


—  IZDALA IN ZALOŽILA ~  =

DRUŽBA SV. MOHORJA V CELOVCU.

• oO° •

-= NATISNILA TISKARNA DRUŽBE SV. MOHORJA V CELOVCU. =====


43741

Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva.

/V*

Zlatolasa kneginja Pravljica.

deveti deželi, za deveto goro in deveto
vodo, v daljnem kraju živi zlatolasa kne¬
ginja Pravljica.

Čudovito je njeno kraljestvo, ču¬
doviti so njeni podložniki in čudovita je
ona sama.

Porodila se je v skrivnostnem kra¬
ljestvu Noči in sama kraljica Noč je njena
majčica.

Ko je Pravljica dorasla iz otroka v
devojko, odločila ji je njena visokorodna
gospa majka del svojega kraljestva v last.
Dala ji je na voljo, naj si sama izbere v bogatem, skrivnostnem in pre¬
lestnem kraljestvu majčice svoje spremstvo, služabnike in državljane ter
naj jih odvede s seboj v svojo kneževino.

Kneginja Pravljica je bila čudne, samosvoje narave. Še dokler je
bila otrok, stikala in brskala je najraje po najskrivnostnejših in čudovitih

3

1 *

delih kraljestva svoje majke. Ko se je jedva razvila iz otroka v dekletce,
lepotičila se je rada z blestečim nakitom. Slikovite, dragocene obleke,
katere je stkala sama majčica, obšite z blestečimi dragulji, so bile njeno
veliko veselje. ,

Njena tajinstvena narava se je pokazala tudi tedaj, ko si je izbirala
v kraljestvu svoje majke spremstvo in državljane. Za svoje dvorjanke je
izbrala najlepše deklice, vile. Za svojo telesno stražo same prince z
bliščečimi oklepi in vihrajočimi perjanicami — vse junake. Za svoje paže
— poredne palčke, in za čuvaje svojih neizmernih zakladov — debelo¬
glave škrate. Obmejno stražo svojega kraljestva je sestavila iz divjih mož,
čarodejev in grdogledih čarovnic. Po vodah svoje dežele, ki hranijo v svojem
dnu neprecenljive bisere in krvobarvne korale, s katerimi se kitijo morske
deklice — je poslala povodne može.

S tem svojim pisanim spremstvom odšla je iz dežele Noči v svojo
kneževino ter se nastanila ondi v steklenem gradu, ki visi v zlatih oblakih
nad njeno deželo.

V tej deželi so čarobni vrtovi. Zlati sadovi vise na drevesih v sadov¬
njaku. Zlatopere ptičice in zlatoroge srnice oživljajo skrivnostne gaje.
Drevesa ondi šepetajo med seboj in celo veter tamkaj govori. Čudodelne
rože se skrivajo v njeni deželi, čuvane od sedmeroglavih zmajev. Studenci
življenja vro ondi izpod orjaških skal. Gore te dežele skrivajo v sebi
neizmerne zaklade zlata. Po vodah plavajo zlate ribice.

Življenje na dvoru kneginje Pravljice ni nič manj pestrobojno in
čarobno, kakor vsa njena dežela. Zlatolaski streže truma lahkonogih vil
krasotic. Odeta v prelesten plašč, posut z zvezdicami, v laseh bliščečo
krono, vlada med njimi na zlatem prestolu mlada kneginja. Z zvonkim
glasom ukazuje svojim podložnikom in modro vodi svojo obmejno vojsko,
da je vsakdo na svojem mestu. V prostem času pa šeta knjeginja po
svojih vrtovih in gajih. Kramlja s cvetlicami in prepeva z zlatoperimi
ptičicami. Pogovarja se z drevesi in studenci. Igra se z zlatorogimi srni¬
cami in raja po livadi z vilami dvorjankami, ko jim svira veter...

Kadar pa je trudna, se vleže v zlat oblak ter se šali s solncem, ki
se krade k njej in se ji dobrika.

Ko se dan nagne in se na obzorju prikaže prva zvezdica, tedaj se
bliža na čilem vrancu bratec Mrak, ki prinaša večerni pozdrav svoji sestrici.

Mnogokdaj jo povabi s seboj na brzi polet po širokem svetu, predno
pride na oglede majka Noč. Brzo kakor misel drvita preko poljan. A kadar
ni kneginje doma, nastane v deželi kolobocija. Dvorjanke, princi, paži,

5

vse to gre rado gledat v svet — in še obmejna straža, še ta gre rada

črez mejo. Zato se čestokrat zgodi, ko pride k hčerki majka Noč, da

obmejne straže polovica spi in pol je sploh na mestu ni in mnogokrat
je hčerka prva, ki vrne se iz svojega izleta, da majčico pozdravi. Razpo¬
sajena je tedaj in vsa zasopla, da lice ji žari.

Majka ji poboža mehke, zlate kodre in veli: „Kje tvoje so dvorjanke,
da jih ni?“

„Z večernega sprehoda še se mi vrnile niso in to me veseli, ker
kadar si pri meni majka ti, najraje sama sem s teboj 1“

„No, hčerka, to me veseli, a tvoji paži bili bi lahko tu blizu.“

„Oj, majčica, čemu? Poslala sem jih tja do škratov, če hočeš, greva

jim naproti?"

„A škratje, kje so?“

„Kaj majčica, kje škratje so? — Zaklade moje čuvajo in zlato vince
srkajo — na tvoje zdravje s čašicami trkajo!"

„Pa to-le, hčerka, mi povej, kam si poslala svojo vojsko ti nocoj?
Na meji ni nikogar!"

„Svojo vojsko!?" reče Zlatolaska in pomišlja. „Mar vojske ni doma?
No, če je ni doma, potem je mir v deželi in to je prav. Obmejna straža
je odšla bržčas pogledat malo črez ograjo. A kaj to de! Saj si ti majčica
privedla s sabo svoje trume. Do zore moje bodo spet doma. Mar nisi
zadovoljna s svojo hčerko in njenim vladanjem?"

Res majčica ni bila zadovoljna. Na čelo so ji legle megle in hčerki
je dejala: „Res, nisem zadovoljna s tvojim vladanjem. Skrbelo me je že
tedaj, ko sem videla, kake državljane si izbrala. Svojeglavne so čarovnice
in mrke, nikdar ne uganeš njih mišljenja. In tudi vile so kaj muhaste.
Škratje in palčki, to so dobre duše, a divjih mož ti res ni bilo treba.
Težko, težko je vladati druhal.

Glas o tebi gre že po vsem svetu, po širokem in prostranem. Po
velikih mestih, kjer se dvigajo bele palače, govore o tebi, tvoji deželi in
tvojih državljanih. Znana pa si tudi po tihih, skritih vasicah, in v naj¬
revnejši koči tolaži vest o tebi siromašne ljudi. Tvoje posestrime, lahkokrile
sanje, mi pripovedujejo, kar čujejo o tebi po širokem svetu, dete moje ...

S teboj tolaži mati svoje bolno dete, da pozabi bolečine. Nebogljeni
dedek in naduhe polna babica krotita s teboj nevgnane vnučke. Že samo
tvoje ime jim položi prijetne okove na poskočne ude.

Tvoji škratje so zelo priljubljeni po svetu. Ves svet ve, da so rešili
Snegulčici življenje. Tudi o palčkih govore ljudje kaj radi. Tvoje vile
žive v prijaznem spominu pri zemljanih. Kralji in preprosti ljudje si žele
tvojih rojenic v botrinjo. — Povem ti hčerka, da skoro ni na svetu člo¬
veka, ki ne bi bil še čul o tebi in tvojih podložnikih. Čari tvoje dežele
so znani po vsem svetu. Saj je gnala ljubezen obupajočo mater iskat
tvojega kraljestva, kjer bi dobila vode iz studenca življenja za svoje bolno,
umirajoče dete. Kraljevič je iskal v tvoji deželi zlato jabolko, v katerem
je bil lek za bolnega očeta. V petje tvoje zlatopere ptičice se je pobožni
menih tako zamaknil, da je doba sto dolgih let z vsemi svojimi težavami
in nadlogami zbežala mimo njega kakor trenotje ...

Ne mogla bi ti, draga hčerka, tekom kratkih uric, ki so mi na
razpolago, našteti vseh vesti, ki gredo o tebi po svetu. Vendar predno
me nadomesti striček Dan, moram ti povedati, v čem nisem zadovoljna
s tvojimi podložniki.

Glej hčerka,“ je dejala majka Noč zamolklo-trdo, „tvoja obmejna
straža ti ne dela časti. Ona je tu, da brani meje tvoje dežele, a ta straža
se menda mnogokrat dolgočasi pri tem svojem visokem in važnem poslu.
Tvoji divji možje uhajajo črez mejo in kradejo zemljanom lepe hčerke...
Tvoje čarovnice se plazijo kakor zli duhovi med ljudmi in jih plašijo.
Čujem, da jahajo na metli daleč črez mejo na Klek ...

Tudi povodnji mož od sile je predrzen. V Ljubljani je odpeljal Uršiko
s plesišča. Pesoglavec, ki si ga postavila za zakladnika svoje največje
gore-zakladnice, je ugrabil prelepo deklico, katere bratec se je moral
boriti s tvojimi čarovnicami in zmaji, predno jo je rešil.

Na vse to sem te hotela opozoriti in ti naročiti, da skličeš vse svoje
podložnike in jim prepoveš tako zlorabo njih moči. Naj stražijo divji
možje in čarovnice mejo tvojega kraljestva in ga branijo pred napadi!
Naj čuvajo zmaji čuda tvoje dežele in Pesoglavec naj bo še nadalje tvoj
zakladnik! V svet pošiljaj samo škrate, palčke in vile! Tudi svoje junake

7

prince pošiljaj v svet, kajti mnogo je Pepelk sirotic še na svetu, in mnogo
je Trnjulčic, ki jih je trnje že tako zakrilo, da jih niti tvoji junaki več
ne bi mogli rešiti ...

Tvoje ime naj proslavljajo le-ti po svetu! Zle duhove pa doma
ukleni! Divji možje, čarovnice, pesoglavci in zmaji ubijajo tvoje dosto¬
janstvo !“ ...

*

* *

Dolgo, dokler se niso na vzhodu prikazali beli, v zlato vpreženi
vranci-oblaci, na katerih je jezdil striček Dan iz Amerike — je učila
modra majka svojo hčerko Pravljico, potem pa je spustila kneginjico z
naročja in odhitela črez rob zemeljske oble domov.

Zlatolaska Pravljica je še dolgo premišljevala in prevdarjala, kaj ji
je ukreniti, tako dolgo, dokler se ni prikazal striček Dan, ki jo je s svojim
zlatim očesom predramil iz težkega razmišljevanja.

Težkega vprašanja za ukrotitev zlih duhov v svojem kraljestvu pa
menda mlada kneginja še ni rešila. Bojim se celo, da so ji nekateri ušli
črez mejo in se naselili med ljudmi ... utva.


Bajka o žitnih palčkih.

unkoma se je bližal veter in pred njim so se podili raztrgani,
razdrapani oblaki po nebu. Kjer so se razdelili, ondi se je
pokazala zadaj siva, tu pa tam rumenkasta meglena stena, ki
se je grozeče bližala.

V vrtu so omahovaladrevesa sem in tja. V silni preplašenosti so
se sedaj skrbljivo zaslanjala, sedaj zopet proseče stezala veje kvišku.
Tu pa tam je šinil rezek ognjen trak iz nakopičene meglene stene, kate¬
remu je sledilo zamolklo gromenje .. .

Raz okno majhne kmetije na pomolu hriba je lukalo dvoje otroških
obrazov; pol začudeno, pol plaho so jima zrle oči. Tinček, petletni deček,
in Jerica, njegova mlajša sestrica, gledala sta, kako se je bližala nevihta.
Za njima je sedela na stolu babica in zrla s skrbljivim obličjem venkaj
po oblakih .. .

„Zakaj pa ne prideta oče in mati domov?“ vpraša Jerica.

„No, zunaj sta na polju in imata daleč domov. Le nič se ne bojta>
stopita že pod streho, če bo jelo deževati, in po neurju se gotovo kmalu
vrneta," ju tolaži babica. „Glejta le, kako beže žitni palčki pred nevihto!“

„Kje pa, babica, kje?" vpraša Tinček.

„Ali ne vidita žita ondi, kako se giblje gor in dol? Ondi beže
preko njega!“ odvrne babica.

„Pripoveduj, babica, pripoveduj o žitnih palčkih!“ prosita vnuka
enoglasno.

In dočim je padal zunaj dež in sta se menjavala grom in blisek,
pripovedovala je babica:

„Veter, to vama je divji drug! V zimi drvi ledenomrzel preko po¬
ljane, podira drevesa v gozdu in tuli tako divje melodije, da drgetamo
ob njih .. “

„Zakaj pa počne tako?“ vpraša Jerica.

„Ker se mu toži po solncu, ki ga po zimi ni videti,“ odvrne babica.
„Ko pa vnovič napoči spomlad in se zopet solnce prijazno smehlja z
neba, postane tudi divji veter vesel in razposajen. Solncu na ljubo pomete
sneg z livad, in kjer je ta skopnel in je voda vse poplavila, aj, ondi prične
veselo popivati. Kmalu so potoki zopet majhni v svojih strugah in polja
in travniki zopet suhi in čisti."

„Ali kaj je z žitnimi palčki?" opomni Tinček.

„Kmalu pridejo, Tinček! Ali prej mora stati žito na polju," ga po¬
teši babica. „Da, da, lepi, topli poletni čas! Nad njim se raduje celo stari
veter. Lagodno se vleže v velike, hladne gozde in zadremlje malo, in ko
globoko sope, šumi po vejevju in v vrhovih ...

Zunaj po dolinah pa se zbudi njegova deca. To so mali veterci.
Spali so tekom zime in postanejo sedaj prav kratkočasni. Nežno se po¬
igravajo s cvetlicami, se gugljejo po drevesnih vejah, zibljejo na jasnih
jezerskih valovih in poljubljajo človeško deco na razgreta lica ... In ako
hite brzonogi preko žitnih polj, tedaj valovijo stebla enako vodnim valovom
in ljudje pravijo: Žitni palčki drve preko polj!...

Ali včasih postanejo tudi poredni in razposajeni mali vetrovi, zlasti
za časa velike vročine. Tedaj plešejo v visoki travi, po poljih in kajkrat
celo po cestah. In ako hoče kateri izmed njih imeti posebno veliko pro¬
stora, prične z drugimi prepir in tepež. Potem se dviga prah in se kadi
potnikom v obraz ...

10

To silno užali prijazno solnčice; urno pograbi megleni zastor in si
zagrne lice, da ne bi gledalo razposajene dece. Tudi stari veter se zdrami
v gozdu in zakliče v deželo: „Kdo se pa krega in prepira tukaj?“

Ali zdajci se potuhnejo žitni palčki ter se poskrijejo po žitu in po
dreves vrhovih. Plaho se oprijemajo listja in bilk, da ne bi katera s
šumenjem izdala njihovega skrivališča. — Toda stari veter pozna njih
zvijače ...

Vpreže brze konje pred oblačni voz, sede nanj in poči z bičem, da
gromovito zabuči. Tedaj se sklanjajo žitni palčki še bolj plahi. Ptice
umolknejo preplašene in ljudje in živali iščejo zavetja pred neurjem, ki
se bliža. Ali ko je razjarjeni veter že čisto blizu, tedaj pa žitni palčki
strahu ne strpe več v svojih skrivališčih — poskačejo kvišku in iščejo
znova rešitve v begu ... Ali jih nista videla malo prej, kako so drveli
preko polja?

Toda pobegnili so prekasno. Bučeč in vršeč pridere veter za njimi,
jih šiba z dežjem in tepe z ledenim zrnjem. Tedaj je čuti uboge palčke
ječati in javkati — toda veter je strog in neizprosen ter kaznuje vse.“

„Eden je bil skrit v našem dimniku,“ zakliče Tinček, v lice rdeč
kot rak, „ondi je javkal in jadikoval."

„Ali sedaj je smuknil zopet venkaj, ker se je veter že oddaljil,"
odvrne babica, „in solnce ima sočutje z ubogo deco, ki je bila tako hudo
kaznovana. Glejta le, kako prijazno se smehlja zopet in kako se znova
raduje ves svet...“

„In ščinkovec zopet ščinka," pripomni Jerica.

„ln tamle spodaj plešejo žitni palčki," odvrne Tinček.

„Glejta, kdo pa prihaja ondi?" vpraša babica in pokaže s prstom
na cesto. Tedaj planeta Tinček in Jerica skozi duri in tečeta očetu in
materi nasproti, ki sta se ravnokar vračala s polja ... Mira.

11

Podrti borovec.

Gozdna bajka.

zkoreninjeni borovec je bil najlepši mladi orjak gorskega gozda.
Vzrastel je bil poleg vitke breze, katera je bila uprav nežna
poleg njega. Oba sta stala na prostornem, borovničastem holmu
blizu brega gorskega potoka. Stala sta sredi med drugimi drevesi in vendar
tudi ločena od njih, kakor na lastnem, uprav za njiju ustvarjenem otoku.

