Neil White: SKRAJNO ZLO

	Naslov izvirnika: Beyond evil

	Prevod: Matejka Križan

	Lektura: Saša Šega Crnič

	Prelom: Matejka Križan

	Naslovnica: EVING, Trebnje

	Urednica: Matejka Križan

	Založništvo in distribucija:

	LYNX, Matejka Križan s. p.,

	Bodkovci 41b, 2256 Juršinci

	GSM: 040-717-445

	www.beremknjige.si

	Juršinci, 2022

	Elektronska izdaja.

	©Neil White, 2012

	© za Slovenijo: Lynx, 2022

	Vse pravice pridržane.

	Brez predhodnega pisnega dovoljenja je prepovedano vsakršno reproduciranje, hramba in uporaba tega avtorskega dela in njegovih delov.

	Vsi liki so izmišljeni, kakršnakoli podobnost z resničnimi osebami, živimi ali mrtvimi, je zgolj naključna.

	URL: https://www.biblos.si/isbn/9788617134643

	Cena: 17,99 €





	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 118127619

ISBN 978-961-7134-64-3 (ePUB)





	Vsem pri Avonu





	1

	Utripajoče modre policijske luči so prevladovale v razgledu, ki ga je imel Sheldon Brown skozi vetrobransko steklo. Poklicali so ga pred tridesetimi minutami, zlezel je iz postelje, vznemirjenje je premagalo utrujenost. Učinek adrenalina je popustil, nadomestilo ga je ritmično bitje srca, kot bi mu v prsih nekaj hitro prhutalo.

	Sheldon je z roko segel v žep hlač in izvlekel stekleničko diazepama. S požirkom vode iz plastenke je pogoltnil dve tabletki. Da ne bosta učinkovali takoj, je vedel, a že samo zato ker ju je vzel, so se mu roke manj tresle. Pogledal se je v ogledalo in preveril, ali ima kravato brezhibno zavezano in da ni srajca preveč pomečkana. Ni izgledal preslabo. Bilo je sredi noči. To mu je zagotavljalo rahlo prednost.

	Stopil je iz avta in si rokave potegnil navzdol. Mraz je takoj butnil vanj. Sicer je bilo poletje, ampak v Oultonu, lancashirskem mestu, sedežu njegove policijske kariere, noči niso nikoli tople. Začel je kot mlad kadet v majhnem mestecu, nekaj let je posredoval pri pretepih v pubih, uredbe v zvezi z alkoholom so bile bolj vodič kot pravilo. Vzpon med detektivske vrste ga je odpeljal v večja mesta, a čez čas se je vrnil.

	Oulton je bil zadnji kraj pred barjem, od koder so se ceste iz doline kot kača vile navzgor in proti Yorkshiru, zavijanje vetra so dušila le posamična drevesa, vsenaokrog so rasli le šopi robustne trave. Mestece turistom ni ponujalo veliko, zgolj izhodišče za obisk kakšnega drugega kraja. Mesto je ponujalo labirint trgovinic, nekoč družinski posli so se spremenili v dobrodelne prodajalne in kozmetične salone, večina pubov pa je zaprla vrata, bili so žrtve poceni pijače v supermarketih in uredbe o prepovedi kajenja. Od vremena zdelane terasaste ceste so se vile po hribih navzgor in do praznih parcel, kjer so nekoč gospodovale tovarne. Nekaj hiš je bilo obnovljenih in prebarvanih s pastelnimi odtenki, a zaradi izpušnih plinov in mrzlih zim so bile videti zanemarjene, bile so zgolj umazane prekinitve v nizu sivega kamenja.

	Je pa mesto premoglo nekaj elegantnih točk, kjer so živeli milijonarji, veličastne kamnite hiše na zasebnih posestih s polkrožnimi privozi in širokimi zelenicami, s kamnitih nimf sredi ribnikov z lokvanji je tekla voda. Nekdanje tovarne so izginile, sedaj so bili v ospredju veliki hoteli, namenjeni porokam in tistim pohodnikom, ki so se na pot radi odpravili tik ob vznožju hriba.

	Zdaj je bil Sheldon pred enim izmed teh hotelov, privoz je bil poln policijskih avtomobilov, žarometi so osvetljevali gručo posameznikov v uniformah in oblekah. Temni sivi zidovi in beli okenski okvirji so bili preraščeni z bršljanom, na obeh straneh hotela je bil širok steklenjak. Sheldon je s kljuke v zadnjem delu avta vzel suknjič in si ga zapel. Nato je globoko vdihnil in se odpravil. Zadevo preprosto prevzemi v svoje roke, si je rekel, ko se je približal. Spet je potegnil za rokave. Prod mu je hreščal pod nogami, kot bi se v temi nekaj glasno lomilo. Skozi okna sob so kukali ljudje, radovednost je premagala spanec.

	Naproti mu je prišel uniformirani policist, v temi se mu je fluorescentna jakna v šibki svetlobi viktorijanskih uličnih svetilk zeleno svetila. Iztegnil je roke, pripravljen, da ga odslovi. Sheldon je izvlekel svojo izkaznico in vprašal: »Kdaj ste dobili klic?«

	Policist je opravičljivo dvignil roko. »Malo po eni, gospod.«

	»Kdo nadzoruje prizorišče?« je zanimalo Sheldona.

	»Petersova.«

	Sheldon jo je poznal. Tracey Peters, bistra in ambiciozna, sicer povečini del ekipe, ki se je ukvarjala z vlomi in tatvinami.

	»Vi ste prvi inšpektor na prizorišču zločina, gospod.«

	Sheldon je prikimal, zgolj zato, da je ustavil naraščajočo paniko. Primer lahko postane njegov, mora se brzdati.

	»Torej, kaj veste?« je vprašal Sheldon.

	»Ne bo vam všeč, gospod.«

	»Tega tudi ne pričakujem,« je odrezavo odvrnil Sheldon. »Vprašal sem, kaj imamo.«

	Policistova lica je zalila rdečica. »Moško truplo,« pokazal je proti hotelu. »Nekdo se je pritožil zaradi hrupa. Dežurni hotelir je vstopil v sobo in našel truplo.«

	»Vemo, kdo je?«

	»Soba je bila najeta na ime John Bull, kot sem slišal, le da to ime zveni rahlo …«

	»Za lase privlečeno?«

	»Točno tako.«

	Sheldon se je odpravil proti vhodu v hotel. Odšel je k zaboju, polnem vrečk forenzičnih papirnatih kombinezonov s kapuco. Eno vrečko je strgal in oblekel kombinezon. Nadel si je še obrazno masko, nato pa se je odpravil proti skupinici v belih papirnatih oblekah pred hotelskimi vrati.

	Ko se jim je pridružil, so se obrnili in ga pogledali; ko so ga prepoznali, so se s privzdignjenimi obrvmi spogledali.

	»Kako hudo je?« je vprašal Sheldon.

	»Česa takšnega nisem videla še nikoli,« je nekdo pripomnil. Sheldon je prepoznal glas in dolge temne trepalnice, ki so mežikale iznad maske. Tracey Peters.

	Sheldon je prikimal, tudi nasmehniti se je poskusil. »Je malce drugače kot prevrnjeno pohištvo, kaj?« je pripomnil, potem pa še: »Je osebje zelo uničilo prizorišče?«

	»Nihče se ni zadržal toliko, da bi se približal truplu. Vsak, ki je pogledal v sobo, je samo zakričal in zbežal.«

	Sheldon je gledal proti hotelu, nekaj časa ni spregovoril. Pogledal je navzgor proti sobam. Nekdo je fotografiral s telefonom. Še ena zgodbica za večerno zabavo.

	»Pojdiva pogledat,« je rekel in se ločil od skupinice, za seboj je slišal Traceyjine korake.

	Povzpel se je po hotelskih stopnicah in šel skozi vrtljiva vrata. Njegovi koraki so odmevali po marmornem preddverju. Pred njim je stala receptorska miza iz orehovine, medeninasta plaketa na steni ga je opomnila na ime hotela. Za mizo se je navzgor vilo stopnišče, prekrito z vinsko rdečo preprogo.

	Tracey je stopila predenj. »V zadnjem delu je,« je rekla in ga odpeljala proč od recepcije skozi dolg prostor, poln stolov z visokim hrbtiščem in velikim kamnitim kaminom.

	Zavila sta na dolg hodnik z vrati na obeh straneh. Pred nekaterimi so bili krožniki, ostanki sobne postrežbe. Spregovoril ni nobeden od njiju. Slišalo se je le šumenje njunih papirnatih oblek. Sheldon je s pogledom prečesaval stene, iskal je kak krvni madež, ki so ga morda spregledali, a ga ni opazil. Na koncu hodnika je ob odprtih požarnih vratih zagledal močno svetlobo, prihajala je iz ene izmed sob, in slišal je šelest še več papirnatih oblek.

	Ko se je približal sobi, so se preiskovalci prizorišča zločina umaknili na stran. Nekdo je prašil steklo na kaminskih vratih, iskal je prstne odtise. Drugi je preiskoval vrata, iskal je DNK, če je kdo med pobegom morda zgrabil zanje.

	»Ste že kaj našli?« je vprašal Sheldon.

	Možakar srednjih let, ki je na kaminsko steklo nanašal prah, se je za hip ustavil in ga pogledal z utrujenimi očmi. »Ne veliko, gospod. Kri je samo na postelji. Nekaj prstnih odtisov smo našli, a le delne in razmazane, tako da identifikacija ne bo mogoča.«

	»Rad bi govoril z vsemi, ki so bili v stiku s sobami na tem hodniku, in z nočnim hotelirjem.«

	»Odkar smo prišli sem, nam je v napoto. Skrbi ga za posel,« se je oglasila Tracey.

	»Upravičeno,« je odvrnil Sheldon in vstopil v sobo. Z dlanjo si je zasenčil oči, ko pa so se privadile na močno svetlobo, se je ozrl naokrog. Čelo se mu je orosilo, v usta mu je butnila kislina. Za hip je pogledal proč in globoko vdihnil. Ko je bil prepričan, da bo prenesel pogled, je počasi dvignil glavo.

	Pred seboj je imel moškega z razkrečenimi nogami in rokami, privezanimi k posteljnim nogam, spominjal je na orla.

	»Očitno je šlo za neko ekstremno spolno igrico,« je rekla Tracey in pokazala na usnjen pas s plastično kroglo na sredini, odvržen v kot sobe. Sheldonu se je zdelo, da na krogli vidi sledi zob.

	Sheldon je na dolgo izdihnil. »Dvomim, da je užival,« je odvrnil in stopil bliže postelji, Tracey je ostala blizu vrat.

	Moški je bil gol. Na pogled ni bil star, tudi maorski tatuji od ramen navzdol so to potrjevali, a ob pogledu na tisto, kar je zagledal nad rameni, je Sheldon pomislil, ali bo lahko nocoj sploh še zaspal.

	Na blazini je ležal šop okrvavljenih črnih las, namesto obraza so v oči bodle le bele ličnice in čeljusti, z njih so viseli ostanki strgane kože in mesa. Oči so bile na svojem mestu, zobje stisnjeni v smrtni grimasi. Obličje je bilo odstranjeno natančno, kot bi nekdo uporabil skalpel.

	»Zakaj bi nekdo storil kaj takšnega?« je vprašala Tracey.

	»Tako ga bomo težje identificirali, ampak to prav gotovo ni bil razlog,« je odvrnil Sheldon, a govoril je z veliko tišjim glasom kot prej. »Je obraz kje tukaj?«

	Tracey je odkimala. »V sobi ga ni.«

	Sheldon je zaprl oči.

	»In to še ni vse,« je slišal reči Tracey.

	Sheldon je odprl oči in jo pogledal. »Kako to mislite?«

	»Govorila sem s policijskim zdravnikom, preden je odšel,« je nadaljevala in nagubala čelo. »Misli, da je bila žrtev še živa, ko se je vse začelo.«

	Sheldon je znova pogledal truplo na postelji in zmajal z glavo. Policist pred hotelom je imel prav. Ta primer bo resnično grozen.

	2

	Hrup se je začel v njegovih sanjah. Na veji je bila ptica, imela je sijoče rdeče in modro perje, veselo je žvrgolela, potem pa je njena podoba zbledela, zamenjala jo je soba.

	Bil je v postelji in še vedno je slišal žvrgolenje, le da je bilo zdaj elektronsko. Zastokal je in si čez glavo poveznil blazino. Telefon. Ne bo se zmenil zanj, oglasila se bo samodejna tajnica, potem pa ga je prešinilo, da tega ne more storiti. Morda je ta klic prav tisto, kar potrebuje.

	Blazino je vrgel na stran in se skobacal iz postelje. Tla so se mu majala pod nogami. Izdihnil je, zaduhal je postano alkoholno sapo, in vzel majico, ki je ležala na budilki. Osem. Mislil je, da je bolj zgodaj.

	Telefon je še vedno zvonil.

	»Ja, ja, že grem,« je zavpil, se opotekel čez stanovanje in si mel oči. Ampak odzivnik ga je prehitel.

	»Charlie, Julie tukaj. Danes popoldan ne morem. Zgodil se je umor. Morala bi imeti prosto, a so me poklicali, ker potrebujejo mojo pomoč. Enkrat drugič bova nadoknadila in se pogovorila. In Charlie, v soboto zvečer si spet klical. Rekla sem ti, da tega ne počni. Andrew izgublja potrpljenje.«

	Potem je odložila.

	Charlie je sedel. Danes popoldan? Potem se je spomnil. Dogovorjena sta bila, da bosta uredila zadeve. Rutina ob razhodu.

	Glavo je nagnil nazaj in zaprl oči. Bil je vesel, da se je srečanju izognil. Počistiti mora stanovanje in sploh mu ni bilo treba pogledati naokrog, da bi videl ostanke poznovečerne nedeljske filmske seanse – škatle od pice in niz praznih steklenic piva. Če bi jih videla Julie, bi bil deležen njene lekcije o življenju, le-te pa ni potreboval. Skupaj sta bila le eno leto in ni se spremenil. Ko sta začela, jih je imel skoraj štirideset in pretirano je popival. Enako je bilo zadnje leto. Mislil je, da ga bo spremenila. Je on kriv, če ji ni uspelo?

	Da se je zapletal s policistkami, je bila njegova krivda, toda Julie ni bila prva. Bil je branilec, policistke pa so v njem videle uspešneža, ki se naokrog vozi v dragih športnih avtomobilih in obeduje v najboljših restavracijah. Nikoli niso potrebovale dolgo za ugotovitev, da ni tako, nekateri odvetniki so samo kričači v sodnih dvoranah, polovico časa pa iščejo škodne primere.

	Z Julie je bil najdlje v zvezi, a le zato, ker je ni hotel zapustiti. Bila je privlačna, visoka, elegantna in svetlolasa, imela je vse, kar so ponujale spletne strani za zmenke. Spoznala sta se med enim tistih dolgih pogovorov pri sprejemnem pultu v policijskem priporu. Tistega dne ni bil posebej bojevit, večji del pogovora jo je opazoval. Šla sta na kosilo, čez dva meseca se je preselila k njemu. Odselila se je deset mesecev kasneje, ko je ugotovila, da nimata ničesar skupnega in da Charlieja sploh ne zanima, da bi kaj skupnega našla.

	Potem pa se je spomnil omenjenega klica. Zavzdihnil je. Ni bilo prvič, da jo je klical, ko se je napil, da bi preveril, ali bi mu dala še eno priložnost. Trezen na to ni niti pomislil, a med dolgo potjo iz puba domov so se včasih porodile slabe ideje. Julie je bila zdaj v zvezi z nekom drugim. Morda pa mu ravno to ni dalo miru.

	Charlie je odprl oči in mukoma vstal, pogledal se je v ogledalo in zastokal. Med temnimi lasmi je bilo že precej sivih, za svoja leta je imel nekoliko predolge, mastni kodri so mu segali do ovratnika. Brado je imel neurejeno, bolj je spominjala na dejstvo, da je pozabil, kako se briti, kot na željo, da bi si jo pustil rasti.

	Teden se je slabo začel. Njegova mati je vedno pravila, da ne bo nič iz njega; ko je postal odvetnik, je mislil, da ji je dokazal nasprotno. Toda naslednjih petnajst let je počasi dokazoval, da je mama imela prav.

	Pogledal je proč in odšel k oknu.

	Živel je v vrhnjem stanovanju štirinadstropnega stanovanjskega bloka s pogledom na Oulton, ki je zastiral razgled na odprto barje, opečnate stene je obdajal umetni kamen, da bi se blok lepše zlil z rastočim mestom. Okna stanovanja so bila obrnjena proti zahodu; ob večerih, ko je bil sam, se je rad predajal razgledu, četudi le sivim obrisom Manchestra, čigar mestni vrvež ni nikoli dosegel tega mesteca.

	Telefon je spet zazvonil in pomislil je že, da se ne bi oglasil. Ampak Julie ne bi klicala dvakrat. Morda je stranka ali policija.

	Da je moral biti strankam na voljo kadarkoli, je bila ena od slabosti odvetniškega poklica, a večina klicev je bila nepomembnih. Na primer, sorodnik priprte osebe mu je sporočil, da si je njegov bratranec ali sestrična izbrala drugega odvetnika. Ampak vedno je obstajala možnost, da bo naslednji klic pomenil velik primer, tak, ki mu bo omogočil preživetje vse naslednje leto. Najboljše so bile velike prevare, obsežna papirologija je predstavljala osnovo obilici izstavljenih računov, a takšnih je bilo zelo malo. Kakorkoli, ni bil tiste sorte, ki se rada ubada s papirji. Poznal se je: bil je glasen in samozavesten, branil je s čustvi, po majhnem mestecu je vpil za dobrobit svojih strank. Imel je premeten pravniški um, ki je znal zadajati udarce kronskemu sodišču. Tudi sam je razmišljal, da bi postal tožilec, a ni imel primernega značaja. V argumentiranju je užival, le včasih se je presilno boril tam, kjer bi bila prefinjenost boljša izbira; tudi posmeh je težko prenašal.

	In pogosteje bi se moral briti.

	Prevzel je klic in potreboval je kar nekaj sekund, da je prepoznal glas Amelie, svoje poslovne partnerice.

	»Amelia? Zgodaj je še.«

	»Za danes imaš spremenjen urnik, Charlie,« je rekla, zvenela je odrezavo. »Vlomili so nama v pisarno.«

	Dan je postajal še slabši. »Ali kaj manjka?«

	»Kolikor se zdi na pogled, ne, toda okno je zlomljeno in nekdo je brskal po mapah.«

	Charlieju ni bilo všeč, kar sliši. V teh mapah je bilo nekaj najhujših mestnih skrivnosti, resnična ozadja zločinov, ne pa izgovori, s katerimi obtoženi polnijo ušesa svojih prijateljev.

	»Pridem takoj, ko lahko.«

	»Ne, rada bi, da greš na sodišče in poskrbiš za moje primere, jaz pa bom uredila tukajšnje zadeve. In zgodil se je umor.«

	»Ja, vem. Ljudje komaj čakajo, da me obvestijo.«

	»Govori se, da je grozljiv. Na policijsko postajo moraš.«

	»Že imajo osumljenca?«

	Kratka tišina, potem pa: »Ne vem, ali sploh obstaja, a poizvedi in bodi blizu, če ga bodo privedli in bo brez odvetnika. Morda bo policist v priporu bleknil prav tvoje ime. Saj veš, kako to gre.«

	»Mislim, da sem izkoristil vse svoje čare,« je odvrnil.

	»Z mojimi primeri boš hitro opravil, jaz pa bom pregledala tvoj urnik,« je nadaljevala Amelia, kot bi ga ne slišala. »Na njem ni veliko. Napni ušesa in poskusi izvedeti, kaj se šušlja.«

	Charlie si je pomel oči. Res je vedel, kako potekajo takšne stvari, le da ni bil pri volji za ponedeljkovo dobrikanje. Policistka v priporu ni bila najpomembnejša, ampak Amelia tega ni nikoli razumela. Rada je verjela, da je s spogledovanjem s policisti dobila primere. Malo verjetno. Priporniški policisti so imuni na očarljivost. Ne, ljudje, ki pripornikom omenijo tvoje ime, so ječarji. Da izrečejo tvoje ime skozi nišo na vratih celice, se moraš z njimi spoprijateljiti.

	»Kako bom dobil dostop?« je vprašal.

	»Se boš že znašel,« je rekla in prekinila zvezo.

	Charlie je strmel v telefon. Tak je bil njen način. Nobene nepotrebne vljudnosti. Pomembno je le opravljeno delo. Bil je utrujen in nejevoljen, ampak naučil se je, da o njenih metodah ni dvomil. Njegovo ime je bilo na medeninasti tabli pred pisarno sicer res zapisano nad njenim, toda stvari je vodila ona, ker je reševala posel.

	Odvlekel se je v kopalnico. Hotel je zbrisati zarošeno ogledalo, a si je premislil. Kar bo zagledal, mu ne bo všeč. Popokane žilice in rdečkaste podočnjake. Star je bil devetintrideset let, a izgledal je, kot bi imel abrahama že za seboj.

	Ko je prišel iz kopalnice, je s pogledom ošinil prazno stran postelje. Še vedno je spal le na eni strani, nevajen, da Julie ni več tam, njenih svetlih las razsutih po blazini. Leto stare navade se je težko znebiti.

	Pogledal je v omaro, iskal je obleko, potem pa ugotovil, da je vse od petkovega večera zmečkana ležala v kotu. Iz omare je potegnil rezervno obleko z oguljenimi komolci in scefranimi rokavi. Ko si je oblečen zavezal kravato in nadel manšetne gumbe, se je spet počutil kot odvetnik. Vedno je bilo enako. Med vikendi je nosil zanikrne cunje, ob delovnikih črtaste obleke. Ovratnik ga je stiskal, kot bi hotel iz njega iztisniti ostanke konca tedna.

	Samo kavo še potrebuje, pa bo pripravljen na svet.

	3

	Sheldon Brown je mižal. Na zgornji ustnici je imel kapljice potu, pesti je krčevito stiskal, da bi premagal tresavico. Vdihnil je skozi nos in začel šteti od deset nazaj.

	Prišel je do ena in odprl oči. Njegov odsev v ogledalu na stranišču na policijski postaji ni izdajal ničesar. Temnim lasem je primanjkovalo sijaja, pod očmi je imel sive kolobarje, a izgledal je že slabše. Pomanjkanja spanca je bil vajen.

	Splaknil si je obraz in ga osušil s papirnato brisačo. Prikimal je svojemu odsevu in odšel k vratom.

	Ko se je vrnil na hodnik, se je ovedel smeha in šaljenja ljudi, ki so čakali, da se dan začne. Policijska ekipa je bila okrepljena s pripadniki drugih enot, prišli so pomagat pri rutinskih zadevah. Zasliševanje od vrat do vrat, iskanje prstnih odtisov. Pred seboj je imel vrata glavne pisarne, zakorakal je proti njim. Ustavil ga je glas za njim. »Gospod?«

	Sheldon se je obrnil. Bila je Tracey Peters, sinočnja policistka. Bila je visoka rjavolaska s temno rjavimi očmi, nosila je elegantno ukrojeno sivo obleko in v nasprotju s Sheldonom je bila videti spočita.

	»Policistka Petersova, dobro jutro.«

	»Pravzaprav inšpektorica, a raje slišim Tracey.« Nasmehnila se je. »Upam, da vas ne moti, a govorila sem s svojim nadrejenim in pravi, da lahko dobite mene, če potrebujete dodatno pomoč.« Ker se Sheldon ni odzval, je dodala: »Sinoči sem bila tam, zato bi rada spremljala primer.«

	Sheldon je pogoltnil in prikimal. Ljudje ga bodo opazovali. Potreboval bo vso pomoč, ki jo lahko dobi. »Prav, hvala vam. Motiv bo težko najti,« je še dodal.

	Tracey se je skremžila.

	»Ja, saj vem.«

	Vsaka ekipa je bila enaka. Varčevalni ukrepi so zdesetkali policijske vrste, vsaka enota je bila okleščena na minimum. Sheldon je bil vesel vsakogar, ki mu je lahko pomagal, nekateri so prišli iz najbližnjih mest. Prevzeli so majhno oultonsko policijsko postajo, kamnito stavbo ob sodišču v središču centra, z lesenimi okni in staromodno modro lučjo nad vrati.

	Načeloma bi se jim moral pridružiti glavni policijski inšpektor iz preiskovalne enote najhujših zločinov in preveriti, ali bodo sami prevzeli primer, ampak na drugi strani okraja se je zgodil dvojni umor. Sheldon je dobil navodila, naj do takrat stvari obdrži nad vodo.

	Ustavil se je pred vrati glavne pisarne in pokukal vanjo. Postaja ni bila vajena tolikšnega dogajanja, prostor je deloval nagneten. Na oknih se je nabirala rosa, policisti so stali ob stenah, nekaj razpoložljivih stolov so zasedli najzgodnejši. Na videz je poznal vse zbrane detektive, zapuščina petindvajsetih let dela v policijskih vodah, odkar se je nadobudni mladi kadet spremenil v debelušnega petdesetletnika. Ko so ga drugi opazili, je klepet potihnil, medtem pa so se spogledovali, eni razočarano, drugi presenečeno.

	Sheldon se je nasmehnil, a nasmešek je bil bolj podoben trzanju, nato je samozavestno vstopil. Pogledi vseh so mu sledili, ko je zavzel mesto v ospredju. Edini zvok je bil šum ovojnice, ko je iz nje potegnil sveženj fotografij, potem pa zvok trganja lepilnega traku, ko jih je eno za drugo prilepil na belo tablo. Bile so fotografije včerajšnjega prizorišča, k posteljnim nogam privezanega trupla z odrezanim obličjem.

	V prostoru je zavelo mrmranje. Sheldon je uganil, da se je novica že razširila po policijski postaji, a zaradi fotografij se je vse skupaj zdelo bolj resnično.

	Sheldon se je odhrkal in se obrnil, pogledal je svojo ekipo. Dlani je spet stiskal v pesti. »Sinočnja noč je bila grozna,« je rekel. »Tam sem bil, vse sem videl. Storilca, kdorkoli že je, moramo ujeti.« Trudil se je zveneti spodbudno, a deležen je bil le strmenja in tišine. Z jezikom si je omočil spodnjo ustnico, čakal je, da nekdo postavi vprašanje, zgolj toliko, da zapolni tišino.

	»Že vemo, kdo je žrtev?« je vprašal glas v ozadju. Sheldon ga je prepoznal. Pripadal je Duncanu Lowtherju, značilnemu predstavniku lokalnega oddelka za preiskovanje zločinov. Biti policist je bil njegov hobi, preživljal se je s podedovanim imetjem, ne s službo. Porsche na parkirišču je bil njegov, ujemal se je z drago kolonjsko, konce tedna pa je preživljal v manchestrskih vinotekah. Govoril je o svetovni literaturi, umetniških filmih, tudi običajne uniforme, sestavljene iz srajc pastelne barve in oblek masovne proizvodnje ni nosil, raje je nosil oprijete majice na V-izrez in svilene kravate.

	Sheldon je videl še preveč njemu podobnih škifov. Vse za čast.

	»To je prvo, kar moramo ugotoviti,« je rekel Sheldon. »Vsak primer se začne z žrtvijo. In nekdo mora preveriti dogodke zadnjih štiriindvajsetih ur in preveriti, ali se kdo ni vrnil domov.«

	»Je šlo za izvenzakonsko afero?« je pripomnil nekdo drug. »Morda za ljubosumnega moža?«

	Sheldon je prikimal. »Morda. To je en zorni kot. Storjeni zločin je okruten, tako da se zdi maščevanje dober motiv.« Spet je pogledal fotografije. »Obraz je odstranjen in v hotelski sobi ga ni bilo. Moramo ga najti, kajti nekdo ga je odnesel z razlogom in mi moramo izvedeti, kakšen ta razlog je.«

	»Morda gre zgolj za bolni naključni umor,« je rekel Lowther. »Takšne stvari se dogajajo. Je sploh važno, zakaj? Najpomembnejše vprašanje je, kdo.«

	Sheldon je čutil, kako mu na obrazu raste nasmešek, a do oči ni segel. »Hvala za bistro pripombo, a če ugotovite, zakaj, boste dobili seznam osumljencev. Pravkar ste pridobili nalogo pregledovanja posnetkov kamer.« Ker ga je Lowther zmedeno gledal, je dodal: »Pojdite v hotel in si oglejte posnetke kamer. Pozorni bodite na vse, ki v hotelu bivajo. Če boste naleteli na nekoga, ki ni povezan z nobeno sobo, bo to vaš prvi osumljenec. Zatem preglejte še mestne kamere. Iščite tiste, ki bežijo, ali avtomobile, ki vozijo prehitro.« Pogledal je po skupini. »Ostali se razdelite v dvojice, čas je, da začnete trkati na vrata. Rutino poznate. Vse zapisujte, iščite tisto, kar izstopa, in upajmo, da bodo forenziki našli kaj odločilnega.«

	»Kako dolgo že delamo v Oultonu?« je vprašal nekdo iz ozadja. »Dobro veste, da bo primer prevzela enota za najhujše zločine.«

	»Hočem, da ta del opravimo mi,« je odvrnil Sheldon. »Prebivalci mesta nas poznajo in nam zaupajo. Sami veste, kako je tukaj, tujcev ne marajo. Če bo primer prevzela enota za najhujše zločine, bodo ljudje umolknili, mi pa bomo izgubili stik z njimi.«

	Zaslišalo se je odobravajoče mrmranje, potem pa so se vsi presenečeno obrnili, ko je v prostor planil uniformiran policist. Najprej je pogledal fotografije, potem Sheldona.

	»Ja?« je razdraženo vprašal Sheldon.

	»Pravkar smo prejeli klic, gospod, iz časopisne hiše Lancashire Express,« je povedal in pokazal na prvo fotografijo. »V zvezi s primerom. Pravijo, da imajo nekaj, kar si morate ogledati.«

	4

	Charlie je vstopil v svojo pisarno, kot ponavadi. Četudi je nekdo vlomil, bi bil dan samo še slabši, če bi v službo prišel bolj zgodaj.

	Med sprehodom se je otresel še zadnjih ostankov sinočnjega popivanja, a mačka ni mogel premagati tako hitro kot še pred nekaj leti. Pri premagovanju mačka je bila najpomembnejša potrpežljivost, vedel je, da bo do kosila najhujše mimo.

	Stanovanje je imel na najvišji točki mesta, kupil ga je zaradi razgleda. Pot do službe ni bila dolga, vodila je mimo vhoda v občinsko stavbo, kjer so ulične znake zakrivali grafiti, in po dolgi ulici vrstnih hiš, ki jim je hiter napredek vzel razgled na gole okoliške hribe.

	Ko je hodil mimo Eagletona, najboljše mestne okrepčevalnice s hitro hrano, z velikimi večno zarošenimi okni, je ob sebi zaslišal nekoga na kolesu, kolesa so ječala na drobnem kamenju na bankini. Za Charliejeve učence je bilo še prezgodaj, a v tem je prepoznal Tonyja, eno od svojih rednih strank. Zjutraj je bil Tony še dokaj priseben, preden se je opil s poceni vodko in gledal, kako se še en dan spreminja v megleno preživetje, kot še eden od poskusov, da bi dočakal novega. Včasih se je s kom stepel, običajno na javnem kraju, in takrat se je prikazal v Charliejevi pisarni.

	»Tony. Kako se imaš?«

	»Si videl, kakšno je pred Grangeem?« je vprašal in čez ramo pokazal proti barju. »Policija je povsod.«

	»Zgodil se je umor,« je odvrnil Charlie. »Verjetno je zato tam.«

	»Koga so ubili?«

	Charlie je skomignil.

	»Ne vem.«

	»Zagotovo je bil pomemben. Toliko policistov na kupu nisem še nikoli videl.«

	Charlie se je nasmehnil.

	»Vsi smo pomembni, tudi ti, Tony.«

	Ravno se je hotel odpraviti naprej, ko je Tony dodal: »Pravkar sem dobil sodni poziv zaradi ogrožajočega vedenja. Obravnava bo naslednji torek in namenjen sem v tvojo pisarno.«

	»Brezplačne pravne pomoči ne boš dobil.«

	Tony ga je grdo pogledal.

	Charlie se je ustavil in zavzdihnil. Ta pogled je poznal. Če ga ne bo sam brezplačno zastopal, ga bo nekdo drug. Spomnil se je, kako je nekoč nekoga zavrnil, potem pa je klient dva meseca kasneje nekoga ubil. Tisti, ki ga je brezplačno zastopal, je dobil primer umora.

	»Se boš izrekel za krivega?«

	Tony je prikimal.

	»OK, se vidiva v torek na sodišču, toda če bo kaj prišlo vmes, si prepuščen samemu sebi. Na voljo ti bom le, če bom prost.«

	Tony se je nasmehnil. »Hvala, Charlie.«

	Charlie je molčal, Tony pa se je s kolesom odpeljal naprej. Takšni kot Tony so skrbeli za dotok dela. Včasih je plačilo dobil, včasih ga ni, a Charlie je moral poskrbeti zanj ravno zaradi občasnih plačil. Izbral si je kazensko pravo, najslabše plačano področje odvetniškega poklica. Spomnil se je brošur visoko dobičkonosnih korporacij, na univerzi so ležale povsod, ki so privabljale tiste z izpiljenim naglasom. Kot edini otrok v svoji družini, ki je šel na univerzo, se je Charlie zavedal svojih omejitev in odvetniških ciljev. Svoj cilj je dosegel in ni se mu zdel napačen.

	Medtem ko je gledal za Tonyjem, ki se je s kolesom spuščal po klancu, je na drugi strani ceste opazil skupino ljudi. Bilo jih je šest, nosili so črna oblačila, Charlieju pa se je zdelo, da strmijo naravnost vanj. Stali so blizu njegove pisarne in tudi ko je šel Charlie mimo njih, pogleda niso umaknili.

	Postal je. Obramba vsake stranke je ponavadi vznejevoljila nekoga drugega, na primer žrtev ali policista. Charlie se je ustavil in pod pretvezo pogledal na telefon, ko pa je spet dvignil glavo, skupine ni bilo več.

	Charlie se je namrščil. Morda pa jih je napačno ocenil. Skomignil je in prehodil še zadnjih sto metrov do svoje pisarne nad prodajalno kebaba, vhod je bil stisnjen med njo in med salon tetovaž.

	Charlie se je samostojnega posla lotil pred petimi leti, ko je firma, pri kateri je bil od pripravništva dalje, začela zaposlovati upravnike. Vedel je, da bo kmalu ostal brez službe, zato je raje sam dal odpoved. Sanje o izgradnji imperija so se kmalu razblinile, zgolj za preživetje je veliko več delal, največ časa je potrošil za vodenje in papirologijo, samo da bi dokazal, da je sposoben pravnik. Že je razmišljal, da bi vse skupaj opustil in se pridružil tožilcem, ko se je pojavila Amelia in rekla, da želi postati njegova partnerica.

	Amelia Diaz. Poprej jo je nekajkrat videl na sodišču, težko bi jo pozabil. Z dolgimi temnimi lasmi in dekoltejem olivnega odtenka je od moških dobila, kar je hotela, ženskam pa dokazovala, da zmore. Njen oče je bil iz Barcelone in poročil se je z Angležinjo, a med odraščanjem na severu je pridobila robustnejši besednjak, kot bi ga v Kataloniji. Charlie si partnerice ni želel, a bil je v preveč brezupnem stanju, da bi jo lahko zavrnil, omogočila mu je namreč, da je nadaljeval s tem, v čemer je bil dober – s pravnim zagovorništvom na sodišču.

	Medtem ko se je vzpenjal po stopnišču, je slišal brbotanje kavnega avtomata.

	»Amelia?«

	Izza vrat svoje pisarne je pomolila glavo in ga jezno pogledala. »Me veseli, da ti je uspelo priti. Vstopi.«

	Charlie je pogledal Lindo, svojo receptorko, tajnico in vodjo pisarne, odkar je začel – njena postava je spominjala na kroglo za kegljanje, lase je imela kratko pristrižene – in zavil z očmi.

	Iz avtomata je vzel kavo in vstopil v Amelijino pisarno. V sprejemnici je bil še nekdo, suhcena najstnica v modrem krilu in suknjiču. Bila je mešane rase, med nasmeškom je pokazala bele zobe, ob karamelnem tenu in kodrastih laseh še opaznejše. Charlie je v pozdrav dvignil roko in zatrl željo, da bi se pogladil po laseh. Potem pa je v steklu uokvirjene slike ujel svojo podobo, sive pramene in neurejeno brado. Pogledal je proč. Bil je za generacijo prestar in čutil je prav vsako leto.

	Amelijina pisarna je bila minimalistična, belo popleskana, v kotu je stala steklena miza. Preprogo je odstranila, tudi talne deske so bile prebarvane v belo, da so se ujemale s stenami. Stare zavese je nadomestila s sodobnimi žaluzijami. Na mizi je brnel računalnik.

	Ampak pisarna ni bila čista in urejena kot ponavadi. Po tleh so bile razmetane mape.

	»Kako so prišli noter?«

	»Na požarnih vratih so razbili steklo in splezali sem.«

	»Pa alarm?«

	»Dobro veš, da ne deluje in da ga je treba popraviti.«

	Charlie se je naslonil na podboj vrat. »So kaj odnesli?«

	»Mislim, da ne,« je odvrnila Amelia. »Bolj se zdi, da so nekaj iskali. Računalniška zaslona sta še vedno tukaj, tudi mala blagajna in televizor.«

	Charlie je nagubal čelo. »Zaradi tega me še bolj skrbi,« je rekel. »Če so vlomili zato, da bi nekaj našli v dosjejih, potem je ena od naših strank morda v nevarnosti. Si obvestila policijo?«

	Amelia se je za hip zamislila, potem je odkimala. »Če so hoteli kaj iz dosjejev, bo policijo zanimalo, kaj misliva, da je to bilo, jaz pa ne mislim prelomiti zaupnosti.«

	Charlie je vedel, da ima Amelia prav. Zastopal je vlomilce. Ker je eden od njih obiskal njega, se ne bi smel pretirano razburjati.

	»Ne skrbi, Charlie, vse bom uredila,« je rekla. »Tu imaš dosjeja za sodišče,« in podala mu je dve modri mapi.

	»In kaj si že rekla, da boš počela ti?«

	Pogledala ga je, kot da mu bo vsak hip povedala svoje, potem pa je vzdihnila. »Tole bom pospravila, potem pa bom opravila še nekaj administrativnega dela. Saj veš, pravočasno plačala račune in kakšnega izstavila. In tudi sestanek z nekim zasebnikom imam.«

	Zamahnil je z roko. »Kar obdrži ga,« je rekel. »Za svoj denar pričakujejo preveč.«

	»Vzljubiti bi jih moral, plačajo namreč trikrat več kot država, pa tudi po torbi ti ne bodo brskali, če jih pustiš same v pisarni.«

	Charlie ni potreboval Amelijinih pridig. Ta poklic je oprav-ljal dlje kot ona in Amelia mu ni mogla ponuditi ničesar, česar ne bi že vedel, le slišati ni hotel tega.

	Gledal jo je, kako je sedla za mizo. Zdela se mu je zamišljena, v njenih očeh se je jeza mešala z odsotnostjo.

	»Si v redu?« je vprašal.

	Pogledala ga je, Charlie je opazil, da je ranljiva. To je le redko pokazala. Le nekajkrat, ko je preveč popila ali sta govorila o denarju. Ali primanjkljaju. Amelia je bila prava poslovnica, marljiva, a tudi zabavna, kadar je teklo vino in je bila glasba prava. Toda danes so bile njene oči nekoliko večje kot ponavadi, bolj preiskujoče. Ampak to je trajalo le trenutek. Stresla je z glavo in se nasmehnila. »V redu sem,« je odvrnila.

	»Kdo je dekle v sprejemnici?«

	»Donia. Odpravlja se na univerzo, še prej pa želi pridobiti nekaj delovnih izkušenj. Mislila sem, da bi ji lahko razkazal sodišče.«

	Charlie je zavil z očmi. Super. Zdaj bo moral še ves dan biti varuška. To je bila Amelijina zamisel, da bi zmanjšala stroške – neplačano delo študentov, ki so se nadejali možnosti zaposlitve, ki pa se ni nikoli uresničila.

	»Od daleč je prišla, iz Leedsa,« je zašepetala Amelia, vrata pisarne so bila namreč odprta. »Celo stanovanje je najela za čez teden. Prijazen bodi z njo.«

	Charlie je odšel v svojo pisarno. Ko je šel mimo Donie, ga je spet pogledala, kot bi pričakovala, da se bo ustavil, vendar se ni. Spoprijateljenje bi bilo nesmiselno. Če upa na pripravništvo, bo razočarana.

	Vstopil je v pisarno in presenečeno pogledal naokrog. Čista sicer ni bila, a bila je takšna, kot jo je pustil. Glavo je pomolil na hodnik. »Zakaj so vlomili le k tebi?« je zaklical proti Amelii.

	»Če bova kdaj ugotovila, kdo je bil, ga lahko vprašaš.«

	Charlie je skomignil in zaprl vrata. Mapi je vrgel na mizo, se počil na stol, star rdeč naslonjač, popacan s kavo, in dal noge na mizo.

	Charlie je imel pisarno v sprednjem delu stavbe, od koder je imel pogled na ulico. Videl ni veliko, le zavoj tlakovane ceste, a dovolj, da je lahko nekaj gledal. V primerjavi z Amelijino pisarno je bila njegova precej udobnejša. Miza je bila stara in zdelana, obrnjena je bila proti oknu in posledično zbledela od sonca. Na njej so bile umazane kavne skodelice, ki niso našle poti v kuhinjo, in kup map, ki jih je bilo potrebno obdelati.

	Amelia je te prostore sovražila, toda Charlie se ni hotel preseliti.

	Tako torej, je pomislil med gledanjem skozi okno. Začenja se nov teden, teden prebijanja skozi primere na sodišču. Teden se bo končal in spet bo vse enako. Sledil bo izgubljen konec tedna, v nedeljo pa se bo spraševal, kaj je povedal prejšnjo noč. Gledal je starko, ki je hodila navkreber, držala se je sključeno, kot bi vse življenje hodila po hribih, prestrmih za življenje. Takšen se je zdel Oulton. Prestrm, premrzel, preveč odročen. Mestece ni raslo ali se razvijalo, le počasi je umiralo. Vsak propadli posel je prinesel še nekaj z deskami prekritih oken in razlog več, da so ljudje odhajali v dolino in se niso vračali.

	Malo naprej po ulici je opazil še nekaj. Skupino ljudi, ki jo je opazil pred okrepčevalnico, starih okrog dvajset let in oblečenih v črno, lase so imeli dolge in črno pobarvane. Na njihovih obrazih so se lesketali delčki kovin. Eden od njih je imel kitaro. Zdel se je starejši od ostalih, lase je imel temne, oblačila nekoliko svetlejša. Bolj umazano rjava kot črna. Med hojo so ga ostali člani obkrožali, zdeli so se nasmejani.

	Očitno so začutili, da jih Charlie opazuje. Ko so šli mimo njegovega okna, so namreč pogledali gor. Starejši mu je prikimal, Charlieju pa se je zdelo, da se mu smeji.

	5

	John Abbott je odprl oči in nekajkrat hitro pomežiknil. Dan ni bil pretirano svetel, to je razbral iz sivine na drugi strani šipe, in na oknu ni bilo zaves ali žaluzij. Zbudil se je kasneje kot običajno, a sinoči je šel pozno spat.

	Počakal je nekaj sekund, da so se mu oči privadile na svetlobo, potem je spet pogledal skozi okno. Po hiši je slišal hoditi druge ljudi, a vstati še ni bil pripravljen.

	Začutil je, kako se je Gemma ob njem premaknila, bila je topla, roko je imela na njegovih prsih. To se ne bi smelo zgoditi. Bila je bolj vesela kot ponavadi in spet je izbrala njega. Lahko bi rekel ne, da ni prav, se domislil kakšnega izgovora, vendar se ni. Vsakič je popustil. Krivi so bili njen nasmešek, srčkan in igriv, velike lepe oči in način, kako si je pokrila usta, ko se je hihitala.

	A ni šlo samo za privlačnost. Toplino in bližino je potreboval, četudi se je zjutraj kesal.

	Nogo je premaknila čezenj, odrinil jo je. Glasovi v hiši so postajali glasnejši, zato je vedel, da mora vstati. Odmaknil je njeno roko in smuknil iz postelje, precej radodaren opis za žimnico na tleh, prekrito z odejo. Mrzla lesena tla je prekrivala le preproga, pogledal je proti postelji. Gemma je ležala razkrita. Zmajal je z glavo. Bila je premlada, ramena je imela suhcena in koščena, kožo bledo in pegasto. Obličje je imela preveč nedolžno za to, kar se je zgodilo sinoči, nos majhen, na licih pa puhaste dlačice.

	Po prstih je odšel do okna in pogledal ven. Bil je gol, a ni mu bilo mar, da ga lahko kdo vidi. Razgled ga je pomirjal. Hiša je stala na vrhu dolgega pobočja, spodaj je bila v meglice ovita dolina, povečini posuta z grmičevjem in tu in tam z gručo dreves. Na drugi strani pobočja se je pasla ovca. Johnu je bila odročnost všeč, podeželje je bilo enako kot pred petsto leti, dimnikov in ulic vrstnih hiš v drugačni dolini ni mogel videti. Gledal je navzdol proti Sedmim sestram, ostankom kamnitega kroga na travniku pred kočo, sedmim podolgovatim kamnom, ki so v sivem polkrogu moleli v zrak.

	Skupina je bivala v stari kamniti kmečki hiši, spali so v nagnetenih sobah, po pet skupaj. Soba, v kateri je bil z Gemmo, je bila izjema, namenjena zabavi, ločena od Henryjeve sobe, kjer je spal sam. Lastnik kmetije je spal v pritličju. John o njem ni hotel razmišljati. Bil je zanemarjen in preslaboten, da bi lahko poskrbel zase.

	Za seboj je zaslišal šum. Obrnil se je. Gemma je sedela v postelji, nasmejana. Hitro se je zganil, kot bi se želel zakriti, ona pa se je glasno zasmejala.

	»Da bi ti bilo nerodno, je malce prepozno,« je rekla, lahkotno in prijazno. »Nič ni napačno, kar je lepo, saj veš. Henry pravi tako.«

	»Ja, to vem, ampak …« Skomignil je.

	Nagnila se je na stran in pobrskala po torbi. Izvlekla je smotko in prižgala papirnato konico. Proti Johnu je zavel vabljiv, a tudi nekoliko nadležen vonj po kanabisu. Gemma je močno potegnila in zadržala dim, potem je kašljaje puhnila in se nasmehnila. Prvi dim je vedno najhujši. Roko je iztegnila proti njemu in mu ponudila joint. »Svoboden si, dragi. Pozabi na zadržke.«

	Ni mu bilo do kajenja, a je vztrajala. »Daj no, v redu je.«

	John je odšel k njej in vzel joint, vrtel ga je med prsti in gledal, kako žareča konica postaja siva. Na kratko je potegnil in takoj zakašljal.

	Gemma se je spet zasmejala.

	»Pa sem mislila, da si se že privadil,« je rekla in se počila nazaj na posteljo.

	»Koliko si stara?« je vprašal John, zaradi kašlja so se mu orosile oči.

	Gemma je zažugala s prstom. »Povedala sem ti že, da podrobnosti kvarijo zabavo.«

	»Rad bi vedel.«

	»Zakaj?«

	»Zaradi tistega, kar sva storila včeraj.«

	»Veliko se še moraš naučiti,« je rekla smeje in zmajala z glavo. »Stara pravila te ne obvezujejo več. Svoboda. Zapomni si to besedo, John. To je naše bistvo. Nisi poslušal Henryja? Zakoni so le način družbe, da nam pove, česa vsega ne smemo, ampak mi nismo več del te družbe. Samosvoji smo, svobodni, živeča človeška bitja.« Obrnila se je in se privzdignila na komolce, brado je naslonila na dlani. »Nisi užival?«

	John je pogledal njeno golo telo. Gladek hrbet, lepo zaobljeno zadnjico, misli so mu odtavale k sinočnjemu večeru. »Sem,« je odvrnil in zardeval.

	Zahihitala se je. »Vidim,« je pripomnila in ga gledala v mednožje.

	Še enkrat je potegnil, potem pa se sklonil in ji vrnil joint. Vzela ga je in se nasmehnila, obrazne poteze ji je zakril dim in spet je na njej uzrl nekaj preveč otroškega.

	Gemma je močno potegnila, John pa je vprašal: »Kam je šel Henry sinoči?«

	Sledil je premor, zadrževala je dim, potem je izdihnila in vprašala: »Zakaj?«

	»Spet je šel ven, veliko hodi ven. In to me bega. Želi, da se zanj, za skupino, odrečem vsemu, pa se je tudi on odrekel vsemu zame?«

	Gemma je sedla, obraz se ji je zresnil. »Veš, da se dogaja marsikaj. Henry mora poskrbeti za veliko stvari, zato se srečuje z ljudmi.«

	»Ampak lahko bi telefoniral, poslal mail ali kaj podobnega.«

	»Še nisi opazil, da teh možnosti nimamo? Lahko bi nas izsledili, prestregli naše pogovore. To ti je povedal. Ga nisi razumel?«

	»Seveda sem ga razumel, mislim pa, da obstaja boljši organizacijski način.«

	Gemma se je namrščila. »Preveč sprašuješ.«

	John je za hip pomolčal, preden je odgovoril. »Le radoveden sem, to je vse.«

	Gemma ga je resnobno gledala, glavo je nagibala na stran. »Koliko si star? Trideset?«

	»Petindvajset,« je odvrnil. »Zgledam starejši.«

	»Tvoj obraz mi je všeč,« je nežneje pripomnila. »Pridi sem.«

	Odkimal je. »Raje ne. Slišim, da drugi hodijo po hiši.«

	»Henry mi je naročil, naj te osrečim,« je rekla, se zahihitala in si z dlanjo pokrila usta. »Lahko poskrbim, da boš srečen.« Razmaknila je noge. Boke je imela koščene in suhcene.

	John je za trenutek zaprl oči, trudil se je ne razmišljati o tem, kakšna je.

	»Bo moral Henry vedno vse odobriti?« Spet je odprl oči. »Kako naj bomo svobodni, če potrebujemo njegovo soglasje?«

	»Dvomiš v Henryja?«

	John je odkimal. »Nikakor, to veš.«

	»Svobodo si moramo priboriti,« je rekla Gemma. »V to verjameš, kajne? Gradimo nekaj velikega, kar bodo vsi primorani opaziti, če pa v to ne verjameš, je vse skupaj nesmiselno.«

	John je prikimal in globoko vdihnil. »Dobro veš, da verjamem v nas.«

	»Potem pa se vrni v posteljo. Če se bo Henry odločil, da se mora to prenehati, se tudi bo, jaz pa si tega ne želim. Rada ti ustrežem. In ti bi rad ustregel Henryju, a ne?«

	Prikimal je. »Ja, rad bi ustregel Henryju.« Njegov glas je zvenel slabotno.

	John se je vrnil v posteljo. Gemma ga je objela okrog vratu, svoje telo je pritisnila ob njegovo. Zaprl je oči, njegova odločnost je plahnela. Prepustil se ji je.

	6

	Sheldonu je divje razbijalo srce, ko je preskakoval kamnite stopnice, ki so vodile v Lancashire Express. Tracey Peters mu je sledila, skupaj s preiskovalcem kraja zločina. Pri vogalu stavbe je stala uniformirana policistka v zelenem odsevnem jopiču, nekdo jo je objemal okoli ramen. Še malo naprej ob nizkem kamnitem obzidju so bili zbrani ljudje.

	Časopis je imel svoje prostore v nekdanji tovarni ob cesti, ki se je spuščala v dolino. Poročal je o vasicah in mestih ob yorkširski meji, poročal o sodnih primerih in občinskih sestankih, prometnih nesrečah in poletnih festivalih, prispevki so temeljili na spletnih novicah. Kadarkoli je časopis ujel za Oulton pomembno zgodbo, je o njej dolgo razpredal, vse dokler je zanjo obstajalo zanimanje, včasih še dlje.

	Ko se je Sheldon približal velikim dvojnim lesenim vratom na vrhu stopnišča, je nekdo stopil predenj. Sheldon je prepoznal Jima Kellyja, urednika novic, moža v petdesetih, ki je zaudarjal po cigaretah in se oblačil kot 'novinarski kliše' – popacan suknjič in pomečkane hlače.

	»Inšpektor Brown, nadejal sem se, da bodo poslali vas,« ga je pozdravil Kelly in si šel z roko skozi mastne lase.

	Sheldon se je ustavil. V preteklosti je že bil deležen medijske pozornosti, pomagala mu ni veliko. »Upam, da ne gre za trik, s katerim si želite dvigniti branost.«

	Kelly se je nasmehnil. »Zadeva je celo še boljša. Kar za menoj,« je odvrnil in vstopil, Sheldon pa je pohitel za njim.

	»Ker ste že tukaj, inšpektor,« ga je Kelly ogovoril čez ramo, »imate kaj zame, kar lahko objavim?«

	Sheldon ni odgovoril. Kelly v svojih poročanjih ni bil nikoli prijazen do policije, zato posebne usluge niso prišle v poštev.

	Kelly je samo skomignil in hodil naprej. Sheldonu se je zdelo, da se drži rahlo posmehljivo.

	V glavni pisarni ni bilo nikogar, le mize in zasloni, na stenah pa uokvirjene časopisne naslovnice. Stoli so bili odmaknjeni od mizi, kot bi jih zaposleni zapustili v naglici. Pod visokim obokanim stropom so njuni koraki odmevali, pred približno petdesetimi leti je bila nekdanja metodistična kapela spremenjena v tovarno.

	Očitno je Kelly opazil, da se Sheldon začudeno razgleduje po praznem prostoru, pripomnil je namreč: »Mislili smo, da je najbolje, da počakajo zunaj, dokler ne boste končali.« Pokazal je proti mizi na koncu prostora, obrnjena je bila proti vsem drugim in proti vratom. Kellyjeva miza. Na njej je bila bela kartonasta škatla, podobna tistim za torte. »Dostavljena je bila v sprejemnico, v plastični vrečki.«

	»Kdo jo je dostavil?«

	»Ne vem. Nihče od naših ni tam ves čas. Vem le to, da jo je nekdo pustil na mizi.«

	Tracey je prva odšla k škatli, potem je spustila naprej preiskovalca, da je naredil nekaj fotografij. Ko je končal, je stopil na stran in dal prostor Tracey.

	»Na njej nekaj piše,« je rekla.

	Sheldon je pogledal Kellyja, ki je prikimal. »Obličje pohlepa. Pomenljivo sporočilo, kaj? Enkraten naslov za naslovnico.«

	»Ste škatlo odprli?« je vprašal Sheldon. Usta je imel suha, počasi se mu je svitalo, kaj bi lahko bilo v njej.

	»Nisem vedel, kaj je notri,« se je Kelly takoj postavil v bran.

	Preiskovalec kraja zločina je Sheldonu podal papirnato masko in kapo, da bi si pokril lase. Sheldon si ju je nadel in odšel k škatli, nadel si je še rokavice iz lateksa. Tracey se je umaknila. Škatlo je prijel za vogala. V oko mu je zdrsnila kapljica potu, zapeklo ga je, nato je hitro dvignil pokrov.

	Ko je zagledal vsebino, je moral globoko vdihniti in izdihniti, da je ostal miren. Želodec se mu je obračal, a je stisnil pesti in ostal priseben. Iznad papirnate maske je pogledal Kellyja, ki je pripomnil: »Prvih deset let svoje kariere sem fotografiral avtomobilske nesreče. Takšne stvari mi ne pridejo do živega.«

	Sheldon ga je jezno pogledal, potem je zaprl oči. Hotel se je pripraviti na prizor, ki ga čaka v škatli. Čelo je imel rosno. Štel je do tri in odprl oči.

	V škatli je bil bel robec, pretežno okrvavljen, na njem pa je ležal obraz, še najbolj podoben groteskni maski. Robovi kože so bili gladki, kot bi bil uporabljen zelo oster nož, a Sheldon je opazil delčke raztrganega mesa pod njo. Nekdo je s prsti segel pod kožo in obličje strgal s kosti.

	Toda Sheldonu zaradi obraza ni narasel samo utrip, na lica mu je stopil tudi pot. Imel je občutek, da to osebo pozna, četudi je bil obraz, strgan s kosti, zaradi katerih je bil edinstven, brezobličen.

	Pomislil je na truplo, privezano na posteljo. Starost je bilo težko uganiti. Zaradi zavitih maorskih tetovaž na ramenih in rokah je bilo videti mlajše, toda telo je izgledalo starejše, bledikavo in mlahavo.

	Obraz v škatli je odgovoril na to vprašanje. Mehka koža, kratka, temna kozja bradica.

	Sheldonu so se zašibila kolena. Nemogoče, da bi bil on. Jim Kelly je nekaj govoril, a Sheldon je slišal zgolj nerazločno momljanje.

	Preplavili so ga spomini. Mrtva ženska, velika hiša, po tleh razlit alkohol, a nikjer nobenega kozarca. Pomivalni stroj je bil vklopljen, a tam ni bilo nikogar. Razgledal se je po prostorih, iskal je odgovor na klic, da je umrla mlada ženska. Potem jo je našel, lebdela je pod gladino bazena, skoraj pri dnu, gola.

	Glas Jima Kellyja je postal glasnejši. Sheldon je odprl oči in se opravičil. »Oprostite, kaj ste rekli?«

	»Bom zdaj dobil izjavo?« je ponovil Kelly. »Je to res obraz tistega, ki ga imam v mislih? Billyja Privetta?«

	»Sranje,« je za seboj zaslišal reči Tracey, ampak Sheldon je odkimal. »To še ne sme v časopise.«

	Kelly se je nasmehnil. Sheldon je ugibal, da je obraz že fotografiral in da samo čaka na pravi trenutek za objavo, in imel je ekskluzivo.

	Sheldon se je obrnil in odšel proti izhodu, niti poslovil se ni, kajti vedel je, da ga čaka še zelo zapleten dan.

	7

	Charlie je šel skoraj vsak dan na sodišče. Tam je izvedel, kakšen bo njegov dan, koliko časa mu bo vzel posamičen primer, kaj bo rekel svojim strankam, s kakšnimi pojasnili bo postregel sodnikom. Tokrat ga je spremljala Donia in njegova rutina je bila uničena. Slišal je le klik-klak njenih pet, zvok mu je odmeval v glavi in pretresal še zadnje ostanke mačka.

	»Zgovorni pa niste zelo,« je rekla Donia, ko sta že skoraj prispela do sodišča. Glas ji je rahlo drhtel.

	Pogledal jo je. Pričakujoče je strmela vanj. Ustavil se je. Tako bodo vsaj njene pete utihnile.

	»Svojo rutino imam,« je rekel. »To počnem že predolgo, da bi mi bilo posebej mar, zato ne pričakuj, da bom govoričil o svoji službi. Tiha pot do sodišča je del navade. Zgolj držim se je.«

	»OK, se opravičujem,« je odvrnila, njega pa je zapekla vest, ko je opazil, da močno zardeva. »Mislite, da bo policija ujela tistega, ki je vlomil v vašo pisarno?«

	Ob njeni naivnosti se je moral nasmehniti. »Policije nismo obvestili,« je rekel. »In četudi bi jo, se za primer ne bi veliko zmenila, še posebej ne zdaj, ko se je v mestu zgodil umor. Vlom v pisarno kazenskega branilca ni njihova prioriteta. In kaj, če je bila katera od mojih strank? Prijateljevanje s policijo škodi poslu.«

	»Potemtakem boste vlom preprosto ignorirali?«

	»Trud bi bil nesmiseln, ker ne morem ničesar spremeniti,« je rekel in odšel naprej. Za seboj je zaslišal petke in ko ga je dohitela, jo je vprašal: »Kaj pričakuješ od tega tedna?«

	Zdelo se mu je, da dolgo razmišlja. »Le o pravu bi rada izvedela več.«

	»In zakaj ravno pravo? Si se vpisala na študij?«

	»V Manchestru,« je odvrnila Donia. »A sprva želim dobiti nekaj izkušenj.«

	»In si mislila, da ti bo moja mala pisarna postregla z vpogledom v svet prava?« je pripomnil Charlie in se zasmejal. »Predlagam, da na zadevo gledaš takole: kakršnakoli že bo tvoja pravna kariera, ta teden boš okusila resnično življenje.«

	»Kako to mislite?«

	»Nič denarja, nič zabave.«

	»Ste vedno tako razmišljali?«

	Pogledal jo je, za trenutek je postal mrk. Ne, ni vedno razmišljal tako, le stvari so se obrnile drugače, kot je upal.

	Potem pa je v njenih očeh nekaj uzrl. Obžalovanje? Njeno kariero je dajal v nič, še preden se je začela, čeprav se je pred mnogimi leti sam odločil enako.

	»Oprosti,« je rekel in se nasmehnil. »Želim ti prijeten teden. Morda pa bo tvoja kariera uspešnejša od moje.«

	Zdelo se je, da so te besede Donio pomirile, a njena zanesenost je izgubila nekaj nekdanjega čara, ko sta se povzpela po stopnicah in se zrinila skozi dim pred vhodom, nestrpni obtoženci so med čakanjem na obravnavo kadili cigarete. Nekaj bolj izkušenih je Charlieju prikimalo v pozdrav, nekdo ga je celo poklical po imenu. Charlie mu je pomahal, poskusil se je spomniti njegovega imena, a zaman. Bil je samo še en obraz preteklih brezupnih let. Družba jih je izrinila na rob, a za Charlieja so predstavljali kraljestvo, v katerem je igral vlogo šampiona, ki se je zavzemal za zatirane in zavržene. Ali bi to vsaj lahko pisalo na plakatu. Resničnost je bila drugačna. Tudi sam je bil tam, kjer so bili oni, na dnu svojega poklica, le da je med njimi veljal za kralja.

	Charlie je zaslišal žvižg, dolg in zavijajoč, očitno je nekdo opazil Donio. Nehote se je moral nasmehniti, ko je zagledal suhega moškega v trenirki in brez sprednjega zoba, ki jo je poželjivo gledal. Žvižgačeva najboljša leta so bila že davno mimo, Charlieja je prešinilo, da tudi pretirano dobra niso bila nikoli, a očitno se možakar sploh ni zavedal, da je dekle izven njegovega dosega.

	Sodišče je zastopalo vsa mesta v dolini, čeprav je bilo večno na robu zaprtja. Z vrat se je luščila barva, na ometanih stenah so zevale razpoke. Charlie se je spominjal, kako ga je nekoč sredi nekega primera zmotila miš, ki je stekla skozi sodno dvorano.

	Odprta vrata so predstavljala edini vir svetlobe, ko so se škripajoče zaprla, je vse postalo temno, osvetljeno le z rumenimi neonkami, pod katerimi so bili tudi ljudje videti turobni in zamorjeni.

	Charlie je za hip postal in pogledal proti policijski postaji. Cesta je bila polna policijskih avtomobilov in skupin policistov. Ljudje so opazovali, kaj se dogaja, Charlie pa je iz delčkov pogovorov razbral, da je novica o umoru delovala kot magnet za čenče in obrekovanje. Za nekatere je bil to očitno vrhunec dneva. Za skupinico ljudi z okrvavljenimi očmi, ki so si podajali steklenico šerija.

	Charlie je odprl lesena vrata, a je moral takoj stopiti na stran, ven je namreč prihitelo majhno dekletce s svetlimi kodri, vse nasmejano je steklo v gnečo in si prepevalo pesmico.

	»Srčkano,« je pripomnila Donia.

	»Otroci so najtežji del tega posla,« je rekel Charlie. »Smejijo se in igrajo kot večina drugih otrok, a njihovi starši jih bodo slej ko prej zafurali. Droge, alkohol, nasilje.«

	»Ja, alkohol,« je rekla in se nasmehnila. »Slaba stvar.«

	»Prosim?«

	V zadregi je rahlo zardela.

	»Kaj hočeš reči?«

	Donia je pokazala na njegova usta. »Mentol, no, ne deluje, kot morda pričakujete.«

	Charlie se je ob njeni neposrednosti moral nasmehniti. »Bolje kot nič,« je rekel in si v usta vtaknil še en bonbonček. Iz torbe je potegnil prvo modro mapo in na glas izrekel ime. Vstal je visok, zgrbljen moški in se mu približal. Tat. Slab poklic v majhnem mestu, kjer te vsi poznajo.

	Charlie je pokazal na sobo na koncu čakalnice, namenjeno pogovorom. Ko so bili vsi trije notri, je možakar izjavil: »Izrekel se bom za nedolžnega.«

	Ta del je Charlieja najbolj dolgočasil, ko se je moral pretvarjati, da mu je mar. Skozi leta je povečini slišal neumnosti. Nedolžni so bili izjemno redki. »No, pa nadaljuj, Shaun, igrajmo se igrico. Če nisi kriv, bo sodišče zanimalo, kakšnega bedastega izgovora si se domislil tokrat.«

	»To je tvoja naloga, da si izmisliš obrambo.«

	Charlie je za hip zaprl oči. Ko jih je znova odprl, je Shaun še vedno strmel vanj in čakal na odgovor.

	»Ne, ni,« je rekel Charlie. »Laži si moraš izmisliti sam, jaz jih samo ponovim in se pretvarjam, da jim verjamem.« Shaun ga je še naprej jezno motril, zato je Charlie dodal: »Pač nisi dober v tem, kar počneš.«

	»Kako to misliš?«

	»Shaun, na vsakem posnetku kamer, ki sem si ga ogledal, se toliko oziraš naokrog in na vse strani, da še stare ženičke vedo, kaj počneš. Dal ti bom nasvet: če te po vstopu v trgovino snema kamera, te bodo ujeli.«

	»Nisem vedel, da je tvoja naloga, da mi daješ nasvete, kako naj bom boljši goljuf.«

	»Morda pa ti hočem povedati le, da si raje izberi drug poklic, ker v tem nisi dober.«

	»Ali pa si naj izberem drugo mesto?«

	Charlie je zmajal z glavo in se zasmejal. »Če misliš, da ti bo to pomagalo.«

	Shaun je skomignil, potem pa rekel: »V petek zvečer sem te videl.«

	»Aja?«

	»V Glovesu. Bil si mrtvo pijan.«

	To ni bilo nič novega, a Charlie tega ni hotel poslušati. »Pogovoril se bom s tožilcem,« je rekel in odšel iz sobe, Donia pa za njim.

	Vstopila sta v sodno dvorano, tožilec je bil na svojem običajnem mestu za sprednjo mizo, ob kupu map. Bil je visok, že rahlo osivel, počasen in zanesljiv tip, ki se je veliko prej kot Charlie naučil, da se z umirjenostjo in natančnostjo pride dlje kot z adrenalinom in ihto. Prelistaval je mapo, zgolj toliko, da bi si osvežil spomin. Charlie je dobro vedel, da jih je enkrat že prečesal, a tako je lažje premagoval čas do obravnave, kot pa če bi buljil v steno.

	»Shauna Prescotta imam,« je rekel Charlie in se naslonil na mizo.

	Tožilec se je obrnil in ga presenečeno pogledal. »Amelie ni? Ali se že pripravlja za kamere?«

	»Kamere? Nimam pojma, o čem govoriš.«

	»O umoru.«

	»Zanj sem slišal.«

	»Med nama rečeno, malo prej sem govoril s sodnim poročevalcem. Nekdo iz Expressa mu je poslal sms. Govori se, da je žrtev Billy Privett.«

	Novica je Charlieja osupnila.

	»Billy Privett? Pa saj se šališ.«

	»Tako sem slišal.« Tožilec je pogledal Donio in se nagnil bliže k Charlieju, da je lahko šepetal. »Našli so ga zvezanega in brez obličja, obraz pa je bil poslan lokalnemu časopisu. Čisto iz sebe so od navdušenja, ker bo zgodba obdržala časopis še kakšno leto pri življenju.« Nasmehnil se je. »In tako je dan zate še slabši, ker četudi morilca ujamejo, k tebi ne bo mogel priti. Navzkrižje interesov.«

	»Skrb za mojo moralo prepusti meni,« je odvrnil Charlie, čeprav še vedno ni najbolje dojel, kaj sliši.

	Billy Privett se je zadnje leto veliko pojavljal v medijih, bil je državni sovražnik številka ena, loterijski zmagovalec, sicer siromak in glavni osumljenec v primeru mrtvega dekleta.

	Billy je ohranjal svoj imidž. Vedel je, da mu ljudje zavidajo denar, zato je poskrbel, da so vsi vedeli, koliko ga ima. Zabave, avtomobili, zlate verižice, diamanti v zobeh. Mediji so ga oboževali, četudi so ga prikazovali kot nekoga, ki ga je treba sovražiti – osovražen osebek prodaja časopis.

	Pred veliko zmago je hodil po poti kriminala. Charlie ga je zastopal, še preden je s šestimi magičnimi številkami obogatel. Billy je zmagovalni dobitek prevzel z elektronsko sledilno napravo na nogi, nazaj v Oulton pa se je moral vrniti, še preden bi se iztekel odrejeni čas. Ko je denar dobil, je zastopanje prevzela Amelia, ker je bila brezobzirnejša pri izstavljanju računov in ker se je pred kamerami znašla bolje kot Charlie.

	Toda najbolj je bil znan zaradi dekleta. Alice Kenyon. Bila je nadarjena, iz dobre družine, a končala je kot žrtev okrutnega spolnega napada – po koncu še ene divje zabave so jo našli utopljeno v Billyjevem bazenu. Alicein oče je poskrbel, da se je njeno ime pojavljalo v časopisu, vse, ki so bili na zabavi, je prosil, naj spregovorijo, a ni nihče spregovoril.

	Alicein oče je hitro spoznal slabo plat slave, ko se zaradi bedastega trenutka znajdeš na naslovnici. Ujeli so ga z mlado žensko v avtomobilu in v hipu se je iz človeka, s katerim so vsi sočustvovali, spremenil v perverzneža, in tako je glas javnosti, ki je zahteval odgovore za Aliceino smrt, utihnil.

	Charlie je še vedno razmišljal o Billyju Privettu, ko se je ovedel, da tožilec še vedno govori. »Amelia bo deležna nekaj medijske pozornosti, tako da se bo za vse dobro izšlo. No, razen za Billyja.«

	Charlie je prikimal, zgolj toliko, da se je spet vključil v pogovor. »Ljudje hitro zgrabijo ime, ki ga poznajo.« Dvignil je svoji mapi. »In nič ne bi imel proti boljši klienteli.«

	»Je Amelia ni pripeljala? Nekaj naših strank pa je vendarle glamuroznih.« Pogledal je Charliejevo obleko. »Brez zamere Charlie, ampak te dni pa resnično ubijaš ogledala.«

	»Je že v redu,« je odvrnil Charlie, tožilec pa je rahlo nagubal nos. Donia je imela prav, mentol ni učinkoval. »Amelia prinaša delo, ki ga jaz ne morem. Večina mojih strank ne zmaga, zavedajo se, da proti sistemu ne morejo zmagati, a preden izgubijo, lahko vidijo lepo žensko.«

	»In kako se spopadaš s tem? Je moteče?«

	»Ni moj tip,« se je zlagal. Za Amelio se sicer res ni ogrel, a še prevečkrat in predolgo si je ogledoval njeno telo, ko se tega ni zavedala. Morda pa se je, pa ji ni bilo mar. Nekdo mu je nekoč rekel, da ženske vedno vedo, če jih nekdo gleda. A zato še ni prenehal gledati. Le opravičevati se je prenehal. »Si prepričan, da gre za Billyja Privetta?«

	»Nisem, a tako sem slišal.«

	Charlie je zavzdihnil. »Umori so zapleteni. Če zamočiš, tvoje ime vlačijo po pritožbenem sodišču. Tega si ne želim. Naj ga prevzame nekdo drug.« Nato se je hitro umaknil, vedoč, da mu ne bo treba iti na policijsko postajo. Čez eno uro bo že nazaj v pisarni, dan pa mu bodo pestrili le Amelijini nezadovoljni pogledi.



	8

	John je stopil iz spalnice in se po stopnicah spustil do kuhinje. Na žimnici z Gemmo je spal bolje kot na pogradu v drugih sobah.

	Stopnišče je bilo na hodniku pri vhodnih vratih, na sredini hiše je bila dnevna soba. Tla so bila še vedno polna razsutih cigaret in pepela in praznih steklenic vodke od prejšnje noči. Na steni je bila s sprejem narisana velika črka A v krogu, univerzalni znak za anarhijo, naokrog po prostoru pa so visele fotografije z demonstracij in taborov, ki se jih je skupina udeležila. Na vseh je bil enak prizor – gruča v črno oblečenih ljudi s preprostimi belimi brezizraznimi maskami.

	Šel je skozi dnevni prostor in naprej v kuhinjo. Ob porcelanastem koritu, popokanem od starosti, je stala dolga lesena miza. Presenetilo ga je, da je v kuhinji tako malo ljudi. Kuhali in jedli so kot skupina. V hiši jih je živelo trinajst, vključno s Henryjem, a v prostoru jih je bilo samo pet, Gemma pa je prihajala za njim. Stali so ob oknu in zrli na majhno dvorišče.

	John je pogledal mizo, posuto z drobtinami, ostanki tistih, ki so že zajtrkovali, okrušenimi krožniki in kozarci vode. Na enem koncu mize so bile štruce kruha, ob njih noži. Vsi so ga pogledali, potem še Gemmo.

	Johna je preplavila rdečica, obrnil se je proti drugemu koncu mize, proti Henryjevemu mestu. Ni ga bilo.

	»Kaj se dogaja?« je vprašal John.

	»Zunaj so ljudje,« je nekdo odgovoril. Bila je Dawn, dvaj-setletnica, kot vse druge ženske je nosila dolgo črno krilo in majico s kratkimi rokavi. Imela je okrogla očala, oči pa so ji nemirno begale po prostoru.

	»Kateri ljudje?«

	»Iz druge skupine. Včasih so pogosto prihajali, skupaj smo popivali, a nič več. Zdaj se samo pogovorijo z Arnijem ali Henryjem in odidejo.«

	John je pogledal proti oknu. Arni, ogromen Danec s širokimi rameni in mišičastimi rokami z nabreklimi žilami, je bil zunaj. Lase je imel dolge in svetle ter spete v čop, kozjo bradico zašiljeno in s kroglico na koncu. V ušesih je nosil velike črne obročke, v obrveh pa manjše srebrne. Arni se je pogovarjal z nekom v belem kombiju, okno je bilo spuščeno, parkiran pa je bil na majhnem dvorišču pred kmetijskim poslopjem na drugi strani ob nizkih kamnitih skednjih, dostopnih skozi velika lesena drsna vrata.

	»Kaj pa počnejo tu?«

	»Ne vem, ampak prihajajo že več tednov.«

	John je opazoval Arnija, kako je iz zadnjega dela kombija dvignil sodček in ga začel valiti proti skednjem. Nekaj je še rekel drugim ljudem v kombiju, potem pa je zaropotal motor in kombi je hitro speljal, da se je kar zakadilo za njim.

	Arni se je obrnil in pogledal Johna, ta pa je hitro stopil proč od okna. S pogledom je ošinil ostale in se nervozno nasmehnil. Potem je sedel. Tišina je mučno pritiskala. Pogledal je krožnik kruha pred seboj. Bil je suh, nič kaj mamljiv. Gemma je sedla nasproti njega. Ko se je nagnila naprej in vzela kruh, se ji je odprtina na majici razprla in razkrila koščen dekolte. Johnu se je nasmehnila.

	Skupino so povečini sestavljali mladi, najstniki, a na pogled veliko zrelejši od vrstnikov, kot bi našli tisto, kar si želijo od življenja, zato jim ni bilo več treba biti uporniški. Ljudje za mizo so bili tihi. Down in par v štiridesetih, Elamova, Jennifer in Peter, starejša hipija, ki ju je k Henryju pritegnil način življenja v komuni. Najzanimivejša je bila Jennifer, imela je velike oči, kot ptica, siv narastek v čop spetih las je pričal, da si jih barva. Peter je bil tih, imel je velik trebuh in redke lase.

	Johna je pritegnila Dawn. V primerjavi z drugimi se je zdela nesrečna, ni mogel pogruntati, zakaj. Ne, ni šlo za to. Ni šlo za nesrečnost. Šlo je za odpor. Kuhanju in čiščenju se je vedno pridružila zadnja in ko je bil zraven Henry, skorajda ni spregovorila.

	John je nekaj začutil na nogi, dvignil je pogled in videl, da se mu Gemma nasmiha, z nogo mu je drsela po stegnu.

	Arni se je vrnil v hišo. Gemma je umaknila nogo in spustila pogled. Arni je pogledal Johna, oči je priprl.

	John je odrinil kruh. Dobro je vedel, kaj pomeni Arnijev pogled. Seks je dovoljen, tkanje vezi pa ne.

	»Kje je Henry?« je vprašal John.

	»Ven je šel, skupaj še z nekaterimi. Potrebno je urediti določene stvari.«

	»Na primer?« je zanimalo Johna. Drugi so se spogledali.

	Spregovorila je Gemma.

	»Ne postavljaj vprašanj, to veš,« je rekla na svoj lahkoten način, a John je zaznal, da je rekel preveč.

	Iz sobe naprej po hodniku, nasproti dnevnega prostora, se je zaslišal stok. Nihče se ni zmenil zanj, razen Dawn, ki se je na stolu nemirno presedla.

	Še en stok.

	John je pogledal Gemmo, ki je skoraj neopazno odkimala, a John je ujel svarilo. Ne hodi tja.

	Stokal je moški, lastnik kmetije. Sedemdesetletnik je bil prikovan na posteljo, prepuščen skrbi tistih, ki so si upali vstopiti v njegovo sobo, a le s Henryjevim dovoljenjem.

	Še več stokov, le da so tokrat zveneli bolj roteče.

	Dawn je hitro stopila k mizi, vzela nekaj kosov kruha in z vodo napolnila kozarec, nato se je odpravila proti vratom.

	Sledil je tresk, žvenket krožnikov, ljudje so poskočili. Arni je dvignil svojo grčasto palico, narejeno iz zloščene hrastovine in z medeninastim ročajem v podobi gargojla





1 .

	»Ne hodi tja,« je zavpil.

	Dawn se je ustavila. Ostali so pogledali Arnija, nato še Dawn.

	»Lačen je in žejen,« je s tresočim se glasom odgovorila Dawn.

	Arni je s palico pokazal na stol in odkimal. »Sedi.«

	Dawn je znova pogledala k vratom, potem še palico. Sklonila je glavo in sedla. John je opazil, da ji po licih tečejo solze. Odlomila je košček kruha, a ni bilo videti, da ga bo tudi pojedla.

	Arni ji je z mrzlim ročajem palice privzdignil brado. »Potrebujemo več hrane. Za starca bomo poskrbeli kasneje. Si me razumela?«

	Dawn je počasi prikimala.

	Arni ni umaknil palice.

	»Johna vzemi s seboj.«

	To je Johna presenetilo. S skupino je bil že tri tedne, a še nikoli ni smel zapustiti posesti. Tako je bilo vse od takrat, ko so se prikazali v njegovi hiši.

	V mislih se je vrnil v večer, ko je menil, da gre za samo še en pogovor. Pred tem so se že nekajkrat pogovarjali, a tisti večer so hoteli, da gre z njimi in da vse pusti za seboj.

	Primorali so ga, da je čez oči nosil prevezo, bila je iz jutovine, ki ga je žgečkala po vekah, popraskati pa se ni mogel, ker je imel roke zvezane za hrbtom. Peljali so se s kombijem, sedel je pri vratih in skušal ugotoviti, kam, ostali pa so dregali vanj, zgolj iz zabave. Vso pot je poslušal hihitanje žensk, tudi sam se je poskušal smejati, kot bi šlo za neko igro, hkrati pa ga je skrbelo, da jih je napačno ocenil.

	Dokler niso prišli iz mesta, je bilo veliko ustavljanja in speljevanja, potem so sledile ozke in zavite podeželske ceste, da ga je v kombiju premetavalo sem in tja, ostali pa so se še glasneje smejali. Zadnji del poti je bil poln lukenj in grbin, in ko so se vrata kombija odprla na stežaj, je vanj butnil mrzel zrak. Nežne roke so mu pomagale stopiti iz kombija, potem so ga po kratkem hodniku odvedle sem, v to hišo, ki ji je zdaj pravil dom.

	Takoj je zavohal sladkast in močan vonj po kanabisu, posedli so ga na lesen stol. Okoli sebe je slišal glasove, šepet, hehet, mrmranje, a skozi prevezo ni mogel videti ničesar. Nekdo mu je razvezal roke in jih privezal na stol. Počutil se je izpostavljenega in ranljivega, niti sanjalo se mu ni, koliko ljudi je tam.

	»John?«

	Bila je Gemma, predramila ga je iz zamišljenosti.

	»No, a greš?«

	Nasmehnil se je in prikimal. »Ja, grem.«

	Vstal je izza mize in odšel k obešalnikom na steni. Poiskal je svojo jakno, preprosto črno in na zadrgo, potem pa je pri vratih čakal na Gemmo in Dawn.

	9

	Sheldon se je med vožnjo do hiše Billyja Privetta močno oklepal volana. Ozke ceste mestnega središča so se proti barju, kamor je bil namenjen, razširile. Suhozidi, sicer zgolj kupi porušenega kamenja, so predstavljali mejo med cesto in barjem, pustim in divjim, kjer so se pasle ovce, tu in tam je stala kamnita kmetija.

	Jima Kellyja, poročevalca, je pustil na postaji, da bi dal izjavo, kako je dobil obraz Billyja Privetta, a v resnici se ga je hotel znebiti.

	Sheldon je zavil na ozko potko, pod kolesi je začutil blato, ki je padlo z nekega traktorja. Pot se je vila in spuščala proti majhni gruči hiš, skriti globoko v dolini. A ena hiša je stala na samem, ločena od drugih.

	»Je to Billyjeva hiša?« je vprašala Tracey.

	Sheldon je prikimal. »Ja,« je bilo vse, kar je povedal. Ko je uzrl hišo v vsej njeni podobi, je stisnil čeljusti.

	Bila je ogromna kocka iz rdeče opeke, raztezala se je čez dve parceli, na katerih sta nekoč stala bungalova. Stavba je bila dvonadstropna, z velikimi stebri in tlakovano verando, do katere je vodil privoz.

	Billy je hišo kupil po tem, ko je osvojil glavni dobitek na loteriji, in ji z igralnimi sobami in barom dal svoj pečat, čeprav Sheldon v tem ni videl neke izboljšave.

	Sheldon je ustavil ob robu ceste, Tracey pa si je ogledala hišo.

	»Ravno sem pomislila, kakšno srečo ima, potem pa sem se spomnila, da leži v mrtvašnici,« je rekla.

	Sheldon je zlezel iz avtomobila. »Kljub temu je bil srečnejši, kot bi si zaslužil,« je pripomnil in se odpravil k ograji, Tracey pa je pohitela za njim. Pozvonil je na domofon. Nekaj časa se ni nihče odzval. Tracey je napenjala oči, če bi kje koga opazila. Sheldon jo je prijel za roko.

	»Privett ima pse. In zdaj so verjetno že pošteno lačni.«

	Tracey je zavila z očmi. »Lahko bi si mislila.«

	Sheldon je znova pozvonil, tokrat bolj nepotrpežljivo. Že se je hotel obrniti in oditi, ko je zaslišal glas.

	»Ja?«

	»Policija,« je rekel. »Spustite naju naprej.«

	Kratka tišina, potem pa: »Billyja ni tukaj.«

	»Vem, zato sva prišla. Bi, prosim, odprli ograjo?«

	Še ena tišina, nato je sledilo brnenje in ograjna vrata so se začela po polžje premikati. Sheldon in Tracey sta se spogledala in se po privozu počasi odpravila proti hiši.

	»Kdo je bil to, njegova sestra?« je vprašala Tracey.

	»Nima je.«

	»Kaj pa družina?« je nadaljevala Tracey. »Ne bi morala nje obvestiti najprej?«

	Sheldon je odkimal.

