna daritev nove zaveze, v kteri se
Kristus Gospod v podobah kruha in vina svojemu nebeškemu
Očetu po mašnikovih rokah nekervavo daruje, kakor se je kervavo
daroval na svetem križi, ali z drugimi besedami: vedni spomin
in nekervavo ponavljanje kervave daritve Kristusove na križi.

Beseda »maša«  se večidel razlaga iz latinske besede
»missa« = »izpuščenje«,  ker je bila v starodavnih časih na¬
vada, ljudstvo slovesno izpuščati po dokončani daritvi. Beseda
»maša«  = »m  is  s a«  torej ne zaznamuje bistva presvete daritve;
cerkveni učeniki pa so presv. daritev »missa«  imenovali zavoljo
tega, da so presveto skrivnost prikrili nevernikom in jo oskrunjenja
varovali; verni so pa že vedeli, kaj naj si mislijo pri ti besedi.
Iz spoštovanja starosti in ker je bilo to ime že sploh v navado
prišlo, se je do današnjega dne v vseh jezikih ohranilo za pre¬
sveto daritev nove zaveze.

2. ) Daritev svete maše je pervič Jezus sam opravil pri zadnji
večerji, ko je kruh spremenil v svoje telo in vino v svojo kri,
daroval se v podobah kruha in vina svojemu nebeškemu Očetu

12

za vse ljudi in se zavžiti dal aposteljnom. — To presveto daritev
je pa Jezus pri zadnji večerji tudi za vse čase postavil ter jo
vstanovil v svoji cerkvi, ker je dal aposteljnom oblast in po¬
velje,  ravno to delati, kar je sam pri zadnji večerji storil, t. j. ravno
tisto sveto daritev v njegovem imenu in njemu v spomin vedno
opravljati. »To storite v moj spomin.«

3. ) Apošteljni so povelje Kristusovo: »To delajte v moj
spomin«,  zvesto spolnovali, ravno tako njihovi nasledniki, in ga
že vedno spolnujejo mašniki sv. katoliške cerkve, kteri pri sveti
maši ravno to delajo, kar je Jezus storil pri zadnji večerji.

4. ) Pri sveti maši se Bogu prava daritev daruje; Jezus
Kristus jo sam opravlja, ki se daruje v ločenih podobah kruha in
vina, v podobah kervave smerti, nebeškemu Očetu v mašnikovih
rokah; opravlja jo pa tudi mašnik, ki Jezusa daruje nebeškemu
Očetu, in verno ljudstvo z mašnikom vred.

5. ) Sveta maša je bistveno ravno tista daritev, kakor daritev
na svetem križi:

a)  ker tu in tam ravno tisti  daruje — Jezus Kristus;

h)  ker je tu in tam ravno tisti  dar  — Jezus Kristus;

c)  ker se tu in tam ravno tistemu  daruje — nebeškemu Očetu.

Daritev sv.maše se od daritve svetega križa v tem razločuje:

a)  da je Jezus na križi prelil svojo kri, pri sveti maši je pa
ne preliva. Ta je torej nekervava daritev, ker Jezus več
ne terpi, več ne umerje, ima pa je bila kervava;

b)  da se je Jezus na križi sam daroval; pri sv. maši se Jezus
sicer tudi sam daruje, darujemo ga pa tudi mi.

Po mašnikovih besedah, ki jih v Kristusovem imenu iz¬
govori, je pričujoče Kristusovo telo v podobi kruha, in Kristusova
kri v podobi vina; ker ste podobi očitno ločeni, se nam Kristu¬
sova smeri nekervavo in skrivnostno pred oči stavi.

6. ) Sveta maša se Bogu in v čast svetnikov daruje; pri
sveti maši se spominjamo svetnikov, da se Bogu zahvaljujemo za
milosti, darove in zveličanje, ktero jim je Bog že dodelil, in da
jih na pomoč kličemo.

Sveta maša se pa Bogu daruje:

a)  v častno daritev.  Izmed vseh opravil Kristusova da-
rovalna smert Boga naj bolj poveličuje, ker se v nobenem
dejanji neskončna svetost in milost Božja tako lepo ne raz¬
odeva, kakor pri sv. maši; ni ga torej opravila, ki bi za-
moglo Bogu prijetniše biti, kakor spreminjevanje kruha in
vina, t. j. ponavljanje Kristusove smerti;

13

b)  v zahvalno daritev. V zahvalo za vse milosti in do¬
brote, ki nam jih je Bog skazal in dodelil;

c)  v prosno daritev.  Kakor ni dejanja, ki bi bilo bolj
v božjo čast od svete maše, ravno tako je prošnja, z ob¬
hajanjem Jezusove rešnje smerti sklenjena, naj močnejša,
naj silnejša, Bogu naj všečneja, ker nam je Jezusova smert
vse milosti zadobila;

d)  v spravno daritev.  V nji zadobimo milost pravega spre-
obernjenja in kesanja nad svojimi grehi in odpuščenje časnih
kazni, za ktere se nam je po odpuščenih grehih še pokoriti.

7.) Sveta maša se opravlja za vse, ki morejo doseči večno
izveličanje; splošnega  sadu sv. maše se torej vdeležujejo vsi
pravoverni kristijani na zemlji in duše v vicah; posebnega  pa:

a)  mašnik, ki sv. daritev opravlja;

b)  tisti, za ktere jo zlasti opravlja;

c)  vsi, ki so pri sv. maši pričujoči ali pa žele, pričujoči biti.

Sveta maša se opravlja:

a)  za vse žive pravoverne kristijane: za pravične,  da bi
jih Bog obvaroval v pravičnosti; — za grešnike,  da bi
jim Bog dodelil milost pravega spokorjenja. Tudi se sme
opravljati za krivoverce,  daj  bi jih Bog pripeljal v svojo
edino izveličalno cerkev; — in tudi za nekerščene,  naj
bi jim Bog dal priti k spoznanju resnice;

b)  za vse, ki so umerli v cerkvenem občestvu in so v vicah.

Za tiste pa, ki v cerkvenem občestvu niso umerli, se daritev

sv. maše ne sme opravljati, ker cerkev nima poroštva, da njena
molitev more pomagati tem, ki v življenji niso hoteli biti v
zvezi ž njo. Torej v sveti cerkvi vedno velja pravilo: «S temi, s
kterimi v življenji nismo bili v občestvu, tudi po smerti ne mo¬
remo imeti občestva; nje ima le Bog v rokah.»

§ 10.

Tvarina daritve sv. mase.

Tvarina daritve sv. maše sta kruh in vino.

Kruh mora biti spečen, kakor kruh sploh, toda iz pšenične
moke in le z vodo umešen. — Daritev sv. maše je veljalna, bo¬
disi kruh opresen,  tj.  neprekvašen, bodisi prekvašen.  Vendar
se pa v katoliški cerkvi latinskega in armenskega obreda k sveti
maši jemlje le opresen kruh zato, ker je zelo verjetno, da je Jezus
opresen kruh spremenil; bila je namreč zadnja večerja «pervi
dan opresnih kruhov«,  in takrat je bilo Judom prepovedano,
kaj neopresnega kruha v hiši imeti.

14

Opresni kruh pa tudi prav lepo naznanja čistost Kristusovega
telesa in dušno čistost, ki je potrebna k svetemu obhajilu.

Hostije iz opresnega kruha so pri latinskem obredu okrogle,
hostije iz prekvašenega kruha pri greškem obredu pa tudi štiri-
voglate.

Opomin. Tudi Maroniti, Kaldejci v Malabaru in Greki v «Grota-
ferati» in pri Materi božji «de Grafeo* opresen kruh k sv. maži jemljejo.

Vino  mora biti nepokvarjeno, iz grozdja vinske terte,
kakoršnega je Jezus imel pri zadnji večerji. — Vinu se po cer¬
kvenem povelji nekoliko vode (kake tri kapljice, in k veeemu za
tretinjo vina) prilije.

Prav modro in primerno je naš Izveličar sveti maši kruh in
vino v tvarino izvolil, zakaj

a)  s tem nam je zlajšal vero v čudovito spremenjenje. Vsak
dan namreč vidimo in čutimo, da se kruh in vino po
naturni poti spreminjata nam v meso in kri; koliko ložje
nam je torej verovati, da se kruh in vino na Jezusovo
besedo spreminjata v telo in kri njegovo;

b)  nam je tudi ložje umeti, da je sv. rešnje telo naši duši du¬
hovna hrana.

Kruh za sveto mašo, ki je bil ob vseh časih tenak in okrogel,
se imenuje hostija,  t. j. dar; večidel mu je vtisnjena ali podoba
sv. križa ali križanega Jezusa, ali presv. njegovega imena.

Vino sme biti barve katere koli; vendar se je zlasti belo
(rudeče) vino za sveto mašo jemalo in se še dan današnji naj
raje jemlje.

§ 11 -

Česa je za daritev svete mase še treba ?

Za sveto mašo je treba tudi: A.  Posebne duhovske obleke
in B.  posebnih posod.

a)  Duhovska obleka.

Po starodavni navadi, ki se opira na apostoljska sporočila,
imajo duhovni pri službi božji posebna oblačila, in sicer iz na¬
slednjih vzrokov:

1. ) zato, da se presvete skrivnosti ločijo od navadnih posvetnih

opravil;

2. ) zato, da se po njih naznanja sveta služba in visoka čast

katoliškega duhovna;

3. ) zato, da je visoki pomen, ki ga imajo duhovna oblačila,

duhovnemu samemu v mnogotero opominjevanje, vernemu
ljudstvu pa v podučenje.

15

1. Duhovščini lastna oblačila pri božji službi in tudi zunaj nje so:

1.) Ta Idr. Talar sega do pet in je brez vse posvetne lepotije,

in torej duhovna opominja, skerbeti, da bi le Bogu bil všeč, ne pa
svetu, in da bi vsa njegova dejanja bila poštena. Papež  imajo
talar bele barve, kardinali  škerlatove, škofje  vijolične, duhovni
Černe, menihi  pa, kakor je v njih redu zapovedano, ali Černe,
ali rujave, ali bele.

2. ) Ovratnica ali kolar  (colare).

3. ) Mašna kapa (naglavnica, biret ali quadrat),  njeni
trije kviško moleči konci pomenjajo presveto Trojico, štirje pa
sv. križ naznanjajo.

II. Mašna oblačila mašnikom lastna so:

1. ) Poramnica  (oglavnica, amict, humerale),  ktero so
nekdaj čez glavo potegovali, dan današnji jo pa tako oblačijo,
da rame, pleča in vrat ogrinja. — Humerale pomenja čelado
izveličanja, s kojo se nam je vojskovati zoper skušnjave, ki iz¬
virajo iz počutkov, kteri nas kaj radi na hudo vlečejo.

2. ) Mašna srajca (alba),  t. j. bela, platnena srajca do
pet. — Njena belina pomenja čistost in nedolžnost., ki ste naj-
veča lepota in naj boljše pripravljanje za presveto daritev.

3. ) Pas (cingulum),  s kterim se mašna srajca nad ledjem
podpaše. — Pas mašnika opominja dolžnosti do treznosti in zderž-
nosti, da mu počutki čistosti ne omadeževajo.

4. ) Naročnica  (rokavnica, manipulus)  na levici; ona
je bila nekdaj platnen robec (platnena rutica), s kterim si je
mašnik pot brisal. Ona tedaj mašnika opominja, v Gospodovem
vinogradu pridno truditi se in spokorno živeti.

5. ) Nadramnica  (napersnica, stola);  ona mašniku okoli
vrata z ram čez persi visi, pri sv. maši pa se na persi križema
preprega, in je bila nekdaj bel, platnen, širok robec; pomenja pa
oblačilo pravičnosti, svetosti in neumerjočnosti, ki so nam v zgubo
šle po Adamovem grehu in nam jih je zopet pridobila Kristusova
smert na križi. — Stola je tudi znamenje mašniške oblasti, torej
je ne sme čez obe rameni viseče obleči, kdor ni mašnik in
mašnik nobenega svetega opravila brez nje zunaj sile ne sme
opravljati.

6. ) Mašni plašč (casula);  mašni plašč je bil nekedaj široko
in sešito oblačilo, ki je ves život ogrinjalo. Pomenja, kar se po¬
sname iz škofovih besedi pri mašnikovem posvečevanji, ljubezen,
ki vse Gospodove zapovedi kakor sladak jarem prejemlje in na¬
tanko izpolnuje.

Pri druzih duhovnih opravilih mašnik oblači srajčico  (kor-
sko srajco, roket),  ki je prikrajšana mašna srajca; pri posebnih

16

slovestnostih, kakor p. pri procesijah, večernicah, itd., pa tudi še
širok, v krogu vrezan plašč  (veliki plašč), kise  po latinsko plu-
viale  zove ali pa tudi večernični plašč  imenuje.

III. Škof imajo zraven mašnih oblačil za slovesno sv. mašo še
posebna oblačila v znamenje višje oblasti in še svetejše službe: ta so:

1. ) Posebni črevlji  (sandalia), ki naznanjajo, da so škof
neutrudljivi oznanovalec svetega evangelija.

2. ) Perstan  (annulus), ki je znamenje, da so škof še v
tesnejši zvezi z vernimi svoje škofije in tako rekoč zaročeni ž njimi.

3. ) Zlati persni križ  (persnik, pectorale), v znamenje lju¬
bezni do križanega Jezusa.

4. ) Leviti  (štihar, dalmatica in tunicela), v znamenje, da
imajo vsa duhovna posvečenja in polno duhovsko oblast,

5. ) Rokovice  (chiroteca), one pomenjajo blagoslovila, ki
jih škofje vernim dele.

6. ) Škofovska kapa  (mitra, infula); ona pomenja visoko
čast in službo, ki jo imajo škofje kakor namestniki Kristusovi;
ona je čelada, ki škofa opominja, svojo službo opravljati serčno
in brez strahu pred ljudmi. — Njena dva na kviško moleča konca
pomenjata. veličastvo, v ktero je nebeški oče Jezusa povzdignil
(Fil. 2, 8, 9.) in od tod tudi visoko škofovsko čast in službo.

7. ) Pastirska palica  (pastorale), v znamenje, da imajo
škof višjo oblast nad vernimi svoje škofije.

Papež tudi nekaterim mašnikom in redovnim predstojnikom
zavoljo njih službe to čast dodele, da smejo pri duhovnih opra¬
vilih imeti škofovska oblačila, ki jih »škofovska znamenja« ime¬
nujemo. — Take mašnike zovemo prelate.

IV. Nadškof  ali veliki škof (archiepiscopus) imajo verh
mašniških in škofovskih oblačil še palium ali kreželec ali
plašče  c,  to je blagoslovljeno belo volneno, s černimi križeci pre-
tekano ovratnico  v znamenje polne škofovske oblasti.

V. Levitom, ki mašniku pri slovesni sveti maši
strežejo,  lastna oblačila so:

1. ) Naramnica, mašna srajca, pas, naročnica,  ka-
koršne imajo mašniki.

2. ) Dalmatike ali s lužni  c e (leviti), ki imajo široke rokavi,
kar pomenja radodarnost in usmiljenje do ubozih, kakor so
aposteljni dijakone izvolili in postavili zlasti iz namena, da so
skerb za uboge prevzeli.

To oblačilo se imenuje »dalmatika,«  ker so nekdaj po
Dalmaciji nosili taka oblačila, ki so bila zelo podobna oblačilu
dijakonov.

17

3.) Dijakon nosi tudi štolo,  toda le na levi rami, ki jo pod
desno pazduho s pasom priveže.

Tudi dečki,  ki pri božji službi duhovnom strežejo, in cer¬
kovniki  imajo posebna oblačila; bela kratka srajčica ali roket
jih opominja, naj bi bili nedolžni in pobožnega duha, kakor angelji
božji, ki so se, kakor nam sv. pismo pripoveduje, večkrat v belih
oblačilih prikazali ljudem.

Pri sv. maši streči je velika čast: kakor je mašnik božji
namestnik, so strežeji namestniki angeljev, ki so božji služni duhovi.

Vse perilo v cerkveno rabo namenjeno mora platneno ali
perteno biti.

Mašni plašč, naročnica, štola in večernični plašč so za razne
čase in opravila raznih barv  (boj). Cerkvene barve in njihovi
pomeni so:

1. ) Bela (sreberna ali zlata),  in sicer:

a)  o vseh Gospodovih praznikih v znamenje veselja nad veli¬
častvom Kristusovim in nad dobrotami, ki smo jih po njem
prejeli;

b)  o praznikih Matere božje, angeljev in vseh svetnikov, ki
niso mučenci; v znamenje njih nedolžnega ali spokornega
življenja.

2. ) Rudeča:

a)  o binkoštih v znamenje ljubezni, katero je sv. Duh bin-
koštni praznik v podobi ognjenih jezikov nad aposteljne
izlil in jo še vedno s svojo milostjo izliva vernim v serca;

b)  o praznikih sv. marternikov (spričevalcev, mučencev) v
znamenje njih ljubezni do Jezusa, ki jih je gnala, da so
zanj svojo kri prelili.

3. ) Zelena,  ob nedeljah po sv. treh kraljih in po binkoštih,
ob katerih nobenega posebnega svetniškega spomina ne obhajamo,
v znamenje upanja večnega izveličanja, ki ga nam je Jezus pridobil.

4. ) Vijolna  (vijolična, modra) v adventu in postu, pri pro-
snih in spokornih procesijah, v znamenje ponižnosti in spokornosti.

5. ) Cerna  v veliki petek, pri maši za duše v vicah in pri
pogrebih, v znamenje žalosti.

b)  Cerkvena posoda pri sv. maši.

1. ) Kelih  (kupa, calix) za vino in sveto rešnjo kri;

2. ) pate  n a (božja skledica) za hostijo in sv. rešnje telo;

3. ) posodici  (verčiča, urceoli, ampul«) za vino in vodo.

Kelih in patena sta zlata ali sreberna  ali bakrena po

premožnosti cerkve ali župljianov; če nista zlata, morata biti pa
vsaj pozlačena iz spoštovanja do presvetega zakramenta.

2

18

Kelih se za sveto mašo tako-le pripravi:

a)  privesi se čez kelih brisalna rutica  (otiralo, purifica-
torium), s kojim mašnik kelih in svoje perste, s katerimi
seje  dotikal svetega rešnjega telesa, po sv. obhajilu obriše;

h)  na purifikatorij se patena položi;

c) patena se pokrije s pokrivalom, ki se pala  imenuje;
ž njo je tudi kelih po darovanji pokrit;

d)  ogerne se ves kelih s plaščičem  (ogrinjalo, velum), ki je
iz enacega blaga, kakor mašni plašč; pred darovanjem se
kelih odgerne in po sv. obhajilu zopet ogerne;

e)  nad plaščec se dene mašna burza,  t. j. veče pokrivalo, v
katerem je telesnik  (corporale), ki se na altarju raz-
gerne, da se nanj kelih postavi in po darovanji tudi hostija
položi.

Kelih in pateno smejo škofje, vso drugo cerkveno obleko pa
tudi mašniki, v to pooblaščeni, blagoslavljati.

Opomin. Cerkvena posoda, ki je je treba pri druzih opravilih
službe božje:

1. ) Monštranca ali kazalnica  (monstrantia, ostensorium)
z lunico  (lunini srp) v sredi, kamor se sv. rešnje telo dene, da
se k molitvi izpostavlja in v procesijah nosi. — Monštranca je le
pri nas katoliških kristijanih v navadi, ker le pri nas vera živi,
da je Jezus v presv. zakramentu resnično pričujoč. Lunico smejo
le škof blagosloviti.

2. ) Obhajilni kelih  (ciborium), podoben mašnemu kelihu,
samo da je s pokrovom. V njem se hranijo male sv. hostije, s
katerimi se verni obhajajo.

3. ) Mivnica  za umivanje rok po darovanji ; bila je nekedaj
potrebna, ker so si škof ali mašnik pri razločevanji darov roke
onesnažili. Sedanje umivanje rok pri sv. maši le nekedanjih časov
spominja, mašnika pa opominja, da mora čistega serca biti, kdor
presveto skrivnost opravlja.

4. ) Kadilnica  (thuribulum) in čolnič  (navicula) z žli-
čico (cochlear) za kajenje pri slovesni sv. maši in pri mnogo druzih
cerkvenih opravilih. — S kadilom pri službi božji kaditi je že
starodavna navada; še celo neverske narode nahajamo, ki so svojim
malikom kadilo zažigali. — Drago dišeče kadilo so tudi Judje pri
svoji službi božji vžigali, in kralju Davidu je bil v nebo se vzdi-
gajoči kadilni dim podoba Bogu prijetne molitve. Kadila so tudi
sv. trije kralji novorojenemu Jezusu v dar prinesli in ž njim, kakor
sv. cerkveni očaki razlagajo, božjo naturo novorojenega Jezusa
naznanjali. V skrivnem razodenji se molitve angeljev in svetnikov

19

naravnost imenujejo kadilo v zlatih skledicah. (5, 8). — Pervi
kristijani so dišeče kadilo zažigali, da so si v votlinah in pod¬
zemeljskih kletih, kjer so zavoljo preganjanja skrivaj opravljali
službo božjo, slabi zrak in smrad preganjali.

Zdaj pri službi božji s kadilom kadimo:

a)  v spomin na perve žalostne čase;

b)  da skazujemo Bogu dolžno čast, in

c)  v spominjevanje, kako naj naša molitev k Bogu puhti.

5. ) Kerstni kamen  (baptisterium) za kerstno vodo; oni je
redno znamenje župnijske cerkve, ker se le v njih deli sv. kerst.

6. ) Kropilni kamen  za blagoslovljeno vodo, s ktero se
kropimo, kadar v cerkev stopimo ali iz cerkve gremo.

7. ) Posode za sv. olje,  ki se rabi pri svetem kerstu, pri
sv. birmi in pri poslednjem olji, pri mašnikovem posvečevanji in
pri nekaterih cerkvenih blagoslovilih, ki jih smejo le škof oprav¬
ljati, p.: pri posvečevanji keliha in patene, cerkve in altarja, zvonov,
i. t. d.

Opomin.  Cerkvene bukve (knjige) so:

a)  Mašne bukve  (missale); h)  obredniške bukve  (rituale);
c)  škofovske obredniške bukve (pontificale); d)  molitvene  bukve ali
breviar (breviarium) in ej cerkvena pratika  ali koledar (directorium).

§ 12 .

Nekoliko poglavitniših cerkvenih določil o sveti maši.

1.) Daritev sv. maše se sme opravljati le na alt ar ji, ki
mora biti zidan, in da ga sami škof posvete, po verhu imeti kame-
neno ploščo vzidano, sicer pa vložen štirivoglat kamen, ki so ga
škof posvetili, in ki se imenuje p or tat il e ali prenesljiv altar.

Kakor ni nobenega ljudstva brez katere vere in brez daritev,
ga tudi ni, ki bi za svoje daritve ne imelo altarjev, t. j. nekoliko
zvišanih krajev, kamor so polagali daritve. Ko je Noe iz barke
stopil, je postavil altar, in je Bogu daroval zahvalno daritev.
Mozesu je sam Bog zapovedal v sv. šotor postaviti dva altarja,
enega za žgalne daritve, enega za kadilo.

V kerščanski cerkvi je bil pervi altar sveti križ, na katerem
se je Jezus daroval v spravo za grehe vsega sveta. Ko je Kristus
nekervavo daritev nove zaveze pri zadnji večerji postavil, je bila
navadna miza njegov altar. Kavno tako so tudi aposteljni sveto
skrivnost v začetku obhajali na navadnih mizah, pozneje so bile
pa posebne mize ali altarji v to določene, toda tudi lesene, lahko
prenesljive in premakljive, ker so zdaj tu, zdaj tu darovali in
zavoljo preganjanja niso imeli posebnih krajev, službi božji odlo¬
čenih. Še dan današnji v Rimu v lateranski cerkvi kažejo tak lesen

2 *

20

altar, na katerem je daroval sv. Peter in njegovi nasledniki. Od
časov Konstantina velikega so začeli v zidanih cerkvah tudi altarje
zidati ali iz rezanega kamenja, še celo iz samega mramorja sta¬
viti; papež Silvester (1. 314 do 335) pa je dal zapoved, da morajo
biti altarji ali iz samega kamenja ali vsaj zidani:

a)  že po izgledu očaka Jakopa, ki je kamen, kteri mu je bil,
iz očetove hiše bežečemu, vzglavje po noči, v spomin božje
prikazni postavil ter ga posvetil s tem, da je nanj olja vlil
Bogu v dar, in

b)  ker kamen ali skala pomenja Kristusa, ki je prav za prav
naš altar, dar in mašnik. —

Le samo tisti leseni altar, na katerem je sv. Peter maševal,
je papež Silvester iz spoštovanja še pripustil ter določil, da le
papeži smejo maševati na njem. Ravno ta papež je vstanovil
tudi obred, po katerem se cerkve posvečujejo. — V petem sto¬
letji so bili kristijani tako vneti za božjo čast in veličastno službo
božjo, da so sem ter tja altarje delali iz čistega srebra ter so jih
zališali z drazimi kameni in biseri. Pulherija, Teodozija mlajega
sestra, je veliki cerkvi v Carigradu v dar podelila še celo altar
iz čistega zlata. Taki dragi altarji so bili seveda posebne izjeme.

V pervih stoletjih ob preganjanji so sveto mašo naj raje
opravljali na grobeh sv. mučenikov, kamor so torej premakljive
altarje postavljali mučenikom v čast, in da so se podbujevali k
stanovitnosti in spoznanju sv. vere. Pozneje so na njih grobeh
zidali cerkve, in ker grobov sv. mučenikov ni bilo povsod, kjer
je bilo cerkve treba, je cerkev v spomin stare nekdanje navade
dala zapoved, da se sv. ostanki ali kosti sv. mučenikov denejo
v altar pod njegovo pločo ali v pločo samo, ali pa da se vsaj
kamen (portatile), v katerega so škof vložili sv. ostanke, vloži v
altar. Iz ravno tega vzroka se altarne mize skoraj sploh delajo
tudi v podobi mertvaških rakev.

Opomin.  Misijonarji in vojaški duhovni, ki hodijo od kraja do kraja,
imajo še dan današnji le premakljive in prenesljive altarje.

2. ) Altar, pri katerem se mašuje, mora biti pogernjen s tremi
belimi, platnenimi perti, ki nas spominjajo belih pertov, v katere
je bilo zavito Jezusovo telo v grobu.

3. ) Na altarji mora biti britka martra  (razpelo) v živi
spomin kervave daritve na križi, ki se pri sv. maši nekervavo
ponavlja.

4. ) Na altarji morata biti naj manj dva svečnika,  na ka¬
terih ste nataknjeni čisto voščeni sveči,  ki morate goreti pri
sv. maši. — Luč pri sv. maši in sploh pri službi božji ima mnogo
pomenov:

21

a)  ona nam pomenja Jezusa samega, živega Boga, ki se sam
»luč sveta« imenuje;

b)  ona pomenja tudi aposteljne, ki so luč Kristusovo, t. j.
večne resnice sv. vere, oznanovali in razširjali po vsem svetu;
torej se v bolj premožnih cerkvah nahaja po dvanajst sveč¬
nikov pri večih slovesnostih, zlasti na velikem altarji;

c)  ona nas opominja k pobožnosti;  kakor plamen na kvišku
plamti, tako naj se naša serca vzdigujejo k Bogu;

d)  ona nas budi' k dobrim delom;  kakor luč z milo svojo
svetlobo razsvetljuje temni kraj, tako tudi mi bodimo s
pobožnim življenjem lep izgled svojim bližnjim in luč, da
naša dobra dela vidijo in nebeškega Očeta poveličujejo;

e)  ona je znamenje veselja;  sv. pismo rajsko veselje in izve-
ličanje rado imenuje večno luč, žalost in pogubljenje pa
temo, terdo temo;

f)  poslednjič nas luč pri božji službi spominja pervih ker-
ščanskih časov  o preganjanji, ko so se kristijani morali
skrivati v temne in podzemeljske kraje s službo božjo, ali
jo po noči obhajati, in jim je luči treba bilo, kakor je je
tudi nam treba, kedar jo ob temnem času opravljamo.

Sveče,  katere pri sv. maši gore, morajo biti čisto vo¬
ščene,  v znamenje, da se v nji daruje Jezus, najčistejši sad devi¬
škega Marijinega telesa, kakor je vosek naj čistejši cvetni sad.
Naj bi pač tudi naša serca bila vselej čista ali saj v pravi pokori
očiščena.

5. ) Daritev sv. maše se sme opravljati v posvečenih cerkvah;
le v sili in s škofovim privoljenjem v katerem drugem pristojnem
kraji, toda vselej na posvečenem kamenu, katerega imenujemo
portatile, t, j. premakljiv altar.

6. ) Sveta maša se sme vsak dan opravljati, le veliki petek
ne;  veliki četertek in veliko saboto je v vsaki župnijski in meniški
cerkvi le ena sv. maša pripuščena.

Opomin. Veliki petek se nekervava daritev sv. maše ne opravlja:
a)  ker nam je spomin kervave daritve preživo pred očmi; b)  ker je s sv. mašo
vselej nekako veselje združeno, veliki petek pa le tuga in žalost vejete.

7. ) Sveta maša se navadno sme opravljati le od jutranje
zarije do poludne,  da se obhaja bolj brez raztresenja in z
večo pobožnostjo.

Jezus je sicer presveto skrivnost zvečer obhajal; toda le
zato, ker so Judje velikonočno jagnje jedli le zvečer in je Jezus
ravno takrat, ko je velikonočno jagnje zadnjikrat jedel z apo-
steljni, hotel pravo velikonočno jagnje, t. j. svoje telo in svojo kri
v dušno hrano dati aposteljnom, in tako dopolniti, kar’ je pome-
njala predpodoba.

22

Opomin. Jutranja zarija po cerkvenem zaumenu se pa ne določuje
kakor v vsakdanjem govoru, le nekoliko pred solnčnim izhodom, ampak se
21. decembra prične 52 minut po petih, ter se do meseca junija vedno pri-
mika polnoči, tako, da 21. junija se sme že 24 minut po eni čez polnoč ma¬
ševati; od 21. junija se pa spet polnoči odmikuje do 21. decembra. (Direct. Labac.)
— Iz tehtnih vzrokov pa se sme tudi pred jutranjo žarijo maševati in tudi
nekoliko popoludne, n. pr. pri cerkvenem posvečevanji, po sv. birmi, ako se
sv. opravila pred poludnem ne doveršč.

8. ) Vsak mašnik sme sv. mašo le enkrat  na  dan  obhajati.
Le božični dan je vsacemu mašniku pripuščeno trikrat maševati;
tudi v sili smejo škof pripustiti, da mašnik več ko enkrat na dan
mašuje.

9. ) Mašnik mora maševati le po obredu mašnih bukev; ne
sme nič premeniti, nič pridejati, nič opustiti; tudi brez tehtnih
vzrokov ne prenehati v maševanji.

10. ) Mašnik mora sv. mašo komu nameniti,  t. j. sad sv.
maše komu v prid oberniti, ako hoče, da komu dojde posebni
sad sv. maše.

Mašnik za vse verne pri vsaki maši moli, torej vsaka sveta
maša vsem koristi. Ako pa hoče, da imajo nekateri verni posebni
sad od sv. maše, še posebni spomin zanje stori. Že od starih
časov so tisti, ki so želeli, da bi mašnik posebej zanje spomin
storil, kake darove prinašali. Tako še dan današnji verni za svete
maše dajejo,  t. j. kak dar mašniku podele, da ga ž njim za¬
vežejo, spomin storiti zanje ali za tiste, katere mu oni priporočajo.
Se ve da so taki doneski mašniku tudi v poboljšek njegovih do¬
hodkov, ker sv. Pavel (1. Kor. 9, 13) pravi: »Kateri služijo altarju,
od altarja delež prejemajo.« Z drugimi besedami pa Jezus ravno
to veli (Mat. 10, 10. Luk. 10, 7).

§ 13 .

Obred daritve sv. maše sploh.

Poglavitni deli sv. maše so: 1.) darovanje, 2.) spreminjevanje
in 3.) obhajilo. — Kar je pred darovanjem, je le pripravljanje za
sv. mašo, ter ima namen, mašnika in pričujoče verno ljudstvo
pripraviti v tisti dušni stan, ki ga je treba, da se vredno oprav¬
lja sv. maša in da se vsi pričujoči vdeleže sadu presvete daritve;
in potem takem navadno štejemo štiri dele  sv. maše.

Opomin.  Ozir slovesnosti in nekaterih vnanjih okoliščin sv. mašam
razna imena dajemo, zlasti: sam it na (privata), očitna  (puhlica), tiha,
peta  (cantata) in slovesna  (solemnis) sv. maša.

Samitna  je sploh tista, ki je brez vseh nenavadnih slo-
vestnosti, torej pri kateri je le en strežej, pri kateri se ne poje.
To ime se sv. maši daje tudi po druzih okoliščinah, zlasti: po

23

kraji, če se bere v kaki samotni inolitvenici ali kapelici, po
pričujočih,  ako se pri nji zbere le malo vernega ljudstva, ali
po obhajilu,  ako pri sv. maši mašnik le samega sebe obhaja
in nikogar druzega.

Očitna  maša je pa sploh vsaka poglavitna maša nedeljske
ali prazniške službe božje, tedaj vsaka maša za župljane; pa tudi
tacim pravimo očitne maše, ki se navadno opravljajo ob določeni
uri, ali pri kateri se zbere obilno vernih kacega določenega kraja,
ali kaj vernih med sv. mašo pristopi k sv. obhajilu.

Očitna maša je pa ali tiha,  katera se le moli ali bere,
ali peta,  pri kateri mašnik nekatere molitve poje; ali slovesna,
ki se ji pravi tudi velika maša,  pri kateri mašniku levita ali
več duhovnov streže.

V domačem govoru je pa vernim slovesna maša vsaka, ki
se obhaja z nenavadnimi slovesnostmi, tedaj ne le kadar maš¬
niku strežeta levita ali se maša poje, ampak tudi kadar verni
pri nji pojejo, ali njih petje orgle spremljajo, ali je altar bolj
olepšan, ali se več sveč prižge.

Posamezni obredi svete maše.

I. d.el s-v. maše ali pripravljanje za

sv. mašo.

§ M.

Začetek sv. maše do vhoda.

1.) Ko mašnik pride k altarju, kelih na razgernjeni korporal
postavi, strežej pa mašne bukve na blazinico leve ali listove altar-
jeve strani položi; mašnik gre k bukvam ter jih tam odpre, kjer
je dnevna maša. Potoma premišljuje presveto opravilo, ki je hoče
ravno kar obhajati, pa se tudi spominja človeške nevrednosti
sploh, zlasti svoje, torej se bridki matri sred altarja prikloni ter
se ponižno poda k naj nižji stopnjici pred altar, kjer se zaznamenja
se svetim križem in nastopno molitev  moli s strežejem, ki
mu v imenu pričujočega ljudstva odgovarja.