In sedaj ga podere čez noč kruti jesenski vihar! Iz razrite zemlje
štrlijo dolge korenine kakor strahovi kvišku. Manjše se oprijemajo še
skale, ki moli poleg iz zemlje. Mladi sosedi je bilo prizanešeno; izgubila
je bila le nekaj v njegovem vejevju zapletenih vej. Vihar ga je treščil
preko hudournika. Glasne vode so drvele spodaj pod njim kakor pod
mostom. Na tostranskem bregu so ga dosezale šumeče pene. Razposajeno
skakljajoči valovi so mu pljuskali preko vitkega debla in pršili nanj deževne
kapljice; — na nasprotni strani mu pa niso zasegli vejevja. Ondi ga je
prestregla skalna stena, ki je kipela strmo iz potokove struge in mu
olajšala padec. Le nekaj mladih drevesc je bil skrivil, z vrhom pa je
počival v razprostrtih, krivenčastih vejah pohabljene bore, kakor v sočutno
prostrtih rokah. —

„Ah, ubožec!“ zavzdihnilo je solnce, ko se je po viharni noči zopet pri¬
kazalo na sivem nebu, podarilo mu sočuten žarek in izginilo zopet za oblaki.

„Kaj se je pa zgodilo tu?“ je vprašal prestrašeni jutranji vetrec,
hitel skozi gozd — a ni imel časa muditi se. —

Po gorskem gozdu pa je nastalo mahoma vršanje in šepetanje-.

„Ojoj!“ siknila je starikava jelša, „sedaj je bahanja ondi vendar konec 1“
„Zares žalostno," šepne druga, „ali kaj takega je bilo pričakovati!
Mislila sem, da mora zrasti danes ali jutri naravnost v nebesa! Nas je
vedno po strani gledal, kakor da nas sploh ni treba na svetu. Seveda,
visoki borovec se je tikal s solncem! In ako smo se me pred dežjem in
vetrom nizko sklanjale, je on ravno stal, kakor bi hotel reči: „Kdo more
meni kaj in brezi, ki stoji pod mojim varstvom! — Sedaj pa ima!“

12

„Da, da,“ pritrdi prva, „ni tajiti, da sta se bila oba prevzela! Gotovo
bi ga ne bil podrl vihar, da je, kakor me, zastavil korenine v prostranem
gozdnem svetu. Ali svet tu spodaj je bil za gospodo prenavaden; morala
sta imeti kaj posebnega. No, sedaj je on mrtev, in kdo ve, kako dolgo
vzdrži ona tako sama, brez zaščite in zaslombe."

„Naj le tudi kaj poizkusi!“ meni druga. „Jaz ji sicer ne privoščim, zato
sem predobrodušna, saj me poznaš! Ali toliko pa rečem, škodilo ji ne bo!“

„Meni je pa to čisto vseeno," seže tretja, jelša vmes. „Vesela sem le,

da se meni ni nič pripetilo. Orjaki nas v življenju sicer prezirajo, toda

kadar padajo, potezajo nas radi za sabo."-

„Kaj ne, kaj ne, kakšna nesreča?" vpraša mlad hrast svojo sosedo.

„Strašno, strašno!" zastoče mlada hoja. „In tako sta se ljubila!
Zares, jaz ju iz srca pomilujem. Ah, sem pač tako občutljiva!"

„To ti je le v čast!" jo pohvali hrast in ukloni priznalno svoj vrh. „Kaj
bo pač sedaj počela uboga breza? Jako mična in nežna — pa tako osamljena!"

„No, da,“ prekine ga hoja, „spomladi in po leti je res prav mična,
ali kasneje ... Moj Bog, saj jo obžalujem, da tako obledi. — Ne, ne, on

je bil gorši od nje, vitke postave, razkodranih vej ...“

„No, pač — ali prešibek v vrhu!“ meni hrast, ki se je ponašal s
široko krono.

„Ta trdi padec!" javka hoja.

„No, tako trdo ravno ni pal," oporeka hrast.

„Ah, ti meniš na boro ondi? Smešno! Saj grdega, pohabljenega stvora
še nikdar niti pogledal ni. Prosim te, ko je vendar toliko lepih dreves naokrog!"

„Ali si že čula," vpraša hrast in se skloni nizko k nji, „vihar baje
ni bil edini vzrok njegovemu padcu."

„Kaj poveš!"

„Med nama rečeno, skala je bila baje glavni povod."

„Skala?“

„Da, čisto navadna siva skala, od katere ni maral pustiti. Še v smrti
jo trdo objemlje."

„Oho!“ ga prekine hoja, ki je bila tako sočutnega srca. »Navadna
skala? Ah, kako podlo!"

13

„Kaj hočeš?" odvrne zaničljivo hrast. „Drevo brez pravega vrha!"

„Da, da," mu seže hoja v besedo, »dolga leta deli svoj temelj s tako
brezstidnim stvorom, kakor je ta breza! Brez sramu vrže po zimi obleko
raz sebe in stoji kar gola. Fej! Jaz ne bi nikdar storila kaj takega!" —

„No,“ roga se robida in plazi bliže k padlemu borovcu, „velike luknje
prevzetnež ravno ni izgrebel. Raste in raste in se košati — ali globokosti ni."

V obližju mlade, zapuščene breze je stal star, z mahom porastel
mecesen. „Dete moje," jo ogovori, „kaj si moralo prestati to noč!"

„Tako zelo sva se ljubila!" toži sirota. „Bojim se tudi, da je njegov
padec omehčal moje korenine. Lahko bi se bil malo bolj oziral na me."

„Bil je precej plitve nravi, Bogu bodi potoženo!" pritrdi ji stari macesen.

„Najlepše veje sem mu darovala in bojim se, da me to silno kazi in
pači," stoka breza. „Vse sem žrtvovala zanj — in kaj je storil on za me?
Pade neumni, pohabljeni bori v naročje! Osmešila je njega in sebe s hre¬
peneče skrivljenim vrhom. Kolika sramota! Kaj poreko druga drevesa?"

»Iskreno sožalje!" zakliče gaber sosedam-smrekam, ki so se vedno
rade ponašale z lepim stričnikom.

»Hvala lepa," so kimale smreke, »toda ponesrečeni je bil le naš
daljni sorodnik."-

»Kako dolgo ga bode pač držala mala, v rasti zaostala bora, da ne

bo sama klonila?" šepne jelka sosedama lipi in bukvi. »Ko je bil še

ugleden in srečen, se je komaj zmenil za njo. In sedaj je ona edina, ki

mu je brez pomislekov odprla roke. Morala ga je zelo ljubiti!“

»Ne vem," sikne hudomušno brina, »meni se zd' taka ljubezen nekoliko
nedostojna — kar tako vpričo vseh dreves."

»A meni se zdi velika in ganljiva," vztraja jelka.

»Ganljiva že — toda nespametna," pristavi bahata bukev.-

Gozdni svedrec je tožno sklanjal polne zvončke: »Mnogo bratov in
prijateljev leži strtih pod deblom. Kruta usoda, kdo bi te ne dolžil?" —

Ob potokovem bregu se je veliki lučnik stezal in košatil: »Sedaj
mi ne stoji nihče več v solncu. Blagoslavljam te, mila usoda!"

»Krivična peza!“ stokala so drevesca, ki jih je borovec v padcu upognil.

14

„Da tudi mogotce zadene včasih nezgoda, vzbudi v nas zopet vero v
pravičnost," pravilo je par ruševcev, ki so plezali preko varne skalne kotanje.

„Kdo ve, nisem li jaz prvi, ki bom moral v to verovati?" je preudarjal
brinov grm. „Zato se ne mudimo, radujmo se življenja, dokler zelenimo!"

„Če pomislim, da tudi mene lahko zadene enaka usoda, plašim se
do smrti," toži trepetlika.

Le mala pohabljena bora ni rekla ničesar in ni tožila. Polna svetega so¬
čutja je objela njega, ki je bil posvečen smrti in je v sreči komaj vedel za njo.

Tedaj se zopet prikaže solnce izza oblakov in ljubeznivo poboža
njen revni, pohabljeni vrh ... Mira.

Enodnevnica.

Pomladna bajka.

amo bistri gozdni potoček se je gibal, sicer je bila še nad celim
gozdom razprostrta koprena sna. Ali potoček je znal, da bo treba
kmalu vstati in je jel glasneje žuboreti ... Kmalu se je pričelo
gibati med cvetkami in travicami, med malimi in najmanjšimi živalicami,
ki so bivale ob njegovih bregovih.

Bele, rdeče in modre cvetke so odpirale lepa očesca in si vpletale
rosne kapljice v lasce. Druga za drugo so se sklanjale v vodno zrcalo
in se v njem ogledovale. A tedaj se prikaže tudi že jutranje solnce in
jim natrosi zlata v krilca. Ko so stale okinčane kot nevestice, so prihajali
prijatelji in jih občudovali. Pestrobarveni metuljček je bil prvi in si je
izbral najlepšo med cvetkami. Pridna čebelica je veselo pribrenčala in
našla pri marsikari cvetni čašici vhoda in pogoščenja. Celo leni čmrlj je
nameraval obrati medene gradiče celega gozda. Saj je bilo jutro prekrasno,
da bi bil mogel ostati doma v temnem gnezdu. Nad vodico se je zibal
vitki kačji pastir in se spuščal sedaj na ta, sedaj na oni vrbov list.

Zdajci se dvigne nežna živalica iz vode, sfrči in za hipec obstane,
kakor bi iskala pripravne bilke, da sede na njo.

15

»Enodnevnica — enodnevnica!" zakliče brzi martinček, ki je čepel
vrh kamena in zrl z umnimi očesci zvedavo naokoli.

„Jih pa dobro poznaš, žuželka!" se oglasi porogljivo črni krt, jezeč
se, da se je naredil dan in se je moral vrniti nazaj pod zemljo.

„A ji tudi ne storim nič žalega, ubogi živalici!“ pravi martinček sam
pri sebi in se ne briga za pikro opazko ponočnjaka. »Komaj bo zatonilo
solnce, morala bo tudi živalica umreti. Kako kratko je njeno življenje in
njena sreča! Uboga enodnevnica!"

»Enodnevnica? — kje? kje?" zakvaka pohlepna žaba, priskače v
velikih skokih in štrbunkne v vodo. Ali tu jo je pregovorila ribica, naj
privošči sirotici kratko ped življenja in ji ne stori ničesar žalega.

»Da! da!" zakvaka žaba potolažena, naredi velik skok na suho in
si poišče mastnega polža za zajtrk.

Med tem je sedela enodnevnica tiho na vrbovem listu in opazovala svet.

»Kako lepo, kako krasno je vse to!“ je klicala venomer. »Oj, lepi
divni svet!" Bil je pa tudi blesk naokoli, da je moral očarati mlado bitje,
kakor je bila mušica.

»Ah, toplo, zlato solnčice!" šepnila je vnovič srečna žuželka in se
okrenila, da bi jo obsejalo še od nasprotne strani. Pomislila je, da je
čas, zameniti obleko. Pred očmi tisočerih cvetk, ki so zadivljene strmele
vanjo, se je odela v praznično opravo. V krogu stoječe cvetke se kar
niso mogle nagledati nežnega bitja.

»Ta steklenočista krilca, te ko las tanke poteze!" šepne rdeča jagoda
in si drži peresce pred očmi, da bi ji ne bliščalo.

»Kakšne velike, sanjave oči ima!" meni potočnica. Okrogli debeli
detelji je dopadlo zopet vitko telesce s tremi dolgimi nitkami na koncu.
»Kako elegantna je ta živalica!"

Toda prejšnji čestilci cvetk so godrnjali med sabo, čuteč se zanemarjene.
»Kako se morejo nespametne butice zagledati v tako neznatno, grdo muho!"
Očividno je hotela s tem privabiti lepega citrončka, kateri ji je bil že
dolgo všeč. Toda ni imela sreče. Tudi čebelica je pohitela raje tjekaj
k medoviti mrtvi koprivi.

16

Med tem se je enodnevnica naravnala na svoj prvi izlet. Solnce je
stalo že precej visoko; fina sapica je igrala v kitah rožic.

Veliko srečo ji je donesel prvi polet. Spoznala je ljubo družico. Kmalu
je bila sklenjena najtesnejša prijateljska zveza in nikdar več se nista ločili...

Kdo opiše radost in srečo drobnega žuželkinega parčka!

Nad vodnim zrcalom sta frčali sem in tja. Oprezno sta nagibali
krilica in jih orosili v vodici. In spet sta se dvignili in se zibali po
toplem vzduhu letenskega dneva.

Zabili sta vsega naokrog — živeli le druga drugi. Na vrbovem listu
sta si odpočivali — za trenotja, frčali znova sem in tja — zopet seli —
in se oddihali na hladnem zelenju.

Tako sta počenjali ves dan.

Povodnjak, kateri ju je dolgo opazoval, je nevoljno godrnjal: „Bo
kmalu pri kraju vajina sreča! Le plešita — bosta kmalu plesali v smrt!“
Godrnjaje jima je okrenil hrbet.

„Vse mine! Najlepše boje pobledč: mladost, blesk in čar — vse je
ničevo!“ vzdihala je, polna otožnosti, pasja rožica, ki sta ji odpala že dva
lista od cvetnega koška.

„Čim večja je sreča, tem krajša mora biti!“ je modroval modri pajek
v sivem skrivališču. Celi dan je že prežal na plen, ali ničesar se ni hotelo
vloviti danes v mrežo. Kar pridrvita mimo ljubavne sreče omoteni žuželki
— in res se zaplete ena v pajčevino. Še pravočasno se je otela druga
na rob potoka.

Ondi je obsedela, da bi prišla spet k sapi.

Poslej je bila osamljena in je razmišljala... Polagoma se je bližal večer.
Živalica je čutila, da postaja bolj in bolj trudna. Na triperesni deteljici
sedeča je preudarila vnovič celo svoje življenje. Kako je uzrla luč sveta,
kako preživela mladost v blesteči solnčni svetlobi, spoznala nato ljubljeno
družico. Ah, kako dobro sta se umeli, s koliko radostjo se zibali po ozračju!

„Dolgo — dolgo je od tedaj!“ je šepetala umirajoča žuželka. „ln
vendar sve bili srečni!“ je vzdihnila. Nato je zdrsela mrtva raz list.

Bližnja cvetka, ki je nosila višnjev zvonček, ji je pozvanjala ...

Mira.

Pravljice.

17

2

Škratec nagajivček.

I. Izlet v vas.

a pisanim poljem, za cvetnimi livadami in
lokami razprostiral se je temnosenčnat
gozd stoletnih hrastov, srebrnodeblih brez
in tankih jelš.

Bilo je jutro.

Skozi veje stoletnega hrasta kradli
so se zlati solnčni prameni ter zvedavo
stikali po mehkem mahu in božali solzave
korčke, ki so pravkar prilezli iz mahu.
Pokukali so sem ter tja, potem so se umaknili za ped dalje.

Pod stoletnim hrastom pa ni bil sam mah, in niso bili samo duhteči
solzavi korčki, in niso bili samo radovedni, tihotapni solnčni zajčki, nego
tam je bil še nekdo drugi... V pisani suknjiči, z rdečo kapico na glavi
in z zelenimi hlačicami, bosopet, sprehajal se je in lovil radovedne solnčne
zajčke majčken, mlad gospodek, po vsem širokem gozdu znani Škratec
nagajivček.

18

Skrižanih rok na hrbtu drobil je stopinjice po mehkem mahu, žvižgaje
in prepevaje. Sedaj je oponašal zabito kukavico, ki je kukala daleč pod
goro; sedaj se je pačil gozdni grlici, ki je pobožno grulila jutranji pozdrav
proti solncu. Naenkrat pa se je ustavil, podprl z levo roko desnico,
katere kazalec je svečano položil preko nosa na čelo, in se globoko zamislil.

Mislil je in mislil. Preslišal je drozga, ki mu je iz grma voščil dobro
jutro, prezrl veverico, ki je mimo njega unesla pest lešnikov iz njegovega
zatišja, katero se je skrivalo v obširnem deblu stoletnega hrasta.

Mislil je in mislil.

Zvedavo so ga zrli korčki in ugibali, kaj mu je šinilo v poredno
butico. Radovedni so postali tudi solnčni zajčki in vsedli so se mu na nos.

Škratec pa se je prav tisti hip predramil. Mogočno je krenil pisani
čop svoje čepice, ki mu je visel prav nad nosom, za ušesi ter brzih korakov
stopil v svoj hram.

Baš včeraj mu je prinesel Škrat-šivankarček izpod Strmine novo
obleko: pisane hlačice in zeleno suknjico. Nagajivček si je mislil, da bi
ne bilo slabo, če bi se malo postavil v novi obleki in podražil z živimi
barvami novih cunj večnosivo nunico-seničico in staro babše grlico, ki
gruli in moleduje brez prestanka; ko bi se pokazal tistim solzavim korčkom
in zabitim žabam, ki regljajo v vaški mlaki kakor znorele, ko prvo luč
zagledajo zvečer na nebu.

Ko je vse to mislil in preudarjal, bil je že do malega ves oblečen
in prestvarjen v novi, pisani obleki. Polagoma je stopil iz svojega zatišja.
Na pragu je postal in se predrzno ogledal vseokrog. In res, glej, ti neumni
korčki so široko odprli svoja očesca, ko se je prikazal. Čebelica, ki mu
je baš nesla porcijo medu za zajtrk na nežnih tačicah, je zavzetja omedlela.
Slinaste jurčke, ki so se skrili med praprotjo pred ostrimi očmi gobarja
Luke in tako ušli njegovemu globokemu košu, je jela glodati črna zavist.
Prifrknjen gizdalin, metulj belin, ki je preširno sedel na visoki bilki
in se guncal in leno utripal s svojimi letali, se je od čuda z visoke
zibeli prekopicnil v mehki mah, potem se je pa peš napotil proti
nagajivčku ter dobrikaje se mu poizvedoval za naslov mojstra škrata
šivankarčka.

19

2 *

Nagajivček pa je, desnico v žepu, levico v žepu, pisani čop čepice
nad nosom, malomarno pljunil pred se in brez odgovora koračnil mimo
metulja in zginil pred zavistnimi očmi prijateljev in znancev po mehkem
mahu med travicami in grmovjem.

