Pot na klop Prežihov Voranc Za božjodelj, — Lene, skrij otroke. Gašper gre..." „Svetneči Gašper?" „Svetneči Gašper, kdo pa drugi!" Voznikova gospodinja, ki se je pravkar s prazno svinjsko mevtro vračala iz hleva, je obstala sredi gorice in se skoraj preplašeno zastrmela doli proti lesu, iz katerega se je pohlevna cesta vila po polju proti domačiji in kjer je čisto spodaj na robu opazila krevsajočo (moško postavo. Gospodar je s prazno ardesejo1 v rokah in ves pokrit s plevami in z gumnskim prahom stopil pred most. Pramenaste kocine plev, res in prahu so mu visele od že itak zaraščenega obraza in le tri luknje so pričale, da ima ta pošast usta in dvoje oči. S strokovnjaškim pogledom je ugotovil, da ima gospodinja prav: tisti, ki se ziblje tam spodaj s cekarjem na hrbtu, je Svetneči Gašper, stari tesar, razvpit pijanec in najodurnejši preklinjevalec, kar jih je ta del koroške zemlje sploh poznal. „ Videti je, da ga ima!" se je obrnil proti gospodinji, ki je še zmeraj neodločena stala na starem mestu. „Seveda ga ima, saj vidiš, kako ga zanaša. Kaj boš storil?..." Mrmraje nekaj nerazumljivega skozi prašne ruše, je gospodar odšel nazaj na gumno in točil dalje. Z jeznimi zamahi je sukal ardesejo v rokah in pri tem se je zgodilo, da je preveč droba uhajalo skozi sito. To je pomenilo, da je bil Voznik vznemirjen. Pojava Svetneeega Gašperja mu je vzbudila celo vrsto pomislekov. Ta stari pijanec je očividmo na poti k njegovi hiši. Da prihaja pijan, je mogel ugotoviti že od daleč. In to ravno je bilo nekaj nenavadnega. Nikdar si Gašper ni upal k njegovi hiši, kadar je bil pijan. Dobro je vedel, da mu pijanemu Voznik ni nikdar dal kapljice mošta, niti na prošnjo niti na kletve. Navadno se je klatil, kadar je imel svoj čas in je po cele tedne popival, najprej po krčmah in kadar mu je zmanjkalo denarja ter so ga krčmarji vrgli na cesto, je šel od kmeta do kmeta, od hiše do hiše in na-strigoval okrog starih znancev; Voznikove hiše pa se je ognil. „Hm, hm, hm!" je mrmral Voznik in v taktu jeznorito odbijal ardesejo ob desno stegno. Zraven je dalje razpredal. Zdaj je listopad. Torej zima pred durmi, ko se ne moreš beračev znebiti. In tudi dan se že h koncu nagiba; na dnu po-gorskih sten se že nabira večerni mrak in ob takem času je iskalca prenočišča težko postavljati pred vrata. Voznik tega ne more, kajti kako bi potem mogel veljati za poštenjaka stare krščanske korenine. To bi bila sra- 1 Velikim rešetom. 122 mota za Voznikovo hišo... Kako bi se dala stvar z Gašperjem izkoristiti. Letos ni bila sadna letina bog ve kakšna. To ve tudi Gašper in ne bo se pretežko izgovarjati. Za vsak primer stoji pripravljen sod marternika,2 ki lahko služi za ljudi Gašperjeve sorte. In Gašper ni izbirčen pri pijači — samo da je kislo in da v grtancu zažge. „Hm, hm, hm..." Voznik se je tako zamislil, da je skoraj ves drob pretočil skozi rešeto in je .moral potem z roko pospravljati latovje s kupa. ... kaj ko bi ga vpregel za kakšno delo? Štel je ni nasekane in v gozdu ležijo drva naokrog. Gašper bi se tega gotovo lotil. Toda s tem bi ga mogoče privezal in ravno zdaj za zimo. Eotem pa — kam bi ga dal? Za prenočišče ni težav, ali kam bi ga skril pred otroki? Gašper je pravo pohujšanje za otroke. Vsaka druga