Nastopna molitev ali molitev pred altarjevimi stopnicami
ima tri dele, ti so:

a)  42. psalm,  v katerem je izgovorjeno poželenje po pre¬
svetem opravilu, svestje človeške nevrednosti, želje po mi¬
losti božji, veselo zaupanje v božjo moč, torej vsa čutila,
ktera naj bi mašnika in ljudstvo presunila pri sv. daritvi.
— Psalm se sklepa s hvalnico: »Čast bodi Očetu,

24

Sinu in svetemu Duhu, kakor je bila od začetka
do zdaj in vselej in od vekomaj do vekomaj.
Amen.«*)

b)  Očitna spoved (confiteor), v kteri spoznavamo svojo ne¬
vrednost zavoljo pregreh, s kterimi smo Boga razžalili, in se
tudi mašnik vernim in verni mašniku priporočajo v pri¬
prošnjo.

Očitno spoved naj prej mašnik ponižno priklonjen moli in
potem strežej v imenu vernega ljudstva. Očitna spoved se tako
glasi: »Spovem se Bogu vsegamogočnemu, sveti Mariji, vselej de¬
vici, svetemu Mihaelu, velikemu angelju, svetemu Janezu kerstniku,
svetima aposteljnoma Petru in Pavlu, vsem svetnikom in vam,
bratje (tebi, Oče!), da sem veliko grešil z mislijo, besedo in dejanjem.
Kriv sem, kriv sem, silno sem kriv. — Torej prosim sveto Marijo,
vselej devico, svetega Mihaela, velicega angelja, svetega Janeza kerst-
nika, sveta aposteljna Petra in Pavla, vse svetnike in vas, bratje!
(in tebe, Oče!) molite za-me pri Gospodu, našem Bogu.«

Pri besedah: »Kriv sem« se mašnik in strežej trikrat na
persi terkata v znamenje svoje nevrednosti in zadolženja.

Svojo pregrešnost spoznavamo ne le Bogu, ampak tudi an-
geljem in svetnikom in vernim na zemlji, ker greh ne razžali ne le
Boga, ampak tudi vse občestvo svetnikov, in ker nas svest naših
grehov priganja, priprošnje prositi svetnike, zlasti prečastito devico
Marijo, kraljico angeljev in svetnikov, sv. arhangelja Mihaela v
imenu vseh angeljev, Janeza kerstnika, namestu vseh svetnikov
starega zakona, Petra in Pavla namestu vseh svetnikov novega
zakona.

c)  Medsebojne molitve,  v kterih mašnik strežeju in
strežej v imenu vernih mašniku milosti prosita.

Po opravljeni nastopni molitvi gre mašnik zopet pred altar,
in grede moli za dušno očiščenje sebi in vsem pričujočim. Ko do
altarja pride, glavo globoko prikloni, vse svetnike sploh, zlasti pa
tiste, kterih svetinje so v altarji shranjene, njihove priprošnje prosi
in altar poljubi, da skaže čast in spoštovanje svetnikom in nji¬
hovemu začetniku Jezusu Kristusu.

Pri slovesni sv. maši mašnik kadila v kadilnico dene in kadi
presv. rešnje telo, če je izpostavljeno, sicer pa britko martro in
altar. Kadilo je znamenje moljenja in spoštovanja; iz spoštovanja

*) Amen  je hebrejska beseda, ki ima dvojen pomen. — Konec molitve
ali prošnje  pomenja: zgodi se, česar prosimo, ali Bog naj nas
usliši, in torej pravi, da od Boga upamo, česar ga prosimo. — Konec vere
ali prisege  pa pomenja: gotovo je tako, ali resnično je tako;
torej poterjuje izgovorjene besede.

25

do mašnika, ki je namestnik Kristusov zlasti pri sv. maši, dijakon
tudi mašnika pokadi, kateri naj se spomni, da se ima tudi nje¬
gova molitev kakor kadilo proti nebu vzdigovati.

§ 15 .

Vhod, kirie eleison, gloria, dominus vobiscum.

1. ) Potem se mašnik poda na levo stran altarjevo, t. j. tisto,
ki mu je na levici, kedar se k ljudstvu oberne, in prične, prekri¬
žaj e se, iz mašnih bukev brati vhod sv. maše (pristop, introitus).
— Nekdaj so pevci in verni peli ves psalm, ki se je vjema! s
praznikom, kedar je mašnik k altarju šel, od tod ime vhod. Zdaj
je pa le predpevek ali antifona in perva verstica kterega psalma
s sklepom: čast bodi Očetu itd., ali kaj malega iz svetega pisma,
kar mašnik bere in ki se vjema z dnevom.

Vhod se, kakor navadno vsak psalm, sklepa s hvalnico: čast
bodi itd., s ktero se daje presv. Trojici čast in hvala.

Po pervi besedi v vhodu se nedelje in sv. maše imenujejo,
n. pr.: rorate, requiem, laetare itd.

2. ) Po vhodu se mašnik zopet spomni človeške slabosti in
reve in sredi altarja gre, kjer s strežnikom za božjo milost prosi,
rekoč trojno «kirie eleison», trojno «kriste eleison* in zopet
trojno «kirie eleison*, t. j. Gospod, usmili se (Gospod, pomiluj),
Kriste, usmili se, Gospod, usmili sel* Perva prošnja je ober-
njena k Bogu Očetu, druga k Bogu Sinu, tretja pa k sv. Duhu. —
Trikratna vsaka prošnja pa pomenja, kako silno nam je potrebno
usmiljenja božjega in kako terdno zaupamo, da bomo uslišani.

3. ) Pri pogledu britke martre se spominja mašnik prevelike
ljubezni nebeškega Očeta, kteri je svojega edinorojenega Sina dal,
da bi se ne pogubil nikdo, ki v njega živo veruje, in v terdnem
zaupanji, da je njegova prošnja že uslišana, neizmerne in pre¬
obilne dobrote in ljubezni prevesel mašnik iz globočine hvaležnega
serca moli (pri slovesnih sv. mašah zapoje): «Gloria inexcelsis
Deo,» t. j. «Slava Bogu na višavah* itd., v kteri pesmi pre¬
sveti Trojici preserčno čast in hvalo daje za vse podeljene do¬
brote in milosti. Pri zadnjih besedah se mašnik prekriža, da po-
terdi, kar so usta govorila.

V adventu, v postu, križeve dni in pri svetih mašah za
mertve (pri sv. mašah v vijolični ali černi barvi) gloria umolkne,
ker se taka vesela pesem ne vjema s pokoro in žalostjo.

4. ) Po gloriji mašnik altar poljubi, se k ljudstvu oberne, roke
razpne in sklene, rekoč: «Dominus vobiscum*, t. j. «Gospod
(bodi) z vami;* — na kar strežnik ali kor v imenu ljudstva od¬
govori: »Et cum špiritu tuo,» t. j. «In s tvojim duhom.*

26

Ta pozdrav je silo star in lep. Že v starem zakonu je angelj
božji Gedeona (sod. 6, 12) in viši angelj Gabrijel prečisto devico
Marijo ž njim pozdravil. In zares, kaj boljšega se ne da vernim
želeti, kakor da bi bil Bog ž njimi, t. j. njih vedni spremljevalec,
pomočnik in varuh, da bi njih pobožnost blagoslovil ter njih mo¬
litev uslišal: pa tudi verni svojemu dušnemu pastirju boljšega ne
morejo želeti, kakor da bi ga Gospod Bog spremljeval, razsvetlje¬
val, varoval in krepčal. Tako si mašnik in verni naj boljše ne¬
beške dari želijo. Mašnik roke razpne in sklene v znamenje, da
hoče vse objeti s svojo ljubeznijo in vsem voščiti in sprositi ne¬
beških darov.

§ 16 .

Zbirna molitev, berilo (list), gredna molitev, tractus, segmntia.

1. ) Po tem blazem pozdravu se mašnik zopet k mašnim buk¬
vam poda, z besedo «oremus, t. j. «molimo», verne k molitvi
vabi in potem sam moli v imenu vseh cerkvene molitve, ki
so za ta dan odkazane in kterim kolekte, t. j. zbirne molitve,
pravimo, ker se v imenu vseh za vse potrebe zbirajo in opravljajo.

Ako je več kolekt pri sv. maši, vjema se njih perva vsikdar
z dnevom ali praznikom, druge se pa opravljajo na čast svetniku,
čegar spomin cerkev na ta dan še obhaja, ali za kakošno posebno
ali splošno potrebo. 0 višjih praznikih je le ena kolekta, ker pri
tolikih preobilnih milostih naša serca vnema le en občutek hvale
in veselja, ki se izreče tudi v eni molitvi.

Ko mašnik kolekte moli ali poje, roke razpne in povzdigne,
kar pomeni, kako silno in goreče hrepeni uslišan biti. — Sklepajo
se skoraj vse kolekte in sploh vse cerkvene molitve z besedami:
»Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, kteri s teboj živi
in kraljuje v edinosti sv. Duhh, Bog od vekomaj do
vekomaj. Amen«.  S tem sklepom nas sv.cerkev uči, da moramo
vselej moliti v Jezusovem imenu, ako hočemo uslišani biti, t.j. po
njegovem nauku in v zaupanji v njegovo zasluženje, kakor nam
on sam obljublja, rekoč: »Vse, kar boste Očeta v mojem
imenu prosili, vam bo dal«.  (Jan. 16, 23.) Strežnik odgovori:
»Amen,«  t. j. zgodi se, kakor smo prosili.

2. ) Po zbirnih molitvah bere mašnik berilo,  t. j. kak od¬
delek iz sv. pisma stare ali nove zaveze, ki ga sploh list imenujemo,
ker je to berilo največkrat vzeto iz aposteljskih listov.

Iz sv. pisma kaj brati pri sv. maši je stara šega, ki sega v
aposteljske čase. Pri službi božji kaj iz sv. pisma brati, je bila
navada tudi pri Judih. Jezus sam je, kakor sv. Lukež (4, 16) pri¬
poveduje, v Nazareški shodnici iz proroka Izaija bral.

27

Konec lista strežnik mašniku odgovori: »D e o gratias«,
t. j. Bogu zahvala za božje nauke, ki smo jih prejeli po pre¬
rokih in aposteljnih.

Pri tihi maši mašnik list na glas bere, pri peti pa ga
sam (če nima levitov), ali subdijakon poje, v opomin, da naj bi
danih naukov nikdo pričujočih ne preslišal.

3. ) Da bi verni utegnili zaslišane nauke bolj premisliti, so v
pervih časih pevci psalme peli; današnji dan namestu njih mašnik
le nekoliko verstic, ki se vjemajo s praznikom ali dnevom, na
tihem bere, kterim navadno pristavlja: »aleluja«, t. j. hvalite
Gospoda. — Te psalmske verstice z alelujo se imenujejo gra-
duale, t, j. gredne molitve, ker je nekdaj dijakon med do-
tičnim prepevanjem na prižnico po stopnicah (gradus = gredah)
šel, vernim sv. evangelij brat.

4. ) Pri sv. mašah, ki se berejo v obleki vijolične barve, kakor
n. pr. v adventu, umolkne gloria; pri mašah v vijolični barvi
od nedelje septuagesima do velike srede izostane tudi še aleluja.
Moli pa se v namestek molitev žalostnega ali spokornega zapopadka:
trakt, t. j. podaljšana molitev imenovana.

5. ) Pri sv. maši o veliki noči, o binkoštih, o sv. rešnjem
telesu, v praznik Matere božje sedem žalosti in pri černih mašah
se berejo po gradualu ali traktu še posebno lepe sv. pesmi, ki se jim
pravi »sequentia«, t. j. naslednjica. Zelo so stare; ne ve se
zmiraj več, kdo jih je zložil; da so bili pa pisalci z božjim duhom
obilno navdani, priča to, da so vedno nove, ker njih glasovi, koli-
korkrat jih slišimo ali beremo, vedno enako globoko v serce segajo
in pobožnost vnemajo.

§ 17 -

Evangelij, čredo (vera).

1.) Ko je vse to izmolil, mašnik gre sred altarja, se ponižno
prikloni, roke sklene in milosti božje prosi, da bi vredno in do¬
stojno oznanoval sv. evangelij. — Med to molitvijo pri tihi maši
strežnik, pri slovesni pa subdijakon mašne bukve na desno altar-
jevo stran prenese, bodisi da se na levi strani prostor naredi za
mašne dari, bodisi v pomen, da se je prava vera od Judov pre¬
selila h kristijanom, bodisi v opomin, da se sv. evangelij oznanuje od
kraja do kraja..

Pri tihih mašah mašnik evangelij na glas bere, pri petih pa
ga mašnik, če nima levitov, sam poje, če jih ima, pa dijakon.
Dijakon evangeljske bukve med tem, ko mašnik evangelij bere,
sred altarja položi v znamenje, da je v njih le božja beseda,
potem nad spodnjo stopnjico poklekne in za očiščenje serca in

28

ustnic moli; po tej molitvi bukve z altarja vzame, pred mašnika
poklekne ter ga prosi pooblastenja in blagoslova k oznanovanju
sv. evangelija. Ko je oboje zadobil, mašniku desnico, ki jo je po¬
ložil na evangeljske bukve, poljubi, vstane ter se pod spodnjo altar-
jevo stopnjico poda, kjer subdijakon stoji; zdaj dijakon odperte
evangeljske bukve subdijakonu, ki se na evangeljski strani oberne
k ljudstvu, v roke da ter pred nje stopi, strežnika pri subdijakonu
obstaneta s svečnikoma, na kterih sveči gorite, v znamenje, da
je sv. evangelij luč, ki razsvetljuje človeštvo. Preden začne sveti
evangelij peti, bukve pokadi v spoštovanje Jezusovih besedi.

Konec evangelija mašnik odbrani ali odpeti evangelij v zna¬
menje zahvale za veselo oznanilo našega odrešenja poljubi, rekoč:
»Po evangeljskih besedah naj nam bodo izbrisani naši grehi.« —
Strežnik na to odgovori: »Laus tibi Kriste«, t. j. hvala tebi
Kristus!  da se ljubemu Izveličarju zahvali za njegov sveti nauk,
za njegovo življenje, terpljenje in smert.

Ko mašnik začne evangelij brati, prekriža evangelij in sebe;
tudi verni se prekrižajo, v znamenje, da se sv. evangelija ne sra¬
mujejo, ampak da ga hočejo pričati z besedo in dejanjem; potem
vstanejo in med branjem ali petjem sv. evangelija stoje, da svoje
spoštovanje do božje besede naznanjajo ter se pripravljene kažejo,
jo zvesto spolnovati.

Vojaki in duhovni križniki pri evangeliji orožje v rokah derže,
v znamenje, da hočejo, ako bi treba bilo, sv. evangelij z me¬
čem braniti.

V starih časih se je odbrani evangelij na prižnici razlagal;
tudi v naših krajih je še skoraj sploh ta navada, le s tem raz¬
ločkom, da se pred pridigo še moli vera.  Le v večih mestih se
je ta stara navada že bolj popustila.

Po pridigi so bili iz cerkve izpuščeni:

a)  katekumeni,  t. j. tisti, ki so bili v kerščanski veri pod-
učevani in še niso bili kerščeni;

b)  očitni spokorniki;

c)  Judje in

d)  neverniki, ker je bil podučevalni del sv. maše končan; le
pri tem delu so smeli namreč le-ti pričujoči biti, zato so
ta del sv. maše imenovali: »maša nevernih« ali maša
podučevancev  (missa katechumenorum); naslednji deli
pa se imenujejo »maša vernih«  (missa fidelium).

2.) Po evangeliji ob nedeljah in višjih praznikih se moli
(pri slovesni maši pa se zapoje) »čredo,« t. j. verujem.

Ta vera se imenuje Nicejsko-Carigrajska,  ker je bila
zložena v vesoljnih zborih: Nicejskem in Carigrajskem, in se od

29

apostoljske vere le v tem loči, da so v nji neki verski členi bolj
na tanko razloženi, zato je tudi nekoliko dalja. Vera se vselej stoje
moli. Le pri besedah: »in se je včlovečil«  mašnik na desno
koleno poklekne, da Jezusovo skrivnostno včlovečenje počasti.
Izgovarjaje zadnje besede, se mašnik prekriža v znamenje, da si
zamoremo le po Kristusovi daritvi na križi svesti biti častitlji¬
vega vstajenja in večnega izveličanja.

XI. del stt.  maše.

§ 18 .

Darovanje sploh.

Darovanje se tisti del pri sv. maši imenuje, pri
katerem mašnik Bogu prinaša kruh in vino,  kateremu
nekoliko vode prilije. Kruh in vino nista še prava daritev: edino
naš pravi dar je Jezus Kristus sam, ki je pričujoč še le po spre-
menjenji kruha in vina; kruh in vino sta torej le tvarina, katero
pri tem delu sv. maše za sv. daritev podarimo in posvetimo. Da¬
rovanje je torej priprava za sv. daritev, ne pa daritev sama.

Pred darovanjem kruha in vina so v pervih časih verni,
zlasti tisti, ki so k sv. obhajilu šli, svoje dari (kruh, vino ali kaj
druzega), ki so jih za sv. mašo seboj prinesli, mašniku izročili.
Izmed prinesenih darov je mašnik naj poprej odbral, kar je bilo
treba za sv. mašo in za sv. obhajilo, položil na altar in Bogu da¬
roval ali posvetil; kar je od več bilo, je ostalo mašniku*) ali za
uboge. — Dan današnji verni za vse cerkvene zlasti in za mašne
potrebe po drugi poti skerbe, in mašnik kruh in vino za sv. mašo
sam preskerbljuje.

Ostanki te nekdanje šege so tako imenovana »darovanja«,
t. j. darovi, ki jih verni, okoli altarja grede, na altar pokladajo v
kak dober namen, za uboge, za misijone, za pogorelee, za cerkvene
potrebe, duhovnim pastirjem v živež, i. t. d.

§ 19 .

Obred darovanja je:

1.) Mašnik altar poljubi in obernivši se k ljudstvu govori
pozdrav: »Gospod z vami,«  pričujoče k molitvi vabi, rekoč:
»oremus,« t. j. molimo,  in kratek psalmov predpevek (antifono)
bere. — Med tem ko je v nekdanjih časih mašnik dari prejemal
od vernih in jih za daritev odločeval, je kor pel en psalm, ali
tudi več, s predpevkom (antifono), ki se je imenoval »offer-

*) Od tod današnja navada, mašniku »za sv. maše dajati.«

Glej § 12, stran 27; 10.

30

torium«  v tesnejem pomenu. In ta predpevek je še dan današnji
v mašnih bukvah, da se bere kakor vhod v drugi del sv. maše.

2. ) Ko je mašnik to psalmovo verstico izbral, kelih razgerne,
ga s korporala na stran postavi in ž njega pateno s hostijo v roke
vzame ter kruh daruje, rekoč:

»Vzemi, sv. Oče, vsegamogočni večni Bog! ta prečisti dar,
katerega jaz, tvoj nevredni služabnik, darujem tebi, svojemu ži¬
vemu in pravemu Bogu za brezštevilne grehe, zamere in zaniker-
nosti in za vse vprične, pa tudi za vse verne kristijane, žive in
mertve. Daj, da bo meni in njim v izveličanje in večno življenje.
Amen.« — Pri zadnjih besedah s pateno znamenje sv. križa nad
altarjem naredi, v opombo, da nam izveličanje izhaja le po Jezusovi
smerti na križi, in hostijo na korporal, pateno pa pod korporal
na altar položi.

3. ) Mašnik v kelih vlije vina in nekatere kaplje vode:

a)  zato, ker je naj beržej tudi Jezus po judovski navadi nekaj
vode vinu prilil;

b)  zato, ker ste iz Jezusove prebodene strani pritekle kri
in voda;

c)  zato, ker to zmešanje pomenja zedinjenje vernega ljudstva s
Kristusom; v ta namen meri tudi molitev, katero vode pri-
livaje moli. — Vino pomeni Kristusa, voda pa verno ljud¬
stvo. Zmes vina in vode nam torej pred oči stavi Kristusa,
ki je z verno občino neločljivo sklenjen. Kakor se vino
sprime z vodo, tako da se ne da več ločiti od vina, tako se
Kristus z verno občino sklene in jo stori deležno božje
moči in polnosti svojega življenja. — Ker vino pomeni
Jezusa, se ne blagoslavlja; voda pa se blagoslavlja, ker
je podoba vernega ljudstva, ki božjega blagoslova potre¬
buje pri vseh svojih delih.

Mašnik kelih v roke vzame in dcrže ga nad korporalom
moli, rekoč:

»Darujemo ti, Gospod! kelih izveličanja, ter prosimo tvojo
milost, da naj gre pred obličje tvojega božjega veličastva v pri¬
jeten dar za izveličanje naše in vsega sveta. Amen.«

Pri zadnjih besedah s kelihom znamenje križa nad altarjem
naredi, ter ga postavi na korporal in s palo pokrije.

4. ) Po darovanji vina mašnik moli: »V duhu ponižnosti in
s potertim sercem stojimo pred teboj; vzemi naš dar, o Gospod,
in godi naj se pred tvojim obličjem danes tako naša daritev, da
ti bo prijetna, Gospod Bog!«

Ko se je mašnik pred Bogom tako ponižal, se zopet skloni,
proti nebu pogleda, svoje roke razprostre in na kviško povzdigne,

31

kakor da bi videl odperta nebesa in sv. Duha v njih in ga prosi,
da naj pripravljeni dar posveti, in polne zaupanja roke zopet sklene
ter moli, rekoč:

«Pridi, posvečevalec, vsegamogočni večni Bog! in posveti ta
dar, pripravljeni tvojemu svetemu imenu.*

Pri slovesni maši mašnik darf, križ, altar in svetinje po¬
kadi v znamenje spoštovanja; dijakon pa mašnika in druge pri¬
čujoče duhovne v opomin k pobožno zbrani molitvi.

§ 20.

Mašnik si roke umiva, molitev sredi altar ja, „orate fratres,“
„secreta“ ali tiha molitev.

1. ) Po darovanji si mašnik na levi altarjevi strani roke
umiva. V nekedanjih časih je bilo mašniku treba, roke umiti, ker
si jih je lahko pri odločevanji mašnih darov kaj onesnažil; sedanje
mivanje rok pa in psalm, ki ga moli med mivanjem, mašnika le
opominja znotranje čistosti serca, ki se spodobi temu, ki stoji pred
altarjem in sv. obličjem božjim.

2. ) Po umivanji rok se mašnik sred altarja verne, prikloni
se ponižno in moli:

«Vzemi, sveta Trojica, to daritev, ktero ti darujemo v spo¬
min terpljenja, vstajenja in vnebohoda Gospoda našega, Jezusa
Kristusa, in v čast sv. Marije, vselej device, sv. Janeza kerstnika,
sv. aposteljnov Petra in Pavla, njih in vseh svetnikov. Naj bo njim
v čast, nam pa v izveličanje, in naj prosijo v nebesih za nas, ki
obhajamo njih spomin na zemlji. Po ravno tem Kristusu, Gospodu
našem. Amen.*

3. ) Zdaj se mašnik k ljudstvu oberne in vse k molitvi vabi,
rekoč: «Molite bratje, da bo moja in vaša daritev prijetna pri
Bogu, vsegamogočnem Očetu.* — In strežnik v imenu vsega
ljudstva mašniku odgovori, rekoč: «Naj vzame Gospod ta dar iz
tvojih rok v hvalo in čast svojega imena, tudi v prid naš in vse
svoje svete cerkve.* — Mašnik natihoma odgovori: «Amen.*

4. ) Ko se mašnik zopet k altarju oberne, moli natihoma eno
ali pa več molitev, kakor praznik nanese. Ta molitev se imenuje
«secreta*, t. j. tiha (odbirna) molitev, ki je zelo podobna ko-
lektam,  samo da je v tesnejši zvezi z darovanjem; tudi se sklene,
kakor kolekta; — ali kakor da bi pobožnosti vneto serce pre¬
kipelo, začne mašnik zadnje besede «od vekomaj do vekomaj*
glasno moliti, pri slovesni maši pa peti, ker so vvod v prihodnjo
molitev, ki se imenuje praefatio,  t. j. predglasje.

32

§ 21 .

Predglasje, „sanctus.“

1. ) Predglasje je slovesna zalivala za vse milosti nebeškega
Očeta in hvalitev božjega veličastva.

Ko je mašnik tiho molitev na glas sklenil, pozdravi verne,
rekoč: «Dominus vobiscum,* potem svoje roke povzdigne in
oči proti nebu oberne, kakor da bi se hotel vsega v nebo po¬
vzdigniti in govori: »Sursum corda,* t. j. serca na kviško;
s tem pa tudi verne opominja, da naj se s svojimi mislimi in že¬
ljami zlasti zdaj k Bogu povzdignejo, ko se bodo svete reči go¬
dile. Kristijani po svojem služabniku odgovore: «Habemus ad do-
minum,» t. j. imamo jih k Bogu (povzdignjene), že v Boga
mislimo, smo že za svete reči pripravljeni. —• Na to mašnik na¬
daljuje: «Gratias agamus Domino Deo nostro, t. j. zahva¬
limo se Gospodu, svojemu Bogu, in svoje roke sklene, ter se
z glavo prikloni, kakor da bi bil svetlobo božjega veličastva ugle¬
dal, in bi se želel pred njim do tal ponižati. — Služabnik od¬
govori: «Dignum et justum est,» t. j. spodobno in prav je.

Zdaj mašnik našteva, zakaj se pri tej sv. maši zlasti zahva¬
ljujmo in zakaj posebno Boga častimo in hvalimo; proti koncu pa
Boga ponižno prosi, naj nam pripusti, pridružiti se zveličanim du¬
hovom, ter ga hvaliti in častiti z vsemi angelji, kateri neprene¬
homa in v en glas pravijo:

2. ) «Svet, svet, svet, Gospod, vsegamogočni Bog!
Polna so nebesa in zemlja tvoje slave. Hozana po vi¬
šavah! Bodi češčen, ki pride v imenu Gospodovem. Ho¬
zana po višavah.*

Beseda hozana toliko na znanje daje, kolikor naše: Bog
ga ohrani! besede, s katerimi cesarja sprejemamo.

To je predglasju sklep, katerega je nekdaj ljudstvo pelo in
ga še zdaj tam poje, kjer se sv. maša v domačem jeziku opravlja.

•— V znamenje, da se je ta sklep pričel, strežnik trikrat z zvon-
čekom pozvoni. Pa tudi za to se pozvanja ali posebna sveča
prižge ali še več bakelj, da se verni opominjajo, šerčno in po¬
božno moliti, kolikor naj bolj morejo, da vredno pozdravijo
ljubega Izveličarja, ki se že pripravlja in bliža, na altar stopiti v
najimenitnišem delu sv. maše: v spreminjevanji.

Predglasje ni pri vsaki sv. maši eno; enajstero  jih imamo;
desetero za veče praznike in godove (za božič, razglašenje, post,
za praznike sv. križa, za velikonoč, vnebohod, binkošti, za praz¬
nike presv. Trojice, Matere božje in aposteljnov), eno pa sploh
za vsak dan, kadar ni nobenega posebnega godu.

33

V naših krajih je navada štirikrat., drugod trikrat pozvanjati
pri sv. maši: pri razgernjevanji keliha pred darovanjem, konec
predglasja, pri povzdigovanji in pri sv. obhajilu.

V nekaterih naših krajih je lepa in posnemanja vredna na¬
vada, zlasti o praznikih in nedeljah z velikim zvonom v zvoniku
pozvanjati, ne le iz spoštovanja do poglavitniših delov sv. maše,
temuč zlasti naznanilo tistim (bolnikom in njihovim strežnikom),
ki bi bili radi pričujoči pri sveti maši, pa jim ni mogoče; da se
doma z mislimi, željami in molitvami sklenejo ž njimi, ki so pri
sveti maši.

III. d.el s "v. maše.

§ 22 .

Spreminjevanje sploh.

Spreminjevanje je sv. maše najsvetejši del, v katerem se kruh
in vino spremenita v telo in kri Jezusa Kristusa. — Spremi¬
njevanje se vedno po enem in nespremenljivem pravilu (kanon) godi,
za to se ta del sv. maše imenuje »canon«, ki je sestavljen iz
lastnih besed Gospodovih, iz apostoljskih sporočil in iz pobožnih
molitev in naredeb sv. papežev.

Molitve v kanonu se po cerkveni zapovedi na tihoma molijo
iz visocega spoštovanja, ki gre naj svetejši skrivnosti; od tod se
kanon tudi imenuje »tiha sv. maša«.

Strežnik pri tihi maši nič ne odgovarja. Kakor je namreč
veliki duhoven v starem zakonu sam šel za ogrinjalo v naj sve¬
tejše, da bi tam ljudstvo spravil z Bogom, ravno tako se tudi
mašnik nove zaveze od ljudi popolnoma loči, sam pred sedež božji
stopi, se z Bogom v prijazen in tih pogovor spusti in naj Svetejšega
za vse verno ljudstvo moli. Na jutrovem še celo mašnika pri
spreminjevanji z ogrinjalom zagernejo, da ga očem pričujočega
ljudstva odtegnejo.

§ 23 .

Molitve pred spreminjevanjem.

1.) Mašnik tiho mašo s tem prične, da oči in roke proti
nebu povzdigne, v znamenje svojih gorečih želja, s kterimi
Jezusa z nebes na altar pričakuje, da bi kruh in vino spreobernil
v svoje telo in svojo kri in nekervavo daritev opravil; potem roke
pred seboj sklene, in se z životom prikloni, v spoznanje svoje ne¬
vrednosti pred božjim sedežem stati, sklenjene roke na altar
nasloni, ter moli:

»Ponižno te tedaj prosimo, neizmerno usmiljeni Oče!
po Jezusu Kristusu, tvojem sinu, Gospodu našem, da

3

34

sprejmi in posveti te f ponudbe, ta f darila, te f pre-
čiste svete darove, katere ti darujemo zlasti za tvojo sveto
cerkev, da ji mir daš, jo varuješ, jo v edinosti ohraniš in
vladaš po vsem svetu; pa tudi za tvojega služabnika
našega papeža I. in našega škofa I. in našega cesarja I. in
za vse, kateri se prave katoliške in apostoljske vere derže.«

Blagoslavljanje mašnih darov v znamenji sv. križa pomenja,
da moremo le po Kristusu od Boga kaj dobiti in le po njem
Bogu prijetni biti.

2. ) Zdaj mašnik za tiste, katerim hoče sad svete maše zlasti
nakloniti, kakor tudi za vse pričujoče moli. Ta molitev se imenuje
»memento«,  t. j. spomin za žive (commemoratio pro vivis);

3. ) da bi mašnikova molitev bolj krepka bila, oberne se k
prečisti devici Mariji, sv. aposteljnom, množim mučencem in vsem
svetnikom sploh, ter jih njihove priprošnje prosi. Aposteljne po
imenu kliče in tudi mučence iz pervih časov kerščanstva;

4. ) ko so se mašnik in verni s svetniki v nebesih sklenili
in njihovi prošnji priporočili, mašnik svoje roke stegne, jih derži
nad darjenim kruhom in vinom in med tem tako-le moli:

»Prosimo te torej, o Bog! sprejmi potolažen ta dar,
katerega ti darujemo tvoji hlapci in z nami vred vsa tvoja
družina; daj nam v tvojem miru preživeti svoje dni,
reši nas večnega pogubljenja in daj nam štetim biti med
tvoje izvoljene. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen.«

Kakor so duhovni stare zaveze svoje roke pokladali na glavo
tisti živini, ki je bila Bogu v dar namenjena v znamenje, da so
svoje in grehe vsega ljudstva nanjo znesli in jo namesto vseh
dali v klalni dar, tako mašnik nove zaveze s poklado rok nad
mašne dari naznanja, da je Jezusova daritev prava namestilna
daritev za grehe vsega sveta.

5. ) S sklenjenima rokama zdaj mašnik moli:

»Daj, te prosimo, o Bog, da bo ta dar ves f po¬
svečen, f sprejet, f poterjen, resničen in prijeten, da nam
bo spremenjen v f telo in f kri tvojega preljubega Sina,
Gospoda našega, Jezusa Kristusa.«

§ 24.

Spreminjevanje kruha in vina in povzdigovanje.

1.) Nezapopadljivi čudež božje vsegamogočnosti pride zdaj
na versto. Dozdaj je mašnik govoril in delal le v imenu vernega
ljudstva; zdaj pa govori in dela v imenu Jezusa Kristusa, čegar
namestnik je. Mašnik dela ravno to, kar je, kakor nam sv. evangelij

35

pripoveduje, delal Jezus pri zadnji večerji. Vzame v roke kruh
in govori: »On (Jezus) je pred svojim terpljenjem tisti dan vzel
kruh v svoje svete in častite roke, in vzdignil oči proti nebu k
tebi, svojemu vsegamogočnemu Očetu, ter zahvalil in ga posvetil, raz¬
lomil, ter dal svojim učencem, rekoč: vzemite in jejte vsi od tega,

zakaj, to je moje teio“.

In glej! na te besede se zgodi velik čudež božje neizkončne
ljubezni do nas. Kruh se spremeni v Kristusovo rešnje telo; nič
več ni kruha, ampak v podobi kruha je zdaj v mašnikovih rokah
Jezus Kristus sam pričujoč z dušo in s telesom, s kervjo in mesom,
kakor Bog in človek; torej mašnik pripogne desno koleno do tal
pred sv. rešnjim telesom, da Jezusu skaže božjo čast; želi pa, da
bi ga tudi verni kristijani po cerkvi molili, torej sv. rešnje telo
nad glavo povzdigne  ter je pokaže klečečemu vernemu ljud¬
stvu , da je moli, ter na persi terkaje prosi odpuščenja grehov.

2.) Ko je mašnik presveto rešnje telo iz rok dejal na korpo-
rale, odkrije kelih, ga v roke vzame, rekoč:

»Ravno tako je vzel po večerji tudi ta prečudni kelih
v svoje svete in častite roke, zopet se zahvalil in ga posvetil
ter dal svojim učencem, rekoč: vzemite "n pijte vsi iz njega,

zakaj, to je kelih moje kervi,

nove in večne zaveze, skrivnost vere, katera bo za vas
in za njih veliko prelita za odpuščenje grehov.«

»Kolikorkrat. boste to delali, storite v moj spomin.«

In s temi besedami je vino v Jezusovo rešnjo kri spreme¬
njeno, in več ni vina, je pa v podobi vina v kelihu Jezus Kristus
pričujoč z dušo in telesom, s kervjo in mesom, kakor Bog in človek;
torej mašnik pred sv. rešnjo kervjo desno koleno do tal pripogne
v znamenje, da jo moli in ji skaže naj večo čast, katera gre le
samemu Bogu; in da bi jo tudi pričujoči po cerkvi molili, jo v
kelihu povzdigne in nad glavo pokaže vernim.