Postalo je že vroče julijsko dopoldne. Solnce je vozilo prav počasi
svoj koleselj po nebesih in je strašansko pripekalo na belo cesto, ki je
vodila iz mesta v mesto, iz vasice v vas. Nagajivček si je že neštetokrat
z novim, svetlim krojem obrisal znoj s čela ter počasi krevsal po ozkih,
s travo zasenčenih sledeh med poljem proti vasici, katere bele hišice so
se belile kot ogromni kosi sladkorja med zelenjem košatih tepk in obloženih
jablan. Ni še prišel dobro v vas, ko mu je zazvenela na tankoslišno uho
prikupljiva popevčica čevljarčka, katera je, spremljana s kladivom, mikavno
donela na uho poslušalca v tihoti dopoldanskih ur.

„Hentaj,“ pomisli škratec, „to mora biti pač dobrovoljček, ta čevljar,
ki je že pred kosilom tako Židane volje. Kaj, če bi ga malo pogledali!"

Prispel je do hiše in splezal na klop pod okno, skozi katero je
zdaj zvenelo le veselo žvižganje po prejšnjem poskočnem napevu. Naga¬
jivček se je prijel za mogočne nageljne, ki so viseli in vreli iz okna, ter
se povspel v višino. V sobi, na trinožnem stolcu, je sedel grbast čevljarček
in marljivo nabijal pošvedranim čižmom Loputnikove Jere nove podplate.
Nagajivček je te čižme dobro poznal, ker ga je nerodna Jera tri dni pred
sveto Trojico skoraj ž njimi pohodila, ko je sitnost stresala in jagod
čakala v lesovju.

Poredna misel je šinila nagajivčku v drobno glavico, ko je gledal
izmed nageljnov na oknu na trinožcu zadovoljnega čevljarčka, čisto zatop¬
ljenega v pošvedrani škarpetelj. Prožno kakor miška skočil mu je na
ramo, zažvižgal mojstru v uho in mu zmešal takt. In predno je čevljar
s smolnatim kazalcem poščegetal uho, je bil nagajivček že na nedo¬
sežnem porobku čevljarjeve grbe ter je nemarno zijala prodajal s svojega
taborišča.

Čevljarček ni niti slutil, koga ima v gosteh. Zato je takoj dalje
nabijal podplate ter drobil veselo pesem naprej. Nagajivček mu je tačas

20

zdrknil z grbe in se vtihotapil pod stolec, od koder je čevljarčka natanko
kakor bolha vščipnil v meča. Stresel se je mojster in zajavkal. Nagajivček

pa mu je brž potegnil za kneftro med nogama, da je Jerin pošvedranec
z ropotom padel na tla izmed koščenih kolen mojstra čevljarja.

21

To je bilo drzno; kajti čevljar je nagajivčka opazil, in da ni brzo
smuknil pri priprtih vratih na cesto, bi mu bila slaba predla.

Brez skesanosti se je škratec napotil dalje po beli cesti. Izmed ko¬
šatih kostanjev ob cesti belila se je gosposka hiša. Nad vratmi so se
šopirile mogočne črke, ki so trudnega in žejnega popotnika že od daleč
vabile v tiho senco kostanjev, pod katerimi so se vrstile okrogle mize,
pokrite s pisanimi prti, ter potrpežljivo čakale v prazničnem miru. Toda
to nagajivčka ni zanimalo. Po drobnem belem pesku je krenil s prašne
ceste naravnost pred hišo. Tik pred vratmi se je ustavil in gledal. Na
klopi pred hišo je namreč dremala sivolasa babica, s pisanim pletenjem
v rokah. Kimala je, počasi so ji padale roke s pletenjem v naročje.
Klopčič ji je z naročja zdrknil na tla ter se kotalil po belem pesku.
Glava se ji je povesila; babica je mirno zaspala. Nagajivček ji je na tiho
voščil lahko noč, dasi je manjkalo še dobro uro do poldne. Oprezno se
je pritihotapil do klopčiča, ga pobral in previdno odvijal; potem ga je
nesel čez cesto, nategnil nit in ga položil na obcestni kamen. Sam pa je
splezal na širokovejnati kostanj ter čakal, ne sicer na to, da bi sivolasi babici
voščil dobro jutro, ko se zbudi, ampak zato, da bo videl, kaj bo s klopčičem.

Solnce se je počasi pomikalo proti poldnevu; skoraj je že stalo
navpično. Vroči žarki so se lomili skozi veje košatega kostanja, poiskali
so nagajivčka ter mu tiho šepetali, naj gre domov. Nagajivček pa se je
brez odgovora debelo vseknil in si zasenčil oči.

Nedaleč nekje na cesti je počil bič. Županov hlapec je vozil žito v
kozolec. To je sedaj vso škratovo pozornost napelo. Še parkrat je počil
bič, še parkrat je hlapec zahihotal, in že se je prikazala na prašni cesti
županova Luca. Lepo so se ji svetili v solncu žametni tolarji po rejenem
truplu. Leno je odganjala z zvezanim repom nadležne muhe in sitne
obade ter vlekla nepreobložen voz snopja po cesti. Za vozom je korakal
hlapec France v bliščeči beli srajci, s širokokrajnim slamnikom na ščeti-
nasti glavi. Že je prispela Luca do napete niti, že je padel klopčič s
kamna ter se kotalil pod cesto v strmo grapo; nit pa se je vlekla Luci
med nogami. Babica na klopi se je prestrašena zbudila. Pletenje se ji je
iztrgalo iz rok in se vleklo poskakovaje po prašni cesti za vozom. Krileč

22

z rokama je kriknila ter s kratkimi, brzimi koraki pohitela za pletenjem,
ki je kmalu s pretrgano' nitjo obležalo sredi ceste v prahu.

Nagajivček je videl izmed vej, da babica išče klopčič ter jo je po¬
tihoma odkuril, predno bi ga utegnila zasačiti...

Sveti Urh je v slokem zvoniku svoje bele cerkvice zazvonil poldne.
Škratec je s prašne ceste krenil v senco košatih tepk in se vsedel med
dišečo travo. Iz žepov si je pred se razpoložil prigrizke, ki jih je vzel
sabo za obed. Po obedu se je zleknil v travo, kakor je bil dolg in širok.
Nasičen in omamljen prijetne toplote je sladko zadremal. Drobne mar¬
jetice, ki so kakor zvezdice trumoma cvetele med travo, sklanjale so se
nad njim in mu šepetale sladko uspavanko.

Nagnilo solnce se je že za goro, ko se je predramil nagajivček.
Pomel si je oči in pomislil, kaj bi zdaj. Domov še ne bo hodil, za to je
še prezgodaj. Prej naj prižene mesec, debeloglavi pastir,* svojo svetlo
čredo na nebo. A kaj bi zdaj?

V tem lenem premišljevanju mu je udarilo na uho ostro sikanje kose.
Na bližnjo njivo je Zavrhnikov Janezek z dvokolnico prišel po deteljo.
Takoj je škratcu zopet poredna misel šinila v glavo, čeprav je vedel, da
Janezek študira že celo leto v mestu in ni zabit kakor drugi vaški otroci
in pastirji, katere se lahko včasih malo potegne.

Skočil je kvišku in se pritihotapil v deteljišče čisto blizu Janezka.
„Pčd-pedek, pčd-pedek, pčk-pedek“ je zapel nagajivček tako natanko
kakor prepelica, da bi se še stari lisjak, dolgobradi logar, zmotil. Janezku
je padla kosa z rok. „Ped-pedek, pčd-pedek, ped-pedek“ je prepelikal
škratec, Janezek pa je zadrževal sapo, da ne bi preplašil dozdevne ptice.
Oprezno in prihuljeno se je plazil v smer, od koder je prihajal varljivi
glas. „Pčd-pedek, pčd-pedek, pčd-pedek“ se je oddaljevalo, a Janezek je
sledil. Umolknilo je čez hip, a deček je še vedno sključen, s pritajeno
sapo stikal po gosti detelji in prisluškoval. Nagajivček pa se mu je že
koncem njive poredno smejal v pest.

Potemnilo se je skoraj. Dolga in široka postava se je pojavila na
cesti pred prvo hišo. Oča Zavrhnik so prišli gledat, kaj dela toliko časa
učeni kosec. Škrat je mimo njih smuknil zopet v vas.

23

„Put, put, put! Na, na!“ se je drla Mica, velika dekla na Bogatni-
kovem dvorišču in vabila debele pute in peteline, piške in petelinčke v
kurnik spat.

Za oglom je pokukal škratec. Radovedno je gledal, kako se je zbirala
Bogatnikova kurja druhal na prostornem dvorišču in se leno ozirala okrog
in ščebetala. Mica jim je z debelo pestjo metala sladko zrnje v kurnik
in vabila.

A kaj je bilo to? Mirno se zbirajoče putke so se naenkrat z glasnim,
preplašenim kokodakanjem razpršile na vse strani. Skrivaj je bil namreč
planil pisani možiček izza ogla med nje in jih zbegal. Potem pa se je
stisnil v kotiček h kurniku. To pa ni storil brez namena in iz same
nagajivosti. Zvabilo ga je tja sladko zrnje, ki ga je z debelo roko posipala
Mica v koritca. Par pesti bi ga bil rad dobil v svoje žepe, da bi ga
prinesel za odpustke svojim drobnim ptičkom slavčkom, ki mu žvrgole
in gostole prav vsako noč po tihem gozdu, njegovi domovini. Tako je
sklenil pritihotapiti se v kurnik, ko bodo še koritca polna. Seveda je
radi tega bilo treba Mico odpraviti in se okoristiti, predno se zberejo v
kurniku kure in vse pozobljejo.

In res! S tem da je razpršil kure, spravil je tudi Mico od kurnika.
Mogočno je zopet sredi dvorišča zaorila vabljivo: „Put, put, put! Na, na!“

Kot blisk je smuknil škratec v kurnik. Toda s strani ga je ošinilo
ostro Micino oko, ko si je polnil žepe, in predno se je ločil, so že pri-
šetale prve putke obotavljaje se črez prag. Potuhnil se je v temni kot
in čakal, da se mu posreči, tiho odpetati. Pri vratih je spet stala Mica;

njenemu očesu ni ušel. Ko je zadnja piška stopila čez prag, je dekla

hitro zaprla kurnik in brzo odšla. Predno se je nagajivček zmaknil s
svojega kotička, se je povrnila spet Mica h kurniku. V tolsti desnici so
se ji svetile velike škarje. Počasi je z levico segla v kot, kjer je čepel
škratec. Mirno ga je prijela s palcem in kazalcem za vrat, s škarjami je

zavozila po njegovih pisanih, novih hlačicah. Zk, zk, zk, so pele škarje,

hlačice pa so se spreminjale v vihrajoče trakove, ki so se klaverno opletali
nagajivčku okrog drobnih nog. Škratec ni jeknil od strahu. Ko je Mica
končala svojo krojaško umetnost nad njegovimi hlačicami, postavila ga je

24

na temno cesto. Od groze in strahu se je šele čez par trenotkov zavedel.
Mesec je baš tisti hip pripeljal svojo zlato čredo na nebo. V žalostnih
cunjah so zavihrale hlačice v vetru, ko je škratec ubral pot v brzem teku
— mimo duhtečega deteljišča, mimo bele gosposke hiše in košatih ko¬
stanjev in mimo čevljarjevih nageljnov — domov proti gozdu.

Kakor je bil zjutraj, ko je šel iz doma, poln malopridnosti, tako je
bilo sedaj njegovo srce polno odkritosrčne žalosti in kesanja. Dolgo je
žalosten hodil gor in dol v jasni mesečeni pred svojim panjem ter ogle¬
doval svoje razcefrane hlačice. Solza za solzo mu je uhajala izpod trepalnic,
padala na tla in dramila mlade, v zemlji speče gobice.-

Kako se je drugo jutro na vse zgodaj začudil stari šepavi bajtar
Luka, ko je prišel v gozd. Krog in krog je kukalo iz zemlje vse polno
mladih, rjavokapih jurčkov, kakor po — dežju. utva.

25

II. Koncert v gozdu.

opet je bilo jutro, drugo jutro po palčko-
vem izletu v vas.

Rega, božja žabica, je vsa zlikana
sedela med vejami na gabru ter obču¬
dovala bisere, ki so se svetlikali po tra¬
vicah in bilkah po gozdu v prvih žarkih
komaj vstalega solnca.

„Lej-ga, lej-ga, lej-ga,“ je polglasno
zaregljala. Zapazila je palčka, ki je ves
klavern stopil iz svojega panja. „Kaj se
mu je nahudilo, da tako čmerno pred se buli? Mar je pozabil, da je
danes njegov god? O gotovo je pozabil! Lej-ga, lej-ga, lej-ga!“

Palček je res bil kaj potrt po smoli, ki jo je imel včeraj na svojem
izletu. Vse bi še lahko pozabil, ko bi le hlačič, žive priče svoje nesreče,
ne imel pred očmi. Ves vtopljen v prežalostni spomin je res pozabil, da
praznuje svoj god prav danes ter da mu prijateljčki in znančki vsako leto
na ta dan prirede slavnostni koncert ob tihem jezeru.

Žabica ga je še nekaj časa gledala in opazovala. Potem pa je poiskala
v registru svojega glasu najlepšo glasbo in je prav prisrčno zaregljala
izmed gabrovih rogovil svoja voščila prepotrtemu palčku.

Hentaj, da bi ga videli otroci, kako so se mu usta do ušes nategnila
v srečnem smehljaju. Kakor bi pihnil, izginile so izpod kapice vse ža¬
lostne misli. Prav lepo se je priklonil in se zahvalil regi za njeno pozornost.

„Ti, rega, žabica božja,“ ji je rekel, „Bog ti povrni vse to, kar meni
veselega danes želiš. Prav o pravem času si prišla. Glej, žalostno je bilo
danes moje srce. Sedaj pa je veselo, ko si me spomnila, da je danes
moj god.“

Palček je bil zelo udvorljiv gospodek, osobito proti svojim znančkom
ženskega spola. Prerad se jim je priklanjal in sladko je govoril, kakor
da bi se sam med cedil iz njegovih ust.

26

No, danes pa kljub svoji udvorljivosti ni utegnil mnogo časa gubiti
z rego ter se je kmalu umaknil v svoj panj. Tam je bilo treba urediti

marsikaj in pred vsem se pripraviti za sprejemanje veselih čestitkarjev,
ki so res kmalu po vseh potih in stezicah, kar jih je vodilo skozi gozd,
začeli prihajati k palčkovemu domu.

27

Po celodnevnem čestitkanju je napočil večer, ves dan težko in željno
pričakovani. Zadnje priprave so se izvrševale na slavnostnem prostoru ob
jezeru. V žametnem plašču, posutem z zlatimi zvezdicami, spustila se je
noč na gozd in vso okolico. Ob jezeru so kresničice prižgale svoje lam¬
pijončke in se postavile v redovit krog. Veverice in zajčki so smukali
sem ter tja, prve kakor brze natakarice, drugi kakor urni strežaji, ter so
pripravljali sladke zakuske. V ozadju so stali v vrsti žabice, črički, kobi¬
lice, cel roj gozdnih glasbenih umetnikov. V ospredju, ob bogati mizi, ki
je bila pogrnjena s pisanim cvetočim prtom, je bil postavljen s cvetjem
okinčan sedež. Pa kaj pravim, sedež! To je bil že skoraj kraljev prestol.
Ta je bil pripravljen za palčka-slavljenca, za nagajivčka.

Ko je bilo vse pripravljeno, in so vsi udeleženci že stali v vrsti,
kakor dvorjani, kadar pričakujejo kralja, — in bilo jih je mnogo — tedaj,
tedaj se je iz gozda bližal sijajen sprevod. Prihajal je slavljenec. Nove
obleke sicer ni imel, a dostojanstven je bil vseeno. Na obleki se mu ni
kar nič poznalo, da bi ne bil danes njegov god. Narobe! Kdor ga je
videl, je vedel takoj, da je temu in samo njemu na čast ves dirindaj
kraj jezera. Pa kako tudi ne! Mogočno je jezdil na čilem vrancu, to se
pravi — na velikem črnem hrošču-rogaču, kateremu so kresničice na vsak
rog prižgale lampijonček, da je razsvetljeval pot pred seboj. Ob strani
so frčali še drugi spremljevalci in delali sprevod še sijajnejši. Truma
kresnic je tvorila s svojo razsvetljavo velik del tega sprevoda.

Dospevši na določen prostor, so se spustili k zemlji in palček se je
počasi skobacal s svojega vranca. Rega je pred zborom dvignila taktirko,
in šumna himna je pretrgala svečanostno tišino. Palček je sedel na prestol
in je zadovoljno gledal okrog sebe ter veselo kimal z glavo na vse strani,
da mu je pisani čop čepice kar plesal okrog glave. Pa kaj bi ne, ko je
pa prišlo toliko ljubih znancev h godovanju. Brze veverice, dolgouhi
zajčki, žabice in urhi, črički in kobilice, kačji pastirji in muhe, komarji
in kresničice in vsa taka drobnarija, ki komaj čaka prilike, da se malo
poraduje in nakriči.

Ko je slavnostna himna umolknila, je nagovorila rega, ki je imela
najbolj namazan jeziček, palčka ter mu v imenu vseh zbranih prijateljev

28

še enkrat čestitala, mu želela še mnogo let srečnega življenja in končno
je zaklicala vsem zbranim, da enoglasno zaorijo trikratni urnobesni „Živijo“
na čast palčku.

