-   207   -
Novičar iz slovenskih krajev.
Iz Koroškega. Na sv. Katarine den je bila volitev župana in odbornikov v Borovljah. Volitni oddelki so bili 3; volilo se je 12 odbornikov in 6 namestnikov. Akoravno vsak previden človek spozna, da za oskerbovanje srcnjskih zade'v izvoljeni možje se ne merijo samo po rodoljubju, temuč tudi po druzih lastnostih, ktere sploh srenje prid in blagor terja, vunder vsaciga domorodca veselje obide, ako čuje, da izvoljeni v slovenskih krajih so tudi rodoljubi ali saj ne tiste stranke, kteri se po pravici „nemškutarskaa pravi. Pri Borovljskih volitvah ne moremo reči, de bi bila domo-rodska stranka premagala, čeravno so med izvoljenimi odborniki nekteri prav iskreni rodoljubni možje, večina je pa vunder tacih, ki se dosihmal niso prijatli slovenšine skazovali. Kako se bojo prihodnjič obnašali, bo prihodnost učila. Nadjamo se, da nase zvezde, ki so se zdej v še večim svitu nad našim obzorju pokazale, ne bojo nikdar čisto otamnele, ker so se naše želje v jedno-giasni volitvi našega poprejšnega občno častitega, ravno tako poštenega kakor delavnega predstojnika g. Ignaca Justa tudi za prihodnega župana dopolnile, na kterega popolno zaupanje stavimo, da bo tudi prihodnjič pravičen bran i tel j slovenske ravnopravnosti; kakoršniga se je dosihmal slavno skazal, čeravno je zavolj slovenščine že veliko prestal in se pri vsem tem od poti pravice, ki jo tudi slovenski narod v Avstrii terjati sme, premakniti ni dal. Po volitvi zvečer ob sedmih so se podali odborniki v cerkev k prisegi, ktera se je, žali Bože! nemško zveršila, čeravno pričujoča velika množica ljudstva je malo tega razumela in po dokončanim govoru g. fajmoštra slovensko pesem wBog mi Tebi hvalo damo, za Gospoda te spoznamo" i. t. d.
—   208   —
z jednim glasom zapela. Pomisli, ljuba slovenska duša! kako naopak se se z nami godi. Da Slovenec le ve, kaj moli ali poje — — druziga mu ni treba razumeti!! Ker se je pri slovesnosti pozno na večer tudi zvonilo, so od vsih krajev ljudje skup privreli, v strahu, da v Borovljah gori.
Iz tetrije 26. listopada.  Ni dolgo, kar je Ter-žaško-Koparsko    cerkveno   svetevavstvo,   nekaj   vgod-nih knjižic v poslavljenje   marljivih učencov  tukajšnjim slavjanskim učilnicam razposlalo.    Ako ravno je ta mila zvezdica to leto v namenjeni prid tukajšnjiga učitelstva nekaj prekasno zasvetila, je vendar lepa in gotova priča naše prečastite cerkvene vlade,   de ni samo,   kakor se je že večkrat sumnjevalo in mnogo   govorilo,   laške stranke, ampak   de  po   glavni   zapovedi   učenika  vsih učenikov vse prebivavce Istrijanske kronovine, med katerimi jih je mende tri dele slavjanskiga rodu pod mile peruti svojiga očastva kliče. Vganjevalo se je in se še vganuje, od kod je neki   izšla ta mila   zvezdica Istri-janskimu šolstvu? Pretehtaje eno z drugim, bi nar prej utegnilo biti, de od tiste zapuščine (4000 goldinarjev), ktere obresti (200 gold.) je mili oče   poprejšnji Terža-ško-Koparski   škof,   goreč   Slavjan,   v   svoji   oporoki visokoserčno namenil Istrijanskim Siavjanam za potrebne knjige.    Brez de bi pa izvir  tega  dani   dalje  preiskovali, ker smo veseli, de smo ga le prejeli, le zaupljivo od radosti prevzeti vprašamo: ;,Ali ima ta mila zvezdica po vsi njeni svitlobi, kakor je  začela Istrijancam vsako leto in v bolj prigodni   dobi  prisvetiti? — Ali je ne bo spet kak čern oblak samosvojnosti za-kril?" — Ali proč s prederznim   vprašanjem,  ktero se ne  pristoji   iskrenosti   Naših   rodoljubnih   in   vseljubnih starašinov! — Vprašajmo  raj:    „Ali   se   ima  skoraj še druga zvezdica, te sestra, pod bistrim in visokim vče-lam slavjanskiga življenja v Avstrii*) prikazati?" Človek z enim samim očesam je na pol slep ,  tako  de še to, kar vidi, od  sramote  prevzet,   de nima   dveh očes kakor drugi, nič prav ne vidi, in se še raj skrije, kakor v  družbi   prav   videčih   gleda,   ali   si pa   neravno očale na nos   obeša,  ter   se   spakuje,  de  ni  nobenimu podoben.    Druga    zvezdica    pod   čelam   Avstrijansko-slavjanskiga   življenja  je   po   ravnopravnosti   sveta   in po Božji in   cesarski   postavi   in   vstavi   dodelena   pravica,   naš  mater ni   jezik  v  c.  k.   pisarnicah  pisati, kar se pa še po   Primorskim,  akoravno  se   od   nekdaj Avstrijansko-ilirska   in   ne   Avstrijansko-la-ška deržava imenuje, sanjati ne sme.    Spregledali smo po milosti dvojih   cesarjev in  ministrov,   de  materinski jezik je pervi in nar močnejši   pomočnik  narodske omike in nar  varniši  bramba  narodskih  pravic, — ali v pisarnicah se nič tega   ne vidi.    Kaj je  boljši,   preljubi Slavjani! ali nikdar viditi, ali pa  z enim   očesam spregledati, in pa spet neusmiljeno oslepiti?   Stranski.
*) De slavjanske učilnice v Avstrii ne zdajajo, je edini vzrok, de jim pisarnice časti in hasni ne dajo.                 Pisatelj.