Pri povzdigovanji sv. rešnjega telesa služabnik z malim zvon-
čekom požvenklja, ter verne opominja, da z živo vero in s terd-
nim zaupanjem molijo Jezusa v presv. rešnjem telesu. — Pri
slovesni sv. maši subdijakon med povzdigovanjem sv. rešnje telo
in rešnjo kri kadi.

§ 25.

Molitve po spremenjenji.

1.) Mašnik zopet v imenu vernega ljudstva moli, rekoč:

»Po tem povelji tedaj obhajamo, o Gospod, mi tvoji
hlapci in tvoje sveto ljudstvo, spomin presvetega ter-

3 *

36

pljenja, od smerti vstajenja in častitega vnebohoda ravno
tega Kristusa, Sina tvojega, Gospoda našega, in daru¬
jemo tvojemu prečudnemu veličastvu od tvojih darov
in daril ta čisti f dar, ta sveti f dar, ta brezmadežni f
dar, sveti f kruh večnega življenja in kelih j- večnega
izveličanja.«

Križi, ki jih mašnik po spreobernjenji kruha in vina dela,
vse kaj druzega pomenijo, kakor pred spreobernjenjem. Mašnik
kruh in vino v znamenji sv. križa blagosljavlja, torej križi pred
spreobernjenjem pomenijo le prošnjo, da bi Bog na ta dar po¬
slal svoj blagoslov; da bi bila naša daritev po neizkončnem za-
služenji Jezusove smerti na križi Bogu všeč, nam pa zaslužljiva;
da bi se kruh in vino spreobernila v Jezusovo rešnje telo in nje¬
govo rešnjo krt, kadar bo mašnik Jezusove besede nad kruhom
in vinom izgovoril.

Po spreobernjenji pa križi pomenjajo, da je na altarji ravno
tisto Jezusovo telo, ki so je bili Judje na križ pribili, ravno tista
krt, ki je iz Jezusovih ran tekla, da je torej sv. maša le ponav¬
ljanje tiste daritve, ki jo je Jezus na križi opravil, po kateri nam
dohajajo vsi blagoslovi božji.

2. ) Mašnik moli:

»Poglej na te dart s potolaženim in milostivim ob*
ličjem in sprejmi jih, kakor si bil sprejel dari svojega
hlapca, pravičnega Abeljna, in daritev našega očaka
Abrahama, in pa sveto daritev in brezmadežno posvečbo,
ktero ti je daroval tvoj veliki duhoven Melkizedek.«

Ta sveta daritev je sicer že sama na sebi Bogu neizkončno
prijetna, ker se v nji Jezus sam nebeškemu Očetu daruje: vendar
ga prosimo, da bi jo Bog milostivo sprejel, ker je tudi naša da¬
ritev, t. j. da bi tudi mi bili Bogu tako prijetni, kakor so bili po¬
božni očaki, katere imenujemo in ki so bili predpodobe Kristusove
in njegove prave daritve.

3. ) Mašnik moli:

»Ponižno te prosimo, vsegamogočni Bog, reci pri¬
nesti te dar! po rokah tvojega svetega angelja na tvoj
visoki altar, pred tvoje božje veličastvo, da bomo vsi, kar
nas bo deležnih tega altarja, in zavžilo presveto f telo
in presveto f kri tvojega Sina, napolnjeni z vso nebeško
dobroto in milostjo. Po ravno tem Kristusu, Gospodu na¬
šem. Amen.«

Med to molitvijo pervič prekriža mašnik presv. zakrament,
drugič pa sam sebe.

37

§ 26.

Spomin za mertve, blagoslavljanje vseh naturnih pridelkov.

Z naslednjimi molitvami mašnik sad ali dari sv. maše v prid
naklanja:

1. ) Vernim dušam v vicah  (commemoratio pro defunctis),
rekoč:

»Spomni se tudi, Gospod, svojih služabnikov in slu¬
žabnic I. I., ki so šli pred nami z znamenjem vere in spe
v miru«.

Po teh besedah obmolči in se z nagnjeno glavo spominja
tistih mertvih, za katere je posebno dolžan moliti: potem roke
razpne, glavo vzdigne ter dalje moli:

»Prosimo te, Gospod, da te in vse, kateri v Kristusu
počivajo, deneš v kraj hladu, luči in miru. Po ravno
tistem Kristusu, Gospodu našem. Amen.«

2. ) Živim kristijanom,  rekoč:

»Tudi nam grešnikom, svojim služabnikom, ki v
tvoje veliko usmiljenje zaupamo, daj kaj deleža in družbo
s svojimi aposteljni in mučenci in vsemi svetniki (zdaj
jih nekoliko imenuje), v katerih družbo nas vzemi ne za¬
voljo našega zasluženja, ampak zavoljo svoje milosti. Po
Kristusu, Gospodu našem.«

Pri besedah: »tudi nam grešnikom,«  katere bolj glasno
izgovori v znamenje očitnega spoznanja svojih grehov, se na
persi udari,  kakor se je cestninar nekedaj terkal v Jeruzalem¬
skem tempeljnu, v znamenje ponižnosti in kesanja.

4.) Mašnik dalje moli:

»Po katerem vse te dobrote, Gospod, vselej stvariš,
f posvetiš, f oživiš, f blagosloviš in nam podeliš.«

S temi besedami so njega dni kruh in vino blagoslavljali,
kar so potlej konec maše razdelili med tiste, ki niso še smeli
k sv. obhajilu pristopiti; papež Evtihijan je v 3. veku po Kristusu
tudi zapovedal, da naj se sadje, med, meso, zelišča in druge take
reči na altar polože, da jih mašnik pred Očenašem  blagoslovi, in
od Boga milosti prosi, da bi vse te dari v svoje izveličanje zavžili.
— To blagoslavljanje med sv. mašo je v izhodnji cerkvi še v na¬
vadi in se imenuje »evlogion«;  v zahodnji cerkvi pa je nehalo
in se preneslo na druge čase, p. na velikonoč; molijo se pa te
besede med prekriževanjem še zdaj pri sv. maši in mašnik v po¬
dobah kruha in vina, ki ste na altarji pričujoči, in tako rekoč na-
domestujete vse naturne pridelke, blagoslavlja vso naturo.

38

Zadnje besede te molitve so:

»Po njem, ž njim f in v njem f je tebi Bogu f
Očetu vsegamogočnemu, v edinosti svetega f Duha vsa čast
in slava od vekomaj do vekomaj. Amen.«

Te besede nam kažejo, da more samo Jezus Kristus Bogu
dati tisto čast in slavo, ki so mu jo vse stvari v nebesih in na
zemlji dolžne. — Pri zadnjih besedah mašnik sv. hostijo in kelih
ob enem nekoliko povzdigne, kar pomenja, da je bil tudi Jezus
na križ povzdignjen v božje poveličanje.

Strežnik odgovori: Amen  v imenu vernega ljudstva, da
poterdi, kar je mašnik govoril.

XV. d.el sv. maše.

§ 27 .

Sv. obhajilo sploh.

Sveto obhajilo je pravo zavžitje presv. rešnjega telesa in
preš v. Kristusove rešnje kervl.

§ 28 .

Pripravljanje k sv. obhajilu: Očenaš, lomljenje hostije, jagnje božje,
tri molitve pred sv. obhajilom.

1.) Ker med vsemi molitvami ni lepše in imenitniše memo
Očenaša,  ki ga je Jezus Kristus sam od besede do besede učil,
zapovedala je sv. cerkev, da naj se mašnik in verni pred vsemi
druzimi molitvami z molitvijo sv. Očenaša za sv. obhajilo pri¬
pravljajo. In to po vsi pravici, ker Očenaš ima v sedmerih svojih
prošnjah v sebi vse, česar koli sme kristijan od Boga želeti
in ga prositi za dušo in telo. — In da bi verni tolikanj bolj
Gospodovo molitev spoštovali in se pri svoji pregrešnosti ne bali,
Boga imenovati svojega Očeta, ž njim po otročje govoriti in z
otročjim zaupanjem prositi ga, jim mašnik pove, da je sam Kristus
zapovedal, to molitev moliti, ko pravi:

»Z Izveličarjevo zapovedjo opominjani in ž njegovim
božjim naukom podučeni si upamo govoriti:«

In po teh besedah še le začne Očenaš moliti.

Zadnjo prošnjo služabnik moli (pri slovesni maši pevci pojo)
v imenu vernega ljudstva; mašnik pa molitev z besedo Amen
sklene ter ž njo kakor božji namestnik v Jezusovem imenu
prošnjo ponovi.

Ker mašnik želi, da bi Bog od njega in vseh kristijanov vse
hudo odvernil, razlaga zadnjo prošnjo »Očenaša«  ter dalje moli:

39

»Reši nas, prosimo, Gospod Bog, vseh zlegov, pre¬
teklih, sedanjih in prihodnjih, in daj nam milostljivo mir
v naših dneh, da bomo s tvojo pomočjo vselej brez greha
in obvarovani vse zmote.«

Med to molitvijo vzame mašnik pateno v desno roko, se
ž njo prekriža, poljubi jo iz spoštovanja in hostijo nanjo položi.

2. ) Ko je mašnik sv. rešnjetelo na pateno dejal, odkrije kelih,
poklekne, vstane in s patene sv. hostijo vzame, ter jo nad keli¬
hom čez sredo prelomi, in polovico, ki jo ima v desnici, na pa¬
teno položi, rekoč: »Po ravno tem Gospodu našem, Jezusu Kristusu,
Sinu tvojem, kateri s teboj živi in kraljuje v edinosti sv. Duha Bog«;
— in od une polovice v levici še košček odlomi, položi jo tudi na
pateno, mali košček pa še v desni roki med pervima perstoma
nad kelihom derži in na glas moli, rekoč:

»Od vekomaj do vekomaj.«

Služabnik mu odgovori: »Amen.«

Mašnik stori potem s kosčekom tri sv. križe nad kelihom,
rekoč:

»Mir Gospodov bodi vedno z vami.«

(Pax Domini sit semper vobiscum.)

Služabnik mu odgovori:

»In s tvojim duhom.«

Zdaj mašnik izpusti košček sv. hostije v kelih, da se s pre¬
sveto rešnjo kervjo zmeša in med tem moli:

»Ta zmes in posvečba telesa in kervi Gospoda na¬
šega, Jezusa Kristusa, bodi nam, ki jo prejmemo, v večno
življenje. Amen.«

In kelih spet zakrije.

3. ) Prelomljenje  sv. hostije nas spominja:

a)  zadnje večerje, pri kateri je tudi Jezus kruh razlomil, in

b)  ločenja Jezusove duše od telesa ob njegovi smerti, katere
spomin ravno obhajamo pri sv. maši.

4. ) Zmešan  je  Jezusovega telesa z rešnjo kervjo pomenja:

a)  združenje Jezusovega telesa s kervjo in dušo v grobu, t.j.
Jezusovo častito vstajenje;

b)  združenje in sklenitev Jezusa Kristusa s človekom pri sv.
obhajilu; na to meri pozdrav: »Mir Gospodov bodi vedno
z vami«;

c)  večno sklenitev Jezusovo s cerkvijo, katere glava je Jezus,
udje pa so verni kristijani in vsi njegovi služabniki, ki se
bodo z Bogom Očetom sklenili in bodo v tej sklenitvi večni

40

mir in pokoj vživali. K tej sklenitvi z Bogom v nebesih
nas pa pripravlja sv. obhajilo, česar nas opominja molitev,
med katero košček sv. hostije med sv. rešnjo kri spusti.

5.) Mašnik se Jezusu prikloni ter trikrat reče:

»Jagnje božje, ki grehe sveta odjemlješ, usmili se
nas;« tretjikrat pa pristavi: »daj nam mir,« in vselej se
trikrat na persi udari v znamenje ponižnosti in kesanja
zavoljo svoje pregrešnosti.

Potem mašnik še tri molitve pred sv. obhajilom moli.

a)  Sv. obhajilo je znamenje miru in edinosti, zato precej v
pervi prosi za mir in edinost katoliške cerkve in vseh
njenih udov.

V znamenje bratovske ljubezni so se verni pred sv. obhajilom
poljubovali; ker je pa sčasoma to poljubovanje razuzdanim sercem
začenjalo biti priložnost k nespodobnostim, morala se je ta lepa
šega opustiti; spreobernila se je v objemanje in je še dan današnji
le še pri velicih mašah z leviti med duhovščino pri altarji v navadi.
— Pri černih mašah se v znamenje velike žalosti opušča to ob¬
jemanje in tudi molitev za mir.

b)  Z drugo in tretjo molitvijo se pa mašnik za sveto obha¬
jilo pripravlja ter prosi za odpuščenje grehov in za milost
vredne prejeme presvetega rešnjega telesa in presv. rešnje
kervi.

§ 29..

Sv. obhajilo.

Ko mašnik te molitve odmoli, poklekne s strahom pred
sv. hostijo, da Jezusu vso čast skaže, zopet vstane in sv. hostijo v
roke jemaje govori:

»Kruh nebeški bom prejel in klical v Gospodovo ime.«

Ali spominjaje se svoje nevrednosti se trikrat na persi udari,
vselej rekoč:

»Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho,
ali reci le z besedo, in ozdravljena bo moja duša.«

Da vsi pričujoči vedo, kedaj mašnik te besede izgovarja,
služabnik z zvončekom trikrat požvenldja.

Mašnik zdaj stori s sveto hostijo križ čez se v znamenje,
da živo veruje, da bo prejel ravno tisto telo, ki je bilo na križi
umorjeno, ter pravi:

»Telo Gospoda našega, Jezusa Kristusa, naj ohrani
mojo dušo v večno življenje. Amen;«
in presv. zakrament v podobi kruha zavžije.

41

Po nekolikem premišljevanji neizkončne Kristusove ljubezni
in svoje neizmerne sreče, da ima zdaj pod streho svojega života
Jezusa Kristusa, poklekne pred sv. rešnjo kervjo, vstane in s pa-
teno skerbno pobira drobtinice sv. hostije s korporala, posterže
jih med sveto rešnjo kri v kelih s patene in med tem moli:

»Kaj bom povernil Gospodu za vse, kar mi je dal?
— Kelih izveličanja bom vzel, in klical v Gospodovo ime.
Klical bom v Gospoda ter oznanoval njegovo hvalo in v
bom pred svojimi sovražniki.«

Na to vzame mašnik kelih, stori ž njim križ čez se v zna¬
menje, da je v njem prava sv. rešnja kri Jezusova, in pravi:

»Kri Gospoda našega, Jezusa Kristusa, ohrani mojo
dušo v večno življenje. Amen«; in presv. kri iz keliha izpije.

§ 30.

Po sv. obhajilu.

1. ) Po sv. obhajilu mašnik prosi, da bi sad sv. obhajila vedno
v sebi ohranil. Med molitvami kelih z vinom, ki ga služabnik vanj
vlije in svoje perste, s katerimi se je sv. hostije dotikal, z vinom
in vodo, ki ju služabnik nanje vlije, poplakne, ko bi se bila kaka
drobtinica sv. hostije perstov prijela.

Med tem, ko mašnik po svojem obhajilu kelih z belim per-
tičem briše in ga tako pregrinja, kakor ga je bil iz zakristije (ža-
grada) prinesel, služabnik mašne bukve na levo stran prenese.

2. ) Ko je mašnik kelih zakril, gre k mašnim bukvam in iz
njih nekatere svetopisemske besede bere, ki se jim communio, t.. j.
obhajilna molitev  pravi. — Ta kratka molitvica je dan da¬
našnji namesto celega psalma, ki se je njega dni med obhajilom
vernega ljudstva po cerkvi pel.

§ 31.

Konec ali sklep svete mase.

1. ) Po obhajilni molitvi gre mašnik sred altarja, ga poljubi,
oberne se k vernim, da jih pozdravi, rekoč: »Gospod z vami.«
Služabnik mu pozdrav verne po navadi rekoč: »in s tvojim du¬
hom.«  -— Potem gre mašnik precej zopet, k mašnim bukvam, ter
ondi moli postcommunio, t. j. poobhajilne molitve,  s katerimi
se zahvaljuje za sad sv. maše ter prosi, da bi vedno v nas ostal.
— Poobhajilnih molitev je vselej toliko, kolikor je zbirnih in tihih,
in se, kakor te, sklepajo: »Po Jezusu Kristusu G. n.« i. t. d.

2. ) Po dokončanih poobhajilnih molitvah mašnik (veči del)
mašne bukve zapre, gre zopet sred altarja, ga poljubi, oberne

42

se proti vernim, ter jih pozdravi, rekoč: »Gospod z vami.« —
Ko je služabnik odgovoril: »in s tvojim duhom«  mašnik ver¬
nim konec sv. maše napove, rekoč: »Idite, maša je minila
(Ite, missa est).« — Služabnik v imenu vernih za srečo, da so
mogli pri sv. maši biti, zahvalo izreče, rekoč: »Bogu hvala.«
(Deo gratias.)

V postnih mašah v adventu, postu in predprazniške dni,
kadar je pri maši modra ali vijolična barva, pravi mašnik, proti
altarju obernjen: »Zahvalimo Gospoda«  (benedicamus Domino)
v spomin nekedanje šege, ker njega dni niso hodili ljudje v zgoraj
omenjenih dnevih precej po maši iz cerkve, temuč so še v cerkvi
ostajali in po maši posebne molitve opravljali, torej se jim ni smelo
reči, iz cerkve iti precej po maši, še le opominjati jih je bilo treba,
da naj se še vnovič pripravijo, božjo hvalo prepevati.

3. ) Mašnik se k altarju oberne, sklenjene roke nanj nasloni
ter moli:

»Naj ti bo všeč, sveta Trojica, opravilo moje službe
in daj, da bo daritev, ki sem jo nevreden človek pred
očmi tvojega veličastva daroval, tebi prijetna, za me pa in
za vse, za katere sem jo opravil, iz tvoje milosti spravna.
Po Kristusu, Gospodu našem. Amen.«

Po tej molitvi mašnik želi pričujoče ljudstvo blagosloviti, torej
poljubi altar, v znamenje, da on sam, tako rekoč, ta blagoslov od
Kristusa prejme; potem roke in oči povzdigne proti nebu ter
pravi: »Blagoslovi vas vsegamogočni Bog,«  oberne se proti
vernim, nad njimi križ stori, rekoč: »Oče, Sin f in svetiDuh.«
-— Služabnik odgovori: »Amen,«  t. j. naj bi se spolnilo, kar
nam voščiš.

4. ) Naposled je zadnji  evangelij, in sicer večidel  začetek
sv. evangelija, v katerem nam sv. Janez pred oči stavi neizkončno
ljubezen Jezusovo do nas, da se je za nas včlovečil. -— Nedelje,
vsi dnevi v postu, kvaterni in nekateri predprazniški dnevi imajo
svojo mašo. Kadar pa kateri teh dni obhajamo kak višji god,
bere se maša višjega godu in imenovanih dni le spomin obhajamo,
takrat je zadnji evangelij od nedelje ali dneva; torej strežnik
mašne bukve prenese na evangeljsko stran.

Kakor je mašnik k altarju šel, tako gre tudi od altarja in
sv. maša je sklenjena.

§ 32.

Cerna sv. maša, t. j. maša za mertve v čemi obleki.

Cerna maša se imenuje tista sv. maša, ki se opravlja po
mertvih (ali za verne duše v vicah) v černi obleki. Tudi Černe
maše so ali tihe ali pete (slovesne).

43

Černo maso brati je pripuščeno: vseh vernih duš dan. veči¬
del dan pokopa v pričo merliča in sploh tiste dni, ko obhajamo
spomin svetnikov nižje verste (semiduplex).

Sv. maše za verne duše v vicah v černi obleki brati ni
ravno treba, ker se vsaka maša, tudi o naj večih godovih, opravlja
za žive in mertve; vendar pa verni žele, da se bere v černi
barvi, ker je v nji več molitev zlasti za ranjce.

Cerna maša se od drugih v obredu precej loči, in sicer:

1. ) V začetni molitvi se izpušča ves 42. psalm, ker je tudi
veselega zapopadka; pri černih mašah nam je pa le terpljenje
duš v vicah pred očmi.

2. ) Vhodna (pristopna) molitev se vselej prične z besedami:
»Večni pokoj jim daj, o Gospod, in večna luč naj jim sveti.« —
Mašnik ne pokriža sebe, ampak čez mašne bukve z roko križ stori,
v znamenje, da ne bo tolikanj za se, ampak veliko bolj za verne
duše v vicah daritev sv. maše opravljal in jim torej precej v za¬
četku večni mir in pokoj vošči po neizkončnem zasluženji Jezusove
smerti na križi.

3. ) Izpušča se gloria, ker je vesela pesem; ravno tako tudi
aleluja. — Za gradualom pa se bere prelepa pesem : »Dan jeze.«

4. ) Po evangeliju mašnik ne poljubi mašnih bukev in strežnik
ne odgovori: »Laus tihi Christe«, ker verne duše, za katere se zlasti
daruje, niso še popolne sprave in sklenitve z Bogom dosegle.

5. ) Voda,  ki se vinu prilije, se ne blagoslovi, ker voda
pomenja verne, pri černih mašah pa želi mašnik posebno
dušam v vicah pomagati, in zlasti nje sadil te presvete daritve
vdeležiti.

6. ) Konec psalma pri umivanji rok se izpusti hvalnica: »Čast
Očetu in Sinu in sv. Duhu« itd.

7. ) Besedam: »Jagnje božje«  se v pervo in drugo pri¬
stavlja: »daj jim pokoj«  in v tretje: »daj jim večni

pokoj,«  in mašnik se ne udarja na persi, v znamenje, da Jezusa,
nebeško jagnje, veliko bolj za mertve, kakor za se prosi.

8. ) Perva molitev pred sv. obhajilom za mir in edinost svete
cerkve se ne moli, v znamenje velike žalosti.

9. ) Namesto: »Ite missa est«  mašnik pravi: »Requiescant.
in pace«, t j. »Naj v miru počivajo«,  in služabnik odgo¬
vori: »Amen«.

10. ) Konec sv. maše se ljudstvo ne blagoslovi, ker se pri černih
mašah zlasti za ohlajenje in rešenje vernih duš v vicah moli.

44

H. Oddelek.

O s v- zakramentili (s^ret storili).

§ 33.

Obredi pri sv. zakramentih sploh.

1. ) Zakrament je vidno znamenje nevidne milosti božje, ki
ga je Jezus postavil v naše posvečenje. Vidna znamenja nevidne
milosti ne naznanjajo le, one jo tudi dele, kakor solnce ne na¬
znanja le dneva, ampak ga tudi naredi.

2. ) V obredu vsacega zakramenta je pomniti:

a)  vidno znamenje, s kterim je Jezus  nevidno milost sklenil,
in ktero deli milost (bistvena znamenja);

b)  vidna znamenja, ki jih je cerkev  pristavila (nebistvena zna¬
menja), ki bistvena znamenja spremljajo ali obdajajo.

Da se zakrament veljalno podeli, ne sme se v bistvenih
znamenjih nikdar nič opustiti ali spremeniti; pa tudi nebistvena
znamenja, dasiravno niso potrebna k zakramentu, se ne smejo
opuščati ali spreminjati zunaj sile.

3. ) Cerkev je svetim zakramentom nekaj vidnih znamenj
pristavila:

a)  da bi prejemalce z večim spoštovanjem do sv. zakramentov
navdala ter je v njih povikšala; in da ž njimi verne opo¬
minja k vrednemu prejemanju sv. zakramentov pripravljati se;

b)  da nam pred oči postavi posebne milosti sv. zakramentov
ter nam jih globokejše v spomin vtisne;

c)  da bi se zvikšala pobožnost in spoštovanje do sv. zakra¬
mentov tudi pri tistih, ki vidijo sv. zakramente deliti.

§ 34.

I. Sv. Icerst Ctoaptis:m.-u.s)-

O svetem kerstu sploh.

1. ) Sv. kerst je pervi in naj potrebniši zakrament, v katerem
je nekerščeni človek z vodo in božjo besedo izvirnega greha in
vseh pred sv. kerstom storjenih grehov očiščen in v Kristusu
kakor nova stvar k večnemu življenju prerojen in posvečen.

2. ) Bistvo pri sv. kerstu je: da kerščevalec človeka z vodo
oblije (ali pokropi)  in med oblivanjem (ali kropljenjem) iz¬
govarja besede: »I., Jaz te kerstim v imenu Očeta in Sina
in sv. Duha.«

45

K sv. kerstu je torej bistveno treba:

a)  Vode,  in sicer prave naturne vode. Čeravno pa zadosti
prava naturna voda, vendar cerkev veleva, da se pri slo¬
vesnem kerstu iz spoštovanja do sv. zakramenta jemlje
blagoslovljena voda, in sicer tista, ki se blagoslavlja veliko
in binkoštno saboto, ktera se torej tudi imenuje ker st na
voda.  — Jezus je po svoji neizkončni modrosti sv. kerstu
v vidno znamenje odločil vodo,  ker je bilo to vnanje
znamenje že Judom znano in ker voda kaj očitno in živo
naznanja milosti sv. kersta. Kakor namreč voda opere tel6,
ravno tako sv. kerst človekovo dušo očisti madežev vseh
grehov; — kakor voda zemljo rodovitno dela, ravno tako
sv. kerst človekovo dušo pripravno stori, doprinašati dela,
ki so ji sad za večno življenje, t. j. za nebesa zaslužljiva;

b)  da se človekovo telo na glavi z vodo zmoči,  kar se
more zgoditi s potapljanjem, kropljenjem ali z oblivanjem.
Dan današnji se v katoliški cerkvi latinskega obreda kerst
sploh z oblivanjem deli;

c)  da se med oblivanjem izgovarjajo  imenovane besede,
katere se kar nič ne smejo spremeniti.

3. ) Vsak človek zamore veljalno  kerstiti, bodi si stanu
ali spola ali vere katerekoli, da le ima namen tako kerstiti, kakor
je Kristus kerščevati veleval, in da tako kersti, kakor je Kristus
zapovedal. — Redni delilec sv. kersta so pa škof ali mašnik in ž nji¬
hovim privoljenjem tudi dijakon: zavoljo vnanjega reda in ker ima
vsaka soseska svojega duhovnega očeta, smejo kerščevati le tisti
duhovni, kteri so tisti občini predstojniki ali župniki in ž njih
privoljenjem ali pooblastenjem drugi duhovni.

4. ) Vsak še nekerščeni človek, da je le še v življenji,
more veljalno kerščen biti, bodi si odraščen ali še otrok.

Ker je sv. kerst tako silno potreben, da brez njega ne more
nikdo izveličan biti, imajo stariši sveto dolžnost skerbeti, da se
njih otroci, kakor hitro je mogoče, kerstijo. Pri otrocih kerst
odlašati je silno nevarno.

5. ) Sv. kerst se vsak čas in v vsacem kraji veljalno
deli; vendar se pa spodobi, da se v blagoslovljenih ali svetih
krajih, t. j. v cerkvi deli. Na domu se sme sv. kerst v smertni
nevarnosti, sicer pa le s škofovim privoljenjem deliti.

6. ) K sv. kerstu se od starodavnih časov botri  jemljejo,
da so kerščenikom tako rekoč duhovni stariši, priče podeljenega
kersta, in da v imenu otrok apostoljsko vero molijo in kerstno
obljubo store. Botri dolžnost prevzamejo, ako otrokom stariši od-
merjo ali so zanikerni, kerščence v katoliški veri zrediti in k po¬
božnemu življenju napeljevati. Treba je le enega  botra, bodisi

46

možki ali ženska, k večemu se smeta pa dopustiti dva, toda nikoli
dva enega spola. Ako jih več pride, so drugi le priče podelje¬
nega kersta in ne stopijo v duhovno sorodstvo s kerščencem.
K kerstu v sili pa botra še celo treba ni.

Botri ne smejo biti:

a)  Lastni stariši, koji že tako imajo dolžnosti, katere botri
prevzamejo;

h)  redovniki in

c)  nedorastli, ker botrovih dolžnosti ne morejo izpolnovati;

d)  nekerščeni;

e)  nekatoličani;

f)  očitni grešniki:

g)  očitno izobčeni in

h)  taki, ki niso pri zdravi pameti ali v poglavitnih kerščanskih
resnicah ne podučeni, ker od vseh teh ni pričakovati, da
bi mogli in hoteli kerščence rediti v katoliški veri, ker so
ji sovražni; pač bi bilo tudi nespodobno, ako bi boter slo¬
vesno v imenu kerščenca spoznaval, česar sam ne veruje
ali ne ve.

7.) Kerščenec pri sv. kerstu ime dobi. Cerkev veleva, da
se le imena svetnikov božjih pri sv. kerstu dajo, da ima nad svet¬
nikom izgled pobožnega življenja in priprošnika (patrona) pri Bogu.

§ 35.

Obred sv. kersta pri otrocih.

A.  Pred kerščevanjem.

1. ) Kerščevanec pred cerkvenimi durmi duhovnega kerščevalca
pričakuje. — Kdor še ni posvečen Jezusu Kristusu, našemu Go¬
spodu, še ne sme z vernimi v hišo božjo stopiti. Mašnik v roketu
in z vijolično štolo h kerščevancu pristopi, botra popraša, kako
naj bo otroku ime in kaj od cerkve božje želi, rekoč: »I., kaj
želiš od cerkve božje?« — Boter odgovori: »Vero«, t. j. ker-
ščanstvo z vsemi zveličalnimi pripomočki. — Dalje mašnik po¬
praša: »Kaj ti vera da?« Boter odgovori: »Večno življenje«,
t. j. večno izveličanje. — Potem kerščevalec dalje govori: »Ako
hočeš iti v življenje, izpolnuj zapovedi: ljubi Gospoda, svojega
Boga, iz vsega svojega serca, in iz vse svoje duše, in iz vse
svoje misli, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« — S temi
besedami kerščevalec naznanja, da vera brez izpolnovanja zapo¬
vedi, brez dobrih del, še ni zadosti za večno življenje.

2. ) Duhovni kerščevancu trikrat v obraz dihne; pač lepo
znamenje kerstnih milosti. Kakor je Bog pervemu človeku živ-

47

Ijenje vdihnil, in Kristus aposteljnom sv. Duha, ravno tako se v
sv. kerstu človeku podeli čeznaturno dušno življenje, t. j. posveču¬
joča milost božja.

3. ) Mašnik kerščevancu čelo in persi z znamenjem
sv. križa zaznamenja.  — S tem na znanje daje, da kerščenec
stopi v cerkev križanega Jezusa. Znamenje sv. križa na čelu
kerščevanca opominja, da mora nauke križanega Jezusa verovati
in če je treba, tudi očitno spoznati; na persih  pa, da mora
po njegovih naukih tudi živeti.

4. ) Kerščevaleč kerščevancu svojo roko na glavo položi in
med tem polaganjem božje pomoči prosi. — Polaganje roke po-
menja, da bo kerščevanec v posebnem božjem varstvu, s katerim
mu bo tudi moč živeti po Jezusovih naukih.

5. ) Duhovni kerščevancu nekoliko blagoslovljene soh' v usta
dene. — Sol je znamenje modrosti; kakor sol jedila dela jedilna
in okusna ter varuje gnjilobe, ravno tako modrost dušo Bogu
prijetno stori in greha varuje. Vera in življenje po veri, to je
prava modrost, ki človeka stori prijatelja božjega ter ga varuje
večnega pogubljenja.

Z dozdanjimi znamenji cerkev kerstne milosti naznanja;
treba pa je, da se tudi odpravijo zaderžki, ki kerstne milosti
opovirajo. Poglavitni zaderžek je pa hudobnega duha oblast, kateri je
človek po izvirnem grehu zapadel; — torej zdaj nasledovajo zaro-
tovanja, s katerimi se hudobnemu duhu odvzame vsa oblast nad
kerščevancem.

6. ) Kerščevalec s slovesnimi molitvami in večkratnimi zna¬
menji sv. križa opravlja zarotovanja, s katerimi v cerkvenem imenu
zmagalno naznanja hudobnemu duhu, da jenjuje njegova oblast
nad kerščevancem, ki bo zdaj zdaj pridružen cerkvi božji.

So pa tri zarotovanja, konec katerih mašnik detetu čelo s
palcem prekriža, rekoč: »In tega znamenja sv. križa, katero
mu na čelo damo, si, hudobni duh,  nikdar ne prizadevaj (pod-
stopaj) oskruniti. Po ravno tistem Kristusu, Gospodu našem. Amen.<

7. ) Mašnik kerščevanca v cerkev h kerstnemu kamenu pelje;
konec štole na njega položi in na štolo svojo desno roko v zna¬
menje božjega varstva, katero čuje nad njim, in pravi: »L,  —
pojdi v cerkev božjo, da boš s Kristusom večnega življenja de¬
ležen. Amen.«

Ko pridejo do kerstnega kamena, mašnik in botri molijo
apostoljskovero in Očenaš,  ki sta poglavitni del kerščanske
vere in kerščanskega upanja.

8. ) Duhovni kerščevancu ušesi in nosnici s slino pomaže, re¬
koč: »Efeta«,  t.j. »odpri se«.  — To spominja na čudež, s katerim
je bil gluhomutee ozdravljen, in naznanja, da naj kerščevanec rad

48

posluša božjo besedo ter si prizadeva, s pobožnim življenjem »lepa
dišava biti pred Bogom* po besedah sv. Pavla. (2. Kor. 2, 15.)

9.) Kerščevalec kerščevanca poprašuje: «Ali se odpoveš

hudiču? ■—■ in vsemu njegovemu dejanju? — in vsemu njegovemu
napuhu?« —

Boter na vsako vprašanje odgovori: »Se odpovem.« —
Potem mašnik kerščevancu persi in medplečje s sv.kerstnim
oljem (oleum catechumenorum) mazili. — V starih časih so se
bojevalci z oljem mazali, da so bili pri bojevanji krepkejši in
gibčneji; ravno tako se kerščevanec pomazili v znamenje, da v
sv. kerstu prejme duhovno moč, protiviti se vsem izkušnjavam hu¬
dobnega duha in lastnemu mesenemu poželenju, in sladki jarem
Gospodov nositi, t. j. njegove zapovedi izpolnovati.

