PODLISTEK. »Testamentinalier". Grospod »Dajč« Prva leta ni znal nikdo prav, kdo je bil in odkod ga je prineslo. Naselil se je v lično hišico z vrtom nad obsotelskim trgom Podčetrtek. Bolj gosposko oblečeni moški je bil precej nad petdeset, srednje postave ter samozavestnega obnašanja. S seboj je pripeljal mlado, čedno in brhko postrežnico, katera je bila kmalu udomačena po trgu pod ljubkim imenom Katrca. Njenega gospodarja so tržani in okoličani prekrstili v gospoda »Dajč«. To ime se ga je oprijelo iz naslednjega prav enostavnega vzroka: Ljudje ob Sotli so prijazni in še posebno tujce vljudno pozdravljajo. Novodošli je bil v obilni meri deležen obče vljudnosti. Slovenske pozdrave je osorni ded vračal v nemškutarski zagrizenosti z: »No, no ... dajč... dajč!« Ker je pristavljal k dobremu jutru, dnevu in lahki noči svoj >dajč«, je bil prav kmalu poznan brez nadaljnjega poizvedovanja po njegovi domovini in preteldosti pod imenom gospod »Dajč«. Dejstvo, da ni hotel znati niti besedice slovenski in še to, da je bival kot neoženjen priletnik pod skupno streho s prikupljivo Katiko, sta bila trn v peti obsotelski moški mladini. Fantje ponočnjaki so mu začeli nagajati, ga dražiti in jeziti, da se je g. Dajč dostikrat tresei od onemoglega srda. Stranišee so mu odnesli izza hiše na sredino trške ceste. Pri sosedu so si izposodili pod plaščem nočne teme težek voz. Razdrtega so kos za kosom ra.zložili po slemenu njegove Mšice. Vse vrtne grede so mu pohodili, ko so se plazili nalašč trkat na okno njegove Katrce. Tako in temu podobno nagajivo ponočnjaško obnašanje vseh mogočih stepuhov je tiralo sicer miroljubnega gospoda Dajča v obup. Zatekel se je k že davno rajnemu g. župniku Ignaciju Rom po nasvet, kako bi si vsaj ublažil malodane vsakonočni nemir ter dirndaj krog doraa. G. župnik je vzel vso zadevo iz povsem drugega stališča, nego je pričakoval g. Dajč. Lepo mu je razložil, da je trg Podčetrtek precej nemškutarski. Vsiljevati si pa ne pustijo ne tržani in ne okoličani slovenskih pozdravov z nemškimi odzdravi in še to od gospoda, o katerem vedo, da mu je tekla zibelka v sosednem Olimju. Ce bo on sam s priprostim človekom prijazen v matermšeini, ne bcdo več voglarili pobarji krog njegove hiše, četudi bi skrival v njej deset najlepših Katrc. G. Dajč si je zapisal globoko v srce fajmoštrove besede in se je tudi ravnal po njih. Dobri gospod Kopriviiik Osovraženi gospod Dajč se je po preteku nekaj mesecev veselil splošne priljubljenosti in ljudje so ga vabili v svojo sredino kot »dobrega« soseda Koprivnika. Nikdo ni veliko vpraševal: zakaj ter kako, a bilo je tako, da je gospod s hriba nad trgom opustil svoj »dajč« in je vsakemu odzdravijal v domačih besedah in Ł9 kar sam zapietal v pogovore o Ijudskih težnjah in potrebah. Iz pornenkov ob priliki srečanj je marsikateri Obsotelčan pre-poznal, kako je g. Koprivnik strokovnjaško doma, kar se tiče goveje živine, konj in sploh v vsem, kar spada v kmečko gospodarsko poslopje in na dvori?