© Nova univerza, 2018 DIGNIT AS Revija za človekove pravice Slovenian journal of human rights ISSN 1408-9653 Reševanje mednarodnih sporov: jugoslovanska kriza Dimitrij Rupel Article information: To cite this document: Rupel, D. (2018). Reševanje mednarodnih sporov: jugoslovanska kriza, Dignitas, št. 59/60, str. 387-404. Permanent link to this doument: https://doi.org/ 10.31601/dgnt/59/60-23 Created on: 07. 12. 2018 To copy this document: publishing@nova-uni.si For Authors: Please visit http://revije.nova-uni.si/ or contact Editors-in-Chief on publishing@nova-uni.si for more information. This work is licensed under a Creative Commons Attribution-NonCommercial 4.0 International License. 387 DIGNITAS n Reševanje mednarodnih sporov: jugoslovanska kriza I. Reševanje jugoslovanske krize Nekoč je pokojni jugoslovanski predsednik svojo državo primer- jal z gorovjem nad reko Sutjesko. Rekel je, da je Jugoslavija enako stabilna kot to gorovje. Njegova domneva se je izkazala kot napač- na. Jugoslavija je imela kolektivno rotirajoče predsedstvo iz delegacij vseh republik, vendar je sistem popustil pod pritiskom svetovnega dogajanja (berlinski zid) in srbskega nacionalizma (Milošević). Padec berlinskega zidu je sprožil razpad sovjetskega bloka in dobrodošlo krizo komunističnih sistemov. V Srbiji pa so delovale sile, ki so hotele zaustaviti razpad sistema oz. bloka, kar je sprožilo vojno. Jugoslavija je v času vojne in po njej preskusila več načinov mirnega reševanja: Brioni, haaška konferenca 1991–1992, Dayton, Ohrid, Rambouillet ... Brionski sestanek in brionska deklaracija (7. julij 1991) sta po- menila relativno uspešen začetek reševanja jugoslovanske krize. Namen brionskih pogajanj je bil sicer drugačen od končnega iz- ida, saj so voditelji EU najprej želeli ohraniti Jugoslavijo, vendar so bila relativno uspešna. Prišlo je do umika JLA iz Slovenije in do postopnih mednarodnih priznanj novih držav, ki so nastale iz Jugoslavije. Brionski sestanek se je septembra 1991 »nadaljeval« na haaški (mirovni) Konferenci o Jugoslaviji, vendar njeni organiza- torji niso imeli takšne sreče. Kasnejša pogajanja, ki so jih v Daytonu (1995) vodile ZDA, so bila sicer uspešna, vendar je pred tem umrlo veliko število ljudi, predvsem Muslimanov. Premirje je temeljilo na splošno znanem in že prej (v času jugoslovanske krize) uporabljenem načelu, tj. na razdelitvi ozemlja! Mimogrede: istočasno z Daytonom je prišlo – tudi po zaslugi ZDA – do rešitve spora med Slovenijo in Italijo. To je bil t. i. »španski kompromis«, s katerim se je končal veto Italije na vstop Slovenije v EU! Reševanje mednarodnih sporov: jugoslovanska kriza Dimitrij Rupel 388 DIGNITAS n Razprave Manj posrečena je bila konferenca o srbsko-kosovskem sporu v francoskem Rambouilletu (1999). Sporazuma nista sprejeli niti Srbija niti Rusija, sledila je vojna, njej pa padec Miloševića. Velika uganka je sporazum iz Ohrida, s katerim je bil 13. avgusta 2001 za- ustavljen makedonsko-albanski spor. Tu ni šlo za delitev ozemlja, ampak za sodelovanje pri oblasti! II. Haaška konferenca Vabilu na haaško konferenco je bil priložen program, ki je vse- boval zanimive podrobnosti. Otvoritvi naj bi sledilo svečano kosi- lo na nizozemskem zunanjem ministrstvu. Kot uradni jeziki kon- ference so bili predvideni francoščina, angleščina in srbohrvašči- na. (Slovenija je protestirala zaradi neupoštevanja slovenščine in makedonščine.) Delegacije naj bi štele največ šest članov, vstop v dvorano naj bi imeli po trije iz vsake delegacije. Dnevni red je na- povedoval dva dela konference: evidentiranje problemov in pre- dlogi rešitev. (Neizpolnjeni) pogoj za začetek konference je bila prekinitev ognja med sprtimi stranmi. V seznamu glavnih ciljev konference je bila omenjena formula za prihodnje skupno sožitje, pri čemer so bila navedena naslednja gesla: • republike – suverene države in podelitev mandata zveznim organom/alternativa kantoni, • federacija – konfederacija, • vprašanje notranjih meja, • skupne funkcije v pristojnosti zveze, • obramba (nova formula JLA), • zunanje zadeve, • finance, monetarna politika, skupno tržišče, carine, • skupni komunikacijski prostor, • razpis zveznih volitev, • ustavodajna zvezna skupščina in sprejem zvezne ustave, • medsebojne zahteve. 1 V tem času je bil jugoslovanski veleposlanik na Nizozemskem Borut Bohte, ki je predstavniku MZZ Marku Kosinu povedal, da je Nizozemce presenetila naglica pri sklicu prvega zasedanja; da je sestanek 7. septembra mišljen kot svečana otvoritev; da bodo Jugoslavijo zastopali člani predsedstva SFRJ, Marković in Lončar, 1 Povzeto po gradivu »Predlog dnevnog reda za konferenciju o Jugoslaviji« (v srbohrvaščini), ki ga je MZZ dobilo od organizatorjev 5. septembra (številka 14211), obseg 4 strani. 