•FZtrV.
<k‘fi\7/i V # '> '■% ;
l”i* V V t ,». ,V	/ t- * /s
k£ f'
rt % *, %
. ut. / ■>*»* *< v ^	1 v
*	■" *’	. '	/ i"
;r	*./r \
- 'ty/ 'S ' /•
ggsffižaggfr \	w
•w 1»;^ •	' : ' ,f‘ " ■v ■. r	,
L- :
'-/'•• • •/
^ ...	“••	j><-
■vV'" V n. ■,
M: t . *■
' Tl- > X <»	A
AT ‘:JKr 'V V • U1
riVfMi V.-^KV*
^Tf . <‘Z **r/ ■■	'■
;. - /	* k
” ,• .V .jc1 -•' v	••
k X£*f£:.
V V*.	:••#'/ 'V
Y>-v. v V r Y t *«
I j .v '' v
.//' *v v/.■$&•'.	’ v.. ■}
•rr X- ‘ #■/,?’ t •• . .4 •
<— 1. .	,	?*,	‘ .	* ,'?' '',v'- ’
_n ‘ '■• ;	• - ' a	' *v r	’ *■
. .	■■-.« 'm
....■'v ,	,.*>	7S. ',
'■) ■ t / v J
»V fc
vv.' .V • t
k'' T'
V,
t i N v' i'%


,>4'’ -M \ .4

• "A v
/	!)-:A
'•* -A.’
TO N E KNEZ
i t
NOVO M E STO
V DAVNINI
■•t i, 3 *"*«

5 -j / (Ji ^' 1X M	^
U,
&
TONE KNEZ
NOVO MESTO V
DAVNINI
OD BRONASTE DOBE DO USTANOVITVE MESTA
NOVO MESTO IN DER VORZEIT
1972
ZALOŽBA OBZORJA MARIBOR
Opremil Janez Vidic
KAZALO
UVOD........................................................11
ZGODOVINA ARHEOLOŠKIH RAZISKAVANJ...........................13
Prve najdbe in prva arheološka razstava — Raziskovalci novomeške davnine — Delovanje Jerneja Pečnika — Objave novomeških izkopanin
NAJSTAREJSE NAJDBE............................................29
Paleolitski človek na lovu v novomeški okolici — Bronastodobni trgovci potujejo ob Krki — V Bršljinu najstarejši grobovi
METROPOLA DOLENJSKIH ILIROV...................................36
Prvi naseljenci na Marofu — Sedež halštatskega kneza — Umetnost situl
HALSTATSKE GOMILE.............................................52
Piramide naše davnine — Mesto mrtvih v Kandiji
VDOR KELTOV IN NJIHOVA DEDIŠČINA..............................75
Tavrisci na Dolenjskem — Konzul C. Cassius Longinus ropa v Iliriku — Latobici in hišaste žare
ZATON STAREGA MESTA...........................................84
Pod Rimljani — Okrajno glavarstvo sredi starih grobov — V zatišju preseljevanja narodov
TRI TISOČ LET NOVEGA MESTA....................................94
NOVO MESTO IN DER VORZEIT.....................................99
OPOMBE.......................................................119
NAJDIŠČA V NOVEM MESTU......................................  125
DOGODKI IZ NAJSTAREJSE NOVOMEŠKE ZGODOVINE...................129
FUNDSTELLEN IN NOVO MESTO....................................131
KULTURGESCHICHTLICHE CHRONOLOGIE.............................137
KRONOLOŠKA TABELA............................................139
OBJAVE NOVOMEŠKIH NAJDB......................................141
VAŽNEJŠA LITERATURA..........................................147
SEZNAM OSEB IN NAJDIŠČ.......................................153
Prijetna dolžnost mi nalaga, da se na tem mestu javno zahvalim nekaterim osebam in ustanovam, ki so največ pripomogle, da smo v zadnjih letih rešili tako imenitne arheološke najdbe iz mesta in obenem posredno omogočile izid te knjige.
Finančno so naše raziskovanje podprli: skupščina občine Novo mesto, Sklad Borisa Kidriča, Sklad za pospeševanje kulturnih dejavnosti SRS, in še nekatere novomeške gospodarske organizacije.
Nič manj pa ni pomembna strokovna pomoč, ki so nam jo nudili domači in tuji arheologi. Za tehtne nasvete in moralno pomoč dolgujem zahvalo prof. S. Gabrovcu iz Ljubljane, prof. O.-H. Freyu iz Hamburga in prof. W. Dehnu iz Marburga na Lahni. Vsi trije so evropski znanstveni svet opozorili na pomen novomeških in dolenjskih arheoloških najdb ter jim dali mednarodni poudarek.
Naša posebna zahvala pa velja Centralnemu muzeju v Mainzu, kjer so nam v znanih restavratorskih delavnicah pod vodstvom prof. H.-J. Hundta odlično restavrirali večji del naših najdragocenejših, toda hudo poškodovanih najdb. Brez njihove pomoči bi bili rezultati našega dela bistveno okrnjeni.
Ostali del kovinskih najdb so restavrirali v konservatorski delavnici Narodnega muzeja v Ljubljani, skoraj vse keramične posode pa je vzorno sestavil Janez Gojkovič, preparator ptujskega muzeja.
Vsem iskrena hvala!
T. K.


wi*i
		ip' PLi|b&k? jL^f *j,Jči'\ -^7, sf^z		r • *■., ft	\-T’ W.-\'- f ^ H ■^^jL ^ _ ML 1	iTntffjTT ''	V^aHT ^jPjjraSffi	j|9 H:	^Hr ^Sm\
	lifcA^j	..• i ™mm	Bfcr ir* -r~ ■1;V'T	8 :*T^jJk »^'&Š		^5JppC?'- ;		š$j^ ,-^J|WE^ •-
gg ' t-'<. ••jE	1...	^ J; .J*		
;COpB		k - * LA	1
			pj^^jp	iP^^Rp ”	IPjl			*'~ 3r£	r-4' 'f	
1	' ~**-*- m				pP^		jBgZj^''JM			JT —4 A 2	
	P^,, «**& OS	j' -		”''"	jjk					1 M’\ n	!	* ’ Ifcl
	SR ppfgS		pP™HBHj^^~'* •						r?i4 m 1 1 išSs ■§	H	' jg^i
Pogled iz zraka na historično mestno jedro Novega mesta. Luftaufnahme des historischen Stadtzentrums von Novo mesto.
UVOD
Čas, ta neizprosni in pravični sodnik naših dejanj in snovanj, teče tiho in neopazno mimo nas. Sele kadar se zamislimo in se ozremo nazaj na prehojeno pot, se zavemo, kako neznansko hitro minevajo v nepovrat dnevi, leta, cela obdobja našega življenja in naše zgodovine. Podrobnosti se zabrišejo, tonejo v pozabo in izginjajo v mraku davnine, ostanejo le bledi spomini, bežni zapisi in materialne ostaline. Slednje so neizpodbitne priče človekovega bivanja in njegovih prizadevanj v tisočletnem razvoju od takrat, ko sta mu bila edino orodje le krepelce in kamen, pa do današnjih dni, ko segamo že za zvezdami in osvajamo neslutene razsežnosti vesoljskega prostora.
Presenetljivo se sliši, da ima kraj, ki se imenuje Novo mesto in je bilo ustanovljeno šele v poznem srednjem veku, leta 1365, tako dolgo in imenitno arheološko preteklost, kot le malokatero slovensko mesto z veliko starejšimi mestnimi pravicami. Pravno-zgodovinsko je Novo mesto staro šele dobrih šeststo let, dejansko pa segajo njegove »mestne« zasnove daleč nazaj v prazgodovinski čas, tako da se mesto danes že ponaša s tritisočletno naselitveno tradicijo. Ob tem se nam razumljivo zastavlja vprašanje, kje je bilo Staro mesto v Novem mestu? Kje je stalo, kako smo ga odkrivali, kakšne so njegove razsežnosti in kako se je v Starem mestu živelo in umiralo, naj razložijo naslednja poglavja.
Prve zametke starega »mestnega« življenja moramo iskati že ob koncu bronaste dobe pred tri tisoč leti, ko so si prvi naseljenci postavili svoje koče za utrjenimi nasipi na Marofu, severno nad današnjim mestom. To prazgodovinsko naselbino so postopoma širili, dograjevali in utrjevali, tako da je že čez nekaj stoletij postala pravcata trdnjava halštatskega kneza. Kazno je, da je tudi po vdoru Keltov v naše kraje ostala naselbina še naprej na vzvišenem Marofu, vse do prihoda Rimljanov in nemara tudi še v rimskem času.
Po propadu antičnega sveta, od 5. stoletja našega štetja dalje, pa vse do visokega srednjega veka v 14. stoletju, v mestu zaenkrat še nimamo otipljivih arheoloških dokazov, ki bi nam pojasnili, kje in v koliki meri je bil v tem času novomeški prostor naseljen. Srednjeveško mesto, ustanova vojvode Rudolfa, se je oblikovalo na jezičastem polotoku, na skalnatem pomolu nad Krko. S tem se je mestno jedro premaknilo z Marofa na odlično zavarovani Gradec (danes Kapitelj ali Kapiteljski hrib) in se opasalo z obrambnim obzidjem. To srednjeveško mesto si je uredilo trgovsko-obrtno središče na prostranem trgu pod Kapitljem, arhitektonski poudarek pa je dobilo z monumentalno kapiteljsko cerkvijp pa vrhu briba, ki bo^za vedno ostala značilnost mestne silhuete.
Čeprav so že leta 1786 porušili srednjeveško mestno obzidje, je mesto šele proti koncu 19. stoletja začelo plaho siliti izven starega mestnega obzidja in se počasi širiti na vse strani. Šele po prvi svetovni vojni je mesto zapustilo svoj ozko začrtani, že stoletja naseljeni prostor znotraj nekdanjega mestnega obzidja na levem bregu Krke, vendar si še ni izoblikovalo novega, sodobnega mestnega središča. Še vedno opravlja funkcijo novomeškega cityja stari Veliki ali Glavni trg. Na njem se še vedno odvija družabno in trgovsko življenje mesta in prek njega pelje pot v Belo krajino.
Mesto je prestopilo Krko, to tisočletno ločnico, in že se s svojimi tipalkami pahljačasto razrašča na obeh bregovih Krke do nekdanjih predmestnih vasi: Bršljina, Bučne vasi, Ločne in Mačkovca, Žabje vasi, Grma in počasi se staplja v eno, toda neenotno urbano celoto. Tako je Novo mesto v svoji naselitveni zgodovini izoblikovalo tri mestna jedra: prvo, prazgodovinsko na Marofu, drugo, srednjeveško okrog Kapitlja na Gradcu, in tretje, sodobno na obeh bregovih Krke, ki še išče svoj obraz.
Sodobno Novo mesto kaj radi nazivajo dolenjska metropola, toda le malo ljudem je znano, da je bilo Novo mesto (seveda ne pod tem imenom) že sredi prvega tisočletja pred našim štetjem, torej pred dobrimi 2400 leti, resnična metropola prazgodovinskih Ilirov, sedež halštatskega kneza, kar so potrdila najnovejša izkopavanja v mestu. Kako je bilo pred stoletji in tisočletji na bregovih Krke sredi dolenjske deželice, preden je na skalnatem pomolu zraslo zgodovinsko izpričano srednjeveško Novo mesto, ki še vedno tvori jedro sodobnega mesta, pa naj povedo naslednja poglavja.
ZGODOVINA ARHEOLOŠKIH RAZISKAV AN J
PRVE NAJDBE IN PRVA ARHEOLOŠKA RAZSTAVA — RAZISKOVALCI NOVOMEŠKE DAVNINE — DELOVANJE JERNEJA PEČNIKA — OBJAVE NOVOMEŠKIH IZKOPANIN
Arheološke najdbe iz Novega mesta, čeprav bogate in številne, so razmeroma pozno vzbudile pozornost ljubiteljev domače zgodovine in raziskovalcev arheološke preteklosti. Na mestnem področju odkrite izkopanine so v primerjavi z drugimi slovenskimi mesti le počasi in dokaj pozno našle pot na strani dnevnega časopisja in strokovne literature.
Vzrok za to je na dlani: Novo mesto žal ne premore privlačnih rimskih napisnih kamnov, niti antičnih kipov in reliefnih upodobitev, ki so s svojo jedrnato latinščino in z lepoto prizorov vedno najprej pritegnili pozornost raziskovalcev starožitnosti in zgodovinopiscev. Zanje so se zanimali že od renesanse naprej, prek prosvetljenega 18. stoletja, do romantičnega zanesenja-štva in narodnostnih prebujanj prve polovice prejšnjega stoletja in burili njihovo domišljijo. Za takratna naziranja in okus nič kaj ugledne prazgodovinske najdbe pa, kakršnih je v Novem mestu vedno bilo v izobilju, kot na primer: lepe, toda razlomljene keramične posode in krhko broneno okrasje, še zdaleč niso vzbujale takega zanimanja kot rimski napisni in likovni spomeniki, izklesani v obstojnem kamnu.
Poglobljeno preučevanje prazgodovinskih najdb in predzgodovinskih kultur se začenja šele v drugi polovici 19. stoletja, ko je bil že izdelan, še danes v osnovi veljavni Thomsenov triperiodni sistem arheoloških obdobij, ki deli celotno prazgodovino na tri osnovne dobe: kameno, bronasto in železno, vsako od njih z več pododdelki. Prazgodovinska arheologija kot znanstvena disciplina se je razvila šele v prejšnjem stoletju, kot ena od vej prirodoznanstvenih ved. Zgodovina arheoloških raziskav v Novem mestu je pestra, zanimiva in celo dramatična. Zato si bomo v tem poglavju pobliže ogledali usodo, ki so jo doživljale novomeške izkopanine od skromnih začetkov do evropske veljave in mednarodnega priznanja.
Prvi, ki je pisal o novomeški davnini, je bil pravzaprav že naš sloveči baročni polihistor, dolenjski rojak, baron Janez Vajkard Valvasor. Brez slehernih materialnih dokazov je v zanosu, da bi povečal slavo in ugled kranjske dežele, zapisal že pred tristo leti v XI. knjigi »Slave vojvodine Kranjske« bajko, da je v rimskem času bilo na kraju Novega mesta tako veliko mesto, ki da je segalo do Hmeljnika, razrušil pa ga je sam hunski kralj Atila. Takole je zapisal Valvasor:1
»Mesto Rudolphswerth, sicer obče Neustadtlein imenovano, po kranjsko Novo mesto, po latinsko pa Rudolphsvvertha ali Neostadium, spada k Dolenjski, leži pa med Ljubljano in Karlovcem, osem milj od mesta Ljubljane, od Kar-
lovca šest, od mesta Metlike pa tri milje. Preden pa si nadalje ogledamo položaj in lego sedanjega mesta, se moramo seznaniti s starim mestom, ki je stalo na tleh sedanjega in čigar ime je obenem z njim brez sledu izginilo. Po pričevanju neke stare koroške kronike, iz katere so vzeti podatki, ki so mi jih poslali sami novomeški očetje, naj bi nekoč tu stalo rimsko mesto; razprostiralo pa naj bi se od kraja, kjer stoji današnje mesto, pa do gradu Hmeljnika, ki varuje mesto z ene strani. To mesto naj bi kralj Gotov Chiniga za vlade cesarja Decija napadel, trdo stiskal, vendar ne zavzel. Tudi kralj Dietrich von Bern je baje imel tu svojo rezidenco.
Ko je leta 451 Atila, kralj Hunov, z vojaško silo drl prek Štajerske nad Ljubljano, naj bi njegov brat, toda z manjšim številom vojakov, prišel prek Hrvaškega, omenjeno staro mesto oblegal, ga hudo stiskal, a moral oditi, ne da bi kaj opravil; nato je odšel k svojemu bratu Atili v Ljubljano in po zavzetju tega mesta z vsemi vojnimi silami zopet oblegal staro mesto, ga s pomočjo bojevite Atilove roke zavzel, nato pa popolnoma razrušil in razdejal. O imenu tega nekdanjega mesta pa poročilo, ki sem ga prejel, in tudi stara kronika, iz katere je to poročilo, prav ničesar ne pove. Naj bo kakorkoli že, zanesljivo pa je le-to, da je leta 1365 avstrijski vojvoda Rudolf IV. postavil sedanje mesto, mu dal podobo, kakršno ima danes, ter ga počastil s svojim imenom, ko ga je imenoval Rudolphswerth. O vsem tem jasno govori dodano ustanovno pismo. Preden je Rudolf to novo mesto ustanovil, je tu stal dvor, imenovan Gradec, last stiškega samostana, v zameno zanj je dal nadvojvoda Rudolf IV. samostanu druga posestva in dohodke in si tako pridobil dvor, na čigar tleh je dal sezidati današnje Novo mesto.«
To Valvasorjevo sporočilo seveda nima nobene resnične podlage in historične opore, čeprav je morda v njegovem času še bilo živo ljudsko izročilo o velikem, »Starem« razrušenem mestu v novomeškem kraju, ki bi ga lahko povezali z davno halštatsko prestolnico na novomeškem Marofu. Seveda ne bomo šteli tega domoljubnega pretiravanja slavnemu baronu v zlo, saj je v dobri veri, da bi povzdignil čast in veljavo rodne dežele, zapisal V tem enciklopedičnem delu poleg takih bajk tudi neštete neprecenljive ugotovitve in dejstva, ki jih dolgujemo samo njegovemu sporočilu.
Pravo arheološko raziskovanje v Novem mestu, ki ga zasledimo v časopisju, se prične šele leta 1890. Tistega leta so gradili nov odsek deželne ceste iz mesta proti Bršljinu, ki so jo vsekali nad Krko v strmo južno pobočje Marofa. To je sedanja Ljubljanska cesta, ki so jo speljali v loku mimo starega mestnega pokopališča, južno pod marofško teraso. Ta cesta, ki je speljana brez vzponov, je precej skrajšala razdaljo, tovornikom in voznikom pa močno olajšala težave, ker se je izognila hudi strmini čez Marof, kjer je bila dotlej potrebna zamudna in draga priprega. Današnji Kettejev drevored, ki pelje od križišča Ljubljanske ceste in Ceste herojev prek Marofa v Bršljin, je namreč nekdanja deželna, imenovana tudi komercialna cesta, ki je vodila iz mesta od Gorenjih ali Ljubljanskih vrat (sedaj med tovarno zdravil KRKA in Studijsko knjižnico) proti Ljubljani. Takrat so na trasi nove ceste na odseku od sedanjega križišča Ljubljanske ceste in Ceste herojev pri bencinski črpalki pa do ovinka izza poslopja občinske skupščine, presekali večje grobišče, odkopali na njem prve prazgodovinske in rimske grobove, ki jih je takratni preparator deželnega muzeja Ferdinand Schulz pridobil za ljubljanski muzej Rudolfinum.
Profesor Simon Rutar je v svojstvu konservatorja za Kranjsko o tem izkopavanju v Letopisu Matice slovenske za leto 1891 poročal takole:
Simon Rutar (1851—1903), zgodovinar in konservator
za Kranjsko
Simon Rutar (1851—1903), Historiker und Konservator ftir Krain.
»... poleg ljubljanskih zanimale so nas največ lansko leto novomeške iz-kopine. Ko so namreč septembra meseca prelagali deželno cesto in jo izpeljevali od sedanjega pokopališča naravnost pod Kapiteljskim hribom proti Bršlinu, zadeli so delavci precej pod staro cesto, blizu pokopališča na žaraste grobe. Med njimi je spadal jeden ilirski dobi trije latenski in kakih dvajset rimski. V prvem sta se našli dve črni lončeni posodi in jedna fibula, v latenskih grobovih pa dva železna meča, katera je pa rja že skoro popolnoma razjedla, dalje jedna železna in dve bronasti fibuli. V rimskih grobih so se našle bolje ohranjene posode, nekatere celo prav dobro, posebno dve zdelici iz »terra sigilata«, izvirajoči iz I. stoletja. Pa tudi iz II. in III. stoletja so nekatere posode prav dobro ohranjene, posebno nekaj vrčev z ročaji, potem nekaj svetiljk. Našli so tudi dve zaprti lončeni žari in potem dve stekleni. Te posode so zelo podobne neviodunskim, le da niso tako dobro ohranjene kot poslednje. Zanimivi so dvoji zlati uhani, posebno pa 1 m dolgi železni meč, ki je bil na obe strani brušen. — Kopalo se je samo toliko kolikor so potrebovali zemljišča za širino ceste. Nahajajo se pa grobi iz vseh treh dob tudi še više gori, nad novo cesto in dobro bi bilo tudi te izkopati. Ljubljanski muzej je poslal svojega prepara-torja Schulza na licu mesta in ta je pridobil kakih 60 žar in posod, 20 fibul in več svetiljk za deželni muzej. Pobral je tudi nekaj novcev, ki segajo od Nerona do Dioklecijana, ali v žarah se je našel samo jeden novec od cesarja Kara. Najbolje ohranjen je bil novec Tacita Avgusta. Schulz je našel tudi v mestnem gozdu ob Krki prazgodovinsko gomilo in posode od grafita s čudnimi ročaji v podobi volovske glave.
Tudi J. Pečnik si je ogledal mesto in našel, da se je nahajal na vrhu Kapiteljskega hriba velik prazgodovinski nasip, katerega so pa sedaj že skoro popolnoma razorali ter razkopali in povrhu njive naredili. Ali vajeno oko takoj spozna v tem nasipu prazgodovinsko gradišče, na katerem so ljudje že mnogo
stoletij pred latensko dobo prebivali... V okolici novomeški je mnogo gomil, ki še niso bile preiskane. Na Kapiteljskem hribu pa, kjer se nahaja opisano pokopališče, so sami ravni grobovi brez gomil. Čudno je, da se ti grobovi niso že poprej našli, ker so čisto blizu mesta in leže skoraj na površini zemlje.«
Ob teh prvih večjih arheoloških najdbah iz Novega mesta, ne moremo mimo nadvse zanimivega poročila o prvi arheološki razstavi, ki jo je pripravil preparator Schulz v dvorani novomeške Kazine takoj po izkopavanju, preden je najdbe odpeljal v Ljubljano. Ker je bržkone to prva arheološka razstava na Slovenskem izven muzeja, naj spregovorijo o njej sodobna časopisna poročila. To privlačno in nevsakdanjo razstavo je Slovenski Narod dne 23. septembra 1890 najavil takole:
»V sredo dne 24. t. m. bodo ob šesti uri zvečer v tukajšnji kazinski dvorani razstavljene rimske starine, katere bo g. Schulz v kratkem govoru občinstvu razlagal. Večina predmetov je jako zanimivih in dragocena, nahaja se med njimi celo tacih, kakeršnih Ljubljanski muzej doslej še nima.«
»Slovenec« z dne 23. septembra 1890 pa je objavil: »V Rudolfovem, kakor se nam poroča, se bodo dne 24. septembra ob 6. uri zvečer razstavile tu izkopane rimske starine in bo gosp. Schulz, ki je kot spreten in vesten izkopavalec vodil kopanje, drage volje razjasnjeval občinstvu razstavljene stvari, katere drugi dan odpelje seboj v Ljubljano.«
Dva dni po razstavi, 26. septembra 1890, je priobčil Slovenski Narod poseben dopis o razstavi iz Novega mesta, kjer poroča neznani pisec takole:
»Poročal Vam je že nek dopisnik, da so se na mestu, kjer vodi nova cesta ob mestnem pokopališči, našli zanimivi rimski grobovi. Naši arheologi doslej niso znali, da bi bila baš na prostoru sedanjega mesta kedaj kakova rimska naselbina. To dokazale so še le sedanje izkopine. Odprlo se je doslej nad 20 grobov in g. muzejalni asistent Schulz je pridobil za Ljubljanski muzej kacih 60 žarnic, kakeršne so Rimci rabili za spravljanje mrtvaškega, pepela. Poleg teh žarnic našlo se je 6 svetilnic (ampela) v jako različnih podobah z prav zanimivimi okrasbami. Nekaj žarnic žganih je od rudeče, nekaj od črne gline. Našlo se je tudi kacih 20 prav zanimivih igel (fibulae). Nekatere izmej njih so takozvanega galskega izvora in neko zapestje, ki kaže biti iz etruških časov. Velika redkost je meč 1 meter dolg in drugi rimski meč 1 V* čevlja dolg, kakor so jih imeli rimski vojaci. Ljubljanski muzej še ni imel nobenega tacega eksem-plara. Mej različnimi bronastimi iglami našli so se tudi zlati uhani, popolno čisto ohranjeni in jeden novec z napisom Tacitus Augustus, ki je vladal okoli leta 275 po Kr. r. Gospod Schulz priredil je na prav okusen način razstavo teh predmetov, kateri čisti dohodek pripada dijaškemu podpornemu fondu. V tem, ko to pišem, hodijo Novomeščani iz vseh krogov gledat teh zanimivih naših prednikov ostankov. Ob jednem je našel g. Schulz etruški (?) grob v mestnem gozdu ob Krki. Našle so se posode od grafita z zanimivimi ročaji v podobi volovske glave. Pričakovati je, da se dobe še zanimivejše izkopine na tem prostoru, kjer so bili rimski grobovi, je odkritih samo toliko grobov, kolikor jih je bilo na cestnem terenu in videti je, da mora zemlja malo višje še kriti lepe zgodovinske zaklade. Gosp. Schulz se bode lahko zadovoljen povrnil v Ljubljano in obogatil naš tako zanimiv muzej s popolnoma novimi objekti.«
Način pisanja kaže, da je zgoraj citirani članek napisal Novomeščan, ki so mu bile izkopanine dobro znane. Morda bi ta članek lahko pripisali kakemu tedanjemu profesorju zgodovine na novomeški gimnaziji? Po več kot osemdesetih letih, lahko samo občudujemo to Schulzevo izobraževalno zamisel o
razstavi, ki jo še danes s pridom posnemamo, saj smo tudi mi ob najnovejših najdbah v Kandiji sproti pripravili več občasnih arheoloških razstav. Iz gornjega časopisnega poročila izvemo tudi, da je Schulz ob isti priložnosti prekopal ali vsaj načel eno halštatsko gomilo v mestnem gozdu (imenovanem tudi Porto-vald), ki pa je dala le malo keramičnega gradiva.
RAZISKOVALCI NOVOMEŠKE DAVNINE
Temu prvemu izkopavanju je sledila slučajna najdba prazgodovinske topilnice železa in kovačnice ob njej, blizu železniške postaje v Bršljinu, ko so gradili dolenjsko železnico leta 1893. Najdbo je podrobno opisal in narisal Alfons Miillner, takratni kustos deželnega muzeja, v svojem obširnem in dragocenem delu o zgodovini železarstva na Kranjskem. Kot očividec opisuje Miillner najdbo takole2:
»... Za nas najbolj nenavadno najdbo so odkrili pri gradnji dolenjske železnice leta 1893. Ko so na zahodni strani hriba zidali železniško postajo, so morali za dobavo potrebne vode sezidati nižje ob bregu Krke črpalno postajo. Ko so v brežino izkopali prostor za temelje črpalne postaje, so naleteli na stare talilne peči. Peči so stale druga poleg druge 1,5—2 metra narazen in so bile zgrajene na naslednji način. Peč je imela obliko prisekanega stožca, ki je bil prvotno približno 2 metra visok, zunanja plast stožca je bila iz rdeče žgane gline, debele 35—40 cm. Znotraj tega plašča se je ločila druga, 30 cm debela, nekoliko svetlejša rdeče žgana glina, ki je bila torej prvotno manj bogata z železom; nato je sledila odprtina s premerom približno 50 cm, ki je bila skoraj do vrha napolnjena z žlindro, zelo podobno oni iz Kučerja pri Podzemlju, Toplic in iz Straže. Očitno smo našli šaržo, ki se ni posrečila, ali pa je plaz zasul celotno napravo, ki so jo nato zapustili. Običajni veter v teh krajih je zahodni veter. Pri ravnanju zemljišča so našli tudi ostanke kovačnice, mnogo črne zemlje in številne žeblje, ki so jih najbrž tukaj izdelovali. Debelina zasipne plasti je znašala 5—6 metrov. Ko sem si ogledal najdišče, so bile najdbe večji del že uničene, viden je bil le še ostanek zgoraj opisane peči, ki je bila naslonjena na brežino in ni bila gradnji več v napoto. Peč je bila oddaljena od brega Krke 35—40 metrov.«
Ze naslednje leto pa so na pobudo neumornega in proslulega poklicnega kopača arheoloških starin Jerneja Pečnika, tedaj najboljšega poznavalca arheoloških najdišč na Kranjskem, pričeli z izkopavanjem dveh halštatskih gomil na kapiteljski njivi na severnem delu Marofa. Izkopavanja so se lotili v poznem poletju leta 1894 za račun dvornega Prirodoslovnega muzeja na Dunaju. Trajalo je od 21. avgusta do 11. septembra in ga danes štejemo za prvo načrtno izkopavanje v Novem mestu, ki je bilo za takratne strokovne pojme prav dobro zastavljeno, saj so pri meritvah uporabljali celo geodetski instrument.
Izkopavanje sta od začetka vodila Rudolf Hoernes, profesor geologije in paleontologije na graški univerzi (brat znanega dunajskega prazgodovinarja Moritza Hoernesa), in Jernej Pečnik, samozvani »arheolog«. Ker je profesor Hoernes moral kmalu odpotovati, je izkopavanje vodil dalje Pečnik sam, oziroma s sodelovanjem preparatorja Franca Brattine, ki je prišel na pomoč iz Prirodoslovnega muzeja na Dunaju. Iz ohranjene korespondence med izkopa-
2 Novo mesto v davnini
17
valci in vodstvom dunajskega muzeja in iz zapiskov o izkopavanju se vidi, da je po Hoernesovem odhodu natančnost izkopavanja močno popustila, saj je Pečnik izkopavanje poslej vodil po svojem utrjenem kopaškem načelu: le številne in bogate najdbe so merilo dobrega izkopavanja, najdiščne okoliščine in meritve pa zanj niso bile važne. Vse izkopano gradivo iz gomil na Marofu so poslali v dvorni muzej na Dunaju. O tem izkopavanju je Slovenski Narod z dne 31. avgusta 1894 poročal takole:
»Prazgodovinsko izkopavanje pri Novem mestu. Znano je, da so pred malo leti ko se je gradila nova cesta tik Novega mesta, zasledili rimske grobove. Tako se je pokazalo, da se Novo mesto ni ustanovilo šele v srednjem veku, nego da je že v starem bila tu naselbina. Ali celo v prazgodovinski dobi so bili ljudje tik sedanjega mesta postavili svoja bivališča, združeni v občino. To pričajo ne-dvojbeni sledovi gradišča, ki je bilo na holmu tik današnjega mesta ob cesti proti kolodvoru. Kakor so v srednjem veku iskali ljudje zavetje ob vodi, in so se nastanili ob ovinku Krke, ki varuje mesto s treh strani, tako so prazgodo-vinci čutili se v zavetju na visokem, vrh holma. Zunaj gradišča, na bližnjem »Kapiteljskem vrhu«, izkazovali so mrličem zadnjo čast. Tu stoje tri obsežne gomile, nadgrobni spomeniki, ki varujejo že več kot dvetisoč let pepel mnogih generacij. Gradišče in gomile je zasledil naš velezaslužni Jarnej Pečnik in po nalogu c. kr. akademije znanosti na Dunaju je počel 20. avgusta profesor Graškega vseučilišča dr. Rudolf Hoernes izkopavanje. Prišle so na dan mnoge žarnice, razne oblike in velikosti, nekatere prav zanimive s stojalom in pokrovom, z okrasi in brez njih, potem fibule, bronasti obročki za na roke in noge ter uhani, pa tudi železno orožje: meči, noži, ščit, potem koralde, steklene in iz barvanega emajla, biseri od jantarja itd. Izkopine so iz hallstattske in iz latenske dobe in so zopet dragocen prinos kranjskemu prazgodovinstvu. Krasile pa ne bodo žal, Ljubljanskega muzeja, nego c. kr. dvorni muzej na Dunaju! Doslej je komaj polovica prve gomile izkopana, a trud je obilo poplačan! Profesor Hoernes se je opetovano jako pohvalno izrazil o zaslugah, ki gredo našemu, za kranjsko prazgodovino mnogo let vztrajno in uspešno delujočemu Jarneju Pečniku, ki sme po vsej pravici ponosen biti na toliko laskavo priznanje. Tudi pri St. Petru blizu Novega mesta so se vršila izkopavanja, ki so posebno zanimiva zato, ker so se na istem mestu razkrili latenski in rimski grobovi. Z ozirom na to, da se je že mnogo in mnogo prelepih in dragocenih starin razneslo po tujih muzejih — in Dunajski muzej je za nas prav tako tuj, kakor Jokohamski — opozarjamo pristojne kroge, naj preudarijo, ali bi se to morda ne dalo zakonskim potom preprečiti?«
Temu izkopavanju je sledilo reševanje poznolatenskih-latobiških in rimskih grobov, ki so jih našli leta 1902 pri kopanju temeljev za poslopje okrajnega glavarstva (takrat Bezirkshauptmannschaft imenovanega), to je tistega poslopja ob južnem vznožju Marofa na Ljubljanski cesti št. 2, v katerem je bilo kasneje okrajno glavarstvo in sedež okraja, danes pa je skupščina občine Novo mesto. To so bile najdbe iz istega grobišča, ki so ga načeli že leta 1890, ob gradnji nove ceste iz mesta v Bršljin. Tudi te najdbe so prišle v ljubljanski deželni muzej, za kar je poskrbel preparator Schulz. Ob priliki inšpekcijskega potovanja po Kranjskem, si je ogledal najdišče teh grobov v Novem mestu tudi predstojnik oddelka Prirodoslovnega muzeja na Dunaju, Josef Szombathy, ki je o najdbah zapustil kratko poročilo in majhno skico o najdiščnih okoliščinah v svojem dnevniku.
Se istega leta pa je Pečnik kot nabiralec starin in zaupnik dunajskega muzeja odkopal nekaj rimskih grobov v Bršljinu.
Leta 1905 so opravili spet manjše zaščitno izkopavanje, ki ga je vodil strokovnjak. Bil je to Walter Šmid, prvi slovenski arheolog, takrat kustos deželnega muzeja v Ljubljani. V tistem letu je prekopal dve, že nekoliko načeti halštatski gomili: eno v Smolovi hosti in drugo, po lastniku imenovano Malenškovo gomilo. V slednji je našel bogato opremljen grob halštatskega veljaka, pokopanega skupaj s konjem. Tudi te najdbe so prišle v zbirko ljubljanskega muzeja. O najdiščnih okoliščinah in najdbah iz teh dveh gomil pa naj spregovori avtor sam. Takole pravi:3
»Spomladi leta 1905 je dal ciganom kmet Peter Malenšek iz Kandije pri Novem mestu od kamenja otrebiti nekoliko vzvišeno mesto na svoji, deset minut iz Novega mesta oddaljeni njivi, na katero je plug pri oranju vedno zadeval. Ko so že skoraj odstranili, precej pravilno naložen kup kamenja, so naleteli delavci na bronaste predmete in železne sulice. Ogled najdišča je potrdil, da imamo pred sabo z oranjem že močno znižano gomilo, ki je bila v naslednji jeseni popolnoma odkrita. Gomila je merila približno 12 m v premeru. Od pridatkov, ki smo jih našli, so bile glinaste posode skoraj popolnoma razlomljene, predmeti iz brona pa zaradi delovanja z železom bogate rdeče ilovice, v kateri so ležali, močno poškodovani in razdrobljeni. Našli smo naslednje predmete:
1.	Na severozahodnem robu gomile sta ležali 1,28 m globoko — to je največja globina gomile — velika, popolnoma razbita grafitirana črna žara, pokrita z rdečkastim pokrovom in manjša rdečkasta posoda na nogi. Pokrov se je dal restavrirati.
2.	Pri nadaljnjem kopanju v južni smeri smo naleteli na lobanjo konja, čigar nožne kosti so ležale več metrov proti vzhodu. Blizu konjske lobanje so ležali na kupu v globini 1,02 m različni predmeti:
a)	narebrena cista,
b)	zelo poškodovana situla, v njeni bližini je ležal
c)	majhen bronast držaj,
d)	vzhodno od situle je ležala pasna plošča in zahodno od te, zelo blizu situle še dve železni sulici,
e)	poleg obeh sulic so bile železne žvale, zakrivljen železen nož in zdrobljena glinasta posoda,
f)	4 nenavadno oblikovani pravokotni votli, z odprtinami in kavljem opremljeni bronasti predmeti, 2 bronasta obroča, bronast gumb, pasna spona, železna sekira, 14 železnih puščičnih osti in 2 slabo ohranjeni fibuli z živalskimi figurami.
Približno na sredini gomile (0,95 m globoko), je ležal v sredini 40—50 cm debelega krožnega kamnitega venca, bronast nakit za konjsko oglavje, ki so ga našli že spomladi cigani. Ves ta krožni prostor je bil pokrit s kamenjem, ki so ga odstranjevali delavci že spomladi. Pri prekopavanju gomile smo našli še nekaj delov oglavja in dve železni sulični osti.