	»Mati mu je umrla pred desetimi leti, z očetom pa se je sprl, ker Billy z njim ni hotel deliti denarja. Ena od policistk ga že poskuša najti. Trepljanje in držanje za roke bova prepustila njej.«

	Vrata so se odprla, še preden sta prišla do njih, ven je stopila ženska, stara približno dvajset let. Lase je imela svetle in kratke, zataknjene za ušesa. Roke je držala prekrižane na prsih, a v ozkih modrih kratkih hlačah in majici do pasu ni bila videti nič kaj spodobna, tudi bradavičke so se ji videle skozi blago.

	»Christina sem,« je rekla, »Billyjeva gospodinja.«

	Sheldon je ugibal, da ni bila spretnost z omelom odločilna, da je dobila službo.

	»Je v hiši še kdo?« je zanimalo Sheldona.

	»Ne, samo jaz,« je odvrnila. »Včeraj bi morali imeti zabavo, ker pa se Billy ni vrnil domov, so vsi odšli.«

	»Kako dolgo že delate za Billyja?«

	Molčala je, kot bi računala, nato pa odvrnila: »Približno eno leto.«

	Torej je začela kmalu po smrti Alice Kenyon, je pomislil Sheldon. Presenetilo ga je, da tega ni vedel. Videl je ni še nikoli, čeprav je po Aliceini smrti nadzoroval Billyjevo hišo.

	»Žal mi je,« je sočutno nadaljeval Sheldon, »morava vstopiti.«

	Christina na pogled ni bila veliko starejša od njegove hčerke, tudi ni vedel, kakšna stiska jo je pestila, da je v čiščenju za Billyja Privetta videla izboljšanje svojega položaja. Je pa vedel, da bo kmalu postala brezposelna.

	»Gre za Billyja? Kaj je storil? Je z njim vse v redu?«

	Sheldon je pogledal Tracey in vzdihnil. »Resnično morava vstopiti. Prosim.«

	»Ne, kar tukaj mi povejte,« je ugovarjala. V oči so ji stopile solze.

	Sheldon je razmišljal, koliko ji lahko pove. Da je v mrtvašnici Billy, je bil prepričan, a da bi to povedal neki mladi gospodinji, se mu je zdelo preveč.

	»V skrbeh smo zanj,« je rekel.

	»Kako to mislite?« Prijela se je za rob vrat in se ozrla v hišo, kot bi čutila, kaj bo izgubila.

	»Želiva si ogledati hišo, potem pa boste šli z nama in nama povedali, kam je šel Billy včeraj.«

	Christina je stopila na stran, Sheldon je vstopil v hišo.

	Veža je bila ogromna, v zgornje nadstropje se je vilo veliko stopnišče z rdečo preprogo, s stropa je visel lestenec. Na vse strani so vodili hodniki, skozi odprta vrata je pronicala svetloba.

	Christina je sedla na stopnico, bila je zbegana.

	»Se je Billy poškodoval? Se je zgodilo še kaj hujšega?«

	»To poskušava ugotoviti,« je odvrnil Sheldon, trudil se je, da ne bi razkril preveč. »Vam je Billy povedal, kam gre?«

	Christina najprej ni odgovorila, potem je pogledala Sheldona in odkimala. »Rekel je le, da gre ven. Mislili smo, da gre iskat kaj za zabavo.«

	»Mamila?«

	Christina je samo skomignila. »Ni se vrnil, zato so vsi odšli. Tudi punce.«

	»Katere punce?«

	Christina se je prezirljivo zasmejala. »Vedno se najdejo. Denar jih pritegne bolj kot dobra kolonjska. Billyja ne marajo, se pa z njim poigravajo, ker jim kupuje stvari.«

	»Ima katera od njih fanta?« je vprašal Sheldon.

	Christina je prikimala. »Nekatere. Vendar njih to ne moti, ker jim Billy kupuje pijačo in jih vozi na počitnice. Dovoli jim celo, da tekmujejo z njegovimi avtomobili.«

	»Ste tudi vi ena izmed njih?«

	Christina je odkimala in našobila ustnice. »Ne, nikoli. In zato sem še vedno tukaj, ker se me nikoli ne naveliča. Punc, s katerimi kavsa, se naveliča, zato ker vedno pridejo nove. Jaz sem mu izziv in tega se zavedam.«

	Sheldon se je nasmehnil. Christina mu je bila všeč, ker je izigravala Billyja, čeprav se je preiskava širila z vsakim vprašanjem. Ljubosumni fantje, mlade ženske, ki so se pretirano razdajale, da bi okusile življenje na veliki nogi. Morda tudi mamila.

	»Ogledala si bova hišo,« je nadaljeval Sheldon. »Vi počakajte tukaj.«

	»Zakaj?«

	»Zato ker morava preiskati vse prostore.« Malce se je oddaljil, ko ga je nekaj prešinilo. »Ne, v bistvu nama lahko pomagate,« je rekel in se obrnil h Christini. »Poskusite se spomniti, kdo vse je bil včeraj tukaj. Potrebujem seznam.«

	Christina se je namrgodila in sedla eno stopnico nižje. »Se je Billyju kaj zgodilo? Zakaj mi nočete povedati?«

	»Tukaj ostanite,« je odvrnil Sheldon in se odpravil po enem od hodnikov. Gledal je predse, v prsih ga je začelo stiskati, v glavi je čutil napetost. Že je segel v žep po diazepam, a si je premislil. S tem se mora soočiti.

	Sheldon je bil namenjen proti sobi na koncu hodnika. Med hojo se je v mislih vrnil leto dni nazaj, ko je hodil po tem istem hodniku, prvi detektiv v Billyjevi hiši. Na pogled ni bila veliko drugačna. Preplavili so ga spomini na prizorišče. Na enem koncu se je bleščalo veliko okno, nekoč bela preproga je bila umazana od blatnih odtisov in razlitega vina. Na drugem koncu sobe je bil točilni pult z velikimi točilnimi pipami na granitni površini, na steni so bili pritrjeni nosilci za žgane pijače. Največja stvar v prostoru je bil televizor, tla so bila polna sedežnih vreč. Ta prostor je bil namenjen zabavi. Bil je enak kot takrat. Le še bolj razmetan. In kot takrat, ko so Alice našli mrtvo, so po končani zabavi vsi odšli.

	Sheldon je na steni opazil moder lesk, za hip je zaprl oči. Bila so vrata, ki so vodila k pokritemu bazenu.

	Odprl je oči in šel počasi proti njim. Zdaj so ga preplavili še silnejši spomini. Približal se je vratom in stegnil roko, da bi jih odprl, ko je v njih zagledal svoj odsev, kot bi se gledal skozi paro. Oblačila je imel drugačna, suknjič mornarsko moder in ne siv, kakršen je bil v resnici. Sunkovito je zgrabil za kromirano kljuko, pričakoval je, da bo zgolj vstopil v naslednji prostor, namesto tega pa je zagledal Alice.

	Bila je v vodi, blizu dna, roki je imela iztegnjeni in mlahavi, skozi gladino sta izgledali izkrivljeni, okrog glave so ji lebdeli lasje. V hipu ga je spomnila na hčerko. Imeli sta podobno barvo las, podobno postavo. Skoraj je bruhnil, ko ga je prešinilo, da bi lahko bila Hannah. Razen da je bila Alice gola.

	Zdaj je spet odprl vrata. Bazen je bil še vedno tam. Segal je po vsej dolžini prizidka, obdajala so ga velika okna. Na enem koncu je bil s ploščicami prekrit del z jacuzzijem. V bazenu so bile ploščice bele, le na dnu so bile s temno modrimi izpisane zmagovalne številke. Billyjeve zmagovalne številke, njegovo življenje je določilo šest kroglic, ki so se nekega sobotnega večera privalile iz bobna. Toda prostor ni bil videti čist. Jacuzzi je bil prazen, na eni strani bazena je bilo nekaj ploščic polomljenih.

	Rahlo lesketanje vodne gladine je Sheldona še enkrat popeljalo k Alice.

	Alice Kenyon je bila devetnajstletna študentka ekonomije, del skupine deklet, ki so veliko obetale, ampak kot večina mladih so se želele zabavati. O zabavah Billyja Privetta se je veliko govorilo, imel je celo zasebne varnostnike, da so nepovabljenim preprečili vstop. Gostje so bili Billyjevi prijatelji in tudi naključni izbranci, ki jih je povabil tisti večer, skupaj z vsako privlačno žensko, ki si je želela brezplačne pijače in mamil.

	Govorice so se hitro spremenile v legende o golih bazenskih zabavah, spalničnih orgijah in pijanih avtomobilskih dirkah na zadnjem dvorišču. Zaradi hrupa je pogosto posredovala policija, največkrat zaradi trkov na travniku za hišo, ki ga je prav tako imel v lasti. Sheldon je nekoč slišal zgodbo o mladi policistki, ki se je odzvala na prijavo zaradi hrupa. Vstopila je v hišo in v prostor z bazenom, kjer je bila edina oblečena, in oblačila ji je uspelo obdržati le s pomočjo solzivca in gumijevke.

	Potem pa se je neke noči vse spremenilo.

	Nekdo je anonimno obvestil policijo, da je na zabavi nekaj šlo po zlu. Na klic sta se odzvala Sheldon in mlad kadet. Hiša ni bila zavarovana, ograja je bila odklenjena, vhodna vrata odprta. Ko sta se po prstih premikala po hiši, se je ta zdela zapuščena. Je pa nekdo počistil. Pomivalni stroj je bil poln kozarcev; če je bila na njih DNK, s pomočjo katere bi lahko ugotovili, kdo je bil na zabavi, jo je uničila para, ki je šinila proti stropu, ko je Sheldon odprl vrata stroja. In tam v bazenu je bila Alice, njeno truplo se je skoraj dotikalo številk na dnu.

	Sheldon je skočil v bazen in jo potegnil iz vode, poskušal jo je oživiti, a zaman. Alice je bila mrtva. Toda ni bilo truplo tisto, kar je napajalo njegovo jezo, do živega mu je prišla preiskava, ki ni obrodila ničesar. Mučiti ga je začela nespečnost, sredi noči se je zbujal ves preznojen, v prsih ga je stiskalo.

	Ko je pred seboj zagledal Tracey, se je vrnil v sedanjost.

	»Tukaj je prevroče,« je pripomnila.

	Sheldon je prikimal. Čelo je imel potno, srajca se mu je lepila na kožo. »Najbrž zato, da bi se vsi slekli.«

	Odšel je iz sobe z bazenom in nazaj proti stopnišču, šel je mimo Christine, ki je še vedno sedela na zadnji stopnici in si z roko podpirala glavo.

	Sheldon se je spomnil, kje je Billyjeva soba. Po poti je pokukal še v druge, a bile so bolj ali manj nespremenjene. Nekatere so bile opremljene z mehkimi naslonjači in velikimi zasloni, druge so bile namenjene zabavi, premogle so le talne blazine in rdeče zavese. Toda Christinina soba je bila drugačna. Bila je čista in urejena, pred ogledalom na kozmetični mizici so bili zloženi parfumi in ličila.

	Billyjeva soba je bila natanko enaka kot pred enim letom. Na sredini prostora je bila velika okrogla postelja z rdečo svileno posteljnino, na stropu nad njo ogledalo. Predstavljala je luksuzni kliše, bolj kičast kot eleganten. Na mizici ob postelji je bil računalnik. Sheldon je premaknil miško in zaslon je oživel.

	Sedel je in začel brskati, Tracey pa se je lotila pregledovanja predalov.

	Najprej si je ogledal maile, preletel jih je, a opazil ni ničesar zanimivega. Povečini so bile rasistične šale, ki so krožile med prijatelji, in potrdila nakupov. Tudi v mapi z dokumenti ni bilo ničesar, kar bi mu bilo v pomoč, le računi in navodila za uporabo naprav, ki so bile v hiši.

	Sheldon je ravno hotel odpreti datoteko s fotografijami, ko je Tracey zažvižgala. Obrnil se je in videl, da v roki drži list papirja.

	»Očitno Billy le ni bil zgolj širokodušen,« je rekla.

	»O čem govoriš?«

	Tracey mu je pokazala list papirja s scefranim robom, kot bi bil iztrgan iz beležnice. Na njem je bil seznam imen z zneski. »Spominja na dilersko listo.«

	Sheldon je pogledal seznam. Kar je videl, je še predobro poznal. Imena in ob njih zneski so ponavadi pomenili le eno: seznam dolgov za mamila.

	»Torej je Billy kasiral za tisto, kar so ljudje jemali na nočnih zabavah,« je rekel Sheldon. »Očitno se ni več šel radodarnega milijonarja.«

	Tracey je prikimala. »Tako se zdi. Morda je pritisnil na napačno osebo.«

	Sheldon je vzdihnil. »Sledi in namigov bo počasi toliko, da bova kmalu potrebovala zemljevid.«

	Spet se je posvetil mapi s fotografijami. Kliknil je nanjo in opazil, da so podmape urejene po datumih zabav. Kliknil je na prvo in zagledal, kar je pričakoval. Moške s pijačo v roki, ki se režijo v kamero, nekaj hihitajočih se punc, proti koncu so bile že gole. Moški so bili vse bolj opiti in veseli, ženske razgaljene, teh je bilo največ. Zdelo se je, da je Billyja bolj zanimalo fotografiranje kot pa zabava.

	Sheldon se je z nekaj kliki prebil do starejših datumov, pomislil je, da je Billy po vseh teh mesecih postal manj previden in je na računalnik spet naložil tisto, kar je morda izbrisal med preiskavo Aliceine smrti. Tistega datuma ni zasledil na nobeni datoteki, niti nekaj tednov starejšega ne. Ko so preiskovali Aliceino smrt, se niso mogli dokopati do ničesar o Billyjevih zabavah. Mlada ženska je umrla in Billy se je zagotovo znebil vsakršnih dokazov.

	Za seboj je zaslišal zvok, rahlo pokašljevanje. Obrnil se je in zagledal Christino.

	Naslonila se je na podboj vrat. »Spomnila sem se nekaj imen.«

	»Povedali mi jih boste na postaji,« je odvrnil Sheldon in odšel proti njej. Proti njemu je posmehljivo iztegnila roke, kot bi pričakovala, da jo bo vklenil.

	Sheldon se ni zmenil zanjo, odšel je naprej. Za igrice ni bil pri volji in v zvezi s Christino ga je nekaj begalo, le da ni mogel ugotoviti, kaj.

	10

	Charliejev maček se je počasi razblinil, ko se je z Donio vračal v pisarno. Prestrog je bil z njo. Zgolj dekletce je še in tudi sam je bil nekoč tak, poln zanosa glede pravniške kariere. Njegovo življenje se je zasukalo tako, da mu je uničilo sanje, a to ni bila njena krivda. Z občasnih grimas je razbral, da bi najraje sedla in sezula čevlje. Videti so bili čisto novi, petke pa je najbrž že povsem obrabila. Nekoč so delovne izkušnje pomenile točno to, preizkušnjo. Dandanes so mladi gledali nanje kot na razgovor za službo, zato so se tudi oblačili temu primerno.

	»Torej, zakaj pravo?« je vprašal in jo pogledal.

	Zdrznila se je, očitno njegove pozornosti ni pričakovala. »Zanimivo se mi zdi.«

	»Res je lahko, odvisno od tega, kaj počneš. Je pa to ena od težav, ker se zdi, da več kot hočeš zaslužiti, bolj dolgočasno postane. Načelnost in čista vest sta najpomembnejši, a tako boš revnejša od svojih strank. Kupi si lepo obleko, bodi nasmejana in potikaj se okrog premožnih mestnih podjetij, potem boš morda imela spodobno življenje.«

	»V Leedsu živim. Se bom morala preseliti?«

	Charlie se je nasmehnil. »Ne, Leeds je v redu. Tam sem študiral.«

	»Vem.«

	»A res? Kako?«

	Donia se je rahlo zmedla. »Prebrala sem na vašem profilu. Preden sem prišla, sem se o vas pozanimala.«

	Charlie se je zamislil, ni se mogel spomniti, da bi kdaj na svoj profil dodal univerzo. Ampak dandanes je na spletu mogoče najti marsikaj.

	»In zakaj si prišla sem?«

	Donia se je zdela zamišljena, potem pa je rekla le: »Potrebujem delovne izkušnje.«

	»Precej daleč od doma si.«

	»V Leedsu ni bilo nobenega prostega mesta.«

	Charlie je skomignil. Odločitev je njena, vsi študentje prava pa so potrebovali izkušnje. Univerze še naprej jemljejo denar, a služb ni, razen če poznaš teto ali strica, ki je lastnik odvetniške pisarne, in ga prosiš za izkušnje. In seveda te sprejmejo, ker pomeniš brezplačnega delavca. Z njimi sediš za odvetnikom na kronskem sodišču ali intervjuvaš priče, nekateri firmi celo prislužijo denar.

	»In kako se ti zdi?«

	»Kot sem pričakovala. Lahko nekaj povem?«

	»Seveda.«

	»No, spraševala sem se, kakšni boste, in mislila sem, da boste srečnejši.« Charlie jo je presenečeno pogledal, zato je hitro dodala: »Oprostite, nisem hotela biti nesramna, le to je, da bo to tudi moja kariera, zato sem želela vedeti, ali vas osrečuje.«

	Charlie se je nasmehnil. Donia ni vedela ničesar o njegovi preteklosti, o tem, kako je živel svoje življenje. Nanj je gledala površinsko. Na tabli je videla njegovo ime, zraven naziv odvetnik. Ni videla panike, ali bo lahko plačal račune, ko je država zamujala s plačili, ali razdražene utrujenosti sredi noči na policijski postaji pred dolgim dnem na sodišču in nedokončano papirologijo.

	»Tvoja kariera bo takšna, kakršno si boš ustvarila.«

	Hodila sta po ulici, ki je vodila proti pisarni, mimo dobrodelnih prodajaln in trafike, katere lastnik je bil večno na udaru, tudi izložbeno okno je moral že večkrat zamenjati, plačeval je ceno, ker je prvi Azijec v mestu. Charlie je na sodišču poskušal upravičiti početje svojih strank, toda Azijec je bil z njim še vedno prijazen.

	Ko sta se približala pisarni, je Charlie opazil skupino ljudi, ki jo je že videl, imeli so črno pobarvane lase in črna oblačila. Starejši med njimi je stal pred vhodom nekdanje igralnice binga, neonske črke na steni so bile temne in umazane. Preostali so sedeli na pločniku in ga poslušali.

	Charlieju se je zdelo, da ga je starejši moški opazoval, ko sta šla z Donio mimo, Donia pa je upočasnila korak, da bi slišala, kaj govori. Ko je govorec opazil, da ga Charlie gleda, je utihnil.

	»Kar nadaljujte,« je rekel Charlie. »Le radoveden sem.«

	Sedeči na tleh so pogledali stoječega moškega, ki si je lase popravil nazaj, potem pa rekel: »Ste pripravljeni slišati zgodbo?« Govoril je tiho in počasi.

	»Kakšno zgodbo?«

	Charlieju se je nasmehnil, skupaj z njim so se mu nasmehnili še vsi ostali. »Niste še pripravljeni.«

	»Preizkusite me. Ali pa poskusimo takole – zakaj se zadržujete tukaj?«

	»Zdite se nervozni. Brez potrebe. Ste del pravnega aparata, ki povezuje vse.«

	»Torej veste, kdo sem?«

	»Vsi vedo, kdo ste.«

	»Občutek imam, da me opazujete,« je rekel Charlie.

	Možakar se je namrščil. »Vsakogar nekdo opazuje. Del sistema ste in vlada ve vse o vas. Kje nakupujete, kaj kupujete, kako razmišljate. Pravni sistem? Zgrajen je na lažeh. In dobro veste, da za resnico ni nikomur mar.«

	»In kaj ponujate vi?«

	Kratka tišina. »Nekaj novega, svež začetek, kjer skrbimo drug za drugega in postavljamo svoja pravila. Predstavljamo novo moralo.«

	Charlie je zavil z očmi. »Pa sem že mislil, da ste drugačni.«

	»Drugačni?«

	»Od hipijev, ki mislijo, da lahko spremenijo svet. Niste prvi, a človeški značaj je vsakič usoden.«

	»Tokrat ne.«

	»Pravi kdo?«

	Moški je pogledal Donio, ki se je vljudno nasmehnila, potem se je spet obrnil k Charlieju. »Poglej se, človek. Temna obleka. Kravata. Srajca. Lase imaš daljše, a to je zgolj manjši protest, še vedno namreč slediš množici. Prestrašen si. Voham tvoj strah. Strah te je staranja, strah te je življenja. Mi ne poznamo strahu. Mi smo svobodni.«

	Charlie je stopil bliže k njemu. »Ne serji. Že ves dopoldan visite tukaj. Sinoči je nekdo vlomil k nam. Ste bili vi?«

	»Vlomilci ne obstajajo.«

	»Ko zaklenem vrata svoje pisarne, obstajajo. Bi rad, da pokličem policijo?«

	Možakarjev nasmešek je izginil. »Za policijo mi ni mar, meni ne ukazuje. Družbi vlada soglasje. Jaz sem svoje umaknil, zato me nanjo ne veže nič.«

	»Prepričan sem, da bo policija našla način, da te zveže.«

	Možakar je odkimal in zožil pogled. »Tega človeka ne. Jaz sem svoboden. Ti in tebi podobni mi ne postavljajo pravil. Poglej se vendar, gospod odvetnik, saj so te sama pravila.«

	Charlie je pogledal najprej njega, potem še skupino.

	»Jaz bom pustil pri miru vas, vi pa mene. To je svoboda, kajne?«

	Obrnil se je in odšel proti pisarni, Donia je pohitela za njim. Spraševala se je, zakaj se je sploh ustavil. Charlie je za seboj slišal smeh.

	Po stopnicah se je povzpel v sprejemnico, iz nje sta stopila moška, vsak je nosil ukrojeno temno obleko, srajco in kravato. Stopil je na stran in ju spustil mimo. Videti sta bila premožna, a v očeh sta imela jeklen pogled. Ta pogled je poznal. Imeli so ga prekaljeni kriminalci, ne pa poklicni tatiči, ki jih posname kamera.

	Takšne stranke si je izbirala Amelia, medtem ko so Charliejevo klientelo predstavljali pijanci in žeparji ali pa sobotni pretepači. Pravi kriminalci so postavljali zahteve, ki jih Charlie ne bi hotel izpolniti.

	Najprej je odšel v svojo pisarno in mapi odložil na mizo. Donia je postala pri vratih.

	»Kaj pa zdaj?« je vprašala.

	Charlie je s pogledom preletel papirje na mizi. Čakali so ga prepisi pogovorov, a ti lahko počakajo. Bližal se je čas za kosilo in pol urice miru mu ne bi škodilo.

	»Kava bi se mi prilegla,« je rekel in pomignil proti kuhinji.

	Donia se je nasmehnila, v očeh se ji je zaiskrilo razočaranje, a je odšla v kuhinjo.

	Charlie se je sesedel v star fotelj v kotu pisarne. Glavo je naslonil nazaj in na plano spustil jutranje skrbi. Ponoči je nekdo vlomil v službene prostore in vse razmetal. Le kaj je iskal? In potem je bila tukaj še novica o smrti Billyja Privetta.

	Zaslišal je odpiranje vrat, a oči ni odprl. Vedel je, da je Amelia.

	»Steklar je že bil tukaj,« je rekla. »Boljše varovanje potrebujeva.«

	»Če bova imela še več takšnih strank, nekaj polomljenega stekla ne bo problem.«

	»O čem govoriš?«

	»O teh dveh, ki sta pravkar odšla. Velikih živinah. Temnih oblekah. Grdem obnašanju.«

	Amelia je nekoliko oklevala. »Zgolj stranki sta.«

	»Na njima podobnim zrasejo imperiji,« je pripomnil Charlie. »Salutiram ti in bog daj, da bi bil Oulton čim manj varen kraj.«

	Amelia se ni odzvala, je pa ostala v pisarni.

	Charlie je odprl oči.

	»Tudi o umoru imam slabe novice.«

	»Umoru?« je ponovila. »Aja, točno. Kakšne pa?«

	»Če bodo osumljenca dobili, ga midva ne bova mogla zastopati,« je povedal Charlie. »Govori se, da je umrli Billy Privett.«

	Amelia je prikimala, a rekla ni ničesar.

	»Nisi videti presenečena.«

	»Govorice se hitro širijo,« je rekla, a zvenela je odsotno. »Je že kdo osumljen?«

	»Ne vem, dlje od sodne dvorane nisem prišel.«

	Obrnila se je in odšla iz pisarne. Brez besed. Charlie se je obrnil k oknu. Razgled je bil enak kot vedno. Položne strehe. Telefonske žice. Vstal je in odšel k šipi. Tlakovci so bili obrabljeni in polni oljnih madežev, cesta se je vila po hribu navzdol. Charlie je strmel mimo vsega, opazoval je oblake. Za trenutek je lahko pozabil na primere.

	Potem pa je nekaj pritegnilo njegovo pozornost. Bel kombi malo naprej po ulici, na strani je imel logotip. Zdelo se je, da se je pravkar pripeljal, za njim sta stala moška, eden je držal kamero.

	Charlie je zagodrnjal. Policija je bila po zgodbah o prisluškovanju telefonom vse manj pripravljena deliti informacije z mediji, toda reporter na sodišču je rekel, da so govorice prišle od lokalnega časopisa, posledično pa so se hitro širile. Charlie je pohitel iz pisarne in Donii iz rok skoraj zbil kavo, ki mu jo je prinesla.

	Charlie je vzel kavo in odšel v Amelijino pisarno. Stala je pri oknu na drugi strani stavbe in gledala ven. Razgleda ni imela enakega kot Charlie, videla je le dvorišče za prodajalno kebaba in vrsto hiš. Vrnila se je k mizi in sedla.

	»Kaj si ti misliš o Billyju Privettu?« je vprašal.

	»Zakaj bi si morala kaj misliti?« je odvrnila precej neprepričljivo.

	»Zato ker le nisi povsem hladnokrvna do človeka, ki si ga poznala? Človeka, ki ti ne bo več plačeval?«

	»Bil je stranka,« je rekla. »In to je tvoj večni problem, da v strankah vidiš prijatelje, v vseh tistih zgubah.«

	»Povečini so res moji prijatelji. V tem mestu sem odraščal. Nič boljši nisem od njih.«

	»Krivdo delavskega razreda obdrži zase, Charlie, nobenemu od njih ni mar zate. V sekundi bi te potisnili v drek, še prej pa bi ti izmaknili denarnico.«

	»Sama prijaznost te je,« je odvrnil. »Bolje, da si čim prej nadeneš sočuten izraz. Ko je Billy obogatel, si bila njegova zagovornica, mediji pa so že na preži.«

	»Prosim? A res?«

	Charlie je prikimal. »Daj no, globoko vdihni in razmišljaj kot oseba iz resničnega življenja. Uporabi besedi kot 'obžalovanje' in 'žalost', lepo zvenita.«

	Amelia je zaklela.

	»Veš, da ne smem reči ničesar, ne brez Billyjevega privoljenja.«

	»Mislim, da se ne bo pritoževal,« je pripomnil Charlie. »Billy ti je koristil, čeprav je rahlo ironično, da je nekdo vpleten v sumljivo smrt prezgodaj umrl.«

	»Kaj, a govoriš o karmi?« Amelia je zmajala z glavo. »So stvari, ki jih ne veš. Umrl je nedolžen, tega ne pozabi.«

	»Odvetnik sem, meni ti ni treba prodajati puhlic. Nekriv je še dolga pot do nedolžnosti. Mlada ženska je umrla, on pa je molčal. Lahko bi povedal kaj, kar bi pomagalo policiji, četudi z njeno smrtjo ni imel opravka. Zaradi svojega molka je bil sokriv.«

	Amelijin obraz je spreletela hipna razdraženost.

	»Ponavljam,« je rekla, »da je umrl kot nedolžen.«

	»Če bo to pisalo na njegovem nagrobniku, morajo to slišati tudi oni,« pokazal je proti vratom, mislil je ljudi na ulici. Odpravil se je nazaj v svojo pisarno, Amelia je šla za njim. Lahko je slišal pozibavanje njenih bokov, ko so njene pete glasno pozvanjale po lesenih tleh. Prišla je čisto k njemu, da je zaduhal njen parfum, mošus, prefinjen in drag. Charlie je skozi okno pokazal na beli kombi, parkiran na robu ceste. Nekdo je z velikim mikrofonom v roki stal na pločniku, pogovarjal se je s snemalcem in se oziral naokrog. Charlie je vprašujoče privzdignil obrv in pogledal Amelio, ko je snemalec pokazal navzgor proti oknu.

	»Sranje,« je rekla pridušeno, kot bi govorila sama s seboj.

	Potem pa je Charlie naprej po ulici opazil še nekoga, obraz, ki ga je prepoznal. Amelia ga ni opazila.

	»Iti moram,« je rekel, ker pa ga je Amelia grdo pogledala, je dodal še: »Razvedri se, v novicah boš videti imenitna.«

	Charlie je odšel k vratom in pustil Amelio samo pri oknu, z eno roko si je popravljala lase.



	11

	John je stopil skozi vrata, ki so vodila na kamnito dvorišče, Dawn mu je sledila. Šla sta iskat hrano, kot je odredil Arni.

	Ni še naredil dobrih dveh korakov, ko ga je dohitela Gemma, nosila je težke črne škornje. John jo je pogledal, za hip ji je hotel okoli ramen položiti roko, kot bi bila na sprehodu, ampak z njima je bila tudi Dawn. Namesto tega je vprašal: »Je daleč?«

	»Nekaj kilometrov.« Gemma se je nasmehnila. »Kakšen je občutek, ko si zunaj?«

	Za trenutek se je zamislil. »Čuden,« je rekel čez nekaj časa.

	»Še vedno je vse tukaj, dragec, tega ne pozabi,« je rekla. »V hiši si moral biti toliko časa zato, da bi se otresel starega življenja, a še vedno je tukaj, preži, da te znova posrka vase.«

	»Mislim, da se mu lahko uprem,« je odvrnil. »Henryja sem poslušal. Zdaj razumem njegovo sporočilo.«

	»Tukaj gradimo svoj svet, v katerem ne šteje nič od tega sranja. Svobodni smo, a življenje ni preprosto, ker smo šibki. Tako je, kajne, Dawn?«

	Zdelo se je, da bo Dawn tudi tokrat molčala. Pogledala je Gemmo, potem še Johna in prikimala. »Ostati moramo skupaj in se upreti skušnjavi.«

	John je opazoval Dawn, ko je pogledala proč. Nagnil se je bliže h Gemmi. »Je Dawn šibka?« je šepetaje vprašal.

	»Tu in tam, vsi smo,« je odvrnila Gemma in odskakljala naprej. Krilo ji je frfotalo okrog gležnjev, ko je po blatni potki ob hiši pohitela mimo poslopja, v katerem so bili štirikolesnika in sodček, ki ga je malo prej priskrbel Arni. Ob zidu je bila manjša štirikotna žičnata ograda z leseno hiško na koncu, namenjena kokošim, ki so nesle jajca. Mir je motilo brnenje generatorja, ki je napajal luči v enem od skednjev, v katerem so vzgajali kanabis.

	Ko so prišli iz zasenčenega dela, so se odpravili čez polje, bilo je razbrazdano in polno traktorskih kolesnic. Na sredini je stal kamnit krog, Sedem sester, v bistvu je bil polkrog, nekateri kamni so bili višji od drugih, sredinski je bil ploščat.

	Dawn je čakala, da jo John dohiti, Gemma pa je stekla naprej. Ko se ji je pridružil, je rekel: »Dokler se nisem pridružil skupini, sploh nisem vedel, da je blizu Oultona kak kamnit krog.«

	Dawn je pogledala kamne, potem spet v tla. Johnu se je zdelo, da je na njenem licu opazil solzo.

	»Dawn?«

	S hrbtiščem dlani si je obrisala oči in se prisiljeno nasmehnila. »Kamni so naša zapuščina. Ko nas že davno ne bo več, bodo ljudje vedeli, da smo bili tukaj. In zakaj.«

	Te besede so Johna presenetile. »Nisem vedel, da gre za novo reč. Da smo mi te kamne postavili sem.«

	»Nisi še dovolj dolgo pri nas. Slej ko prej boš izvedel.«

	John je prikimal, bolj samemu sebi, zanimivo. »Lahko mi zaupaš, Dawn,« je rekel nato.

	Odkimala je.

	»Ne, ne morem.«

	»Zakaj ne?«

	Dawn je pogledala proti Gemmi, ki je hodila proti porušenemu delu suhozida in potki, ki se je vila skozi gozd na drugi strani, ki je hišo ščitil pred sunki ledenega vetra.

	»Stvari niso takšne, kot se zdijo,« je rekla. »Od tod moraš.«

	»Prosim?«

	Dawn si je obrisala oči.

	»Kaj si misliš o Henryju?«

	John je pomislil.

	»Močan vodja je, njegova sporočila so dobra in verjamem vanj, kot mi vsi.«

	Dawn se je zasmejala, a plitko in zagrenjeno.

	»Če je tako, se nama sploh ni treba pogovarjati.«

	»Kako to misliš?«

	»Mislila sem, da vodje niso pomembni.«

	»Vodje potrebujemo.«

	»Mislila sem, da je pomembna svoboda,« je rekla, potem pa pohitela naprej za Gemmo.

	John jima je sledil. Postal je radoveden, hotel je izvedeti več, ampak zdaj je bila Dawn že pri Gemmi, priložnost je zapravil.

	Med hojo se je razgledoval naokrog po poljih in zelenih hribih, posutih z gručami dreves. Stopil je čez kupček porušenega kamenja in nato v senco dreves, kjer je mehko šelestenje trave nadomestilo šumenje listja in pokanje vejic pod nogami. V žarkih sonca so se lesketale zaplate divjih hijacint, na bližnjem deblu je opazil sivi veverici.

	Pot jih je vodila po pobočju navzdol do potoka, ki je vse hitreje brzel proti kamnitim pročeljem oultonskih stavb.

	Ko je iz gozda spet stopil na svetlo, sta bili Dawn in Gemma že daleč pred njim, a hodili nista skupaj. Gemma se je med hojo obračala, bila je igriva in mladostna. Dawn je povešala pogled, korake je imela težke.

	»Kako daleč še?« je zavpil.

	»Ni več daleč,« je v odgovor zavpila Gemma. »Takšnega podviga bi se morali lotiti pravi moški. Če ne bi bilo žensk, bi stradali.«

	John se je zasmejal. »A ni bilo vedno tako?«

	Ozrl se je proti hiši, zakrival jo je gozd. V dolgi travi na drugi strani nizkega zidu sta se preganjala zajca. Sončni žarki so bili prijetno topli, na licih je čutil zgodnjo pomlad. Občutek je bil dober, svoboden in lahkoten. Johna je preplavil val sreče, ki ga je občutil, ko je prišel sem, preprost občutek pripadnosti.

	Pot je sledila liniji zidu na vrh nizke vzpetine, od koder se je ponujal drugačen razgled. Pred seboj je zagledal Oulton. Stavbe v centru so stale tesno skupaj, tiste iz sivega kamna so se dvigale više od drugih, imele so visoka okna in reliefne fasade, ponos viktorijanske premožnosti, ki je že davno izginila. Stran od mesta in po hribu navzdol je proti mestom v dolini tekla opuščena železniška proga. Zaradi visokih cen nepremičnin so se zaposleni v Manchestru selili vse bolj proti severu.

	Oulton je spominjal na cvet z zaprtim popkom, kot listi so ga obdajala nova naselja na obrobju. Mir podeželja je zamenjal hrup tovornjakov, ki so ropotali po cestah ali premagovali strme hribe.

	»Tamle je,« je rekla Gemma in pokazala. Pogledal je in videl valovito kovinsko streho in asfaltno parkirišče prve vasice na poti. Supermarket.

	»Nakupovat gremo?« je ves zmeden vprašal John.

	Gemma se je zahihitala. »Ne ravno nakupovat.«

	Hodili so naprej po potki, dolgi in strmi, vila se je po pobočju hriba, dokler se ni pred visoko leseno ograjo s prečnimi latami, nadvse primernimi za oporo nogam, končala.

	Gemma se je obrnila k Dawn. »Imaš torbo?«

	Dawn je prikimala in dvignila nahrbtnik.

	»Potem pa greva,« je pripomnila Gemma. Ženski sta preplezali ograjo, privzdigniti sta si morali vsaka svoje dolgo krilo in razgaliti noge. Gemma je imela gole, Dawn je nosila strgane črne legice.

	John je skozi ograjo gledal zadnji del supermarketa, zagledal je velika odprta vrata, skoznje polne police zalog. Zraven je stal viličar.

	»Počakajta,« je zavpil. »Nameravata krasti?«

	Gemma se je obrnila. »Ne bova kradli,« je rekla. »Ničesar ne bova vzeli iz trgovine. Več kot dovolj hrane zavržejo, čeprav ni z njo nič narobe.« Skomignila je. »Noro. Po eni strani pridelujemo hrano, potem pa jo vržemo proč, ker sadje ne izgleda več dovolj sveže ali pa je kruh pretrd. To si prilastimo, da služi svojemu namenu. Kruh, mleko, sir, maslo, kozarce vložene hrane in pločevinke. Kavo, čaj, kosmiče. Vse je užitno in prav je, da ne gre v nič. Hrano so zavrgli, torej je nočejo. Zakaj bi potem počeli nekaj napačnega?«

	»Kaj pa porečejo v trgovini?«

	»V tej?« je odvrnila Gemma in pokazala nanjo. »Nič. Nekaj kilometrov naprej je še večja, ampak tam hrano posprejajo z modrim sprejem in jo uničijo. Kakšna morala je to, da je hrano bolje uničiti, kot ljudem dovoliti, da jo pojedo?« Zasmejala se je. »Včasih prideva ponoči, varnostnik nama dovoli, da se razgledava. Veva, kako ga osrečiti.«

	Johna je preplavilo rahlo ljubosumje in njegove oči so to očitno izdajale, Gemma je namreč rekla: »Me dobimo hrano, on pa zadovoljstvo. V čem je problem? Ampak ta teden ga ni, z ženo je nekam šel, zato moramo po hrano takole.«

	»Si prepričana, da bo z vama vse v redu?« je vprašal John in pogledal proti velikim vratom.

	»Vse bo v redu. Če naju bodo ujeli, se bova samo spogledljivo nasmehnili, tako ali tako ni nikomur resnično mar.«

	Ženski sta odšli naprej čez dvorišče in splezali v velik moder zabojnik, John pa je kukal skozi ograjo. Notri sta bili šele nekaj minut, ko sta priplezali ven in pritekli nazaj. Nahrbtnika sta vrgli čez ograjo, nato pa sta splezali čez in se pridružili Johnu.

	Gemma mu je pokazala vsebino svojega nahrbtnika, bila je zadovoljna, ko je veselo prikimal.

	»Danes pa bomo dobro jedli,« je pripomnil.

	Gemma se je odpravila, Dawn ji je sledila, še vedno je bila zelo tiha, John pa je hodil za njima. Sonce mu je sijalo v obraz, ozračje je bilo polno ptičjih čivkov, šelestenja trave in Gemminega hihitanja. In spet jo je začutil. Srečo. Skrivala se je v preprostosti vsega. Občutil je radost, nobenih težav, nobenih skrbi, dan so mu polnile le vonjave travnikov in prijetna družba.

	Gemma se je obrnila in mu pihnila poljubček. Ko ji ga je vrnil, se je smehljal, ni si mogel pomagati, srce mu je poskakovalo kot najstniku.

	Takrat jo je občutil. Odločenost, gotovost, da bo pustil svoje življenje za seboj. In občutek je bil krasen.

	12

	Charlie je pohitel iz pisarne in po stopnicah navzdol, v usta si je vtaknil mentolova bonbončka. Tistega, ki ga je opazil, je hotel dohiteti. Pogled na televizijske ljudi ga je opomnil, kako pomembna je postala zgodba Alice Kenyon.

	Billy Privett je bil najbolj osovražena figura, še preden je Alice Kenyon umrla. Do denarja je prišel prelahko in z njim je pretirano razsipaval. Dobitek ga je pripeljal v medije in on je igral svojo vlogo. Ko je umrla Alice, utopljena v Billyjevem bazenu, se je grozljivo končala še ena od zabav in publiciteta je postala manj zabavna. Vrtela se je okrog vprašanj, na katera on ni hotel odgovoriti. Kdo ji je dal mamila? Kdo jo je okrutno spolno zlorabil? Kdo še je bil tam?

	Billyjevi dobri časi so se končali z Aliceino smrtjo. Nihče ni vedel, ali jo je ubil Billy, vsi pa so uganili, da morilcu pomaga, da ga ne bi ujeli. Mediji so na veliko objavljali vsako novo reč, ki jo je kupil, vsako zabavo, ki jih je še vedno pripravljal, kot bi se Aliceini smrti posmehoval. Čas je mineval in ljudje bi na Aliceino zgodbo pozabili, le da njen oče Ted tega ni dopustil. Zelo hitro se je naučil, da znajo biti mediji zelo koristni, če jih pravilno vodiš. Postal je junak-žrtev in vodil je kampanjo glede pravice do molka, o preohlapnih zakonih glede mamil, o odgovornosti vsakega posameznika, da pomaga.

	Toda s tem, ko se je postavil v središče medijskih luči, je hkrati postal njihova tarča. Ko so ga ujeli v avtu z dekletom, na videz mlajšim od Alice, in so motne fotografije prikazovale, kako se objemata, se je pogled javnosti iz sočutnega spremenil v prezirljivega.

	Na ulici pred Charliejevo pisarno je stal Ted, roke je tiščal v žepe plašča in strmel proti oknu pisarne.

	Novinarska ekipa še ni bila pripravljena. Poročevalec si je poravnaval kravato in si v ogledalu v kombiju popravljal pričesko, snemalec je gledal v tla in čakal. Nekoč so bile izjave Teda Kenyona zelo zaželene, a danes se je zdelo, da ga ni opazil nihče. Ali, kar je morda pomembnejše, pa se je Ted namerno držal proč od kamer.

	Charlie je počasi hodil proti njemu, iskal je znak, da je nekaj narobe. Ted je vedel, da je bil Charlie v preteklih letih tu in tam Billyjev odvetnik in da ga je Amelia zagovarjala, ko je bil osumljen smrti njegove hčerke, ampak zakaj je prišel sem? Ko se mu je Charlie približal, ga je Ted pogledal, s hipnim trepetom vek je pokazal, da ga je prepoznal. Prikimal mu je v pozdrav.

	Charlie si je v usta vtaknil še en pepermint, preden je ogovoril Teda. »Kako se imate, gospod Kenyon?«

	Ted je nekaj trenutkov strmel v Charlieja. Ted ni bil visok, a imel je široka ramena, bledikave brazgotine na rokah so pričale o mnogih letih dela v gradbeništvu. Ustvaril je uspešno podjetje, prisluženi denar je pomenil upanje, da bo njegova hči lahko odšla iz Oultona in iz svojega življenja nekaj naredila. Dokler se ni neke noči v domačem mestu vse končalo, Ted Kenyon pa je spoznal, da lahko z odločnostjo doseže veliko dobrega, ne more pa se ubraniti grozot.

	»Ne vem,« je poltiho odvrnil Ted. Oblečen je bil lepo, Charlie ga ni še nikoli videl neurejenega, v hlače na črto in pulover na V-izrez, ki je razkrival srajco in kravato. Star ni bil še niti petdeset, toda vsi, ki so ga poznali, so pravili, da ga je Aliceina smrt postarala. Kolikor energije je še premogel, je vso preusmeril v Billyja Privetta. Le kaj bo storil sedaj?

	»Torej že veste, da so Billyja Privetta umorili?« je vprašal Charlie.

	Prikimal je. Stiskal je čeljusti in gledal mimo Charlieja proti pisarni.

	»Ste zato tukaj, da bi dali izjavo?« Charlie je pokazal proti televizijskemu kombiju.

	Ted je nekaj hipov molčal, potem pa odkimal.

	»Ne, ne danes.«

	»Nočem težav, gospod Kenyon. Žal mi je za vašo hčerko, vedno mi je bilo, a vsakič ko sem mu pomagal, sem le opravljal svoje delo. Tudi Amelia.«

	Njegov pogled je postal mrk. »Ona je storila več kot samo to.«

	Charlie se je za hip zmedel. »O čem govorite?«

	»Takšni, kot ste vi, mislite, da se lahko izgovorite na svoj poklic in da je potem vse v redu,« je posmehljivo odvrnil Ted. »Pa ni, kaj?«

	Charlie se ni trudil odgovoriti. V preteklosti je še prepogosto poskušal upravičiti svoje delo, a mnogi se niso strinjali z njim, da si vsakdo zasluži zagovornika.

	Ted je pogledal gor proti oknu pisarne. Charlie mu je sledil s pogledom in zagledal Amelio, pogovarjala se je po telefonu.

	»Kaj si mislite o Billyjevi smrti?« je zanimalo Charlieja.

	»Nič ne bo vrnilo Alice,« je po nekaj sekund dolgem razmisleku odvrnil Ted. »Vedno sem se imel za močnega človeka. Vzgajali so me v prepričanju, da je svet krut, zato moraš imeti debelo kožo. Ko so umorili Alice, sem spoznal, da nisem tako močan, kot sem mislil. Čustvom sem se prepustil, namesto da bi jih skril. Zdaj?« Zmajal je z glavo. »Zdaj ne čutim ničesar več. Ne usmiljenja ne sočutja ne jeze. Vem, da zveni okrutno, ker je tudi Billy bil nekogaršnji otrok, ampak tako čutim.«

	»Ljudje bodo razumeli,« je rekel Charlie, »izgubili ste hčerko.«

	»Ne, ne bodo,« je odrezal. »Vem, kaj si sedaj ljudje mislijo o meni. Ne gre več za Alice.«

	Charlie je molčal. Kaj se pa zapletate s puncami, ki so skoraj še najstnice, je pomislil, a teh besed ni izrekel.

	Ted je nekaj časa molčal, potem pa rekel: »Le mimo sem šel.«

	Charlie je za hip uzrl, kako vsakdanji človek je Ted, in ravno zato, ker je bil slehernik s srce parajočo zgodbo, je imela njegova zgodba nekoč takšno moč. Trdo je delal in skrbel za svojo hčer, radostno najstnico, ki je rada hodila ven. Nihče ni imel povedati nič slabega o njej. Bila je priljubljena, fantom je bila všeč, dobra športnica in pridna učenka. Takšno hčer so si želeli vsi. Potem pa so našli z obrazom obrnjeno navzdol v Billyjevem bazenu in Ted Kenyon je postal glas vsake žrtve, ki jo je sistem pustil na cedilu. Kljub vsem medijskim spretnostim, ki se jih je bil prisiljen naučiti, je bil videti izgubljen, kot bi ne vedel, kako naprej, zdaj ko je preminil izvor njegovega sovraštva.

	Ne da bi vedel, zakaj, mu je Charlie ponudil roko. »Vem, da se vam bo zdelo plitko, ampak zdaj ko Billyja ni več, vam lahko rečem, kar sem vam vedno želel povedati: žal mi je za vašo hčerko in upam, da boste nekega dne dobili svoje odgovore.«

	Ted je pogledal iztegnjeno roko in odkimal. »Ne danes,« je rekel.

	»Torej, kaj nameravate?« je vprašal Charlie in v zadregi umaknil roko. »Tukaj nočemo težav.«

	Ted je znova pogledal proti pisarni. »Domov grem, k svoji družini, temu, kar je še ostalo od nje.« Obrnil se je in s sklonjeno glavo odšel.

	Medtem ko je Charlie gledal za njim, je opazil moška, ki sta bila pred kratkim pri Amelii. Opazovala sta ga in se tiho pogovarjala med seboj.



	Ko se je Sheldon približal policijski postaji, je opazil, da se pred vhodom že zbirajo novinarji.

	Billyjeva gospodinja, Christina, se je na zadnjem sedežu avtomobila nagnila naprej, da bi bolje videla poročevalce. Privolila je, da bo dala izjavo o tem, kaj ji je povedal Billy, in o njegovih načrtih za prejšnji večer.

	»Billy je mrtev, kajne?« je vprašala.

	Tracey in Sheldon sta se spogledala, slednji je rahlo skomignil.

	»Ja, tako mislimo,« je sočutno spregovorila Tracey. »Žal mi je.«

	Christina je nekaj sekund strmela skozi okno. »Reporterji so hitro izvedeli. Policija še vedno prodaja skrivnosti?«

	Sheldon je s prsti bobnal po volanu in razmišljal o povedanem. Spomnil se je medijskega vika in krika o Alice Kenyon. Sprva so se spravili na Billyja Privetta in ga napadali, ker ni hotel povedati, kaj se je zgodilo, a njega so si privoščili že prej kot loterijskega dobitnika brez stila. Potem ko so se naveličali Billyjevih škandalov, so se spravili na policijo, ker ni našla odgovorov.

	»Ne prodajamo skrivnosti,« je rekel Sheldon, a zvenel ni nič kaj prepričljivo. Vedno so obstajali škifi, ki so bili za pravo ceno pripravljeni prodati informacije.

	»Ali pa ste se naučili to bolje prikriti,« je pripomnila Christina.

	Sheldon je zavil na tlakovano pobočje, ki se je dvigalo proti policijski postaji. Nekaj novinarjev se je obrnilo in jih z zanimanjem opazovalo.

	»Sedite na sredino in sklonite glavo, sicer boste v vseh novicah,« je Sheldon svetoval Christini, ampak ona si je samo popravila pričesko in se smehljala skozi okno.

	Sheldon je zapeljal v oddaljen kot parkirišča, nekoč je bil del ograjenega dvorišča, kjer je bilo zapornikom dovoljeno kaditi. S te strani je v policijsko postajo lahko vstopil skozi zadnji vhod, odmaknjen od glavnega vhoda. Stopili so iz avta in se odpravili. Christina je hodila spredaj in Sheldon je opazil, da poudarjeno pozibava boke, česar v Billyjevi hiši ni počela. Ozrl se je navzgor k belim oknom, ki so tekla po vsej dolžini stavbe, prešinilo ga je, da se poigrava z morebitnim občinstvom. Tracey ga je pogledala s privzdignjenimi obrvmi.

	Ko so vstopili, jih je naprej vodil Sheldon, najprej skozi dvoje vrat in po dolgem hodniku proti glavnemu vhodu, osrednja policijska pisarna je bila še malo naprej. Ko so vstopili, je šlo mimo njih nekaj policistov in Sheldon je opazil poglede, namenjene Christini. Pogledal jo je, še vedno se je smehljala, uživala je v trenutku pozornosti. Poznala je skri-vnosti človeka, ki so ga sinoči v mestu našli mrtvega, izraz na njenem obrazu pa je Sheldonu pravil, da komaj čaka, da pove svojo zgodbo.

	Naproti jim je prišel Duncan Lowther, planil je iz osrednje pisarne. Ogledal si je Christino, še posebej njeno oprsje, kar je seveda opazila, potem pa je Sheldonu pomignil z glavo, češ da želi z njim govoriti na štiri oči.

	Sheldon je pogledal Christino in se ji opravičljivo nasmehnil, potem je odšel na drugo stran hodnika. Lowther je še nekaj časa opazoval Christino, preden je spregovoril.

	»Govorice, da bi naj bil umorjeni Billy Privett, so dosegle vodstvo.«

	»In kaj porečejo?«

	»Tja želijo poslati ekipo za hude zločine.«

	Sheldon je za hip zaprl oči. Ta ekipa je prevzela tudi preiskavo smrti Alice Kenyon. Nekateri so mu očitali, da primer jemlje preveč osebno, ampak zato ga ne bi smeli kaznovati. Če bi mu dali več časa, bi morilca ujel. Oni ga niso ujeli, a zdelo se je, da to sploh ni važno. Sheldon je bil tisti, ki so mu vzeli primer.

	»A niso prezaposleni?« je čez nekaj sekund vprašal Sheldon. Na zgornji ustnici so se mu pojavile kapljice potu.

	»So, a se zdi, da so zavohali zanimanje medijev in si želijo pod žaromete.«

	Sheldon je privzdignil obrvi. Zadevo je poznal. Če bi bilo to mogoče, bi ekipa za hude zločine prevzela vse preiskave umorov v Lancashiru, a kot vsak drugi oddelek je imela omejena sredstva. Zato so izbirali le največje primere, najzapletenejše ali takšne, ki so pritegnili največ pozornosti. Na začetku je bil primer Alice Kenyon zgolj primer študentke, ki se je na napačnem koncu dežele utopila v bazenu. Oulton je bil v večini primerov prepuščen samemu sebi in mestnim glavarjem je bilo to všeč, ampak nekatere stvari so se izkazale za prevelike, v Aliceinem primeru so mediji zahtevali dodatno pomoč. In fantje iz velikega mesta so z veseljem priskočili na pomoč.

	»Zmorem to,« je rekel Sheldon, presenetilo ga je, da je besedi izrekel na glas.

	Lowther je prikimal, precej negotovo. »Ni vedno odvisno od nas, gospod.«

	Naprej po hodniku so se odprla vrata, ven je prišla glavna inšpektorica Dixonova. Nekoč je bila vzhajajoča zvezda policijskih voda, toda potisnili so jo v Oulton in ko se je privadila umirjenega življenja, je njena kariera obtičala. Mogoče je bil takšen namen vodstva.

	Namenjena je bila na cigareto, vžigalnik in škatlico je držala v roki, ko pa je zagledala Christino, ji je korak zastal.

	Sheldon je pogledal proti Christini, njen nasmešek se je spremenil v posmeh. Glavna inšpektorica je nekaj sekund stala na hodniku, gledala je v tla, potem pa se je obrnila in odšla nazaj v pisarno, vrata so kliknila.

	»In dobil sem sporočilo od reporterja, Jima Kellyja,« je nadaljeval Lowther. »Vrnil se je v službo in pravi, da bo napisal prispevek.« Opazil je, da ju Christina posluša, zato je utihnil. Nagnil se je naprej in šepnil: »O tistem, kar mu je bilo zjutraj dostavljeno v pisarno.«

	Sheldon je zamižal. Spet isti stari problem, ko glede medijev niso mogli storiti veliko, dokler niso imeli obtoženega osumljenca in se ni začelo sojenje. Včasih so se uspeli dogovoriti, da so z objavami počakali, toda Sheldon se je zavedal, da želi Jim Kelly iz primera iztisniti karseda veliko odmevnosti. Sheldonu so trepetale roke, prste je stisnil v pest.

	»Gospod?« Bil je Lowther.

	Sheldon je odprl oči. Po nosu mu je drsela kapljica potu. »Pogovoril se bom s Kellyjem,« je rekel in odpeljal Christino v stransko sobo.

	13

	Ko so s polnima nahrbtnikoma hrane prečili travnik pred hišo, jih je Arni čakal. Nonšalantno je slonel pri vratih, a John je vedel, da samo igra. Arni je stiskal čeljusti, tudi izbočene žile na rokah so izdajale, da je napet.

	Ko so se mu približali, jim je Arni stopil naproti, iztegnil je roke, Gemma in Dawn pa sta mu podali nahrbtnika. Med ogledovanjem vsebine je šobil ustnice. Dawn je stala ob Johnu, tresla se je, zato se je obrnil k njej, ji pomignil in se nasmehnil, a se ni odzvala.

	Arni je pokazal na Johna, potem še na kombi. »Očistiti ga je treba,« je rekel. »In ob skednju je mreža, z njo prekrij okna na hiši. Biti moramo pripravljeni.«

	»Na kaj?« je vprašal John.

	Arni ga je grdo pogledal. »Izvedel boš dovolj hitro, do takrat pa ti ni treba vedeti.« Obrnil se je in odšel v hišo.

	Ko je Arni ni več mogel slišati, je Gemma rekla: »Pomagala ti bom očistiti kombi.«

	John se je nasmehnil. »Hvala ti.« Zdaj je že poznal ritem skupine. Arni je skrbel za red, Henry pa za navdih. »Jaz pa bom poskrbel za mrežo.«

	Odšel je okrog hiše, da bi preveril, kaj potrebuje, Gemma pa je šla po vedro. Približal se je enemu od poslopij, ob katerem je še poprej videl zvito mrežo, naslonjeno na zid. John je pobral mrežo, potem pa postal in se razgledal po zasenčenem delu stavbe. Tam so bila velika drsna vrata, visela so na zarjavelih tečajih, bila so priprta. Skozi odprtino je videl kovinski sodček, podoben tistemu, ki ga je zjutraj raztovoril Arni.

	John je pogledal naokrog in se prepričal, da ga nihče ne opazuje, potem pa vstopil.

	V prostoru je bilo mrzlo in temno, smrdelo je po olju in starih strojih. Njegovi koraki so glasno hreščali na grušču, zato je hodil počasi, da se ne bi izdal.

	Pogledal je sodček. Na njem ni pisalo nič. Ko si ga je ogledal pobliže, je opazil, da ni zapečaten, temveč ima pokrov.

	Ozrl se je naokrog in preveril, ali je sam, potem je počasi dvignil pokrov in pokukal v sodček. Notri so bili beli kristali, sodček je bil napol poln.

	Zaslišal je glasove in spustil pokrov ter se vrnil ven. Slišal je Elamova, ki sta pobirala jajca. Jennifer ga je opazila in mu pomahala. Pomahal ji je nazaj, potem pa dvignil mrežo. Za njim se je pojavila Gemma, vlekla je vrtno cev in začela polniti vedro. John se ji je nasmehnil in odšel k hiši.

	Dawn je sedela pred hišo, opazovala ju je in kot vsega naveličan otrok odsotno metala kamenčke.

	John je gledal Gemmo, ki je zmočila pod kombija, njeni veliki škornji so v majhnem prostoru glasno odmevali. Počasi je iz kombija pritekla voda, podobna temni rji, in umazala dvorišče.

	Gemma je bila tukaj tisto noč, ko so ga s prevezo na očeh pripeljali sem. Nekdo ga je posedel na stol in mu za hrbet zvezal roke. John se je spominjal, kako nervozen je bil, kako mu je razbijalo srce, kako si je z jezikom oblizoval pot z ustnic, kako je škripanje stola preglašalo vse druge zvoke okoli njega.

	Nekdo je prižgal luč, videl jo je lahko celo skozi prevezo. John je vrtel glavo sem in tja, trudil se je ugotoviti, kaj se dogaja. Na sebi je občutil roke. Nežne, ženstvene roke, ki so ga trepljale po prsih, nogah, dimljah, ga otipavale. Slišal je moški smeh, ženske so se hihitale. Šlo je za draženje, za šalo, a nemoč ga je vzburjala.

	Potem so neki prsti razvezali prevezo. Soj svetlobe je bil tako močan, da je najprej samo mižal in obračal glavo stran. Ko je počasi le razločil prostor, je okrog sebe videl le nasmejane obraze. Zdeli so se brezskrbni, a tudi precej navdušeni, ker se je dogajalo nekaj novega. Takrat je pomislil, da med njimi ni veliko moških, povečini so bile tam mlade ženske, nekatere skoraj še najstnice. S pogledom je mrzlično begal od enega do drugega, iskal je znake sovražnosti, mržnje ali jeze, nekaj, kar bi mu dalo vedeti, da se je zmotil. A našel ni ničesar od tega. Videti so bili enako zadovoljni kot takrat, ko so ga obiskali v njegovi hiši.

	In takrat ga je prvič videl. Henryja.

	Prej kot videl ga je slišal. Za svetilko je zaslišal premikanje nog in odkašljevanje. Potem je Henry vsem ukazal, naj sedejo. Glas je imel tih, a v hipu je imel pozornost vseh, takoj so namreč po turško sedli na tla. John je vedel, da je Henry njihov vodja, ker so o njem vsi veliko govorili, ampak v tem trenutku se je Johnu natančno posvetilo, v kolikšni meri je Henry vodil in v kolikšni so mu ostali sledili.

	Henry se je nagnil naprej pred soj luči, svetloba mu je kot avra osvetlila lase. Bili so skuštrani, dolgi in nepočesani, temni prameni so spominjali na pahljačo.

	»Jaz sem Henry,« je rekel.

	John je najprej pogledal v tla in si obliznil ustnice, kot bi šlo za nervozen tik. Potem je pogledal gor in z močnim glasom rekel: »Zate sem pa že slišal.«

	Sledila je tišina, vsi so čakali Henryjev odziv, potem pa se je njegov tihi smeh spremenil v krohot, ki so se mu pridružili še vsi ostali. Smejali so se Johnovi naivnosti, njegovi nespoštljivosti. Vsakdo se je spomnil trenutka, ko je spoznal Henryja, zdaj je John to vedel.

	Henry se je sklonil bliže k njemu, John je zavohal znoj, vonj po olju in umazanih laseh. Henry ni bil umit, bil je zanemarjen, ovratnik srajce je imel umazan, toda John je vedel, da se ne sme umakniti.

	Takrat je John prvič uzrl Henryjeve oči.

	O Henryjevih očeh so govorili vsi. Bile so sijoče, vznemirljive, prebadajoče, a tudi preiskujoče in sočutne. Vsakdo je lahko v njih našel nekaj zase. Tokrat so bile videti razposajene, njihov pogled se je ujemal z nasmeškom sredi temne brade.

	»Poti nazaj ni, John, to veš,« je rekel Henry, a besede niso zvenele kot grožnja. Še najbolj so bile podobne dejstvu.

	Henry je tlesknil s prsti in takrat jo je John zagledal. Gemmo. Ona ga je pritegnila, ko so obiskovali njegovo hišo. Med njima je bila neka povezanost, tudi ona je čutila tako, o tem je bil prepričan, a govoriti z njo na samem je bilo nemogoče, ker ni bila nikoli sama. Spomnil se je metuljčkov, ki jih je občutil v trebuhu, ko jo je prvič zagledal, njeno mlado in gibčno telo.

	Ko je Gemma pokleknila predenj, je bil popolnoma osredotočen nanjo, v prsih ga je prijetno ščemelo, ko ga je pobožala po stegnih. Z rokama mu je počasi drsela po mednožju, dotikala se je le blaga hlač, zdelo se mu je neresnično in postal je omotičen. Vedel je, da so tam še drugi, ki ju opazujejo, a tisti trenutek je zanj obstajala samo Gemma, obstajal je le dotik njenih prstov. Vzburjenje je skušal potlačiti, toda roke je imel še vedno zvezane, preostalo mu ni drugega, kot da se prepusti občutkom.

	Zatem so sledile zamegljene podobe in pridušeni zvoki. Slišal je odpiranje gumba na hlačah, te so mu zdrsnile navzdol, na sebi je občutil toplo Gemmino telo. Nežni stoki, prizori golih teles v soju sveč, Henry pa se je ves čas hahljal v ozadju. Potem je začutil, da je nekdo razvezal vrv, s katero je imel zvezane roke, in Gemma ga je odpeljala v spalnico. Ko sta bila tam, se ji je prepustil.

	John je globoko vdihnil. To je bilo pred komaj tremi tedni. Spomine na minule noči je podoživljal, kadar Gemme ni bilo zraven, in čakal, kdaj se bo spet zgodilo. In se tudi je, kadar je Henry to dovolil.

	»Spet sanjariš.«

	»Hm?« je izjavil John, potem pa se je ovedel Gemme, ki ga je ogovorila. Zasmejal se je in jo poškropil z vodo. Ona se je zahihitala in stisnila gobo, da je voda pljusknila po tleh kombija, preden jo je pomočila in mu smeje vrnila pošiljko. John ji je vrnil milo za drago in ji zmočil oblačila, da se je skoznje pokazala rožnata koža.

	Gemma je skočila iz kombija in roke uprla v boke, gledala ga je strogo, a šaljivo. John jo je znova poškropil, tokrat je zakričala in se zasmejala.

	Očitno je ona prva slišala glasove, kajti prenehala se je smejati in se hitro obrnila. John je sledil njenemu pogledu, zdaj je tudi sam slišal smeh in vzklike. V hiši so bili neki drugi ljudje. Verjetno so prišli, medtem ko so nakupovali.

	Obiskovalci so prihajali iz hiše, rokovali so se z Arnijem, potem pa odšli proti starima avtomobiloma, parkiranima malo naprej po kolovozu. John ju do zdaj ni opazil. Naštel je devet ljudi in vsi so bili podobni tistim na stenskih fotografijah v hiši. Mohikanska pričeska, dolgi in scefrani puloverji, okovani škornji. Belci z dredloksi in kratkimi, redkimi bradicami.

	»Kaj se dogaja?« je vprašal John.

	»Verjetno načrtujejo srečanje,« je odvrnila Gemma.

	»Kakšno srečanje?«

	Gemma ga je pogledala in zardela. Pogledala je proti Arniju, potem pa odkimala. »Ne smem ti povedati.«

	»Zakaj ne?«

	»Ker ne vedo vsi,« je rekla in se nasmehnila. »Bo pa veliko presenečenje, ko se bo zgodilo.«

	John se je spet ozrl k skupini. Ko se je približala avtom, je Arni pogledal Johna.

	John mu je pomahal. Arni je samo strmel vanj in čeprav je bil precej daleč, je bil njegov pogled tako hladen, da je John takoj spustil roko in se obrnil proč.

	14

	Pred vrati osrednje policijske pisarne si je Sheldon pretegnil vrat, da je zaškrtalo. Christino, Billyjevo gospodinjo, je pustil s Tracey. Ženski pogovor na štiri oči bi lahko obrodil več pomembnih podatkov.

	Govoril je z Jimom Kellyjem, poskušal ga je odvrniti od objave prispevka, a Kellyja to ni zanimalo. Propadajoči časopis je moral obdržati nad vodo, zato mu za obzirnost v zvezi s smrtjo Billyja Privetta ni bilo mar.

	Zgodba o Billyju Privettu je bila neločljivo povezana z zgodbo o Alice Kenyon, njen umor pa je pomenil črno piko za lokalno policijo, bila je kot madež na uniformi. Zdaj ko je Billy mrtev, bodo na plano spet pridrle vse skrivnostne okoliščine njenega umora, in ker je zgodbo pisal Jim Kelly, je Sheldon pričakoval, da bo pristala na naslovnici.

	Za Sheldona ta zgodba tako ali tako ni nikoli poniknila.

	Aliceino truplo je videl, ko je to najmanj pričakoval, v trenutkih tišine, ko je bil z mislimi daleč od službe. Ko je sedel v parku in bral časopis. In videl ni samo Alice. Spominjal se je vseh. Mladih žensk, ki so jih ubili naključni tujci. Pretepenih in do smrti pomendranih moških pred pubi, ki so jo skupili zgolj zato, ker so pogledali v napačno smer. Žrtve družinskih zlorab, ki so leta in leta trpele maltretiranje, dokler ni naposled šlo predaleč in so izpuhtele še zadnje možnosti za umik. Ali pa starcev, v svojih domovih pretepenih do smrti zaradi vsebine šatuljic za nakit preminulih žena. Življenja, ki so se končala nasilno, so za seboj pustila še druge žrtve. Žalujoče matere, može in žene, ali otroke, ki so odraščali, ne da bi poznali svojo mater ali očeta. Krivica je ostajala s Sheldonom, njegovi spomini pa so spominjali na film, predvajan z dvakratno hitrostjo, preplet obrisov mlahavih teles in od krvi premočenih oblačil, z vsakim letom in z vsakim primerom pa se je film vrtel še hitreje, tako da ni mogel več razločiti obrazov. Šlo je le za niz podob, kot bi na hitro prelistal knjigo. Roza. Rjava. Debela. Suha. A na koncu vseh je bila vedno podoba Alice Kenyon.

	Dvignil je pogled in spoznal, da stoji. Stal je na hodniku, pesti pa je stiskal tako krčevito, da so se mu nohti zarinili v dlani, na katerih je imel drobne polkrožne vdolbinice.

	V žepu je pobrskal za tabletami, svojimi modrimi rešiteljicami. Eno je vtaknil v usta in jo pogoltnil. Zastala mu je v grlu, a je požiral in požiral, dokler je ni spravil navzdol. Poravnal si je rokave in si rekel, da je pripravljen, in zakorakal v pisarno.

	Ljudje v pisarni so ga spremljali s pogledi. S pomočjo prstnih odtisov so potrdili, da je umrli moški res Billy Privett, razpoloženje pa je bilo precej drugačno kot zjutraj, kot bi ljudje občutili, da so pod medijskim drobnogledom, zato so se želeli še dodatno potruditi.

	Duncan Lowther je stal na drugem koncu prostora.

	»Kamere?« je zavpil Sheldon.

	Lowther ga je pogledal, potem pa pokazal na svoj računalniški zaslon. »Pravkar gledam posnetek. Lahko si ga ogledate, če želite.«

	Sheldon je prikimal in odšel k njegovi mizi, postavil se mu je za hrbet, okoli njiju so se zgrnili še drugi detektivi.

	»V hotelu snemajo samo preddverje,« je povedal Lowther. »Pogosto gostijo konference in udeleženci nočejo, da bi jih med njihovimi sobnimi podvigi kdo snemal.« Posnetek je hitro prevrtel nazaj, da je ženska za receptorskim pultom kar poskakovala. Posnetek je ustavil in ga predvajal z normalno hitrostjo. »Tukaj se je Billy prijavil v hotel.«

	Sheldon je opazoval Billyja. Zdelo se je, da hoče zakriti svoj videz. Nosil je kapo s šiltom, poveznjeno na čelo, in sončna očala, s čimer je samo še dodatno pritegnil pozornost ljudi v veži.

	»Zakaj si prišel sem, Billy?« je Sheldon nagovoril zaslon.

	»Pomembneje je, zakaj je bila to skrivnost,« je pripomnil Lowther.

	»Pa kasneje, približno okoli časa, ko je bil umorjen? Je prišel v hotel kdo sumljiv?«

	»Celotnega posnetka še nisem pogledal. Imam seznam gostov in čas njihove prijave v hotel, ki ga preverjam, da vidim, kako izgledajo. Vsakič ko na zaslonu nekoga zagledam, ga poiščem na seznamu in pripišem, kaj počne. Ko bom končal, bom poznal vse goste in ugotovil bom, ali je bil v hotelu še kdo neprijavljen.«

	»Pa potem?«

	»Vsakega bom preveril in ugotovil, ali je kdo lagal.« Lowther se je nasmehnil. »To je zabavni del. Stavim, da bom našel vsaj en par, ki je dal lažne podatke, da bi prikril svoje bivanje v hotelu. Človeku nič ne polepša dneva bolj kot nervozna varajoča žena.« Sheldon je grdo premeril ostale, ki so se zasmejali. »Veliko klicev iz medijev smo dobili,« je dodal Lowther.

	»Potem pa se pogovori s predstavnikom za javnost in naj da uradno izjavo,« je rekel Sheldon. »Smo o Billyju izvedeli kaj novega, odkar se je razvedelo, da je umrl?«

	»Le nekaj klicev o njegovem življenjskem stilu, a ničesar takšnega, česar ne bi že vedeli. Nekaj jih je omenilo Teda Kenyona.«

	»Zdaj grem k njemu,« je rekel Sheldon.

	»Najprej greste nekam drugam,« je odvrnil Lowther. Ker ga je Sheldon začudeno pogledal, je dodal še: »Šefica vas je iskala.«

	»Dixonova? Kdaj pa?«

	»Pred nekaj minutami. Rekla je, da pridite k njej, ko utegnete.«

	Sheldon je izdihnil in stopil iz osrednje pisarne. Pogledal je po hodniku, proti pisarni glavne inšpektorice. Proč od vhoda je bil hodnik precej teman. Globoko je vdihnil in se odpravil. Ugibal je, za kaj bi lahko šlo, a zato se mu je hoja zdela samo še daljša. Pred vrati in s ploščico z njenim imenom pred nosom se je ustavil in nalahno potrkal. Počakal je na 'ja' in vstopil.

	Ozračje se je v hipu spremenilo, splošni hrup policijske postaje je zamenjal spokojni mir gosposkega kluba, le da je bila v tem prostoru ženska. Nazadnje jo je videl poprej na hodniku, ko je privedel Christino. Inšpektorica je sklanjala glavo, ogledovala si je neke papirje. Lase je imela kratko pristrižene in rahlo osivele. Na stenah so visele slike hribov, v enem kotu je dominiral vinsko rdeč usnjen fotelj z visokim hrbtiščem, manjkala sta mu le cigara in kozarec viskija. Na omarici so stale uokvirjene družinske fotografije, a Sheldon je gledal Dixonovo in čakal, da se bo zmenila zanj.

	Ko ga je naposled le pogledala, je rekel: »Želeli ste govoriti z mano, gospa.«

	Glavna inšpektorica Dixonova je pokazala na stol pred pisalno mizo. »Prosim, sedite, Sheldon.« Zvenela je utrujeno. Ko jo je bolje pogledal, je pod očmi opazil temne kolobarje in na licih popokane kapilare.

	Sheldon je sedel, noge je držal tesno skupaj, roke na kolenih.

	Dixonova se je nagnila naprej, na mizi prekrižala roke in se zastrmela v Sheldona. »Zdaj je potrjeno, da je sinočnje truplo Billy Privett.«

	Sheldon ni odgovoril, le vrat je nekoliko raztegnil, kot bi imel pretesen ovratnik.

	»Kakšno je vaše mnenje?«

	Sheldon se je odkašljal. »Iskreno rečeno, ne vem, gospa. Hudo mi je za Aliceino družino, ker bo skrivnost o morilcu njene hčerke z Billyjem Privettom morda odšla v grob, po drugi strani pa se mi zdi njegova smrt na neki način usodna – če je že moral nekdo umreti, sem vesel, da je on.«

	Glavna inšpektorica je prikimala, med prsti je počasi sukala pisalo. »Želim, da vi vodite preiskavo, Sheldon. Vem, da hoče primer prevzeti enota za najhujše zločine, a se trudim, da bi ostal vaš. Odgovore bomo dobili od domačinov in zelo dobro ste seznanjeni z Aliceinim primerom. O Billyju Privettu veste vse.«

	Sheldon si je obliznil ustnice. Okusil je pot. »In zato je prav, da primer vodim jaz. Billyja poznam, preiskava vsakega umora pa se začne pri žrtvi.«

	»Toda biti morate previdni, Sheldon.«

	Kratka tišina, potem pa: »Kako to mislite?« S prsti se je oklenil kolen.

	Dixonova je strmela vanj. »Jaz tvegam za vas in vam dajem priložnost, da si povrnete dobro ime in dokažete, da je ta postaja vredna svojega obstoja. Dober policist ste, to vem, nočem pa, da se ponovi, kar se je zgodilo, ko je bil osumljenec Billy Privett.«

	»Ne razumem vas.«

	Dixonova je odložila pisalo in sklenila roke. »Pa me razumete. Ne silite me, da vas ločim od ekipe. Zaradi Aliceinega primera ste zboleli, to veste. Primer vam je bil odvzet, ker ste obtičali. In zelo dobro vem, kaj se je dogajalo med vama z Billyjem Privettom.«

	Sheldon je pogledal v tla. S prsti desnice se je podrgnil po levi dlani.

	»Billy se je pritožil, Sheldon.«

	Sheldon jo je pogledal. »V zvezi s čim?«

	»Glede vas. Nadlegovali ste ga. Nenehno ste ga opazovali, sedeli v avtu pred njegovo hišo, mu sledili na vsakem koraku.«

	»Ničesar nisem storil narobe, gospa.«

	»Ne imejte me za neumno. Vem, da ste to počeli tudi, ko niste bili v službi, sedeli ste v avtu in opazovali Billyjevo hišo. In takrat primer ni bil več vaš.«

	Sheldon si je s kolena pobral smet. Postalo mu je vroče. »Iskal sem odgovore,« je povedal čez nekaj trenutkov.

	»Pa ste jih našli?«

	Odkimal je.

	»Ne, nisem.«

	Glavna inšpektorica se je nasmehnila, na videz prisiljeno. »Dokažite vsem, da se ne motim. Zavzela sem se za vas, a vas opazujem. Če bom opazila, da greste po isti poti, bom temu naredila konec. Sproti me obveščajte.«

	»Mislil sem, da danes pride ekipa za najhujše zločine, gospa.«

	»Zadržala sem jo,« je odvrnila. »Torej, boste zmogli?«

	Sheldon je globoko zajel sapo. »Bom.«

	Dixonova je odobravajoče prikimala. »Ne pozabite me sproti obveščati,« je rekla in pokazala proti vratom. Pogovora je bilo konec.

	Sheldon je molče odšel, zunaj na hodniku se je s hrbtom naslonil na steno in zaprl oči.

	Tako je stal nekaj sekund, poslušal je zvoke, ki so prihajali iz osrednje pisarne, potem se je odrinil od stene. S prsti si je šel okrog ovratnika. Vrat je imel poten.

	Čas je, da prevzame vajeti.

	15

	Charlie je pogledal skozi okno pisarne. Najstniki v črnih oblačilih so odšli, prav tako Ted in novinarji. Opazoval je Amelio med dajanjem izjave, nato se je ulica vrnila v normalo.

	Donia je sedela v kotu pisarne, brala je dosjeje, zgolj toliko, da bi dobila vpogled, kaj pomeni biti kazenski odvetnik. Denar so prinašali primeri in ne tisto, kar se je dogajalo na sodišču. To je bil le postranski šov. Driblanje, kot je temu pravil Charlie, kadar je bil dobro razpoložen. Resnično delo je bilo opravljeno v pisarni, ure in ure prebiranja policijskih poročil, ki jih je bilo mogoče zaračunati.

	Charlie se je naglo obrnil in zasačil Donio, ki ga je opazovala. Hitro je pogledala dosje, ki ga je držala v rokah, Charlie pa je videl, da zardeva. Že ji je hotel nekaj reči, ko ga je prešinilo, da bo z njim samo ta teden. Sprijateljevanje bi bilo nesmiselno.

	Iz svoje pisarne je odšel v Amelijino, naslonil se je na podboj vrat. Amelia je z diktafonom v roki strmela v mizo, a ni govorila.

	Preteklo je nekaj sekund, preden ga je opazila.

	Ko ga je pogledala, je vprašal: »Kaj se dogaja?«

	Odkimala je.

	»Nič,« je odvrnila, a precej prenaglo.

	»Daj no, Amelia, v prazno strmiš. Nekdo je vlomil v najine prostore in prečesal tvojo pisarno. Pa tudi tvoja silaka sta postopala zunaj.«

	»Silaka?«

	»Tisti tvoji stranki. Odhajali sta, ravno ko sem jaz prišel, le da je bilo videti, kot da se jima nikamor ne mudi.«

	Amelia se je na stolu naslonila nazaj in zavzdihnila. Zdela se je utrujena. Charlie je na njej opazil nekakšno ranljivost, ki je običajno ni bilo. »Pravim, da nič.«

	Pogledal jo je naravnost v oči, ona ni umaknila pogleda. Ovedel se je Linde, receptorke in tajnice, ki je nenadoma preveč osredotočeno strmela v svoj računalniški zaslon, zato je vstopil in za seboj zaprl vrata.

	»Posel je tudi moj,« je rekel Charlie. »Partnerja sva, tega ne pozabi, in ponavadi te ne vidim takšne.«

	»Nisem vedela, da me sploh opaziš.«

	»Prav tako nisem vedel, da ti lahko kaj pride do živega. Torej, kaj se dogaja, Amelia? Naju lovijo opomini zaradi neplačanih računov ali kaj podobnega?«

	Amelia se je morala nasmehniti. Nekaj sekund je gledala Charlieja, potem pa odkimala. »Kot sem rekla, nič zaskrbljujočega ni.«

	Charlieja ni prepričala, ampak če Amelia ni hotela govoriti, je bil pogovor končan.

	»Če imava težave, moram vedeti,« je nadaljeval. »Obljubi, da mi boš povedala, če se bo kakšna pojavila.«

	Prikimala je. »Kaj boš počel preostanek dneva?«

	»Na dvoje sojenj se moram pripraviti in en nasvet še moram poiskati, potem pa grem na pijačo.«

	»V ponedeljek?«

	»Ponedeljek v pubu je boljši od ponedeljka doma.«

	Tokrat se je Amelia nasmehnila topleje, on pa ji je nasmešek vrnil. »Resno mislim,« je poudaril. »Glede osebnih stvari ti ne morem pomagati, če pa gre za posel, mi moraš povedati.«

	Charlie se je vrnil v sprejemnico in videl, kako je Donia hitro smuknila v njegovo pisarno, kot bi prisluškovala pri vratih. Pogledal je Lindo, ki je samo skomignila z rameni.

	Nekaj v zvezi z Donio ga je motilo.





	Sheldon se je hitro odpeljal do hiše Teda Kenyona, Tracey ga je spremljala. Christina je dala izjavo in odšla sama domov.

	»Kako bova tole odigrala?« je zanimalo Tracey.

	Sheldon se je za hip zamislil. S Tedom sta se poznala, Ted je namreč krivil njegovo ekipo, vključno s Sheldonom, da je morilec njegove hčerke ostal na prostosti. Sprva je bil jezen na Billyja Privetta, ker pa je ta še naprej čuval svoje skrivnosti, se je Ted lotil policije. Se je zadeva vrnila na začetek in je Ted na koncu sam maščeval hčerino smrt?

	»Obravnavala ga bova kot osumljenca,« je rekel.

	»Ga bova privedla?«

	»Ne, ne še, razen če kaj odkrijeva.«

	Med vožnjo po obrobju Oultona je Sheldon postal mrk, razpoloženje se mu je popravilo, ko je zavil v ulico samostojnih kamnitih hiš visoko nad glavno cesto, obdanih z živimi mejami. Hiše so obdajale urejene zelenice in pobarvane ograje. Soseska je bila lepa, imela je nekaj starega lancashirskega šarma in ravno te okoliščine so zalučale Aliceino zgodbo v sam vrh javne zavesti. Ted je garal za vse, kar je imel, da bi svoji hčerki omogočil najboljše možnosti v življenju – dokler ji ni življenja vzel človek, za katerega je večina menila, da ni vreden svojega bogastva.

	Sheldon se je spomnil vožnje po tej cesti izpred enega leta, ko je prišel Kenyonovima povedat, da se je Alice utopila v Billyjevem bazenu.

	Hiša Teda Kenyona je stala na sredini vrste hiš, imela je polkrožno steno, obdano s temnim lesom, in ob dvojnih lesenih vratih viseči cvetlični koriti vijoličnih rož. Stenskih letvic se je oprijemal srobot, veliki cvetovi so v rahlem vetriču poplesovali kot robci. Pred hišo je bila majhna gruča fotografov.

	»Bova šla naprej?« je vprašala Tracey. »Morda ni najprimerneje, ker so tukaj tudi fotografi.«

	Sheldon je odkimal. »Samo sproščena bodi, kot bi prišla na vljudnostni obisk.«

	Parkiral je malo naprej po cesti, da se poročevalci ne bi nagnetli okrog avtomobila. Ko je lezel iz avta, je preveril, ali ima v žepu stekleničko modrih tabletk, preden se je odpravil po poti navkreber proti hiši. Sheldon je potrkal po vratih in čakal, da ga Tracey dohiti.

	»Le čas do tiskovne konference zabijajo,« je pripomnil in gledal v vrata, za klike fotoaparatov se ni zmenil.

	Vrata je odprla Emily, Aliceina mati. Bila je precej manj zgovorna od Teda, s svojo žalostjo se je spopadala sama, a dokaj osiveli lasje so pričali, da je njena žalost postajala samo še globlja.

	Emilyjin vljudni nasmešek je izginil. »Mislila sem, da je še kak novinar,« je rekla in prekrižala roke.

	»Gospa Kenyon,« je spregovoril Sheldon, »se lahko pogovorimo?«

	»Slišali smo za Billyja Privetta,« je mirno pripomnila.

	»In zato se moramo pogovoriti.«

	Emily se je namrščila in stopila na stran. »Prav, vstopita.«

	Sheldon je šel mimo nje, na predpražniku si je obrisal čevlje, Tracey mu je sledila. Po hodniku se jim je približeval Alicein brat. Mladenič v dvajsetih, lase je imel črno pobarvane, a svetla polt je izdajala, da je sicer imel enake kot Alice. Svetlo opečnate. Sheldona je samo švrknil s pogledom in odšel po stopnicah navzgor.

	Sheldon je sledil Emily v sprednjo sobo. Bilo je očitno, da je nekaj zmotil. Na mizi sta bili dve skodelici, obe napol prazni, iz njiju se je kadilo. Nobene televizije, nobenega radia, nobenega časopisa ali odprte knjige. Ted in Emily sta se zagotovo pogovarjala.