389 DIGNITAS n Reševanje mednarodnih sporov: jugoslovanska kriza republiške delegacije pa naj bi vodili predsedniki. Najprej naj bi govorili predsednik nizozemske vlade Lubbers, minister van den Broek in predsednik Evropske komisije Delors, nato Mesić, Mar- ković in šest predsednikov republik. Navzoči naj bi bili zunanji ministri dvanajsterice. Popoldne naj bi se Carrington (ločeno, z vsakim posebej) sestal z vodji delegacij. 2 Slovensko delegacijo na prvem zasedanju Konference o Jugo- slaviji je vodil Milan Kučan, ki je svoj nastop pripravil že dan pred začetkom. V besedilu z datumom 6. september 1991 je trdil, da se je Slovenija »dolga leta« trudila okrepiti »demokratične opcije v Jugoslaviji« in si prizadevala za njeno mirno transformacijo v demokratično konfederacijo suverenih in enakopravnih držav«. Ugotovil je, da mirovna konferenca ne more spremeniti temelj- nega dejstva glede »volje slovenskega naroda o samostojni držav- nosti Slovenije«. Sodil je, da mednarodna skupnost ne bi smela imeti »zadržkov glede odločitve za priznanje njene (slovenske) državnosti«. Omenil je možnost sodelovanja neodvisne Slovenije z drugimi republikami v okviru »neke vrste jugoslovanske kon- ference o sodelovanju in varnosti kot okvir(a) za medsebojno urejanje odnosov in spornih vprašanj«. Napovedal je monetarno suverenost Slovenije, na koncu pa je povzel glavna načela, ki bi jih morali sprejeti vsi udeleženci konference: pravica do samo- odločbe, nespremenljivost republiških meja, spoštovanje člove- kovih pravic, mednarodni nadzor za zaščito manjšin, zaščita lastnine in pravne varnosti, normalni gospodarski odnosi med republikami, sukcesija z upoštevanjem načel mednarodnega prava. Slovenija se je na konferenco pripravila tudi z gradivi strokov- njakov. Tako je Bogo Grafenauer za delegacijo napisal besedilo »Jugoslovanske medrepubliške in zunanje meje: 'administrativne' ali zgodovinsko zrasle?«, ki mu je priložil zemljevid. 3 Grafenauer analizira srbsko miselnost in dokazuje zgodovinske meje Slove- nije. O meji Slovenije proti jugovzhodu pravi, da je »najstarejša in najvišja meja v Jugoslaviji«. Kritičen je do rešitve tržaškega vpraša- nja leta 1954, češ da je bil »ravnotežnostni račun« približno pravi- 2 Telefonski pogovor M. Kosina z veleposlanikom Bohtetom o mirovni konferenci 4. 9. 1991, tipkopis, osebni arhiv D. R. 3 B. Grafenauer, besedilu »Jugoslovanske medrepubliške in zunanje meje: 'administrativne' ali zgodo- vinsko zrasle?«, ki obsega 9 tipkanih strani, je priložen zemljevid »Starost in značaj zunanjih in notra- njih (republiških) mej v Jugoslaviji«, na katerem je s prosto roko in z različnimi barvami narisanih 9 različnih meja od srednjega veka do maja 1918, osebni arhiv D. R. 390 DIGNITAS n Razprave čen za Jugoslavijo, ne pa za Slovenijo. 4 Da bi bolje vedeli, kdo vodi konferenco, so nam slovenski diplomati iz Londona poslali avtobi- ografijo in biografijo lorda Carringtona, seznam sporazumov med Jugoslavijo in Veliko Britanijo in nekaj časniških komentarjev. VIS nam je 4. septembra poslal »Dnevni pregled indikativnih informa- cij v tujih sredstvih obveščanja«, v katerem so povzeti različni član- ki, tudi prispevek Jovana Pjevića v reviji Monitor z naslovom »Ju- gobeneluks po Rupelu«. Politika je poročala o izjavi Vranitzkega, da Avstrija nikakor ne bo prva priznala neodvisnosti Slovenije in Hrvaške. Vuk Drašković je izjavil, da so srbske zmage na Hrvaškem čisti porazi, ker je iz Hrvaške v Srbijo pobegnilo 100.000, v Bosno pa 30.000 Srbov. V Sovjetski zvezi so špekulirali, da sta si državni udar izmislila Gorbačov in Jelcin skupaj, za Slovenijo pa bi bilo iz gospodarskih razlogov najbolje, da ostane v Jugoslaviji. V Moskvi naj bi sklepali, da Slovenijo in Hrvaško podpirajo in usmerjajo za- hodnoevropske obveščevalne službe pod vodstvom CIA. Poroče- valec iz Italije sklepa, da bo ta država na mirovni konferenci posta- vila vprašanje italijanske manjšine v Istri in Dalmaciji. MZZ je 5. septembra pripravilo »strategijo RS pri pogajanjih«, ki po eni strani poudarja glavna cilja, tj. mir in mednarodno prizna- nje samostojne državnosti, po drugi strani pa taktiko konstruktiv- nega prispevka k reševanju jugoslovanske krize: Poudarjati odločenost RS, da skupaj z drugimi državami ES, spoštujoč mehanizme KVSE, angažirano in konstruktivno pripo- more k razreševanju jugoslovanske krize ... ... Pripravljeni smo se povezati v zvezo suverenih držav po principih Beneluxa. Takšen pristop bo gotovo odklanjala Srbija ... Nastopati tako, da bo omogočeno ustvarjanje eventualne sku- pne fronte RS, RH, RM in RBiH (na principielnih izhodiščih) proti destruktivnim silam (Srbija, JA, Zvezna administracija), kar se bo doseglo s priznavanjem pravice do samoodločbe vsem, z aktivnim postavljanjem glede novih povezav in s posluhom za stališča in argumente, ki prihajajo iz teh republik. 