~3. Koprivnikova Katrca je koj po zmagovitem novem nastopu gospodarja raznesla, da je služil dolga leta cesarju in se je na njegove stroške izšolal v stroki, kako pomagati domačim živalim. Trška gospoda je bolj nacifranemu opisu Koprivnikovega poklica pridjala kratko in vsem um» ljivo razlago, da je bil gospod s hriba nad trgom pri vojakih »kuršmid« in vživa v domovini pokoj. Podčetrtečka okolica je zvedela iz tega, da se g. Koprivnik razume dobro na to, kar je kmetu ob Sotli v tedanjih starih časih najbolj primanjkovalo, na zdravljenje živine, s katero je radi hrvaško-ogrske meje cvetela trgovina. Radi neprestanega tihotapljenja niso živinskih bolezni pred prevratom nikdar zatrli po obsotelskih naseljih. Kakor hitro je raztolmačil pred kratkim nemškutarsko zadrezasti gospod iz Podčetrtka v razumljivem jeziku kmetu, kaj da manjka njegovi kravi ter volu, kako naj pozdravi koliki podvrženega konja in na rdečici obolelega svinčeta, je že bil Dajč — dobri gospod Koprivnik. Koprivnikova dobrota je v ljudskih očeh znatno ter upravičeno zrasla, ker gospod ni računal za živinozdravniški nasvet, ne za recept in še domača zdravila je bolj revnim kar sam pripravil. Ako bi mislili, da je dobri g. Koprivnik tudi iz svojega srca ter prepričanja izruval gospoda »Dajča«, bi se bridko varali! Priznal je materinščino v živinozdravniški pomoči le radi tega, da se je narodu prikupil indasose ponočnjaki umaknili liki na vojaško povelje izpred njegove hiše. Stari Koprivnik je bil toliko Slovenec, v kolikor si je s tem kupil nočni mir in prepodil iz svojega starcstnega srca ljubosumnost na svojo gibčno gospodinjq. V preobleki »dobrega« g. Koprivnika je mož storil več za nemštvo nego pod naslovcra osornega g. »Dajč«. Živinski dohtar s hriba nad trgom je bil tudi pismen "a vse, kar rabi porleželski človek pri občevanju z oblastjo. Živinozdravniška veda in zakotna pisarija sta bili g. Koprivniku sestri. Prva mu je bila Slovenka, druga trda Nemka. Njegove vloge, prošnje in odgovori so bili vsi nemški in pisani s klečeplaznimi pripombami. Njegova daleč naokrog potujoča pisarna je rodila uspehe. Oblast je po možnosti ugodno reševala od nijega poslano iz razumljivega razloga, ker je poudarjal v svojih spisih, da gre za nemško čutečega človeka ob hrvaški meji! Koprivnik je ostal Dajč tudi v vlogi živinozdravnika ter ljudskega pisarja napram g. župniku in Cerkvi. G. župnik ga je otresel obupa nad ljudsko nejevoljo. To izkazano veliko dobroto je plačeval g. Koprivnik domačemu dušnemu pastirju s črno nehvaležnostjo! Dokler je bil »Dajč«, sploh ni zahajal v cerkev. Bil je dobesedno liberalen nem- škutar. Kakor hitro je zaplaval v vode ljudske priljubljenosti, je začel moški svet z besedo in z zgledom odvajati od Boga in cerkve. Ob nedeljah ter praznikih je večkrat zablodil med one garjeve ovce, katere so pohajkovale med službo božjo zunaj cerkve. Tem mladim in starejšim izprijencem je s svojimi »prosvitljenimi« kvantami pulil iz duš še ono trohico vere, katera jim je preostala iz ''obre dornače hiše in od šolskega pouka. Stari Koprivnik je znal smešiti, zabavljati in odbijati od cerkve ter duhovnika po receptu ptujskega »Štajerca«, dasi še tedaj te ponemčevalne in protiverske kuge sploh ni bilo. Kolikokrat se je kesal podčetrtečki %. župnik Rom, da je potegnil pritepenca iz mlakuže ljudske osovraženosti, v kateri bi bil utonil in bi se bil moral preseliti v povsera druge kraje. G. župnik se je tolažil z zavestjo, da božji mlini meljejo počasi, pa s tem večjo sigurnostjo. Preziral je Koprivnikovo proticerkveno ter protiduhovniško početje. Puščal je neodgovorjene številne pikre, s katerimi se je ljudski »dobrotnik« opikaval vanj pri prisiljenih srečanjib ter stikih. G. Dajč in dobri Koprivnik je bil zaenkrat popoln gospodar položaja v trgu ter daleč naokoli, kamor so ga klicali na pomoč in v posvete. »Testamentinaher« Posebna strast ctarega Koprivnika so bile oporoke ali testamenti. Brž ko je zavohal, da je bolezen