	Teda ni videl že nekaj mesecev, zdaj je bil nad njegovim videzom presenečen. Odkar so ga mediji ujeli s tistim dekletom, je Ted potihnil, zdelo se je, da je slaba publiciteta terjala svoj davek. Kožo je imel uvelo, nekaj nekdanje barve je izginilo, kot bi bil premalo na svežem zraku. Sprva se Sheldona sploh ni ovedel, le strmel je predse. Ko ga je pogledal, je pomignil proti stolu. »Sedite,« je razdraženo rekel.

	Sheldon je storil, kot mu je bilo naročeno, zelena usnjena zofa je zaškripala, ko je sedel. Tudi Tracey je sedla.

	Ted ju je nekaj trenutkov gledal, potem pa rekel: »Zanima vaju, kje sem bil sinoči.«

	Sheldon je že hotel reči ne, da sta mu prišla sporočit le novico o Billyjevi smrti, a s privzdignjenih Tedovih obrvi je razbral, da mu ni do poigravanja. Bil je osumljenec in tega se je zavedal.

	Sheldon je prikimal.

	»Da, res je tako.«

	»Tukaj sem bil,« je nadaljeval Ted in pokazal proti vratom. »Emily bo to potrdila, pa tudi Jake.«

	»Saj sploh ne veste, katera ura me zanima.«

	»Sploh ni važno,« je odvrnil Ted. »Bil sem tukaj. Če vas zanima večer, sem gledal televizijo, po polnoči pa sem bil v postelji.«

	»Kaj ste gledali?«

	»Običajne neumnosti. Predvajali so policijski triler. Saj poznate, takšnega, v katerem umre ogromno ljudi, preden ujamejo morilca.«

	Sheldon je pogoltnil, provokacije ni spregledal. »Lahko še kdo potrdi, da ste bili sinoči tukaj?«

	Ted se je nasmehnil, a hladno. »Razen moje družine? Njena beseda ne zadostuje?« Sheldon ni odgovoril, Ted pa je zamahnil z roko in pokazal na hišo. »Razglejte se. Preverite, ali lahko najdete kaj sumljivega.«

	Sheldon je pogledal Tracey, ki mu je prikimala. Najbolje, da se res razgledata, naslednjega povabila morda ne bosta dobila.

	Najprej sta odšla v kuhinjo. Tracey je pogledala v pralni stroj, iskala je okrvavljena oblačila, vendar je bil prazen. Emily je bila tik za njo. »Imate sušilec?« je zanimalo Tracey.

	Emily je pokazala na vrata. »V garaži.«

	»Kaj ste gledali?« jo je vprašal Sheldon.

	Emily ga je zmedeno gledala.

	»Po televiziji,« je dodal. »Lahko preverim spored, ali so sinoči res predvajali kakšen policijski šov. Se spomnite naslova?«

	Emily je prekrižala roke. »Neko policijsko dramo, kot je povedal Ted. Naslov sem pozabila.«

	Sheldon je prikimal, bolj samemu sebi ob spoznanju, da kaj več ne bo izvedel. Potem se je odpravil na vrt, Tracey pa je odšla v garažo.

	Trata je bila dolga in lepo urejena, polna rož, kot bi nekdo redno skrbel zanjo. Iskal je znamenja nedavnega kurjenja ali kopanja, a jih ni našel. Odšel je k smetnjakom in pogledal vanje, tudi tam ni bilo ničesar sumljivega.

	Ko se je vračal k hiši, je iz garaže prišla Tracey. Odkimala je. Nič.

	Odšla sta nazaj v hišo, Emily je slonela ob kuhinjskem pultu in ju jezno motrila. Sheldon se ni zmenil zanjo, odšel je k stopnicam. Na steni ob njih so visele Aliceine fotografije, pot v spalnico je bila kot spominska pot. Alice kot majhna deklica s čopom in debelimi očali, najstnica v razcvetu, v prekratkem šolskem krilu in predolgem puloverju. Med njimi ni bilo nobene Jakove slike, slike njenega brata.

	V nadstropju so bile tri spalnice. Vrata ene so bila odprta, zato sta najprej vstopila v tisto. V njej je bila zakonska postelja, torej je bila Emilyjina in Tedova. Tukaj je bilo še več Aliceinih fotografij, na stenah in v okvirjih na policah. Sheldon je odprl omaro in se razgledal po njej, a videl ni ničesar sumljivega. Iskal je mokre čevlje ali karkoli okrvavljenega. Morda par čevljev in oblačila v vrečki, pripravljeni, da jo odvržejo v smetnjak. Nič.





Odšla sta iz sobe in stopila k vratom naslednje. Izza njih je prihajal zvok, zato je Sheldon potrkal in jih počasi odprl. Jake je sedel pred računalniškim zaslonom, na glavi je imel slušalke z mikrofonom, igral je neko online igro. Pogledal ju je, potem pa se spet posvetil igri.

	»Si lahko ogledava sobo?« je vprašal Sheldon.

	Jake je skomignil.

	Njegova spalnica je bila majhna, prostora je bilo dovolj le za posteljo in pisalno mizo ter majhno omaro ob njej. Tracey se je spustila na tla in pogledala pod posteljo, Sheldon pa je odprl omaro.

	Ko se je Sheldon Jaku zahvalil, se fant ni odzval, a je njegov glas spet zaslišal, takoj ko je za seboj zaprl vrata. Pomignil je proti zadnjim vratom. »Ta je torej Aliceina.«

	Tracey je pogledala vrata, potem spet Sheldona. »Je kaj narobe, gospod?«

	Sheldon se je ozrl k Jakovi sobi. »Si opazila, da se še vedno drenja v najmanjši sobici in da je celotna hiša posvečena Alice? Njihovo življenje se vrti izključno okoli Alice. Njena soba bo kot oltar.«

	»Morda bova v njej našla kak namig.«

	Sheldon je odkimal. »Ne bi je onečastili in nočem biti preveč vsiljiv.«

	Tracey se je za trenutek zamislila. »Tako ali tako ne bova našla ničesar, in ker to vedo, nama dovolijo brskati po hiši.«

	»Morda pa so nedolžni.«

	»Mislite?«

	Sheldon je pomislil, nato pa rekel: »Prepričan nisem. Da je nekdo Billyju odrezal obraz, je bilo zlobno in okrutno. Mislim, da bi ga Ted samo ubil in nekje odvrgel. Hotelska scena je pritegnila pozornost, tega pa Ted ne bi hotel.«

	»Kaj pa, če je računal ravno na to? Dvojno pretvezo?« je vprašala Tracey.

	Sheldon se je nasmehnil. »O pretvezah lahko govoriva ves dan, pa ne bova prišla nikamor. Ne bova ga odpeljala na postajo, vsaj ne še zdaj.«

	Vrnila sta se v pritličje in v dnevno sobo. Sheldon se je hotel zahvaliti in posloviti, ko je opazil pobeljene členke na Tedovih rokah, krčevito se je oklepal hrbtišča stola in besno gledal.

	»Kaj je narobe?«

	Ted ga je pogledal in pokazal na televizor. »Niti smrt ne pomeni konca.«

	Ker ga je Sheldon zbegano gledal, je prevrtel posnetek. Ko je stisnil gumb za predvajanje, je Sheldon zagledal znan obraz. Amelia Diaz, Billyjeva odvetnica. Videti je bilo, da je z novinarji govorila pred službenimi prostori.

	»Mnenja ljudi o Billyju Privettu so različna,« je povedala, »in povečini so povezana z Alice Kenyon, nesrečno mladenko, ki je umrla v tragičnih okoliščinah. Še preden mediji objavijo prispevke, želim, da se ljudje spomnijo, da proti Billyju Privettu ni bilo dokazano nič. Za časa življenja je bil nedolžen in nedolžen je tudi umrl. Hvala.«

	Kratko se je še nasmehnila, potem se je obrnila in se vrnila v pisarno.

	Ted je ugasnil televizor. »A zdaj razumete, zakaj je nemogoče, da bi ga jaz ubil?« je rekel, po licu mu je stekla solza. »Jaz sem hotel, da bi ga spoznali za krivega, zdaj pa bo za vse večne čase ostal nedolžen.«

	Sheldon bi najraje rekel, da je molil, da morilec ne bi bil Ted, ki je že dovolj pretrpel. A je molčal. Namesto tega je le razumevajoče prikimal in se zahvalil za potrpežljivost. Ob Tedovo roko je odložil svojo vizitko, potem pa se je obrnil, da bi odšel. Ko je za seboj zapiral vhodna vrata, je v kuhinji na koncu hodnika uzrl Emily. S prekrižanimi rokami ga je motrila. Ko so se vrata zaprla, je še vedno strmela vanje.

	16

	John je bil pred hišo, na starčevo okno je pritrjeval žico, kot mu je naročil Arni. Listje dreves na drugi strani je šelestelo v vetru, John pa je imel od vetra rahlo pordela lica. Na pragu se je prikazala Dawn, roke je prekrižala na prsih.

	Nekaj trenutkov ga je molče opazovala, nato pa pripomnila: »To jih ne bo zadržalo.«

	»Kaj, a mreža?«

	»Morala bi biti na notranji strani oken; če bodo prišli, jo morajo le strgati.«

	»Kdo?«

	Dawn je skomignila. »Tisti, pred katerimi nas hoče Arni zaščititi.«

	»Ampak kdo misliš, da so? In zakaj ravno zdaj?«

	»Stvari so se spremenile,« je odvrnila Dawn in zmajala z glavo. »Na začetku je bilo drugače.«

	John je postal previden. Morda je šlo za test. Henry mu je nekoč rekel, da ne sme zaupati nikomur.

	»A ni pomembnejše, kje smo zdaj, kot pa kje smo bili?«

	»Kar prenehaj,« je odvrnila Dawn in zožila pogled. »Sploh ne verjameš v to, kar se tukaj dogaja. Ne resnično, ne globoko v sebi,« je dodala in se udarila po prsih.

	»O čem govoriš?«

	»Preveč vse opazuješ, kot bi iskal prave besede, ne pa resnično verjel. Kaj je zate to, samo zabava?«

	Odkimal je. »Motiš se. V Henryjevo sporočilo verjamem. Kaj misliš z vse? A ne gre za nas?«

	Dawn je s stisnjenimi ustnicami gledala Johna, pogled je imela oprezen. »Nič ne mislim.« Pokazala je na okno, zdaj zaščiteno z mrežo. »Starec. Je buden?«

	John je obraz pritisnil ob rešetko in videl starca, ki je obrnil glavo in ga pogledal. Dihal je plitvo, gledal je proseče. Bil je plešast, le okrog ušes je imel nekaj šopov las. Bledikavo kožo na glavi je imel skoraj prozorno, da so se videle modre žile, ličnice je imel poudarjene in koščene.

	John je prikimal.

	»Kako dolgo je že takšen?«

	»Vedno je bil slaboten, zato nam je tudi dovolil ostati tukaj, da bi mu pomagali s kmetijo in kupovali reči. Povedal nam je, da nima družine. Vendar mu ne pomagamo več.«

	»Koliko vas je bilo na začetku, ko ste prišli sem?«

	»Okrog deset in Henry.« V oči so ji stopile solze. »Nekateri so odšli in prišlo je nekaj novih. Sem smo prišli, ker je bil to edini izhod, zgolj to.«

	»Izhod?«

	»Prej smo potovali, bili smo marsikje. Bilo je zabavno, a včasih se je treba ustaviti in se ustaliti.«

	»Zakaj so tebe pritegnile te spolitizirane zadeve?«

	Skomignila je. »Najbrž pripadnost, ljudje, ki sem jih spoznala. Mnogi od nas med odraščanjem tega nismo poznali.«

	»Pa ti?«

	»Odraščala sem v skrbniški družini. Veliko nas je.«

	»In kako je bilo?« V okvir je zabil še en žebelj in ga upognil čez žico.

	»Verjetno podobno kot povsod. Slišiš svarila in kaj se dogaja drugod, a misliš, da bo zate drugače. Pa ni. Enako je. Družili smo se in vedno so bili zraven tudi fantje z avti. Za nas so bili prestari, a to ni bilo pomembno, ker so nam lahko priskrbeli pijačo in travo in nas vozili naokrog, nabijali glasbo in se postavljali s spojlerji in podobnimi stvarmi. Sprva se zdi zabavno, a kasneje sprevidiš, da je zgolj past, da ni nikomur resnično mar zate.«

	»Kje pa so bili tvoji starši?«

	»Ne z mano,« odvrnila Dawn, v glas se ji je prikradla žalost. »Pristala sem v reji, a me nista nikoli poskusila dobiti nazaj. Rejniki so se trudili, a ljubezni nam niso mogli dati. Toda ko si mlad, ljubezen zamenjaš s seksom, torej če seksaš, si ljubljen, le da nisi. Izkoriščan si. In tako nas je šest punc nekega dne odšlo in nikoli se nismo vrnile. Hodile smo na festivale in potem na zborovanja, saj veš, protestna glede vremenskih sprememb in podobno. Ljudje so bili prijazni. Nihče nas ni izkoriščal, hoteli so nas nekaj naučiti, me pa smo poslušale.«

	»Kdaj je bilo to?«

	»Pred tremi leti.«

	»Ste bile vse, ki ste tukaj, v reji?«

	»Novejše so drugačne. Deklice iz urejenih družin, ki iščejo pustolovščine. Na primer Gemma. Prihaja iz dobre družine, a je hotela proč. Vsi imamo svoje razloge. Ko sem spoznala Henryja, sem živela v hostlu. Veliko punc je govorilo o njem. Bil je starejši od drugih, a drugačen, zdel se je bolj odločen. Veliko se je pogovarjal z nami, predstavil nam je svoj pogled na svet. In potem je začel govoriti, da bi odšli iz mesta in nekje zaživeli znova kot nekakšna komuna s svojimi pravili.«

	»In tako ste pristali tukaj?«

	»Le po srečnem naključju. Bili smo ravno na poti in znašli smo se na zabavi na sosednji parceli. Gorel je kres in spali smo zunaj, zjutraj pa nas je starec povabil v hišo, da smo lahko šli na stranišče in se umili, mi pa smo mu v zahvalo počistili hišo, in tako smo ostali. Potem pa je Henry pritegnil še več ljudi, Henry enostavno privlači ljudi.« Dawn se je nasmehnila, a John je v nasmešku zaznal obžalovanje. »Sprva je bilo super. Tukaj je bil naš štab. Še vedno smo hodili na shode, vendar smo se imeli kam vrniti. Študentske demonstracije so bile najboljše, ker so se nam pridružili tudi tisti iz dobrih družin. In takrat smo začeli uporabljati maske.«

	»Maske, ki sem jih videl na fotografijah?« je zanimalo Johna. »Videl sem jih v hiši, nisem pa vedel, da ste to vi. Včasih sem jih videl pri poročilih. Srhljive so. Čisto bele in brezizrazne.«

	»Kupljene so,« je povedala. »Veš, simbolične so, ker smo takšni postali, brezoblični. In policija nas je težje identificirala, to je bil v bistvu pravi razlog. Ko nas ljudje vidijo v maskah, vidijo skupino, ki nastopa kot eno, zato se nam želijo pridružiti. Oni sledijo nam.«

	»Med lanskimi izgredi sem videl te maske po televiziji.«

	»Izgredi so bili naši najboljši trenutki, nato pa so postali najslabši.«

	»Zakaj najslabši?«

	Dawn je stisnila čeljusti. »Ker se je Henry takrat spremenil. In tudi mi kot skupina smo se spremenili.« Pogledala je proti Sedmim sestram in zavzdihnila.

	John je sledil njenemu pogledu. »Všeč so mi,« je pripomnil.

	»Kdo?«

	»Kamni. Atmosferični so, nekako mistični.«

	Dawn je za hip zaprla oči. Ko jih je spet odprla, je rekla: »Niso to, kar se zdijo na pogled.«

	»Kako to misliš?« je vprašal John in pribil nov žebelj.

	»V resnici ne veš, čemu so namenjeni,« je odvrnila, »sicer ne bi tako govoril.«

	»Potem pa mi povej.«

	Dawn je spet pogledala proti Sedmim sestram, oči so se ji orosile. Zdelo se je, da bo nekaj rekla, ko je nekaj zaslišala in kriknila, ko je skozi vrata pomolela Arnijeva palica – kovinsko konico ji je držal pod brado. Počasi se je obrnila, John je spremljal njen pogled.

	Arni je z iztegnjeno roko stal na hodniku, John ga ni opazil. Arni je bil besen, roka se mu je tresla, v obraz je bil zaripel.

	Dawn je pospešeno dihala, oči so ji begale od enega do drugega.

	Minilo je še nekaj sekund, preden je Arni spustil palico, še vedno je jezno gledal Dawn.

	»Samo pogovarjala sva se,« je rekla.

	Arni je zaškrtal z zobmi. »Pazi, kaj govoriš. Si del skupine ali pa nisi.«

	»Sem,« je hitro odvrnila in opravičljivo prikimala.

	Arni je še naprej strmel vanjo, Dawn pa je postajala samo še bolj vznemirjena, dokler jih niso zmotili koraki na stopnicah. Bila je Gemma. Johna je preplavilo veselje. Nasmehnil se ji je, ni si mogel pomagati, a še preden je lahko kaj rekel, je Gemma debelo pogledala mimo njega.

	»Nekdo je prišel,« je rekla. »Henry.«

	John je pogledal v tisto smer, proti gozdu na drugi strani travnika. Med drevesi je zagledal skupino ljudi v črnih oblačilih, Henry je hodil zadaj.

	Gemma jim je pomahala in nekdo je pomahal nazaj. Obrnila se je k Dawn. »Henry se je vrnil.«

	Dawn se najprej ni odzvala, potem je odšla k vratom.

	John je gledal skupino, ki je hodila čez travnik, Henry je hodil na sredini, potem pa je zagledal nekoga novega, žensko, ki je še ni videl. Bila je visoka in privlačna, vpadljivo oblečena – nosila je ozke modre kratke hlače in oprijeto majico, ki ji je poudarila prsi, segala pa ji je le do pasu.

	»To je Lucy,« je vzkliknila Gemma in planila mimo Arnija, bosa je stekla po travi.

	John je gledal Henryja, ki je bil vse bliže, ko pa se je Gemma vrnila, je kar poskakovala in ploskala.

	»Zakaj pa si tako vesela?« je vprašal John.

	»Lucy je doma,« je odvrnila Gemma in se zahihitala.

	John je bil vidno presenečen. Za Lucy še ni slišal, toda iz načina, kako je o njej govorila Gemma, se mu je posvetilo, da jo vsi ostali poznajo.

	Še preden je John lahko kaj rekel, je k njemu prišel Henry, zdel se je zlovoljen in razdražen.

	»O čem razmišljaš, John?« je vprašal.

	»Pardon, le spraševal sem se, kdo je ona.«

	»Te zanima?« Henry je pogledal Lucy. »Zelo lepa je.«

	»Ne, ne v tem smislu,« je hitro odvrnil John, ki je opazil Gemmin jezen pogled. »Le radoveden sem.«

	Henry je nagnil glavo, temni dredloksi so se nagnili z njo. »Ne gre samo za demonstracije ali za to, kar počnemo tukaj. Tam zunaj so ljudje, ki opravljajo pomembno delo. Lucy je ena izmed njih.«

	»In zdaj se je vrnila?«

	»Ja, zdaj se je vrnila, ker se bliža čas pozitivnega podviga.«

	»Kako to veš?«

	Henryju so se zasvetile oči. »Preprosto čutim. Ti ne?« S pestjo ga je dregnil v prsi in se zasmejal, da so se mu zableščali beli zobje. »Če veruješ, čutiš. Veruješ, John?«

	»Verujem vate, Henry.«

	»In to je vse, kar potrebuješ,« je odvrnil Henry in se znova zasmejal.

	»Torej, kaj naj naredimo?«

	Henry je pogledal čez travnike proti Oultonu. »Ti ostani tukaj, John, nate se zanesem, da boš dobro stražil. Ko bodo prišli, se jim upri. Nekaj želimo povedati, oni pa nam bodo to poskušali preprečiti. Biti moramo pripravljeni.«

	John se je nasmehnil.

	»Karkoli že prihaja, Henry, s tabo sem.«

	17

	Charlie je poskušal zbistriti pogled, a dogajanje za točilnim pultom je videl megleno. Dvignil je skoraj prazen kozarec in ga izpil, nato ga je odložil, ker pa je napačno ocenil razdaljo, je na pultu pristal z glasnim treskom. Točaj ga je pogledal.

	Bil je v Stari zvezdi, pubu z nizkim stropom in majhnimi separeji, drugačnem od odprtih barov iz osemdesetih. Svetloba je bila medla, prostor pa je grelo veliko odprto ognjišče. Po dolgem dnevu v službi je človek tukaj kaj kmalu zadremal.

	Charlie je nagnil glavo vznak in zaprl oči, zvoki so oddrseli v daljavo. Nos mu je polnil vonj po prestanem pivu, pred prepovedjo kajenja ga je zakrival vonj po dimu. Skoraj se je zasmejal. Vedel je, da je za ponedeljkov večer popil preveč, a ni se mu zdelo, da bo večer kaj boljši, če gre domov. Zaslišal je pridušeno hahljanje, zgolj hehet. Z zaprtimi očmi je poslušal lasten smeh.

	Pomislil je na Julijino jutranje sporočilo na odzivniku, ko se je pritožila zaradi sobotnega klica, in minilo ga je do smeha. V žepu je potipal telefon. Mogoče bi jo moral poklicati in se ji opravičiti. Ampak nekaj ga je ustavilo – še zadnji kanček pameti, ki se je povzdignil nad opite zamisli.

	Spet je dvignil kozarec. V njem je bila tolažba.

	Pred seboj je zaslišal hrup. Lastnik mu je pravil, da je popil dovolj. To ga ni zanimalo. Še naprej je mižal, ko je nekoga slišal reči: »Gospod Barker?«

	Ti besedi sta izločili lastnika bara in vse njegove stranke, zanje je bil samo Charlie.

	Charlie je odprl oči in počakal, da se mu je vid izostril, čeprav se je prostor vrtel. In potem je v moškem pred sabo prepoznal Teda Kenyona.

	Charlie je spet zaprl oči. Do prepiranja mu ni bilo. Službo je pustil za seboj, ko je zaklenil vrata pisarne.

	»Gospod Barker, prosim, zbudite se.«

	Charlie je zavzdihnil. Temu ne bo mogel ubežati. Vzravnal se je in se obrnil. »Nisem spal, le oči sem si spočil,« je rekel, glava pa mu je omahnila naprej. Ted je molčal, zato je dodal: »Za tole potrebujem pijačo. Boste tudi vi kaj?«

	Ted je malce okleval, potem pa prikimal. »Prav.«

	Charlie je odšel k pultu. Točaj ga je že hotel zavrniti, potem pa je pogledal proti Tedu. Charlieju je napolnil kozarec, potem pa še enega za Teda.

	Ko je Charlie sedel za mizo, pravzaprav se je bolj sesedel na stol, ga je Ted vprašal: »Se vam ne zdi, da bi morali zmerneje piti?«

	Charlie si je kozarec ponesel k ustom in srknil požirek, potem je kozarec odložil. »Ja, se mi, ampak še nisem tako daleč,« je precej nerazločno zamomljal. Nasmehnil se je. »To najbrž ni naključje, da se v enem dnevu srečava dvakrat. Kako ste?«

	»Mešano.« Ker se je Charlie namrščil, je dodal: »Človek, ki sem ga krivil, da je Alicein morilec še vedno na prostosti, je mrtev in jaz bi moral biti srečen, čeprav zveni grdo, ampak nisem.«

	»Morda zato ne, ker ste dobrega srca.«

	»Ljudje ne mislijo več tako.«

	»Kaj, a zaradi tistega dekleta v avtu?«

	Ted je za hip zamižal. »Tisto mi je bilo nameščeno. Ničesar nisem počel.«

	Charlie je skomignil. Že davno je prenehal soditi vedenje drugih. Njegova naloga je bila, da sanira nastalo škodo, ne pa da se sprašuje, kako se je nekaj zgodilo.

	Ted je kar nekaj časa molčal in Charlie je že pomislil, da bo odšel, vendar ni. Počakal je še nekaj sekund, potem pa rekel: »Sem niste prišli zato, da bi me gledali, kako pijem. Torej, kaj lahko storim za vas?«

	»Pripovedujte mi o Billyju Privettu.«

	»Dobro veste, da ne smem. Kršil bi zaupnost.«

	»Ampak Billy je mrtev.«

	Charlie je zavzdihnil. »Žal mi je, ampak zakon tega ne vidi tako.«

	Ted je pogledal v tla, Charlie pa se je počutil kot usrane. Nagnil se je bliže k njemu.

	»Poslušajte, žal mi je, nisem hotel biti brezobziren. Kaj pričakujete, da boste slišali?«

	»Vi veste, kako je umrla moja hčerka,« je tiho rekel Ted, še vedno je gledal v tla. »Dokler je bil Billy živ, nisem razmišljal o vas, zdaj ko je mrtev, ste vi vse, kar imam.« Pogledal ga je. »Vem tisto, kar so mi povedali, a celotne zgodbe ne poznam. Moram jo poznati. Nikomur ne bom povedal.« Potem je zmajal z glavo, kot bi odgovoril samemu sebi. »To je bila neumna zamisel. Grem,« je rekel in vstal.

	Charlie je odkimal. »Sedite. Popijte do konca.«

	Ted ga je negotovo gledal.

	»O Aliceini smrti ne vem nič,« je nadaljeval Charlie, »v tej zadevi je Billyja zastopala Amelia. Vedela sva, da bo primer pritegnil medijsko pozornost in odločila sva se, da bo zaradi izjav novinarjem bolje, če primer prevzame ona.«

	Ted je bil vidno razočaran, kljub opiti omotici je Charlie sprevidel, kako zelo trpi. Le odgovore je hotel.

	»Nekaj pa vam lahko povem, če se boste bolje počutili,« je rekel Charlie.

	Ted ga je pogledal, oči je imel polne pričakovanja.

	»Od Amelie nisem nikoli slišal niti ene besede, ki bi namigovala, da je Billy ubil vašo hčerko. Ne vem, kakšno vlogo je odigral, a če je on umoril vašo hčerko, tega Amelii ni nikoli priznal.«

	Ted je nekaj sekund razmišljal, potem pa vprašal: »Ali ljudje kdaj lažejo svojim odvetnikom?«

	Charlie se je zasmejal in srknil požirek piva, nato je kozarec odložil in odgovoril: »Nenehno, gospod Kenyon, ves čas prekleto lažejo.«

	Ted je vzdihnil in vstal. Charlieju je postalo jasno, da ga tokrat ne bo zadržal.

	»Hvala za vaš čas, gospod Barker.«

	»Charlie mi recite.«

	Ted je prikimal, a ni spregovoril. Potem je odšel.

	Ko je Charlie spet ostal sam, je pogledal Tedov še skoraj poln kozarec. Pomislil je, le o čem razmišlja Ted. Prepričan je bil, da občuti krivico vsako jutro, ko se zbudi. In potem ga je še prešinilo, le kaj si je Ted mislil o njem, ker v ponedeljek popiva. Charlieja je preplavilo samopomilovanje, le praznega stanovanja se je izogibal.

	Iz žepa je potegnil telefon. Spet je pomislil, da bi poklical Julie, a se je ustavil. Telefon je odložil in se trudil ne razmišljati o njej. Spet je dvignil kozarec.

	Samo še enega spije, potem pa gre domov.





	18

	Noč se je prevešala v zgodnje jutro, John je bil na preži, kot mu je naročil Henry. Noč je presedel na plastičnem stolu s starčevo puško v naročju. Gledal je, kako je somrak zamenjala tema, na nebu nad dolino so zasijale zvezde, hribi na drugi strani so postali zgolj obrisi, tišino je lomilo le občasno beketanje ovac, tu in tam je temo prebodel soj avtomobilskih žarometov.

	Henry je spet odšel, skupaj z Arnijem, Gemmo in to novo žensko, Lucy, šli so se zabavat. Tisti, ki so ostali doma, so pili doma zvarjeno pivo, neko mešanico, ki jo je Arni naredil iz krompirjevih olupkov in bogsigavedi česa še, kar jim je uspelo prinesti s pohodov. Johna je pivo žgalo po grlu. Druščina je sedela po tleh ali na blazinah, ob sebi so imeli kozarce, s pepelnikov se je vil dim.

	Zazvenel je zvok motorja. John je planil pokonci in zgrabil puško. So prišli tisti ljudje, o katerih je govoril Henry?

	Ko se je zvok motorja približal, se je sprostil, prepoznal je ropot kombija. Žarometi so ugasnili, iz kombija je odmeval smeh.

	Dawn se je pridružila Johnu, ponudila mu je joint. John je na dolgo potegnil in se nasmehnil, ko se mu je prijeten občutek razširil po telesu. Ko se je kombi ustavil, so vsi poskakali ven – Henry s sopotnikovega sedeža, Gemma in Lucy z zadnjega. Lucy je nosila maske. Bilo jih je pet, za vsakega ena, ter ena dodatna.

	Henry je hodil hitro, zdel se je nemiren in razburjen, oči je imel razširjene.

	»Kako je bilo?« je vprašal John.

	Henry ni takoj odgovoril. Naglo je odšel v dnevno sobo, kjer je prasketal ogenj, s sveč v kotih se je dvigal dim. John mu je sledil, vsi v sobi pa so ob pogledu na Henryja takoj vzravnano sedli. Henry je nemirno hodil sem in tja in si mel roke, pogled je imel nepremičen.

	»Henry?« se je oglasil John, ob Henryjevem navdušenju se je nasmehnil.

	»Bilo je izjemno vznemirljivo,« je rekel Henry in se zarežal. »Vendar moramo biti previdni. Vse je že skoraj pripravljeno. Ampak nocoj ne moremo storiti več veliko, zato se raje zabavajmo.«

	Po sobi je zavel šepet.

	»Kje pa ste bili?« je zanimalo Johna. »Kaj je že skoraj pripravljeno?«

	Henry je odkimal. »Ko bo resnica morala priti na dan, bo tudi prišla. Ti moraš samo ohraniti vero vame.« Skočil je na pručko v kotu sobe in tlesknil s prsti. John je odšel k njemu in mu podal joint, Henry pa se je nagnil k njemu, da je John zavohal njegov zadah, in ga prijel za vrat. »Dovolj vprašanj, John. Preveč sprašuješ.«

	John je prikimal, pod stiskom se je zdrznil. »Le vedel bi rad, kaj se dogaja. Ne dvomim vate, Henry. Čutim vez, bratovsko, a o nas ne vem vsega. Rad bi vedel.«

	Henry je močno potegnil, da so Johna zaradi dima zapekle oči, konica jointa mu je žarela tik ob licu. Ob njima se je pojavila Gemma, Henry ji je podal joint.

	»Kaj misliš, kakšen je naš cilj?« je vprašal Henry. Smehljal se je, skozi zobe se mu je vil dim, prijem njegove roke na Johnovem vratu je popustil.

	John je stopil korak nazaj. Henryjeve besede je dojemal počasi, ljudje okoli njega so se pozibavali. Za hip je pogledal v tla. Glavo je imel težko. »Naš cilj je … kot si rekel, gibanje za svobodo, in edino pravilo je, da ni pravil. In v to verjamem, Henry, resnično, a potrebujem več odgovorov.«

	Johnu se je zdelo, da je Gemma postala napeta, ko pa se je Henry nasmehnil, se je sprostila.

	»Veš, zakaj smo prišli pote,« je rekel Henry. »Ker imamo skupne ideale. Spomnim se tvojih grafitov. To je bil krik na pomoč in mi smo te slišali.«

	»Zakaj si začel tako razmišljati?« je zanimalo Johna.

	»Zgolj za razvijanje resnice gre. Sprva je to nekaj, kar čutiš, nato se zgodijo stvari, ki občutek izkristalizirajo, da se lahko povzdigneš nad dvom in začneš razumevati sporočilo, ki si ga vedno slišal. Svet se je spreminjal in medtem ko sem razmišljal, zakaj, sem spoznal, da sem imel odgovore ves čas pri sebi, le poznal jih nisem. Prvič sem jih spoznal 11. septembra.«

	»Dvojčka?«

	Henry je prikimal. »Kaj misliš, da se je zgodilo?«

	»Letali sta se zaleteli vanju. Videl sem ju.«

	»Videl si, kar si hotel videti,« je odvrnil Henry in zmajal z glavo. »Videl si letali, ker je bila tvoja pozornost vodena, zato si videl zgolj očitno. Kdo je pilotiral letali?«

	»Teroristi. Islamisti.«

	»In v to verjameš? Ker so ti tako povedali? Kdo, korporacijske ZDA? In ti si to sprejel?« Henry se je zasmejal. »To je neumnost, stari. Polovica ugrabiteljev je še vedno živih, dejavni so v drugih državah. Eden je pilot v Savdski Arabiji. In kakšne dokaze so predložili? Ožgan potni list pred nebotičnikoma? Kaj pa eksplozija? Kaj, a mu je potni list kar padel iz žepa?« Henry je prijel Johna za ramena. »Vse to je eno sranje. Ljudje so tik pred nesrečo na borzah prodajali delnice točno teh letalskih družb, vedeli so, da bo njihova vrednost padla. Ljudje so vedeli, John.«

	Henry ga je spustil in se obrnil, bil je v zanosu. »Poglejte Pentagon, stoji ob reki v središču zahodnega sveta, a tam ni niti ene kamere, ki bi posnela jebeno letalo, ki leti proti njemu. In mi naj bi verjeli, da lahko nekdo zadene Pentagon, ki ni visoka stavba, le po nekaj lekcijah letenja v simulatorju in igranju računalniških igric? Daj no, John, takšno letenje zahteva mojstra. Luknja v Pentagonu je premajhna za letalo, še posebej za čezmorsko, ki je polno kerozina in eksplodira kot bomba, od katere ne ostane nič. Luknjo je naredil izstrelek, John, in to je bil začetek konca. Tisti dan sem seštel vse.«

	»Ampak letala sem videl, po televiziji.«

	»Videl si letala, nisi pa videl potnikov. Če lahko z daljinskim upravljanjem pošljejo sondo na Mars, lahko pilotirajo tudi letala, tako da se zaletijo v stavbo. Bilo je, kot da je padla tančica in se je vse razjasnilo.« Pobožal se je po bradi. »Samo poglej, kako se je od takrat vse spremenilo. Kaj smo naredili? Nekoč smo napadali druge državi, da bi prevzeli naftna polja, vera se je bíla z vero, Zahod proti Vzhodu. Širili so laži, da bi širili svojo moč, toda ljudje so se uprli. Mislili so, da bo preprosto, a ni bilo. In zdaj je čas, da udarimo nazaj, ker se je porušilo vse, za kar so se borili oni. Banke, ljudje z denarjem. Z njimi je konec.«

	»In kako se lahko temu upremo?«

	Henry se je zarežal. »Z bitko. Z usmerjeno akcijo.«

	John mu je vrnil nasmešek. »Jaz sem pripravljen.«

	»Ta kraj moramo pripraviti. Ti si danes začel delo, ko si ga zavaroval. Jutri ga moramo pripraviti na obrambo.« Henry se je presedel na stolu in vzel Gemmi joint. »Si pripravljen narediti več, se popolnoma vključiti, postati eden od naših vojakov?«

	John je prikimal.

	»Dobro. Če je tako, boš dobil odgovore, le potrpežljiv bodi. To je proces, in da bi dobil odgovore, se boš moral najprej dokazati.«

	»Ampak kako naj se popolnoma predam, če zadeve ne razumem v celoti?«

	Henry je nekaj trenutkov strmel vanj, John je zaznal, da so vsi drugi umolknili. Omočil si je ustnice, a Henry se je nasmehnil.

	»Kaj si misliš o naši državi?« je poltiho vprašal Henry, da so vsi pozorno prisluhnili. »Povedal ti bom: skisala se je in pozabila, kako poskrbeti za mlade. Lanskih izgredov se spomniš. To je tvoj odgovor. Država jih je odpisala, kot bi šlo zgolj za najstniško uporništvo, a ni bilo tako. Protestnike je označila za divjake, nekaj jih je poslala v zapor, kar jim je bilo po volji, ker so tam dobili osnovne stvari. Ljudje so bili tako obupani, da so se po vseh štirih plazili po razbitem steklu, da bi prišli do čevljev, ker so bili bosi. Ozri se.«

	John je pogledal naokrog.

	»Mi vsi smo bili tam, John, sredi Manchestra, in občutili smo razpoloženje. Ljudje so jezni, ker povsod vidijo samo pohlep. Zato smo družbi obrnili hrbet. Ampak oni na oblasti se bojijo, vsa gibanja so namreč na začetku majhna, nekatera pa so neustavljiva. Ljudje se združujejo in oblasti se tega zavedajo, zato jih opazujejo. Bojijo se, da se bo ponovilo. Le da tokrat ne bo enako, spontanosti se ne da ponoviti, to preprosto ni mogoče, zato vedo, da bo tokrat zadeva načrtovana. Tudi v tem trenutku nas opazujejo, to vem, ampak zdaj smo pametnejši.«

	»Kaj bomo torej naredili?«

	»Povezali se bomo in udarili. Poskusili nas bodo zlomiti, če jim bomo le dali priložnost, a jim je ne bomo, ker smo se zaobljubili samim sebi. Vse to bo kmalu obrodilo sadove. Žrtvovanje, zaobljube.«

	»Ne razumem te.«

	»Še vedno te veže staro življenje. Ne moreš kar tako živeti tukaj in se pretvarjati, da to zadostuje. Storiti moraš več.«

	»Kaj moram storiti?«

	»Zavreči vse, kar si imel nekoč.«

	John je pogledal ženske, ki so sedele ob Henryju. Ustnice so stiskale v zategnjen nasmešek in pozorno poslušale. Dve sta se držali za roke.

	Henry se je nagnil naprej, njegov glas se je spremenil v šepet.

	»Samo zaupaj mi in mi sledi,« je rekel. »Začuti, v sebi, kot jaz,« je dodal in se udaril po prsih.

	»Saj čutim, Henry, čutim. Povej, kaj naj naredim.«

	»Najprej pretrgaj vse vezi, kajti če te bo na staro življenje vezala le ena vez, potem sprejemaš njihovo voljo. Če imaš družino, je ne obiskuj več. Če imaš denar ali lastnino, jo predaj nam, za dobro te skupine, da jo lahko uporabimo za višji cilj.«

	»Razumem, Henry,« je rekel John in prikimal.

	»Ne boj se, John. Poglej strahu v oči in ne boš se ga več bal. To je svoboda.«

	»Kaj še?«

	»Le stori, kar ti rečem, ker je vse za dobro nas in za naš cilj.« Henry je z roko zamahnil po prostoru, proti Gemmi in Lucy, ki sta se v kotu zatopljeno pogovarjali, na Elamova, Jennifer je roke sklenila okoli kolen, se pozibavala in odsotno gledala predse, Peter ob njej je strmel v čašo domačega piva. »Bojim se, da nas bo nekdo od teh izdal, zato ker nekateri niso močni, ampak tebi, John, zaupam. Ne vem, zakaj.« Potem je zamahnil z roko. »Ampak danes se bomo zabavali.«

	John je prikimal, glavo je zopet imel težko in sedel je na tla na blazino. Slišal je Henryja tleskniti s prsti in pred Johnom se je pojavila Gemma. Držala je joint in sedla Johnu v naročje. Na dolgo je potegnila, da so drobne iskrice poletele v zrak, potem je svoj obraz približala njegovemu. Vedel je, kaj mora storiti. Počasi je začela izpihovati dim, on pa ga je močno vlekel vase, da ga je žgal po grlu. Začelo se mu je vrteti, omahnil je vznak in se začel smejati. Gemma je padla nanj, na licu je začutil njene ustnice in na obrazu lase, svoje prste je prepletla z njegovimi. Vse je postalo zamegljeno, a čutil je, da je doma, telo mu je prežemala čista sreča. Gemma ga je poljubila in on se je odzval. Da so tam še drugi, mu ni bilo mar, zdelo se mu je prav.

	Ko je začel dvigati Gemmino obleko, je Henry napol slišno zarenčal.

	19

	Charlieju se je zdelo, da sliši neki zvok.

	Kot ponavadi je mislil, da sanja. Premikanje okoli sebe, šepete, naokrog plazeče se sence. Videl je bledoličnega moža z dolgimi temnimi lasmi.

	Charlie je na široko odprl oči. Nekaj ni bilo prav. Postelja je bila trda in okoli sebe je resnično zaznal sence. Črn plastični kolešček stola, močno leseno mizno nogo. Zavese niso bile zagrnjene. Počasi se je ovedel. Spal je v pisarni. Zavese niso bile zagrnjene, ker jih ni bilo. Bile so le žaluzije.

	Pogledal je na zapestno uro, pol devet. Zastokal je. Prijel se je za čelo. To ni bilo prvič.

	Poskusil je vstati, toda soba se je zavrtela in sililo ga je na bruhanje. Usta je imel suha, lase skuštrane. Skobacal se je na noge in nekaj sekund lovil ravnotežje, potem pa obrnil žaluzije. Pred sončno bleščavo si je zakril oči. Sonce je sicer vzhajalo za stavbo, vendar so se sončni žarki odbijali od oken na drugi strani ulice, spominjala so na žareče kovinske plošče.

	Zvok, ki ga je slišal, je bil zgolj hrup prebujajočega se dne. Po ulici so hiteli dostavniki, nekje je potrobilo vozilo za odvoz smeti, slišal je škripanje in ropot smetnjakov.

	Žaluzije je spet zaprl. Dan bo moral počakati. Pogledal je na tla. Tam je ležal suknjič, pomečkan, na njem je namreč spal. Charlieja je prešinilo, da ga čaka naporen dan.

	In potem ga je zagledal.

	Na tleh ob suknjiču je bil nož. Ročaj je imel kovinski, kot bi bil del kuhinjskega seta. Zaradi ukrivljenega konca ročaja je bil drugačen. Charlie se je sklonil, tega noža ni še nikoli videl. Potem je opazil še nekaj. Madež na nožu. Pomislil je, da gre morda samo za igro svetlobe, zato si ga je ogledal še pobliže. Rezilo je bilo široko, na pogled novo in ostro, le da so bile po vsej dolžini rezila rdečerjave packe.

	Charlie je nož pobral s tal, mučila ga je radovednost. Madeži so bili tudi na ročaju, na dotik lepljivi. Nato je opazil še nekaj na svoji dlani. Zavrtelo se mu je.

	Bila je kri, takoj se mu je posvetilo. Videl je že dovolj dokazov, da je vedel, kaj gleda.

	Zaprl je oči. Si vse skupaj samo domišlja? So to le blodnje prepite noči? Pričakoval je, da bodo tla prazna, ko bo spet odprl oči. Ampak nož je bil še vedno tam in na roki je še vedno imel kri.

	Zgrabila ga je panika. Pogledal je svoja oblačila. Srajco je imel popacano, verjetno od rok, ampak čigava je kri? Kaj je storil? Pregledal se je, če bi imel kakšno ureznino na telesu. Morda je pristal na dnu in se je hotel poškodovati, čeprav je vedel, da česa takšnega ne bi storil nikoli, tudi v svojih najtežjih trenutkih je vedel, da ga jutri čaka nov dan. Roke je imel pordele in opraskane.

	Spet je pogledal proti oknu, zgolj da bi preusmeril pozornost, si zbistril um. Ni se mogel spomniti, kdaj je odšel iz Stare zvezde. Pil je s Tedom Kenyonom, potem je naročil še eno pivo. Ali jih je bilo več? Gledal je okno in opazil, da je bila zdaj okrvavljena tudi vrvica od žaluzij.

	Zdaj je bil Charlie popolnoma buden, adrenalin je pregnal mačka. Iz pisarne je pohitel v sprejemnico, kjer je dneve preživljala Linda. Je bil kdo tukaj? Pogledal je po stopnicah navzdol proti vhodnim vratom, lesenim s prozornim oknom. Bila so zaklenjena, videl je zatič. Nihče ni vlomil in tukaj pustil noža.

	Vrnil se je v pisarno, ni vedel, kaj naj naredi. Razumno mora razmisliti. Kaj pomeni vse to? Je nož našel in ga zgolj iz pijane radovednosti prinesel sem? Ampak zakaj bi to storil? Še nikoli ni naredil česa podobnega. Je bil zavržen mesarski nož? Je bila kri živalska? Ga je morda našel pri prodajalni kebaba?

	Potem je pomislil na Julie in na predvčerajšnje sporočilo. Jo je klical? Še huje, je šel k njej? Joj, fak, kaj se je zgodilo?

	Spet je pogledal na uro. Tukaj ne sme ostati, Amelia bo kmalu prišla, toda kaj naj naredi z nožem? Se ga znebi? Če bi ga pri tem zalotili, bi bilo še hujše, kot če bi ga samo našli pri njem. Ne, nekam ga mora skriti, dokler ne bo ugotovil, kaj se skriva za vsem tem.

	Najprej je pomislil, da mora nož očistiti.

	Pohitel je v kuhinjo, zgolj nišo z dvema omaricama, majhnim hladilnikom in kotličkom. Tam je bilo tudi pomivalno korito in nož je podržal pod curkom vode iz pipe, obarvala se je rožnato in stekla v lijak. Ko je z noža tekla le še čista voda, ga je obrisal s krpo, potem pa se oziral naokrog za vrečko, v kateri bi ga lahko nosil. Tudi krpo bo opral, da se znebi vsakršnih sledi, a še poprej jo je zmočil in z njo podrgnil krvave madeže na srajci. Postali so nekoliko svetlejši, a odstranil jih ni.

	Nož in krpo je spravil v plastično vrečko, ki jo je našel v elementu pod koritom, in si zapel suknjič, da bi zakril madeže na srajci. Pogledal se je v kromiran kotliček. Pogled je imel divji in prestrašen, tudi počutil se je tako, srce mu je divje razbijalo. Suknjič je imel pomečkan. Z rokami ga je nekoliko zgladil, celo nasmehniti se je poskusil, a skrajno prisiljeno.

	Potem je opazil rdeče znamenje na licu. Dotaknil se ga je in se zdrznil. Še ena praska. Pogledal je dlan, še več krvi. To ni bilo dobro.

	Z vznožja stopnic je zaslišal zvok, obračanje ključa v ključavnici. Amelia ali Linda je prišla v službo.

	Charlie je otrpnil, ni vedel, kako naj se odzove. Poslušal je, kako so vrata podrsala po predpražniku, stopnišče je osvetlila svetloba, potem je zagledal Lindin obris.

	Ko je prišla do vrha stopnic, je kar poskočila in se prijela za prsi.

	»Joj, presenetil si me,« je rekla in se zasmejala. »Si pa zgodnji, Charlie.«

	Vrečko z nožem je vtaknil za suknjič in skomignil, še vedno ni vedel, kaj naj reče. »Prišel sem po dosjeje. Najprej grem domov, potem pa na sodišče. Tudi ti si zgodnja.«

	»Vem, danes me čaka kar precej pošte. Že včeraj bi jo morala odposlati, ampak saj veš, da je bilo zaradi vloma vse drugače.«

	Linda je odšla k svoji mizi, Charlie pa je opazil, da viha nos in se kremži. Sumničavo je pogledala Charlieja in ta je vedel, zakaj. Tudi sam je vohal svoj zadah in v pisarni je najbrž smrdelo, kot bi v njej spal pijanec. Pravzaprav je res.

	Podala mu je tri tanke mape. Vzel jih je in se odpravil k stopnicam. Ustavil se je.

	»Malo prej sem iskal oster nož, vendar ga nisem našel,« je rekel Charlie. »Mislil sem, da imamo v kuhinji nož za rezanje mesa.«

	Linda je odkimala. »Takšnega noža nimamo. Zakaj pa si ga potreboval?«

	»Kar tako. Ni važno, mislil sem, da ga imamo.«

	»Kaj si si naredil na obrazu? Na licu? Krvaviš.«

	»Spotaknil sem se,« je odvrnil Charlie, se obrnil in se naglo spustil po stopnicah. Vsak čas bo prišla Amelia in še enega podobnega pogovora si ni želel.

	Stopil je na ulico, pred močnim soncem si je moral zakriti oči. Nekdo je zaklical njegovo ime. Obrnil se je in zagledal eno od svojih strank, mahala mu je.

	Charlie se je obrnil v drugo smer. Zdaj resnično ni bil razpoložen za prijazno kramljanje. Plastično vrečko z nožem in krpo je močno stisnil k prsim, sklonil glavo in karseda hitro odšel.

	Ugotoviti mora, kaj se je zgodilo.

	20

	Sheldon je ob opečnatem zidu pred policijsko postajo gledal skozi vetrobransko steklo. Pod očmi ga je peklo. Pogledal se je v ogledalo in videl temne podočnjake. Ura je bila že skoraj devet in bil je jezen nase. V službo je hotel priti prvi, ampak slike Alice Kenyon so ga preganjale, ko je poskušal zaspati, podoba njenih lebdečih las v vodi, kopije posmrtnih fotografij, ki jih je hranil v kovinski škatli pod posteljo, zavarovani s ključavnico. Spet si jih je ogledal, upal je, da bo našel odgovor, ki se mu že tako dolgo izmika. Več ur se je buden obračal v postelji, zaspal je šele, ko se je že začelo daniti in se je soba obarvala nežno modro.

	Ko se je končno zbudil, je z roko segel na prazno stran postelje, kot je to storil večino juter. Pred šestimi meseci ga je zapustila žena, ni razumela, kaj mu pomeni Alicein primer. Tega prav tako ni razumela Hannah, njegova hči. Enako kot Alice je tudi ona študirala, a govorila nista več. Njegova družina ni razumela, da ne gre samo za Alice. Šlo je za vse. Žrtve. Za tiste pozabljene.

	Splezal je iz avta, razrahljani tlakovci so mu škrtali pod nogami. Ob patruljnem avtomobilu je stal policist. Pretvarjal se je, da ne opazuje Sheldona. Sheldon si je rokave potegnil navzdol in se odpravil proti vhodu.

	Na hodniku je bilo tiho, poltiho pogovarjanje je zaslišal, ko se je približal vratom osrednje pisarne. Ko je vstopil, je pogovor zamrl, vsi so ga pogledali. Tam je bila detektivka Tracey Peters in okrog nje še nekaj kolegov.

	Sheldon se je sicer nasmehnil, a rahlo napeto. »Dobro jutro, lepo vas je videti tako zagrete.«

	Sledilo je nekaj momljajočih pozdravov, a to je bilo vse.

	Na eni od miz je ležal časopis, odprt na strani s prispevkom o Billyju Privettu, dodana je bila tudi slika Alice Kenyon, na vrhu je bil naveden Jim Kelly. Sheldon je pogledal proč. Kaj pravi tisk, ni hotel vedeti.

	»Je kaj novega?« je vprašal.

	Spregovorila je Tracey. »Sinoči smo govorili s sosedi, kot ste naročili, in res smo nekaj izvedeli. Tisti večer, ko je bil umorjen Billy Privett, se je nekdo nekam peljal z avtom Teda Kenyona. Očividec si je to zapomnil, ker je bila ura že čez enajsto zvečer.«

	»Torej je Ted lagal, da je bil doma?«

	Tracey je prikimala. »Ali to zadostuje, da ga privedemo?«

	Sheldon je nekaj trenutkov razmišljal, potem pa odkimal. »Potrebujemo več. Če se bo razvedelo, da smo ga aretirali, bodo ljudje menili, da je primer končan in nam ne bodo več sporočali informacij. Me pa zanima, zakaj se nam je zlagal.«

	Obrnil se je k tabli na steni. Gledal je fotografije Billyjevega trupla, glavo brez obraza, zaradi česar je bil neznanec in mu je bila v trenutku smrti odvzeta bit. Sheldon se ni spominjal takšnega. Billy Privett, ki ga je poznal on, je bil nastopaški in samozavesten, vedel je, da mu Sheldon ne more nič. Billy na teh fotografijah je bil drugačen. Bil je žrtev. Nemočna žrtev.

	V Sheldona se je prikradlo rahlo usmiljenje, a pomislil je na Alice Kenyon in se v hipu otresel neželenega občutka. Spomnil se je njenega mlahavega telesa, ko ga je izvlekel iz vode, po ploščicah je padlo kot mrtva riba. Modrice je opazil takoj. Pomodrela znamenja okoli vratu, posledice močnih rok, ki so jo tiščale pod vodo; modrice je imela tudi na zapestjih, kot bi jo nekdo držal za roke, preden jo je utopil. Znamenja je imela tudi na stegnih in med njimi. Tudi na trebuhu je imela drobne praske.

	Toda najbolj si je zapomnil njen obraz. Alice je bila lepa mlada ženska. Imela je visoke ličnice in gladko napeto kožo, obličje so ji obdajali rdeči kodrasti lasje, videl jih je na njenih drugih fotografijah. Ko jo je potegnil iz vode, je imela lase mokre in ravne, padali so ji na lica.

	In potem je bilo tukaj še Billyjevo obnašanje, zatem ko so našli Alice. Na vprašanja ni hotel odgovarjati, tudi ko so ga privedli na zaslišanje, je molčal. Sprva se je zdel prestrašen, ko pa je prišel na postajo in se znašel na poznanem teritoriju, je postal ošabno posmehljiv, nasproti Sheldona je sedel s prekrižanimi rokami. Pri vsakem vprašanju je pogledal svojo odvetnico, Amelio Diaz. Vsakič se je odzvala enako, le rahlo je odkimala, on pa je ponavljal: »Nimam komentarja.«

	Po drugem zaslišanju, ko je že vedel, da ga bo moral izpustiti, je Sheldon poskusil govoriti z Amelio, vendar ni bila zainteresirana. »Le svojo službo opravljam,« je bilo vse, kar je povedala.

	Nato je Sheldon Billyja opazoval, čakal je, da se sestane še z drugimi ljudmi, ki so bili na zabavi. In kaj je izvedel? Le to, da je pripravil zabavo. Bila je samo še ena razuzdana noč, le da je bila tokrat hiša prazna in zapuščena, ko je tja prispel Sheldon z mladim kadetom. Niti Billyja ni bilo tam.

	Tudi kri je bila skrivnost. V eni od sob so našli mlako strjene krvi, z njo je bila oškropljena tudi stena. Čigava je bila, niso izvedeli nikoli. Aliceina ni bila. Tudi Billyjeva ne. V bazi DNA je ni bilo. Toda tisto noč je bila prelita, zato je bila del iste zgodbe. Je umrl še kdo?

	Sheldon je zaslišal nekoga za seboj. Duncana Lowtherja.

	»Gospod, v zvezi s Christino.«

	Sheldon je prikimal. Spomnil se je je. Billyjeve gospodinje. »Kaj v zvezi z njo?«

	»Izginila je.«

	Sheldon se je zbegan obrnil od Billyjevih fotografij. »Kako to misliš, da je izginila?«

	»Točno to. Sinoči, zatem ko ste odšli, sem šel do hiše, zgolj da bi preveril, ali je vse v redu in ali se morda spomni še česa, vendar je ni bilo. Izginila je brez sledu. Vzela je vsa oblačila in vso kozmetiko, kot da je ne bi bilo nikoli tam.«

	»Morda pa je šla domov, kjerkoli že to je. Pravkar je ostala brez službe, zato ni smiselno, da bi še naprej ostala v hiši.«

	»Tudi to sem preveril,« je odvrnil Duncan. »Naslov, ki nam ga je dala, ne obstaja. Ulica ja, številka pa ne. Preveril sem tudi pri prometni policiji in vozniško dovoljenje na njeno ime ni bilo izdano.«

	Sheldon je zaprl oči. Napetost v njem je spet začela naraščati.

	»Najti jo moramo,« je mirno rekel.

	»To že poskušamo,« je rekel Lowther. »Lahko bi objavili njeno sliko, zagotovo jo je posnela katera od kamer na policijski postaji.«

	Sheldon je pomislil, potem pa odkimal. »Tole za zdaj obdržimo zase. Mediji ne smejo izvedeti. Morda gre za nesporazum. S kamer pridobi sliko in jo razpošlji drugim postajam, morda jo je opazil kateri drugi policist. Če po tej poti ne bomo izvedeli ničesar, se bomo obrnili na medije.«

	Lowther je prikimal, Sheldon pa je dodal: »Vendar pa to stori takoj, brez odlašanja.« Potem je skočil s stola. Bilo mu je prevroče, moral je na zrak. Hitro je odšel k vratom.

	Ozrl se je k Lowtherju in opazil, da sta se s Tracey začudeno spogledala. Sheldon je butnil v vrata in odšel proti izhodu na koncu hodnika. Zunaj na ulici se je naslonil na zid in zaprl oči. Jutranji vetrič mu je hladil potno čelo, ovratnik srajce ga je dušil. Odprl je oči in pogledal roke. Tresle so se mu.

	Naj tole ne gre po zlu, si je rekel. Prosim, ne tole.



	Charlie je vstopil v svoje stanovanje in s sebe strgal oblačila, stlačil jih je v pralni stroj – kupoval je pralna oblačila, ker se je prepogosto polil s pivom. Tudi krpo iz pisarne je dal prati. Od kod je prišla kri, ni vedel, a znebiti se je hotel vseh sledov. Nož je dal v pomivalni stroj in ko ga je vklopil, si je malce oddahnil, čeprav ga je vsake toliko stisnilo v želodcu, ker ni vedel, v kaj se je zapletel.

	Šel je pod prho, bal se je, da bi tudi na sebi lahko imel kakšne sledi. Stoje pod vročo vodo se je temeljito pregledal. Na telesu ni imel nobenih ran ali modric. Niti praske, razen na rokah in licu. Členke je imel normalne. Če bi se s kom stepel, je ne bi tako dobro odnesel.

	Z rokami se je naslonil na hladne ploščice in se za nekaj minut prepustil tekoči vodi. Kremžil se je, praske so ga skelele, poskušal se je spomniti prejšnje noči, a zaman. Čez čas se bo spomnil delčkov, vedno se jih je, ampak odgovore v zvezi s prekletim okrvavljenim nožem je hotel takoj.

	Potem je pomislil na Julie in se vzravnal, z dlanmi si je pomel obraz. Odkar ga je zapustila, jo je včasih poklical, a vedno opit. Je šel tokrat dlje, mu je zagrozila s policijo in se je presilno odzval?

	Charlie se je s hrbtom naslonil na ploščice in se počasi sesedel v kad. Nemogoče. Julie zagotovo ne bi storil nič žalega. Da bi kogarkoli poškodoval, tega ni imel v sebi.

	Ali pač?

	Vedel je, da jo mora poklicati in se prepričati, a tega klica si ni želel. Bal se je, da se bodo najhujši strahovi izkazali za resnične. Voda mu je bobnala po stegnih, ko je tako sedel v kadi, dokler ni želja po klicu postala premočna.

	Hitro se je osušil in si ogrnil haljo. Vzel je telefon, prst mu je zastal nad zaslonom. Poklicati si resnično ni želel, zavlačeval je.

	Nato je hitro odtipkal telefonsko številko in nemirno korakal sem in tja, čakal je na klik.

	»Prosim?« Bil je Julijin glas, zaspan, očitno jo je zbudil. Potem se je spomnil, da je zaradi umora Billyja Privetta ostala brez prostega dne. Najbrž ga je imela danes. V ozadju je slišal moški glas.

	»Julie, jaz sem,« je rekel Charlie.

	»Charlie? Za božjo voljo,« je nejevoljno odrezala.

	»Ne, ne kličem te zato. Zanima me le, ali si v redu.«

	Kratka tišina, potem pa: »Sploh te ne razumem.«

	Telefon si je prislonil k prsim, mrzlično je razmišljal, kaj naj reče. »Slišal sem, da je sinoči nekdo poškodoval policistko ali policista. Skrbelo me je zate.«

	»Z mano je vse v redu in z Andrewem tudi.« Glas se ji je omehčal. »Hvala za skrb, Charlie, zdaj pa bi rada šla nazaj spat.«

	Charlieju je odleglo, četudi je slišal moški glas nekaj reči, Julie pa se je zahihitala. Zaprl je oči.

	»Prav, ne bom te motil,« je rekel in prekinil zvezo.

	In kaj zdaj? Julie ni poškodovana, z njo je vse v redu. Kaj torej pomeni nož in kako naj si pojasni kri?

	21

	Sheldon je skozi ograjo hitro zapeljal proti Billyjevi hiši, kamenčki so kar leteli izpod koles, Tracey pa se je prijela za držalo vrat.

	Prvi je skočil iz avta in stekel proti vhodnim vratom, Tracey mu je sledila. Zaklenjena niso bila. Sheldon jih je odprl in se razgledal po razsvetljenem hodniku.

	Hiša je bila drugačna. Prazna, tiha, celo hladna, čeprav je bilo zunaj toplo. Zaklical je Christinino ime. Nobenega odgovora.

	Sheldon je stekel k stopnicam, za Traceyjine korake za sabo se ni zmenil. Šel je naravnost v Christinino sobo. Včeraj je bil tukaj. Videl je njena oblačila, njene reči. Fotografije na steni. Kozmetiko na mizici. Christina je tukaj živela, to je bilo očitno.

	Sheldon je na stežaj odprl omaro, bila je prazna, pozdravili so ga le obešalniki. Pogledal je še v predalnike. Nobenih oblačil, nobenega nakita, nobenih osebnih stvari. Enako je bilo v kopalnici. Lowther je imel prav. Izpuhtela je.

	Sheldon je prečesal sobo za sobo, iskal je Christinina oblačila, a našel ni nobenega.

	Po stopnicah je prišel počasi nazaj dol, opazil je, da ga Tracey zaskrbljeno gleda. Sesedel se je na zadnjo stopnico. Roki sta mu viseli s kolen, strmel je v tla. Zakaj je imel občutek, da je izgubil nadzor nad dogajanjem v tej hiši?

	»Gospod, ste v redu?«

	Sheldon jo je pogledal, globoko vdihnil in prikimal, a stisnjena čeljust ga je izdajala. »Ja, v redu sem, le premalo sem spal.«

	Potem je vstal in odšel skozi vhodna vrata in mimo avta proti ograji pred hišo, ušesa mu je polnilo hreščanje grušča pod nogami. Naslednja hiša ni bila veliko oddaljena. Pot do nje je poznal z nedavnih nočnih nadziranj. Morda je kdo videl Christino oditi, morda je kdo o njej vedel kaj več.

	Šel je skozi ograjna vrata in hodil ob ograji pred hišo, spremljalo ga je šelestenje trave. Ko je zavil na privoz naslednje hiše, je nekdo že odpiral vrata. Opazili so ga.

	»Gospa Taylor,« je zavpil Sheldon, priimek je poznal. Pred Aliceino smrtjo se je gospa Taylor najpogosteje pritoževala čez Billyja, policiji ga je prijavila tudi tisto, za Alice usodno noč.

	Vrata so se odprla na stežaj in na pragu se je prikazala nervozna ženska v šestdesetih, v obleki z naramnicami in s kodrastimi lasmi, pobarvanimi rjavo. Tik za njo je bil njen mož, sicer v copatih, a lepo oblečen, nosil je srajco, kravato in modre hlače na črto.

	»Vedela sva, da boste prej ali slej prišli,« je z rahlo tresočim glasom povedala gospa Taylor, ko je Sheldon prišel bliže. »Grozno, kaj je doletelo gospoda Privetta. Videla sva poročila in, no, že res, da se nismo najbolje razumeli, ampak v kaj takšnega pa se resnično ne bi spustila.«

	Sheldon jo je zmedeno gledal. »O čem govorite?«

	»O umoru gospoda Privetta. Vem, da raziskujete, kdo bi mu hotel storiti kaj žalega, da bi našli njegovega morilca, in najbrž mednje sodiva tudi midva. Zatorej sva osumljenca.«

	Sheldon se je nasmehnil, za trenutek mu je odleglo. »Nista osumljenca, kar verjemita mi.«

	Ženska si je vidno oddahnila in ga spustila v hišo. »Vam lahko s čim postrežem? Bi kavo? Ali čaj?«

	Že jo je hotel zavrniti, zanimalo ga je le, ali morda vesta, kam je odšla Christina, toda začutil je nenadno željo po sprostitvi, želel si je sesti in se prepustiti topli gostoljubnosti. »Kavo, prosim, prijala mi bo.«

	Sedel je v visok fotelj in se zazrl skozi sprednje okno. Zaprl je oči, samo za sekundo, in se prepustil udobju stola. Občutek ga je ponesel drugam, kjer ga niso mučili dvomi, kjer Billy Privett ni bil pomemben.

	Predramil se je in planil kvišku. Pred njim je s skodelico kave v roki stala gospa Taylor.

	»Preveč delate?« je vprašala in mu podala skodelico.

	Sheldon je prikimal. »Včasih se zdi tako.« Srknil je požirek kave, opekla mu je ustnice. »Ste poznali dekle iz sosednje hiše? Christino, Billyjevo gospodinjo?«

	»Blondinko? Ja, pogosto sva jo videla. Mislila sva, da je punca gospoda Privetta. No, saj veste, po Alice se je nekoliko umiril. Ni več prirejal toliko zabav kot nekoč.«

	»V hiši je ni več. Ste kdaj govorili z njo?«

	»Ne, nikoli. Niti nasmeška si nisva izmenjali. Ampak zakaj bi kdo iz tiste hiše pozdravil naju? Vedeli so, kaj si misliva o njih.«

	»Včeraj je odšla. Ste jo videli odhajati?«

	Oba sta odkimala.

	Sheldon je skodelico odložil na tla in glavo naslonil nazaj, v glavo mu je šinila kri. Ob sebi je slišal nekoga govoriti, njegov obraz je bil čisto blizu njegovemu, a za to mu ni bilo mar. Nekdo ga je prijel za roko, a Sheldon ga ni pogledal. Videl je le Billyjev posmehljiv obraz in Aliceino truplo. Spomnil se je svoje žene, ko ga je zapustila. Oblačila je stlačila v plastične vrečke za smeti in vpila, da ne more več tekmovati z Alice Kenyon. Torej je prišel do točke, ko je njegovo življenje določalo vse tisto, česar ni mogel razrešiti.

	Stisk roke je postal močnejši. Slišal je vpijoče glasove.

	»Inšpektor! Inšpektor!«

	Odprl je oči, počasi je razločil prostor okoli sebe. Potem je zagledal Tracey Peters, ki ga je stiskala za roko.

	»Gospod, ste v redu?«

	Najprej je pogledal njo, potem še gospoda in gospo Taylor. Vsi so ga zaskrbljeno gledali. Prikimal je. Vstal je in šel za Tracey proti vratom, pri tem se je ozrl proti Billyjevi hiši, vidni skozi živo mejo in grme rododendrona. Zdela se mu je temna, kot bi oblak zasenčil sonce in zatemnil hišo, medtem ko se je vse okoli nje kopalo v sončnih žarkih.

	Sheldon se je obrnil stran.

	Ko se je Charlie približal sodišču, mu je korak zastal. Pod roko je nosil tri mape, ki mu jih je zjutraj dala Linda. Eden se je izrekel za krivega, dva za nedolžna. En dolg primer in dva kratka. To zmore.

	Pa vendar ni bil prepričan, da bo resnično zmogel. Okrvavljeni nož mu ni dal miru. Toda vsaj poskušati mora dajati normalen videz. Če je z nožem nekoga resnično poškodoval in bo policija začela postavljati vprašanja, je to še toliko bolj pomembno. Biti mora stari Charlie.

	Donia ga je čakala, stala je pri glavnem vhodu. V mornarsko modrem krilu in suknjiču je bila čedna. Ko ga je zagledala, mu je pomahala.

	Charlie je globoko vdihnil. Odšel je proti njej in se ji nasmehnil.

	»Upam, da nimate nič proti, ker sem prišla. Vedela sem, da boste tukaj.«

	»Spotaknil sem se,« je rekel. Videl je, kako si ogleduje rano na licu, čeprav je ni omenila. Ozrl se je naokrog, če bi bil kje kak policist, ob pogledu na temno uniformo pred vhodom se je zdrznil. Odšel je bliže, moral se je prepričati, potem je lažje zadihal. Res je videl policista v uniformi, a nosil je svečano s sijočimi gumbi, kar je pomenilo, da je prišel pričat.

	Charlie se je zrinil skozi gnečo pred vhodom, tako je bilo vsak dan, in v nos so mu udarili poznani vonji po cigaretnem dimu in znoju, neoprana oblačila so smrdela kot skisano mleko. Slišal je nekaj pozdravov, pa tudi kletvic od tistih, ki jih v preteklosti ni uspešno zagovarjal.

	Charlie je ljudem, ki jih je prepoznal, pokimal v pozdrav, a do kramljanja mu ni bilo. Na sodišču je bil zaradi svoje službe, to je pač počel. Lahko bi se izgovoril, da je bolan in prosil Amelio, da prevzame njegove primere, a hotel je, da bi bilo vse videti normalno, le še en delovni dan. Toda nemir je potreboval, da je ostal pozoren. Četudi je samega sebe lahko prepričal, da ni storil nič narobe, pa je strah premagovala izčrpanost. Težila ga je mačkasta utrujenost, vsake toliko je občutil slabost. Zaužil ni ničesar, razen mentolovih bonbončkov, s katerimi si je blažil zadah.

	S pomočjo komolcev se je prebijal skozi množico v čakalnici proti vratom ene od sodnih dvoran, Donia je hodila za njim. Na drugi strani vrat ga je čakala spoštljiva tišina sodišča. Nasmeh je imel priučen, zato je bil videti naraven in neprisiljen, ko pa je pogledal v dvorano, si je premislil in ni vstopil.

	Scena je bila običajna. Dve vrsti lesenih klopi, podobnih cerkvenim, obrnjene so bile proti privzdignjenemu odru, kjer so sedeli sodniki, za njimi je visela črna žametna zavesa, visoko zgoraj kraljevski grb, lev in samorog. Tožilec je bil na svojem mestu, na mizi pred seboj je imel kup belih map. Charlieju je zastal korak, ko je videl, s kom se pogovarja.

	Bil je eden od lokalnih detektivov. Stal je ob tožilcu. Nič nenavadnega ni, da so na sodnih zaslišanjih prisotni tudi policisti. Včasih so tožilcu podali najnovejše ugotovitve, včasih so prišli samo zato, da bi videli, kako bo tožilec predstavil primer. Ampak tokrat je bilo drugače. Morda čaka njega.

	»Ste vi Charlie Barker?«

	Charlie se je zdrznil. Ozrl se je in zagledal moškega v zgodnjih dvajsetih, v rokah je držal neke papirje in grdo gledal.

	»Oprostite,« je zamomljal Charlie in stopil korak nazaj, »na zrak moram.«

	Pognal se je proti izhodu in planil skozi vrata, prišel je do ulice in bruhnil. Krivi so bili alkohol, živci in utrujenost, a zaradi tega se ni počutil nič bolje, ko je bruhal, ljudje za njim pa so glasno vzklikali.

	Potem se je naslonil na steno in se prijel za čelo, potno in lepljivo. Dokler ne bo dvignil pogleda, se lahko pretvarja, da ga ni nihče videl. Na ramenu je začutil roko. Obrnil se je, z motnimi očmi je prepoznal Donio.

	»Ste v redu?« je vprašala.

	Charlie je prikimal. »Virozo sem staknil, oprosti.«

	V žepu mu je začel brneti telefon. Izvlekel ga je in pogledal na zaslon. Pisarna.

	»Linda?« se je oglasil.

	»Si kaj videl Amelio?« je zanimalo Lindo. »Ni prišla v službo, vendar je dogovorjena s stranko.« Glas ji je potihnil do šepeta. »Nasproti mene sedi in ves prostor je zasmradil.«

	Charlie je nekajkrat globoko vdihnil. Tega resnično ni potreboval. Za tovrstne primere je imela Linda pod mizo osvežilec zraka. »Si jo poklicala?«

	»Ja, na stacionarno in na mobilno številko. In ena od njenih prijateljic je klicala. Včeraj sta bili dogovorjeni za večerjo, pa se ni prikazala.«

	Charlie si je z robcem obrisal usta. »OK, takoj ko zaključim tukaj, pridem v pisarno.«

	»Kaj pa naj rečem njeni stranki?«

	»Reci mu, naj se dogovori za nov termin,« je odvrnil in prekinil zvezo.

	Charlie se je spet naslonil na zid, hlad mu je prijal. Na čelo mu je znova stopil mrzel pot, potem mu je obrnilo želodec in zopet je bruhal ob steni sodniške stavbe.

	22

	John se je skremžil in zamižal, ko je prostor napolnila močna svetloba.

	Noč je bila polna razvrata s preveč doma zvarjenega piva, preveč kanabisa. Smeh, popivanje, golota, kot bi bili na najboljši zabavi svojega življenja, Henry je hodil od enega do drugega in zahteval prisego zvestobe. Vsi so mu jo dali, tudi Dawn.

	Omahnil je nazaj na posteljo in globoko vdihnil, da bi umiril slabost v želodcu. Ob sebi je čutil toplo Gemmino telo. Nekaj je zamomljala in se premaknila, roko mu je dala čez prsi in se privila k njemu, glavo mu je položila na ramo. Nasmehnil se je in jo pobožal po laseh, nato pa ji s prsti drsel po hrbtu. Kožo je imela mehko, gladkost telesa so lomile le izbokline vretenc. Misli so mu odtavale k sinočnjemu večeru, a spominjal se je le delčkov. Gemme na sebi, strastne, kako ječi od užitka, brez zadržkov in zaneseno. In tam so bili tudi drugi, njihove roke so se dotikale njega, Gemme.

	Zaprl je oči. Včeraj je izgubil vajeti. Zlezel je iz postelje, Gemma se ni premaknila. Vstal je in zastokal, potem pa se opotekel v kopalnico. Nekaj časa je sedel na školjki in se spraševal, kakšen bo dan. Henry je rekel, da so stvari v pogonu, da bo današnji dan pomemben.

	Zaslišal je korake, zakašljal je, da bi dal tistemu na hodniku vedeti, da je tam. Kopalnica ni imela vrat. Henry ni maral vrat. Kdorkoli je že hodil okrog, je hodil skoraj neslišno, kot bi bil bos.

	»John?« Otrpnil je. Bil je Henry.

	John je potegnil vodo in opotekajoče odšel iz stranišča.

	»Jutro, Henry,« je pozdravil, trudil se je zveneti normalno. »Domače pivo mi je dalo vetra.«

	Henry se je zarežal. »Če ne boš previden, te bo razžrlo od znotraj navzven.«

	»Si me iskal?«

	»Ja, pridi z mano, na sprehod greva. Zdi se, da svež zrak potrebuješ,« je odvrnil in odšel po stopnicah navzdol in skozi vhodna vrata, tista, ki so se odpirala na travnik in od koder se je videlo Sedem sester.

	John je stekel v sobo, da bi se oblekel. Ustavil se je in pogledal Gemmo, začutil je hrepenenje, spet si je želel biti z njo, a je umaknil pogled. Henry ga čaka.

	Ko je John prišel iz hiše, je Henry sedel na ploščatem kamnu Sedmih sester.

	»Na kaj pomisliš, ko gledaš te kamne?« je vprašal Henry.

	John je na enega položil roko. Bil je mrzel, kamen pač, a se je spomnil Dawninih besed. »Zapuščina so, nekaj, po čemer se nas bodo ljudje spominjali.«

	Henry je prikimal in se nasmehnil. »Vsi potrebujemo zapuščino, ker bo vsak hip vse pripravljeno,« je rekel. »Zdaj potrebujemo le ljudi, ki nam bodo pomagali pri misiji. In samo ti ljudje bodo vedeli zanjo.«

	»O kakšni misiji govoriš?«

	»O izpolnitvi naših načrtov,« je nadaljeval Henry. »Že nekaj časa so pripravljeni, a najpomembneje je izbrati pravi trenutek in prave ljudi. Ti si eden od njih. Potrebujemo te.«

	»Ne morem pristati na nekaj, o čemer ne vem ničesar.«

	»Mi zaupaš?«

	John je prikimal. »Seveda ti zaupam, Henry.«

	»Potem mi zaupaj tudi glede tega.«

	»In kaj, če si premislim, ko bom poznal podrobnosti?«

	Henry je pogledal kamne. »Bomo našli nekoga drugega.«

	John si je pomel oči, še vedno je bil utrujen. Razmišljal je o Henryjevih besedah. »Zakaj jaz?« je naposled vprašal.

	»Ker te nihče ne bo prepoznal. Koliko časa si z nami? Tri tedne?«

	John je prikimal.

	»Zato te zadržujemo tukaj,« je povedal Henry. »Ti moraš spoznati skupino in jaz moram spoznati tebe, hkrati pa nihče ne sme vedeti, da si z nami, kajti policija nas opazuje. To vem. Ampak zate ne ve. Ti si naše skrivno orožje.«

	John je počasi prikimal, dojemal je Henryjeve besede.

	»Kakšni so torej načrti?«

	Henry se je nasmehnil. »Udarili bomo v osrčje vsega.«

	»Ne razumem te.«

	»John, vojaki smo. Tudi ti. Vendar moraš privoliti, takšni namreč smo, v tak način življenja smo privolili. Če hočeš, da ti povem, poti nazaj ni. Me razumeš?«

	John je prikimal. »Povej mi.«

	Henry se je očetovsko nasmehnil in stopil bliže k Johnu. »Eksploziv imamo,« je šepetaje rekel. »Huda reč. Amonijev nitrat. Ker pa živimo na kmetiji, ne bo nihče ničesar posumil. Gnojilo je.« Henry se je začel smejati. »Genialno, kaj? Detonatorji so pri različnih skupinah. Le telefoni in žice, samo po sebi nič zloveščega.«

	John je v hipu pomislil na bele kristalčke v kovinskem sodu. »Pa je to zakonito?«

	»Govorim o zakonitem uporu, John, za to nas ne morejo kaznovati.«

	»Ne razumem te.«

	»Magna carta. Si že kdaj slišal zanjo? Je ustava naše države in parlament nam je ne more odvzeti. Če doživljamo krivico, se imamo pravico upreti, to pa se začne z nespoštovanjem njihovih zakonov, Magna carta nam daje to pravico.«

	»Ampak lahko nas zaprejo, je tako?«

	»Če ne počnemo ničesar v nasprotju z zakoni, nas ne morejo. In pa, če nam Magna carta dovoljuje zakonit upor, kako bi bil ta potem nezakonit?«

	»Kaj moramo torej storiti?«

	»Tisto, česar drugi nočejo. Veliko ljudi razmišlja enako kot mi, a ne premorejo takšnega poguma kot mi. Oni se upirajo na sodiščih, z neplačevanjem davkov in z bančnimi dolgovi. Ampak vse to ne prizadene zmenetov, ki nam vladajo. Ne, mi bomo sprožili pravi upor. Odšli bomo v London, udarili bomo naravnost v srce.«

	»V London? Kaj bo tarča?«

	»Trafalgar Square,« je odvrnil Henry, oči pa so se mu zaiskrile od navdušenja. »Zrušili bomo steber.«

	John je počasi zažvižgal. »In zakaj Nelsonov steber?«

	»Zato ker je simbol našega čudovitega zjebanega imperija, ko smo vladali po svetu, ropali in pustošili. Pomisli. Kam gredo vsi, ko proslavljamo svojo veličino? Na Trafalgar Square, kot bi bil magnet, totem našega velikega naroda. In če ga porušimo? Pokazali bomo, da lahko, da je to šele začetek.«

	»Kaj pa ljudje?«

	»To je vojna,« je rekel Henry. »Postranska škoda je neizbežna.«

	John je počasi prikimal. »Razumem, kakšno sporočilo bo imel ta podvig. In kako bi ga naj izpeljali?«

	»Trije boste, navidez turisti. Brez nahrbtnikov, bili bi preveč očitni. Nosili boste obtežene plašče in izbrali bomo deževen dan, da ne boste sumljivi. Igrali boste vlogo navdušenih obiskovalcev, plezali boste po levih in pozirali za fotografije. Da bi bile te lepše, boste plašče slekli in jih pustili na podstavku stebra. Ko bo eksploziv razneslo, morate biti na trgu, zmedo boste izkoristili za pobeg.«

	»In kje boš ti?«

	»Jaz bom ena od vab. Šli bomo v finančno četrt, policija bo mislila, da nekaj načrtujemo, zato bo sledila nam in ne vam.« Henry se je nasmehnil. »Opazoval sem te in vem, da boš zmogel.«

	John se je namrščil. »Nisem prepričan. Hočem reči, kaj, če se kdo poškoduje? Kako daleč od dogajanja stoji steber?«

	Henry je stopil k njemu in ga zgrabil za majico, John je zavohal zadah po prestanem pivu in kislini. »Zdaj se ne moreš umakniti. Povedal sem ti, da gre za neposredno akcijo in reč te je še vedno zanimala. Privolil si. Če se boš zdaj umaknil, to pomeni, da nočeš več biti z nami. Verjemi mi, da nočeš biti izdajalec.«

	»Nočem te izdati.«

	»Potem pa privoli, enkrat za vselej.«

	John se je spačil in se poskusil osvoboditi prijema, a Henry ga je zgrabil še močneje. »Le hip nazaj si sprejel svojo odločitev. Poti nazaj ni, to sem ti povedal.« Odrinil je Johna, da se je spotaknil čez kamen in pristal v travi.

	John je zaprl oči, od strahu je sopel. »OK, prav. Storil bom to,« je rekel čez nekaj trenutkov.

	Henry je prikimal in se nasmehnil. »Danes moram nekam iti, poskrbeti za priprave, zato moraš ti popaziti na hišo in ostale. Danes si glavni. Ne dovoli, da bi kdo v paniki odšel. Ostati moramo skupaj.«

	John je prikimal. »Razumem.«

	Henry je stal nad njim. »Vedel sem,« je rekel in se sklonil k njemu. Glavo mu je nagnil nazaj in se mu zazrl v oči. »Si moj najnovejši učenec, a tudi najbližji. Čutim, da lahko skupaj narediva nekaj posebnega, nekaj magičnega. Čutiš ti enako?«

	John je zardel. »Ja, Henry, in v čast mi je.«

	23

	Sheldon je zaropotal po vratih hiše Teda Kenyona.

	»Kaj nameravate, gospod?« je šepetaje vprašala Tracey.

	»Dobiti odgovore.«

	Nihče se ni odzval, zato je znova zaropotal. Ko je Ted ves presenečen odprl vrata, je Sheldon zalajal nanj: »Zakaj ste lagali?«

	Ted je stopil korak nazaj. »O čem?«

	»Rekli ste, da ste bili doma. Niste bili. Tisto noč, ko je Billy umrl, ste šli v Oulton, meni pa ste se zlagali.«

	Iz kuhinje je prišla Emily.

	»Kaj pomeni to vpitje?«

	Tracey je odšla k njej, pomirjujoče je iztegnila roke. »Vse je v redu, gospa Kenyon, le inšpektor se pogovarja z vašim možem.«

	»Vpije.«

	»Nič ne skrbite.«

	Emily se je zrinila mimo Tracey. »Ted, si v redu? Kaj se dogaja?«

	Sheldon se ni zmenil zanjo, besno je motril Teda. Hotel je videti iskrico spoznanja, ovedenje, da je šel predaleč, ko se je lotil Billyja Privetta in da se je to razvedelo. Ampak videl je samo jezo.

	»Me boste aretirali?« je vprašal Ted in mu ponudil roke. »Izvolite, kar vklenite me. Prejšnjič vam ni uspelo rešiti problema, zakaj bi bilo tokrat kaj drugače?«

	Sheldon se je nekoliko umiril, spomnil se je svojih besed v osrednji pisarni policijske postaje, da za aretacijo še nimajo dovolj dokazov. Njegova jeza se je malce polegla. Pogledal je Tracey, potem še Emily, ki je bila vidno vznemirjena, z dlanjo si je zakrivala usta.

	»Torej, zakaj ste mi lagali?« je vprašal Sheldon, tokrat precej bolj umirjeno.

	»Ko sem nazadnje sledil podobnemu namigu, sem se ujel v past, fotografirali so me z mlado žensko. Če niste pozabili, sem pristal na naslovnici, kar mi je uničilo dobro ime, nisem pa dovolj bogat, da bi se boril z lažnimi navedbami. In kaj so sploh imeli za povedati? Da sem bil z žensko brez majice, samo to. Imeli so le natisnjeno fotografijo.«

	»Meni je vseeno, kako pojasnjujete svoje početje, gospod Kenyon,« je rekel Sheldon.