5 Eno od poročil o svečani otvoritvi Konference o Jugoslaviji (7. 9. 1991 v Haagu) je napisal Marko Kosin. Na hitro sklicana konfe- renca naj bi pokazala angažiranost Evropske skupnosti. Van den 4 Grafenauer trdi, da je šlo za 1.078 Italijanov na ozemlju Slovenije in za 56.193 Slovencev na ozemlju Italije – »razmerje 1 : 52«. 5 Ministrstvo za zunanje zadeve, Ljubljana, 5. 9. 1991, Delovni osnutek, Strogo zaupno, »Zadeva: Mirov- na konferenca o Jugoslaviji, strategija RS pri pogajanjih«, obseg 3 strani, osebni arhiv D. R. 391 DIGNITAS n Reševanje mednarodnih sporov: jugoslovanska kriza Broek je izjavil, da spori v Jugoslaviji ogrožajo evropski mir in da je treba spremeniti jugoslovansko ustavo. Delors je govoril o slabi gospodarski situaciji v Jugoslaviji in o nujni pomoči ES. Kučan je imel konstruktiven govor. V pogovoru s Carrringtonom je izjavil, da Slovenija nikakor ne more ostati v Jugoslaviji. 6 Najdaljši in najostrejši govor je imel hrvaški predsednik Franjo Tuđman. Govoril je o vojni, pravzaprav o srbsko-jugoslovanskem napadu na Hrvaško, ki da traja že eno leto in je povzročil že 2.000 smrtnih žrtev in 140.000 beguncev. Nasprotnike je označil z bese- dami: dogmatični, militaristični, boljševiško-komunistični, veliko- srbski in ekspanzionistični. Tuđman je omenil prvotno ponudbo Slovenije in Hrvaške (zveza suverenih jugoslovanskih republik), ki je bila zavrnjena, zato je potrebno takojšnje mednarodno pri- znanje Hrvaške. Pisec teh vrstic si je zapisal kratek povzetek stališč predstavni- kov federacije in republik: Mesić (SFRJ) – proti vojni Marković (SFRJ) – enotna Jugoslavija Izetbegović (RBiH) – enotna Jugoslavija Bulatović (RČG) – enotna Jugoslavija Gligorov (RM) – zveza suverenih držav in medsebojno priznanje Tuđman (RH) – ven Kučan (RSlo) – ven Milošević (RSrb) – enotna Jugoslavija 7 Iz tega povzetka bi lahko rekli, da je enotnost dobila štiri gla- sove, razpad dva glasova, ustavna reforma pa en glas. Kasneje se je »tabor« ustavne reforme okrepil z BiH, da je imel dva glasova, tabor enotne Jugoslavije je imel (če ne štejemo zagovornikov po dolžnosti) dva glasova (Srbija, Ćrna Gora), prav tako razpustitev oz. odhod iz Jugoslavije. Na haaški konferenci so bile potemtakem (če ne štejemo zvezne vlade in armade) razvidne tri enako močne pozicije: ohranitev (RSrb, RČG), reforma (RM, RBiH) in razdelitev (RS, RH) Jugoslavije. S slovenskega vidika je bila najbolj nevarna sredinska rešitev (ustavna reforma), ker jo je poleg dveh šibkih republik (BiH, Makedonija) zagovarjala Evropska skupnost. Ko bi konferenca trajala dalj časa in ko ne bi bilo pritiska jugoslovanskih zveznih organov (ZIS, JLA), bi nemara zmagala sredinska rešitev 6 M. Kosin, »Informacija o svečani otvoritvi« in »Zabeležka o razgovoru Milana Kučana, predsednika Predsedstva RS z lordom Carringtonom«, 7. 9. 1991, obseg 2 + 2 strani, osebni arhiv D. R. 7 Rokopisna beležka na hrbtni strani »Provisional Agenda«, osebni arhiv D. R. 392 DIGNITAS n Razprave (reforma). Zaradi pristranske vloge zveznih organov, predvsem JLA, je kazalo, da bo zmagala konservativna različica (Jugoslavija po starem). Nemški poseg je nato tehtnico nagnil na drugo stran. Igor Bavčar je 9. septembra obvestil predsedstvo oz. Milana Kučana, da bodo do 5. oktobra na mejnih prehodih uporabljene kombinirane oznake, ki bodo – po možnosti – vsebovale poleg slovenskih in evropskih tudi jugoslovanske simbole; po 5. okto- bru pa »bodo izdelane in postavljene nove table«, na katerih bo »grb Republike Slovenije, napis Republika Slovenija, pod njim grb Jugoslavije in napis SFRJ«. * Haaška konferenca se je nadaljevala 12. in 13. septembra. Tudi tokrat so bile mize za kosilo in večerjo bogato obložene. Sloven- ska delegacija je bila opremljena z »Izhodišči za nastop slovenske delegacije na mirovni konferenci v Den Haagu«, ki jih je 9. septem- bra pripravilo MZZ, in s pismom, ki ga je 11. septembra Carring- tonu pisal zunanji minister. Bistvo »izhodišč« je v priporočilu, naj Slovenija ob vztrajanju pri plebiscitu in neodvisnosti »ne ustvari vtisa, da egoistično zagovarja svoje interese onstran vseevropske- ga interesa za ureditev krize«; slovenska argumentacija naj se skli- cuje na načela KVSE: po eni strani na pravico do samoodločbe, po drugi na »nedotakljivost (notranjih) meja«. 