beseda mu je kletev, bogoskrunstvo in otrok se take reči primejo ko cek.3 Iz zamišljenosti ga je prebudil ropot sekir pred bajto. Zdaj je tu, si je mislil Voznik, a se je delal, kakor bi ga Gašperjev prihod čisto nič ne brigal. Uporno se je zazrl v plešoči drob na dnu sita in surjal4 z delom. Še preden pa je Gašperja zagledal, je že začul na mostu njegov glas: „Dober večer, Voznik, mojkršenduš." Težki koraki so se ustavili na gununskem pragu. „Bog ga daj!" Voznik se niti ozrl ni. „Točiš, tega hudičega prekletega!" Staroznani, zadirčni, izpiti Gašperjev glas. Voznik je dalje presejal. Šele čez nekaj časa je zaskovikal skozi ustno luknjo: „Si pa že žejen?"' Odgovor, ki je na tak rezki, očitajoči izraz prišel iz Gašperjevih ust, je bil po navadi pritrjevalen: „Hudič!" Tudi danes je bil odgovor kratka kletvica, ali s takim razbitim glasom, da je razodeval vse prej, kakor pa željo žejnega pijanca. Zdaj se je Voznik skoraj iznenaden ozrl. Pred seboj je videl Svetnečega Gašperja, ki je bil naslonjen na mlatilnico ob vhodu in je s praznimi očmi strmel vanj. Res, Svetneči Gašper je bil, ali še nikdar ga ni takega videl. Nikomur ni bil podoben, niti treznemu tesarju, ki je z lahkoto s težko cimrako čmokotal po najtrših grčah, niti vihravemu koscu, ki je z zavihanimi rokavi »tal med redovci,5 niti pijancu, ki se je vse dni pretegoval za plotovi. Nekaj tujega je bilo v njegovem glasu in njegove kletve niso zvenele tako pristno in ošabno, kakor jih je bil vajen pri njem. Stal je pri stroju in Voznik je prvič opazil, da ima pred seboj sedemdesetletnega starčka sključene, suhe postave s poveznjenimi rameni, z be- 2 Pijača iz sadnih, že pretisnjenih tropin. 3 Klop. * Hitel. 5 Redmi. 123 limi, od tobaka ožganimi brki. Ko je strmel v to izsušeno kostišče, si ni mogel prav priklicati v spomin tisto navadno Gašperjevo sliko, katero se je navadil gledati desetletja in katero je zadnjic videl še pred nekaj meseci. Tista stara podoba je na mah obledela in zdelo se mu je, da je bila menda le utvara, ki je na mestu pravega Gašperja že dolgo hodila po svetu, pa je drugi niso opazili. Nekaj se je zganilo v Vozniku in skoraj je bil pozabil na svojo trdoto in odurnost do postopačev in pijancev, ko je rekel: „Kaj se je pa zgodilo, Gašper?" „Arduš, Voznik!" je zaklel Gašper, zdaj s še bolj strupanim6 glasom: „Nadme je prišlo. To, česar sem se že dolgo bal, se je zgodilo zdaj." Kmet ga je gledal, počasi pa ga je začelo glodati pri srcu; kaj če bi Gašper bil res bolan in bi obležal pri hiši. Kakšne težave... „Ne glej me tako zabodeno, mojkršenduš. Kakor sem ti rekel, prijelo me je. Včeraj sem še sekal na Janečem, danes zjutraj pa, ko sem vstal, mi je nekaj reklo: Gašper, zdaj je pa tvoja zadnja; spravi tvoje stvari in pojdi nekam, kjer boš lahko v miru izčivkal svojo kosmato dušo. Potem 6em si mislil: beštja, če bi stopil k Vozniku, k temu hudiču skoparitemu. Dovolj ima prostora na klopi, kamor se lahko vležem in počakam na to smrt, na to kanaljo izdano, ferdamansko. — Danes torej nisem prišel k tebi, da si s tvojim jesihom izžgem grlo, tega satana luciferskega, temveč sem prišel, da mi daš na svoji klopi toliko prostora, da bom lahko umrl." Voznik še nikdar ni slišal kaj takega iz Gašperjevih ust in zdaj ga