	Ted je stopil bliže k njemu. »Bilo je točno tako,« je preteče zasikal skozi zobe. »Zatem so klici in pisma o Alice usahnili, a stavim, da to že veste. Zakaj bi mi nekdo namestil? Naj vam povem. Nekdo ni hotel, da bi se preveč približal. Dekle mi je obljubilo odgovore, zato sem se z njo sestal. Nekje na tihem, je rekla, ker se je bala. Pogovarjala sva se, a povedala ni veliko. Bila je vsa solzna, ko pa sem se nagnil k njej, se je sprožila bliskavica. Še preden sem dojel, kaj se dogaja, je slekla majico in me hotela naskočiti, nekdo pa je ves čas fotografiral. Bila je past, s katero so me hoteli ustaviti, in delovalo je.«

	»Več kot dvajset let delam pri policiji, gospod Kenyon, slišal sem že vsemogoča pojasnila za kočljive situacije. Vaše zveni še posebej za lase privlečeno.«

	»Ni mi mar, ali mi verjamete ali ne, toda vprašali ste me, zakaj sem vam lagal, in povedal sem vam.«

	»Ne razumem vas,« je odvrnil Sheldon.

	»Dobil sem podobno sporočilo,« je nadaljeval Ted. »Sicer ne od iste osebe, tokrat je bil moški. Rekel je, da je prijatelj Billyja Privetta in da mu je Billy povedal, kaj se je zgodilo, ko je umrla Alice. Obljubil je, da mi bo povedal celotno zgodbo. Sestala naj bi se v Oultonu, pred Krono in perjem, malo naprej po cesti od hotela, v katerem so našli Billyja, toda ni se prikazal, jaz pa sem se vrnil domov. Ko sem izvedel za Billyjevo smrt, sem pomislil, da je spet šlo za past, zato sem lagal. Kar zaprite me, če mislite, da bo to pomagalo. Ampak storil sem samo to, zlagal sem se.«

	Sheldon je zaprl oči in se podrgnil po sencih. V glavi so se mu vrtele podobe Billyja Privetta. Režečega, izzivajočega, ošabnega in nadutega. Potem je pomislil na truplo v hotelski postelji, brez obraza. Bilo je okrutno in maščevalno, namigovalo je na Teda, a zdelo se je preočitno.

	»Ves čas razmišljam o Alice,« je bleknil brez razmisleka. Odprl je oči. »Jaz sem jo našel, vendar to veste. A ne gre samo za to. Podoba njenega trupla me spremlja v spanju in ko sem buden. Občutek imam, da ne bom našel miru, dokler ne bom vedel, kaj se je zgodilo. V hiši je bila le Alice, tam ni bilo nikogar drugega, niti Billyja ne, in nihče ne ve, kdo še je bil tam.«

	Sheldon je začutil stisk roke. Bila je Traceyjina. Z obrvmi mu je nakazala, da je čas, da se poslovita. Odtegnil ji je roko.

	»Če mi boste še enkrat lagali,« je rekel Tedu, »bom poskrbel, da bodo za to izvedeli vsi. In četudi tega ne bomo mogli dokazati, bodo ljudje v vas videli morilca in prešuštnika.«

	»Meni vam ni treba groziti,« je odvrnil Ted. »Odpeljite moj avto. Če so navedbe v časopisu točne, bo v njem polno Billyjevih sledi. Avto preglejte že zato, da me lahko izločite. Potem pa me pustite pri miru.«

	Sheldon je pogledal Tracey, nekoliko se je oddaljila naprej po hodniku. Z nekom se je pogovarjala po telefonu, šepetaje.

	»Kaj pa je?« jo je vprašal.

	Pogledala je Teda, nato še Sheldona. »Pogovoriti se morava, na štiri oči.«

	Sheldon je odšel k njej, stran od Teda in Emily. »Kaj je?«

	»Jim Kelly je klical,« mu je šepnila v uho. »Dobil je nov paket.«

	Sheldon je stisnil čeljust. »Nov paket?«

	Tracey je prikimala. »Tokrat ga ni odprl, a na škatli piše obraz laži.«

	Sheldon se je moral nasloniti na steno, da ni padel po tleh.



	Charlie je bil pred Amelijino hišo, sedel je v avtu in gledal skozi vetrobransko okno. Donio je prepričal, da se je vrnila v pisarno; če je Amelia bolna, obiskovalcev ne bo vesela. In če želi Donia pridobiti delovne izkušnje, naj prebere kak dosje.

	Amelijina hiša je bila takšna, kot se je je spominjal, čeprav je bil pred tem tukaj le dvakrat. Hiška je bila zgrajena iz sivega kamna, proti stropu so se dvigali črni trami, po verandi, prekriti s skodlami, so se vzpenjale vrtnice. Za hišo se je videl zbiralnik ob zapuščeni tovarni in ponoči je bilo tukaj temno, razen kadar je sijala srebrna luna.

	Ko je hiško videl prvič, je bil presenečen. Amelia je bila poslovna ženska, ki ni kazala čustev, ta ulica pa je poosebljala podeželsko življenje, kraj, kjer so čaj stregli v porcelanastih skodelicah, ljudje pa so se naokrog prevažali s kolesi s košarami pod krmilom. Hiša je bila samostojna, sicer le za las, saj je bilo med njo in sosednjo dovolj prostora le za potko.

	Zlezel je iz avta, svojega pet let starega seata leona, in samozavestno zakorakal proti vhodnim vratom. Njegova drža ni izdajala, kako se je dejansko počutil. Soočal se je z nadležnimi dvomi, zakaj Amelia ni prišla v službo. Potrkal je. Trkanje je zvenelo kot votlo bobnenje, a odzval se ni nihče.

	Charlie se je umaknil od vrat in pogledal proti oknu. Zavese so bile zagrnjene. Amelia ni bila ženska, ki bi dan preležala.

	Popraskal se je po strnišču na bradi in se ozrl na drugo stran proti ograji in potki. Odšel je tja. Mikalo ga je, da bi pogledal naokrog in preveril, ali ga kdo vidi, kar bi porodilo sumničenja. Vratca so se odprla s klikom, šel je skoznje in proti zadnjemu delu hiše, pričakoval je, da bo nekdo zavpil. Nihče ga ni poskusil ustaviti.

	Hodil je počasi, da bi se lahko hitro vrnil, če bi bila Amelia tam. Potka je vodila na ozko in dolgo zelenico, ob hiši je bila manjša terasa, obrnjena proti stari tovarni papirja, visok kamnit dimnik in valovita streha sta kvarila razgled.

	Kuhinjsko okno je bilo tik ob njem, pokukal je skozenj. Zagledal je črn granitni pult in lesene omarice, iskal je nekakšen znak, da je Amelia danes vstala, na primer odprto škatlo kosmičev ali zavojček aspirina, morda kotliček, iz katerega bi se kadilo. Vse je bilo videti čisto.

	Potem pa je zagledal nekaj, ob čemer so se mu zašibila kolena in se mu je skoraj stemnilo pred očmi.

	Charlie je zaprl oči, glavo je naslonil na okensko polico. To ni mogoče. Zagotovo se bo vsak čas zbudil in ugotovil, da je vse skupaj samo sanjal, ali pa je še vedno pijan in ne vidi prav.

	Le da ni bilo nič od tega.

	Charlie se je vzravnal in nekajkrat globoko vdihnil, preden je spet pogledal skozi okno. Dlani si je pridržal okrog obraza in si zasenčil pogled, na šipi je pustil prstne odtise. Moral se je prepričati, da je videl prav, četudi se mu je prizor vžgal v spomin.

	V kotu granitnega delovnega pulta, zraven mikrovalovne pečice, je bilo stojalo za nože. Šest nožev. No, vsaj toliko bi jih moralo biti, a ena reža je bila prazna. Ostale so bile polne in v vseh so bili noži enakega dizajna. Ročaji iz sijočega jekla, na koncu zavihani in z majhnim obročkom. Enaki tistemu, ob katerem se je zbudil.

	Močno je zatisnil oči in stisnil čeljusti, na vso silo se je poskušal spomniti, kako se je končal prejšnji večer. V Amelijino hišo ni prišel, o tem je bil prepričan. Sicer bi pot do sem lahko prepešačil, a nikakor ne bi šel mimo naključno, skoraj dva kilometra stran od doma, še dlje od Stare zvezde. In zakaj bi sploh prišel sem?

	Kaj pa, če vendarle je? Če bi prišel s taksijem, bi se voznik zagotovo spomnil pijanega odvetnika, ki je dal zajetno napitnino, ker želi biti z vsemi prijatelj, ko je pijan.

	Pogledal je proti zadnjim vratom. Bila so drsna terasna vrata, zavarovana z leseno pergolo, preraslo z dresnikom, ki je počasi goltal zadnjo steno hiše. Kljuka je bila polomljena, bela plastika je visela, držala se je le enega žeblja.

	Že je stegnil roko proti kljuki, ko se je zadržal. Dotikati se ni hotel ničesar, zato je roko vtaknil v žep suknjiča in odprl vrata. Gladko so zdrsela, vstopil je v kuhinjo.

	Hiša je bila majhna, v kuhinji v zadnjem delu je bilo prostora dovolj samo še za mizo, dnevni prostor je bil v sprednjem delu hiše. Skozi kuhinjska vrata je videl stopnišče, ki se je dvigalo iz preddverja. V hiši je bilo toplo, kot bi bilo gretje vključeno, čeprav je bil dan sončen. Zamahnil je proti muhi, ki je priletela mimo.

	Prisluhnil je, če bo morda slišal kak zvok, če bi bil v hiši še kdo. Radio ali televizijo. Šumenje prhe. Vse je bilo tiho.

	»Amelia?« je zavpil, a odgovora ni bilo.

	Obrnil se je proti dnevni sobi in preden je vstopil, znova zaklical: »Amelia?«

	In takrat se je ves njegov svet spremenil v nočno moro.

	24

	Sheldon je sledil Tracey v policijsko postajo. Vso pot nazaj je molčal.

	Ko sta hodila po hodniku, sta zagledala Jima Kellyja, lokalnega reporterja, na poti v eno od stranskih sob.

	»Inšpektor Brown,« je rekel, ko je zagledal Sheldona. »Bi mi želeli kaj povedati, preden dam izjavo? Imate občutek, da imate vse pod nadzorom?«

	Sheldon je odšel proti njemu, a Tracey ga je potegnila za rokav. »K Dixonovi morava.«

	Sheldon je prikimal in odšel naprej pred njo. Povlekel je rokave in raztegnil vrat, da bi sprostil napetost. Z rokami se je dotaknil lic, spomnil se je, da se ni obril. Odrinil je vrata in ujel svoj odsev v steklu. Pod očmi je imel temne kolobarje, za hip se mu je zdelo, da je videti, kot bi ga nekaj preganjalo. Korak mu je zastal. Prešinilo ga je, da ga takšnega vidijo drugi ljudje. Spet je hotel povleči za rokave, pogledal jih je, bili so scefrani in zmečkani. Je nosil isto srajco kot včeraj? Še dan poprej? Ni se mogel spomniti, ali je nedavno zlikal kakšno srajco.

	Tracey je šinila mimo njega, zavohal je njen parfum. »Gospod?«

	Sheldon je prikimal in ji sledil.

	Tracey je odprla vrata pisarne glavne inšpektorice, Sheldon je vstopil za njo. Opazil je, da je pred šefičino mizo le en stol, zato je Tracey pomignil, naj sede, ona pa se je postavila zraven Dixonove.

	Sheldon je bil presenečen.

	»Hvala, ker ste prišli, Sheldon,« je rekla glavna inšpektorica. »Sedite.« Zvenela je utrujeno.

	Sheldon je sedel, kolena je stisnil skupaj in nanje položil roke. Na stolu ob steni je sedel moški. Sheldon ga je prepoznal z začetka kariere, ko sta bila oba še mlada in ambiciozna. V preteklih letih je Sheldon pridelal ločitev od žene in hišo, ki si je ni mogel privoščiti, moški nasproti njega pa si je barval lase in brke in postal član slavne enote za najhujše zločine. Sheldon se je poskušal spomniti njegovega imena, a zaman.

	Glavna inšpektorica se je nagnila naprej, sklenjene roke je položila na mizo. S pogledom je ošinila moškega, ki je sedel ob steni. Sheldon je opazil, da se ji roke tresejo.

	»Detektivka Petersova poroča detektivskemu inšpektorju Williamsu,« je povedala.

	Williams. Točno. Zdaj se je spomnil.

	Williams se je odkašljal. »Na mojo željo,« je rekel. Glas je imel prijeten, skoraj žameten, Sheldon ga je poznal s številnih tiskovnih konferenc in javnih pozivov. Zvenel je pomirjujoče.

	»Hotel sem, da je Petersova del vaše ekipe, da bi vas imela na očeh,« je nadaljeval Williams. »Oulton zadeve rad rešuje na svoj način, to vemo, in zasičeni smo z drugimi primeri, a to še ne pomeni, da smo srečni, ker primer vodite vi.«

	»In zato ste poslali nekoga, da špijonira za mano?« Sheldon je zgroženo pogledal Dixonovo. »Gospa, preiskavo ste zaupali meni. To so vaše besede.«

	Dixonova se je nemirno presedla. »Na koncu odločitev ni bila moja.«

	»Sam nisem bil prepričan, da ste zmožni sami voditi preiskavo,« je rekel Williams. »Primer je precej zahteven, zato ga bomo zdaj prevzeli mi.«

	»Vse imam pod nadzorom,« je rahlo razdraženo odvrnil Sheldon, »le da nismo našli še nobenega odločilnega dokaza.«

	Williams je odkimal. »Jaz sem slišal drugače. Izgubljate vajeti. Izgledate grozno. Žal mi je, toda s primerom ste zaključili tukaj in zdaj. Vzemite si nekaj prostih dni, za svoje dobro. Primer bo prevzela ekipa za najhujše zločine.«

	»Krivični ste. Vzeli ste mi primer Alice Kenyon, pa niste bili nič uspešnejši od mene.«

	Williams je zavzdihnil. »Ne gre za krivičnost ali poštenost, temveč za prijetje morilca, in Sheldon, temu niste kos.«

	»Gospa?« se je Sheldon obrnil k Dixonovi.

	Naveličano je izdihnila in odkimala. »Čas je, da primer predate. Nimamo zadostnih sredstev. Pojdite na dopust, Sheldon, dokler se ne odločim drugače. Plačan seveda.«

	»Kaj, a sem suspendiran?«

	»Ne, vzemite bolniško. Tukaj je številka svetovalca.« Podala mu je letak, ki ga je Sheldon že videl okrog po postaji. »Pogovorite se z njim in upoštevajte njegov nasvet. Pojdite na počitnice in se vrnite kot stari Sheldon.«

	Sheldon je ostal brez besed. Gledal je letak in ga obračal v roki. »To je torej to?« je vprašal.

	»Le za zdaj,« je rekla Dixonova.

	Sheldon je počasi vstal. Tišina v prostoru je pritiskala nanj. Pogledal je Williamsa, ki je v odgovor zgolj prekrižal noge in stisnil ustnice. Tracey je bila vidno v zadregi, toda njen položaj v pisarni, stala je zraven Dixonove, je dal Sheldonu vedeti, na čigavi strani je. Obrnil se je in odšel k vratom. Ko je stopil skoznje in so za njim kliknila, se mu je zdel hodnik tih in zapuščen. Zdelo se je, da ga svetloba, ki se je odbijala od belih in modrih talnih ploščic, vodi proti izhodu na drugem koncu.

	Z oklevajočimi koraki je šel mimo vrat osrednje pisarne. V njej je bilo nekaj detektivov, ki so prenehali početi, kar so pač počeli, ko so ga videli. Tisti, ki so ujeli njegov pogled, so se obrnili proč.

	Sheldon je hodil naprej, dokler ni prišel do izhodnih vrat. Zunaj se je ob močnem soncu zdrznil, tišino hodnika je zamenjal hrup prometa. Odšel je k svojemu avtu, a ni sedel vanj. Kam naj gre? Domov ne more iti. Tam ni ničesar. Preprosto se je peš odpravil naprej, mimo avta in parkirišča proti cesti, ki je tekla mimo policijske postaje, kjer je bil prometni hrup še glasnejši.

	Sheldon je strmel predse, ni vedel, kaj naj naredi ali kam naj gre, kar hodil je. Vrvež preiskave, ki mu je divjal v glavi, so počasi preglasili zvoki korakov na asfaltu. Bolj kot se je od postaje oddaljeval, bolj prepričan je postajal, da se ne bo nikoli več vrnil.



	Charlie je padel na kolena in zamižal. V usta mu je udarila kislina, sililo ga je na bruhanje, a je stisnil zobe in premagal slabost.

	Oh, Amelia, je pomislil. Oh, Jezus, le kaj sem storil?

	Zbral se je in odprl oči, vedel je, kakšen prizor ga čaka.

	Amelia je ležala na hrbtu na tleh. Bila je gola, oblačila so bila strgana z nje – okrog zapestij je imela delčke blaga, kot bi ji nekdo bluzo strgal z ramen. Krilo je imela potegnjeno navzgor, njene spodnjice so ležale v kotu sobe. Dolge zagorele noge, ki jih je Charlie občudoval med dolgimi in lenobnimi popoldnevi, so bile toge in brez življenja, a pokrčene, tako da je tudi v smrti ohranila nekaj spodobnosti. Na stegnih so bile sledi krvi, ki je tekla na tla in se kopičila v temni luži, skupaj s krvjo, ki je tekla s prsi in trupa.

	Prsi je imela razgaljene, toda zaradi posušene krvi je bilo gladko kožo težko razločiti. Kri je bila razmazana, kot bi nekdo slikal s prsti, dolge krvave črte so segale do vratu, do tesno zategnjenega električnega kabla. Nad kablom je bilo tisto, za kar je Charlie vedel, da ga bo preganjalo do konca življenja.

	Kjer je bil nekoč Amelijin obraz, so bili zdaj le razmesarjeno meso in štrleče kosti. Očesi sta kot stekleni krogli strmeli v strop, zobje so bili stisnjeni v trajno grimaso. Obličje je imela odrezano.

	Charlie je spet zaprl oči. Prizora pred seboj ni mogel gledati. Tega ni storil, o tem je bil prepričan. Bil bi prekrit s krvjo, kar pa ni bil, na sebi je imel le kri z noža, ob katerem se je zbudil. Ampak manjkajoči kuharski nož je bil v njegovem pomivalnem stroju. Kako bo to pojasnil? In svoja oblačila? Kako naj trdi, da na njih ni bilo krvi, če jih je opral?

	In potem ga je prešinilo še nekaj. Najprej Billy Privett, potem Amelia. Kdo je naslednji?

	Charlie se je sede na tleh naslonil na podboj vrat, glavo je zakopal med dlani. Na omarici za Amelio so stale fotografije, povečini njenih staršev, Amelia na slikah je bila zelo drugačna od osebe, s katero je delal. Smejala se je in ljubeče objemala očeta z zagorelim in zgubanim obrazom, ljubezen in ponos sta kar žarela iz njega.

	Charlie je zmajal z glavo. Kaj vse je Amelia prestala v svojih zadnjih trenutkih? Kabel okrog njenega vratu je spominjal na pasji povodec in bila je brez obraza. Charlie je mrzlično upal, da je bila že mrtva, preden se je zgodilo.

	Z dlanjo si je pokril usta in se ozrl proti kuhinji. Če tega ni storil on, kako se je nož znašel pri njem? Nato je opazil, da je stopil v kri, torej bodo njeno kri našli tudi na njegovih podplatih. Sicer le drobne sledi, a forenzikom ne bodo ušle. In tudi sledi potu je pustil na steni, kamor je naslanjal glavo.

	Razmišljati mora kot odvetnik. Vedno obstaja alternativna teorija.

	Dobro se je zavedal, da bi moral poklicati policijo in ji vse povedati. Toda policisti bodo opazili, da manjka nož, ugibali bodo, da je morilno orodje. In zadržali ga bodo, da bi jim povedal vse, kar je videl. Ga bodo vprašali, kje je bil? Da se ne spomni, jim ne more reči. Če bi si kaj izmislil, bi ga nekdo drug lahko postavil na laž. Spraševali ga bodo o poslu, z Amelio sta namreč bila sodelavca, in kaj naj jim reče? Da sta komaj shajala in da ga je Amelia krivila za poslovni neuspeh, da se nista vedno razumela? In potem bo na dan prišlo še vse ostalo. Kako jo je gledal, ko je bila v pisarni, in bolj kot se je opijal, pohotnejši je postajal njegov pogled. Kako čudno se je zjutraj vedel. Spal je na tleh v pisarni. Na vrvici od žaluzij bodo našli kri, Amelijino kri, ki je izvirala z noža. Vse to se bo nakopičilo proti njemu in zaprli ga bodo že zato, da bodo imeli proste roke stikati naokrog. In kaj bodo našli? V pralnem stroju oblačila, ki jih je nosil prejšnji dan, kar bodo ugotovili s pomočjo kamer v čakalnici na sodišču, in v pomivalnem stroju pogrešan Amelijin nož. Imel je občutek, da sam sebi piše obtožnico.

	Charlie je razmišljal sebično, tega se je zavedal, a Amelie ni mogel oživiti. Toda misliti je moral nase, ker policija ne bo našla Amelijinega morilca, če se bo osredotočila nanj.

	A to, o čemer je razmišljal, bi se lahko zanj izkazalo še za hujše. Če bi zdaj preprosto odšel in bi ga nekdo videl in kasneje prepoznal, bo policijo zanimalo, zakaj je ni obvestil. Charlie se je počutil kot poslednja figura na šahovnici, kot preganjani beli kralj, ki ne more zmagati, a se noče predati.

	Pogledal je Amelio, rekel ji je, da mu je žal in da upa, da mu bo odpustila, ker je imel večno napačne verske nazore, da ji ne zameri, če nanj gleda zviška. Potem je odšel iz sobe.

	Charlie se je že napotil k zadnjim vratom, ko je zaslišal, da je pred hišo pripeljal avto.

	Odšel je k oknu, iti je moral okoli Amelie. Pogledal je ven in zagledal moška v obleki, ki ju je prejšnji dan videl v pisarni, stopila sta iz srebrnega audija. Kaj počneta tukaj? Bila sta stranki, tako je rekla Amelia.

	Pogovarjala sta se in se razgledovala naokrog, potem sta se odpravila k vhodnim vratom.

	Charlieja je zgrabila panika. Pogledal je Amelio, nato spet moška, ki sta se približevala po potki. Sta vpletena v njen umor?

	Planil je proti terasi, vrata so švistnila. Slišal je trkanje, ko je tekel čez zelenico, topot nog mu je odmeval v glavi. Preplezal je ograjo in ves zasopihan legel na tla. Čakal je, da bo kak sosed zavpil, a je bilo vse tiho.

	Trava ga je žgečkala po obrazu in čutil je vročo sapo, ko je sopel v tla. V daljavi je slišal hrup avtomobilov in slišal je razbijanje svojega srca, potem je zaslišal še klik ograjnih vratc. Spomnil se ga je. Šla sta po isti poti, torej bosta našla, kar je našel sam. Amelio, mrtvo. Ali sta morda to že vedela?

	Charlie je bil ujet. Avto je imel parkiran malo naprej po ulici, a do njega ni mogel. Videla bi ga. Morda celo vesta, da je avto njegov, in ga iščeta. Od tod mora.

	Izza hiše so prihajali jezni glasovi, sikajoči skozi zobe.

	Charlie se je začel plaziti po tleh, glavo je tiščal navzdol. Pogledal je proti zbiralniku in stari tovarni, spraševal se je, ali ga kdo opazuje. Ob potoku je tekla potka, malo naprej je izginila med drevesi, potem pa se je priključila ulici vrstnih hiš. Če bi mu uspelo priti tako daleč, bi se lahko po bližnjici, ki jo je poznal, vrnil v svoje stanovanje.

	Hitro se je plazil naprej, da bi čim prej prišel do točke, kjer bi lahko vstal in bi bilo videti, da je prišel iz druge smeri. Trudil se je, da ne bi zagodrnjal ali zavpil vsakič, ko je s kolenom udaril v kamen.

	Hišo je kmalu pustil za seboj. Vstal je in hodil naprej, kot bi bil na sprehodu, četudi je nosil obleko in imel obraz ves prepoten. Povrhu je bil še smrtno bled, rana na licu se je iskrila. Nič od tega ni bilo naravno, vedel je, da si ga bodo ljudje zapomnili in se ga spomnili, ko bo novica o Amelijini smrti pretresla mestece. Ljudje so jo poznali. Ljudje kazenske odvetnike poznajo, ker berejo sodniške zgodbe v lokalnih časopisih, tako si branilci ustvarjajo ime. Spomnili se bodo visokega moškega v pomečkani obleki in z razmršenimi lasmi, s sivim strniščem na bradi, ki se je smukal okrog hiše in se plazil po vseh štirih. Moral bo pojasniti, zakaj ni ničesar ukrenil, a do takrat mora ugotoviti, kaj se je zgodilo Amelii. Vsaj toliko ji dolguje.

	25

	Sheldon je počasi hodil po ulicah Oultona. Zdele so se mu tihe, čeprav so bile polne ljudi in avtomobilov. Javnost je še vedno mučila radovednost glede umora in okoli policijske postaje je bilo veliko radovednežev, ki so bili veseli, da si lahko z nečim zapolnijo dan, se družijo in skupaj kadijo. A za Sheldona se ljudje niso zmenili, kot bi vedeli, da se ga morajo izogibati. Z vsakim korakom je bil dlje od policijske postaje in bliže svoji negotovi prihodnosti.

	Pred seboj je zagledal župnijsko cerkev, zgrajeno iz temnega kamna, na sredini se je dvigal visok normanski stolp, štirikoten in z belo uro na vsaki strani. Nebu nad mestom je gospodoval že petsto let, odkar je bil Oulton zgolj vasica, ki je trgovala z volno, cerkev pa je bila versko središče okoliških kmetij. Danes je k sebi vlekla Sheldona, ki je iskal miren kraj za razmislek.

	Takoj ko je vstopil, ga je objela tišina. Sheldonovi koraki so odmevali, kot bi se odbijali od veličastnih vitražev. Pogledal je navzgor, počutil se je majhnega, nepomembnega. Strop je bil visok in obokan, okrašen z izklesanimi rozetami, prečili so ga hrastovi trami, ki so lebdeli nad črno-belimi ploščicami. Z dlanjo je drsel čez klopi, ko je hodil proti oltarju, kjer je sedel. Zaprl je oči, tolažbo je poskušal najti v vseh teh letih, ko je stala cerkev, v primerjavi z njimi so bili njegovi problemi zanemarljivi.

	Toda ko je tako sedel na klopi, so ga preplavili spomini na vse smrti, tudi na prvo, ko je našel mrtvega koščenega starca v njegovem stanovanju. Ubili so ga zaradi pokojnine, kljub puški, ki jo je imel še iz vojnih časov, in to pred uokvirjenimi slikami njegovih vnukov. Film se je vrtel naprej, mimo žrtev prometnih nesreč in pretepov, ki so šli predaleč, se za hip ustavil pri podobi Alice Kenyon v Billyjevem bazenu in njenih plavajočih laseh.

	Sheldon je vstal. V cerkvi ne bo našel utehe. Za seboj je imel mnogo let molitev, a uslišana ni bila nobena. Dobri ljudje so umirali, slabi so živeli. Vedno je bilo tako in Billyjev umor ne bo spremenil ravnotežja. Bil je preblisk. Stopil je k oltarju, ne da bi najbolje vedel, kaj počne, in zagledal kamnita vrata, ki so se odpirala na stopnišče v stolpu. Sheldon je pomislil na razgled, na polja in hribe, ki so obdajali Oulton, in začutil močno željo, da bi se povzpel na vrh.

	Pogledal je naokrog, da bi se prepričal, da ga nihče ne opazuje, in stopil v stolp. Začel se je vzpenjati, z vsakim korakom se mu je zdel prostor bolj zadušljiv. Zavite stopnice so se dvigale v ozki spirali, Sheldon je okrog sebe videl le kamen in še več stopnic, ki so postajale vse bolj ozke, da je pomislil, da za njimi sploh ni izhoda. Motil se je. Loveč sapo je planil na streho, majhen ograjen kvadraten prostor. Sheldon se je napotil k ograji, sopel je, hoja po stopnicah ga je izčrpala. Na čelo mu je stopil pot, vrtelo se mu je.

	Gledal je predse in globoko vdihnil čist zrak, ko je čakal, da se pomiri. Razgled je bil takšen, kot ga je pričakoval. Valoviti hribi na drugi strani doline, dimniki in mestne ulice vrstnih hiš. Gledal je še naprej v daljavo, kjer se je zelenje spremenilo v sivino, gledal je obrobje Manchestra.

	Zeblo ga je. Nosil je le suknjič in čeprav je bil dan topel, je okrog stolpa vel leden veter. Da bi mu bilo topleje, je na prsih prekrižal roke. Zatipal je rebra, kar ga je presenetilo. Vedel je, da se ne prehranjuje redno, živel je le od sendvičev in v mikrovalovni pečici pogrete hrane, pa vendar. Pomislil je, kdaj je nazadnje jedel. Ni se mogel spomniti.

	Sheldon je pogledal svoje čevlje. Bili so iztrošeni. Skozi podplate je čutil mrzla tla.

	Kako je prišel tako daleč? Pristal je na prisilnem dopustu. Delal je le to, kar je prav, iskal je morilca. Zakaj to ni dovolj?

	Nekaj minut je opazoval razgled, dokler ga ni dosegel hrup dizelskega motorja avtobusa, ki je lezel navkreber. Po mestu so švigali avtomobili. Skozi dolino je vozil vlak, povezava z Manchestrom. Vlaki bodo še naprej vozili, ljudje bodo še naprej molili, njegovo življenje bo minilo in izginilo v času, in v zvezi z Alice Kenyon ne bo pomembno nič več. Tudi v zvezi z njim ne bo pomembno nič več.

	Sheldon je nagnil glavo vznak in pogledal v nebo, modro, le tu in tam je bil na njem kak oblaček. Tam zgoraj ni ničesar, le neskončna praznina. Nobenih napak ali obsesij. Za hip ga je stisnilo v grlu, ko ga je prešinilo spoznanje, kakšno postaja njegovo življenje. Resnične prihodnosti zanj ni bilo.

	Stopil je naprej k obzidju. Gledal je predse, ne navzdol, proti streham oddaljenih stavb. Le gledati mora. Z rokami se je močno oklenil kamnite ograje in nanjo položil eno nogo, potem še drugo, čepel je, pred njim se je razprostrl razgled pod njim.

	Trideset metrov spodaj so bila tla kamnita. Gledal je dol in zdelo se mu je, da sliši glasove, ki mu prigovarjajo, naj skoči, skok bo končal vse in mu prinesel mir. Toda glasovi so postali glasnejši. Ozrl se je. Za njim je stala ženska. Bila je mlada, imela je dolge rdeče lase in prijazen, a zaskrbljen obraz. Podobna je bila Alice.

	»Ste v redu?« je vprašala. Gledala je prestrašeno, glas ji je trepetal. »Videla sem vas oditi sem gor. Sedela sem v zadnji klopi.«

	Sheldon ni odgovoril. Ni je videl. V oči so mu stopile solze, ali pa so se mu solzile od ledenega vetra.

	»Tega ne smete storiti,« je nadaljevala, zdaj precej nežno. Z obraza si je popravila lase, ki ji jih je mršil veter. »Svari se bodo izboljšale. Vedno se.«

	Pogoltnil je.

	»Zakaj bi vam bilo mar?« Besede je komaj izrekel, od čustev ga je dušilo.

	Ženska si je roko ponesla k ustom. Zaprla je oči in globoko vdihnila, da bi se umirila. »Nočem, da to storite,« je rekla. »Ne tukaj, ne pred mano. Prosim vas, stopite dol. Zame.«

	Sheldon jo je gledal, ni ga spominjala samo na Alice, pač pa tudi na Hannah, na njegovo hčerko. Ne sme dopustiti, da bi se ga tako spominjala. Obrisal si je oči in stopil nazaj na tla. Nekaj sekund je strmel dol in stiskal pesti, zadrževal je solze. Ni mu uspelo. Valile so se po licih, usta so mu trepetala. Pogledal je žensko. »Hvala vam.«

	Potem je hitro odšel. Imela je prav. Še veliko vsega mora postoriti. Ozrl se je samo enkrat, z rokami na prsih je gledala za njim.

	Sheldon se je naglo spuščal po stopnicah in ko je planil v osrednjo cerkveno ladjo, ga je preplavil občutek, da je dobil še eno priložnost.

	Stekel je iz cerkve in pogledal proti mestu. Videl je le kamnite stavbe in položne strehe, temne in mrke, a to so bile zgolj fasade, za katerimi se je razprostiral preostanek mesta, in tam nekje je bil morilec Billyja Privetta. In ko je pomislil na Billyja, se je spomnil Alice Kenyon – kot da bi kdaj sploh lahko pozabil nanjo. Misel na prazne dni pred seboj ga je prestrašila, ampak ni treba, da so prazni. Zapolnil jih bo. Iskal bo Aliceinega morilca. In Billyjevega.

	Prečkal je cesto, zdaj je hodil samozavestneje. Natanko je vedel, kam gre.

	26

	Charlie je šel naravnost v svoje stanovanje, dolgo pot je pretekel. Bil je preznojen in bilo mu je slabo, ampak hitrost je bila pomembnejša od videza. Čim prej je moral priti domov in spet takoj oditi, ne da bi ga kdo opazil, kajti v zvezi z nožem mora nekaj ukreniti. Morda ga bo vrnil v stojalo za nože in potem obvestil policijo – pod pogojem, da strank v oblekah ne bo več tam.

	Ko je vstopil v stanovanje, je čisto zadihan padel na kolena. Slišal je lahko le mir in tišino svojega doma. Brnenje hladilnika. Zvok televizije iz stanovanja pod svojim. Zaprl je oči, da bi se naužil miru, a misli so mu zopet napolnile podobe mrtve Amelie. Opozorile so ga, da ne sme odlašati.

	Odšel je proti kopalnici, ob pogledu na dnevno sobo mu je korak zastal. Bila je takšna, kot jo je prejšnje jutro pustil, na tleh so bile pivovske steklenice in škatla od pice. Od takrat je minila le ena prekrokana noč, toda njegovo življenje je bilo tako spremenjeno, da se je obremenjevanje z neredom zdelo kot blagoslov.

	Šel je v kopalnico in si umil roke in obraz. Ali ima na sebi forenzične dokaze, da je bil v Amelijinem stanovanju, ni vedel. V omarici nad umivalnikom je pobrskal za kozmetično torbico, ki mu jo je pred nekaj meseci kupila Julia, a je pristala za kolonjsko in zavojčkom britvic. Izvlekel je ščetko za nohte in si jih pod vročo vodo močno ščetkal. Sicer ni vedel, kaj poskuša odstraniti, a občutek je bil dober.

	Ko si je očistil roke, se je naslonil na umivalnik. Z las mu je nanj kapljal pot. Spet je pomislil na Amelio, a je misel odgnal. Zmanjkuje mu časa.

	Pogledal se je v ogledalo in se potrepljal po bradi. Urediti se mora, zdaj je podoben zaskrbljenemu pijancu. Izkušnje so ga naučile, da so krivi tisti, ki izgledajo krivi. Toda česa je kriv? V tem je bila težava. Niti sanjalo se mu ni, je pa vedel, da se mu ne piše dobro. Z britjem je tvegal, vsako dodatno sekundo, ki jo bo preživel v kopalnici, bo v njegovem stanovanju tudi Amelijin nož.

	Medtem ko je v roki držal britvico, je pomislil na ljudi, ki so ga morda videli pri Amelijini hiši. Svoj videz mora spremeniti. Mora tvegati.

	Roka se mu je tresla, zato je nekajkrat globoko vdihnil, da bi jo umiril. Dodatnih ureznin ne potrebuje. V ogledalu je opazoval, kako je strnišče počasi izginjalo, zamenjala ga je gladko obrita koža, in spomnil se je mladostniških dni. Glede ureznine na licu ni mogel storiti veliko. Potem si je oblekel drugo obleko, še vedno pomečkano od vikenda, in odšel k pomivalnemu stroju. Odprl ga je in stopil korak nazaj, ko je iz njega bušnila para. Nož je bil tam, vroč in čist.

	Prijel ga je s papirnato brisačo in ga dal v plastično vrečko. Čas je, da ga vrne na svoje mesto. Za trenutek je postal, tveganja se je zavedal. Ozrl se je po stanovanju in pomislil, le kdaj se bo spet vrnil.

	Obrnil se je proti vratom, ob tem pa pogledal skozi okno na ulico. Odskočil je. Spodaj sta bila moška, tista, ki ju je videl pred Amelijino hišo in v pisarni, lezla sta iz avta.

	Zakaj sta prišla sem? Kdo sploh sta? Jima je kdo kaj povedal, kateri od Amelijinih sosedov? Morda pa sta prepoznala njegov avto. Pustil ga je le nekoliko proč od hiše.

	Charlie je pokukal izza roba zavese. Moška sta gledala gor proti stanovanju. Charlie se je skril za zaveso. To ni bilo naključje. Čas je, da odide.

	Toda kam naj gre? Na policijo? Nikakor. To bi bil zadnji trenutek svobode in ven ne bi prišel nikoli, četudi bi do smrti trdil, da je nedolžen. Točno je vedel, kako je vse skupaj izgledalo. V roki je držal nož. Prvič ga je prešinilo, da drži morilno orožje, ampak o tem ne sme razmišljati. Kasneje bo imel čas žalovati za Amelio in če se ne bo kaj kmalu zganil, bo imel časa za obžalovanje še preveč, ko bo sam čepel za štirimi zidovi celice. Z vsako pretečeno sekundo je imel manj možnosti za pobeg.

	Charliejevo stanovanje je bilo na vrhu štirinadstropne stavbe. Z dvigalom se ni hotel peljati, če bi ga v preddverju, v majhnem prostoru s poštnimi nabiralniki in dostopnim le s ključem, pričakala moška, jima ne bi mogel ubežati.

	Nož je vtaknil pod levo pazduho, tako da je bilo rezilo obrnjeno navzdol, in si zapel suknjič. Vključil je alarm in odšel iz stanovanja. Če bosta možaka vlomila, bo slišal alarm in prepričal se bo, da se ne šalita.

	Charlie je pomislil, kako bo prišel iz bloka. Na stopnišču in hodnikih so bile kamere, ki jih je spremljal upravnik stavbe, zato se mora vesti normalno. Roki je potisnil v žepe in tako nož stisnil k rebrom, na pogled ni bilo videti, da kaj nosi. Pogledal je proti dvigalu in zmajal z glavo, češ, ne bom čakal. Vsaka celica njegovega telesa je vpila, naj se požene v tek, pride čim prej ven, toda Charlie je moral misliti na posnetek, ki si ga bo ogledala porota. Na njem bo videla le moškega, ki je raje šel po stopnicah, kot bi se peljal z dvigalom. Po najboljših močeh se je trudil biti vsakdanji in molil je, da na posnetku ne bodo vidne kapljice potu na čelu ali kako si nervozno oblizuje ustnice.

	Prišel je do stopnic in odprl vrata. Naslonil se je na steno in čakal, hotel se je prepričati, da bosta moška v njegovem nadstropju, preden se bo odpravil po stopnicah navzdol.

	Zdelo se mu je, da je minila že cela večnost. Nož ga je bodel v trup, Charlieja je skrbelo, da se bo z njim porezal in da bo na konici ostala njegova DNK. Še naprej je čakal in zadrževal dih. V oko mu je spolzela kapljica znoja, zapeklo ga je. Nato je zaslišal hrup dvigajočega se dvigala in potem še glasove na hodniku.

	Charlie se je spustil po stopnicah, hitro, a trudil se je ohraniti lahkoten korak. Slišal je trkanje, sledil je kratek premor, preden je zaslišal še ropotanje po vratih in vpitje, kmalu zatem se je vklopil tudi alarm.

	To ni bil vljudnostni obisk.

	Zdrvel je po stopnicah navzdol, za hrup se ni menil, hotel je priti čim prej ven. Zdaj je nož držal v roki, z drugo se je oprijemal ograje in hitel proti pritličju, sunkovito dihanje se je ujemalo s topotom korakov.

	Da bi se pretvarjal še naprej, bi bilo nesmiselno. Glavna vrata so bila steklena in Charlie je skoznje videl, da ima pred seboj prosto pot. Stekel je proti njim in butnil vanje, naslednji hip je bil zunaj in tekel na vso moč.

	Ko je pritekel iz bloka, je požel nekaj začudenih pogledov, a zanje mu ni bilo mar. Stran mora. Upočasnil je do hitre hoje, v prsih ga je stiskalo, srce mu je razbijalo. Za ljudi, ki so ga čudno gledali, ker mu je z obraza tekel pot, se ni zmenil.

	Ko je prišel na konec ulice, se je ozrl proti stanovanju. Nekdo je stal na njegovem balkonu in se razgledoval. Bil je eden od moških v obleki in še preden se je Charlie obrnil, je bil prepričan, da je tisti moški pogledal točno vanj, spogledala sta se.

	Naprej mora.

	27

	Henry je zaploskal in vsi so se obrnili k njemu. Šepetaje in besno se je pogovarjal z Arnijem, medtem ko so preostali člani razpravljali, kako se stvari spreminjajo. Zamrežena okna. Obiskovalci. V zraku je bila nervoza. Grizli so si nohte in se preplašeno spogledovali.

	Henry je iztegnil roke. »Ven moram, da preverim, ali nas opazujejo oblasti,« je rekel s tihim glasom. »Poskrbel bom, da me bodo opazili, zgolj toliko, da vidim, ali mi bodo sledili. Vi ostanite tukaj in bodite pripravljeni, če se morda ne vrnem.«

	»Bojim se, Henry,« je rekla ženska. Oglasila se je Jennifer Elam, postarana ženica.

	»Ostani mirna,« je odvrnil Henry. Za hip je zaprl oči in se uščipnil v konico nosu. »Ohrani vero v naše početje.« Govoril je skoraj šepetaje. »Začuti. Naša skupina je posebna, šele poleg vas sem spoznal, kdo sem v resnici. Kaj sem. Tega ne pozabi, pomagalo ti bo prebresti ta čas. Jaz mislim na vse nas, na to, kaj lahko za nas storim. Prihodnja leta bodo ljudje govorili o nas, o našem uporu.«

	Henry je s pogledom počasi premeril skupino, pogledal je vsakega posameznika posebej.

	»Vendar pa potrebujemo več pomoči, ker se moramo z njimi boriti v njihovem svetu. V njihovem plitvem, usmiljenja vrednem materialističnem svetu.« S prstom je pokazal na Johna. »Ali zdaj čutiš svobodo?«

	»Ja.«

	»In kakšen je občutek?«

	John se je nasmehnil. »Vsak, ki tega ne občuti, je prazen.«

	Henryjev nasmešek se je počasi razlezel. »Točno tako. Zgolj srake so. Veselijo se sijočih reči ali pa gojijo lažne upe. Mi smo prihodnost, naše gibanje, zato se odpovej vsemu, kar imaš, John. Odpovej se lastnini, svojim prihrankom, ki te vežejo na preteklost. Doniraj jih meni, svoji skupini.«

	John je zaneseno prikimal. »Z veseljem,« je rekel in globoko vdihnil. »Ampak določenih stvari še vedno ne razumem.«

	»Na primer?«

	»Na primer Gemme,« je rekel John in jo pogledal. »Praviš, da ne smemo občutiti navezanosti, da moramo vse deliti, ampak jaz čutim povezanost z Gemmo in vem, da tudi ona tako čuti.« Gemma je zardela. »Nočem je deliti, ti pa praviš, da bi jo moral. Nisem prepričan, da se s tem strinjam.«

	Henry ga je nekaj sekund besno motril, vsi ostali pa so zadrževali sapo, čakali so njegov odziv. Ko je spregovoril, je spregovoril mirno, nadzorovano. »V tej skupini si ne lastimo ničesar. Vse pripada skupini. Tudi Gemma.«

	»O njej govoriš, kot da je stvar in ne človeško bitje.«

	Henry je stisnil čeljusti.

	»Kaj pa bi rad? Se poročil? Si želiš zvezo enega moškega in ene ženske? Bi rad še eno obveznost do države?« Zmajal je z glavo. »Ti misliš, da je Gemma nekaj posebnega in te posebnosti nočeš deliti s skupino. Hočeš jo imeti le zase. Naša skupina ne razmišlja tako. Jaz sem ti jo izbral, John, ker sem vedel, da ti bo všeč. Boš to izrabil in jo zahteval samo zase?«

	»Ne, nisem tako mislil.«

	»Kako pa si mislil?«

	John je pogledal Gemmo, ki je povešala pogled. Lica je imela pordela, John ni vedel, ali je jezna ali ji je nerodno. »Le to je, da mi je všeč,« je rekel.

	Henry je nekaj hipov molčal, nato se je nasmehnil. »Dovoljeno ti je, da ti je všeč. Vsem nam je všeč.«

	John je prikimal.

	»Prav. Oprosti.«

	Henry je stopil s pručke in šel k Johnu. »Si prepričan, da veruješ vame? V nas, svobodne ljudi?«

	»Verujem, Henry, ampak kako bomo vedeli, da smo boj tudi dobili?«

	»Ker ne bo nobenih pravil, nobene lastnine, nobenih omejitev. Prisvojili si bomo, kar nam je bilo ukradeno. Ljudje so ostali brez domov, ker so banke postale pohlepne. Praznih hiš je veliko, toda ljudje živijo na cesti. Nič od tega ni prav in kdor ni z nami, je naš sovražnik. Razumeš?«

	John je prikimal.

	Henry se je zarežal. Pokazal je na Lucy, Arnija in Davida, najmlajšega fanta, zelo suhcenega in nervoznega. Ko so vstali, je Henry stekel iz sobe, ustavil se je le toliko, da je vzel čevlje.

	»Kako dolgo naj čakamo?« je za njim zavpil John in mu sledil iz hiše.

	Henry se je ustavil in se obrnil nazaj k hiši. »Dokler se ne vrnemo. Hiše ne zapuščajte. Če bo kdo poskušal vstopiti, mu tega ne dopustite.« Pokazal je na rešetke. »Hiša je zavarovana bolj kot prej, za obrambo pa potrebujemo tudi zaloge. Hrano. Olje. Les. Morda nas bodo obkolili. Spomni se masakra Waca, kako jih je policija podcenjevala.«

	»Na koncu so vsi umrli.«

	»Vedno obstaja cena, ki jo je treba plačati,« je rekel Henry.

	»Kaj pa vse tisto, o čemer sva se pogovarjala prej?«

	Henry ga je nekaj trenutkov jezno gledal, potem si je na ustnice položil prst. »Ne pozabi mojih besed. Najprej se moram posvetiti določenim stvarem, ker nas dogodki lahko prehitijo.« Nato je skupaj z drugimi stekel proti kombiju, vsi so se glasno krohotali. Za pasom so imeli nože, John je opazil lesketanje jekla.

	Gledal je za kombijem, ko se je odpeljal z dvorišča in po grbinastem kolovozu, da je izpod pnevmatik letelo blato in je za seboj pustil prašen oblak.

	John je zaprl oči, zvok motorja je zamiral v daljavi, dokler ni potihnil in je slišal samo še šelestenje dreves in ptičje petje. Preplavile so ga podobe preteklosti. Služba. Družina. Denar. Ampak preteklost je bila prazna, zdaj je to čutil, kot bi ga življenje vodilo sem. Zdaj je čutil adrenalin, čutil je pripadnost, našel je smisel.

	Za seboj je zaslišal tihe korake, nato so ga objele nežne roke, na hrbtu je začutil glavo.

	Bila je Gemma. Obrnil se je in ji na lica položil roke. Pogledala ga je, za hip je v njenih očeh zagledal dvom, celo strah.

	»Stvari se spreminjajo,« je rekla.

	John je pomislil na to, kaj je od njega zahteval Henry. »Ja, spreminjajo se, na bolje.«

	»Bojim se.«

	Zaprl je oči, da ne bi videla laži v njih.

	»Ničesar se nam ni treba bati,« je rekel, »absolutno ničesar.«

	28

	Sheldon je ustavil pred hišo Teda Kenyona. Na parkirišče za policijsko postajo je šel po svoj avto in se odpeljal naravnost do Tedove hiše. Le da tokrat uradno ni bil v službi.

	Na pogled v hiši ni opazil nobenega premikanja. Stopil je iz avta, tresk vrat je glasno zadonel po prazni ulici, potem je počasi odkorakal k vratom. Vrtna vratca so se s kovinskim klikom zaprla za njim, ustavil se je in že si je hotel poravnati rokave, ko si je premislil. Robove je imel scefrane, z njih so visele nitke, tudi rokavi suknjiča so se svetili od obrabljenosti.

	A da bi se obrnil, je bilo prepozno. Ted ga je gledal skozi okno. Ko je Sheldon prišel do vhodnih vrat, jih je Ted že odprl.

	»Spet vi?« je zanimalo Teda, a je stopil na stran in ga spustil v hišo.

	»Gospod Kenyon.«

	Sheldon je odšel naprej v dnevno sobo, v njej je bil že velikokrat, tokrat prvič neslužbeno, kot bi se lahko reklo. Ne da bi počakal na povabilo, je sedel.

	»Kako vam lahko pomagam tokrat, inšpektor? Bi želeli hišo ponovno preiskati? Me boste vendarle aretirali?«

	»Inšpektorja lahko izpustite,« je rekel Sheldon. Ker ga je Ted zmedeno gledal, je dodal: »Na dopustu sem, rad bi uredil nekaj zadev. Prišel sem na lastno željo.«

	»Na lastno željo?«

	Sheldon je prikimal. »Kot nekdo, ki mu je mar za to, kar se je zgodilo Alice.«

	Ted je sedel. Nekaj sekund je gledal v tla in stiskal ustnice. Spregovoril je mirno.

	»Nikoli nisem dvomil, ali vam je mar,« je povedal, »pač pa, ali ste naredili dovolj.«

	Sheldonu so se tresle roke, zato jih je sklenil.

	»Storil sem vse, kar sem lahko in še več. Če to ni bilo dovolj in je krivda moja, potem vam lahko rečem le, da mi je žal, ker nisem ujel Aliceinega morilca.«

	»In zdaj je mrtev tudi Billy.«

	»Ja, zdaj je mrtev tudi Billy.«

	»Torej ste dvignili roke,« je rekel Ted. »Svoje ste povedali in zdaj se lahko čiste vesti lotite, česar se pač želite lotiti.«

	Sheldon je odkimal. »Ne.«

	Ted ga je nekaj trenutkov motril, preden je odvrnil: »Nadaljujte.«

	»Rad bi vam pomagal ugotoviti, kaj se je zgodilo Alice.«

	»To ste dolgo poskušali. Zakaj mislite, da lahko storite še kaj?«

	»Morda vem stvari, ki jih vi ne veste, in prepričan sem, da veste stvari, ki jih jaz ne poznam. Če bova sodelovala, bova morda kam prišla.«

	Ted je s prsti tapkal po naslonjalu stola in molče gledal Sheldona. Čez nekaj sekund je vprašal: »Mislite, da v mrtvašnici leži Alicein morilec?«

	Sheldon je pomislil. Možni odgovori so bili le trije: da je Billy vedel, kdo je ubil Alice; da ni vedel ali pa jo je umoril sam. Sheldon še vedno ni vedel, kateri odgovor je pravi. »Ta možnost obstaja.«

	Ted je odkimal.

	»Jaz pa mislim, da ne.«

	»Ne razumem vas.«

	»Billy Privett ni ubil moje hčerke.«

	»Kako to veste?«

	»Ker sem lahko storil nekaj, česar vi niste mogli, in sicer sem z njim govoril kot človek s človekom. Vi ste predstavljali nekoga, ki ga lahko zapre, policijo, in to ste bili pripravljeni tudi storiti. Jaz sem bil zgolj žalujoči oče. Z mano je lahko bil bolj iskren.«

	»Kdaj ste govorili z njim?« je presenečeno vprašal Sheldon.

	»Malo pred obletnico Aliceine smrti. Obiskal sem ga doma. Spustil me je v hišo, kar me je presenetilo. Sprva ni rekel ničesar. Odpeljal me je k bazenu in zamomljal, da me bo pustil samega.«

	»Pa vas je?«

	Ted je prikimal. »Bil je spoštljiv, dokler se nisem vrnil od tam in ga prosil, naj mi pove, kar ve. Ne, nisem ga prosil, rotil sem ga. Jokal sem in ga vlekel za oblačila, izgubil sem še zadnjo trohico dostojanstva.«

	»In kaj je storil Billy?«

	»Nič, le gledal me je, kot bi mi hotel nekaj povedati, pa mu je nekaj branilo.«

	»Kako lahko veste, da ni bila krivda?«

	»Oh, bila je krivda, bilo pa je še nekaj drugega – strah. Prekleto dobro je vedel, kdo je umoril mojo hčerko, le preveč se je bal, da bi komu povedal.«

	Sheldon je hotel nekaj reči, a je Ted dvignil roko. »Nikar mi ne govorite, da se je bal aretacije. V glavi sem predelal prav vse možnosti, kaj bi lahko pomenil njegov pogled, in vedno sem prišel do istega zaključka – bal se mi je povedati.«

	»Ampak včeraj ste bili jezni, ko je njegova odvetnica pred kamero dejala, da je umrl nedolžen človek,« je ugovarjal Sheldon.

	»Samo zato, ker ni umoril Alice, še ne pomeni, da je nedolžen. Bil je strahopetec in tega mu ne bom nikoli odpustil.« Ted je vstal. »Pridite z mano,« je rekel in odšel k stopnicam. Sheldon mu je sledil, ni vedel, kaj lahko pričakuje.

	Ted se je molče povzpel po stopnicah, Sheldon je hodil nekaj korakov za njim, namenjen je bil naravnost v sobo, ki sta se ji Sheldon in Tracey raje izognila. Sprostil je zapah na vrhu vrat in jih mehko odprl, potem je stopil na stran, da je Sheldon lahko vstopil v sobo.

	Soba je bila kvadratna, na eni strani so visele stenske omarice, pod njimi je stala enojna postelja. Na drugi steni je bila plutovinasta plošča, polna fotografij – najstnikov, ki se zabavajo, psov, na nekaterih so bile osebe s pivom v roki. Soba je bila čista, očitno je bilo, da jo nekdo pogosto čisti. Na eni strani, pred radijsko uro, je stala slika. Sheldonu ni bilo treba stopiti bliže, da bi na njej prepoznal Alice in ugotovil, da je bila dodana po njeni smrti. Glavo je rahlo nagibala na stran, smehljala se je, lase so ji razsvetljevali sončni žarki. Sheldon si je predstavljal Teda in Emily, kako s fotografijo hčerke sedita na postelji v sobi, v kateri je Alice odraščala, od majhne punčke do obetajoče študentke, ki se je rada zabavala, dokler jima je ni vzela tista noč v hiši Billyja Privetta.

	Sheldon je pomislil, da ga je Ted pripeljal sem, da bi ga spomnil na Alice, ampak Sheldona ni bilo treba opominjati, nanjo je mislil vsak dan. Nato je Ted odprl eno izmed omaric in Sheldon je zagledal lepo poravnane mape s pripisom na hrbtišču. Prijatelji. Zabave. Sosedje.

	»To so zapiski vseh pogovorov z ljudmi, s katerimi sem govoril,« je pojasnil Ted. »No, tistih, ki so hoteli govoriti z mano.«

	Sheldon je odšel bliže in s prsti podrsal po mapah. Nohte je imel dolge in umazane.

	»Lahko pogledam?« je vprašal.

	»Prinesel jih bom dol,« je rekel Ted. »Najprej morate nekaj pojesti.«

	Sheldon se je zmedel. »Prosim?«

	»Inšpektor …«

	»Sheldon.«

	»Se opravičujem, Sheldon. Ne izgledate najbolje. Videti ste utrujeni in lačni.« Pokazal je proti vratom. »Okopajte se, privoščite si kratko sprostitev. Poiskal vam bom oblačila, mislim, da imam nekaj takšnih, ki vam bodo prav. Pripravil bom nekaj za pod zob, potem pa se bova pogovorila.«

	Sheldonu so v oči stopile solze, v mislih se je vrnil v trenutek na cerkvenem stolpu in k mladenki, ki ga je rešila. Ted je imel prav.

	»Vse skupaj me je precej vrglo iz tira,« je rekel Sheldon.

	»Ni vam treba pojasnjevati.«

	Sheldon se mu je hvaležno nasmehnil, od čustev ga je tako stiskalo v grlu, da ni mogel reči ničesar.

	29

	Charlie je vedel, da se mora najprej znebiti noža, zato je zavil proti Amelijini hiši. Nož bo vrnil na svoje mesto, potem bo poklical policijo, ji povedal, kaj je našel, in povedal vse o dveh moških v oblekah.

	Hodil je po isti poti kot prej, po zadnjih uličicah in se izmikal smetem in pasjim iztrebkom, nož je nosil za suknjičem. Center mesta je zaobšel, ne da bi stopil na katero od glavnih ulic, nenehno je bil na preži za odklenjenimi ograjnimi vratci, da bi se skril, če bi zagledal policijsko patruljo. Na glavno cesto je stopil šele, ko je bil že na obrobju mesta in je na drugi strani že videl Amelijino hiško. Trudil se je hoditi normalno, ko pa je hotel prečkati cesto, je pred seboj zagledal gručo policijskih avtomobilov, ki so zapirali dostop do Amelijine hiše.

	Charlie se je hitro vrnil v stransko ulico, ob tem ga je nož zbodel v trup. Nekdo je našel truplo, vest o njeni smrti je zunaj.

	Vrnil se je po poti, po kateri je prišel, zdaj ni bil več previden, čim prej je hotel stran od policije. Tekel je po ulicah za vrstnimi hišami, kratkih nizih, ki so se dvigali po hribu. V svoje stanovanje se ni hotel vrniti, moška sta najbrž še vedno tam, vsekakor pa se mora čim prej znebiti noža. Charlie se je spomnil kamnoloma, zdaj zapolnjenega z vodo, ob sončnih dneh priljubljenega kraja okoliških otrok. Če bo sledil liniji hiš, bo prišel naravnost tja. Tekel je naprej in roko, pod katero je tiščal nož, stiskal k trupu.

	Prodnata potka je vodila do puste ravnice, porasle z redkim grmičevjem, nato pa je zavila po hribu navzdol do kamnoloma. Charlie se je oziral naokrog, čeprav se je zavedal, da je zaradi tega samo še bolj sumljiv. Hotel se je prepričati, ali ga kdo vidi, nekdo, ki bi lahko pričal proti njemu. V takšnem položaju se ni še nikoli znašel, zato ni poznal pravil.

	Kamnolom je bil pečina za leseno ograjo, približno dvajset metrov nad vodno gladino. Charlie je pogledal čez. Voda je bila mirna in temno modra.

	Iz vrečke je izvlekel nož in ga še zadnjič pogledal. V rezilo so se ujeli sončni žarki in mu poblisnili v oči. Pomislil je na Amelio, kako zelo jo je ta nož prizadel, nato je še enkrat pogledal naokrog, ali ga kdo opazuje. Vse je bilo mirno, bil je le trenutek spokojnosti v dnevu, ki je tako sunkovito spremenil njegovo življenje. Zmajal je z glavo, bil je jezen nase. Kaj pa nesrečna Amelia? Kaj vse je morala pretrpeti pred smrtjo?

	Charlie je iztegnil roko in jo podržal nad leseno ograjo, a noža ni odvrgel. Kar počne, je narobe. Znebiti se poskuša morilnega orožja. Potem je pomislil na dokaze, uperjene proti sebi, in si rekel, da mora ukrepati.

	Moral je zgolj zamahniti z zapestjem in nož je poletel po zraku, rezilo se je srebrnkasto iskrilo, nato je izginilo. Charlie niti pljuska ni slišal.

	In zdaj mora ugotoviti, kaj se je zgodilo.

	Nenehno so ga spremljale Amelijine podobe, ne samo slike trupla v njeni hiši. Videl je njen nasmešek, eleganten korak, ko je zjutraj prišla v službo, stresla s črnimi lasmi in prestavila sončna očala na glavo. Blizu si nista bila, vendar je med njima obstajala vez, kot je zdaj spoznal, in iznenada se je počutil izgubljenega.

	Toda tako ne sme razmišljati. Če bo sedaj objokoval Amelio, to ne bo prineslo nič dobrega. Ali se je zgolj smilil samemu sebi? Karkoli je že bilo, jemalo mu je energijo in ga sililo v obup. Vse se je spremenilo tako naglo, da je potreboval kar nekaj časa, da je dojel, kaj je doletelo Amelio. In zdaj moška v obleki iščeta njega, tista, ki ju je prejšnji dan videl priti iz pisarne. Zbudil se je z morilnim orožjem ob sebi.

	Charlie je pomislil na mogoča pojasnila, na primer na ljubosumnega fanta ali nezadovoljno stranko, a vedno se je vrnil k očitnemu odgovoru – k Billyju Privettu, ker je bil njena stranka. Ampak kako se je v vsem tem znašel sam? Z Amelijino smrtjo ni bil povezan, o tem je bil prepričan. Ni bil morilec, tega ni imel v sebi. Če bi se kaj zgodilo, bi se spomnil, o tem ni dvomil.

	Potem pa ga je zadelo še eno spoznanje, in sicer če je Amelio ubil nekdo drug, je umor poskušal podtakniti njemu, zato je ob sebi našel nož. Ampak zakaj?

	Preden bi se vrnil v Oulton, je hotel vse premisliti in si v glavi vse razjasniti, potreboval je načrt. Na policijo si ni upal – če mu je nekdo podtaknil nož, kdo ve, česa vsega je še sposoben?

	Kdorkoli že mu je podtaknil nož, ni mogel vedeti, da bo prespal v pisarni, tega niti sam ni vedel. Zatorej je tja prišel iz drugega razloga. Odgovor je imel na dlani – dosje Billyja Privetta. Pomislil je na vlom. Tarča je bila Amelijina pisarna, ne njegova, in nič ni manjkalo. Tisto noč je umrl Billy in dosje je edina stvar, ki je Amelio povezovala z njegovim morilcem. V njem je bila Billyjeva zgodba. Potemtakem je Amelia izdala njegove skrivnosti, je razmišljal Charlie, zakaj bi sicer bil še vedno živ?

	Charlieja je spreletel mrzel srh, ko so ga prešinili delčki prejšnjega večera. Bil je s Tedom, v pubu Stara zvezda, toda Ted je odšel domov, on pa na sprehod. Spotaknil se je in udaril ob zid, tako je dobil praske na licu in rokah. Spomnil se je, da so se mu ljudje smejali in da ga je nekdo poklical po imenu. Potem je bil v pisarni in brskal po Amelijin stvareh.

	Z rokami si je zakril obraz. Medlo se je spominjal, da je našel Billyjev dosje, pregledoval ga je in iskal kak namig, ki bi lahko pomagal Tedu Kenyonu, njegovemu opitemu umu se je to zdela dobra zamisel.

	Kadar je bil pijan, je hotel biti z vsemi prijatelj. Ampak vse pijane zamisli, kot na primer klicanje nekdanje punce sredi noči, bodo večno slabe. Kaj je hotel? Se ves opotekajoč in majav prikazati na pragu Teda Kenyona z Billyjevo mapo v rokah v upanju, da ga bo povabil naprej kot rešitelja, ki mu bo povedal podrobnosti o tem, kako je umrla njegova hči? Treznemu se ta ideja ni zdela junaška.

	Torej je prebiral dosje, ker pa ni bil več v pubu in ni več pil, je zaspal. Tako je pristal na tleh in tam spal, ko je tja prišel še nekdo in mu podtaknil nož.

	Zakaj ni umoril tudi njega? Ga je hotel samo izrabiti?

	Charlie je izvlekel telefon in poklical v pisarno. Če je tam policija, je dvomil, da se bo kdo oglasil. Nekajkrat je zazvonilo, potem je zaslišal glas, plašen in nervozen. Bila je Donia.

	»Nič ne reci,« je rekel Charlie. Govoril je nadvse tiho, da ga naključni mimoidoči ne bi mogel slišati. »Če je tam policija, samo reci, da Charlieja trenutno ni v pisarni.«

	Sledila je tišina, potem je ponovila zadnje besede, da Char-lieja ni v pisarni.

	Torej je bila policija že tam. Ukrepali so hitro, očitno so našli truplo in logično je bilo, da jih je preiskava zaradi povezave z Billyjem Privettom pripeljala tja.

	»Včeraj zvečer sem bral Billyjev dosje,« je nadaljeval. »Vedeti moram, ali ga je kdo vzel.«

	»Dvomim, da vam lahko pomagam,« je s tihim glasom rekla Donia.

	»Donia, moram vedeti. Se Linda pogovarja s policijo?«

	»Ja,« je zašepetala.

	»Bi šla v mojo pisarno? Dosje mora biti na mizi ali pa morda na tleh.«

	Spet kratka tišina. »Kaj naj naredim?«

	Poskusil si je predstavljati prizorišče v pisarni, povsod je bila policija, ampak vseh dosjejev ne bodo odnesli. Bodo pa hoteli Billyjevega.

	»Samo poišči ga,« je rekel precej obupano. Zavedal se je, kaj jo prosi, in da to ni prav. Donia je bila samo dekle, ki si je želelo nekaj delovnih izkušenj, preden bi začelo študirati pravo, ampak o tem zdaj ni mogel razmišljati. »Poglej po tleh v moji pisarni, blizu moje mize. Če je tam, daj nanj druge mape in moj diktafon. Policija ga tam ne bo iskala. Improviziraj, reci, da so to moji sodni spisi.«

	Najprej kratka tišina, potem je telefon umolknil. Odložila je.

	Fak!

	Charlie je korakal sem in tja in v roki stiskal telefon, zamalo ga je zagnal v kamnolom. Če bo hotel priti do dosjeja, bo moral v pisarno. Ima sploh kakšno alternativo? Lahko bi se preprosto soočil s policijo, se izgovoril na mačka in jih povabil, naj mu karkoli dokažejo. Toda to bi bilo preveč tvegano, na jetniško celico ni bil pripravljen. Ne, videti mora, kaj piše v dosjeju. Če je sploh še tam.

	Potem mu je v roki zabrnel telefon.

	Pogledal je na zaslon. Sporočilo.

	Imam mapo. Ta teden imam najeto stanovanje. Marshall Ave. 66, stan. 6. Pridite tja. Donia

	Charlie je strmel v zaslon, ni vedel, kaj naj si misli. Morda je bila past. Donijine telefonske številke ni imel, od kod je ona imela njegovo? Morda za tem tiči policija.

	Ampak zdaj je imel vsaj nekaj možnosti.

	Odpisal ji je: OK. Potem se je obrnil proč od kamnoloma in stekel nazaj proti mestu.

	30

	Sheldon je prišel po stopnicah navzdol, z brisačo si je frotiral lase. Nosil je Tedova oblačila, v pasu prevelike kavbojke in majico, ki mu je visela s koščenih ramen. Oblačila so izdajala, kako suh je v resnici, a vsaj čista so bila. Po hodniku se je približal kuhinji. Ted je stal pred mikrovalovno pečico, Sheldon je zaduhal kari.

	»Emily je pri svoji sestri,« je povedal Ted, »in to je najboljše, kar sem lahko pripravil v tako kratkem času. Jakove kuharske spretnosti se končajo pri mikrovalovki in tole sem našel v zamrzovalniku. Piščanec iz Madrasa.«

	Sheldon se je nasmehnil. »Odlično,« je rekel. »Je Emily odšla zaradi mene?«

	»Ja,« je rekel in ga za trenutek jezno pogledal. »Pričakovala je še več vaših obiskov in ni prenesla misli, da me boste morda zaprli.« Zavzdihnil je. »A ni bilo samo to.«

	»Kako to mislite?«

	»Se spomnite dekleta v avtu? No, moji zgodbi sicer verjame, a kanček dvoma ji ne da miru, ker zveni neverjetno, kajne? V bistvu zveni izmišljeno, a kar se je zgodilo, ne morem spremeniti. In Emily se zaveda, da je v spalnici precej tiho, odkar je umrla Alice.«

	»Tega mi ni treba vedeti,« je odvrnil Sheldon.

	»Vem, ampak s kom pa se lahko pogovorim?« Ted je zvenel nekoliko obupano in kot bi se hotel opravičiti, je hitro nadaljeval: »Aliceina smrt naju je oba zelo prizadela. Jaz sem se z njo spopadal tako, da sem o njej govoril, Emily pa se je umaknila vase. Dneve je preživljala v Aliceini sobi, ležala je na njeni postelji in upala, da se bo nekega dne preprosto vrnila. Seks je ne zanima in tega ji ne zamerim. Vraga, sam sploh ne pomislim nanj. Enostavno se mi ne zdi prav, da bi bil sproščen in užival, kot bi na Alice pozabil. Ampak Emily misli, da lažem, navsezadnje smo ljudje in imamo svoje potrebe, a ne? In zato se delček Emily sprašuje, ali sem res bil s tistim dekletom, ali sem pri njej iskal bližino, morda celo uteho. V njenih očeh sem lahko razbral dvom; če sem lagal o tem, sem morda lagal tudi o Billyju Privettu in sem ga navsezadnje vendarle ubil.«

	»Emily misli, da ste vi ubili Billyja?«

	»Ne, to ne, le kanček dvoma ostaja, del nje tega ni pripravljen zavrniti v celoti, kot tudi ne tiste punce.«

	»Žal mi je, ker sem položaj še poslabšal,« se je opravičil Sheldon. »Zadnje čase si nisem najbolj podoben.«

	»Nič se ne opravičujte,« je rekel Ted in pokazal proti jedilnici, z dvojnimi lesenimi vrati ločeni od kuhinje in dnevne sobe. Za njo je bil zimski vrt s pletenim pohištvom in cvetličnimi lonci. V jedilnici je stala velika komoda iz mahagonija, police je imela steklene. Na vrhnji je stala uokvirjena fotografija družine Kenyon, Ted in Emily sta sedela za mizo in ponosno žarela, otroka sta stala za njima. Alice je okoli vratu objemala očeta, Jake pa mamo.

	Ted je prinesel kari in opazil, da si Sheldon ogleduje sliko.

	»To je zadnja slika, na kateri smo vsi skupaj,« je pojasnil. »Policiji je nisem hotel dati, da ne bi dobila pečata, ker bi jo prav gotovo objavili v medijih. Tistega popoldneva se želim spominjati takšnega, kot je bil – vsi smo bili srečni. Naslednji konec tedna je Alice umrla.«

	Sheldon je pomislil na svojo družino in preplavila ga je žalost. Še vedno je bila nedotaknjena, ali je tako vsaj mislil. Bolj kot je o tem razmišljal, bolj se mu je zdelo, da ni tako. Ni se mogel spomniti, ali so bili na kateri fotografiji videti tako srečni, kot Kenyonovi na tej, ne odkar je bila Hannah še majhna deklica, njemu pa ni bilo treba nič drugega, kot biti tam.

	Sheldon se je obrnil proč od fotografije in se Tedu zahvalil za hrano. Šele ko je sedel za mizo, je občutil volčjo lakoto in prešinilo ga je, da se je povsem zanemaril. Ted ga je nekaj časa opazoval, ko je jedel, potem je vprašal: »Če si bova izmenjala informacije, mi povejte, kdo je vaš osumljenec.«

	Sheldon je pomislil. »Razen Billyja nihče. Nekaj njegovih prijateljev z zabav poznamo, ker smo že pred Aliceino smrtjo večkrat posredovali zaradi hrupa, vendar so vsi imeli alibi. In tudi verjeli smo jim, ker so vsi govorili enako zgodbo, in sicer da jih Billy že nekaj tednov ni povabil na zabavo. Kot bi si našel nove prijatelje.«

	»In vi niste mogli ugotoviti, kdo so bili ti novi prijatelji?«

	Sheldon je odkimal. »Na prizorišču smo našli kri, ne vemo pa, čigava je. Ste vi kaj izvedeli?«

	Ted je odkimal. »Sprva sem mislil, da se ljudje sramujejo tega, kar se je dogajalo v Billyjevi hiši. Z denarjem je kupoval razvrat, in nihče mi ni hotel povedati veliko, razen da je imel Billy nove prijatelje, a nihče ni videl, kdo so. Nekaj starih se je prikazalo na Billyjevem pragu, a Billy jih ni povabil naprej, so pa na privozu opazili stare kombije in v črna oblačila oblečene ljudi, zelo drugačne od njegove običajne družbe. Nekdanji Billyjevi prijatelji so bili ljudje brez denarja, pomagali so mu trošiti njegovega.«

	Sheldon je za trenutek prenehal jesti. »Imate vi kakšna sumničenja?«

	»Mamila,« je rekel Ted. »Ljudje so mi povedali, da je bilo v hiši vedno veliko drog in menili so, da Billyju zmanjkuje denarja. Nekoč je kupoval nove avtomobile, samo zato, da so lahko na travniku za hišo z njimi dirkali, nekaj mesecev pred Aliceino smrtjo pa je dal popraviti stare. Začel je tudi kupovati ceneno vodko; mamila, predvsem kokain in travo, ki so bila prej zastonj, pa je začel prodajati. In zato mnogim njegove zabave niso več bile zanimive. Vse preveč jih je videlo svoje punce ali fante spati z drugimi, ker je to zahtevalo razpoloženje, zagotovo pa za to ne bi še plačali, je tako? Billy je mislil, da je gospod popularni, pa ni bil. Bil je zgolj bedak, ki je zapravljal denar.«

	»Zakaj sumite mamila?«

	»Zato ker je najbrž dolgoval dilerjem, če je imel zalogo veliko, denarja pa vse manj. To bi pojasnilo, zakaj se je tako bal karkoli povedati. Mislim, da ga je nekdo obiskal, kak silak, in so stvari ušle iz rok. Alice je bila pridna punca, a znala se je postaviti zase, zato se sprašujem, ali je morda rekla kaj narobe, ko je hotela pokazati, da se ne pusti ustrahovati. Ni pa vedela, kakšna zna biti ta sorta ljudi in zadeva se je grdo končala.«

	Sheldon, ki je jedel naprej, je prikimal. »To zveni zelo smiselno. Preden je umrl, je še vedno razpečeval mamila, v njegovi hiši smo našli seznam, ker pa je tako vztrajno molčal, je bil njegov dolg morda še večji. Ta zorni kot smo preiskali, vendar nismo ničesar izvedeli. Ker so bile količine velike, smo menili, da je višje na lestvici, bližje glavnemu dilerju, te pa je težko izslediti. Ulične razpečevalce poznamo, ti odvisniki na dnu so pripravljeni povedati karkoli, da bi ostali v dobrih odnosih, da bi s plačilom varščine prišli na prostost in da jim med racijo ne bi razbili vrat. Nihče od njih ni vedel, kje je Billy nabavljal mamila.«

	Ted je zavzdihnil. »Torej oba nisva ugotovila ničesar, imava le teorije.«

	Sheldon je prikimal. »Tako se zdi.«

	Ted je molčal, Sheldon pa je pojedel do konca, ko je tišino zmotil Sheldonov telefon.

	»Prosim?«

	»Inšpektor Brown?« je vprašal moški glas.

	»Ja.« Popravljati bi ga bilo nesmiselno.

	»Policist Ellis pri telefonu, delam v južnem odseku. Videl sem elektronsko sporočilo s fotografijo mlade ženske. Vaša številka je bila v sporočilu.«

	Sheldon je pogledal Teda, ki se je vzravnal na stolu in ga opazoval. »Nadaljujte.«

	»Poznam jo,« je nadaljeval Ellis. »Tukaj imamo skrbniški center, imenuje se Nove livade in z njim imamo vedno polne roke dela. Dekle s fotografije sem prepoznal, a me je presenetilo njeno ime. Ni ji ime Christina, temveč Lucy, Lucy Crane.«

	»Ima kartoteko?«

	»Nič večjega, a je nenehno povzročala preglavice, pogosto smo jo s polnimi žepi mamil najdevali v hišah lokalnih perverznežev, tudi po pijači je zaudarjala. Ne vem, kaj se je z njo zgodilo, ker so me premestili, a to dekle ji je podobno.«

	»Ste prepričani?«

	»Skoraj popolnoma.«

	»Hvala vam, policist Ellis,« je rekel Sheldon. »Ta podatek za sedaj ohranite zase.«

	»Ni problema, gospod. Z veseljem pomagam.«

	Sheldon je prekinil zvezo in vstal. Ted ga je radovedno gledal, ko pa je Sheldon rekel: »Mislim, da imam sled.«, je vstal še sam in mu sledil.

	31

	Charlie se je hitro oddaljeval od kamnoloma, namenjen je bil v Donijino stanovanje v centru mesta, tam je imela dosje Billyja Privetta.

	Marshall Avenue je bila ena od glavnih cest, ki so vodile iz Oultona, vila se je po hribu navzdol, na obeh straneh so jo obdajala drevesa – mestni poskus, da bi poustvarili predmestje med industrijsko cono in delavskimi bivališči. Charlie je s sklonjeno glavo hodil mimo prašnih pročelij trgovinic in zanemarjenih pubov. Poravnal si je oblačila, da si ljudje ne bi zapomnili neurejenega moškega v obleki, to je bila edina možnost, da se zlije z okolico.

	Med hojo je nenehno pogledoval naokrog, vsak hip je pričakoval, da bo kak policist zavpil njegovo ime, da hodi naravnost v past. Zavil je na Marshall Avenue in takoj opazil, da se razteza po pobočju navzdol, veje dreves na obeh straneh so tvorile nadstrešek, pod katerim bo precej manj opazen. Številka 66 je bila stavba iz glazirane opeke in z dvema vhodoma, na vseh oknih so visele rumene zavese. Še enkrat se je hitro ozrl naokrog, če bi temno uniformo zagledal za katero izmed uličnih svetilk, potem pa ga je prešinilo, da je najbrž preveč gledal filme. Bil je neoborožen, zgolj nepomemben odvetnik, ki je za svojih štirideset let hodil nekoliko prehitro. Četudi bi se mu približali po polžje, bi jim le stežka pobegnil.

	Odrinil je vrata in vstopil na skupen hodnik. Poln je bil rjavih odtenkov in lesketajočih se lesenih vrat, na prvih je bila pritrjena številka 1 iz umetnega marmorja. Stopnišče je bilo ozko in temno, edina pot je vodila navzgor.

	V enem od stanovanj je igral televizor, stopnišče je postajalo vse temnejše. Stikalo za luč se je po določenem času izklopilo, a prehitro, da bi prišel na vrh. Zadnji del poti do najvišjega nadstropja, kjer je bilo stanovanje 6, je moral pretipati, številka na vratih je bil le obris v medli svetlobi, ki je prihajala skozi steklena vrata. Na drugi strani je bilo kratko stopnišče, zato je ugibal, da je prišel do mansardnega stanovanja.

	Charlie je potrkal, a odzval se ni nihče. Lahko je le čakal.

	Zazvonil mu je telefon in pogledal je na zaslon. Bila je Julie, njegova bivša. Sprejel je klic, vendar je počakal, da je Julie spregovorila prva.

	»Charlie, jaz sem. Slišala sem za Amelio. Pogovoriti se moramo o tem, kar se je zgodilo.«

	Charlie je pomislil, ali bi sploh kaj odgovoril, toda želja, da bi izvedel, kaj ve Julie, je bila premočna. »Kaj si slišala? Zakaj bi radi govorili z mano?«

	»Tega ti ne morem povedati. Sam veš, kako je.« Kratka tišina. »Priti moraš sem, Charlie.«

	»Kaj, a na postajo?«

	»Ja, radi bi govorili s tabo.«

	Charlie je zaprl oči. Za trenutek se mu je zdelo, da je stisnjen v kot.

	»Ne, ne morem,« je rekel in prekinil zvezo.

	Več kot ura je minila, preden je zaslišal korake. Ves ta čas je držal glavo med dlanmi, pričakoval je, da bo na stopnišču vsak hip zaslišal policiste, vendar je bilo vse tiho. Razmišljal je o Amelijini smrti, poskušal je najti odgovore. Ampak to je bilo nemogoče, ker ni poznal ozadja, vedel je le, da je njena smrt nekako povezana z Billyjem Privettom.

	Zaslišal je korake, postal je napet. Čakal je, da bo uzrl uniformo, a je vedel, da sliši Donio, še preden jo je videl. Njeni koraki so bili prerahli, da bi lahko bili policijski. Ko je prišla izza vogala, se mu je nasmehnila in z rame snela torbo, na pogled težko.

	»Imam ga,« je rekla.

	»Pojdiva noter,« je odvrnil Charlie in ji v zahvalo prikimal, a nasmeška ji ni vrnil.

	Donijino stanovanje je bilo temačno, imelo je vonj po zatohlem in vlagi, ali pa morda samo po zakajenosti. Spalnici sta bili dve, pograd pa je bil tudi na hodniku, Charlie je ugibal, da so se poleti v njem drenjali pohodniki. Na tleh je bil itison, na več mestih ožgan od cigaret, dnevna soba pa je premogla le zbirko stolov z lesenimi naslonjali, razporejeno okrog televizorja. Za toploto je skrbel električni kaminski radiator.

	»Je najemnina tako zelo nizka ali gre za neko retro reč, ki je ne razumem?« je vprašal Charlie, ki si je prizadeval, da bi bil videti vsakdanji.

	Donia se je zasmejala in na enega od stolov odložila torbo. »Bilo je poceni in blizu pisarne. Morda bom tukaj ostala vse poletje, če se bodo stvari uredile.« Zardela je in se opravičila. »Oprostite, načrtovala sem, da bi poleti delala pri vas, in zavedam se, da se je sedaj, po tem, kar je doletelo Amelio, vse spremenilo.« Utihnila je, potem pa vprašala: »Kaj pa se ji je zgodilo?«

	Charlie je sedel na stol nasproti nje in zaprl oči. Glavo je naslonil na steno. »Daj mi nekaj za piti, pa se bova pogovorila,« je rekel. »Hudičev dan je za mano.«

	Poslušal je Donio, ki se je motovilila po kuhinji. Ko je spet odprl oči, je pred seboj zagledal lonček kave in sendvič s sirom.

	»Zdite se lačni,« je rekla.

	Res je bil, čeprav je upal, da bo za piti dobil kaj hladnejšega in močnejšega. Kljub temu se ji je zahvalil. Sedela je za mizico ob oknu, bel plastičen pogrinjek z vazo umetnih rož je nekoliko ublažil videz obrabljene površine. Glava je Donii slonela na rokah, ko ga je gledala jesti.

	Ko je odložil krožnik in srknil požirek kave, je rekla: »Policija ni hotela povedati, kaj se je zgodilo Amelii.«

	»Kako se drži Linda?«

	»Razburjena je bila, ni vedela, kaj naj naredi, ker vas ni bilo tam. Policiji je dovolila, da se razgleda po pisarni. Je naredila prav?«

	»Ja, v redu je,« je odvrnil Charlie. »So kaj odnesli?«

	Donia je odkimala. »Linda jim je natisnila seznam sestankov in strank, to je vse. Povedali so, da je bila Amelia umorjena in da morajo govoriti z vami, niso pa povedali, zakaj.«

	»Kako dolgo je bila policija tam?«

	»Ne dolgo.« Donia je srknila požirek iz svojega lončka in nadaljevala: »Tisti ljudje so bili spet pred pisarno.«

	»Kateri ljudje?«

	»Tisti v črnem. Včeraj ste govorili z njimi.«

	Charlieju je postalo nelagodno. »Kaj pa so počeli?«

	»Samo stali so.«

	»So ti sledili?«

	»Mislim, da ne.« Videti je bila zaskrbljena. »Kaj, a mislite, da so mi?«

	»Poglej skozi okno. Če so ti, se zanimajo zame, ne zate.«

	Donia je šla mimo njega in potegnila zaveso na eno stran. Pogledala je skozi okno in odkimala. »Ne vidim jih.« Obrnila se je k Charlieju. »Zakaj bežite?«

	Charlie je vzdihnil. Če je podtaknjenih dokazov dovolj, da pristane na klopi za obtožence, potem porota zagotovo ne bo spregledala dejstva, da je bežal.