8 Pomembna sestavina dokumenta je v stališču, da se bo Slovenija »vzdrževala dajanja re- ceptov in sugestij za ureditev medrepubliških odnosov«. Točka 4 pa pravi: Slovenija je torej pripravljena razvijati dobre sosedske in pred- vsem gospodarske odnose z jugoslovanskimi državami ali z njiho- vimi zvezami, ti odnosi pa bodo temeljili na predpostavki popolne samostojnosti slovenske države, samostojnosti, ki je podobna sa- mostojnosti večine evropskih držav. Z drugimi besedami: Sloveni- ja ne bo niti del federacije, niti del konfederacije, niti del skupnosti suverenih republik/držav (Gligorov, sovjetski model). Primerna oblika sodelovanja pa bi bil nekakšen jugoslovanski KVSE. 9 10. septembra so v MZZ (Drofenik) za potrebe haaške konfe- rence pripravili »Informacijo« o gospodarskem pešanju Slovenije, o »embargu« s strani Narodne banke Jugoslavije, ki troši devizne 8 Dokumenti KVSE zadevajo državne, ne »notranje meje«. Slovenski pristop je bil ustvarjalen, načela je prilagodil svojim interesom. 9 MZZ, »Izhodišča za nastop slovenske delegacije na mirovni konferenci v Den Haagu«, Ljubljana, dne 9. 9. 1991, obseg 3 strani/4 točke, osebni arhiv D. R. 393 DIGNITAS n Reševanje mednarodnih sporov: jugoslovanska kriza rezerve za plačevanje dolgov vseh republik razen Slovenije in Hr- vaške. Poroča tudi o zaseženem premoženju (kraji na račun) slo- venskih podjetij v znesku 200 milijonov nemških mark. Zvezne ustanove ne delujejo oz. onemogočajo zunanjetrgovinsko poslo- vanje slovenskih podjetij. Iz Beograda širijo dezinformacije. Slove- nija zato predlaga, da tuje države ne upoštevajo diskriminatornih posegov zveznih organov proti Sloveniji, ki 65 % blaga izvaža v ES, od koder tudi največ uvaža. 10 V ministrovem pismu (11. septembra), ki se drži opisanih iz- hodišč, je uporabljen izraz »mirna razdružitev« (peaceful dissoci- ation) Slovenije od Jugoslavije. Sicer pismo govori o priznanju, o razdelitvi državne lastnine, obvez in dolgov; o sukcesiji mednaro- dnih pogodb, ki jih je sklenila Jugoslavija. Posebej poudarja, da je mogoče »nedotakljivost meja« iz helsinške sklepne listine razume- ti kot nedotakljivost jugoslovanskih notranjih meja, ki »niso admi- nistrativne, ampak zgodovinske in politične«. 11 11. septembra je Bojan Brezigar, ki je vodil Začasno predstav- ništvo za (italijansko) deželo Furlanijo-Julijsko krajino, sporočil, da je po obisku zunanjega ministra De Michelisa v Vidmu prišlo do spremembe pričakovanega pozitivnega stališča glede prizna- nja Slovenije in Hrvaške. De Michelis je poskušal ohladiti deželne socialiste (Francescutto, Renzulli, Saro) glede priznanja, oštel pa jih je zaradi nerešenega vprašanja slovenske manjšine. Prvo plenarno zasedanje Konference o Jugoslaviji je bilo 12. in 13. septembra, federacijo in republike pa so predstavljali zunanji ministri Lončar (SFRJ), Silajdžić (BiH), Samardžić (ČG), Šeparović (RH), Maleski (RM), Rupel (RS) in Jovanović (Srbija). Marko Kosin je izdelal »beležko o razgovoru dr. D. Rupla z lordom Carringto- nom«. V razgovoru je slovenski minister navedel nekaj pozitivnih skupnih točk vseh razprav, kot problematična pa je označil ne- katera pričakovanja: npr. da bo konferenca oživila Jugoslavijo ali da bo zagotovila finančno podporo zvezni vladi. Za slovenskega sogovornika je bistven spor med Hrvati in Srbi. Carrington je po- vedal, da je slovensko stališče o samostojnosti v Evropi »splošno sprejeto«, zanima pa ga pripravljenost za carinsko ali monetarno unijo. Minister je izrazil pripravljenost Slovenije glede gospodar- 10 Ministry for Foreign Affairs, Ljubljana, št. 922-01/91, »Information«, September 10, 1991; obseg 7 strani, osebni arhiv D. R. 11 Ministry for Foreign Affairs, Ljubljana, 11th September, 1991; Minister dr. Dimitrij Rupel piše Lordu Carringtonu, obseg 3 strani, osebni arhiv D. R. 394 DIGNITAS n Razprave 395 DIGNITAS n Reševanje mednarodnih sporov: jugoslovanska kriza 396 DIGNITAS n Razprave 397 DIGNITAS n Reševanje mednarodnih sporov: jugoslovanska kriza skega sodelovanja, nasprotoval pa strukturi s skupnimi organi. Ca- rrington je pravilno domneval, da je konferenca za Slovenijo manj pomembna, torej da Slovenci niso »med glavnimi igralci«, vendar je prosil, da sodelujejo na konferenci do konca. Pisec teh vrstic je lorda Carringtona vprašal, kakšno vlogo ima na konferenci federa- cija, saj nikogar ne predstavlja, ampak »si prizadeva za izgubljeno stvar«. Dodal sem, da se 7. oktobra tako ali tako izteče moratorij, in vprašal, zakaj konferenca že zdaj ne prizna slovenske samostoj- nosti. Carrington je na to vprašanje reagiral živčno. Nasprotoval je odhodu Slovenije iz Jugoslavije že na začetku konference, saj bi hotela oditi tudi Hrvaška, kar bi podžgalo vojno. Prosil je, naj Slovenija s samostojnostjo (ki naj ne bi bila vprašljiva) še malo po- čaka. Hrvaške v primeru vojne ne bi branila nobena evropska dr- žava, niti Nemčija. Carrington je prosil, da Slovenija podaljša mo- ratorij oz. odloži neodvisnost za tri tedne. 12 17. septembra je Carrington v Igalu Kadijevića, Miloševića in Tuđmana »prisilil, da so razglasili prekinitev ognja«, 13 vendar se Ju- goslovani dogovora (seveda) niso držali. 