Zdaj kerščevalec vijolično spokorno štolo z belo, veselo
spremeni; zakaj že se bliža trenutek, ki bo kerščevanec prerojen
za nebesa. Še enkrat mašnik kerščevanca poprašuje, rekoč: »Ali
veruješ v Boga, vsegamogočnega Očeta, stvarnika nebes in zemlje?
— Ali veruješ v Jezusa Kristusa, njegovega Sina, edinorojenega,
ki je bil rojen in je terpel? — Ali veruješ v sv. Duha, sv. kato¬
liško cerkev, občestvo svetnikov, odpuščenje grehov, vstajenje mesa
in večno življenje?« — Boter na to trojno vprašanje odgovarja:
»Verujem.« — Potem kerščevalec še vpraša: »I., ali hočeš kerščen
biti?« — Boter mu odgovori: »Hočem.«

Odpovedovanje hudobnemu duhu in spoznavanje poglavitnih
verskih resnic sta bistvena dela kerstne obljube in tudi vsega ker-
ščanskega življenja. Torej smo dolžni, kerštno obljubo večkrat
ponavljati, t. j. to, kar so kerstni botri v našem imenu obljubili,
tudi prostovoljno obljubovati; kerstno obljubo zlasti ponavljajmo:
rojstni in kerstni dan, v dan svojega godu, ki nam pred oči stavi izgled
našega nebeškega priprošnika, in tudi vselej pred ali po sv. obhajilu.

B. )  Pri kerščevanji.

Kerščevalec kerščevancu glavo trikrat z vodo oblije, v
znamenji sv. križa, in med oblivanjem govori: »I., jaz te kerstim v
imenu Očeta f in Sina f in svetega f Duha.« — Oblivanje se
godi v podobi križa v znamenje, da ima sv. kerst svojo moč v
Jezusovi daritvi na križi, in sicer na glavi,  ker je glava pogla¬
vitni del našega telesa. Med kerščevanjem boter otroka na rokah
derži, botra pa desnico nanj položi.

C. )  Po kerščevanji.

1.) Duhovni kerščencu glavo na temenu  med molitvijo s
sv. krizmo mazili.  — To maziljenje naznanja, daje  kerščenec že
ud duhovnega telesa Kristusovega in da ima delež njegove du-

49

hovske in kraljevske časti; duhovske,  ker se vdeležuje daritve
sv. maše in se z zvesto pokorščino Bogu v prijetni dar daruje;
kraljevske  pa, ker je pri sv. kerstu postal dedič Jezusa Kristusa,
s katerim bo v nebesih kraljeval.

2. ) Mašnik na kerščenega belo oblačilo položi,  v
znamenje, da ga je sv. kerst popolnoma očistil, in v opomin, da
naj prejeto kerstno čistost in nedolžnost prinese pred sodnji stol
Gospoda našega, Jezusa Kristusa, da prejme večno življenje.

3. ) Poslednjič duhovni kerščenemu prižgano svečo v
roko poda  v opomin, da hodi v luči sv. evangelija, terdno in ne¬
premakljivo derži se Jezusovih naukov ter po njih vedno ravna
svoje življenje.

Popisane obrede sv. kersta smejo le mašniki opravljati. —
Kadar se kerst deli v sili,  opravijo se le kerstna (bistvena) zna¬
menja. Ako pa otrok pri življenji ostane, dostavijo se tudi še ne¬
bistvena. Kerstna znamenja se ne smejo nikedar ponavljati. Le
kadar duhovni dvomi, da bi bil otrok v sili prav in veljalno kerščen,
vse obrede sv. kersta opravi, toda bistvenemu obredu pristavi:
»Ako še nisi kerščen,  te kerstim« i. t. d.

XX. Sv, birma (poterdloa, poterd.il©, con-

fi.rm.atio).

§ 36.

O sv. birmi sploh.

1. ) Sv. birma je zakrament, v katerem sv. Duh kerščenega
človeka s poklado škofovih rok, s sv. krizmo in z božjo besedo
v milosti poterdi, da svojo vero stanovitno izpoznava ali terdi in
po nji živi.

2. ) Bistvo sv. birme je:

a)  maziljenje s sveto krizmo;  krizmo imenujemo oljkino
olje, kateremu je nekoliko balzama primešanega; škof jo
veliki četertek z druzimi sv. olji posvečujejo. — Sv. krizma kaj
lepo milost sv. birme naznanja. Olje  zavoljo svoje maščobe
v svetem pismu pomenja vso srečo in milost; —■ in pri
sv. birmi človek v resnici prejme vse darove sv. Duha; —
dalje olje udom moč in gibčnost podeli, zato so si v
starih časih bojevalci ude z oljem mazali; tudi pri sv. birmi
duša zadobi moč za boj s sovražniki našega izveličanja. —
Balzam  pa lepo dišavo daje, ravno tako naj tudi birmanec,
ker je polnost milosti zadobil, lepo dišavo kerščanskih
čednosti okoli sebe razširja in stanovitno izpoznava sv. vero
ter druge izpodbuja z lepim izgledom;

4

50

b)  poklada škofovih rok med maziljenjem, znamenje po¬
sebnega varstva sv. Duha, in

c)  molitev.

3. ) Redni delilec sv. birme so škof;  zamore pa birmovati
tudi mašnik, katerega papež v to pooblastijo, n. pr. misijonarji.

4. ) Vsak kerščeni pa še ne birmani človek more sv. birmo
veljalno prejeti. — Primerno pa je, da otroci sv. birmo še le prej¬
mejo, kadar k pameti pridejo; zato je svetovati, da se ta zakrament
navadno odloži do sedmega leta.

K vredni prejemi sv. birme je treba :

a)  da je birmanec v stanu milosti božje,

b)  da je dobro pripravljen, t. j. da je v poglavitnih kerščanskih
resnicah dobro podučen, in da ima serčne želje po milosti
sv. Duha, katere naj v goreči molitvi prosi.

5. ) Sv. birma se sme vsak  čas  deliti; zlasti se pa deli o
binkoštih, ker je ravno binkoštno nedeljo pervikrat prišel sv. Duh
v zakramentu sv. birme, in sicer nad aposteljne.

6. ) Po starodavni navadi se tudi k sv. birmi botri jemljejo,
da birmancem v duhovnem boji na strani stoje z ukom, svetom,
opominjevanjem in lastnim izgledom. Kakor kerstni boter s kerščen-
cem,  tako tudi birmenski boter z birmancem v duhovno so¬
rodstvo stopi.

Birmenski boter mora z birmancem biti enega spola, že
birman in starosti, v kateri more izpolnovati botrove dolžnosti.
Lastni stariši, očitno neverni ali očitni grešniki in nekatoličani ne
smejo botri pri sv. birmi biti. Tudi naj bo birmenski boter drug
od kerstnega botra.

7. ) Pri sv. birmi se birmancu zopet ime svetnika božjega da,
in sicer botrovo;  če sta pa boter in birmanec enega imena,
škofovo;  ako so pa vsi trije enega imena, dano je birmancu na
voljo, izbrati si birmensko  ime.

§ 37.

Obred sv. birme.

1. ) Napovedani dan se birmanci s svojimi botri v cerkvi
snidejo in s serčnim hrepenenjem po sv. zakramentu v molitvi
škofa pričakujejo. Ko škof v cerkev pridejo, podajo se na svoj
sedež, da se v cerkvena oblačila oblečejo; birmanci pa tako v
versto stopijo, da je za vsacim njegov boter, birmanci moškega
spola na moški, ženskega pa na ženski strani.

2. ) Škof stopijo pred altar ter prično moliti nad birmanci,
kateri med molitvijo kleče. — Škof se k birmancem obernejo in
s sklenjenima rokama v začetku molitve prosijo, da bi sv. Duh

51

prišel nad birmance ter jih varoval vsacega greha; — potem roke
nad njimi razprostrejo in s povzdignjenim glasom molijo, rekoč:

»O Bog, pošlji nad nje sv. Duha z njegovimi sed¬
merimi darovi«. — Odgovor: »Amen«. — »Duha modrosti
in umnosti«. — Odg.: »Amen«. — »Duha svetovanja in
moči«. — Odg.: »Amen«. — »Duha učenosti in pobožnosti«.
— Odgovor: »Amen.« — »Napolni jih s svojim strahom.«

Končavši molitev škof nad vsemi znamenje sv. križa narede.
— To molitev pervi blagoslov  imenujemo. Poklada rok pomeni,
da sv. Duh birmanca vzame v svoje posebno varstvo, ter ga poterdi
v dobrem.

3. ) Potem gredo škof k vsacemu birmancu posebej, dade mu
ime in vsacega s sveto krizmo na čelu mazilijo, rekoč : »I. —
Zaznamenjam te z znamenjem križa in te poterdim z
mazilom izveličanja: v imenu Očeta in Sina in sv. Duha.»
Odgovor: »Amen«. — Maziljenje se godi v znamenji križa  v
opomin, da nam je milost sv. Duha zadobila Jezusova smert na
križi; na čelu  pa v poduk, da se birmanec nikdar ne sme sra¬
movati sv. križa, ampak da je dolžan, očitno izpoznavati vero v
križanega Jezusa. —

Med maziljenjem boter desno roko na desno birmančevo
ramo položi, s čimur pokaže, da hoče vedni pomočnik in varuh
biti mlademu Kristusovemu bojevalcu.

Po maziljenji duhovnik birmancu čelo s pavolo zbriše, boter
pa mu je z vezilom zaveže, katero drug duhovnik odveže, ki mu
še enkrat čelo obriše.

4. ) Škof birmanca nekoliko na lice udarijo, rekoč: »Mir
bodi s tabo.«  Udarec birmanca opominja, da mora po Jezusovi
veri stanovitno živeti in jo serčno do smerti pričati, ko bi moral
še toliko terpeti zavoljo nje. — Voščilo miru  pa je birmancu
v tolažbo, da bo pravega miru deležen le tisti, ki zavoljo Kristusa
in po njegovem izgledu prenaša vse težave in bridkosti.

5. ) Poslednjič škof vse birmance še blagoslove, memo druzih
besed, rekoč: »Blagoslovi f naj vas Gospod iz Siona, da
boste jeruzalemske blagre gledali vse dni svojega živ¬
ljenja in imeli večno življenje.«  Odg. »Amen«. — To je
zadnji blagoslov, pri katerem morajo vsi birmanci pričujoči biti.

Po prejetem zakramentu naj birmanci zahvalno molitev opra¬
vijo; dan sv. birme naj si dobro v spomin vtisnejo ter si ga med
naj imenitniše dneve svojega življenja štejejo. Večkrat naj se
tega dneva spominjajo, zlasti o binkoštih, ter ponavljajo sklep,
vero v križanega Jezusa brez vsacega strahu izpoznavati z besedo
in dejanjem.

4 *

52

Botri naj si dobro zapomnijo, da ne smejo birmancu nikedar,
zlasti birmenski dan ne, biti v pohujšanje; darila, ki jih dado
birmancem, naj jim nikedar ne bodo v spodtikljej; bodo naj pa
lepi in primerni spominki veselega dneva in vedni opomini lepega
kerščanskega življenja.

XXX. Presv. rešnje telo CEvicIieuristla,)-

§ 38.

O presvetem rešujem telesu sploh.

1. ) Presveto rešnje telo je naj svetejši zakrament, je pravo
telo in prava kri našega Gospoda Jezusa Kristusa v podobah
kruha in vina.

2. ) Sveto obhajilo je resnično zavžitje presvetega rešnjega
telesa duši v hrano ali živež.

3. ) Sveta cerkev latinskega obreda vernim sv. obhajilo le
v podobi kruha delt; sam mašnik je pri sv. maši v obeh podobah
prejema.

V pervih časih so je tudi kristijani, ki so bili pri sv. maši
pričujoči, v obeh podobah prejemali, zunaj sv. maše pa navadno
le v podobi kruha.

4. ) Cerkev je sv. obhajilo le v podobi kruha zapovedala iz
naslednjih vzrokov:

a)  v oziru presvetega zakramenta samega,  da ga va¬
ruje vse nečastt, ker se podoba vina lahko razlije in se
ne da tako dobro in dolgo hraniti;

l)  v oziru vernih,  da jim sv. obhajilo izlajša, ker nekateri
podobe vina ne smejo piti, nekaterim pa se studi piti iz
ravno tistega keliha, iz katerega tudi drugi pijejo;

c)  tudi vina v vsacem kraji ni lahko dobiti;

d)  v oziru vere,  krivovercem nasproti, ki so tajili, da bi bil
Jezus le v eni podobi resnično pričujoč.

5. ) Presveto rešnje telo prejemati nam Jezus zapoveduje
(Jan. 6.); zlasti smo je dolžni prejeti v nevarni bolezni, v smertni
nevarnosti in sploh večkrat v življenji. — Kolikokrat naj sv. ob¬
hajilo prejmemo, to določiti je Jezus svoji cerkvi prepustil. V
pervih kerščanskih časih so verni navadno pri vsaki sv. maši,
pri kateri so bili, k sv. obhajilu pristopali; ko so kristijani mlač-
neji postajali, zapovedala je cerkev, trikrat v letu presv. rešnje
telo prejeti: o božičnem, velikonočnem in binkoštnem času; dan
današnji pa zapoveduje, da je vsak kristijan,  ki je pri pameti
in v veri podučen, vsako leto naj manj enkrat  prejme, in
sicer o velikonočnem času.  Kdor ga iz kakoršnih koli vzrokov

53

o velikonočnem času ne prejme, dolžan je, kakor hitro mu bo
mogoče, po velikonočnem času je prejeti.

Da presv. režnje telo prejemajmo o velikonočnem času, za¬
povedala je sv. cerkev zato, ker je Jezus ravno o tem času pre¬
sveti zakrament postavil, in v opomin, da novo življenje ravno o
tem času pričnimo, v katerem je Kristus od smerti vstal. — Spo¬
mladi se tudi vsa natura prenavlja.

Sv. velikonočno obhajilo po cerkvenih željah v svoji župnijski
cerkvi prejemajmo; le iz tehtnih vzrokov ali kjer je splošna dru¬
gačna navada, sme se v kateri cerkvi koli zgoditi.

Sv. cerkev tudi serčno želi, da bi verni večkrat prejemali
sveto obhajilo. K večkratnemu sv. obhajilu nas priganja ljubezen
do Jezusa in lastna korist.

6. ) Za vredno sv. obhajilo je treba dvojne priprave: dušne
in telesne.

Dušna  priprava je v tem:

a)  da človek skerbno preiskuje, če je brez smertnega greha;
ako se smertnega greha zave, mora pred sv. obhajilom v
pokori z Bogom spraviti se. Kdor se pa po izpovedi spomni
smertnega greha, ki ga je brez svojega zadolženja pozabil
pri izpovedi povedati, naj tudi, ako se lahko zgodi, še pred
sv. obhajilom k izpovedi gre; ako se pa lahko ali celo ne
more zgoditi, naj se pozabljenega greha skesa ter se ga
pri prihodnji izpovedi izpove;

b)  da se človek prizadeva, tudi malih odpustljivih grehov oči¬
stiti se;

c)  da človek obudi vero, upanje in ljubezen, in serčno hre¬
peni, z Jezusom skleniti se, ter se mu popolnoma izročiti.
Tudi se svetuje, pred sv. obhajilom in po sv. obhajilu, ako
je mogoče, pri sv. maši biti.

Telesna  priprava k sv. obhajilu pa je v tem:

a)  da je človek od prejšnje polunočl tešč, t. j. da ni celo nič
zavžil ali pil. Tešč biti je pod smertnim grehom zapove¬
dano iz spoštovanja, ki se spodobi presvetemu zakramentu.

Bolnikov, ki sv. rešnje telo prejmejo v popotnico, ta
zapoved ne veže;

b)  da človek snažno oblečen stopi k mizi Gospodovi in da
se vsega zderžf, kar bi premajhno spoštovanje do sv. reš-
njega telesa razodevalo, če tudi samo na sebi ni pregrešno.

7. ) Sv. obhajilo se ne deli: sv. večer, veliki petek, po noči.
Navadno se sicer deli dopoludne, kakor se tudi sv. maša navadno
le dopoludne opravlja, da bi se verni z večo pobožnostjo in bolj
zbranim duhom obhajali; sme se pa, se ve da, tudi popoludne
deliti njim, ki so tešči.

54

Za popotnico se presv. zakrament sme vsak čas deliti in
prejemati.

§ 39.

Obred svetega obhajila.

Sv. obhajilo se sme deliti in prejemati pred mašo, med mašo,
po maši in tudi zunaj maše. Ako se zunaj maše deli, morate se,
kakor pri maši, dve sveči prižgati.

Sv. obhajilo se tako-le deli:

1. ) Strežej z malim zvončekom verne k sv. obhajilu pokliče,
potem pa očitno izpoved moli v imenu vernih, kateri med tem po¬
polnoma kes nad svojimi grehi obude.

2. ) Mašnik sv. rešnje telo v kelihu iz tabernakeljna vzame,
kelih na altar postavi, oberne se k vernim in moli nad njimi, rekoč:
«Naj se vas usmili vsegamogočni Bog, naj vam odpusti vaše grehe
ter naj vas pelje v večno življenje. — Prizanesenje, odvezo in
odpuščenje vaših grehov naj vam podeli vsegamogočni in usmi¬
ljeni Gospod.* •— S temi besedami mašnik ne podeli odpuščenja
grehov, t.emuč le prosi odpuščenja, ker ga je strežej v očitni izpo¬
vedi njegove priprošnje prosil.

3. ) Mašnik eno sv. hostijo iz keliha vzame in jo vernim kaže,
rekoč: »Glejte jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta«; — po tem
trikrat zapored reče: »Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo
streho, ampak reci le ž  besedo, in ozdravljena bo moja duša.«
— Verni te besede z mašnikom vred ponižno molijo ter se ske¬
sano trikrat na persi udarijo. Trikrat se te besede govore v zna¬
menje, da so si svesti zadolženja in svoje nevrednosti.

4. ) Mašnik gre k vsacemu posebej, blagoslovi ga s presv.
rešnjim telesom v znamenji svetega križa ter je vsacemu posebej
na jezik položi (v latinskem jeziku), rekoč: »Telo našega Gospoda,
Jezusa Kristusa, ohrani tvojo dušo v večno življenje. Amen.«

Verni zabodnje cerkve sv. obhajilo kleče prejemajo, da izpo-
znavajo versko resnico, da je v presv. zakramentu Jezus resnično
pričujoč, pred katerim se naj uklanjajo vsa kolena.

Opomin. V izhodnji cerkvi pa verni sv. obhajilo stoje prejemajo.

5. ) Po sv. obhajilu, kadar se ne deli med sv. mašo, mašnik
s sv. rešnjim telesom obhajance blagoslovi; če je pa sv. rešnje
telo izpostavljeno, ali merlič ali mertvaški oder v cerkvi, ali če je
ravno pred bil blagoslov s presv. rešnjim telesom, nad njimi le
z roko znamenje sv. križa naredi, govoreč: »Blagoslov Boga vsega-
mogočnega, Očeta, Sina in sv. Duha pridi nad vas in vedno ostani
nad vami.«

55

Po sv. obhajilu naj obhajanci nekoliko časa pobožno molijo,
saj ni dražjega in milosti polnejšega časa od časa po sv. obhajilu.

Zahvaljujmo se Jezusu za neizkončno milost, ki nam jo je
skazal, da je hotel k nam priti, ponižno ga molimo ter mu da¬
rujmo svojo dušo in telo, prosimo ga, da s svojo milostjo vedno
v nas ostane; vero, upanje in ljubezen obudujmo, vse dobre sklepe
ponavljajmo ter mu vse svoje reve in nadloge, dušne in telesne,
tožimo.

§ 40 .

Kako se sv. obhajilo bolnikom deli v popotnico?

Vsak kristijan v smertni nevarnosti je dolžan presv. rešnje
telo prejeti. Sv. obhajilo, ki je bolniki na smertni postelji ali v
smertni nevarnosti prejemajo, se imenuje popotnica,  ker je naj
močnejša dušna hrana na potu v nebeško domačijo, pravo duhovno
zedinjenje z Bogom.

Sv. popotnica daje naj večo moč zoper izkušnjave hudobnega
duha, in naj zdatniše tolažilo v smertni uri. Bolnik naj tedaj ne
odlaša, prejeti sv. popotnice, ker je smertna ura sploh neznana,
še bolj pa pri bolniku v nevarni bolezni.

Po cerkveni zapovedi se presv. rešnje telo očitno in slo¬
vesno k bolnikom nosi, in sicer v naslednjem redu:

a)  Iz cerkvenega stolpa se verni s zvonom vabijo v cerkev,
da bi prejeli blagoslov s sv. rešnjim telesom in je sprem¬
ljali do bolnika.

b)  Mašnik sv. rešnje telo iz tabernakeljna vzame, pričujoče ž
njim blagoslovi ter pot do bolnika nastopi; pred njim gre
cerkovnik, v levi roki nese prižgano luč, v desni pa mali
zvonček, s katerim pozvanja. — Prižgana luč pomenja lju¬
bega Izveličarja, ki nas skozi smertno temo vodi v nebeško
svetlobo; pozvanja se pa, da verni, memo katerih se presv.
rešnje telo nese, spodobno čast izkazujejo preljubemu Izve-
ličarju ter ga milosti prosijo za bolnega človeka.

Prav lepa, ginljiva in posnemanja vredna je navada,
da verni v mestih, tergih ali župnijskih vaseh presv. rešnje
telo od cerkve do bolnika spremljajo in potoma molijo ali
pojo sv. zakramentu na čast. Takemu pobožnemu spremlje-
vanju je sv. cerkev tudi odpusteke podelila. — Ravno tako
lepo in ginljivo je, da verni na kmetih iz vseh vasi, skozi
katere mašnik presv. rešnje telo nese, presvetemu zakra¬
mentu pred vas naproti gredo, ter je z molitvijo ali pet¬
jem skozi vas spremljajo.

c)  Ko mašnik do hiše pride, kjer leži bolnik, spremljevalce
pred hišo blagoslovi s presv. zakramentom, potem v izbo

56

stopi rekoč: »Mir bodi tej hiši in vsem, ki v njej prebi¬
vajo.« — Pokropivši bolnika in izbo z blagoslovljeno vodo
bolniku božjega varstva prosi.

d)  Bolnik se mašniku izpove, ako ni bil že poprej izpovedan,
in potem sv. obhajilo med ravno tistimi šegami prejme,
kakor zdravi; le besede, s katerimi mu mašnik sv. hostijo
na jezik položi, so druge, namreč: »Brat (sestra), prejmi
za popotnico telo našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki naj
te varuje hudobnega sovražnika in pelje v večno življenje.
Amen.«

Po sv. obhajilu mašnik za bolnika moli.

I"V. Sveta pokora (S^oenitentia).

§ 41 .

O sv. pokori sploh.

Sveta pokora je zakrament, v katerem pooblaščeni mašnik na
božjem mestu grešniku po svetem kerstu storjene grehe odpusti,
ako se jih prav kesa, se jih čisto izpove in resnično voljo ima,
poboljšati se in pravo pokoro delati.

1. ) K zakramentu sv. pokore je potrebno:

a)  od grešnikove strani, da se svojih grehov prav kesa, se jih
izpove in za nje zadosti ali vsaj resnično voljo ima pobolj¬
šati se in zanje zadostiti, t. j. pravo pokoro delati;

h)  od mašnikove strani pa, da grešnika njegovih grehov od¬
veže ali mu jih odpusti.

Opomba.  Katekizem sicer našteva pet reči k zakramentu sv. pokore
potrebnih; to, da se tukaj le tri imenujejo, naj nikogar ne moti, zakaj kesati
in izpovedati se grehov človek ne more, ako jih ne ve in ne izpozna, k iemu
pa je treba izpraševanja vesti;  ravno tako je vsak pravi kes sklenjen
z resničnim terdnim sklep,om. Privzemi torej še to dvoje, in pet reči k sv.
pokori potrebnih boš imel, kakor ti jih našteva vsak katekizem.

2. ) Delilci  zakramenta sv. pokore so škofje  in po nji¬
hovem pooblaščenji tudi mašniki — Škofovo pooblaščenje je maš¬
niku tako potrebno, da je odveza neveljalna, ako jo podeli ne¬
pooblaščen mašnik. Odvezo dati ali jo odreči je namreč sodba,
katero spovednik nad grešnikom izreče; veljalno soditi koga le
zamore, kdor ima oblast čez njega, ki ga sodi. Škof so pravi in
višji pastir vseh vernikov svoje škofije, ker so postavljeni »vladati
cerkev božjo«, oni imajo torej oblast čez vse verne svoje škofije.
Kdor tedaj hoče verne veljalno soditi, mora škofovo pooblaščenje
imeti, t. j. škof morajo verne, da jih mašnik veljalno sodi, njemu
izročiti; in prav to škof storč s pooblaščenjem, ki je mašnikom po-
dele izročevaje jim kerščansko občino.

57

Ker škof mašnikom pooblaščenje dele, morejo jim je tudi zopet
odvzeti in jim meje postaviti bodisi v ozir oseb, bodisi v ozir
grehov. — Take grehe, od katerih mašniki veljalno ne morejo od¬
vezovati brez še posebnega pooblaščenja, prideržane grehe  ime¬
nujemo. Papež in škofje si namreč odvezo od nekaterih grehov pri-
deržavajo iz naslednjih namenov:

a)  da vernim pokažejo ostudnost in veliko hudobijo imenovanih
grehov, katerih naj se zlasti boje;

b)  da bi take grešnike pripeljali k tančnejšemu spoznanju, k
večemu kesu in ostrejši, gorečniši pokori.

V smertni nevarnosti pa ima vsak mašnik oblast, od vseh
grehov veljalno odvezati.

3. ) Zakrament sv. pokore zamore prejeti, kdor je po sv. kerstu
grešil, in kolikorkrat je grešil.

4. ) Zakrament sv. pokore je vsacemu, ki je po sv. kerstu
smertno grešil, k izveličanju bistveno potreben; komur je nemogoče,
prejeti ga, zamore. odpuščanje grehov, toda le s popolnoma kesom
zadobiti, kateri je sklenjen z željo, prejeti sv. pokoro, ako bi le mo¬
goče bilo, in človeka opraviči. — Zlasti smo pa dolžni prejeti sv.
pokoro na smertni postelji, v smertn i nevarnosti,  kadar je
lahko verjetno misliti, da bomo javalne mogli še kedaj zakrament
sv. pokore prejeti, p. pred nevarnim potovanjem po morji, pred
vojsko ali bitvo, dalje pred vsacim zakramentom, ako nismo v
stanu milosti božje.

Tudi cerkvena zapoved veleva prejemati sv. pokoro, in sicer
naj manj enkrat vsako leto; želi pa, da bi se večkrat v letu zgodilo:

a)  ker človek večkrat greši in je nevarno, z Bogom odlašati
spravo;

p)  ker nas večkratna izpoved v milosti krepča in greha varuje;

c)  ker pogostne izpovedi močno povekšujejo čistost in občut¬
ljivost vesti.

§ 42.

Obred pri sv. pokori.

1. ) Preden se grešnik začne izpovedovati, k spovednici po¬
klekne, prekriža se in izpovedniku reče: »Prosim, duhovni oče,
za sveti blagoslov, da se svojih grehov prav in čisto
izpovem«.

2. ) Izpovednik grešnika blagoslovi, rekoč: »Gospod bodi
v tvojem sercu in na tvojih ustnicah, da se prav in
čisto izpoveš svojih grehov.«

3. ) Grešnik po prejetem blagoslovu očitno izpoved moli rekoč:
»Jaz, ubogi grešnik, se izpovem Bogu vsegamogočnemu, Mariji materi
božji, vsem ljubim svetnikom in vam, častitljivemu mašniku. božjemu

58

namestniku, da sem po svoji zadnji izpovedi, ki sem jo opravil —
povej, kedaj? — velikokrat in obilno grešil z mislimi, z željami,
z besedami in z dejanjem, posebno se pa obtožim, da sem:

Zdaj se začni izpovedovati svojih grehov; — po končani ob¬
tožbi pa izpoved skleni, rekoč:

»Ti in vsi moji drugi grehi, ki se jih spomnim, ali ne, ki
sem jih ali sam storil, ali pa sem kriv bil, da so jih drugi storili,
žal so mi iz serca, ker sem Boga, njega samo sveto in prelju-
beznjivo dobroto ž njimi razžalil. Terdno sklenem, nič več ne
grešiti in vseh priložnosti v greh se varovati. Prosim, duhovni oče,
za sveto odvezo in izveličalno pokoro.«

4. ) Izpovednih grešnika, ako se mu potreba zdi, da njegov
dušni stan izpozna, kaj popraša, da. mu potrebne nauke in opomi-
njevanja, izveličalno pokoro naloži in potrebne pripomočke k po-
boljšanju priporočevaje naznani.

Izpovednikovim vprašanjem odkritoserčno in razločno odgo¬
varjaj ; njegove nauke in opominjevanje verno poslušaj, ter si pri¬
pomočke in naloženo pokoro dobro v spomin vtisni. — Ako te
izpovednik nič ne vpraša in ti nobenega opominjevanja ne da,
zavoljo tega ne bodi nepokojen, zakaj to ni bistvo sv. zakramenta.

— Ako želiš v katerem koli obziru sveta ali podučenja, svojo željo
izpovedniku zaupljivo razodeni.

5. ) Izpovednik grešniku sv. odvezo da ali pa mu jo odloži
ali odreče do prihodnje izpovedi ob odločenem času.

Preden izpovednik grešniku da sv. odvezo, reče mu, skesati
se grehov; kar se tako-le zgodi:

»0 moj Bog! vsi moji storjeni grehi so mi iz serca žal,
ker sem tebe, svojega preljubeznjivega Boga,  tebe, vso svetost in
neizkončno dobroto, ki te iz vsega serca ljubim, ž njimi razžalil.

— Terdno sklenem, s tvojo milostjo svoje življenje poboljšati in
vse, tudi smert  raje preterpeti, kakor tebe, svojega Boga, tebe,
neizkončno svetost in dobroto, še kedaj s kacim grehom razžaliti.

— Daj mi milost, spolniti ta svoj sklep. Tega te prosim po ne-
izkončnem zasluženji tvojega božjega sina, našega Gospoda in
Izveličarja, Jezusa Kristusa. Amen.«

Izpovednik grešniku sv. odvezo z naslednjimi molitvami dodeli'

a) Izpovednik grešniku odpuščenja grehov prosi,
rekoč: »Naj se te usmili vsegamogočni Bog, naj ti odpusti
tvoje grehe, ter naj te pelje v večno življenje. Amen.« —
»Prizanesenje, odvezo in odpuščenje tvojih grehov naj ti
dodeli vsegamogočni in usmiljeni Gospod. Amen.«

b)  Izpovednik grešnika odveže vseh cerkvenih kazni,
katerih se je morebiti krivega storil. — Cerkev je za neka¬
tere grehe postavila duhovne kazni, p. odreko sv. zakra-

59

mentov ali celo izobčenje. Ako je pa grešnik tak greh
storil s hudobno voljo vedoč, da je cerkev nad-nj kazen
postavila, treba je izpovedniku posebnega pooblaščenja, da
da ga more veljalno odvezati od nje. — Ker je pa mogoče,
da je kdo tak greh storil nevedoma, da je nad-nj postav¬
ljena cerkvena kazen, izpovednik vsacega grešnika, ker bi
utegnil cerkvenih kazni kriv biti, odveže, kolikor on pre¬
more in grešnik tega potrebuje.

c)  Sveto odvezo izpovednik podeli mimo druzih besed,
rekoč:  »Odvežem te tvojih grehov v imenu Očeta in Sina
in svetega Duha. Amen.« •— Znamenje sv. križa, ki ga nad
izpovedenci mašnik naredi', pomenja, da je odpuščenje grehov
sad daritve Jezusove na križi.

d)  Po dodeljeni odvezi izpovednik dalje moli: »Terpljenje na¬
šega Gospoda, Jezusa Kristusa, zasluženje prečastite Device
Marije in vseh svetnikov, in kar koli si sam dobrega storil
ali hudega preterpel, ti bodi v odpuščenje grehov, v po-
množenje milosti in v plačilo večnega življenja. Amen.«

Po prejeti odvezi se Bogu za dodeljeno opravičenje zahva¬
limo, storjene dobre sklepe ponovimo, Boga milosti, stanovitnosti
prosimo in naloženo pokoro, kolikor je takrat mogoče, opravimo;
potem se pa za sv. obhajilo pripravljajmo.

Pokoro, ki nam jo izpovednik naloži, vselej dobrovoljno sprej¬
mimo, ter jo zvesto in natanko opravljajmo, kakor jo je izpo¬
vednik naložil.

Vsak greh nas stori dolžnike pravici božji, velik veče, mali
manje. Pravici božji pa mora za vsak greh zadoščeno biti ali v tem
ali v prihodnjem življenji. Zadostovati mora grešnik sam za svoje
grehe. Zamore mu pa tudi sv. cerkev na pomoč priti s tem, da
mu podeli odpustek, t. j. da mu iz svojega zaklada, namreč iz
neizkončnega zasluženja Jezusa Kristusa in iz zasluženja svetnikov
podeli toliko, kolikor zadostovanja mu je odpustila.

§ 43.

Od odpustekov.

1. ) Odpusteki so odpuščenje časnih kazni, ki bi jih morali za
grehe, po sv. kerstu storjene, ali v sedanjem življenji ali pa v
vicah terpeti.

2. ) Odpusteki so ali popolnoma,  t. j. odpuščenje vseh še
ne prestanih časnih kazni, ali nepopolnoma,  t. j. odpuščenje
nekoliko kazni; taki so odpusteki 40 ali 100 dni, enega leta, 7 ali
20 let, t. j. odpustek toliko kazni, kolikor bi si jih grešnik z ostrimi
pokorili izbrisal v 40 ali 100 dneh, v enem, 7 ali 20 letih.

60

Po starih spokorilnih cerkvenih postavah so bila raznim
grešnim dejanjem odmerjena razna pokorila na 40 ali 100 dni,
na eno, sedem ali dvajset let.

Toliko cerkvene pokore je imel torej grešnik opraviti, kolikor
je je bilo odmerjene vsacemu grešnemu dejanju, ki je je storil.
— Nepopolnoma odpustekov za 1000 ali še več let papeži niso delili
in jih tudi dan današnji ne dele; goljufih so torej listeki ali knjige,
ki za kaka dela ali molitve take odpusteke obetajo.

3. ) Odpusteki so ali osebni, krajni ali rečni:

a)  osebni  odpusteki se tisti imenujejo, kateri so osebam po¬
deljeni, p. udom pobožnih bratovščin, umirajočim i. t. d.;

b)  krajni  odpusteki pravimo tistim, ki so s kacim krajem
sklenjeni, t. j. katere moremo zadobiti le v katerem kraji,
p. v kaki cerkvi, pri kacem altarji;

c)  rečne  pa imenujemo tiste, ki so s kacimi rečmi sklenjeni,
p. z blagoslovljenimi razpeli, podobami, moleki i. t. d.

Krajni in rečni odpusteki so ob enem tudi osebni, ker jih
zadobe le tisti, kateri odločeni kraj obiščejo, ali reč, s katero so
sklenjeni, poljubujejo, pri sebi nosijo ali nanjo molijo.