Ni še dobro izzvenel odmev tega trikratnega vzklika, že je vrla godba
zaigrala tisto veselo:

„Kol’kor kapljic, tol’ko let,

Bog mu daj na svet’ živet’!“

In da je beseda resnična postala, natočili so si v čašice pijače in
veselo srkali ...

29

Seveda je družba postajala čim dalje glasnejša in je privabila v bli¬
žino mnogo radovednežev, ki niso imeli pristopa v to odlično družbo.
Izza debel dreves sta plaho pokukali srnica in lisica; izmed vej so strmele
sove in skovirji z izbuljenimi očmi; brljave vese in mrki netopirji so se
potikali radovedno okrog.

Da so godci večkrat vdarili malo po črez, ni treba povdarjati, ter
da je božja žabica, ki je neumorno vihtela taktirko, marsikdaj krenila ž
njo po glavi pregorečega muzikanta, si vsadko lahko sam misli.

Kakor je skoro pri vseh veselicah navada, da se pleše, tako je bilo
tudi tukaj. Žabice so se zavrtele in rajale veselo polko; veverice in zajčki
so poskakovali v krogu. Regi, božji žabici, ki je vse priredila in ki je že
zjutraj vsa zlikana sedela na gabru, pred palčkovim domom, je moral
pač nagajivček izkazati to čast ter jo povabiti na ples. Mislim, da bo
razumel vsak, da sta bila onadva najlepša in najboljša plesalca, dasi je
bila godba zelo slaba, ker rega ni mogla vihteti taktirke, ko je plesala.
Končno je plesalo vse. Rogači in rogačice, metuljčki in kačji pastirji. In
še kresnice je zmotil valček, da so se s svojimi lampijončki vrtele po
godbi, kar je bilo prav za prav zelo lepo videti. Sploh je plesalo vse od
kraja, še muha in komar.

Ko je bilo v tem veselem dirindaju vse že pol natrkano od veselja,
je čez hrib pogledala polna, obla luna. Pa sam Bog vedi, kako da se je
zagledala takoj v muho in komarja. Usta je raztegnila v smeh, oči so se
ji razširile in čelo je nagubala.

Daleč, daleč za gozdom, v tihi čumnati, na pisani skrinji je sedel
zamišljen fant v irhastih hlačah s srebrnimi gumbi na žametnem telovniku.
K temu je pogledala z desnim očesom lunica in mu pošepetala:

„Komar in muha plešeta,
da se nebo in zemlja treseta. 11

Sedaj pa se je zgodilo nekaj na plesu ob jezeru. Lunica se ni več
smejala; napeto je gledala in gledala. Pripetila se je nezgoda. S prisiljeno
resnim obličjem je hudomušno pošepetala fantu na pisani Skrinji:

30

„Muha se je spotaknila,
je komarju nos odbila."

Kaj bo sedaj? Fant v irhastih hlačah je postal radoveden. Zrahljal
si je rdečo petljo za ovratnikom platnene srajce ter se naslonil na okno
in nepremično zrl v polno luno, kajti bila sta zelo velika prijatelja.

31

Naenkrat pa se je mila luna nakremžila v silen smeh in spet poše-
petala fantu:

„Komar je zgrabi! za poleno,
udaril muho pod koleno. 11

Poslušalec je vedel, da ne bo srečno končalo. A drugega mu luna
ni ničesar povedala. Nepremično, s smehljajočim obrazom je visela na
nebu. Ali se je gledala v jezero, ali je zrla na drobne veseljake pod seboj?

Utihnila je godba. Zadnje ostanke so pospravljali bolj nevgnani
gostje. Lampijončki so ugašali drug za drugim, in kmalu je vse pospalo
ob jezeru po travi -- seveda palček na prestolu. Samo noč je držala
razpete peruti črez gozd, in visoko na nebu se je smehljala luna.

Ali fant na skrinji, kaj je mislil? Mislil je, da se je čuk oženil, kjer
sta na ženitovanju plesala tudi muha in komar — in to je prav! Čemu
naj bi ves svet vedel, da je palček-nagajivček tudi ponočnjak. Utva.

32

Vijolica.

Cvetlična bajka.

b robu poljske steze je stala pod razmrščenim trnjoličnim grmom
majhna vijolica, varno skrita v zelenem mahu med pobledelimi
bilkami. Še le pred nekaj urami jo je vzbudil prijazni solnčni
žar suščevega jutra. Dvignila je glavico iz tople zimske posteljice, odprla
modri očesci in se zvedavo ozrla po pomladnem svetu.

Ta lepi svet bi bil gotovo moral biti všeč mali vijolici. Kuštravi
trnjev grm je bil tako gosto posut z belim cvetjem, kakor da je razprostrt
dragocen pajčolan preko trnjevih vej. Nad tem cvetnim bogastvom so
brenčali in šumeli roji čebelic, čmrljev, hroščev in mušic ter srebali sladek
med iz cvetnih čašic.

Trnjolici nasproti, na drugi strani pota, je stal drenov grm, istotako
posejan z žoltim cvetjem. Tu pa so se zibali, na krilih od svile in baržuna,
svetložolti citronovec, rdečerjavi in črnolisasti mali koprivar in temnordeči
pavlinček. To je bil vendar lep pogled za malo vijolico!

Pravljice.

33

3

Toda malo lukalo je okrenilo prezirno glavico in delo: „Zakaj moram
cveteti tu spodaj v mahu med bilkami, zakrita od bodic in trnja! Kriviti
se moram in stiskati, dasi dehtim tisočkrat lepše, kakor pa vse to ponosno
cvetje naokoli, kateremu se laskajo mladi hrošči in metuljčki, — da, še
celo stari, tolsti čmrlji. Ne vidim sveta, ker stojim na tako nizkih tleh,
dočim zre cvetje gori na vejah daleč preko polj, tjakaj do modrih gora.
Zato ostavim svoj dolgočasni rodni kraj in se podam nekoliko višje!"

Z lastnimi ročicami potegne drobna vijolica nožiči — drugo za drugo

— iz rjave poljske grude, se okrepi še s kapljico rose in se poda na pot.
Urnih korakov stopica preko poljske steze, se spusti nizdol po pobočju,
obkroži drenov grm in pregleda prostrano polje.

„Aj,“ zakliče veselo, »griček ondi bi mi ugajal; če ga dosežem, videla
bi kosec dalje kakor pod trnjevim grmom. Tja namerim korak!"

In brzo stopa mala cvetka proti hribcu; pleza med zelenimi travnimi
bilkami in zlaticami kvišku po pobočju, sproži prazno polževo lupino, da
se je zatakala po bregu — in obstane končno vsa zasopla na gričku,
ožarjena od polnega svita pomladnega solnca. Ves dan se je ozirala po
prostrani okolici in se radovala krasnega razgleda, dokler ni zašlo solnce
za rožne oblačke. Potem je nagnila utrujeno glavico in zaprla težki očesci
v krepčilni spanec.

Ko se naslednjega jutra zbudi, si najprej omije ličece v jutranji rosi,
nato se ozre naokoli. Nakrat se ji stemni obličje. „Od vseh dežela,"
pravi sama pri sebi, »videti je tu gori le majhen kosec; razgled je oviran
in ni dovolj obsežen. Kako lepo bi moralo biti, ko bi stala ondi vrh hriba,
ki pozdravlja iz daljave. Ondi mora biti diven razgled v prostrani svet!
Zato bo bolje, da ostavim ta nizki griček in se podam višje gori!"

Zopet izvleče vijolica nožico za nožico iz rahlih prstenih tal in se
poda vnovič na pot. Toda sedaj je hoja sirotici težka, silno težka; kajti
vkreber, vedno vkreber jo vodi steza. Vsak hip mora postati in se oddahniti

— a končno dospe vendar na vrh, dasi s pohojenimi čeveljčki, potlačenim
klobučkom in drgetajočimi nožicami! Ves dan je zrla v deželo, preko
mest in vasij, polj in rek, radovala se obsežnega razgleda in se še le s
solnčnim zahodom podala k pokoju.

34

Ko naslednjega jutra odpre očesci, ji zablesti svitla solzica v njih

— ali pa je bila le rosna kapljica? Vzdihujoč de sama pri sebi: „Krasen
je sicer moj novi dom, lep in razgleden — toda vsega pa le ne vidim!
Tak-le hrib je le neznaten v primeri z visoko goro ondi, ki s sivim
skalovjem prodira prav v oblake. Ah, ondi mora biti krasno! Ondi bi
zrla lahko prav v nebo, bi čula angeljce pevati in gledala Boga, kako
vlada svet! Trudna sem še sicer in upehana včerajšnje hoje, toda pogum
velja — hajdi na visoko goro!“

Vnovič potegne iz tal vijolica trudni nožiči in se poda v tretjič na
pot. Toda sedaj ji je bila hoja vendar pretežavna. Tu ni bilo ni ceste ni
steze in nikjer kapljice vode, da bi si okrepila trudno telesce. Vrtelo se
ji je v glavi, bliščalo pred očmi in nožiče so ji klecale; sesede se v mah,
da bi se malce odsopla. A nazaj ni bilo moči več, — hrib, odkoder je
prihajala, je izginil v megli. Krog in krog samo golo skalovje in pustinja

— toda naprej vabi gorski vrh! Še enkrat se vzravna vijolica, napne
poslednje sile in dospe končno vrh skalne gore — utrujena do smrti.

Toda strah in groza! Tu so tla iz trdega kamena, — nikamor ne
more vsaditi nežnih nožič. Razun tega brije vrh gore veter, oj tako ledeno-
mrzel, da čuti, kako ji ledeni kri po žilah. Drgetajoča mraza skrije nožiče
pod zeleno listnato krilce, biserne solzice ji tečejo preko modrih ličec, —
oledenela kri izginja z njih — ličeca ji postanejo bela, snežnobela — in
solzice se strdijo na njih v blesteče ledene bisere.

„Ah, da bi bila ostala tam spodaj v dolini pod cvetočo trnjolico,
varno skrita v mahu in travi!“ zastoče še mala vijolila, se zgrudi in izdihne
svojo cvetno dušico.

Planinski tiček — snežni strnad — ki je slučajno vse videl in slišal,
je zapel mali, tihi vijolici mrtvaški spev... Mira.

35

3 *

Pomladna bajka.

tročiči,“ rekla je nekega dne vijoličja mamica pod zemljo svoji
deci; »otročiči, čas bi bil, da pridemo na svetlo! Saj bi rada
še malo pospala, ker je tako lepo toplo in prijetno temno tu
spodaj — a ne pomaga nič, naš čas je prišel. Zvončki so že vsi davno
zunaj, pravila mi je tolsta deževnica, ki je plazila včeraj tod mimo, in
jagleci tudi. Poglejmo malo, kdo je pa sploh še tukaj, dajte, ganimo se,
začnimo malo delati!"

In male vijolice so se zganile, zleknile in stezale; napolnile so si
žilice in koreninice z vlago in toplino ter se poskušale dvigniti... Bum!
je zadela prva z glavico ob površje in skoraj bi bila omahnila, tako ji
je zabliščalo. Urno je zaprla očesci — bila je izmed najmlajših in še
nikoli zunaj. Poznala je le tesnobo in temino pod zemljo in je bila silno
radovedna, kakšen je novi, neznani svet zgoraj. Da bi bila čim prej zunaj,
se je bila z radostjo tako požurila. Kaj je bilo pač to, kar jo je tako
zbodlo v drobni očesci? To je bilo uprav čudežno! Vseh novosti, ki
jih je ugledala, ni sploh mogla pojmiti mala vijolica! Kje je vendar ostala
mamica?

Vijolica je potočila okroglo solzico, ki je zdrsela stari, debeli travni
bilki pred noge. „No, mala, si li prišla tudi ti na svetlo? Kdo si pa
prav za prav, mala zelena krpica? Aha, že vem. Tu zdolaj stanuje vijoličja
rodbina in tej pripadaš najbrže? Kaj pa gledaš tako otožno?"

»Tako me bode v oči!" stoče vijolica; bilka se ji pa smeje, da je
kar odmevalo.

»No, to si že lahko mislim, malčka! Spodaj v temi svojih očesec
sploh rabiti nisi mogla, sedaj se pa nahajaš naenkrat v polni solnčni
svetlobi. Ah, odpri očke na stežaj in poglej naokoli! Modrina nad tabo
je mehki nebni prt, po katerem se sprehaja svitlo solnce, ki je tako krasno,
kadar se smehlja; toplota se ti preliva po vseh udih! Ah!...“ Bilka se
je zleknila od razkošja in pripovedovala dalje o lepem svetu, v kate¬
rega je bila došla vijolica, kakor pač zna pripovedovati preprosta travna
bilka.

36

„Ah, solnce! To je najlepše, kar je sploh na svetu. Žal, da ga ni
zmiraj pri nas. Modri nebni prt se časih zamaže; pokažejo se na njem
večje in manjše bele in sive pege in lise — ljudje jih nazivajo oblake.
Ljudje — veš, vijolica, to so silno velike in čudne rastline, ki pa niso
priraščene k tlom, ampak hodijo prosto po zemlji, sedaj sem, sedaj tja —
vedno po različnih krajih. Jaz jih ne morem trpeti, ljudij! No, torej sivi
madeži postanejo vedno temneji in ko dobi cel prt temnosivo barvo, ga
da solnce oprati. Solnce pa tedaj popolnoma zgine. Tako silno pero
tam zgoraj, da dere voda časih v potokih na zemljo. Kliče se dež in
jako dobro dč; mi vsi ga pijemo. Ali preveč ga ne sme biti! Nato
se pa vrne solnce zopet in prt je vnovič čudovito opran in modre
barve. Sedaj je ljubo solnce vedno pri nas, ali nekaj časa nas je prav
skrbelo, da je umrlo. Nikoli se ni prikazalo. Na nebu je bilo sivo in
polno drobeznih, belih krpic je sipalo na zemljo. Vsi smo drgetali tuge
in mraza!"

Bele krpice so bile sneg, ali travna bilka tega ni vedela.

„Dostikrat postane solnce tudi čisto majhno in se sprehaja potem po
temnem prtu, posutem z drobnimi, srebrnimi pičicami."

To so bile zvezde, ki jih je mislila bilka, luno in solnce je pa imela
oboje za eno.

Strmeč je poslušala vijolica — toliko čudežnih novostij ni mogla
pojmiti. „In sedaj?" je zaprašala, „kaj pride sedaj, ko odrastem?"

„To ti povem jaz," zakliče naenkrat soseda trobentica. „Mi jegliči
in marjetice, žefran in še mnogo drugih smo že davno zunaj. Prvi so pa
vedno zvončki, in veš zakaj? Ti imajo najboljši sluh! Ko tod pri nas
tako dolgo traja mraz in zima, žalujejo vse rastline in drevesa, misleč, da
ostane na svetu vedno ledeno, pusto in prazno, ter da morajo vsi, vsi
umreti... Tedaj pa prispe angeljček z neba s srebrnim zvončkom in
zvoni tako-le:

„Bo pomlad vrnila se zopet na zemljo —
dvomiti nikar!

Spet z neba zasvetil, ogreval vas kmalu
bo solnčeca žar!“

37

Ali čisto pritajeno zveni zvonček in mi ga ne čujemo. Le neka sladka
slutnja nas obide. Toda zvončki imajo silno tanek sluh, ti ga slišijo
in mu zaupajo. Podvizajo se kvišku in zvoneč ponavljajo pesnico, ki jo
je pel angelski zvonček.

Toda ti hočeš vedeti, kaj še pride? Sedaj vsi delamo, da okrasimo
svet za prihod kraljičine Vesne. Po tleh moramo me cvetke razgrniti
pisano preprogo, v zraku razobesiti drevesa plapolajoče zastave in koprene.
Ko prihaja potem kraljičina, zacveto vsa drevesa belo in rdeče, cvetke se
ji smehljajo in solnce se raduje, da raja veselja. Tedaj je velik, velik
praznik! Napočil bo kmalu, dnevi so že dolgi in topli, le urno rasti in
pij mnogo solnca in mnogo rose!“

In vijolica je slušala in srkala vase toploto in vlago in zrla krog
sebe. Sprva drobno očesce ji je postajalo večje in večje in razvila se je
čudokrasna vijolica! Uverjena sem, da se je nahajala med drugimi cvetkami
v šopku, ki si ga je pripela kraljičina Vesna, ko je romala skoz deželo
— največja čast, ki more doleteti malo cvetko. Mira.

38

Ples gozdne vile.

Jesenska bajka.

se je poslavljalo poletje, splezala je gozdna vila v najvišji
smrekov vrh in mu mahljala pozdrav, dokler ga je le mogla
videti. Nato je vrgla raz sebe svoj zeleni, baržunasti plašč, da
je obvisel na smrečjih vejah, in počasi zdrsnila na tla.

Sedaj je bila odeta v rmeno svileno oblačilo z zlatožoltimi čipkami.
Vpletla si je bledega podleska v lase in si pripela za pas šop krvavordečih
bodečih jagod. Tako okinčana je sedela naslonjena ob mahovito skalo in
pričakovala nekaj izrednega. Vtajinstveni tišini je čakal ž njo ves gozd...

Naenkrat se bliža nekdo krepkih korakov po cesti in si polglasno
žvižga napev ...

Bil je jesenski veter.

Ko uzre gozdno vilo, se ji globoko prikloni. „Dražestna si,“ ji reče,
„ali hočeš zaplesati z menoj?"

„Rada,“ mu odvrne gozdna vila, „ali kdo naj nama zasvira na ples?
Moji godci — ptički — so že odpotovali na jug, ali pa so na dopustu."

„Ako nimaš drugega ugovora," zasmeje se jesenski veter, „svojo
plesno melodijo zažvižgam si sam."