19. septembra so iz Ha- aga poslali povzetek dosežkov haaške konference, ki je vseboval gospodarsko/monetarno, okoljsko in diplomatsko poglavje, nato poglavja o notranji in zunanji varnosti, o morebitnih skupnih in- stitucijah, o človekovih pravicah in manjšinah. Zanimivost tega povzetka je, da večinoma izvzema Slovenijo, na nekaterih mestih tudi Hrvaško, ki se je celo pritožila, da je ne obravnavajo na enak način kot Slovenijo. Naslednje zasedanje je bilo 26. septembra. 25. septembra se je v predsedstvu SFRJ zgodil državni udar. Člani iz Srbije, Črne gore, Kosova in Vojvodine so odstavili zako- nitega predsednika Mesića, ki zaradi zaprtega zračnega prostora sploh ni mogel v Beograd, in mimogrede spremenili ustavno nor- mo o odločanju z absolutno večino. 14 Istega dne je Varnostni svet OZN sprejel Resolucijo 713, s katero je prepovedal uvoz orožja (embargo) za vso Jugoslavijo. Prav tako 25. septembra pa je Milan Kučan avstrijskim sogovornikom (Fischer, Vranitzky) povedal, da je slovenska gospodarska situacija slaba. Evropa ne razume polo- žaja v Jugoslaviji. Haaška konferenca ne bo uspešna, če bo skuša- la obnoviti Jugoslavijo. Ko se izteka trimesečni moratorij, je rekel 12 M. Kosin, »Beležka o razgovoru dr. D. Rupla z Lordom Carringtonom 13. 9. 1991«, 5 strani, osebni arhiv D. R. V istem arhivu so še 4 strani rokopisnih beležk avtorja teh vrstic (1: 2 levels of conference, 2: 3 positions – reconciled, 3: Facts/problems, 4: /NON/NEGOTIABLE). 13 Cf. J. Pirjevec, Jugoslovanske vojne 1991–2001, Ljubljana 2003, str. 82. 14 Cf. J. Pirjevec, op. cit., str. 85. 398 DIGNITAS n Razprave Kučan, se bojimo, da se bo ponovilo stanje iz junija 1991, le da ne bo več jugoslovanske armade. Glede Hrvaške je bilo rečeno, da ne bi smeli sprejeti meja, ki si jih z okupacijo postavlja Milošević. 27. septembra je predavatelj na ljubljanski pravni fakulteti dr. Danilo Türk na naslov MZZ poslal zanimivo pismo. Predlagal je, da slovenska vlada po 7. oktobru za potrebe haaške konference imenuje »glavnega pogajalca«, za člane delovne skupine pa je pre- dlagal še pravnike Mirjam Škrk, Ljuba Bavcona in Alenko Šelih. Is- tega dne je obširno gradivo (»Dispozicija nadaljnjih potrebnih raz- iskav – za spodbujanje izvoza«) za razpravo v MZZ prispeval Miran Jus; 30. septembra pa je »poenostavljeno rekapitulacijo dejstev« z naslovom »Haaška konferenca in mednarodno priznanje RS« napi- sal Marko Kosin, ki je menil, da mednarodno priznanje Slovenije ni vprašljivo, vendar bo odvisno od razpleta jugoslovanske krize, torej naj ne bi prišlo takoj po 7. oktobru. Kosin priporoča strpno in taktično sodelovanje s Haagom, pri čemer napoveduje, da bo Evropska skupnost vztrajala pri »dogovoru o nekem skupnem ekonomskem prostoru«. Kosin je predlagal oblikovanje treh de- lovnih skupin: za ekonomsko sodelovanje, za človekove pravice in manjšine in za odnose med republikami. Na koncu je pritegnil Türku, da je potreben glavni pogajalec. Skratka, ob MZZ se je obli- koval predlog, naj bi se Slovenija – namesto da se izmika – polno vključila v mašinerijo haaške konference. 2. oktobra je zunanji minister v slovenskem parlamentu govoril o procesu osamosvajanja, o izvajanju brionske deklaracije, o sode- lovanju na haaški konferenci in o dogodkih na Hrvaškem. Tam se je razvila »totalna vojna«. Govor je vseboval kritiko Evrope, ki ji ni mogoče verjeti, da nima sredstev za zaustavitev »iztirjene politike« in »podivjanih generalov«. Minister je ugotovil, da je bilo vedenje Slovenije na Brionih in na haaški konferenci primerno, saj se je iz- kazala kot verodostojen partner. Slovenija je zato ohranila »kolikor toliko normalen plačilni promet oziroma poslovanje s tujino«. Go- vornik je sklepal: »le preko haaške konference bomo dosegli, da nas Zahodna Evropa prizna«, opozoril pa je, da bo imela Slovenija »kot neodvisna država« v prehodnem obdobju do mednarodnega priznanja nekaj težav. 3. oktobra so v Carringtonovem uradu oz. v uradu visokega predstavnika Predsedstva ES veleposlanika Wijnaendtsa sestavili dokument, ki je povzel vse dotedanje deklaracije, spomenice in premirja vojskujočih se strani in ki je mandat opazovalske misije 399 DIGNITAS n Reševanje mednarodnih sporov: jugoslovanska kriza podaljšal preko 13. oktobra oz. do uspešnega konca Konference o Jugoslaviji. Zanimivost dokumenta, ki je spravil v slabo voljo Hrvate, je bila v tem, da med podpisnicami ni bilo Slovenije. 15 Carrington in Wijnaendts sta 4. oktobra skušala prepričati pred- sednika parlamentarnega odbora za mednarodne odnose Matja- ža Šinkovca, naj ga podpiše tudi Slovenija, kar je Šinkovec – ob izgovoru, da bi moral o tem sklepati slovenski parlament – od- ločno odklonil. To, da so izpustili Slovenijo, je spravilo v slabo voljo Tuđmana in ministra Šeparovića, ki sta podpis ravno tako odklonila. 