položila na smrtno posteljo kakega tržana ali boljšega posestnika v njemu znani okolici, se je že podal na pot. Oblekel se je črno, pokril črni zajčjek, vzel v roko palico s srebrnim ročajem in že je mahal proti hiši, katero je obletavala smrt. Vstopil je nenaprošen. Si ogledal bolnika ali bolnico od vseh strani in bil brez nadaljnjih predpriprav ter ovinkov mnenja, da bo treba urediti črno na belem zemeljske zadeve. K beležkam zadnje volje pozvani se tudi ni ustavljal. Mirno je razložil »dobremu« gospodu, kako bi naj bilo na domačiji po njegovi smrti. Stari je sestavil na rcu mesta testament ter ga opremil z vsemi zakonskimi predpisi. Bolnik, kateremu j« pisal g. Koprivnik zadnje sporočilo na svojce, ni zapustil več postelje in se je že nekaj ur po njegovem odhodu preselil iz te solzne doline. Za oporoke Koprivnik ni zahteval ne vinarja. Obiskoval je smrti zapisane bolnike brez predhodne prošnje z izgovorom, da njegovi brezplačni testamenti držijo bolj neizpodbitno kakor notarjevi ali odvetnikovi. Prav za prav bi bil g. Koprivnik na prvi videz tudi v tem oziru ljudski dobrotnik, ko bi bil opravljal zapuščinski posel iz res dobrega namena. G. Koprivnik je znal, da se boji smrti vsak. Zavedal se je tudi tega, da je vsakdo prepričan, katerega obišče on na smrtni postelji, da bo kmalu po njem. Brezsrčni ded se je vsiljeval k bolnikom, da se je naslajal na njihovem zadnjem strahu na tem svetu in si je na ta način tudi med preostalimi utrjeval svoj ugled ter moč. Nekako vsiljene Koprivnikove oporoke so mu kmalu naprtile nov in za njegovega bivanja nad Podčetrtkom tretji naslov: »Testamentmaher «. Moška narava jte v premnogih primerih znatno močnejša od ženske. Radi tega se je moški spol na smrtni postelji manj plašil v črnino oblečenega testamentmaherja, nego šibke vdove in razne druge samostojne gospodinje. Pri denarno podprtem babletu je v bolezni že zavest, zdaj pa zdaj bo stopil skozi vrata testamentmaher, tako kvarno vplivala na razrahljano zdravje, da je bilo mnogo poprej po njej, kakor če bi Koprivnika ne bilo v fari. Nekatere okoliške prerokinje so skušale testamentmaherja prevariti na ta način, da so po njihovem nasvetu posteljo hudo bolnega obrnili v upanju, da bo to podalj- šalo pred testamentmaherjem trepečemu življenje. Kaj še! Vse copmije so se odbile in bile poteptane v prah, kakor hitro je vstopil v črno oblečeni testamentmaher. Bolnik ali bolnica, kateremu je izvlekel zadnjo željo na papir testamentmaher, je nastopil pot za svojimi preminulimi predniki, kakor hitro je bil stari gospod gotov z njegovim zadnjim pismom. Zdravim ter živinske pomoči ali dobrega nasveta potrebnim je bil gospod s hriba nad trgom še vedno dobri g. Koprivnik; resno bolnim pa oznanilec sigurne smrti! V tem dvojem je bila testamentmaherjeva moč, kateri ni bil nekaj let kos nikdo! Razkrinkan in nagrajen Napram nemškutarsko liberalremu ter obenem še drznemu testamentmaherju je bil g. podčetrtečki župnik brez moči. Ljudje so starega gospoda potrebovali in so se ga bali. Radi tega so ga tudi poslušali, če je strigel ter uničeval na vseh koncih in krajih ugled ter vpliv domačega dušnega pastirja in duhovnikov sploh. Pri ravnokar na kratko označenih in naravnost obupnih razmerah se ne smemo čuditi, če je tedanji podčetrtečki g. župnik Ignacij Rom leta 1888 resno obolel. V vratu se mu je napravUa bula, katera je prav počasi zorela, mu branila vsako hra- no in mu že grozila s sigurno smrtjo, če se bo tako nesrečno