39

„Potem je prav,“ reče gozdna vila. „Toda povabim še meglene
gospodične, ki tako rade plešejo — in striček mah in tetka gliva naj tudi
prideta. Če so starejši navzoči, je vse bolj dostojno."

Veverica je torej prenašala vabila naokoli, in ko so se bili vsi zbrali,
je započel ples. Meglene gospodične so švigale sem in tja, da so jim
plapolali sivi zastori na vse strani. Striček mah in tetka gliva sta plesala
skupaj; delala sta silno drobne, majhne korake in se obračala v krogu,
da je vršalo listje, kjer sta se vrtela.

Jesenski veter pa je pograbil gozdno vilo krog pasa in drvil z njo
nizdol in vkreber; njena vlečka je pometala po tleh in on je žvižgal napev,
da so se klanjali dreves vrhovi . .. Hej, to vam je bil diven ples!

Davno že je bil spremil striček mah tetko glivo domov, potegnil si kučmo
preko ušes in sladko zadremal. Meglene gospodične so utrujene posedale po
gozdnem travniku — ali vedno še je plesala gozdna vila z jesenskim vetrom.

Niti opazila ni, da ji je bledela obleka, da so ji rdeče jagode za
pasom odpadale od stebelc, da je njen venec povenel . .. Smejala se je
in plesala dalje ...

Tedaj je stala mahoma zima pred njo, ki je bila pravkar dospela.
Pogladila si je kuštrave, sive lase in hladen smeh ji je legel na ustna,
ko se je z ledeno roko dotaknila gozdne vile.

„Dosti je, dete moje,“ ji reče, »odslovi svojega plesalca, kajti čas je,
podati se k počitku."

In gozdna vila je morala — rada ali nerada — slušati; kajti poslej
je bila zima vladarica v deželi. Tudi jesenski veter se je potuhnil in se
natihoma splazil proč .. .

»Prihodnje leto se zopet vrnem," ji je še rekel pri slovesu, »nikar
me ne žabi dotlej!“

»Ne bom te zabila!" mu odvrne gozdna vila.

Ali nato je pomislila, da ima priti prej še pomladni vetrec, ki ji je
obečal prinesti cvetja in novo šlarasto oblačilo.

Pri tej misli se je lahno nasmehnila, legla na mahovito postelj in
sladko zadremala ...

Zima pa je zgrnila preko nje mehko, belo odejo . . . Mira.

G==9

40

št=4»4*J=4« »tsliHa IW5-ma

Sirotica marjetica.

oleg lepe bele gosposke hiše razprostiral
se je prelep cvetličnjak, obdan z visoko,
umetno izdelano železno ograjo. Ob robu
so se ondi razcvetali žlahtni grmiči vrtnic,
jasmina in^duhtečih majnic. Po gredah
so v pisanih trumah cveteli nageljni, tu¬
lipani, rezeda in narcise ter vse polno
različnih pestrobarvnih žlahtnih cvetlic.
Tik ograje so kipele navzgor žolte soln-
čnice ter se ozirale daleč črez ograjo po
zelenih travnikih.

Med blagodišeče plemenite cvetlice
pa se je vtihotapil gizdavi mak. Početkoma je prihuljeno čepel sredi
grede. Polagoma je pa raztegnil na široko od sebe svoja pisana peresca,
kmalu je začel dvigati kvišku svojo glavo in nekega jutra si je nadel

41

živobarvno rdečo kapico ter se prešerno ozrl okrog sebe po svojih sosedih,
kakor bi hotel reči: „Kdo se upa meriti z menoj?“

Rad bi bil začel zabavljati in zaničevati svoje sosede vse vprek, a ni
imel pravega poguma. Zabavljal bi bil rad proti nageljnu, ki je cvetel v
njegovi bližini, toda bal se je njegove duhovitosti . . . Rad bi se bil
zadrl nad drugimi cvetlicami ter jim povedal, da je on lep, najlepši cvet
vsega vrta. Rad bi bil rekel tulipanu, da ga še daleč ne dosega v krasoti,
dasi si je nadel tudi on lepo rdečo kronico, kakor jo ima on, mak; a
tulipan je molče in mirno zrl proti nebu, in zdelo se je, da maku še sploh
ni opazil v svoji bližini.

Mak bi se bil rad lotil duhteče vrtnice, a razpenjala se je visoko
nad njim in kramljala s sosedom jasminom, a na maku, ki se je bahatil
sredi grede, se ni pomudila niti z enim samim pogledom. Tako so tudi
druge cvetlice kramljale in šepetale med seboj ter se zanj niso nič zmenile.

Toda maku to ni dalo miru. Zabavljal bi bil, a ni si upal; to ga je
peklo. Kako bo zabavljal, ko ga sploh nihče ne pogleda. Mak je slutil,
da če bi jih začel zbadati z zabavljicami, bi mu niti ne zamerili, niti se
zmenili zanj, to pa bi ga preveč ponižalo. Začel je premišljevati, kako
bi pozornost svojih gosposkih sosedov obrnil na se. Saj tako ni mogel
vedeti, če so ga sploh opazili, da stoji prav sredi grede med njimi on,
baronček mak.

Priklanjati se je začel tedaj na vse strani. Z daljave so mu vljudno
pokimale v odzdrav cvetlice, a začudenja nad svojo lepoto ni opazil v
nobenem očescu. To ga je jezilo. Kako bi se jim prikupil, da bi ga
upoštevali in občudovali njegovo lepoto. Bil je ves gizdalinski in poln
samoljubja.

Nekega dne je za ograjo onkraj vrta med travico in deteljo odprla
drobna marjetica svoje očesce. Skozi ograjo se je zagledala v mak. Pre¬
vzela jo je njegova lepota in zato je čudoma strmela tja. Marjetica je
bila tako majhna in mlada, videla še ni nič sveta in poznala ni ne pre¬
vzetnosti, niti ošabnosti. Z velikim jasnim očesom je strmela v mak, kajti
v svoji nedolžnosti je mislila: ker je lep, mora biti ravno tako dober in
plemenit .. .

42

43

Kmalu je to gizdalin opazil. Prijalo mu je sicer, da ga vsaj nekdo
občuduje, a jezilo ga je hkrati, da je ta nekdo drobna in skromna mar¬
jetica za plotom. Takoj se je domislil, da je sedaj ugoden trenotek, da
pozornost svojih ponosnih sosedov obrne na se. Zato se je z neprijetnim
glasom obregnil ob drobno cvetko ter jo glasno zasmehoval.

„Glejte jo, prismodo,“ to rekši se je obrnil do svojih sosedov, „glejte,
kako buli semkaj, kakor da bi me hotela snesti z očesom! Kaj zijaš
sploh v vrt, nebogljeno revše? Ali ti ni dovolj prostora med travo in
deteljo? Kaj se oziraš tako poželjivo v nas? Ko bi ti spadala v našo
družbo, bi te bil vrtnar vsadil med nas in ne bila bi med deteljo in travo.
Mari se hočeš meriti z nami? Usojeno ti je, da te snedo krave, mi pa smo
za boljše namene, za višje cilje tu, mi smo tu ... hm, mi smo tu, khm...“

Mak je zakašljal. Bil je za hip v zadregi, ker pravzaprav sam ni
vedel, čemu je tu — vendar je predrzno nadaljeval: „Le glej, kako nas
vrtnar neguje! Kdo vpraša tebe, če si žejna? Kdo ti zrahlja zemljo okrog
nožič? Za nas pa skrbi vrtnar. In kako skrbi! Zjutraj in zvečer nas napoji
s hladno vodo. Še predno se nam okrog nožič utrdi zemlja, nam jo
previdno zrahlja. Okrog nas obere sitni plevel, ki se usiljuje med nas,
ter ga vrže na gnoj. — Tudi tebi bi se tako zgodilo, da se drzneš
med nas!“

Tako je besedičil, govoričil in sramotil sirotico marjetico gizdavi
mak in se zmagonosno oziral po svojih sosedih. Nič ni pomislil, da je
sam prav slučajno prišel med žlahtne vrtne cvetlice. Bog ve, odkod je
veter prinesel izza plotja njegovo semensko zrnce in ga vrgel sredi grede,
in ko je videl stari dobri vrtnar, da je prilezel mak iz zemlje, pustil mu
je življenje ter ga negoval kakor druge cvetlice. To je mak seveda po¬
polnoma pozabil...

Za svoje sramotilne besede, s katerimi je obsul marjetico, ni našel
pri svojih sosedih niti priznanja, niti soglasja. Ravno tako molčeči in tuji
so bili proti njemu, kakor vedno. Pač pa so hijacinte in nageljni sočutno
zrli skozi ograjo ter iskali sirotico marjetico. Tudi vrtnica in celo solnčnica
sta stezah vrat preko ograje ter se ozirali po marjetici, da bi jo potolažili.
A nje ni bilo videti. Deteljice in travice so jo objele ter jo skrile pred

44

črnim’'očesom zlogolkega maku. Vsa zbegana in osramočena je sirotica
povesila drobno glavico in tihe solzice so ji privrele iz očesa, katerega

ni več upala dvigniti proti vrtu. Vsa zamišljena in žalostna je čepela
med travo.

Slišala je o mraku težke vrtnarjeve stopinje, ko je hodil po vrtu in
se pogovarjal s cvetlicami kakor z otroci. Slišala je, ko jim je prilival.
Spomnila se je zopet makovih neprijaznih besed „kdo pa tebe vpraša, če
si žejna?“ — Resnično, nihče! Tudi ona je žejna, kapljica vode bi ji
dobro dela, prosila bi za njo, ko bi vedela, da jo dobi ... A kdo se briga
za njo? Nihče! Da, jutri ali pojutrajšnjem pride hlapec z ostro koso in
pokosil bo njo in njene sestrice ter jih vrgel v jasli, kjer bodo omedlele
in poginile strahu in bolečine. Žalostna in vsa potrta je sirotica marjetica
prvi dan svojega mladega življenja v solzah zaspala.

A zasanjala je čudovito lep sen.

Mesečina se je razlivala po travniku, cvetličnjak pa je stal v temi
poleg hiše. Tisoči zvezdic so migljali na nebu in marjetici se je zdelo,
da vse zvezdice pomežikujejo njej in jo pozdravljajo. Jasno očesce je uprla
v migljajoče tisoče in vračala daljnim sestricam ljubeznivi pozdrav . ..

Naenkrat pa je zagledala, kako se je izmed zvezdic ločil krilatec in
se spuščal k zemlji. Čim bližje je prihajal, tem razločnejši je bil njegov
mili obraz. Na zlatih perotih se je bližal zemlji, da mu je snežnobela halja
na lahno vihrala v nočnem vetru. Šel je naravnost proti sirotici marjetici.
Ko je bil nad cvetličnjakom, opazila je marjetica, da ima v roki srebrno
kangljico. Marjetica je širila očesce in strmela. „Ali bo sam krilatec na¬
pojil mak?“ Toda ne! Nad njim je plul naravnost proti njej, s kangljico
je zadel ob makovo čepico, kakor da bi ga ne bil opazil. Ko pa je priplul
do travnika, dvignil in nagnil je srebrno kangljico in napojil je iz
nje marjetico in njene družice. Plul je dalje in dalje, dokler se ni ves
travnik blestel v mesečini, kakor da bi bil posut z biseri . . .

Zjutraj, ko je solnce pogledalo črez goro, je odprla marjetica očesce
in začudeno pogledala okoli sebe. Ali je sanjala ali je bila resnica?

Resnično, ves travnik, kolikor daleč je segalo oko, je blestel v
biserni rosi. Sam krilatec, katerega je poslal večni vrtnar, je prišel po
noči napajat zapuščene sirotice.

Z boječim pogledom se je ozrla marjetica sedaj na vrt. Ali
mak še spi? Toda maku ni! Golo stebelce je štrlelo v zrak in

46

gologlav je stal sredi grede mak. S kangljico mu je po noči krilatec
čepico odbil.

Kmalu je prišel vrtnar na vrt. S trdo roko je prijel mak za puhlo
butico, ga izrul in vrgel na pot. Marjetica pa je veselo dvigala glavico
proti solncu in širila očesce. Pozabila je kmalu makovo žalitev in veselila
se je svojega življenja. utva.

47

Bajka o borovcu.

Igo, dolgo je že od tega, ko je bil borovec še drevo, krasno
kot malokatero na širokem svetu. Od korenine do vrha so ga
obdajale močne, žilave veje, ki so se krepko in samozavestno
stezale v zrak. Igle so mu bile mnogo svetlejše kakor pa dandanes in
tako svilenomehke kakor rožni listi.

Stoječ sredi bratov-tovarišev je tvoril krasne senčnate gozde. Silno
je bil ponosen na svojo krasoto, jakost in moč.

Toda njegov ponos mu je postal usoden in mu je bil v pogubo. Iz
domišljavosti in nečimrnosti se je rodil napuh in se je razvila prevzetnost.

Vsak posamezni borovec je hotel posebej kazati svojo lepoto — a
pri tem ga je oviral sosed. — Vzbudila se je medsebojna zavist.

Natihoma je nastalo grozljivo rovanje. Drug drugega je objemal in
stiskal z močnimi rokami ter ga skušal zadušiti in zadaviti ...

Ječali in stokali so v grozovitem, zavistnem boju in žolta, smolnata
kri jim je silila iz razpok in modric žilave, lubaste kože.

V dolgih vrstah so ležale čez noč cele trume smrtnoranjenih in
umirajočih drevesnih orjakov. Bratska kri je orosila zelena gozdna tla. —

Ko se je naslednje jutro izprehajal Bog po gozdu, jih je opazil.
Razsrdil se je na pobesnele stvari in izustil nad njimi naslednjo kletev:

„Ker se v slepem napuhu tako silno črtite, ostali boste poslej taki,
kakoršni ste! Stali boste osamljeni ali pa boste ponižno plazili po tleh, in
nobena ptica ne bo gnezdila v vaših vejah. To naj vam bo kazen za greh!“

In tako se je tudi zgodilo.

Od onega časa je borovec majhen in boren, gloda po preperelem
skalovju, ali bedno plazi po zemlji. Ponižno se sklanja pod drugim lesovjem,
ki je stalo nekdaj globoko pod njim. —

Oni pa, ki je višje zraščen, tožen vije odrevenele, krepelčaste roke
in stojDosamljen od tovarišev v mrki samoti . ..

Kjerkoli pa tvorijo borovci še majhne gozdiče, ondi stoje po daleč
vsak sebi, nemi in srditi. Le v nočnem času jih čuješ stokati v vetru ...

Nobena ptica ni nikdar še gnezdila v njihovih vejah ... Mira.

o—O

48

Jazbec.

Živalska bajka.

tari jazbec je bil zopet prav slabe volje. Ko je dalje časa nemo
zrl v večerno-tihi, od poslednjih solnčnih žarkov osvetljeni
listnati gozd, kateri se je spreminjal v najkrasnejših jesenskih
bojah, podal se je nazaj v brlog k svoji družici in nevoljno godrnjal:
„Kamorkoli pogledaš — draginja, sama draginja. Od zadnjega dežja mraz
noče več ponehati; in naj sije solnce še tako dolgo, nobenega žužka,
nobenega črva. Da, niti tičjega jajca ali perutnine ni videti. Vse se je
nekam zarilo! Koreninice so tudi že lesene in grenke; da nismo s trudom
in naporom repe spravili domov, bi sedaj ne le zmrzovali, ampak trpeli
poleg tega še glad. Ali si že pripravljena za odhod ?“

Samica je le na pol poslušala tarnanje druga, kajti imela je mnogo dela.
„Le malo potrpi še, stari! Kakor vidiš, sem danes že vse nastlala
s svežim bukovim listjem in dobro presušenim mahom, tudi rove sem
osnažila. Sedaj poiščem še dve debeli repi za sina in njegovo družico.
Morava vendar pogledati tje na „Bukov vrh“, ali sta tudi ukrenila vse
potrebno za zimo. Mladi pač ne mislijo na vse in zima je dolga in kruta.“
„Potem je pa tudi že skrajni čas, da odrineva," godrnja stari. „Do
„Bukovega vrha" je dobri dve uri."

Pravljice.

49

4

Med tem je bila samica vse dogotovila in stari jazbec je stopal
naprej po dolgem rovu. Preden je stopil na prosto, je posluhnil, ozrl se
na vse strani, „če je zrak čist“, kakor je imel navado reči in stopal
spočetka počasi, potem pa vedno hitreje v mračni zaraščeni gozd. Med
potjo sta oba po stari navadi molčala in mislila vsak svoje ....  Že leta
in leta prebivata v stari jazbini — —.

Kakor je sedaj mirno v nji, tako živahno je bilo prejšnje čase, ko so
bili še otroci doma. Kako sta tedaj oba neumorno znašala domov za
lačno deco, katero je navadil stari vseh zvijač in lovskih šeg in običajev.

In potem je prišlo vselej do tužnega slovesa, ako je odrinil kateri
sinov v prostrani gozd — redkokedaj so se zopet videli.

Nekoč se je bil vrnil stari jazbec z nočnega pohoda silno potrt domov.
Bil je na „Bukovem vrhu“ in hotel obiskati ujca, ki je živel ondi že mnogo
let samotarsko življenje. Kako pa se zgrozi nad prizorom, ki se mu je
nudil ondi. Rovi so bili razriti in so kazali sledove krutega boja. Vse
je pričalo, da je dobri ujec postal žrtev lovcev in krvoločnih psov.

Nekaj časa potem sta romala oče in mati v spremstvu najmlajšega
sina, ki je bil tedaj še doma, na „Bukov vrh“. Ondi sta zapuščeno jazbino
zopet dostojno uredila in jo izročila sinu, kateri je nekaj časa sam prebival
v nji, da bi si je ne bil prisvojil kak drugi jazbec.