4. oktobra so se Milošević, Tuđman in general Kadijević na haa- ški konferenci (v navzočnosti Carringtona in van den Broeka) dve uri pogajali in sporazumeli o prekinitvi bojev. Pogodili naj bi se tudi o »okvirjih za politično rešitev krize na bazi perspektive med- narodnega priznanja neodvisnosti tistih republik, ki to želijo«. 16 Vendar sporazum ni bil uresničen, zato so zunanji ministri ES dva dni kasneje na neformalnem sestanku (ki je minil v znamenju veli- kega nezadovoljstva) v gradu De Haar v Haarzuilensu sprejeli De- klaracijo o Jugoslaviji. 17 7. oktobra je iz Rima prišlo sporočilo, da italijansko ministrstvo za zunanje zadeve negativno ocenjuje sklep slovenskega parla- menta, da bo Slovenija po izteku moratorija vzpostavila na meji s Hrvaško režim, ki bo izenačen z režimi na mejah z Avstrijo, Italijo in Madžarsko. Italijo naj bi posebej skrbelo vprašanje delitve ita- lijanske manjšine na slovenski in hrvaški del. Sicer Italija ni bila navdušena za »prehitro« priznavanje Slovenije in Hrvaške, pod- pirala pa je enotnost Evropske skupnosti, v kateri ni bila glavna igralka. Podpirala je čim širši kontekst reševanja krize (v okviru 15 KvO-DAV, 3-10-1991/167, »Statement on the Prolongation of Monitoring Activities of the Monitor Mission to Yugoslavia«, osebni arhiv D. R. 16 Do priznanja naj bi prišlo na koncu pogajanj, ki bi potekala v dobri veri. Priznanje bi bilo odobreno v okviru generalnega sporazuma, ki bi vseboval »ohlapno asociacijo ali zvezo suverenih ali neodvi- snih republik«. Na konferenci je Slovenija (Šinkovec) zagovarjala Hrvaško, Srbija pa je – ob tem, da je konferenci pripisala namen pokopati Jugoslavijo – obtoževala predvsem Slovenijo in Hrvaško. Srbski minister Jovanović je Hrvaško obtoževal fašizma. O tem je poročal Marko Kosin v Poročilu o četrti plenarni seji Konference o Jugoslaviji 4. oktobra 1991 v Haagu (MZZ, Ljubljana, 7. 10. 1991). Kosin opaža, da ES izenačuje JLA, Srbijo in Hrvaško. Kosin dodaja, da Hrvaška na plenumu »ni pokazala jasne linije«, saj ob tem, da sodeluje na konferenci, ne sodeluje v delovnih skupinah in ne pristaja na nobeno zvezo republik. 17 »Declaration on Yugoslavia« (Informal meeting of ministers of foreign affairs, Haarzuilens, 6. Octo- ber 1991), osebni arhiv D. R. Dokument obtožuje vse udeležence bojev in kritizira JLA, češ da ne more več veljati kot »nevtralna in disciplinirana ustanova«. Krivci naj za svoja dejanja odgovarjajo v skladu z mednarodnim pravom. ES je zagrozila z mednarodnimi sankcijami in z ukinitvijo sporazuma o sode- lovanju in trgovini, ki naj bi ga obnovila le pri tistih republikah, ki prispevajo k mirovnemu procesu. Ministri so prosili GS OZN, naj v Jugoslavijo v skladu z resolucijo VS 713 pošlje odposlanca. 400 DIGNITAS n Razprave OZN, KVSE), ker bi se zaradi soglasja večjega števila držav poveča- le možnosti oviranja. 18 Marko Kosin, Matjaž Šinkovec in Danilo Türk so 8., 9. in 10. ok- tobra iz Haaga v Ljubljano pošiljali podrobna poročila o dogajanju na haaški konferenci, s katere se je Slovenija praktično umikala oz. na kateri je sodelovala (na nižji politični ravni) iz taktičnih razlo- gov. Slovenski predstavniki so predlagali Jugoslavijo kot cono svo- bodne trgovine, kot demilitarizirano cono (Türk), sicer so govorili o razdruževanju, sukcesiji in o delitveni bilanci. Konferenca se je vse bolj reducirala na pogajanja med Miloševićem, Tudjmanom, Kadijevićem in van den Broekom, v razpravi o skupnih ustano- vah pa se je izkazalo, da bi Makedonija in BiH navsezadnje spre- jeli skupno armado s Srbijo. Srbi so odklanjali vse povezave razen skupne države Srbija-Črna gora, ki bi se ji lahko pridružile druge republike. Glavna pozornost skupine za človekove pravice (Türk) je bila namenjena položaju Srbov na Hrvaškem. Slovenska dele- gacija je – v znamenju ljubljanskih parlamentarnih odločitev – pri organizatorjih sprožila vprašanje oznake države (»Slovenija« na- mesto »Slovenija-Jugoslavija«), slovenskih potnih listov, diplomat- skega statusa itn. 19 V ozadju so potekale precej žolčne razprave o odhodu JLA iz Slovenije. Italija je predlagala umik JLA prek Trsta, njeni konservativni politiki pa so obtoževali socialiste, da nimajo politične linije. 12. oktobra je bil v Ljubljani sestanek o umiku ar- made med predstavniki zveznega sekretariata za ljudsko obram- bo in slovensko delegacijo, ki jo je vodil Miran Bogataj. Peta plenarna seja haaške konference, ki jo je Carrington po- zneje ocenjeval kot polom, 20 je bila 14. oktobra. Dan prej so v MZZ pripravili izhodišča za slovenske udeležence. V njih ugo- tavljajo, da se »hotenja Slovenije in ES /.../ niso povsem pokri- vala, čeprav so se tudi v mnogočem ujemala«. Očitna pa so bila »razhajanja glede ohranitve Jugoslavije«. ES naj bi bila vse manj prepričana vanjo (čeprav bi se spremenila v »ohlapno federa- cijo«), priznanje republik, ki to želijo, pa naj bi sledilo šele »ob koncu pogajalskega procesa«. Dokument povzema koncepte 18 Glej Iztok Simoniti (K), »Politika Italije in jugo-kriza«, R-3/10 051091 in R-9/10 041091, 7. okt. 1991, osebni arhiv D. R. 19 Gradiva poročevalcev Kosina, Šinkovca in Türka z oznako »Delegacija Slovenije v Haagu« oz. »Haag, Mirovna konferenca o Jugoslaviji« z datumi 8., 9. in 10. oktober, osebni arhiv D. R. 20 Wijnaendts je v pismu Kučanu v Carringtonovem imenu peto zasedanje 14. oktobra označil kot »razočaranje« in premaknil naslednje zasedanje – na ravni republiških predsednikov – na zgodnejši datum, tj. na 18. oktober namesto prvotno predvidenega 22. oktobra. 