je tako zavzelo, da je prenehal s točenjem ter se obrnil. „Ne bo tako hudo, Gašper! Mogoče si ga včeraj na Janečem preveč potegnil, pa ti je prišlo v glavo in se ti le tako zdi." „Tebi se zdi! — Jaz vem, kako mi je. Vem, da je prišel čas, ko je hudič začel odpirati za mojo dušo kotel in ko se Lucifer že veseli, kako jo bo cvrl. Pa sem si mislil: le j zlodeja buzaronskega, kaj ko bi šel crkavat k Vozniku. Tri sto rogačev. Midva se nikoli nisva marala — to se pravi, ti me nisi nikoli maral. Učil sem te sekati, ko si bil še čisto zelen. Takrat sva se razumela. In ko bi se ti ne osmolil na to hubo Voznikovo ter bi ostal tesar, kakor sem ostal jaz, bi se bila mogoče bolje razumela. Toda dobro! Ko sem spoznal, da prihaja ura, ko se bo treba pograbiti z Luciferjem, sem 6i mislil: Ne pojdeš ne na Pokrovle ne na Podpcško ne h Gačniku, temveč k Vozniku greš. Voznik je skoparitnež, da večjega ni, a je pošten človek; prostora ima in me bo na zadnjo uro vzel na klop. Zdaj sem tu, daj mi klop, da se stegnem na njej." Voznik je sprevidel, da gre menda za res, zato se je najprej globoko odhrkal in izpljunil črno čorbo po skednju, potem si je obrisal prah in pleve z lic, nato pa rekel: e Razbitim. 124 „Ti vse prehudo jemlješ, Gašper. Ko se boš napil dobrega mošta, ti bo odleglo in boš spet pozabil na te črne misli. Pojdiva v hišo, tam je toplo in ti bo dobro storilo." Odgnal je Gašperja v kuhinjo, ga posadil za mizo, sam pa je vzel veliko glinasto majoliko in se napotil po mošt. V veži je mimogrede spregovoril z ženo. „Menda vendar ne misli ostati tu? Zadelj otrok..." je rekla ona. „Menda bo nekaj takega. Zdi se mi, da ni nekaj prav z njim." Ko je Voznik korakal čez gorico proti kleti, je imel še trden sklep, da bo Gašperju potegnil ozimieevea iz soda. Siromak se mu je zasmilil in ker ga je poznal, da mu je bila dobra kapljica zmeraj najboljše zdravilo, si je mislil, da mu bo s tem pomagal na noge. Toda ko ga je objela topla kletna vlaga in mu je zadišal naproti duh vležanega alkohola in sladkorja, pomešan z vonjem jabolk, ga je nenadoma »preletelo neko tuje čustvo, ki mu je za hip ohromilo ude in možgane. Pod nekim hudim pritiskom, ki je tlačil vanj spomin na neskončno trdo delo, preden je tai božji dar našel pot v redove mogočnih sodov, mu je prvotni namen mahoma otrpnil in namesto da bi se stegnil po cev in stopil k četrtinjaku v kotu, se je ustavil za vrati in že je brez pomisleka pocenil k marterniku, odvrl pipo in natočil majoliko do vrha. Nato je hitro zaklenil vrata za seboj in šele, ko je bil zunaj, je dopustil, da mu je rahla misel zaočitala, kako je storil nekaj drugega, kar je nameraval. „Ah!" je kakor v opravičilo zamahnil z roko. „Gašperju je vendar vseeno, temu pijancu. Niti poznal ne bo, kaj pije. Pil bi tudi črno olje, samo da bi teklo." Ko je prišel v hišo, je mirno postavil majoliko pred Gašperja in rekel: „Pij, Gašper, da si razženeš misli. Ni bog ve kako dober, ali preslab tudi ni. Drugega še nimam na pipi. Potem ti bo pa mati kaj toplega napravila." Gašper, ki je kaj redko posedal za Voznikovo mizo, se je najprej malo neverjetno zagledal v ogromno zeleno grčo na mizi. Takih posod ta obla-govtnež7 navadno ni postavljal pred take goste, kakršen je bil on. Podoba zapeljive