	»Zato ker hočem poskusiti ugotoviti, kaj se je zgodilo,« je rekel. »Skrbi me. Če policija meni, da sem jo jaz ubil, me bo zaprla.«

	»In zakaj bi mislila, da ste jo vi ubili?«

	Charlie ni hotel odgovoriti, ker bi sicer moral razkriti obstoj noža. »Ti misliš, da bi lahko bil jaz kriv?«

	»V resnici vas sploh ne poznam,« je odvrnila in si grizla ustnico.

	»Če o tem nisi prepričana, zakaj si me potem spustila v svoje stanovanje?«

	Skomignila je, odgovorila pa ni.

	Odložil je lonček. »Potreben sem prave pijače. Je imaš kaj?«

	Donia je odkimala.

	»Le redko kaj spijem.«

	»Razumem.«

	»Vi pa prevečkrat.«

	»Odvisno. Če pijem zato, da se mi ni treba soočati z življenjem, potem ne pijem dovolj.«

	»Je vaše življenje tako slabo? Meni se zdi dobro.«

	»No, polepšaj mi dan. Zakaj se ti zdi dobro?«

	»Živite v lepem kraju. Obdaja ga podeželje, lepi razgledi, svež zrak in povsod lahko greste peš. Imate zanimivo službo in zdravi ste. Moja mama si je nekoč želela takšno kariero. Morali bi biti hvaležni za to, kar imate.«

	Charlie se je kratko, a trpko zasmejal. »Hvala za tole lekcijo o življenju. Povedal ti bom nekaj o tem našem mestecu – stagnira. Ne, še huje – umira. Vsi čakajo, da postane spalno naselje Manchestra, a za to mu primanjkuje šarma in pozimi je preveč pusto. Cvetijo le trgovinice, kjer vse stane en funt, moje službe pa raje sploh ne omenjaj.«

	»Jaz si vašo službo želim,« je rekla.

	»Super. Ko boš kvalificirana, me lahko izplačaš, ker je imam jaz vrh glave.«

	»Tega ne mislite resno.«

	»Da ne? In kaj naj bi mi bilo na njej všeč? Da sem vsak trenutek na voljo ljudem, ki mislijo, da sem njihov prijatelj, ker jih zagovarjam na sodišču, kjer moram govoriti stvari, v katere ne verjamem, na primer, kako neučinkovit je zapor in podobne oslarije? Zapor res ni kaj prida, a vsaj drugi si oddahnejo od zaprtih ljudi. Zato je moje celotno življenje pretveza, nepridipravi, ki si moje pomoči ne zaslužijo, grenijo življenje drugim, ko pa jih ulovijo, se vsi izgovarjajo in smilijo samim sebi. Bi rada postala odvetnica? Raje si premisli, ker nikoli ne boš počela, kar si želiš početi ti, pač pa, kar bodo hoteli drugi.«

	Donia je najprej privzdignila obrvi, potem pa je prasnila v smeh.

	»Kaj je smešno?«

	»Tako nejevoljnega pa nisem videla še nikogar,« je rekla.

	Imela je nalezljiv smeh in bleščeče bele zobe, a Charlie se ni zmogel nasmehniti.

	»OK, mogoče imam samo slab dan,« je rekel. »Ne, ni samo to. Grozen dan imam, tako zjebanega dne nisem imel že zelo dolgo. Mačka imam in moja poslovna partnerka je mrtva, morda zaradi dosjeja, ki si mi ga prinesla.« Pomignil je proti Donijini torbi. »Naj si ga ogledam.«

	»Lahko kako pomagam?«

	»Tukaj si, ker želiš izkušnje.«

	Mapo je potegnila iz torbe in jo počila na mizo. »Samo preoblečem se,« je rekla in odšla iz sobe.

	Charlie je gledal za njo, zmajal je z glavo. Bila je mlada in čedna in nekaj časa je hotela preživeti z njim. Odšel je k mizi, ob tem pa ujel svoj odsev v ogledalu. Lica je imel pordela, lase pa sive in skuštrane, na rani na licu se je naredila temna krasta. Oči je imel utrujene, kožo upadlo. Postalo mu je jasno, zakaj je Donia ob njem tako sproščena. Zanjo je bil le postaran moški. Ob njem se je počutila varno, brez vsakršne seksualne grožnje. Dobri stari stric Charlie.

	Charliejev nasmešek je zbledel. Sedel je za mizo in odprl dosje.

	Mapa ni bila tipična. Običajno so imele ločene razdelke za različne stvari, ki obsegajo dosje. Pravni obrazci. Izjave tožilstva. Izjave prič obrambe in natipkane verzije obtoženčevih oslarij, ki jih mora vaditi za sojenje. Vsa korespondenca je bila na enem mestu. Ampak Billyjev primer ni nikoli prišel na sodišče, zato tudi kupa papirjev ni bilo, zgolj policijski zapisnik z Billyjevimi podatki in povzetek tega, kar je povedal Amelii, skupaj s svežnjem zapiskov in opomb. V ločenem razdelku so bili časopisni odrezki.

	Charlieju so se tresle roke, ko je na mizo odložil policijske formularje, skupaj s korespondenco. Bo odkril kaj, kar bi moralo ostati skrivnost, ali celo namig, da Amelia ni bila odkrita s policijo in sodiščem? Zdaj to ni bilo več važno, ni pa si želel, da bi njeno ime blatili v medijih. Naj vsaj njeno ime ohrani dostojanstvo, ki ji ga je odvzela smrt.

	Donia se je vrnila, nosila je ohlapne kavbojke in razvlečen pulover.

	»Začeli ste brez mene,« je rekla.

	»Ničesar nisi zamudila,« je takoj odvrnil.

	Na mizo je zlagal vsebino mape. Naslednja ura mu lahko spremeni življenje.



	32

	John je skupaj z Gemmo pregledoval skedenj, iskal je načine, kako bi lahko še dodatno zavaroval hišo.

	Gemma je brcnila zvitek bodeče žice. »Lahko uporabiva tole?«

	Prikimal je. »Lahko jo ovijeva okrog rešetk ali pritrdiva na notranjo stran oken.«

	»Proti čemu pa se hočemo zavarovati?«

	John si je nervozno obliznil ustnico. Ni vedel, koliko je vedela Gemma. »Oblastem naše početje ni všeč,« je rekel. »Henryja skrbi, da bodo naredili racijo. Ne pozabi, da imamo tukaj kanabis, gojimo ga v enem od skednjev.«

	»Ampak z žico na oknih jih ne bomo ustavili.«

	»Vem, jih pa bomo upočasnili in tako pridobili čas.«

	»Za kaj?«

	»Da se branimo. Ali celo pobegnemo, če bi se uspeli ubraniti do mraka.«

	Gemma ni bila videti zadovoljna. »Misliš, da Henry hoče, da se gremo nekakšne mučenike?«

	»Ne vem,« je odvrnil John, a je ni pogledal, »toda če želimo kaj spremeniti, moramo biti pripravljeni tudi na to. Morda bomo pristali v zaporu, a to je še najmanjši problem. V manj kot pol ure bomo spet zunaj in bomo junaki, ker smo se uprli. Upiramo se, a biti moramo pripravljeni.«

	»Ne bomo pristali v zaporu,« je rekla Gemma.

	»Zakaj ne?«

	Zavila je z očmi. »Zato ker njihovih sodišč ne priznavamo, bučman. Si pozabil Henryjeve besede, da nas njihovi zakoni zavezujejo le, če jih sprejmemo? Zato smo svobodni.«

	Prikimal je. »Res je, oprosti. Henry mi je povedal za Magno carto, na podlagi katere je naš upor zakonit.«

	»Vseh podrobnosti ne razumem, ker se izgubim vsakič, ko jih Henry pojasnjuje, vendar mu zaupam, ker tako ne mislimo samo mi. In ne pozabi, da se moraš vsemu odreči.«

	»Kaj, a svoji lastnini?«

	»Ne samo svoji lastnini, odreči se moraš tudi svojemu imenu. Če boš imel opravka s kakšno uradno osebo, ji ne smeš povedati svojega pravega imena. Tvoj rojstni list je zgolj članska izkaznica za njihovo družbo in če boš uporabljal svoje ime, potem si to članstvo sprejel. In ravno v tem je fora – če jim ne poveš svojega imena, ti ne morejo nič. Ker z družbo nisi sklenil pogodbe, ti ne morejo vsiliti kazni iz te pogodbe.« Zasmejala se je. »Bistro, kaj?«

	»Ne more biti tako preprosto.«

	»Pa je. Videla sem že, da deluje.« Gemma je začela vleči zvito žico, okrog roke si je ovila staro cunjo, da se ne bi poškodovala. »In kot si rekel, če se nas bodo lotili s silo, se bomo branili. Pravzaprav je vse skupaj nekako razburljivo.«

	»Gemma?«

	Ustavila se je. »Ja?«

	»Želim si le to, da ostaneva skupaj,« je rekel John. Gemma je že hotela nekaj odgovoriti, a je dvignil roko. »Vem, kaj je rekel Henry, in vem, da ne boš izključno z mano, a rad bi, in če Henry nima nič proti, da ves svoj prosti čas preživiš z mano.«

	Gemma se je nasmehnila, potem si je začela zapeljivo gristi ustnice.

	John se je zasmejal, res se je znala spogledovati, potem pa je nadaljeval z brskanjem po skednju. Na eno stran je zvlekel stare stroje, da je imel več prostora. V zadnjem delu skednja, zelo zaprašenem, je našel živalske pasti z železnimi spoji in močnimi nazobčanimi čeljustmi. Bile so prašne in zarjavele, zato ni bil prepričan, da še vedno delujejo.

	Eno past je raztegnil, napeti je moral vse sile, dokler ni zaslišal klika. Ob steni je našel staro bambusovo palico in jo potisnil v past. Ni mu bilo treba močno pritisniti, že se je past sprožila in palico presekala na dvoje, en konec je obdržal v roki, drugega je odneslo po tleh. Bila mu je všeč. Pasti je bilo šest, odnesel jih je ven. Tri za travnik, dve za potko pred hišo, eno za zadnja vrata. Za hišo je bilo temno, tam ni svetila nobena luč; če bi kdo prišel s tiste strani, bi past opazil šele, ko bi ga zgrabila za gleženj. Poskrbeti mora le, da bodo zanjo vsi vedeli.

	John je globoko vdihnil in pogledal naokrog, če bi lahko našel še kaj uporabnega za zavarovanje posesti. In potem ga je zagledal. Rdeč kanister z bencinom za štirikolesnike in stare avtomobile, parkirane za zadnjim skednjem. Poceni avte so kupovali na dražbah in jih vozili, dokler se niso pokvarili. John je pomislil na molotovke, praznih steklenic je bilo več kot dovolj, potrebovali so jih za domače pivo.

	Odšel je ven in namestil pasti, potem pa je s praznimi steklenicami napolnil samokolnico in jo odpeljal pred hišo. Vstopil je v hišo in opazil, da Elamova po Gemminih navodilih na okna pritrjujeta bodečo žico, spominjala je na pajkovo mrežo – žeblje sta zabijala le do polovice, potem sta jih ukrivila. No, Peter ni kaj prida pomagal, fizičnega dela ni bil vajen, ampak John je bil hvaležen za trud.

	Jennifer ga je pogledala in se zasmejala. »To jih bo zadržalo.«

	»Upam, da res, resnično upam,« je rekel John, »le na sredini okna pustite prostor, naredili bomo še molotovke. Če se bodo prebili skozi zunanjo mrežo, se bomo z njimi borili.«

	Jennifer so se razširile oči. Zamisel ji je bila všeč.





John je pokazal na samokolnico pred vrati in se obrnil k mlajšim ženskam. »Steklenice napolnite z bencinom, potem pa v bencin namočite cunjo, da se dobro napije, in jo stlačite v vrat steklenice. Pod vsakim oknom naj bo deset steklenic. Razmisliti moramo še, kako bi naredili katapult, da jih bomo lahko uporabili tudi na daljavo.«

	Ženske so se lotile dela, John pa je odšel k omari, v kateri je imel starec spravljene puške. Bile so tri, zraven še škatla krogel. Zadnje uporabno dovoljenje je preteklo pred nekaj leti. Johna je prešinilo, da za novo najbrž ne bo zaprosil.

	Omara je stala na hodniku, blizu vrat starčeve sobe. Ko je iz omare jemal puško, je iz sobe zaslišal stok.

	John je odprl vrata, ena redkih v hiši, puško je še vedno držal v roki. Henry je hotel imeti starca zaprtega. Vrata so se cvileče odprla, starec ga je pogledal. Oči je imel rumenkaste, kožo sivo. Hotel je nekaj povedati, a izustil je le daveče stokanje. Dvignil je glavo, kot bi hotel vstati, a je samo nemočno omahnil nazaj.

	V sobo je planila Dawn, odrinila je Johna, da je butnil v podboj vrat. »Nahranila ga bom in preoblekla in niti ne pomisli, da bi mi preprečil. Henry tega ni izrecno prepovedal.«

	John je molčal, opazoval je Dawn, ko je starcu privzdignila glavo in mu dala piti. Hvaležno je pil, četudi ni mogel dvigniti rok, da bi si sam držal skodelico. Odeja je zdrsnila na stran in John je uzrl koščena rebra, ki so molela skozi umazano majico, tudi ramena je imel skrajno suha.

	»Prinesi nekaj kruha,« je rekla Dawn. »In pogrej lonček juhe. Pa saj bo umrl od lakote.«

	Starec je odkimal, pravzaprav je le rahlo stresel glavo, strmel je v puško. Prikimal je, skoraj neopazno, zeval je in hrepeneče gledal orožje, potem je spet omahnil na posteljo. Silovito je dihal in hropel. John ga je razumel.

	»Hoče, da ga ustrelim,« je tiho pripomnil John in pogledal puško.

	Dawn je odkimala. »Ne, to ni naše poslanstvo, John, in to veš. Daj, prinesi juho. Umira.«

	Ob sebi je zaslišal klik in zagledal kovinski lesk. Ob Johnu je stala Gemma. V rokah je držala eno od preostalih pušk.

	»Henry ni naročil, naj ga nahranimo.« Gemma je dvignila puško. »Ga ne boš ubogala? Si ti tista, ki ga boš izdala?«

	Dawnin pogled je švignil od orožja k starcu, potem je pogledala Johna in okrog po sobi. Gledala je proseče, prestrašeno. »Tega ne smemo dopustiti,« je rekla, glas se ji je lomil. »To ni človeško.«

	»Pridi ven,« je zapovedala Gemma, odločno, in proti njej naperila puško.

	Dawn je odložila skodelico in s poklapanimi rameni odšla proti vratom. Ko je šla mimo Johna, ga je pogledala naravnost v oči. S pogledom mu je sporočala, da je vse zmotno.

	John je pogledal starca, na površje so priplavali dvomi. Starec je umiral, bil je shiran in nepokreten. Njihovo početje bilo okrutno.

	»John, pomagaj mi.« Bila je Gemma.

	John jo je pogledal, njegovi dvomi so se v hipu razblinili. Obrnil se je in dregnil Dawn v ramo, da se je opotekla čez prag proti kupu steklenic v kotu.

	»Sedi in se ne premakni,« je rekel, potem pa odšel proti vratom, ki so se odpirala na travnik.

	Nekdo mora stražiti.

	33

	Medtem ko si je Charlie ogledoval vsebino mape Billyja Privetta, je Donia vprašala: »Kakšna je torej zgodba? Resnična zgodba?«

	»Si že slišala za Billyja Privetta?«

	Prikimala je. »Vsi so že slišali za Billyja Privetta. Zato sem prišla v Oulton.«

	»Kaj, zaradi Billyja?« je bil presenečen Charlie.

	»To ravno ne,« je odvrnila in se nasmehnila, zavedajoč se, kako se je to slišalo. »Vedela sem, katera pravna pisarna ga je zastopala, in sem ugibala, da je pomembna.«

	»Zdaj pa si razočarana?«

	»Nisem pričakovala, da bo takšna,« je rekla.

	»Majhna pisarna nad okrepčevalnico?«

	»Nekaj podobnega,« je odvrnila v zadregi.

	»Če se ukvarjaš s kazenskim pravom, ne potrebuješ imenitne pisarne,« je pripomnil Charlie. »Važno je le, da je prostor ustrezen in blizu sodišča.«

	»Torej, Billy?«

	Charlie je vzdihnil. »Bil je zguba, ki se ji je enkrat v življenju nasmehnila sreča,« je rekel in zamahnil z roko. »Življenje mu je spremenilo šest številk, pred tem je bil zgolj nadloga, zatem pa nadloga, ki se je iznenada imela za pomembno.«

	»Ampak, ali je bil morilec?« je vprašala Donia. »Je ubil Alice Kenyon?«

	Charlie je skomignil. »On je trdil, da ne. Morda bova kaj našla tukaj,« potapkal je po papirjih na mizi. »Vem, da se je Amelia močno borila, da bi ga zavarovala pred preiskavo vzroka smrti.«

	»Pa se lahko? Izogne takšni preiskavi?«

	»Namen takšne preiskave je ugotoviti, kako je nekdo umrl in ne, kdo je moril. Gre za kako in zakaj, ne pa za kdo. Billy jim je priskrbel podpisano izjavo, da se ne spomni ničesar, niti tega ne, kdo še je bil tam. Mrliški preglednik je odločil, da ni potrebe, da bi tudi pričal, če bo povedal enako, kot je zapisano v izjavi. Ted je njegovo odločitev v medijih kritiziral, ampak Ted si je želel, da bi preiskava dala drugačne odgovore.«

	»Smili se mi,« je rekla Donia. »Videla sem ga pri poročilih. Zdi se prijeten možakar.«

	»Res je, veliko prijetnejši od mene, ampak zdaj ko je Billy mrtev, ne bo nikoli izvedel, kaj se je zgodilo.«

	Charlie je segel po svežnju korespondence in prelistal čisto na začetek, do Amelijinega prvega pogovora z Billyjem, takoj zatem, ko ga je policija priprla, potem ko je našla Aliceino truplo. Večina informacij je bila osebne narave, zgolj podatki, ki so jih potrebovali za vodenje primera. Čisto zadaj je bil list papirja z Billyjevo verzijo dogodkov. Charlie ga je presenečeno gledal. Pričakoval je, da bo na njem s čedno Amelijino pisavo zapisana Billyjeva zgodba, a bil je le en stavek: Nikomur nočem razkriti, kaj se je 14. maja 2011 zgodilo v moji hiši, in pod njim Billyjev podpis.

	S prstom se je potapkal po ustnici. To je bilo nenavadno. Billy Privett ni hotel, da bi Amelia vedela, kaj se je zgodilo. Za kliente to ni značilno. Običajno si želijo, da bi odvetniki verjeli njihovim lažem, kot bi le-te z uradno izjavo postale resnica. Nikoli resnično ne dojamejo, da jim odvetnik nikoli povsem ne verjame ali pa mu sploh ni mar. Vedno gre le za dvoje: kaj je mogoče dokazati in koliko bo dobil plačano.

	»Kaj je povedal Billy?« je vprašala Donia in se nagnila naprej.

	»Ne veliko,« je odvrnil Charlie in ji pokazal list papirja.

	Donia se je namrščila in sedla nazaj. »Torej v dosjeju ni ničesar pomembnega.«

	Charlie je listal naprej, pregledoval je pisma, ki jih je Amelia poslala Billyju in v katerih je zahtevala plačilo računov. Potem ko je bila policijska preiskava zaključena, je Amelia še vedno zastopala Billyja. Ko je prišel do zadnjega pisma, nedavno poslanega na več naslovov, je Charlie odprl usta, a ni spregovoril.

	»Kaj ste našli?« je vprašala Donia in se spet nagnila bliže.

	Charlie jo je pogledal. »Amelia je zadnja pisma razposlala včeraj, ko je izvedela za Billyjevo smrt, vključno z DVD-jem.«

	»Pokažite.«

	Charlie je mapo obrnil proti njej. Pisma so bila kratka, pisalo je le: Prilagam video, ki ga je pred kratkim posnel Billy Privett in me pooblastil, da ga v primeru njegove smrti razkrijem. Charlieja so predvsem zanimali prejemniki. Pisem je bilo deset, bila so identična. Eno je bilo poslano policiji, eno Tedu Kenyonu, tri televizijskim hišam, pet pa časopisnim.

	»Piše, kaj je na ploščku?«

	Charlie je odkimal. »Ne vem, je pa zagotovo nenavadno. Kot bi šlo za dokončno izjavo, posmrtno sporočilo.«

	»O tem, kaj se je resnično zgodilo Alice Kenyon?«

	»Le kaj drugega bi lahko bilo?« je odvrnil Charlie in prikimal. »Kar pomeni, da ga je nekdo hotel utišati, ker se je bal, kaj bi lahko povedal.« Namrščil se je. »Ampak zakaj zdaj?«

	»Kako to mislite?«

	»Čas je pomemben. Eno leto je molčal, potem pa se je iznenada odločil posneti video. Nekaj dni kasneje so ga umorili. Zato je čas izjemno pomemben. Očitno se je nečesa bal. In še nekaj drugega je.«

	»Nadaljujte.«

	»Kako je tisti, kdorkoli že je umoril Billyja, vedel za DVD?« Donia ga je zmedeno gledala, zato je nadaljeval. »Razmisli. Morilec je zagotovo vedel, da je spregovoril, zakaj bi ga sicer ubil?«

	»To že, a če je tako, zakaj bi ga ubil? Amelia je lahko ploščke razposlala šele po njegovi smrti.«

	»Glede tega so se zmotili. Vedeli so, da je Billy spregovoril, niso pa vedeli, da bo njegovo govorjenje prišlo v javnost šele po njegovi smrti. To sta vedela le Amelia in Billy.«

	»In zdaj sta oba mrtva.«

	Charlie je prikimal. »Prav gotovo je Billy omenil video, ko so ga mučili, in tako je Amelia postala naslednja žrtev, kajti vedeli so, da je video pri njej.«

	»Jaz vidim še eno težavo,« je rekla Donia. »Če je bil video včeraj razposlan, zakaj ni omenjen na televiziji ali v časopisu?«

	»Ne vem,« je odvrnil Charlie. »Morda je policija zadevo ustavila in prosila medije, naj počakajo.« Potem ga je nekaj prešinilo. V želodcu ga je stisnilo, sililo ga je na bruhanje, počasi se mu je začelo svitati, kakšen je razlog za vse to. »Ne, ni bilo to,« je tiho dodal. »Linda je danes prišla zelo zgodaj v službo, rekla je, da je zaradi vloma v zaostanku s pošto.«

	»Kaj hočete reči?«

	»Da videi sploh niso bili poslani. Zaradi zmede so čez noč ostali v pisani. Karkoli je že na posnetku, je zelo pomembno, saj bi v javnost prišlo le v primeru smrti.«

	»Mogoče pa so še vedno v pisarni,« je rekla Donia. »Ko je policija odšla, je Linda zaklenila.«

	Charlie je odkimal. »Stavim, da so ukradeni.«

	Donia ga je zbegano pogledala. »Ne razumem.«

	»Veš, da sem včeraj prespal v pisani?«

	»Ja, Linda je omenila, da se ji zdi, da ste prespali tam in da to ni bilo prvič. Mislim, da je to povedala tudi policiji.«

	»Ko sem se zbudil, nisem videl nobenih pisem in mislim, da je bil nekdo v pisarni,« je povedal Charlie in se ustavil. Celotne zgodbe ji ni smel povedati, prav gotovo pa ni smel omeniti okrvavljenega noža.

	»Če je nekdo vzel ploščke, ne bomo nikoli izvedeli, kaj je povedal Billy.«

	Charlie se je zamislil. »Zagotovo nekje obstaja izvirnik.« Ko ga je Donia pogledala, je dodal še: »Verjetno je v sefu.«

	»Morda je tudi tega nekdo vzel.«

	»Ja, morda, a se splača preveriti.«

	»Kdaj greva?«

	Charlie je odkimal. »Ne, dovolj si že tvegala, da si mi priskrbela tole. Sam bom preveril.«

	Na čelo so mu stopile kapljice potu. Le kaj je na posnetku, da je nekdo zanj pripravljen ubijati? Kdo bo naslednja žrtev?



	34

	Sheldon se je vozil proti Penworthamu, soseski na obrobju Prestona, nekoč največjega deželnega tekstilnega mesta, zdaj pa so ga zaznamovali parkirišča trgovskih centrov in dolgočasno mestno središče, poživila ga je le univerza.

	Penwortham ni bil dosti oddaljen od policijske postaje, nastal je kot spalno naselje na drugi strani reke Ribble, polno restavracij, kolesarjev in drevoredov. Sheldon in Ted sta sledila namigu v zvezi s Christino, ki ji je bilo v resnici ime Lucy Crane in je živela v tamkajšnjem skrbniškem centru.

	Ted je večino poti molčal, ko pa sta se približala cilju, je vprašal:

	»Kaj upate, da boste našli tam?«

	Sheldon je gledal navzdol po hribu pred seboj. »Zgolj potrditev, kdo je v resnici ženska, ki se je izdajala za Billyjevo gospodinjo.«

	»In mislite, da vam bo to pomagalo?«

	»Vedela bova več, kot veva sedaj.«

	Prečkala sta reko, ki ločuje Preston in Penwortham, se peljala mimo trgovinic in okrepčevalnic in zavila proti policijski postaji, nizki vogalni stavbi iz rdeče opeke, ki je bila naprodaj, še ena žrtev varčevalnih ukrepov.

	Čez približno petdeset metrov sta prispela do precej zanemarjene samostojne hiše z dvema vhodoma. Na stopnici pred vhodom so sedeli trije najstniki in kadili cigarete. Ko se jim je Sheldon približal, so se mu začeli smejati.

	»Ej, stari, cunje imaš prevelike,« je rekel eden, druga dva pa sta se pretirano glasno zarežala.

	Sheldon se jim je nasmehnil. »Kdo je tukaj šef?« je vprašal in pokazal na hišo.

	»Mi.« Še več smeha. »Resno.«

	Sheldon je zavil z očmi in šel mimo njih. Vstopil je v hišo, Ted mu je sledil, eden od najstnikov pa je zavpil: »Marian?«

	Iz sobe na koncu hodnika je stopila zajetna ženska, Sheldon je ugibal, da je tam kuhinja. Lase je imela kratko pristrižene in pobarvane vijolično, v nosu pa uhan, ki nekako ni sodil h gubam okoli ust. Stara je bila okrog petdeset let.

	»Vama lahko kako pomagam?« je vprašala in prišla proti njima.

	Sheldon je iz žepa potegnil izkaznico. »Oultonska policija.«

	»Niste videti kot policist,« je pripomnila in s pogledom premerila njegova oblačila. Potem je pokazala na Teda. »Vas pa poznam.«

	»Dolga zgodba,« jo je prekinil Sheldon. »Z vami bi rad govoril o Lucy Crane.«

	Nekaj hipov ga je zbegano gledala, potem so se ji razširile oči. »Tega imena že zelo dolgo nisem slišala. Če mislite, da je tukaj, posodobite svoje podatke. Odšla je, tri leta ali še več je od takrat.«

	»Kaj veste o njej?«

	Sumničavo ga je pogledala.

	»Zakaj vas zanima?«

	»Pomembno je,« je odvrnil. »Njena kartoteka me ne zanima, rad bi izvedel več o njej.«

	Marian je nekaj trenutkov razmišljala, potem je pomignila proti kuhinji. Bila je velika in prostorna, na pultu je bil velik kup krožnikov, ki so čakali, da pridejo na vrsto v pomivalnem stroju.

	»Še enkrat bom vprašala, zakaj se zanimate zanjo?« Marian je sedla na visok barski stol zraven jedilnega pulta.

	»Tega vam ne morem povedati.«

	»Potem pa vam jaz ne morem ničesar povedati o Lucy,« je odvrnila, skomignila in nemočno iztegnila roke.

	Sheldon je to tudi pričakoval, a je kljub temu poskusil priti do informacij, ne da bi karkoli izdal.

	»Umor Billyja Privetta preiskujem,« je povedal Sheldon. »Lucy ima morda informacije, ki bi nam lahko koristile.«

	Marian je pokazala na Teda. »Zdaj se spomnim. Vi ste oče Alice Kenyon.«

	Ted se je nasmehnil, poskusil jo je pridobiti na svojo stran.

	»Pomembno je. Prosim, pomagajte nama.«

	Marian je pogledala Sheldona, potem spet Teda.

	»Težavna je bila,« se je omehčala.

	»Ali niso vsi?« je pripomnil Sheldon.

	»Večina jih ima težave, ja, a da bi bili problematični? Ne vedno. Otroci, ki pridejo sem, so povsem podobni drugim. Postavljajo hierarhijo, izberejo si vodjo, ki mu sledijo. Ali zaidejo v težave, je odvisno od vodje. Včasih se otroci želijo le zabavati, v šoli se celo pridno učijo. V takšnih primerih je dom zanje dober kraj, takšni otroci imajo priložnost.«

	»Ampak?«

	Marian se je nasmehnila, res je sledil ampak.

	»Ampak včasih so vodje preveč problematični. Preveč popivajo, zapadejo v mamila, vedno pa za sabo potegnejo še koga.«

	»In Lucy?«

	»Lucy, hja,« Marian se je zasmejala, »Lucy je zanimal samo seks. Trudila sem se, da je ne bi obsojala. Poznala sem ozadje, ki jo je pripeljalo v dom, poznala sem ozadje njene družine – o katerem vam niti pod razno ne bom povedala ničesar – a bila je čedna in tega se je tudi zavedala. Razvila se je zelo zgodaj in vajena je bila dobiti, kar si je želela. Zelo hitro je spoznala, da ji bo izgled odprl več vrat kot izobrazba in temu primerno se je tudi obnašala. Eden od skrbnikov, ki je pozabil, kje je meja, ko je prišla gola izpod tuša, je zaradi nje celo izgubil službo. Hotela je le, da bi ji dovolil iti ven popivat, a v to ga je morala prepričati, in nekdo je vstopil, ravno ko jo je otipaval, ampak Lucy je ležala na hrbtu in mu dovolila, da jo otipava.« Marian je zmajala z glavo. »Rekel je, da se mu je ponujala, in to verjamem, toda bil je odrasel in moral bi reči ne, le da Lucy besede ne ni nikoli razumela.«

	»Kaj se je zgodilo z njo?«

	»Vedno je bila pogrešana, čeprav ni bila nikoli zares pogrešana, če me razumete. Kar naprej je bila zunaj v družbi odraslih. Oni so dobili, kar so hoteli, njo pa zalagali s pijačo in travo. Sprva so bili to samo domačini, pridaniči, ki so s pločevinkami piva postopali po parkih, kasneje pa so jo začeli obiskovati tudi drugi. Nase so gledali kot na umetnike, anarhiste, svobodnjake in podobno, a bili so zgolj odpadniki. Včasih je izginila za več dni, da smo morali obvestiti policijo, potem pa se enkrat ni več vrnila.«

	»Pa vas zanje ne skrbi, za tiste, ki tako končajo?«

	Marian je malce pomislila, potem pa rekla: »Za nekatere me. Skrbi me za šibke, takšne, ki hitro podležejo pritiskom. Mamila, zločini, prostitucija, zgodi se jim lahko karkoli slabega. Takšni se na koncu v zaporu obesijo, ko se zavejo, da so stari trideset let in da je njihovo življenje ena sama žalost, da bo takšno tudi ostalo. Za močne me ne skrbi. Oni se bodo znašli. In Lucy je bila močna, na svoj način.«

	Za trenutek se je Marian izgubila v spominih.

	»Torej, kako je bila povezana z Billyjem Privettom? Iz poročil sem slišala, da je bil umorjen.«

	»Zatem ko smo našli truplo, smo v njegovi hiši govorili z mlado žensko, mislimo, da je bila Lucy. In če je res bila, je sumljiva, ker je lagala o svojem imenu. Imate kakšno njeno fotografijo?«

	»Spominkov ne hranimo,« je precej prezirljivo odvrnila Marian, a zdela se je negotova, kot bi se nečesa spomnila. »Počakajte.«

	Pohitela je iz kuhinje, Ted pa je privzdignil obrvi. »Kaj menite?«

	»Zveni že, kot da govorimo o isti osebi, vendar pa sum temelji na besedah enega policista, ki bi jo naj prepoznal.«

	»Najbrž je bila v težavah,« je rekel Ted. »Vi ne morete priti do fotografij?«

	»Ne pozabite, da sem na bolniški.«

	»Ja, ampak to ni isto, kot če bi bili suspendirani, kajne? Še vedno imate dostop do računalnikov.«

	Še preden bi lahko Sheldon odgovoril, se je vrnila Marian, v rokah je nosila album.

	»Tale je izpred štirih let,« je povedala. »Za konec tedna smo šli na jezera. Rafting, gozdne pustolovščine in podobno.«

	Marian je album odložila na barski pult in začela obračati strani. S celofanom prekrite fotografije otrok v rdečih rešilnih jopičih ob vodi in v čolnu so bile precej meglene, tu in tam je Marian za hip prenehala listati, potem pa je stopila korak proč. »Tule je,« je rekla in potapkala po fotografiji na vrhu strani.

	Sheldon si je pobliže ogledal fotografijo in prikimal. Na sliki je bilo najstniško dekle, nasmejano, svetle lase je imelo spete v čop, a bili so mokri in nekaj pramenov ji je padalo na čelo. Tudi ona je nosila rdeč rešilni jopič. Bila je Christina. Ličnice je imela manj poudarjene, toda enak nasmešek in enako samozavesten pogled v očeh.

	»To je ona,« je rekel Sheldon in se umaknil, da si je še Ted ogledal fotografijo. Ted je stopil bliže in si z roko pokril usta.

	»Kaj je?« je vprašal Sheldon.

	»Poznam jo,« je odvrnil Ted in se odpravil k vratom.



	35

	Charlie je bil v Donijini kopalnici, ko je nekaj zaslišal. Trkanje po vhodnih vratih, glasno in neučakano.

	Splaknil si je obraz, čakal je, da se zmrači, da bi se lahko vrnil v pisarno, mrzla voda ga je predramila. Policija je pisarniške prostore sicer preiskala, vendar je imela omejena pooblastila, večina stvari, ki jih je iskala, je bila zaupne narave. Sčasoma bo dobila nalog za podrobno preiskavo, Charlie pa je hotel čim prej preveriti, ali je izvirni posnetek v sefu. Če bi vedel, kaj je na posnetku, bi lahko mirne vesti šel na policijo, ker bi bil prepričan, da ni osumljenec.

	Voda mu je kapljala z lic, ko je negibno stal in molil, da Donia ne bi odprla vrat. Potem je na hodniku zaslišal korake, zatem pridušene glasove in še težke korake.

	Iz kopalnice se je prišlo v Donijino spalnico, prijel je za kljuko, pripravljen, da pohiti tja. Če je policija, je čas, da se preda. Prepričan je bil, da ni storil ničesar. Policijo mora samo prepričati, da mu bo verjela.

	Zaslišal je vik in postal. To ni bila policija. Preveč kletvic, izrečenih sikajoče.

	Počasi je odprl vrata in zadržal sapo, hotel je videti, kdo je tam. Svetloba v spalnici mu je osvetlila obraz, ovedel se je škripanja desk pod nogami, preproga je bila pretanka, da bi pridušila korake.

	Glasovi so postali še glasnejši. Šel je do spalničnih vrat, na hodniku je bilo temno. Zadrževal je sapo in poslušal, ura na steni je glasno bila. Ker ga je osvetljevala svetloba spalnice, je po hodniku padala njegova senca. Stopil je nazaj in prisluhnil. Razločil je moški glas. Je Donia spustila policijo v stanovanje? Morda pa sta bila tista, ki ju je videl pred Amelijino hišo.

	Pokukal je skozi vrata proti dnevni sobi. Videl je temna oblačila, premikala so se. O Donii ni bilo ne duha ne sluha.

	Charlie se je stisnil ob steno. Želel si je oditi iz stanovanja, vendar ni vedel, kje je Donia in nekako se je počutil odgovornega zanjo. Zaprl je oči in nekajkrat globoko vdihnil, preden je spet stopil na hodnik, tokrat je šel dlje. Slišal je šelestenje papirja in vznemirljivo govorjenje. Dosje Billyja Privetta. Torej so za vsem tem resnično tičale informacije o Billyju Privettu.

	Talna deska je zaječala, ko se je počasi prebijal naprej. Pogledal je v tla. Njegova senca je padala čez hodnik in delno na steno. V hipu se mu je naježila koža.

	Charlie je naredil še en korak, zdaj je lahko videl, kdo je bil tam. V črno oblečeni najstniki, ki so postopali pred pisarno. Sledili so Donii.

	Ozrl se je proti spalnici, iskal je drug izhod ali mesto, kjer bi se lahko skril, a zaman. Postelja je imela škatlast okvir, segal je do tal, namesto omare je bilo le stojalo za oblačila. Okno je imelo le kljuko, a bilo je tri nadstropja visoko, zato ni bilo nobene potrebe, da bi bilo še zaklenjeno. Spodaj je bilo betonsko dvorišče.

	Kje je Donia?

	Charlie je šel naprej, ves čas je gledal vhodna vrata, pred-stavljala so izhod. Srce mu je razbijalo in poskušal je umiriti dihanje, bal se je, da ga bodo slišali. Potem se je spomnil Amelijinega trupla. Donie ni mogel zapustiti, hkrati pa se je zavedal, da vseh ne bo mogel obvladati. Pomagati ji mora. Nič dobrega ne bo, če bosta oba mrtva.

	Začel se je zadenjsko umikati, naj berejo dosje, morda jih bo zamotil, potem pa so mu po hrbtenici šinili mravljinci. Nekaj je ležalo na tleh. Bolje rečeno, nekdo.

	36

	Ted ni spregovoril, dokler nista spet sedela v avtu. Marian je s praga gledala za njima, za vzklike otrok se ni menila.

	Ted je pogledal Sheldona, krčevito je stiskal čeljusti.

	»Kdo je to dekle?« je vprašal Sheldon in potisnil ključ v ključavnico, a obrniti ga ni hotel, dokler ne bi dobil odgovora.

	Ted ga je pogledal, še vedno je bil zbegan. »Dekle iz avta je, tista, ki je skočila name. To je ona, Lucy Crane.«

	»Ste prepričani?« je bil presenečen Sheldon.

	»Seveda sem prepričan,« je izbruhnil Ted. »Preden je skočila name, sem se z njo v avtu pet minut pogovarjal. In zdaj se je izkazalo, da je bila povezana z Billyjem Privettom, torej je verjetno res nekaj vedela.«

	»Z Billyjem je bila povezana ves čas, zato vam je tudi rekla, da ima o njem informacije, potem pa si je najbrž premislila in vas izdala. Morda pa se je prestrašila. Zagotovo je vedela, da je tam tudi fotograf in vas je namerno spravila v past, da bi vas izsiljevala ali zgodbo prodala časopisom. Ker pa vas ni zanimala, je skočila na vas v upanju, da bodo časopisi povedali drugačno zgodbo.«

	»Seveda me ni zanimala,« je odvrnil Ted, »hotel sem samo izvedeti, kaj se je zgodilo Alice, pa tudi svojo ženo še vedno ljubim. Zdaj sva nekoliko odtujena, vem, ampak tega ji ne bi storil. Dovolj je pretrpela.«

	»Lucy je še vedno povezana s primerom, toda kako? Bila je Billyjeva gospodinja. Kako to, da je niste videli, ko ste bili tam?«

	»Pred oči mi ravno ne bi stopila, kajne? Vedela je, da bi jo prepoznal,« je rekel Ted. »Mislite, da je res bila njegova gospodinja? Mogoče pa je bila njegova punca in ga poskuša zaščititi.«

	Sheldon je odkimal. »Ne, ni bila samo to. Nobenega razloga ni imela, da bi nam lagala, če je bila njegova punca, pa tudi izginila ne bi.«

	»Še vedno imate svojo izkaznico in malo naprej po cesti je policijska postaja. Se lahko pozanimate o njej?«

	Sheldon je pomislil in prešinil ga je trenutek, ko je zjutraj stal na cerkvenem stolpu, ko si je prisegel, da bo našel resnico.

	Zagnal je motor in prevozil kratko pot do policijske postaje, pritlične stavbe v L-obliki, ki je čakala kupca. Javne sprejemnice ni bilo, torej tudi ne nadležnega policista, ki bi mu moral pojasniti, zakaj je prišel.

	»Počakajte v avtu,« je rekel Sheldon in izkaznico približal čitalniku. Delovala je v vseh lancashirskih postajah. Znašel se je na stičišču dveh hodnikov, po tleh so bile ploščice, stene prebarvane svetlomodro, na obeh straneh so bili požarni izhodi. Sheldon je bil prvič na penworthamski postaji, zato mu ni preostalo drugega, kot da hodi naprej in išče računalnik.

	Zavil je levo in prišel v prostor na koncu hodnika, kjer je bila vrsta miz z računalniškimi zasloni. V Penworthamu očitno ni bilo priporniških celic, pravzaprav je bila ta postaja nekakšno zatočišče, kjer so policisti urejali papirje, ne da bi jih motili nujni klici za posredovanje pri večjih zločinih. Edini povzročitelji nevšečnosti so bili otroci na posesti Kingsfold.

	V prostoru je bila samo še ena oseba, mlada policistka v uniformi. Pogledala ga je, radovedno, ko pa je videla izkaznico, ki je Sheldonu visela okoli vratu, se ni več menila zanj.

	Sheldon je pomigal z miško, da je zaslon oživel, in sedel. Logiral se je, nato pa v bazo vpisal Lucyjino ime. Dobil je tri zadetke, po letnici rojstva je dva hitro izločil. Kliknil je na podrobnosti in se nagnil naprej.

	Že na prvi pogled se je prepričal, da je Christina resnično bila Lucy Crane, le manj spogledljiva je bila videti. Fotografija je bila posneta po aretaciji, lase je imela razmršene in pod očmi temne kolobarje. Nobenega nasmeška, le utrujen in kljubovalen pogled, še eno dekle, ki so ga ujeli pri kaznivem početju.

	Sheldon je kliknil na osebne podatke, v bazi je bil še vedno naveden naslov skrbniškega doma. Odkar ga je zapustila, ni imela več opravka s policijo.

	Bral je naprej, kartoteka se je končala pred dvema letoma, ko je bila stara sedemnajst let. Zapisi so bili takšni, kot jih je opisala Marian, prijave pogrešane osebe in poročila, da so jo našli. Navedenih je bilo tudi nekaj imen, povezanih z ugrabljanjem otrok, prav tako uradna navedba skrbniškega doma, da je proti, da se Lucy druži z njimi. Pri enem od omenjenih je bilo pribeleženo, da se bo ob ponovni prijavi znašel na sodišču z obtožbo zaradi pedofilije, a to je bilo vse.

	Sheldon se je namrščil in kliknil na prekrške, seznam obtožb in opozoril. Lucy je imela šele devetnajst let, a kot je Sheldon pričakoval, sodišču ni bila neznanka. Opomini zaradi kraj, zadnje opozorilo zaradi kaznivega prekrška, ki mu je sledilo več mladostniških obtožb. Družbeno koristno delo zaradi napada, dodelitev nadzornika. Še zadnja priložnost in poskus, da bi preoblikovali težavno mladostnico. Včasih so bili ti poskusi uspešni, včasih ne, najpogosteje pa se je ravno otrok odločil, kaj je najboljše zanj.

	Zdelo se je, da je bila Lucy med bivanjem v skrbniškem domu nenehno v težavah, potem pa se je umirila. Oddelek za mladostniške prestopnike bi jo označil za uspeh. Morda pa je ugotovila, da je zabavneje druge spravljati v težave. Moške je mamila v kočljive situacije in tako sproščala jezo preteklih let.

	Sheldon je že hotel zapreti datoteko in priznati poraz, ko je opazil razdelek ovadbe brez obtožbe. To so bile umaknjene obtožbe, včasih so pomenile uvod v primer, ki se je zaključil z obsodbo. V Lucyjini datoteki je bil le en tak vnos.

	Pred šestimi meseci je bila Lucy aretirana, ker je pozno ponoči kradla pijačo v oultonski trgovini. Torej je bila v Oultonu, več kot trideset kilometrov od Penworthama. Toda primer je bil opuščen, še preden bi prišel na sodišče.

	Sheldon je kliknil na povezavo, vsebovala je prijavo in poročilo, skupaj z izsledki. Izjave prič so hranili v Oultonu.

	Našel ni ničesar posebnega. Lucy so ujeli, ko je s steklenico viskija pod plaščem odhajala iz trgovine. Sheldon je preletel poročilo, čisto na koncu je pisalo 'kazen ni bila izrečena'.

	In zakaj ne?

	Zapisal si je številko prijave in jo poiskal v bazi. Bila je kratka. Pripeljali so jo na policijsko postajo in jo vpisali, a prišla ni niti do zaslišanja. Štirideset minut po prihodu je imela obisk. K njej je prišla glavna inšpektorica Dixonova, z Lucy je govorila v celici.

	Zakaj bi glavna inšpektorica govorila z nepomembno kradljivko?

	Policist v priporu je vzorno opravil svoje delo, zabeležil je čas prihoda in odhoda Dixonove, zavaroval si je hrbet, če bi šlo kaj po zlu. Dixonova je bila v celici trideset minut. Pet minut kasneje so Lucy izpustili, brez kakršnekoli obtožbe.

	Sheldon se je na stolu naslonil nazaj in strmel v zaslon. Včasih so se starejši policisti res pogovorili z obtoženci, predvsem kadar je šlo za manjši prestopek. Morda je šlo za dogovor, izmenjavo informacij, ali kadar so hoteli priti do hujših kriminalcev. To bi storil kateri od inšpektorjev, toda Dixonova? Ona ni sodelovala z ovaduhi, prav tako ne pri delu pod krinko. Njene naloge so bile vodenje oultonske policijske postaje, prizadevanje za večji proračun in razporejanje sredstev.

	Ampak dolžina obiska Sheldonu ni dala miru, prav tako se je spomnil, kako se je Dixonova s cigaretami v roki odzvala, ko je na hodniku zagledala Christino. Ali Lucy Crane, kot ji je bilo v resnici ime. Še nekaj se je dogajalo. Nekaj bolj osebne narave.

	Izklopil je računalnik in se odpravil k izhodu.

	»Kdaj so vas posneli z Lucy v avtu?« je vprašal Teda, ko je sedel za volan.

	»Pred malo več kot petimi meseci.«

	Kmalu zatem, ko je Dixonova na prostost izpustila Lucy, je pomislil Sheldon.

	Obrnil je ključ.

	»Vrniti se morava v Oulton.«

	37

	Charlie se je obrnil. Za seboj je slišal glasove ljudi v dnevni sobi, nenadoma so se vsi ovedeli, da je tam. Izhod je zakrivala senca ogromnega moškega, velikega in nevarnega. Charlie se ga ni bal le zaradi velikosti, temveč zaradi popadljivega videza. Charlie se je zadnjič tepel v šoli. Možakar je razširil roke in se nasmehnil, da so se mu zalesketali zobje, Charlieja pa je prešinilo, da mu bo v zabavo, karkoli bo že sledilo.

	V dnevni sobi se je nekdo premaknil. Charlie je pogledal naokrog in prepoznal moškega, s katerim je govoril prejšnji dan. Imel je skuštrane črne lase, ob sebi najstnike.

	»Charlie Barker,« je smeje rekel.

	»Kdo si?« je vprašal Charlie, ki se je trudil na očeh obdržati tudi moškega na hodniku.

	Moški z razmršenimi lasmi je prišel bliže. »Mislil sem, da si za nas izgubil zanimanje.«

	Charlie je pogledal mimo njega v dnevno sobo. Donia je bila tam, na kolenih. Mlada ženska jo je držala za lase, da se je pačila od bolečine. »Izpusti jo.«

	»Ne skrbi zanjo. Morda se bomo malce pozabavali z njo, a zaenkrat ji ni hudega.«

	Charlie je zaduhal travo in preznojena oblačila.

	»Pozabavali? O čem govoriš?« je odvrnil Charlie, potem pa je v možakarjevi roki zagledal nož. Osupnil je, kot bi dobil brco v trebuh. »Ti si ubil Amelio. In Billyja.«

	Moški je nagnil glavo, kot bi se zabaval. »Sama sta si spisala svojo usodo, se ti ne zdi? In zdaj si boš ti spisal svojo.«

	Charlie je zaprl oči. Pogoltnil je, nato pa na vratu začutil rezilo. Počasi je odprl oči in pred seboj zagledal silakovo iztegnjeno roko. Na koži je občutil mokroto. Ali kri ali pot, ni vedel.

	»Dobro veš, kaj iščemo,« je rekel moški.

	»Ne vem, o čem govoriš.«

	»Ne sprenevedaj se, gospod Barker. Tudi Amelia je poskušala ohraniti skrivnost, pa se ni dobro končalo.« Počasi je prikimal. »Bila je dobra oseba, boljša od Billyja, a končala je enako. Posnetek hočemo. Kje je?«

	»Kakšen posnetek?«

	Pritisk rezila se je okrepil, Charlie je trznil.

	»Billyjev posnetek,« je hladno nadaljeval moški, smeh je izginil.

	»Posnetke ste vzeli,« je rekel Charlie in debelo pogoltnil, usta je imel suha.

	»Ne izvirnega, kar seveda veš. Imamo le kopije. Hočem izvirnik in preostale kopije.«

	Charlie je imel prav, a v tem ni bilo utehe. Iskal je besede, zaradi poplave adrenalina ni mogel trezno razmišljati. Izvirni posnetek je po vsej verjetnosti v pisarniškem sefu, toda ves čas je pred seboj videl Amelio, kako je končala.

	»Tovrstne stvari hranimo na drugi lokaciji,« si je izmislil Charlie in upal, da drugi laži ne bo zaznal. »Tudi posnete izjave otrok, dostop pa imava le midva z Amelio.«

	Charlie je spet zamižal, čutil je, kako se mu dvigajo in spuščajo prsi. Če mu bodo verjeli, ga potrebujejo živega.

	»In v primeru, da vidva z Amelio ne morete priti do te druge lokacije?«

	»Posnetki pričanja otrok pripadajo tožilstvu, ne nama, imava jih le za potrebe sojenja. Vsi posnetki bodo vrnjeni tožilstvu.«

	Charlie je odprl oči, videl je, da sta se moška spogledala in skomignila. Pritisk rezila je popustil, le za spoznanje, a bilo je dovolj.

	Moškemu je silovito stopil na nogo in ga odrinil. Pridobljeno prednost je hipoma izkoristil in se pognal proti vratom. Nekdo je zavpil. Sledil je topot težkih čevljev. Charlie je s potnimi rokami obračal kljuko, uspelo mu je in odprl je vrata, ko je za seboj nekoga zaslišal. Planil je iz stanovanja in za seboj zaloputnil vrata, da se je tisti za njim zaletel v steklo. Charlie je pridobil še nekaj sekund.

	Vklopil je luč in stekel po stopnicah navzdol, niti sanjalo se mu ni, kaj počne. Iz stanovanja je slišal vpitje, a mislil je lahko le na beg, gnala sta ga panika in nagon.

	Ko je Charlie prišel do stopnic, so se vrata Donijinega stanovanja odprla. Sledili so mu. Ustaviti se ni smel. Z roko je drsel po prebarvani ograji in tekel, ob vsakem koraku je občutil udarec srca. Kradoma se je ozrl. Velikan mu je sledil, tekel je po hodniku in bil že skoraj na stopnišču, ko je Charlie prišel do dna prvega niza stopnic. Charlie se ni toliko ustavil, da bi si ga dobro ogledal.

	Tekel je naprej, samo še dva niza stopnic, ko je vanj priletelo nekaj kovinskega. Izogniti se ni mogel, je pa podložka na ramenu jakne preprečila, da bi se reč zarinila pregloboko. Charlie je kriknil in se skremžil od bolečine, ko je reč izvlekel.

	Prišel je do naslednjega niza stopnic, a zdelo se mu je, da tekmo izgublja. Za njim je teklo še več preganjalcev, njihovi glasovi so na stopnišču glasno odmevali.

	Charlie je pogledal nazaj. Veliki možakar je bil videti močan, besno je stiskal zobe, v oprijeti majici so se mu bočili bicepsi.

	Nekdo je odprl vrata stanovanja, najbrž ga je mučila radovednost, kaj se dogaja, a jih je takoj spet zaprl. Charlie je zdirjal proti naslednjemu nizu stopnic, zdelo se mu je, da se stopnic komaj dotika, tako je hitel, od drsenja po ograji ga je žgalo v dlan. Koraki za njim so bili še hitrejši, vrh naslednjega niza stopnic so dosegli, ko je Charlie prišel do zadnje stopnice. Charlieju ni preostalo drugega, kot da še bolj hiti, a od napora je bil že čisto zasopihan. Pognal se je po zadnjem nizu stopnic, pred seboj je zagledal vhodna vrata, potem pa je zgrešil stopnico in telebnil, ko z rokami ni uspel uloviti ravnotežja.

	Pristal je na vseh štirih, a ustaviti se ni smel. Koraki so bili vse bliže. Vstal je in se zapodil proti vratom, skozi šipo se je videl rumen soj uličnih svetilk.

	Mrzel večerni zrak mu je v hipu shladil potno čelo, ampak Charlie je tekel naprej, njegovi čevlji so na asfaltu glasno odmevali. Pomagal si je z rokami in tekel dalje, hripavo je sopel. Zaslišal je, kako so za njim zaloputnila vhodna vrata, a to je bilo vse. Zasledovalcev ni več slišal.

	Ozrl se je. Pred blokom se je zbrala skupinica v črnih oblačilih, gledala je za Charliejem. Eden od njih je odšel k belemu kombiju. Ga bodo lovili s kombijem?

	Charlie je stekel čez cesto in zavil v stransko uličico, preozko za kombi. Ni se ustavil, bal se je, da se bodo prikazali za vogalom, ampak sčasoma, ko je v tihem večeru na tlakovani cesti slišal le odmev svojih korakov, je polagoma spoznal, da je sam.

	Zavil je za vogal in prišel na naslednjo ulico vrstnih hiš. Ustavil se je in se z glavo naslonil na zid. V prsih ga je peklo, ko je hlastal zrak, s senc mu je tekel znoj. Bolečina v rami je postajala vse ostrejša in ko se je lahko vzravnal, je pogledal jakno. Bil je raztrgana in imela je teman madež, podoben krvi.

	Glavo je spet naslonil na zid in pogledal navzgor, mežikal je v zvezdnato nebo. Njegovo dihanje se je umirilo in odšel je na drugo stran ulice, iskal je zavetje naslednje stranske uličice, dolge in temne, kjer ni bilo uličnih svetilk, osvetljevali so jo zgolj prameni svetlobe sosednjih hiš in tu in tam soj s stranskih ulic.

	Moral je naprej, zato se je opotekal dalje, bolečina v rami je postajala vse hujša. Pomislil je na Donio. Tudi ona je bila v nevarnosti. Moral bi ji pomagati, potem pa ga je prešinilo, kako malo pravzaprav ve o njej. Zakaj bi mu kdo verjel? Julijin klic mu je dal vedeti, da je osumljen, sam pa je zelo dobro vedel, kako zaslepljena je lahko preiskava, kadar se policija osredotoči na enega osumljenca.

	Odločil se je, kam bo šel. A tja je moral priti neopažen.

	38

	John je hodil po hiši, preverjal je vsako okno posebej, ko jo je opazil. Zavpil je, udaril po oknu, a zaman. Dawn je tekla čez travnik, lasje so ji plapolali, pri Sedmih sestrah se je za hip ustavila in se dotaknila enega od kamnov. Ozrla se je še, potem pa stekla naprej proti obzidju.

	»Sranje! Ne, pa ne boš,« je zavpil John in se zapodil proti stopnicam, preskakoval je po dve naenkrat. Ostali so klicali za njim, radovedni, kaj se dogaja, ampak John se zanje ni zmenil. Verjetno ga je Dawn slišala, ko je planil iz hiše, kajti ozrla se je, potem pa stekla še hitreje proti porušenemu delu zidu.

	Johnu so med tekom koraki glasno odmevali v glavi, pomislil je na pasti. Ko je tekel mimo Sedmih sester, je Dawn že plezala čez obzidje, jokala je in zvenela obupano, potem se je pognala v gozd.

	John je z vso hitrostjo pritekel do zidu in ga preplezal, za praske na kolenu in izvin gležnja, ko je pristal na tleh, mu ni bilo mar. Pljuča so ga bolela, a moral je naprej. Dawn je gnala panika, John se je lahko zanašal le na lastno premoč. Spotikal se je čez korenine in koleno se je zamalo vdalo, ko je stopil v nevidno plitvino na potki, a ustavil se ni. Videl jo je pred seboj, hitro premikajočo se temačno senco, a tekla ni proti dolgi poti, ki je vodila v Oulton, temveč proti cesti, upala je, da bo ustavila kak avto.

	Ampak Dawn se je med tekom ozirala. Napaka. To jo je upočasnilo in John jo je začel dohitevati, kljub topotu nog in razbijanju srca je slišal njeno stokanje. Do ograje ji ne bo uspelo priti.

	Ko se ji je približal na deset metrov, je Dawn padla na kolena, sopla je in si z rokami zaščitila glavo. »Žal mi je, žal mi je,« je vpila in hlastala za zrakom. »Prosim, ne tepi me. Ne bom več. Bila sem šibka, strah me je. Žal mi je. Oprosti.«

	John je stal nad njo in lovil sapo, srce mu je divje bilo. »Zakaj si pobegnila?«

	Dawn se je skobacala na noge, John pa jo je zgrabil, da ne bi spet zbežala. Gledala je v tla in hlipala, da so se ji tresla ramena.

	»Ne bo se končalo, kot misliš,« je rekla. »Za noben upor ne gre, za nobeno vstajo, zato mi pomagaj, prosim te, pusti mi oditi.«

	John jo je potisnil na kolena. Stisnil je pest, Dawn pa ga je prestrašeno gledala. »Ne tepi me.«

	John je zaprl oči, z eno roko jo je krčevito držal za ramo. Globoko in jezno je vdihnil skozi nos, v lica mu je šinila kri.

	»Zakaj hočeš pobegniti?« je zarenčal. »Skupaj moramo ostati. Pomembno je.«

	»Zveniš kot Henry.«

	»Seveda zvenim kot on. Del iste ekipe smo. Enake nazore imamo, je tako?«

	Dawn je odkimala in se zasmejala, a histerično, in po licih so ji tekle solze.

	»Ti praviš 'mi', pa sploh ne veš, kdo je Henry.«

	»Vem, kaj me je naučil.«

	»Oslarija! Vse skupaj je jebena oslarija. Ničesar ne veš.«

	John jo je zgrabil za roko, oči so mu besno žarele. »Če te spustim, vem, da boš govorila o Henryju in s tem sfižila njegove načrte. Ne bodo se uresničili in vse bo šlo v nič.«

	Jezno mu je odtegnila roko. »Jebeš Henryja, jebeš Arnija. Ti se jebi. Vsi vi. Pomisli malo. Kaj veš o Henryju? Kaj resnično veš o njem?«

	Ob teh besedah je John postal. Pomislil je, kaj je vedel o Henryju, preden je prišel sem, in kaj so mu povedali drugi. Zmajal je z glavo. »Zdaj je drugačen.«

	»Drugačen? A ni več tat? Vlomilec? Prevarant? In spolni zločinec? Pa tisti otrok na zabavi? Sploh veš za to? O tem se ne širokousti, kaj, da je šel v zapor, ker je zlorabil najstniškega dečka.«

	John je debelo pogoltnil. Ozrl se je, skozi drevesa je pred hišo videl postave, osvetljevala jih je svetloba, ki je prihajala skozi odprta vrata.

	»Zakaj misliš, da je pristal tukaj, zakaj se druži s takšnimi, kot smo mi?« je nadaljevala Dawn. »Zato ker so ga izgnali od povsod drugod. Zaradi nasilja, zaradi njegovega obnašanja in prepričanja, da je svet kriv za njegove napake.«

	»Stišaj glas,« ji je velel John. »Do sem so nas pripeljale različne poti.«

	Vreščeče se je zakrohotala, potem si je z dlanjo pokrila usta. »Pa verjameš vse to? Zabavno je bilo, John, samo to. Ampak Henry je prevzel vajeti, ker to pač počne, rad je v središču pozornosti in tokrat so mu ljudje prisluhnili. Začeli so mu verjeti, ker so si to želeli, zato ker jim je dal odgovore. A nikoli ni bilo mišljeno, da bo tako.«

	»Kako?«

	»Morilsko.«

	John jo je debelo pogledal.

	»Mi smo miroljubni, ljubeči,« je dodala. »Ne pa morilci.«

	»Koga je ubil?« Johnov prijem je popustil.

	»Poglej okoli sebe,« je rekla. »Poglej Sedem sester, ki so ti tako zelo všeč.«

	John jo je zbegano gledal. »O čem govoriš?«

	»Ne veš, kaj?« Ker ni odgovoril, je nadaljevala. »Kamni niso obeležje ali dediščina. Pokopališče so.«

	»Ne razumem.«

	»V preteklosti so se mu ljudje že postavili po robu ali poskusili pobegniti, niso ga ubogali.« Z roko je zamahnila proti travniku. »Vsi so tam, pod rušo, in vsak ima svoj kamen.«

	»Sedem?« je čez nekaj trenutkov vprašal John.

	»Vzemi lopato, John,« je rekla. »Koplji okrog kamnov in našel boš tiste, ki so hoteli pobegniti. To je njihovo sporočilo – če ogroziš Henryja, si mrtev. Skupaj nas drži strah, ne pa ljubezen ali prijateljstvo ali revolucija.«

	John je poskušal dojeti, kar mu je pravkar povedala Dawn. Spet je pogledal proti travniku, zdaj so se mu kamni zdeli drugačni. Temačni. Hladni. Pogledal je žensko pred seboj in se v mislih vrnil k nočem, ki jih je preživel s Henryjem, k resnicam, za katere je Henry zahteval, da vanje verjame.

	»Bojim se, John,« je hlipala Dawn. »In zato sem še vedno tukaj, ker sem strahopetna. Henry nas je prisilil, da smo sodelovali, kot bi šlo za skupno vznemirljivo izkušnjo, ki je šla predaleč; za skupno skrivnost.«

	»Sploh te ne razumem.«

	»Si slišal za Billyja Privetta in tisto nesrečno dekle, Alice, ki so jo našli v bazenu?«

	»Billyja Privetta? Kaj pa ima on z vsem tem?«

	»Imel je denar, ki ga je hotel Henry, kot hoče tvojega. Zgolj to si, vir denarja, ki ga je treba izžeti. Imaš hišo in imaš denar. Henry te je našel v časopisu.«

	»Ampak kaj si hotela reči o dekletu na zabavi, o Alice?«

	Še preden je Dawn lahko odgovorila, se je niže na potki prikazala Gemma in prihajala k njima. Stiskala je čeljusti in pesti.

	Dawn je roteče pogledala Johna, lica je imela posuta s solznimi sragami.

	Gemma je zakorakala mimo Johna in zgrabila Dawn za roko.

	»Nazaj v hišo,« je zalajala na Dawn, potem pa pogledala Johna. »Henry je rekel, da nas bo nekdo izdal. Ne poslušaj je.«

	Nato je Gemma Dawn povlekla kvišku. Ko je stala na nogah, jo je zgrabila za lase in jo vso opotekajočo se začela vleči nazaj po potki.

	»Nisem hotela pobegniti,« je obupano vpila Dawn. »Tega ti ni treba početi.«

	John je hodil za njima. Ko se je približal kamnom, jih je pogledal in pomislil, da bi moral Dawn pustiti pobegniti. Kaj, če je govorila resnico in so tukaj resnično pokopani ljudje? Potem pa se je Gemma ozrla in ga pogledala in kot vedno ga je v hipu preplavilo vznemirjenje. Prešinilo ga je, da ne more kar tako oditi, zato ker ne more zapustiti Gemme. Ljubil jo je, to je vedel od vsega začetka, in naredil bo, karkoli bo treba, da jo obvaruje.

	39

	Kljub bolečini v rami je Charlie hitro hodil naprej, s pogledom je nenehno iskal izhod in čakal, da bo nekoga zagledal. Zidovi so bili visoki, dokler se bo držal njihovih senc, bo na varnem. Potem je zagledal priprta vrata in se ustavil, med opekami je padal tanek žarek svetlobe. Pokukal je noter, nekoga je prepoznal. Klienta, sedel je na stopnicah pred zadnjim vhodom in kadil.

	»Patrick?« je rekel in olajšano vzdihnil.

	Kadilec se je obrnil in zrl v temo, cigareto je skril v dlan. »Kdo je?«

	Charlie je stopil naprej, da ga je osvetlila svetloba kuhinjskega okna.

	»Jebela, Charlie Barker,« se je zasmejal Patrick. »Kaj hudiča pa počneš, da se tako kradeš okoli moje hiše?«

	Charlie je skomignil, ob tem pa ga je tako močno zaskelelo v rami, da se je spačil. Pogledal se je in videl, da ima na kolenu strgane hlače. »Pazim, da me ne ubijejo.«

	Patrick je očitno opazil Charliejeva strgana in okrvavljena oblačila, premeril ga je s pogledom, potem ga je spet pogledal v obraz. Zresnil se je. »Eh ja, stari, slišal sem za gospodično Diaz. Pri poročilih je bilo. Kaj, jebenti, se dogaja?«

	»Točno to poskušam ugotoviti,« je odvrnil Charlie. Olajšanje je pregnalo adrenalin, dihal je s težavo. »Le da določenim ljudem ta ideja ni všeč.« Pogledal si je roko. Tresla se je. »Poslušaj, Patrick, a lahko greva v hišo? Za pomoč bi te prosil.«

	Patrick je prikimal in vstal. »Stari, ti si meni vedno pomagal. Pridi.«

	Charlie je zamomljal hvala in sledil Patricku v hišo. Bila je tipična vrstna hiša, le da ni imela kuhinjskega prizidka. En prostor je imela spredaj in enega zadaj, od koder se je prišlo naravnost na ulico. Ko so se za njima zaprla vrata, je Patrick razprl dlan, Charlie pa je zavohal sladkoben sproščujoč vonj.

	Charlie je stegnil roko, Patrick pa ga je presenečeno pogledal. Charlie je globoko vdihnil, filter je bil moker od Patrickovih ustnic, a dim je potreboval. »Nisem bil vedno odvetnik,« je rekel, ko je bolečina v rami začela popuščati.

	»Mater, kaj se ti je zgodilo, stari?« je poltiho vprašal Patrick.

	»Padel sem po stopnicah,« je rekel Charlie in mu podal joint. »Imaš avto?«

	»Odvisno, kdo sprašuje,« je odvrnil Patrick in se zarežal.

	Charlie se je nehote nasmehnil. »Reciva, da gre za zakoniti privilegij.«

	»Staro corso uporabljam,« je povedal Patrick. »Spredaj je parkirana, a če te kdo kaj vpraša, ni moja.« Segel je na pult in vzel ključe. »Vrni jo, ko boš lahko.«

	Ko se mu je Charlie zahvalil, je v Patrickovih očeh nekaj opazil – hvaležnost, ker Charlie ni nikoli zviška gledal nanj. V preteklih letih je Charlie Patricka branil, kot bi resnično verjel njegovim argumentom, zato je Patrick kljub odvetniškemu nazivu nanj gledal kot na sebi enakega. Charlie je za pomoč prosil Patricka, ker je vedel, da mu bo pomagal, in imel je prav. To so bili ljudje, na katere se je Charlie lahko zanesel in zdaj jih je potreboval. Prav tako je vedel, da bodo človeku v težavah vedno pomagali, četudi je sicer njihov moralni kompas kazal v različne smeri, ker so v njem prepoznali sebe.

	Charlie je Patricku segel v roko in odšel skozi hišo proti sprednjim vratom. V dnevni sobi je sedela mlada ženska, videl jo je že na sodišču, ko je spremljala Patricka. Lase je imela rjave in ravne, na zapestjih doma narejene tatuje, zobe pa počrnele. Ko je šel Charlie mimo, ga ni niti pogledala. Charlie je opazil steklenico cenenega šerija, potem pa še otročička, starega morda osemnajst mesecev, ki je ležal ob mladenki in se igral s plišasto igračko. Njegova mati je spala, mrtvo pijana.

	Charlie je pogledal proč, obsojati ni hotel nikogar. Ne danes.

	»Hvala ti, Patrick,« je šepnil in pokimal proti ženski.

	»Za merilce hitrosti pa nič ne skrbi,« je rekel Patrick. »Registrske so od nekega forda mondea, tako da sem ne bo prišlo nič.«

	»Določenih stvari mi ni treba vedeti,« je odvrnil Charlie, odprl vrata in se odpravil proti sinje modri corsi.

	Motor je zagnal šele v tretjem poskusu. Ko se je vozil po ulici vrstnih hiš, je začel občutek groze nekoliko popuščati. Najprej mora v pisarno. Vedel je, kje bo našel izvirni posnetek, in če je bil tako pomemben, da so zanj morili, potem je še toliko pomembneje, da pride do njega pred Amelijinimi morilci.

	Spet je pomislil na Donio. Lahko bi poklical policijo, tega se je dobro zavedal, a nekaj v zvezi z Donio ga je motilo. Vse je bilo preveč usklajeno. Prišla je, da bi pridobila delovne izkušnje in potem so začele umirati žrtve. Ljudje v črnem so vedeli, kam morajo iti. Je bilo vse skupaj nameščeno in je bila Donia ves čas del načrta? Že res, da so ji pretili, ampak za kaj je šlo v resnici? Vlekli so jo za lase. Lahko bi bila zgolj igra.

	Pot do pisarne je bila kratka. Peljal se je do konca ulice in še malo navzgor po hribu.

	Vstopiti ni nameraval skozi vhodna vrata, lastnik okrepčevalnice bi ga lahko videl in to komu povedal. Zapeljal se je okrog stavbe v zadnjo uličico, ki je tekla za pisarno. Obdajale so jo železne ulične svetilke, tako da so se ljudje v njej težje skrili. Charlie je z avtom zaprl majhno ulico. Izstopil je, se hitro ozrl naokrog, potem pa zdrvel čez dvorišče proti požarnim stopnicam in navzgor do zadnjih pisarniških vrat.

	Ko je bil notri, ni prižgal nobene glavne luči, ni hotel, da bi kdorkoli vedel, da je tam. Zaprl je žaluzije in vklopil namizno svetilko.

	Odšel je k mizi v sprejemnici in poiskal ključ od sefa. V majhni omarici so hranili vse posnetke. Ko jo je odklenil, je zagledal vrsto ploščkov. Razvrščeni so bili po številkah primerov, vsak je imel nalepko. Charlie se ni mogel spomniti številke Billyjevega primera, je pa vedel, da se bo začela s PRI. S prsti je prestavljal ploščke, a takšne označbe ni imel nobeden.

	Charlie je jezno zaloputnil vratca. Če je bil glavni posnetek tukaj, so ga našli, zato so pri njem pustili nož in ga pustili živega. Torej so imeli vse. Pisma, ki jih Linda ni razposlala. Plošček iz sefa, če je tam sploh bil. Ampak če so vse to imeli, zakaj so potem še vedno nekaj iskali?

	Šel je v Amelijino pisarno. Takoj je opazil, da jo je policija preiskala. Sicer ne posameznih dosjejev, je pa pregledala predale in omarice. Charlie je občutil val žalosti zaradi Amelie, spet je podoživel šok, ki ga je doživel, ko je našel njeno truplo, in kako okrutno je umrla. Z njene mize je vzel uokvirjeno sliko. Spet je bila slika njene družine, nasmejane, videti je bilo, da so si bili blizu.

	Charlieju so v oči stopile solze, kar ga je presenetilo. Amelia je bila mlada, lepa, pred seboj je imela še vse življenje. Zdelo se mu je, da še vedno duha njen parfum, pričakoval je, da bo vsak čas zaslišal njene pete ali odrezav glas. Jezen nase si je obrisal oči. Zdaj nima časa žalovati.

	Amelia dosjejev ni hranila v omarici, temveč na policah, zloženi so bili po abecednem redu, zraven velikih map z gradivom s tečajev, katerih sta se morala oba redno udeleževati, da sta ohranjala licenco. Charlie je mape s tečajev kopičil kar na tleh, dokler niso pristale v smetnjaku.

	Amelia je imela veliko odškodninskih primerov, ki so bili precej zamudni. Svoje delo je opravljala podobno kot vsi drugi odvetniki: metodično je pregledala vsak spis, ga dopolnila, poslala obvestilo in izstavila račun, in raziskovala, če je to bilo potrebno. Približno tri tedne je potrebovala, da je prišla skozi vse primere, ko je prišla do konca, je preprosto začela znova. Dopolnitve, iskanje informacij in pisanje papirjev, ki so prinašali denar.

	Charlie je odšel k mapam in jih začel pregledovati, iskal je takšno, ki bi izstopala.

	Spet si je obrisal oči in izvlekel prvo mapo. Utrujenost je hitro prišla za njim, imena pred očmi so poplesavala, zapomnil si jih ni. Trideset minut je trajalo, da je pregledal vse. Nič.

	Sedel je za Amelijino mizo, iskal je nekaj, kar bi vse pojasnilo. Karkoli že so vsiljivci hoteli, tega niso dobili. Amelio so zagotovo mučili, ker pa so še vedno iskali, je tisto nekaj zagotovo v pisarni. Ampak na mizi ni bilo ničesar in če bi bilo karkoli vidnega, bi to opazili tudi drugi.

	Vklopil je računalniški zaslon. Počasi je oživel, svetlomodro ozadje in okence za vnos gesla. Ampak ob njem je bil rdeč križec. Zadnje vneseno geslo je bilo napačno. S prstom se je tapkal po ustnici. Morda so računalnik vklopili policisti, le da jim ga ne bi bilo treba, ker je imela Linda s svojega računalnika dostop do vsega. Ampak Linda tega ne bi naredila, ne brez njegovega dovoljenja, skrbelo bi jo zaradi zaupnosti. Torej, če ni bila policija, je moral biti tisti, ki mu je podtaknil nož, bil je namreč v pisarni. Nekaj je iskal na računalniku, ker pa ne pozna gesla, se ni mogel vpisati.

	Charlie se je vpisal s svojim geslom. Odprl je okence za iskanje primerov in natipkal Privett. Dvanajst zadetkov, dvanajst iz časa pred smrtjo Alice Kenyon v Billyjevem bazenu. Dva primera sta bila iz preteklega leta, kar je Charlieja presenetilo, ker Billy razen v zvezi z Aliceino smrtjo ni hodil v navzkrižje z zakonom. Eden od teh je bil v Donijinem stanovanju, a kaj je bilo v drugem?

	Charlie je kliknil na Billyjevo zadnjo številko spisa. Pričakoval je, da bo zagledal seznam pogovorov in pisem, da se bo seznanil z zgodovino primera, ne da bi ga moral imeti fizično pred seboj. Amelia ni vedno vsega dala na papir.

	Bil je samo en vnos iz prejšnjega tedna, zapisnik pogovora skupaj z nekaj telefonskimi številkami in pismi.

	Charlie je kliknil na zapisnik in začel brati.

	Pisalo je, da je Amelia obiskala Billyja doma in da sta posnela video. To je bilo vse. Tam je bila dve uri.

	Charlie se je na stolu naslonil nazaj. Tak zapisnik je bil prekratek. V njem bi morale biti navedene podrobnosti, da sta oba vedela, kaj točno je stranka povedala. Ta zapisnik je bil zgolj opomnik, da mu ne bi pozabila izstaviti računa, kar je samo še potrdilo sume, ki so se porodili med prebiranjem drugega dosjeja. Torej, če v zapisniku ni bilo navedeno, kaj je na posnetku, Amelia tega zavestno ni hotela narediti. To je bil posnetek, ki je bil namenjen medijem, Tedu Kenyonu in policiji. Posnetek je bil najpomembnejša reč, a o izvirniku ni bilo ne duha ne sluha.

	Charlie je v mislih preletel dogodke večera. Nekaj je spregledal, o tem je bil prepričan. Kje je Donia? Kdo pravzaprav je Donia? Bodoča študentka iz Leedsa, ki je iskala delovne izkušnje. Za prazen nič je prišla od daleč. In tudi stanovanje je najela. Vse skupaj jo je stalo več kot le čas.

	Skupaj sta pregledala Billyjev dosje, v njem nista našla ničesar očitnega, potem pa so prišli ljudje v črnem. Jih je spustila v stanovanje? Je Donia delala zanje in se je za delovne izkušnje prijavila samo zato, da bi ugotovila, kaj je tisto, kar morajo najti, torej posnetek?

	Ampak to se ni ujemalo z njenim obnašanjem v stanovanju. Ali ga je preslepila s čednim obrazom?

	Pohitel je iz Amelijine pisarne, od bolečin se je spačil, in odšel k mizi v sprejemnici. Prošnje so bile shranjene v mapi pod pultom, na eni strani za pripravništva, na drugi strani za delovne izkušnje. Listal je, dokler ni našel lepo natipkane prijavnice z Donijinim imenom.

	Sedel je in jo hitro prebral. Donia Graham. Naslov v Leedsu. Izobrazba. Odstavek o tem, kaj je hotela izkusiti v Charliejevi firmi. Nič neobičajnega. Zgolj še ena prošnja za priložnost v upanju, da se bo kasneje izkazala za koristno. Ali navedeni podatki držijo, ni preveril nihče.

	Odložil je papir in prešinilo ga je, da sploh več ne ve, kaj se dogaja.

	40

	John je stal pred vhodnimi vrati in stražil, v rokah je držal puško in s pogledom prečesaval temačne hribe, motril je temne sence. Zaradi Dawninega poskusa pobega je bil še vedno pretresen, ker ni vedel, kaj bi storil Henry, če bi ji uspelo zbežati.

	Vse je bilo mirno in tiho. Na cesti ni bilo nobenih žarometov, po travniku ni hodil nihče. Če je imel Henry prav, jih bo nekdo napadel, a John je lahko slišal le ječanje vej v sosednjem gozdu in občasno šelestenje listja, ko je vzletela ptica. Svetloba iz hiše je osvetljevala rob travnika, kamniti krog je dobil jantarjev odtenek. Spomnil se je Dawninih besed, da je označeval pokopališče, da je Henryjeva zapuščina le polje trupel.

	John se je ozrl in pogledal po hodniku, kjer je z zvezanimi rokami sedela Dawn. Želel si je iti k njej in izvedeti več o Henryju, a ostali člani skupine so sedeli okoli nje in jo opazovali, da bi ji preprečili nov poskus pobega.

	Po hodniku je k njemu prišla Gemma. Videti je bila zamišljena, grizla si je ustnico. Ko se je naslonila na podboj vrat in se zazrla na travnik, jo je John vprašal: »Od kod je prišel Henry?«

	Pogledala ga je. »Ne razumem te.«

	»Kako je postal vodja? Kakšno je njegovo ozadje?«

	Gemma je skomignila. »Podobno našim. Vem to, kar nam je povedal, in sicer da je imel težko otroštvo, zato nas razume.«

	»Ampak to so samo besede. Same po sebi ne pomenijo ničesar.«

	»Podrobnosti te zanimajo?« Gemma je zavzdihnila. »Iz Manchestra je. Njegov oče je bil pijanec in Henryja je pretepal, zato je odšel od doma. Naučil se je igrati kitaro in preživljal se je z igranjem na ulicah. Tako se je srečal z različnimi skupinami ljudmi. Hodil je okrog po deželi, na koncu pa je pristal tukaj. Kot bi se izgubil in se ponovno našel.«

	»Kaj pa zapor?« je zanimalo Johna, ker pa ga je Gemma grdo pogledala, je dodal: »Dawn mi je povedala, da je storil nekaj zelo slabih stvari in da je moral v zapor, ker je nadlegoval nekega dečka.«

	»To so mu podtaknili, Henry nam je povedal za zapor. Neki bedast fant je zelo rad lagal.«

	»Ampak bil je obsojen in pristal je v zaporu.«

	»Zapori so polni nedolžnih ljudi,« je ugovarjala Gemma. »Povedal nam je, da je svoje nazore izoblikoval v zaporu, ker je tam imel čas za razmišljanje.«

	»Če si v zaporu, razmišljaš, kako bi prišel na prostost,« je rekel John. »To je naravno.« Pogledal je Gemmo. »Dawn je omenila Billyja Privetta.«

	Gemma je pogledala nazaj v hišo proti Dawn. »Preteklost nas ne zanima več.«

	»Hotela mi je povedati nekaj o Billyju Privettu.«

	»Še dobro, da ti ni.«

	»Kako to misliš?«

	Gemma je stresla z glavo. »Tega ti ni treba vedeti. Zdaj nas zanima prihodnost, protiudarec.«

	»Je povezano z Alice Kenyon?«

	»Zakaj omenjaš njo?« je vprašala Gemma in besno poblisnila z očmi.

	John je stopil korak nazaj. »Hej, nič slabega nočem,« se je branil. »Ampak zakaj bi sicer Dawn omenila Billyja Privetta, ko je govorila o Henryjevih zločinih?«

	»Zakaj te to zanima?«

	John je razmišljal, kaj naj reče. Gemma ga je grdo gledala in domisliti se ni mogel ničesar, kar je ne bi še dodatno razbesnelo, zato se je opravičljivo nasmehnil in rekel: »Nočem, da bi nas karkoli ustavilo.«

	»In zakaj bi nas ustavilo to?«

	»Ne vem,« je odvrnil John in skomignil. »Če bo policija prišla po Henryja zaradi tega, kar se je zgodilo Alice, je njegova vizija ne bo zanimala.«

	Gemma se je za hip zamislila in prikimala. »Mu zaupaš?«

	John je pomislil, potem pa prikimal. »Henryju? Seveda mu zaupam.«

	»Potem pa se prenehaj obremenjevati,« je rekla Gemma. »Henry ima vse pod nadzorom.« Namrščila se je. »Če se bo policija lotila Henryja, bo po nas vseh. Konec bo s Henryjem, Arnijem, z mano. Bi to rad?«

	»Si bila tam?«

	Gemma je stopila k njemu in ga pobožala po licu. Nagnila se je k njemu in ga nežno poljubila. »O tisti noči nama ni treba govoriti,« je zašepetala.

	Johnovi pomisleki so izpuhteli v hipu, ko je okusil njene ustnice. Njeno telo si je želel čutiti pod svojim, božati njeno mehko kožo. Zaprl je oči. »Nočem te izgubiti.«

	»Če boš držal z nami in zaupal Henryju, me ne boš izgubil.«

	Odprl je oči in se ji nasmehnil.

	»Saj mu še vedno zaupaš? In meni tudi?«

	John je gledal Gemmo, njene široko razprte oči, ki so bile tako mikavne, kar vleklo ga je k njej, skorajda mu ni bilo mar, kaj vse je morda storila. Kaj je storil kdorkoli od njih.

	»Zaljubljam se vate,« je zamrmral.

	Gemma se je zasmejala.

	»Nehaj,« je rekel v rahli zadregi.

	»Ne smejim se tebi,« je odvrnila in ga cmoknila na lice. »Tebe ljubim. Ostani z nami, srček, tole bomo prebrodili.«

	John je zardel. Hotel jo je objeti, želel si je, da bi skupaj pobegnila in pustila Henryja za seboj, a o nečem je bil prepričan – brez Gemme ne bo odšel.

	»Ostani močan,« je rekla Gemma in ga objela. Stisnil jo je k sebi in vdihnil vonj njenih las, pod prsti je zatipal njena rebra.

	Skupaj sta stala, John jo je z eno roko objemal. Stražila sta. In stražila.

	41

	Charlie se je vrnil k računalniku, v njem je bilo še več informacij, in preden bi odšel, je hotel prebrati čim več. Pogledal je skozi okno, proti zadnji uličici, kjer je bil parkiran Patrickov avto. Pričakoval je, da bo zagledal premikajoče se sence ali modre luči. Vse je bilo mirno.

	Amelia je zapisnik natipkala na računalnik, Charlie je znova prebral, kar je napisala. Vedel je, da je tam še nekaj, česar ne opazi. Nekaj mu ni dalo miru. Med ponovnim branjem se mu je posvetilo. Pisalo je: Snemanje intervjuja z Billy-jem Privettom. Video je bil posnet na kaseto in ne na disk ali spominski ključek. Se je to posvetilo tudi vlomilcu?