401 DIGNITAS n Reševanje mednarodnih sporov: jugoslovanska kriza republik glede prihodnje ureditve Jugoslavije, med katerimi so velike razlike: Srbija in Črna gora sta bili za skupno državo oz. za »ohlapno federacijo najmanj dveh republik«, ki bi bila nasle- dnica SFRJ, pri čemer bi se v primeru odhoda drugih republik odprlo vprašanje meja. BiH in Makedonija sta ponujali kompro- mis. Makedonija je bila po zgledu razprav v Sovjetski zvezi za »ohlapno zvezo samostojnih, mednarodno priznanih republik«, BiH pa (pod pritiskom etničnih skupnosti, ki bivajo v nji) »za federacijo suverenih, mednarodno priznanih republik, če bi bili v njej Srbija in Hrvaška«. Avtor gradiva ocenjuje hrvaški pristop kot protisloven, saj pri tem, da odklanja sodelovanje s Srbijo in Črno goro in nima rešitve za hrvaške Srbe, še vedno vsebuje ide- jo konfederacije in carinske unije. Slovenija nasprotuje »podalj- ševanju haaške konference, ki podaljšuje jugoslovansko krizo«. V nasprotju z drugimi je pripravljena na pogajanja o sukcesiji, delitveni bilanci in o mednarodnih pogodbah kot neodvisna in samostojna država. Gradivo omenja obvestilo podpredsednika Predsedstva SFRJ Kostića o prevzemu oblasti in o »nelegalni od- cepitvi Slovenije in Hrvaške«. Slovenija torej ugotavlja, da Jugo- slavija po 2. oktobru oz. po ustavnem udaru ne obstaja več. 21 Slovenski govornik na peti plenarni seji haaške konference je bil zunanji minister. Med zapiski in koncepti, s katerimi se je pri- pravljal na nastop, jih največ govori o zaskrbljenosti zaradi nenad- zorovanega poslovanja Narodne banke Jugoslavije. 22 Sicer je pou- daril dramatično situacijo v Jugoslaviji, nespoštovanje premirja in izjemno težko gospodarsko situacijo, tudi v Sloveniji. Premoženje SFRJ bi morali postaviti pod mednarodni nadzor. 16. oktobra je Wijnaendts v Carringtonovem imenu udeležen- cem konference (predsedniku Kučanu) poslal svoje predloge za »politično rešitev sedanje krize v Jugoslaviji«. Načrt preureditve Jugoslavije, ki je obsegal osem strani in štiri poglavja (Splošno; Človekove pravice, pravice etničnih in narodnih skupin; Druga področja sodelovanja in Institucije), je vseboval naslednje »sesta- vine«: 21 M. Kosin, »Dosedanji potek haaške konference in izhodišča za prihodnja pogajanja«, 13. oktobra 1991, zaupno gradivo MZZ, obseg 6 strani, osebni arhiv D. R. 22 Pisec teh vstic si je na robove uradnih papirjev zapisoval opazke o »zamrznitvi deviznih rezerv«, o »odplačevanju dolgov federacije« in o »nasledstvu meddržavnih pogodb«. Tam so kratki komentarji o italijanski manjšini, češ da je zavarovana z Osimskimi sporazumi. Ob govoru sem si zapisal, da ni mogoče polemizirati z Lončarjem, ampak le z navzočnostjo federacije. Delovna gradiva konference predpostavljajo, da Jugoslavija še živi? Nató: »Mi smo pod velikim pritiskom, da ne bi več prihajali v Haag«, »tolar je boljši od dinarja«, »zainteresirani smo za odprt zračni prostor«. 402 DIGNITAS n Razprave • suverene in neodvisne republike z mednarodno osebnostjo za tiste, ki si to želijo; • svobodna povezava (a free association) republik z mednaro- dno osebnostjo, kot je predvidena v tej ureditvi; • celovita ureditev, vključno z nadzornimi mehanizmi za zava- rovanje človekovih pravic in poseben status za določene skupine in področja; • sodelovanje Evrope, kjer je primerno; • v okviru splošne ureditve priznanje neodvisnosti tistih repu- blik, ki to želijo, vendar znotraj obstoječih meja, razen v primeru drugačnega dogovora. Po tem načrtu naj bi republike potrdile, da sta njihovo sodelo- vanje in povezava del graditve nove Evrope, kot jo je novembra 1990 predvidela Pariška listina; popravile pa naj bi tudi možnosti za sodelovanje in tesnejše odnose z Evropsko skupnostjo. 