Ker sta bila zahodni in južni rob gomile že pred načrtnim raziskovanjem od nepoklicanih naskrivaj preiskana, smo na tem mestu našli le še posamezne, med seboj pomešane črepinje, med njimi ostanke rdeče posode in druge rdeče posode, ki je kazala sledove črne poslikave na gornjem robu in je očitno bila na nogi. Izven jugovzhodnega roba kamnite groblje na sredini gomile smo našli še železno sekiro in več železnih delov.«
Izkopavanje druge gomile, v Smolovi hosti, pa je potekalo takole:4
»V gozdu posestnika Rudolfa Smole (Smolova hosta), približno četrt ure hoda iz Novega mesta, je bila jeseni 1905 preiskana gomila iz mlajšega hal-
2*
19
štatskega časa, ki je merila približno 9 metrov v premeru. Na vzhodnem robu gomile (1,15 m globoko) so bili najdeni sledovi proti vzhodu orientiranega okostja (pomota: pravilno je proti severu! Glej tloris gomile v Carniola 1, 1908, str. 209). Pri vratu je ležala razlomljena na dva ne popolnoma ohranjena dela bronasta fibula na samostrel z ozkim lokom, ki je po dolžini zarezan s štirimi brazdami, ki se zaključijo v bližini noge zopet s štirimi prečnimi brazdami. Vrat okostja je krasila še biserna ogrlica, narejena iz devetnajstih modrih, z belo valovnico okrašenih steklenih biserov. Roke in noge sta krasila po dva bronasta obroča. Manjši, toda masivnejši zapestnici, sta enako narebreni kot nežnejši nanožnici, katerih konci so presegajoči zaradi raztegovanja (zunanji premer zapestnic 7,5 cm, nanožnic 9,7 cm). Ob levem boku so ležali trije glinasti vijčki z jasnimi znaki uporabe in ob vznožju je ležala majhna rdeče žgana posoda (višina 7 cm) z zelo ozkim dnom in širokim trebuhom, ki z majhno zožitvijo na vratu preide skoraj navpično v ustje (premer 10 cm). V bližini se je nahajala še vitka železna sekira (dolžina 17 cm) z votlim tulcem (premer 4 cm) in precej ozkim rezilom (5 cm), zelo slabo ohranjena železna sulična ost (dolga 35 cm) z ozkim listom in močnim rebrom ter usločen železen nož, čigar skupna dolžina znaša 12 cm, dolžina rezila pa 9 cm.
Približno v sredini gomile so ležali skupaj še naslednji predmeti: steklen biser, enak onim iz ovratnice, del ukrivljenega železnega noža, ozek zašiljen štirirobni železen predmet dolg 11 cm, od katerega moramo odračunati 3 cm z lesom obloženega ročaja in bronasta zaponka (premer 3 cm).
Na severnem robu smo našli posamične črepinje iz rdeče žgane gline. Na zahodnem robu gomile so ležali drobci bronaste kačaste fibule, katere lok nosi ozko podolgovato ploščico s tremi uvrtanimi očesci. Poleg kačaste fibule je ležalo še 135 zelo majhnih biserov iz modrega stekla.«
S tem poslednjim izkopavanjem v času avstro-ogrske monarhije je prenehalo živahno arheološko raziskovanje v Novem mestu za dolga desetletja. Vmes pa so posamezni najditelji pošiljali slučajne najdbe po navadi v deželni muzej v Ljubljano, tako, da je do konca prve svetovne vojne dosledno vse arheološko gradivo odhajalo iz mesta in za vedno prešlo v muzejske zbirke izven Novega mesta.
Sele leta 1936 spet zabeležimo nove arheološke najdbe iz mesta.5 Pri preurejanju že leta 1924 opuščenega starega mestnega pokopališča (ki se je razprostiralo na območju sedanjega Novega trga, ob južni strani Ljubljanske ceste tam kjer je sedaj avtobusna postaja, poslopje PTT in komanda garnizona) v park, so našli na Skabernetovem vrtu dve zidani rimski grobnici, v vsaki od njih pa več keramičnih posod. Najdbo je izkopal in rešil pred uničenjem takratni profesor zgodovine na novomeški gimnaziji, Janko Jarc. Njemu gre zahvala, da je postal pozoren na arheološke najdbe v Novem mestu in okolici, jih po svojih močeh evidentiral in marsikatero tudi rešil pred uničenjem. Izkopanine je shranil v ljudski šoli, kjer je pod okriljem snujočega se Muzejskega društva (formalno je bilo Muzejsko društvo ustanovljeno pozimi 1941) že nastajala novomeška muzejska zbirka, ki se je šele po drugi svetovni vojni, leta 1953, razvila v Dolenjski muzej.
Cez tri leta, poleti 1939 je Janko Jarc ponovno uspešno posredoval, da je rešil in shranil še vedno najdragocenejšo arheološko najdbo iz Novega mesta: bronasti halštatski knežji oklep.11 Našli so ga v Kandiji, na severni strani današnje Kristanove (takrat Stemburjeve) ulice, ko so poglabljali in ravnali zemljišče za ureditev športnega stadiona Zveze fantovskih odsekov. Srečnemu naključju in prisebnosti nekaterih Novomeščanov: profesorja dr. Alojza Turka in dijakov
Janeza Penca in Draga Komelja se moramo zahvaliti, da so slavni oklep ob izbruhu vojne, po bombardiranju 11. aprila 1941 rešili iz gorečega poslopja ljudske šole v Novem mestu.
Leta 1941 so ponovno širili in ravnali stadion v Kandiji in takrat so našli v gomili s knežjim oklepom nove halštatske najdbe, med njimi tudi elegantni in še vedno edinstveni bronasti trinožni kotliček,7 ki je služil kot daritvena posoda. Takrat je izkopavanje nadziral Rajko Ložar, kustos Narodnega muzeja iz Ljubljane. V strahu, da bi oklep kakor tudi druge najdbe iz Kandije lahko postale žrtve vojne vihre, so jih na pobudo Rajka Ložarja prepeljali v Ljubljano in varno shranili, da bi jih po vojni vrnili Novemu mestu, kot je bilo domenjeno. Leta 1969, po tridesetih letih odkritja je bil oklep v restavratorskih delavnicah Centralnega muzeja v Mainzu temeljito restavriran in konserviran ter tako rešen pred nadaljnjim propadanjem.
Ce je bilo pred petdesetimi leti kljub nekaterim odličnim študijam, na primer velikih prazgodovinarjev Moritza Hoernesa in Paula Reineckeja, še čutiti v arheološki stroki nekoliko romantičnega zanesenjaštva in tipološkega igračkanja, se je po drugi svetovni vojni tudi pri nas v Sloveniji arheologija postavila na nove metodološke temelje z novimi tehničnimi prijemi. Prazgodovinska arheologija je nujno postala zgodovinska veda in obogatila se je z dognanji pri-rodoznanstvenih in tehničnih ved. Njena naloga je, da razišče in razloži tista obdobja človekove preteklosti, do koder ne sežejo več pisani viri. Kadar nimamo na razpolago pisanih virov, takrat govorimo o prazgodovinskih obdobjih, ki so glavni cilj naših raziskovanj.
Novo obdobje v arheološkem raziskovanju Novega mesta se je začelo po osvoboditvi leta 1945, še bolj poudarjeno pa od leta 1959 naprej. Že leta 1948 so pri kopanju temeljev za predvideni sindikalni dom (sedaj stanovanjska hiša Kristanova c. 12) našli halštatske in vsaj en latenski grob, ki jih je odkopal iz Ljubljane poklicani arheolog France Stare.8 Po tem zaščitnem izkopavanju je arheološko delo v mestu spet za nekaj let zamrlo.
Sele z ustanovitvijo Dolenjskega muzeja leta 1950 in z otvoritvijo njegovih zbirk dne 29. oktobra 1953 se je povečala skrb za novomeške izkopanine in s tem aktom je prenehalo odtekanje arheoloških najdb v muzeje izven Novega mesta. Od vsega začetka je bil osnovan arheološki oddelek muzeja, ki je z leti in z novimi pridobitvami postajal vse večji in pomembnejši, danes pa predstavlja najprivlačnejši in znanstveno najdragocenejši oddelek Dolenjskega muzeja. Arheološka zbirka se ponaša z nekaterimi najdbami evropskega slovesa. Leta 1954 je sodelavec Narodnega muzeja Vinko Sribar" opravil nekaj manjših zaščitnih posegov v mestu in najbližji okolici ter pri tem izkopal nekaj prazgodovinskih in rimskih grobov.
Oktobra leta 1958 je pisec te knjižice postal kustos za arheologijo v Dolenjskem muzeju. S tem sta Novo mesto in Dolenjska dobila prvega stalnega arheologa, ki mu je bilo naloženo, da se posveti študiju in raziskovanju najstarejše zgodovine mesta in osrednje Dolenjske. Že jeseni leta 1959 smo se lotili večjega načrtnega terenskega raziskovanja. Pričeli smo izkopavati zgodnjehal-štatsko žarno grobišče na Klemenčičevem posestvu na grebenu Mestnih njiv, kar smo nadaljevali še v jeseni leta 1960.10 Temu večjemu raziskovanju je sledilo zaščitno izkopavanje rimskih grobov v Bršljinu leta 1962" in še starejših prazgodovinskih grobov leta 1963,12 ki so jih odkrili pri kopanju temeljev za steklarno INIS. Ob različnih gradnjah na mestnem področju smo v teku let pridobili marsikatero slučajno najdbo in tako izpopolnjevali zemljevid arheoloških najdb v Novem mestu.
Novo poglavje v raziskovanju novomeške davnine pa se je začelo poleti leta 1967 s sistematičnim odkrivanjem velike prazgodovinske nekropole v Kan-diji z obsežnim gomilnim grobiščem, ki je trajalo do poletja 1970. To je bilo doslej najdaljše in najobsežnejše arheološko raziskovanje v Novem mestu, ki je dalo izredno dragocene najdbe evropskega pomena. Kako so potekala raziskovalna dela in kakšni so rezultati, pa bo govora v poglavju o mestu mrtvih v Kandiji.13
Prof. dr. Hans-Jiirgen Hundt, nemški prazgodovinar in vodja restavratorskih delavnic Centralnega muzeja v Mainzu.
Prof. Dr. Hans-Jiirgen Hundt, deutscher PrShistoriker und Leiter der Werkstatten des Rom.-Germ. Zentralmuseums in Mainz.
Med posredne raziskovalce novomeške prazgodovine in naše sodelavce moramo šteti tudi vrsto preparatorjev in konservatorjev doma in na tujem, ki so nam priskočili na pomoč, da bi rešili skrajno slabo ohranjene najdbe iz halštat-skih grobov v Kandiji. Poleg slovenskih strokovnjakov: izvrstnega »mojstra od črepinj« Janeza Gojkoviča iz Ptuja in sodelavcev konservatorskega oddelka Narodnega muzeja pod vodstvom ing. Nade Sedlarjeve, so nam bistveno pomagali tudi v tujini.
Zagotovili smo si pomoč in sodelovanje strokovnjakov v slovitih restavratorskih delavnicah Centralnega muzeja v Mainzu, najboljših te vrste v Evropi. Tam so pod vodstvom prof. dr. H,—J. Hundta uspeli restavrirati naše najdragocenejše najdbe, katerih ohranjenost je bila skoraj v brezupnem stanju. Njim se moramo zahvaliti, da so nekatere najdbe uspeli obnoviti in sestaviti dobesedno iz prahu. Če pomislimo, da se niti z najsodobnejšimi sredstvi in postopki ni dalo v celoti rešiti vseh najdb, si lahko približno predstavljamo, koliko dragocenih najdb je bilo v preteklosti, v času kopaške mrzlice, izgubljenih, zavrženih in uničenih.
DELOVANJE JERNEJA PEČNIKA
Med številnimi odkrivalci novomeške davnine zasluži posebno pozornost mož, ki je četrt stoletja odločal o usodi arheoloških ostalin na Kranjskem. Namen teh vrstic je bil, da si prikličemo v spomin Jerneja Pečnika, to tolikanj sporno osebo, tega nedvomno sposobnega in podjetnega moža, ki je spričo ugodnih okoliščin in raznih muzealnih spletk postal žal le brezvesten izkopa-valec in mešetar z arheološkimi izkopaninami. Se danes se ga ponekod na Dolenjskem živo spominjajo ali vedo o njem kaj povedati in še bi našli nekaj starih ljudi, ki so ga osebno poznali.14
12. junija 1914 se je v Ljubljani sklenilo življenje moža, ki je nad dvajset let krojil usodo arheoloških izkopanin na Slovenskem, in mimo katerega še danes ne more noben raziskovalec prazgodovine in antike v Sloveniji. Ime Jerneja Pečnika bo ostalo trajno povezano s slovensko arheološko dediščino obenem z žalostnim slovesom, da je slovenski arheologiji napravil nepoprav-
Jernej Pečnik (1835—1914), najuspešnejši izkopavalec arheoloških starin
na Kranjskem.
Jernej Pečnik (1835—1914), der erfolgreichste. Ausgraber in Krain.
ljivo znanstveno in narodno škodo, saj nas je osiromašil za neprecenljivo prazgodovinsko bogastvo, ki ga je prodal predvsem na Dunaj. Še za njegovega življenja so nekateri strokovnjaki trezno in kritično ocenili njegovo početje, ga imenovali celo »roparski kopač« in svarili pred njegovim načinom dela. Kljub tem svarilnim glasovom, je ostal to le glas vpijočega v puščavi, ki so ga prevpili navidezni bleščeči Pečnikovi uspehi.
Rodil se je leta 1835 v vasi Cesta pri Dobrepoljah v kmečki družini. Zaradi Pečnikove zapravljivosti je posestvo prišlo kmalu na boben, nakar se je preselil
na Mirno. Bil je nekaj časa občinski tajnik v Mokronogu, nato dacar v Krškem. Ker pa je svojo službo zaradi kopanja starin zanemarjal, je bil kmalu iz službe odpuščen. Odtlej se je oprijel izključno samo izkopavanja starin, ki so mu s prodajo muzejem in privatnim zbiralcem vrgle lepe denarce. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so odprli velike reprezentativne avstrijske muzeje: deželnega v Ljubljani in dva ogromna dvorna (Prirodoslovnega in Umetnostnozgodovinskega) na Dunaju, ki so želeli napolniti svoje vitrine in razstavne dvorane z muzealijami oziroma z izkopaninami. Prebrisani Pečnik je v tem zaslutil dober zaslužek in se je z vso vnemo posvetil izkopavanju. Postal je prvi slovenski poklicni kopač arheoloških predmetov in se je s tem delom tudi preživljal. V dobrih dveh desetletjih, od leta 1884 do 1904, je Pečnik izkopaval skoraj na vseh količkaj pomembnih najdiščih na področju bivše dežele Kranjske, od Gorenjske do Bele krajine in od Notranjske do Posavja. Iz njegovih bežnih zapiskov in iz ohranjene korespondence izvemo, da je prekopal v tem času na tisoče prazgodovinskih in rimskih grobov.
V Pečnikovem času je bilo v Evropi še zelo malo ljudi, ki so bili res pravi arheolcgi-prazgodovinarji. Tudi sicer dobro organizirana spomeniškovarstvena služba tedanjega časa, je bdela predvsem nad umetnostnimi spomeniki, ni pa zajela v svoje okrilje tudi arheoloških najdišč in posameznih spomenikov te vrste. Zato so samozvani izkopavalci Pečnikovega kova lahko po mili volji ropali bogata slovenska arheološka najdišča in nekaznovano mešetarili z najdbami Veliki muzeji, kot oni v Ljubljani in na Dunaju, so bili vedno veseli, če so pridobili novih izkopanin, radodarno so plačevali najdbe in še spodbujali co kopače k temeljitejšemu delu. Temu se je pridružilo še usodno tekmovanje med ljubljanskim in dunajskim muzejem, kateri od njiju bo pridobil več izkopanin iz Kranjske. Jasno je, da je v takih razmerah Pečnik lahko nemoteno ropal naše arheološko bogastvo, saj so ga razmere naravnost silile k temu.
Najprej je izkopaval za deželni muzej v Ljubljani. Po sporu z ravnateljem Miillnerjem, od leta 1889 dalje pa je delal izključno za Prirodoslovni muzej na Dunaju, ki je imel na razpolago tudi več denarja za nakup in je zato tudi bolje plačeval najdbe. S Pečnikovimi izkopavanji in deloma z izkopavanji dunajskih muzealcev, so prišli desettisoči arheoloških predmetov iz Slovenije v zbirke dunajskega muzeja, ki so mu danes v ponos, saj so prav ti predmeti odkrili evropskemu znanstvenemu svetu izredno bogastvo in pomembnost dolenjskih najdišč iz halštatskega časa. Dolenjska je s temi najdbami postala v prazgodovinski arheologiji jugovzhodne Evrope določen kulturnozgodovinski pojem.
Kako je Pečnik lahko prišel do tako velikanskega števila izkopanin, nam nemara pojasni podatek, da je v času največje kopaške dejavnosti dajal izkopavanja celo v podnajem, tudi ženskam in otrokom! Da pri takih »izkopavanjih« ni mogoče govoriti o najosnovnejših strokovnih merilih in metodah, temveč samo o ropanju, je jasno. Podjetni Pečnik je v želji, da bi pridobil čim več izkopanin, ali pa vsaj izvedel za nova najdišča, dal v Dolenjske Novice dne
1.	marca 1896 naslednji oglas (glej str. 25):
Največjo napako je Pečnik pri izkopavanjih zagrešil s tem, da ni pobral in ohranil, ali vsaj zabeležil vseh najdenih predmetov, temveč samo tiste, ki so bili še dobro ohranjeni ali celi, vse drugo je zavrgel. Poleg tega pa je še večkrat samovoljno sestavljal grobne celote, ali pa trgal iz njih posamezne kose, brez najdiščnih okoliščin. Prav zato je največji del Pečnikovih izkopanin danes sicer lep, toda znanstveno le omejeno uporaben material, ker ne vemo zanj vseh najdiščnih podatkov. Neugnanemu pohlepu po izkopaninah in denarju, se je pridružilo še njegovo častihlepje, saj se je samozavestno prišteval celo med
T7-er se bo zdaj kmalu začelo pomladansko delo, po-J*-sebno zdaj, ko se bo po vinogradih mnogokrat globoko kopalo, zna se tu in tam priti s kopanjem na
predzgodovinske grobe.
in najti človeške kosti, lončene ali bronaste posode, kakor lonce, napolnjene s pepelom, bronaste zapestnice, igle, koralde, železne sulice, sekire, nože, starinski denar in sploh vsakovrstne druge starine.
Podpisani se uljudno priporoča vsem, kateri bi v zemlji kaj jednacega našli, ali da so že našli, naj mu blagovolijo ali pokazat prinesti ali pa pismeno sporočiti, ker on to preiskuje in kupuje za odkrivanje predzgodovine naše dežele.
Jernej Pečnik,
jsta.rinoNlovec v Novem meNlti.
Pečnikov oglas v Dolenjskih Novicah dne 1. marca 1896. Pečnik’s Zeitungsanzeige zum Ankauf von prShistorischen Funden.
»strokovne raziskovalce« in je velikokrat prav suvereno, toda strokovno napač-no, opredeljeval posamezne najdbe in najdišča.
Da bomo Pečniku pravični, moramo poudariti, da so takemu početju botrovali tudi nekateri tedanji muzealci, ki so mu naravnost slepo zaupali, mu dajali potuho in se včasih celo sklicevali na Pečnikovo mnenje v znanstvenih presojah. Vsi, brez izjeme, pa so prav dobro vedeli, kako Pečnik izkopava, vendar so skoraj vedno molčali in trpeli njegove metode dela, samo da je njihove zbirke polnil z izkopaninami. Vse to je opogumilo Pečnika, da se je lotil celo pisanja, vendar je možu za to delo manjkalo vseh sposobnosti. Nekaj kratkih člankov je objavil v Izvestjih Muzejskega društva za Kranjsko in v Domu in svetu. Izdali pa so mu tudi drobno knjižico z naslovom: »Vojvodina Kranjska v prazgodovinski dobi« (Ljubljana 1912), v kateri je naštel in kratko opisal vrsto arheoloških najdišč, na katerih je kopal ali pa jih je z ogledov poznal. Z njemu lastno samovšečnostjo se v teh spisih hvali, kaj vse je že izkopal, in čisto samovoljno opredeljuje in ocenjuje posamezne najdbe, kar pa je v večini primerov napačno.
Sloveči dunajski arheolog Moritz Hoernes je leta 1915 o Pečnikovem delu zapisal naslednje:'5 »Kako je ta mož, ki se je samo zaradi denarja ukvarjal z izkopavanjem, zbiral predmete, je daleč znano. Navajam primer, kako je kopal veliko gomilo v Dolenji vasi pri Ribnici. Ker pri izkopavanju ni našel nič posebnega (!), je opustil nadaljnje delo. Podobno je delal ta kramar pač v vseh primerih. Njegovo razuzdano roparsko kopanje je metodično delo močno omejilo in skoraj ni bilo izgledov, da bi njegove orgije lahko omejili. Bili smo prisiljeni, da smo z njim paktirali.« S temi besedami je Hoernes natančno ocenil stanje arheološkega dela na terenu in Pečnikovo početje ob koncu prejšnjega in v začetku tega stoletja.
Od 21. avgusta do 11. septembra 1894 je Pečnik na kapiteljski njivi na Marofu prekopal dve srednjeveliki halštatski gomili. Pobudo za kopanje v Novem mestu je dal Pečnik, stroške izkopavanja pa je poravnal dunajski muzej,
ki je prejel seveda tudi vse izkopane predmete. Zanimivo je brati Pečnikova pisma iz časa novomeškega izkopavanja, ki jih je pisal predstojniku prazgodovinskega oddelka dunajskega muzeja Josefu Szombathyju.lfl Poroča mu o uspehih kopanja, obenem pa se hvali, kako pridno dela in priganja delavce. Pismo vedno zaključi z izrazi najgloblje vdanosti in zatrjuje, da bo tudi vnaprej naj-ponižnejši sluga, ki bo storil vse, kar mu bodo dunajski gospodje velevali. Mimogrede skoraj v vsakem pismu rafinirano potoži, kako slabo je plačan in kako mu primanjkuje denarja, da bi lahko še več in bolj uspešno kopal.
V letih ko je izkopaval, je Pečnik zaslužil dosti denarja, s katerim pa očitno ni znal dobro gospodariti, saj je umrl skoraj kot berač in užival ob koncu življenja majhno podporo kranjskega deželnega odbora. Pečnik bi bil lahko postal izvrsten pomočnik šolanemu arheologu pri delu na terenu, saj je v teku let dodobra spoznal kraje in ljudi, vendar sta ga dobičkaželjnost in častihlepje speljala na čisto drugo pot. Pod strokovnim vodstvom in mentorsko roko bi lahko Pečnik storil veliko koristnega za našo arheologijo, saj je bil za svojo izobrazbo brez dvoma nadpovprečno inteligenten. Ostal nam bo v spominu visok človek sloke postave, strogega izraza, ogrnjen skoraj vedno v svojo znamenito črno pelerino, ki mu je dajala malce mefistovski izraz. Tak je hodil iz kraja v kraj in z veščim očesom iskal sledove davnih staroselcev. Mnogi preprosti ljudje so mu pripisovali nadnaravne moči, ker jim je vnaprej napovedal, kaj bo na določenem kraju našel. Seveda je to lahko storil na podlagi svojih bogatih ko-paških izkušenj in logičnega sklepanja.
Bil je naš prvi poklicni terenski raziskovalec in najboljši poznavalec arheoloških najdišč na Kranjskem, ki pa se arheologiji žal ni posvetil s srcem, temveč zaradi dobička.
OBJAVE NOVOMEŠKIH IZKOPANIN
V uvodu je že bilo poudarjeno, da se novomeške najdbe zelo pozno pojavijo na straneh zgodovinskih časopisov, kar moramo pripisati pač pomanjkanju rimskih kamnitih spomenikov v Novem mestu. Za to najdemo samo eno razlago. Iz številnih rimskih grobov, ki so bili izkopani v Novem mestu izvemo, da je bila v antiki na tem kraju jasno izpričana naselbina. Vendar očitno to naselje, ki mu ne vemo imena, v rimskem času ni imelo svojega kamnoseka, ki bi klesal zaobljubne kamne bogovom na čast in nagrobne plošče umrlim vaščanom v spomin, da bi se ohranili do današnjih dni.
Vse kar je bilo napisanega o izkopaninah v Novem mestu, delimo lahko na dve pomembni obdobji: na objave, ki so izšle v času avstroogrske monarhije do konca prve svetovne vojne in na razprave, ki so izšle po letu 1950. Med obema vojnama o arheoloških najdbah iz Novega mesta v strokovnih časopisih ni bilo napisanega ničesar. Prvo obdobje označujejo številni, kratki informativni članki, v katerih so avtorji sproti poročali o vsakokratnih najdbah in terenskih delih. Ta hitra in dobra obveščenost je bila posledica bistroumno organizirane mreže zaupnikov in dopisnikov Centralne komisije za varstvo spomenikov na Dunaju, ki je odlično delovala preko svojih konservatorjev in zaupnikov-volonterjev po vseh deželah širne dvoglave monarhije. Precejšnje zasluge za to je imel tudi Simon Rutar, ki je bil takrat konservator in dopisnik
Centralne komisije za Kranjsko. Obdobje po letu 1950 pa označujejo sprva bolj redke, vendar temeljite in poglobljene razprave o novomeškem gradivu, kasneje, z nastavitvijo arheologa v Novem mestu pa se prične sistematično objavljanje novomeških izkopanin. Leta 1969 je Novo mesto dobilo tudi svoj prvi sintetični pregled vseh arheoloških najdb iz Novega mesta po stanju ob koncu leta 1967.17
Prve vesti o arheoloških najdbah iz Novega mesta je priobčil leta 1890 Simon Rutar, odlični zgodovinar. V strokovnih glasilih: Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, Mitteilungen der Zentralkommission, Letopis Matice slovenske, je vedno sproti poročal o novih najdbah. Zelo ažurno je poročal o novomeških najdbah še neugotovljeni dopisnik iz Novega mesta v Slovenskem Narodu, medtem ko domače Dolenjske Novice za izkopanine v mestu niso pokazale skoraj nobenega zanimanja, ker so bile usmerjene v kmetijsko pro-svetljevanje v duhu izročila Bleiweisovih Novic. Prav tista leta so Dolenjske Novice posvečale največ pozornosti uničevanju trtne uši, ki je neusmiljeno pustošila dolenjske vinograde. Poleg Rutarja so nekaj kratkih poročil o najdbah prispevali še: F. Komatar, J. Pečnik, M. Much, F. Kenner, W. Kubitschek in J. Mantuani.
Prvo strokovno napisano in tudi z risbami opremljeno objavo gradiva iz dveh halštatskih gomil, ki jih je izkopal v ragovski hosti, je napisal Walter Šmid.18 Ker se je Šmid tista leta posvečal bolj antični zgodovini naših krajev in je bil zavzet z izkopavanji v Ljubljani pri odkrivanju Emone, je kljub dobremu opisu materiala in najdiščnih okoliščin vendarle prezrl važnost izredno lepih in bogatih najdb halštatskega aristokrata iz Malenškove gomile. Bogati grob moža, v katerem so našli situlo, cisto in lepo bronasto konjsko oglavje, je bil prvi v vrsti halštatskih knežjih grobov, ki so bili odkriti v zadnjih sedemdesetih letih v Novem mestu. S tem Smidovim člankom se je pravzaprav zaključilo poročanje o arheološki dejavnosti v Novem mestu za dolga desetletja.
Med obema vojnama je v Sloveniji hudo primanjkovalo arheoloških delavcev, še bolj pa denarja, da bi se bili lahko lotili večjih terenskih raziskovanj, čeprav so bili arheološki spomeniki nemalokrat ogroženi. Ob pomanjkanju strokovnjakov, denarja in tudi dovolj učinkovite spomeniškovarstvene službe, so na podeželju še vedno delovali razni roparski kopači in prekupčevalci s starinami. Med njimi je bil najbolj znan in aktiven stiški rojak Albin Hrast.
O izrednih arheoloških najdbah, izkopanih v Kandiji leta 1939 in 1941 je izšlo le v dnevnem časopisju več bolj ali manj novinarsko pobarvanih informativnih člankov, ki pa so najdbe večinoma napačno razlagali. Strahote druge svetovne vojne so potisnile še tako imenitne najdbe v pozabo, saj je veljalo biti boj za narodov obstoj. Nove možnosti in lepši obeti za delo na arheološkem polju so se odprle šele po osvoboditvi. Danes je v Sloveniji po muzejih zaposlenih že veliko šolanih arheologov, vedi sami pa smo odslej posvečali dosti več pozornosti. Zelo dobra spomeniškovarstvena zakonodaja in še kar učinkovita operativna služba je s hitrimi ukrepi preprečila že marsikatero uničenje arheoloških najdišč in posameznih najdb.
Polnih dvainštirideset let je minilo od objave Šmidovega poročila, preden je spet izšla daljša objava novomeškega gradiva, tokrat izpod peresa Franceta Stareta.19 V njej je opisal halštatske in latenske grobove, ki so jih našli leta 1948 v Kandiji pri kopanju temeljev za sindikalni dom (danes stanovanjski blok Kristanova c. 12). To je v neposredni bližini tistega mesta, kjer so že slabo desetletje poprej izkopali reprezentativni halštatski oklep in elegantni trinož-
nik. Leta 1959 je izšlo poročilo Vinka Šribarja20 o rezultatih zaščitnih izkopavanj, ki jih je opravil v letih 1954 in 1955 v mestu in bližnji okolici.
Z nastavitvijo arheologa, pisca teh vrstic, leta 1958 v novomeškem muzeju, se je razvila uspešna terenska raziskovalna dejavnost, kakor tudi živahno publicistično delo o novomeških izkopaninah.21-24 V zborniku posvečenem 600-letnici ustanovitve Novega mesta je izšla daljša razprava, ki daje zaokroženo podobo in celoten pregled vsega arheološkega gradiva iz Novega mesta, kronologijo najdb in stanje raziskovanja ob koncu leta 1967.25 Vse drobne, vsa-kqletne najdbe pa so sproti objavljene v reviji Varstvo spomenikov, glasilu republiškega Zavoda za spomeniško varstvo.
Pri naštevanju razprav o novomeških najdbah moramo posebej poudariti važnost dveh temeljnih razprav o halštatskih najdbah iz Novega mesta, ki ju je objavil Stane Gabrovec. Prva ima naslov: Grob z oklepom iz Novega mesta,20 druga pa: Grob s trinožnikom iz Novega mesta.27 Posebej velja omeniti še Gabrovčevo knjigo: Najstarejša zgodovina Dolenjske, ki je izšla v Novem mestu že leta 1956. S tem delom je avtor prvič na Slovenskem poskusil na poljuden način, toda z vso strokovno natančnostjo predstaviti arheološko preteklost Dolenjske in Bele krajine. Poskus je popolnoma uspel, saj je knjiga že zdavnaj razprodana, pedagoškim delavcem na Dolenjskem pa je v odlično pomoč.
Kadar govorimo o objavljanju arheološkega materiala z Dolenjske, ne smemo prezreti tudi številnih daljših in krajših člankov, pa tudi celih razprav, ki jih je v zadnjih letih priobčil pokrajinski tednik Dolenjski list, največ izpod peresa pisca in drugih slovenskih arheoloških delavcev, ki opravljajo terenske raziskave na Dolenjskem in v Beli krajini. S temi pogostimi objavami v Dolenjskem listu skušamo pri bravcih vzbuditi pozornost in zanimanje za našo najstarejšo zgodovino in za razumno ravnanje z najdbami, kadar se slučajno pojavijo pri raznih zemeljskih delih. Izkopavanje halštatske nekropole v Kandiji od 1967 do 1970 pa je vzbudilo tako veliko pozornost slovenske javnosti, da so o teh najdbah izšli članki v vseh slovenskih časopisih in revijah (glej seznam člankov na koncu knjige).28
Ob pregledovanju publikacij, ki govore o novomeških najdbah, nas preseneča nerazumljivo dejstvo, da sta Dežman in Hochstetter v svojem fundamen-talnem delu o prazgodovinskih naselbinah in grobiščih na Kranjskem20 popolnoma prezrla tako izrazito utrjeno prazgodovinsko gradišče na Marofu ter gomile na Marofu in v Kandiji, kar je oboje bilo pred sto leti še dosti bolj vidno kot danes. Prav tako nas čudi, da sicer vestni Ivan Vrhovec v svoji Zgodovini Novega mesta, ki je izšla leta 1891 (pisal jo je prav takrat, ko so na Ljubljanski cesti izkopali prve grobove), z enim samim stavkom bežno odpravi arheološke najdbe z mestnega področja. Enako tudi Janko Jarc v svoji kratki zgodovini Novega mesta30 ni zapisal ničesar določenega o arheološki preteklosti Novega mesta, čeprav je v njegovem času bilo zbranega in znanega že dosti izkopanega gradiva.
Vse arheološko gradivo, ki je bilo v zadnjih osemdesetih letih izkopano v Novem mestu, je shranjeno v zbirki Dolenjskega muzeja v Novem mestu, manjši zbirki najdb iz mesta pa hranita tudi Narodni muzej v Ljubljani in prahistorična zbirka Prirodoslovnega muzeja na Dunaju. Število izkopanin iz Novega mesta cenimo danes na okrog 5000 kosov, kajti velik del izkopanin je še v fazi restavriranja in zato natančni podatki še niso znani.
NAJSTAREJŠE NAJDBE
PALEOLITSKI ČLOVEK NA LOVU V NOVOMEŠKI OKOLICI — BRONASTO-DOBNI TRGOVCI POTUJEJO OB KRKI — V BRSLJINU NAJSTAREJSl GROBOVI
Čeprav je Dolenjska zaradi svoje geološke zgradbe bogata kraških jam, so arheološke ostaline v njih dosti bolj skromne, kot na primer v jamah na Notranjskem in Primorskem. Sele povečano zanimanje za jamsko arheologijo v zadnjih dvajsetih letih (F. Osole, M. Brodar, F. Leben) je dalo nekaj novih podatkov o bolj ali manj stalni naselitvi prazgodovinskega človeka v dolenjskih jamah. Franc Leben je v krajši študiji3”3 naštel in opredelil vse doslej znane jame na Dolenjskem, ki kažejo na človekovo prisotnost v njih v prazgodovinskem času. Takih jam je na širšem prostoru Dolenjske znanih do sedaj dvajset. V citiranem delu je avtor kulturno oziroma časovno ovrednotil arheološke najdbe v vseh dvajsetih jamah. Naselitev dolenjskih jam je Leben označil takole:
»Najstarejša naselitev so paleolitske- najdbe poznega mousteriena in gra-vettiena. Jamskih najdb iz mezolitika in čistega neolitika na tem področju ni. Številnejše so eneolitske najdbe, ki se kažejo v zapuščini alpskega faciesa lengyelske kulture oziroma lasinjske kulture. Iz konca bronaste in iz železne dobe so znane le drobne slučajne najdbe, številnejše pa eo zopet antične ostaline, ki jih natančneje določajo posamezni novci.«
Znanstveno ena najzanimivejših in hkrati tudi najstarejša arheološka najdba ni bila najdena sicer v Novem mestu, temveč v njegovi najbližji okolici. To je kamnito koničasto rezilo, izdelano iz sivega kresilnika.31 Predmet, ali kakor ga strokovnjaki imenujejo, artefakt, je komaj 10 cm dolg in 3 cm širok kos obdelanega kamna. Takšno orodje je človek davnine lahko uporabljal kot rezilo — nož in kot strgalo. Predmet, ki ga predstavljamo na str. 30, je tipično orodje paleolitskega človeka, ki je živel v tako imenovani ledeni dobi v naših krajih pred več deset tisoč leti.
Opisano rezilo so našli delavci podjetja »Kremen« na Ruperčvrhu leta 1962. Odkrili so ga na robu peskokopa kremenovega peska, tik pod cesto, ki se odcepi od Ruperčvrha proti Stranski vasi. Delavci so postali pozorni na to neobičajno kamnito obliko in jo pokazali vodji obrata inž. Korenčanu. Ta je najdbo takoj spoznal, jo pravilno ocenil in jo oddal univ. prof. Srečku Brodarju, predstojniku katedre za kvartarologijo na ljubljanski univerzi. Na tem mestu želim poudariti važnost te najdbe in hkrati pohvaliti tako razumno ravnanje delavcev, ki so predmet našli in vodje obrata, ker le po njihovi zaslugi smo dobili in ohranili prvo najdbo iz časa starejše kamene dobe iz širšega novomeškega prostora. Najdba je tem bolj važna, ker so paleolitske najdbe na Dolenjskem tako zelo redke.
Paleolitsko kamnito rezilo iz poznega aurignaciena, najdeno na Ruperčvrhu M = 1 : 1.
SpStaurignacienzeitliche Spitzklinge, gefunden in Ruperčvrh. M — 1 : 1.