grče je oživela v njegovih bolnih kosteh stari ogenj neugasljive žeje in vse telo se je preganilo kar samo od sebe. Toda kdor bi ga pri tem natančno opazoval, bi videl, da so njeigove oči ostale trudne, brez starega žgočega ugodja. Iztegnil je suho roko, da bi maveznil, ali že se je pokazalo, kako slab je, ker je morala priti na pomoč še druga roka, da je mogel dvigniti dvalitersko grčo k ustnicam. Nato je vlil. Gašper ni pil, kakor pijejo drugi ljudje, temveč je vlival; njegovo grlo ni požiralo in grtanec mu je bil med črepanjem popolnoma miren ter je zaigral šele potem, ko je odstavljal. Tudi zdaj se je spočetka 7 Požrešnež. 125 zdelo tako in Voznik, ki nobene Gašperjeve kretnje ni izgubil izpred oči, si je na tihem že mislil: „Saj sem vedel, kaj mu manjka!" Toda njegovo notranje zadovoljstvo se je koj aiato spremenilo v očitno grozo. Gašper je potisnil grem ustnik globoko v široko odprta usta in pogumno nagnil. Komaj pa se je zaoul pljusk pijače, ki je padla čez škrbine, je njegov dolgi in suhi igrtanec nenadoma poskočil gor in dol. Gašper je razprl roke, skreražil obraz in naslonjen na zid še dolgo zijal v gospodarja. Tri, štirikrat je zaprl in odprl oči, pri petem mežiku so mu privrele solze iz njih, da si jih je z raskavimi rokami moral obrisati, nato je skrivil hrbet, kakor bi zbiral moči in šele čez nekaj časa je dejal s hripavim glasom: „Mojkršenduš, ali si mi hudičevega olja nalil? A-a-a-a-" „Kaj pa je?" se je zganil gospodar. „Moj gajžvani duš. Takega jesiha še nisem nikdar okusil." Gospodar in gospodinja sta se spogledala, potem je Voznik kakor t opravičilo izustil: „Tako slab pa že ni. Zadnje sadje sem spravil skupaj, to je res in tudi malo mehkobe je že bilo zraven. Kaj pa hočeš, ko smo pa sami za delo? Mi ga vsi pijemo." Gašper je dalje sopihal in si utiral solze, ki so mu še zmeraj vrele iz oči. Voznik je še enkrat izmenil pogled z ženo, potem pa je rekel z odkritim in skoraj toplim glasom: „Zdaj pa vem, Gašper, da si bolan. Hitro nekaj toplega, potem pa pod odejo. Kaj bi rad?" „Mleka ali pa močne prežganke ali kave?" je pobarala gospodinja. Gašperja je začelo tresti. „Sto zlodejev naj odnese mleko ter vse tiste čorbe. Mošta mi skuhaj, cimeta daj noter in sladkorja. Dva litra mošta! Ali ne te strupene čežajne,' od katere bi pes crknil, če bi umu jo hudiču na rep vlil." „Dobro!" je Voznik zaključil posvetovanje z izmučenim glasom: Gašper je takoj pristavil: „Lenc, ni se ti treba cmeriti, ne, zato te ne bo hudič vzel, ne tebe ne tvoje bajte. Vej, da mi zadnjikrat strežeš in da te nikdar več ne bom nadlegoval. Sam satan ti to lahko potrdi." Voznik je odšel ven v noč, ki je medtem že pokrila globačo, mati pa je zakuhala dva litra mošta. Prijeten duh je napolnil kuhinjo. Medtem se je gospodar vrnil in rekel: „Zdaj pa greva. Spal boš v bajti in ogenj že gori v peči. Mošt boš pa v postelji popil, da bo več zaleglo." Gašper se je počasi skobacal izza mize, kot da bi nosil deset cimperskih stolov na upognjenem hrbtu. 8 Pijače. 