504
obesi iz strahu pred Madjari. Hrvatje rešijo plahega, od strahu vsega neumnega maliko-vavca in vojaki ga s silo vlečejo v vodo, da ga pokrste . . . (Str. 90. si.) Na ljubljanskem polju je premagan najhujši sovražnik, v barju je utopljen Madjar. Tu je „rojstni kraj Hrvatske":
Iljin je danas dan, dan strijele,
a dana toga, dok je od nas živa,
nek spominja se na nj, jer danas, bračo,
obranili smo časno prava svoja,
uništili smo dušmanina krvnog,
očuvali smo rodnu svoju grudu,
sagradili smo državi temelje,
i iz te krvi, sjaječ u slobodi,
dan današnji nam Hrvatska se rodi!   (Str. 106.)
vladar Zakarija Pribislavic pribeži k Hrvatom, in Tomislav mu naloži, da se vrne in izmiri s Česlavom, kateri vlada tam. Bolgarskega carja Simeona Velikega naščuva Bizant v boj proti Hrvatom. Tomislav ga premaga; Simeona zadene kap in umrje. Njegov sin Peter mora s Srbom Zakarijem vred priseči Tomislavu, da bodo živeli „mirno, složno u ljubavi Hrvati, Srbi i Bugari dični."  (Str. 279.)
Vmes je vpletel pesnik tudi nekaj idiličnih ljubavnih prizorov. Tomislav se odpove An-gjelini, hčeri beneškega dožda Orsa Partici-pata in vzame hrvaško devojko Smiljko za kraljico.
BAZILIKA V OGLEJU.
RISAL M. JAMA.
Na dolgo in široko se razpravlja vprašanje o bogoslužnem jeziku. Papeževega poslanca na prvem spletskem zboru, Lava Prenestin-skega, ki zagovarja latinščino, nam predstavlja pesnik tudi kot intriganta, ki hoče z izdajavcem Kukavom izpodriniti Tomislava. Sploh je spravil g. Miletic več liturgije na oder, nego soglaša z dramo. Poleg tega se proglaša narod kot „božanstvena sila" (str. 147.) in Hrvatje groze z odpadom v razkol, ako jim cerkev ne da privilegija.
S Tomislavom postane Hrvaška središče Balkana. Srbi in Bolgari so v medsebojni borbi, katero podpira onemogli Bizant, da bi svojo slabost okrepil ob njihovi neslogi. Srbski bivši
Slog je vzvišen, poln rečenic in govorniškega nakita. Shakespearja je jako očitno posnemal pesnik v marsičem. Lopov Giacomo je smešna oseba, katera s kumom Kasicem vred spominja podobnih stranskih oseb, s katerimi poživlja Shakespeare svoje drame. Giacomo se nam pa zdi preveč vsiljen, ker ni v nobeni pravi zvezi z dejanjem. Kakor pri Sha-kespearju, se hitro menjavajo prizori, od njega je vzeta pesniška mera, ki se menjava s prozo, in rima ob koncu govorov. Hrvaški grb, podoben šahovskemu polju, izkuša razlagati pesnik nekoliko prisiljeno s tem, da je igral Tomislav to igro z doždom za svojo svobodo. — Gospod Miletic si želi, da bi Hrvatje to igro