Ta kamniti artefakt predstavlja značilno orodje ledenodobnega človeka, takrat še na nizki civilizacijski stopnji, ki se je preživljal edinole z lovom na divjad in z nabiranjem sadežev. V neusmiljenem boju za obstanek z naravnimi silami v surovih podnebnih pogojih, je v majhnih skupinah — tropih zalezoval divjačino, prebival je v skalnatih votlinah (odtod naziv »jamski človek«), orodje in orožje pa si je bistroumno izdeloval iz kamenja, kosti in rogovja. Vse orodje iz kamna je izdelal tako, da je pripraven kos kamna spretno odbijal in obse-kaval ter na ta način dobil želeno obliko. Zelo različne in spretno oblikovane kamnite oblike artefaktov pričajo, da je bil človek v starejši kameni dobi zelo bister in spreten izdelovalec raznih orodij. Mitja Brodar, ki je objavil najdbo iz Ruperčvrha, jo uvršča v čas poznega aurignaciena, kar pomeni, da je artefakt star približno 25.000 let! Opisana najdba kaže, da lahko na področju med Novim mestom in Gorjanci pričakujemo novih paleolitskih najdb, ki bodo dokazale mnogo starejšo prisotnost človeka na Dolenjskem, kot pa smo bili spričo redkih tovrstnih najdb vajeni doslej. Kamnito rezilo je aurignaški človek najbrž izgubil na Ruperčvrhu, ko se je klatil po novomeški okolici in zalezoval divjad.
Mnogo mlajše, čeprav za naše današnje pojme še vedno zelo stare, so lepo zglajene in skrbno obrušene kamnite sekire, kladiva, dleta in kopače. Po večini so narejene iz trdega, zelenega kamna — serpentina. To lepo zglajeno orodje je značilno za obdobje mlajše kamene dobe — neolitika, ko se ljudje
že ustalijo in pričnejo obdelovati zemljo. Človek v mlajši kameni dobi ni več samo lovec, temveč se že polagoma ustali, zgradi si preproste koče, napol vkopane v zemljo — zemljanke, začne preprosto obdelovati zemljo, zaseje prve žitarice in si udomači prve živali. Neolitski človek ni več potujoči lovec, ki hiti za čredami divjih živali, temveč se vse bolj navezuje na določen krog zemljišča, ki ga začne krčiti s požiganjem gozdov in rahljati zemljo z lepo zglajenim kamnitim orodjem. Lončarstvo, veščina in umetnost izdelovanja ter okraševanja glinastih posod, postane od mlajše kamene dobe naprej najpomembnejša obrt domala vseh ljudstev do današnjih dni. Lončenina ali keramika postane bistveni sestavni del človekove materialne kulture, pa tudi izraz duhovnih predstav, ki se izražajo v okrasu in v oblikah. Zaradi spreminjajočih se oblik in različnih okrasov v posameznih obdobjih je prav keramika nam arheologom najvažnejše merilo in opora za časovno in kulturnozgodovinsko opredeljevanje posameznih najdb.
Slučajne najdbe kamnitega orodja v širši okolici Novega mesta: v Jami pri Dvoru,32 Romitovki,33 na Goljeku,34 v Mali Loki,35 Šentjerneju,3" dajejo slutiti, da so ob Krki živeli ljudje že v mlajši kameni dobi, to je nekako pred 4000 leti. Za to domnevo sicer še nimamo povsem trdnih dokazov, ker so enako kamnito orodje uporabljali tudi še dolgo pozneje, v bronasti dobi. Za dokaz neolitskih naseljencev bi morali najti sledove naselbin ali vsaj posameznih koč takratnih prebivalcev, prvih poljedelcev, ki so prišli v naše kraje od vzhoda, iz plodnih obdonavskih ravnin.
BRONASTODOBNI TRGOVCI POTUJEJO OB KRKI
Nove arheološke najdbe in dognanja vse bolj potrjujejo domnevo, da je dolina Krke že zelo zgodaj v prazgodovinskem času igrala pomembno vlogo v tedanjem prometu in pri posredovanju civilizacijskih in kulturnih dobrin na jugovzhodnem predalpskem prostoru. Krška dolina je najvažnejša prometna pot med Savo in Kolpo, rekli bi »južna transverzala«, ki povezuje ravninske predele Spodnjega Posavja od »brežiških vrat« ob sotočju Krke in Save, do hribov v zahodni Dolenjski in prek njih z Notranjsko in Ljubljansko kotlino. Spričo najdb, ki so jih našli v zadnjih sto letih vzdolž Krke, danes zanesljivo vemo, da so po krški dolini potovali in tovorili že trgovci v bronasti dobi, sredi
2.	tisočletja pred našim štetjem.
Velikansko tehnično revolucijo v človekovem družbenem razvoju pomeni odkritje kovine ter njeno odločno prednost v vsakdanji rabi pred kamnom. S tem je človeštvo napravilo velik kvalitativen skok s prehodom iz kamene dobe v »kovinska obdobja«. Prične se obdobje preprostega rudarstva in metalurgije, kar je važna prelomnica v človekovi zgodovini. Novi tehnološki in proizvodni procesi pogojujejo tudi nove družbene odnose. Prva kovina, ki so jo ljudje spoznali in začeli obdelovati, je bil mehki in svetleči baker. V arheologiji poznamo med mlajšo kameno dobo in bronasto dobo tudi kratkotrajno bakreno dobo, kajti čisti baker je vse preveč mehka kovina, da bi bila vsestransko uporabna. Ko pa so se ljudje naučili zlivati baker in kositer, da so tako dobili trdi in svetleči bron, govorimo o bronasti dobi, ki traja v naših krajih nekako med leti 1800 in 1000 pred našim štetjem.
Človek v bronasti dobi ni več mirni poljedelec, ki je bolj ali manj stalno naseljen ter živi od plodov zemlje, lova in živinoreje. Spoznavanje kovine in njena uporabnost mu je potisnilo v roke tudi nevarno kovinsko orožje: sekiro, sulico, bodalo in meč. Tako oboroženi bronastodobni človek postane napadalen, rodovi se medsebojno ogrožajo in napadajo, bivališča niso več varna, ljudje iščejo ležišča kovin oziroma rudišča in novih rodovitnih pokrajin, časi so zelo nemirni in nevarni. Konflikti med posameznimi naselbinami in rodovnimi skupnostmi so postali neizbežni. Okrog leta 1200 pred n. št. se pričnejo velike selitve po imenu neznanih ljudstev v Evropi, ki jih lahko zasledujemo po določenih značilnih oblikah. Tako je bilo v naših krajih sredi 2. tisočletja pred našim štetjem, ko je Dolenjska dobivala prve obrise kulturne pokrajine.
Najdbe iz bronaste dobe na Slovenskem so redke. Vzrokov za to je več: naseljenost v 2. tisočletju pred n. št. je bila gotovo še zelo skromna, iz tega obdobja pa se je ohranilo le malo vidnih spomenikov, ki bi nas vabili k raziskovanju. Posebno Dolenjska je revna na bronastodobnih najdbah oziroma spomenikih, kar pa seveda ne pomeni, da jih sploh ne premore. Ljudje v bronasti dobi pokopavajo svoje mrtve v gomilah, kakršne poznamo na Štajerskem (Brinjeva gora, Morje pri Framu), medtem ko jih na Dolenjskem doslej še nismo zasledili. Bolj številne pa so najdbe iz zadnjih treh stoletij bronaste dobe, iz 'obdobja, ki ga strokovno imenujemo »kultura žarnih grobišč«.
Prvi bronasti izdelki so v naše kraje prihajali iz področja današnje Madžarske in izpod Karpatov, kjer so nahajališča potrebne rude. Tam živeča plemena so se začela ukvarjati skoraj izključno s kovinarstvom, svoje izdelke pa so zamenjavali z drugimi plemeni za pridelke in izdelke, ki so jih sami potrebovali. Začne se prva uvozno-izvozna trgovina v zgodovini pri nas.
Kovinske izdelke so v naše kraje prinašali potujoči trgovci, ki so utirali prve prometne poti do oddaljenih pokrajin. Potovali so križem po deželi, obiskovali so oddaljene naselbine ter svoje izdelke zamenjavali za živež, oblačila in drugo. Ti posamični potujoči trgovci, pa tudi cele trgovske karavane, so bili v tujih, neznanih krajih izpostavljeni raznim nevarnostim in nevšečnostim. Nezaupljiva in celo sovražna plemena ter prirodne zapreke, so te trgovce večkrat spravljali v nevarne položaje. V hudi stiski za svoje imetje je tak potujoči trgovec v naglici zakopal svoj dragocen tovor bronenih izdelkov ter zbežal na varno v upanju, da se bo po prestani nevarnosti spet vrnil in izkopal svoje dragocenosti. To je zgodba, ki se ponavlja skozi vso človekovo zgodovino, bridko znana tudi iz minule svetovne vojne. Mnogi izmed njih se niso več vrnili, ker jih je prej doletela smrt, in tako večkrat najdemo takšne zakopane zaloge ali depoje, v katerih so shranjene bronaste sekire, srpi, sulice pa tudi kosi še neobdelanega ali razlomljenega brona.
Najdbe orodja in orožja iz bronaste dobe v samem Novem mestu ne poznamo, pač pa so najdbe iz konca bronaste dobe v okolici dokaj bogate. Tako so že v prejšnjem stoletju našli dve lepi založni najdbi bronastih predmetov v Crmošnjicah37 pri Novem mestu in pri Jurki vasi. Leta 1908 je neki kmet iz Črmošnjic pod Gorjanci pri oranju slučajno našel 12 kilogramov težko depojsko najdbo bronastih predmetov, ki je vsebovala naslednje: 28 celih in 15 razlomljenih srpov, 6 sekir, 2 dleti, 1 sulico, 1 zlomljeno bodalo, 9 zapestnic, 13 kosov bronaste litine in še nekaj drobnarij. V gozdu Osredek nad Jurko vasjo33 so leta 1868 prav tako našli večjo depojsko najdbo bronastih predmetov, ki je obsegala naslednje deloma cele, deloma pa polomljene kose: 3 sekire, 1 britev, 1 fibulo, 2 zapestnici, 2 polomljena meča, 1 sulico, 5 srpov, 1 bojno sekiro in še precej manjših kosov zlomljenih orodij.
Poleg teh dveh večjih depojskih najdb poznamo še nekaj posamičnih najdb podobnih bronastih predmetov iz novomeške okolice, kot na primer: tulasto sekiro iz Verduna,3" dve tordirani ovratnici, dva obročka in del zaponke iz Prečne.40 Vsi ti predmeti so zgovoren dokaz, da so pred več kot tritisoč leti, v mlajšem obdobju bronaste dobe, ob Krki že živeli ljudje ali pa vsaj ob njej potovali in trgovali.
V BRŠLJINU NAJSTAREJSl GROBOVI
Ob Krki, od vzhoda navzgor, so v teku tisočletij prodirala, ropala in uničevala, pa tudi naseljevala kraje in obdelovala zemljo ob Krki številna ljudstva, začenši od prvih poljedelcev ob koncu mlajše kamene dobe in bronastodobnih trgovcev. Sledili so jim častivci očiščujočega ognja Veneti, ki so odhiteli dalje v padsko nižino in prvi Iliri, ki so oboji sežigali svoje mrtve na grmadah, pepel rajnih pa so hranili v glinastih žarah, zakopanih na pokopališču. Po isti poti je prihajal na Dolenjsko vsaj posredno tudi vpliv daljnih stepskih živinorejcev in drznih jezdecev Kimerijcev in Skitov, ki ga lahko razberemo v grobnih ostalinah halštatskega časa. V 3. stoletju pred n. št. pa so po tej poti pridrli in se tu naselili bojeviti Kelti, ki so v kratkem času nasilno porušili že stoletja
Žarni grob s kamnito oblogo iz Bršljina, iz obdobja kulture žarnih grobišč.
Urnenfelderzeitliches Grab mit Steinsetzung
aus Bršljin.
ustaljeni patriarhalni red ilirskih rodov južno od Alp. Še v veliko večjem obsegu pa so se prek dolenjske deželice razlili valovi barbarskih ljudstev v času preseljevanja narodov, hiteč k obljubljenim obalam Jadrana in Mediterana ter v plodne ravnice Italije. Vabila sta jih blišč in bogastvo zahodnorimske države, ki je umirala pod udarci plena željnih germanskih ljudstev. Prvi Slovenci v zadnjem naselitvenem valu so zaključili vrsto migracij, se trdno naselili v teh krajih in ostali zvesti tej ne preveč radodarni kraški zemlji vse do današnjih dni, kljub stoletni raznarodovalni in uničevalni politiki severnih germanskih sosedov.
Ob koncu bronaste dobe, nekako okrog leta 1200 pred našim štetjem, so bili v Evropi večji premiki ljudstev, ki sovpadajo s selitvijo Dorcev na jugu Bal-
3 Novo mesto v davnini
33
©
Najdbe iz žarnega groba v Bršljinu: 1. dvojnokrižna pasna spona, 2. del bronaste ovratnice, 3. del fibule očalarke, 4. žara z dvema ročajema.
Funde aus dem Urnengrab in Bršljin: 1. doppelkreuziger Gurtelhaken, 2. Torquesfragment, 3. Tell einer Brillenfibel, 4. zvveihenkelige Urne.
kanskega polotoka. Tudi Dolenjska in vse slovensko ozemlje kot izrazito prehodno ozemlje, je občutila te velike premike. Tukaj, na usodnem križišču balkanskih, orientalsko-panonskih in alpskih kulturnih vplivov, so se ob koncu 2. tisočletja naselili tisti brezimni ljudje, ki jih poznamo kot nosilce kulture žarnih grobišč. V tem času so se pričele v Evropi oblikovati tri velike skupine ljudstev, ki so čez nekaj stoletij postali gospodarji Evrope in oblikovalci njene kulture in civilizacije. V zahodni Evropi se rojevajo Kelti, na severu Germani, na Balkanu pa Iliri. Vse tri plemenske skupnosti so vtisnile Evropi neizbrisen pečat v materialni in duhovni kulturi, ki ga še danes ponekod zlahka zaznamo. Z medsebojnim vplivanjem in s stapljanjem so ti nosilci na ruševinah antičnega sveta izoblikovali tisto kulturo in civilizacijo, ki jo poznamo pod imenom zahodnoevropska, in katere dediči smo tudi mi Slovenci.
V času pozne bronaste dobe, ki ga v prazgodovinski arheologiji označujemo kot kulturo žarnih grobišč, se na Dolenjskem naseli ljudstvo, ki mu ne vemo imena, vendar ga dobro poznamo iz številnih grobov. Tu se je za temi anonimnimi nosilci žarnogrobiščne kulture ustalilo ljudstvo prazgodovinskih Ilirov, se razvilo in organiziralo v mogočno zvezo plemen od obal Jadranskega morja prek centralne Bosne do Vzhodnih Alp, doseglo svoj ustvarjalni višek in največjo gospodarsko moč med 6. in 4. stoletjem pred našim štetjem, in šlo v skupen boj proti Rimljanom v znanem panonosko-dalmatinskem uporu v letih 6—9 našega štetja. Vojaški poraz nesložnih ilirskih plemen v tem uporu je pomenil hkrati tudi konec njihove politične moči in samostojnosti. Čeprav na zunaj romanizirani, so skozi ves čas rimske okupacije trdoživo ohranili prvine lastnega kulturnega izročila, ponekod vse do prihoda Slovenov v naše kraje.
Z ožjega novomeškega področja poznamo najstarejše arheološke najdbe iz štirih skromnih grobov, ki smo jih odkrili leta 1963, ko so kopali temelje za steklarno INIS v Bršljinu,41 v zahodnem predmestju Novega mesta. Zaradi hitro napredujočih gradbenih del, žal nismo mogli več ugotoviti, koliko grobov je bilo tukaj vkopanih. Z drugimi besedami: ne vemo, ali smo našli zadnje počivališče samo ene družine oziroma enega gospodarstva, ali pa je bilo to pokopališče neke manjše vaške skupnosti. Vseeno so bršljinski grobovi kljub skromnim pridatkom zelo važni, ker močno povečujejo naselitveno starost novomeškega prostora. Ti grobovi sodijo v čas kulture žarnih grobišč, okrog leta 1000 pred n. št. Žarni grobovi tega tipa so omejeni bolj na ravninske predele v Posavju in Podravju, na primer: Dobova, Hajdina, Maribor, Ruše.
Bršljinski grobovi so najzahodnejši iz tega časa na Dolenjskem, z najbližjo primerjavo v velikem grobišču v Dobovi pri Brežicah. Podobne grobove iz istega časa lahko pričakujemo tudi vzhodno od Novega mesta, na Sentjernej-skem polju in v Spodnjem Posavju ter v Mirenski dolini, kar že potrjujejo nekatere posamične najdbe. Zaradi enotnega načina pokopavanja: upepeljevanje mrličev in polaganje pepela v posebne obredne žare, so arheologi poimenovali vsa najdišča takšnih grobov iz onega časa s skupnim imenom — kultura žarnih grobišč (skrajšano KZG), ki traja v naših krajih okvirno med leti 1200 in 800 pred našim štetjem. Ljudje, kli so pokopavali svoje rajne v Bršljinu, so bili prvi, zaenkrat še anonimni naseljenci na novomeškem področju. Kje so si postavili svoje koče, še ne vemo. To je stvar bodočih raziskav.
METROPOLA DOLENJSKIH ILIROV
PRVI NASELJENCI NA MAROFU — SEDEŽ HALSTATSKEGA KNEZA —
UMETNOST SITUL
Leto 1959 pomeni začetek sistematičnega raziskovanja novomeške prazgodovine z odkrivanjem obsežnega grobišča žarnih grobov na Klemenčičevih njivah, na grebenu Mestnih njiv,42 severno nad mestom. Zal nam je, da to obsežno grobišče do danes še ni v celoti odkrito in raziskano, saj smo odkrili zaenkrat šele 60 grobov. To žarno grobišče se od onega v Bršljinu, ki smo ga opisali v prejšnjem poglavju, močno razlikuje, tako po oblikah in velikosti posod, kakor tudi časovno. Način pokopavanja je še vedno enak kot v Bršljinu: mrtve sežigajo na grmadah, pepel in skromne kovinske pridatne polagajo v žare in le-te zakopljejo v zemljo. Občutna pa je razlika v oblikah in velikosti posod, ki so hranile pepel umrlih.
Žare na Mestnih njivah niso več majhni lonci, temveč kar ogromne trebušaste posode, ki spominjajo na hrambene posode, saj merijo največje med njimi celo do 75 cm v višino in čez 50 cm v širino. Čeprav so žare tako velike, najdemo v njih zelo malo pridatkov. Velikost teh žar si lahko razlagamo kot začetek monumentalizacije grobne arhitekture, ki v mlajši fazi, halštatskega obdobja pripelje do gradnje veličastnih gomil, najreprezentativnejše grobne arhitekture naše prazgodovine. Najbolj pogost pridatek v teh grobovih je keramična skledica-latvica, v katero so dajali popotno hrano umrlemu na pot v kraljestvo senc. Večkrat pa smo našli v žari samo nekaj črepinj posameznih skledic, kar si razlagamo tako, da so še ob odprtem grobu opravili obredno pojedino v pokojnikov spomin, posode nato namerno razbili in posamezne črepinje simbolično položili tudi v grob. V dveh žarah smo našli drobne ostanke železnih predmetov, ki dokazujejo, da so grobovi na Mestnih njivah že iz najstarejše železne dobe v Sloveniji, to je iz časa nekoliko pred letom 800, ko so se Iliri na Dolenjskem prvič srečali z novo kovino — železom.
Grobišče na Mestnih njivah sodi po svojem kulturnem obeležju in po formalni plati še v končno fazo žarnih grobišč, pravzaprav je le še zadnji odblesk že ugašajoče žarnogrobiščne kulture. Časovno je približno dvesto let mlajše kot so grobovi v Bršljinu, skupen pa jiim je enak način pokopavanja in zelo majhno število pridatkov, med njimi še ni čutiti večjih socialnih razlik. Že čez nekaj desetletij so se začele pri Ilirih na Dolenjskem velike gospodarske in družbene spremembe, ki odsevajo v njihovi zapuščini, predvsem v grobovih, iz katerih skušamo razbrati tudi duhovno življenje takratnih prebivalcev.
Nekropola na Mestnih njivah pa nam pove še nekaj več: Iliri v tem času svojega pokopališča niso uredili več na ravnini blizu vode, kot na primer starejši naseljenci v Bršljinu, temveč na hribu, kar je že precejšen odmik od večstoletne tradicije, saj so nekropole iz klasičnega obdobja žarnih grobišč pove-
Velike žare iz zgodnjehalštatskega grobišča na Mestnih njivah.
GroBe Graburnen aus der fruhhallstattzeitlichen Nekropole aui Mestne njive.
NOVO MESTO - MAROF
Tloris prazgodovinske naselbine (gradišča) na Marofu.
Grundriss der prShistorischen Siedlung (Ringwall) auf Marof.
čini v ravnini. Grobovi na Mestnih njivah, ki jih datiramo proti koncu 9. stoletja, okrog leta 800 pred n. št., formalno in vsebinsko zaključujejo burno obdobje naseljevanja Dolenjske v času pozne bronaste dobe in hkrati stoje na pragu novega, halštatskega časa, ki povzdigne Dolenjsko iz prazgodovinske brezimnosti do evropskega pomena in veljave. Lahko trdimo, da so ljudje, ki so pokopavali na Mestnih njivah, prvi »Novomeščani«, ki so se trdno naselili na pomolu ob Krkinem meandru pred skoraj tri tisoč leti.
V prejšnjem poglavju je bilo rečeno, da so ljudje, ki so bili pokopani v Bršljinu, bili šele na začetku mogočnega razvoja ilirske halštatske kulture in civilizacije v obdobju starejše železne dobe. V njih je bila nakopičena življenjska sila biološko še svežega in neizrabljenega rodu, ki je s svojo sposobnostjo napravil v naslednjih nekaj stoletjih izreden gospodarski in kulturni vzpon.
Vse kaže, da so se Iliri v tistem času, ko so pokopavali svoje mrtve na Mestnih njivah, že naselili na prirodno oblikovani in s strmimi pobočji zavarovani terasi na Marofu. To je vzpetina severno nad srednjeveškim mestnim jedrom, nad poslopjem občinske skupščine in nad Kettejevim drevoredom. Pri natančnem opazovanju tega predela, bo vešče oko še danes opazilo ostanke nekdanjega močno utrjenega pasu ob robu gradišča. Posebno lepo je to vidno, če se vzpenjamo skozi drevored od mestne strani in se ozremo na levo roko tam, kjer je cesta najbolj strma. Posamezne odseke tega gradišča, ki so bili laže dostopni, so verjetno še dodatno utrdili in zavarovali z nasipi, kamnitim ozidjem ali pa s palisadami.
Utrjeno prazgodovinsko gradišče na Marofu je eliptično-pravokotne oblike v izmeri približno 250 X 100 metrov, v obsegu pa meri približno 700 metrov. Na vzhodni in severni strani je utrjeni strmi rob naselbine še dobro viden. Vhod v naselbino je bil na severovzhodni strani gradišča, prav na istem mestu, kjer pelje tudi danes pot na gradišče. Sistematičnih raziskovanj na gradišču še ni bilo, slučajne najdbe keramičnih črepinj in ožganega hišnega lepa na površini znotraj gradišča pa so zelo številne. Kako dolgo je trajala naselbina na Marofu zaenkrat še ne vemo, vendar po primerjavah z drugih dolenjskih najdišč, posebej še s Stično, sklepamo, da je bilo gradišče naseljeno skozi vse prvo tisočletje pred našim štetjem in morda še v rimskem času. Kako velikopotezno in umno so bili zgrajeni taki prazgodovinski obrambni zidovi, smo lahko videli v zadnjih letih ob izkopavanju na gradišču nad Stično, v prestolnici stiškega halštatskega kneza.
S prazgodovinsko naselbino na Marofu so nastali prvi zametki organiziranega »mestnega« življenja s svojimi komunalnimi zakonitostmi na tleh Novega mesta že na začetku halštatskega časa, zanesljivo že okrog leta 800 pred našim štetjem. Za halštatskimi Iliri so se na gradišču na Marofu najbrž naselili tudi Kelti, ki so v naše kraje prišli nekje sredi 3. stoletja pred našim štetjem. Se več: zdi se, da je bila novomeška naselbina tudi v rimskem času še naprej na utrjenem Marofu, dokler ni v viharjih preseljevanja narodov ugasnilo življenje na njej. Ker arheoloških raziskovanj na prazgodovinski naselbini na Marofu še ni bilo, nam oblike in razporeditev stanovanjskih koč znotraj selišča in trajanje naselbine še niso znani.
Potem, ko bomo zaključili izkopavanje halštatskih gomil v Kandiji, se bomo lotili tudi izkopavanja prazgodovinske naselbine na Marofu. Rezultati z obeh izkopavanj nam bodo šele celovito osvetlili življenje halštatskih Ilirov oziroma prazgodovinskih prebivalcev v dolenjski metropoli v zadnjem tisočletju pred našim štetjem.
SEDEŽ HALŠTATSKEGA KNEZA
Tradicionalnim gospodarskim panogam Ilirov: živinoreji in poljedelstvu, se je sedaj pridružilo še rudarstvo, fužinarstvo in kovinarstvo. Vse življenje na področju Vzhodnih Alp in severnega Balkana v prvem tisočletju pred našim štetjem stoji v znamenju močno razvitega rudarstva (kamena sol, železo, baker, svinec) in številnih metalurških obratov. Železo, ta tako vsestransko uporabna kovina, ki je še danes v nekaterih primerih nenadomestljiva, začne v halštat-skem času svojo zmagovito pot.
V Sloveniji, posebej še na Dolenjskem in v Beli krajini, so se Iliri z veliko vnemo lotili pridobivanja in predelave železne rude. Potrebno rudo so pridobivali s površinskimi kopi in z nabiranjem bobovca. Znano je, da je v gornjem toku Krke in v Beli krajini precej železne rude, ki jo še danes v obliki bobovca (rjavi železovec) najdemo na površini. Spomnimo se fužin in livarn, ki so na industrijski način obratovale v 18. in 19. stoletju v Zagradcu in na Dvoru ob Krki ter v Gradacu v Beli krajini. Ni slučaj da so prav na tem območju nastala že v halštatskem času velika utrjena gradišča — ilirske naselbine in cele trdnjave: Kučar v Beli krajini, Vinkov vrh nad Dvorom, Cvinger pri Dolenjskih Toplicah, Straža pri Novem mestu, Cvinger pri Dobrniču, gradišče na Marofu v Novem mestu, Vinji vrh nad Belo cerkvijo in druga. Za klasično halštatsko kulturo starejše železne dobe pri nas je značilno, da se je takrat življenje organiziralo in razvijalo skoraj izključno na utrjenih gradiščih v hribovitih predelih. K temu so jih nedvomno silili varnostni in strateški razlogi.
Kako gosto je bila naseljena Dolenjska v halštatskem času, naj pove naslednji seznam pomembnejših halštatskih najdišč na Dolenjskem in v Beli krajini. Spodnji seznam je nekoliko dopolnjen od onega, ki ga je objavil že S. Gabrovec v časopisu Germania 44, 1966, 47—48. Izdelan je na podlagi literature in najdb, ki jih hranijo razni muzeji, med njimi je še veliko neobjavljenega gradiva:
Bogenšperk pri Litiji Boštanj pri Sevnici Brezje pri Raki Brezje pri Trebelnem Brusnice
Butoraj pri Črnomlju Črnomelj:
Loka pri Črnomlju Sadež
Dobe pri Kostanjevici Dobrnič:
Dobrava pri Dobrniču
Korita
Reva
Dolenjske Toplice: Cvinger Meniška vas
Dragatuš Gorenje Laknice Gradišče nad Višnjo goro Gradišče (sv. Ana) pri Mirni peči Gradišče pri Sinjem vrhu Grič (Klevevž)
Kaplja vas
Kostanjevica (Sajevce) Kostrevnica pri Litiji Kronovo Kučar:
Grm
Podzemelj
Skrilje
Zemelj
Magdalenska gora Metlika:
Borštek
Špitalska draga Veselica?
Mihovo
Mladetiče pri Krmelju Mokronog:
Križni vrh Ostrožnik Ribjek Slepšek
Sv. Križ (= Beli grič)
Vesela gora Novo mesto:
Bršljin
Kandija
Ljubljanska cesta Marof
Mestne njive Pavla vas pri Tržišču Plešivica Pusti Gradac Raka Rakovnik
Ravne pri Boštanju Rob pri Velikih Laščah Roje pri Trebelnem Rovišče
Stari grad nad Podbočjem
Sela pri Sumberku Stična:
Griže
Šentvid pri Stični Vir
Vrhpolje
Smarjeta (glej Vinji vrh)
Škocjan
Statenberk pri Trebelnem Toplice pri Smarjeti Valična vas Velike Malence Vinica:
Stražni dol
Slemine
Zeželj?
Vinji vrh nad Belo cerkvijo:
Bela cerkev Družinska vas Gradenje Mladevine Orešje Strelac Smarjeta Zaloviče Vinkov vrh Vintarjevec pri Litiji Volčje njive
Vrhpolje pri Šentjerneju Zilje
K dolenjski skupini halštatske kulture spadajo še naslednja najdišča v Zasavju, izven strogo geografskega okvira Dolenjske: Vače (z najdišči: Klenik, Apno, Zgornja in Spodnja Krona, Cvetež, Ravne njive, Vodice, Lestina), Zagorje, Hrastnik, Blanca (z najdišči: Kladje, Okrog, Rožno), Sevnica in Libna.
Rezultati različnih raziskovanj v minulih desetletjih, predvsem A. Miillnerja in W. Šmida so pokazali, da so se Iliri na Dolenjskem prav načrtno ukvarjali z rudarstvom in železarstvom. Ostanki so pokazali, da je bilo v halštatskem času kaj težko pridobivati železo in da je bil odstotek izkoristka železa iz rude precej majhen. Vendar so rudo neumorno talili v številnih pečeh, saj je bilo železo takrat dragocena in na moč iskana strateška kovina.
Ta važna kovina jim je omogočila, da so se opremili s pripravnim orodjem in odličnim orožjem, ki ima veliko prednost pred bronastim orožjem in širši obdelovalni ter uporabni obseg. Hkrati pa jih je nenehno bogatila, saj so tako dragoceno in iskano kovino zlahka zamenjavali za proizvode tujih dežel, kakršnih doma niso imeli. Tisti rodovi, ki so odkrili ta dragocena rudišča in ki so najprej osvojili tehnološki postopek pridobivanja železa in nadaljnje predelave, so imeli odločno strateško prednost pred onimi, ki so se borili še z začetnimi
težavami železarske tehnologije. Mirne duše lahko trdimo, da sega danes tako pereča tekma v oboroževanju v Evropi že štiri tisoč let nazaj, na začetek bronaste dobe.
V raziskovanju zgodovine železarstva na Kranjskem je oral ledino Alfons Miillner,43 ki je v svojem temeljnem delu o zgodovini železarstva na Kranjskem v uvodnem poglavju izčrpno osvetlil in prikazal železarsko dejavnost prazgodovinskih prebivalcev pri nas. Med obema vojnama je temu vprašanju posvetil nekaj pozornosti tudi naš rojak in štajerski deželni arheolog Walter Šmid,44 ko je izkopaval oziroma sondiral na več prazgodovinskih naselbinah v Sloveniji in pri tem vedno naletel na kovaške delavnice ali pa na talilne peči in obilico žlindre prazgodovinskih prebivalcev.
Zelo zanimiv tehnološki poskus je izvedla skupina raziskovalcev iz jeseniške železarne v letih 1961 in 1962, ko so pod Studorjem in na Ušejci zgradili primitivne talilne peči na veter (tako imenovane vetrne peči), v katerih so talili železno rudo — bobovec. Na podlagi ohranjenih analogij so zgradili prav take peči, kot so jih nekdaj uporabljali prazgodovinski prebivalci Gorenjske — Kami, v njih pa talili na starinski način rudo ter vestno beležili vse rezultate.45 Ugotovili so, da je bilo v davnini železo težko pridobivati, izkoristek pa je bil majhen. Članek so raziskovalci zaključili z ugotovitvijo: »Iz mnogo rude malo železa, zato pa hkrati več vetrnih peči.« Podobne moderne raziskave s taljenjem v vetrnih pečeh so opravili tudi avstrijski železarji na Gornjem Štajerskem in na Koroškem, v domovini noriškega železa. Njihovi poskusi so pokazali, da so že prazgodovinski železarji v Vzhodnih Alpah znali pridobivati visokovredno jeklo.
Sledove prazgodovinskega fužinarstva so odkrili tudi v Novem mestu, pri gradnji železniške postaje v Bršljinu, kot smo že opisali v poglavju o raziskovanju novomeške davnine.
	1
i -	Ari, vir.	?	
Severni rob gradišča na Marofu. Nordrand des Ringvvalles auf Marof.
Temelji gospodarstva v halštatskem času na Dolenjskem so bili: nedvomno močno razvita metalurgija, predvsem železarstvo, nato živinoreja in morda tudi konjereja. Poljedelstvo gotovo ni moglo biti osnovna gospodarska panoga Ilirov na Dolenjskem, saj skopa kraška tla, težka ilovica in ponekod pomanjkanje vode (na primer v Suhi krajini), tej gospodarski veji niso bili v prid.
Novi način življenja, ki sloni na novih gospodarskih temeljih, je vplival in spreminjal tudi družbeni red ilirskih plemen. V starejši železni dobi pri Ilirih ni več socialne enakosti, ki jo še izpričujejo grobovi iz časa kulture žarnih grobišč v Bršljinu in na Mestnih njivah. Prične se vse globlje razslojevanje ilirske družbe, tako da se le-ta že deli na bogate in revne, na vladajoče in podložne. Na eni strani so rodovni prvaki in plemenski knezi — govorimo že o plemenski aristokraciji, ki jo do neke mere lahko primerjamo s srednjeveškimi fevdalci — ki so v primeru vojne nevarnosti ali zunanje sovražnosti vojni poveljniki in tvorijo viteški stan halštatske družbe, na drugi strani pa množica kmetov, pastirjev in rudarjev. Nekje vmes pa je bila maloštevilna »tehnična inteligenca«, kii so jo sestavljali: rudosledci, oglarji, kovači, livarji, torevti in modelarji. Vse bolj in bolj se bogastvo in dobrine kopičijo v rokah posameznikov. Ta razdelitev materialnih dobrin v halštatski družbi se lepo zrcali tudi v pogrebnih običajih oziroma v grobovih halštatskega časa. Tako najdemo v gomilah na eni strani preproste in revne grobove, na drugi strani pa redke, silno bogato opremljene grobove z dragocenimi pridatki. Te bogate grobove imenujemo v arheologiji »knežje« grobove.
V gradišču, na sedežu svoje »kneževine«, je halštatski knez, prvak svojega rodu, prirejal svečane simpozije in gostil sosednje velikaše ob praznikih, ki jih poznamo s prizorov na bronastih vedricah — situlah. Tu so tekmovali v rokoborbi, atletskih tekmah in jahanju, prirejali so svečane sprevode in gostije, žgali so zahvalne daritve, igrali so in peli. Slavili so »praznik šitul«! Semkaj, za okope dobro zavarovanega gradišča, so halštatski pastirji v nevarnosti se-gnali konje, govedo in drobnico, metalurgi pa so varno poskrili svoje kovinsko bogastvo, da ne bi postalo plen ropajočega sovražnika.
Dolenjska halštatska gradišča skoraj vedno prevladujejo nad neko manjšo ravnico, pri čemer pomislimo na pomerij gospostva ilirskih knezov, ki tako presenetljivo spominjajo na opise starogrških kneževin in njihovih plemičev pri Homerju. To primerjavo potrjujejo tudi torevtični izdelki situlske umetnosti, ki ponazarjajo lovske scene, sprevode, tekmovanja in razkošne gostije, ki jih tako pogosto srečujemo v Homerjevih epih.
UMETNOST SITUL
Čvrsto zasidrana v okolju alpske inačice halštatske kulture na Dolenjskem, se začenja v 7. stoletju pred našim štetjem v naših krajih tista slovita likovna zvrst, ki jo poznamo pod imenom »situlska umetnost«. Ta svojstvena likovna govorica je najvišji dosežek halštatske kulture ne samo Dolenjske, temveč tudi vsega prostora med Donavo in Padsko nižino. Če zanemarimo neprimerno starejšo paleolitsko umetnost ledenodobnega človeka, stoji situlska umetnost halštatskega časa poleg etruščanskega slikarstva na začetku kontinentalne evropske figuralne upodobitve, ki vzdržuje neposredno zvezo iz prazgodovine z zgo-
dovinskim obdobjem antike. Situlska umetnost tvori začetek evropskega pripovednega reabzma.