	Charlie se je lotil pregledovanja Amelijinih predalov. Bili so čisti in urejeni, vse je bilo lepo zloženo, ko pa je prišel do zadnjega predala, je v njem zagledal majhno kamero. V njej je še vedno tičal kabel za povezavo z računalnikom. Amelia je posnetek presnela na računalnik in nato na ploščke.

	Kamero je vzel iz predala. Kasete ni bilo v njej. S pestjo je jezno udaril po mizi. Kje je kaseta?

	Zaprl je Billyjevo datoteko in že je hotel izklopiti računalnik, ko je opazil še en vnos. Čas je bil tisto, kar je izstopalo. Potem ko je napisala zapisnik o videu, je Amelia opravila tri klice. Charlie je radovedno pogledal pobliže in enega kliknil. Opomba je bila skopa. Pisalo je le, da je Amelia opravila klic v povezavi z drugim primerom, ABB003/1. Amelia je zabeležila prav vse, kar je naredila v pisarni. Opomba je pomenila, da je bil tretja stranka v povezavi s tremi črkami, s katerimi se je začela številka primera, a to je pomenilo novi primer. Novo stranko. Tisti dan je bilo to vse, kar se je zgodilo, zdaj pa je bil Billy mrtev. In Amelia tudi.

	Charlie je spet šel k policam z dosjeji. Primer je bil prvi po vrsti. Svetilko je prestavil bliže.

	Primer je bil kazenski, obsegal je eno sodno obravnavo. John Abbott. Aretacija zaradi uničevanja lastnine. Grafiti na neki mestni hiši. Svobodnjak sem in moje pravilo je: pravil ni. Drugi se je glasil: Uničimo svet.

	Charlieju se je to zdelo nekako znano.

	John je bil samotar. Po materini smrti je živel sam. Denar in hišo je podedoval, a njegovo življenje je bilo prazno. Bil je jezen na svet, ker ga je pustil samega. Hotel je odgovore, zato je začel na spletu prebirati prispevke, da različne vlade skrivaj sodelujejo med seboj, da bi ustvarile eno svetovno silo, svobodna volja pa bi bila zgoščena le na omejeno število družin. In to je Johna jezilo, ni več hotel biti del takšne družbe, ni pa vedel, kaj storiti. Amelii je rekel, da je zaradi frustracij pisal po stavbah. In zato mu ni bilo žal, še naprej bo iskal odgovore in se boril.

	Charlie je zaprl mapo in jo vrgel na mizo. Nekaj je zažvenketalo, a Charlie je zvok preslišal. Abbott je bil zgolj neki bedak, nezadovoljen s svojim življenjem, za kar je krivil nekoga drugega. Povzročil je nekaj škode in hotel je, da bi Amelia zagovor na sodišču spremenila v protest. Ampak zakaj je Amelia v zvezi s tem primerom opravljala klice o Billyju Privettu? Primer je bil star štiri mesece. Moral bi biti že zaključen in zanj izstavljen račun.

	Charlie je spet odprl mapo, odgovor je tičal nekje v njej.

	Pregledal je seznam klicev v primeru Johna Abbotta. Pisalo je le, da je Amelia govorila z M na PEJRM. Nič več. Trikrat. Charlie ni vedel, kaj pomeni kratica, zato je izvlekel račun. Osupnil je. Policijska enota za javni red in mir.

	Na stolu se je naslonil nazaj in rahlo prikimaval. Zmeden je spet pogledal račun, da bi se prepričal, da je pravilno prebral. Amelia je račun izstavila policiji. Ampak zakaj bi policija plačala stroške obrambe obtoženega v kazenskem primeru?

	Spoznal je, da mu preostane le eno, čeprav je Julie rekel drugače. Pogovoriti se mora s policijo. A pod svojimi pogoji.

	Poklical je Julie. Oglasila se je po tretjem zvonjenju.

	»Kaj se dogaja, Charlie?« je vprašala precej šepetaje. »An-dyju ni všeč, da me skrbi zate, vendar me.«

	»Dan je bil pester in mislim, da še ni končan,« je rekel. »Rad bi, da v mojem imenu pokličeš Sheldona Browna.«

	»Ne morem kar tako klicati inšpektorjev.«

	»Mislil sem, da hočeš, da sodelujem s policijo.«

	»To že, a le zato, da omiliš svoj položaj. In govori se, da so Sheldonu Brownu odvzeli primer. Zdaj šov vodi Williams iz enote za najhujše zločine. Po postaji hodi, kot da mu je primer izpod časti.«

	»Ne, govoriti moram s Sheldonom Brownom,« je vztrajal Charlie. »Sicer se nisva najbolje razumela, toda pošten je in zaupam mu. Williamsa ne poznam.«

	Zavzdihnila je. »OK, bom preverila, kaj lahko storim.«

	Charlie je hotel prekiniti zvezo, ko je dodala: »Čuvaj se, Charlie. Ne vem, kaj je danes šlo po zlu, a zate mi ni vseeno.«

	Kak drug dan bi se zasmejal, zdaj pa se ji je samo zahvalil in odložil telefon.

	Z mize je vzel avtomobilske ključe in nekaj opazil. Prej tega ni bilo. Majhna kaseta. Spomnil se je, da je nekaj zaropotalo, ko je na mizo vrgel mapo Johna Abbotta.

	Med Billyjevim posnetkom in Abbottovim primerom je obstajala povezava, kajti Amelia je klice opravila takoj po snemanju. In v mapi je bila kaseta.

	Charlie je spet odprl zadnji namizni predal in ven vzel kamero. Vstavil je kaseto in poiskal gumb za predvajanje. Kaseto je previl na začetek in odprl majhen zaslon ob strani. Na njem se je pojavil Billy Privett. Sedel je na stolu, na pogled je bil nervozen, nemirno je obračal zapestnico.

	Charlie je s pestjo sunil v zrak. Našel ga je.

	Kamero je ugasnil in jo spravil v žep jakne. Vzel je tudi dosje, skupaj z Donijino prijavnico, potem pa je pograbil avtomobilske ključe in se odpravil k vratom.

	42

	Ted je nepremično gledal na cesto, ko sta se s Sheldonom vozila proti Oultonu. Potem ko se je vrnil s policijske postaje v Penworthamu, je bil Sheldon redkobeseden, se mu je pa vidno mudilo, avtomobilske pnevmatike so cvilile v zavojih ob kamnitem obzidju. Dolgo pobočje, ki se je dvigalo proti Oultonu, so osvetljevale ulične svetilke.

	»A veste, kaj je bilo najtežje, ko sem izgubil Alice?« je spregovoril Ted.

	Sheldon ga je na hitrico pogledal, potem pa spet cesto. »Misel, da je morilec še vedno na prostosti?«

	Ted je odkimal. »Ne. Način, ko te nekaj takšnega doleti tako nepričakovano in imaš občutek, da se je tvoje življenje končalo. Jezo sem poskušal skanalizirati, upal sem, da jo bom tako lahko nadzoroval, jo morda celo razumel, ker sem se zavedal, da mi jeza Alice ne bo vrnila.« Na dolgo je izdihnil in pogoltnil. »Človek misli, da se je sprijaznil, potem pa nekaj uzre in za hip pozabi, da je mrtva, nato pa se vse vrne. Spet se mu poruši svet in zdi se mu, da bolečina ne bo nikoli izginila.«

	»Kaj uzrete?«

	»Neumnosti. Napovednik filma ali kakšno kičasto reč, ki bi bila všeč Alice, potem pa se spomnim, da ne bo videla nič od tega in to se mi zdi nepošteno. Vsi drugi otroci bodo stali v vrsti, Alice pa nikoli več. Ali nosila kakšne lepe obleke, prebrala določene knjige. Z ženo sva šla na oddih v neki čudovit kraj v južni Franciji. Ravno so cvetele sončnice, bilo je očarljivo in sončno, a midva sva razmišljala samo o tem, kako bi vse to bilo všeč Alice.«

	Sheldon ni odgovoril, primernih besed ni bilo. Nekaj kilometrov sta vozila molče, potem je Sheldon pripomnil: »Na oultonsko policijsko postajo moram.«

	»Z vami grem.«

	Sheldon je odkimal. »Poznajo vas. Takoj vas bodo opazili in vrgli ven.«

	»Morda pa bodo vas.«

	»Ne, ne bodo.« Sheldon je stisnil čeljusti.

	Ted je molčal in opazoval mimo brzeče hiše. Ko sta se začela vzpenjati proti Oultonu, je vprašal: »Torej, kaj bova naredila?«

	»Vi boste šli domov in ostali tam, dokler ne pridem k vam.«

	»In kaj boste naredili, če boste našli kaj pomembnega?« Sheldon ga je presenečeno pogledal. »Boste povedali policiji ali meni?«

	Sheldon je pomislil. »Ne vem.«

	Ted se je namrgodil. »Tako torej. Jaz sem vam povedal, kar vem, vi pa me boste izključili.«

	»Ni tako.«

	»Zdi se že tako.«

	»Policist sem, Ted. Žal mi je, ampak storiti moram, kar je prav. Lahko pa vam nekaj obljubim.«

	»Nadaljujte.«

	»Karkoli bom povedal policiji, bom povedal tudi vam, da bova oba na tekočem. Kdo ve, morda pa bova midva primer rešila prej kot policija.«

	Ted je prikimal in se nasmehnil. Zdel se je zadovoljen.



	Charlie je stopil na požarne stopnice in se ozrl naokrog. Videl ni nikogar, a zunaj je bila že trda tema. Na preži je bil tudi za modrimi lučmi, ne samo za grožnjami, ki bi se lahko skrivale v temi. Pohiteti mora, a biti mora previden.

	Kljub trudu, da bi hodil čim tiše, so njegovi koraki odmevali. Za jakno je nosil mapo Johna Abbotta. Ko je prišel na dvorišče, je postal in zadržal sapo. Pričakoval je napad. A bilo ni nikogar. Skozi odprto okno okrepčevalnice je prihajala medla svetloba, slišal je tudi pogovor v turščini, ki ga ni razumel.

	Kovinska vrata so se s klikom zaprla za njim. Patrickova corsa je bila še vedno tam. Na pogled v uličici ni bilo nič nenavadnega, je pa bila polna vhodov in z njimi temačnih krajev, kjer bi se lahko kdo skril in mu prekrižal pot.

	Hitro je sedel za volan, avta ni zaklenil. Nekaj trenutkov je samo sedel in gledal v ogledalo, čakal je, da se bo nekdo pojavil na zadnjem sedežu. Počasi se je obrnil in olajšano izdihnil, ko se je prepričal, da tam ni nikogar.

	Potem pa je zaslišal glasen pok in se sunkovito obrnil naprej. Z obzidja je na pokrov motorja skočila mačka in z njega na tla. Charlie je zaprl oči in poskušal umiriti razbijanje srca, potem je vtaknil ključ v ključavnico in zagnal motor, ki je glasno brnel, ko je zapeljal iz ulice. Ko je bil spet na cesti in se vozil proti naslednjemu postanku, se je nekoliko sprostil.

	Vozil je proč od mestnega središča, večkrat je zavil in peljal skozi soseske, da bi se prepričal, da mu nihče ne sledi. V žepu mu je zavibriral telefon, zapeljal je na parkirišče pred neko prodajalno, ni hotel, da bi ga policija ustavila zaradi telefoniranja med vožnjo.

	Julie mu je poslala sporočilo. Malo sem se pozanimala, je pisalo, zraven je bila modro osenčena telefonska številka. Poklical jo je in zaslišal Sheldonov umirjeni glas.

	»Brown.«

	Nobenega pozdrava. Očitno je bil vajen voditi.

	»Charlie Barker tukaj.«

	Sheldon je najprej molčal, čez nekaj sekund je vprašal: »Kaj lahko storim za vas, gospod Barker?«

	Zvenel je, kot bi bil v avtu. Charlie je slišal zvoke prometa.

	»Za vas imam informacije o Billyju Privettu.«

	»Poslušam.«

	»Ne, pokazati vam moram.«

	»In kako veste, da je pomembno?«

	»Ste pripravljeni tvegati?«

	Kratka tišina, potem pa: »Sem na poti na postajo. Lahko se dobiva tam.«

	»Ne, tja ne morem.«

	Sheldon je nekaj trenutkov molčal. »OK. Pojdite k Tedu Kenyonu. Kmalu prideva.« Charlieju je dal še naslov, potem je telefon umolknil.

	Charlie se je hitro vrnil v center mesta, potem pa zavil na podeželsko cesto, ki je vodila proti hiši Teda Kenyona, in ustavil pred njo. Ulica je bila tiha. Razsvetljevale so jo ulične svetilke, na pločniku ni bilo nikogar. Za njim ni pripeljal noben avtomobil.

	Izstopil je in pogledal proti Tedovi hiši. Videti je bilo, kot da v njej ni nikogar. Nekaj luči je bilo prižganih, ampak zavese so bile odgrnjene, tako da je Charlie videl pohištvo in stene. Nato je zaslišal zvok motorja. Za hip je pomislil, da so tisti, ki so prišli v Donijino stanovanje, predvideli njegov naslednji korak, ko pa se je avto približal, je na sovoznikovem sedežu prepoznal Teda Kenyona.

	Ted in Sheldon sta zlezla ven. »Gospod Barker, žal mi je za gospodično Diaz,« je spregovoril Ted.

	Charlie je prikimal v zahvalo. »Z vašo izgubo se ne more primerjati.«

	Ted se je odpravil proti hiši, Sheldon mu je sledil. Charlie je to razumel kot povabilo, zato je šel za njima. Ko je Ted odprla vrata in stopil na stran, da ga je spustil naprej, je Charlieja presenetilo, kako miren je Ted.

	»Je to past?« je vprašal Charlie.

	»Prosim?«

	Charlie je pomignil proti Sheldonu, ki je odšel v dnevno sobo. »Inšpektor Brown je rekel, naj pridem sem. Sprašujem se, ali je to prav.«

	»Ni past,« je rekel Ted. »Bi kaj popili?«

	Charlie je vzdihnil in prikimal. »Samo močno naj bo,« je rekel in sledil Sheldonu v dnevno sobo. Drug drugega sta motrila, spregovoril ni nobeden, dokler se jima ni pridružil Ted in podal Charlieju kozarec. Jantarna tekočina z vonjem po hrastu je prijetno dišala. Viski. Srknil je požirek. Dober je bil.

	Viski mu je stekel v želodec in ga prijetno ogrel, Charlie je pogledal Sheldona. Njegova oblačila so ga presenetila. Visela so z njega, čelo je imel potno.

	»Se lahko odkrito pogovoriva?« je Charlie vprašal Sheldona in pogledal proti Tedu, malce v dvomih, koliko naj mu pove vpričo njega. Ker Ted ni odšel in mu je Sheldon pustil ostati, je Charlie ugibal, da je vse v redu.

	»Po telefonu ste zveneli prestrašeno,« je rekel Sheldon.

	»Moja poslovna partnerica je mrtva.«

	»Ni vaša prijateljica?«

	Charlie je zožil pogled. »Prosim?«

	»Skupaj sta delala. Četudi se nista družila, sta zagotovo bila prijatelja.«

	»Zakaj hudiča je pa to pomembno?« Charlie je postajal nepotrpežljiv.

	Sheldon je skomignil. »Pomislil sem samo, da bi se njej zdelo lepo, da jo pogrešate.«

	»Karkoli že mi je bila, zdaj je mrtva, oba pa veva, da je njen morilec ubil tudi Billyja Privetta.« Charlie je pogledal Teda. »Žal mi je, ker sem se včeraj napil, a kar sem povedal, sem mislil resno. Amelia ni nikoli rekla, da je Billy priznal Alicein umor.«

	»Kakšne informacije imate?« je zanimalo Teda, svojih čustev ni pokazal.

	Charlie je izza jakne potegnil mapo Johna Abbotta.

	»Dva dni pred svojo smrtjo je Billy posnel video. Mislim, da je zaradi tega videa moral umreti, posnel ga je namreč z Amelio, in mrtva je tudi ona. Nekdo je vlomil v pisarno in odnesel vse kopije.«

	»Kako to veste?« je vprašal Sheldon.

	»Amelia je poslala kopijo posnetka policiji, medijem in tudi gospodu Kenyonu.« Charlie se je obrnil k Tedu. »Ste ga dobili?«

	Ted je odkimal.

	»Sem si kar mislil, da ne. Pred dvema dnevoma je nekdo vlomil v pisarno, zato je tajnica zamujala z oddajo pošiljk. Ukradli so prav vse posnetke. Posrečilo se jim je.«

	»In kaj je bilo na posnetku?«

	»Rekel bi, da je Billy povedal svojo zgodbo. Amelia je imela natančna navodila, da posnetek razpošlje po njegovi smrti.«

	»In kaj je tole?« Sheldon je pokazal na mapo v Charliejevih rokah.

	»Del sestavljanke, ki ga lahko priskrbite vi.« Charlie je pomahal z mapo. »Po snemanju videa je Amelia trikrat klicala isto telefonsko številko, klice je zabeležila v to mapo. Ko so našli Billyjevo truplo, je isto številko klicala še trikrat.«

	»Torej med primeroma obstaja povezava?« je pripomnil Sheldon.

	»Mislim, da res. Ta primer je bil zaključen pred štirimi meseci, zakaj bi torej klicala nekoga v zvezi s tem primerom po snemanju videa z Billyjem?«

	Sheldon je iztegnil roko, da bi vzel mapo.

	»Nisem še končal,« je nadaljeval Charlie. Segel je v mapo in izvlekel račun. »Gre za kazenski primer, zakaj je potem zaračunala policiji?« Račun je podal Sheldonu in čakal, da je prebral vsebino. »Zakaj bi policija poravnala račun obrambe za nekega postranskega kriminalca? Česa takšnega še nisem videl.«

	Sheldon si je pretegnil vrat, da je škrtnilo. Gledal je račun, a Charlie je lahko videl, da odgovora ne pozna.

	»Za kakšen primer gre?« je vprašal Ted.

	»Za nekega kvazi anarhista,« je odvrnil Charlie. »Njegova mati je umrla in mu zapustila denar in hišo, njemu pa se je razvila vest o vseh siromašnih ljudeh po svetu in je začel na zidove mestnih hiš risati grafite. Politične parole. Torej, zakaj bi bilo policiji v interesu plačevati njegove odvetniške račune?«

	Sheldon je pogledal Charlieja, potem znova račun. »Ne vem.«

	»In zakaj se ne pozanimate?«

	»Prosim?«

	»Dosje imate,« je nadaljeval Charlie, »vzemite ga. In poizvedite še, kdo sta moška v obleki, ki sta obiskala Amelio v pisarni in vdrla v moje stanovanje.«

	Sheldon je vzel mapo in jo obrnil, kot bi odgovore lahko našel, ne da bi jo odprl.

	»In kaj boste vi?« je čez nekaj trenutkov vprašal Sheldon.

	»Počakal bom, da se vrnete,« je povedal Charlie. Sheldon je pogledal Teda, kot bi čakal na njegovo privoljenje, zato je Charlie dodal: »Naporen dan je za mano. Le spočil bi si rad.«

	Ted je prikimal in Sheldon se mu je zahvalil, potem pa se je odpravil k vratom.

	Ko se je zvok Sheldonovega avtomobila začel oddaljevati po ulici, je Ted vprašal: »Kaj se v resnici dogaja?«

	Charlie je segel v žep in izvlekel kamero, z nje je visel priključek.

	»Ne vem, koliko časa imam, postal sem tarča in skrbi me za mlado žensko, ki je ta teden prišla v pisarno. Ne vem, ali morda sodeluje z morilcem. Vem pa, da sem vam sinoči hotel pomagati in še vedno vam hočem.« Dvignil je kamero. »V njej je posnetek.«

	Ted je debelo pogledal kamero, potem še Charlieja. »Kaj pa klavzula o zaupnosti? Včeraj v pubu vam je pomenila ogromno.«

	»Za zaupnost mi ni več mar,« je odvrnil Charlie. »Amelia je mrtva. V najslabšem primeru bom izgubil licenco, a v tem trenutku mi je za to čisto vseeno.«

	Ted ni okleval. Televizor je obrnil na stran in nanj priključil kamero, nekaj časa je trajalo, da je izbral prave nastavitve. Ko je slika na zaslonu zaživela, je Ted sedel k Charlieju. Krčevito je stiskal pesti.

	Ko je Charlie našel kamero, je predvajal le nekaj sekund posnetka. Zdaj, ko ga je gledal na velikem zaslonu, se mu je zdel veliko bolj resničen. Billy Privett je sedel na stolu z visokim hrbtiščem, prste je imel nemirne, zdel se je nervozen. Pogledal je mimo kamere, Charlie je domneval, da Amelio, potem se je odhrkal.

	»Ime mi je Billy Privett in povedal vam bom, kaj se je zgodilo tisto noč, ko je umrla Alice Kenyon.«

	Ted si je z roko pokril oči, a Charlie je uzrl solzo, ki se je zalesketala v svetlobi televizijskega zaslona.

	43

	John je kombi zaslišal, še preden ga je zagledal. Še vedno je stal na pragu in opazoval travnik in cesto, v naročju je držal puško. Večer se je prevesil v noč, v soju mesečine je razločil le obrise hribov v daljavi.

	Ozrl se je proti dnevni sobi, kjer je privezana za stol pod oknom še vedno sedela Dawn. Roke je imela zvezane s trakom iz blaga. Pred njo je stala Gemma in jo jezno motrila. Dawn je krvavela iz presekane ustnice. Gemma je enkrat že izgubila potrpljenje.

	Gemma je opazila, da jo John gleda, igrivo mu je pomahala. Zanjo je bila vse igra. John ji je brez razmisleka pomahal nazaj. Imel je občutek, da mu situacija polzi iz rok, ni več vedel, kako naj se z njo spoprijema. Zavedal se je, da je to, kar počnejo, narobe, a vsakič ko se mu je Gemma nasmehnila, ga je preplavil nov val ljubezni. Stopil je iz hiše, da bi pričakal Henryja in da bi skupino opozoril na pasti. John je stal v soju avtomobilskih žarometov, ko se je kombi poskakujoče približeval po poljski poti, dokler se ni v oblaku prahu ustavil.

	Z voznikovega sedeža je skočil Arni, takoj za njim še Henry. John je pokazal na okna.

	»Potrudil sem se po najboljših močeh,« je rekel, »na notranji strani smo dodali še bodečo žico. Naredili smo tudi molotovke in pa nastavili te.« S cevjo puške je pokazal proti temačni senci na tleh, živalski pasti. »Pazite, kod hodite.«

	Henry je prišel bliže in se široko nasmehnil, v medli svetlobi so mu beločnice sijale.

	»Dobro si opravil,« je rekel in se zasmejal. »Tudi mi imamo novo pridobitev.«

	»Kakšno pridobitev?«

	John je zaslišal vpitje. Vpitje in prestrašene, jezne krike. Iz zadnjega dela kombija je stopila Lucy, nekoga je vlekla za seboj. Bila je ženska, mlada, suha in temnolasa.

	»Poglej, kaj smo ujeli,« je smeje izjavila Lucy. »Novega ljubljenčka.«

	»Ne razumem.«

	»Mala kuzlica predstavlja strateški izhod,« je pojasnil Henry. »Ko se nam bodo približali, jih bo obdržala na varni razdalji.« Odkorakal je k Lucy in zgrabil mladenko za lase. Kriknila je. Henry jo je vlekel proti hiši, Lucy pa je navdušeno poskakovala in ploskala.

	»Kdo pa je?« je vprašal John.

	»Ime ji je Donia,« je veselo rekla Lucy. »In zdaj se bo malce zabavala.«

	Vstopili so v hišo, Donia se je poskušala osvoboditi. Potem je Henry zagledal Dawn.

	»Kaj se dogaja?« je vprašal Johna.

	»Hotela je oditi. Ujel sem jo. Namenjena je bila proti cesti.«

	»In ti si jo pripeljal nazaj?«

	John je prikimal.

	Henry se je začel krohotati. »Pa ti si popoln, John. Dobrodošel v naši čredi.« Punco je povlekel za lase, jo zasukal, da se je spačila in zakričala od bolečine, ter jo potisnil proti Lucy. »Tam notri jo zveži,« je velel in pomignil proti starčevi sobi. »Z njo bomo opravili kasneje.«

	Henry je odšel k Dawn, nekaj trenutkov jo je gledal. Dawn je prestrašeno lezla vase. Henry se je nasmehnil in pokleknil pred njo, stegnil je roko in ji šel skozi lase. »Razočarala si me,« je šepetaje rekel.

	Dawn je začela ihteti. »Nisem hotela, oprosti.«

	»Vedel sem, da me bo nekdo izdal,« je sikajoče nadaljeval Henry. »Kaj si nameravala? Me ovaditi policiji? Jih poslati sem, da bi me aretirali? Poslati sem snemalno ekipo, da bi se na sodišču zabavali? In kaj bi sledilo? Bi do konca življenja pristal v zaporu? To si hotela?«

	Dawn je pobesila glavo. »Prosim, Henry, žal mi je. Ne stori tega.«

	Henry je prezirljivo prhnil in naglo vstal, dvignil je nogo in jo močno brcnil pod rebra. Dawn je osuplo dahnila in kriknila, toda bolečega mesta se ni mogla dotakniti, roke je imela zvezane.

	»Nič slabega nisem hotela,« je obupano vpila. »Tega ti ni treba storiti.«

	Za Henryjem se je prikazala Lucy, objela je Henryja in mu na ramo položila glavo.

	»Jaz sem se žrtvovala,« je hladnokrvno izjavila, »zakaj se ne bi še ti?«

	Henry je zamahnil in s hrbtiščem dlani Dawn primazal klofuto, da je glasno počilo. Obrnil se je k ostalim. »Veste, kaj morate narediti.«

	Nihče ni ugovarjal. Zdelo se je, da tega, kar se bo zgodilo, nihče ne obžaluje. Štiri ženske so šle ven, tri mlajše in Jennifer, ki je kar kipela od navdušenja in priganjala ostale tri. Izginile so za vogal hiše in John je že hotel za njimi zavpiti, naj pazijo na pasti, ko je zaslišal žvenket orodja, ženske pa so z lopatami in krampi že tekle po travniku. Ustavile so se pri največjem kamnu in začele kopati. Henry je zgrabil Dawn za lase in jo povlekel k sebi.

	»Nekoč si bila posebna,« je rekel. »Zakaj ravno ti?«

	»Povedati hočem resnico,« je hripavo odvrnila Dawn. »Nobenih laži več.«

	Henry jo je znova udaril, tokrat ji je z ustnice na majico stekel droben curek krvi. Nekaj trenutkov je Henry samo stal in sopel, pest je izmenično stiskal. Lucy je stopila k njemu. »Še zadnjič te mora dobiti,« mu je prišepnila.

	Dawn jo je slišala in začela rotiti: »Ne, ne, ne, ne.«

	Henry si je pretegnil vrat, kot bi hotel sprostiti napetost, potem je zgrabil prevezo na Dawninih rokah in Dawn povlekel kvišku. John je opazil Henryjev pogled, zenice je imel razširjene, gledal je divje.

	Vlekel jo je proti stopnicam, Lucy pa je smeje prepevala: »Henry se bo pozabaval.« Dawn se je upirala, a Henry jo je samo še močneje vlekel.

	John je vedel, kaj namerava Henry. Obrnil se je proč in poskušal odmisliti Dawnino kričanje, lahko bi ji pustil oditi. Ampak kričanje ni ponehalo. Vso pot po stopnicah navzgor je Dawn panično kričala in prestrašeno vpila.

	Pogledal je proti kamnitemu polkrogu. Ženske so se držale mrko in stiskale čeljusti. Hitro so kopale.

	Kar poskočil je, ko je na laktu začutil nežen dotik. Bila je Gemma. »Vedno je bilo tako,« je rekla in mu na ramo naslonila glavo. Pobožal jo je po laseh in jo poljubil na čelo.

	»Vem,« je odvrnil in se nasmehnil, a neprepričljivo.



	Medtem ko je Billy Privett na posnetku govoril, je Ted molčal.

	»Stvari so postale predivje,« je pripovedoval Billy. Prste je nemirno prepletal in si mel dlani, nagibal se je naprej in nazaj.

	»Kako predivje?« je vprašal prijazen glas. Amelijin.

	Billy je skomignil. »Predivje. Kaj pa vi mislite, da mislim?«

	»Zgodba je tvoja, ne moja.«

	»OK, razumem,« je razdraženo odvrnil. Na stolu se je naslonil nazaj in prekrižal noge. »Sprva je bilo zabavno. Imel sem veliko denarja in ljudje so me hoteli spoznati.«

	»Se vam je zdelo pošteno, da so se z vami hoteli družiti samo zaradi denarja?«

	»Zabaval sem se, kot se brez denarja nisem nikoli. Vem, da je šlo za moj denar, pa kaj? V mojo hišo so prihajale ženske, ki me prej, preden sem zadel na lotu, ne bi niti pogledale. Ampak prišle so v mojo hišo, slačile so se in bile za akcijo.«

	»Torej, kaj je šlo narobe?«

	Billy je mučno vzdihnil. »Ljudje so se navadili. Prihajali so le zaradi zabave in jaz sem jim jo moral priskrbeti. Ampak denar je puhtel. In kaj mi je preostalo, ko ga je začelo zmanjkovati? Zaupati se nisem mogel nikomur, sicer bi v hiši ostal sam.«

	Ted je zmajal z glavo. »A pričakuje, da se mi bo zasmilil?«

	Charlie ni odgovoril. S Tedom je sočustvoval, ampak Charlieja so zanimali odgovori, ne napad na Billyja.

	Ted je spet molčal, Billy pa je pripovedoval o zabavah, mamilih in skupinskem seksu. V spomine se je preveč vživel, zato ga je Amelia spomnila na razlog, zakaj snemata video.

	»Pripoveduj o noči, ko je umrla Alice,« je rekla.

	Billy je globoko vdihnil in se vzravnal.

	»Tisti večer sem jo prvič videl,« je povedal. »Pravzaprav se sploh nisem spoznal z njo, dokler … no, dokler ni bilo prepozno. Bila je le ena od punc na zabavi.« Billy si je pomel oči. »Prišla je s tisto skupino.«

	»Billy, ne pozabi, da tudi jaz prvič slišim tvojo zgodbo,« ga je opomnila Amelia. »Ne sili me, da zgodbo vlečem iz tebe. Snemanje lahko prekineva in začneva znova. Torej, s katero skupino?«

	»Henryjevo.«

	»Henryjevo?« Amelia se je odzvala nekoliko prenaglo, v bistvu ga je prekinila.

	»Ja, ga poznaš? Na zabave so začeli prihajati nedolgo pred Aliceino smrtjo, pravzaprav se sploh ne spomnim, kdaj in zakaj. Morda je imel Henry nekoga nagledanega, ne vem. Stvari so začele polzeti iz rok. Henry je bil zastrašujoč, čeprav ni bil velik. Bil je vsiljiv in ljudi je plašil.«

	»Poznaš njegovo celotno ime?« je vprašala Amelia. Iz njenega glasu je velo zanimanje, ki ga prej ni bilo.

	»Henry Mason.«

	Sledila je kratka tišina. »Henry Mason? Si prepričan?« je potem vprašala Amelia, a zvenela je rahlo odsotno.

	»Seveda sem prepričan. Očitno ga poznaš.«

	»Ne gre zame, Billy. Zakaj nisi Henryju preprosto preprečil hoditi na zabave, če ga nisi hotel v hiši?«

	Billy si je podrgnil dlani, odgovoril ni.

	»Ničesar se ti ni treba bati,« ga je spodbudila Amelia.

	»Kaj pa, če pride posnetek v javnost?«

	»To se ne bo zgodilo,« ga je pomirila Amelia. »Zgodba bo prišla ven le v primeru, če se ti kaj zgodi. Si v nevarnosti?«

	Billy je prikimal.

	»Zakaj misliš tako?«

	»Zato ker mi je Henry rekel, da me bo ubil, če bom kaj povedal, in ker vem, da nekaj sumijo.«

	»Kaj, da boš šel na policijo?«

	Billy je spet prikimal.

	»Kar naprej sedim v sobi z bazenom,« je nadaljeval Billy, na posnetku se je videla solza. »Vem, da se smilim samemu sebi in da Aliceinemu očetu zame ni mar, toda ves čas v bazenu vidim Alice. Samo sedim tam in strmim v vodo, ne morem si pomagati. Prav pri bazenu je šlo vse narobe. Moje življenje, Aliceino življenje. Vse se je spremenilo, ampak kriv nisem jaz. Včasih si želim samo skočiti v vodo in se potopiti na dno, kjer je bila ona in kjer ne bi mogel slišati glasov s površja. Vse bi potihnilo in čez nekaj spokojnih minut bi bil svoboden.«

	Amelia je malce počakala, Billy si je obrisal solze. »Zakaj Henry misli, da boš zaradi obžalovanja šel na policijo?«

	Ted se je obrnil k Charlieju. »On besede obžalovanje ni uporabil, ona jo je,« je rekel. »To počnete, vi, odvetniki, obračate besede, da bolje zvenijo?«

	»Se spomnite punce v avtu?« je odvrnil Charlie. »Morda bi vam takrat odvetnik prišel prav.«

	Še preden se je Ted odzval, je Billy zakašljal. »Zaradi tiste prasice v moji hiši,« je rekel.

	»Prasice?«

	»Christine, čeprav vem, da ji ni tako ime. Ima se za mojo gospodinjo, vendar ni. Henryjeva vohunka je. Ne plačujem ji in v hišo jo je naselil Henry, ker se je bal, da bom spregovoril.«

	»Kako dolgo že živi v tvoji hiši?«

	»Tri mesece. Na začetku se je Henry držal nazaj, a vedel sem, da me opazuje. Ko sem hodil po ulici ali se kam peljal, se je kar naenkrat pojavil za mojim hrbtom, četudi sem šel kam čisto naključno. Tako mi je dajal vedeti, da me ima na očeh, da ne bi naredil kakšne neumnosti.«

	»Zakaj je torej v tvojo hišo naselil Christino?«

	»Ni ji ime Christina,« je Ted povedal Charlieju, »temveč Lucy, in ona je dekle iz avta.« Ker ga je Charlie začudeno pogledal, je dodal: »Sem vam rekel, da so mi podtaknili.«

	Spet je govoril Billy.

	»Moji stari prijatelji so se vrnili in spet smo imeli zabave. Potem pa se je znova prikazal Henry in rekel sem mu, naj odide, da ni več zaželen.«

	»Zakaj ne?«

	»Zato ker ni bilo prav. Zaradi tega, kar se je zgodilo Alice in ker so bila nekatera dekleta, ki jih je pripeljal s sabo … no …«

	»Premlada?«

	»Morda. Nisem dober človek, to vem, a nobenemu otroku ne bi storil nič žalega. In Henry je bil okruten.«

	»Okruten kako?« je vprašala Amelia.

	»Če nekdo ni hotel pri nečem sodelovati, ga je v to prisilil.«

	»Svoje besede moraš pojasniti, Billy.« Amelia je zvenela napeto. »To je tvoja zgodba, ne moja. Povedati jo moraš.«

	Billy je prikimal in nekajkrat globoko vdihnil. »Preden je na zabave začel prihajati Henry, so se stvari zgodile, ker so si to vsi želeli. Naključni seks, včasih v troje, a le redko. Včasih samo ženske. Po sobah so si vsi dajali duška, moške fantazije pač. Bilo je zabavno in vsi so se imeli lepo. Če si hotel le piti ali vzeti malo koke, to ni motilo nikogar, vendar ne v Henryjevem svetu. On je ljudi primoral početi stvari. Počeli so jih njemu, drug drugemu.«

	»Je tudi tebe prisilil početi te stvari?«

	»Včasih.« Billy je pogledal v tla, lica so mu pordela. »Nekatere punce, ki jih je s seboj pripeljal Henry, so jokale, tega niso hotele, ampak Henry jih je prisilil. Tudi tistega moškega, ki je ubil Alice.«

	Ted je osuplo vdihnil, a je molčal. Charlie je vedel, da je zelo dolgo čakal na to zgodbo.

	»Povej mi kaj več o njem,« je rekla Amelia.

	Billy je spet na dolgo vzdihnil. »Ogromen Skandinavec je, ime mu je Arni. Zelo mišičast je in dolge lase ima. Ampak ni šlo samo za njegovo postavo, bil je grob in zloben. Nasmehnil se je le redko in tepel je ljudi, ki niso hoteli narediti, kar je hotel. Povečini jih je klofutal, a če te klofutne tak orjak, to boli, zato so ga ljudje povečini ubogali.«

	»Kaj se je zgodilo Alice?« je vprašala Amelia.

	Billy je pogledal proti stropu, po licu mu je spet spolzela solza. »Spet so prišli, Henryjeva druščina v črnem, a z njimi je bilo novo dekle.«

	»Alice?«

	Billy je prikimal. »Bila je drugačna. Oblačila je imela svetla in sprva je govorila o politiki, zdelo se je, da jo zanimajo njihova prepričanja, njihov način življenja.«

	»Kaj je šlo narobe?«

	»Najprej je bilo vse kot ponavadi, ženske so se slekle, Henry pa je določil, kdo bo s kom seksal, kot bi delil sladkorčke. Alice je bila v zadregi, videlo se je, da si ne želi biti tam, a je bila preveč vljudna, da bi kar odšla. Potem pa se ena od punc ni hotela iti teh igric in Arni jo je poskušal prisiliti. Držal jo je k tlom, enemu od fantov pa je rekel, naj jo … no, saj veš. Alice ga je poskusila ustaviti, rekla je, da to ni prav, da je to posilstvo, kar je Arnija še bolj razjezilo.«

	»Kaj se je zgodilo?«

	»Arni je tisti punci res storil silo. Obraz ji je pritiskal ob tla in jo posiljeval, vsi drugi pa so samo gledali, medtem ko je punca kričala.«

	»Vsi?«

	Billy je debelo pogoltnil.

	»Ja, tudi jaz,« je priznal in zmajal z glavo. »Vsi razen Alice. Ona ga je poskušala ustaviti, a so jo drugi držali nazaj.«

	»Si jo tudi ti držal?«

	»Ne, nisem,« je rekel, »sem pa storil nekaj enako slabega.«

	»In to je?«

	»Nič. Storil nisem ničesar, ker sem se bal. Ampak Alice se ni bala, in bolj ko je punca vpila in se upirala, bolj ji je Alice poskušala pomagati.«

	»Kaj se je potem zgodilo?«

	»Henry je rekel Arniju, naj prasici zapre gobec, Arni pa je izza pasu potegnil nož. Bil je dolg in imel je nazobčano rezilo, z njim ji je prerezal grlo. Držal jo je za lase in ji kot kak mesar prerezal vrat. Na tleh je nastala mlaka krvi. Velika mlaka krvi.« Billy si je obrisal oči. »Hitro je umrla. In potem je bila na vrsti Alice.«

	Charlie se je nagnil k Tedu in ga prijel za ramo. »Ste prepričani, da želite vedeti?«

	Ted se je otresel njegove roke. »Moram,« je rekel, glas se mu je lomil. »Moram izvedeti.«

	»Potem je Arni šel k Alice,« je nadaljeval Billy, »Henry pa ga je spodbujal, naj ji zada karseda veliko bolečin, ker bo tokrat zadnjič z moškim. Nekaj žensk je Alice držalo za roke, tudi Christina, ampak Arni tako kmalu ni zmogel ponovno, zato ga je zamenjal Henry. Henry jo je posiljeval in jo trpinčil, ostali pa so se samo smejali. Nisem mogel verjeti, kaj se dogaja. Tam so bile ženske, le s čim jih je Henry držal v šahu, da so se mu podrejale? Bilo je, kot bi jim poveljeval. In če so bili sposobni take krutosti z Alice, le kaj bi naredili meni?«

	»Kako je Alice končala v bazenu?« je vprašala Amelia.

	»Ko je Henry končal, jo je Arni golo odvlekel za lase in vrgel v vodo. Upirala se je, ampak Arni je bil premočan. Glavo ji je držal pod vodo, dokler se ni prenehala upirati. Henry je napolnil pomivalni stroj, da bi izbrisal njihove sledi, potem pa smo vsi odšli, kot bi bežali.«

	»Kaj se je zgodilo z drugim dekletom, ki ga je Arni ubil?«

	Billy je skomignil.

	»Odpeljali so jo. Nisem šel z njimi, le vozil sem se naokrog. Nisem vedel, kaj naj storim.«

	Ted je pogledal Charlieja.

	»Zdaj lahko ugasnete,« je rekel. Jokal je.

	Ko je slika izginila z zaslona, je zavladala tišina, slišati je bilo le Tedovo hlipanje. Charlie je molčal, potem pa je na drugem koncu sobe nekaj zaslišal. Obrnil se je in zagledal Jaka, Tedovega sina.

	»Vem, kdo so,« je spregovoril Jake.

	Ted ga je presenečeno pogledal in si obrisal oči. »Ti veš? Kako?«

	Jake je pogledal v tla, bil je nemiren. »Marsikaj slišim.«

	Ted je pogledal Charlieja, potem spet Jaka in pokazal na kavč.

	»Začni govoriti,« je rekel sinu.

	44

	Sheldon se je oprezno približal policijski postaji. Bil je na dopustu, kar je pravzaprav pomenilo, da je neuradno suspendiran, ampak hotel je ugotoviti, kakšna je povezava med Billyjem Privettom in Johnom Abbottom, zakaj je Amelia Diaz po snemanju z Billyjem klicala v zvezi z Johnom Abbottom.

	Zanimalo ga je tudi, zakaj je bila opuščena obtožnica zaradi kraje proti dekletu, ki je postala Billyjeva gospodinja. Spomnil se je, kako osupla je bila glavna inšpektorica Dixo-nova, ko jo je zagledala na hodniku, in ravno Dixonova jo je obiskala v priporu, preden so jo izpustili. Nedolgo zatem so to isto dekle s Tedom Kenyonom posneli v avtu, potem pa so mediji izgubili zanimanje za Alice Kenyon, zgodba se je vrtela samo še okoli Teda.

	Postaja je bila povečini v temi, le nad glavnim vhodom je svetila luč, skozi okna pa je prihajala zgolj medla svetloba. Novinarji so za danes odšli, dokler ne bi nekoga aretirali, niso imeli poročati o ničemer. Vse je bilo mirno in tiho, ko je Sheldon z dosjejem Johna Abbotta po tlakovani ulici hodil proti policijski postaji.

	Vstopil je skozi vhod pri parkirišču, nekoč namenjen zapornikom. Glavni vhod je bil zaprt. Njegova kartica za vstop je še vedno delovala in kmalu se je znašel v skoraj povsem prazni postaji.

	Večina vrat na hodniku je bila zaprtih, uniformirani policisti so bili zunaj v patruljah. V osrednji pisarni je gorela luč, toda arhiv je bil v drugi smeri. Sheldon je skozi požarna vrata zavil v drug hodnik.

	V arhivu so bili zaključeni primeri, ki so čakali, da mine dovolj časa, da lahko gredo v uničenje. Včasih so se podrobnosti manjših primerov kasneje izkazale za pomembne, kadar se je v več primerih pokazal enak vzorec.

	Referenčno številko je imel, zato je Lucyjino mapo hitro našel. Bila je zgolj ovojnica z dvema izjavama, nanjo je bil pripet zapisnik privedbe na postajo.

	Sheldon je odprl ovojnico in izvlekel izjavi, prislonil ju je na zid in prebral. Bili sta rutinski, kot je pričakoval, navedeni so bili le podatki, ki dokazujejo krajo. Prodajalec je delal za blagajno in opazil dekle, ki je postopalo okrog oddelka z alkoholnimi pijačami. Ko se je zdelo, da ji obrača hrbet, je dala steklenico viskija za plašč in hotela oditi iz prodajalne, ampak prodajalec jo je opazoval v kotnem ogledalu nad blagajno. Potem jo je počakal pri vratih.

	Lucy Crane se ni upirala. Rekla je, da ji je žal in prosila, naj ji pusti oditi. Obljubila je, da tega ne bo storila nikoli več.

	Prodajalec je ni izpustil. Za svoj denar je moral garati, zakaj ne bi še ona? Poklical je policijo.

	Drugo izjavo je napisal policist, ki jo je aretiral. Od Lucy ni pričakoval težav, zaprl jo je v priporno celico, sam pa napisal izjavo. Sheldon je vedel, kako je to potekalo, še posebej v nočni izmeni. Če bi Lucy hitro popisal in uredil vse potrebno, bi mu pred koncem izmene dodelili še kak težaven primer. Nihče pa ga ne bi potegnil iz sobe za zaslišanje, zato se je moral le nekje potuhniti in izpolniti obrazce, kakšno uro pred koncem izmene pa jo zaslišati. Pričakoval je, da bo krivdo priznala, torej bo pogovor trajal kakšnih petnajst minut, potem še približno toliko s policistom v priporu, zadnjih trideset minut pa bo še dokončno uredil papirje.

	Izjava ni bila nič več kot povzetek aretacije, dodan je bil še Lucyjin komentar 'pošteno'.

	Bil je povsem običajen primer kraje proti ženski, ki je imela v preteklosti le mladostniške prestopke. In preprost. Sledila bi obtožnica ali opomin z denarno kaznijo, morda celo plačilo varščine. Sheldon ni videl nobenega razloga, zakaj bi se morala vmešati Dixonova.

	In to je bilo sumljivo.

	Mapo je pospravil na svoje mesto in odšel iz arhiva. Namenjen je bil k Dixonovi, če je bila še vedno v svoji pisarni, in se z njo soočiti. A še poprej si je hotel ogledati mapo Johna Abbotta.

	Na drugi strani hodnika je bila prazna soba s petimi mizami, na vsaki je bil računalniški zaslon, vsi pa so bili povezani na majhen server na mizi. Ta prostor je uporabljala ekipa, ki se je ukvarjala s tatvinami in vlomi, na stenah so visele slike najuspešnejših oultonskih tatov. Na beli tabli je bil seznam imen z opisom njihovih čevljev, tako da so po odtisih na prizoriščih vlomov takoj vedeli, na katera vrata morajo potrkati. S to ekipo je sodelovala Tracey Peters, Sheldon je v sebi zaklel, ko se je spomnil, da je vohunila za njim.

	Jezo je potisnil na stran, časa ni imel na pretek. Prijavil se je v računalnik. Ko je prišel v sistem, je vpisal Abbottove podatke. Na zaslonu se je izpisalo pet zadetkov, a le pri enem je bila v zadnjem letu aretacija. Sheldon je kliknil na povezavo in zdaj je lahko dostopal do zapisnika in poročila.

	Abbotta so na podlagi anonimnega klica aretirali zaradi risanja grafitov, med zaslišanjem ni odgovoril na nobeno vprašanje.

	Sheldon je postal, s prsti si je bobnal po ustnici. Zakaj John Abbott ni hotel odgovarjati na vprašanja policije? Kliknil je na izid primera in prebral, da se je Abbott na prvem sodnem zaslišanju izrekel za krivega. Storjeno škodo je priznal, a če bi priznal policiji, mu na sodišče sploh ne bi bilo treba iti. To je bil njegov prvi prekršek, zato je dobil le kazen, morda je moral poravnati še stroške čiščenja, čeprav je grafite narisal na stavbo, ki je čakala na rušenje. Priznal je po nasvetu svoje odvetnice, Amelie Diaz. Zdelo se je, da si je želel iti na sodišče. Sheldon je našobil ustnice, primer je bil nenavaden.

	Policijska fotografija Johna Abbotta je prikazovala mo-škega v srednjih dvajsetih, nepočesani lasje so mu segali čez ovratnik kot nekomu, ki ni sprevidel, da je glastonburyjskega festivala konec in da se je treba vrniti v resnično življenje.

	Sheldon si je zapisal naslov, ki ga je dal John Abbott ob aretaciji, in se še enkrat odpravil po hodniku.

	Namenjen je bil v pisarno Dixonove, hotel se je pogovoriti o Lucyjinem primeru, ko pa je prišel bliže, je opazil svetlobo, ki je padala iz osrednje pisarne. Upočasnil je korak, ko pa je šel mimo odprtih vrat, si ni mogel pomagati, da ne bi pogledal noter.

	V glavni pisarni sta bila le Lowther in Tracey Peters, z njima pa še Williams. Lowther je slonel na mizi in zviška gledal Tracey. Sheldon je iz nasmeška na njenem obrazu razbral, da ji njegova pozornost godi.

	Sheldon se je ustavil in prisluhnil. Detektiv Williams je pripovedoval anekdoto o nečem, kar je nekoč rekel. Ob čačkah na tabli in papirjih, ki so se že nabirali na mizah, se je Sheldonu stožilo, ker ni bil več del ekipe. Potem pa ga je Williams opazil.

	»Kaj te je pripeljalo nazaj, Sheldon?« je vprašal in se široko nasmehnil, da so se mu pod nenaravno temnimi brki zableščali zobje.

	»Le pogledat sem prišel, kako vam gre,« je odvrnil Sheldon. Ob misli, da so mu primer odvzeli, je spet postal napet.

	»Mislil sem, da ste na dopustu, gospod,« je rekel Lowther.

	»Le neki drugi primer me je zanimal. Kraja v trgovini. Vas ne bi zanimal.«

	Williams je prhnil. »Prav imaš, mene že ne bi. Vsakemu svoje, najbrž.«

	Sheldon se za pikro pripombo ni zmenil. Ni hotel, da bi ga kar takoj odslovili.

	Ampak Williams ni odnehal.

	»Nikakor ne razumem,« je nadaljeval, »zakaj je Dixonova hotela, da vodiš primer. Prisiliti smo jo morali, da ga je predala nam. Zakaj?«

	Sheldon se je obrnil proč in zaškrtal z zobmi. Z Williamsom se ni hotel prerekati. Odšel je po hodniku naprej in se ni menil za smeh, ki je vel iz glavne pisarne.

	Pred vrati pisarne Dixonove je postal in si poravnal oblačila, pogledal je proti stropu. Globoko je vdihnil. Če so njegovi sumi napačni, je to morda konec njegove kariere.

	Potrkal je in zaslišal miren: »Naprej.«

	Zdelo se je, da Dixonova ni počela ničesar. Sheldon ni slišal nobenega šelestenja papirjev, prav tako ni imela ničesar na mizi.

	Ni tratil časa. »Zakaj mi niste povedali za Christino, Billy-jevo gospodinjo, ko sem jo privedel na postajo?«

	Zdelo se je, da je nekoliko zlezla skupaj. Usta je kakšno sekundo držala odprta, preden je spregovorila: »Za Christino?«

	»Mislili smo, da ji je ime Christina, vi pa ste vedeli, da ni tako.«

	»Sheldon, o vaših primerih ne vodim evidence.«

	»Razen za Billyjev umor. O njem sva govorila, hoteli ste vedeti, kako se razpleta, in tudi Christino ste videli, ko sem jo pripeljal. Na obrazu vam je pisalo, ko ste jo videli na hodniku. Videti ste bili osupli.«

	»Zagotovo se motite.«

	Sheldon je čutil, kako v njem narašča jeza, ki se je kopičila več kot eno leto, ker ni našel odgovorov v zvezi z Alice Kenyon. Vse tiste noči, ki jih je prečul pred Billyjevo hišo. Žena ga je zapustila. Hanna, hčerka, se je oddaljila od njega.

	S pestjo je udaril po mizi, da je Dixonova kar poskočila.

	»Lažete!« je zavpil. V roki je držal Lucyjino mapo in z njo jezno mahal. »Pred šestimi meseci ste se zanjo zelo zanimali. Le da ji je bilo takrat ime Lucy Crane. Poskrbeli ste, da je bila obtožnica zaradi kraje umaknjena. Zakaj?«

	Dixonova ga je gledala z razširjenimi očmi, debelo je pogoltnila. »Vaša nadrejena sem,« je rekla, a glas ji je trepetal.

	»Povejte mi, da bom lahko povedal še drugim,« je vztrajal Sheldon in vrgel mapo, da je po mizi zdrsela proti Dixonovi.

	»Včasih se odločim, da z določenimi primeri ne bomo nadaljevali,« je rekla Dixonova. »Primeri stanejo in jemljejo čas zaposlenim.«

	»Zdaj se je torej spomnite?«

	Dixonova ga je pogledala in že hotela nekaj reči, a si je premislila in spustila pogled.

	»Ampak zakaj ta primer?« je zanimalo Sheldona, ki se je nagnil naprej in prst zapičil v mapo. »Preprost je, krivdo je priznala. Zakaj bi za tak primer prirejali pravila?«

	»Ne vem, o čem govorite.« Roke so ji trepetale.

	»OK, pa poskusiva drugače,« je odvrnil, a govoril je zelo hitro. »Lucyjina kraja se je zgodila le nekaj tednov prej, preden so Teda Kenyona z mlado žensko posneli v avtu. Tega se najbrž spomnite, bilo je v vseh časopisih, in tudi tisto dekle je bila Lucy Crane. Verjetno je hotela malce zaslužiti, a ne morem iz svoje kože, da ne bi pomislil, da je šlo še za nekaj več, ker je Ted Kenyon, potem ko so ga zalotili z Lucy, izgubil podporo javnosti. Takoj ko so se začele pojavljati zgodbice o njem, so se prenehale tiste, ki so se zavzemale, da bi našli morilca njegove hčerke.«

	Dixonova si je večkrat obliznila ustnice. »No, Sheldon, izpljunite že.«

	»Ravno za to gre, gospa. Niste me zapodili iz pisarne. Sedite in čakate, radi bi izvedeli, koliko vem, kar pomeni, da obstaja razlog, zaradi katerega si želite, da vsega tega ne bi izvedel. In zdaj sem resnično radoveden.«

	»Ne mislite, da se lahko igrate z mano, Sheldon.«

	Sheldon se je zasmejal, a zagrenjeno. »Se opravičujem, gospa, najbrž je kriva moja bolehnost. Saj se spomnite, da ste me zaradi mojega psihičnega stanja dali na bolniško? Grem, a verjemite, da bom razlog iskal naprej. Sami ste rekli, da sem nagnjen k obsesivnemu vedenju.«

	Vstal je, da bi odšel. Preden se je obrnil, je opazil, da nekaterih fotografij ni več na stenah, ostali so le kavlji.

	Sheldon je še zadnjič pogledal Dixonovo. Strmela je v mizo, videti je bila prestrašena.

	Ko je za seboj zaprl vrata, je Sheldon za trenutek postal. Pogledal si je roke. Tresle so se. Pravilno je postopal, o tem je bil prepričan. Odkorakal je po hodniku in stopil ven, proti avtu je stekel. Čas je, da izve več o Johnu Abbottu.

	45

	Jake je sedel na stol nasproti Teda, sedela sta za jedilniško mizo. Charlie je opazil podobnost z Alice s slik, ki jih je videl, a ga je žalostilo, da Jaka ni videl na nobeni njeni fotografiji.

	Jake je sedel sključeno, kolena je stiskal skupaj, skozi majico so mu molela suhljata ramena.

	»Torej, kaj veš?« je vprašal Charlie.

	Jake je skomignil, potem pa rekel: »Včasih so se pogovarjali z nami, ko smo se družili v mestu. Imeli so se za svobodne, tako so pravili. Ne vem, zakaj so se pogovarjali z nami. Mogoče zato, ker smo se podobno oblačili in so mislili, da se hočemo pridružiti kakšni tolpi. Prvič so bili zelo prijazni, drugič pa so že govorili o zapuščanju družbe in življenju brez pravil, o tem, kakšni moramo biti, ko bo napočil veliki dan.«

	»Veliki dan?« je zanimalo Charlieja.

	»Upor, tako so ga imenovali.« Jake je zmajal z glavo. »Oslarija.«

	Charlie je vedel, da govori o isti skupini, ki je postopala pred njegovo pisarno. Pomislil je na Christino, na to, kako je pristala v Billyjevem domu; in jezen je bil na Donio, ki mu je vse namestila. Zdaj je bil prepričan, da je prišla z namenom izvedeti, kaj je Billy povedal Amelii. So bili zato pred pisarno, ker so čakali, da Donia vzame, kar so potrebovali?

	»So nagovarjali tudi druge mlade ljudi?« je vprašal Charlie.

	»Ne vem, v bistvu se sploh ne družim z njimi. In pravzaprav se niso pogovarjali z nami.«

	»Ne razumem te.«

	»Zanimale so jih punce, ne fantje. Nas so le preizkušali, ko pa so videli, da nas stvar ne zanima, so nas pustili pri miru. Že tako imamo dovolj težav z lokalci, ki se nenehno spravljajo na nas, ne potrebujemo še političnih čudakov.«

	Charlie je razmišljal, kako je skupina opazovala njega, Jake pa je nadaljeval: »Dva sta bila precej strašljiva. Kot je povedal Billy na posnetku, je bil eden ogromen. Visok skoraj dva metra in imel je brado, v njej pa kroglice. Manjši, Henry, je imel dolge lase in izjemen pogled. Prav videlo se je, kako so bile vse punce očarane nad njim.«

	»Kdaj je bilo to?« je vprašal Charlie.

	»Malo pred tem, ko je umrla Alice.«

	Ted je osuplo odprl usta.

	»Ves ta čas si jih sumil?«

	Jake je samo skomignil.

	»Zakaj?«

	Jake je zaškrtal z zobmi in umaknil pogled.

	Charlie je stopil bliže k njemu. »Jake?«

	Jake je pogledal stran.

	Charlie je z dlanjo udaril po mizi. Jake je poskočil, bil je vidno prestrašen.

	»Jake, če kaj veš, govori.« Charlie je globoko dihal, bil je na robu potrpežljivosti. »Čas molka je mimo.«

	»Jake?« se je ves zmeden oglasil Ted.

	Ko je Jake spet dvignil pogled, je imel v očeh solze. »Žal mi je.«

	»Za kaj?« je vprašal Ted.

	»Ker sem molčal.«

	»Zdaj govori.«

	Jake je globoko vdihnil in si obrisal oči. »Ena od Aliceinih prijateljic se je zapletla z njimi. Alice je šla na univerzo, njena prijateljica Marie – saj se je spomniš? – pa je padla na izpitih in zabluzila. Ko je Alice prihajala domov, se je hotela družiti z Marie, ona pa se je družila s to skupino. Ko je skupina govorila z mano in z mojimi prijatelji, je bila Marie z njimi. Govorila je o divjih zabavah v Billyjevi hiši in da bi se jim tudi mi morali pridružiti, da bi uživali.«

	»In ti si mislil, da je ta skupina nekako povezana z Aliceino smrtjo?« je vprašal Ted, glas je povzdignil.

	Jake je nekaj sekund strmel v svoje roke. »Morda.«

	»Pa tega nisi niti omenil?«

	Jake je odkimal.

	»Zakaj ne?«

	Jake je pogoltnil slino. Pogledal je očeta, potem še Charlieja in vzdihnil. »O Alice ne vemo vsega. Bila je odrasla ženska, ne več majhna deklica. Imela je svoje skrivnosti. To je normalno. Ko sem govoril z Marie, mi je povedala, da so se imeli super. Kadila je travo in namignila je, da so ji bile všeč skupinske stvari, saj veš, orgije. Kaj si ljudje sicer mislijo o Alice? Da je bila prijazna, lepa in spoštovana – in res je bila – če pa bi se razvedelo, da se je zapletla z njimi, da je izgubila tla pod nogami ali kaj podobnega, bi se ta podoba spremenila. Tega pa nisem hotel. Nisem hotel, da bi bila le dekle, ki je umrla na mamilarski zabavi. Ne, raje sem videl, da ostane takšna, kot so jo prikazovali, nedolžna, in da z njimi ni imela ničesar. Zato sem molčal.«

	Ted je nekajkrat globoko vdihnil in Charlie je v njegovih očeh opazil jezo, ker je njegov sin poznal nekaj odgovorov, a jih ni delil z njim. Ted je gubal čelo, očitno se je boril z mešanimi občutki. Razumel je, zakaj je Jake molčal, poskušal je obvarovati spomin na Alice.

	»O katerem dekletu govoriš?« je vprašal Ted. »O kateri Marie?«

	»Marie Cuffy. Bila je Aliceina sošolka, vendar se je spremenila. Verjetno se je tudi Alice, ampak vse ostale Aliceine prijateljice so šle študirat, tako da je imela le Marie, ko je bila doma.«

	»Poišči njeno sliko.«

	Jake je šel iz sobe in Charlie je poslušal, kako je brskal, verjetno po Aliceini sobi. Vrnil se je s fotografijo. »To je Marie,« je rekel in pokazal na sliko.

	Charlie je zagledal mlado žensko, čedno in z zapeljivim pogledom, na sliki sta bili z Alice in v rokah sta držali steklenico piva.

	»Kdaj si jo zadnjič videl?« je vprašal Charlie.

	»Po Aliceini smrti je nisem več videl.«

	»Najti jo moramo,« je rekel Ted in potapkal po fotografiji. »Zagotovo kaj ve o Alice. Jake, veš, kje živi?«

	Jake je prikimal in povedal naslov. »To je naslov njenih staršev.«

	Charlieja je zmotilo vibriranje telefona v žepu. Pogledal je telefonsko številko, bila je Donijina.

	»Ja?« Pričakoval je, da bo zaslišal njen glas in da ima spet nekaj za bregom.

	»Gospod Barker,« je rekel globok glas. Charlie ga je prepoznal s hodnika v Donijinem stanovanju.

	Charlie je pogoltnil. Usta so se mu v hipu posušila. »Kaj hočeš?«

	»Dobro veš, kaj.«

	»Povej.«

	»Posnetek Billyja Privetta. Kopije imamo, potrebujemo še izvirnik.«

	Charlie je čutil, kako mu od besa žarijo lica, bes se je mešal z občutkom nemoči. »Umoril si Amelio, zakaj bi zate karkoli storil?«

	»Ker imam nekaj, kar si želiš nazaj.«

	»Ničesar nimaš.«

	»A res ne?« je rekel glas, nato pa se glasno in posmehljivo zasmejal. »Kaj pa uboga Donia?«

	»Dekle, ki je prišlo na tvojo željo v mojo pisarno nabirat izkušnje? Ne, hvala.«

	»Če poznaš resnico o Donii, ji boš pomagal. Posnetek. Prinesi ga, a sam. Pokliči me, ko ga boš imel. Eno uro ti dam. Potem jo bomo začeli ubijati, zelo počasi.«

	Telefon je utihnil, Charlie je nejeverno strmel vanj. O čem je govoril? O kakšni resnici o Donii?

	Charlie se je spomnil, da je v pisarni vzel tudi Donijin življenjepis. Segel je v žep in izvlekel pomečkan papir. Na pogled je bil običajen, na vrhu so bili Donijini podatki. Tudi telefonska številka. Dvomil je, da so resnični.

	Odtipkal je telefonsko številko in čakal, medtem ko je zvonilo. Oglasil se je plašen glas: »Prosim?«

	Charlie si je telefon za trenutek pritisnil k prsim, hitro je razmišljal, kaj naj reče. »Gospa Graham?«

	»Gospodična,« je odvrnila, »gospodična Graham.« Imela je močan yorkshirski naglas, obarvan s karibskim.

	Charlie je globoko vdihnil. »Ste vi Donijina mati?«

	»Sem.«

	»Charlie Barker tukaj,« je rekel. Pričakoval je, da se bo Donijin načrt zdaj razkril, še vedno je dvomil, da je tudi v resnici Donia.

	Namesto tega pa je slišal le vdih. Čakal je, da bo nekaj rekla, karkoli, a je molčala.

	»Gospodična Graham?«

	»Wilma sem, saj to veš,« je dejala, sedaj odločneje. Potem je zavzdihnila. »Žal mi je za tvojo sodelavko.«

	»Vam je povedala?«

	»Ja, zadeva jo je zelo pretresla.« Sledil je premor, potem pa: »Je ona povedala tebi?«

	Charlie je bil zmeden. »Oprostite, če mi je povedala kaj?«

	»O sebi. In meni.«

	»Ne razumem vas.«

	Spet premor. »Se me ne spomniš?«

	Charlie je izgubljal potrpljenje. »Ne kličem zaradi vas, temveč zaradi Donie.« Šele zdaj je doumel njene besede. »Kako to mislite, če se vas ne spomnim?«

	»Ti Donia ni ničesar povedala?«

	Charlie je zaprl oči. Ženska je zvenela iskreno in v hipu je pomislil na nešteto možnosti. Prizor v stanovanju, skupina in potem še telefonski klic, zahteva po posnetku in grožnja, da bodo ubili Donio. Zmotil se je, niso je poslali oni. Bila je zgolj mlada študentka, ki je hotela pridobiti delovne izkušnje, kar je pomenilo, da je grožnja resnična. Postalo mu je slabo.

	»Ali veste kaj o anarhistični skupini blizu Oultona?« je vprašal Charlie.

	»Ne. Zakaj?« Njen glas je postal hripav. »Kaj se je zgodilo?«

	Charlie je okleval, trenutek je hotel čim bolj zamakniti, ker je vedel, da jo bodo njegove besede vrgle iz tira, a to je bilo nemogoče.

	»Ljudje, ki so ubili mojo poslovno partnerico, imajo Donio,« je tiho povedal.

	Wilma je kriknila. »Imajo? Kaj hočeš reči?«

	»Le to,« je odvrnil. »Poklicali so me in rekli, da jo imajo.«

	»Ji bodo kaj naredili?«

	Charlie je spet molčal, želel si je, da bi bil klic končan in da mu tega ne bi bilo treba povedati, a tudi to ni bilo mogoče. »Ja, rekli so, da bodo.«

	Wilma je začela vreščati. Charlie je telefon odmaknil od ušesa in se prijel za glavo. Pustil ji je vpiti, vpila je nanj, moral bi paziti nanjo.

	»Wilma, prosim, pokličite policijo.«

	»Rekla sem ji, naj ti ne hodi blizu, Charlie Barker! Hotela sem ji preprečiti, vedela sem, da se ne bo dobro končalo, pa me ni hotela poslušati in zdaj je v nevarnosti.«

	Charlie ji je hotel odvrniti, da krivda ni njegova, a trenutek res ni bil primeren za govor o krivdi.

	Trudil se je govoriti mirno. »Tisti, ki me je klical, je rekel, da jim bom pomagal, če poznam resnico o Donii. Kaj je mislil s tem?«

	Wilma je utihnila. Čez nekaj sekund je izrekla besede, ki so Charlieja zadele kot zaušnica, vse drugo je izginilo.

	»Charlie,« je rekla, »Donia je tvoja hčerka.«

	46

	John je stal pred starčevo sobo. Od zgoraj so se slišali kriki in hlipanje, zvoki Henryja in Dawn, od zunaj pa kopanja. Arni je govoril po telefonu, John je slišal, kaj je povedal o dekletu, ki so ga pripeljali s seboj, ime mu je bilo Donia.

	Odprl je vrata, da so se počasi zanihala na tečajih. Starec ga ni pogledal, ga je pa pogledalo dekle.

	Donia je bila privezana za kovinski posteljni steber, na rokah je imela železno verigo s ključavnico. John je šel k njej, ona pa se je začela umikati, z nogami se je odrivala od tal, kot da bi ji to lahko pomagalo.

	»Kaj mi boste storili?« je zastokala.

	»Mislim, da tega ne ve še nihče,« je odvrnil John.

	Sopla je in zašepetala: »Zakaj me ne izpustiš? Nikomur ne bom povedala, obljubim. Le domov bi rada šla.«

	»Henry te je z razlogom pripeljal sem, tega ne morem spremeniti.«

	Starec je zastokal, a John se ni zmenil zanj. Tega se je naučil.

	John je počepnil pred Donio. »Potrpi, Donia. Vse bo v redu.«

	»Tebi nisem storila ničesar slabega,« je nadaljevala. »Ne dovoli jim, da bi me še naprej zadrževali tukaj. Strah me je. Izpusti me.«

	John je odkimal. »Tega ne morem narediti. Počakati moram Henryja.«

	Za seboj je zaslišal korake, obrnil se je in zagledal Lucy in Gemmo.

	»Ti je všeč, John?« je vprašala Lucy in se zasmejala.

	»Ne, ne,« je hitro rekel in pogledal Gemmo. V nenadni zadregi je zardeval in hitro vstal.

	Lucy je odšla k Donii, pobožala jo je po laseh.

	»A res ne? Čedna je.«

	Donia je umaknila glavo, Lucy pa jo je zgrabila za lase, da je kriknila od bolečine.

	»Zate se čuva,« je Lucy rekla Gemmi, posmehljivo. »Kajne, John?«

	John ni odgovoril. Le zardel je in pogledal proč.

	Lucy je zgrabila za ovratnik Donijinega puloverja in potegnila zanj, da so Donijine prsi postale opaznejše, Donia je osuplo zajela sapo.

	»Res je zelo lepa, a ne, John?« Lucy ji je z drugo roko potegnila pulover navzgor in ji razgalila trebuh in modrc. »Pa zdaj, ti je všeč?« je nadaljevala z zapeljivim glasom, a se je zgolj pretvarjala. Pretirano je uživala in v očeh je imela zloben lesk.

	John je molčal. Lucy je bila v tesni navezi s Henryjem, zato ni hotel izreči česa napačnega.

	»Zakaj se ne bi pozabaval z njo, kot se Henry zabava z Dawn?« je nadaljevala Lucy in šobila ustnice. »Gemma nima nič proti.«

	»Ne gre za to,« je mirno odvrnil John in takoj utihnil, da ne bi povedal preveč. Nobenih vezi – takšno je bilo pravilo – zato ker se pari ločijo od skupine in začnejo skrbeti zase.

	Lucy je znova potegnila Donijin pulover, razkrila ji je prsi, polne kapljic potu, ki so se stekale na čipko nedrčka.

	»Je to tvoj zadnji odgovor?« je smeje vprašala. »Če nočeš ti, bom pa morda jaz.«

	Zaslišal se je glasen pok, da so vsi poskočili. John se je obrnil in tam je stal Arni. S palico je udaril po podboju vrat.

	»Pustite jo,« je rekel.

	Lucy je spustila Donijin pulover, potem pa jo je sunila, da je padla po tleh in udarila z glavo.

	»To si želiš?« je vprašala Lucy.

	Arni je prikimal. »To si želim.«

	John je sledil Gemmi in Lucy iz sobe, šel je mimo Arnija, ki je strmel v ujetnico, ne da bi ga sploh pogledal.

	Arni je nepremično gledal Donio. Ko se je naposled le obrnil, je imel na obrazu nasmešek.

	Donio je hotel zase.

	47

	Charlie si je k prsim stiskal telefon. Donia ne more biti njegova hči. To ni imelo nobenega smisla. Potem je pomislil, koliko je stara. Osemnajst let. Spočeta je bila pred devetnajstimi leti. Bila je iz Leedsa, kjer je študiral. Pred devetnajstimi leti.

	»Charlie, kaj se dogaja?« je vprašal Ted, a Charlie ga je komaj slišal, kot bi njegov glas prihajal iz daljave.

	Usta je imel povsem suha. Prsti so mu nervozno trzali. Njegova hči? Pa saj je vendar bila mešane rase. Charlie je prebledel.

	Prešinil ga je spomin. Na zabavo. Zadnji večer drugega letnika. Za poletje se je poslovil od izpitov, brezskrbnega življenja in spanja do kosila. Čez poletje je moral delati, že naslednji dan je odšel v Bridlington, kjer mu je prijatelj našel delo. Na zabavi so pili. Preveč. In tam je bila domačinka, prav tako je študirala pravo. Bila je lepa, temnopolta, s pristriženo kratko afro frizuro. Soba zgoraj, ona gola. Charlie je kdaj pa kdaj pomislil nanjo, toda njeno ime je pozabil. Spomnil se je njenega telesa pod seboj, njenega dihanja, je njeno ime sploh kdaj poznal? Pazila nista, potem pa ni nikoli več slišal zanjo. Pozabil je nanjo, spominjal se je je le, kadar je bil pohoten in osamljen in je v spominih iskal stimulacijo.

	Potem pa se je spomnil, da se Wilma ni vrnila v zaključni letnik. Ljudje so o tem nekaj časa govorili, a v vrtincu izpitov in zabav so nanjo kmalu pozabili. In zdaj se je pokazalo, da je imel ves čas, ko se je šel frajerskega odvetnika, v Leedsu hčerko.

	Telefon si je prislonil nazaj k ušesu. »Nisem vedel,« je tiho spregovoril.

	»To sploh ni važno,« je odrezala Wilma. »Za Donio gre. Ona je vse, kar imam, toda hotela je vedeti, kdo je njen oče, to je povsem naravno, Charlie, zato sem ji povedala. Zato je prišla k tebi, da bi te spoznala, čeprav sem jaz bila proti, ker nisem vedela, kako se boš odzval, ko boš izvedel. Nisem hotela, da bi prizadel Donijina čustva, zdaj pa tole?«

	»Našli jo bomo,« je rekel Charlie. »Pokliči policijo in tudi jaz jo bom.« Potem je prekinil zvezo.

	Poklical je Julie, bivšo punco.

	»Charlie, a misliš priti na postajo?« je vprašala.

	»Ne, ne še,« je odvrnil, »ampak potrebujem pomoč.«

	»Kakšno?«

	»Kot veš, je bila Amelia Diaz včeraj umorjena. Pri nas je začasno tudi študentka, Donia Graham. Prejel sem klic. Ljudje, ki so ubili Amelio, so ugrabili Donio in če jim ne bom dal, kar zahtevajo, jo bodo ubili.«

	»Kako veš, da ne gre za potegavščino?«

	»Zadeva je resna,« je odvrnil. »Skupaj sva bila, v njenem stanovanju.« Povedal ji je naslov. »Isti ljudje so vdrli v njeno stanovanje. Ne gre za šalo.«

	»In zakaj si poklical mene?«

	»Zato ker še ne morem priti na policijsko postajo.«

	»Zakaj ne?«

	Pomislil je in ugotovil, da iz enega samega razloga. Bal se je. »Preprosto ne morem, ampak ti lahko zadevo predaš naprej.«

	»Kdo so ti ljudje?«

	»Pravzaprav so le skupina najstnikov, med njimi pa sta tudi dva odrasla. Lase imajo pobarvane črno in nosijo črna oblačila. Zadnje dni se zadržujejo v centru mesta. Mislim, da so ubili Amelio in Billyja Privetta.«

	Julie je zajela sapo. »Si prepričan?« Ker Charlie ni odgovoril, je dodala: »Prav, ne skrbi, zadevo bom predala naprej.«

	»Hvala,« je rekel Charlie in ji povedal še Donijin domači naslov. »Njena mama bo klicala,« je še dodal in odložil telefon.

	Obraz je zakopal med dlani. Pa saj to ni mogoče. Misli so mu mrzlično odtavale devetnajst let nazaj. Kariera, podjetje, devetnajst let menjavanja deklet in popivanja. Vsa ta leta je bil kreten, a ves čas je bil oče. Pomislil je na Donio. Kako lepa je, bistra. Devetnajst let je spolzelo mimo njega in ves ta čas je obstajala oseba, ki bi osmislila njegovo življenje.

	»Charlie?«

	Charlie je odprl oči, Ted ga je gledal.

	»Najti moramo to skupino,« je rekel Charlie in se odpravil proti vratom.

	48

	Sheldon je gledal skozi vetrobransko steklo, napenjal je oči, da bi razbral številke hiš. Iskal je hišo Johna Abbotta. Bil je na ulici dvojčkov iz sedemdesetih z lesenim opažem pod velikimi okni in sijočimi steklenimi verandami. Pred iskano številko, mornarsko modro na beli podlagi, kot na kakšni dopustniški hišici, je ustavil. Zbegano je gledal napis 'oddamo' in hiša je bila videti prazna. Johnu Abbottu je umrla mama in mu zapustila dom, ampak on ni živel tukaj.

	Sheldon je izstopil iz avta in si ogledal hišo, potem je pogledal še po cesti navzgor in navzdol. Bila je tiha in nič posebnega, obdana z nizkimi obzidji in na privozih parkiranimi salonskimi avtomobili. Ulica je bila stara štirideset let. Prvi kupci hiš so tukaj gledali odraščati svoje otroke, ki so zapustili dom, in zdaj se je zdelo, da na njej živijo predvsem upokojenci. Na oknih so visele zavese s cvetličnimi vzorci, okenske police so bile polne okrasja iz porcelana.

	Sheldon je odprl lesena ograjna vratca, zaškripala so, in prečkal majhno zelenico. Trava je bila nepokošena, cvetovi zanemarjenih rož so se zibali v vetriču. Odšel je proti oknu dnevne sobe, zavese na njem niso bile povsem zastrte. Obraz je prislonil k šipi in z rokami omejil svetlobo uličnih svetilk. Hiša je bila popolnoma prazna. Nobenega pohištva, ničesar. Le gola tla in v kotu dnevne sobe rdeča lučka alarma, ki ga je zaznal.

	Sheldon je stopil proč od okna in stisnil ustnice. Senzor alarma ga je zaznal, a piskati ni začel. Zakaj ne?

	Ozrl se je naokrog, v večini hiš je bila tema. Sheldon ni hotel porajati sumov in ljudi metati iz postelj. Potem pa je zagledal luč na privozu tretje hiše naprej po ulici.

	Svetloba je prihajala iz garaže na koncu betonskega privoza, skozi odprtino priprtih lesenih vrat je Sheldon uzrl moškega. Odšel je bliže in opazil, da možakar nosi zaščitna očala, okoli njega so letele iskre. Na delovnem pultu je nekaj brusil.

	Sheldon je pripravil izkaznico in se odkašljal, da ga ne bi prestrašil. Šel je mimo starega kolesa, prislonjenega na steno hiše, in potrkal na garažna vrata.

	Moški je snel očala, bil je vidno presenečen. Bil je v šestdesetih, na obrazu je imel črne srage.

	»Sem inšpektor Brown z oultonske policije,« se je predstavil. »Se opravičujem, da motim.«

	Možakar je odložil orodje in prikimal. »Pozno je že,« je zmedeno pripomnil. »Povzročam preveč hrupa?«

	»Ne, ne gre za to in opravičujem se, ker sem tako pozen. Rad bi vam postavil nekaj vprašanj v zvezi s stanovalcem v hiši številka devetnajst.«

	Moški se je namrgodil. »Kaj vas zanima?«

	»Ga dobro poznate?«

	»Komajda. Nobenega razloga ni, da bi ga, tukaj živi le kratek čas, čeprav časopisi trdijo drugače.«

	»Kako to mislite?«

	Možakar je odložil očala na staro rdečo posodo za piškote, zdaj polno žarnic in vijakov. Takšna je bila celotna garaža. Polna predalov in zabojev, nevarno naloženih drug na drugega, v njih pa so bili rjasto okovje in električni kabli različnih barv.

	»Bil je na sodišču, o tem sem bral, in rekel je, da je hišo podedoval od matere, a to ni res. Zlagal se je.«

	»Kako to veste?«

	»V tej hiši ni živela nobena starka in tudi on je v njej živel šele nekaj tednov. Karkoli je že povedal policiji in sodišču, lagal je. Na devetnajstici je živela mlada družina, ki se je morala odseliti, ko je mož izgubil službo. Prijazen možakar, škoda ga je. Hišo je zaplenila banka in jo na dražbi prodala nepremičninski agenciji, zato je prazna. Od takrat se je menjalo že veliko stanovalcev.«

	»Vrniva se k Johnu Abbottu,« je rekel Sheldon. »Torej, vse, kar je pisalo v časopisih, je laž?«

	»Ja, razen da je tukaj živel, a le kratek čas.«

	Sheldon je pomislil, kaj je pisalo v časopisih in ali so se objavljeni podatki ujemali s tistimi v dosjeju. Časopis se ni motil. Spomnil se je misli, da je bilo videti, kot bi bil Abbott odločen, da pride pred sodnika, kot bi hotel nase pritegniti pozornost.

	»Ste ga pogosto videvali?«

	»Ne, le redko je hodil iz hiše, je pa imel pogosto obiske. Ljudi v črnem, pripeljali so se z umazanim starim kombijem.«

	Sheldon je prikimal. Vse se je ujemalo. »Kdaj ste ga zadnjič videli?«

	»Pred nekaj tedni.«

	Sheldon se je možakarju zahvalil in odšel. Ko je hodil po pločniku, je izza vogala pripeljal avto in ga zaslepil z žarometi, hitro je vozil proti njemu. Sheldon je priprl oči, v hipu je postal napet.

	Srebrn audi je naglo zavrl, da so zaškripale gume, in ustavil tik za Sheldonovim avtomobilom. Iz njega sta naglo izstopila moška, stara okrog štirideset let, vsak je nosil črno obleko, sijoče belo srajco in nad zapetim suknjičem tanko črno kravato.

	Hitro sta korakala proti Sheldonu, ki je proti njima pomolil izkaznico. »Inšpektor Brown, oultonska policija,« je zdrdral.

	Moška sta se spogledala, višji je prikimal. »Veva. Pogovoriti se moramo.«

	49

	Charlie je hitro zapeljal na posestvo novozgrajenih hiš.

	»Kaj ste izvedeli po telefonu?« je vprašal Ted in se oprijel držala vrat, ko so škripale gume in je med belo pobarvanimi garažami in odprtimi zelenicami odmeval hrup motorja.

	Charlie je samo odkimal. O tem še ni bil pripravljen govoriti. »Naprej morava,« je rekel. »Sheldon naj se pozanima o Johnu Abbottu, midva pa bova sledila temu namigu.«

	»Marie Cuffy?«

	Charlie je sunkovito zavrl. »Ta bo prava,« je rekel in gledal v temo zavito hišo. Še preden je Ted odpel varnostni pas, je Charlie že skočil iz avta in hodil po privozu.

	Ko se je približal vratom, je zasijala senzorna luč. Charlie je pogledal na svojo uro. Skoraj enajst. Kakšnega odziva bo deležen, če pozvoni?

	Po hiši je zadonelo zvonjenje, kmalu bo izvedel, je pomislil Charlie. Ted se mu je pridružil, a rekel ni ničesar.





Zaslišala sta korake na stopnicah, potem so se vrata na stežaj odprla. Pred njima je stal moški v boksaricah in kratki majici, vrgla sta ga iz postelje. Star je bil okrog petdeset let, sive lase je imel kratko pristrižene, polt pa izjemno zagorelo.

	»Mislil sem, da sta policista,« je rekel. Charlie je stopil korak naprej. »Zakaj tako mislite, gospod Cuffy?«

	Moški je stisnil čeljusti in ga pogledal s priprtimi očmi, potem pa je zagledal Teda in se sprostil. »Gospod Kenyon, kako vam lahko pomagam?«

	»Lahko vstopiva, gospod Cuffy?« je spregovoril Ted. »Za Marie gre.«

	Oči so se mu zalesketale in kljub zagorelosti je Charlie opazil, da je prebledel. »Kaj veste?«

	»Prosim, lahko vstopiva?«

	»Ja, seveda, se opravičujem. Kar Ray mi recita, po formalnostih ni nobene potrebe.«

	Odpeljal ju je v prostorno dnevno sobo, pravzaprav preveliko za njen namen. V enem kotu je bil ogromen televizor, naokrog fotelji. Prizor podeželske spokojnosti s pridihom ostanka večerje. Dva prazna kozarca za vino in vonj po kitajski hrani.

	V sobo je vstopila ženska v svileni halji. »Janet Cuffy,« se je predstavila. »Zelo pozno je.«

	Ray Cuffy se je postavil pred kamin, z roko se je naslonil na polico nad njim. Janet ga je pogledala, potem pa komaj opazno skomignila in sedla.

	Prvi je spregovoril Ray.

	»Gospod Kenyon, vem, da se nisva še nikoli srečala, a rad bi vam izrekel sožalje glede … saj veste.« Umolknil je in spustil roke.

	»Alice?« je vprašal Ted in takoj pometel s sočutjem. »Vsi mi vedno najprej izrečejo sožalje, pa to ni potrebno.«

	»Prišla sva zaradi Marie, ne Alice,« se je oglasil Charlie. Še vedno je stal, mudilo se mu je.

	Ray in Janet sta se zaskrbljeno spogledala. Janet je prva umaknila pogled, lica ji je zalila rdečica.