razpočila, da bi stekel gnoj v sapnik ali sploh v notranjost telesa. V taistih časih je poznal večkrat na pomoč klicani zdravnik v zamotanih primcrih samo eno zdravilo: ljubo potrpljenje v popolni negotovosti. Na smrt bolni g. župnik je že bil vdan v voljo božjo. Postrežnici je strogo prepovedal: dokler bo pri zavesti, neareeni testamentmaher ne sme k njegovi postelji! Z g. župnikom je bilo vsak dan bolj obupno. Nesrečna bula je grozila s smrtjo zadušenja. Ves trg in okolica sta bila liki na iglah, kdaj se bo spustil navzdol po hribu testamentmaher in zapečatil s svojim obiskom fajmoštrovo smrt. Vsi so bili prepričani, da strašilni testamentmaher pri g. župniku ne bo delal izjeme. Stari lisjak nad trgom je res tudi prežal na svojo žrtev. Iz govoric tržanov je hotel izzviti baš oni trenutek, ko bo bolnik z življenjem čisto na vagi in bo njegov vstop samo pospešil smrtni boj ter zadnje izdibljaje. Testamentmaherju je bilo dobro znano, da trpi g. župnik smrtne bolečine pri skrbno zaklenjenih vratih iz strahu pred njim — znanilcem sigurne smrti. Za približanje je hotel uporabiti priliko, ko bo pri bolniški postelji strežnica. Če bo enkrat v bolnikovi sobi, bo že opravil tudi v tem primeru, kakor je že v bogznaj koliko drugih. Nekega dne proti poldne, ko je vse govorilo po trgu, da je nad župnikovo vratno bulo obupal zdravnik in da bolnik noči najbrž ne bo preživel, se je spustil testamentmaher v črnini in s palico navzdol od svoje hišice. Samozavestnih korakov je zavil v župnišče v trenutku, ko je bila postrežnica pri tako rekoč umirajočem. Kakor bi ga bil izstfelil iz topa, je stal črni testamentmaher v sobi, po kateri se je motala obupanega obraza kuharica. Nenaden pogled na znanilca smrti je žensko tako prestrašil, da je za par hipov ostrmela, nato kriknila običajni: »Jezus, Marija!« ter planila skozi vrata, tla bi ne bila priča, ko bo zagrabila smrt gospoda župnika. Ženski krik je vzdramil gospoda. Obrnil se je od stene ter zagledal pred seboj neprijatelja, kateri ga je hotel pahniti preko praga smrti... Povsem nepričakovano srečanje je nagnalo bolniku vso kri v glavo. Oprl se je z obema rokama, izbulil oči in že je bil iz postelje ... Oprijel se je z rokama za vrat, zagrgralo ter zahropelo je iz njega, nekaj bolestnega se mu je odtrgalo in etrahovito nakremžene- ga obraza je bruhnil iz ust parkrat gnoj iz vsled trenutnega razburjenja predrte bule. Kakor hitro je bil gnojni strup iz grla in ust, se je gospod od napora ter smrt-* nega strahu ves poten sesedel na posteljo in pobožal hvaležno z očmi presenečenega testamentmaherja. G. župnik se je koj zbral toliko, da je mirno presodil, kako mu je neprijatelj z vrha nad trgom nehote otel življenje, katero je viselo v njem samo še za las. Bula,j ki je grozila s smrtonosnim razlivom na znotraj, je bruhnila vsled silovite živčne razdraženosti na ven, bolečine so ponehale in bolnik, ki je trpel dneve in noči brez iz-1 datne pomoei, je bil rešen in ozdravljen v par trenutkih. G. župnik in testamentmaher sta se še vedno gledala molče. Fajmošter je bil vesel, da je slučaj zmešal štrene smrti in neprijatelju; testamentmaher ni našel niti besedice, s katero bi bil pojasnil svoj" pojav. Prvi si je opomogel od hvaležne radosti g. župnik in se zahvalil rešitelju: »Gospod Koprivnik, hvala vam! Česar; nista zmogla zdravnik ter zdravilo, to je učinila na odrešilno plat vaša pričujočnost! V zahvalo, da ste me oteli sigurne smrti, vam zaupam tole: S svojim nastopanjem r»ri smrtnih prl- merih ste prepričali vso faro, da ste prerok. Ako bi se skrivala v vas le trohica preroškega duha, bi morali znati, da spite že mesece mesto na cekinih na — kufrastih štirjačah! Vaš prihranek v zlatu, katerega ste skrbno skrili v slamnjačo, je že davno zamenjan za baker in tega ogrevate s toploto vašega telesa! Toliko sem vam povedal, da mi ne boste očitali za rešitev življenja nehvaležnosti!