Z izrazom »situlska umetnost« označujemo v prvi vrsti tiste likovne stvaritve, ki v vodoravnih pasovih krasijo bronaste vedrice — situle. V krog spomenikov situlske umetnosti štejemo pa tudi druge predmete, ki so okrašeni v enaki tehniki in s podobnimi prizori: bronaste ciste, pasne plošče, nožnice, pokrove posod, diademe, maske in podobno. Tehnika likovne izvedbe je vsem enaka: prizori in okrasi so iztolčeni v bronasto (ali zlato) pločevino od znotraj oziroma od zadaj, na zunanji strani pa so običajno konture še dodatno gravirane. Poznamo pa tudi umetnine, ki so izdelane samo s pomočjo gravure.
Slavnostne dogodke, ki so jih prirejali halštatski knezi ob »prazniku situl«, so nam ilirski umetniki — torevti, ohranili v prizorih na bronastih situlah. Te so najbrž služile kot nagradni pokali zmagovalcem na atletskih tekmah, ali pa kot posode v katerih so mešali odišavljeno in recireirano vino iz sladkega mediteranskega grozdja in ga potem delili izbranim udeležencem slavnosti. Z veliko potrpežljivostjo in z dokajšnjim likovnim znanjem, so halštatski umetniki iztolkovali v tanko bronasto pločevino cele prizore iz prazničnih dni. Na najdragocenejših, figuralno okrašenih situlah, se v zaporednih vodoravnih pasovih razgrinjajo in prepletajo realistični prizori tekmujočih možatih golih borcev, bahavih pivcev, dirjajočih voznikov, dostojanstvenih velikašev v svečanem sprevodu in celo intimnih erotičnih prizorov, z liričnimi scenami tenkonogih poplesujočih konj, tekmujočih muzikantov, graciozno korakajočih antilop, nenavadnih vzhodnjaških bajeslovnih živali, plahutavih ptic in stiliziranih rastlinskih okraskov.
Figuralno okrašene situle, kot na primer ona z Vač in z Magdalenske gore ter slovite pasne plošče iz Vač, Zagorja, Brezij in z Magdalenske gore s svečanimi epskimi prizori in dramatičnim poudarkom, so vrhunski dosežki hal-štatske likovne ustvarjalnosti ter sodijo po svoji kvaliteti in izjemnosti v svetovno umetnostno zakladnico. Velika razstava situlske umetnosti4'1 z mednarodno udeležbo leta 1961 v Padovi in 1962 v Ljubljani ter na Dunaju, nas je ozdravila od občutka manjvrednosti, češ, da so vsi, ali vsaj oni najlepši situlski spomeniki pri nas uvoženi iz Italije. Ta razstava je tudi precej pripomogla, da je še bolj zbledela nekoč tako vplivna »italska fascinacija«, ki je nekaj desetletij prevevala evropske prazgodovinarje, kadar so opredeljevali najdbe severno od Padske nižine. Naše situlske spomenike so pripisovali etruščansko-venetskemu krogu, odkoder naj bi prišli v naše kraje kot luksusni import. Prav Dolenjska pa ima v vzhodnoalpskem prostoru daleč najvišje število situlskih umetnin, zgovoren dokaz za samoniklost teh spomenikov na tem prostoru, kar so naša izkopavanja v Novem mestu samo potrdila.47
Za nas pa imajo situle še poseben pomen: raziskovanja zadnjih let so pokazala, da je bilo eno ali več središč situlske umetnosti nedvomno na Dolenjskem. Močno vabljiva in dokaj realna pa je domneva, da je tako središče ali delavnica, vsaj v poznem halštatskem času, bila v Novem mestu, saj je bilo v zadnjih letih pri odkrivanju halštatskih gomil v Kandiji najdenih sedem situl, med njimi je verjetno kar šest figuralno okrašenih! Vsega skupaj je bilo doslej izkopanih v Novem mestu že devet situl, kar to najdišče uvršča po številu situlskih najdb na prvo mesto v Sloveniji. S tolikšnim številom situl se Novo mesto danes uvršča med najvažnejša najdišča teh spomenikov in situlske umetnosti v vzhodnoalpskem prostoru. Seznam obsega naslednje primerke:
1.	Prva, okrašena bronasta situla je bila najdena že leta 1905 v Malenškovi gomili v bogatem moškem grobu. Situla je ravno konične oblike, na ramenu je
Idealna rekonstrukcija situle iz Malenškove gomile.
Ideale Rekonstruktion der Situla aus dem Tumulus Malenšek.
....'m......jsar....7
rahlo narebrena, njen plašč pa je razdeljen na dva dekorativna pasova. Zgornji pas je okrašen z izmenično se ponavljajočim motivom dveh stiliziranih račk obrnjenih v desno in koncentričnega kroga. Spodnji pas pa izpolnjujejo ponavljajoče se viseče girlande v obliki drobnih iztolčenih bunčic. Oba pasova sta med seboj ločena z nizom drobnih iztolčenih pikic. Situla je bila najdena že močno poškodovana in je bila nato nespretno restavrirana. Hrani jo Narodni muzej v Ljubljani. Višina 26 cm.
2.	Druga, neokrašena situla brez ročaja je bila najdena poleti 1941 v gomili v Kandiji. Po obliki nekoliko izstopa iz okvira običajnih situlastih form, ker ima zaobljeno rame in je brez običajnega vratu. Situla je zelo poškodovana in verjetno je bila nekoliko nerodno restavrirana, visoka je 22 cm. V Narodnem muzeju v Ljubljani.
3.	Takoj na začetku izkopavanja gomilnega grobišča v Kandiji poleti 1967 smo našli ostanke skoraj popolnoma uničene, neokrašene bronaste situle, ki je kljub poskusom restavriranja ostala le fragmentarno ohranjena. Gomila I, sporadična najdba. V Dolenjskem muzeju.
4.	V izredno bogatem knežjem grobu na gomilnem grobišču v Kandiji smo našli kar dve figuralno okrašeni situli in eno narebreno cisto. Prva situla je gladko konične oblike in z zelo kratkim ramenom. Plašč situle je razdeljen na širši osrednji figuralni friz, ki ga zgoraj in spodaj omejujeta enako oblikovana ožja pasova s krasilno funkcijo. Na srednjem frizu je upodobljenih osem,
Figuralno okrašena situla 1 s prizorom levo korakajočih gazel. Prizor je uokvirjen z dekorativnim motivom ribjega mehurja.
Gomila IV, grob 3. Višina 21 cm. Foto: RGZM Mainz.
Figuralverzierte Situla 1 mit links schreitenden Gazellen.
Die Szene ist mit dekorativem Streifen des Fischblasenmusters umrahmt. Tumulus IV, Grab 3. Htthe 21 cm.
Photo: RGZM Mainz.
Skodelica z ročajem iz situle 1 v bogatem knežjem grobu. Gomila IV, grob 3. Foto: RGZM Mainz.
Henkeltasse aus der Situla 1 im reichen FUrstengrab. Tumulus IV, Grab 3.
Photo: RGZM Mainz.
v levo stran korakajočih gazel. Zgoraj in spodaj pa je ta figuralni friz omejen z ozkim pasom geometrijskega motiva »ribjega mehurja«. Situla je bila pri dnu že v prazgodovinskem času zakrpana, kar dokazujeta dve zakovici na plašču. Hudo poškodovano in precej fragmentirano situlo so restavrirali v delavnicah Centralnega muzeja v Mainzu. Hrani jo Dolenjski muzej v Novem mestu. Višina 21 cm. Gomila IV, grob 3.
5.	Druga figuralno okrašena situla iz istega groba je konkavno konična in ima prav tako srednji figuralni friz, ki je zgoraj in spodaj omejen z dekorativnim pasom zelo stiliziranih cvetov. V desno stran obrnjene figure oziroma
osebe si sledijo od leve proti desni, začenši od mesta kjer je plašč situle spojen z zakovicami, takole: konj — dva pešca — jezdec — konj — dva pešca — konj — jezdec — jezdec — konj. Prizor se začenja s podobo tovornega konja, ki ga vodi na povodcu mož, pred njim je še en korakajoči mož v enakem oblačilu. Sledi konj z jezdecem (od jezdeca se je zaradi poškodbe situle ohranila samo noga). Pred njim je konj, ki ga vodi na povodcu mož, pred katerim koraka še en mož. Sledijo še: konj, dva jezdeca oborožena s ščitom in še en konj. Skupaj je na situli upodobljenih v svečanem sprevodu-procesiji na desno korakajočih 7 mož (4 pešci in 3 jezdeci) in 7 konj. Vse štiri korakajoče moške osebe so enako oblečene: na glavi nosijo širokim kapam podobne čepice, ogrnjeni pa so v dolga, pod kolena segajoča, plaščem podobna oblačila. Na nogah nosijo spredaj zakrivljena obuvala, ki močno spominjajo na opanke. Tudi oba jezdeca sta enako opremljena: na glavi nosita enaki čepici kot pešci, v desnici pa držita okrogel ščit. Vsi konji imajo na glavah in na vratovih nakazano naglavno opremo (jer-menje, uzda, brzda). Na situli je nedvomno upodobljen prizor iz slavnostnih dni ob prazniku halštatskih Ilirov, najbrž svečana procesija pred začetkom »viteških« iger in spretnostnih tekmovanj. — Situla je bila restavrirana v delavnicah Centralnega muzeja v Mainzu, razstavljena pa je v zbirki Dolenjskega muzeja v Novem mestu. Višina 21 cm. Gomila IV, grob 3.
6.	Figuralno okrašena situla z enim figuralnim frizom, ki ga zgoraj in spodaj omejuje dekorativni pas z motivom »ribjega mehurja«. Situla je še v fazi restavriranja, zato podroben opis zaenkrat še ni možen. Gomila II, grob 6.
7.	—8. V bogatem ženskem grobu sta bili najdeni dve figuralno okrašeni situli, ki še nista restavrirani. Gomila III, grob 33.
9. Figuralno (?) okrašena situla, najdena v gomili IV. grob 22, še ni restavrirana.
Detajl prizora korakajočih gazel na situli 1. Foto: RGZM Malnz. Detail der schreltenden Gazellen auf der Situla 1. Photo: RGZM Malnz.
Pri naštevanju novomeških situl moramo posebej poudariti in pohvaliti delež, ki ga je prispeval restavrator Centralnega muzeja v Mainzu, Laszlo Lehoczky. Njemu se moramo zahvaliti, da imamo danes nekaj novih situlskih spomenikov, ki mu jih je z znanjem in potrpežljivostjo uspelo restavrirati ta-korekoč iz nič. Kdor je videl najdbe pred restavriranjem, ta ve, kako dragoceno delo je opravil izvrstni restavrator Lehoczky.
Po že restavriranih situlah sodeč, so vse situle tipološko prilično enotne, saj pripadajo tudi istemu času. Pred seboj imamo primerke situlske umetnosti iz poznega halštatskega časa, ko je ta način umetniškega izražanja že v zamiranju. Živalske, in še bolj človeške figure na situlah v tem času so skrajno poenostavljene, izpuščeni so vsi detajli, skrbno pa je izdelan in poudarjen dekorativni element. Medtem ko so človeške figure poudarjeno shematične in toge, pa so upodobitve konj dosti bolj dinamične in skrbneje izdelane v podrobnostih.
Pripovedni moment z dramatičnimi poudarki iz klasičnega obdobja situlske umetnosti na starejših spomenikih (na primer: situla z Vač in Magdalenske gore), se v poznem halštatskem času vse bolj umika dekorativni stilizaciji novega obdobja, ki pripelje v skrajni konsekvenci do popolnega razkroja realistične figure v abstraktno-dekorativni element fantazijskih oblik, ki je tako značilen za nastopajoči, keltsko-latenski čas.
Eden prvih, ki je spoznal in utemeljil domorodnost dolenjskih situl, ki naj bi izšle iz dveh domačih delavnic: na Magdalenski gori in na Vačah, je bil France Stare, ki je v svoji študiji o kovinskih posodah iz Slovenije že leta 1955 zapisal:48
»Zaledje severnega Jadrana bi lahko iz širše perspektive označili kot domovino železnodobnih situl in figuralne dekoracije v izbokli tehniki. Na tem področju bi mogli po današnjem poznavanju gradiva ugotoviti dva večja centra: venetski Este in Dolenjsko ter več manjših lokalnega značaja kakor npr. Klein Klein in Sv. Lucija. K temu, da označujemo Dolenjsko (z delom Zasavja) za center, nas silijo stilne in tipološke posebnosti, katerim ne najdemo takih paralel, ki bi govorile za import iz Italije, ne glede na to, da manjkajo tudi vmesne točke, ki bi opravičevale tako povezavo med Italijo in našimi kraji.
Tipološke in stilne posebnosti večine kovinskih posod, posebno situl, ki so jih našli v Sloveniji, nas utrjujejo v mišljenju o domači proizvodnji teh objektov. Iz razširjenosti posameznih tipov vidimo, da so kotlički pri nas najbolj pogosti na področju med Vačami, Smarjeto in Magdalensko goro, največ pa so jih našli v Stični in na Magdalenski gori. Tudi za situle velja, da so najbolj pogoste na tem področju; Sv. Lucija je bolj ali manj osamel otok. Na področju Dolenjske in zahodnega Zasavja so situle in tudi druge pločevinaste posode najbolj pogoste na Magdalenski gori. Ze sama ta koncentracija kovinskih posod na posameznih najdiščih daje veliko verjetnost, da so ta najdišča centri lokalne kovinske obrti, ne glede na to, da nas tudi drugi kovinski izdelki podobno navajajo k taki domnevi. Kar zadeva situle, imamo npr. na Magdalenski gori kontinuiteto od kurdskega tipa veder do tipološko zelo mladih variant situl. Figuralne upodobitve nas privedejo do podobnih oziroma istih zaključkov, kar je še toliko več vredno, kajti stil, ki ga izražajo upodobitve, je v našem primeru prav tako, če že ne bolj zanesljiv kriterij za ugotavljanje lokalnih specifičnosti kakor tehnika in tipološki elementi. Na Magdalenski gori imamo največ torev-tičnih (figuralno) okrašenih situl in objektov iz bronaste pločevine. Dekoracija na teh objektih izraža tudi vse obravnavane stilne stopnje.«
Iz pripovednih pasov teh imenitnih vedric izvemo, da so se dolenjski hal-štatski velikaši nedvomno vzorovali pri grških in italskih knezih, saj so
živeli na robu sredozemske Velike Grčije, s katero so vzdrževali redne trgovske stike. Iz mediteransko-jadranskega prostora so prihajali v naše kraje luksusni nakitni in gospodinjski predmeti, likovne pobude, grško vino in nemara tudi nove ideje. »Dvorni« način življenja ilirskih mogotcev ima svoje vzore nedvomno v vzhodnem Sredozemlju.
Ustvarjalna in idejna moč vzhodnoalpskih umetnikov, zraslih iz ljudstva pastirjev in kovinarjev, je sicer zaostajala za likovnimi obzorji in lepotnimi nazori egejskih in tirenskih vzornikov, ker so izhajali iz povsem drugačnega okolja in z drugačnim izročilom. Lepotni kanon ustvarjalcev iz Mediterana in v sončni Heladi ni mogel veljati v mrazljivih alpskih dolinah globoko v celini, stran od vedre sinjine neba in modrine morja. Toda kljub temu so alpski likovni ustvarjalci v halštatskem času na svojstven način z umetniško izpovedjo na bronastih vedricah enakovredno stopili na vrh evropske prazgodovinske umetnosti. Kako številni so spomeniki situlske umetnosti na Dolenjskem, naj pove naslednji seznam:49
1.	Brezje pri Trebelnem: dve figuralno okrašeni pasni sponi. Obe sta v Prirodoslovnem muzeju na Dunaju.
2.	Dolenjske Toplice: figuralno okrašena situla. V Prirodoslovnem muzeju na Dunaju.
3.	Magdalenska gora: 4 figuralno okrašene situle, deloma ohranjene samo v fragmentih, etažna posoda-ciborij, pasna spona. Najdbe so v Narodnem muzeju v Ljubljani, v Prirodoslovnem muzeju na Dunaju in v Peabody Museum v Cambridgeu (Massachussetts, USA).
4.	Novo mesto: 6 (?) figuralno okrašenih situl. Hrani jih Dolenjski muzej v Novem mestu.
5.	Stična: situla s figuralno okrašenim pokrovom. V Narodnem muzeju v Ljubljani.
6.	Valična vas: dve figuralno okrašeni situli (ena je samo v fragmentih). Narodni muzej v Ljubljani.
Poleg naštetih figuralno okrašenih situl, je bilo na Dolenjskem najdeno še več s koncentričnimi krogi, račkami, girlandami in vrstami drobnih pikic okrašenih situl (Novo mesto, Valična vas, Družinska vas). Gornji seznam je dovolj prepričljiv, da bomo delavnice situlskih umetnin iskali na Dolenjskem. Dolenjske in vse vzhodnoalpske halštatske okrašene situle so plod dveh bistvenih sestavin, ki sta botrovali njihovemu nastanku. Domača žarnogrobiščna tradicija je dala situlam tehnično osnovo, obliko in geometrijski okras sončnih koles in stiliziranih račk. Sredozemska ali orientalna komponenta pa je prispevala arhajski realizem pripovednih frizov.
Na posameznih pasovih s prizori na situlah vzhodnoalpskega kroga, dobro ločimo domorodne ikonografske prvine od tujih, grško-italskih elementov. Domače prvine oziroma oblike so: noša mož in žena (deloma vplivana iz »modnih centrov« Etrurije) in še posebej značilna oblika moških pokrival, oblike nakita, piščal-syrinx, oblika naslonjačev, čelad in orožja nasploh. V domačo tradicijo sodita tudi način in tehnika dvobojevanja z »boksarskimi rokavicami« (starejši avtorji so jih tolmačili kot gimnastične ročke) in običaj, da halštatski velikaši v Vzhodnih Alpah pri svečanih pojedinah obdržijo pokrivala na glavi.
Med tuje elemente na situlskih prizorih pa štejemo poleg načina okraševanja situl s slikovnimi vodoravnimi pasovi še: živalski friz in stilizacijo živalskih figur ter cvetov kot okrasni element, oblika ribjega mehurja kot dekoracija, pahljača, stožčasta čelada, ptiči na živalskih hrbtih, pleteninast ornament na pasnih ploščah, bojni voz, krilate bajeslovne živali, lira in gazele-anti-
4 Novo mesto v davnini
49

Figuralverzierte Situla 2 mit der Darstellung rechts schreitender Manner und Pferde. Tumulus IV, Grab 3. H5he 21 cm. Photo: RGMZ Mainz.
Figuralno okrašena bronasta situla 2 s prizorom sprevoda desno korakajočih mož in konj.
Gomila IV, grob 3. Višina 21 cm. Foto: RGZM Mainz.
Skodelica-zajemalka s figuralnim ročajem iz situle 2 v knježjem grobu 3, gomila IV. Foto: RGMZ Mainz.
Schopftasse mit figuralverziertem Henkel aus der Situla 2 im FUrstengrab 3, Tumulus IV.
Photo: RGZM Mainz.
lope, ki v alpskem svetu niso bile znane. Srečno zlitje obeh vplivov je rodilo svojsko likovno tvornost, pojav, ki ga imenujemo »situlska umetnost«.
Torevtične umetnine vzhodnoalpskih ustvarjalcev so s svojo figuralno realistično izpovedjo po svoji kvaliteti daleč presegle dosežke drugih halštatskih kultur svojega časa. Številne razstave halštatskih umetnin v zadnjih desetih letih po raznih evropskih državah, so odmerile spomenikom situlske umetnosti pravo in pravično mesto v evropski prazgodovinski umetnosti. Sloviti italijan-
ski etruskolog Massimo Pallottino je že ob mednarodni razstavi situl leta 1962 poudaril, da je situlska umetnost do začetka zgodovinskega obdobja nedvomno prva figuralna manifestacija, ki jo lahko z vso pravico pojmujemo kot konti-nentalno-evropsko.
Še eno značilnost situlske umetnosti ne gre prezreti: njeno konservativnost v obliki in ikonografiji. V razponu dobrih dvestopetdeset let, od konca 6. stoletja do druge polovice 4. stoletja pred našim štetjem, imamo na Dolenjskem celo pahljačo situlskih spomenikov, začenši od najstarejšega, s kozorogi okrašenega pokrova iz Stične, do najmlajših novomeških situl najdenih v družbi negovske čelade, vendar so prizori na njih presenetljivo enotni. Stilno se je svet situlske umetnosti le malenkostno spreminjal, umetnostni izraz na situlah je dosledno arhajski in strogo uklenjen v obliko in motiviko. Do neke mere bi situlsko umetnost lahko primerjali s strogo kanonizacijo upodobitev v bizantinski umetnosti ikon, ki v svojem tisočletnem obstoju ni prekoračila že na začetku s predpisi togo začrtanih oblik in vsebine in je zato ostala skrajno konservativna, znašla se je v slepi ulici.
Konec situlske umetnosti je bil nasilno pretrgan. Nenadni vdor napadalnih keltskih rodov v naše kraje ni zlomil samo politične dn gospodarske moči ilirskih plemen, temveč je presekal tudi niti halštatske kulturne tvornosti. Kelt-okupator je nasilno porušil tudi halštatsko kulturno tradicijo in ustvarjalnost in domorodcem vsilil svojo civilizacijo, zraslo v drugačnih okoliščinah, z drugačnim izročilom. S keltsko prevlado v naših krajih se zaključuje zlati vek naše prazgodovine, ki doseže svoj vrh v mlajšem obdobju halštatskega časa. Dolenjska postane spet stoletja dolgo nepomembna, anonimna provinca.
Detajl svečanega sprevoda na situli 2. Foto: RGZM Mainz. Detail der felerlichen Prozesslon auf der Situla 2. Photo: RGZM Mainz.
HALŠTATSKE GOMILE
PIRAMIDE NASE DAVNINE — MESTO MRTVIH V KANDIJI
Strah pred neznanim po človekovi smrti in skrb za ugled in blagor pokojnikove duše v zagrobnem življenju v kraljestvu senc, sta bila v vsej človekovi zgodovini vedno zelo močan faktor pri oblikovanju njegovega duhovnega življenja in njegove filozofije. S kakšno skrbjo in žrtvami so ljudje v teku tisočletij gradili poslednja domovanja svojim rajnim, o tem nam zgovorno pričajo grobne arhitekture minulih obdobij. Spomnimo se velikanskih egipčanskih piramid, velikih skalnatih grobov neolitskih ljudi v severni Evropi, čudovitih zidanih mavzolejev in razkošnih grobnic antičnega sveta, velikih skitskih kurganov v južnoruskih stepah, itd. V naši ožji domovini pa so gradili podobna monumentalna poslednja počivališča — gomile, svojim rajnim halštatski Iliri, žilavi in sposobni hribovci v prvem tisočletju pred našim štetjem.
Gomile so neposredne priče češčenja mrtvih. Število in razprostranjenost gomil v pokrajini so nam mimo tega važni napotki, ob katerih lahko sklepamo o gostoti naseljenosti določene pokrajine v določenem času, saj moramo naselbine graditeljev gomil iskati v njihovi neposredni soseščini. Ker so dolenjske halštatske gomile najreprezentativnejši spomeniki naše prazgodovine in so dale v zadnjih sto letih neštevilne in neprecenljive najdbe, je prav, da spregovorimo nekaj več besed o teh zadnjih počivališčih davnih Ilirov.
V naših krajih se prazgodovinske gomile prvič pojavijo že v bronasti dobi, nekako sredi 2. tisočletja pred našim štetjem. Pri nas so iz tistega obdobja zelo redke in jih poznamo le iz par najdišč v vzhodni Sloveniji. Sledi več stoletij dolgo obdobje žarnih grobišč proti koncu bronaste dobe, ko ljudje ne pokopavajo več v gomilah, temveč zakopavajo pepel sežganih mrličev v plitve grobne jame, brez večjih vidnih obeležij nad zemljo. Z naselitvijo in utrditvijo Ilirov na naših tleh pa se začne dolgotrajno obdobje halštatske kulture, katere najvidnejši zunanji izraz so prav neštete gomile, posejane po slovenski deželi. V naši domovini jih najdemo od Prekmurja do Notranjske in od Gorenjske do Bele krajine, vendar je njihova prava domovina Dolenjska, saj jih tukaj najdemo v daleč največjem številu.
Z razvojem halštatske kulture, ko le-ta doseže določeno razvojno stopnjo, se tudi pogrebni obred iz temeljev spremeni. Ni več skromnih in anonimnih grobov, kamor so zagrebali prah upepeljenih rajnikov, nič več ne sežigajo trupel; odtlej polagajo pokojnika k večnemu počitku v rakev z vsemi znaki odličja, na grobove pa začnejo nasipavati zemljo in tako so nastale mogočne gomile. Na ta način, to je s skeletnim pokopom v gomilah, so Iliri v naših krajih pokopavali skoraj 400 let. Iz tega časa se nam je ohranilo samo na Dolenjskem nad
Izkopavanje halštatske gomile III na Znančevih njivah v Novem mestu poleti 1968. Ausgrabung des hallstattzeitlichen Tumulus III in Novo mesto im Sommer 1968.
tisoč gomil! Kako priljubljen objekt so gomile v narodovem izročilu in ljudskem bajanju, nam govore številne pripovedke in pravljice (po navadi o zakladih, ki so zakopani v teh gomilah), ki so tako ali drugače vezane za te častitljive kupe nagrmadene zemlje, z ljubeznijo in s spoštovanjem nasute na grobove rajnih.
Kot vse, kar je v zvezi s smrtjo, je tudi gomile kot zadnje počivališče prazgodovinskih ljudi, obdala človekova domišljija z bajkami in pripovedkami, v katerih se prepletata resničnost in fantazija. Davni grobovi v gomilah so s svojo skrivnostno vsebino vedno razvnemali preproste ljudi, vzbujali so radovednost. Človek pa je okoli njih spletal vsakovrstne zgodbe in razlage. Tako so ob gomilah nastale bajke o zakopanih zakladih, o zlatem teletu, o Atilovem grobu, o Turkih in o ajdovskih grobovih. Kako dolgotrajno in žilavo je ustno izročilo, dokazuje dejstvo, da ljudje še danes prav dobro vedo, da so ti veliki kupi nagrmadene zemlje stari grobovi, čeprav je minilo dva tisoč petsto let, odkar so davni Iliri spoštljivo gradili svoja velika poslednja domovanja. Širok odmev so našle gomile tudi v slovenskem krajevnem imenoslovju, saj poznamo v Sloveniji kar 15 vasi in zaselkov z imenom Gomila. To število toponimov
Tloris grobov v gomili. Krožni razpored grobov je značilen za halštatske rodovne gomile na
. Dolenjskem.
Grundriss der Gruber im Tumulus. Die kreisformige Anordnung der Gr&ber ist charakteristisch fUr die hallstattzeitlichen Sippengrabhiigel in Unterkrain.
pa je še precej večje, ker nismo upoštevali neštetih ledinskih imen v zvezi z imenom Gomila.
Zanimanje za prazgodovinske gomile, njihov pomen in vsebino, sega gotovo !že stoletja nazaj, vendar o tem nimamo zanesljivih sporočil. Iz vsakodnevne izkušnje vemo, da različni spomeniki preteklosti, posebej še, če so vezani za grobove, nadvse radi burijo človekovo domišljijo, ki iz veličastnih davnih pokopališč ustvarja zakopane zaklade v »ajdovskih grobovih«, na Štajerskem pa skoraj vedno »Atilov grob«, ki naj bi bil zakopan nekje med Muro in Dravo. Romantika prve polovice 19. stoletja je bil tisti čas prebujanja nacionalne zavesti, ko se je mlada meščanska družba tako rada ozirala po narodovih starožitnostih in jih v rodoljubnem zanosu po svoje razlagala. Takrat so postale pomembne tudi halštatske gomile, ki so jih razlagali na vse mogoče načine: kot prirodne pojave in kot zadnja počivališča Keltov, Slovanov, Hunov in celo Turkov. Pritegnile so široko zanimanje prirodoslovcev, štabnih oficirjev, zemljemercev, etnografov in pravzaprav šele nazadnje zgodovinarjev. Ne-
dvomno so prve gomile iz radovednosti in iz roparskih nagibov prekopavali že pred stoletji. Odločilni preobrat v usodi dolenjskih gomil pa se pričenja z vse večjim zanimanjem za prazgodovinske najdbe šele v drugi polovici 19. stoletja s poglobljenim študijem evropske prazgodovine, ko je bil že izdelan Thomse-nov triperiodni sistem prazgodovine s tremi osnovnimi dobami: kameno, bronasto in železno, sistem, ki je v osnovi še danes veljaven.
Prvi raziskovalec, ki se je s strokovne plati lotil halštatskih gomil na Kranjskem, je bil kustos deželnega muzeja v Ljubljani Karel Dežman, ob njem pa tudi muzejski preparator Ferdinand Schulz. Začetki njunega izkopavanja na gomilah segajo v leto 1878. Usoda dolenjskih oziroma kranjskih halštatskih gomil pa je nerazdružljivo povezana z delovanjem samozvanega »arheologa« Jerneja Pečnika, o čigar delu je bilo govora že v posebnem poglavju. Prvi, ki je že v Pečnikovem času strokovno neoporečno izkopaval dolenjske gomile, je bil Josef Szombathy, ustanovitelj in predstojnik antropološko prazgodovinskega oddelka dvornega Prirodoslovnega muzeja na Dunaju. Za njima pa so v času avstro-ogrske monarhije izkopavali gomile na Dolenjskem še: šentjernejski rojak-samouk Ignac Kušljan, prvi slovenski arheolog Walter Šmid,
Najdbe v grobu med izkopavanjem.
Gomila II, grob 21.
Funde im Grab wflhrend der Ausgrabung. Tumulus II, Grab 21.
vojvodinja Meklenburška in Josip Mantuani. Med obema svetovnima vojnama sistematičnih izkopavanj gomil ni bilo, le v okolici Stične je nadaljeval roparsko kopanje v Pečnikovem stilu domačin Albin Hrast.
Ob naštevanju izkopavalcev naj omenim veliko zbirko izkopanin, ki jo je nabrala v svojih kopaških ekspedicijah po Dolenjskem v letih 1905—1914 vojvodinja Marija Gabrijela Mecklenburg (1852—1923). Za nas Slovence je še posebej žalostna usoda te zbirke, ki se nahaja v Združenih državah Amerike. Ta bogata arheološka zbirka je po prvi svetovni vojni ob ustanovitvi Jugoslavije prišla pod sekvester, ki pa je bil ukinjen leta 1929. Vojvodinja, oziroma njeni dediči so bili pripravljeni zbirko prodati Narodnemu muzeju v Ljubljani. Toda
zaradi kratkovidne politike tedanjih muzealcev in oblastnikov, ki bi morali dedičem odšteti primerno odkupnino, ta velika in dragocena zbirka ni prišla v last Narodnega muzeja, temveč je bila razprodana na dražbi. Zbirko so iz Slovenije odpeljali v Ziirich, kjer so sestavili in natisnili s slikami opremljen dražbeni katalog in nato je bila vsa zbirka 19. januarja 1934 razprodana na javni dražbi v New Yorku.50 Dražbeni katalog je še vedno edina objava na primer bogatega gradiva iz japodskih grobov iz Vinice v Beli krajini. Edina sreča v nesreči je, da je največji del zbirke kupil Peabody Museum v Bostonu, kjer nameravajo v nekaj letih natisniti katalog najdb.
Po drugi svetovni vojni je Narodni muzej iz Ljubljane pod vodstvom Staneta Gabrovca pričel sistematično izkopavati izredno veliko halštatsko gomilo pri Stični.51 Izkopavanje je trajalo več let, na njem so uporabili najbolj sodobne tehnične metode dela, ki zagotavljajo absolutno točnost posameznih najdiščnih podatkov. Hkrati je to bil šolski primer, kako je danes treba izkopavati gomile, ostal pa je tudi vzor za vsa tovrstna izkopavanja. V petdesetih
Bronasti knežji oklep iz gomile v Kandlji, Izkopan leta 1939. Bronzerner FUrstenpanzer aus dem Tumulus In Kandija, gefunden Im Jahre 1939.
letih je prekopal na Libni več manjših gomil France Stare,52 leta 1962 sta prav tako na Libni izkopala še ostanke velike gomile Stanko Skaler in Tone Knez53 in še enkrat leta 1969 Stanko Skaler, ko je v gomili našel dvogrebenasto čelado in neokrašeno situlo.54
Zanimiva je usoda novomeških gomil. Prvi dve je izkopal že Pečnik leta 1894,55 nadaljnji dve je odkopal Walter Šmid leta 1905.58 Leta 1939 so pri urejanju stadiona v Kandiji našli knežji halštatski oklep,57 dve leti za tem pa v isti gomili še trinožni bronasti kotliček.58 Poleti 1967 se je začelo s sistematičnim izkopavanjem prahistorične nekropole v Kandiji, ki je tedaj štela še približno pet halštatskih gomil in ob njih še latensko piano grobišče. Izkopavanje te obsežne nekropole je trajalo vse do poletja 1970.58
Prvi avtor, ki je opozoril na važnost dolenjskih halštatskih gomil, je bil slavni dunajski arheolog Moritz Hoernes80 (1852—1917), ustanovitelj katedre za prazgodovino človeka na dunajski univerzi. Hoernes velja za utemeljitelja moderne evropske prazgodovine. Ob meklenburški zbirki se je s tipološko-analitič-no metodo lotil slovenskega prazgodovinskega gradiva Rajko Ložar,81 naš prvi prazgodovinar, ki je skušal ovrednotiti dolenjske izkopanine ter opozoril na razvoj oblik v halštatsko-latenskem času pri nas. Zal pa je njegovo mnogo obetajoče delo ostalo nedokončano. Po drugi svetovni vojni je delo v tej smeri nadaljeval in poglobil France Stare,82 ki je ob izkopaninah iz Vač prispeval nov kronološki in kulturnozgodovinski osnutek naše prazgodovine v prvem predkrščanskem tisočletju. S Staretovo študijo smo se Slovenci otresli arheološko-raziskovalnega zamudniškega provincializma in stopili smo na oder raziskovalcev evropske prazgodovine kot enakovreden partner.
Bronasti daritveni trinožni kotliček, izkopan leta 1941 v Kandiji. Višina 43 cm.
Bronzerner Opferkessel aus dem Tumulus in Kandija, ausgegraben im Jahre 1941.
Hdhe 43 cm.
Tretja in najbolj dognana domača študija o halštatski kulturi na Slovenskem (ki temelji prav na najdbah iz gomil) s tipološko, kulturnozgodovinsko in časovno razdelitvijo gradiva, je izšla izpod peresa Staneta Gabrovca,03 danes najboljšega poznavalca halštatskega obdobja v Sloveniji. S to študijo je Gabrovec razčlenil halštatsko bogastvo Slovenije z najsodobnejšimi prijemi, ki temeljijo na izkušnjah nemške prazgodovinske šole (Reinecke in Merhartova šola na univerzi v Marburgu na Lahni). V svoji študiji je tudi novomeškim najdbam odmeril važno mesto kot »horizont stiško-novomeških knežjih grobov«.
Zlati diadem, izdelan iz tanke pločevine in okrašen z iztolčenimi geometrijskiim motivi.
Gomila II, grob 8.
Golddiadem aus diinnem Goldblech, mit getriebenem geometrischen Muster verziert.
Tumulus II, Grab 8.
V zadnjih dvajsetih letih je raziskovanje prazgodovine v Sloveniji močno napredovalo, velika razstava situlske umetnosti z mednarodno udeležbo v Ljubljani leta 1962 pa je dala slovenskim halštatskim najdbam čisto nov poudarek in nesporno mednarodno veljavo. Številni domači in tuji raziskovalci-prazgodo-vinarji: France Stare, Stane Gabrovec, Stanko Pahič, Tone Knez, Karl Kromer, Otto-Herman Frey in Stephen Foltiny, so pri raziskovanju halštatskega časa in njegovih ostalin v Sloveniji dosegli že lepe uspehe. Obsežna izkopavanja, ki so v teku v Stični in v Novem mestu, bodo v nekaj letih bistveno dopolnila in morda celo popravila naše znanje in naše domneve o halštatskem času pri nas in v celotnem vzhodnoalpskem prostoru.
Velikansko število izkopanin iz dolenjskih halštatskih gomil je danes shranjeno v naslednjih muzejih: v Prazgodovinskem oddelku Prirodoslovnega muzeja na Dunaju, V Peabody Museum pri harvardski univerzi v Cambridgeu (Boston, Massachussetts, ZDA), v Narodnem muzeju v Ljubljani in v Dolenjskem muzeju v Novem mestu.