	»Nismo v stikih,« je rekel Ray in prekrižal roke. »Že več kot eno leto. Ko sem vas zagledal, sem mislil, da kaj veste, ker sta bili Alice in Marie prijateljici.«

	»Kje je bila, ko ste se zadnjič slišali z njo?«

	»Marsikje, živela je zase,« je rekel in zmedeno gledal. »Zakaj se zanimate za Marie?«

	»Kolikor veva, se je navdušila nad politiko,« je povedal Charlie. »Pridružila se je nekemu revolucionarnemu gibanju.«

	Rayev vrat je zalila rdečica. »Če veste, kje je, zakaj potem to sprašujete naju?«

	»Povejte nama vse, kar veste.«

	»Zakaj bi vama povedal karkoli?« Njegov glas je postal sovražen. »Sredi noči sta prišla v mojo hišo in od mene zahtevata odgovore. Navedite vsa en tehten razlog.«

	Charlie je pokazal na Teda. »Hčerko je izgubil,« je rekel s povzdignjenim glasom. »Če to ni dovolj dober razlog, mi je zelo žal, ampak boljšega vam ne morem dati.«

	Ray je nekaj trenutkov gledal Teda. »Že prav, se opravičujem. Ampak Marie ni povezana z Aliceinim umorom.«

	»Mislite, da sva zato tukaj, da bi jo obtožila njenega umora?«

	Ray si je obliznil ustnico in malce pomolčal. »Ne, seveda ne, zagotovo pa je nekako povezano z Alice, ker je tudi Ted tukaj, nas pa povezuje le Aliceina smrt.«

	»Kako to mislite?«

	»Prosim? Saj Teda sploh ne poznam, vem le to, kar sem prebral v časopisih, toda Marie in Alice sta bili prijateljici.«

	»Toda rekli ste, da vas povezuje Aliceina smrt, ne njeno življenje.«

	V Rayev glas se je prikradla napetost. »Poigravate se z besedami.«

	»Z vašimi besedami, gospod Cuffy, ne s svojimi.«

	Ray je pogledal svojo ženo, ki pa je še vedno gledala v tla. Kolena je stiskala skupaj in se nagibala naprej, roke je sklenila okrog kolen. Zdaj je začel Teda pogovor bolj zanimati, stopil je korak naprej, Charlie pa je dvignil roko in ga ustavil.

	»Kaj veste o Marie?« je Charlie prigovarjajoče nagovoril Raya.

	»Z njenimi prepričanji se ne strinjava,« je rekel Ray. »Samostojna oseba je.«

	»In kakšna je ta oseba?«

	»Le najstnica je, ki verjame v preprostejši svet. V sedemdesetih sem mislil podobno, potem pa človek odraste in začne drugače gledati na stvari, vidi jih manj črno-belo.«

	»Hitro podleže vplivu?«

	»Kot večina mladih se želi zabavati. To bo prerasla.«

	»Morda pa se samo upira temu,« je rekel Charlie in z roko zamahnil po hiši.

	»Kaj hočete povedati?«

	»Z mladimi revolucionarji je vedno tako,« je nadaljeval Charlie. »Povečini so otroci z obrobja mest, ki iščejo vznemirjenje. Združujejo se v skupine z imeni, ki pritegnejo pozornost, in nosijo majice s podobo Che Guevare. Pravzaprav gre za vseprisoten kliše.«

	Raya so te besede razjezile.

	»Kaj pričakujete od mene? Da spremenim njene nazore? Tega namreč ne morem storiti. Našla je skupino čudakov, se z njimi spajdašila in odšla.«

	Charlie je stopil bliže k njemu. »Kdo vse je bil v skupini?«

	Ray je zavzdihnil in si pomel oči. »Bolj jasno mi ne bi mogla reči jebi se,« je tiho rekel. »Sprva sem bil toleranten, mislil sem, da se bo naveličala, potem pa je začela zahtevati denar, češ da ga skupina potrebuje.«

	»In vi ste rekli ne?«

	»Ugibal sem, da jo imajo v svojih vrstah samo zaradi denarja, zato ji ga nisem hotel dati.«

	»Kako se je odzvala?«

	»Odšla je in se ni več vračala.«

	»Je še vedno z njimi?«

	Janet Cuffy je začela ihteti, obraz je zakopala med dlani.

	»Ne veva,« je odvrnil Ray, Charlie je opazil, da mu je brada zatrepetala.

	»Kako ne vesta?«

	»Marie se nama ni oglasila že več kot eno leto,« je hripavo pojasnil Ray. »Ko je bila zadnjič tukaj, je hotela denar za zavarovanje in trošarino za prevzem zaseženega blaga, policija ji je namreč zasegla avto, ker ni bil zavarovan. Denarja ji nisem dal. Odvihrala je iz hiše in od takrat je nisva več videla.«

	Nekaj sekund ni spregovoril nihče, potem se je oglasil Charlie. »Ko ste zagledali Teda, ste postali nervozni.«

	»Prosim?« Ray je pogledal svojo ženo.

	»Mislite, da je Marie povezana z Aliceino smrtjo, kajne?« je nadaljeval Charlie.

	Ray je debelo pogoltnil.

	»Zakaj tako mislite?«

	»Odvetnik sem kar lep čas in ljudje, ki na vprašanja odgovarjajo z vprašanji, hočejo le pridobiti čas za odgovor.«

	»Kaj hočete povedati?«

	»Da ste vedeli, v kaj se spušča Marie in kam so se hodili zabavat,« je rekel Charlie. »V hišo Billyja Privetta, imam prav?«

	Ray je odkimal in pogledal Janet, ampak ona je še vedno gledala v tla in si mela dlani.

	»Mislim, da je čas, da odideta,« je rekel Ray.

	»Kje je?« je vprašal Charlie. »Najti jih morava, sicer bo umrlo še več ljudi.«

	Janet je dvignila pogled. Po licih so ji polzele solze. »Ne veva, kje je,« je rekla. »Iskala sva jo, pa je nisva mogla najti.«

	»Zakaj niste tega povedali policiji?«

	»Policije nisva obvestila,« je odvrnila.

	»Prosim? In zakaj ne?« je bil presenečen Charlie.

	»Ker je samo mlado dekle. Zanima vas skupina, s katero je? Potujejo naokrog. Šla sva tja, kjer bivajo, pa nama je nekdo povedal, da je Marie odšla, da se je pridružila neki drugi skupini.«

	Ted je stopil bliže k njej. »Kje živi ta skupina?«

	»Na neki kmetiji na Jackson Heightsu,« je povedala. »Ampak nje ni tam.«

	»Je to razlog, da niste obvestili policije?« je zanimalo Char-lieja. »Ali ker vas je skrbelo, da je vpletena v Aliceino smrt?«

	Ray je pokazal proti vratom. »Odidita.« V očeh je imel solze.

	Charlie je vstal in šel k Rayu. »Čista hiša, grda vest. Pomešali ste pojme.« Potem se je obrnil in odšel.

	50

	Sheldon je sledil moškima proti prazni hiši, v kateri je živel John Abbott. Bila sta policista, a zelo redkobesedna o tem, kje sta delala. Predstavila sta se kot Horne in Murch. Sheldon ju ni še nikoli videl. Odklenila sta vrata, vstopila in prižgala luč. Hiša je bila prazna, kot jo je Sheldon videl skozi okno. Odšel je v dnevno sobo in se naslonil na okensko polico. Okno je bilo nizko, skozi povsem odgrnjene zavese je nudilo pogled na celotno dvorišče.

	»Torej se želita pogovoriti?« je začel Sheldon. »Najprej vidva. Kako sta vedela, kje sem?«

	Višji, Horne, je pokazal na senzor alarma. »Pred nekaj tedni smo ga namestili in vi ste ga aktivirali.«

	»In zakaj opazujete hišo?«

	Policista sta se nervozno spogledala. »Povejte, kar veste,« je Horne velel Sheldonu.

	»Zakaj moram biti jaz prvi?«

	»Zato. Tako mora biti, gospod.«

	Sheldona je gospod presenetil. Gledal ju je, opazil je nervozo, ne pa tudi nespoštljivosti. Sheldon je segel v žep in izvlekel račun, ki ga je našel v dosjeju Johna Abbotta.

	»Zakaj je policija poravnala račun za odvetniške storitve, ki jih je koristil neki nepomemben kriminalec?« Račun je podal Hornu. »Abbott je živel v tej hiši, no, pravzaprav ni, ne dolgo.«

	Horne je pogledal račun, a Sheldon je opazil, da je priča-koval, kaj bo videl, podatke je samo ošinil s pogledom. Horne mu je vrnil dokument. »Niste uganili?« je vprašal.

	»Počasi se mi svita,« je odvrnil Sheldon.

	»Torej, povejte mi, kaj si mislite, jaz pa vam bom povedal, kako blizu ste.«

	Sheldon je začel korakati sem in tja, grizel si je ustnico. »OK. Torej,« je začel, »John Abbott je hotel, da ga opazijo, da pride na sodišče, je bilo strateškega pomena. Narisal je nekaj grafitov in na podlagi anonimnega klica so ga aretirali. Molčal je, ker je vedel, da ga bo to pripeljalo pred sodnika, potem pa je povedal neresnično zgodbo, a dovolj zanimivo, da jo je lokalni časopis objavil. In potem smo mi, policija, plačali strošek njegove odvetnice.« Sheldon se je nasmehnil. »Obstaja samo eno pojasnilo.«

	Horne je iztegnil roke. »In to je?«

	»John Abbott dela pod krinko.«

	Policista sta se spogledala. Murch je globoko izdihnil in zmajal z glavo. Horne je prikimal in rekel: »Nadaljujte.«

	»V bližini obstaja skupina, uporniška. John Abbott je bil vaba. Napletli ste zgodbico o zavračanju družbe in podedovanem denarju, za katerega ne ve, kako bi ga potrošil. Bistro. In ker so hoteli njegov denar, so oni prišli k njemu, zato niso ničesar posumili. On pa vas je zalagal z informacijami o njihovih protestih, morda tudi o povezavah z drugimi skupinami.«

	Horne je dvignil roko. »Dokaj prav imate, gospod.«

	»Dokaj?«

	»Dovolj, da vam lahko povem, kdo sva,« je nadaljeval Horne in zavzdihnil. »Sva obveščevalca Nacionalne enote za javni red in mir. Nadzorujemo okoljske in protestne skupine, anarhiste in podobne ljudi.«

	»In pri tem uporabljate policiste pod krinko?«

	Horne je prikimal. »V nekaj skupinah imamo operativce. Obveščajo nas, da lahko preprečimo nemire.«

	»In kaj hoče dotična skupina?«

	»Vodi jo Henry Mason,« je povedal Horne. »Sprva, ko se je njegovo ime začelo pojavljati v obveščevalnih poročilih, smo mislili, da je zgolj nepomemben prevarant in občasen perverznež z osebnostnimi težavami.«

	»Perverznež?«

	»Vedno se je zanimal za otroke, fante in punce, in postal je karizmatična oseba, ki so ji sledili mnogi najstniki. Ponavadi jih je opil, potem pa so stvari postale opolzke. Sam ni vedno sodeloval, le včasih, potem pa ga je nekdo ovadil. Za tri leta je pristal v zaporu, ko pa je prišel ven, je začel tavati naokrog. Nenehno išče pozornost, ima se za nekakšnega neodkritega genija in prepričan je, da ljudje morajo slišati, kaj ima za povedati. Mislim, da je to tisto, kar pritegne najstnike, prisluhnejo mu. Večina odraslih takoj sprevidi, kdo je v resnici, zgolj zablodeli malomeščanski pridanič.«

	»Kaj se je spremenilo?«

	»Neodkrit genij, ki ostane neodkrit, postane zagrenjen, včasih celo nevaren.« Horne je pogledal Murcha, kot bi ne bil prepričan, ali lahko nadaljuje. Murch je prikimal.

	»Nekaj časa smo se bolj posvečali islamističnim skupinam,« je nadaljeval Horne, »posledično se je okrepilo veliko drugih, za katere nismo vedeli, kaj pravzaprav počnejo. Kar naenkrat nas je presenetila protestna scena, študentski shodi in nemiri. Sploh nismo vedeli, kdo so ti ljudje, zato smo se zanje začeli bolj intenzivno zanimati in spet se je začelo pojavljati ime Henry Mason.«

	»V kakšnem smislu?«

	»Bile so le domneve, a dovolj resne, da smo jim prisluhnili. Problem pri tovrstnih skupinah je, da so člani pogosto dobro preskrbljeni in spodobni ljudje, ki jih zavedejo čustva. Bistvo je, da hočejo biti slišani in se pri tem zabavati. Všeč jim je vznemirjanje, brcanje stvari, nočejo pa nikogar raniti. Neposredne akcije, na primer podiranje ograj ali vdori v energetske postaje so eno, toda operativci so začeli poročati, da Mason načrtuje nekaj večjega.«

	»Na primer?«

	»Ne vemo, v tem je težava. Lahko sledimo mobilnikom, vdremo v glasovno pošto, vohunimo na družbenih omrežjih. Večina teh protestnikov želi biti videna in slišana, v čem bi bil sicer smisel? In večina se jih ne more odreči spletnim forumom, tako da se moramo samo prijaviti. Toda s Henryjem je bilo težje. Čeprav so ljudje o njem govorili, pa nikoli nismo slišali govoriti njega ali njegovih pristašev. Njegova skupina ni bila nikjer dejavna. Nobenih računalnikov, nobenih telefonov, in tisto, česar človek ne ve, je najbolj zaskrbljujoče.«

	»Kaj torej hoče?«

	»Ne vemo zagotovo,« je rekel Horne. »Kolikor nam je uspelo ugotoviti, posnema zanimive delčke drugih skupin. Skupin, ki zavračajo zakone, ki zanje naj ne bi veljali, vse pa naj bi bilo nekako povezano z Magno carto ali nečim podobnim. Kaj pa vem, morda imajo celo prav, ampak celo druge skupine je začelo skrbeti, da bo Mason s svojim početjem uničil tudi ves njihov trud.«

	»Zato ste tja spravili Johna Abbotta?«

	Horne je prikimal. »Ukrepati smo morali hitro. Ponavadi operativec potrebuje več mesecev, da se jim pridruži in si pridobi zaupanje. Udeleževati se mora dogodkov, biti viden. Najpomembnejše, pridobiti si mora zaupanje. V Henryjevem primeru nismo imeli na voljo toliko časa, iz namigov smo namreč razbrali, da nekaj načrtuje zelo kmalu.«

	»In zato ste Henryja primorali, da je prišel k vam,« je povzel Sheldon in prikimal.

	»Tako je,« je odvrnil Horne. »Enkrat smo že poskusili. Operativec je imel star avtobus brez sedežev in je živel v njem, toda bil je preveč očiten. Bil je starejši od Henryja in skupini se je preveč vsiljeval. Henry ga je takoj spregledal, skupina mu je zažgala avtobus in ga napodila. Tokrat smo bili previdnejši. Poskrbeli smo za zgodbo, Abbotta smo prikazali kot naivneža, polnega denarja, dodali smo še druge stvari, ki so Henryju všeč. Sprva je šlo vse kot po maslu. Amelii smo plačali, da ga je zastopala, vse je bilo videti pristno. Skupina je začela slediti Abbottu in čez čas ga je povabila med svoje vrste.«

	»Kaj je šlo narobe?«

	Horne je zavzdihnil.

	»Izbrali smo napačnega človeka.«

	»A niso usposobljeni za takšne stvari?«

	»Oh, seveda so, le da ljudi takšno delo lahko pritegne iz napačnih razlogov.«

	»Kako to mislite?« Sheldon je spet korakal sem in tja.

	»Saj veste, kakšno je življenje policistov pod krinko. Vživeti se morajo. Ne morejo si privoščiti prostega večera, nimajo delovnika od devetih do petih, v petek ne morejo oditi domov in se v ponedeljek vrniti. Sprijazniti se morajo z občasnimi obiski, a dlje, kot so pod krinko, bolj postajajo oseba, katere vlogo igrajo, kar pa ne pomeni, da povsem pozabijo na svoje domače življenje. Življenje pod krinko se v bistvu vrti samo okrog domačega življenja, zato ker posameznik ne ve, kaj se dogaja doma. Kdo dela družbo njegovi ženi, kdo daje zvečer otroke spat.«

	»Zakaj je bil John Abbott napačna izbira?«

	Horne je na dolgo izdihnil. »Potrebovali smo pravega človeka, takšnega, ki izžareva ranljivost, da bi Henry v njem prepoznal žrtev, potencialnega sledilca, in ne grožnje. Našli smo policista in ranljivost je izžareval popolnoma, le da iz napačnega razloga – resnično je bil ranljiv.«

	»Kako to mislite?«

	»Tega nismo vedeli, ampak med njegovo prejšnjo krinko je njegova žena zamenjala ključavnico, rekla je, da ima tega dovolj. John je bil na ulici, živel je v nadzorovanem stanovanju, pokritem s kamerami, in kupoval drogo. Nekega dne je šel domov in tam našel drugega moškega. Ostal je brez doma, preostalo mu je le življenje pod krinko. In mislimo, da se je ravno iz tega razloga prijavil za to nalogo, da bi dobil novo življenje in mu ne bi bilo treba razmišljati o tem, kdo natepava njegovo ženo ali kdo njegovim otrokom pripravlja zajtrk. V krinki je našel zatočišče, ne naloge.«

	»Kaj se je zgodilo, ko ga je Henry povabil v skupino?« je vprašal Sheldon.

	»Poistovetil se je z njimi, v bistvu že takoj na začetku, tako vsaj mislimo. Trikrat tedensko bi nas moral poiskati in nas obveščati. Kmetija, na kateri živi Henryjeva skupina, se nam ni zdela problematična, mislili smo, da se bo zlahka izmuznil, a prikazal se ni niti enkrat. En trenutek je v tej hiši čakal na Henryjevo povabilo, že naslednji hip pa je izginil.«

	Sheldon se je zamislil. Zgodba je zvenela verjetno. Policisti pod krinko so se morali marsičemu odreči, hkrati pa je bilo takšno življenje tudi zelo razburljivo. Bili so v središču dogajanja, kot bi šlo za pustolovščino, so pa trpeli bližnji. In scena, v katero so se infiltrirali, jih je lahko hitro posrkala vase, kajti dobili so nove prijatelje, zgradili zaupanje in sooblikovali lažni svet, ki jim je postal všeč. Kaj se zgodi, če se pod krinko zaljubiš? Ne bi bilo prvič in vsi ne prepoznajo tveganja.

	»In zakaj sta zdaj tukaj?« je zanimalo Sheldona.

	Horne se je skremžil.

	»Sledi najtežji del.«

	Sheldon je nagnil glavo. »Poslušam.«

	51

	Charlie in Ted sta se vozila proti Jackson Heightsu, iz Oultona nekaj kilometrov oddaljenemu območju polj in dolin. Cesta ju je vodila navkreber proti temačnim sencam hribov. Oblaki so senčili nebo, edina svetloba je prihajala iz kmetij in skednjev, posejanih po pobočju. Ulično razsvetljavo sta pustila za seboj, ko sta zapustila Oulton, vozila sta po izjemno ozki in zaviti cesti, dvigala se je in spuščala, tako da nista nikoli videla več kot petdeset metrov naprej, brnenje motorja pa je odmevalo med suhozidnimi obzidji.

	Charlie je molčal, svoje misli je poskušal spraviti v red, a nenehno so se vračale k Donii. Spomnil se je, kako ga je gledala, nekoliko razočarano, nekoliko presenečeno. Bil je oče, ki ga ni nikoli poznala, a videla je le pijanca, ki se pritožuje in bruha pred sodiščem.

	Mora jo najti, tole mora popraviti. Morda si je to želel iz sebičnih razlogov: če bo rešil Donio, bo morda izboljšal tudi svoje življenje. Razlog ni bil važen, le najti jo mora.

	Spregovoril je Ted.

	»Mislim, da ste bili malce pregrobi,« je rekel. Charlie ga je pogledal od strani, zato je dodal: »Glede umazane vesti mislim.«

	»Vedela sta za Alice, pa nista niti pisnila.«

	»Morda sta tudi onadva izgubila hčerko.«

	Charlie je močneje stisnil volan, a ni odgovoril. Po glavi se mu je podilo več misli, da bi lahko našel primeren odgovor.

	Naprej sta se vozila molče, dokler ni Ted vprašal: »Kaj bova naredila, ko prideva tja?«

	»Preverila bova, kaj se dogaja.«

	»Bi morala obvestiti policijo, če jih najdeva?«

	»Ja, bi, ampak ne mislim jih čakati. Tako se bova vsaj prepričala, kaj se v resnici dogaja.«

	»Ustavite,« je velel Ted.

	Charlie ga je pogledal. »Zakaj?«

	»Kršite vsa pravila in tvegate glavo. Odvetnik ste, vi se borite s papirji in besedami, ne pa tako.«

	Charlie je globoko vdihnil in glavo naslonil nazaj. Pomislil je, kaj vse je danes izvedel. Življenje ne bo več nikoli enako. Zaradi Billyja Privetta. Zaradi Donie.

	Naprej po cesti je ob stari leseni ograji zagledal prostor in zapeljal nanj. Nekaj sekund je samo sedel in strmel skozi sprednje okno. Potem se je obrnil k Tedu.

	»Študentka, ki je prišla zaradi delovnih izkušenj, Donia,« je začel. Zaprl je oči, prešinilo ga je, kakšen preobrat se je v zadnji uri zgodil v njegovem življenju. »Moja hčerka je.«

	Ted ga je debelo pogledal, potem pa nagubal čelo. »Zakaj mi niste povedali?«

	»Zato ker sem izvedel šele, ko sem poklical njeno mamo.«

	»Kaj, med klicem v moji hiši?«

	Charlie je prikimal. »Mislil sem, da Donia sodeluje z njimi. Rekla je, naj pridem v njeno stanovanje, potem pa so se tam pojavili tudi oni. Če bi poznal resnico, ne bi pobegnil.«

	Charlie se je zavedal, da zveni obupano, a preprosto ni vedel, kako naj se spoprime s tem, kar je pravkar izvedel. »Donia me je poiskala, da bi me spoznala, toda ni mi povedala, da je moja hči.«

	Ted je prikimal samemu sebi. »Nisem imel priložnosti, da bi rešil Alice,« je odločno rekel, »Donio pa bova rešila.« Pogledal je skozi okno. »Ugotoviti morava, kje so, kar tako se ne moreva voziti naokrog.« Povlekel je za kljuko vrat in izstopil.

	V avto je butnil nočni zrak, mrzel in oster, Charlieja je opomnil, da nosi le obleko. Še sam je izstopil in se pridružil Tedu. Zapel si je suknjič in privzdignil ovratnik. Ozrl se je k zvezdam, sijale so.

	Bila sta visoko nad dolino. Pred njima se je spuščalo pobočje, malo niže so se ga oklepale ovce, v temi se jim je svetila volna. Temo so lomile gruče rumenih luči mestec in vasic, večje so bile na obrobju Penninesa, kjer so bliže obali ležala večja mesta.

	Charlie je gledal naokrog, slišal ni nobenega zvoka. Nobenih avtov, nobenega gostilniškega hrupa. Slišalo se je zgolj šumenje njunih oblačil.

	Charlie je s pogledom prečesal okoliška pobočja, iskal je karkoli, žarek svetlobe v skednju ali ognja, nečesa neobičajnega.

	Ted si je pihnil v dlani. »Pojdiva naprej,« je rekel. »Iščeva nekaj nenavadnega. Sledila bova občutku.«

	Zvenelo je kot načrt. Skočila sta nazaj v avto, Charlie je drgetal, le da tokrat ne zaradi mraza. Tokrat je bil kriv strah pred tem, kaj ga čaka, ali bo še kdaj uzrl sončni vzhod.

	52

	John je zaslišal korake na stopnišču in se obrnil.

	Bil je Henry, oblačil si je majico, hlačni pas je imel še vedno odpet. Bil je neurejen, lasje so mu štrleli v zrak, na licu je imel dve praski.

	»Kako je z Dawn?« je vprašal John.

	Henry je vdihnil in ga grdo pogledal. »Proti nam je.«

	»Pa zdaj?«

	Henry je šel mimo njega, skozi okno je pogledal proti izkopani luknji. »Naša misija je najpomembnejša. Ostati moramo osredotočeni. Dawn nas je hotela izdati. Če ji pustimo oditi, je konec, z nami vsemi.«

	John je sledil Henryju v dnevno sobo. Ko sta vstopila, ju je Lucy pogledala.

	»Težavo moramo rešiti,« je nadaljeval Henry. »Pridružila se bo Sestram.«

	Vzdušje v prostoru se je popravilo. Jennifer se je nasmehnila, Gemma je poskočila, Lucy pa se je široko zarežala. Iztegnila je roko, Henry jo je prijel in ji pomagal vstati.

	Arni je s palico udaril ob tla. Ko so ga vsi pogledali, je rekel: »Opravimo s tem. John, pojdi ponjo.«

	John je stekel po stopnicah navzgor. Že ko se je približeval vratom Henryjeve sobe, je slišal tiho ihtenje. Odprl je vrata in zagledal Dawn, zvita skupaj je ležala v kotu. Sicer se je oblekla, a zgornji del je imel raztrgan, zato si ga je z rokami držala skupaj. Hlač ni imela pravilno zapetih in ko se ji je John približal, je opazil še podplutbo na očesu, iz nosa pa ji je curljala kri.

	»Dol moraš,« je rekel.

	Pogledala ga je, oči je imela polne sovraštva. Mrščila je čelo in stiskala čeljusti. »Ti bi lahko to preprečil.«

	John je zaprl oči. Odločitev ni bila njegova. »Dol,« je ponovil.

	Dawn so po licih začele teči solze. »Nikomur ne bom povedala, samo izpusti me.«

	John je odkimal. »Ne. Greva dol.« Odšel je k njej in jo prijel za roko. Uprla se je in ga nekajkrat udarila v prsi, a John se za to ni zmenil. Dawn se je vdala, s sključenimi rameni je šla z njim.

	Z vrha stopnic je John videl, da ga vsi čakajo. Dawn se je spet hotela osvoboditi njegovega prijema, a jo je trdno držal. Ko sta prišla dol, jo je Arni zgrabil in odvlekel iz hiše, ostali so jima sledili.

	Dawn je zaradi mraza zastal korak. Toplota dne je izginila. Arni jo je vlekel, ona pa se je spotikala, njeni kriki so zamrli v splošnem vrvežu. V zvokih korakov, veselih vzklikov. Ko je Arni prispel do kamnov, jo je potisnil k ploščatemu, spominjal je na mizo. Arni jo je držal za lase in jo prevrnil na kamen. Pobegniti ni mogla. Kričala je, utišati je ni poskusil nihče. Daleč naokoli ni bilo nikogar, ki bi jo lahko slišal.

	Ob njenih nogah se je prikazal Henry, s široko razprtimi očmi ga je gledala. Kriki so se prevesili v ihtenje, glava ji je omahnila nazaj.

	»Nož potrebujemo,« je rekel Henry.

	Gemma je stekla nazaj v hišo. Vsi so molčali, slišalo se je le Dawnino stokanje med upiranjem. Gemma se je iz hiše vrnila z mesarskim nožem v roki, rezilo se je lesketalo v mesečini.

	John je občutil naraščajočo napetost, vsi so strmeli v nož, romal je iz rok v roke, dokler ni pristal v Henryjevih. Dvignil ga je in obrnil, nato je pomignil ženskama, ki sta stali najbližje Dawn.

	Nasmehnili sta se, nato pa prijeli vsaka za eno hlačnico in začeli vleči. Dawn se je upirala, a zaman. Še naprej sta vlekli, dokler nista hlač potegnili z nje in ji razgalili vitkih in belih nog. Potem sta se lotili puloverja, strgali sta ga z nje in delčke zmetali na tla. Dawn je bil gola, na sebi je imela samo še spodnjice. V obupanem poskusu, da bi ohranila vsaj nekaj dostojanstva, je prekrižala noge, a ni pomagalo. Ostala je tudi brez spodnjic. Popolnoma gola je samo nemočno ležala in jokala.

	John je bil popolnoma zamaknjen. Dawnino telo je bilo suhceno, videli so se ji rebra in boki, noge je imela koščene, pegaste in bledikave. John je vedel, da Dawn ni veliko sodelovala v dogajanju skupine. Nekateri so v seksualnem vidiku uživali, v pomanjkanju omejitev, ampak Dawn se jim ni nikoli resnično pridružila.

	Ostali so pohiteli proti Dawn, grabili so jo za roke in noge in ji jih vlekli narazen. Glava ji je visela nazaj, silovito je dihala. Upirala se je, a bili so premočni. John je slišal drgnjenje kože po kamnu, videl je kri na njenih petah. Gledala je v nebo, dokler ji niso oči zalile solze.

	John ni vedel, kaj naj stori. Kar so počeli, je bilo narobe, to je vedel, a proti skupini je bil popolnoma nemočen.

	Henry je stopil bliže k Dawn, stal je tik ob kamnu. Ozrl se je po skupini, vsakogar je pogledal v oči.

	»Če želimo, da naše gibanje napreduje, si izdajalcev ne smemo privoščiti,« je rekel. »Tako pač mora biti.«

	Vsi so zamrmrali, da razumejo.

	Henry se je nasmehnil. »Opravičila so del drugega sveta,« je nadaljeval, »sveta, kjer sta v življenju pomembna le pohlep in kopičenje. Z njima se človek zavaja, počne, kar si želi njegovo srce, za druge mu ni mar. Potem pa ga začne razjedati krivda in takrat se začne opravičevati, ker se hoče odkupiti. Ampak za kaj? To je zgolj sveča v temačnem kraju, iluzija svetlobe, zaveda se namreč, da ne dela prav, z opravičevanjem pa se poskuša zgolj znebiti bremena.« Pogledal je Dawn. »Tukaj se nihče ne opravičuje za nič, razen tebe.«

	Dawn je mrzlično odkimavala in prestrašeno stokala. Iz oči je iztisnila še več solza.

	Henry je dvignil nož. »Vemo, kako to gre,« je rekel. »Kdo bo prvi?«

	Dawn je vedela, kaj bo sledilo, kajti upirala se je še siloviteje.

	Gemma je stopila naprej. »Jaz bom prva,« je rekla in vzela ponujeni nož.

	53

	Charlie in Ted sta se vozila naprej po cesti, ki se je vila po pobočju, bila sta na preži za krajem, kamor bi skupina lahko odpeljala Donio. Iskanje je bilo jalovo, povsod so bili le kolovozi, žive meje in kamniti zidovi. Že sta hotela zaviti nazaj proti dolini, ko je Ted zavpil: »Ustavite!«

	Charlie je pohodil zavoro, da so pnevmatike zaškripale.

	»Kaj je?«

	»Malo nazaj.«

	Charlie je počasi zapeljal vzvratno in strmel v dolgo pobočje, da bi našel tisto, kar je ujelo Tedovo pozornost.

	Ted je spet zavpil, naj ustavi. »Tam,« je rekel in pokazal s prstom.

	Charlie je sledil njegovemu prstu, nato pa se mu je pogled pomračil. Ozrl se je naokrog za primernim mestom, kjer bi lahko parkiral. Zapeljal je na kratek in z listjem posut dovoz, ki je vodil do kovinske ograje. Ugasnil je motor in zavladala je tišina.

	Charlie je videl potko, ki je vodila navkreber skozi gozd, ampak Ted ni zagledal potke.

	Približno dvesto metrov stran je na vrhu griča stala majhna koča. S stare s skodlami prekrite strehe se je odbijala šibka mesečina in jo barvala rumenkasto. Toda tam ni bila samo koča, videli so se tudi navpični kamni in sence, ki so se premikale med njimi. Bila je skupina ljudi in nekaj se je dogajalo.

	»Pojdiva,« je rekel Charlie in začel plezati čez ograjo. Ko je skočil z nje, je na tečajih zažvenketala, da se je Charlie zaradi povzročenega hrupa zdrznil. Ted mu je sledil in ko sta bila oba na drugi strani, je Charlie skozi drevesa pokazal proti vrhu. »Tod morava, da ostaneva skrita.«

	Hrib je bil strm, v senci dreves in brez mesečine sta le slabo videla, kod hodita. Pod nogami so jima pokale vejice, spotikala sta se ob korenine, tu in tam sta zaradi lukenj skoraj padla. Charlie je napenjal ušesa, da bi slišal koga, ki bi se jima približeval, hrumenje Patrickovega avta je prav gotovo kdo slišal, toda zaznal je le šelestenje listja in pokanje vejic. Ted je glasno sopel. Ko se je spotaknil in padel po tleh, je celo kriknil.

	»Tiše,« je šepnil Charlie.

	Ted ni odgovoril, skobacal se je na noge in hodil naprej, zdaj precej hitreje, da bi dohitel Charlieja. Pred seboj sta videla zgolj temo, mesečina je le tu in tam posvetila skozi veje in osvetlila njuna obraza. Med drevesi sta se premikala kot prikazni. Charliejeva bela srajca je izstopala, zato si je zapel suknjič in ovratnik obrnil navzgor.

	Zdaj je bil zadihan tudi Charlie in od napora so ga bolele noge. Pljuča so se mu upirala zaradi premnogih dolgih noči, ki jih je preživel v pubih, in utrujenosti od bega iz Donijinega stanovanja. Nobeden od njiju ni bil ne primerno oblečen ne obut. Charliejeva obleka je bila raztrgana in umazana, skozi usnjene podplate ga je bodel vsak kamenček.

	Charlie se je ustavil in iztegnil roko. Nekaj je bilo pred njima. Slišala sta momljanje in mrmranje, a hitro in odrezavo, jezno. Nista bila več daleč. Charlie je z glavo pomignil proti obronku gozda. Tja morata, da bosta bolje videla.

	Počasi sta hodila proti robu gozda. Charlie se je potuhnil za mrtvo drevo brez krošnje, kot bi mu jo odlomilo neurje, ostalo je le še debelo deblo z dvema vejama. Izza drevesa je pogledal preko travnika proti koči. Zdaj sta bila že skoraj pri vrhu, v mesečini je bila hiška lepo vidna. Charlieju so se oči privadile na temo in potem je opazil pokončne kamne, ki so pritegnili Teda. Razporejeni so bili v nekakšen polkrog. Okrog velikega osrednjega položnega kamna so bili zbrani ljudje, približno petdeset metrov od hiške in na sredini travnika.

	»Bliže morava,« je šepnil Charlie in pokazal na živo mejo na zgornjem delu travnika. »Ob meji bova šla, da prideva bliže koči.«

	Živa meja je bila kakšnih dvajset metrov proč, a v njeni senci bi se lahko skrila, zato je Charlie upal, da se bosta lahko neopaženo približala.

	Vrnil se je v zavetje gozda in se odpravil navkreber do stičišča gozda in žive meje. Ted je hodil za njim, počasneje in previdneje.

	Charlie se je ustavil in ga počakal.

	»Donii ne bodo storili nič žalega,« je rekel Ted in gledal proti kamnitemu polkrogu.

	»Kaj hočete povedati?«

	»Pomislite. Ugrabili so jo, ker imate vi nekaj, kar hočejo dobiti. Če jo ubijejo, tega ne bodo dobili.«

	»Če ste morda pozabili, se ne zdijo ravno človekoljubni,« je zasikal Charlie. »Nikar se ne pretvarjajva, da bo prišlo do kake prijateljske izmenjave.«

	»Kaj bova naredila?«

	»Ugotovila bova, kaj se dogaja, nato pa bova obvestila policijo.«

	»Policija bo mislila, da gre za šalo,« je ugovarjal Ted. »Za neko bedasto anarhistično zabavo v gozdu. In moje ime ne bo veliko koristilo.«

	»Policija za Donio že ve, le lokacije ne pozna.« Charlie je iz teme gozda stopil v senco žive meje, razgledal se je po terenu. Ob meji je tekel jarek, Charlie je skočil vanj in se prepričal, da v njem ni vode. Po jarku bosta lahko prišla skoraj tik do hiše. Tako bosta dobila priložnost videti, kaj se dogaja in bosta lahko obvestila policijo.

	Premikala sta se počasi, bila sta sklonjena in trudila sta se biti karseda neslišna. Težko je bilo ugotoviti, kaj se dogaja. Okrog osrednjega kamna je stalo približno šest žensk in trije ali štirje moški. Z nečim so se mučili, a Charlie ni mogel razločiti, s čim.

	Prišla sta do konca jarka in do stene hiše. Slišala sta vpitje, premikanja je bilo še več. V jarku sta se pritajila in poslušala. Charlie je skozi okno na steni pred seboj videl obris človeka. Prepoznal je pričesko. Bila je Donia.

	Charlie je zgrabil Teda za roko in mu hotel nekaj reči, ko je zaslišal zvok, ob katerem ga je stisnilo v želodcu in se mu je naježila koža.

	Bil je dolg, rezek krik, odmeval je po dolini.

	54

	Horne je pogledal Murcha.

	»Nadaljujte, poslušam,« je ponovil Sheldon. »Zakaj ravno zdaj?«

	Murch in Horne sta se spogledala, potem je Murch z roko nakazal, naj govori dalje.

	Horne je zavzdihnil.

	»Amelia nas je poklicala,« je povedal, »prejšnji teden. Rekla je, da jo skrbi za Abbotta, ni nam pa povedala, zakaj. Hotela je, da ga spravimo ven. Zvenela je razburjeno. Ne, ne samo to. Bila je prestrašena.«

	Sheldon se je spomnil Charliejevih besed, da je Amelia telefonirala takoj po snemanju posnetka z Billyjem Privettom.

	»In vam se ni niti sanjalo, zakaj bi lahko bila zaskrbljena?«

	»Ne. Da je nekaj narobe, smo vedeli, ampak če bi Abbott stopil v stik z njo, bi nam to povedala. Lahko bi poklical tudi nas. Šli bi tja in ga izvlekli, o tem smo se tudi pogovarjali.«

	»Kako?«

	»Preprosto bi šli tja in ga aretirali. S pomočjo lažnega naloga zaradi neplačane kazni ali česa podobnega.«

	»In zakaj niste šli ponj?«

	Horne je pogledal Murcha, ki je s prekrižanimi rokami samo molčal.

	»Ker nismo bili prepričani,« je odvrnil Horne. »Mislili smo, da Abbott samo potrebuje več časa in da noče nase pritegniti pozornosti.«

	»Ampak Amelia je klicala prejšnji teden. Kaj se je spremenilo? Zakaj ravno ta teden?«

	Horne je postal vidno nervozen. S palcem ene roke se je drgnil po dlani druge, kot bi se hotel znebiti kake umazanije.

	Sheldon je stopil bliže k njemu. »Dovolj sprenevedanja,« je rekel nadvse mirno. »Slišati hočem celotno zgodbo. Pogovarjamo se zaupno, ostalo bo med nami, a hočem vedeti.«

	Policista sta se spogledala. Privzdignila sta obrvi in skomignila, potem je Horne nadaljeval: »Amelia nas je spet poklicala tisto jutro, ko so našli truplo Billyja Privetta. Povedala nam je, da jo je Billy prejšnji dan poklical in ji sporočil, da se bo za nekaj časa umaknil, da bo bival v tistem hotelu. Zjutraj je na poti v službo pred istim hotelom videla policijska vozila. Klicala ga je, vendar se ni oglasil. Zato je poklicala nas. Bila je jezna in še bolj prestrašena. Nekdo je vlomil v njeno pisarno. In potem sva jo obiskala.«

	Sheldon je spet pomislil na Charliejeve besede, da sta iz Amelijine pisarne prišla moška v obleki in da sta bila tudi v Charliejevem stanovanju.

	»Vidva sta našla Amelijino truplo, kajne?«

	Oba sta prikimala.

	»In potem sta vdrla v stanovanje Charlieja Barkerja.«

	Spet sta prikimala.

	»Tudi zanj naju je skrbelo,« je povedal Horne. »Klicala sva ga, vendar je imel mobilnik izklopljen, k njemu sva vdrla, da bi ga našla. In ko sva bila tam, sva videla, kako beži pred nama.«

	»Mislil je, da lovita njega,« je rekel Sheldon. »Ni vedel, kdo sta.« Ker ni ne Horne ne Murch rekel ničesar, je nadaljeval: »Kaj vama je Amelia povedala, ko sta bila v njeni pisarni?«

	»Ne dovolj,« je odvrnil Horne. »Rekla je, da je od Billyja dobila specifična navodila in da bo razkrila, kaj ji je Billy povedal, ampak vsi morajo izvedeti hkrati.«

	»Zakaj?«

	»Da bi dosegla največji učinek, najbrž. Rekla je, da se zdaj, ko je Billy mrtev, ne mudi tako zelo.«

	»Ni pa pomislila, da je tudi sama v nevarnosti,« je pripomnil Sheldon. »Amelia je pripravila kopije za lokalno policijo in za BBC, za lokalni časopis in za Teda Kenyona. Billy je vedel, da je v nevarnosti. Bal se je za svoje življenje. Amelii je dal navodila, naj v primeru njegove smrti razpošlje kopije posnetka, da resnica ne bi ostala zamolčana. Billy se je bal. Zato je molčal.«

	»In zakaj ni potem nihče dobil posnetka? Niso bili včeraj razposlani?«

	Sheldon se je obžalujoče nasmehnil. »Amelijini tajnici se to ni zdelo nujno, Amelia ji ni povedala, za kakšno pošto gre, tajnica pa ni utegnila. Potem pa je Masonova tolpa posnetke ukradla.« Sheldona je nekaj prešinilo. »Nista videti presenečena.«

	»Kako to mislite?«

	»Z Amelio ste sodelovali, da bi v skupino spravili Johna Abbotta. To ni bilo v ničemer povezano z Billyjem Privettom.«

	»Sprva nisva vedela za povezavo, potem, ko naju je Amelia poklicala in povedala, da je Billy umorjen, sva začela ugibati. Ko je bila umorjena še Amelia, sva bila prepričana.«

	»In zakaj mi nista tega povedala?« se je razjezil Sheldon. »Takrat sem vodil preiskavo umora Billyja Privetta. Morala bi priti k meni.«

	Horne je hotel nekaj odgovoriti, a si je premislil. Pogledal je v tla.

	Sheldon je stopil k njemu. »Potrebovala sta čas, da si zaščitita hrbet, kaj?« je rekel in ga besno motril. »Izgubila sta moža pod krinko in če ga je ubila Henryjeva skupina, sta mislila, da je z umorom povezan tudi John Abbott. Sem blizu?«

	Horne je prikimal, a ga ni pogledal. »Še preveč.«

	»Torej ste jih pustili na prostosti, da bi zaščitili svoj oddelek?« Sheldon ni mogel verjeti. »Naslednji dan so ubili Amelio. Če bi zadevo predala naprej, bi jih takoj aretirali. Amelia bi bila živa.«

	»Vem,« je skesano priznal Horne.

	Sheldon se je sesedel na okensko polico, nejeverno je zmajeval z glavo.

	»Glavna inšpektorica Dixonova,« je spregovoril Sheldon. »Zadnja dva dni je videti zaskrbljena. Je to razlog? Spustila vas je na svoj teren, vi pa ste napravili opustošenje?«

	Horne je odkimal. »Dixonova ne ve za Abbotta.« Glasno je izdihnil. »Najbrž vam lahko povem. Dixonova ne sme izvedeti za Abbotta.«

	»Zakaj ne?«

	»Ker je v skupini njena hčerka.«

	Sheldon je prebledel. Spomnil se je reakcije Dixonove, ko je na postaji uzrla Lucy, za katero so vsi mislili, da je Billyjeva gospodinja.

	»Dixonova je poskrbela, da se je Lucy dobila s Tedom,« je rekel Sheldon in poskušal dojeti svoje besede. Zdaj je vse postalo jasnejše. »Da bi naredila konec njegovi kampanji, da se ne bi preveč približal resnici. Ščitila je svojo hčerko.«

	»Zdaj tudi mi tako gledamo na zadevo,« je rekel Horne, »vendar nismo vedeli, da je obstajala povezava z Billyjem Privettom.«

	Sheldon je odšel k vratom. Še preden je prišel do njih, se je obrnil.

	»Kako je ime hčerki Dixonove?«

	»Gemma,« je odgovoril Horne, »Gemma Dixon.«

	55

	Henry je podal nož Gemmi, oči so se ji lesketale od vznemirjenja.

	Dawn je kričala, spuščala je dolge zavijajoče krike strahu, ki pa Henryja niso niti malo ganili. Bili so daleč proč od vsakogar, ki bi jih lahko slišal.

	Johnu je trepetalo srce. Dawn je trpela pred njegovimi očmi, vedel je, da bi moral ukrepati, a vse skupaj ga je navduševalo. Tega občutka se je hotel otresti, a bil je vztrajen; ko je opazoval Gemmino vznemirjenje, se je samo še krepil. Gemma ga je pogledala in mu pomignila, naj se ji pridruži. Pogledal je ostale. Vsi so ga gledali, pričakujoče, zato je stopil naprej h Gemmi.

	Nasmehnila se mu je. John je pogledal Henryja, ki se mu je očetovsko nasmihal. Arniju so sijale oči, prizor ga je vzburjal.

	John je pogledal Gemmino roko, njene tanke prste okrog držala noža. Rezilo se je lesketalo. Čutil je prisotnost vseh ostalih. Kako so zadrževali dih, vznemirljivo pričakovanje. Še enkrat je pogledal Henryja, ki je prikimal. Napočil je čas.

	John je lahko slišal le Dawn, zvoke njenega upiranja. S komolci in petami je tolkla po kamnu, z glavo je udarila nazaj in se poškodovala. Njene panične krike.

	Gemmina roka se je počasi približevala Dawn, dokler se ni konica noža dotaknila njene kože, tik pod rebri je nastala jamica. Dawn se je zdrznila.

	Henry je dvignil roke in vsi so ga pogledali.

	»Brez prelite krvi se ne zmaga nobena bitka,« je rekel, govoril je potiho. »Skozi celotno zgodovino je bilo tako – ceno napredka je treba plačati z življenji. In brez prelitja krvi ne moremo naprej. Svobodni moški smo in svobodne ženske.«

	Gemma se je široko nasmehnila in zašepetala: »Tako je.« Potem je nož zarinila v meso.

	Dawn se je usločila, ko je rezilo prodrlo vanjo, nož je zalila kri. Kako lahkotno je zdrsnil noter, je prešinilo Johna. Dawn je zakričala, a tokrat je zakričala na ves glas, zverinsko. John je vztrepetal in postal omotičen. Travnik se je zazibal pred njegovimi očmi. Mora zdržati, se je opomnil. Edini se je odzival. To se ni zgodilo prvič. Nič novega ni bilo. In opazovali so ga. To je bil njegov prvi resnični preizkus.

	Pogledal je dol in opazoval Gemmo, ko je izvlekla rezilo. Iz rane je po kamnu močno tekla kri, Dawn se je zvijala, ob vsakem njenem gibu je kri še sunkoviteje drla iz rane. Dawn so trepetale veke. Bila je v šoku.

	Gemma se je obrnila k Johnu in mu ponudila nož. »Zdaj pa ti,« mu je prišepnila.

	John je pogledal ostale. Vsi so bili nasmejani.

	»Ne oklevaj,« je šepetaje nadaljevala Gemma, »takšno je pravilo. Vsi pridemo na vrsto, da jo skupaj izločimo.«

	John je pogoltnil, usta je imel popolnoma suha. Pogledal je luknjo v tleh, ki je čakala Dawn, in velik kamen, ki je po dolgem ležal ob njej.

	Gemma je sledila njegovemu pogledu in se nasmehnila. »Pokopali jo bomo, v kamniti krog. Dobila bo kamen, kot ga imajo vse druge.«

	Nagrobnik, je pomislil John.

	Gemma ga je prijela za roko. Njeni prsti so bili topli, John se je spomnil njihovih dotikov na sebi. Na licu je občutil njeno sapo, po vratu so ga božali njeni mehki lasje.

	V njegovi dlani je pristal nož, rezilo je tiščal ob Dawnino telo. Dawn je nekaj govorila, John je postal in ji prisluhnil.

	»Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka,« je molila Dawn, za hip je utihnila in si omočila ustnice. »Na zelenih pašnikih mi daje ležišče.«

	Gemma mu je smeje prišepnila, da mora potisniti, zapeljivo mu je grizljala ustnico. Z roko mu je segla za vrat in ga nežno božala, ves čas pa mu je prikimavala.

	Sploh ni vedel, kako se je začelo, a čutil je, kako mu roka drsi naprej. Pogledal je dol, rezilo je izginjalo v Dawn, enako kot je zdrselo v Gemmini roki. Dawn je drhtela po vsem telesu, zavijala je z očmi, John pa je še naprej tiščal in tiščal, dokler ni rezila zaustavil ročaj.

	Pogledal je Gemmo. Smejala se je, v očeh ji je prebral, da je vzburjena.

	Dawn je zastokala, ko je izvlekel nož, a njen glas je postajal vse šibkejši.

	Oseba ob njem, bila je Jennifer, mu je vzela nož iz roke in stopila k Dawn. Zabodla jo je veliko hitreje, kot bi vsi postali neučakani, John pa je opazoval nož, ki se je premikal v vrsti.

	Po petem vbodu, ko si je rezilo našlo pot med rebri v prsni koš, je Dawn obmirovala. Njeno telo je postalo mehko, kot bi bili priče, kako se je od nje poslavljalo življenje, a nož je romal še naprej, prav vsak je prišel na vrsto in jo ceremonialno zabodel.

	Gemma se je obrnila k Johnu in ga poljubila, strastno, Johnovo telo se je takoj odzvalo, zavedal se je namreč Gemminega vzburjenja, ki ga je izzval prizor. Gemma se je umaknila.

	»Zdaj si resnično eden izmed nas,« je rekla. Nasmehnil se je in prikimal. Povratka ni bilo.

	56

	»Nekaj morava ukreniti,« je zasikal Ted, ko je Charlie izvlekel telefon. Dobil je sms. Zaslon je zakril z roko, da bi skril njegov soj.

	»Sheldon mi je poslal sporočilo,« je rekel Charlie. Prebral ga je in si prikimal.

	»Kaj piše?«

	»Ne vem, kako nisem že prej pomislil na to,« je rekel bolj samemu sebi. Ted se je namrščil. »Za Johna Abbotta gre. Policija je plačala njegov račun, ker Abbott dela zanjo.«

	»Kako to mislite?«

	Charlie je Tedu pokazala sms. Abbott dela pod krinko. Infiltriral se je v skupino, je pisalo.

	»Pod krinko?«

	»Zdi se, da je Amelia zastopala lažnega obtoženca, da bi pritegnil pozornost Henryja Masona.«

	Ted je debelo pogledal, oči so mu kar zasijale v mesečini. »In zato je Amelia po snemanju posnetka z Billyjem poklicala policijo. Skrbelo jo je za Abbotta, ker je izvedela, da Henry Mason ni zgolj politični aktivist.«

	»Morilec je,« je rekel Charlie in prikimal.

	Charlie je Sheldonu poslal sms, sporočil mu je, da so ljudje v nevarnosti in da sta pri stari koči na Jackson Heightsu. Ko je pritisnil pošlji, je pogledal Teda. »Počakati morava policijo. Preveč jih je. Če naju dobijo, se bodo spravili na Donio.«

	»Ne moreva samo čepeti tukaj in gledati, kako nekdo umira,« je ugovarjal Ted in začel lesti iz jarka.

	Charlie ga je zgrabil za roko in ga potegnil nazaj.

	»Prepozna sva, da bi jo rešila, kdorkoli že je,« je rekel, v glas se mu je prikradla obupanost. »Pomislite na Donio.«

	Ted se je otresel njegove roke. Molčal je.

	Charlie je gledal proti podobam ob kamnih, v mesečini je videl kri na ženski, ki je ležala na kamnu, temno tekočino na svetli koži. Zdaj je bila čisto pri miru. Potem je pogledal proti oknu, skozi katerega je videl Donijin obris, spoznal je, da je ona naslednja.

	Ted je imel prav.

	»Jaz grem,« je rekel Charlie in začel lesti iz jarka.

	»Kaj pa naj jaz?«

	»Tukaj ostanite,« je odvrnil in pretekel kratko pot do zidu. Bil je na odprtem, kdorkoli bi ga lahko opazil, a druge poti ni bilo. Potipal je zid. Kamni so bili zrahljani, a izbire ni imel. Splezal je čez in poslušal zvoke padajočega kamenja, ko se je zvrnil na drugo stran. Obsedel je in sopel, čakal je na znak, da ga je kdo videl ali slišal. Slišal ni ničesar.

	Globoko je vdihnil in pogledal okoli sebe. Pred seboj je zaslišal premikanje, potem pa si je k prsim pritisnil roko, ko je zagledal obris ovce. Srce mu je glasno razbijalo, spodrsljaja si ne sme privoščiti. Po vseh štirih se je po travi plazil naprej vse bliže h koči, ves čas je gledal svetlobo, ki je prihajala skozi okna. Donie ni videl in začel je dvomiti, ali sploh je tam, a moral je naprej, za vsak slučaj.

	Prišel je do kovinskih vratc, ki so ovcam preprečevale, da bi ušle. Pogledal je skozi špranjo. Videl je pokončne kamne in kamnito potko, ki je tekla mimo koče. Spet je pogledal proti oknu. Spet je videl Donijin obris, obris njenih las. In tokrat je opazil še nekaj – kovinsko rešetko na oknu in skupke bodeče žice.

	Skupina pri kamnih je živahno klepetala. Ženska na položnem kamnu je bila gola, negibna in okrvavljena, kri je kapljala na kamen. S pestjo je jezno udaril v zid. Pomagati bi ji moral. Sesedel se je in se naslonil na mrzel kamen, za hip je pobesil glavo. Ne sme dovoliti, da mu to pride do živega. Neopaženo mora priti v hišo.

	Vrnil se je k vratcem in znova pokukal skoznje. Ženska na kamnu je ležala povsem mirno, a zdelo se mu je, da so vsi drugi popolnoma zatopljeni vanjo.

	Vrata so bila zaprta s pomočjo majhne zanke iz vrvi. Charlie je dvignil zanko, skupino je imel ves čas na očeh, in čakal, ali se bo kdo zganil. Odprl je vratca. Niso zaječala. Na dolgo je izdihnil in stopil naprej. Ves čas je motril skupino in tiho molil, da ga obdaja dovolj teme, da ga ne bi izdal bledikav soj obraza.

	Za hiško je bilo majhno kamnito dvorišče, obdajala so ga poslopja, ki so se držala glavne stavbe. Na dvorišču bi se lahko skril, a nikjer ni videl vhoda nanj. Pogledal je proti hiški in na travi opazil snop svetlobe. Tam je bil glavni vhod. Nima izbire, vstopiti bo moral po tej poti.

	Charlie je stekel po potki, držal se je nizko, namenjen je bil v senco napušča. Nihče ni zavpil, nihče ni gledal proti njemu.

	Stisnil se je k zidu, da bi se skril v temo, ampak vsi člani skupine so bili docela zatopljeni v dogajanje v kamnitem polkrogu.

	Počasi in kradoma se je premikal naprej, pazil je, kod hodi. Obdan s temo se je počutil varnejšega. Ko se je približal osvetljenemu delu, je spet pogledal naokrog. Opazil ni ničesar, le svetloba okna se je odbijala od oči ovce, ki ga je opazovala, spominjale so na rumenkasti lučki.

	Približal se je vogalu hiše, zdaj je lahko bolje videl, kaj se je dogajalo pri kamnih. Ženska na kamnu je negibno ležala, iz ran v boku je še vedno krvavela, težnost je naredila svoje. Njeno srce ni več črpalo krvi.

	Charlie je zaprl oči. Kaj hudiča se dogaja tam?

	Ko je znova odprl oči, je videl, da so vsi obrnjeni proti travniku. Nekaj je pritegnilo njihovo pozornost. Sledil je njihovim pogledom, potem pa glavo hitro skril in se naslonil na zid.

	Bil je Ted. Hodil je proti skupini.

	57

	Sheldon je prispel do hiše glavne inšpektorice in pozvonil, v noči je bil zvonec še glasnejši. Ko je Dixonova odprla vrata, se je Sheldonu zazdelo, da je nekoga pričakovala. Ni bila presenečena. Obrnila mu je hrbet in odšla nazaj v hišo. Počila se je v usnjen fotelj in potrebovala je nekaj trenutkov, da je pogledala Sheldona. Ob sebi je imela napol poln kozarec temno rdeče tekočine, steklenica na tleh je bila prazna.

	Opazila je, da jo je videl. »Kaj, se pač opijam. Pravico imam proslavljati.« Zvenela je zagrenjeno.

	»Proslavljati kaj?«

	»Kaj misliš? Konec svoje policijske kariere,« je rekla in dvignila kozarec. »Jebeni amen svoji službi.«

	Sheldon je sedel nasproti nje na zofo, mehko usnje je zaškripalo. Pomislil je, da bi ji rekel nekaj tolažilnega, toda imela je prav. Vsega je bilo konec in tega se je zavedala.

	»Kje je gospod Dixon?« je vprašal Sheldon.

	Našobila je ustnice. »Gospoda Dixona ni več tukaj. Ni mu všeč, kako vodim zadeve. In veš, kaj, Sheldon, tudi meni ni.«

	»No, povejte,« jo je spodbudil Sheldon, »kako vodite zadeve?«

	Ni odgovorila, le strmela je v kozarec.

	»Potem pa mi povejte nekaj drugega,« je nadaljeval.

	Pogledala ga je.

	»Zakaj ste hoteli, da jaz vodim to preiskavo? Hoteli ste me obdržati. Zakaj?«

	Dixonova ga je nekaj sekund gledala, potem je odkimala. »Nočeš vedeti.«

	»Pa hočem.«

	»Odgovor poznaš.«

	»Hočem ga slišati iz vaših ust.«

	Izpraznila je kozarec in odšla v sosednji prostor, vrnila se je z novo steklenico in odpiračem v roki. Ko je steklenico odprla, si je napolnila kozarec, potem je steklenico ponudila Sheldonu. »Boš malo?«

	Sheldon je odkimal.

	Prhnila je. »Sem si kar mislila,« je rekla. »Pretirano čistunski in večno pod nadzorom. To je tvoj večni problem. Ne znaš se sprostiti.«

	»Ne zdi se mi, da se vi ravno zabavate.«

	Nagnila se je naprej in razlila malce vina iz kozarca. »Ne modruj, Sheldon, ne poda se ti.«

	»Torej,« je precej odločno vztrajal Sheldon, »zakaj ste primer predali meni?«

	»Kaj misliš? Ker te občudujem? To misliš?« je zajedljivo bevsknila. »Ne, Sheldon, motiš se.« Zasmejala se je, a pretirano in opito. »Vedela sem, da boš zajebal, zato sem hotela tebe.«

	»Da ne bi nihče izvedel za vaše početje?« je vprašal. Razlog je uganil, a občutek ponižanja zato ni bil nič blažji. »Sem se že preveč približal resnici, ko sem na postajo privedel Lucy? Poslali ste me na prisilni dopust in me umaknili iz primera, upali ste, da se bodo zadeve ohladile in sčasoma zastarale. Vi bi dočakali upokojitev v upanju, da bo Gemma prerasla tolpaške spodrsljaje.«

	Ko je izrekel Gemmino ime, ga je Dixonova pogledala, kot bi ji primazal klofuto.

	Srknila je požirek. »Svojo hčer sem ščitila, samo to. Je to zločin?«

	Sheldon je počasi prikimal. »Sami veste, da je. Način, ki ste ga izbrali.«

	Dixonova je molčala. Ustnice so ji zatrepetale in v očeh so se ji nabrale solze. Debelo je pogoltnila in zaškrtala z zobmi, da ne bi povsem izgubila vajeti.

	Sheldon bi najraje stopil k njej in jo potolažil, a nikakor ni mogel pozabiti na dejstvo, da so zaradi njenih dejanj umrli ljudje.

	»Kdaj se je začelo?« je vprašal.

	»Hm?«

	»Kako dolgo že veste za Gemmo in Billyja Privetta in Alice Kenyon?«

	Globoko je vdihnila. »Nisem vedela. V tem je bil problem. Še vedno je. Vem le to, da je Gemma z ljudmi, s katerimi ne bi smela biti. Ampak kaj bi lahko naredila? Stara je dvaindvajset let, čeprav jih ne kaže toliko. Nekajkrat sem ji sledila in tako sem izvedela, da se druži z Billyjem Privettom. V njegovi hiši so imeli zabave, to je bilo le teden ali dva pred Aliceino smrtjo. Takoj ko sem izvedela za Alice, sem se bala najhujšega.«

	»Ste posegli v dokaze?«

	Razvodenelo se mu je nasmehnila. »Me boš aretiral? In odpeljal na postajo?«

	Sheldon ni odgovoril.

	»Odgovor je ne,« je rekla čez nekaj trenutkov.

	»Ampak Ted se je vztrajno približeval resnici, kajne? Medijem ni dopustil, da bi pozabili na Alice, zato ste našli način, kako ga utišati. Z Lucy Crane ste mu nastavili past.«

	Počasi je prikimala. »V priporu se je znašla zaradi kraje v trgovini. Vedela sem, da je del Masonove skupine in videla sem jo, ko so jo privedli na postajo. Rekla sem ji, da bo obtožba izginila, če mi bo pomagala utišati Teda. Z veseljem je privolila, ker je bila tudi sama članica skupine. Past je bila njena zamisel in nekaj je namignila tudi fotografu lokalnega časopisa, jaz pa sem zadevo spravila v tek.«

	»In skoraj vam je uspelo.«

	Glavo je nagnila nazaj.

	»To je bil začetek konca. Nič od tega nisem načrtovala. Videla sem priložnost in dobila zamisel, ki sem jo izpeljala. Takrat so mislili, da me imajo v pesti.«

	»Kdo?«

	»Daj no, Sheldon, kaj misliš, kdo? Henryjeva tolpa. Morala sem jim povedati za vsako racijo zaradi mamil, enako je bilo glede Billyja Privetta. Javiti sem jim morala vse, kar bi lahko povzročilo težave. Izsiljevali so me, bila sem ujeta. Vse, za kar sem garala vse življenje, mi je drselo iz rok, tudi čisto vest sem izgubila. Ampak le kaj drugega bi lahko storila?«

	»Zakaj mi pripovedujete vse to? Dobro veste, da bom ukrepal.«

	»Zato ker sem čakala ta dan,« je odvrnila. »Vedela sem, da bo prišel. V bistvu je pravo olajšanje.« Glasno je izdihnila. »Le svojo hčerko sem hotela zaščititi.«

	»V tem tednu so umrli ljudje,« je rekel Sheldon. »Stvari bi morda bile drugačne, če bi mi povedali, kar ste vedeli.«

	»Vem.«

	»In kako se zaradi tega počutite?«

	Dixonova je pogledala kozarec, nato v tla.

	»Ušivo.«

	58

	John se je zasukal na petah, ko je videl, da se jim po travniku nekdo približuje. »Kdo je to?«

	Zaslišalo se je osuplo zajemanje sape, ostali so sledili njegovemu pogledu. Moški, hodil je odločno in naravnost proti njim.

	Arni se je ločil od skupine in dvignil roko, češ naj počakajo. Vzel je palico, slonela je na enem od kamnov. Ko se je moški približal, jo je dvignil kot bejzbolski kij. »Velika napaka, gospod.«

	Mož se je ustavil. »Veste, kdo sem,« je rekel.

	Arni se je napel, palica v njegovih rokah je trznila.

	»Gospod Kenyon,« je rekel Henry in se široko nasmehnil. Oči so mu sijale. »Lepo, da ste nas obiskali. Če se ne motim, nekaj naših članov poznate. Lucy, pozdravi gospoda Ken-yona.«

	Lucy se je posmehljivo priklonila.

	Ted je zardel, besno jo je motril.

	Arni je pogledal Henryja, nato spet Teda Kenyona, in se nasmehnil. »Ste pa pogumni.«

	»Ubijanje mladih žensk je vam morda v zabavo, ampak jaz tega ne bom dovolil,« je rekel Ted.

	Arni je pogledal Dawn. »Prepozni ste,« je rekel, njegov nasmešek se je razlezel. »In sami.«

	»Sem res?«

	V Johnu je narasla panika, ko je Ted pogledal proti njemu.

	Arni se je ozrl naokrog, poskušal je videti skozi drevesa. »Niste?«

	»John Abbott?«

	Vsi so pogledali Johna.

	Ted je sledil njihovim pogledom in pokazal na Johna. »Vem, kdo ste, John Abbott. Za božjo voljo, opravite svojo dolžnost!«

	Arni je pogledal Johna. »Kaj misli s tem opravite svojo dolžnost?«

	John se je poskušal domisliti, kako bi ga preslepil, toda spet se je oglasil Ted. »Vašega pravega imena ne poznam, John Abbott, a spomnite se svoje prisege, da boste služili javnosti. Zanašam se na vas.« Ted je pogledal Dawn. »Karkoli ste že naredili.«

	»O čem govorite?« je vprašala Gemma in stopila naprej.

	»Policist pod krinko je,« je odvrnil Ted in pomignil proti Johnu.

	V skupini je završalo. Vsi so ga gledali in se umikali proč.

	»Zdaj nimate izbire,« je nadaljeval Ted. »Torej? Boste opravili svojo dolžnost ali se boste prepustili na milost in nemilost tej skupini? Dobro veste, česa so zmožni. Ne dovolite, da umre še ena hči.«

	Johna je stiskalo v želodcu, dlani je imel potne. Pogledal je Gemmo, tudi ona je stopila proč od njega. Jezno ga je gledala, ustnica ji je trepetala. John je pogledal Dawn, golo in zleknjeno, in s krvjo prekrit kamen.

	Potem pa se je Henry začel smejati.

	Vsi so se obrnili k njemu. Henry se je krohotal še glasneje.

	»Henry, kaj se dogaja?« je vprašala Gemma.

	»A misliš, da nisem vedel?« je vprašal.

	»Vedel si?« je ponovila Gemma.

	»Seveda sem vedel, ves čas. Lucy, prikloni se.«

	Lucy se je ekstravagantno priklonila.

	Henryju se je zresnil obraz, oči so mu jezno sijale.

	»Mislijo, da smo bedaki, zablodela ničeta, v resnici pa smo ljudje z vizijo boljšega življenja. Govorimo o tem, kakšen svet je, kako ga želimo spremeniti. Policija je vedela, za kaj se zavzemamo, potem pa se kar naenkrat v časopisu pojavi oseba, ki riše grafite s sporočili, da si želi biti svobodna. In potem ko se na sodišču pokesa, sledi dolg odvetničin govor, da je ta osebek premožen, a izgubljen, da išče smisel življenja.« Zmajal je z glavo in jezno premeril Teda. »Bil je le sir v mišelovki, ki je čakala, da me zgrabi. Ampak če nekdo vidi past in tudi sir, to ne gre tako. Se motim, John?«

	John ni odgovoril. Debelo je pogoltnil in si obliznil ustnice.

	»Lucy se je izkazala,« je nadaljeval Henry. »Časopis je objavil tvoj naslov, John, vendar to veš, tako bi te naj našli. Še prej pa te je preverila Lucy, sledila ti je. Videla je, ko si se sestajal s svojimi varuhi.«

	»Zakaj mi nisi nič povedal, Henry?« je zanimalo Gemmo, iz glasu ji je vela jeza. »Spala sem z njim. Tako si mi naročil.«

	»Zato ker je šlo za preizkus mojega sporočila,« je odvrnil Henry. »Je moje sporočilo tako močno, da lahko spremeni mišljenje človeka, ki nas je prišel izdat? Očitno. Zdaj je John z nami, ne proti nam. Nocoj je to dokazal.«

	Vse oči so bile uprte v Johna, ki je prikimal. Sopel je in prestrašeno gledal. »Z vami sem,« je rekel.

	»Dokaži,« je zalajal Henry in pokazal na Teda. »Veš, kaj ti je storiti.«

	Ted je stopil korak nazaj.

	»Je tvoje sporočilo spreobrnilo tudi Billyja Privetta? In mojo hčer Alice?«

	John je obstal.

	»Eden od teh ljudi je ubil mojo hčerko,« je izjavil Ted, v oči so mu stopile solze. »Če je on vaš navdih,« pokazal je na Henryja, »vas pomilujem, ker je morilec. In tudi pohlepen je kot vsi ostali, Billyjev denar je bil edini razlog, da se je pajdašil z njim.«

	»John, ubij ga.« Henryjev glas je postal piskav.

	»In ko je Billy hotel vse obelodaniti, so ga utišali. Sploh ne veste, kaj je človeškost. Kdo je bil vaba? Lucy?«

	»John!«

	»Vem, kaj se je zgodilo moji hčerki,« je nadaljeval Ted. »In izvedeli bodo tudi vsi drugi, ker se niste dokopali do vseh kopij posnetkov.«

	Henry je stisnil čeljusti in silovito vdihnil skozi nos.

	»Kaj se je zgodilo, Henry?« je vprašal John.

	Henry je pokazal na Arnija in se nasmehnil. »Povej mu, Arni.«

	Arni je s konico palice Tedu privzdignil brado. Ogovoril je Johna, a s Tedovih oči ni niti za hip umaknil pogleda. »Kadar se dekle noče pridružiti zabavi,« je zašepetal, »je včasih potrebnega malce prepričevanja.«

	Ted je pogoltnil slino, a premaknil se ni. Po licu mu je stekla solza. »Posilil si jo, Mason,« je rekel. »Prijazno, bistro, čedno mlado žensko.« Potem je bevsknil v Arnija: »Ti, strahopetni prasec, pa si jo ubil!«

	Ted, iz oči mu je švigal bes, se je hotel zapoditi v Arnija, ta pa mu je v vrat zarinil palico, da se je ustavil. Roke je stiskal v pesti.

	»Dokaze smo uničili,« je rekel Henry. »Morali smo zaščititi skupino. Nihče ni popoln in Arni je storil napako, ampak moja človeška plat, moja prijaznost, mu je odpustila. Tebe žene samo maščevanje, nič drugega. Le skupek sovraštva.«

	»Ko te pogledam, vidim strahopetneža,« je odvrnil Ted.

	»John, ubij ga,« je velel Henry.

	Zdaj je John sunkovito dihal. Pogledal je Henryja in potem še nož ob Dawninem telesu.

	Ted ga je gledal in odkimaval, oči je imel široko razprte, s pogledom ga je rotil.

	John je pogledal Gemmo, ki je samo zmajala z glavo in ga jezno gledala. Nato je pogledal v nebo, zvezde so se vrtele, v mesečini so le bledikavo svetile, tu in tam so jih zakrivali oblaki. Preplavili so ga nedavni spomini in z njimi čustva. Vznemirjenje, ko je sodeloval na paradi, spomin na svoje prve dni v uniformi. Aretacije. Pobegi. Smrti. Smeh tistih, ki so se izmazali. Solze tistih, ki niso našli pravice. Spomnil se je svojega prvega leta pod krinko, ko je živel med lopovi in odvisniki, prešinilo ga je, da jih je vzljubil, ker se je zavedal, da bi lahko tudi sam pristal med njimi, če ne bi sprejel odločitev, ki so ga popeljale na pravo pot. Zapadel je v obsojanje in pozabil, da smo vsi ljudje enaki, vsi se poskušamo prebiti skozi življenje. Na koncu je zašel, ni več vedel, zakaj počne, kar počne. Življenje pod krinko ga je veliko stalo, tega se je zavedal. Izgubil je zakon. Svoje življenje. Policija ga je oropala življenja. Ni bil Henry tisti, ki mu je dal odgovore, temveč skupina. Skupnost. Povezanost. Imel je občutek pripadnosti.

	John je pomislil na Gemmo. Na njen dotik, na njene mehke lase med svojimi prsti.

	Spet je pogledal po skupini. Gemma je imela solzne oči. Razočaral jo je, tajil ji je skrivnosti, ampak takšna je bila Henryjeva volja. Ko so postali del skupine, so morali staro življenje pustiti za seboj.

	John je pobral nož, še vedno je bil lepljiv od Dawnine krvi. Zrinil se je mimo drugih in odšel k Arniju, ki je s palico pritiskal na Tedovo ramo, prisilil ga je, da je pokleknil.

	John je naredil nekaj globokih vdihov. Ozrl se je h Gemmi, počasi je prikimala. Henry se je smejal do ušes.

	John je pri sebi prikimal in stopil k Tedu Kenyonu.

	59

	Charlie je kot začaran gledal Teda, ki se je zoperstavil skupini. Željo, da bi mu pomagal, je zatrl. Ted je bil sam, njih pa veliko, in sam mu ne bi mogel veliko pomagati. Moral je ostati živ in priti do Donie. Škoda se mu je zdelo, da je Ted posredoval. Očitno je bilo, da je ženska na kamnu mrtva, Ted je nikakor ne bi mogel rešiti.

	Potem pa se mu je posvetilo, zakaj je Ted tako ravnal. Hotel jih je zamotiti, ker ni mogel dopustiti, da bi umrla še nekogaršnja hči. Charlieju je poslal sporočilo, naj spravi Donio iz hiše.

	Charlie je pogledal na telefon. Imel je eno črtico, pa še ta je na trenutke izginila. Signal je bil slab. Pobrskal je med zadnjimi klicanimi številkami in poklical Sheldona, z roko je zakril telefon. Ko se je Sheldon oglasil, je zašepetal: »Charlie tu. Pravkar so nekoga ubili in zdaj je v nevarnosti Ted. Kmetija na Jackson Heightsu, poleg pokončnih kamnov. Pohitite.«

	Slišal ni ničesar. Spet je pogledal zaslon telefona, bil je brez signala. Ni vedel, kaj ali koliko je Sheldon slišal.

	Charlie je spet pogledal proti skupini. Vsi so gledali Teda. Zdaj ima priložnost, da smukne skozi vhodna vrata. Izpostavil se bo, a druge poti ni bilo.

	Prijel je za vogal hiše in se premaknil naprej. Nihče ni pogledal proti njemu. Ko se je približal vratom, ga je obsijala svetloba, ki je prihajala s hodnika. Ne sme biti prehiter, da ne bi zmotil njihovega perifernega vida. Počasi, a vztrajno se je premikal in se znašel na začetku hodnika, približno petdeset metrov stran od skupine pri kamnih. Zdaj jih ni videl, kazal jim je hrbet, zato ni mogel vedeti, ali so ga opazili, to bi mu razkrilo šele njihovo vpitje.

	Vstopil je v hišo in se s hrbtom stisnil ob steno, da na obsijano travo ne bi padla njegova senca. Premikal se je naprej in z roko drsel po steni, s čimer je na tapetah povzročal rahel šum. V koči je zaudarjalo po postani hrani, kuhani zelenjavi, po scalnici in dreku, da se mu je začel obračati želodec, zato si je z roko pokril usta.

	Pogledal je naprej po hodniku, hodil je proti nekakšni dnevni sobi. Po tleh so bili pepelniki in vsenaokrog ob stenah blazine. Na polici nad kaminom je bila ura, a kazalci so mirovali. Še naprej je bila tema.

	Načrta za pobeg ni imel, tega se je zavedal. Kaj bo storil? Kaj, če so vrata sobe, v kateri je bila Donia, zaklenjena? Na to sploh ni pomislil. Globlje kot je bil v hiši, manjše so bile možnosti za pobeg. Od zunaj se je že prepričal, da so na oknih kovinske rešetke. Spomnil se je Tedovih besed, da je Donia zgolj vaba, da bi dobili, kar so hoteli.

	Ob misli, kaj ji bodo storili, ko je ne bodo več potrebovali, mu je zmanjkalo sline.

	Da bi se obrnil, je bilo prepozno.

	Zaradi prahu ga je srbel nos. Hodil je naprej, zdaj je videl že večji del sobe. V njej ni bilo nikogar, le znaki skupinskega življenja. Na sredini sobe je na tleh stal velik lonec z ostanki nekakšne enolončnice na robovih. Vsenaokrog so ležali krož-niki, v pepelnikih je bil kup ogorkov jointov. Na zunanji strani okna je bila kovinska rešetka, pod njim steklenice s tekočino, iz njih so molele cunje. Molotovke. Videti je bilo, kot da se je Henryjeva skupina pripravila za napad.

	Medtem ko je z roko drsel po steni, je zatipal podboj vrat, nato še kljuko, okroglo in leseno. Počasi jo je obrnil. Potisnil je, pričakoval je, da bo začutil upor zaklenjenih vrat, a namesto tega so se odprla.

	Hitro se je ozrl proti skupini na travniku. Še vedno nobene spremembe. Potem je zaslišal tiho stokanje, prihajalo je iz sobe. Stokanje mlade ženske.

	Potiho je zmolil, v upanju, da se je pravilno odločil, potem pa na stežaj odprl vrata in stopil v sobo.

	Ko je za seboj zaprl vrata, si je usta prekril z rokavom in skoraj bruhnil.



	Ted je pristal na kolenih. Ko mu je Arni zarinil palico v ramo, mu je bolečina vzela dih. Trava pod njim je bila vlažna.

	Pogledal je Johna Abbotta, ki je proti njemu stegoval roko in trdno držal nož. Na grlu je začutil pritisk konice rezila, kože ni predrla. Pramen svetlobe je osvetlil rezilo. Bilo je okrvavljeno. Je kri njegova? Rezilo se je komaj opazno treslo, a Ted se ni premaknil.

	»Tega ti ni treba storiti,« je šepnil Ted in pogoltnil, da se je pritisk noža na kožo še povečal. »Lahko pozabim, kar sem videl, bila je že mrtva. Ampak, John, narediva temu konec.«

	»Kaj pravi?« je vprašal Henry. »Ne poslušaj ga. To je zgolj skušnjava. Spomni se, kdo je in koga predstavlja. Pomisli na našo misijo, na naš načrt.«

	John je okleval.

	»Stopi na mojo stran, John,« je šepetal Ted. »Odloži nož. Uporabi ga proti njim.«

	»John, ubij ga!« je zavpil Henry. »Ne daj mu priložnosti. Njegov čas je napočil.«

	John je pogledal Henryja. Konica noža se je odmaknila, le za milimeter. Pritisk na rami je oslabel. Ted je naglo odreagiral, roka mu je švignila kvišku, da bi zgrabil Johna za laket.

	John je kriknil in nagonsko zamahnil z roko.

	Ted je osuplo dahnil, ko je na koži začutil pekočino reza. John je povsem osupel stopil korak nazaj. Izmenično je gledal nož v svoji roki in Teda. Potem se je obrnil k skupini. Henry se je smejal.

	Ted je zakašljal. Po prsih je curkoma krvavel. Pogledal je dol, srajco je imel prepojeno s krvjo. Z roko je segel k vratu. Na otip je bil vlažen. Pogledal si je roko, še več krvi.

	Še enkrat je zakašljal in poskusil vdihniti, a zrak ni mogel priti do pljuč.

	John ga je gledal, roka z nožem mu je omahnila.

	Ted je slišal smeh. Spet je poskusil vdihniti in ko je mrzel nočni zrak šinil skozi rano na vratu, se je skremžil od bolečine. Pljuč ni mogel napolniti. Še enkrat je zakašljal, v ustih je začutil topel oljast okus.

	Poskusil je vstati in pobegniti, a tla so se mu majala pod nogami. Zibala so se sem in tja, z rokami je lovil ravnotežje. Oblil ga je znoj, vid se mu je meglil, pred očmi so mu poplesavale barvne pike. Pogledal je Henryja in zadrhtel. Zvoki so izginili v daljavi, trava je postala brezbarvna, oblik pred seboj ni več razločil.

	Spet se je prijel za vrat. Bil je lepljiv. Poskusil je pogledati skupino, barve so se prelivale, nato pa zbledele in izginile. Izginil je tudi zvok.

	Skozi tišino se je prebil le Henryjev smeh, še zadnjič.

	Ted je omahnil in začel padati. Vedel je, da padca ne bo več občutil.

	60

	Sheldon je pogledal telefon. Roka mu je trepetala. Še nekdo je umrl. In zdaj je v nevarnosti Ted Kenyon.

	Dixonova je odložila kozarec.

	»Kaj se je zgodilo?«

	Sheldon se je ozrl po sobi. Povsod so bile družinske slike. Na večini je bila mlada ženska, najstnica, suhcena, bledolična in svetlolasa, na pogled se je zdela krhka. Ugibal je, da je to Gemma, ni pa vedel, kdo na kmetiji je še umrl.

	»Kmetija, kjer živi Gemma,« je spregovoril, »kje je?«

	»Na Jackson Heightsu.«

	»To vem, ampak kje?«

	»Točnega naslova ne poznam, nisem jim pošiljala prekletih božičnih voščilnic,« je zajedljivo odvrnila Dixonova. »Na neki kmetiji, več ne vem. Na nekem hribu. Zakaj?«

	Sheldon je tehtal, ali bi ji moral kaj povedati, ker polovična zgodba človeku še ne da vedeti, ali se srečno konča.

	»Nekaj se je zgodilo,« je vztrajala Dixonova, njen glas je postal vreščav. »Povej mi.«

	Sheldon se je odhrkal. Karkoli že je Gemma naredila, še vedno je bila njena hči.

	»Tam zgoraj je nekdo umrl.«

	Dixonova si je z dlanjo pokrila usta, trepetala je in po licih so ji spolzele solze. »Gemma?«

	»Ne vem.« Obraz je zakopala med dlani, Sheldon pa je dodal: »Tja grem.«

	»S tabo grem.«

	»Ne, pijani ste,« jo je zavrnil Sheldon in odšel k vratom.

	»Sheldon, ne hodi tja!«

	Za njene besede se ni zmenil. Ko so za njim zaloputnila vrata, jo je slišal ihteti. Morda ni umrla Gemma, a čakanje na podatek ne bo nikomur pomagalo.

	Ko je stopil iz hiše, je skozi oblačila začutil mrzel nočni zrak. Najprej sploh ni vedel, kaj naj naredi. Zadevo je želel spremljati, hotel je biti zraven, ko bodo prijeli Aliceinega morilca, a iz zvena Charliejevega glasu je razbral, da mora na kmetijo čim prej poslati okrepitev.

	Pohitel je k avtu in se odpeljal na policijsko postajo.

	Ulice so bile mirne, prometa ni bilo veliko. Peljal se je mimo taksija ali dveh, a to je bilo vse. Mimo radarjev se je peljal hitreje, kot bi smel, toda zaznal ni nobenega bliska, zaradi katerega bi ga moralo skrbeti.

	Pnevmatike so glasno zaropotale, ko je zapeljal na tlakovan privoz. Parkiral je karseda blizu vhoda, potem pa skočil iz avta in stekel v policijsko postajo in skoznjo, da so vrata butala za njim. Ko je prišel v osrednjo pisarno, je tam našel le Tracey in Lowtherja, oba sta ga presenečeno pogledala.

	S pozdravi ni tratil časa. »Patrulje potrebujemo. Modre luči, sirene, vse. Čim glasneje moramo naznaniti svoj prihod.«

	»Ničesar ne razumem,« je rekla Tracey.

	»Morilci Billyja Privetta so na kmetiji na Jackson Heightsu. Še nekoga so ubili. Naslednji je Ted Kenyon.«

	Tracey in Lowther sta se spogledala, potem pa zgrabila vsak svojo jakno.

	»Z vama grem,« je rekel Sheldon.

	»Suspendirani ste,« je ugovarjala Tracey.

	»Ne, na bolniški sem, vendar se bolje počutim.«

	Tracey se je nasmehnila in stekla mimo Sheldona na parkirišče.



	Ko je Donia zagledala Charlieja, je osuplo zajela sapo.

	Charlieja je preplavilo olajšanje. Na videz ni bila poškodovana, le prestrašena in na obrazu je imel posušene srage solz. Charlie si je moral z roko prekriti nos, v sobi je katastrofalno zaudarjalo.

	V postelji je ležal moški, star in slaboten. Bil je mrtvaško siv, na njegovem obrazu so se bočile izrazito koščene ličnice. Rdeče ustnice so obdajala usta, ki so spominjala na rano. Očitno je možakar živel v lastni scalnici in iztrebkih.

	Donia je stala ob postelji, zaradi smradu se je poskušala čim dlje umakniti od starca, a k stebru postelje je bila priklenjena z verigo, tako da veliko manevrskega prostora ni imela.

	Charlie je odšel k njej. Po licih so se ji vlile nove solze; ko je prišel do nje, ga je s prosto roko objela in zaihtela.

	Stisnila se je k njemu. Vse se je odvijalo prehitro, da bi lahko sproti dojemala, a v tistem trenutku je med njima nekaj preskočilo, nenadno spoznanje, da vesta, kaj sta drug drugemu. Besede niso bile potrebne.