4. ) Odpusteke deliti imajo zlasti papež oblast, in tudi škofje,
toda omejeno. Popolnoma odpusteke le papež dele.

5. ) Odpusteke zadobiti morejo le katoliški kristijani.

6. ) Odpusteki svetega leta so popolnoma odpusteki. — V sv.
letu papež izpovednikom dajo oblast, od zaderžanih grehov odvezo¬
vati, cerkvena pokorila prizanašati in neslovesne obljube, razun ob¬
ljube čistosti, spreminjati v druga dobra dela.

Navadno  sveto leto je vsako pet in dvajseto leto, nenavadno
o posebno važnih priložnostih papež razpišejo, p. v velikih stiskah
ali preganjanji svete cerkve.

Navadno sveto leto ima svojo predpodobo v sv. letu stare za¬
veze , v katerem so bili izbrisani vsi dolgovi in oproščeni vsi sužnji.

V zadobljenje odpustekov svetega leta so navadno postavljeni
naslednji pogoji:

a)  eno cerkev večkrat ali več cerkva po enkrat, ali tudi po
večkrat obiskati;

b)  sv. pokoro in presv. rešnje telo prejeti;

c)  moliti, da bi se prava cerkev vedno širila, da bi nehala vsa
krivoverstva, da bi kerščanski vladarji v miru in edinosti
vladali in sploh v papežev namen;

d)  kaj ubogajme dati.

Kdor je že kakor si bodi dolžan, eno ali več teh del opraviti,
mora jih v zadobljenje odpustekov še posebej opraviti.

61

7.) Odpusteki, katere papež v to odločijo, se morejo dušam v
vicah v prid oberniti, toda le po priprošnji, t. j. verni Boga prosimo,
da bi odpusteki, katere bi mi za se zadobili, dušam v vicah zalegli
in njim bile odpuščene časne kazni ali vse, ali le nekatere, kakor
so odpusteki ali popolnoma ali nepopolnoma. — Taki odpusteki so
v prid sploh vsem dušam v vicah, zlasti pa tistim, katerim jih po¬
darimo.

Da odpusteki zaležejo dušam v vicah, je treba, da imamo pri
njihovem zadobljenji namen, podariti jih dušam v vicah.

■\7\ Sv. poslec3.ri.je olje (maziljenje, er-
trema unctio).

§ 44.

O sv. poslednjem olji sploh.

Sv. poslednje olje je zakrament, v katerem bolnik po mazi¬
ljenji s sv. oljem in po zapovedani mašnikovi molitvi posebno milost
božjo prejme k dušnemu in večkrat tudi k telesnemu ozdravljenju.

1.) K zakramentu poslednjega olja bistveno gre:

a)  maziljenje se sv. oljem, in

b)  med maziljenjem molitev: »Po tem sv. maziljenji in po svoji
presveti milosti ti Bog odpusti, kar si grešil s pogledom
(poslušanjem, duhanjem, govorjenjem, tipanjem, hojo, slad-
nostjo ledij).«

Olje za ta sv. zakrament škof veliki četertek posvečujejo; olje
kaj očitno naznanja milost tega zakramenta. — Olje telesne rane
hladi in bolečine polajšuje, milost poslednjega olja pa dušne rane,
žalosti in bolečine izmanjšuje; — olje trudne telesne ude krepča,
ravno tako poslednje olje daje moč v smertnem boji in izkušnjavah
ob smertni uri; olje marsikatero bolezen ozdravi, pri poslednjem
olji bolnik dušno, in ako jev njegovo izveličanje, tudi telesno zdravje
zadobi.

3. ) Poslednje olje sme vsak mašnik veljalno deliti, razun sile
pa sveta cerkev dopušča, deliti je le lastnemu bolnikovemu žup¬
niku ali mašniku, katerega župnik v to pooblasti.

4. ) Poslednje olje se sme deliti le vernim, ki so k pameti
prišli in so nevarno (za smert.) bolni, ali so pa tako stari, da uteg¬
nejo za starostjo vsak čas umreti; ne sme se pa deliti zdravim,
in sicer tudi takim zdravim ne, ki so v smertni nevarnosti, p.: hu-
dodelnikom, k smerti obsojenim; vojščakom, ko v vojsko gredo.

Sme se poslednje olje tolikrat prejeti, kolikorkrat bolnik v novo
smertno nevarnost pride, če tudi v eni dolgi bolezni.

62

Prav nespametno je, poslednje olje iz strahu pred smertjo
odlašati: poslednje olje ne pospeši smerti, marveč ozdravljenje, ako
je duši v izveličanje. Bolnik bolj gotovo in ložje ozdravi, ako rabi
pripomočka, ki ga je sam Bog dal. Ako pa ozdravljenje ni v božji
previdnosti, gotovo nič druzega ni bolj želeti, kakor da se bolnik
za srečno smert pripravi in za smertni boj pokrepča.

4.) Za sv. poslednje olje naj se v izbi, kjer bolnik leži,
pripravi:

a)  naj se miza s čisto opranim pertom pogerne;

b)  na mizo naj se postavi sv. razpelo, njemu na vsako stran
prižgana sveča;

c)  na levo stran mize naj se dene posoda z blagoslovljeno vodo
s kropilnico, ako je pri hiši, sicer pa kaka zelena vejica, s
katero mašnik bolnika in po izbi kropi, — na desno stran
mize pa na krožniku sedem kosmičev pavole ali pre¬
diva,  s katerim se maziljeni kraji bolniku brišejo, — ne¬
koliko soli na kruhu, in kozarec  vode, s čimur si mašnik
po maziljenji perste izmiva, in p er tič,  s katerim si roke
obriše;

d) pred mizo se postavi nizka klopica ali stolček, kamor maš¬
nik poklekuje.

Sol, kruh, voda in kosmiči, pavola ali predivo se v ogenj
veržej o in sežgo.

Kadar se pred poslednjim oljem presveto rešnje telo bolniku
deli, naj se na mizo dene še en kozarec vode, v kateri si mašnik
perste po sv. obhajilu umije; ta voda se da ali bolniku izpiti, ali
se pa v ogenj verže.

§ 45 .

Obred sv. poslednjega olja.

1. ) Mašnik v izbo stopi rekoč: »Mir bodi ti hiši!»  — in
strežej mu odgovori: »In vsem, ki v nji prebivajo.«  Potem
mašnik da bolniku sveto razpelo poljubiti in z blagoslovljeno vodo
bolnika, izbo in pričujoče z znamenjem križa pokropi, rekoč an~
tifono: »Pokropi me, o Gospod, z izopom in očiščen bom;
operi me, in bolj bel bom kakor sneg.«  Na to moli pervo
verstico psalma: »Usmili se me«,  sklene jo s hvalnico: »Čast
bodi Očetu«  itd. in antifono ponovi,

Bolnikovo kropljenje spominja dušne čistosti, pri sv. kerstu
zadobljene, ter ga k vredni prejemi sv. pokore opominja, ako jo je
z grehom omadeževal.

2. ) Potem se bolnik izpoveduje, ako že poprej ni bil izpo¬
vedan, torej pričujoči izbo zapuste. Po sv. izpovedi mašnik tri

63

molitve za telesno in dušno zdravje vseh hišnih prebivalcev moli;
na to pa bolniku s psalmom: »Iz globočine«  itd. usmiljenja prosi
in v posebnih prelepih litanijah, v ta namen odločenih, v katere
vplete župnijskega in bolnikovega patrona, vse svetnike na pomoč
kliče; dalje moli strežej očitno izpoved, mašnik pa molitvi: »Naj
se te usmili« in »prizanesenje, odvezo in odpuščenje«
(glej § 42, stran 58).

3. ) Zdaj pričujoče opomni, da molijo za bolnika sedem psal¬
mov od pokore in litanije vseh svetnikov ali druge molitve, med
tem ko bo on delil sv. poslednje olje; potem k bolniku stopi, po¬
loži mu desno roko nad glavo in nad njim moli.

Ta poklada rok bolniku naznanja, da se mu ni bati, ker je
pod varstvom božjim, kateremu naj se popolnoma izroči.

4. ) Na to nasledova bistveno vnanje dejanje: Mašnik desni
palec v sveto olje pomoči ter ž njim v podobi sv. križa bolniku oči,
ušesi, nosnici, ustnici, roki, nogi in ledje mazili, in pri vsacem
maziljenji moli, rekoč: »Po tem maziljenji in po presvetem
svojem usmiljenji ti Bog odpusti, karkoli si grešil s po¬
gledom (poslušanjem, duhanjem, govorenjem, tipanjem,
hojo, sladnostjo ledij)«.

Maziljene kraje s pavolo ali predivom sproti izbrisuje; —
bolnika mazili na telesnih počutkih, ker so ravno počutki veliko
grehov krivi; — mazili je v podobi sv. križa, ker vse milosti iz¬
hajajo od presvete daritve na križi.

Vernim se roki na dlani mazilite, mašni kom in škofom pa
od zunaj iz spoštovanja do prejetega še višega maziljenja pri
mašnikovem redu.

5. ) Po maziljenji mašnik moli tri molitve, v katerih prosi,
da bi Bog po tem maziljenji, kakor je po svojem aposteljnu Ja¬
kopu obljubil, bolniku dodelil ne le dušno moč in tolažbo, ampak
tudi telesno ozdravljenje.

6. ) Po tem bolnika se sv. razpelom blagoslavlja z milo prošnjo,
da bi ga Jezus Kristus branil, varoval in krepčal. — Iz tega naj
bi bolnik izpoznal, da se mora le križanemu Jezusu zahvaliti za
odpuščenje grehov in za vse prejete milosti.

7. ) Poslednjič mu desno roko na glavo položi ter prosi, da
bi ga ozdravil Bog Oče, ki ga je vstvaril, Bog Sin, ki je zanj ter-
pel na križi, in sveti Duh, ki mu je bil vlit pri sv. kerst.u, — in
mu poda razpelo poljubiti s priserčnim opominom, da naj zaupa
v milega svojega Izveličarja in se vda v njegovo sv. voljo.

Pred poslednjim oljem bolniki sv. pokoro in presv. rešnje
telo v popotnico navadno prejemajo; vsi trije zakramenti se torej
imenujejo zakramenti umirajočih.

64

Bolnika, ki je bil s sv. zakramenti previden, je dobro ne¬
koliko časa samega pustiti, da se nemočen Bogu zahvaljuje za
prejete milosti in da v sebi obudi' vero, upanje in ljubezen.

Po sv. poslednjem olji se bolniku navadno še deli papežev
blagoslov.

Škofje imajo od papeža oblast, bolnikom papežev blagoslov
s popolnoma odpusteki za smertno uro po pooblaščenih mašnikih
deliti, ta popolnoma odpustek bolniku še le v smertni uri dojde,
torej papeževega blagoslova nad bolnikom ni treba ponavljati, če
je tudi bolezen dolga. Le ako bolnik ni bil v stanu milosti božje
takrat, ko se mu je ta blagoslov delil, ali če je od tistega časa
zopet smertno se pregrešil, naj ga vnovič prosi.

VI. Stt.  mašnikov red. (mašnikovo
posvečevanje, ©rd.o)-

§ 46 .

O sv. redovih (posvečevanjih) sploh.

Sveti red je zakrament, v katerem posvečenci od Boga. za-
dobe potrebno oblast in milost k svoji duhovski službi, da jo
opravljajo v božjo čast, sebi in bližnjemu pa v dušno izveličanje.

Duhovnih redov je sedem; delimo jih v štiri nižje in tri
višje; zakrament pa je le en red ali mašnikovo posvečevanje;
v njem se namreč sveti zakrament posvečencu podeli. Škofovo
posvečevanje oblasti mašnikovega reda razširi in dopolni; dija¬
kom imajo tudi delež pri sv. zakramentu. Drugi redovi niso za¬
kramenti in jih tudi Jezus Kristus ni postavil, ampak njegova sveta
cerkev.

1. ) Mašnikov red le škofje dele.

2. ) Da kdo mašnikov red veljalno prejme, mora biti kerščen
in imeti namen, sveti zakrament prejeti.

3. ) Vredno ta sv. zakrament prejmo:

a)  ki so v stanu posvečujoče milosti božje;

h)  ki so tudi že birmani;

c)  ki imajo lastnosti, katere sv. cerkev hoče imeti pri svojih
služabnikih.

Vsi posvečenci so v duhovskem stanu, katerega imenujemo
duhovstvo ali duhovščino;  mašniki se imenujejo pa le tisti,
ki so v zakramentu mašnikovega redu prejeli oblast, daritev svete
maše opravljati.

V duhovski stan sv. cerkev s striženjem (tonsura) sprejema.

65

§ 47.

Striženje  ( tonsura).

1. ) Kogar sv. cerkev sprejme v duhovski stan, da se na re¬
dove ali posvečenja pripravlja, temu škof tonzuro  dajo, katera
pa ni red, ker prejemniku nobene duhovske oblasti in službe
ne podeli.

2. ) Tonzuro škof tako-le dele:

a)  Kdor hoče v duhovski stan stopiti, prirežejo ali pristrižejo
mu škof na temenu, zatilniku in sencih lase v opomin,
da se mora odpovedati vsi posvetni gizdi in nečimurnosti
in le Gospodu živeti, kateri je bil s ternjem venčan. —
V spomin ternjeve krone Jezusove in v znamenje, da pri¬
čakujejo krono večnega veličastva, ako zmagajo sovražnike
svojega izveličanja, duhovni na temenu lase na okroglo do
polti strižejo, t. j. tonzuro ali plešo nosijo:

b)  oblečejo mu škof čez talar belo cerkveno prikrajšano sraj¬
čico (roket, superpeliceum).

§48.

Štirje nižji redovi.

Sv. cerkev je že od nekedaj za manja in nižja opravila pri
službi božji služabnikov potrebovala, ter jim duhovno službo v
posebnih štirih redovih s posvečevanjem izročevala. — Sčasoma
so ta opravila ali jenjala, ali so jih prevzeli svetni ljudje, cerkov¬
niki in strežeji; cerkev pa nekedanjih redov vender ni opustila,
nekaj v spomin preteklih časov, nekaj iz spoštovanja do mašni-
kovega reda, da se do njega prihaja od stopinje do stopinje. —
Pa tudi zato jih je sv. cerkev ohranila, da se prepričuje, ako so,
v duhovski stan sprejeti, tudi za duhovski stan; in da tudi sprejeti
sami sebe dalj časa poskušajo, bodo li mogli težke dolžnosti du-
hovskega stanu sebi in vernim v izveličanje izpolnovati in da se
nanj pripravljajo.

Ti nižji redovi in njihove (nekedanje) službe so:

1. ) Red vratarstva  (ostiariat); njihova služba je nekedaj
bila: verne skrivaj klicati k službi božji ter jim naznanjati kraj
in uro službe božje, tam pa vrata odklepati in zaklepati in čuti,
da se k službi božji niso vrinjali hudobni Judje, zlobni neverniki
in izobčenci, kateri bi bili utegnili pri službi božji nemir delati
ali jo oskrunjevati. — V pomen te službe jim škof izroče pri
posvečevanji ključe in zvonček.

2. ) Red bralstva  (čitalstva, lectorat); — njihova služba

je bila: vernim sv. pismo in škofove ukaze pri službi božji brati. —
V spomin te službe jim škof pri posvečevanji bukve ali knjigo
podajo. 5

66

3. ) Red zarotištva (exorcistat); njihova služba je bila:
nad obsedenci cerkvene zarotilne molitve opravljati.

V spomin te službe jim škof pri posvečevanji izroče bukve
ali knjigo, v kateri so cerkvene zarotne molitve.

4. ) Red strežništva  (aeolitat) ; — cerkvenih strežnikov
nekedanja služba je bila: skerbeti za svečavo in kadilo in priprav¬
ljati vino in vodo za sv. daritev.

V spomin te službe jim škof pri posvečevanji podado svečnik
in verčeke za vino in vodo.

§ 49.

Višji redovi.

a)  Podslužništvo  (subdiaconat, mali levit).

Podslužništvo je red, v katerem se s posvečevanjem dodeli
oblast, svete posode k altarju nositi, cediti ali čistiti jih, list pri
sv. maši slovesno brati, pri darovanji vodo v kelih vlivati in di-
jakonu pri sv. maši streči.

Subdijakonat ni zakrament, vender se pa višjim redovom
prišteva, ker je že v nekaki zvezi s sv. mašo v pripravljanji pre¬
svetega rešnjega telesa, in ker se ž njim prevzame dolžnost, v
duhovskem stanu vse svoje žive dni ostati, brevijar moliti in v
vednem devištvu živeti.

Brevijar  so bukve molitev, katere duhovni višjih redov
v cerkvenem imenu vsak dan po cerkvenem povelji molijo. Te
molitve se imenujejo tudi cerkvene dnevne ure, ker se ob raznih
dnevnih urah molijo.

Zapoved vednega devištva je sila stara. V pervih časih so
se sicer tudi oženjeni jemali v duhovski stan, kadar ni bilo zadosti
neoženjenih. Ko pa je bilo zadosti tacih, ki so radi obljubili vedno
devištvo, oživela je zopet stara nekedanja zapoved v katoliški
cerkvi latinskega obreda.

Ta cerkvena zapoved se naslanja na Kristusove besede, da
je deviški stan popolnejši od zakonskega. Spodobi se pa, da po
popolnejšem življenji hrepene zlasti mašniki, ki daritev sv. maše
tolikokrat opravljajo, se presv. rešnjega telesa dotikajo ter je pre¬
jemajo. Verh tega so mašniki dolžni z nerazdeljenim sercem Bogu
služiti in za svoj sv. poklic živeti, kar se v zakonskem stanu ne
more tako lahko zgoditi. — Tudi je nezakonski stan božjih slu¬
žabnikov vernim po izgledu Kristusovem v veliko večo korist od
zakonskega.

Subdijakonat se med sv. mašo po dokončanih zbirnih molitvah
tako-1 e deli:

67

1. ) Škof akolita (strežnika) nagovore ter mu velevajo, dobro
prevdariti dolžnosti, ki je prevzame, ako stopi v ta duhovni red.
Če posvečevanec ostane pri svojem sklepu., vleže se pred altarjem
na obličje in s škofom litanije vseh svetnikov moli, ter na
pomoč kliče; pri prošnji: »da nas uslišati hočeš« škof vstanejo,
strežnika blagoslove, rekoč: »da tega izvoljenega blagosloviti f,
posvetiti f in posvečiti f hočeš! prosimo te, usliši nas«.

2. ) Po dokončanih molitvah škof posvečencu imenujejo službo
in naštevajo opravila tega sv. reda, ki so: sv. posode čediti, kelih
in pateno k altarju nositi, kruh in vino za sv. daritev pripravljati,
pri sv. maši vino dijakonu podajati ter tu vode vinu prilivati, potem
tudi korporale izpirati, preden pridejo v navadno perilo. — Na to
mu na serce polože, da naj svojo službo čuječe, zmerno in s čistim
sercem opravlja.

3. ) Potem sledi bistveni obred tega posvečevanja:

Škof posvečencu podade prazen kelih s prazno pateno, rekoč:
»Glej, čegava služba da ti je izročena, torej te opominjam, da se
tako vedeš, da boš Bogu všeč«; in subdijakon se keliha z desnico
dotakne. — V znamenje, da je njegova dolžnost, dijakonu streči,
poda mu veliki dijakon: verčeka z vinom in vodo, mivnico in
teračo; vsega tega se subdijakon z desnico dotakne.

4. ) Zdaj mu škof temu redu pristojno obleko podade, namreč:
humerale, manipel in tuniko (tunicelo).

5. ) Naposled posvečevanje škof s tem dovrše, da subdija-
konu v roke dajo listne bukve,  ter mu podele oblast, list
pri sv. maši brati. Subdijakon se bukev z desnico dotakne in
potem list s škofom bere.

§ 50.

b)  Služništvo  (diaconatus, veliki levit).

Dijakonat je red, v katerem se s posvečevanjem prejme oblast,
škofu ali mašniku pri sv. maši streči, evangelij peti, s posebnim
privoljenjem sv. kerst slovesno deliti in sv. obhajilo vernim deliti.

Dijakonat se med sveto mašo po odbranem listu deli s tem
le obredom:

1.) Škof mašnika, kateri jih v cerkvenem imenu proži, da bi
pričujočemu subdijakonu red dijakonata podelili, vprašajo, rekoč:
»Ali veš, da je vreden?« — Mašnik škofu odgovori: »Kolikor
človeška slabost premore vedeti, vem in spričujem, da je vreden
za breme te službe.« — Potem se škof obernejo k pričujočim
vernim, rekoč: »Ako ima kdo kaj zoper posvečenje tega izvoljenca,
naj se v božjem imenu oglasi, ter naj pove, kaj?« — Ako se nihče
ne oglasi, škof subdijakonu v nagovoru razlagajo imenitno službo

5 *

68

levitov stare in dijakonov nove zaveze, potem naštevajo dolžnosti,
katere v dijakonatu prevzame; te so zlasti: altarju streči, kerščevati
in pridigovati: na to ga opominjajo, sveto živeti, svoje dolžnosti
zvesto izpolnovati po izgledu sv. Štefana; subdijakon se potem na
svoje obličje vleže in za škofom litanije vseh svetnikov moli, kakor
subdijakoni pred svojim posvečenjem.

2. ) Zdaj sledi bistveni obred tega posvečevanja:

Škof duhovščino in pričujoče ljudstvo nagovore, da molijo
za posvečevance, in tudi sami molijo molitev, ki se kmalu spre¬
meni v slovesni »praefation«,  med katerim posvečevancu desno
roko na glavo polože, rekoč: »Prejmi sv. Duha, da se ž njegovo
močjo zoperstaviš hudobnemu duhu in izkušnjavam njegovim: v
imenu Gospodovem.« — S prošnjo, da bi sv. Duh novega dijakona
s svojimi sedmerimi darovi pokrepčal v vseh čednostih, škof to
slovesno molitev sklenejo.

3. ) Potem novemu dijakonu izroče dijakonsko obleko, namreč:
štolo  na levo ramo, ter mu jo pod desno pazduho zvežejo, in
dalmatiko.

4. ) Poslednjič škof novemu dijakonu podele še oblast, sv. evan¬
gelij pri sv. maši brati, in v ta namen mu podajo evangeljske
bukve,  rekoč: »Prejmi oblast, evangelij v cerkvi božji brati za
žive in mertve. V imenu Gospodovem.« — Dijakon se z desnico
evangeljskih bukev dotakne in potem pri sv. maši s škofom evan¬
gelij na glas bere.

§ 51.

c)  Mašnikovo posvečevanje  (presbyteratus).

Mašnikovo posvečevanje je zakrament, v katerem se posvečencu
deli mašnika oblast, daritev sv. maše opravljati in grehe odpuščati s
posebno milostjo, dolžnosti mašniškega stanu zvesto izpolnovati.

Mašniške oblasti ste torej zlasti dve:

a)  oblast, kruh in vino spreminjati v pravo telo in v pravo
kri našega Gospoda, Jezusa Kristusa;

b)  oblast, grešnikom grehe odpuščati ali zaderževati.

Mašnikov red se med sveto mašo pred poslednjo gredno ali

gradualno verstico deli s tem-le obredom:

1. ) Kakor pred dijakonatom tudi pred presbiteratom škof
vprašajo, je-li dijakon vreden, da se v mašnika posveti? — potem
mu v primernem nagovoru dolžnosti naštevajo, katere v tem redu
prevzame in litanije vseh svetnikov molijo, kakor pred subdijako-
natom in dijakonatom.

2. ) Klečečemu dijakonu škof obe roki na glavo polože, in
tako tudi vsi pričujoči mašniki store. — Ta poklada rok izročenje
mašniške oblasti pomenja.

69

3. ) Škof in vsi pričujoči nad posvečevancem razprosterte
desne roke derže, sami škof pa med tem molijo, rekoč:

»Molimo, preljubi bratje, Boga, Očeta vsegamogočnega, da
nad tem svojim služabnikom, katerega je v svojo službo izvolil,
pomnoži nebeške darove, itd.«

Potem škof posvečevancu zapored podele pooblaščenje, po¬
samezna mašniška opravila opravljati.

4. ) Denejo mu štolo okoli vrata ter mu jo križema na persih
zvežejo, potem mu podajo mašni plašč, kateri pa na herbtu še
privit ostane.

5. ) Zdaj škof prično moliti pesem: »Pridi stvarnik Duh«,
katero pričujoči duhovni dalje molijo; med to molitvijo pa po-

'svečevancu palca, kazalca in dlani s sv. oljem (sanctum oleum)
mazilijo. •— Mašnikove roke namreč vernim božjo milost v svetih
zakramentih dele, one blagoslavljajo, posvečujejo, kerščujejo in se
še celo presv. telesa Gospodovega dotikajo, treba je torej, da se
s svetim oljem posvete.

6. ) Potem škof posvečevancu podajo kelih z vinom in vodo
in pateno s hostijo; on se obojega z desnico dotakne, in med tem
mu škof pravijo: »Prejmi oblast, Bogu daritev sv. maše opravljati
za žive in mertve, i. t. d. Amen.«

7. ) Zdaj škof sv. mašo dalje bero. — Pri darovanji novi
mašnik škofu podari prižgano svečo.

Opomin: Tudi pri vseh prejšnjih posvečevanjih posvečenec škofu
prižgano svečo podari, katera posvečenca lepo opominja, z ukom in izgledom
vernim biti duhovna luč.

8. ) Novi mašnik s škofom od darovanja sv. mašo od besede
do besede na glas bere; to pomenja edinost med glavo in udi;
to edinost tudi lepo oznanja, da škof novega mašnika prijazno
objamejo in obhajajo.

9. ) Po sv. obhajilu novi mašnik apostoljsko vero pred škofom
moli vpoterdilo, da hoče ljudstvu oznanovati pravi apostoljski nauk.

10. ) Škof posvečencu roke na glavo polože, rekoč: »Prejmi
svetega Duhi, katerim boš grehe odpustil, so jim odpuščeni; ka¬
terim jih boš zaderžal, so jim zaderžani.« •— Še le zdaj mu škof
mašni plašč na herbtu razvijejo, v znamenje, da ima novi mašnik
vso mašniško oblast.

11. ) Pčtem novo posvečeni mašnik svoji roki v škofovi po¬
loži, in škof ga vprašajo: »Ali obljubiš meni in mojim naslednikom
spoštovanje in pokorščino?« — »Obljubim«, mašnik kleče odgovori.
— Na to ga škof na lice poljubijo, rekoč: »Mir Gospodov bodi
vselej s teboj«, — opominjajo ga v nagovoru k svetemu življenju,
podele mu škofovski blagoslov, potem mašo dalje berejo, pred
zadnjim evangelijem pa se zopet obernejo k novemu mašniku, ter

70

mu velevajo, po pervi svoji maši tri sv. maše brati: eno od svetega
Duha, eno častiti Mariji, vselej Devici, na čast in eno za verne
duše v vicah. — Novemu mašniku v molitev priporočivši se, škof
z novim mašnikom vred zadnji evangelij berejo in tako je ma-
šnikovo posvečevanje doveršeno.

Pervo daritev sv. maše, ki jo daruje novi mašnik, novo
mašo  (primitiae) imenujemo in se navadno z veliko slovestnostjo
obhaja. — Verni v novo posvečenem mašniku mašniško službo
časte in svoje veselje naznanjajo, da je sv. cerkev novega služab¬
nika, kerščanska občina pa novega dušnega pastirja zopet zadobila.

Mašniki dan svoje nove maše, 25. in 50. leto, ki so je v
svetem stanu doživeli, slovesno obhajajo, Bogu v serčno zahvalo,
za vse v teh letih prejete dobrote in milosti; uno imenujemo
sreberno, to pa zlato  novo mašo.

§ 52.

Škofovo posvečevanje.

Škofovo posvečevanje je naj višje posvečevanje, v katerem
se mašniku podeli posebna duhovska oblast: birmovati, svete re¬
dove deliti, v verskih zadevah soditi in vse reči, k službi božji
potrebne, posvečevati in blagoslavljati.

Ker je škofovska služba tolikanj imenitna, papež mašnika,
preden se v škofovsko službo povzdigne, izprašajo in polerdijo.
Pred tem papeževim poterjenjem se ne sme nikdo za škofa
posvetiti.

Škofovo posvečevanje, pri katerem naj bodo, ako le mogoče,
trije škofje pričujoči (eden posvečuje, druga dva mu pa strežeta),
se deli v nedeljo ali dan katerega aposteljna ali s papeževim
privoljenjem zapovedan praznik med sv. mašo z naslednjim obredom:

1. ) Izmed strežnih škofov eden škofa posvečevalca tako-le
nagovori: »Častiti oče! naša mati (katoliška) cerkev želi, da tega
mašnika povzdignete v škofovsko službo.« — Na to škof posveče¬
valec vpraša: »Aliimate apostoljski (papežev)ukaz?« Odg.: »Imamo
ga.« ■— »Naj se bere.« — Ko se je prebralo papeževo poterdilno
pismo, izvoljeni mašnik papežu zvestobo na sv. evangelij priseže.

2. ) Potem se sv. maša prične, ki jo bere posvečevani izvo¬
ljenec ob enem s škofom posvečevalcem, in sicer ta pri velikem
altarji, uni pri stranskem, ki se je v ta namen postavil. Začetno
mašno molitev obmolita pred stopnjicami velikega altarja, izvoljeni
posvečevalcu na levici. Potem gresta vsak k svojemu altarju,
kjer sv. mašo bereta do zadnje verstice graduala ali trakta; zdaj
se posvečevanec k posvečevalcu poda in se pred njim na obraz

71

vleže; vsi trije škofje pa nad njim litanije vseh svetnikov molijo,
kakor pri poprejšnjih višjih redih.

3. ) Po dokončanih litanijah se izvoljencu odperte evangeljske
bukve nad pleča in zatilnik polože, v opomin, da se mora, ako-
ravno je vernim poglavar, tudi sam podvreči evangeljski postavi.

4. ) Zdaj se prične pravo škofovo posvečevanje. — Škofje
nad izvoljenca roke polože, rekoč: »Prejmi sv. Duha.«

5. ) Med primernimi molitvami se izvoljencu s sv. krizmo
mazilijo: glava  na temenu, in roki,  v znamenje, da je prejel
vso polnost duhovske oblasti; torej se mu tudi izroče znamenja
škofovske oblasti, časti -in službe: pastirska palica in per-
stan;  potem se mu dajo evangeljske bukve v roke, rekoč:
»Prejmi evangelij in pojdi in ga oznanuj izročenemu
ljudstvu.«  — V znamenje edinosti izvoljenca vsi trije škofje
poljubijo, rekoč: »Mir s teboj«;  on pa vsacemu odgovori: »In
s tvojim duhom.«

6. ) Izvoljenec se k svojemu altarju verne in sveto mašo do
darovanja nadaljuje; zdaj gre k velikemu altarju ter škofu po¬
svečevalcu dva hleba kruha, dva sodca vina in dve
sveči  kleče daruje, v znamenje, da hoče po Jezusovem izgledu
svoje življenje Bogu darovati in vernim z lučjo lepega izgleda in
kerščanskega življenja svetiti. — Ti darovi spominjajo nekedanje
šege, da so verni, ki so prišli k sveti maši in zlasti oni, ki so
hoteli pristopiti k sv. obhajilu, seboj prinesli dari, ki so za daritev
potrebni.

7. ) Od darovanja posvečevalec in posvečenec na velikem
altarji sv. mašo bereta, toda le z eno hostijo in z enim kelihom
in tudi sv. obhajilo prejmeta od ene hostije in iz enega keliha,
— lepo znamenje bratovske edinosti in ljubezni.

8. ) Po danem blagoslovu sv. maše škof posvečevalec novemu
škofu podajo še druga znamenja škofovske oblasti: škofovsko
kapo  (mitro), rokovice in perstan,  kateri pomenja zaročenje
škofovo se škofijo; potem pa novi škof zapoje zahvalno pesem:
»Te Deum laudamus.«

9. ) Med tem petjem gre novo posvečeni škof, katerega škofa
strežnika spremljata, po cerkvi ter verne blagoslavlja, poslednjič
pa vsem vkup slovesni blagoslov od velikega altarja podeli.

Nadškof)  e nimajo višjega posvečenja, kakor škofje; levečo
čast imajo m večo oblast pri vladanji sv. cerkve.

Škofje brez škofij  so pravi posvečeni škofje, navadno
so škofom pomagalci dani; imenujemo jih sploh tudi »škofe v
krajih nevernikov«  (in partibus infidelium), t. j. škofe posve¬
čene za škofije, iz katerih so neverniki škofe izgnali, ko so si bili

72

tiste kraje podvergli. Upaje, da bodo s časoma te škofije zopet
kedaj rešene iz nevernih rok, papeži za take cerkve še vedno
škofe volijo.

VII. Zakrament s^rete^a, zakona
(matrimcnium).

§ 53.

0 svetem zakonu sploh.

Sveti zakon je nerazvezljiva zveza, s katero se neoženjen
kristijan in neomožena kristijana vzameta in zaročita, da jima
Bog da milost, v zakonskem stanu do smerti po kerščansko živeti
in svoje otroke v strahu božjem rediti.

1. ) K temu zakramentu je bistveno potrebno:

a)  privoljenja ženinovega in nevestinega v zakon, katero z be¬
sedo »da« razodeneta;

l)  dati se mora to privoljenje vpričo dveh prič pred lastnim
župnikom ženinovim ali nevestinim, ali pa pred mašnikom,
katerega so ali župnik ali škof v to opravilo pooblastili.

Ako sta ta dva pogoja izpolnjena, mašnik njuno zvezo bla¬
goslovi.

2. ) Od njih, ki hočejo v sv. zakon stopiti, cerkev zahteva:

a)  da med njimi ni nobenega zakonskega zaderžka;

h)  da iz pravega namena v zakonski stan stopijo;

c)  da so v kerščanskem nauku dobro podučeni, in

d)  da v strahu božjem in s čisto vestjo zakon sklenejo, torej
sv. pokoro in presveto rešnje telo poprej prejmejo.

3. ) Da sv. cerkev svojim vernim zakona rada ne pripušča,
temuč da ga odsvetuje z nekatoličani, vodijo jo naslednji tehtni
vzroki in'blagi, sveti nameni: ti so:

a)  ker je katoličan v takem zakonu v vedni veliki nevarnosti,
svojo vero izgubiti ali oslabiti: kdor nevarnost ljubi, v nji
pogine;

h)  ker je v tacih zakonih kerščanska pobožna izreja otrok
silno pomanjkljiva, ali še celo nemogoča;

c)  ker je javalne tudi sreča, edinost in zadovoljnost med za¬
konskimi, ki so v veri, v naj imenitniši zadevi, različni
med seboj.