« Smrti oteti še ni končal zadnjih besed, že je bil testamentmaher v istem položaju, kakor poprej g. župnik, ko je zagledal smrt oznanjujočega soseda s hriba. Nekaj je zmedeno momljal, se brez prave besede zmotal iz sobe in jo potegnil proti domu kakor s fureža nagnani pes. Tržani in tržanke, katere so bile priče testamentmaherjevega obiska v župnišču, si niso mogle razlagati njegovega tolikanj naglega odhoda. Ono popoldne, ko se je testamentmaher tako hitro pobral iz farovža, je odgnal orožnik po trgu in v sodne zapore v Kozje Koprivnikovo Katrco. O g. Dajču, Koprivniku in testamentmaherju se je raznesel glas, da je prodal s par besedami in dvema posegoma v roko gostilničarju Nikoli Staroveškemu« svojo domačijico na hribu nad trgom ter zginil •va. vselej. Drugo jutro po vseh teh ugankah je smrti ter grobu zapisani g. župnik maševaJ, kakor bi sploh ne bil v bolniški — kaj šele na smrtni postelji! Ne preje in ne pozneje niso pretrpeli Podčetrtani toliko od radovednosti kakor leta 1888, ko je morala Koprivnikova brhka Katrca z žandarjem, ko je njen gospodar pobegnil, kakor bi mu bil zakuril pod petami, in se je pobratim smrti g. župnik kretal zdrav po trgu, kakor bi se bil vrnil s prav prijetnega potovanja. Toliko nerazuinljivih novic na enem kupu je bilo za tedanji Podčetrtek mnogo preveč. Rajni g. župnik Ignacij Rom, kateri je resnično umrl brez testamentmaherja dne 2. julija 1900, je bil bolj molčeče ter zaprte narave. Tržanke so potegnile iz njegove postrežniee, kako je bil prav za prav testamentmaher gospodov rešitelj in je v zahvalo zvedel, da ga je lepa Katrca ogoljufala za cekine in ljubezen. Ko so že potihnile govorice o Dajču, o Koprivniku in smrt oznanjujočemu testamentmaherju, je zaupal g. župnik resnemu trškemu omizju v gostilni Nikole Starovaškega, kako je zvedel, da je hranilnica testamentmaherjevih zlatnikov slamnjača v njegovi postelji. Zaupanja Katrčnega srca se je veselil župnikov nečak in financar. Pred žensko še zlodej ne more vsega prikriti iii tako se je tudi stari Koprivnik varal, ko je porinil svoj zlati prihranek v slamnjačo. Zlomek ženski jc zavohal zlato, ga zamenil z isto težo bakra, katerega je stari živinski pader vsako jutro, ko je vstal, otipal in se overil, da je prespal zopet eno noč na zlatem zakladu. Financar je bil čez noč premeščen. Pred odhodom je svojemu stricu zaupal, da je sam prosil daleč drugam, da se znebi Katrce, ki je tatica na debelo. Za slučaj, da bi stari le na kak način zavohal, da čuva v noči s svojim telesom baker mesto zlata, bo čedno ženščino napodil k vragu in še on kot državni uslužbenec bo osmrajen na časti in prezrt glede napredovanja v službi. * Tako se je torej godilo g. Dajču, Ko* privniku in testamentmaherju, katerega je ugnal za vselej blagopokojni g. župnik Rom. Po pobegu g. Koprivnika s hriba nad Podčetrtkom se je veselil g. fajmošter največjega spoštovanja od strani faranov, ker je zmagal in prepodil s svojo močjo testamentmaherja, kateremu je bila celo smrt pokorna, dokler ni bil oberaa kos že davno preminuli g. Ignacij Rom.