Preteklo pomlad pa je i on na pohodih po gozdih spoznal verno
družico in jo povedel na „Bukov vrh“.

Vsega tega sta se spominjala starca na dolgi, tihi poti ...

Malo, neoprezno gozdno miško je stari spotoma vlovil in pohrustal.
Samica je pa našla lepo svežo glivo in ko se je dovolj načudila poznemu
sadežu, ga je povžila za malico.

Ko sta dospela na „Bukov vrh“, je bilo že precej pozno. Mlada
prebivalca sta se bila pravkar povrnila z večernega pohoda in se jako
vzradovala obiska roditeljev.

Lepi repi, katere je prinesla mati s seboj, je sprejela sinaha z velikim
veseljem in ji shranila za zimo. Nato je pogostila draga gosta. Veliko
redkost — sladke grozdne jagode — je prinesla na mizo. Z velikim trudom

so

sta jih mlada spravila domov iz oddaljenega vinograda. Zlasti staremu
jazbecu so šle v slast.

Oče in sin sta si pripovedovala o lovskih uspehih minulega poletja,
o nakanah tatinskih lovcev, o lisici, dihurju, kuni, podlasici, mački in o
najnevarnejšem sovražniku — o človeku.

Urno je potekal čas prijetnega sestanka, ki ga je skrbna mati porabila
v to, da je dajala sinahi raznih nasvetov. Poučila je mlado gospodinjo,
kako je treba vse pripraviti za zimo in je še sama pomagala urejati.

Polnoč je bila že minula in zunaj je nastal silen mraz. Zvezde so
žarele raz modro nebo in z dreves je sipalo, rahlo šumeč, velo listje na
zemljo. A še se niso mogli ločiti.

Ko sta se končno odpravljala stara dva, so jele zvezde že bledeti in
ugašati. Stopivši iz jazbine sta videla v megli z listjem posuto stezo
srebrno blesteti se. Padla je bila mrzla slana.

„Morava urno stopiti, da se ogrejeva med potjo,“ reče jazbec, „preostri
mraz ni nič za nas starce!"

Sin ju je še kosec pota spremil. „Ostanita tudi vidva odslej naprej
lepo doma,“ reče mati. „Hoja po zimskem zraku pospešuje tek in v zimi
nam je glad silno nevaren."

Preden se je vrnil sin, mu je še oče pošepetal na uho, dočim je bila
mati naprej odšla: „ln glej tudi, da naša stara jazbina, tvoj rodni dom,
ne pride v tuje roke, ako se morda midva z materjo na pomlad več ne
prebudiva!"

Ko so si potem še medsebojno želeli „zdrav zimski spanec," poslovil
se je mladi jazbec od roditeljev, ki sta počasi stopala proti domu.

Ko sta dospela tja, je že jutro svitalo . ..

Mraza drgetajoč, sta poiskala toplo ležišče, se zarila v mah in listje,
ter kmalu zaspala dolgo, trdno zimsko spanje ...

Ali jo bosta pač uzrla spet, dobra starca, solnčno pomlad?

Mira.

51

4*

Cvet ljubezni.

tistih lepih, zlatih časih, ko je bilo na
svetu še vse boljše kakor dandanes, ko
so po gozdnih globinah in po gorah živele
vile in škratje in palčki, dogodilo se je
enkrat to, dete moje, kar ti pove ta
pravljica.

V bujnih, senčnih in duhtečih gajih,
ki so se razprostirali od vznožja Jasne
gore pa do njenega nebotičnega vrhunca,
živela je takrat čarokrasna vila Planinka
s svojim dvorom.

Srebrno čisti vrelci so žuboreli izpod
živih skal Jasne gore in se vijugali med mehkim mahom po ozkih strugah
nizdol. Zlatokljune ptičice so žvrgolele po grmovju in drevesih čudovite pesmi.

Čaroben bil je kraj ob zlatem solnčnem svitu, a še čarobnejši v
srebrni mesečini, v tihih jasnih nočeh, polnih skrivnosti.

Tedaj je kakor iz meglic vstala na prostrani mehki jasi v gori vila
Planinka s svojimi tovarišicami in svojima dvorjanoma, katerih prvi je
nosil rožnat plašček in bobneče ime Rododendron, in drugi v višnjevi
uniformi, zvan Encijan.

V takih nočeh so se v jasni mesečini zazibale lahkonoge vile v ča¬
robnem plesu, držeč se v krogu za roke. Plapolale so jim v nočnem vetru
tanke pestrobojne halje. V sredini pa se je zibala kraljica gorskih vil,
Planinka. Kot žamet mehka in kakor sneg bela lica so se ji bliščala v
mesečini. Zlati lasje so se ji kakor krona vili okrog drobne glave.

Tako je rajal vilin dvor do mlade zarje, vsako jasno mesečno noč.
V zlatih kelihih sta jim nudila dvorjana hladilno tekočino živih vrelcev
Jasne gore. Ko je nebo na vzhodu zarudelo, izginil je čarobni roj, in kakor
zlate meglice dvignil se je visoko pod oblake.

Zgodilo pa se je, da je v lesovje Jasne gore zašel nekoč mladi, lepi
logar Vojko. Noč ga je došla ob jasi, ko ni še znal ne kod, ne kam.

52

Utrujen se je vlegel v mehki mah ob skali. Tedaj so polagoma začele
vstajati posamezne meglice. Vedno več in več jih je bilo. Ko je čez

vrhunec mesec prisijal in razsvetlil jaso, videl je mladi Vojko natanko,
kako so se iz meglic prikazovali prekrasni obrazi deklic, kako so se iz
meglic razvijala prozorna telesca čarokrasnih vil, katere so stopale v krog.

53

V slikovitem plesu se vrteč so pele čudovito lepo pesem, katere
nikdar prej ni slišalo uho. Med tem je iz sredine kroga v zlati megli
vstala vila Planinka, kraljica gorska; poleg nje sta kakor iz zemlje iznikla
Rododendron in Encijan.

Začuden, brez besed je strmel logar v to čudo in v prekrasne deklice.
Ko je vtihnila čarobna pesem, je z zvonkim glasom Planinka zapovedala:

„Tu v bližini mora biti človek skrit! Predrznil se je prestopiti moje kra¬
ljestvo, motiti nas in zreti. Zdaj smrti naj zapade. Poiščita mi ga, dvorjana!“

To rekši dvignila je prebelo, drobno roko ter pokazala ukazujoče
proti skali, kjer je molče strmel logar. „Zdrobita mi ga v prah!“

Prestrašen se je krog devojk na to razmaknil. Predno je logar prav
razumel pomen besed kraljice, priskočila h skali sta Encijan in Rodo¬
dendron in ga odvedla pred Planinko. Od nepoznane sile gnan in ves
prevzet od tolike krasote, zgrudil se je mladenič kraljici pred noge.

Na vseh obrazih vil se je sočutje pokazalo; le kraljica je stala trda,
neizprosna. Iz očij ji je švigal plamen jeze. Tedaj pa je iz kroga vil sto¬
pila k logarju prekrasna in ljubezniva deklica; kakor v bran je razprostrla
svoji roki pred logarja in zaprosila:

»Življenje pusti mu, kraljica! Nikar nedolžnega ne uniči!“

Togotno je Planinka vdarila ob tla z nožico: „Kaj, ti se upaš za
človeka milost prositi, ki si drznil v Jasno goro je stopiti ?“ je kriknila.

A dobra vila ni umaknila prosečega pogleda od kraljice. Vsem to¬
varišicam so oči se zarosile. Po kratkem molku je Planinka spet dejala:

„Naj bo! Kar prosi katera me izmed vas, ji hočem izpolniti. Živi
naj tvoj mladenič, a ti greš z njim. Izvržena, prognana si od nas. Zdaj
idi za človekom!“

Deklica je v tem trenotku zaječala od bolesti in pokleknila. Hotela
je prositi milosti zdaj za se, a predno je utegnila to storiti, so se že visoko
nad jaso dvigale meglice, in deklica je sama zdaj klečala poleg Vojka.
Ves gaj je bil tih in molčeč ko grob. Le mesec je z neba veselo gledal,
kakor da bi se ne bilo nič zgodilo.

Ko je zaihtela deklica ob Vojku, predramil se je ta iz svojega za¬
vzetja. Pogledal je na deklico, mehko ji je pobožal bujne kite, v katerih

54

so se vile pestre rože. Dvignil jo je s tal in vzel v naročje. Na svojih
rokah jo je nesel v zavetje in jo položil v mehki mah. Vso trepetajočo je
ogrnil s svojim plaščem in jo tolažil: „Ne boj se, deklica, kdorkoli si. Nikar
ne plakaj! Glej, jaz ti hočem biti zvest drug do smrti. Ne jokaj za družicami."

Tako ji je lepo govoril in jo tolažil. Polagoma so se solze sušile
in ko je mladi dan pogledal čez goro, že znal je Vojko, da vodi vilo
Rožico v svoj skromni dom.

55

Po ozkih stezah sta prišla z Jasne gore. V dolinici se je belila
svetla hišica, logarjev dom. Senčnat gaj se je okoli njega razprostiral.
Brzonoge srnice in beli zajčki so begali po njem.

❖

* *

Logar je vabil v svate. Lep solnčni dan hiteli so vozovi veselih
gostov po beli cesti proti cerkvi. Najlepša vseh nevest, kar jih je zrlo
kdaj oko, je stala pred oltarjem.

Ta čas pa so na dom prišle njene nekdanje tovarišice, prišle so k
nji v družice vile. Vso hišo so ji obsule s cvetjem. Tudi Rododendron in
Encijan sta prišla. Z živordečim cvetjem je okinčal Rododendron ji portal.
Okrog oken venec iz modrih cvetk je spletel Encijan. Vso vežo vile s
cvetjem so nastlale.

Ko se je vrnila nevestica iz cerkve, je vedela takoj, kdo je prišel v
svate. Solze veselega ganutja so ji v očeh igrale, ko je gledala svoj dom,
preprežen s cvetjem. Kajti vsaka vila je prinesla s seboj cvetja. Vila
Spominčica prelepih modrih drobnih cvetk z zlato zvezdico v sredini.
Vijolica je prinesla višnjevih cvetlic s sklonjenimi glavicami, razširjajoče
prijeten vonj okoli sebe. Vila Šmarnica je prinesla na tankem stebelcu
nanizane, kakor sneg bele solzice. Ker je bilo več vil v svatih in je vsaka
prinesla s seboj drugačnega cvetja, se ostali svatje in ženin niso mogli
nagledati in načuditi tem prelepim cvetkam. Kajti v tistih časih niso
poznali tako žlahtnih rožic. Za kakim plotom je vzcvetela kvečjemu ko¬
priva, katere se ni upal nihče dotakniti, da bi se ne opekel. Na gmajni
so se bahatih osati, katerih se je tudi vsak rad ognil. Kaj čuda, da se
ljudje niso mogli nagledati teh čarobnih in duhtečih stvaric, katere so
prinesle vile Roži v dar.

Na gostiji so bili vsi prav Židane volje, kakor se spodobi na sva-
tovščini. Seveda najsrečnejša med vsemi, kakor drugače ne more biti,
sta bila nevestica in ženin.

Ko je bilo vse veselja že prevzeto, začulo se je milo petje iz bližnje
sobice. Vsi so vstali od bogato obložene mize in hiteli so gledat, kdo
tako lepo prepeva. Le nevestica je ostala mirna na svojem prostoru. Saj
so ji bili znani mili, srebrni glasovi. V bližnji sobici, od koder je zvenelo

56

petje, stala je sredi sobe zlata zibelka. Dve vili sta jo polnili s cvetlicami
razpenjali nad njo sinji baldahin in poleg peli uspavanko.

Nevestica se je ganutja razjokala, a svatje so veseli ji napili, da
enkrat v zlati zibelki bi detece zibala.

Minul je šumni, zlati dan. Za goro solnce je vtonilo. Na nebu zvez¬
dice so se prižgale, in ves srebrn je med njimi mesec vstal.

Zadnji svatje, bele tanke meglice, zapuščale so logarja in Rožico in
se dvigale višje in višje, dokler niso izginile v temnih gajih Jasne gore.
Bile so vile in dvorjana.

V Jasni gori bilo je tedaj otožno. Zopet so vstale na prostrani jasi
v krogu vile in čakale na prihod kraljice. Molče in trudno so se vrtele,
držeč se za roke v krogu — brez čarobne pesmi in brez srebrnega smeh-
ljauja. Vse njih misli, vse njih hrepenenje ostalo je v dolini pri Rožici in
logarju. Tudi one bi rade svoje tajinstveno življenje žrtvovale za tako
srečo globoko doli v dolini.

Končno je vstala iz bele megle sredi kroga kraljica. Zastrt je bil
njen pogled in ves otožen. Izguba Rožice jo je bolela. A komaj se je
sredi kroga vil pojavila, so vse vile padle pred njo na kolena in prosile:

„Zavrzi tudi nas, kraljica! Kaznuj nas, kakor Rožico, da bomo iz
doline med ljudmi po tebi in po tvojem kraljestvu hrepenele. 1 '

Pri priči je kraljici vsa žalost izginila z žametnega lica. V očeh ji
srd je zaigral.

„Tako tedaj, zavistnice ve nehvaležne! Za srečo raje begale bi po
dolinah, kakor da bi tu jo pestovale. Rožici ste nevoščljive, ker je srečna
s človekom, ki ga ljubi, in katerega pogina je otela. Naj bo še vam!
Izpred oči se mi izgubite!" Togotno je vdarila z nogo v tla, da se je od
strahu razpršil pisani krog devojk na vse strani.

K srebrnemu vrelcu je Spominčica skočila, pod grm Šmarnica je po¬
kleknila; v zatišje skrito Vijolica je glavico sklonila, nizdol ob strugi je
Zlatica pohitela in Erika se stisnila je k skali. Sramu vsa zardela je
zbežala Orhideja, zamišljena med travico se je Marjetica zgubila.

Iz jase dvignile so se v mesečini le tri megle kot beli jančki. Na
nebotičnem vrhu so se ustavile in odpoje. Izplakala se je od jada tam

57

kraljica, pri nji sta ostala le dva dobra in zvesta dvorjana, Rododendron
in Encijan.

Ko je drugo jutro solnce na goro posijalo, se ni dvignil iz jase roj
meglic kakor običajno. Po zemlji namesto vil so cvetke — vile kaznovane
— še dremale vse rosne od solza.

Od tedaj se vila Planinka ni nikdar več približala podnožju Jasne
gore. Na nebotičnem vrhu je preminula in se v solnčni prah sesula. Poleg
nje sta preminula tudi Rododendron in Encijan. Sapice so njih prah
raznesle po vseh gorah. Iz praškov je pognalo drobno brstje. Vzcvetele
so žametne planinke, žareči rododendron in modri encijan. Še dandanes
so vsi trije drug blizu drugega po vrhuncih gora. In še dandanes mar¬
sikateri predrznež, ki si hoče povezati cvet planinske kraljice v šopek,
plača mnogokdaj to z življenjem.

A druge vile so se pogubile nizko po dolini, spremenjene v cvetlice,
kakor jih vidimo še dandanes. Le Rožica je živela s svojim dobrim in
ljubljenim logarjem v polni sreči do svojega zadnjega dne. Ko je umrla,
je iz njene gomile zrastel rožni grmič; dvignil se je visoko ter se raz¬
cvetel v žlahten cvet. Dišeči cvetni praški so se razkrojili, po širni zemlji
so se razpršili. In kamor prašek se je vlegel, pognale nove so kali.

Še dandanes se rože vsako srce razveseli, njena lepota očara člo¬
veško oko. In še danes se roža imenuje cvet ljubezni. To ti priča o
resnici te pravljice, dete moje! Utva.

58

MihMal*


Božič v gozdu.

Zimska bajka.

j udi gozd ima svoj božič ...

Trikrat v letu zamenja svojo obleko: svitlozeleno mu je
pomladnje ženitovanjsko oblačilo, pestra je jesenska oprava — a
blesteče belo je njegovo zimsko odelo ...

Kar se poslednjega tiče, ni bilo vedno tako. —

Divji viharji so napravili nasilni konec jesenski krasoti. Kljubujoče
so stezala drevesa gole, počrnele veje proti nebu — kakor bi se hotela
pritožiti, da so tako kruto oropana listnatega nakita.

In ta nema prošnja je bila uslišana.

V tihi zimski noči je bilo. Luna se je skrila za gosti megleni zavoj...
Krog in krog je vladala grobna tišina. — Nakrat se pojavi tajinstveno
gibanje v zraku; v mehkih kosmih počne drseti z višine. Lahni in gibki
frčijo nežni stvori nizdol, sestavljeni iz čudežno upodobljenih drobnih
zvezdic ... Krotko legajo po trdozmrzlih tleh in po očrnelih, golih vejah
listja oropanih dreves. Neizčrpljiv je vir, ki jih siplje z neizmerne visočine.
Gosteje in gosteje padajo in se podijo naposled v besnem vrtincu; bil
je pravcati divji lov! — Še le z jutranjim zorom je ponehal metež ...

59

Ko se je dvignilo solnce z meglene postelje in si zmelo spanec z
očij, obsijalo je sliko čudežne čistote. Cela okolica je bila pregrajena z
belo odejo, in iz te so štrlela temna drevesa in se šibila blesteče peze...