4. ) Sveta cerkev nerada sicer, pa vendar pri tehtnih vzrokih
pripušča take zakone, toda le z naslednjimi pogoji:

a)  da katoliški del more brez vseh ovir po svoji sv. veri živeti;

h)  da si katoliški del prizadeva, nekatoliškega soproga k izpo-
znanju prave vere izpreoberniti;

c)  da se vsi otroci po katoliški veri izgojevajo.

73

Katoličan, ki z nekatoličanko zakon sklene hrez obljube teh
pogojev, se smertno pregreši in cerkev njegovega zakona ne more
blagosloviti.

Zaderžki, katere je Bog postavil zakonu, nikedar ne jenjajo;
zaderžke pa, katere je cerkev postavila, tudi cerkev more iz teht¬
nih vzrokov razvezati, t,. j. svoje prijenjanje dati zaročencema, da
smeta sveti zakon skleniti.

V deržavljanskih zaderžkih pa deželska gosposka prijenjanje
daje; zanje je treba torej pri nji prositi.

Z razvezalnimi zaderžki v zakon stopiti in zakon med ka¬
toličani in nekatoličani privoljujejo le papež;  v oviralnih zaderž¬
kih pa in po papeževem pooblaščenji tudi v nekaterih razvezalnih
zaderžkih dajejo privoljenje škofje.

Za vsakoršno prijenjanje se pri škofu prosi, ki je ali sami
dajo, ali pa namesto prosilca pri papežu zanje prosijo.

Za papeževo prijenjanje morajo premožniši prosilci nekoliko
plačati; ta denar se pa splošni cerkvi v prid rabi, p. misijo¬
narjem na pomoč, itd.

Cerkev prijenjanja ne prodaja, kakor nekateri njeni nasprot¬
niki terdijo; ona, kakor pri odpustekih, le hoče, da tisti, ki pri¬
jenjanje zadobe, v ta namen store kako dobro delo, in sicer da
ubogajme dajo.

5. ) Sveti zakon je zakrament živih, torej morajo tisti, ki ga
prejmo, v stanu posvečujoče milosti božje biti.

6. ) Zakon se sme vsak čas deliti in sklepati, ker je svet
zakrament; toda, ker se ženitvam navadno družijo gostovanje,
plesi, godbe in drugo razveseljevanje, ki motijo tihoto nekaterih
svetih časov, kateri so pokori zlasti odločeni, prepovedala je cerkev
ženitnine (svatbe) od perve adventne nedelje do sv. treh kraljev
in od pepelnične srede do bele, t. j. perve nedelje po veliki noči,
ker so prav ti časi odločeni za skerbnejše duhovno premišlje¬
vanje, za pokoro in molitev.

§ 54.

Kaj se mora zgoditi pred prejemo sv. zakona?

Ženin in nevesta pri lastnem Rupniku svoj zakon napovesta.
Župnikova dolžnost je:

a)  preiskovati, ali ni med njima nobenega zaderžka;

b)  prepričati se, ali sta v kerščanskem nauku zadosti pod¬
učena, ako nista, ju pa podučevati;

c)  podučiti ju v dolžnostih zakonskega stanu;

d)  napovedani zakon tri nedelje ali praznike pri očitni službi
božji oklicati.

74

Iz tehtnih vzrokov škof morejo privoliti, da se opusti drugi
in tretji oklic; v sili še celo pervi, toda zaročenca morata, ako
se vsi trije oklici opuste, priseči, da jima ni znan noben zakonski
zaderžek.

Po prejetem cerkvenem odjenjanji je treba še prijenjanja od
deržavljanskega zaderžka pri deželski gosposki prositi.

§ 55.

Obred sv. zakona.

1. ) Ženin in nevesta naj pred sv. zakonom vredno prejmeta
sveto pokoro in sv. rešnje telo. — Ako hočeta ženin in nevesta,
podeli se jima presv. rešnje telo tudi med sv. mašo za poročevance
(missa pro sponsis).

2. ) Napovedani dan ženin in nevesta v cerkev prideta in
dve priči ž njima; stopita pred altar, in sicer tako, da ženin ob ne¬
vestini levici stoji' in priči za njima.

3. ) Mašnik poročevalec ženina in nevesto nagovori, razlaga
jima v svojem nagovoru pomen sv. zakona in njune zakonske
dolžnosti ter jima zaterjuje, je zvesto in na tanko izpolnovati.

4. ) Po nagovoru poročevalec naj prej ženina vpraša: »ali
je njegova resnična volja, pričujočo nevesto I. . . v zakon vzeti?«
— Ženin mora tako razločno odgovoriti: »da«, da poročevalec in
priči slišijo njegovo privoljenje; -— potem mašnik nevesto popraša:
»ali je njena resnična volja, pričujočega ženina I ... v zakon
vzeti?« •— Tudi nevesta mora odgovoriti: »da«, kakor je ženin storil.

5. ) Ženin in nevesta poročevalcu zakonska perstana podasta,
ki sta lepo znamenje neizpremenljive zvestobe do smerti, in perstana
se na altar položita.

6. ) Ženin in nevesta si podasta desni roki: sklenitev rok po¬
meni, da si pred Bogom in kerščansko družbo sveto poterdita, eden
druzega ne zapustiti, akoravno jima Bog nadlog pošlje, temuč vedno
ljubeznjivo in eden drugemu pomagaje tako dolgo skupaj ostati,
da ju bo smert ločila.

7. ) Poročevalec v znamenje, da sta nerazvezljiv zakon vpričo
cerkve sklenila, sklenjeni roki s štolo obvije, na njo desno roko
položi, in pravi: »Jaz vaju zvežem v zakon v imenu Očeta f in
Sina f in svetega f Duha. Amen,« — ter ju z blagoslovljeno vodo
pokropi.

8. ) Poslednjič poročevalec zakonska perstana, na altar po¬
ložena, z lepo molitvijo blagoslovi, ter jima ju poda rekoč: »Vze¬
mita perstan, kateri naj vaju vedno opominja, da med sabo zakon¬
sko zvestobo, ki si jo zdaj eden druzemu obljubljata, do smerti na
tanko deržita. V imenu Boga Očeta f in Sina f in svetega f Duha.
Amen.«

75

Med temi besedami mož ženi in žena možu blagoslovljen
perstan na perstanec leve roke natakne.

9.) Poslednjič poročevalec za nova zakonska še nekoliko moli
in potem vsacega posebej, naj prej moža, potem ženo z blago¬
slovljeno vodo v znamenji križa pokropi, kar pomeni, da jima
božji blagoslov v vsi obilnosti želi.

Sv. zakon se deli dopoludne ali popoludne; s sveto mašo, ali
tudi zunaj sv. maše; vender pa cerkev želi, da bi se sv. zakon med
sveto mašo sklepal, in v ta namen je posebno mašo sestavila
(missa pro sponsis).

Kadar se sv. zakon prav po cerkveni želji med sv. mašo
sklepa, oberne se mašnik po odmoljenem Očenašu k novima zakon¬
skima, nad njima moli in jima v lepi molitvi prosi za blagoslov
božji, za zdravje na duši in telesu, in za visoko srečno starost;
in tudi po »Ite missa est« — jima še enkrat blagoslov podeli.

Prav po želji sv. cerkve je, ako nova zakonska tudi sveto
obhajilo med sveto mašo prejmeta, katero jima mašnik po svetem
obhajilu podeli.

Zakonski ljudje, ki so 25 ali celo 50 let v zakonski zvezi
preživeli, ta leta slovesno obhajajo, ako hočejo, dan svoje poroke
in se iz globočine svojega serca premilemu Bogu zahvaljujejo za
vse dobrote in milosti, v svojem dolgem zakonu prejete, ter si
tudi še za prihodnje dni posebnega božjega varstva prosijo.

Taka pobožna hvaležnost zakonskih ljudi je prav po volji
svete cerkve, katera 501etnim zakonskim tudi poseben blagoslov
deli; vender pa ta blagoslov ni nova poroka, ker je zakon
nerazvezljiv do smerti enega.

Slovesni pobožni spomin poročnega dneva po 25 letih sre-
berno,  po 50 letih pa zlato poroko  (ženitnino) imenujemo.

Tretji oddelek.

OerlsiTrerLa. posveče^T-anja, Tolagrosla-c' - -
ljanja In Tola^oslo-^-i (Tolažila, zakra-
mentali, sacramentalia).

§ 56.

O cerkvenih posvečevanjih, blagoslavljanjih in blagoslovih sploh.

1. ) Cerkvene zakramentale ali blažila imenujemo tiste svete
obrede ali šege, katere je cerkev postavila v zadobljenje mnogih
milosti in dobrot.

2. ) Cerkveni zakramentali so nekoliko podobni svetim za¬
kramentom, ker so tudi pri njih vnanja znamenja, ki ne naznanjajo
le duhovnih milosti, ampak se po njih duhovne milosti tudi dele.

76

3. ) Venci er pa je med sv. zakramenti in cerkvenimi zakra-
mentali bistven razloček, in sicer ta-le:

a)  sv. zakramente je postavil Jezus Kristus, zakramentale pa
je vpeljala njegova sv. cerkev vsled oblasti, katero ji je
Jezus izročil;

b)  sv. zakramenti zlasti posvečujočo milost dele ali rnnože;
zakramentali pa nas ali le pripravljajo za vredno prejemo
sv. zakramentov, ali po njih prejemamo milosti, toda druge,
kakor pri sv. zakramentih;

c)  sv. zakramenti imajo svojo moč od Kristusa samega; za¬
kramentali pa le na priprošnjo sv. cerkve;

d)  sv. zakramenti imajo v sebi božjo moč, bodi si vreden ali
nevreden njihov delilec ali prejemalec (nevredni delilec ali
prejemalec jih deli ali prejema sebi v pogubljenje); — za¬
kramentali pa ne sploh tako.

V tem obziru so zakramentali dvojni, osebni in
rečni;  kakor so podeljeni ali rečem ali osebam. Rečem
podeljeni  imajo vselej svojo moč, bodi si delilec vreden
ali nevreden, po volji sv. cerkve vsled njene oblasti; osebam
podeljeni  pa nimajo vselej svoje moči.

4. ) Zakramentali so: a)  ali zarotovanje (exorcismus), b)  ali
posvečevanje (consecratio et benedictio), c)  ali blagoslovi (be-

nedictio).

§ 57.

Zarotovanje (exorcismus).

Zarotovanje imenujemo molitve, s katerimi sv. cerkev hu¬
dobnemu duhu slovesno zapoveduje, zdržati se vseh sovražnih
napadov do človeka.

Hudobni duh človeka ali sam napada ali po čem druzem;
sam  človeka napada, ako ga sam k hudemu ali v greh nape¬
ljuje ali po božjem pripuščenji njegove dušne in telesne moči' tako
v posest vzame, da on sam v človeku hudobijo doprinaša; tak
človekov stan imenujemo ob sedenj  e,  človeka pa obsedenca.
— Po čem drugem hudobni duh človeka napada, ako po posvet¬
nih rečeh njegovega duha slepi, ali v greh vabi in mika, ali po
posebnem božjem pripuščenji njegovemu telesu kakor si bodi ško¬
duje, kakor p. pri Jobu.

Zarotovanje je v katoliški cerkvi v navadi:

a)  pri obsedencih; za tako zarotovanje je treba vselej poseb¬
nega škofovega privoljenja;

b)  pri kerščevancih, in

77

c)  pri blagoslavljanji mnogoterih reči, da se oblasti hudob¬
nega duha odvzamejo, da le-ta po njih ne more škodovati,
ampak da one le k dobremu rabijo.

§ 58 .

B. Posvečevanja  ( consecratio, benedictio).

Posvečevanje v splošnem in širjem pomenu je vsako cer¬
kveno opravilo, s katerim sv. cerkev osebi kako čast ali cerkveno
službo dodeli, ali pa kakošno reč v božjo službo odloči.

Posvečevanje je torej ali osebno ali rečno,  in ima vsled
cerkvene oblasti vselej svojo moč, bodisi delilec ali prejemalec
vreden ali nevreden.

Vsled sv. cerkvenega opravila so posvečevanja dvoja: višja
(consecratio) in nižja (benedictio). — Višja posvečevanja, katerim
tudi naravnost le posvečevanja  se ve da v tesnejšem pomenu
pravimo, imenujemo večidel tista, pri katerih se rabi sv. olje in
jih opravljajo le škofje; nižja pa, katera navadno in sploh bla¬
goslavljanja  imenujemo, so vsa druga, katera smejo opravljati
tudi mašniki ali že iz mašniške svoje oblasti, ali pa s posebnim
škofovim pooblaščenjem.

Višja osebna posvečevanja je Kristus postavil, torej so svet
zakrament, in se dele v zakramentu reda, tedaj škofom, mašnikom.

Višje rečno posvečevanje pa je sv. cerkev vpeljala in je
deli cerkvam, altarjem, kelihom in patenam.

Tudi blagoslavljajo se osebe in reči:  in sicer osebe,
n. pr. opati, opatinje (opatice), menihi, nune, katoliški vladarji pri
kronanji itd.; — reči  pa, n. pr. cerkve, pokopališča, vsa cerkvena
orodja (zunaj zgoraj imenovanih) in oblačilo za daritev sv. maše,
zvonovi, podobe in razpela, olje, voda sploh, zlasti kerstna voda,
sveče, pepel, oljike in palme, jedila, i. t. d.

Bogu posvečene ali blagoslovljene reči' se smejo le Bogu v
čast in iz svetega namena rabiti; nikoli se torej ne sme ž njimi
nespodobno ravnati; one nikdar ne smejo v posvetne ali še
celo v pregrešne namene biti, in kadar niso več za rabo, se
sežgo. — Pa tudi rečem, ki so ljudem v prid blagoslovljene, gre
veča čast in višje spoštovanje, kakor neblagoslovljenim.

§ 59 .

C. Blagoslov (benedictio).

Blagoslov (blažilo) je tisto sv. opravilo, s katerim cerkev
Boga prosi, da bi komu pri kaki priliki ali po kaki reči podelil svojo
pomoč ali mu milost izkazal.

78

Blagoslovi nimajo vselej za gotovo svoje moči; oni svoj na¬
men, kakor molitev sploh, dosežejo, kadar Bog po svoji neizkončni
modrosti za dobro spozna, uslišati željo, voščilo ali prošnjo tega,
ki blagoslavlja, ali tega, kateri blagoslov prejema; njihova moč se
torej ravna po vrednosti delilca in prejemalca, kakor sploh moč
molitve.

Blagoslovi so ali cerkveni,  kadar duhoven v cerkvenem
imenu v zaupanji v Jezusovo neizkončno zasluženje komu prosi
pomoči ali milosti; ali necerkveni,  kedar neduhovni to stori,
n. pr. ko oče ali mati svojim otrokom svoj blagoslov deli ali na
smertni postelji, ali pred sv. zakonom, ali pri kaki drugi priliki.

Cerkveni blagoslovi imajo pa večo vrednost in moč, kakor
necerkveni, ker Bog bolj gotovo usliši cerkveno molitev memo
vsake druge; tega nas zagotavlja Kristusova obljuba. (Mat. 10, 13.)

Sveta katoliška cerkev svojim vernim blagoslov deli ali
naravnost (neposrednje) ali po blagoslovljenih rečeh;
tega imenujemo rečen,  unega pa oseben  blagoslov.

Osebni  blagoslov cerkev vernim deli n. pr. s presvetim
rešnjim telesom, konec sv. maše, po pridigi, petdesetletnim za¬
konskim (glej § 55, stran 75), umirajočim, merličem, po novo-
posvečenem mašniku, i. t. d.

Bečni  blagoslov pa vernim deli po blagoslovljenih rečeh,
kakor so n. pr.: pokopališča, zvonovi, podobe, razpela, moleki,
voda, sveče, pepel, polje in sad, hiše, šole, barke, železnice, je¬
dila, i. t. d.

Opomin 1.) Pri rečnih blagoslovih sta torej združena dva namena:
pervič se reči z blagoslavljanjem podeli neka veča čast, od tod se to opra¬
vilo imenuje blagoslavljanje, latinski »benedictio«; in drugič se po
blagoslovljeni reči vernim prosi za pomoč in milost božjo, kar imenujemo
blagoslov, latinski tudi »benedictio«.

Opomin 2.) Blagoslovljene reči so nam koristne, in sicer ne le s
tem, da nas k dobremu opominjajo, ampak zlasti zavoljo molitve, ki jo duhoven
opravlja pri blagoslavljanji. Tako p. blagoslovljena jed človeka spominja,
da je Bog delilec vsega dobrega in ga opominja, Boga hvaležno častiti; bla¬
goslovljeno razpelo, podoba ali svetinja nas spominjajo Kristusovega ter-
pljenja, čednosti Matere božje, svetnikov; opominjajo nas pa tudi, z božjo
milostjo, za katero se je pri blagoslavljanji prosilo, pobožno premišljevati
Kristusovo terpljenje, posnemati lepe čednosti in svete sklepe delati. —
Razun tega pa še kake posebne dobrote po teh rečeh prejemamo zavoljo
molitve, ki jo duhovni v imenu sv. cerkve pri blagoslavljanji opravljajo.

79

I- O cerlsTrenili posvečevanji!!
posamezno.

A.  0 osebnih posvečevanjih.

§ 60.

Volitev in kronanje sv. Očeta papeža.

1. ) Sv. Oče ali papež so naj višji poglavar Jezusove cerkve,
ker so rimski škof, t. j. naslednik sv. Petra, katerega je Jezus svoji
cerkvi vidnega poglavarja dal. — Oni so duhovni oče vseh pravo¬
vernih kristijanov, zato jih papež,  t. j. oče, imenujemo; ker so
namestnik Kristusov na zemlji, je njihova služba naj višja in naj
svetejša izmed vseh, torej jim sveti  oče  pravimo.

2. ) Po papeževi smerti jim kardinali  naslednika volijo.

Kardinale imenujemo tiste škofe, mašnike in dijakone, ki so

papeževi posebni svetovalci, jim pri altarji strežejo in torej pred¬
nost imajo pred vsemi druzimi škofi in mašniki.

Kardinali novega papeža tako-le volijo:

Po papeževi smerti se kardinali napovedani dan v cerkvi
zbero in sv. Duha na pomoč pokličejo, da bi jim dal izpoznati,
kdo bi bil papež po božji volji; potem se v katero papeževo
poslopje podajo, kjer je vsacemu kardinalu pripravljena sobica ali
celica. Ko se kardinali tam zbero, zazidajo se vrata v poslopje,
in razun bolezni ne sme nikdo iz poslopja. Kardinali se k volitvi
tolikrat snidejo, da kdo dobi dve tretjini glasov vseh pričujočih
volilcev. — To zbirališče papeževih volilcev imenujemo conclave,
t. j. zapertje.

Ko so novi papež izvoljeni, dajo si sami novo ime, v zna¬
menje, da se odpovedo svoji rodovini in da hočejo živeti edino
sv. cerkvi v prid; potem oblečejo papeževa bela oblačila, kardi¬
nali volilci pa se jim poklanjajo ter jim roko in nogo poljubujejo.
Dokončana volitev se ljudstvu naznani in zazidana vrata prebijejo.

3. ) Novo izvoljenega papeža na stolu v šent Petersko cerkev
neso k altarju, pod katerim počivajo ostanki sv. Petra in sv. Pavla,
v opomin, da morajo biti tudi oni pripravljeni, svojo kri, ako bi
treba bilo, preliti in življenje dati za sveto vero. Nesenje je zna¬
menje spoštovanja, ki gre naj višjemu vidnemu poglavarju svete
cerkve. — V cerkev grede duhoven, ki procesijo vsporeduje, papežu
pred očmi tri šopke prediva zažge, vselej rekoč: »Sv. Oče, tako
mine veličastvo sveta«  ; — resno opominjevanje, da se v
svoji naj višji službi in časti na zemlji spominjajo minljivosti vsega
posvetnega veličastva, ter ponižnost ohranijo.

Ko procesija dojde v šent Petersko cerkev, trije kardinali
škofje nad izvoljenim papežem molijo ter jim »p ali um« ogernejo,

80

v znamenje nadškofovske in patrijarhalske oblasti. Papež potem
daritev sv. maše opravljajo, pri kateri se list in evangelij bereta
v latinskem in greškem jeziku, v znamenje, da so papež poglavar
vseh pravovernih kristijanov latinskega in greškega obreda.

4.) Po slovesni sv. maši se novo izvoljeni papež usedejo na
sedež  in eden kardinalov jim na glavo dene tiaro,  t. j. trojno
krono, duhovščina in ljudstvo pa med tem »kirie eleison« molijo
ter milosti prosijo njemu, ki mu je izročena naj višja čast in služba.

Poslednjič papež vsemu kerščanstvu (urbi et orbi, mestu in
vsemu svetu) slovesni blagoslov podele.

§ 61.

Kaj so redovni ljudje?

Redovne osebe so tiste, ki so v kaeem duhovnem redu. —
Duhovni red pa imenujemo posebno društvo, v katerem verni pod
posebnim poglavarjem žive; po pravilu, ki je je cerkev poterdila,
svoje življenje ravnajo in po kerščanski popolnosti hrepene z izpol-
novanjem evangeljskih svetov: radovoljnega uboštva, vedne čistosti
in pokorščine pod duhovnim poglavarjem.

Redovno ali samostansko življenje se je že v pervih časih
kerščanstva pričelo, in sicer vsled Kristusovega vabila k izpolno-
vanju čednosti na podlagi evangeljskih svetov.

Tiste ljudi, ki so se svetu odpovedali, evangeljske svete zdru¬
ženi izpolnujejo in svoje življenje po enem pravilu ravnajo, du¬
hoven  red  imenujemo; vsako hišo, v kateri ljudje enega reda
prebivajo, samostan ali klošter  kličemo, posameznim osebam
pa redovniki, in sicer moškim samoživci  (samotniki) ali menihi,
ženskam pa nune  pravimo.

Opomin: Nuna je egiptovska beseda in pomeni v našem jeziku
devico.

Po božji previdnosti je bilo sčasoma in po mnogoterih krajih
mnogo redov vstano vij enih, katere je cerkev poterdila, ker jih je
za tiste čase in kraje koristne izpoznala. Kadar in kjer niso bili
več cerkvi v prid, opustila ali odpravila jih je cerkev zopet.

Samostansko življenje je jako koristno za redovne ljudi same,
in je tudi na duhovni in telesni prid sploh vsemu človeštvu.

1.) Samostansko življenje je redovnikom koristno:
a)  redovni stan je sploh popolniši od svetnega, ker se v njem
evangeljski sveti izpolnujejo, le Bogu služi in za izveličanje
skerbi;

h)  redovniška dobra dela imajo pred Bogom večo vrednost,
ker so z obljubo posvečena;

81

c)  v njem je veliko manj opover in napotljejev kerščanske
popolnosti, manj raztresenja in skerbf, nasproti pa več mo¬
litve in lepih živih izgledov, ki vedno izpodbujajo in vne¬
majo gorečnost redovnih ljudi.

2.) Pa tudi vsemu človeštvu sploh so duhovni redovi zelo
koristni:

a)  z lepimi, živimi izgledi popolnišega življenja;

b)  z molitvijo, zatajevanjem in dobrimi deli, ki se v redovih
vedno opravljajo;

c)  s svojim trudom in z vnanjo delalnostjo, kakor p. s pod-
učevanjem mladosti, z oznanovanjem sv. vere, z misijoni,
s postrežbo bolnikov, in sploh z dobrimi deli usmiljenja, du¬
hovnimi in telesnimi.

Redovni ljudje, ki se svetu odtegnejo, niso torej človeštvu
nikakor na škodo, kakor veliko slabovernežev terdi, temuč so mu
še le v veči prid, kakor bi mu bili, ako bi bili svetni ostali.

§ 62.

Kako cerkev redovne ljudi posvečuje?

1. ) Kogar redovni prednik v duhoven red sprejme, obleče
ga z redovnim oblačilom, pristriže mu lase in novo ime da, v
znamenje, da mora kakor nov človek v svetosti živeti. — Le
jezuiti in redemtoristi svoje kerstno ime obderže.

2. ) Sprejeti in preoblečeni redovnik novinec je eno ali več
let, kakoršno je v tem redu pravilo, na poskušinji, katero novi-
cijat  imenujemo. Ta čas je v to odločen, da se prejeti redovni
novinec . poskusi, če bo mogel redovne dolžnosti na tanko izpol-
novati, redovni prednik pa prepriča, če je sprejeti novinec za red
sposoben in pripraven.

Če novinec izprevidi, da redovno življenje ni zanj ali če pred¬
nik izpozna, da novinec ni za red, novinec redu ali redovni prednik
novincu slovo da.

3. ) Ko novincu čas poskušinje preteče, stori pr o fes,  t. j. slo¬
vesno obljubo, s katero se zaveže, ves čas svojega življenja v
redu ostati. — Obred, med katerim se to godi, redovnika opo¬
minja, da mora svetu popolnoma odmreti, ako hoče biti redovnik
po volji božji.

§ 63.

Kolikeri so duhovni redovi?

Duhovni redovi se ločijo v dve versti:

1.) So redovi, katerih hiše so po vsem svetu med seboj v
zvezi, tako da se dajo njihovi udje iz hiše v hišo premestiti ali

6

82

prestaviti; taki so n. pr. frančiškani, kapucini, barnabiti, jezuiti itd.
— Ta red ima za ves svet le enega višjega prednika ali po¬
glavarja.

2.) So redovi, katerih posamezne hiše niso v nikakoršni zvezi
med seboj, ampak je vsak samostan za se, tako da se ne more
nikdo iz samostana v samostan svojega reda prestaviti, taki so
n. pr. benediktini večidel, cistercijenzi, itd. Vsak samostan teh redov
ima za se svojega, prednika, ki ni podložen nikomur, kakor papežu.

Redovni prednik perve verste se imenuje redov general
(splošni prednik); prednik v eni samostanski hiši g v ar d ij a n
(čuvaj, varuh); prior  (prednik) ali superior  (višji); — prednik
več samostanskih hiš večega okrožja pa provincijal  (okrožni,
okrajni prednik).

Redovi druge verste nimajo splošnega prednika ali generala;
imajo pa ali posamezni samostani ali njih več svojega predstoj¬
nika, ki se imenuje opat  (pri ženskih: opatinja, opatica), in fak
samostan se opatija  zove.

§ 64.

Kako cerkev opata posvečuje?

Prednike si redovniki obeh verst sami volijo za nekaj let;
le jezuitski general in opati so voljeni za čas življenja.

Redovom perve verste se predniki le volijo; posvečujejo ali
blagoslavljajo se pa ne.

Redovom druge verste se predniki ali opati volijo in po¬
svečujejo ali blagoslavljajo.

Opat je sicer le mašnik, ima pa nad svojimi podložnimi
duhovni škofu podobno oblast; torej je njegovo posvečevanje
škofovemu zelo podobno; pri katerem se mu tudi škofovska zna¬
menja: oblačila, mitra  (infula) in pastirska palica  dajo.

B)  0 rečnih posvečevanjih.

Posvečevanje katoliških cerkva.

§ 65.

a) Začetek katoliških cerkva in njih pomen.

Cerkev imenujemo hišo ali poslopje službi božji odločeno.

Tako hišo ali poslopje cerkev  imenujemo, ker je kerščanska
občina, ki se v nji zbira, lepa podoba vidnega zbora pravovernih
kristijanov po vsem svetu, ki se cerkev  imenuje. — Pravimo jim
tudi hiše  (veže) božje ali hrami božji, ne le zato, ker so odlo¬
čene v božjo čast in Bogu posvečene, ampak tudi zato, ker je

83

v njih v resnici pričujoč pravi živi Bog v presvetem režnjem te¬
lesu. — Ime tempelj  je dan današnji manj v navadi; v pervih
časih pa so se ga kristijani še celo ogibali, da so se tolikanj bolj
ločili od Judov in nevernikov, ki so svoje svete kraje tempelj  ne
imenovali.

Pervi kristijani niso imeli in tudi niso mogli imeti posebnih
krajev in lastnih cerkvh za službo božjo.

Aposteljni so od začetka presveto daritev sv. maše obhajali
v navadnih hišah, ki so ravno s tem postale hiše božje. Ko se je
število vernih kristijanov množilo, zidali so si kristijani v mirnih
časih lastne hiše ali cerkve v ta namen, toda ob času preganjanja
so jim jih sovražniki Kristusovega imena podirali, in tako so bili
kristijani, ako so hoteli božjo službo obhajati, prisiljeni, obhajati jo
skrivaj ali v navadnih hišah, kakor v pervem začetku, ali po
logih in gozdih, ali v podzemeljskih jamah (katakombah), jetniki
celo v jetnišnieah.

Ko je pa kerščanska vera zmagala in cesar Konstantin
veliki  dovolil kristijanom službo božjo očitno in prosto opravljati,
jela so se po vseh krajih posebna poslopja za službo božjo, ali
cerkve zidati in kolikor je bilo moč lepšati. Lepa in okinčana
hiša božja je znamenje za čast božjo vnetih kristijanov, in torej
veselje in radost kerščanskih občin.

V tem obziru je tudi naš slovenski narod vse hvale vreden.
Opomnim le naše male kranjske dežele in škofije, ki ima 310 župnijskih,
1008 poddružniških, 7 samostanskih cerkva in 174 majhnih kapelic,
ki so žive priče, da je sveta vera terdne korenine pognala med
Slovenci. Celo ptujci, ki v naše slovenske kraje zahajajo, jim hvalo
dajejo. Da bi pač nikdar ne usahnila, nikdar ne oslabela sveta
vera med nami.

Da bi bele cerkvice po ravninah in dolinah, na holmcih, gričih,
hribih in gorah slovenskih tudi nas in vse potomce k pobožnosti
in gorečnosti za božjo čast budile in vnemale!

Kako visok namen ima vsaka hiša božja, razvidi se že tudi
iz njenega vnanjega in notranjega lica.

§ 66 .

b) Vnanje lice katoliških cerkva.

1. ) Cerkev ali hiša božja je višje zidana, kakor hiše človeš¬
kemu stanovanju odločene, v znamenje, da je stanovališče Naj-
višega.

2. ) Cerkve naše so zidane, ali na samem, na kacem holmcu,
griču, hribu ali visoki gori, v znamenje misli, da nam je Bog
bližej na višavah; ali sredi sel, v znamenje, da je dobri pastir

6 *

84

vedno med svojimi vernimi ovčicami; obernjene so, ako je le mo¬
goče, proti solnčnemu izhodu, t. j. tako, da so verni, k velikemu
altarju glede, proti izhodu obernjeni. To nam naznanjuje, daj naj
bodejo vse naše misli in želje vedno obernjene v Jezusa Kristusa,
v našo edino pravo luč.

3. ) Vnanja podoba katoliških cerkva je:

a)  ali podolgasta štirivogljina,  in pogostoma njena notranja
plan podoba križa v čast križanemu Jezusu;

b)  ali krogljina  v kupijo obokana, v znamenje krone nebeš¬
kega izveličanja.

4. ) Cerkvi je prizidan stolp,  ki mu pravimo zvonik,  ker so
v njem obešeni zvonovi. Visoko nad cerkev stolp moli in proti
nebu kipi, kakor da bi nas opominjal, rekoč: »Iščite, kar je zgoraj,
kjer je Kristus v veličastvu.« (Kol. 3.)

Verh zvonika je postavljen križ, znamenje našega odrešenja,
ki je zasajen v pozlačeno jabelko,  katero pomenja odrešeni svet.

V zvonik tudi postavljamo uro,  ki zunaj zvonika kaže dnev¬
ne ure,  in nam ravno s tem oznanuje resnobno resnico:

»Kako naglo izginja čas našega življenja«, ter nas živo opo¬
minja: »delati, dokler je še dan, ker pride noč, ko ne bo več
moč delati.«

Zvonovi v zvonikih pa nas vabijo ter kakor glasovi iz nebes
kličejo k službi božji in pridno delati delo svojega izveličanja.

§ 67.

c) Katoliške cerkve od znotraj.

Notranji cerkveni prostor se na dva dela deli:

a)  svetišče ali duhovnišče,  t. j. prostor za duhovščino, in

b)  ladij a ali čoln,  tj.  prostor za kerščansko občino.

1.) V svetišči je veliki altar in sredi velicega altarja župnijskih
cerkva je večidel postavljen tabernakelj ali sv. šotor,  t. j. sta¬
novanje Jezusovo v presv. rešnjem telesu. Spodobi se torej, da
je tabernakelj naj lepša stvar v cerkvi. Tabernakelj mora biti z
belo svilo ali drugo belo tančico od znotraj prevlečen, dno pa
pokrito s korporalom, na katero se monštranca in obhajilni kelih
postavljata. Od zunaj nad tabernakeljnom je kraj pripravljen, ka¬
mor se presv. rešnje telo izpostavlja, semtertje obdan z zlatimi
ali vsaj pozlačenimi žarki. Tabernakelj nu na vsako stran se po¬
stavljate dve sliki klečečih angeljev Kerubinov, ki verne opomi¬
njate, spodobno in pogostoma moliti Jezusa v presv. zakramentu.

Pred tabernakeljnom, ako in kadar je v njem shranjeno
presv. rešnje telo, noč in dan gori luč,  ki se imenuje večna
luč,  ker nam Jezusovo pričujočnost naznanja, ter nas opominja

85

k ljubezni in pobožnosti, Jezusu pa našo ljubezen in pobožnost
razodeva.

Nad altarjem in tabernakeljnom je večidel podoba ali slika
ali presv. Trojice, ali Matere božje, ali kacega angelja ali svetnika;
ta podobščina naznanja varuha, komur na čast je cerkev sezidana
ali altar postavljen.

Kar je več altarjev v cerkvi, imenujejo se stranski altarji.

2.) Ladija se imenuje prostor za kerščansko občino, ker se
kerščanska cerkev primerja čolnu ali ladiji, katera med viharji in
nevarnostmi jadra v večnost. Ta prilika je vzeta od Petrovega
čolna, iz katerega je Jezus ljudstvo učil, ali pa od Noetove barke,
ki je bila predpodoba kerščanske, edinoizveličalne cerkve.

V cerkveni ladiji so:

a)  kancelj ali leča ali prižnica, večidel na evangeljski
strani, s štirimi evangelisti s pomenljivimi podobami. Na
stropu strešice, ki je nad prižnico, se pogostoma nahaja
golobček,  ki je podoba sv. Duha, in mašnika .in ljudstvo
opominja, pred pridigo božjega razsvetljenja sebi in poslu¬
šalcem prositi. — Sv. razpelo na prižnici pa naznanja, da
se tukaj le nauk križanega Jezusa oznanuje;

b)  kerstni kamen,  v katerem je hranjena kerstna voda;
na njegovem pokrovu je pogostoma podoba kersta Jezu¬
sovega v reki Jordanu. Pogled kerstnega kamena nas spo¬
minja kerstnih milosti in obljub, ter opominja, kerstno ne¬
dolžnost ohraniti do zadnjega izdihljeja našega življenja;

c)  izpovednice,  ki nas vabijo in kličejo k zakramentu svete
pokore;

d)  kropil ni kamen  pri cerkvenih vratih z blagoslovljeno
vodo, s katero se kropimo v cerkev stopivši, ali preden
cerkev zapustimo, nam v opomin, s čistim sercem pred
obličje božje hoditi in tudi zunaj cerkve čisto živeti;

e)  darilnice  ali cerkvene skrinjice, v katere verni vlagajo
mile dari za cerkvene potrebe, ali za uboge ali sploh v
kak dober namen; one nas torej sploh k milodarnosti bu¬
dijo in opominjajo, zlasti na tihem, da desnica ne ve, kaj
je dala levica.