Se nekaj besed, kakšne so videti gomile in kje jih lahko najdemo. Velikokrat ljudje ob kopanju gomil začudeno sprašujejo, kako da so raziskovalci vedeli, da so prav na tem mestu grobovi. Po navadi ti nepoučeni radovedneži mislijo, da imamo arheologi kakšne tajne zapise ali načrte, ali pa da celo z bajalico iščemo in ugotavljamo stare grobove. Seveda pa je resnica čisto drugačna in sila preprosta. Za ugotavljanje in lego posameznih gomil niso potrebni nikakršni skrivni načrti, niti nadnaravne moči, temveč le zdrava pamet in vešče oko. Vsi tisti ljudje, ki so veliko v naravi, ki so z njo intimno povezani in od nje odvisni, kot na primer: kmetje, logarji, lovci in gozdarji, bodo vedno z lahkoto in zanesljivo ugotovili, kdaj in kje imamo opraviti z gomilo. Izurjeno oko, navajeno da budno opazuje naravo, bo vedno pravilno precenilo oblikovanost
zemljišča in ločilo naravne oblike od umetnih tvorb. Vsaka gomila je umetna tvorba, je prazgodovinska arhitektura, delo človeških rok in zato nujno izstopa iz prirodnega okolja. Seveda so čas, vetrovi, deževje, plug in rastlinstvo to mejo med delom narave in delom človeških rok včasih že močno zabrisali, tako da večkrat le s težavo še ugotovimo obrise oziroma velikost nekdanjih gomil, posebej še, če so bile majhne.
Obredna keramična vaza-kernos. Gomila IV, grob 20. Foto: RGZM Mainz. Keramisches KultgefSss-Kernos. Tumulus IV, Grab 20. Photo: RGZM Mainz.
Po navadi leže gomile skrite radovednim očem v gozdovih, na pobočjih ali pa ob vznožjih davno zapuščenih utrjenih gradišč. Njihovo število na posameznih najdiščih je zelo različno: lahko najdemo samo eno ali dve samotni gomili, lahko jih najdemo v gručah po pet do deset skupaj, našli pa bomo tudi velikanska pokopališča ob velikih halštatskih gradiščih, koder lahko naštejemo celo več desetin gomil. Gomilno grobišče pri Stični na primer je štelo nekoč okrog 140, po velikosti sicer dokaj različnih gomil. Med taka velika najdišča halštatskih gomil, ki so zrasla ob močnih središčih halštatskega življenja sodijo še: Magdalenska gora pri Šmarju, številne gomile na pašniku in v gozdu pri Dobravi blizu Dobrniča, desetine pozabljenih, pa tudi že večji del izropanih gomil na zahodnem pobočju Vinjega vrha nad Belo cerkvijo, okrog 30 jih je v brezovem gozdičku pri Grmu v Beli krajini in prav toliko pri vasi Podzemelj, nad 60 jih je bilo na Libni, vsaj 11 jih je bilo v Novem mestu, 12 manjših je pri Kostanjevici, in še bi jih lahko naštevali v nedogled.
Veliko so jih že prekopali, zasekali so vanje grde rane, jih plenili in oskrunili s pohlepno grabežljivostjo po vedno novih najdbah. Na Štajerskem, posebej še v Slovenskih goricah in v Prekmurju, so v gomilah pokopavali domačine v rimskem času, medtem ko na Dolenjskem gradijo gomile in vanje
pokopavajo svoje rajne samo Iliri v starejši železni dobi do nekako leta 300 pred našim štetjem. V kasnejšem času na Dolenjskem in v Beli krajini nič več ne pokopavajo v gomilah, medtem ko jih na Primorskem in na Notranjskem sploh ne poznajo.
Število grobov v posameznih gomilah je zelo različno. Poznamo gomile samo z enim grobom, pa tudi take, v katerih je bilo pokopanih nad dvesto ljudi. Naj\eč je med njimi takih, ki krijejo v sebi od 5 do 20 grobov. V premeru merijo od treh pa do šestdeset metrov, njihova višina pa se giblje od pol metra do petih metrov, saj največje gomile predstavljajo kar pravcate gričke. Računati moramo, da so bile gomile v času nastanka še nekoliko večje, ali vsaj bolj strme, vendar so se v teku tisočletij s spiranjem in z obdelovanjem zemlje dokaj znižale oziroma so postale bolj ploske. Na podlagi števila pokopov v posameznih gomilah lahko ugibamo in domnevamo, da so bili v njih pokopani: ali člani ene družine, enega rodu, ali celo člani enega plemena. Kakor se že na zunaj posamezne gomile med seboj močno razlikujejo, tako velike in še večje so razlike med posameznimi grobovi v gomili. Nekateri med njimi so zelo revni na pridatkih, medtem ko so spet drugi bogato opremljeni z raznimi posodami in okrasjem. Odlične osebe so pokopali celo skupaj s konjem. Take grobove konjenikov so našli v Stični, Novem mestu, na Libni in še kje. Železno pravilo pri obredu pokopavanja mrtvih v halštatskem času je očitno bilo: čim odličnejši položaj v življenju na gradišču tem lepši in bogatejši je tudi poslednji počitek v gomili.
Nakitni predmeti v grobu ilirske kneginje. Gomila III, grob 33.
SchmuckgegenstSnde im Grabe einer illyrischen Prinzessin.
Tumulus III, Grab 33.
Običajen halštatski grob v gomili je videti nekako takole: mrlič je ležal iztegnjen na hrbtu, na prsih ima eno ali celo dve zaponki, ki sta mu spenjali obleko, na rokah zapestnici, ženske nosijo okrog vratu ogrlico iz jantarnih ali celo barvastih steklenih biserov, na nogah večkrat nosijo bronaste nanožnice. K nogam pa skoraj vedno položijo eno ali več keramičnih posod s hrano in pijačo za pokojnikovo dušo, kot je veleval takratni pogrebni običaj. Zenske
grobove odlikuje lišp in obilica nakitnih predmetov. V moških grobovih pa najdemo poleg lončenih posod za hrano največkrat železno in broneno orožje: nož, eno ali dve sulici, ščitno okovje, bronaste opasače, včasih tudi bronasto čelado. V izredno bogatih grobovih, ki pa seveda niso pogosti, so našli tudi že bronaste prsne oklepe. Take izredno bogate grobove imenujemo »knežje« grobove, ker domnevamo, da so tam bili pokopani plemenski knezi ali vplivni rodovni načelniki, vsekakor pripadniki halštatske aristokracije. Bogate in ugledne prebivalce so pokopali v hrastovih krstah. Zunanji rob gomile pa so označili z vencem lepo zloženega kamenja. Grobovi v večjih gomilah na Dolenjskem so praviloma razvrščeni v krogu, bolj na obodu gomile, v sredini gomile pa so pokopali včasih svojega prvaka ali načelnika. Poznamo pa tudi veliko gomil, ki sploh nimajo osrednjega groba. Tak je primer z vsemi gomilami, ki smo jih odkrili v Novem mestu, kjer so bili bogati knežji grobovi prav tako zakopani v krogu na obodu gomile, kot vsi ostali pripadniki rodu. Eni tolmačijo ta pogrebni običaj kot izraz vojaške demokracije, družbene ureditve, ki naj bi vladala pri halštatskih Ilirih^drugi pa menijo, da moramo v sredini gomile gledati grob bajeslovnega prednika, okoli katerega so našli svoj poslednji dom njegovi nasledniki.
Grob ilirskega kneza med izkopavanjem in način reševanja najdb. Gomila IV, grob 3.
Das Grab eines illyrischen Fiirsten vvShrend der Grabung und Bergung der Funde. Tumulus IV, Grab 3.
Izkopavanje halštatskih gomil v Novem mestu je pokazalo, da imamo na tem najdišču opravka s klasičnimi rodovnimi gomilami, ki so posebna značilnost halštatskega časa v Sloveniji. To je: skeletni pokop v gomili, pri čemer so vsi grobovi razporejeni v krogu na obodu gomile, središče gomile pa je prazno. Novomeške gomile so merile v premeru okrog 30 metrov, vsebovale pa so od 20 do 33 grobov. V vsaki veliki gomili pa bomo našli enega ali dva knežja grobova, ki jih odlikujejo številni in dragoceni pridatki. Ta način pokopavanja je tako značilen za Dolenjsko v mlajšem halštatskem času, da je v prazgodovinski arheologiji dobil tudi svoje ime kot: dolenjska skupina halštatskih rodovnih gomil. Opisani način pokopavanja, z majhnimi različicami, je znan tudi
v centralni Bosni na Glasincu, v zahodni Srbiji in Makedoniji, neznan pa je v severni Italiji in severno od Alp, z izjemo gomile v Hirschlandenu64 in Oberirmsingenu"4a.
Nikdar ne bomo zanesljivo izvedeli, kakšni so bili halštatski pogrebni običaji. Vemo samo to, da so pokojnim polagali v grob nakit, orodje in orožje ter posode s hrano in pijačo, dušam v okrepčilo na poti v zagrobno življenje. Nikoli ne bomo dognali, kako so se poslavljali od rajnega na mrtvaškem odru, kako se je vil mrtvaški sprevod z gradišča na Marofu k bregovom Krke, kako so pokojnega prepeljali na drugi breg in s kakšnimi obredi so ga položili k večnemu počitku v gomilo. Le domišljija nam lahko pričara tarnanje in jok užaloščene srenje, žebranje svečenikov, vonj dišečih kadil in žgalnih daritev, tožeče petje obrednih žalostink, posmrtno pogostitev ob odprtem grobu in morda celo bojne igre uglednemu pokojniku na čast. Kdo ve, kako je bilo?
Čelada negovskega tipa s sledovi udarcev z bojno sekiro. Gomila IV, grob 3. Foto: RGZM Mainz. a) od spredaj	b) od strani
Negauer Helm mit Spuren von Streitaxthieben. Tumulus IV, Grab 3. Photo: RGZM Mainz. a) Vorderseite	b) Seitenansicht
Okrog gomile so zgradili venec zloženega kamenja in s tem začrtali njen obseg, hkrati pa najbrž označili tudi posvečeni prostor, kamor nepoklicanim niso dovolili vstopa. Na vrhu gomile so najbrž postavili kamnito ali vsaj leseno podobo, ali samo leseno obeležje — soho, kjer bi se lahko odpočile duše pokojnih, kot nam pripoveduje Homer. Kakšna so bila ta znamenja na vrhu gomil ne vemo, toda o njihovem obstoju lahko sklepamo, ker so na primer v Hirschlandenu na Wurttemberškem našli odlično kamnito plastiko moža-bojevnika v naravni velikosti, ki je stala na vrhu velike knežje gomile. Se manj vemo, koga so takšne figure na vrhu gomil predstavljale: so bile to podobe pokojnikov, heroiziranih polbogov, ali morda bogovi-zavetniki, ki so bdeli nad pokojem pokopanega rodu? Tega pač ne bomo nikoli razjasnili.
S kakšnimi obredi so pospremili umrlega k zadnjemu pokoju, bomo morda našli odgovor pri Homerju, na tistem mestu, kjer opisuje, kako so položili k večnemu počitku junaka Patrokla. Mar niso naše gomile enako zgrajene kot poslednji dom junaškega Ahajca? Prisluhnimo Homerju:05
»Najprej grmado ugase, do kraja, z iskrečim se vinom, kjer razsajal je ogenj, globoko pogreznil pepel se, z jokom pobirajo bele kosti prijaznega druga v žaro jih zlato deno zavite v maščobo dvogubno, v šotor postavijo zdaj, pokrijejo z mehko tkanino.
Grobu začrtajo krog, položijo okoli grmade kamnitih vklad, zatem pa naspo na kraju gomilo.
Kadar nasuli so grob, odidejo. On pa, Ahiles, ljudstvu ostati veli, posadi ga v krogu širokem da od ladij prinesti nagrade, trinožnike, kotle, konje in z njimi mezge pa bikov mogočne glavine, vitka dekleta povrh in sivo kaljeno železo«
Pri kopanju gomil v Novem mestu se nam je nujno vsililo vprašanje, kako in s kakšnimi obredi so Iliri pospremili svoje mrtve k večnemu počitku. Ustaljeni tlorisi in lega grobov v gomili ter smiselni razpored pridevkov v posameznih grobovih kažejo na visoko razvit in strogo določen ritual pri pokopavanju mrtvih. Značilni pridatki v grobovih pa nam povedo tudi to, ali je bila v grobu pokopana žena ali mož, revež ali bogatin, vojak ali rokodelec. Ce bi se nam ohranile še kosti pokopanih, pa bi lahko manj kot na desetletje natanko določili še starost pokojnega.
Kljub plenitvam in številnim izkopavanjem so se nam ohranile gomile iz veka v vek, do današnjih dni. Spominjajo nas davne in slavne preteklosti hal-štatskih Ilirov, ki so prvi z ljubeznijo naselili našo zemljo, jo obdelovali in ji ostali zvesti vse do prihoda Slovenov. Ilirski velikaši so bili naši faraoni, gomile pa naše piramide. Naše piramide niso izklesane iz obstojnega, večnega kamna, toda zgrajene so bile iz enakih pobud in z enakim spoštovanjem kot one ob Nilu. Tako kot tiste v Egiptu, tako so tudi naše piramide na Dolenjskem postale poslednji dom sposobnega in visoko civiliziranega ljudstva.
Gomile-piramide naj bi kot mogočne arhitekture ostale neminljivi spomeniki onih, ki so prvi na naših tleh intenzivno obdelovali zemljo, se lotili rudarstva in metalurgije ter nam zapustili trajne kulturne in zgodovinske vrednote izrednih kvalitet. Plenilcev grobov se rii manjkalo ne tam, ne tod. Poleg nekaterih še razmeroma dobro vidnih okopov razsežnih gradišč, so halštatske gomile tudi intimni arhitektonski spomeniki naše prazgodovinske preteklosti. Spomnimo se samo, kako lepo je bil zložen mogočni venec kamenja okrog velike knežje gomile v Stični, ki je po svoji impozantni velikosti v pravem pomenu dolenjska prazgodovinska piramida. Halštatski knezi so terjali tudi po smrti trajna znamenja svoje moči in veličine, zato moramo v gomilah gledati herojsko monumentalizacijo halštatske aristokracije v posmrtnem življenju.
Halštatska kultura pri nas je izrazito vaška kultura, zrasla je na patriarhalnem rodovnem izročilu. Najvišja oblika komunalnega življenja v halštat-skem času je bila čvrsto utrjena vas — trdnjavi podobno gradišče, ki ni poznalo iz kamnov in malte sezidanih hiš. Sele Rimljani, sijajni arhitekti in gradbeniki, so prinesli v naše kraje novo tehnologijo gradnje: z apneno malto vezane zidove, tlakovane ceste, zidanje z opeko, zidanje na obok itd. Rimljani so v naših
Narebrena bronasta cista z dvema ročajema iz Kandije. Gomila IV, grob 3. Višina 18,5 cm.
Foto: RGZM Mainz.
Gerippte Bronzeziste mit zwei tordierten Henkeln aus Kandija. Tumulus IV, Grab 3. Hohe 18,5 cm.
Photo: RGZM Mainz.
Rekonstruirana lesena skodelica z bronastim okovom iz ciste v grobu 3, gomila IV. Višina 4.3 cm.
Foto: RGZM Mainz.
Rekonstruierte Holztasse mit Bronzebeschlag aus der Ziste im Grab 3, Tumulus IV. Hohe 4,3 cm.
Photo: RGZM Mainz.
krajih prvi utirali in gradili nove ceste, ki se ne skladajo vedno s prazgodovinskimi potmi, in gradili so mesta in naselja na krajih brez poprejšnje naselitvene tradicije. Z njimi sta prišli v naše kraje tudi mestna kultura in civilizacija, porojeni v čisto drugačnih pogojih in v drugačnem okolju.
MESTO MRTVIH V KANDIJI
Vse do poletja 1967 je na Znančevih njivah in na Kastelčevih travnikih v Kandiji še bilo vidno prazgodovinsko gomilno grobišče. Brez nekega smiselnega reda postavljena skupina poslednjih petih halštatskih gomil na tem območju je vdano čakala svojo usodo. Skoraj polni dve in pol tisočletji so stale tukaj, pokojnim na čast in v trajen spomin, ter potomcem v opombo. Stoletja so orali po njih, ralo in lemež sta počasi, toda vztrajno odnašala zemljo z njihovih temen. Sprane od deževnih nalivov in spihane od viharjev so kljubovale neprijaznemu času.
Nizko sploščene in ponižane so ždele gomile na blagem zahodnem pobočju, ki pada proti vijugavemu Težkemu potoku. Le izvežbano oko jih je lahko še opazilo in vedelo, da ti veliki ploski kupi zemlje krijejo v sebi grobove davnih staroselcev Ilirov, da so to znamenite dolenjske halštatske gomile. Na izkopavanje ni bilo misliti, saj domači novomeški muzej ne bi zmogel tolikšnih stroškov, kot jih terja izkop samo ene velike gomile po sodobnih načelih izkopavanja, a kaj šele celega gomilnega grobišča. Pa se je vendarle vse obrnilo drugače.
Na podlagi zazidalnega načrta je gradbeno podjetje PIONIR kot investitor in izvajalec del začelo poleti 1967 z izgradnjo stanovanjske soseske Nad mlini in na Znančevih njivah. Prav na tem področju, ki je danes skoraj že povsem zazidano, se je raztezalo največje prazgodovinsko grobišče v Novem mestu, ki je obsegalo do leta 1967 še zadnjih pet halštatskih gomil in še precejšnje piano latensko grobišče ob njih. Ker pa je bil ves ta teren spomeniškovarstveno strogo zaščiten kot arheološki spomenik prvega reda, so morala biti pred gradbenimi posegi izvršena sistematična izkopavanja. Treba je bilo hitro in odločno ukrepati. S terenskim delom smo začeli konec julija 1967.
V hudi časovni stiski in z več kot skromnimi denarnimi sredstvi smo se morali lotiti obsežnih raziskovalnih del. To je bilo zelo naporno delo, saj se je ves čas bil tihi boj s časom med vodstvom izkopavanja in vodstvom gradbišča. Gradbeni roki so terjali svojo izpolnitev, mi izkopavalci pa smo bili težaven boj z vremenom in težkimi terenskimi razmerami v spolzki, težki ilovici ob deževnem vremenu. Zaradi pomanjkanja denarja smo poleti 1967 v prvi fazi raziskovanja rešili pred uničenjem 42 latenskih grobov, ki smo jih odkrili na mestu, kjer stoji danes stanovanjski stolpič S-2. V drugi fazi smo izkopali polovico gomile I (za več nismo imeli denarja), da bi lahko na tem mestu gradbeno podjetje pričelo z gradnjo stolpiča S-l. V polovici gomile smo izkopali 20 halštatskih grobov. S temi deli je bilo terensko delo v letu 1967 zaključeno. Morali smo se pripraviti na veliko raziskovalno delo v naslednjem letu, ki je predvidevalo izkop kar treh velikih gomil.
Leta 1968 smo s terenskim delom pričeli že 25. marca, takoj potem, ko je prvo pomladansko sonce odtajalo zemljo in pobralo zadnje krpe snega. Ves čas
5 Novo mesto v davnini
65
Železna bojna sekira z ostanki lesenega toporišča. Gomila IV, grob 3. Dolžina 20,5 cm. Foto: RGZM Mainz.
Eisernes TUllenbeil mit Resten des Holzschaftes. Tumulus IV, Grab 3. Lfinge 20,5 cm.
Photo: RGZM Mainz.
Bronasta fibula certoškega tipa iz gomile IV, grob 3. Dolžina 11 cm. Bronzene Certosafibel aus Tumulus IV, Grab 3. LSnge 11 cm.
izkopavanja so poleg delavcev sodelovali tudi študenti arheologije z ljubljanske univerze, ki so na ta način širili in izpopolnjevali svoje teoretično pridobljeno znanje s praktičnim terenskim delom. Na pomoč pa so priskočili tudi nekateri preparatorji in slovenski arheologi. Najprej smo se lotili izkopavanja po izgledu največje gomile III na temenu Znančevih njiv. Da smo jo v celoti prekopali,
smo potrebovali 48 delovnih dni. V premeru je gomila merila 28 metrov, v sredini pa je bila visoka 205 cm. V tej gomili smo odkrili samo 17 skeletnih grobov, toda med izkopavanjem smo ugotovili, da je bilo precej grobov že pred časom uničenih. Leta 1954 je namreč posestnik Kovačič prav na tej gomili hotel sezidati hišo in je zanjo že izkopal jamo za temelje. Vendar so mu občinski možje nato gradnjo iz spomeniškovarstvenih razlogov na tem mestu prepovedali in zavrnjeni graditelj je moral zasuti že izkopano gradbeno jamo. Toda grobovi na tem mestu gomile so bili na žalost že uničeni. Pri pazljivem izkopavanju smo vse to lahko razbrali iz zemeljskih plasti.
Pivski rog v obliki škorenjčka. Drobno žlebljen ornament je recentno obarvan. Gomila XII,
grob 2. Višina 12,5 cm.
Trinkhorn in Stiefelform. Tumulus III, Grab 2. Hohe 12,5 cm. Das feln kanellierte Ornament
ist rezent nachgefUrbt.
Gomila III je vsebovala nekaj zelo bogatih grobov. V enem izmed njih smo našli pri nogah pokojnika dve enako oblikovani veliki kelihasti posodi, ki sta s plitvimi urezi bogato okrašeni z geometrijskimi vzorci, največ s sončnimi simboli. V nekem drugem moškem grobu smo našli izredno lepo oblikovan in okrašen pivski rog iz žgane gline, izdelan v obliki majhnega škorenjčka oziroma zelo stilizirane ptice. To lepo in enkratno posodo lahko štejemo že med praktično uporabno prazgodovinsko plastiko, torej izdelek umetne obrti.
Med vsemi grobovi v tej gomili pa je bilo najlepše odkritje grob bogate žene — kneginje. Telo te žene so krasili naslednji nakitni predmeti: okrog vratu je imela nanizane kar tri razkošne in celo ogromne ogrlice iz jantarnih jagod, na rokah je nosila osem izredno velikih bronastih zapestnic, na prsi so ji položili drobno statveno utež iz gline, k nogam pa so ji položili dve bronasti posodi. Obe ti posodi sta celo figuralno okrašeni situli, kar predstavlja izredno dragocenost v naši arheološki zapuščini. Spričo dejstva, da ta žena sploh ni imela keramičnih pridatkov, temveč samo luksusne predmete iz jantarja in brona, nam je jasno, da imamo pred seboj grob žene iz najvišjega družbenega sloja halštatskega časa — ilirsko princeso.
Na drugem kraju gomile smo odkrili zelo velik grob, ki je po obliki veliko obetal. Ko smo ga prekopali do dna, smo v njem našli le kopico po vsem grobu razmetanih črepinj različnih keramičnih posod, sledove lesene krste in — nič več. Razočarani smo lahko le ugotovili, da so nas že prehiteli davni plenilci grobov, ki so temeljito izropali ta grob, v katerem je nedvomno bila pokopana ugledna oseba z bogatimi pridatki. To so drobna razočaranja, ki nikoli ne prizanesejo še tako izkušenemu arheologu.
Potem ko smo izkopali gomilo III, smo se lotili odkrivanja sosednje gomile IV. Ta je ležala na južni strani gomile III, tik ob njej. Gomila IV je bila že tako močno sploščena, da smo jo komaj še opazili in na zunaj je izgledala dokaj manjša kot gomila III, toda zunanji videz je varal. Za njen izkop smo potrebovali 34 delovnih dni. Gomila IV je bila sicer dosti bolj plitva, kot sosednja gomila III, saj je v središču merila komaj 1,40 m v višino, v premeru pa dosegla vendarle 27 metrov. V njej smo našli 26 grobov, toda menim, da je bilo na zahodni strani gomile z oranjem uničenih že približno 5 grobov.
Bronasta fibula (zaponka) z nogo izoblikovano v konjsko glavico. Gomila II, grob 5. Dolžina 7 cm.
Bronzene Pferdekopffibel in Certosaschema mit Armbrustkonstr.uktion. Tumulus II, Grab 5.
Lange 7 cm.
Ta gomila je po bogastvu najdb celo prekašala gomilo III, saj smo v njej odkrili kar tri zelo bogate knežje grobove s posebno dragocenimi najdbami. Med temi je daleč najbogatejši in znanstveno najpomembnejši grob moža — ilirskega kneza, ki so ga položili k večnemu počitku skupaj z njegovim konjem. V tem zelo velikem grobu smo poleg delov konjske opreme (železne žvale, itd.) našli tudi bogato osebno opremo moža: bronast nakit, ogrlico iz jantarnih in steklenih biserov, železne sulice, bronasto čelado negovskega tipa, več zelo lepih keramičnih posod in kar 3 (!) bronaste posode: dve figuralno okrašeni situli in eno narebreno cisto! Po bogastvu najdb, ki smo jih našli v grobu tega halštatskega aristokrata, upravičeno domnevamo, da smo odkrili grob moža, ki je stal
na čelu plemena novomeških Ilirov in je vladal tam nekje okrog leta 400 pred našim štetjem. Na podlagi najdiščnih okoliščin sklepamo, da je ta knez padel na čelu svojih mož v boju s sovražnikom. Njegova bronasta čelada je s sedmimi udarci bojne sekire (ki je bila glavno ofenzivno orožje halštatskega časa) močno poškodovana in na dveh mestih celo prebita. S strahovitim udarcem sekire so knezu prebili čelado in najbrž tudi lobanjo. Tako je ugasnilo življenje halštatskega poveljnika verjetno na bojnem polju pred več kot 2300 leti. S tem, da je bil ubit s sekiro, bi kazalo na to, da je morda padel kot žrtev plemenskih ali pa dinastičnih razprtij znotraj nesložnih ilirskih plemen, ali celo rodov. Ofenzivno orožje Keltov je bil namreč dolg dvorezen meč, čigar udarni sledovi so popolnoma drugačni od onih, ki smo jih našli na čeladi. 'Ker pa smo našli čelado ob desnem boku tega kneza, je možna še ena razlaga: po velikaševi smrti so čelado namerno (obredno) zmaličili in jo tako položili pokojniku v grob.
Se en bogat grob iz te gomile, tokrat ženski, nas je presenetil z lepimi in dragocenimi pridatki. V grobu halštatske princese smo našli: v kite spletene lase je ta žena imela spete s spiralnimi svitki zlate žice, okrog vratu je nosila bogato jantarno ogrlico. Na rokah je nosila dve masivni bronasti zapestnici, nožne členke sta ji oklepali vitki narebreni bronasti nanožnici. K nogam pa so ji položili tri čudovito oblikovane keramične posode (kernos).
Keramični vazi s pokrovom in okrašeni s sončnimi simboli. Ornament je recentno obarvan.
Gomila III, grob 3. Višina 30 cm.
Keramische FuBvasen mit Deckel und mit Sonnensymbolen verziert. Das Ornament ist rezent nachgefSrbt. Tumulus III, Grab 3. Hohe 30 cm.
Po končanem izkopu gomile IV smo odkopali še zahodno polovico gomile I, katere vzhodno polovico smo odkrili že poleti 1967. Delo na tej gomili smo končali septembra 1968. V tej polovici gomile I smo odkrili še 13 grobov, tako da šteje gomila I skupaj 33 grobov. Med njimi smo našli zelo bogat moški grob, ki ga tudi uvrščamo med knežje, saj smo v njem našli poleg več keramičnih in kovinskih pridatkov, tudi zelo lep in dobro ohranjen bronast opasač ter bronasto čelado. Ta gomila je merila v premeru 28 metrov, na sredini pa je bila 185 cm visoka. Iz tega sledi, da so bile vse halštatske gomile v Kandiji približno enako velike in da so v sebi krile tudi približno enako število grobov — okrog 30. V gomilah III in IV smo našli sledove zelo skromnega kamnitega venca, ki je na zunanjem robu omejeval obseg gomile ter tako vidno začrtal njen obseg.
Po krajšem premoru smo meseca oktobra 1968 nadaljevali izkopavanje latenskih grobov, na zemljišču med gomilama I in II, vzhodno za stanovanjskim stolpičem S-2 (Nad mlini 42). To je bilo nadaljevanje raziskovanja latenskega planega grobišča, ki je bilo odkrito in načeto pri izkopu zemlje za temelje stolpiča S-2. Že poleti 1967 smo na tem področju izkopali 42 grobov, med njimi grob z znamenito dvoročajno posodo-kantharos, ki je okrašena z dvema človeškima obrazoma in s kačasto oblikovanima ročajema. Do konca oktobra 1969 pa smo odkrili še nadaljnjih 21 grobov, tako da smo izkopali v Kandiji skupaj 63 latenskih grobov. Vsi grobovi so žgani in precej plitvo vkopani, kot plani grobovi v neposredni bližini halštatskih gomil. S tem smo najbrž izkopali še zahodni rob obsežnega latenskega grobišča v Kandiji, kajti večji del grobov so pri raznih gradnjah in zemeljskih delih severno od Kristanove ceste že prej uničili. Dne 30. oktobra smo zaključili naše terensko raziskovanje v letu 1968, ki je trajalo polnih 6 mesecev! Bilo je to najdaljše izkopavanje v Novem mestu in na Dolenjskem sploh.
Bronasta pasna spona-zapenjač. Gomila I, grob 23. Dolžina 17 cm. Bronzener Giirtelhaken. Tumulus I, Grab 23. Lange 17 cm.
Načrt izkopavanja v letu 1969 je predvidel izkop gomile II. S terenskim delom smo pričeli dne 11. aprila in delo na terenu je trajalo z manjšimi prekinitvami zaradi deževnega vremena do 27. junija 1969. Pri delu so, kot že prejšnje leto, sodelovali študenti arheologije na ljubljanski univerzi, občasno pa tudi nekateri slovenski arheologi. V gomili II, ki je merila 32 metrov v premeru, smo odkrili 24 skeletnih grobov. Vsi grobovi v gomili so bili tako kot že v prej izkopanih gomilah, razporejeni v krogu na obodu gomile. Ker je bila gomila že pred izkopavanjem močno sploščena, so bili nekateri grobovi že pred raziskovanjem uničeni ali poškodovani. V gomili II smo našli tri zelo bogate
grobove, ki po številu in bogastvu pridatkov sodijo med tako imenovane »knežje« grobove. To so: grob 6 z bronasto situlo, grob 8 z zlatim diademom in grob 19 z bogatimi nakitnimi predmeti in lepimi keramičnimi posodami.
Potem, ko smo izkopali gomilo II, smo izvršili še obsežno sondažno izkopavanje na južnem delu gomilnega grobišča z namenom, da raziščemo teren, če še krije kakšne prazgodovinske grobove. Izkopali smo pet jarkov v skupni dolžini 150 metrov, vendar so rezultati v poskusnih jarkih bili negativni.
Izkopavanje halštatskih gomil v Kandiji je pokazalo, da imamo opravka z rodovnimi gomilami — skeletni pokop v krogu — kar je tako značilno za vsa gomilna grobišča mlajšega halštatskega obdobja na Dolenjskem. Vse preiskane gomile so bile brez centralnega groba in brez kasnejših pokopov.
Časovno so vse štiri gomile, kolikor lahko zaenkrat ugotovimo, ko še niso vse izkopanine restavrirane, prilično enotne. Negovska čelada, najmlajše variante figuralno okrašenih situl, certoške fibule na samostrel in fibule s konjsko glavo, so kronološke opore, ki postavljajo najdbe iz kandijskih gomil v najmlajšo fazo halštatskega časa v jugovzhodnih Alpah. Oprti na Gabrovčevo kronološko razdelitev halštatskega časa v Sloveniji, uvrščamo kandijske najdbe v horizont negovskih čelad, kar odgovarja stopnji HaD 3 za Slovenijo, ali stop-
Trebušast keramični lonec okrašen z bradavicami in žlebastimi urezi. Gomila III, grob 25.
Višina 17 cm. Foto: RGZM Mainz.
Bauchige keramische Vase, mit Buckeln und kanellierten Strichen verziert. Tumulus III, Grab 25. Hohe 17 cm. Photo: RGZM Mainz.
nji pozni Laten A do Laten B za srednjo Evropo. Ce hočemo z absolutnimi vrednostmi izraziti trajanje najmlajših halštatskih gomil v Kandiji, jih moramo postaviti v časovni okvir od približno leta 450 do približno leta 300 pred n. št., s poudarkom na času med leti 400—350 pred našim štetjem.
Usoden činitelj pri izkopavanju v Kandiji je sestava tal v novomeških gomilah, ki je tudi narekovala metodo izkopavanja, da smo v takšnih zemeljskih pogojih prišli do zanesljivih rezultatov. Tanki humusni plasti na vrhu gomile je takoj sledila mrtvica: jalova in strnjena nepropustna rdeče-rjavo-ru-mena ilovica, preprežena s sivkastimi progami. To vrsto ilovice imenujejo geologi »marmorirana ilovica«, ki je na Dolenjskem močno razširjena. Ta rdeča ilovica, znana tudi pod imenom terra rossa, je nastala s preperevanjem terciarnih apnencev. Odgovarjajoče kemične analize so pokazale, da vsebuje ta vrsta ilovice zelo veliko železovih in manganovih oksidov, ki močno napadajo ter razkrajajo vse organske, pa tudi anorganske snovi, ki so zašle vanjo. Ker so bili grobovi vkopani v to marmorirano ilovico, so zato vsi kovinski predmeti, pa tudi keramične posode v novomeških grobovih močno korodirani, poško-
KeramiCna vaza na nogi. Gomila I, grob 31. Višina 23 cm. Foto: RGZM Mainz. Keramische FuBvase. Tumulus I, Grab 31. Hohe 23 cm. Photo: RGZM Mainz.
dovani in včasih tudi do nespoznavnosti razkrojeni. Najbolj so trpeli železni predmeti, tanka bronasta pločevina in keramične posode slabše kvalitete, tako da smo včasih našli le še temno obarvano sled popolnoma razkrojenih nekdanjih pridatkov.
Isto velja za človeške kosti. Vsi grobovi v novomeških gomilah so dosledno skeletni, o čemer nam govorijo velikosti posameznih grobnih jam in lega pridatkov v njih, vendar se nam ni ohranila niti ena človeška ali živalska kost, ker je kislina v ilovici ves kostni material popolnoma razkrojila. Le temnejša barva in drugačna kakovost zemlje v grobni jami, ki se je dobro ločila od okoliške svetlejše sterilne ilovice, nam je vsakokrat pokazala velikost in smer groba. Samo z neumornim strganjem po slojih odkopanih površin smo lahko ugotavljali lego posameznih grobov v gomili. To je edini uspešni in zanesljivi način izkopavanja v takih zemeljskih pogojih, sicer bi posamezne grobove zgrešili, ali pa sploh ne odkrili.
Daritvena trojna posoda. Gomila IV, grob 1. Višina 18,5 cm. Foto: RGZM Mainz. Keramisches Drillingsgefafi. Tumuls IV, Grab 1. Hohe 18,5 cm. Photo: RGZM Mainz.
Izkopavanje v letih 1967—1970 je privabilo veliko število strokovnih kolegov iz domovine in tujine, ki so si ogledali naše delo in lepe najdbe. Kako širok odmev so našle novomeške izkopanine, naj pove podatek, da so nas obiskali vsi vidnejši strokovnjaki za halštatsko obdobje iz Nemčije, Avstrije, Italije, Češkoslovaške, Madžarske, Romunije, ZDA in celo iz Avstralije. Med izkopavanjem pa so izšli številni članki in reportaže v skoraj vseh slovenskih časopisih in revijah, na radiu in televiziji. K seznanjanju javnosti z našim delom pa so pripomogla tudi številna predavanja doma in v tujini ter tri občasne razstave novomeških izkopanin v prostorih Dolenjske galerije že med izkopavanjem.
Načrtno izkopavanje velikega prazgodovinskega pokopališča v Kandiji v Novem mestu, nam je razkrilo kopico novih zgodovinskih podatkov in dalo nekaj stotin novih izkopanin, ki nas presenečajo s svojo lepoto, dragocenostjo in oblikovno ter tehnično dognanostjo. Prav iz teh izkopanin in pogrebnega obreda ter češčenja mrtvih, skušamo razbrati in razložiti način življenja, gospodarsko moč in kulturno življenje v Novem mestu in na Dolenjskem v hal-štatskem času, to je v zadnjih stoletjih prvega tisočletja pred našim štetjem.
Halštatske gomile in ob njih še latensko grobišče iz »keltskega« časa jasno dokazujejo, da imamo v Kandiji opravka z največjim in najbogatejšim prazgodovinskim pokopališčem v Novem mestu. Le-to je bilo, po izkopaninah sodeč, v uporabi okrog 300 do 400 let. Najprej so na njem pokopavali Iliri, kasneje pa še Kelti, oziroma domači prebivalci pod keltsko nadvlado.