Tako je prejel gozd svojo božično opravo. —

Toda dolgo se solnce ni radovalo krasnega prizora. Goste, sive
megle so mu zastrle oči in zavile drevje in grmovje v mrki plašč. Pod
okriljem tega plašča je švigalo na tisoče brzih duhov od drevesa do
drevesa. Na milijone drobnih, svitlobrušenih kristalov so z veščimi rokami
pritrjali na veje. —

Nastala je noč; duhovi so bili z delom gotovi, — in obteženo z
debelim snegom je stalo drevje in grmovje. Razdelile so se megle, mesec
je radovedno polukal nizdol, — tedaj je zablestelo v čarobni luči, kakor
da je posuto z milijardami draguljev ...

Tako je prejel gozd svoj božični nakit —

In kar se je godilo v oni prvi božični noči — ponavlja se redno
leto za letom: samo da bajnih bitij ni mogoče videti ljudem . ..

Mira.

60

in Zimovnik.

deželi solnčni, v deželi večnega cvetja
dvigal se je ponosni grad kraljice Vesne.
Blišča! se je v solncu kakor ogromen
deinant. Po njegovih stenah, arkadah in
balkonih spenjale so se žlahtne, pestro-
bojne vrtnice, blagodišeče teje in glici-
nije. Okrog gradu širil se je gaj cvetočega
drevja in duhtečega grmičja, med katerim
so se vili poti in stezice, posute z drob¬
nim, belim peskom. Bleščale so v solncu
med zelenjem kakor srebrni trakovi.

Po teh potih in stezicah šetala je
v solncu, odeta v belo, svileno tenčico, kraljica Vesna,  krasna in nežna
kakor rosno pomladansko jutro Obraz ji je žarel milobe. Jasne oči so ji
življenjapolno zrle v svet. Na ustnicah ji je igral vedno ljubezniv smehljaj.
V njenih zlatorumenih, valovitih laseh je duhtel venec pestrih rož.

Vesna

61

In kamor je stopila njena noga, pognalo je veselo brstje, zacingljali

so beli zvončki, zapele so trobentice veselo pesem in zaduhtele temne

so vijolice. In kamor se ozrlo njeno je oko, so rože zacvetele, in koder

je njen glas zazvenel, oglasili so se drobni ptički, jo pozdravljali in

žvrgoleli brez prestanka ter si spletali svoj mali dom v kraljestvu solnčnem
mlade Vesne ...

A daleč, daleč od njene solnčne domovine, v večni sneg in led odetih
gorah je živel bledi, mrzli knez Zim ovni  k s svojo staro, sivolaso botro
Burjo  in zmrznjenim ministrom Krivcem.  Živel je v svojem zasneženem
gradu, ki je zapuščen štrlel proti nebu, obdan od silnih snežnikov in
ledenikov. Od grajske strehe viseli so dolgi ledeni kapniki. Okna bila
so pretkana z ledenimi cvetlicami in solčni žarek nikdar skozi ni prodrl.
Sam dolgčas bil je gori v gradu, sam srez in led in sneg okrog. V do¬
linah daleč naokoli so samotarile pobožne jelke in žalostni menihi bori,
odeti vsi v snežene plašče.

Knežič je kraljeval in životaril večinoma sam samcat v svojem tihem
gradu. Botra Burja in minister Krivec sta šla večkrat po opravkih v daljni,
knezu tuji, nepoznani svet.

Nekoč se je vrnila botra Burja z daljnega izleta ter našla svojega kneza
bolj bledega in otožnega kot sicer. Mrzle solze so mu polzele po mladem
licu, telo mu je trepetalo od srčne bolečine vsled večnega samovanja.

Zasmilil se ji je tedaj njen bledi knez; sočutje se ji v srcu je zbu¬
dilo. Da bi kneza utolažila, pričela mu je praviti o svojem potovanju
križem širnega sveta. Povedala mu je o lepi Vesni, o deželi njeni, o
deželi večnega solnca in cvetja, katero je videla mimogrede na bliskovitem
svojem potovanju.

Posluhnil knez je, solze težke si otrl. Oko in lice mu je v mladem
ognju zažarelo. Brž ukazal knežje je sani upreči. Odel je svoj srebrni plašč,
pretkan z bisernim srezom, nadel si svojo je srebrno krono in stopil iz gradu.

Pred durmi grajskimi sta stala bela dva medveda, uprežena v sani,
v katere stopil je veselo knez s svojim spremstvom. Odpravil se je bil
na pot v deželo lepe, mlade Vesne.

62

63

Urno in oprezno so sani drčale po strmini, urno in oprezno po
ravnini. Pozdravljale jih tiho so pobožne jelke, molče so jim pokimali
menihi bori, ko so sankali mimo njih. Pokukalo z neba je radovedno
solnce, da je kot z biseri posuta blestela se pred njimi snežna plan v
njegovih žarkih. Začudeno strmelo je za čudnimi potniki, potem pa se je
zavilo v megleni pajčolan in skrito jim sledilo. Tedaj so krog sani sne¬
žinke zaplesale, posipale jim pot kot snežnobelo cvetje.

Tako dospeli so po dolgem potovanju do kraljestva mlade Vesne.

Kraljica je še v sladkih sanjah počivala, kajti ni nebo zarudelo še
na izhodu. Dremalo cvetje v rosi je na vrtu, molčali so še ptički po
grmovih. Pri vhodu stražil je samo vratarček Teloh  in v polspanju kimal
z drobno glavo.

Ob uri zgodnji tej dospel je knez Zimovnik s svojim spremstvom
do zaprtih vrat cvetočega kraljestva.

Pohlevno je potrkal minister Krivec, a vendar se je mraza in strahu
vratar prebudil iz mehkega polspanja. Po vrtu cvetje v sanjah je zatre¬
petalo, se upognilo. Ojunačil in predramil se je vendar Teloh in povprašal,
kdo je zgodnji ta neznanec, ki ob tako rani uri že na vrata trka. Tedaj
je s tankim glasom botra Burja pojasnila, da je knez Zimovnik tu, snubok
prekrasne Vesne. Nestrpno čaka, da bi vrata mu odprli, da svoje bisere
bi in dragulje, ki jih prinaša iz svojega kraljestva, položil lepi deklici brž
pred noge.

Ta glas je siknil do gradu kot piš leden. Vratarček Teloh žalosti
je trepetal. Ob stezah cvetje je zamrlo. Srebrna rosa se je spremenila v
mrzlo slano. Iz gnezdec tički so preplašeni zbežali. Drevesa vsa so tre¬
petala, da listje se je vsipalo raz njih.

Ko Teloh si je komaj malo opomogel, že v drugič trkal je na vrata
Krivec. S plahim glasom mu je zdaj vratar pojasnil, da kraljica Vesna v
sladkih sanjah še počiva, da dokler ona v gaj zeleni ne prišeta in knezu
jasnemu ne dovoli vstopa, vratar odpreti vhoda mu ne sme.

Pokorno čakal je na to sneženi knez in Krivec. Le sitna Burja
stezala je radovedno dolgi, suhi nagubani vrat preko zida in sikala je
svoj ledeni dih v zeleni gaj, da je ječalo drevje do gradu.

64

Tedaj so se odprla grajska vrata. Na prag stopila je kraljica; a ža¬
losten je bil pogled njen in solzan.

Ni jo pozdravljal kot navadno pisanih metuljev roj. Iz grmov ptiček
se nijeden ni oglasil. Ozrla se je po vrhovih belih črešenj, ozrla se po
tužnem tihem je grmovju. Potem krenila je po beli stezi. Zaman oziralo
se je oko po drobnih zamorjenih cvetkah. Zaman je božala uvele rože.

„Kdo zlobno mi je preko vrta dihnil?" Z vprašanjem tem prišetala
je žalostna do vrat; a komaj je njen glas zazvenel, že se oglasil je sne¬
ženi knez in prosil za vstop.

Zatrepetala je ob glasu tem kraljica Vesna. Iz zlatih kit se venec pestri
je osul. In ni še utegnila odgovoriti, že ulomil knez je s svojim spremstvom
vrata in preko Teloha hitel k nevesti, da bi jo objel. A komaj se je to zgo¬
dilo, že omahnila je kot mrlič lepa deklica in se zgrudila v njegovo naročje.

Pri tem pogledu je zaplakal nesrečni knez. Solze njegove so polzele
po peščeni stezi in jo pokrile v ledeno plast. Nesel je kraljičino na svojih
rokah v grad in jo položil na blazine. Minister Krivec je žalostno sledil
svojemu gospodu. A botra Burja tuge pol, pol jeze, si je lase ruvala,
ječala in tulila je v vrtu, in solze njene mrzle bile so snežinke, ki kmalu
so pokrile ves vrt in gaj.

Kraljestvo Vesne, vse smejoče in cvetoče, se spremenilo je v kra¬
ljestvo tiho, zapuščeno, kot bilo je kraljestvo kneza daleč tamkaj med
gorami večnega snega in leda.

V gradu tihem pri postelji lepe Vesne sključen, žalosten sedel je
knez Zimovnik. Po bledih licih so mu polzele solze. Pogled zastrt od
plakanja, uprt mu bil je nepremično v lepo devo, katera kakor mrlič je
pred njim ležala na blazini. In čakal je tu mračni knez, da se nevestici
odpro oči, da se zave in ljubo mu nasmehne. A čakal je zaman.

Krog grada bil je mir; tako je bilo tiho kakor v grobu. Minister
Krivec in botra Burja že naveličala sta se življenja tu in tiho sta sedela
zdaj na pragu grajskem, kdaj knez jima namigne na vrnitev proti domu,
kjer dvigajo do neba silne snežne se gore.

Tak tihi dan je solnce odložilo svoj megleni pajčolan. Dovolj se
zdelo mu je te igrače. Prodrlo je rože ledene na šipah grajskih in poljubilo

Pravljice.

65

5

Vesne mrtvi hram. Knezu ob postelji je hušknila po žilah topla, nepo¬
znana onemoglost. In ko je hotel vstati iz naslonjača, je od šibkosti in
toplote zgrudil se na tla. Ta hrušč je zdramil dremajočo botrico na pragu.
Brž je hitela v grad, kaj tamkaj se godi. Osupnena poklicala je Krivca,
in kmalu sta odnesla na rokah nezavestnega kneza preko poljan v kra¬
ljestvo rodno ...

Solnce pa je božalo kraljičino in jo poljubljalo s toplimi pogledi.
Na šipah je prozornih drobno trkanje zdaj zazvenelo. Na okno drobna
ptica s kljunčkom trka in pesem svojo gostoli. In glej! Kraljica se iz
težkih sanj zbudi. Veselo stopa spet na prag odeta v svileno tančico.
V laseh ji zlatih cvet leži, v očeh življenje novo se smeji. In zopet, koder
stopa njena noga, veselo brstje oživi. Vstajenja pesem zvončki beli za¬
cingljajo, s trobenticami se livada pozlati. V odejo se cvetoče drevje spet
odeva. Po grmih ptički drobni žvrgole. Na nebu toplo solnce se smeji,
v njegovih žarkih pesek po stezicah kot srebro blesti. Pri vratih pa v
livreji novi straži Teloh zopet vhod. . utva.

66

Starka Burja.

davni, davni dobi je sivolasa starka Burja
živela v svoji hišici, postavljeni sredi go-
ličavega Krasa. Mala, siva in samotna se
je dvigala hišica med kamenjem — skala
med skalami. Vse naokoli ni bilo sledu
o bivališču drugega živega bitja. Če je
stopila starka iz svoje hišice na prag in
uprla pogled v daljavo, belile so se tam
daleč, komaj v dogledu, med kamenjem
v skromnem zelenju siromašne vasice.

Ogibali so se ljudje njenega, do-
movja. Ako jo je kdo srečal na svojih
potih, je upognil glavo, potisnil klobuk globoko na oči ter hitel mimo
nje brez pogleda in pozdrava. Ženske so pred njo bežale z mržnjo v srcu.
In če je prišla skozi vas z dolgimi, sivimi, razpuščenimi lasmi, ki so ji
vihrali v zraku kakor čarovnici, zatrepetali so otroci ter bežali v zavetje.
Starka je vse to vedela in je često zaječala, da so se od njenih vzdihov
upogibala drevesa in je plakalo grmičje. Ni hodila mnogo med ljudi.
Rada je posedala pred svojo hišico in se solnčila. Motrila je svojo do-

67

5 *

movino, svoj trdi Kras, božala ga s koščenima in trdima rokama, motrila
ga od zore do solnčnega zatona. A ko je mesec vzišel ter s svojo sre¬
brnino oblil kamenite čeri, da so se pred njo svetile v noči kakor raz-
prostrano, zapuščeno groblje, je starka sključena hodila po zbrisih med
kamenji. Trepetale so ob poti skromne bilke, sivkasta kodulja, osat, dišeči
timijan in mlečnate draguše, plakala so redka, sključena drevesa, da je
odmevalo daleč tja do tihih, spečih kmetskih koč.

Včasih pa je obrnila Burja svoj korak proti robu, od koder se je
pred njenimi očmi odprlo temno morje, prostrana zibelka njenega po¬
bratima Viharja, obsevano od jasne mesečine. Pljusknilo je tedaj na obrežje,
ladje v pristanu so se zibale, v jamborih je zaškripalo. Zahudil se je
mornar v poluspanju in prislušknil. Starka pa je obrnila svoj korak nazaj
v svoj dom, tam legla in zaspala.

Prespala je ves drugi dan in tretji, prespala je ves teden. Oživelo
je tedaj po pustih goličavah. Pognalo je med kamenjem mlado brstje. Z
rdečo glavico pokimal je osat veselo proti solncu. Med skalami zarudel
je vlasuljak in drobni nagerlin. V dolinicah in dragah, kjer zelenel je
mehki mah, pognali so ciklami svoja pisana peresca. Prihuljena in zvita
debla bukev in hrastičja tesno objemal je bršljan. Okrog robidnic so
vreščali potepuhi vrabci. O mraku pa se je nekje mehko oglasil slavec

Ljudje so delali na polju brez oddiha. V vinogradu se je trta jela
solziti. Okrog ubožnih kmečkih hiš so se črešnje v odejo svatovsko odele.
Otročad prilezla vsa je iz zavetja, veselo je skakala in se igrala po zeleni
gmajni. Kmetič pa je često obrnil boječi svoj pogled v daljavo, kjer je
počival starke dom, ves tih in miren.

A ko je neko noč v zvoniku vaškem odbila ura polnoči, ko vse
vasice spale so med cvetočimi vrtovi, zbudila se je starka v svoji osam¬
ljeni koči. In komaj si pomela je oči, že je hušknil trepet preko goličav.
Ko vstala je in stopila skozi duri, so se na nebu brž oblaki razsklenili,
in ščip je z medlim svitom oblil turobno kraško groblje. Pobožala je s
pogledom starka planjavo; njen vzdih je potresel okna daljnih spečih hiš.
Zašumelo je cvetoče drevje, omahnil je na trti mladi list. Burja pa je
polagano šla preko gmajne, in ko se je pred njenimi očmi pojavilo cvetoče

68

drevje, v zelenje odeti vinogradi, je pospešila svoj korak. A ž njo v korak
je šel trepet. V vrhovih drevja je ječalo, lomile so se veje, in snežnobelo

cvetje se je vsipalo. Obšla je rodni kraj, da bi ob blizu si ogledalo oko
lepoto, v katero se odel je svet med njenim spanjem. A vse ječalo je
pred njo in vse je trepetalo Za njo je bilo strto cvetje vse.

69

Ko trudna vsa se je domov vrnila, zaplakal je na polju kmet. Ves
trud je bil zaman, ves up izgubljen. Tarnajoč so skrbne gospodinje hodile
okrog hiš in po vrtovih. Osupli so otroci stali pod golim drevjem.

Ko žalost je polnila borne kmečke koče, tedaj prikilometril vagabund
je do vasi. Povsod doma, nikjer na tujem, prižvižgal je vesel do prve
hiše. Ko je prestopil prag in poprosil za prenočevanje in večerjo, ga niso
bili nič veseli. Povabili vendar so ga k ognjišču, kjer je plapolal ogenj, nad
katerim je v velikem začrnelem kotlu žuboreč vrela in se kuhala večerja.

Po večerji se je kmetom govorica razvozlala. Sosed je k sosedu
prišel v vas. Z vedno večjim srdom so tožili starko Burjo, ki jim vse
nasade uničuje. Privrši kakor čarovnica v vinograde in vse polomi. Vrši
krog hiš, da šipe žvenketajo. Na cesti jim otroke v prah pomeče. Začeli
so ugibati, kako bi jo pregnali iz dežele. A nihče tu ni znal pomoči.

Nazadnje se oglasi vagabund, ki je molče sedel v kotu in poslušal tožbe.

„Svetoval bi vam,“ se je oglasil, „in še pomagam vam pri delu rad,
če hočete poslušati."

Radovedno so se vseh oči uprle v tujca, a on je nadaljeval:

„Poglejte,“ dejal je, „hišica je stara; pol razpadla koča vam je to,
kjer samotari starka. Le pet mož naj gre z menoj, seboj naj vzamejo
cepine. To se zgodi, ko starka spet na rob odide. Napademo tedaj po¬
drtijo in jo izpremenimo v razvaline. Divjala bo, ko vrne se domov. A to
bo samo še enkrat. Potem pa zapusti vaš kraj in Bog ve, kje se spet
ustavi, kje dom si nov postavi. A vam tedaj bo blagostanje zacvetelo.
Od trt viseli bodo težki grozdi, iz njih se bo cedil teran. Po polju kot
drugod vam žita bodo rumenela, po gmajni bujna trava bo povsod!"

Ko vagabund je dokončal, veselo kmetom so oči žarele. Soglasno
so sprejeli dobri svet in čakali nestrpno, da se jim ponudi ugodna prilika.
Dotlej je vagabund ostal pri njih.