3. ) Pri vhodnjih ali velicih cerkvenih vratih je kor za orgle
in pevce, na obeh straneh ob ladiji so v nekaterih cerkvah stran¬
ski kori ali molitvenice.

4. ) Vsaki cerkvi je po cerkveni zapovedi prizidan žagrad
ali zakristija, t. j. kraj, kjer se duhovščina zbira, oblači, po cer¬
kvenem opravilu izslači, in kjer so hranjena cerkvena oblačila
in orodja.

86

Sveti kraji razun cerkva so še tudi:

1. ) Kapelice po gradeh ali po hišah; kapele so dvojne:

očitne ali domače.

a)  Očitne so, katere so s škofovim privoljenjem sezidane, za
vselej službi božji odločene in imajo vhod tudi s ceste:
očitnim se prištevajo tudi kapele v bolnišnicah, seme¬
niščih, samostanih, v škofovem poslopji; — očitne
kapelice imajo skoraj vse pravice pravih cerkva.

b)  Domače  kapelice imenujemo pa tiste, ki so kje sred po¬
slopja in vhoda s ceste nimajo. Da se v njih vedno sme
maševati, treba je papeževega privoljenja; sem ter tje v
njih maševati pa smejo tudi škof dopustiti.

2. ) Kapelice ali molitvenice  po gradeh, v hišah ali
po vaseh, v katerih se sv. maša ne bere, ampak se hišna družina
ali vaščani zbirajo k občni molitvi, zlasti večerni; pač lepa in
posnemanja vredna navada.

3. ) Znamenja ali pili  na gričih in mosteh, v logih ali
na polji, ob cestah ali na razpotjih. Njih veliko je postavljenih
v spomin kake imenitne dogodbe ali nesreče na tistem kraji.
Sv. razpelo in podobe svetnikov vanje stavijo.

4. ) Sem ter tje pri kacem mestu ali cerkvi ali na kacem griču
je po 14 tacih znamenj sezidanih, v katerih so postavljene po-
dobščine 14 postaj ali štacijonov križevega pota; tak griček k a 1-
varijo  imenujemo.

§ 68 .

d) Zaljšanje katoliških cerkva.

Altarje ali cerkvene stene katoliški kristijani mnogotero zalj-
šamo, zlasti s podobami, slikanimi ali iz kamena ali iz lesa izre¬
zanimi, in sicer iz naslednjih namenov:

1. ) Cerkvam v lepoto in kinč;

2. ) Kristusu in svetnikom božjim na čast; in

3. ) vernim v poduk, ker nam pred oči stavijo ali skrivnosti
sv. vere ali kako prigodbo našega odrešenja ali pobožno življenje
kacega svetnika.

Presveta Trojica  se nam tako-le pred oči stavi: Bog Oče
v podobi častitljivega starčeka, na njegovi desnici Jezus  s križem
v podobi človeški in sv. Duh v podobi goloba nad njima. —
Sploh se Bog Oče vpodobuje kakor starček na zemeljski kroglji
počivaje; Bog Sin kakor človek v kaki dogodbi svojega
življenja, terpljenja ali smerti, p. kakor dober pastir, kakor jagnje
ali na križi; Bog sv. Duh pa skoraj povsod le v podobi
goloba.

87

Prečastito Devico Marijo  umetniki mnogoverstno vpodo-
bujejo: ali kakor devico v belem oblačilu, z vencem na glavi, katerega
obdaja 12 zvezd, lilijo v roki, na kači stoje. (1. Mojz. 3, 15.) —
Ta podoba nam pred oči stavi Marijo brez madeža izvirnega greha
izpočeto; ali kakor mater z božjim detetom Jezuščekom v naročji;
— ali kakor žalostno mater, z mečem v serce zabodenim, ki je
njeno serce presunil. (Luk. 2, 35.)

Angelji,  poslanci božji, se vpodobavajo: ali kakor otročiči
ali kakor mladeniči v belih oblačilih, s perutnicami, v znamenje
hitrosti, s katero izpolnujejo božja povelja; tudi s kelihom, križem
ali kadilnico, ker naše molitve in dobra dela nabirajo in pred
sedež božje milosti nosijo.

Sv. Peter  se vpodobava s ključema  v roki kot poglavar
sv. cerkve, ker mu je Jezus ključe nebeškega kraljestva izročil;
sv. Pavel z bukvami,  ker je veliko listov pisal, in z mečem,
ker je bil ž njim ob glavo dejan; sv. Janez z bukvami,  ker
je veliko pisal, in s kelihom,  okoli ali iz katerega se strupena
kača vije v znamenje, da mu je bil dan iz keliha strup, katerega
je brez vse škode izpil; drugi aposteljni pa vsak z orodjem, s ka¬
terim mu je bilo življenje vzeto.

Sv. evangelisti imajo pomenljive podobe zraven sebe, ki so
posnete iz začetka vsacega evangelija: sv. Matej s človeško
podobo,  ker svoj evangelij začenja z rodovinskimi bukvami
Jezusa Kristusa, ki izkazujejo, da je Jezus pravi človek; sv. Marka
z levom  ali oroslanom, ker svoj evangelij začenja z Janezom
kerstnikom, ki je glas vpijočega v puščavi; v duhovnem pomenu
je lev znamenje božje moči sv. evangelija; sv. Lukež z volom,
ker s Caharijevo daritvijo začenja svoj evangelij; sveti Janez
s postojino ali orlom,  ker se je v svojih mislih najvišje
povzdignil, pričenši pisati o Jezusovi božji naturi.

Sv. mučenci  se vpodobavajo s palmovo vejico, katera po-
menja njihovo slavno zmago, in s posebnimi znamenji njihove
mučeniške smerti.

Drugi svetniki  se nam pred oči stavijo v oblačilih svojega
stanu, v znamenje čednosti, s katero nam svetijo; n. pr. z lilijo,
ako je njihova viteška čednost bila sv. čistost; ali z znamenji
hudega, kar so premagali.

Vsem svetniškim podobam lastno pa je, da imajo svetlobo
v podobi okroglega venca okoli glave; pri podobah Jezusovih in
Marijinih pa vrh tega še ves život neka svetloba obseva.

Naj bi cerkveni predniki skerbeli, da bi se ne stavile v
cerkev ali v druge sv. kraje lake podobe, ki so sv. veri ali šegi
nasproti, ali če kaj nespodobnega ali celo izpodtakljivega nad
seboj imajo.

88

Tudi je želeti, da so vse podobe in podobščine po cerkvi
umetne, ker le take podobe k pobožnosti budijo in človeškega
duha k nebeškim rečem povzdigujejo; spodobne in umetne podobe
imajo veliko moč do človeških sere.

Slovenci sv. podobe sploh visoko čislajo, torej si jih radi
omišljujejo ne le za sv. kraje, ampak tudi za dom; med njimi se
lahko ne najde hiša, katere naj lepši kinč bi ne bile sv. podobe
na stenah; da bi le nespodobnih ne kupovali in ne vesili na
stene, kakoršnih se po sejmih veliko vidi. Boljše nič kakor spake.

§ 69.

e) Posvečevanje katoliških cerkva.

Preden se začne cerkev zidati, škof ali v to pooblaščen
mašnik na mesto, kjer naj bo včliki altar, križ postavijo, v zna¬
menje, da v imenu Kristusovem vzamejo ta prostor v posest; potem
ves prostor, za cerkev odločen, z blagoslovljeno vodo pokropijo,
vogeljni ali stalni kamen  na štiri vogle blagoslove ter ga
na odločeno mesto v dno med primernimi molitvami vlože. Ta
kamen, ki se po latinski zove »Lapis primarius angularis«, po-
menja Kristusa, na katerem je sv. katoliška cerkev zidana ali
vstanovljena, zakaj Kristus je »vogeljni kamen, katerega so de-
lalci (Judje) zavergli«; in »druzega dna ne more vložiti razun
tega, ki je vložen, katero je Jezus Kristus.« (1. Kor. 3, 11.)

Ko je cerkev dodelana, posvetijo jo škof slovesno. Dan pred
cerkvenim posvečevanjem je po cerkveni zapovedi škofu posve¬
čevalcu in vsi duhovniji zapovedan post, da bi izprosili od Boga
milost za to imenitno opravilo, in tudi v znamenje, da moremo
le po izpokorni poti priti v nebeško kraljestvo, katerega lepa po¬
doba je cerkev.

Na večer pred posvečevanjem se preneso svetinje  (od treh
mučencev), ki so jih škof za cerkev odločili, v šotor, kateri je v
ta namen zunaj cerkve postavljen: zraven svetinj se postavita
naj manj dva svečnika s prižganima voščenima svečama; — potem
duhovni molijo jutranjice in hvalnice v čast svetnikom, katerih
svetinje so v šotoru. — Verni pa vso noč pred svetinjami čujejo,
molijo ali sv. pesmi prepevajo.

Dan posvečevanja zarano se jamejo v šotoru na svetinjah
sv. maše brati.

Cerkveno posvečevanje se opravlja s temi obredi:

1.) Škof z vso pričujočo duhovščino gredh v šotor pred sve¬
tinje, kjer vseh sedem izpokornih psalmov molijo, v znamenje, da
se moramo s pokoro očistiti, ako hočemo iti v nebeško kraljestvo,
katerega podoba je posvečena cerkev.

89

2. ) Po kratki molitvi se začno kleče moliti litanije vseh svet¬
nikov. Izrekši prošnjo: »Od vsega hudega — reši nas, o Gospod«,
škof vstanejo, z duhovščino in ljudstvom v procesiji trikrat okoli
cerkve gredo (pervič in drugič na desni in tretjič na levi strani
pričenši), ter spotoma cerkvene vnanje stene (v pervo, kolikor vi¬
soko dosežejo, v drugo ob tleh, in v tretje v srednji višavi) kro¬
pijo, rekoč: »V imenu Oče-f ta in Si-f na in svetega f Duha«, v
znamenje, da v imenu presv. Trojice v posest vzamejo cerkveno
poslopje ter je za vselej odločijo v službo božjo. — Cerkvene
vnanje stene se z blagoslovljeno vodo kropijo v znamenje, da to
poslopje ne bo v nikakoršno posvetno rabo, ampak vse le Bogu
v čast; — ko škof do zapertih velicih vrat pervič in drugič pri¬
dejo, obakrati s pastirsko palico na nja poterkajo, katera se jim
pa. ne odpro, v znamenje, da je nekedaj človeštvo zastonj izdiho¬
valo po nebesih, ki jim jih je bil zaperl izvirni greh; v tretje pa
s pastirsko palico znamenje sv. križa navede na vratih, in koj se
jim odpro, v znamenje, da nam je le daritev sv. križa nebesa odperla.

3. ) Potem škof le z duhovščino v cerkev gredo, s pozdravom:
»Mir bodi ti hiši«; sred cerkve se ustavijo, ter spomnivši se vi-
socega pomena hiše božje za svoje sveto opravilo sv. Duha na
pomoč pokličejo s cerkveno pesmijo: »Veni, creator Spiritus!«

Ko se ta pesem moli, eden strežnikov cerkvena tla s pepelom
potrese navskriž do črevlja na široko od vogla do vogla; potem
duhovščina litanije vseh svetnikov dalje moli, vanje pristavljajoč
prošnjo: »da bi Bog hotel to cerkev blagosloviti in posvetiti.«

4. ) Po dokončanih molitvah škof s pastirsko palico greško
in latinsko abcedo (A. B. C. D. itd.; A.  li. I'. /J. itd.) pišejo v navskriž
potreseni pepel, v znamenje, da je le ena prava cerkev, ki v sebi
strinja verne izmed vseh narodov.

5. ) Potem škof blagoslove zmes, ki so jo naredili iz vina
in vode, soli in pepela. Ta zmes pomenja dari, ki se bodo de¬
lili v hiši božji, in sicer sol modrost, pepel izpokornost, voda
čistost serca, vino  pa kerščansko ljubezen.

6. ) Zdaj se prične

Posvečevanje velicega altarja.

Po nekaterih molitvah škof v zmes iz vina, vode, soli in
pepela palec potaknejo in ž njim znamenje križa narede sred al¬
tarja in na njegovih štirih voglih, kjer so v poverhnjo kamenato
ploščo križeci vsekani; potem krope alt,ar sedemkrat okoli njega
grede, med katerim opravilom se 50. psalm poje.

Vse to pomenja:

a)  da nam vsi darovi in milosti, ki se v hiši božji dele, izvirajo

iz presv. daritve, ki se opravlja na altarji;

90

b) pet vsekanih križecev pa pomenja pet ran, iz katerih je
v naše odrešenje tekla Jezusova kri.

7. ) Zdaj gredo škof za altar in od tu na desno začno z
blagoslovljeno zmesjo kropiti notranje cerkvene stene ob tleh; ravno
tako v drugo, le da stene krope v srednji višavi, t. j. v višavi svo¬
jega obraza; v tretje se pa izza altarja obernejo na levo stran in
stene nekoliko višje kot v drugo krope. Med vsacim obhodom se
psalm poje.

Po tretjem kropljenji škof z ostalo zmesjo cerkvena tla krope
od velicega altarja naravnost do velicih vrat in potem navskriž
od vogla do vogla; med tem kropljenjem se pojejo trije predpevki ali
antifone s svojimi versticami.

Doveršivši kropljenje cerkvenih tal, škof sred cerkve obstoje,
blagoslovljene vode na vse štiri strani sveta izlijejo in k velicim
vratom obernjeni glasno molijo.

8. ) Obred vsega tega kropljenja gre k cerkvenemu posveče¬
vanju ; zdaj se pa zopet altar dalje posvečuje:

a)  Škof z ostalo zmesjo in nekoliko apnom mavto napravijo
ter jo blagoslove, kar pa zmesi še ostane, polije se okoli
altarja po tleh;

b)  zdaj gredo škof v procesiji po svetinje v šotor; ko tam
nekatere molitve opravijo, dva mašnika na ramo vzdigneta
svetinje, katere dva duhovna vedno kadita, ter neseta v
procesiji do cerkvenih velicih vrat, od tod okoli cerkve,
ljudstvo pa vedno kliče k Bogu za usmiljenje, rekoč: »Kirie
eleison* ;

c)  po dokončani procesiji duhovna svetinje pred velika vrata
na tla postavita in škof sami ali kak duhoven, večidel
dekan tistega okrožja, pričujoče ljudstvo, zlasti pa duhov-
nijane, zunaj cerkve v primerni kratki pridigi nagovore;

d)  po nagovoru škof pričujoče verne opominjajo moliti za te,
ki so cerkev sezidali ali vstanovili in za tiste, ki so prosili,
da bi se posvetila v božjo čast, ter je zagotavljajo, da
bodo deležni vsega dobrega, ki se bo v tem poslopji sto¬
rilo in godilo. — Po kratki molitvi s sv. krizmo velika
vrata od zunaj v znamenji sv. križa pomazilijo; — potem
mašnika svetinje vzdigneta, ter je v procesiji med petjem
neseta v cerkev, kamor zdaj tudi verni smejo iti, ter je
pred velicim altarjem na tla deneta, strežniki pa jim sveč¬
nike s prižganimi svečami pristavijo;

e)  zdaj škof začno posvečevati grob  za svetinje vsekan, t. j.
jamico, katera je v poverhnjo ali sprednjo ploščo vdolbena;
oni jo s sv. krizmo pomazilijo na vseh štirih vogalih,
skrinjico s svetinjami vanjo polože, svetinje pokade in tudi

91

malo ploščico ali pokrivalice na strani, ki bo v grob ober-
njena, s sv. krizmo pomazilijo; potem jo z lastno roko nanjo
vzidajo, zazidano pa tudi na vnanjem licu s sv. krizmo
pomazilijo in altar kade na desno in levo, od spredej in
zgoraj; zdaj se škofvsedejo, strežniki pa altarjevo poverhnjo
ploščo z belim pertom izbrišejo;
f)  potem škof jamejo posvečevati poverhnjo altarjevo ploščo:
oni' jo naj pred sredi in na vseh štirih vogalih v podobi
križa kade, potem pa ves altar okoli njega grede; potem
pet križecev v ploščo vsekanih dvakrat s svetim kerstnim
oljem in enkrat s sveto krizmo mazilijo, in sicer v tem
le redu :

Po vsacem maziljenji škof altar okoli njega grede kade; med
maziljenjem in vsem daljnim posvečevanjem en duhoven okoli
altarja hode vedno s kadilom kadi, drugi duhovni pa psalme
pojejo.

Po dokončanem trikratnem maziljenju križecev škof kerst-
nega olja in sv. krizme po plošči izlijejo, ter ju po plošči poverh
z desnico razmažejo tako, da je vse njeno zgornje lice pomaziljeno.

8.) Zdaj gredo škof za altar, od tod se na desno obernejo
in cerkvene stene na 12 mestih, po vsi cerkvi razdeljenih in s
križeci zaznamovanih zapored s sveto krizmo mazilijo in maziljene
s kadilom pokade. — Dvanajstera mesta pomenjajo 12 aposteljnov,
katere je Jezus svoji cerkvi stebre dal, ki so njegov nauk nesli
po vsem svetu.

a)  Potem škof zopet k altarju gredo, tam 25 kadilnih zernic
blagoslove, polože jih pet v vsak izsekani in že maziljeni
križec, in na kadilna zernica denejo križec iz malih vo¬
ščenih svečic, katere zažgo, da s kadilnimi zernici vred po-
gore; med gorenjem škof na altarjevi spodnji stopnjici kleče
molijo, rekoč: (»Aleluja.«) »Pridi, sveti Duh, napolni serca
svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.«

b)  Po nekaterih molitvah škof s sv. krizmo znamenje sv. križa
na srednji altarjevi plošči narede in še altarjeve zveze, na
štirih voglih, kjer so plošče seboj sklenjene, s sv. krizmo
mazilijo; in s tem maziljenjem je cerkveno in altarjevo
posvečevanje doveršeno.

92

Zdaj si škof roke brišejo in umivajo; eni strežniki altar z
belimi perti izbrisujejo, eni pa na altar nosijo pertove, posode in
orodja, ki so potrebni za službo božjo, da jih škof v ta namen
blagoslove.

Potem ali sami škof (ali kak mašnik) daritev svete maše
na ravno kar posvečenem altarji opravijo in pričujoče verne slo¬
vesno blagoslove ter jim eno leto odpusteka podele ta in vsak ob¬
letni dan cerkvenega posvečevanja, ako posvečeno cerkev iz pra¬
vega namena obiščejo.

Opomba. 1.) Kadar iz katerega koli vzroka ni mogoče, da bi škof po¬
svetili cerkev, blagoslovi jo mašnik, v to pooblaščen, toda z veliko krajšim
in manj pomenljivim obredom, in sicer:

a)  Po opravljeni začetni molitvi, v kateri mašnik prosi, da bi Gospod
Bog spremljal vsa naša dela, katera naj se vsa v njem začnejo in
končajo, moli predpevek: »Pokropi me, Gospod, z izopom, in očiščen
bom, umij me, in bel bom, bolj kakor sneg«; na to pričujoči duhovni
in pevci zapojejo 50. psalm »miserere«, mašnik blagoslavljalec pa
med tem, obernivši se na desno stran, cerkvene stene okoli in okoli
pervič v višavi, potem pa ob tleh z blagoslovljeno vodo kropi.

b)  Vernivši se moli, da bi Bog po zasluženji prečastite Marije, vselej
Device, in svetega I. (svetnika, na čegar čast je cerkev zidana) in
vseh svetnikov ta kraj obiskal, s svojo milostjo očistil in očiščenega
ohranil, in da bi vernim prošnje uslišal in voščila izpolnil.

c)  Na to duhovščina v procesiji v cerkev pred veliki altar grede lita¬
nije vseh svetnikov poje; po prošnji: »da vernim dušam v vicah
večni pokoj dodeliš — prosimo te, usliši nas«, blagoslavljalec v li¬
tanije vtakne prošnjo: »da to cerkev in ta altar na svojo čast in na
imž svojega svetnika I. očistiš in f blagosloviš«, potem se litanije po
navadi dalje pojejo do konca.

d)  Po dokončanih litanijah opravi dve kratki molitvi; potem moli pred¬
pevek: »Blagoslovi, Gospod, to hišo, svojemu imenu na čast sezi¬
dano«, pričujoča duhovščina 119., 120. in 121. psalm poje, in med tem
petjem blagoslavljalec cerkvene stene, pričenši na evangeljski strani,
kakor je storil od zunaj, v višavi in ob tleh z blagoslovljeno vodo
kropi; z molitvijo, da bi bili uslišani vsi, ki bodo ondi klicali na
božje ime, je blagoslovljenje doveršeno, na altar se dene vsa po¬
trebna naprava, katero blagoslavljalec blagoslovi in perva sv. maša
se na njem slovesno obhaja.

Že po obredu se tedaj od cerkvenega posvečevanja jako loči
blagoslavljanje; posvečevalni obred je veliko dalji, slovesniši in
pomenljivši; še veči je pa razloček v molitvah samih. Blagoslav-
ljalne molitve bolj merijo na to, da se sezidana hiša iz oblasti
odvzame satanu, kateremu je po grehu zapadla tudi vsa natura
in da jo odločijo službi božji; — posvečevalne molitve pa nimajo
le samo tega v sebi, temuč še dalje merijo, in sicer zlasti na to,
da sezidano poslopje v resnici posvete ter je spremene v pravo
sveto hišo božjo. Torej je vernim, ki si sezidajo novo župnijsko
cerkev, perva in poglavitna skerb, škofa naprositi, da jim jo po¬
svete, ko naj prej morejo.

93

Opomba  2.) Posvečena ali blagoslovljena cerkev neha biti posvečena
ali blagoslovljena, ako se v nji kaka velika hudobija zgodi, zlasti ako je
bila v nji kri šiloma prelita, ali kadar se podere kak poglaviten del. Da je
razposvečena ali oskrunjena cerkev zopet svet kraj in za službo božjo pri¬
stojna, mora se se svetim namenom spraviti, in to je: cerkvena sprava.

Opomba  3.) Cerkveno posvečevanje je zavoljo tega nekoliko obšir¬
nejše razloženo, da bi si verni, zlasti pa šolska mladež, dobro zapomnila,
koliko važnost imajo katoliške cerkve, kako visoko spoštovanje jim torej gre.
Da bi se pač vselej spodobno in lepo vždli na tem svetem kraji!

Opomba  4.) Altar sam se posvečuje z obredom v tem § s čerkami
a), h), c), d), e), f), g), h), i)  zaznamovanim, izpusti se pa vse, kar gre k
cerkvenemu posvečevanju.

II. O cerl^ven.111. "tolag-oslaTrljanjili.

A.  Rečno blagoslavljanje.

§ 70.

Kako se pokopališče blagoslavlja.

Katoliško pokopališče je kraj, kamor pravovernih trupla po-
kopujemo. Pomenljivo in lepo je ime, s katerim Nemci za-
znamenjajo pokopališče, pravijo mu: »Njiva božja«, ker jo le
Bog, edini Gospod življenja in smerti, obseva s človeškimi trupli,
ki bodo vstala k novemu življenju, enako semenskim zernom, ki
iz svojega iztrohnenja poganjajo nove žive kali. •— Pokopališča
se zovejo tudi »počivališča«  (Friedhofe) ali »spavališča«  (coe-
meteria), kjer v grobeh trupla v miru počivajo od posvetnega
vojskovanja; tudi »cerkveni dvori«  (Kirchhofe) jim pravijo, v
spomin, da so kristijani svoje merliče okoli cerkve nekedaj po¬
kopavali.

1. ) Zvečer ta dan pred blagoslavljanjem se na pokopališči
pet križev postavi, v sredi enega, in na vsacem voglu enega; pred
vsak križ se v zemljo zabije kol s tremi roglji, na vsak rogelj se
pa sveča natakne.

2. ) Katoliško pokopališče škof tako-le blagoslavljajo:

a)  Pred vsim se vse sveče pred križi prižgo; to nam oznanja
tolažbe polno versko resnico našega vstajenja;

b)  škof pred srednji križ pokleknejo, ter Boga prosijo, da bi
blagovolil blagosloviti in posvetiti odločeni kraj;

c)  potem škof pred srednjim križem kleče litanije vseh svet¬
nikov molijo;

d)  po litanijah škof po vsem pokopališči gredo, krope je na
desno in levo z vodo, v ta namen blagoslovljeno, vernejo
se pred srednji križ ter molijo, da bi Bog večno poveličanje
dodelil vsem truplom, ki bodo na tem mestu počivala;

94

e)  potem vsak križ posebej pokade, sveče s kolov snamejo
ter je na križe nataknejo, eno verh križa, eno na desno in
eno na levo ročico;

f)  ako je na pokopališči cerkev ali kapelica, v kateri se sme
maševati, opravi se daritev sv. maše za vse, katerih trupla
bodo na tem blagoslovljenem kraji pokopana.

Sred pokopališča, kjer je bil križ pri blagoslavljanji zasajen,
se postavi večji križ s podobo križanega Jezusa, v znamenje naše
vere, našega upanja; — za pi'i vratih na pokopališče se spodobi
posoda z blagoslovljeno vodo, da bi grobe ranjcih, kadar na po¬
kopališče gremo, kropili ter večni mir in pokoj voščili vernim,
zlasti tem, katerih trupla tukaj počivajo.

Lepa in posnemanja je vredna navada, da verni tudi na po¬
samezne grobe stavijo tolažbe polna znamenja svojega odrešenja;
sem ter tje so videti tudi druga pomenljiva znamenja, ki nas
verskih resnic spominjajo, n. pr. smert s koso, angelj s trobento,
sklenjeni roki, pšenični klas, beršlin, ki ostane vedno zelen, cipre-
sino drevo, i. dr. — Znamenja, ki so bila, ali so še v navadi pri
nevernikih ali nekatoliških kristijanih, in le na žalost spominjajo,
ne pa na tolažbo ali upanje, se ne spodobijo grobom ranjcih ka¬
toliških kristijanov.

Vsako pokopališče mora biti po cerkvenem povelji ograjeno
ali obzidano iz spoštovanja do blagoslovljenega kraja in da živina
ali zverina nanj ne more; od tod Nemci pokopališče tudi »Freithof«
(ograjeni dvor) imenujejo.

Opomin: Tudi blagoslovljena pokopališča se z velikimi hudobijami,
na njih storjenimi, zlasti s šiloma prelito kervijo, ali s pokopanjem neker-
ščenega človeka oskrunijo, in taka se morajo spraviti s posebnim obredom.

§ 71 .

Kako se zvonovi blagoslavljajo?

Zvonovi imajo namen, da verne kličejo k službi božji, ali
prejemi sv. zakramentov, da prazniške dni napovedujejo, poveli¬
čujejo ali sploh slovesnost izvikšujejo in veselje razodevajo: da
merliče v večni mir in pokoj spremljajo in žive verne k molitvi
bude in vabijo. Zvonovi so v katoliški cerkvi že iz sedmega sto¬
letja sploh v navadi.

Opomin:  Kolikor nam je znano, bili so stari Egipčani pervi, ki so
imeli male zvončeke, in od njih so jih menda sprejeli Izraelci. Veliki duho¬
ven namreč je imel male zlate zvončeke našite na oblačilu, ki je je nosil
veliki spravni dan. — Nekako žvenkljanje je iznašel in vpeljal Salomon btizo
tempeljna, da je plašilo in odganjalo lastovke, da bi na njem ne gnjezdile in
ga ne oskrunile. — Tudi Greki in Rimljani so rabili male zvončeke; Greki
so ž njimi k malikovalskim daritvam klicali ljudstvo in na ribjih tergih zna-

95

menje dajali , ko je kdo rib prinesel na terg; Rimljani so pa ljudstvo na očitne
terge ž njimi klicali in hudodelnikom smert naznanjali. — Veči zvonovi so
bili že le od začetka petega stoletja po Kristusovem rojstvu iznajdeni.

Jude so leviti s trobentami klicali k službi božji; kristijanje
so se pa ob časih preganjanja na tihem zbirali v skrivnih krajih
k službi božji; dijakonov in družili nižjih cerkvenih služabnikov
(vratarjev) dolžnost je bila, vernim naznanjati službo božjo in kraj
zbirališča.

Kadar ni bilo preganjanja, torej jim ne treba skrivati se,
imeli so kako suho desko kje obešeno, in nanjo so s kladivom tolkli
cerkveni služabniki, in tako verne klicali k sv. skrivnostim. Odtod
so še dandanašnji derdre in klepetci  zadnje tri dni velieega
tedna.

Okoli leta 400 po Krist, rojstvu pa je iznašel in vpeljal zvo¬
nove Pavlin,  nolanski škof. Nola je mesto blizo ognjene gore
Vezuv  v pokrajini Kampanija na Napolitanskem. Od te pokrajine
se zvon v latinskem jeziku zove: »campana«,  od mesta pa: »nola.«
— Okoli leta 550 so bili zvonovi vpeljani na Francoskem; leta
680 je na Britanskem (Angleškem) pervi zvon zapel; od osmega
stoletja so pa sploh v navadi.

V ta visoki pomen škof zvonove tako-le blagoslavljajo:

1. ) Škof zvon od znotraj in od zunaj z blagoslovljeno vodo

omijejo, v znamenje, da si s kesanjem in pokoro očistimo
dušo, preden gremo k službi božji, kamor nas kličejo zvonovi;

2. ) potem škof zvon s sv. bolniškim oljem na osmerih mestih

zunaj in sv. krizmo na štirih krajih od znotraj mazilijo, v
znamenje, da pri službi božji, kamor nas vabijo zvonovi,
zadobivamo očiščenje grehov in vse dari sv. Duha;

3. ) potem škof zvon s kadilom kade, vernim v opomin, da naj

se s pravo pobožnostjo vdeležujejo vseh svetih opravil, k
katerim nas kličejo zvonovi;

4. ) poslednjič se bere sv. evangelij (Luk. 10.), ki pripoveduje, da

je bil Jezus prišel v Lazarjevo hišo, kjer je govoril pomen¬
ljive besede: »Le eno je potrebno.« To tehtno resnico nam
sploh oznanujejo zvonovi, kadar nas kličejo v svetišče.

§ 72.

Kako sv. cerkev sv. olje blagoslavlja?

V katoliški cerkvi se rabi troje sv. olje: krizma, kerstno
in bolniško  olje.

Olje le škof blagoslavljajo, in sicer veliki četertek med sv.
mašo. Škofa obdaja 12 mašnikov v belih oblačilih, 7 dijakonov in
7 subdijakonov. Dvanajst mašnikov spominja na 12 aposteljnov, ki

96

so bili okoli Jezusa pri zadnji večerji; sedem dijakonov na sedem
dijakonov, ki so si jih bili aposteljni v pomoč izvolili in sedem
subdijakonov, da jih je toliko v starih časih bilo pri vsaki ško¬
fovi ali stolni cerkvi.

Olje se tako-le blagoslavlja:

1. ) Olje za bolnike ali v zakrament sv. poslednjega olja se
blagoslavlja po dokončani tihi maši z molitvijo: »da bi maziljenje
s tem oljem ozdravilo vse dušne in telesne bolezni.«

2. ) Sv. krizma se tudi med sv. mašo po sv. obhajilu blago¬
slavlja s temi obredi:

a)  škof v podobi križa trikrat dihnejo v olje v ta namen pri¬
pravljeno; to pomeni cerkveno prošnjo, da bi milosti
sv. Duha prejeli vsi, ki bodo s sv. krizmo maziljeni;

b)  potem škof nekoliko balzama vlijejo v olje ter med me¬
šanjem molijo, rekoč:

»Ta zmes bodi vsem, ki bodo ž njo maziljeni, v spravo
in izveličalno varstvo od vekomaj do vekomaj.« Odgovor:
»Amen«;

c)  škof se pred sv. krizmo trikrat priklonijo, vselej poje, rekoč:
»Češčena bodi, sv. krizma«;

d)  poslednjič škof posodo sv. krizme na gornjem robu po¬
ljubijo, Jezusu v zahvalo za sv. zakramente.

Kar so škof a), c), d)  storili, vse to tudi 12 mašnikov
zapored za njimi stori, le da mašniki sv. krizmo kleče
pozdravljajo.

3. ) Kerstno olje se precej po blagoslavljanji sv. krizme z ena-
cimi šegami, kakor krizma blagoslavlja; le molitve so druge.

To troje sv. olje se precej vsem škofijskim dekanijam in od
tod vsem duhovnijam razpošlje, da je rabijo do prihodnjega leta.

§ 73.

Blagoslavljanje kerstne vode.

Iverstna voda se veliko in binkoštno soboto blagoslavlja, in
sicer v spomin, da je cerkev nekedaj odraščence ob teh dneh
kerščevala.

Kerstno vodo mašnik blagoslavlja, in sicer tako-le:

1. ) Mašnik vodo, v veliki posodi pripravljeno, z roko v po¬
dobi križa razdeli, v znamenje, da ima sveti kerst posvečujočo
moč od daritve Kristusove na križi;

2. ) dotakne se z roko vode po vrhu, v znamenje, da bo ta
voda pod posebnim varstvom božjim, ter očistila vse, ki bodo
kerščeni ž njo:

97

3. ) nad vodo tri križe zapored z roko naredi in potem ne¬
koliko vode iz posode na vse štiri kraje sveta pluskne; — to
pomenja prošnjo, da bi bila vsem ljudem vseh narodov v izve-
ličanje Jezusova daritev na križi, od katere ima sveti kerst
svojo moč;

4. ) potem v vodo trikrat dihne, v znamenje, da svojo moč
zadobi od Boga;

5. ) zdaj prižgano velikonočno svečo v vodo trikrat potakne
s prošnjo, rekoč: »Stopi naj v to vodo moč sv. Duha«;

6. ) potem mašnik vzame nekoliko te blagoslovljene vode v
malo posodo, iz katere pričujoče verne po cerkvi grede kropi, v
opomin, da se naj vsi Bogu serčno zahvalijo za milosti pri svetem
kerstu prejete; te blagoslovljene vode iz velike posode tudi verni
na dom jemljejo;

7. ) zdaj z blagoslovljeno vodo napolni kotlič, katerega v
kerstni kamen postavi in vanj izlije nekoliko sv. kerstnega olja,
potem nekoliko sv. krizme in poslednjič obojega ob enem, v zna¬
menje milosti, ki se dele pri sv. kerstu;

8. ) po doveršenem blagoslavljanji se mašnik k velicemu
altarju verne in začne grede litanije vseh svetnikov peti; ko pride
pred veliki altar, vleže se na njegove stopnjice na obraz ter li¬
tanije leže dalje poje. — Z litanijami vse svetnike na pomoč kliče,
da bi se po njihovi priprošnji vsi ljudje vdeležili milosti sv. kersta:
na obraz se pa vleže zato, da izpoznava svojo nevrednost in po¬
nižnost in serčne želje po uslišanji, da bi se vsi ljudje v večnem
izveličanji zedinili z božjimi svetniki.