126 .Voznica, želim ti prekleto lahko noč." Gospodar je svetil z majhno leščerbo in v drugi roki je nosil posodo z zdravilno pijačo. V bajti, iki je stala na koncu gorice, sta stopila v majhno sobico, ki je bila namenjena za preužitkarja. V zidani laški peči je plapolal vesel ogenj in toplota se je vidno širila po tesnem prostoru. V kotu je bila ozka postelja, ki jo je gospodar takoj odgrnil. „Vidiš Gašper, sem se vlezi. Soba bo kmalu topla in razen tega sem ti prinesel še eno odejo, da se boš razgrel. Jutri boš pa že dober, verjemi mi." Gašper se je skobacal v postelj, naveznil pisker s kuhanim moštom in skoraj v dušku vse popil, potem se je pa skrčil pod odejo, ne da bi še kaj rekel. „Ali bo?" ga je pobaral gospodar, medtem ko je pogrinjal še težko odejo nanj. „Kar bo," je kratko odvrnil Gašper. Drugo jutro je Voznik pred zajtrkom stopil v bajto. Nalašč je hodil trdo in je treskal z vrati, kot bi hotel odganjati negotovost od sebe. Z istim namenom je tudi na ves glas pozdravil: ,yDobro jutro, Gašper. Kako je bilo?" Nepremični črni kup na dnu postelje se je začel premikati in Voznikovo lice se je kar samo od sebe široko raztegnilo. Še je živ, mu je šinilo po glavi. Nato se je Gašperjeva glava izmotala izpod odej. Po sobi je svitalo medlo jesensko jutro. Voznik je videl dvoje skoraj steklenih oči in potno čelo. „Mojmuš, ali je že dan? Si ga videl hudiča! Meni se je pa zdelo, da sem komaj zaspal." „Ali boš vstal?" Gašper je umolknil, napel oči, kakor bi se preizkušal, potem je odločno odvrnil: „Vstal pa ne bom." „Tudi jaz mislim, da je bolje, ako ostaneš v gnezdu. Kaj boš pa jedel?' „Zdaj nič, ali opoldne, ardegata, bi mi pa tak pisker kuhanega mošta spet dobro storil." Voznik se je počohal za tilnikom. „Kar naprej taka pijača ni dobra. Dela vročimo, a ti bi moral piti nekaj proti vročini. Stara bi napravila čaja, lipovega, kameličnega ali kaj takega." „Fej te bodi s temi čorbami. Če mi ne privoščiš tega, kar bi mi dobro storilo, potem pa nič," se je vidno razjezil bolnik. Voznik ni nič odgovoril, temveč je zakuril peč in odšel. Že na hišnem pragu so ga srečale vprašujoče ženine oči. „Slabo, vročino ima in oči so že steklenaste. Pojdi ti k njemu, če kaj želi." Voznik ni šel vse popoldne v bajto, zato pa sta hodili tja žena in dekla. Gašper je odbil vse druge pijače razen kuhanega mošta. 127 Proti večeru se je Voznik spravil k njemu. Takoj ko je vstopil, je sprevidel, da je slab. Bolnikove oči so bile še bolj osteklenele, koža obraza je postala še bolj rumena, a posušene roke so imele že skoraj mrtvaško polt. Gašper je bil kot star štor, v čigar sredini gori ogenj s pravim plamenom, medtem ko je od zunaj kakor zmrzel. Možakarja sta dolgo molčala. Gašper je brezizrazno strmel v nizki strop, Voznik pa je gledal čez posteljo v kot za Gašperjem. In kot bi tam odseval plamen ognja, ki je medtem razjedal Gašperjevo telo, je videl pred seboj vse njegovo življenje, tako, kakor ga je vsa soseska poznala po njegovi zunanjosti. Svetneči Gašper. Dvajset let starejši od njega, zapit kmečki sin, star samec, tesar, v svoji mladosti razuzdanec, a pozneje dosleden pijanec, ki je zmeraj manj prenesel. Ko je bil on, Voznik, še mlad in komaj kos sekiri, ga je Gašper učil sekati. Takrat je bil na vrhuncu svojega zdravja. Kolikor je on v enem dnevu oplaknil lesa, ni zmogel nihče drugi. Pa tudi piti ni mogel nihče tako kakor on. Včasih se je za cele tedne zaril v lesove in drl goldinar za goldinarjem, preživljal se ob sami polenti,