23 Slovenija je sprejela nekaj predlogov, večinoma pa je bila do Carringtonovega načrta zadržana. Sprejemljiva je bila prva točka (»suverene in neodvisne republike«), pri čemer bi »republike« na- domestili z »države«; strinjali smo se z manjšinsko politiko, s sodi- ščem za človekove pravice in s točkami o svobodni trgovini. Na- sprotovali pa smo ustanovitvi ministrskega sveta za gospodarsko sodelovanje, ki bi odločal s soglasjem; enako smo nasprotovali ustanovitvi skupnega »parlamentarnega telesa«. Zadržani smo bili glede skupne diplomacije in posvetovalnih ustanov na področjih zunanjih zadev in obrambe. Najkrajše povedano: drugim republi- kam je treba dopustiti, da se organizirajo, kakor hočejo. Ugotavlja- li smo, da Carringtonov načrt predstavlja »udarec za Srbijo«, vanj pa bi morali »zvabiti Hrvaško«. Kučanov nastop (18. oktobra) je bil v skladu z dogovorjeno po- litiko. Predsednik je domneval, da je konferenca »zašla v velike te- žave«. Bil je začuden, da vojna na Hrvaškem divja kljub »osmim ali celo več sporazumom o premirju«, in objavil, da je v Sloveniji okoli 30.000 beguncev. »Očitno je,« je govoril Kučan, »da Jugoslavija kot prvenstveno politična in ideološka tvorba ni bila sposobna prene- sti soočanja z evropsko demokracijo, še posebej po spremembah, ki jih je izzvala zrušitev berlinskega zidu«. Izrazil je privrženost mednarodnim standardom na področju človekovih pravic in pri- 23 Izvirni naslov dokumenta je Arrangements for a general settlement. Formalni pošiljatelj spremnega dopisa »The Hague, 16 October 1991« je bil predsednik konference lord Carrington, podpisnik pa veleposlanik Henry Wijnaendts. Osebni arhiv D. R. 403 DIGNITAS n Reševanje mednarodnih sporov: jugoslovanska kriza pravljenost »samostojne, neodvisne in suverene države« Slovenije za sodelovanje z drugimi državami in skupnostmi, ki bi se ustano- vile na območju nekdanje Jugoslavije. Večkrat je poudaril željo po mirnem reševanju jugoslovanske krize. 24 Na plenarni seji 18. oktobra je bila predložena Deklaracija o Jugoslaviji. Glavni poudarki so bili: zaustavitev vojaških aktivno- sti, zavračanje spreminjanja (zunanjih in notranjih) meja s silo, ne- sprejemljivost kakršnih koli izidov, ki bi bili v nasprotju z načeli KVSE; Hrvaška in JLA bi se morali resno pogovoriti o statusu JLA v vmesnem času; ZDA in Sovjetska zveza podpirata prizadevanja ES, posebej še arbitražno komisijo; ZDA in SZ sta pripravljeni pod- preti omejitve ES in prizadevanja generalnega sekretarja OZN, da bi dosegli uspešen izid konference o Jugoslaviji. 25 18. oktobra 1991 sta admiral Ljubivoje Jokić in vodja slovenske delegacije Miran Bogataj podpisala »Dogovor« med slovensko de- legacijo in delegacijo Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo »o dokončanju umika armade iz Republike Slovenije«. JLA se je umikala preko luke Koper v več skupinah, oditi pa je morala najpozneje do 25. 10. 1991. Pomembni deli dogovora so bili razminiranje objektov, vrnitev oborožitve oz. opreme Teritorialne obrambe in prevzem vo- jaških stanovanj. Stroški umika naj bi bremenili JLA. 26 Do novembra 1991 je bilo – prav v času haaške konference – sklenjenih enajst premirij (med Hrvaško in JLA oz. srbskimi eno- tami), poleg teh so predlagali štiri mirovne načrte. Prodornejši državniki in komentatorji so ugotavljali, da »Sr- bija izrablja diplomatska pogajanja za osvajanje novih in novih ozemelj«. 27 III. Povzetek Na haaški konferenci so bile torej na mizi tri rešitve: • nadaljevanje fikcije (konfederacija oz. asimetrična konfede- racija, ki sta jo zagovarjali BiH in Makedonija + komunisti iz vseh republik), 24 Predsedstvo Republike Slovenije, predsednik, »Govor predsednika Predsedstva Republike Slovenije Milana Kučana na plenarni seji Konference o Jugoslaviji, 18. oktobra 1991«, obseg 4 strani, osebni arhiv D. R. 25 »Declaration on Yugoslavia«, The Hague, October 18, 1991, osebni arhiv D. R. 26 »Dogovor sklenjen 18. 10. 1991 med delegacijo Republike Slovenije in delegacijo Zveznega sekreta- riata za ljudsko obrambo o dokončanju umika armade iz Republike Slovenije«, obseg 4 strani, osebni arhiv D. R. 27 Glej Pirjevec, op. cit., str. 95. 404 DIGNITAS n Razprave • vračanje zobne paste v tubo (enotna Jugoslavija, ki sta jo za- govarjali Srbija in Črna gora), in • stečaj podjetja (republike postanejo samostojne države, kar sta zagovarjali Slovenija in Hrvaška). Mirna rešitev ni bila mogoča iz različnih razlogov: • ker konferenca (EU + Angleži) ni bila pravilno vodena, • ker državniki večinoma niso razumeli, da konec komunizma prinaša tudi razpad Sovjetske zveze in Jugoslavije, in • ker so imele nekatere jugoslovanske republike zagrizene predmoderne voditelje in • ker je imel Milošević dobro propagando in močno armado. Od kod slaba informiranost državnikov (ZDA, VB, Nizozem- ske/EU)? Kako to, da so mislili, da je mogoče spraviti pasto nazaj v tubo? • Nerazumevanje zgodovinske kompleksnosti (komunizem- nacionalizem) in zgodovinske prednosti Slovenije in Hrvaške. • Politična razdeljenost Zahoda (konservativci vs. socialisti), nezaupanje do (združene) Nemčije in Vatikana ... • Carrington je imel Miloševića rajši od Tuđmana. • Balkan je bil videti kot »drugorazredna tema«. • Zaposlenost z drugimi problemi (Irak). • Strah pred razpadom in upanje v preživetje Sovjetske zveze ...