§ 74.

Kako se voda sploh blagoslavlja?

Blagoslovljena voda se že od začetka kerščanske cerkve
rabi. Vodo mašniki navadno /sako nedeljo, v polrebi pa tudi
druge dni blagoslavljajo s tem-le obredom:

Mašnik pred vsim blagoslovi nekoliko soli; potem nad vodo
moli: naj bi Bog to vodo z nebeško močjo napolnil, da bi od njih,
ki se bodo ž njo kropili, odvernil vse peklensko zalezovanje in te¬
lesne betežnosti, njihove duše pa očistil in z milostimi napolnil,
ter rečem, ki bodo ž njo pokropljene, odvzel vse, kar bi človeku
utegnilo škodovati; — po opravljeni molitvi blagoslovljeno sol
med vodo iztrese.

Blagoslovljena voda se v katoliški cerkvi pogostoma rabi;
ž njo se kropi verno ljudstvo pred in po službi božji in vse

7

98

blagoslovljene reči, kakor n. pr. obleka in orodje, altarji, hiše,
sveče, pepel, oljike, jedi, itd.

Pa tudi verni sami sebe in svoja pohištva in polja z bla¬
goslovljeno vodo krope, kakor n. pr. kadar v cerkev ali iz cerkve
gredo, preden se od doma na delo, kupčijo ali kako popotovanje
podajo, preden se vležejo spat, svete tri božične večere, t. j. na
večer pred božičem, obrezovanjem Jezusovim in sv. tremi kralji;
— torej ni skoraj najti kerščanske hiše, kjer bi ne bilo blagoslovljene
vode v posodici, za njo namenjeni. Ta lepa katoliška šega ni vraža,
ker se opira na cerkveno molitev pri blagoslavljanji vode.

Kako sv. cerkev verno ljudstvo pri službi božji blagoslavlja ?

Sv. cerkev kerščansko občino blagoslavlja:

1. ) S presv. rešnjim telesom, ki je ali v monštranci ali v
obhajilnem kelihu. —• Mašnik s sveto hostijo nad klečečim vernim
ljudstvom znamenje sv. križa molče naredi, ker Jezus Kristus sam
blagoslavlja, kakor je nekedaj, ko je na zemlji živel, zlasti ravno
preden je v nebesa šel, blagoslovil svoje učence;

2. ) z blagoslovljeno vodo ob vseh nedeljah pred ali po
službi božji.

Kropljenje pred  službo božjo, med katerim se poje 50. psalm,
je sv. cerkev vpeljala, da vernim prosi milosti, z očiščenim in izpo-
kornim sercem biti pri sv. maši; to je tudi pomen, da se verni
z blagoslovljeno vodo, ki je v kropilniku ali v kaki drugi posodi
pri cerkvenih vratih, sami krope, v cerkev in iz cerkve grede.

Kropljenje po službi pa verne opominja, da naj se tudi zu¬
naj cerkve pri vseh svojih delih in opravilih skerbno varujejo
vsacega greha, ako hočejo, da jih spremlja blagoslov božji po vseh
potih, ter varuje telesnih in dušnih zlegov;

3. ) konec svete maše in po dokončani pridigi, ko duhovni
med primerno molitvijo z roko križ naredi nad vernim ljudstvom.

Pa tudi zunaj službe božje škofje in mašniki blagoslavljajo,
ako so prošeni; naši verni Slovenci kaj radi novoposvečenega maš-
nika blagoslova prosijo, katerega zlasti za tega voljo tako visoko
cenijo, ker se zaupljivo nadejajo, da je Bogu posebno prijetna bla-
goslovna molitev tistega, ki je ravno kar pri njem dosegel veliko
milost in visoko čast svetega mašništva.

B.  Osebno blagoslavljanje.

6 75.

99

§ 76.

Blagoslavljanje zakonskih mater po porodu.

Kerščanske zakonske matere po porodu, posnemaje Devico
Marijo, v cerkev gredo, blagoslova prosit, in sicer zato:
a)  da ravnajo po izgledu Matere božje,
h)  da Bogu svojo hvaležnost izkazujejo,
c)  da novorojeno dete Bogu darujejo.

Sv. cerkev kerščanske matere po porodu tako-le blagoslavlja:

1. ) Mašnik mater, ki pred cerkvenimi vratmi stoji' in pri¬
žgano svečo v roki derži, z blagoslovljeno vodo pokropi. — Pri¬
žgana sveča naznanja, da mati hoče svoje dete v pravi veri
rediti, ter mu z lepim izgledom vedno svetiti.

2. ) Potem mašnik moli 23. psalm, materi štolo poda, ter jo
v cerkev pelje pred .altar; to pomenja, da se mora mati dati le
Jezusu in njegovi sv. cerkvi vladati, ako hoče svoje dete prav po
volji božji izrediti.

3. ) Mati pred altar poklekne ter se Bogu zahvali za prejete
dobrote, mašnik pa nad njo moli: naj bi ji Bog dodelil, da po
tem življenji z detetom vred doseže večno izveličanje po zasluženji
in priprošnji prečastite Matere božje.

§ 77.

Kako sv. cerkev umirajoče blagoslavlja ?

Blagoslavljanje umirajočih kristijanov tudi imenujemo pri¬
poročanje  njihovih duš v božjo milost.

Mašnik umirajočega kristijana večkrat z blagoslovljeno vodo
pokropi' in s pričujočimi za umirajočega opravlja cerkvene molitve,
s katerimi njegovo dušo milosti božji priporoča.

V mnogih krajih je lepa in posnemanja vredna navada, da
imajo poseben zvon, ki mu pravimo mertvaški zvon,  s katerim
sosesko vabijo moliti za umirajočega, ali ravno kar umerlega.
O, da bi tega milega glasu nikedar ne preslišali! Tudi nam bo
ljubo in koristilo, ako bodo verni ob naši smertni uri za nas molili.

§ 78.

Kako sv. cerkev merlice blagoslavlja ?

Sv. cerkev človeka precej po njegovem rojstvu v svoje na¬
ročje sprejme pri sv. kerstu, ter ga z oblačilom posvečujoče milosti
božje ogerne; ona mu ob njegovi smertni uri na strani stoji,
pa tudi njegovo dušo v večnost in njegovo truplo v grob spremlja.

7 *

100

Z blagoslavljanjem merličev sv. cerkev na znanje daje:

a)  da telesa vernih kristijanov časti tudi po smerti; tudi truplo
človeško je časti vredno, ker je bilo pri sv. kerstu v tempelj
božji posvečeno in je presv. rešnje telo in presv. rešnjo kri
Jezusa Kristusa prejemalo, ki je poroštvo častitega vstajenja;

b)  da naznanja versko resnico v občestvo svetnikov, katero
tudi s smertjo ne jenja.

Ko človek umerje, umije se njegovo truplo, obleče in na
oder, v ta namen pripravljen, položi; v roke, na persih sklenjene,
mu dajo sv. razpelo, v znamenje, da ranjcega duša svojega izveli-
čanja le po Jezusovi daritvi na križi pričakuje, ali pa tudi rožni
venec,  v znamenje, da se zanaša na priprošnjo prečastite Device in
Matere božje ; — mertvaškemu odru se na obeh straneh po mestih
pristavite naj manj dve goreči sveči, po kmetih pa sem ter tje
kaka svetilničica pri zglavji beril, oboje v znamenje žive vere, s
katero se je ranjki kristijan ločil s tega sveta.

Popolnoma prepričati se, da je človek zares umeri, in da
bi koga živega ne pokopali, truplo 48 ur na odru ostane, potem
se v mertvaško rakev položi na oblanice, ter z belim pertom
pregerne; — poslednjič se rakvi pokrov pribije in merlič k po¬
grebu nese.

Sv. cerkev svoje odrastle merliče tako-le pokopava:

1. ) Mašnik se s černo štolo v mestih in tudi po kmetih v
župnijskih vaseh poda pred hišo, v kateri je merlič, sicer pa tje, kjer
je v tistem kraji navada, merliče sprejemati; tukaj 129. psalm:
»Iz globočine upijem« . . . moli, v katerem v merličevem imenu
Boga usmiljenja prosi, potem mertvaško rakev z blagoslovljeno
vodo  pokropi, kar naznanja željo, da bi Bog ranjcega dušo očistil
vseh madežev, in ga s kadilom pokadi,  kar pomenja prošnjo,
da bi ga Bog častitljivo obudil poslednji dan.

2. ) Merliča nosci vzdignejo, zvonovi žalostno zapojo, in po¬
grebci se vredijo v procesijo, ter ga ali v župnijsko ali v cerkev na
pokopališči spremljajo; naprej se nese križ, znamenje našega od¬
rešenja, za križem gre mašnik, ki je ranjcega po Jezusovem nauku
in s svetimi zakramenti vodil na tem svetu po potu v sv. nebesa,
in grede moli 50. psalm: »Usmili se« . . . . ; za mašnikom nesejo
merliča, in za njim gredo žlahta, prijatelji, znanci, sosedje in drugi
verni iz soseske.

3. ) Merliča nosci sredi cerkve na tla tako postavijo, da je
njegovo znožje k altarju obernjeno, merliče duhovne pa nasproti
z zglavjem k altarju, tako da bi verni, ako bi iz rakve vstali,
gledali k altarju, duhovni pa od altarja k vernim, kakor pri
službi božji.

101

4. ) Ako je pogreb dopoludne, opravijo se potem v mnozih
krajih večidel bilje, t. j. mertvaške molitve, in daritev sv. maše,
in sicer, če je tisti dan po cerkvenih postavah pripuščeno, v černi
barvi za ranjcega ali ranjco; sicer pa, in če je pogreb popoludne,
mašnik v cerkev stopivši kratko molitev in »libera« (reši me, o
Gospod) moli za njegovo ali njeno dušo, da bi jo Bog v nebesa
vzel po svoji milostljivi sodbi; potem merliča s blagoslovljeno vodo
pokropi in s kadilom pokadi.

5. ) Zdaj nosci merliča vzdignejo ter ga zopet v procesiji neso
na pokopališče k izkopani jami; mašnik jamo pokropi s blago¬
slovljeno vodo, rekoč: »Posvečena bodi mertvaška jama v imenu
Očeta f in Sina f in sv. f Duha. Amen.« — Nosci merliča v jamo
izpuste in potem mašnik reče: »Vzemi, zemlja, kar je tvojega,
Kristus naj sprejme, kar je njegovega; meso je iz zemlje, duh pak
je od zgoraj vdihnjen.« — Potem mašnik merliča še z blagoslov¬
ljeno vodo pokropi, rekoč: »Z nebeško roso naj napoji tvojo dušo
Bog Oče f in Sin f in sv. f Duh. Amen«, — in s kadilom pokadi, rekoč:
»Z nebeškim duhom (dišavo) naj napase tvojo dušo Bog Oče f in
Sin f in sv. f Duh. Amen«; — poslednjič mašnik z lopatico trikrat po
nekoliko persti na mertvaško rakev v grob vrže, rekoč: »Iz persti
si ga (jo) naredil, s kostmi in kitami si ga (jo) sklenil; obudi ga
(jo), o Gospod, poslednji dan. Po Jezusu Kristusu, Gospodu našem.
Amen.« — In zdaj nosci merliča zagrebejo.

6. ) Ko je merlič zagreben, mašnik za ranjcega ali ranjco in
za duše vseh tistih moli, katerih trupla na tem pokopališči počivajo.

Pogreb nedolžnih otročičev se od pogreba teh, ki so Boga
že katerikrat razžalili, loči v tem-le:

1. ) Mašnik gre z belo štolo s pogrebom, v znamenje, da je
otročičeva duša čista pred božje obličje prišla.

2. ) Molitve se ne opravljajo za dušo ranjcega otročiča, temuč
mašnik v njih še le Boga hvali, da ga je v kerstni nedolžnosti k
sebi poklical; moli pa za vse pričujoče spremljevalce in za duše
vseh tistih, katerih trupla na tem pokopališči počivajo, da bi na
priprošnjo vseh svetnikov dosegli večno izveličanje.

Katoliška cerkev nekaterim cerkven pogreb in še celo pokop
na blagoslovljenem pokopališči odrekuje, in sicer:

1.) vsem,  ki niso bili ž njo v zvezi, tedaj: nekerščenim,
krivovercem in izobčencem.  — Katoliška cerkev je namreč
po vsem svetu le ena velika družina božja, in njena pokopališča
so njena lastnina, do katere nimajo nobene pravice merliči, ki
niso bili v svojem življenji v ti družini ali so se še celo sami iz
nje ločili;

102

2.) vsem tistim svojim udom, od katerih gotovo ve, da so
se z velicimi pregrehami prav ob smertni uri nevredne storili
cerkvenega občestva, kakor so n. pr. sam o mor ci, ako se samo¬
mor ni v norosti zgodil in niso dali pred smertjo nobenega ke-
salnega znamenja; v dvoboji usmerteni,  če so tudi pred smertjo
kesanje na znanje dajali; in tudi tisti, ki so se na smertni po¬
stelji pred pričami ubranili, prejeti zakramente umira¬
jočih:  sv. pokore, svete popotnice in poslednjega olja.

LITURGIKA

ali

sveti obredi pri vnanji službi božji.

Za gimnazijalno, realno in sploh odrastlo mladost.

Spisal

Anton Lesar,

bivši profesor na e. kr. veliki realki v Ljubljani.

Drugi popravljeni natis.

II. del.

Poterdilo visokočastito ljubljansko škofijstvo z razglasom 9. junija 1881, št. 693.

V Ljubljani 1881.

Tiskala in založila Ig. pl. Kleinrnayr & Fed. Bamberg.

Drugi del.

Poveličalna ali cerkvena slvižba

"božja.

§ 1 .

Poveličalna služba božja sploh.

Poveličalni, častilni ali latrevtični službi božji prištevamo 1 :
a)  molitev in b)  posvečevanje svetih časov in dni; — torej ta del
razpada v dva oddelka.

I. Oddelek.

Molite -v.

§ 2 .

Kaj je molitev in kako jo delimo?

1. ) Molitev je povzdigovanje duha k Bogu ali pogovor z
Bogom.

V molitvi se ali sami naravnost  k Bogu obračamo ter
ž njim pogovarjamo, ali pa posredno,  da svetnike božje ča¬
stimo in na pomoč kličemo s prošnjo, da oni za nas pri Bogu
govore. Vsaka molitev je torej obernjena k Bogu, ker le od njega
pričakujemo vsega dobrega.

2. ) Kristijanje molimo, ali da Boga, svojega naj višjega Go¬
spoda, po dolžnosti častimo,  ali da mu za prejete dobrote spo¬
dobno zahvalo dajemo, ali da ga potrebnega prosimo,  zlasti
odpuščanja grehov in pomoči v vseh nadlogah in revah; molitev je
tedaj v oziru svojega zapopadka trojna: častilna  (hvalna),
zahvalna in prosilna.

3. ) V molitvi ali le misli in želje svojega duha k Bogu po¬
vzdigujemo (notranja molitev),  ali svoje misli in želje tudi z
besedo izrekujemo (vnanja molitev);  obojo molitev je tudi
Jezus sam opravljal.

106

Notranjo molitev tudi premišljevanje  imenujemo.

Ker je le vnanja molitev očitno češčenje božje,  cerkev
pri očitni službi božji le vnanjo molitev opravlja.

4. ) Cerkvena vnanja molitev se pri očitni službi božji ali
le moli  (govori, izrekuje), ali pa poje,  t. j. iz živejših in bolj
povzdignenih čutil (po posebnih pravilih, v to postavljenih) slo-
vesniše moli.

5. ) V raznih okoliščinah in iz mnozih svetih namenov se
razne molitve in pesmi s cerkvenim poterjenjem strinjajo in te
molitve in pesmi cerkvene pobožnosti  imenujemo.

A.  0 cerkvenih molitvah pri službi božji.

§ 3 .

Posebne lastnosti cerkvenih molitev.

1. ) Cerkvene molitve so pogovori, v katerih se cerkev pogo¬
varja z Bogom z določenimi besedami, ki se kar nič ne izpreminjajo.

2. ) Cerkvene molitve imajo svoje posebne lastnosti, po katerih
se ločijo od molitev posamnih ljudi; one imajo svoj posebni začetek,
svojo posebno osnovo in svoj posebni sklep.

Cerkev svoje molitve začenja:

a)  z besedami: »Gospod bodi z vami«; — »in s tvojim
duhom«,  ah ljudstvo samo ah v njegovem imenu strežnik
odgovarja. S temi besedami si mašnik in ljudstvo gotovo
naj boljša in potrebniša voščila izrekujeta, namreč: naj
bi Bog mašnika in ljudstvo napolnil s svojo milostjo; zakaj
če nam Bog vsem ne stoji na strani, ne moremo še celo
kaj dobrega misliti ne, tudi ne moliti, še manj prav moliti;

b)  z besedo »oremus«, t. j. »molimo«,  s katero mašnik opo¬
minja verno ljudstvo, naj bi se v duhu združilo ž njim, ki
moli v imenu vsega kerščanskega ljudstva.

Cerkev je svoje molitve za službo božjo tako zložila:

a)  da so vse v množini, ker se tudi zares opravljajo za vse
in v imenu vsega kerščanskega ljudstva;

b)  da so kratke, krepke in jederne; one v malo besedah po¬
trebe in želje vsega vernega ljudstva obsegajo in izrekujejo;

c)  da so večidel obernjene v nebeškega Očeta;  v Bogu
Očetu, v katerem imata Bog Sin in Bog sv. Duh svoj iz¬
virek, presveto Trojico molimo, kakor tudi Bogu Očetu
sploh pripisujemo sklep našega odrešenja in posvečenja.

Cerkev vse svoje molitve sklepa:
a)  ako so v Boga Očeta  obernjene, z besedami: »Po Je¬
zusu Kristusu, tvojem Sinu, Gospodu našem, ka-

107

teri s teboj živi in kraljuje v edinosti svetega
Duha, Bog od vekomaj do vekomaj. Amen«;

b)  če so v Boga Sina obernjene, z besedami:  »Kateri ži¬
viš in kraljuješ z Bogom Očetom v edinosti sve¬
tega Duha, Bog od vekomaj do vekomaj. Amen«;

c)  če je v molitvi spomin sv. Duha, pa z besedami:  »Po Je¬
zusu Kristusu, tvojem Sinu, Gospodu našem, ka¬
teri s teboj živi in kraljuje v edinosti ravno ti¬
stega sv. Duha, Bog od vekomaj do vekomaj. Amen.«

Sklep cerkvenih molitev nam naznanja, da zamoremo po¬
trebne milosti od Boga prejeti le po Jezusu Kristusu, t. j. v nje¬
govem imenu; kar je Jezus tudi sam učil, rekoč: »Ako boste
Očeta kaj prosili  v mojem imenu, vam bo dal.« (Jan. 16, 23.)

§ 4 .

Šege pri opravljanji cerkvenih in pri molitvah sploh.

Šege pri cerkvenih in sploh molitvah  so:

1.)  Znamenje sv. križa, ki ga delamo pred molitvijo in
po molitvi, ravno tako pred in po vseh opravilih službe božje.

Prekriževati se je v navadi že od apostoljskih časov v ka¬
toliški cerkvi.

Pervi kristijanje so sveti križ mnogotero delali; pa le troj¬
nega hočem omeniti, ki je še dan današnji v navadi:

a)  Pervič ga tako delamo, da se s koncem svojih perstov
desne roke dotaknemo čela,  potem p er s na sredo, potlej
na levo  in poslednjič na desno  stran (ramo). Tako ga
mašniki n. pr: pred začetkom svete maše delajo; imenujemo
ga latinski križ. Tako ga pa tudi delajo še vsi, ki latinski
izgovarjajo imena presv. Trojice. Ta križ se imenuje veliki
ali latinski.

Opomin: To križanje  na  čelu, persih in obeh  ramah naznanja
naš terdni sklep, da hočemo misliti, želeti in delati le, kar je presv. Trojici všeč.

b)  Drugič križ tako delamo, da si s palcem desne roke na
čelu na ravnost od zgoraj doli, potlej pa od leve na desno
čez sredo potegujemo, na to se ravno tako na ustnicah in
poslednjič tudi na persih zaznamovamo. Po tem takem si
prav za prav tri križece napravimo, enega na čelu, na ust¬
nicah druzega in tretjega na persih; vendar pa te tri kri¬
žece sploh le en križ imenujemo. (Pač lepo znamenje pre¬
svetih treh božjih oseb in enega Boga.) — Tako križ de¬
lamo, kadar med križanjem izgovarjamo tri božje osebe v
domačem (in tudi v nemškem) jeziku. To je mali križ.

108

Opomin:  To križanje  na  čelu. ustnicah in persih je znamenje
našega terdnega sklepa, da hočemo misliti, govoriti in želeti, kar je trojedi-
nemu Bogu všeč.

c)  Tretjič so pervi kristijanje tudi tako križ delali, da so z
iztegnjeno desnico od zgoraj doli in potlej od leve na desno
pred seboj potegnili. Take križe mašniki delajo nad rečmi,
katere blagoslavljajo, ali nad vernimi, ko jim n. pr. konec
sv. maše ali po pridigi blagoslov dele. To je greški križ.
Križ delaje so kristijani tudi vselej kake sv. besede s po¬
nižno častjo izgovarjali. Dan današnji so zlasti v navadi naslednje
besede:

a)  pri latinskem križi: »V imenu Očeta  (na čelu) in Sina
(na persih) in Duha  (na levi rami) svetega  (na desni
rami). Amen«  (ko se roki zopet sklenete).

b)  Kadar se prekrižujemo s tremi križeci, pravimo: »V ime¬
nu f Boga Očeta  (na čelu) in f Sina  (na ustnicah)
in svetega f Duha  (na persih). Amen«  (ko se roki
sklenete).

c)  Pri tretjem načinu pa večidel, kakor konec svete maše:
»Blagoslovi vas vsegamogočni f Bog, Oče in f Sin
in sveti f Duh«;  — sicer pa večidel, kakor n. pr. p® pri¬
digi: »Blagoslov Boga vsegamogočnega, Očeta in
Sina f in svetega f Duha pridi nad vas in vedno
ostani  (pri vas, nad vami). Amen.«

S prekriževanjem ali z znamenjem sv. križa:

a)  pričamo svojo vero, ker izpoznavamo dve naj poglavit-
niše skrivnosti svete vere: presveto Trojico z besedami,
ki jih izgovarjamo med prekriževanjem in naše odrešenje
po Jezusu Kristusu na križi, z znamenjem križa, ki ga de¬
lamo na čelu, ustih in persih; ali na čelu, persih in ramah;

b)  izrekujemo prošnjo, naj bi bili po Jezusovem zasluženji na
križi obvarovani vseh dušnih in telesnih zlegov;

c)  sebe in druge budimo, živo vero v križanega Jezusa ohra¬
niti in za križanim Jezusom hoditi z voljno poterpežlji-
vostjo v križih in nadlogah.

Pobožni kristijani se tudi sicer pogostoma prekrižujejo, ker
je znamenje sv. križa močno sredstvo zoper izkušnjave hudobnega
duha, in poseben pripomoček, od trojedinega Boga izprositi potreb¬
nega nebeškega blagoslova. Prekrižujejo se:

a)  pred jedjo in po jedi, da bi jim k dobremu teknilo;

b)  pred vsemi  svojimi opravili, naj bi jim jih Bog blagoslo¬
vil, da bi jim srečno izpod rok šla in bila v zasluženje;

c)  preden gredo spat,  da bi bili vsega zlega obvarovani po
noči, in ko se izb ud e, da novi dan Bogu posvete;

109

d)  v nevarnostih in izkušnjavah, da bi jim Bog pomagal
in na strani stal.

Iz enacih svetih namenov prekrižujejo pobožne matere že
svoje otročiče, ko jih spat devajo, pobožni kerščanski očetje in
matere svoje sinove in hčere, preden jih pošljejo k sv. zakramen¬
tom, v šolo ali k drugim imenitnim opravilom; pobožni kerščanski
gospodarji in gospodinje hleb kruha,  preden ga načnejo; po¬
božni vozniki z bičem  tla  pred živino, preden zavozijo izpred
hiše ali z dvorišča, itd.

2. ) Molimo gologlavi  v znamenje spoštovanja in ponižnosti.
— Ženske so pa pri molitvi in v cerkvi pokrite v znamenje, da
so pod moževo oblastjo ( 1. Kor. 11, 10); pokrivalo je namreč zna¬
menje podložnosti.

3. ) Pri molitvi in tudi sicer glavo priklanjamo,  zlasti ka¬
dar presveto ime Jezus  izgovarjamo.

4. ) Pri molitvi oči povzdigujemo  v nebesa, ki so naj ve-
ličastnejše delo božje. Bog je sicer vsegapričujoč, vender si ga pa
pričujočega mislimo zlasti tam,  kjer naj očitnejše razodeva svojo
moč in veličastvo.

5. ) Pri molitvi roke na persih sklepamo,  v znamenje
svoje revščine, v kateri se k njemu obračamo.

6. ) Pri molitvi pokleknemo  ali še celo klečimo  med vso
molitvijo, v znamenje visocega spoštovanja do Boga in v znamenje
svoje ponižnosti in grešne zavesti.

Poklekujemo pa ali le z desnim kolenom ali z obema.

Na eno koleno pokleknemo, kadar v cerkev stopimo ali
memo altarja gremo, v katerem je presv. rešnje telo shranjeno ali
preden cerkev zapustimo.

Na obe koleni pokleknemo pred sv. rešnjim telesom, kadar
je izpostavljeno ali se k bolnikom nese in kadar klečimo pri sveti
maši ali pri molitvi.

Na enem kolenu klečati in se nanje opirati je nespodobno.

7. ) Pri molitvi marsikedaj na persi  terkamo, zlasti pri po¬
vzdigovanji, pri blagoslovu s prev. rešnjim telesom; s terkanjem
na persa naznanjujemo, da se vseh grehov kesamo, ter izpoznamo,
da smo pred Bogom kazni vredni.

§ &•

Cerkvene molitve pri službi božji.

Naj imenitniše molitve, ki jih pri očitni, pa tudi pri domači
službi božji, in tudi sicer, kadar sami' molimo, opravljamo zunaj
sv. maše, so: 1.) Oče naš, 2.) češčena si Marija, 3.) angelj
Gospodov, 4.) rožni venec, 5.) litanije.

„Oče ncis“ ali Gospodova molitev.

Gospodova molitev, ki jo po začetnih besedah tudi imenujemo
»Oče naš«,  je izmed vseh naj imenitniša:

a)  ker jo je Jezus sam učil;

b)  ker ima prav zato pred Bogom naj večo vrednost ali ceno;

c)  ker obsega v sebi vse, česar nam je treba na duši in telesu.

Oče naš ima ogovor in sedem prošenj.

Ogovor so besede: »Oče naš, kateri si v nebesih«,
in so naj primerniši začetek molitve, ker nam prav živo stavijo
pred obličje tega, ki nas more in hoče uslišati ter nas z
otročjim zaupanjem do sebe napolnuje.

Beseda »Oče«  nas neizkončne ljubezni božje do nas ljudi
spominja, ter uči, da ga s spoštovanjem, ljubeznijo in zaupanjem
prosimo. — Beseda »naš«  nas uči, da smo si vsi bratje v Kri¬
stusu, torej vsi v eno družino zedinjeni, in da ne prosimo le za¬
se, temuč v imenu vseh za vse. — Besede: »kateri si v nebe¬
sih«  nas opominjajo, da svoje serce od zemlje in njenih zakladov
povzdignimo k Bogu v nebesa, kjer ga svetniki gledajo od obličja
do obličja.

1. ) V pervi  prošnji prosimo, da bi mi in vsi ljudje
Boga prav izpoznali, ljubili in častili.

Bog je naj višji in edino pravi konec našega življenja; in
ako Boga v resnici čez vse ljubimo, gotovo nam je božja čast
vselej perva in poglavitna skerb; torej precej v pervi prošnji
prosimo milosti, da bi Boga častili vsi ljudje s svojim svetim ali
izpokornim življenjem.

2. ) V drugi  prošnji prosimo: da bi mi in vsi ljudje
enkrat prišli v nebeško veselje.

V nebeško kraljestvo more priti le tisti, kateri je hotel
že na tem svetu biti živ ud božjega luuljestva, t. j. Jezusove cerkve,
in si prizadeval živeti po Jezusovem nauku;  torej ste v ti prošnji
tudi prošnji: da bi Bog svojo pravo cerkev in vero razširil in
uterdil, in da bi nam svoje čednosti, vero, upanje in ljubezen, v
serca vlil ter pomnožil.

»Pridi k nam tvoje kraljestvo«  pravimo, ker ne mo¬
remo priti v božje kraljestvo, ako nas ne vleče milost božja.

3. ) V tretji in četerti prošnji prosimo: naj bi nam Bog
podelil to, kar nam je treba ali koristno, da dosežemo
večno izveliČanje.

a)  V tretji prošnji namreč prosimo za milost, božje zapovedi
vselej na tanko in voljno izpolnovati, kakor jih angelji in
svetniki v nebesih izpolnujejo, in za milost, vselej in v vseh

111

okoliščinah v voljo božjo vdati se in z voljno vdajo zaslu-
ženje množiti si.

b)  V četerti prošnji pa želimo, naj bi nam Bog dal, česar nam
je treba za telesno in dušno življenje, namreč: a)  potrebni
živež in vse, česar nam je treba, da telo pri življenji ohra¬
nimo; b)  živež za dušo, t. j. božjo besedo, milost in presv.
rešuje telo, ki je naj poglavitniša dušna hrana.

4.) V treh zadnjih prošnjah prosimo, da bi Bog od nas
odvernil sploh vse, kar nas opovira, večno izveličanje
doseči.

Večno življenje doseči nas pa opovirajo: storjeni grehi;
izkušnja ve, ki nas napeljujejo v nepokorščino do božjih zapo¬
vedi in zlo, t. j. vsa terpljenja, križi in težave.

a)  V peti prošnji prosimo torej, naj bi nam Bog grehe od¬
pustil; ker bomo usmiljenje pa le dosegli, ako smo tudi
sami usmiljeni, vselej pristavimo besede: »kakor tudi mi
odpuščamo svojim dolžnikom.«

b)  V šesti prošnji želimo, da bi Bog od nas odvernil vse
izkušnjave, ali nam vsaj vselej dal zadosti milosti in moči,
zoperstaviti se jim ter jih premagati.

c)  V sedmi prošnji prosimo, naj bi nas Bog rešil vseh kazni
in vsega zlega, ki smo si je z grehom nakopali, zlasti
dušnih in večnih, pa tudi telesnih in časnih; ako in kadar
niso k našemu izveličanju.

»Oče naš« so kristijani vseh časov naj raje molili. »Na to
molitev se vse druge molitve opirajo, ž njo se vse druge
sklepajo«, piše cerkveni pisalec Tertulijan v drugem stoletji.

»Oče naš« se skoraj pri vsaki očitni službi božji moli: pri
sv. maši, pri sv. kerstu, v duhovnih molitvenih urah, pred pridigo,
po pridigi in pri vseh cerkvenih pobožnostih.

§ 7.

„Cescena si Marij a.“

Z Očenašem večidel molimo »Ceščeno si Marijo«, s katero
prečastito Devico Marijo, Mater božjo, častimo in na pomoč kličemo.
Oziraje se na zapopadek ima ta molitev dva dela:

a)  v pervem delu prečastito Devico Marijo poveličujemo in
častimo,

b)  v druzem pa jo na pomoč kličemo.

112

Pervi del. Poveličevanje in češčenje prečastite Device
Marij e.

Marijo poveličujemo in častimo:

1. ) Z besedami, s katerimi jo je po božjem povelji počastil
včliki angelj Gabrijel, ko ji je oznanil včlovečenje Sina božjega,
kateremu je bila Marija mati izvoljena;

2. ) z besedami, s katerimi je Elizabeta pozdravljala Marijo,
ko jo je Marija obiskala.

Pervi del te molitve nas torej naj veselejše skrivnosti naše
vere spominja.

Angelj Marijo imenuje »milosti polno«, ker je bila že pred
svojim rojstvom z milostjo napolnjena, ker je v milosti vedno
rastla in Jezusa, vir vseh milosti, rodila. — Besede: »Gospod
je s teboj« nam oznanujejo imenitnost Marije Device, ki se ime¬
nuje izvoljena hči nebeškega Očeta, Mati Sina božjega in čista ne¬
vesta svetega DuM. — Besede: »blažena (blagoslovljena) si med
ženami« Marijino srečo še bolj povzdigujejo. Marija je naj sreč¬
nejša izmed svojega spola: a)  ker je bila ona sama mati božja
izvoljena; b)  ker je le ona devica in mati; in c)  ker je Izveličarja
rodila vsemu svetu. — Besede: »blažen je sad tvojega telesa«
nas uče, da Marijo častimo zavoljo njenega Sina, torej da z Ma¬
rijinim češčenjem molimo Jezusa, njenega Sina, živega Boga. Kdor
Marijo časti, Jezusa moli; in kdor Jezusa moli, gotovo tudi nje¬
govo mater Marijo časti. — Blaženo imenujemo Marijo, bla¬
ženega imenujemo tudi Jezusa; toda Jezusa v veliko višjem in
bistveno različnem pomenu: Jezus je polen milosti sam v sebi in
sam od sebe, Marija pa je polnost milosti od Boga prejela.

Drugi del. Marijo na pomoč kličemo.

Marijo na pomoč kličemo z besedami, katere je sv. cerkev
pristavila tej molitvi.

Besedi »Mati božja« ste, kakor beseda »oče« v Gospodovi
molitvi, jako primeren ogovor; one nam visoko spoštovanje do
Marije navdihujete, pa tudi veliko zaupanje vnemate v Marijino
moč in dobrotljivost. — Sami sebe »grešnike« imenujemo, da
bi s izpoznanjem svoje grešnosti Marijo tolikanj bolj nagnili, nam
izprositi milost pravega izpokorjenja.

Marijo sicer v vseh svojih potrebah na pomoč kličemo, da
bi nam s svojo pomočjo na strani stala, zlasti pa ob »naši
smertni uri«, ob kateri se nam razsodi vsa večnost.