VDOR KELTOV IN NJIHOVA DEDIŠČINA
TAVRISCI NA DOLENJSKEM — KONZUL C. CASSIUS LONGINUS ROPA V ILIRIKU — LATOBICI IN HIŠASTE ŽARE
Bujnemu razcvetu in ustvarjalnemu višku halštatske kulture na Dolenjskem sledi po 4. stoletju pred našim štetjem doba pojemanja in počasnega usihanja. Vzrokov za to pojemanje ustvarjalnih moči je več. Notranji vzrok je nedvomno ta, da so halštatski ustvarjalci že dosegli vrhunec in so se izčrpali, zunanji vzrok pa so bili najbrž prodirajoči Kelti, ki so nevarno ogrožali ilirsko ozemlje. Krdela bojevitih Keltov so zapuščala svojo pradomovino v vzhodni Franciji in v Porenju, in v naglih sunkih so prodirali po vsej Evropi. V več zaporednih migracijskih valovih so se razselili tja do britanskih otokov, na Pirenejski polotok, do Egejskega morja na jugu, in prišli so celo na obale Male Azije. Leta 386 so zavzeli in oropali Rim, leta 279 pa Delfe v Grčiji. Čeprav najbrž maloštevilni, vendar dobro organizirani in oboroženi ter hitro gibljivi konjeniki so postali strah in trepet staroselcev na Balkanu, v Podonavju in Italiji. Odkod, iz katerega področja, so prišli Kelti na Dolenjsko, danes še ni točno dognano. Vsi novejši pisci menijo, da so tako današnjo Slovenijo, kot tudi Koroško onstran Drave, Kelti naselili ali vsaj nanjo kulturno in civilizatorično vplivali od vzhoda ali morda od severovzhoda. Za najdbe iz latenskega časa na Dolenjskem bi našli še najbolj ustrezne primerjave s keltskimi najdbami v panonski nižini, na Madžarskem.
V 3. stoletju, nekako okrog leta 250 pred našim štetjem, pridejo tudi k nam prva keltska krdela in takrat se utrdi na Dolenjskem pleme Tavriskov, kakor nam poročajo antični pisci. Največ se jih je naselilo v Mirenski dolini okrog Mokronoga, tako kažejo najdbe iz številnih ondotnih grobov. Druga pomembna, toda nekoliko mlajša središča keltskega življa na Dolenjskem so bila: Valična vas, Dobrnič, Magdalenska gora, Novo mesto, Šmarjeta in Mihovo, da naštejem samo najvažnejša.68 Danes vemo, da pravih Keltov v naših krajih ni bilo veliko v primerjavi z gosto naseljenimi staroselci Iliri. Zato govorimo namesto o keltski, raje o latenski kulturi, oziroma o latenskem (imenovano po najdišču La Tene v Švici) obdobju, ki ga označujemo tudi kot mlajša železna doba. Mlajšo železno ali latensko dobo štejemo po srednjeevropski kronologiji od leta 400 pred našim štetjem do prihoda Rimljanov v naše kraje leta 35 pred našim štetjem. Vendar moramo takoj pripomniti, da v naših krajih ne poznamo keltskih najdb pred letom 300, ker pri nas v tem času še traja domorodna poznohalštatska kultura, ki ima precej drugačno obeležje kot nova, keltska civilizacija.
Vpliv in pomen keltskega vdora za naše kraje je bil zelo velik in daleko-sežen. Kelti so nasilno pretrgali in porušili celoten halštatsko-ilirski ustroj, tako ekonomski, politični in tudi duhovni. S seboj so prinesli Kelti nov način
bojevanja in nove tehnološke dosežke v metalurgiji in izdelovanju keramike. Klasično orožje halštatskega vojaka-pastirja in metalurga sta bila bojna sekira in sulica, njegov poveljnik si je telo zaščitil z bronastim prsnim oklepom, na glavo pa si je poveznil bronasto čelado. Keltski vojak, največkrat na konju, pa je oborožen predvsem z dolgim, ostrim dvoreznim mečem, težkim udarnim bojnim nožem in s sulico. Kot defenzivno orožje pa uporablja okovani ščit, ki gi na sredini krasi polkroglasta železna grba.
To novo latensko kulturo in civilizacijo so Kelti domorodnim Ilirom nedvomno vsilili kot okupatorji. Toda številčno daleč premočni staroselci, pa tudi zakoreninjenost starih domačih izročil so pripomogli, da se je nova kultura prišlekov oplajala tudi s prvinami avtohtone halštatske kulture in jo prekvasili z elementi domače ustvarjalnosti. Posebej velja to za keramične oblike, saj so pri njih tudi v novem obdobju v veliki meri ohranili posebnosti lastnega kulturnega izročila in med njimi komajda najdemo čiste keltske keramične oblike. Tako je z medsebojnim vplivanjem dveh kultur nastala ilirsko-keltska, ali točneje rečeno halštatsko-latenska kultura, ki se je ohranila še globoko v čas rimske okupacije, ponekod jo je celo preživela in dočakala slovensko naselitev. O teh velikih duhovnih premikih ob vdoru, ki so porušili ustaljeni red halštatske kulture, pravi odlični poznavalec dolenjske prazgodovine, Stane Gabrovec takole:"7
»Halštatska kulturna dediščina je v srednjelatenskem obdobju nasilno pretrgana in zamre; novo ne raste več iz domačih korenin, ampak iz tujih. Celo tako intimni izraz domače povezave in tradicije, kot je način pokopa, se spremeni. Mogočne gomile, ki so bile najbolj viden znak duhovne vezanosti rodu, začenjajo izginjati in se umikati novemu načinu pokopa. Po letu 300 nimamo izpričanega nobenega skeletnega pokopa v gomili, ki je bil prej v dolenjski skupini običajen in tudi žgani pokop ob robu nekdanjih gomil bo komaj še znak rodovnih vezi. Bolj je razumljivo, da se je spremenila vojaška tehnika in se prilagodila novemu osvajalcu Keltu.«
Keltski oziroma latenski grobovi se že bistveno razlikujejo od ilirskih iz halštatskega časa, saj Kelti pri nas spet uveljavljajo sežiganje mrličev. Velik del grobov iz tega časa so grobovi vojakov, ki so jasno izpričani s pridatki železnega orožja: meči, bojni noži, sulice in ščitni okovi. Po takrat veljavnem običaju so ob pogrebu vojaka orožje skoraj vedno namerno zvili ali pa zlomili in takšno položili v grob poleg žare s pepelom. To naj bi pomenilo simbolično smrt orožja, ki sledi svojemu mrtvemu gospodarju v grob.
Uporaba železa v mlajši železni dobi doseže svoj višek, saj ga uporabljajo tudi v čisto dekorativne namene, kot na primer za fibule in okrasne predmete, kar so v halštatskem času izdelovali samo iz brona. Keltski meči so dolgi, dvorezni in izkovani iz odličnega jekla. Zelo znani so bili prazgodovinski metalurgi Noričani, ki so živeli na današnjem Koroškem in Štajerskem in izdelovali sloveče »noriško železo«, ki so ga izvažali celo v Rim, kjer so ga visoko cenili.
Velik tehnološki napredek tega časa pomeni uporaba hitro vrtljivega lončarskega kolesa pri izdelovanju lončenih posod. Na ta način so oblike keramičnih posod postale simetrične in elegantnejše, hkrati pa so na ta način lahko izdelovali velike serije enakih posod, podobno, kot delajo še vedno današnji lončarji. V zadnjem stoletju pred našim štetjem začne v naših krajih prvič krožiti novo plačilno sredstvo: keltski denar in srebrniki rimske republike, ki bo sčasoma izpodrinilo staro menjalno gospodarstvo. Kovanja denarja so se Kelti naučili pri Grkih, saj so keltski novci le nespretno izdelane kopije grških ko-
vancev. Kovali so največ srebrnike, pa tudi zlatnike in bronast denar. Na keltskih novcih so večkrat odtisnjena imena keltskih vladarjev. V Novem mestu sta bila najdena dva keltska bronasta kovanca tako imenovanega samoborskega tipa.
KONZUL C. CASSIUS LONGINUS ROPA V ILIRIKU
Kakšne so bile politične razmere v stoletjih pred prihodom Rimljanov v naše kraje, ne vemo. Pisanih spomenikov iz tistega časa nimamo, saj so bili prebivalci Dolenjske tedaj nepismeni, čeprav nekateri zelo skromni sledovi zapisov v Iliriku kažejo na to, da je bilo tudi v naših krajih tedaj vendarle nekaj pisanja veščih ljudi. Tudi izpovedna moč izkopanin je omejena. Iz njih lahko razberemo tehnološko stopnjo, gospodarsko moč, uvoz in tudi deloma družbeno sestavo prebivalcev, ne vemo pa ničesar, kakšni so bili na primer odnosi med rodovi in plemeni ali »kneževinami«, kako so se obnašali do tujcev, kakšen je bil odnos staroselcev Ilirov do novodošlih okupatorjev Keltov, itd. Zato nam je vsakršno pisano sporočilo rimskih ali grških piscev o dogodkih in razmerah pri nas v predrimskem času nadvse dragoceno.
Kako je bilo na Dolenjskem okrog leta 170 pred našim štetjem, potem ko so se Rimljani z ustanovitvijo Akvileje leta 181 približali neposredno ozemlju ilirskih in keltskih plemen v zaledju Tržaškega zaliva, nam daje bežen vpogled rimski zgodovinar Livij. V 43. knjigi svoje Zgodovine je popisal dogodke takole:88
»... Drugi konzul Gaj Kasij ni v Galiji, ki jo je dobil od senata, ničesar omembe vrednega napravil ter se je lotil nesmiselnega podviga, ko je hotel prepeljati svoje čete preko Ilirika v Makedonijo. Senat je o nameravanem pohodu konzula zvedel od oglejskih poslancev, ki so se pritoževali, da je njihova naselbina še nova in šibka in ne dovolj utrjena sredi sovražnih narodov, Istrov in Ilirov, in ki so prišli prosit, naj bi senat poskrbel za njeno utrditev. Ko jih je senat vprašal, če želijo, da se ta skrb naloži konzulu Gaju Kasiju, so odgovorili, da je Kasij z vojsko, ki je bila poklicana v Oglej, na poti preko Ilirika v Makedonijo. Ta stvar se je spočetka zdela neverjetna in vsakdo je sam pri sebi menil, da je bila morda Karnom ali pa Istrom napovedana vojna. Oglejci so tedaj zatrjevali, da ničesar drugega ne vedo in bi si tudi ne upali trditi kot to, da so vojaki dobili za trideset dni živeža in da je Kasij dal poiskati vodnike, ki bi poznali poti iz Italije v Makedonijo, ter jih odpeljal s seboj. Senat je bil kajpada nad tolikšno predrznostjo konzula razsrjen, ko si je upal zapustiti svojo provinco in oditi v tujo, peljati po novi in nevarni poti vojsko med tujimi narodi in odpreti pot v Italijo tako številnim narodom. Senatorji so takoj sklenili, naj pretor Gaj Sulpicij imenuje izmed mož senata tri poslance, ki naj bi še istega leta odšli iz Rima, se na vso moč podvizali, da bi sledili konzulu Kasiju, kjerkoli bi že bil, sporoče mu naj tudi, naj z nobenim narodom ne začenja vojne, kakor le z onim, s katerim se je sklenil bojevati senat.«
Konzul Gaj Kasij se je samovoljno odpravil na bojni pohod v Makedonijo skozi Ilirik, torej skozi naše kraje. Na pohod se je odpravil iz Ogleja in jo ubral najbrž čez kraške višave na Notranjskem skozi postojnska vrata, nato pa dalje verjetno po dolini Save, ali po dolini Krke, kar je še bolj prikladno. Preden so ga dohiteli poslanci rimskega senata, je konzul prodrl že globoko na
ilirsko ozemlje. O konzulovem početju pri povratku z vojsko v Italijo poroča Livij naslednje:09
»Prav v tem času so prišle zoper Gaja Kasija, ki je bil prejšnje leto konzul, tedaj pa skupaj z Antonijem Hostilijem vojaški tribun v Makedoniji, na senat pritožbe, prišli pa so tudi poslanci keltskega kralja Cincibila. V senatu je govoril Cincibilov brat, ki se je pritožil, da je Gaj Kasij opustošil polja alpskih ljudstev, svojih zaveznikov, in nato odpeljal več tisoč ljudi v sužnost. Nekako v istem času so prišli poslanci Karnov, Istrov in Japodov, ki so povedali, da je konzul Kasij od njih najprej zahteval vodnike, ki naj bi mu na vojaškem pohodu v Makedonijo kazali pot, ter se miroljubno vedel, kakor da bi kanil bojevati drugo vojno. Ko pa je pozneje prehodil že pol poti, se je vrnil, kot sovražnik hodil po njihovi deželi, povsod moril, ropal in požigal, vendar pa še do današnjega dne ne vedo, zakaj je konzul ravnal z njimi kot s sovražniki. Keltskemu kralju, ki ni bil prisoten, kakor tudi tem narodom je senat odgovoril, da ni vedel, da se bodo zgodile stvari, zaradi katerih se pritožujejo, in če so se zgodile, tega ne odobravajo, da pa bi bilo krivično v odsotnosti in brez zaslišanja obsoditi konzulara, ki je v zadevah države zdoma. Brž pa ko se bo Gaj Kasij vrnil iz Makedonije, ga lahko, če to želijo, tožijo v njegovi navzočnosti in ko si bo senat glede zadeve na čistem, se bo potrudil, da bodo dobili zadoščenje. Senat pa tem ljudstvom ni sklenil samo dati odgovora, ampak poslati k njim tudi poslance, dva h kraljeviču preko Alp, tri pa k onim ljudstvom (namreč Karnom, Japodom in Istrom), ki naj bi povedali, kakšno je stališče senata. Poslancem so sklenili dati daril za dva tisoč funtov brona (denarjev), bratoma kraljevičema pa dve ovratnici iz petih funtov zlata, pet srebrnih posod, težkih dvajset funtov, ter dva konja s kovinsko oglavnico, dva konjska hlapca, popolno konjsko opremo in vojaške plašče, za njihovo spremstvo, za otroke in sužnje pa obleko. Te stvari so jim bile poslane, na njih prošnjo pa so jim tudi omogočili, da kupijo deset konj in jih odpeljejo iz Italije. Poslanca, ki sta bila poslana s Kelti preko Alp, sta bila Gaj Lebij in Mark Lepid, k drugim narodom pa so bili poslani Gaj Sicinij, Publij Kornelij Blasio in Tit Memij.«
Drugi del Livijevega sporočila nam pove, kako nerazumljivo kruto je konzul Gaj Kasij ravnal s prebivalci v naših krajih ob vrnitvi v Italijo, ki mu je bila zaukazana od senata. Morda ga je prav ta ukaz toliko razbesnel, ker se je v Makedoniji nadejal bogatega plena, da se je znesel nad nedolžnim prebivalstvom v Iliriku in s tem dal duška ranjenemu samoljubju. Nad tem hudodelstvom se je pritožilo rimskemu senatu poslanstvo transalpinskih Keltov pod vodstvom brata tamkajšnjega kralja Cincibila. Istočasno so se pritožili senatu nad ravnanjem konzula Gaja Kasija tudi odposlanci Karnov iz Furlanije in obrobnih predelov, Histri iz Istre in Japodi iz Like. Po bogatih darilih sodeč, s katerimi je senat obdaril poslance, domnevamo, da so bili zavezniki transalpinskih Keltov precej močna politična sila, s katerimi so želeli Rimljani ostati v dobrih odnosih, da ne bi vdrli skozi »postojnska vrata« v severno Italijo! Zavezniki transalpinskih Keltov, podaniki kralja Cincibila, so živeli najbrž severovzhodno od Karnov, Histrov in Japodov, to je na ozemlju današnje Slovenije, zelo verjetno prav na Dolenjskem.
LATOBICI IN HISASTE ŽARE
Kadar govorimo o najdbah iz mlajše železne dobe pri nas, se izraza »keltski« raje izogibamo, ker pravih in čistih keltskih oblik na Dolenjskem skoraj ne poznamo in zato raje uporabljamo izraz »latenski«. Še najbolj izvirne keltske so grobne najdbe iz Mokronoga in okolice ter iz Roj pri Moravčah, medtem ko novomeške najdbe iz mlajše železne dobe komajda kažejo kakšno res keltsko obliko, čeprav je bilo v Novem mestu odkritih kar precej latenskih grobov. Vso keltsko zapuščino poznamo v Novem mestu zaenkrat samo iz grobov.
V Novem mestu so bili najdeni latenski grobovi na več krajih, pravzaprav povsod tam, kjer so najdišča še starejših halštatskih grobov. Nekaj jih je bilo odkritih na Marofu že leta 1894 kot kasnejši pokopi v halštatskih gomilah, v neposredni bližini gomil pa so odkopali še nekaj latenskih grobov leta 1954. Nadaljnji grobovi iz tega časa so bili najdeni leta 1948 v Kandiji, ko so kopali temelje za predvideni sindikalni dom (sedaj stanovanjska hiša na Kristanovi cesti št. 12) in večkratne slučajne najdbe na vrtu Vaneta Murna na zahodni strani Resljeve ceste, ki prav tako sodi v obseg kandijskega latenskega grobišča.70 Najbogatejše najdbe smo odkopali poleti 1967 in jeseni 1968 prav tako v Kandiji, na območju nove stanovanjske soseske Nad mlini. Pri kopanju temeljev za stanovanjski stolpič S-2 (sedaj Nad mlini št. 42) smo med dvema halštatskima gomilama odkrili avgusta 1967 nad 40 latenskih grobov z žganim pokopom. Večina grobov ni kaj prida bogatih s pridatki. Nekaj je tudi vojaških grobov, v katerih smo našli meče, sulice in druge dele orožja. Grobovi so bili urejeni brez posebne arhitekture: v preprosto grobno jamo so položili žaro s pepelom, ob njo pa še pridatke. Včasih so pa pepel pokojnika stresli kar na dno grobne jame, nanj pa so zložili pridatke.
Med najdbami iz tega latenskega grobišča pa ena po svoji izjemni lepoti, izvirnosti in dragocenosti prekaša vse druge. Nedeljenega občudovanja in največje pozornosti je deležna črno siva keramična posoda iz groba št. 40. To je precej velika (28 cm visoka in 38 cm široka), bikonično oblikovana velika skleda z dvema širokima ročajema, ki gornji rob posode nekoliko presegata. Posoda po svoji velikosti in deloma obliki še najbolj spominja na grško obredno posodo za mešanje pijače — krater, dva visoko potegnjena ročaja pa jo uvrščata med tiste posode, ki so jih Grki imenovali kantharos. Čeprav naša posoda ni pravi kantharos, bomo vendarle to ime obdržali zaradi lažjega razumevanja. Oba ročaja posode sta izoblikovana v stilizirane kačje glave, stene posode pa so okrašene z dvema človeškima obrazoma, ki sta oba zelo plastično izdelana. Oba obraza sta izdelana precej stilizirano in predstavljata bradata moška obraza z žalostnim izrazom.
Posoda ima že kar pisano zgodovino. Ob odkritju je bila strahotno razbita, ker je preko nje zapeljal buldožer. Potem, ko smo skrbno pobrali vse najmanjše drobce in črepinje oprali, nam je postalo jasno, da imamo pred seboj nadvse dragoceno, vendar hudo razbito posodo. Vedeli smo, da manjka precej delov posode, zato smo v njeno uspešno rekonstrukcijo sploh podvomili. Razbitine te posode si je ogledal tudi nemški arheolog Dr. Frey, ki se je ponudil, da odpelje črepinje v slovite restavratorske delavnice Centralnega muzeja v Mainz, da bi jih tam skušali sestaviti. Z veseljem smo sprejeli njegovo ponudbo in po večmesečnem delu se je restavratorjem v Mainzu posrečilo, da so posodo spet sestavili in ji dopolnili manjkajoče dele. Tako smo ob mednarodni strokovni
a) od spredaj a) Vorderseite
b) od strani b) Seitenansicht
Keltski kantharos iz latenskega žganega groba št. 40 v Kandiji. Višina 28, širina 38 cm.
Foto: RGZM Mainz.
Keltischer Kantharos aus dem latšnezeitlichen Brandgrab 40 in Kandija.
Hčhe 28 cm, Brelte 38 cm. Photo: RGZM Mainz.
pomoči dobili edinstveno keramično posodo v Sloveniji, ki ji tudi v Jugoslaviji ne najdemo para. Poleg halštatskega oklepa in figuralno okrašenih situl, je ta kantharos najlepši eksponat novomeške arheološke zbirke. Ta posoda ima svoje vzore v grško-keltskem oblikovnem zakladu.
V	jeseni leta 1968 smo nadaljevali z izkopavanjem latenskih grobov v Kandiji. Takrat smo odkrili še nadaljnjih 22 grobov in s tem najbrž izčrpali to grobišče. Vsi grobovi so bili žgani, največ so imeli keramičnih pridatkov, pa tudi precej železnega orožja.
V	Kandiji in na Marofu smo lahko opazovali zanimiv pojav, da so ljudje v mlajši železni dobi kaj radi pokopavali svoje mrtve v starejše halštatske gomile, ali v njihovi neposredni bližini. Lep primer takega dolgotrajnega pokopališkega območja imamo v Kandiji, kjer smo med dvema gomilama odkrili še dokaj obsežno latensko grobišče, ki pa je bilo pred našim izkopavanjem že v precejšnji meri uničeno z gradbenimi deli pred desetletji, ko so zidali hiše na severni strani Kristanove ceste, tako da smo lahko raziskali le še nedotaknjeni zahodni del nekropole. Potem, ko bomo imeli restavrirane vse najdbe iz gomil in iz latenskih grobov, bomo lahko razbrali časovni, tipološki in kulturnozgodovinski odnos med obema razdobjema oziroma med tistimi prebivalci, ki so tod pokopavali.
V	1. stoletju pred našim štetjem, v zadnjem selitvenem valu, se je naselilo na Dolenjskem novo keltsko pleme — Latobici, ki so hkrati zadnji naseljenci na Dolenjskem v prazgodovini. Njihovo ime poznamo iz antičnih piscev in z rimskih napisnih kamnov, kjer je to ime večkrat omenjeno. Precej grobov teh Latobikov so odkrili pri gradnji nove ceste iz mesta v Bršljin pod Marofom (odsek današnje Ljubljanske ceste pri občinski skupščini) leta 1890 in nato še leta 1902 ob gradnji poslopja okrajnega glavarstva (sedaj zgradba občinske skupščine).
Izjemno mesto v arheološkem inventarju ne samo Dolenjske, temveč celo širšega evropskega prostora zavzemajo tako imenovane »hišaste žare«. To je tip
Izbor poznolatenske keramike, najdene v grobovih pri okrajnem glavarstvu ob Ljubljanski cesti. Auswahl der spatlatčnezeitlichen Keramik aus den GrSbern bei der Bezirkshauptmannschaft.
6 Novo mesto v davnini
81
zaprte keramične žare za shranjevanje pepela sežganih mrličev, ki v močno poenostavljeni obliki posnema tip okrogle hiše ali svetišča z odprtinami, ki ponazarjajo vrata in okenske reže. Zanimivo je dejstvo, da te hišaste žare najdemo samo v rimskem času na Dolenjskem in v Spodnjem Posavju in sicer na prostoru med Gorjanci in Mirensko dolino ter od Trebnjega do Sotle. Na površini so te posode običajno rdeče barvane, včasih barvni ornament tudi nakazuje strukturo gradnje hiše — predalčne stene. Na vrhu se vse hišaste žare končajo z gumbastim zaključkom, večkrat pa tudi s plastično oblikovanim, nekoliko stiliziranim čepečim petelinom, ali celo z upodobitvijo človeškega obraza. Motiv petelina na vrhu ima nedvomno magično varovalni pomen.
Hišasti žari iz Novega mesta. Hausurnen aus Novo mesto.
Na dvajsetih dolenjskih najdiščih je bilo doslej odkritih devetdeset primerkov hišastih žar. Največ jih je bilo odkritih v Drnovem (Neviodunum) in na širšem Krškem polju, drugo skupino pa tvorijo najdišča v okolici Novega mesta, z najštevilnejšimi primerki iz Novega mesta. Po sedanjem stanju raziskav, je bilo v Novem mestu najdenih že 12 primerkov hišastih žar na rimskem grobišču ob Ljubljanski cesti južno pod Marofom. Med vsemi primerki hišastih žar je gotovo najzanimivejši vrhnji zaključek iz Novega mesta v obliki miniaturne človeške glave z obrazom in lasmi, na kateri čepi še petelin. Najbrž gre v tem primeru za poskus portretne upodobitve pokojnika.
S problemom hišastih žar na Dolenjskem se je ukvarjal P. Petru, ki je izsledke svojih raziskav objavil v samostojni publikaciji.71 Raziskovanja teh zanimivih žar se je lotil z arheološko in literarno-zgodovinsko metodo. S prvo je razčlenil in opredelil ohranjeno gradivo, ki je bilo največkrat brez zadostnih
in zanesljivih najdiščnih podatkov. Z drugo metodo pa je skušal s kritično analizo ovrednotiti in izčrpati vso izpovedno moč antičnih pisanih virov, ki govorijo o usodi prebivalcev v Vzhodnih Alpah v 2. in 1. stoletju pred n. št. Dognal je, da se razprostranjenost hišastih žar krije z naselitvenim področjem Latobikov. Žare so torej posebnost materialne kulture keltskega plemena La-
Vrhnji zaključek hlšaste žare Iz Novega mesta. Višina 10,3 cm. a) od spredaj	b) od strani
Der obere SchluBteil einer Hausurne aus Novo mesto. Htihe 10,3 cm. a) Vorderseite	b) Seitenansicht
tobikov, ki je prvotno prebivalo na področju pogorja Harz na Spodnjem Saškem. Pod pritiskom germanskih Suevov pa so se morali umakniti in seliti, in tako so se po raznih peripetijah, okrog leta 60 pred našim štetjem naselili na Dolenjskem. Tu so kasneje tudi večkrat izpričani na rimskih napisnih kamnih.
Najdiščne okoliščine kažejo, da so v hišastih žarah hranili pepel bolj premožnih prebivalcev antične Dolenjske, kar nas navaja k misli, da so morda s tem obredom — latobiškim ritualom — pokopavali določeno družbeno plast prebivalcev? Dognano je, da so v hišastih žarah pokopavali izbrane Latobike približno od leta 50 pred n. št. pa do sredine 3. stoletja našega štetja, ko preneha običaj upepeljevanja mrličev in se splošno uveljavlja skeletni pokop.
ZATON STAREGA MESTA
POD RIMLJANI — OKRAJNO GLAVARSTVO SREDI STARIH GROBOV — V ZATIŠJU PRESELJEVANJA NARODOV
Potem ko so Rimljani postali nesporni gospodarji v Sredozemlju, osvojili Galijo Transalpino in utrdili razmere v državi, se je njihova osvojevalna politika obrnila proti vzhodu, proti Ilirom. Rimski osvajalni pohod proti nevarnim Japodom v Iliriku je bil zasnoval Oktavijan v okviru svoje ekspanzijske politike, naperjene proti vzhodu s prvim ciljem, da osvoji važno trgovsko mesto in oporišče ob sotočju Save in Kolpe — Segesto (rimska Siscia, današnji Sisak). Naslednji cilj Oktavijanovega pohoda pa je bil: dokončno pokoriti uporna ilirsko-keltska plemena med jadransko obalo in Savo ter jih vključiti v rimsko državo.
Za izhodišče ekspedicijskega korpusa je izbral pristanišče Senia (Senj), kjer je zbral enote vojne mornarice in sile kopenske vojske. Od tam so čete s pra-težem in vso tehnično opremo krenile v notranjost dežele, previdno prodirajoč skozi težko prehodne kraje strmega Velebita in gozdnate Kapele. Leta 35 pred našim štetjem so rimske čete po hudih bojih s trdovratno se upirajočimi Japodi v Liki, zavzeli Segesto. S tem dejanjem je bil izpolnjen prvi del načrta, ki so ga zasnovali Oktavijanovi generalštabni oficirji. Sledil je drugi del osvajalnega načrta: pomakniti mejo rimskega imperija na Donavo! Tudi ta del načrta je čez nekaj desetletij popolnoma uspel.
Hkrati z osvojitvijo Siska je prišla pod rimsko oblast tudi vsa Dolenjska. Ob vdoru Keltov v naše kraje smo dejali, da so le-ti izzvali velike premike v duhovni in materialni kulturi domorodnih Ilirov. Drugače so postopali Rimljani kot okupatorji naših krajev. Ti se niso brigali za duhovno kulturo in izročila staroselcev, za njihove šege in verovanja, saj so jim širokogrudno dovoljevali čaščenje domačih bogov, če so spoštovali rimsko uradno čaščenje in opravili predpisano daritev kapitolinski trojici. Njihov vpliv in njihova premoč nad staroselci se je kazala drugje: predvsem v sijajno organizirani državotvorni upravi, ki je temeljila na administraciji mestnih oblasti in centralistično vodeni iz Rima.
'fRimljani so bili prvi prostorski načrtovalci in graditelji mest pri nas. Sijajno zgrajeno cestno omrežje, načrtno zgrajena mesta in obrambne postojanke na limesu, izgradnja pristanišč, mostov, vodovodov in kanalizacije, vse to jih je usposobilo za neprekosljive arhitekte svojega časa. Pisani zakoni, pojem državljanstva, moderne hitre ceste, nova tehnologija v gradbeništvu, denarno gospodarstvo in bančništvo, obvezna vojaška služba v najbolje organizirani vojski na svetu, davčna in carinska politika in ne nazadnje latinščina kot enotni in obvezni uradni jezik v javni upravi za vso državo, vse to je pripomoglo, da je rimska država postala vzor moderne države. Le takšna politika in uprava
sta lahko zagotovili obstoj tako ogromne in raznolike države od Britanije do Evfrata in od Severnega morja do Sudana.
Vendar rimska civilizacija nikdar ni mogla povsem zatreti in preglasiti skozi stoletja v zemlji zakoreninjene kulture staroselcev!) Ves čas rimske okupacije naših krajev, bomo v ostalinah tega časa vedno naleteli na konservativne elemente starejše domorodne ustvarjalnosti, pa najsi bo to v keramiki, noši, nakitu, v imenih božanstev in celo v zemljepisnih imenih. Danes vemo, da so se trdožive domorodne prvine halštatske kulture ohranile ponekod vse do prihpda prvih Slovencev v naše kraje.
[Takoj po rimski okupaciji je bila Dolenjska še sestavni del marionetnega noriškega kraljestva — regnum Noricum, ki so ga Rimljani formalno dopuščali tja do leta 46 našega štetja. Takrat je bila Dolenjska izločena iz Norika in vključena v provinco Panonijo, leta 106 pa je bila dodeljena v Zgornjo Panonijo — Pannonia Superior, s sedežem v mestu Carnuntum (sedaj Deutsch-Alten-burg pri Dunaju)J
Posamezne rimske province kot največje teritorialne in upravne enote so bile razdeljene na mestna okrožja — municipije. Ta so bila organizirana po zgledu mestne uprave v Rimu. Načelovala sta jim dva mestna sodnika, imenovana duumviri iure dicundo. V današnji čas preneseno, bi njihova funkcija ustrezala nekako predsedniku okraja. Pri upravljanju municipija sta mestnima načelnikoma pomagala dva edila, ki sta skrbela za trgovino in policijo, nadalje še kvestor (blagajnik) in člani mestnega sveta (ordo decurionum). Izvršni organi so bili voljeni po načelu reelekcije vsako leto, mestni svetniki pa so bili izvoljeni do svoje smrti. Oblast mestnih očetov je bila samoupravna. Nosilci muni-cipalne oblasti so tvorili hrbtenico rimske državne administracije, ki je zastopala koristi rimskega senata v provinci in opravljala kontrolo v tem smislu na določenem zaključnem področju. Ob začetku so bile javne službe pridržane sam za rimske državljane po poreklu iz Italije. Šele leta 212, pod cesarjem Karakalo, so dobili rimsko državljanstvo (cives Romanus) vsi svobodni državljani v imperiju.
Področje mestnega okrožja Neviodunum z vrisano rimsko cesto Emona—Siscia.
E>er Bereich der Stadtverwaltung von Neviodunum mit dem Verlauf der romischen Strasse
Emona—Siscia.
; Ysa Dolenjska med Savo in Gorjanci ter od Mokric do Višnje gore je bila upravno podrejena mestnemu okrožju Neviodunum (Drnovo pri Krškem). Polni uradni naziv tega mesta je bil: Municipium Flavium Latobicorum Neviodunum. Kot že uradno ime kraja pove, je naselje dobilo mestne pravice v času ko so Rimu vladali cesarji iz rodu Flavijcev, pod Vespazijanom, verjetno leta 70 ali 71 našega štetja. To mesto, katerega ime pomeni v keltskem jeziku Novo mesto, so zgradili Rimljani ob Savi (takrat je Sava tekla še mimo Drnovega!), natanko tam kjer stoji danes vas Drnovo pri Krškem72. Večletna izkopavanja mestnega predela, začenši od leta 1960 dalje, so pokazala, da je bilo mesto zgrajeno po klasični italski zasnovi s pravokotnim tlorisom, ni bilo obdano z obzidjem in imelo je zidano in s kamnitimi bloki utrjeno pristanišče na Savi. Ostanki pristaniških pomolov, več kot sedemdeset metrov dolga stavba nad pristaniščem z mogočnimi ostanki temeljnih zidov in deli ogromnih stebrov, dajejo slutiti o bogatem trgovskem življenju, ki ga je mestu dajalo pristanišče — okno Nevioduna v svetTJ
Strateški in prometno-trgovski oziri so narekovali, da so Rimljani osnovali upravno središče Dolenjske v njenem skrajnem jugovzhodnem predelu. Poleg živahnega pristanišča je Neviodunum bil tudi važno križišče cest: od velike državne ceste Emona — Siscia se je tam odcepila cesta proti Celeji, ob Savi in Savinji navzgor.
Življenje na hribovskih gradiščih zamira. Nekatera so po ukazu okupatorjev najbrž morala prenehati obstajati (na primer gradišče nad Stično), druge pa je tudi gospodarska nuja silila drugam. Prebivalci se selijo tja, kjer so speljane ceste, kajti le-te dajejo sedaj deželi življenjski utrip, prebivalcem pa zaslužek. Rimljani takoj po okupaciji zgradijo prek Dolenjske moderno, tlakovano cesto, ki je omogočila hitri promet tudi z vozovi. Cesta je imela svoje izhodišče v Akvileji (Oglej) in je vodila skozi Emono (Ljubljana) v Siscijo (Sisak) in Sirmij (Sremska Mitroviča) in še naprej v Singidunum (Beograd).73 Osnovni namen izgradnje te hitre ceste je bil vojaški. Zgradili so jo zato, da so po njej lahko hitro premeščali čete iz Italije in Norika na mejo imperija ob Donavi. Od ceste pa je imelo velike koristi tudi gospodarstvo v provincah in poštna služba, ki je bila takrat že vpeljana. Ob cesti so zrasla v določenih razdaljah počivališča, poštne in preprežne postaje s hlevi, gostišči in prenočišči — pravcati antični moteli. Polagoma so se ob njih naselili še neizogibni kramarji, kockarji ter lah-koživke, ki so popotnim ljudem vsiljivo ponujali svoje blago in usluge.
Tako so na Dolenjskem nastale večje in manjše naselbine vzdolž ceste začenši od Emone, ki jih poznamo iz nekega starega rimskega zemljevida imenovanega Tabula Peutingeriana: Acervo (Ivančna gorica pri Stični), Praetorium Latobicorum (Trebnje), še ne povsem zanesljivo ugotovljeni Crucium, ki ga
I.	Pirkovič733 locira v vas Groblje pri Šentjerneju, Neviodunum (Drnovo) in Romula (Ribnica pri Brežicah). Zelo zanimivo je dejstvo, da je velika rimska cesta stekla mimo Novega mesta, skoraj po isti trasi kot sedanja avtocesta, oziroma natančneje rečeno, današnja avtocesta je nehote speljana po trasi stare rimske ceste. To ponovno dokazuje že tolikokrat občudovano tehnično spretnost starorimskih graditeljev cest, ki so znali s sijajnim občutkom graditi tako solidne ceste, da so še stoletja po propadu rimskega imperija služile prometu.
]Lep dokaz o poteku rimske ceste mimo Novega mesta je miljnik, ki je razstavljen na vrtu Dolenjskega muzeja in je v strokovni literaturi znan kot miljnik iz Bučne vasi.74 Njegovo prvotno mesto ob rimski cesti je bilo pod Trško goro (»ob ,stari cesti' v mačkovski gmajni«, kot pove vir) na gmajni vasi
Rimski miljnik iz Bučne vasi, sedaj v Dolenjskem muzeju. Višina 125 cm.
Romischer Meilenstein aus Bučna vas, jetzt im Museum in Novo mesto. Hohe 125 cm.
Mačkovec pri Novem mestu, približno tam, kjer je danes urejen cestni priključek od Novega mesta na avtocesto. Kasneje so miljnik prepeljali v Veliko Bučno vas k hiši št. 12, kjer je služil kot opornik v hlevu. Pri rekonstrukciji ceste iz Novega mesta do priključka na avtocesto pod Hmeljnikom, so oktobra 1958 miljnik prepeljali v novomeški muze£3
! Gornja tretjina miljnika je bila že v preteklosti odbita, tako da meri njegov valjasti nadzemski del 125 cm, kvadratno podnožje 35 cm in premer 56 cm. Nekoč prav monumentalni miljnik je izklesan iz domačega sivega apnenca. Napis ni več v celoti ohranjen, ker mu manjka vrhnji začetni del. Grke so že močno izlizane in težko čitljive, deloma pa že v antiki odklesane zaradi »prekletega spomina« (damnatio memoriae). Višina črk se giblje od 7 cm v prvi vrsti, do 4,5 cm v zadnji vrstijNapis na miljniku se glasi:
O
C
/.......
c/o(n)s(ul) II pro/co(n)s(ul) p(ater) p(atriae)/ /et imp(erator) C/ ae(sar) M. Aure/lius/ /Antonin/us Pius Au/g)ustus) fel(ix)/ /trib(unicia) po/tes(tate) IIII pr/oco(n)s(ul)/ /et P. Septimius Geta/
/Caesar/ vias et pon/tes/
/vetusta/te conrupt/as/
/res/tituerunt
/curante Fabio/ Cilone leg(ato) Aug(usti)
/.......