	»Spravil te bom od tod,« ji je šepnil Charlie. »Obljubil sem tvoji materi.«

	Donia si je grizla ustnico, potem pa živahno prikimala. »Mislim, da mi nameravajo narediti nekaj hudega,« je rekla z lomečim se glasom.

	Charlie je pogledal verigo. Bila je močna in kovinska, na steber postelje je bila priklenjena s ključavnico.

	»Tega ne bom dovolil,« je odvrnil, in to je tudi mislil, a pogled na ključavnico mu je pravil, da bo težko. Poskusil jo je odpreti s silo, a se ni vdala. »Ne vem, kako jo naj odprem,« je dodal, precej obupano.

	Donia ga je prestrašeno gledala, njeno upanje je splahnelo, po licih ji je zdrselo še več solz. S postelje se je zaslišal hrup. Charlie je pogledal starca, glavo je obračal proti njemu. Oči je imel rumenkaste, Charlie je v njih videl strah.

	»Kdo ste?« je vprašal Charlie.

	Starec je poskusil odkimati, a je zgolj zatrepetal. S pogledom je šel do skodelice na drugi strani postelje in prikimal, oči je silno razširil. Rotil je z njimi. Tam je bila skodelica vode.

	»Trpinčijo ga,« je povedala Donia. »Vodo mu nastavijo tako, da je ne more doseči, in tudi hrano postavijo predenj, potem pa jo odnesejo. Takšni so. In še veliko drugega se dogaja. Slišala sem.« Sunkovito je dihala, ko so jo spet oblile solze.

	Charlie je pogledal Donio in potem spet verigo, a ujel je tudi starčev obupan pogled. Naglo je odšel na drugo stran in mu k ustom prislonil skodelico. Starec je hlastno pil, rok ni mogel premakniti, bil je prešibak. Ko je nagnil glavo naprej, da bi pil, je Charlie opazil njegovo telo. Ostre robove vretenc in reber. Bil je povsem izstradan.

	»Vrnili se bomo po vas,« mu je prišepnil, starec pa je prikimal in zaprl oči. Charlie se je vrnil k Donii, ugotavljal je, kako bi jo osvobodil. Potem pa ga je pogledala z močno razširjenimi očmi. »Nekdo prihaja.«

	Charlie se je obrnil k vratom. Sedaj jih je slišal tudi on, korake in navdušene glasove.

	Obrnil se je okrog po sobi. Pohištva skorajda ni bilo, le omara v enem kotu. Skril se je lahko samo na eno mesto.

	Spustil se je na vse štiri in zlezel pod posteljo.

	Zaprl je oči in moral je napeti vse sile, da ni bruhnil. Vonj po človeških iztrebkih je bil nemogoč. V oči so mu stopile solze, usta mu je preplavila slina.

	Vrata so se odprla. Charlie je pogledal vzdolž svojega telesa in zagledal težke škornje. S kovinsko kapico in blatne. Stopala je potisnil navzgor, da bi bil čim manj opazen.

	Charlie je negibno ležal in zadrževal dih, molil je, da ga starec ne bi izdal.

	Koraki so bili težki, približali so se Donii. Umaknila se je, veriga je namreč zarožljala, tudi prestopila se je. Je tale glavni? Če bi ga presenetil, bi se lahko zoperstavil tudi drugim?

	Kaj pa, če se moti? Donia je bila v sobi na varnem. Lahko ji poslabša položaj. Prepričal se je, česa so zmožni. Če so ga še vedno čakali, je imela možnost, dokler se ne izda.

	Koraki so se ustavili pred Donio. Steber postelje je zaječal, ko je Donia močno potegnila verigo, da bi se osvobodila. Charlieju se je obračal želodec, krčevito se je oklenil posteljnih vzmeti, da se mu je kovina zažrla v dlani.

	»Ne, prosim,« je rotila Donia. Charlie je zaprl oči. Iz njenega glasu je vel strah.

	Zaslišal se je hehet, tih in zloben, nato še paranje oblačil. »Da vidim, kaj imaš,« je rekel glas. Charlie je zaslišal plosk udarec, Donia je kriknila in zaihtela. »Nekaj časa še imaš. Ne bom te ubil, ne da bi se s tabo prej pozabaval.«

	Četudi je Charlie mižal, je bil prizor še preveč živ. Slišal je drsenje podplatov moškega, ko je lezel bliže k Donii, pospešeno je dihal, Donia je postajala vse bolj panična. Charlie se je počutil povsem nemočnega, ni vedel, kaj naj naredi. Ko je Donia zakričala, se je odločil.

	Začel je lesti izpod postelje, na drugi strani, da bi se moški moral najprej odmakniti od Donie, da bi prišel do njega. Charlie je zgrabil za vzmeti in se odrinil po tleh. Ko je prišel ven, je bil pripravljen skočiti pokonci in ga napasti. Vedel je, da se bo moral z njim spopasti, izbire ni imel, kajti bil je ujet in vedel je, česa je skupina sposobna.

	Potem pa je obmiroval. Zaslišali so se hitri koraki in razburjeni glasovi. Nekaj se je dogajalo.

	Charlie je spet zlezel pod posteljo, ravno ko je še nekdo planil v sobo.

	»Kmalu bodo tukaj,« je povedal glas mlajše ženske.

	Kratka tišina, potem pa: »Kdo?«

	»Policija, na poti je že. Če je sem prišel Ted Kenyon, je zagotovo še komu povedal, kje je. Pripraviti se moramo in se jim zoperstaviti. Le Dawn moramo pokopati. In Teda Ken-yona.«

	Charlie je zaprl oči. Zakaj, Ted?

	Sledila je mučna tišina, potem pa so težki škornji odšli iz sobe. Zunaj se je slišalo razburjeno vpitje.

	Hitro je spet zdrsnil izpod postelje. Časa ni imel veliko.

	Donia je slonela ob steni, z rokama si je skupaj držala raztrgan pulover. Pod očesom je imela oteklino, iz ustnice ji je kapljala kri.

	Charlie se je trudil nadzorovati jezo, jeza mu nikakor ne bi pomagala. Najti je moral rešitev.

	Spet je pogledal ključavnico. Zlomiti je ne more. Pogled mu je odtaval k postelji. Veriga je bila ovita okrog kovinske palice. Morda pa je bila tam šibka točka.

	Starec je ležal blizu palice, na katero je bila pritrjena veriga. Charlie ga ni hotel poškodovati, zato je stekel na drugo stran postelje in starca potegnil čim dlje od verige. Čeprav je bil na videz izjemno šibak, je bil kljub temu težak, kot bi bil ves premočen. Skupaj z njim je premaknil tudi posteljnino in rjuhe, Charlieju je dvignilo želodec. Na robovih rjuhe so bili mokri madeži, skupaj z ostanki iztrebkov, nekateri so bili že dolgo tam, nekateri še sveži. Zadnji del nog je imel starec pordel in vnet, okoli pasu spodnjic žulje.

	»So vas kar tako pustili vnemar?« Charlie je zaradi smradu in videnega zaškrtal z zobmi.

	Starec se je nekoliko skremžil in prikimal, oči je zaprl. Charlie je lahko občutil njegov sram.

	»Žal mi je,« je rekel Charlie, potem pa pohitel nazaj k Donii. Z nogo je pritisnil na palico, Donia je napela verigo, tako da se je ključavnica pritisnila na palico.

	Charlie je močno sunil z nogo. Posteljni okvir je zaropotal, a zvar se ni vdal. Spačil se je in znova močno udaril z nogo, nekaj je počilo. Znova je silovito udaril, tokrat se je palica malce zvila.

	 Charlie je napel vse sile, uspelo mu bo, a pohiteti mora. Škrtal je z zobmi in začel zaporedoma udarjati, vsak udarec je še nekoliko ukrivil palico – starec si je poskušal zaščititi obraz, Donia se je pačila.

	Charlie je divje udarjal z nogo, postelja je butala v steno. Palica je bila vse bolj ukrivljena. Od zunaj se je slišal vik, pohiteti mora. Pot mu je v kapljicah stopil na čelo, še dvakrat je močno udaril, potem pa je zaslišal, kako je palica udarila ob steno in se odlomila od okvirja.

	Donia je verigo potegnila navzgor po palici. Okovi so ji viseli z zapestja, a bila je osvobojena. Verigo je spravila v dlan in pohitela k vratom.

	Starec je nekaj zamomljal.

	Charlie se je obrnil. Starec je pomigoval proti omari. »Oblačila,« je prešinilo Charlieja.

	Stekel je k omari in pobrskal po njej, našel je pulover. Vrgel ga je Donii, ki ga je potegnila nase, skozi rokav je potegnila tudi verigo. Starcu se je v zahvalo nasmehnila.

	»Ne moreva ga pustiti,« je rekla in pogledala proti postelji.

	Starec je odkimal in pogledal proti vratom. Izustil je nekakšen zvok, kot bi ju priganjal, naj čim prej odideta.

	»Nimava izbire,« je rekel Charlie, zgrabil Donio za roko in jo odvlekel k vratom, starcu pa je glava spet omahnila na posteljo. Charlieju se je zdelo, da se je nasmehnil.

	Skozi vrata je pomolil glavo. Pogledal je po hodniku proti izhodu, od koder je vel svež zrak. Videl je skupino. Nekaj jih je kopalo luknjo ob že izkopani, delali so z lopatami in krampi. Drugi so samo stali in gledali. Charlie je prepoznal podobo, ki je ležala na tleh. Ted Kenyon.

	Charlie je sklonil glavo, boril se je s krivdo. Teda mora pustiti tukaj, ampak s Tedom sta si ustvarila življenje in tudi Donia ima pravico, da si ustvari svoje.

	Donio je hitro vlekel za seboj proti sobi na koncu hodnika. Niti pomislil ni, da bi odšla skozi glavna vrata, kjer bi ju lahko kdo opazil, toda hiša prav gotovo ima še zadnja vrata. Kolikor si je zapomnil, bi morala voditi proti temnim hribom, kjer se bosta lahko skrila in počakala na jutro.

	Charlieju se je Donijina dlan v njegovi zdela drobna, s prsti se je je krčevito oklepala, bila je prestrašena. Tiho sta hodila naprej skozi sobo, pazila sta, da ne bi povzročala hrupa. Zunaj je bilo še več vpitja, a se nista ozrla. Pot je vodila naprej.

	Prišla sta na hodnik s ploščicami po tleh, vodil je k zunanjim vratom. Nihče ju ni zmotil. Skoraj sta bila že tam.

	Charlie je odločno in brez oklevanja prijel za kljuko, en korak do prostosti.

	Pritisnil je in pomirjujoče pogledal Donio. Vrata se niso vdala. Charlie je poskusil ponovno, a vrata so zgolj zaropotala.

	Bila so zaklenjena.

	61

	Charlie se je zasukal na petah. Slišal je glasove, prihajali so vse bliže.

	»Vračajo se v hišo,« je zasikal skozi zobe in zgrabil Donio. Potegnil jo je v senco niše nasproti zaklenjenih vrat, zakrivali so ju plašči, ki so viseli s kavljev na hodniku. V nos mu je udaril smrad po umazanih oblačilih, cigaretah, gorečem lesu in nafti. Lahko je slišal Donijino panično dihanje, čvrsto se je oklepala njegove roke. Veriga, ki ji je visela z druge roke, se je dotikala njegove noge. Objel je Donio okoli ramen in jo stisnil k sebi, glavo mu je naslonila na ramo.

	»Kaj bova zdaj?« je vprašala. »Če naju bodo ujeli, naju bodo ubili.«

	Charlie je gledal naokrog, iskal je izhod, a ga ni našel. Vrata so bila zaklenjena in premočna, da bi jih lahko odprl na silo. Če bi poskušal, bi zgolj izdal, kje sta. Okna so bila z notranje strani obdana z bodečo žico, z zunanje pa zavarovana z rešetkami. Da bi pobegnila skozi okno, sicer ni bilo nemogoče, a bi potrebovala čas. Tega pa nista imela.

	»Ne vem,« je odvrnil Charlie, v njegov glas se je prikradla obupanost.

	Hišo so napolnili glasovi. Zveneli so vznemirjeno, vsi povprek so razburjeno govorili.

	»Tukaj ne moreva ostati in se skrivati,« je nadaljevala Donia. »Opazili bodo, da me ni v starčevi sobi in začeli me bodo iskati.«

	»Morda pa bova morala preprosto zdirjati iz hiše,« je predlagal Charlie. »Če planeva proti vratom, bodo morda preveč osupnili, da bi naju lahko ustavili. Zapodiva se proti vhodnim vratom in upajva, da so odprta. Ko bova zunaj, pa bova tekla na vso moč.«

	»In kaj, če naju ustavijo?«

	Charlie ni odgovoril.

	Spet mu je stisnila roko.

	»Hitro tečeš?«

	Za hip je zaprl oči. »Glavno je, da si ti hitra.«

	Charlie se je trudil premagati tresavico. Ovedel se je, kaj je pravkar izjavil – sam bo počasnejši plen, da bo svoji hčerki olajšal pobeg. Tak je bil zakon narave, ampak Charlie na takšno žrtev še ni bil pripravljen. Z Donio si je želel preživljati čas, iz njega pa je govorila sebična plat.

	Odprl je oči in pokukal izza plaščev. Na hodniku je opazil sence. Vsak hip bodo ugotovili, da Donie ni v sobi.

	»Počakaj, dokler te ne pogrešijo,« je zašepetal. »Med iskanjem se bodo razkropili in takrat bova dobila najboljšo priložnost.«

	»OK,« je odvrnila, a Charlie je v njenem glasu zaznal trepet.

	Charlie je vdihnil in se poskušal pomiriti. »Šel bom prvi, morda bom enega ali dva zrušil, a bodi mi tik za petami.« Ozrl se je naokrog, pogled je imel negotov. Poskusil se je nasmehniti. »Ti samo steci hitro in na vso moč in upaj, da se ti bodo umaknili.«

	Nasmešek mu je vrnila, a do oči ni segel. V očeh je imela solze, bilo jo je strah, Charlie pa je iznenada občutil breme odgovornosti. Ni šlo samo zanj. Od tod je moral spraviti Donio.

	Charlie je opazoval sence, prihajale so vse bliže. Tri mlade ženske so hodile proti dnevni sobi, šle so mimo vrat sobe, v kateri je starec spal in živel. V sobo niso pogledale. Bile so zatopljene v pogovor, govorile so hitro. Charlie je razbral besedo policija.

	Potem pa je ena od njih vstopila v starčevo sobo. Sledil je krik. Charlie je zgrabil Donio za roko.

	Prihajalo jih je še več. Koraki, vpitje. Pogledali so v sobo, potem pa se ločili, odzvali so se mrzlično. Nekaj jih je steklo po stopnicah navzgor, nekaj iz hiše. Trojica pa je prikorakala v dnevno sobo, hodila je naravnost proti njima.

	»Zdaj!« je zasikal Charlie in planila sta iz skrivališča.

	Tekla sta točno proti trojici, ki jima je prihajala naproti. Charlie je lahko razmišljal le o odprtih vratih, ki so vodila na prostost.

	Ženske pred njim so zakričale, ko se je zapodil proti njim. Škrtal je z zobmi, nosnice so mu zatrepetale, ko je z ramo silno butnil v prvo. Kriknila je in padla po tleh, drugi dve pa potegnila za seboj.

	To je Charlieja upočasnilo, kajti spotaknil se je čeznje in na rami občutil Donijino roko, na njej je žvenketala veriga. Potem je pred seboj zagledal moškega v ozkem telovniku in s kozjo bradico, speto v čop, na rokah je imel izrazite mišice. Charlie je stekel, moški pa se je zasukal.

	Charlie je vedel, da se ne sme ustaviti. Naprej po hodniku je videl odprta vrata in travo, obsijano s svetlobo luči. Donia ga je potiskala naprej, panično ga je priganjala.

	Charlie je tekel na vso moč, upal je le na to, da mu bo iz hiše uspelo spraviti Donio, mladost in strah bosta poskrbela za ostalo. Mož v telovniku je razprl roke. Napaka. Hotel ga je ujeti, ne udariti. Sila navora je bila na Charliejevi strani. Močan udarec in dobro odmerjena brca sta bila ključna.

	Charlie se je z ramo z vso silo zapodil v prsi moškega, glava mu je omahnila in zakrilil je z rokami, Charlie pa je tekel naprej proti vratom. Preplazil je moškega na tleh, se z nogami odrinil od njega, potem pa mu je obraz ošinil mrzel zrak. Bil je zunaj, pred njim ni bilo nikogar, naokrog so bili le temačni obrisi doline, obsijane z mesečino. Pod nogami je začutil travo, za seboj je slišal krike.

	Že je hotel steči naprej, ko je spoznal, da ga Donia ne priganja več. Zadonel je krik, klic na pomoč.

	Charlie se je obrnil in obstal. Donia je ležala na tleh, moški v telovniku jo je držal za noge. Ostali so jo za roke vlekli nazaj v sobo.

	Ujeli so jo.

	62

	Charlie je pobesil glavo in nekajkrat silovito vdihnil.

	Skupina je Donio zvlekla nazaj v hišo, zadnje, kar je od nje videl Charlie, so bile brcajoče noge. Plenilcev je bilo preveč, premagati jih ni mogla. Še vedno pa jo je lahko slišal, njeno vpitje, njeno kričanje.

	Na pragu hiše se je prikazal moški manjše rasti, temnih las in s prebadajoče iskrivimi očmi, ki jih je Charlie že videl v Oultonu, nosil je umazano srajco. Charlie je prepoznal Henryja.

	»Posnetka torej nisi prinesel?« je vprašal Henry, kot bi bila vse to igra, v kateri se on zabava.

	»Izpustite jo,« je zalajal Charlie.

	Henry je odkimal.

	»Dobro veš, da se to ne bo zgodilo.«

	»Če se je samo dotakneš, te bom ubil.«

	»Si res mislil, da me lahko prelisičiš?« je zanimalo Henryja. »Veš, da hočem izvirni posnetek, a ga nisi prinesel, tako da zdaj predstavljaš zgolj nepotrebni višek in grožnjo naši skupini.« Tlesknil je z jezikom. »In to ni dobro, kajti zelo dobro veš, kako opravimo z grožnjami,« je dodal Henry in pogledal proti kamnom.

	Charlie je sledil njegovemu pogledu. V luknji v tleh je opazil golo žensko, bleda polt, prekrita z zasušenimi curki krvi, se je svetlikala v mesečini. Potem je zagledal še Teda, z navzdol obrnjenim obrazom je ležal v veliko plitvejšem grobu, ob katerem je ležal kup prsti in trave.

	Za trenutek je Charlie obnemel, prešinilo ga je spoznanje, da je Donia v rokah ljudi, ki so ubili žensko in Teda.

	Spet je spregovoril Henry.

	»In še na nekaj sem pomislil,« je povedal. »Tako daleč si prišel, da bi rešil pisarniško delavko, ampak mi vemo, da to ni celotna zgodba, po poti sem nam je namreč vse povedala. Ljudje to radi storijo, kadar so prestrašeni. Zanima me, kako se počuti zdaj. Kar pojdi, Charlie Barker, zate mi ni mar. Teci na vso moč, če želiš, jaz te ne bom lovil. Preveč bom zaposlen, ko se bom s tvojo čedno asistentko predajal užitkom. Zelo lepa je. Kakšna škoda.« Henry se je začel smejati, a pogled v njegovih očeh je ostal zloben. Potem se je obrnil k eni izmed žensk, ki so stale za njim. »Daj mi masko.«

	Henry je vzel belo masko, ohlapno mu je visela s prsta, a s Charlieja ni umaknil pogleda. Smehljal se je.

	Charlie se je hotel zapoditi vanj, ga zgrabiti za vrat, a je omahoval. Tako Donii ne bi mogel zagotoviti varnosti, lahko bi jo celo obsodil. Njiju oba. Je pa vedel, da je tukaj ne bo pustil. Odkorakal je nazaj proti hiši. Oklepal se je nečimrnega upanja, da bo dobil še eno priložnost, da pride do Donie in da bosta skupaj pobegnila, ko pa je prišel na drugi konec hodnika, jo je zagledal. Roki je imela razširjeni, tolpa jo je držala, moški v telovniku pa ji je na grlo držal nož.

	Charlieja je preplavil adrenalin, roke so mu začele trepetati, v želodcu ga je zvijalo. Nekdo ga je sunil v hrbet, da se je opotekel proti Donii, oči so ji zalivale solze.

	Bili so pred odprtimi vrati starčeve sobe in Charlie je slišal stokanje, a ga je odmislil.

	»In, kaj zdaj?« je vprašal Charlie.

	»Kaj ti misliš, Arni?« je zanimalo Henryja.

	Moški v telovniku se je zarežal. »Malce se pozabavajmo,« je odvrnil in stisnil Donijino dojko. Odmaknila se je, ampak očitno je bilo to Arniju všeč, zakrohotal se je.

	Henry se je prikradel Charlieju za hrbet. »Kaj pa ti misliš, očka?« mu je šepnil v uho. Iz ust mu je zaudarjalo. Slaba prehrana in pomanjkljiva ustna higiena. »Naj se Arni najprej pozabava z Donio, da si kupiš nekaj časa, ali kar takoj vsemu naredimo konec?«

	Henry je Arniju vrgel masko, ta jo je ujel z eno roko in jo pritisnil Donii na obraz. Njene poteze so izginile, postala je brezizrazna kot izložbena lutka, skozi luknji se je videla le sijoča belina oči.

	Arni je Donii s čela umaknil nož in ji ga prislonil na čelo, konico je pritisnil ob kožo, kot da bo vsak trenutek zarezal popolno linijo ob zgornjem delu maske.

	Charlie je zaprl oči, prešinil ga je spomin na mrtvo Ame-lijino obličje. Zdaj je vedel, kako se je zgodilo. Ne bo dovolil, da bi se zgodilo spet.

	Arni je začel počasi vleči nož, okoli maske se je pojavila tanka rdeča črta, kapljice krvi so bile vidne tudi na maski. Donia je kričala in se upirala ugrabiteljem, a zaman.

	Charlie se je zapodil proti njim, ne da bi sploh vedel, kaj hoče narediti, a tole je moral ustaviti. Starec je spet zastokal, tokrat glasneje. Charlie ga je pogledal, nagonsko in le za sekundico. Potem je spet pogledal Donio, Arnijev nasmešek se je spremenil v prezirljivega.

	Charlie je videl, kaj počne starec. Mrzlično je razmišljal, trudil se je doumeti, kako se bo vse skupaj končalo, gnala ga je panika. Konča se lahko zelo slabo, a veliko izbire ni imel. Edina možnost je bilo karkoli nepričakovanega.

	Starcu je nekako uspelo zlesti do roba postelje na strani pri oknu, kjer so bile zložene molotovke. Roka mu je visela s postelje in se skoraj dotikala tal, mlahava in nemočna. Ne čisto nemočna. V roki je držal vžigalnik, s slabotnim palcem ga je poskušal prižgati. Charlie je zagledal iskrico, rumenkast blisk, točno pod krpo, prepojeno z bencinom, ki je visela iz ene izmed steklenic.

	»Takoj prenehaj,« je rekel Charlie, stopil pred Arnija in ga gledal naravnost v obraz. Moral je pritegniti pozornost vseh, da ne bi kdo pogledal k starcu. »Če mislite, da je Henry vaš junak, potem ste pokadili preveč tega, kar leži v pepelnikih.« Glas je povzdignil, da bi ga zagotovo slišali vsi.

	»Nikar ne misli, da bomo hitreje opravili s tem, če nas boš spravljal v slabo voljo,« se je oglasil Henry.

	»S tem?« je vprašal Charlie in s pogledom ošinil preostale člane skupine. »Z mučenjem? Z umorom? Čestitke vsem skupaj, upam, da boste uživali v svojem pogumnem novem svetu, če je to to, kar si želite. Meni je bolj všeč ta, v katerem živim.«

	Od strani je pogledal starčev palec, še vedno je prižigal vžigalnik, a ta je le tu in tam dal od sebe kakšno iskrico. Charlie ga je v mislih priganjal, zareza na Donijinem čelu je postajala vse daljša.

	»Tega svojega sveta ne boš imel več dolgo,« je Henry šepnil Charlieju v uho. »Pridružite se nam, gospod Barker, morda vam bo všeč.«

	Charlie ni odgovoril. Če je Henry užival, bo hotel agonijo še podaljševati.

	In potem je starcu uspelo prižgati plamen.

	S tresočo se roko ga je nekaj sekund držal pod cunjo. Sprva je plamen samo poplesaval okoli roba krpe, starec pa je silovito zastokal. Charlie ni vedel, ali od napora ali od zadovoljstva. Nato je plamen poskočil z vžigalnika na cunjo.

	Krpa je zagorela, plamen pa je švignil proti vratu steklenice. Ob nenadni močni svetlobi so se vsi obrnili proti sobi. Nekdo je osuplo zajel sapo. Steklenica je eksplodirala, goreči bencin je popadal po tleh.

	Nekdo je zakričal. Ogenj se je razširil po sobi, zagorela so lesena tla, vnele so se tudi z bencinom prepojene krpe v preostalih steklenicah, plameni so se plazili navzgor po odstopajočih tapetah.

	Kmalu so gorele tudi zavese, zgorele so skoraj v trenutku, ognjeni zublji pa so se grozeče stegovali proti postelji. Sobo je napolnil dim, a Charlie je pogledal vanjo in videl starca. Zdelo se mu je, da se smehlja.

	63

	Sheldon je sedel na zadnjem sedežu označenega policijskega avtomobila, ki je sicer pripadal uniformiranima policistoma, ki sta se trenutno raje sprehajala po ulicah, kot sedela na toplem v avtu.

	Vozil je Lowther. Soj modrih luči se je odbijal od izložbenih oken v središču mesta, spokojne ulice je spremenil v stroboskop. Trgovine so pustili za seboj, zdaj so se vozili mimo hiš in lahko so opazili premikanje zaves.

	Kmalu so prispeli na podeželje, kjer se je utripajoča modra svetloba raztezala daleč naokrog po poljih in travnikih.

	»Povej nama kaj več o tej skupini,« se je oglasila Tracey in se na sprednjem sedežu obrnila nazaj k Sheldonu.

	Sheldon se je nagnil naprej, tičal je med sedežema. »Se spomniš, da so prijatelji Billyja Privetta povedali, da jih je prenehal vabiti na svoje zabave?«

	Tracey je prikimala.

	»Billy se je zapletel s to skupino. Bolje rečeno, skupina se je zapletla z njim. Hotela je njegov denar. Vpletena je bila v umor Alice Kenyon in zdi se, da se je Billy bal, da je naslednji, zato je posnel video, nekakšno izpoved, skupina pa je za to izvedela. Ni pa vedela, da bo posnetek objavljen le v primeru Billyjeve smrti.«

	»Pa Amelia?«

	»Ona je posnela video. Henry Mason se je hotel znebiti prič.«

	»Ampak zakaj jima je odrezal obraz?«

	Sheldon je zavzdihnil. »Kot večina bolnih morilcev si verjetno želi pozornosti.«

	»Misliš?«

	»Se lahko ti domisliš boljšega razloga? V tej skupini so vsi lovci na pozornost. Videla si jih na posnetku izgreda, nosili so bele maske.«

	Tracey je zmajala z glavo. »Videla sem jih, nisem si pa mislila, da so zmožni česa takšnega.« Potem je privzdignila obrvi, na obrazu se ji je narisala presunjenost.

	»Kaj pa je?«

	»Maske,« je rekla. »Se spomniš, kako natančno in brezhibno sta bila odrezana obraza?«

	»Podlaga,« je odvrnil Sheldon.

	»Točno na to sem pomislila. Billyju in Amelii so na obraz položili masko, potem pa jo obrezali.«

	»No, to nam bo pomagalo dokazati, da so morilci.«

	»DNK?« je vprašala Tracey.

	»Tako je,« je odvrnil Sheldon. »Če bomo na maski našli Billyjevo ali Amelijino DNK, lahko dokažemo njihovo vpletenost.«

	»Ne bomo pa vedeli, kateri izmed njih je storilec.«

	»Aretirali bomo vse, potem pa jih ločili. Eden od njih se bo vdal in spregovoril, kajti življenje v hribih je morda res zabavno, zapor pa hitro razveže jezik.«

	Lowther je rahlo pospešil, zavil je proti Jackson Heightsu. Za njihovim so prihajali še drugi avtomobili.

	»Upajmo, da bomo prišli pravočasno,« je rekel. »In vem še nekaj.« V vzvratnem ogledalu je pogledal Sheldona. »Če je to, kar so naredili Billyju in Ameliji, znamenje, se ne bodo zlahka predali.«

	Sheldon se je naslonil na sedež, vozili so se navkreber, obdajala jih je tema in morda jih bo premalo. Vedel pa je eno – ustavili jih bodo, ne glede na ceno.



	Skupina je planila proti starčevi sobi, a zaradi vse gorkejše vročine so se morali vsi umakniti nazaj. Tisti, ki so držali Donio, so jo spustili in Arni je odvrgel masko, še vedno pa je v roki držal verigo. Členke je imel pobeljene, tako močno se je Donia, po licu je krvavela, upirala. Arni je strmel proti vratom sobe, oranžen žar se mu je odbijal od oči, iz sobe se je vil dim.

	»Prinesite vodo,« je zavpil.

	Charlie je še zadnjič pogledal v sobo in videl starca, sedečo počrnelo podobo v postelji.

	Charlie je stopil korak nazaj, vročina je bila nevzdržna. Henryja ni bilo več za njim. Charlie se je obrnil vstran in zakašljal. Od dima so ga skelele oči, v pljučih ga je peklo. Zdelo se mu je, da gori, da se mu smodi koža, obraz, obleka.

	Ostali so tekali sem in tja, zaletavali so se v Charlieja, in nosili vedra vode. Charlie se je pognal k Donii, jo zgrabil za roko in povlekel za seboj. Arni se je predramil iz zamaknjenosti, Charlieja je odrinil, Donio pa potegnil bliže k sebi. Poskušala se je otresti njegovega oprijema, a bil je premočan. Ampak Arni ni bil pri stvari, nenehno je pogledoval od Char-lieja k plamenom.

	Potem pa je nekdo zavpil: »Henry!« Glas je bil ženski, vpila je histerično in od nekod je zavel prepih, ki je razpihal plamene po tapetah zunaj sobe. Charlie se je naglo zasukal na petah. Henryja ni bilo tam. Bilo ni nikogar. In vhodna vrata so bila zaprta.

	Charlie je stekel k vratom in Donia vrešče z njim, ko pa je prijel za kljuko, je ugotovil, da so vrata zaklenjena. Brcnil je vanje in po njih zaropotal s pestmi. »Henry, Henry. Kaj počneš?«

	Nobenega odgovora. Pa tudi slišal je težko karkoli razen bučanja ognja, vpitje in kriki so se razlegali tudi iz drugih sob, vsake toliko pa je v sobi razneslo novo steklenico.

	Charlie se je obrnil k Donii. Obraz si je moral zakriti, vročina je postajala neznosna. Arni se je s prosto roko držal za glavo in kašljal, dušilo ga je. Donia ga je tepla in vlekla verigo, da bi jo spustil. Tudi ona je kašljala in ko je Arni končno spustil verigo, je izgubila ravnotežje in padla po tleh.

	Arni se je po vseh štirih plazil proti kuhinji, oči so se mu bleščale. Charlie je ugibal, da hoče priti do vedra vode, morda celo iz hiše. Ljudi, ki so prej gasili ogenj, ni bilo več, umaknili so se v kot dnevne sobe.

	Plameni so zajeli tapete na hodniku in ogenj se je v hipu razplamtel po stenah in po stropu, hodnik je spominjal na goreč obok. Donia se je začela ritensko umikati, bila je prestrašena. Vročina nad Charliejevo glavo je postala neznosna, tiščala ga je nazaj k vratom.

	Nekaj se je dogajalo okrog okna dnevne sobe, zaslišal se je zvok lomečega stekla, očitno je nekdo poskušal pobegniti skozi okno. Po valu svežega zraka se je požar širil še hitreje, povsod so bili oranžno-črni plameni, grozno je hreščalo.

	»Pustil vas je tukaj,« je zavpil Charlie. »Rešite se, pozabite nanj. Najdite izhod.«

	Zdaj je bila skupina strnjena skupaj, vsi so kašljali, razen osebe, ki je zlomila šipo, a jo je ustavila rešetka.

	»Donia!« je zatulil Charlie. »Pridi k meni. Hitro.«

	Načrta ni imel, je pa vedel, da mora stran od skupine, ki si ni znala pomagati.

	Donia se je začela zadenjsko plaziti, potem pa jo je dosegla Arnijeva roka, jo zgrabila za lase in povlekla k sebi.

	Charlieju je postalo jasno, da se bo zanjo moral boriti.

	64

	Charlie se je zavedal, da imajo samo še nekaj sekund. Moral bo tvegati. Če se moti, bo umrl skupaj z Donio. Ampak tako ali tako je kazalo, da bodo umrli vsi skupaj.

	Vhodna vrata so bila zaklenjena, pot iz hiše je vodila samo v eno smer, in sicer navzgor. Vsi ostali so se nagnetli v dnevno sobo, a proč od okna. Charlie je stekel proti steklenicam pod oknom dnevne sobe. Arni ga je hotel zgrabiti, toda preveč je bil zaposlen z držanjem Donie.

	Charlie se je vrnil k vratom, za njim so hrumeli plameni. V roki je držal steklenico. Bila je žgoča, pekla ga je do živega in imel je občutek, da mu gori koža.

	»Izpusti jo,« je zavpil Charlie. »Naj pride k meni, sicer bom tole zanetil in steklenico vrgel v vse vas.«

	Arni je odkimal.

	»Ne upaš si.«

	»Konec je. Izpusti jo. Nase se osredotoči.«

	»Z vsemi je konec. In ona bo umrla z nami.«

	Donia je daveče kašljala, Charlieja je pogledala s solznimi očmi. Prikimal ji je, z očmi jo je hotel posvariti, naj bo pripravljena, ampak Donia ni bila pozorna nanj.

	Načrt je bil preprost, a če ne bo deloval, bodo vsi umrli. Šlo je zgolj za preusmeritev pozornosti. Položaj bo postal še nevarnejši, požar se bo še bolj razširil, ampak morda bo pridobil nekaj sekund, da se dokoplje do Donie.

	»Donia!«

	Pogledala ga je in komaj opazno prikimala. Vrzi jo.

	Charlie je za sekundo zamižal, ampak izbire ni imel.

	Dvignil je steklenico, krpa je zagorela, plamen se je hitro širil proti tekočini. Skupine v drugi sobi ni pogledal, niti pomisliti ni hotel, kaj ji bo naredil.

	Steklenico je kot kroglo proti kegljem zalučal proti drugim steklenicam pod oknom dnevne sobe. Zaslišala sta se tresk in žvenket razbitega stekla, gorivo se je razlilo po tleh in oškropilo stene. Kot v počasnem posnetku se je modri plamen kot preproga razlezel po tleh. Nekdo je zakričal, drugi so vpili, zaslišalo se je hitro premikanje, potem je ves prostor zagorel.



	John je trčil ob steno, ko so se ostali zgrnili proti njemu, umikali so se pred ognjem. Nekdo je pohitel k zadnjim vratom, toda bila so zaklenjena. Vedno so bila zaklenjena, da ne bi koga zamikal pobeg skozi temačno dvorišče. Mrzlično tresenje vrat in vpitje sta se mešala z zvoki prasketajočih plamenov. Nekdo je zakričal, ali od bolečine ali od strahu, John ni razločil. Vročina je bila neznosna.

	Donia se je upirala in brcala na vse strani, da bi se osvobodila Arnijevega prijema in se oddaljila od plamenov gorečih vrat. John je pomislil na beg skozi okno, a sam je nanj namestil železno rešetko in ga dodatno zaščitil z bodečo žico. Še vedno bi lahko odšel po stopnicah navzgor, toda ni se mogel prebiti mimo drugih. Stiskali so ga ob steno. Roko je stegnil proti Gemmi, da bi občutil pomirjujoč dotik njene roke, ampak Gemma jo je odrinila. Trudila se je priti skozi ognjene zublje, toda vročina je bila prevelika.

	»Gemma!« je zavpil. »Pojdi, reši se.«

	Arni ga je slišal in hotel zgrabiti Gemmo, le da se mu je izmaknila, hotela je priti bliže vratom. Zaradi vročine se je morala vsakič umakniti.

	John je začel odrivati ljudi, poskušal se je prebiti mimo njih, ni mu uspelo. Poslušal je vpitje in kričanje, zabliskalo se je in ogenj se je še bolj razplamtel. John je glavo naslonil na steno in gledal, kako plameni ližejo strop. Umrl bo, zdaj je to spoznal. Spet je stegnil roko, da bi se dotaknil Gemme, toda ni je našel.

	65

	Charlie se je obrnil proč, ko so vanj bušnili plameni in ga opekli, v nos mu je udaril vonj po osmojenih laseh. Po hiši se je valila ognjena krogla, zajela je tapete, stole, blazine. Donie ni videl, pomislil je že, da je storil veliko napako, potem pa je videl nekoga teči proti sebi. Bila je Donia, kričala je in si nad glavo držala roke, tik za njo je bil še nekdo in jo potiskal naprej.

	Donijin pulover je gorel, iz las se ji je kadilo, ampak Charlie jo je odvlekel naprej po hodniku proti stopnicam, edinemu delu hiše, ki ga požar še ni dosegel, in jo tesno objel, da je pogasil goreče oblačilo. Razbito okno v dnevni sobi je plamene vleklo k sebi, ampak dim se je vil navzgor. Charlie je znova pogledal v sobo. Ognjeni izbruh se je polegel, zdaj je gorelo vse v prostoru. Ena od žensk je stekla k oknu in se takoj kriče opotekla nazaj, ko so ji zagorela oblačila. Vsi ostali so se tiščali v kotu in se oklepali drug drugega. Charlie je pogledal stran. Tega ni mogel gledati. Arni je gledal proti njemu, toda bil je v šoku in je samo strmel skozi plamene.

	Charlie je slekel srajco in jo raztrgal na tri dele. Enega je dal Donii, enega pa drugi ženski.

	»Ne poskušaj me ustaviti,« ji je zapretil Charlie.

	»Samo ven me spravi,« je prestrašeno odvrnila.

	Blago si je ovil okoli ust, Donia in druga ženska sta ga posnemali, potem pa je stekel po stopnicah navzgor.

	Dim mu je osušil grlo in kljub prevezi ga je dušilo, da je suho kašljal. Oči so ga pekle in vid je imel zamegljen, a nagon po preživetju ga je gnal naprej. Donia mu je opotekajoče sledila. Da bi ocenil položaj, ni imel časa, ukrepati je moral takoj, sicer bodo vsi umrli.

	»Okna?« je zavpila Donia in pokazala proti eni od sob.

	Charlie je eno pogledal, tudi na teh oknih so bile kovinske rešetke.

	»Predolgo bi trajalo, časa pa nimamo,« je odvrnil.

	»Streha!« je vzkliknila Donia.

	Charlie je pogledal navzgor. V stropu je bila lesena zaplata. Vhod na podstrešje. Skozenj bi lahko izpustili dim in pridobili čas, da se prebijejo skozi okno.

	Charlie je skočil na ograjo in ujel ravnotežje, potem pa je skočil proti lesenemu kvadratu v stropu, upal je, da loputa ni zaklenjena. Ko je z roko udaril vanjo, se je sicer premaknila, a ne povsem. Padel je po tleh. Višje mora priti.

	Od spodaj so se slišali glasovi. Jok, vpitje, obupano in prestrašeno tarnanje.

	»Pohiti,« je poprosila druga ženska.

	Charlie se je spustil na vse štiri in vtaknil glavo Donii med noge, potem je napel mišice v hrbtu in vstal, Donia pa ga je zgrabila za lase, da ne bi padla. Zdaj je Donia dosegla loputo, z rokami se je uprla vanjo, da se je odprla na stežaj in padla na drugo stran.

	»Splezaj gor,« je zavpil Charlie in zakašljal. »Potem pridem še jaz.«

	Donia je brcala in otepala z nogami, dokler ni z eno ujela roba odprtine in se potegnila navzgor.

	»Charlie, pridi,« je zaklicala.

	Charlie se je obrnil k ženski. »Najprej ti.«

	Prikimala je, oči je imela polne solz.

	»Pohiti.« Charlie je usločil hrbet, da mu je lahko splezala na ramena.

	Tokrat je bilo težje, hrbet ga je bolel in dušilo ga je od dima, a uspelo se mu je vzravnati. Noge so ga bolele, klecnil je, ko mu je pokleknila na ramena, koščena kolena so mu boleče pritiskala ob kosti. Ko ji je uspelo, jo je Donia potegnila navzgor.

	Od spodaj je zazvenel hrumeč trušč, v starčevi sobi je nekaj zgrmelo na tla in navzgor poslalo še večji oblak dima, ogenj je zajel tudi hodnik. Stokanje se je spremenilo v kričanje.

	»Charlie, Charlie!« je vpila Donia, zaradi preveze je imela glas zamolkel, in skozi odprtino molela roko, s katere ji je visela veriga

	Charlie je zadrževal dih, dobro je vedel, da mu bo ob naslednjem vdihu v pljuča udaril dim, tudi Donia se je dušila. Pohiteti mora.

	Še enkrat je stopil na ograjo, zavito v črn dim, in se odrinil proti odprtini v stropu. Z rokami je na slepo zamahnil po zraku in se ujel za debel lesen rob, da je zanihal kot opica. Drobna dlan ga je prijela za zapestje, Charlie pa je z drugo roko lovil rob, da bi se ujel, še preden bi mu v prvi zmanjkalo moči. Ko mu je vendarle uspelo, je za trenutek obvisel.

	Zadnji dve leti se je izogibal fitnesu in v tem trenutku je to obžaloval, a odločnost ga je gnala naprej. Začutil je roke, ne samo Donijine, ki so ga vlekle navzgor, in potem ko se je s komolci lahko uprl ob rob odprtine, se je potegnil gor. Od napora je škrtal z zobmi, znoj mu je silil v oči, toda uspelo mu je. Omahnil je na strešne trame. Bili so hrastovi, ognju se bodo dolgo upirali.

	»Vstani,« je slišal reči Donio, ki ga je vlekla za roko.

	Od spodaj se je še vedno slišalo kričanje, dim je prodiral proti strehi in ko je Charlie še zadnjič pogledal skozi odprtino, je zagledal Arnija, ki se je pognal proti stopnicam. Besno je rjul, z las so mu pršele jantarne iskrice.

	Charlie je potreboval svetlobo ognja, toda dim in Arni sta bila hujša sovražnika od teme. Leseno loputo je zaprl, na podstrešju je zavladala tema, Charlie pa je začel tipati po ostrešju. Dokopati se je moral do strešnikov, jih poskusiti odstraniti in se prebiti skozi. Za trenutek je zaprl oči, slišal je zvok lomečega stekla od spodaj in kričanje od strahu in bolečin. Zvoke mora odmisliti.

	Skobacal se je na noge in previdno hodil med trami. Podstrešje je bilo polno dima, čutil ga je na laseh in v očeh, njegova pljuča so hrepenela po svežem zraku. Donia in ženska sta mu bili tik za petami, podrsavajoče sta se premikali, kašljali sta in vsake toliko prestrašeno zasopli. Charlie je z glavo udaril ob izolacijo, oddahnil si je, ker je bila tanka in preperela. Oči so ga pekle, vrtelo se mu je, zanašal se je na tip. Zaprl je oči in s prsti drsel po površini, iskal je razpoko ali odprtino. Med iskanjem si je poškodoval blazinice, a naposled je našel odprtino, na robovih je bila izolacija mokra, zaščita pred dežjem so bili zgolj goli strešniki.

	Charlie je trgal izolacijo, da bi povečal odprtino. Roke je imel vlažne od krvi, a to ga ni ustavilo. Od spodaj se je slišalo pokanje, nato še močan udarec po leseni loputi. Arni se je poskušal prebiti na podstrešje.

	Charlie je še silneje grabil bodečo peno, trgal jo je od tramov, bila je mrzla in vlažna. Ko je končno le naredil dovolj veliko luknjo, je brcnil v strešnike.

	Vdali so se takoj, a odprtina ni bila dovolj velika, zato je brcnil še enkrat, zmanjkovalo jim je časa. Potem pa je na gležnju začutil val svežega zraka in zaslišal trušč strešnikov, ki so pristali v jarku.

	Dim je šinil proti novemu izhodu. Charlie se je umaknil in se sklonil, daveče je kašljal in bil je omotičen. Spet je brcnil v strešnike, ki so glasno popadali v jarek. Ko je bila luknja dovolj velika, je skoznjo zrinil ramena, snel prevezo in globoko zajel nočni zrak. Vid se mu je zjasnil, opečnat soj podstrešja, polnega dima, je zamenjalo sijočih in iskrivih zvezd polno nebo. Potem pa je začutil, da ga nekdo vleče za hlačnico.

	Zlezel je nazaj noter in se odmaknil od odprtine, da bi Donii osvetlil pot. Arni je še vedno tolkel po loputi, poska-koval je in jo poskušal odpreti. Charlie je zgrabil Donio za pulover in jo potegnil k sebi, veriga, ki ji je visela z roke, je zaropotala po tramih.

	»Previdno se spusti po strehi,« ji je šepnil. »Ne ustavljaj se. Pojdi do vogala in poišči žleb. Če boš prisiljena, skoči, samo da prideš s strehe.«

	Prikimala je, a se ni premaknila, potem pa je zadonel nov udarec po loputi, tokrat je kar poletela na stežaj, da sta na podstrešje znova planila dim in svetloba. In z njima tudi Arni.

	»Pojdi,« je dahnil Charlie in Donio potisnil proti odprtini. Ko se je zrinila skozi, je zgrabil drugo žensko. »To počnem samo zaradi lastne vesti. Ne razočaraj me.«

	»Gemma sem,« je rekla.

	»Me sploh ne zanima,« je odvrnil.

	Donia je prišla na streho in se spuščala po njej navzdol, Gemma ji je sledila. Bila je zelo gibčna, Charlie ju je slišal pogovarjati se na vogalu strehe, iskali sta najboljšo pot, kako bi prišli na tla.

	Charlie se je ozrl in zagledal Arnija, ki je lezel na podstrešje. Počasi je dvigal glavo, potem se je v enem zamahu zavihtel gor, bil je močan in ni potreboval pomoči.

	Charlie je ramena še enkrat zrinil skozi odprtino, z rokami se je uprl ob strešnike, da bi se potegnil ven, pričakoval je, da se bo niz strešnikov vsak čas zrušil. Za seboj je slišal Arnija, zato je še zadnjič napel vse sile in se znašel na strehi. Obležal je na hrbtu in globoko dihal, vrtelo se mu je.

	Ko je na ostrešju zaslišal Arnijeve korake, se je zganil. Arni se je premikal veliko hitreje kot Charlie, mesečina mu je osvetljevala cilj in polovica dela je bila že opravljena. Charlie je pogledal proti vogalu strehe in videl Donio, ki je ravno lezla čez rob, da bi se spustila. Držala se je za žleb, druga ženska, še vedno je bila na strehi, pa jo je držala za pulover. Ne bo jima uspelo priti s strehe, preden bo zunaj tudi Arni.

	Charlie jima je z roko nakazal, naj pohitita, potem pa je splezal na sleme, da bi se počasi spustil na drugo stran. Ozrl se je, Donie ni več videl, samo še Gemmo, ki se je pravkar spuščala. Slišal je tudi glasove, ki so prihajali s podstrešja, kašljanje in stokanje od bolečin.

	Charlie je glavo položil na streho, še nekajkrat je vdihnil. Pljuča je imel polna saj. V ustih je imel okus po dimu, kožo opečeno. Obrnil se je, da mu je mrzel zrak ohladil čelo. Zvezde so še vedno poplesovale, a njihov sijaj mu je vlil novih moči. Poslušal je prasketanje ognja, kriki so bili še glasnejši. Pogledal je dol in videl oranžen soj plamenov, ki so švigali skozi okna. Nekdo bo zagotovo kmalu opazil požar. Vsenaokrog je bila tema, videl ni nobene druge hiše, goreča koča je morala biti opazna kilometre daleč.

	V hiši se je spet nekaj zrušilo, Charlie je pomislil na stene. Vso noč ne more ostati na strehi, hiša se bo vsak čas sesula sama vase.

	Znova se je ozrl in pogledal navzdol po strehi. Gemma je še vedno plezala čez rob. Potem pa je zagledala Arnijevo glavo in Gemmin strah se je spremenil v grozo. Hotela je pohiteti, a Donia je bila pod njo, spuščala se je po žlebu.

	Arni je lezel skozi odprtino na streho, renčal je in zbil še več strešnikov, ki so zdrseli v jarek in glasno zaropotali, Charlieju se je zdelo, da zelo dolgo padajo.

	Charlie se je postavil na vse štiri kot mačka, s prsti se je oklepal strešnikov in čakal, kdaj bo zagledal celotno Arnijevo podobo.

	Ravno ko je Arni priplezal na streho, je Gemma izginila čez rob. Arni se je takoj postavil na noge, višina ga ni zmedla.

	Charlie je zavpil, da bi sebi vlil pogum in zmotil Arnija. Arni se je obrnil proti njemu. Charlie je skočil čez sleme in zdrvel proti Arniju, nase ni mislil, osredotočen je bil le na to, da mora udariti Arnija.

	Preskočil je odprtino v strehi in visoko dvignil noge. Arnija, ki se ni imel časa odzvati, je brcnil naravnost v prsni koš, da je samo osuplo zajel sapo, ko je izgubil ravnotežje. Padal je vznak in krilil z rokami; ko je telebnil na streho, je polomil še nekaj strešnikov, ki so skupaj z njim zdrseli po strehi do roba.

	Tudi Charlie je drsel navzdol. Zvezde so drvele mimo njega, v glavi mu je bučalo lomljenje strešnikov, ko je z nogami naprej butnil v Arnija. Charlie je iztegnil roke, vse je brzelo mimo njega, z dlanmi se je poskušal ustaviti, a drsenja ni upočasnil. Arnijev pogled je bil osupel, Charlie pa je v njegovih očeh opazil še nekaj – strah. Ni vedel, kdaj bo zmanjkalo strehe.

	Arni je na ves glas zakričal, ko so strešniki pod njim hrupno pristali v jarku, potem je sledil trenutek tišine. Charlie je že pomislil, da se je Arni ujel za rob, potem pa mu izginil izpred oči. Charlie je slišal samo še lastno drsenje, dokler ni zaslišal zvoka, ki je spominjal na razpočenje melone, ko je Arni z glavo udaril po tleh.

	Charlie je grabil strešnike, toda ustaviti se ni mogel, v Arnija je trčil s premočno silo. Črn sijaj strehe je izginjal, nadomestil ga je srebrnkast soj trave in zagledal je pokončne kamne. Vse je bilo tiho, ko so Charliejeve noge prenehale brcati in začele padati.

	66

	Charliejeve roke so zatipale žleb in se ujele zanj, noge so mu obvisele v zraku.

	»Oče!«

	Pod njim je stala Donia. Beseda mu je zvenela tuje, a da bi o njej razmišljal, ni imel časa. Videl je le svoje noge, ki so bingljale v trepetajočem oranžnem soju plamenov, ki so švigali navzgor iz enega izmed oken v nadstropju. Očitno se je požar razširil.

	Charlie se je kremžil, bolečina v rokah je naraščala. Za spust je bil previsoko, toda vzdržati ne bo mogel več dolgo, zmanjkovalo mu je moči. Pogledal je na drugo stran proti žlebu. Donie ni bilo več tam. Verjetno je bila spodaj na tleh in ga gledala. Gemma se je še vedno spuščala. Tudi sam se mora prebiti do žleba.

	Imel je občutek, da mu bodo roke vsak čas skočile iz sklepov. Vedel je, da ne bo več dolgo zdržal, zato se je poskusil premakniti po žlebu.

	Potem pa je zazvenelo lomljenje stekla in ko so ognjeni zublji planili skozi okno, mu je noge zajela neznosna vročina. Spustil je žleb, nagonsko, da bi se rešil vročine. Njegov padec je pospremilo Donijino kričanje.

	Z nogami je silovito priletel na tla, da so se mu izvila kolena, z ramo je udaril v travo. Po nogah navzgor mu je šinila parajoča bolečina, potem pa je vse obmirovalo.

	Charlie je sopel, zaradi bolečin je renčal in škrtal z zobmi. Oziral se je za Donio in zagledal Arnija, oči je imel zaprte, telo pa nenaravno skrivenčeno. Nato je zaslišal bližajoče se korake, tresljaji v travi so postajali vse glasnejši. Charlie se je poskusil obrniti, a razbolele noge ni mogel premakniti, od bolečine je zakričal. Pogledal je stopalo, vsaj v pravo smer je bilo obrnjeno, nato je omahnil nazaj v travo.

	Donia je pokleknila ob njem in ga objela okoli vratu, močno ga je stisnila. Po licih so ji tekle solze. »Hvala bogu, da si živ. Hvala ti, hvala ti.«

	Kratko se je zasmejal in se spačil od bolečin.

	»Si v redu?« je vprašala.

	»Noga me boli.« Govoril je težko, bilo je prenaporno.

	»Stran te moram spraviti,« je nadaljevala Donia. »Hiša se bo vsak čas zrušila.«

	Charlie je pogledal čez Donijino ramo, plameni so silili skozi vsa okna, skozi luknjo v strehi se je valil dim. Zelenica okrog hiše je bila razsvetljena, kot bi bil dan, vročina pa nevzdržna.

	Charlie je stisnil zobe in poskusil vstati, oprl se je na Donio. Obstal je na eni nogi, drugo je držal v zraku, teže ni mogel prenesti nanjo.

	Koleno ga je bolelo, kot bi nekdo zarinil nož vanj in ga obračal, toda izbire ni imel, moral je dalje.

	»Mislim, da ni zlomljena,« je rekel, spustil Donio in poskusil hoditi sam. Med krevsanjem je sopel in se kremžil. »Policija bo kmalu tu. Sedla bova in počakala.«

	Za seboj je nekaj zaslišal, tih smeh. Obrnil se je in zagledal poznane temne dredlokse, ko je iz sence gozda stopil Henry.

	»Henry!« je vzkliknila Gemma. Kašljala je in pljuvala, Charlieju se ni približala.

	Henry se je široko nasmehnil. »Vesel sem, da se je vsaj enemu od nas uspelo rešiti, dobro pa veš, da ne bom dopustil nobene priče. V tem požaru sem umrl, to je njegovo sporočilo.«

	Charlie se je vzravnal, bolečino je zanemaril.

	»Konec je, Henry.«

	Henry je odkimal. »Konec je zate,« je rekel in se obrnil h Gemmi. »Gemma, zgrabi jo,« pokazal je na Donio.

	Gemma je omahovala, pogledala je Charlieja, nato še Donio.

	»Gemma, takoj,« je jezno zavpil Henry.

	Charlie je pogledal Gemmo. V oči so ji stopile solze. Gledala je Donio in odkimala.

	»Tega se ne grem več,« je rekla hripavo. »Pustil si nas umreti, samo zato, da bi rešil sebe. Trdil si, da ti moramo ostati zvesti, ampak to ni res. Lagal si nam. Zaklenil si vrata in nas zaprl v hišo. Rešil si samo sebe. Zakaj, Henry, zakaj?«

	Henry je nekaj sekund gledal Gemmo in škrtal z zobmi. »Zato ker sem lahko. Zdaj pa ti pravim, da jo zgrabi.«

	»To ne zadostuje,« je zatarnala Gemma. »Zaupali smo ti, ti pa si nam lagal.«

	Henry je strmel vanjo in stiskal čeljusti, da se mu je vidno premikala brada, roke je stisnil v pesti.

	»Tako torej?« se je oglasil Charlie. »To si storil samo zato, da bi dokazal, da lahko? Bolan in zmešan prasec si.«

	Henry je samo skomignil in ga posmehljivo gledal. Okrog Charlieja je odšel na drugo stran, da se je moral Charlie prestopiti na bolečo nogo, da ga ni izgubil izpred oči. »Pred leti je biti nor nekaj pomenilo,« je rekel Henry, »danes pa so zmešani vsi. Poglej, na primer, dekle za sabo,« pokazal je na Gemmo, »njej je bila ideja všeč. Je torej tudi ona zmešana? Kajti jaz je takšne nisem naredil.«

	Henry je zakorakal proti Gemmi, ki se je zadenjsko umikala. Charlie se je obračal, da ga je imel ves čas na očeh, a koleno ga je peklensko bolelo.

	»Resnično ničesar ne obžaluješ?« je nadaljeval Charlie. »Kar si storil Alice Kenyon? Amelii? Ljudem v tej hiši in tisti nesrečnici na kamnu?« Z roko je zamahnil proti kamnitemu polkrogu.

	»Če kaj obžalujem? Zakaj pa? Vi, ljudje, ste prizadeli mene, ali nimam potem tudi jaz enake pravice?«

	»Sprevržen si,« je odvrnil Charlie. »Dejanj iz samopomilovanja ne moreš upravičiti.«

	»In zakaj ne?« je ugovarjal Henry. »Vsi živimo v svojih ječah. Vsak od nas ima svojega ječarja in vsi odslužimo svoj čas.« Stopil je bliže h Gemmi in Donii, ki se je plašno zdrznila. »Na svojih poteh srečamo ovire, takrat smo sami sebi sodniki – jaz ne morem soditi nikomur drugemu, lahko pa sodim sebi. Tega sem zmožen in s tem lahko živim. Kaj pa ti, gospod Barker, si ti sposoben tega?«

	Henry se je zapodil v Charlieja, zgrabil ga je za vrat in padla sta po tleh. Henry je pristal na Charlieju, ki se je soočil še z enim bolečim padcem.

	Henry ga je držal za vrat in ga s svojo težo tiščal k tlom.

	»Primi jo!« je Henry zavpil Gemmi in gledal proti Donii. »Znebi se priče, to je tvoja edina priložnost.«

	Charlie je imel obraz poln Henryjeve sline, ko je ta renčal in besno pljuval. Charlie ga je udaril, pričakoval je, da se bo Henry vsaj zdrznil, a se ni, še naprej ga je stiskal za vrat in tiščal navzdol. Charlie je z rokami udarjal po Henryju, prebil mu je arkado in Henry je krvavel, ampak to ga ni ustavilo.

	»Gemma, zgrabi jo,« je vpil Henry, kazal je zobe in sopel od napora.

	Charlie ni videl, kaj se dogaja okoli njega, hlastal je za zrakom in mislil na Donio, upal je, da je stekla čez travnik v gozd in da ji Gemma ni sledila. Henry je zvenel obupano, Gemma ga očitno ni ubogala, toda njegov glas je postopno zamiral. Charlieja je stiskalo v pljučih, vdihniti ni mogel, telo se mu je napelo. Pred očmi se mu je meglilo, zvezdnato nebo se je spet vrtelo.

	Potem pa je zaslišal krik, odmeval mu je v ušesih, in topot hitrih korakov, zagledal je obris človeka in nato še nekaj rumenega, ki se je zavihtelo po zraku. Sledil je glasen tresk in razpok, kot bi po nečem udarila sekira. Henry je otrpnil, prijem njegovih rok na Charliejevem vratu je popustil.

	Charlie je plitvo vdihnil in se spačil, grlo ga je bolelo. Odrinil je Henryja, ta pa je zastokal od bolečine in sopel. Odrinil ga je še močneje in tokrat se je Henry zvalil z njega na tla. Charlie je zagledal Donio, s krampom v roki je stala nad njima, konica je bila mokra, lesketala se je. Charlie je pogledal Henryja, rdeč madež na srajci se je vztrajno širil. Roko si je držal na rani, po prstih je krvavel.

	»Hvala,« je rekel Donii in globoko zajel sapo.

	Henry se je začel plaziti proč, eno roko je držal na rani, z drugo se je odrival. Donia ga je s krampom zadela med rebra, od silne bolečine je ječal.

	»Ne boš ušel,« je rekla Donia, se približala Henryju in dvignila kramp.

	Charlie je pokazal na zveriženo staro drevo na robu travnika, tisto, za katerim se je prej skril. »Priveži ga,« je rekel. »Naj gleda, kako njegova skupnost gori, dokler ne pride policija.«

	»S čim?«

	Charlie je zgrabil Henryja za ovratnik in ga začel vleči proti drevesu. »Poglej okrog, nekaj boš že našla.«

	Henry je piskajoče vdihnil in od bolečine osuplo dahnil. Oči je imel zaprte.

	Donia je stekla k hiši. Ko se je približala plamenom, ki so švigali skozi okna, si je z rokami zaščitila glavo, železne rešetke so bile razbeljene. Odšla je v enega od sosednjih poslopij, ogenj ji je osvetljeval pot. Gemma se je držala v ozadju, objemala se je s prekrižanimi rokami. Charlie je še naprej vlekel Henryja, ki se ni upiral, le brcal je. Charlie je stiskal zobe in premagoval bolečino. Ko je prispel do debla, je Henryja potegnil na noge.

	Henry se je mlahavo naslonil na drevo, glava mu je omahnila nazaj. Njegove oči so postajale vse bolj steklene, še vedno je močno krvavel, kri mu je premočila tudi kavbojke. Charlie ga je z iztegnjenimi rokami držal.

	»Policija prihaja, Henry,« je rekel. »Konec je.«

	Henry se je poskusil nasmehniti, a je zgolj zastokal in se skremžil.

	Charlie je za seboj zaslišal korake, bila je Donia. S seboj je prinesla kos bodeče žice. Iz oči ji je velo čisto sovraštvo.

	»S tem ga lahko zvežem,« je izjavila.

	Charlie je že hotel reči ne, da bi bilo to okrutno, potem pa ga je prešinilo, kako blizu smrti so bili. »Prav,« je rekel, »in to močno.«

	Henry je stresal z glavo in stokal, ampak Charlie ga je samo še močneje stisnil ob deblo.

	Donia je prijela del žice brez bodečih delčkov, upogibala ga je gor in dol, dokler ni počil, potem je postopek ponovila, da je dobila dva dolga kosa žice.

	Charlie je spustil Henryjevo srajco in ga prijel za roki in ju zravnal navzgor ob deblu. »Žico mu tesno ovij okrog zapestij, da ne bo mogel premakniti rok.«

	Medtem ko je Donia ovijala žico, je Henry ječal, ko so se mu bodeči delčki zarinili v kožo. En kos žice je molel v zrak, drugi se je zapletel Henryju v lase. Ko je imel Henry roke privezane k drevesu, se je Charlie šepajoče umaknil od drevesa.

	Ker je imel Henry roke zvezane nad glavo, mu je ta omahnila naprej, brada mu je slonela na prsih, iz rane mu je curljala kri. Delčki bodeče žice so izstopali v mesečini.

	Charlie se je sesedel na tla. Donia je prišla k njemu in ga objela, Charlie ji je na roko naslonil glavo. Tudi Gemma se jima je pridružila, a je kot uročena gledala Henryja.

	Na nočnem nebu so se pojavili utripajoči modri bleski. Charlie je zaprl oči. Končano je.

	67

	Charlie je stopil korak nazaj, da bi bolje videl okno. Spačil se je, ko mu je na tlakovcih klecnila noga in ga je bolečina prestrelila po vsem telesu. Od spopada na kmetiji je minil že ves mesec, koleno pa je imel še vedno povito. Utrpel je hud izvin, tudi vezi si je poškodoval, ampak vedel je, da se bodo zacelile.

	Toda ni bila bolečina v kolenu tista, ki ga je ponoči držala budnega, temveč mrtva podoba Amelie v njeni dnevni sobi. In podoba Donie, zvezane v koči. Kazenski odvetnik je bil že vrsto let, a šele sedaj je spoznal, da je hodil le po obrobju pravega kriminala. Zdaj je poznal grozo zločinske človeške psihe, bila je surova in ostudna.

	Sedaj so bili ljudje na varnem pred Henryjem Masonom, pod ključem v zaporu je čakal sojenje. Odvetnika ni hotel in upiral se je sodnikom, ki so vztrajali, da ga mora imeti. Zavedal se je, da bo v zaporu ostal do smrti, zato se je lotil druge najboljše reči – zloglasnosti. Še vedno je imel podpornike, tiste, ki so se pustili ujeti njegovemu sporočilu, razširjenemu na spletu, forumih in blogih, slabiče, ki so samo iskali opravičilo za svoje življenje. Oni so širili Henryjevo izkrivljeno logiko in mu ustvarjali slavo, po kateri je hrepenel.

	Charlie je začutil objem roke, bila je Donijina.

	»Všeč mi je,« je rekla.

	Nasmehnil se je. »Meni tudi.«

	Na zlatem listu na pisarniškem oknu je pisalo Barker in Diaz. Henry Mason je ubil njegovo poslovno partnerico, a to še ni pomenilo, da mora nanjo pozabiti. Bilo je zgolj ime, tega se je Charlie zavedal, vendar ga je hotel obdržati, kot bi se ji na ta način želel zahvaliti.

	Pretekli mesec je bil naporen, najtežji del je bil Amelijin pogreb. Njeni angleški sorodniki so jokali, razjedala jih je žalost, toda v svojem žalovanju so bili zadržani, kot bi se trudili ostati dostojanstveni. Njeni španski sorodniki pa so bili povsem drugačni. Tudi njim je bilo enako hudo kot Angležem, ampak oni so dali žalost iz sebe, glasno so jokali in tarnali, izrekali so nerazumljive besede. Tudi Charlie je bil pretresen.

	Donia je šla z njim, držala ga je za roko, oba sta bila še vedno polna brazgotin tistega, kar sta prestala. Charlie je šepal, Donia je imela na obrazu podplutbe in praske. Amelia je bila mrtva, toda Donijine poškodbe so bile živ opomnik, kako brutalno je umrla. Objem Amelijinega očeta je bil močan in dolg. Pomagal je ujeti njenega morilca. To mu je zadoščalo.

	V tistem trenutku se je Charlie odločil obdržati Amelijin priimek živ, kar je pomenilo, da se je odpovedal misli, da bi opustil odvetniški poklic. Da bi spomin na Amelio ostal živ, je moral delati naprej.

	»Boš držal obljubo?« je vprašala Donia.

	Nasmehnil se je. »Imam sploh izbiro, dokler bom delal s teboj?«

	Donia mu je vrnila nasmešek. »Imela te bom na očeh.«

	»Odšla boš, takoj ko boš dobila boljšo ponudbo.«

	»Obstaja kaj boljšega, kot delati z očetom?«

	Charlie ni znal odgovoriti, je pa vedel, da bo obljubo držal.

	Zamisel je bila Donijina. Načelo nedolžnosti. Menila je, da se je Charlie prava naveličal, ker je imel vrh glave laži in izgovorov. Bil je čas, da se oglasi vest. Odslej bo zastopal samo še ljudi, ki bodo govorili resnico. Če bodo krivdo priznali, jim bo pomagal, a brez zavajajočega leporečenja. Nič več 'znašel se je na križišču življenja' govorov in podobnih oslarij, ki se jih poslužuje večina odvetnikov. Da bo Charlie izrekel, da se je stranka pripravljena spremeniti, bo morala to najprej dokazati. Si poiskati službo, se vključiti v rehabilitacijo, se vpisati v šolo.

	Primeri 'nisem kriv' bodo najtežji, tega se je zavedal. Sam bo sodnik in porota, še preden se bo sojenje začelo; če ne bo najprej sam prepričan, da je stranka res nedolžna, je ne bo branil. Nobenih 'nimam komentarja' in 'dokažite' ne bo več. Tako se ubranijo krivi. Ne, odslej bo delal drugače. Zavzel bo moralno držo. Ljudje kot Henry Mason si bodo morali pomoč poiskati drugje.

	Charlieju je bila ideja všeč takoj, ko jo je slišal. V sebi je nosila določeno nedolžnost, mladostniško upanje, ko je vse še živih barv, ne pa zaradi cinizma in izkušenj sivo.

	»Torej, kdaj začneva?« je zanimalo Donio. »Moji študentski računi se ne bodo sami plačali.«

	Charlie se je zasmejal. »Pa veš, da te bom gnal?«

	»Lahko me ženeš, kolikor hočeš, takšna je pač pot do izkušenj. Ti bom pa drago zaračunala. To službo potrebujem, da bom lahko plačala študij.«

	»Najbrž bo zadoščalo le za pivo in pico.«

	Donia se je široko nasmehnila.

	Skozi vrata je prišel Sheldon Brown, v rokah je držal rdeč trak in škarje.

	»No, že vemo, katera bo moja pisarna?« je vprašal.

	»Nekdanja Amelijina,« je rekel Charlie. »Nekaj svojih navad bi rad še obdržal.«

	Sheldon je prikimal, potem pa se je pridružil Charlieju, ki je stal na cesti, in si ogledal napis na oknu.

	Sheldon se je predčasno upokojil in zaključil policijsko kariero. Prošnjo so mu hitro odobrili zaradi negotovosti, kaj bi lahko storil, če bi ostal. Glavna inšpektorica Dixonova ni imela takšne sreče. V želji obvarovati svojo hčer je šla predaleč in kmalu jo je čakalo zaslišanje na sodišču.

	Charlieju se je po svoje smilila. Zavedal se je, da je vse to počela samo zato, da bi zaščitila hčerko, njen materinski čut je premagal vse ostale. Deloma jo je lahko razumel zaradi svojih zaščitniških občutkov do Donie, le-ti pa se nikakor niso mogli primerjati z občutki Dixonove. Ni bila zgolj odsotni oče, ki je prevzel vajeti šele po tem, ko je bilo najtežje delo že opravljeno.

	Ampak Dixonova je vendarle še vedno imela hčer, čeprav bo minilo kar nekaj desetletij, preden bo Gemma prišla iz zapora. Družinski obiski bodo potekali v skupnem prostoru, Gemma bo nosila trenirko z rdečim našitkom. Obljubila je, da bo pričala proti Henryju, kar ji bo pomagalo doseči zgodnejši izpust. Marie Cuffy ni imela te sreče. Zdaj sta njena starša izvedela, da ni bila na begu, temveč da je umrla v hiši Billyja Privetta, izkrvavela je na tleh, potem ko ji je Arni prerezal vrat. Pokopali so jo na travniku, njen grob je označeval kamen.

	Seveda pa Mariejino truplo ni bilo edino, ki so ga našli na travniku ob hiši. Gemma se je po najboljših močeh potrudila policiji povedati, kdo vse je bil tam pokopan, priskrbela jim je tudi imena zoglenelih oseb v hiši, vključno z Johnom Abbottom.

	Charlie je opazoval Sheldona, ko se je odpravil proti vratom med prodajalno kebaba in salonom za tetoviranje. Donii je pridržal trak, preskočila ga je. Charlie se je nasmehnil. Sheldonu je ponudil delo pisarniškega uradnika, pomočnika. Sprva ga ni zanimalo, ko pa je pomislil na prazne dni pred seboj, si je premislil.

	Donia je vzela Sheldonu trak iz rok in ga raztegnila čez vrata, široko se je smehljala in poskakovala od veselja.

	»Prereži trak,« je rekla.

	Charlie je prišel k njima in prijel škarje.

	»Boš imel govor?« je zanimalo Sheldona.

	Charlie je pomislil.

	»Kaj pa, če rečem 'tole bo še zanimivo'?«

	Donia se je zasmejala. Sheldon je našobil ustnice, pričakoval je kaj več, potem pa se je nasmehnil tudi on.

	»No, prav,« je odvrnil in ponovil: »Tole bo še zanimivo.«

	»Prav gotovo,« je pripomnil Charlie in prerezal trak.

	Spet so poslovali.





	Neilovi nasveti za pisanje

	Kriminalke pišem že osemnajst let, čeprav jih objavljam šele zadnjih šest. Prvih dvanajst let je bilo polnih preizkušenj in napak, porazov in zavrnitev, tu in tam je sledilo kakšno leto, ko sem zgolj živel svoje življenje.

	Nimam se za nobenega mojstrskega pisatelja, le potrudim se po najboljših močeh in upam na najboljše. Ob tem sem bil naprošen, da podam svojih pet najboljših nasvetov za pisanje, in tukaj so.

	Ne bom vam pravil, kako pišite. Če ste prišli tako daleč, ste bralec in veste, kaj radi berete in to bi se moralo odraziti tudi v vašem pisanju. Prav tako ne bom govoril o okolju, o tem, kako potrebujete poseben pisalni kotiček, kot bi obstajal neki literarni feng šuj. Jaz pišem na hrastovi mizi v družbi glasbene radijske postaje BBC Radio 6 v sobi s Playstationom 3, ki me mika in vleče k sebi, a le zato, ker sem si uspel izpogajati svoj zasebni prostor v hiši, spominja pa na piflarsko vrtno lopo. Pisal sem že na vseh mogočih krajih: na omarici pod stopnicami, na jedilniški mizi, na mizici na vlaku. Pisal sem na počitnicah in pisal sem ob delovnikih v svojem avtu med odmori za kosilo. Okolje ni nikoli vplivalo na moje pisanje, ob pogoju, da sem imel mir in tišino.

	Ne pravim, da bi si želel knjigo v celoti napisati na prenosniku na sprednjem sedežu avtomobila, a najpomembnejša je zmožnost razmišljanja, ne pa prostor, v katerem človek razmišlja.

	Moji nasveti se dotikajo pisalne discipline. Namigi in nasveti morda ne bodo ustrezali vsem, pisatelji ustvarjamo na različne načine, so pa to vodila, ki usmerjajo mene.

	 	Že na začetku se sprijaznite, da ne bo dobro, in nadaljujte



	Kot pri jutranjem teku je najtežji začetek. Pred vami je 100.000 besed, vi pa še ne veste, kakšne bodo. Na izbiro imate, da računalnik ugasnete in se lotite nečesa drugega, lahko pa prvo besedo natipkate in nadaljujete.

	Ena od težav, s katerimi se soočam, ko začnem pisati novo knjigo, je dokončan rokopis zadnjega romana, neštetokrat popravljen in preoblikovan, ki predstavlja moj maksimalni trud. Ko začnem pisati nov roman, se vrnem k neizpiljeni verziji, lažje razmišljam, če se zavedam, da prvi osnutek preprosto ne bo najboljši. Enako velja za nove pisce, ki se lotijo pisanja z velikimi upi na izjemno uspešnico, potem pa jim med ponovnim branjem prvih nekaj poglavij zmanjka samozavesti.

	Prebijte se naprej in nadaljujte. Zadnja poglavja knjige bodo lažja od začetnih, našli boste svoj slog in ritem. Začetna poglavja spreminjam veliko pogosteje kot ostala. To dejstvo preprosto sprejmem in pišem naprej.

	 	Pišite, kot vam je všeč



	Vsake nove knjige se lotim z istim ciljem, in sicer napisati nekaj, kar mi bo všeč. Morda vas v pisanje vodi želja po zabavi, ne po izdajanju, a karkoli vas že motivira, če napisano ne bo všeč vam, potem je trud nesmiseln. Napišite, kar si želite brati vi, in ne, kar mislite, da si želijo brati drugi.

	Če boste pisali, kar je všeč vam, lahko le upate, da bo všeč tudi drugim, in četudi jim ne bo, boste vsaj srečni v prepričanju, da ste napisali nekaj dobrega. Ne morete pa pričakovati, da bo drugim všeč nekaj, kar ni najprej všeč vam.

	 	Bodite pripravljeni, da boste morali izpustiti odlomke, ki so všeč vam



	Ena od najtežjih stvari pri urejanju besedila je izločanje odlomkov in fraz, ki so všeč vam, ker zvenijo dobro in sporočajo nekaj določenega. Na kratko, če nekaj ne doprinese k zgodbi ali značaju lika, se tega znebite.

	Noben urednik ne bo rekel: »Slaba zgodba, a knjigo je bilo vredno prebrati zaradi odlomka na strani 37.« Če je zgodba dobra, jo bo odstranitev nepomembnih odstavkov, četudi so še tako dobro napisani, še izboljšala in ne poslabšala. Po drugi strani pa, če zmorete napisati le en dober sestavek, se raje držite svoje redne službe.

	Če so vam izločeni odstavki in fraze resnično všeč, jih shranite in uporabite pri naslednjih knjigah.

	 	Poznajte konec



	Moja pisateljska pot se je začela na oddihu leta 1994, ko sem ugotovil, da sončenje ni zame in da bom prosti čas bolje izkoristil, če bom čečkal po beležnici. Med tistimi počitnicami sem napisal štiri strani. Bil sem navdušen. Ko sem se vrnil domov, sem kupil pisalni stroj in se odpravil na popotovanje. To je bil začetek nečesa velikega.

	Pomembno je, da vztrajam, sem razmišljal, in da se bo zgodba sčasoma razvila, da gre za organsko izkušnjo. In sem pisal. Napisal sem štiristo strani, zgodba se je razvijala sproti.

	No, pravim razvijala, v bistvu pa je bila kar nametana. Oslarija. Od začetka do konca zgolj skupek stavkov in odstavkov brez prave niti. Tri leta sem potreboval, da sem prišel do tega spoznanja.

	Začel sem znova, z novim zaletom, z novo idejo, le da sem jo tokrat načrtoval. Napisal sem povzetek, ki se je razširil v štiri dele, le-ti pa potem v manjše segmente, iz katerih so nastala poglavja, sestavljena iz posameznih prizorov. In kar je bilo še najpomembnejše, poznal sem zgodbo.

	Če poznate konec in nekaj ključnih točk, vam bo to pomagalo pisati zgodbo, ker boste sproti vedeli, kaj bo pomembno kasneje. Morda svojemu načrtu ne boste sledili, jaz sem si skozenj utrl svojo pot, morda boste naredili ovinek, če veste, kam vas mora pot pripeljati. Knjiga, ki sem jo načrtoval, je postala moj tretji roman, Last Rites.

	 	Knjigo dokončajte



	Skoraj najtežje je priti do točke, ko verjameš, da je knjiga dobra in da boljša ne bo nikoli.

	Pisanje prve knjige je polno navdiha in sanjarjenj. O založniških pogodbah, predstavitvah knjig, nagradah – vse to vas čaka. Prijateljem ste povedali, da pišete knjigo in nekaj časa se to sliši super, dokler vaši prijatelji ne začnejo spraševati: »No, kje je zdaj ta knjiga?«

	Nekaj časa se lahko izgovarjate na zamude, valite krivdo na popravke in preoblikovanje besedila, a čez čas postane jasno, da veliko delo ni dokončano, ker ste obtičali v pisateljski zanki, ko ste prepričani, da knjiga potrebuje še eno zadnje branje in samo še nekaj dokončnih popravkov.

	Sam nisem nič drugačen. Besedilo nenehno spreminjam in popravljam, vendar pa me vežejo roki, ki me potegnejo iz začaranega kroga, pride namreč čas, ko moram knjigo pripeti v mail in jo poslati.

	Prenehajte se izogibati koncu. Določite si rok za dokončanje knjige. Dve leti. Hkrati živite svoje življenje, ampak knjigo dokončajte. Verjemite, da bo dobra in da boste z njo nekaj naredili. Uredniki so ponosni na delo, ki ga opravljajo, in nikjer ne boste našli takšnega, ki bo rekel: »Veš kaj, tega se pa nikakor ne da izboljšati.« In uredniki bodo vašo knjigo resnično izboljšali. Vsaka moja oddana knjiga je bila zgolj groba verzija tiste, ki je sčasoma pristala na policah. Pri prvem poskusu ne pričakujte popolnosti in ne pozabite, da lahko s pretiranim poseganjem v besedilo in preurejanjem zgodba izgubi svoj glas, postane sterilna in oropana svoje duše.

	Deležni boste zavrnitev, pogosto, a da bi sploh dobili možnost, da nekdo vašo knjigo sprejme, jo morate dokončati. Tudi izdate jo lahko sami, a šele, ko boste naredili zadnjo piko in nazdravili, ker ste knjigo dokončali. Do takrat pa bo vaš veliki roman le kup papirja na mizi, ki ga je treba samo še enkrat prebrati.





	O AVTORJU

	Rojen nad prodajalno čevljev sredi 60. let prejšnjega stoletja je Neil večino svojega otroštva preživel v Wakefieldu v West Yorkshiru, kjer je imel njegov oče trgovino s čevlji. Kot najstnik je odšel v Burlington, kjer je pogrnil pri vseh izpitih in kmalu ugotovil, da brezdelje vodi v dolgotrajno brezposelnost. V svojih dvajsetih se je ponovno našel in se vrnil k izobraževanju. Pri tridesetih je postal odvetnik, ki dandanes dneve preživlja na sodišču, večere pa med pisanjem kriminalk.

	Več o Neilu najdete na: www.neilwhite.net.





ZAHVALE

	Moje ime je zapisano na naslovnici, a to niti približno ne pove celotne zgodbe.

	Moji urednici pri Avonu sta fantastični, kot vedno, na ne preveč krut način me opozarjata na napake, zato bom Caroline Hogg in Helen Bolton večno hvaležen za njun trud in pomoč. Zahvaljujem se tudi Keshini Naidoo, urednici, s katero se odlično razumeva že od samega začetka. Seveda brez svoje krasne agentke Sonie Land pri Sheil Land Associates nikoli ne bi dobil priložnosti sodelovati z ljudmi pri Avonu, zato se ji znova zahvaljujem, ker se tako predano zavzema zame.

	Poleg založnika bi se rad zahvalil Angeli Melhuish za postavitev strani za oboževalce na Facebooku in pa Luci Vesteju, ker tako navdušeno skrbi zanjo.

	Vsem drugim se zahvaljujem za maile in udeležbo na predstavitvah knjig. Lepo vas je bilo slišati in videti.





Preberite še:



Trilogija o Danu Grantu





	Le dva tedna pred začetkom sojenja odvetnik Dan Grant prevzame obrambo Roberta Carterja, obtoženega za okruten umor mlade, bistre in čedne učiteljice. Na prvi pogled se zdi primer jasen in zapečaten, sledila naj bi hitra obsodba, potem pa se nepričakovano pojavijo novi dokazi in z njimi grožnje. A Dan se ne vda.

	Kdo se skriva v sencah, preži in čaka na pravi trenutek?





	Potem ko je le za las ušla iz krempljev nasilnega fanta, Lizzie Barnsley najdejo umorjeno ob kanalu. Obrambo domnevnega morilca, ki je priznal zločin, prevzame Dan Grant, a kaj kmalu se pokaže, da nedavni umor ni osamljen. Obtoženi vztrajno molči, zato Dan podvomi v njegovo krivdo. Je resnično zakrivil umor ali je posredi kakšna druga temačna sila?

	Čas teče … za naslednjo žrtev se počasi izteka.





	Čez dan v parku odmeva otroški smeh, v zgodnjih jutranjih urah pa se samotno igrišče spremeni v popoln kraj za okruten umor. Londonskega novinarja najdejo umorjenega daleč od doma, dokazi so jasni – prstni odtisi in ukradena denarnica obtoženega tatu neposredno povezujejo s prizoriščem zločina. Danova obramba je že pripravljena, a zmage se ne nadeja, dokler se iz povsem nepričakovanega vira ne pojavi pomoč, primer pa se pošteno zaplete, ko se izkaže, da je Markov umor povezan z nizom umorov otrok izpred dveh desetletij.

	Dan in Jayne v razkrivanju zlovešče skrivnosti še zadnjič združita moči.





	Priporočamo:

	Michelle Frances

	FANT

	SINOVA PUNCA

	NOVINKA

	HČERKA

	SESTRI

	Cate Quinn / C. S. Quinn

	ČRNE VDOVE

	LOVEC NA TATOVE

	SMRTNA MAGIJA



	Catherine Cooper

	KOČA



	Janko Valjavec

	UMAZANE ROKE

	ŽUPNIK

	SEKIROPRAKTIK



	Susan Hill

	ŽENSKA V ČRNEM

	MAJHNA ROKA

	MOŽ NA SLIKI



	Diane Setterfield

	NEKOČ JE BILA REKA

	BELLMAN & BLACK

	Ethel Lina White

	V PRECEPU

	KORAK V NEZNANO

	Francesco Dimitri

	KNJIGA O SKRITIH REČEH





Notes


	[←1]

Groteskno izrezljana glava pošasti z odprtimi usti. (Op. prev.)