In gospodinje so mu stregle. Cvrle so in pekle zanj, kar gospodinjstvo
dobrega je nudilo. Tekmovale so med seboj, kje bolje bo obedoval, kje
bolje se bo navečerjal. Tako je bežal čas. A starka Burja je samevala v
svoji koči; na večer prilezla je na prag, a oddaljila se ni od mrzlega
ognjišča svoje polrazpadle hiše.

70

Tako počasi je prišla jesen v deželo, a vagabund je bil še v vasi.
Vohunil je, kdaj se bo starka oddaljila, da bi izvršil svoj sovražni čin.
Že zadnja krača je visela v shrambi pri županu v vasi, in zadnje klobasice
so bingljale nad ognjiščem. Na dvorišču je stopicalo par starih kur, in
pri sosedu je en sam petelin
včasih žalostno zakukuriknil.

V kleti zadnje kapljice terančka
so še v sodu čakale, da izkap-
ljajo, in vse na zdravje vaga¬
bunda !

Tako je legel na vasice
tih večer jesenski. Pri daljni
cerkvi je večerni zvon odzvo¬
nil ; gubili so se v mraku nje¬
govi poslednji zvoki kakor jok
sirote. Nebo je bilo prepeto s
temnimi in težkimi oblaki. Vse-
naokoli je bilo tiho, mračno in
turobno kakor v grobu. Noben
list ni trepetal, nobena bilka
se ni v vetru pripognila. A na
vasi so se zbirali možje, tiho
kakor zli duhovi. In ravno tako
tiho so krenili preko dremajoče
gmajne, kjer je ves zapuščen
stal starke dom ...

Kakor zlobne sence so se
nad njim strnili oblaki, a Burje
ni bilo doma. Popoldne je plazeč odšla na rob: pričakovala je pobratima
Viharja. Nemo je sedela na samotnih razvalinah davnega gradu, ki je namakal
svoje stare trudne noge v temno morje ter sanjal o svoji krasoti iz davnih
dni, ko dvigal se je ponosno ob morju na mramornatih stebrih. Zasanjal
je o lepi deklici, ki je sedela ob večerih na balkonu ter čakala, strmeč

71

v tiho noč na morje, kdaj se prikaže belojadra barčica, ki ji prinese
princa .. .

Sedaj poseda tamkaj na razvalinah onega balkona mrka starka Burja.
Globoke oči so ji uprte v noč. „0 kje pobratim si, Vihar!" A valovi tiho
šepetajo: »Pobratim tvoj še spi!“ Nad vodo beli galebi hite, in barčice
se varno zibljejo. Skoz noč se pesem ribičev gubi. V daljavi mesto v
tisočerih lučicah žari. A tvoj pobratim, sivolasa starka, tvoj pobratim spi.

Že pozno se je napotila proti domu. Ves truden ji pešal je korak
navzgor. A ko se je pred njo planota kraška zopet razgrnila, zaman iskalo
je oko samotne koče. Ječaje je tavala v temni noči po pusti goličavi.
Vsa trudna zgrudila se je na mrzle skale.

Ko svitati se je pričelo, so pričale ji skalnate čeri, da so ji roke
zlobne dom podrle. Z nepopisno grozo starka je ječala. Kam trudne zdaj
naj položi kosti, kje siva naj se odpočije glava! Vsa brez zavesti zgrudila
se je na trdi kamen. Počasi so ji privrele vroče solze iz oči. Polzele so
po gluhih skalah. Iz prs izvil se ji je težek vzdih. Zaječal je do daljnih
kmečkih hiš. Vstala je. Pogled še moten ves od solz je obrnila proti vasi,
in rahel trepet je šel s pogledom njenim. Potresel je vaščanom mala okna,
da so zagodrnjali v sanjah. Lasje so sivi starki zavihrali; ihteč je drvila
proti robu, od koder je prišla. Njeno ihtenje se je spremenilo v stok in
divji plač. Besnela je proti mestu s silnim hrupom. Morje se je zapenilo.
Od njenih tožb se je predramil iz spanja pobratim Vihar.

Bežale barke so v pristan kot jata splašenih golobov. Po škripajočih
jamborih so plezali mornarčki in spuščali bela jadra. Valovi so se dvigali
in penili kakor ogromne snežne kepe ter se razbijali bobneč ob skalnato
obrežje. Burja je bežala besneč in plakajoč po ulicah. Zaganjala se je v
okna, da so šipe žvenketale, zaganjala se je v hišne duri in tulila okrog
oglov. S silnim, neumljivim glasom je tožila, a nihče starke ni umel.
Zaprli so ji vrata in okna, zapažali ji vse vhode. Ljudje bežali so pred
njo v zavetje. Završala je preko streh, trgala je dimnike in opeko ž njih,
da se je na trdih tleh s silnim truščem razbijala na tisočere dele. Stisnil
se je siromak kostanjar s svojim ognjiščem v zavetje k durim velike
mestne hiše ter ves preplašen in trepetajoč zrl za divjajočo Burjo.

72

Bežala je razljučena nazaj na Kras. Lomila drevje je ob svoji poti;
polomljena so za njo strmela v hladni zrak. Vihrala je do kmetskih hiš,
glasno tuleč. In kakor nikdar prej, so ljudje pred njo bežali, zapirali ji

okna in duri zapahnili. Divjala je po vrtovih in vinogradih. Njen grozni
glas je plašil drobno deco in pretresal mozeg starim ljudem.

Vsa trudna, zmučena od žalosti in jeze, se je slednjič zgrudila v tiho
drago, katerih ima mnogo pusti Kras. Po dolgem ihtenju in pojemajočem
ječanju je starka zaspala.

73

Prespala je ves drugi dan in tretji, prespala je ves teden, mesec in
še dalje. Oživelo je zopet po pustih goličavah, med kamenjem je spet
pognalo brstje. Osat vesel je z glavico žarečo spet pokimal v svet. V
dolinicah in dragah, kjer zelenel je mehki mah, stotero pesem so trobentice
zapele. Prihuljena in zvita debla bukev in hrastičja je spet tesno objel
bršljan. Nekje v mraku slavček se je spet oglasil . ..

In dandanes še starka Burja po kraških dragah spi. A kadar se
zbudi, obsedena, preplašeno okrog drvi. Dandanes plaka še in tuli okrog
hiš, vinograde in polja uničuje. Po mestnih ulicah besneč opeko trga s
streh. Ljudje pred njo beže, zapirajo ji vse uhode. Za okni se otroci skri¬
vajo in prestrašeno poslušajo njen jok, ki se tuleč in žvižgajoč nad hišami
pojavlja in gubi, dokler se trudna vsa ne vrača spet brez doma na
svoj rodni Kras,  kjer v tihi dragi spet k počitku leže. utva.

V smrekovem vrhu . . .

Ptičja bajka.

:tnan smrekov gozd se je veličastno nižal po pobočju hriba do
zelenega ribnika, v katerega je šumljal po ozki dolinici živahen
potoček.

Že davno je bil oddal pretesno snežno srajčico solncu, da bi
jo visoko gori v zraku osnažili skupno z velikim oblačnim perilom za
prihodnjo zimo. Zato mu je pa podarila mati zemlja popolno novo opravo;
dražestno svetlozeleno, pretkano z belimi in žoltimi cvetkami. Silno mu
je bila všeč, da je veselja vriskal in šumljal, ter visoko poskakoval...

Ob potoku je stala ponosna, vitka smreka; kot prednja straža pred
gozdom. Ko je majnikov vetrec vršal skoz njene veje, šumelo je po njih,
kakor da se oddiha lepo drevo . .. Saj je že tako dolgo s hrepenenjem
pričakovala ljubih letnih gostov, katerim je v gostih, bodičastih vejah
skrbno čuvala drage domove. A oni so jo zato tudi hvaležno oproščevali
najbolj skritih sovražnikov. Prežali so na krvoločne lubadarje, kateri so
ji brez prestanka razjedali drob. Pokončavali so požrešne kvarljivce, ki
so drevesu tekom dolge zime prizadeli dokaj škode.

75

V goščavi najnižjih vej je bivala že več let strnadova družina, v
srednjih vejah je stanoval ščinkovec, v vrhu pa živahni čižek. Prav zdolaj
pa, med gostimi koreninami, si je drobna poljska miška uredila svoje
bivališče: toplo nastlano duplino z mnogimi dohodi.

Toplega majnikovega jutra je čepela pred luknjico, stezala špicasti
nosek v dehteči vzduh in cvičala: „Koliko, koliko je že ura?“

Takoj se odzove dobrovoljni strnad: „Je že — je že —je že pozno!“
Je namreč nekoliko jecljal.

Ščinkovec višje gori, si je ravno osnažil kljunček, ker je bil pravkar
pozobal tolsto gosenico, se okrenil na veji, da mu je zablestel rdeči
telovnik v solncu in gostoleče zaklical: „Glej, glej, glej, vesela pomlad je tu!“

S temi poizvedbami se je miška zadovoljila, tekala je krog smrekovega
debla in lovila muhe ...

Lahkoživi čižek, ki ni bil še oženjen, je bil pa že davno sfrčal z
doma. Namenil se je preiskati jelše ob ribniku in smrekove storže po zrnju.

Ker sta bile ščinkovka in strnadka nujno zaposleni z preurejanjem
bivališč, imela sta strnad in ščinkovec dosti časa za udoben razgovor.

„Bilo bi vse lepo in dobro,“ povzame strnad, „da bi nas le črna
mačka zopet ne plašila kakor lani. Bo treba vedno paziti!"

„Brez skrbi," odvrne ščinkovec, „letos je mnogo postrvi v ribniku,
zato se bo črnuh malo zmenil za nas. Kaj, ko bi poletela na dobro
kapljico tjekaj h gozdnemu studencu? Moja stričnika, kalin in krivokljun,
sta vsak dan tam. Ali letos zopet nikamor ne pojdeš, stari gnezdni varuh?

Strnad napravi kisel obraz in meni: „Veš, dragi moj, to je vsekdar
malo nevarno. Če te ni doma, mora samica paziti na dom in ne more
drugega delati — delo zastane, ali pa je nesreča. Jaz pijem raje, če sem
žejen, iz potoka, ker je dokaj bliže.

Dočim se še razgovarjata, nastane mahoma šum v zraku in jata
drobnih ptičev se spusti na smrekov vrh. Čižek je bil našel družbo in
privedel roj veselih tovarišev na dom. Žvrgoleli so brez prestanka in vsi
vprek ter telovadili po košatih vejah, da je bilo veselje!

„Kako je z zajutrkom pri gozdnem viru, stričnik ščinkovec?" zakliče
nakrat čižek. „Danes bo veselo tam!"

76

Ščinkovec se ni dal dvakrat prositi in je poletel z veselim tropom
brez pomisleka proti gozdu.

Strnad je pa obsedel v obližji gnezda in z glavo majoč zrl za
brezskrbnimi tovariši.

Ni trajalo dolgo, in že pribeži poljska miška vsa preplašena in zbegana
po bregu. Ko uzre strnada, more le še cvičniti: „Ta črna!“ in že izgine
v luknji.

Za bližnjim brinovim grmom je čepela mačka, nizko prihuljena.
Zelenkasto-rumene, zlobne oči so ji bile neprestano uprte v luknjico, v
katero je bila utekla miška.

„Kako neumnost napravi naša sostanovalka," misli si strnad, „da se
skrije prav v svoje bivališče. Saj je dovolj drugih bivališč v okolici,
kamor bi bila lahko pobegnila, ne da bi trebalo zvabiti mačko v našo
bližino. Če se sedaj še ščinkovec in čižek s hrupom vrneta, ugane mačka
takoj naše bivališče in potem se je celo poletje ne odkrižamo. Silno
nerodno! Kako le mačko odpraviti, preden se vrneta brezskrbna tovariša?
Ha, sedaj jo imam!“

Strnad spusti svarilni klic, ki naj bi opozoril samici na pretečo
nevarnost — in sfrči prav nerodno proti potoku.

Mačka mu sledi blestečih oči in plazi, od trave skrita za njim. Strnad
jo pusti čisto blizu priti ali preden je utegnila naskočiti, sfrči zopet malo
dalje proti ribniku . ..

Ker je tako neokretno frčal in se svoje edine rešitve — dreves —
ogibal, postala je mačka, svesta si plena, vedno neprevidnejša v zasledovanju.
„To mi boš dišal, nagajivec ti!“ je renčala.

Strnad je bil pa uedno bolj vesel, da je na tako predrzen in zvit
način zvodil kruto sovražnico vedno dalje od svojega bivališča.

Obe samici ste opazovali med tem z velikim strahom drzno igro
pogumnega strnada. Ko se končno ščinkovec in čižek brezslutno in z
glasnim ščrlenjem vrneta od vrelca, sta morala poslušati od obeh dolgo
pridigo. Sta se pa tudi resno prestrašila, ko sta zvedela o veliki nevarnosti,
ki jim je pretila. Naenkrat sta popolno utihnila.

77

Pogumni strnad pa je pokazal mački, dospevši do ribnika, da zna
naenkrat izborno frčati. Dvignil se je v zrak in s porogljivim klicem:
„Je — je — je prepozno!“ odletel v gozd. Mačka pa je razljučena legla
pod vrbov grm ob bregu in prežala na skakljajoče postrvi.

Ko se je pozneje modri strnad previdno vrnil domov, šumela mu je
smreka radostno nasproti; njeni prebivalci pa so ga pozdravili kot svojega
rešitelja. Užival je poslej pri vseh zasluženi ugled.

Ščinkovec je pil od tega dne naprej tudi samo iz potoka, le čižek
ostal je — lahkoživi čižek. Mira.

Kako je nastala marjetica

Narodna pravljica.

fresveti Devici je posvečenih mnogo cvetlic polja in travnikov,
gozdov in livad. Ali pred vsemi nosi ena njeno ime in to je
marjetica.

Morda ne poznate ljubke cvetke s tem imenom; skoraj v vsaki
deželi ima drugo ime — razširjena je, izvzemši Avstralijo, po celi zemlji.
Ali če vam povem, da se ji pravi tudi riglec ali iskrica, porečete brez
dvoma: „Ah, saj to pa poznamo! To je ona mala zvezdnata cvetka, ki
ima v sredi rmen cvetni krožček, obdan od dolgih, ozkih, belih lističev,
kateri stoje v ličnem zelenem košku in kažejo večkrat rožnat rob. Raste
povsod po travnikih, kraj potov in zlasti pomladi po vrtovih, kjer se
zgrinjajo zelene trate ...“

Vidite, to je torej marjetica in sedaj naj vam še povem, kako je
nastala...

78

Presveta Devica je sedela nekega zimskega dne v mali sobici v
Nazaretu in šivala, dočim je sveti Jožef, rednik božjega dečka Jezusa,
pridno rabil žago in stružeč; kakor veste, je bil tesar.

Jezušček je slonel svoji božji Materi na kolenu in si je neizrečeno
želel kake cvetke, da bi igral ž njo; rožice so bile namreč njegova naj¬
ljubša igrača.

Toda Marija božjemu detetu ni mogla spolniti želje. Zunaj je bila
zima, in polje in travnik sta stala prazna in gola. To je silno bolelo
predobro mater, in ko je ugibala, s čim bi razveselila svoje božje dete,
se spomni, da ima še krpico zlatožolte svile od kraljevega plašča svojega
deda Davida. To mu je poiskala in podarila mu tudi več koscev snežno-
bele tkanine, ki jo je ravno šivala.

Jezušček je izrezljal iz belih koscev okrogle, zvezdnate cvetke, iz
rumene svile pa manjše krožce, in jih pritrdil sredi zvezdic, kar je bilo
prav ljubko videti. Ker se je pa pri tem s škarjami malce ranil v prstek,
da je prodrla kapljica rožne krvi, dobile so bele cvetke nežnordeč rob. —

Nato je odhitel božji deček na prosto in raztrosil cvetke po polju
in travniku, — da bi cvele ondi ne le po leti ampak tudi v hladnem
zimskem času.

Volja božjega deteta se je izpolnila. Zato bo našlo pozorno oko ne
le ob toplih poletnih dneh ampak celo v zgodnjem pomladnem in poznem
jesenskem času kako cvetočo marjetico kraj pota. Svetlo se blesti sredi
suhih, pormenelih trav in bilk, kakor da je mali odsev one čudežne zvezde,
ki je obstala nekoč nad betlehemskim hlevcem ... Mira.

79

Vsebina.

Stran

Zlatolasa kneginja Pravljica. (Spisala Utva.) .3

Bajka o žitnih palčkih. (Spisala Mira.) .9

Podrti borovec. Gozdna bajka. (Spisala Mira.) . 12

Enodnevnica. Pomladna bajka. (Spisala Mira.) .15

Škratec nagajivček: I. Izlet v vas. (Spisala Utva.)  . 18

II.  Koncert v gozdu.  (Spisala Utva.) . 26

Vijolica.  Cvetlična bajka. (Spisala Mira.).33

Pomladna bajka.  (Spisala Mira.) .36

Ples gozdne vile.  Jesenska bajka. (Spisala Mira.).39

Sirotica marjetica.  (Spisala Utva.).41

Bajka o borovcu.  (Spisala Mira.).48

Jazbec.  Živalska bajka. (Spisala Mira.).49

Cvet ljubezni.  (Spisala Utva.).52

Božič v gozdu.  Zimska bajka. (Spisala Mira.).59

Vesna in Zimovnik.  (Spisala Utva.).61

Starka Burja.  (Spisala Utva.).67

V smrekovem vrhu.  Ptičja bajka. (Spisala Mira.).75

Kako je nastala marjetica.  Narodna pravljica. (Spisala Mira.) ... 78

cobiss y. 04 ž-y.m

NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJI2NICFI

00000428317