V slovenskem prevodu pa se napis glasi:
/manjka: Septimius Severus, titulatura/ konzul vdrugo, prokonzul, oče domovine ter imperator Caesar M. Aurelius Antoninus Pobožni, Vzvišeni, Srečni s tribunsko močjo (podeljeno) četrtič, prokonzul in P. Septimius Geta Cezar — obnovila zaradi starosti uničene ceste in mostove
po Fabiju Cilonu vladarske namestniku /......manjka/
t_Miljnik je bil postavljen leta 201 našega štetja, za vlade cesarja Septimija Severa. Miljnik iz Bučne vasi je doslej edini znani rimski kamniti napisni spomenik iz ožje novomeške okolice, saj so na Dolenjskem rimski napisni kamni izven območja ceste Emona—Siscia silno redki?)
Tako Novo mesto ni več v središču pozornosti, ostalo je odrinjeno na stranskem tiru, odmaknjeno od živahnega utripa velikega sveta, začne se lenobno življenje v globoki provinci.
OKRAJNO GLAVARSTVO SREDI STARIH GROBOV
Ime Novega mesta v rimskem času nam ni znano in ga najbrž tudi nikoli ne bomo izvedeli, ker Novo mesto ne premore niti enega samega antičnega napisnega kamna, ki bi nam lahko pojasnil to uganko. Vendar je v Novem mestu morala biti v antiki kljub odmaknjenosti od velike ceste še vedno močna naselbina pretežno ilirsko-latobiških staroselcev, o čemer nam pričajo številni izkopani grobovi iz rimskega časa. Dokler ne bomo odkrili drugih dokazov, menim, da je bila naselbina tudi v rimskem času še naprej na Marofu.
pokopališče v rimskem času je bilo urejeno ob južnem vznožju Marofa, tam kjer stojijo danes: poslopje občinske skupščine (prej okrajno glavarstvo oziroma kasneje okraj), Beletova hiša z vrtom, del Ljubljanske ceste pred njima, komanda garnizona, del parka in poslopje Elektro Novo mesto. Prvič so našli rimske grobove na tej nekropoli že leta 1890, ko so gradili novo cesto proti Bršljinu. To je na tistem delu današnje Ljubljanske ceste od bencinske črpalke do ovinka izza hiše Elektro Novo mesto. Iz časopisnih poročil izvemo, da so takrat izkopali 38 grobov, v katerih je bilo nad 60 posod. Miillner je poročal o tej najdbi v »Slovencu« z dne 4. oktobra 1890 takole:
»... Našli so v grobovih pri Novem mestu šest svetilnic od štirih izdelo-vateljev, ki so FORTIS, VIBIANI (jako razširjen), STROBILI in IEGIDI. Za določbo časa so pomenljivi posamezni denarji raztreseni v zemlji, katere so našli. Eden je od Klavdija I (41—54 po Kr.), drugi od Antonina Pija (138—161), tretji od Klavdija Gotika (268—270), četrti od Tacita s »Špes puhlica« na obratni strani (275—276), peti od Dioklecijana (284—304).«
Našteti novci in nekatere druge, časovno dobro opredeljene najdbe so nam dokaz, da so v rimskem času pokopavali pod Marofom od 1. stoletja do konca
4. stoletja našega štetja. Drugi poročevalec75 pa ve povedati, da so poleg naštetih stvari našli še: 3 dobro ohranjene meče, 2 zlata uhana (danes sta izgubljena), nad trideset fibul, zaponke, obročke in steklene žare7)Vse te izkopanine je takoj potem, ko jih je pobral iz zemlje, preparator Schulz razstavil Novomeščanom na ogled v novomeški Kazini, preden jih je odpeljal v Ljubljano, kot je bilo že opisano v poglavju o zgodovini raziskovanj.
[Drugič je bilo taisto grobišče načeto, ko so leta 1902 kopali temelje za poslopje okrajnega glavarstva (Bezirkshauptmannschaft). Prav na tem mestu so odkopali nam danes neznano, toda vsekakor precejšnje število poznolatenskih oziroma latobiških in rimskih grobov, saj poročilo o najdbah našteva:7'1 »2 srebrni srednjelatenski fibuli, približno 10 enakih bronastih fibul, prav toliko poznolatenskih in noriško-panonskih fibul iz brona, 1—2 ducata različnih rimskih fibul, 2 bronasti zajemalki, latenski bronasti obročki in zapestnice, 2 poškodovani železni čeladi, 1 raven in 1 zvit latenski meč, več suličnih konic in nožev, itd.; končno še nad 100 posod, polovica med njimi je razbitih.«
0	teh najdbah in najdiščnih okoliščinah, nam verodostojno poroča Josef Szombathy v svojem dnevniku,77 ki ga hranijo v arheološkem oddelku Prirodoslovnega muzeja na Dunaju. Szombathy si je ob inšpekcijskem potovanju po Kranjskem leta 1902, dne 26. oktobra ogledal tudi najdbe pri gradnji okrajnega glavarstva v Novem mestu in v dnevniku zapisal naslednje ugotovitve:
»Pri gradnji poslopja okrajnega glavarstva (ob cesti, ki pelje h kolodvoru, nasproti pokopališča), je bil odkrit en del kelto-rimske nekropole z žganimi grobovi, ki so bili pri gradbenih delih le delno raziskani. Poslopje stoji desno ob cesti, na pobočju hrbta, ki se vleče od tu do spodnje krške doline. Pri (1) so našli grobove z: 1 zvitim mečem, sulične osti, žare, bronaste zapestnice, itd.; pri (2) več žarnih grobov; pri (3) v jami za odrske opornike: 1 žaro z bronastimi fibulami; pri (3i) kjer so izkopali jamo za apno, nič; na dvorišču (4) več grobov s posodami, sulicami itd., na odkopanem robu ob cesti (5) 3 žarne grobove s fibulami, itd.
Večino najdb so delavci-kaznjenci oddali, medtem ko so jih civilni delavci uničili. Podatke sta mi dala oba paznika in gradbeni adjunkt. — Poslopje je zgrajeno že do 1. nadstropja. Izgleda, da se grobovi nadaljujejo v smeri proti vzhodu — nekako v izohipsi hrbta. — Najdbe so spravljene v pisarni gradbišča, kjer mi jih je pokazal inženir:
2 srebrni srednjelatenski fibuli na samostrel
2 bronasti zajemalki z ročajem
1	majhna vaza z akcesorji, približno 10 cm velika
1 raven latenski meč, 1—2 fragmentirani železni čeladi, mnogo latenskih in noriško-panonskih fibul, obročkov, itd., itd., sulične osti, noži (ena cela miza polna), približno 50 posod, bikonične latenske vaze, rimske vaze, lepa bombasta žara iz sive gline, itckj
Centralna komisija je v začetku marca pooblastila Pečnika, naj nadzoruje najdbe in naj si v času izkopavanja zaračunava plačilo po 6 kron. Deželni glavar pa je nadzorstvo poveril gradbenim organom in okrajno glavarstvo je nazadnje junija Pečniku vmešavanje v izkopavanje strogo prepovedalo.
Najdbe niso razdeljene po grobovih, niti niso primerno shranjene. Več kot je ohranjenega, se je menda izgubilo. Inženir naj bi sedaj poskrbel, da bodo najdbe s podrobnim seznamom odposlane deželni vladi in odgovarjal za njihovo stanje. Miillner in Schulz sta bila enkrat tukaj in sta si stvari ogledala. Pri zidanju obzidja okrog poslopja se bo najbrž še kaj našlo. Sistematična izkopavanja niso predvidena.«
Okrašena steklena čaša iz rimskega groba v Bršljinu. Pod vrhnjim robom je vbrušena grška napitnica Višina 27 cm. Foto: RGZM Mainz.
Verzierter Glasbecher aus einem romischen Grab in Bršljin. Unter dem oberen Rand ist der griechische Trinkspruch eingeschliffen.
Hohe 27 cm. Photo: RGZM Mainz.
’ Iz tega kratkega in stvarnega Szombathyjevega poročila izvemo o številnih in bogatih najdbah, ki so jih odkrili pri zidanju okrajnega glavarstva. Mimogrede pa tudi izvemo za trenja med kranjsko deželno vlado in dunajskim muzejem, saj ljubljanski deželni glavar ni dovolil Pečniku, da bi izkopaval za dunajski muzej na novomeškem grobišču. Najdbe s tega najdišča govore o precejšnji blaginji prebivalcev antične naselbine v Novem mestu. Iz gornjega naštevanja in opisa najdb izvemo, da so na grobišču bili pomešani grobovi iz rimskega časa z onimi iz končne faze mlajše železne dobe, iz 1. stoletja pred našim štetjem. Zal do danes še ni obdelano in v celoti objavljeno bogato in zanimivo gradivo iz rimskih in latobiških grobov pri okraju, ki se nahaja v zbirki Narodnega muzeja.
Istega leta (1902) je za račun dvornega muzeja na Dunaju kopal rimske grobove tudi Jernej Pečnik v Bršljinu, na njivi kamnoseka Antona Kokalja. V enem izmed grobov je našel izredno lepo stekleno čašo, visoke valjaste oblike. Čaša je visoka 27 cm in široka 8 cm. Njen plašč je razdeljen na štiri vodoravne
pasove, ki so okrašeni z vbrušenimi geometrijskimi in rastlinskimi motivi. Pod vrhnjim robom je z velikimi vbrušenimi črkami izpisana z grškimi črkami napitnica, ki v slovenščini pomeni »na mnoga leta!«.jiTa lepa čaša krasi antično zbirko Umetnostnozgodovinskega muzeja na Dunaju.78 V Dolenjskem muzeju pa je razstavljena verna kopija te lepe in redke najdbe, ki so jo izdelali v delavnicah Centralnega muzeja v Mainzu. Njena oblika in spremljajoče gradivo nom pove, da je bila čaša izdelana v prvi polovici 4. stoletja n. e.
Hudomušna igra naključja je hotela,!da smo po šestdesetih letih v Bršljinu ponovno odkrili tiste grobove, ki jih je odkopal že Pečnik. Zgodilo se je to leta 1962 pri gradnji steklarne INIS. Pri kopanju temeljev za tovarno smo našli pet rimskih grobov, med njimi temelje dveh večjih zidanih grobnic, ki sta bili znotraj lepo ometani in celo poslikani z barvastimi freskami. Vsi grobovi so bili popolnoma prazni, ker jih je že leta 1902 Pečnik temeljito oplenil^ Tako so bili isti grobovi dvakrat odkriti, samo da smo mi ostali po šestdesetih letih praznih rok in smo lahko le ugotovili dejstvo, da je Pečnik temeljito opravil svoje delo.
Pri naštevanju zapuščine iz rimskega časa velja omeniti še naslednje najdbe: dve zidani grobnici, ki so ju odkrili leta 1936 ob starem mestnem pokopališču na Skabernetovem vrtu, nekaj skromnih grobnih najdb na Beletovem vrtu ob Ljubljanski cesti leta 1954, par skromnih grobov v vasi Brod pri Novem mestu79 in najdba treh grobov v Regerči vasi,80 kar pa ne sodi več v ožje novomeško mestno področje. Te raztresene in pogoste najdbe rimskih grobov nam povedo, da kljub prilični odmaknjenosti teh krajev pd cestne magistrale Emona—Siscia, življenje v antiki tod le ni docela zamrlo.^rav gotovo je rimskodobna naselbina na tleh Novega mesta vzdrževala zvezo med glavno cesto Emona—Siscia in Belo krajino preko gorjanskega sedla, približno tako, kot poteka danes cesta iz Novega mesta v MetlikoS
V ZATIŠJU PRESELJEVANJA NARODOV
Dolenjska in Bela krajina, kot vodilni pokrajini v slovenski prazgodovini, dajeta v času preseljevanja narodov in v staroslovenski dobi zgodnjega srednjega veka zaenkrat še precej revno in nejasno podobo, ker so najdbe iz tega časa v primerjavi s prazgodovinskimi in antičnimi najdbami zelo redke. Zelo gosti naselitvi Ilirov v prvem tisočletju pred našim štetjem, z desetinami utrjenih gradišč in stotinami gomil, sledi počasno, toda stalno usihanje in vse bolj redka naselitev, ki se občutno zmanjša že v antičnem času, saj jo v tem obdobju lahko sledimo v glavnem le ob rimskih cestah, naravnih križiščih in v rečnih dolinah. Zdi se, da s propadom zahodnorimske države, v času velikih selitev, nastane na Dolenjskem skoraj praznina.
Kakor so v Novem mestu številne najdbe iz prazgodovinskih obdobij in iz rimskega časa, tako malo vemo o tem kraju v času od propada zahodnorimske države pa do ustanovitve Novega mesta sredi 14. stoletja. Zaenkrat v mestu še nimamo zanesljivih dokazov, oziroma najdb iz časa preseljevanja narodov in slovenske naselitve v zgodnjem srednjem veku. Da je temu tako, sta dva vzroka: prvi: nihče še ni na Dolenjskem in v Novem mestu sistematično iskal in odkrival ostalin iz tega obdobja. Na zunaj dobro vidni številni halštatski spo-
meniki (gomile, gradišča) na Dolenjskem so zapeljali raziskovalce v preteklosti, da so v prvi vrsti iskali le-te, najdbam iz poantičnega časa pa niso posvečali nobene pozornosti, ker na zunaj niso opazne. Drugi vzrok pa moramo pripisati še redki naseljenosti, saj je le-ta v zgodnjem srednjem veku bila daleč bolj skromna kot na primer v halštatskem času in antiki.
V	času najživahnejših preseljevanj, od 5. do 7. stoletja našega štetja, so od vzhoda potujoča in ropajoča ljudstva uporabljala Dolenjsko najbrž le kot prehodno ozemlje na poti v obljubljene dežele Italije, ne pa kot pokrajino, kjer bi se stalno naselili. Posamične najdbe iz germanskih, največ langobardskih in staroslovanskih grobov v širši okolici Novega mesta: v Trebnjem, na Vinjem vrhu, v Beli cerkvi, Smarjeti, Orehku pri Stopičah in Vratolomu ter Pendirjev-ki v Gorjancih,81 nam vendarle počasi zapolnjujejo vrzeli med pozno antiko in visokim srednjim vekom, ko je Dolenjska spet intenzivno naseljena, tokrat s starimi Slovenci in nemškimi kolonisti, pod večinoma nemškimi fevdalnimi gospodi.
Namig in upanje, da bomo tudi v Novem mestu našli staroslovanske ostaline, nam daje značilno ledinsko ime »Gradec« za vzpetino Kapitelj sredi starega mesta s kapiteljsko cerkvijo, proštijo in obsežnim vrtom na temenu. To ime poznamo iz menjalne pogodbe, sklenjene dne 8. februarja 1365 med stiškim opatom Petrom in avstrijskim vojvodo Rudolfom IV. Habsburškim (imenovanem Ustanovitelj), kjer se stiški opat Peter obvezuje takole:82
»... mi dajemo za nas in za naše prej imenovane naslednike temu našemu gospodu vojvodi Rudolfu, njegovim bratom, njihovim dedičem in naslednikom v večni in nepreklicljivi dar od našega pravega imetja šest kmetij skupno z zemljiščem, nekoč imenovanem Gradec pri Krki, kamor je omenjeni naš gospod vojvoda Rudolf na novo zgradil mesto, ki se imenuje Rudolfswerde ...«
V	svoji razpravi o ustanovitvi Novega mesta je Milko Kos83 zelo duhovito označil historično razvojno pot naselitve polotoka ob Krki, ki je pripeljala do ustanovitve Rudolfovega mesta leta 1365. Takole pravi:
»Naselitev in naselje v območju današnjega Novega mesta v času pred Novim mestom si zamišljam takole: verjetno na višini današnjega Kapiteljskega hriba je bil Gradec naselje ali pa tudi le zemljišče z dvorom še iz stare slovenske dobe, nemara na mestu starega gradišča s tradicijo v predslovensko dobo. Ob njem se je razvilo vaško naselje, v katerem se je trgovalo, markstatt-tržišče, verjetno tam, kjer je danes jedro mesta. Sem je staviti Rudolfovo meščansko ustanovo. Ta bi bila vključila nekdanji Gradec v svoj obseg in ga v taki meri prerastla, da mu je celo zatrla ime, kakor so npr. Brežice prerasle tamošnjo nekdanjo vas Gradišče. Novo mesto s svojimi, če smem tako reči, več naselji, se vključuje v mnogokrat dokazano razvojno črto naših krajev: gradišče — gradeč — tržišče — trg — mesto.«
Iz izkušenj vemo, da se prav na ledinah z imenom »Gradec« skoraj vedno odkrili zgodnjesrednjeveške slovanske najdbe, za razliko od ledinskega imena »Gradišče«, na katerem bomo zanesljivo našli prazgodovinske ostaline, na Dolenjskem največkrat ostanke halštatskih naselbin. Sele podrobne terenske raziskave na temenu kapiteljskega hriba nam bodo pokazale, če to pravilo velja tudi v Novem mestu. Zdi se, da je tudi v zgodnjem srednjem veku glavni tok preseljevanja šel mimo Novega mesta, po zaraščenih poteh že propadle rimske ceste, zato bomo najbrž iz tega časa našli v Novem mestu le malo sledov.
Ob prvem stiku z ostanki rimske civilizacije na naših tleh, so se Sloveni, nevajeni mestne kulture, ob prihodu v naše kraje izognili rimskim naselbinam. Raje so naselili višje ležeča, že davno izkrčena in obljudena področja, kjer so
že pred prihodom Rimljanov cvetela vaška gradišča. Novi naseljenci so stare naselbine, grobišča in utrdbe imenovali: Gradec, Gradišče, Groblje, Gomila, Ajdovci in podobno. 2e Milko Kos84 je v svoji Zgodovini Slovencev poudaril, da se obseg starejšega slovenskega naselitvenega področja presenetljivo krije z zemljevidom krajev naseljenih in kultiviranih že v predslovenski dobi. Zato ni slučaj, da med prafarami na Dolenjskem srečamo vsa najpomembnejša središča iz halštatskega časa: Bela cerkev, Črnomelj, Kostanjevica, Leskovec pri Krškem, Metlika, Mirna peč, Šentjernej, Šentrupert, Šentvid pri Stični, Šmihel pri Novem mestu, Trebelno, Trebnje. V središčih halštatskega časa so ponovno oživeli centri kulture v zgodnjem in visokem srednjem veku.
TRI TISOČ LET NOVEGA MESTA
S tem sprehodom skozi čas, s pregledom arheoloških najdb in njihovih usod na območju Novega mesta, sem želel pokazati, kako imenitna je bila preteklost tega kraja še pred ustanovitvijo srednjeveškega mesta. Bogate in raznolike najdbe nam povedo, da so v tem kraju živeli ljudje v organizirani naselbini že od konca bronaste dobe naprej. Prvo stalno naselitev tega skalnatega pomola nad Krkinim zavojem domnevamo že okrog leta 1000 pred našim štetjem. Z naselitvijo in utrditvijo Ilirov na Dolenjskem nekako od leta 800 naprej, se prične nagel gospodarski in kulturni vzpon v starejši železni dobi, ki povzdigne Novo mesto iz prazgodovinske brezimnosti do pomembnega halštatskega središča z utrjenim gradiščem na Marofu in bogatimi knežjimi grobovi v gomilah ter z lepimi primerki situlske umetnosti v času od 6.—4. stoletja pred n. št. Bila je to prava halštatska metropola osrednje Dolenjske, ki je z dosežki svoje civilizacije in kulture hodila vštric z drugimi evropskimi pokrajinami tistega časa. Sredi prvega tisočletja pred našim štetjem je Dolenjska doživela izreden gospodarski in kulturni vzpon, ki ga kasneje ni več dosegla.
V kulturnem razvoju Srednje Evrope v zadnjem tisočletju pred n. št. zavzema jugovzhodnoalpski prostor, s poudarkom na Dolenjskem, osrednje mesto. Dolenjska je takrat prvič v svojem zgodovinskem razvoju enotna kulturna pokrajina s svojsko domorodno omiko, ki dobi v mlajši halštatski dobi evropski pomen. V knežjih gradiščih Dolenjske so grški in etruščanski vplivi iz Mediterana in Italije preko severnoitalskega estenskega kulturnega kroga našli na domorodni žarnogrobiščni osnovi plodna tla. Tudi vzhodnjaški vplivi stepskih ljudstev, najprej Trako-Kimerijcev in kasneje Skitov, so našli svoj odmev na tem območju. Tuji vplivi z juga in od vzhoda so se stapljali z domačimi izročili in odtod so izhajale bistvene spodbude daleč naprej na zahod in na sever.
Bogate in reprezentativne halštatske najdbe z mednarodnim pomenom iz Novega mesta pričajo, da je bil v tem kraju sredi zadnjega tisočletja pred našim štetjem eden izmed štirih vodilnih centrov dolenjskih Ilirov: Magdalenska gora, Stična, Novo mesto in Smarjeta-Vinji vrh, s sedežem pomembnega kneza prazgodovinskih Ilirov. Zemljevid arheoloških najdišč v Novem mestu nam pokaže, kako gosto je bil naseljen novomeški prostor, čigar ugodno morfološko lego so s pridom izkoristili že halštatski Iliri. Upravičene domneve kažejo, da je bila utrjena naselbina skozi vse prvo tisočletje pred n. št. in najbrž tudi še kasneje v rimskem času na vzvišenem Marofu, medtem ko se je srednjeveško mesto osnovalo in opasalo z obrambnim zidom na kopastem Kapiteljskem hribu — Gradcu, na skalnatem pomolu, ki ga obliva globoka, vijugava Krka.
Srednjeveška zasnova Novega mesta z vrisanim mestnim obzidjem. Po katastralni mapi iz 1. 1825.
Die mittelalterliche Stadtanlage von Novo mesto mit eingezeichneten Stadtmauern. Nach dem
Katastral-Plan aus dem Jahre 1825.
Močno vabljiva pa je domneva, da je bila še ena prazgodovinska naselbina prav na tem Kapitlju-Gradcu, ki je po svojem obsegu sicer dosti manjši od Marofa, vendar ima odličnejšo obrambno lego. To domnevo bi lahko potrdilo ali ovrglo le podrobno izkopavanje na tem mestu, čeprav bo raziskovanje na tem območju močno otežkočeno zaradi kasnejših srednjeveških zazidav.
Poleg naselbine na Marofu poznamo v mestu dvoje velikih pokopaliških območij in še nekaj manjših grobišč. Prva nekropola je bila urejena v neposredni bližini gradišča na Marofu: na Mestnih njivah in ob južnem vznožju Marofa. Na Mestnih njivah so pokopavali prvi Iliri, pod Marofom pa keltski Latobici in kasneje še Rimljani, oziroma romanizirani domačini. Druga velika nekropola je bila na desnem bregu Krke, v Kandiji, kjer so pokopavali Iliri v poznem halštatskem času na višku svoje moči in kasneje došli keltski Tavrisci. Manjša pokopališča pa so bila še v Bršljinu, v ragovski hosti in v Portovaldu.
V mlajši železni (latenski) dobi, po letu 300 pred n. št. sledi počasno, toda trajno usihanje ilirskih ustvarjalnih moči, ki popolnoma zamrejo v rimskem času. Domnevna skromna naselitev Tavriskov sredi 3. stoletja ni zapustila v
Novem mestu pomembnejših pristnih keltskih sledov. Več, bolj zgovornih, ostalin so zapustili zadnji prazgodovinski doseljenci keltskega porekla — Latobici, ki so naselili Dolenjsko sredi 1. stoletja pred n. št. Rimske najdbe iz Novega mesta so znane v časovnem razdobju od 1. stoletja pa tja do pozne antike ob koncu 4. stoletja.
Sele naselitev starih Slovencev in veliko kasneje formalna ustanovitev poznosrednjeveškega Rudolfovega mesta, so dali kraju na polotoku ob Krkinem meandru spet novih moči in novo vsebino. Mesto je bilo ustanovljeno predvsem iz političnih razlogov kot oporišče na poti habsburškega prodiranja k Jadranskemu morju. Poleg habsburških političnih in fiskalnih interesov je bila tudi živahna trgovina sredi 14. stoletja v slovenskih deželah, posebej še na poteh k morju, važen motiv, da je Rudolf IV. ustanovil Novo mesto. Kasneje je mesto postalo zbirališče čet za boj proti Turkom v zaledju Vojne krajine in tranzitna postaja na poti močnih trgovinskih zvez med Ogrsko in severnoja-dranskimi pristanišči.
Ustanovitev Karlovca leta 1579, bližina nevarne turške meje in s tem v zvezi preložitev trgovskih poti mimo Novega mesta, je bilo za mesto hud udarec. Vse to je zmanjševalo gospodarski ugled mesta in slabilo njegovo moč. Mesto je izgubilo svoj strateški in gospodarski pomen v korist Karlovca, ponižano je bilo na raven podeželskega mesteca obrtnikov in majhnih trgovcev in obsojeno na počasen gospodarski propad. Postalo je samo tržišče svojega lokalnega področja. Sele široko zasnovane upravno-politične reforme v prosvetljenem 18. stoletju za vlade cesarice Marije Terezije in Jožefa II. so dale mestu spet večjo veljavo (ustanovitev okrožnega urada-kresije) in poudarek na prosvetnem področju (ustanovitev gimnazije leta 1746). Zlom Avstro-Ogrske pa je mesto dočakalo kot sedež okrajnega glavarstva in številnega uradništva.
Gotovo ni naključje, da je prav na teh prastarih kulturnih tleh zraslo novo — Novo mesto, ki se danes že ponaša z neprekinjeno tritisočletno zgodovino. Opozoriti na to bogato dediščino in dolgo naselitveno tradicijo tega davnega Novega mesta, ki sodi v svojih zasnovah med najstarejša slovenska rpesta, je bil naš namen. To je zgodovina Starega mesta, ki je živelo in umrlo na tleh današnjega Novega mesta.
V mislih smo popotovali skozi čas treh tisočletij in skušali predstaviti in oživiti bogato arheološko preteklost tega kraja, preden je bilo na teh tleh s pisanim aktom leta 1365 ustanovljeno mesto v sodobnem pomenu.
Vse hitrejši utrip sodobnega življenja, njegova vznemirljiva razgibanost in skoraj popolna tehnizacija ter čedalje bolj izenačena civilizacija, so zajeli tudi kraje ob Krki in novomeški polotoček. Razvijajoča se industrija, naraščajoči promet in turizem, dramijo prav v zadnjih letih mesto ob Krkinem zavoju iz provincialne otopelosti in samovšečne zagledanosti v preteklost, mu odpirajo nove možnosti in nudijo lepše obete. Hitra in vse obsežnejša gradnja stanovanjskih, komunalnih in industrijskih objektov, iz meseca v mesec spreminja zunanjo podobo Novega mesta. Se včeraj deviške ledine se čez noč spreminjajo v nove stanovanjske soseske. Posebno močna je industrializacija novomeškega prostora, ki je v to področje prinesla globoke gospodarske, socialne in miselne spremembe v življenje dolenjskega človeka. Obdajajo nas že tekoči trakovi velikoserijske proizvodnje, tehnologijo načrtujejo računalniki in programatorji, elektronika prodira v naše domove in uravnava naša vsakdanja opravila.
Nenaden prehod iz ekstenzivne agrarne proizvodnje na dolenjskem podeželju v sodobno industrijsko proizvodnjo, prinaša spremenjene produkcijske odnose, nove odnose med ljudi in probleme, ki jih kmečko podeželje ne pozna. Patriarhalna slovenska vas izumira, toda kljub temu se dolenjski človek še ni čisto prilagodil mestnemu načinu življenja. Podobno se je najbrž dogajalo tudi takrat, ko so na začetku halštatskega časa ilirski pastirji in poljedelci začeli pridobivati in predelovati železo. Iz rodu pastirjev so se razvile generacije odličnih metalurgov.
Staro historično mestno jedro je ostalo le oporišče in izhodišče za novi, eksplozivni gospodarski razvoj, ki danes v temeljih spreminja tradicionalni delež poljedelske proizvodnje Dolenjske v prid industrije, trgovine in transporta. Sodobna tehnika triumfira nad tisočletnim izročilom humanizma.
Toda kljub hlastajočemu nemiru in naglici modernega časa, ko doživljamo drugo industrijsko revolucijo, se še vedno zasanjano ogleduje klasičan novomeška veduta v negibni gladini temnozelene Krke. Tiho zro na strmo skalo sezidane hišice starega Brega in mogočni Kapitelj v vodno zrcalo kot vase potopljeni modrijan, mimo katerega so spolzela stoletja in tisočletja novomeške zgodovine, nam pa so zapustila obilo zgovornih sledov, da lahko v mislih spremljamo dogodke davnih dni.
Arheološke najdbe, čeprav velikokrat zelo krhke in okrnjene, so neizbrisni dokazi človekovega bivanja in ustvarjanja na naših tleh v minulih obdobjih. V nas budijo spomine na sposobne ustvarjalce in izobražene staroselce, ki so pred tisočletji živeli in umirali na dolenjski zemlji. Kdor še utegne sredi današnjega stehniziranega in odtujenega sveta najti razumevanje za humanistične vrednote, ta bo v arheoloških ostalinah videl nekaj več kot samo razlomljen vrč in drobljivo bronasto zaponko. Ta bo spoznal, da naš svet z vso svojo brutalno civilizacijo, elegantnim artizmom in prefinjeno kulturo ni šele od včeraj ali danes in da je pravzaprav vse že nekoč bilo. Izpovedna moč drobnih izkopanin davno pokopanih kultur je včasih zelo velika, le prisluhniti jim je treba, s srcem in razumom.
Ob izkopaninah, ki smo jih uspeli iztrgati zemlji in jih ohraniti za jutrišnji dan, da bi bili za eno spoznanje bogatejši in modrejši, smo želeli pokazati na pot, ki jo je prehodilo Novo mesto v zadnjih treh tisočletjih. Spoznanja in izkušnje preteklosti naj nam pomagajo uravnavati sedanjost dn najti pravo pot v bodočnost.
7 Novo mesto v davnini
97
NOVO MESTO IN DER VORZEIT
VON DER BRONZEZEIT BIS ZUR STADTGRUNDUNG
Es hort sich paradox an: der Ort heifit slowenisch Novo mesto (Neustadt, ehem. Rudolfswerth) und wurde im Jahre 1365, also erst im spaten Mittelalter, gegriindet, hat aber eine derart lange und bedeutende archaologische Vergangenheit wie nur wenige slowenische Stadte mit viel alteren Stadtrechten. Formal ist Novo mesto erst gute sechshundert Jahre alt, in Wirklichkeit aber reichen seine Anlagen zur Stadt weit zuriick in die prahistorische Zeit, so dafi die Stadt heute bereits eine dreitausend-jahrige Siedlungstradition aufweisen kann.
Die ersten Keime des »Stadtlebens« miissen bereits am Ende der Bronzezeit vor dreitausend Jahren gesucht werden, als die ersten Siedler ihre Hutten hinter den befestigten Ringwallen, nordlich iiber der heutigen Stadt, auf dem Marof, errichteten. Diese prahistorische Ansiedlung wurde stufenvveise erweitert, ausgebaut und be-festigt, so dafi sie bereits nach einigen Jahrhunderten zu einer richtigen Festung der Hallstattfiirsten wurde. Manches weist darauf hin, dafi die Siedlung auch nach dem Einbruch der Kelten in unseren Raum noch weiterhin auf dem hoher gelegenen Marof blieb, und zwar bis zur Ankunft der Romer und vielleicht auch noch in der Romerzeit.
Fiir den Zeitraum nach dem Untergang der antiken Welt, vom 5. Jahrhundert bis ins hohe Mittelalter im 14. Jahrhundert, gibt es in der Stadt einstweilen noch keine greifbaren archaologischen Bevveise, die erklaren konnten, wo und in vvelchem Mafie der Raum von Novo mesto besiedelt war. Die mittelalterliche Stadt des Herzogs Rudolf entwickelte sich auf der zungenformigen Halbinsel, auf dem Felsenvorsprung iiber der Krka. Damit verlagert sich der Stadtkern vom Marof auf den ausgezeichnet geschutzten Gradec (heute Kapitelj) und wird gleichzeitig mit einer Ringmauer um-geben. Diese mittelalterliche Stadt hatte ihr Handels- und Gevverbezentrum auf dem vveiten Platz unter dem Kapitelj, das architektonisch dominante Zentrum aber, das fiir immer die Pointe der Stadtsilhouette bleiben wird, entstandt mit der monumentalen Probsteikirche auf der Htigelkuppe.
Die moderne Stadt begann sich erst gegen Ende des 19. Jahrhunderts aus der Umklammerung der alten Stadtmauern zu losen und sich allmahlich auf alle Seiten hin zu verbreitern. Langst schon hatte sie ihren eng umrissenen, traditionellen, ur-banen Raum innerhalb der ehemaligen Stadtmauern am linken Ufer der Krka ver-lassen, hatte aber noch kein neues, modernes Stadtzentrum geschaffen. Noch immer erfiillt der alte Veliki trg (GroGer Platz) oder Glavni trg (Hauptplatz) seine Funktion des Stadtkerns von Novo mesto. Die Stadt iiberschritt die Krka, diese tausendjahrige Trennlinie, um sich mit ihren Fiihlern auf beiden Ufern der Krka bis zu den ehemaligen Vororten auszubreiten und in ein — allerdings uneinheitliches — urbanes Ganzes zusammenzufliefien. So formte Novo mesto in der Geschichte seiner Besiedlung drei Stadtkerne: den ersten prahistorischen auf dem Marof, den zweiten, mittelalter-lichen im Umkreis des Kapitelj auf dem Gradec, und den dritten, modernen an beiden Ufern der Krka.
Die archaologischen Funde aus Novo mesto erregten verhaltnismaBig spat die Aufmerksamkeit der Heimatkundler und der Erforscher der archaologischen Ver-gangenheit. Die Ursache dafiir liegt auf der Hand: Novo mesto hat keine anziehenden romischen Schriftsteine zu bieten, nicht einmal antike Plastiken und Reliefe, die mit ihrem lapidaren Latein und mit der Schonheit der dargestellten Szenen die Aufmerksamkeit der Altertumsforscher und Historiker immer zuerst auf sich lenken. Die erste archaologische Untersuchung in Novo mesto, die aus der Literatur bekannt ist, be-ginnt erst im Jahre 1890. In diesem Jahr vvurde ein neuer Abschnitt der LandstraGe, die von der Stadt nach Bršijin reichen solite, in den steilen siidlichen Felshang des Marof iiber der Krka hineingehauen. Das ist die heutige Ljubljanska cesta, die dem alten Stadtfriedhof siidlich unter der Marofterrasse in einem Bogen ausvveicht.
Damals vvurde auf der Trasse der neuen Strafie eine groGere Nekropole auf-gerissen. Die ersten prahistorischen und romischen Graber vvurden freigelegt und vom damaligen Praparator des Landesmuseums Ferdinand Schulz fiir das Museum Rudolfinum in Ljubljana ervvorben.
AnlaGlich dieser ersten groBeren archaologischen Funde aus Novo mesto ver-anstaltete der Praparator Schulz sofort nach der erfolgten Ausgrabung im Kasinosaal von Novo mesto eine Ausstellung, noch bevor die Funde nach Ljubljana iiberfiihrt vvurden. Das vvar die erste archaologische Austellung in Slovvenien, die auGerhalb eines Museums stattgefunden hat.
Diesen ersten Ausgrabungen folgte ein Zufallsfund: beim Bau der Unterkrainer Eisenbahn im Jahre 1893, in der Nahe des Bahnhofes von Bršijin, vvurden ein prahi-storischer Eisenschmelzofen und daneben eine Schmiedevverkstatt entdeckt. Der Fund vvurde von Alfons Miillner2 in seinem umfangreichen Werk liber die Geschichte der Eisenproduktion in Krain ausftihrlich beschrieben und skizziert.
Bereits im darauf folgenden Jahr begann man, angeregt vom unermiidlichen und verrufenen professionellen Ausgraber archaologischer Altertiimer, Jernej Pečnik, mit der Ausgrabung zvveier hallstattzeitlicher Grabhiigel auf dem Kapitelj-Feld im nord-lichen Teil des Marof. Mit der Ausgrabung vvurde im Spatsommer 1894 begonnen, und zvvar im Auftrag des Naturhistorischen Hofmuseums in Wien'“. Diese Ausgrabung wird als erste planmaGige in Novo mesto betrachtet. Fiir die damaligen Fachbegriffe vvurde sehr gut vorgegangen, beniitzte man doch bei den Messungen sogar ein geodatisches Instrument. Die Leitung der Ausgrabung vvar zunachst in den Handen von Rudolf Hoernes, Professor der Geologie und Palaontologie auf der Grazer Universitat (der Bruder des bekannten Wiener Prahistorikers Moritz Hoernes), und Jernej Pečnik, des selbsternannten »Archaologen«. Nach dem Ausscheiden Hoernes’ vvurde die Ausgrabung von Pečnik und dem Praparator Franz Brattina von Wiener Naturhistorischen Museum gemeinsam geleitet.
