Položili smo vence in cvetje...
ČLANI Združenja zveze borcev NOV terena Mi-lana Majcna in Hinka Smrekarja občine Ljub-ljana-Šiška smo ob obletnici ustanovitve glav-nega poveljstva slovenskih partizanskih čet ter ob 50. obletnici KP Jugoslavije obiskali 22. junija Murence pri Šentjažu na Dolenjskem in Bučko, kjer smo položili vence in cvetje ob spomenikih Milanu Majcnu v Murencah in Jožetu Sašku na Bučki.
V Šentjanžu, kakor tudi na Bučki so nas sprejeli člani Združenja zveze borcev NOV ter nas vodili na kraje, kjer sta padla Majcen in Sašek.
Najprej smo obiskali Murence. Predstavniki Združenja zveze borcev NOV iz šentjanža so nam razkazali kraj in razvaline Vodenikove kmetije, kjer je junaško padel Majcen. Dne 28. oktobra 1941 sta do Vodenikovih prišla par-tizana Mokronoške čete Milan Majcen in Janez Mevželj-Janče. Majcen je prišel v te kraje kot komandir Mokronoške čete, da bi dvignil upor proti nemškemu okupatorju ter s tem prepre-čil izseljevanje Slovencev iz obmejnega okupa-cijskega pasu — Zasavja. Cim sta prišla sem Majcen in Mevželj je domači izdajalec obvestil
Nemce, ki so iznenadili partizana v hiši pri Vodenikovih. Mevželj je padel že ob prvem spopadu z Nemci 28. oktobra zvečer, Majcen pa naslednji dan 29. oktobra. Na nemški strani so padli 3 vojaki, več pa jih je bilo ranjenih. Junaštvo, ki ga je pokazal Milan Majcen, je Nemce tako prevzelo, da so ga pokopali z vsemi vojaškimi častmi, kot zgled nemškim vojakom, kako se je treba boriti za svojo do-movino. Po osvoboditvi so Milanovi soborci in člani Zveze borcev iz šentjanža postavili spo menik na kraju, kjer se je boril. 20. decem-bra 1951 pa je bil Milan Majcen posmrtno proglašen za narodnega heroja.
V popoldanskih urah smo nadaljevali pot na Bučko. Pionirji iz odreda Jožeta Saška — Devija iz osemletke na Bučki so nam recitirali in zapeli več partizanskih pesmi Karla De-stovnika-Kajuha ob spomeniku padlega Jo-žeta Saška, ki je kot komaj 16 let star dijak padel nedaleč od tam, kjer stoji spomenik. Sašek je bil doma iz šiške in je bil že poleti 1941. leta odšel v partizane. Ker so borci no-vomeške čete napadli nemško postojanko je bil teže ranjen. Umrl je v krški bolnici 2. no-vembra 1941, kje je pokopan. ne ve nihče.
Obiskov v partizanskih krajih bi morali orga-nizirati še več, saj bomo le tako lahko ohranili tradicijo narodnoosvobodilne borbe in krepili odporno moč našega naroda.
Rezka TRAVEN