Im Jahre 1902 vvurden daraufhin beim Bau des Fundaments fiir das Bezirks-hauptmannschaftsgebaude am siidlichen FuG des Ringvvalles auf dem Marof Graber aus der spaten Latenezeit sovvie aus der Romerzeit zu Schutzzvvecken ausgegraben. Das vvaren Funde aus derselben Nekropole, die bereits im Jahre 1890 anlaBlich des Baues der neuen StraGe aus der Stadt nach Bršijin entdeckt vvorden vvar. Der Praparator Schulz veranlaGte, daB auch diese Funde ins Landesmuseum von Ljubljana gebracht vvurden. Im Zuge einer Inspektionsreise durch Krain besah sich am 26. 10. 1902 auch der Kustos des Naturhistorischen Museums in Wien, Josef Szom-bathy, die Fundstellen dieser Graber in Novo mesto und hinterlieB in seinem Tage-buch einen kurzen Bericht sovvie eine kleine Skizze der Fundstatte. — Noch im selben Jahr legte Pečnik als Sammler von Altertiimern und Vertrauensperson des Wiener Museums einige romische Graber in Bršijin frei, vvobei er auch einen auGerordentlich schonen, hohen zylindrischen Glasbecher mit eingraviertem griechischem Trinkspruch fand. Dieser Becher vvird in der Antikensammlung des Kunsthistorischen Museums in Wien aufbevvahrt.
Im Jahre 1905 vvurd^ eine Schutzausgrabung unter der Leitung von Walter Šmid vorgenommerv'. Er grub zwei Tumuli aus, die im Ansatz bereits freigelegt worden waren: einen im Smola-Wald und einen, der nach dem Eigentiimer des Fundorts »Malenšek-Tumulus« genannt wird. Im letzteren fand er ein reich ausgestattetes Grab eines Hallstatt-Vornehmen, der mitsamt seinem Pferd begraben worden war. Auch diese Funde wurden in die Sammlung des Museums in Ljubljana eingegliedert. Mit dieser letzten Ausgrabung in der Zeit der osterreichisch-ungarischen Monarchie rissen die lebhaften archaologischen Untersuchungen in Novo mesto sowie die lau-fende Berichterstattung iiber die Resultate fiir lange Jahrzehnte ab.
Erst im Jahre 1936 konnen wieder neue Funde in der Stadt registriert werden. Bei der Verlegung des aufgelassenen alten Stadtfriedhofs in den Park stiefi man auf zwei gemauerte romische Grabkammern. In beiden befanden sich mehrere kera-mische GefaBe5. Die Ausgrabungen wurden in der Volksschule aufbevvahrt, wo unter dem Schutz des geplanten Museumvereines bereits die Museumsammlung von Novo mesto entstand, aus der sich erst nach dem Zweiten Weltkrieg, im Jahre 1953, das Unterkrainer Museum (Dolenjski muzej) entwickelte.
Nach drei Jahren, im Sommer 1939, rettete und vervvahrte Janko Jarc nach einer erfolgreichen Intervention den noch immer kostbarsten archaologischen Fund aus Novo mesto: den bronzenen hallstattzeitlichen Fiirstenpanzer0. Er wurde in Kan-dija gefunden, als das Terrain fiir die Errichtung eines Sportstadions geebnet wurde. Einem gliicklichen Zufall und der Geistesgegenwart einiger Bewohner von Novo mesto ist zu danken, dafi der beriihmte Panzer bei Kriegsausbruch nach der Bombar-dierung im April 1941 aus dem brennenden Gebaude der Volksschule in Novo mesto geretten vvurde. Im Jahre 1941 wurde das Stadion wiederum erweitert; im Zuge der Einebnung fand man diesmal im Grabhiigel mit dem Fiirstenpanzer neue Gegen-stande aus der Hallstattzeit, darunter auch einen eleganten und noch immer einzig-artigen bronzenen DreifuBkessel7.
Eine neue Epoche in der Erforschung der Stadt begann nach der Befreiung im Jahre 1945, vor allem aber nach dem Jahre 1959. Erst mit der Griindung des Unterkrainer Museums im Jahre 1950 und mit der Eroffnung seiner Sammlungen am 29. Oktober 1953 begann man sich um die Ausgrabungen von Novo mesto mehr zu kiimmern; mit diesem Akt vvurde auch das Abgehen der archaologischen Funde in Museen auBerhalb von Novo mesto unterbunden. Gleich zu Beginn vvurde eine archaologische Abteilung eingerichtet, die mit den Jahren immer groBer und bedeu-tender vvurde. Heute stellt sie die reprasentativste Abteilung des Unterkrainer Museums dar und kann einige einzigartige Funde von europaischer Bedeutung auf-vveisen.
Im Oktober 1958 vvurde der Autor dieses Buches Kustos fiir Archaologie im Museum von Novo mesto. Damit bekamen Novo mesto und Unterkrain den ersten standigen Archaologen, der den Auftrag hatte, sich dem Studium und der Erforschung der altesten Geschichte der Stadt und des zentralen unterkrainer Gebietes zu vvidmen. Bereits im Herbst des .Tahres 1959 leiteten vvir eine grofiere planmaBige Erforschung ein. Wir begannen mit der Ausgrabung eines friihhallstattzeitlichen Brandgraberfeldes auf dem Kamm der Stadtfelder (Mestne njive) und setzen diese noch im Jahre 1960 fort. Dieser groBeren Untersuchung folgte die Schutzausgrabung romischer Graber in Bršljin im Jahre 1962 und prahistorischer Graber im Jahre 1963; diese vvurden entdeckt, als die Fundamente fiir eine Glasfabrik gelegt vvurden.
Ein neues Kapitel in der Erforschung des friihzeitlichen Novo mesto begann im Sommer 1967, als vvir die systematische Freilegung einer groBen prahistorischen Nekropole mit umfangreichen Grabhiigelstatten in Kandija angingen. Das vvar bisher das langste und umfangreichste archaologische Unternehmen in Novo mesto, das auBerordentlich kostbare Funde von europaischer Bedeutung an den Tag brachte.
Der alteste archaologische Fund stammt aus der engen Umgebung von Novo mesto. Es ist dies eine schmale Spitzklinge aus grauem Feuerstein, gefunden im Quarzsandbruch auf dem Ruperčvrh (5 km siidwestlich von Novo mesto). Dieses palaolithische Artefakt aus dem spaten Aurignacien ist ungefahr 25.000 Jahre alt. Der Zufallsfund weist darauf hin, daB man im Gebiet zwischen Novo mesto und Gorjanci neue palaolithische Funde ervvarten darf, die eine viel altere Anwesenheit des Menschen in Unterkrain beweisen werden, als man angesichts der seltenen palao-lithischen Funde bisher gewohnlich annahm. Zufallsfunde von glatt geschliffenen Steinaxten und Hammern32—30 in der weiteren Umgebung von Novo mesto lassen vermuten, dali bereits in der jiingeren Steinzeit, vor ungefahr 4000 Jahren, Menschen an der Krka lebten. Dafiir haben wir allerdings noch keine unumstoBlichen Beweise, weil uns Spuren von Ansiedlungen aus jener Zeit fehlen. Das Tal der Krka war in prahistorischer Zeit die einzige Verkehrsader im Siiden Slovveniens, die den Osten mit dem Westen, das ebene Savegebiet mit den karstigen Hohen Innerkrains und des Kustengebiets verband. Durch dieses Tal zogen Stamme auf der Suche nach neuen Siedlungsgebieten und Handler, die neue Markte fur ihre Produkte suchten.
Bronzezeitliche Funde aus Novo mesto selbst sind nicht bekannt, doch sind die Funde in der Umgebung ziemlich reich und wir konnen gleich zwei schone Depotfunde verzeichnen: in Črmošnjice37 und in Jurka vas38. Aufier diesen zwei groBeren Depot-funden gibt es noch einige Einzelfunde aus der Umgebung von Novo mesto. Alle diese Gegenstande sind ein beredtes Beispiel dafiir, daB in der friihen Bronzezeit bereits Menschen an der Krka lebten oder zumindest durch das Tal zogen und handelten.
Was den engeren Raum von Novo mesto betrifft, so stammen die altesten Funde aus vier Grabern, die im Jahre 1963 entdeckt wurden, als die Fundamente fur eine Glasfabrik in Bršljin, in der westlichen Vorstadt von Novo mesto, gelegt wurden'-. Trotz den bescheidenen Beigaben sind die Graber von Bršljin sehr bedeutend, weil sie das Alter des Siedlungsgeschichte im Raum von Novo mesto stark erhohen. Diese Graber gehoren in die Zeit der Urnenfelderkultur. Die Brandgraber dieser Art sind mehr auf die flachen Regionen im Save- und Draugebeit im Osten Sloweniens be-schrankt. Die Graber von Bršljin sind die vvestlichsten aus dieser Zeit in Unterkrain, mit der nachsten Parallele in der groBen Nekropole in Dobova bei Brežice. Jene Menschen, die ihre Toten in Bršljin beigesetzt hatten, waren die ersten bekannten Siedler im Raum von Novo mesto. Sie bewohnten wahrscheinlich bereits den hoher gelegenen und gut geschiitzten Marof.
DIE ERSTEN SIEDLER AUF DEM MAROF
In den Jahren 1959 und 1960 begannen wir mit der systematischen Erforschung der Urgeschichte von Novo mesto und legten das Brandgraberfeld auf den Stadt-feldern (Mestne njive) frei. Bisher wurden 60 Graber erschlossen10. Diese Brand-grabstatte unterscheidet sich stark von jener in Bršljin, die bereits im vorigen Kapitel erwahnt wurde, und zwar sowohl was die Formen und GroBe der GefaBe betrifft, als auch hinsichtlich des Alters. Die Art der Beisetzung ist noch immer dieselbe wie in Bršljin: die Toten werden auf Scheiterhaufen verbrannt, die Asche wird mit bescheidenen Metallbeigaben in die Umen gelegt und diese eingegraben. Die Urnen auf den Stadtfeldem sind geradezu riesige bauchige GefaBe, die an Vorratsgefafie erinnern. In ihnen fanden wir auch kleine Reste von Eisengegenstanden, die bewei-sen, daB die Graber auf den Stadtfeldem bereits aus der altesten Eisenzeit in Slo-vvenien stammen, das heiBt aus der Zeit vor dem Jahre 800, als die Illyrer in Unterkrain bereits mit einem neuen Metali, dem Eisen, vertraut waren. Die GroBe dieser Urnen kann man als Beginn der Monumentalisierung der Graberarchitektur auslegen,
die in der jiingeren Phase der Hallstattzeit zu monumentalen Hugelgrabern fiihrt, zu den reprasentativsten Beispielen der Graberarchitektur unserer Urgeschichte.
Die Nekropole auf den Stadtfeldern gehort ihrem kulturellen Charakter und ihrer formalen Beschaffenheit nach noch in die Endphase der Urnenfelderkultur; eigentlich ist sie nur mehr ein Abglanz der bereits verloschenden Urnenfelderzeit. Zeitlich gesehen ist sie ungefahr zvveihundert Jahre jiinger als die Grabstatte in Bršljin, wobei aber beide dieselbe Beisetzungsart aufweisen und auch dieselbe auflerst kleine Zahl von Beigaben, so daB man zwischen ihnen noch keine groBeren sozialen Unterschiede feststellen kann. Bereits einige Jahrzehnte danach treten bei den Illyrern in Unterkrain grofie vvirtschaftliche und gesellschaftliche Veranderungen ein, die sich in ihrer Hinterlassenschaft widerspiegeln, vor allem in ihren Grabern, aus denen wir auch das geistige Leben der damaligen Bewohner herauszulesen ver-suchen. Die Graber auf den Stadtfeldern, die wir ins Ende des 9. Jahrhunderts v. Chr. datieren, beschlieBen formal und inhaltlich die stiirmische Epoche der Besiedlung Unterkrains in der Zeit der Urnenfelderkultur und stehen gleichzeitig an der Schwelle der neuen Hallstattzeit, in deren Verlauf Unterkrain aus der urgeschichtlichen Anony-mitat zu europaischer Bedeutung gehoben werden soli. Man kann behaupten, daB die Menschen, die auf den Stadtfeldern ihre Toten beisetzten, die ersten »Burger von Novo mesto« waren, die sich vor beinahe 3000 Jahren am Maander der Krka fest angesiedelt haben.
DER SITZ DER HALLSTATTFtlRSTEN
Alles weist darauf hin, daB sich die Illyrer zu jener Zeit, als sie ihre Toten auf den Stadtfeldern (Mestne njive) beisetzten, bereits auf der naturgeformten und durch steile Abhange gesicherten Marof-Terrasse angesiedelt hatten. Das ist eine Erhohung nordlich iiber dem mittelalterlichen Stadtkern. Wenn man diessn Abschnitt genau betrachtet, wird das geiibte Auge noch heute die Oberreste des ehemaligen stark befestigten Walles am Siedlungsrand erkennen, und das noch besonders, wenn man sich aus der Stadt hinaus durch die Kette-Allee auf die Siedlung hinaufbegibt.
Die befestigte prahistorische Siedlung auf dem Marof hat eine ellyptisch-recht-eckige Form mit den beilaufigen MaBen 250X100 Meter; der Umfang betragt ungefahr 700 Meter. Auf der ostlichen und nordlichen Seite ist der befestigte steile Rand der Siedlung noch gut zu erkennen. Der Zugang zur Siedlung befand sich an der nordostlichen Seite, an genau derselben Steile, wo auch heute die Strafie zur Siedlung hinauffiihrt. Untersuchungen hat es in der Siedlung noch keine gegeben, sehr zahl-reich aber sind Zufallsfunde keramischer Scherben und verbrannten Hiittenlehms auf der Oberflache innerhalb der Siedlung. Wie lange die Siedlung auf dem Marof bestanden hat, ist noch unklar, aber wir schlieBen nach Vergleichen mit anderen unterkrainer Fundorten, dafi der Ringvvall das ganze erste Jahrtausend v. Chr. hin-durch und vielleicht noch in der Romerzeit besiedelt war.
Bereits zu Beginn der Hallstattzeit also, verlaBlich aber bereits vor dem Jahre 800 v. Chr., entstanden mit der urgeschichtlichen Siedlung auf dem Marof die ersten Keime eines organisierten »Stadtlebens« mit seinen kommunalen GesetzmaBigkeiten. Nach den hallstattzeitlichen Illyrern siedelten sich wahrscheinlich auch die Kelten, die in der Mitte des 3. Jahrhunderts v. Chr. in unseren Raum kamen, innerhalb des Ring-walles an. Mehr noch: es scheint, daB die Siedlung von Novo mesto auch in der Romerzeit noch vveiterhin auf dem befestigten Marof blieb, bis schliefllich im Zuge der stiirmischen Volkervvanderung das Leben in ihr erlosch.
Zu den traditionellen Wirtschaftszweigen der IIlyrer, der Viehzucht und der Land-vvirtschaft, gesellten sich nun noch der Bergbau, das Hiitten- und das Metallvvesen. Die illyrischen Stamme in den siidostlichen Alpen und auf dem zentralen Balkan begannen sich intensiv mit dem Bergbau zu beschaftigen (Steinsalz, Eisen, Kupfer, Blei). In Unterkrain und in Bela krajina gingen die Illyrer mit grofiem Eifer an die
Verarbeitung des Eisenerzes, das im Tagbau und durch Sammeln von Bohnenerz ge-wonnen wurde. Bekanntlich ist im oberen FluBlauf der Krka und in Bela krajina viel Eisenerz vorhanden, das noch heute in Form von Bohnenerz auf der Oberflache gefunden werden kann. Es ist kein Zufall, daB eben in diesem eisenreichen Gebiet bereits in der Hallstattzeit grofie befestigte Siedlungen entstanden — die illyrischen Festungen: Vinkov vrh, der Zwinger bei Dobrnič, Straža bei Novo mesto, auf dem Vinji vrh und noch andere. Fiir die klassische hallstattzeitliche Kultur der alteren Eisenzeit bei uns ist kennzeichnend, daB sich das Leben beinahe ausschlieBlich in hugeligen Gegenden, in befestigten Siedlungen entwickelte, was man politischen und strategischen Ursachen zuschreiben muB.
Die* Resultate verschiedener Untersuchungen (A. Miillner, W. Šmid) ergaben, daB sich die Illyrer in Unterkrain sehr intensiv mit Bergbau und Metallurgie beschaftigt haben. Der Prozentsatz des aus dem Erz gewonnenen Eisens war sehr klein, aber das Erz vvurde dennoch unermiidlich in zahlreichen Windofen geschmolzen, war doch das Eisen damals ein vvertvolles und viel gesuchtes strategisches Metali. Dieses wich-tige Metali ermoglichte den Illyrern, sich mit handlichen Werkzeugen und ausge-zeichneten Waffen auszurtisten. Die eisernen Gegenstande waren viel vorteilhafter als die bronzenen und waren gleichzeitig eine standige Quelle der Bereicherung, konnten doch die Illyrer das derart wertvolle und gesuchte Metali miihelos fiir Produkte fremder Lander, die sie selbst nicht hatten, eintauschen. Spuren des ur-geschichtlichen Hiittenwesens wurden auch in Novo mesto beim Bau der Unterkrainer Eisenbahn im Jahre 1893 entdeckt. In der Nahe des Bahnhofes in Bršljin wurden zwei oder drei Eisenschmelzofen freigelegt und daneben noch die Reste einer Schmiede, die wahrscheinlich aus der Hallstattzeit stammt.
Die Stiitzen der hallstattzeitlichen Wirtschaft in Unterkrain waren die zweifellos stark entwickelte Metallurgie, vor allem die Eisenproduktion, dann die Viehzuht und vielleicht auch die Pferdezucht. Die Landwirtschaft konnte bestimmt nicht den grundlegenden Wirtschaftszweig der Illyrer in Unterkrain bilden, boten doch der karstige Boden, der schvvere Lehm und das stellenweise fchlende Wasser (zum Bei-spiel in Suha krajina) keine gunstigen Voraussetzungen dafiir.
Die neue Lebensweise, die auf neuen vvirtschaftlichen Grundlagen basiert, be~ einfluBte und veranderte auch die gesellschaftliche Ordnung der illyrischen Stamme. fn der alteren Eisenzeit besteht bei den Illyrern keine soziale Gleichheit mehr, wie sie noch von den Grabern aus der Zeit der Urnenfelderkultur in Bršljin und auf den Stadtfeldern (Mestne njive) bezeugt wird. Eine immer griindlichere Schichten-differenzierung der illyrischen Gesellschaft findet statt, so daB sich diese bereits in Reiche und Arme, in Herrschende und Untertanen teilt. Auf der einen Seite die Sippenoberhaupter und Stammesfursten — man spricht bereits von einer Stammes-aristokratie, die man bis zu einem gevvissen MaB mit den mittelalterlichen Feudal-herren vergleichen kann —, die im Falle einer Kriegsgefahr oder Bedrohung von auBen das militarische Kommando iibernehmen und den Ritterstadt der hallstattzeitlichen Gesellschaft bilden, auf der anderen Seite die Masse der Bauern, Hirten und Bergleute. Irgendwo dazwischen befindet sich die zahlenmaBig kleine »technische Intelligenz«, die sich aus Schiirfern, Kohlern, Schmieden, GieBern, Toreuten und Modelleuren zusammensetzt. Der Reichtum und die Giiter konzentrierten sich immer mehr in den Handen einiger weniger. Diese Aufteilung der materiellen Giiter in der hallstattzeitlichen Gesellschaft widerspiegelt sich schon in den Bestattungs-brauchen bzw. in den Grabern jener Zeit. So findet man in den Grabstatten einer-seits einfache und armliche Graber, anderseits aber seltene, auBerst reich ausge-stattete Graber mit wertvollen Beigaben, die zu den »Fiirstengrabern« gezahlt werden.
In der Ringwallsiedlung, auf jener urgeschichtlichen Akropolis, veranstaltete der hallstattzeitliche Fiirst, das Oberhaupt seines Stammes, feierliche Symposien und bewirtete die nachbarlichen Magnaten anlaBlich von Feiertagen, wie wir sie aus den Darstellungen auf den bronzenen Situlen kennen. Hier vvurden Faustkampfe, athle-tische Wettspiele und Pferderennen ausgetragen, es vvurden feierliche Umztige und Gastmahler veranstaltet, Brandopfer dargebracht, es vvurde gespielt und gesungen, mit einem Wort: das Situlenfest vvurde gefeiert. Hierhcr, hinter die Walle der gut
geschutzten Siedlung, trieben die hallstattzeitlichen Hirten bei Gefahr die Pferde, das Vieh und die Schafe, die Metallurgen aber brachten ihren metallenen Reichtum in Sicherheit, damit er nicht in die Hande des rauberischen Feindes fiele. Es war dies eine richtige Metropole des urgeschichtlichen Aristokraten.
DIE SITULENKUNST
Fest verankert im Ambiente der alpinen Variante der hallstattzeitlichen Kultur entwickelt sich im 7. Jahrhundert v. Chr. in Unterkrain jene beriihmte Gattung der bildenden Kunst, die unter der Bezeichnung »Situlenkunst« bekannt ist. Diese eigenartige Bildsprache ist der Hohepunkt der hallstattzeitlichen Kunst nicht nur in Unterkrain, sondern auch im gesamten Raum zvvischen Donau und Poebene. Wenn man von der unvergleichlich alteren palaolithischen Kunst des Eiszeit-Menschen absieht, dann steht die Situlenkunst des Hallstattzeit-Menschen am Beginn der kontinentalen europaischen figuralen Manifestation, wobei sie gleichzeitig die unmittel-bare Verbindung von der historischen Zeit zur Urgeschichte aufrechterhalt. Die Situlenkunst stellt den Beginn des europaischen erzahlerischen Realismus dar.
Die von den hallstattzeitlichen Fursten anlaBlich des »Situlenfestes« veranstal-teten feierlichen Ereignisse wurden von den illyrischen Kunstlern, den Toreuten, auf den bronzenen Situlen festgehalten. Diese dienten vvahrscheinlich als Siegespokale ftir die Sieger aus den athletischen Wettspielen, oder als GefaBe, in denen ein mit wohlriechenden Gewiirzen aromatisiertes, berauschendes Getrank aus mediter-ranischen Trauben gemischt und anschlieBend den Festteilnehmern angeboten wurde. Mit groBer Geduld und bedeutendem darstellerischen Konnen stanzten die hallstatt. zeitlichen Kiinstler ganze Festtagsszenen in das dimne bronzene Blech. Auf wert-vollsten Situlen entfalten und verflechten sich in fortlaufender horizontaler tiber-einandergereihter Komposition, robustrealistische Szenen nackter Kampfer, prahleri-scher Zecher, ehrvviirdiger Aristokraten und sogar intimer Erotik mit lyrischen Szenen zartfiiBiger Pferde, wetteifernder Musikanten, grazios schreitender Gazellen, mit phantastischen orientalisierenden Fabehvesen, flatternden Vogeln und stilisierten Pflanzenomamenten. Die figural verzierten Situlen, wie zum Beispiel jene aus Vače und von Magdalenska gora sowie die beriihmten Giirtelbleche aus Vače, Zagorje, Brezje und von Magdalenska gora mit ihren feierlichen epischen Szenen und dramatischem Akzent sind Spitzenleistungen der hallstattzeitlichen bildenden Kunst und ge-horen ihrer Qualitat und Einzigartigkeit nach in die Kunstschatzkammer der Welt-geschichte.
Die epischen Friese und die vornehmen GefaBe lassen wissen, daB sich die unterkrainer Nobiles zvveifellos an den griechischen und italischen Fursten ein Beispiel nahmen, lebten sie doch am Rande des mediterranen GroBen Griechenlands, mit dem sie standige Handelsbeziehungen unterhielten. Aus dem adriatisch-mediter-ranen Raum kamen in unsere Gegenden Luxusgegenstande, kiinstlerische Anregun-gen, griechischer Wein und vielleicht auch neue Ideen. Die kreative und ideelle Starke der ostalpinen Kiinstler, gewachsen aus einem Hirten- und Metallurgenvolk, blieb hinter den kiinstlerischen Horizonten und asthetischen Normen der agaischen Vor-bilder zuriick, weil sie aus einer vollig anderen Umgebung hervorgingen und andere VVurzeln hatten. Der asthetische Kanon der mediterranen Schopfer in der sonnigen Hellas konnte in den kiihlen Alpentalern, die weit entfernt vom Azurstrand tief im Kontinent lagen, keine Giiltigkeit besitzen. Aber trotzdem traten die alpinen Kiinstler in der Hallstattzeit auf ihre eigene Art mit der kiinstlerischen Aussage auf den bronzenen GefaBen gleichberechtigt an die Spitze der europaischen urgeschichtlichen Kunstschaffenden.
Fiir uns haben die Situlen noch eine besondere Bedeutung: die Untersuchungen der letzten Jahre haben ergeben, daB sich zumindest ein Zentrum der Situlenkunst zweifellos in Unterkrain befunden hat. Sehr verlockend und ziemlich real ist auch
die Vermutung, dai3 sich dieser Mittelpunkt oder diese Werkstatte sogar in Novo mesto befunden hat, wurden doch bei der Freilegung der hallstattzeitlichen Tumuli in Kandija sieben Situlen gefunden, darunter gleich fiinf figuralverzierte! Insgesamt vvurden bisher in Novo mesto bereits neun Situlen gefunden; damit steht Novo mesto an erster Stelle aller Situlen-Fundstellen in Slovvenien und reiht sich heute unter die wichtigsten Fundstellen dieser Denkmaler der Situlenkunst im Ostalpenraum ein.
Wie zahlreich die Denkmaler der Situlenkunst in Unterkrain sind, soli das fol-gende Verzeichnis bekunden:
1.	Brezje bei Trebelno: zwei figuralverzierte Gurtelbleche. Beide im Natur-historischen Museum in Wien.
2.	Dolenjske Toplice: figuralverzierte Situla. Naturhistorisches Museum in Wien.
3.	Magdalenska gora: vier figuralverzierte Situlen, teilvveise nur in Fragmenten erhalten, KultgefaB, Giirtelblech. Das Material ist im Nationalmuseum in Ljubljana, im Naturhistorisches Museum in Wien und im Peabody Museum in Cambridge (Massachussetts, USA).
4.	Novo mesto: sechs (?) figuralverzierte Situlen. Die Funde sind im Unter-krainer Museum in Novo mesto.
5.	Stična: Situla mit figuralverziertem Deckel. Nationalmuseum in Ljubljana.
6.	Valična vas: zwei figuralverzierte Situlen (eine nur in Fragmenten). Nationalmuseum in Ljubljana.
Das obige Verzeichnis ist iiberzeugend genug: die Werkstatten der Situlen-denkmaler miissen in Unterkrain gesucht vverden. Die unterkrainer und alle ostalpinen hallstattzeitlichen Situlen sind das Produkt zvveier vvesentlicher Komponenten, die zu ihrer Entstehung beitrugen: die heimatliche Urnenfelderkultur gab den Situlen die technische Grundlage und die Form sowie das geometrische Ornament der Son-nenrader und der stilisierten Enten. Die mediterrane oder orientalisierende Komponente fiihrte zum archaischen Realismus der epischen Friese. Die Darstellungen auf den Situlen lassen eine gute Unterscheidung der beiden Elemente zu. Beispiele fiir das einheimische ikonographische Element sind unter anderem: Pferdeausstattung, Waffenformen, Manner- und Frauentrachten, SitulengefaOe. Fiir das griechisch-italische Element dagegen: Streitwagen, Panflote, gefltigelte Fabelvvesen und Gazellen. Die gliickliche Verschmelzung beider Einfliisse brachte eine autochthone darstelle-rische Schopfung hervor, ein Phanomen, das »Situlenkunst«'15-^9 genannt wird.
Die toreutischen Kunstwerke der ostalpinen Schopfer iiberfliigelten mit ihrer figuralen realistischen Aussage und mit ihrer Qualitat bei weitem die Ergebnisse anderer gleichzeitig bestehender Hallstatt-Kulturen in Europa. Zahlreiche Ausstel-lungen der hallstattzeitlichen Kunstvverke in den letzten zehn Jahren in ver-schiedenen europaischen Stadten haben den Denkmalern der Situlenkunst den richti-gen und gebiihrenden Platz in der europaischen urgeschichtlichen Kunst zugeteilt. Der beriihmte italienische Etruskologe Massimo Pallottino betonte bereits auf der internationalen Situlenausstellung im Jahre 1962, daB die Situlenkunst bis zum Be-ginn der geschichtlichen Epoche zvveifellos die erste figurale Manifestation darstellt, die mit allem Recht als kontinental-europaisch betrachtet vverden kann.
Noch ein Kennzeichen der Situlenkunst darf nicht aufler Acht gelassen vverden: ihr Konservatismus in Form und Ikonographie. Aus der Zeitspanne von guten 250 Jahren, vom Ende des 6. Jahrhunderts bis zur ersten Halfte des 4. Jahrhunderts v. Chr., gibt es in Unterkrain eine ganze Palette von Situlendenkmalern, ausgehend vom altesten, mit Steinbocken verzierten Deckel aus Stična, bis zu den jungsten Situlen und dem Negauerhelm aus Novo mesto, doch sind die Darstellungen auf allen iiberraschend einheitlich. Was den Stil betrifft, so hat sich die Welt der Situlenkunst nur vvenig verandert, der kiinstlerische Ausdruck auf den Situlen ist konsequent archaisch. Bis zu einem gevvissen MaBe kann die Strenge des Kanons der Situlenkunst mit jener der Darstellungen in der byzantinischen lkonenkunst verglichen vverden, die im Laufe ihres tausendjahrigen Bestehens die von allem Anfang an durch Vorschriften starr festgesetzten Formen und Themen nicht liberschritten hat und deshalb aufierst konservativ blieb, bis sie in die Sackgasse geriet.
Das Ende der Situlenkunst war gevvaltsam unterbrochen. Der plotzliche Einbruch der aggressiven keltischen Stamme in unseren Raum zerbrach nicht nur die politische und wirtschaftliche Macht der illyrischen Stamme, sondern durchschnitt auch die Faden der hallstattzeitlichen Kulturtradition, indem die Okkupanten den Einheimischen ihre eigene, unter vollig anderen Voraussetzungen entstandene Zivilisation aufzvvangen. Mit der keltischen Vorherrschaft in unserem Raum geht das goldene Zeitalter unserer Urgeschichte zu Ende, Unterkrain aber wird wieder fiir einige Jahrhunderte zur unbe-deutenden, anonymen Provinz.
GRABHUGEL — PYRAMIDEN UNSERER VORZEIT
Mit der Ansiedlung und Niederlassung der Illyrer in unserem Raum hatte die lange Epoche der Hallstatt-Kultur begonnen, deren sichtbarster auBerer Ausdruck eben die unzahligen, iiber das slovvenische Land verstreuten Tumuli sind. Die wahre Heimat derselben ist Unterkrain, sind die doch hier in weitaus grofiter Zahl zu finden. Sobald die hallstattzeitliche Kultur eine bestimmte Entwicklungsstufe erreicht, an-dert sich auch die Bestattungsweise von Grund auf: die bescheidenen und anonymen Graber, bestimmt fiir die Asche der Verstorbenen, verschvvinden, die Leichen vverden nicht mehr verbrannt; von nun an wird der Verstorbene mit allen Auszeichnungen in den Sarg gebettet, auf die Graber vverden monumentale Erdhaufen geschiittet — und so entstehen die machtigen Hiigelgraber. Auf diese Weise, das heifit mit Korper-beisetzung in Hugelgrabern, vollzieht sich die Bestattung bei den Illyrern in unseren Gegenden beinahe 400 Jahre lang. Aus dieser Zeit sind nur in Unterkrain liber tausend Grabhiigel erhalten!
Die ersten Forscher, die sich fachgemafi mit den hallstattzeitlichen Tumuli in Krain beschaftigten, waren der Kustos des Landesmuseums in Ljubljana, Karel Dežman, und der Praparator Ferdinand Schulz. Die Anfange ihrer Ausgrabungen reichen in das Jahr 1878. Das Schicksal der hallstattzeitlichen Tumuli war auch mit der Tatigkeit des rauberischen Ausgrabers Jernej Pečnik untrennbar verbunden. Der erste, der schon zu Pečniks Zeiten fachlich einvvandfrei unterkrainer Tumuli aus-grub, war Josef Szombathy, der Griinder und Vorstand der Prahistorischen Ab-teilung des Naturhistorischen Museums in Wien. Nach ihm beschaftigten sich in der Zeit der osterreichisch-ungarischen Monarchie mit den Ausgrabungen noch Ignac Kušljan, Walter Šmid, Herzogin Mecklenburg und Josip Mantuani. Zvvischen den beiden Weltkriegen gab es keine systematischen Tumuli-Ausgrabungen, nur in der Umgebung von Stična setzte der Einheimische Albin Hrast die rauberischen Ausgrabungen im Stile Pečniks fort.
Nach dem zvveiten Weltkrieg begann das Nationalmuseums in Ljubljana unter der Leitung von Stane Gabrovec mit der systematischen Ausgrabung eines aufier-ordentlichen grofien Tumulus bei Stična. Die Ausgrabung dauerte mehrere Jahre, die modernsten technischen Arbeitsmethoden wurden dabei angevvendet. Gleichzeitig war dies ein Schulbeispiel dafiir, wie heutzutage Tumuli ausgegraben vverden miissen. Es blieb auch das Verbild fiir alle gleichartigen spateren Ausgrabungen.
Interessant ist das Schicksal der Tumuli von Novo mesto. Die ersten zwei wurden bereits von Pečnik im Jahre 1894 ausgegraben, die nachsten zwei vvurden von Walter Šmid im Jahre 1905 freigelegt. Im Jahre 1939 fand man beim Ausbau des Sportsta-dions in Kandija (ohne zu wissen, dafi man in einem Tumulus grub) den hallstattzeitlichen Fiirstenpanzer, und zwei Jahre danach in demselben Tumulus noch den schonen bronzenen Dreifufikessel. Im Sommer 1967 begann Tone Knez mit der systematischen Ausgrabung der grofien prahistorischen Nekropole in Kandija, die damals noch die restlichen vier Grabhiigel umfafite. Die Ausgrabung dieser umfangreichen Nekropole dauerte bis zum Sommer 1970.
Der erste Autor, der bereits im Jahre 1915 auf die Bedeutung der unterkrainer hallstattzeitlichen Tumuli hingevviesen hat, war der beriihmte Wiener Prahistoriker
Moritz Hoernes00. Anhand der Sammlung Mecklenburg nahm im Jahre 1934 Rajko Ložar das krainer prahistorische Material in Angriff und versuchte mit typologisch-analytischer Methode unser Fundgut auszuwerten. Leider aber blieb sein vielver-sprechendes Werk unvollendet. Nach dem zvveiten Weltkrieg (1954) fiihrte France Stare'*2 die Arbeit in dieser Richtung weiter und vertiefte sie. Anhand des Materials aus Vače verfaBte er ein neues chronologisches und kulturhistorisches Konzept un-serer Vorgeschichte im ersten vorchristlichen Jahrtausend. Mit Stares Studie ent-ledigten sich die Slowenen des Nachztiglertums in der Forschung und traten als gleichberechtigte Partner auf die Biihne der europaischen Urgeschichte.
Die dritte und ausgewogenste einheimische Studie liber die hallstattzeitliche Kultur in Slowenien (die auf Funden aus den Tumuli basiert) mit typologischer, chronologischer und kulturgeschichtlicher Gliederung des Materials, erschien im Jahre 1966 und stammt von Stane Gabrovec"2; er ist heute der beste Kenner der Hallstattzeit in Slowenien. Mit dieser Studie (»Halštatska kultura v Sloveniji« — Die Hallstattkultur in Slowenien) hat Gabrovec den hallstattzeitlichen Reichtum Slowe-niens mit modernsten Methoden analysiert, die auf den Erfahrungen der deutschen prahistorischen Schule (vor allem der Merhart-Schule auf der Universitat in Marburg an der Lahn) basiert. In seiner Studie hat er auch den Funden aus Novo mesto einen wichtigen Platz zugeteilt.
In den letzten zwanzig Jahren machte die Erforschung der Urgeschichte in Slo-vvenien grobe Fortschrifte. Die groBziigige Austellung der Situlenkunst mit inter-nationaler Beteiligung in Ljubljana im Jahre 1962 verlieh den slovvenischen hallstattzeitlichen Funden ganz neue Bedeutung und trug zu ihrer unanfechtbaren inter-nationalen Affirmation bei. Zahlreiche einheimische und auslandische Forscher und Prahistoriker wie France Stare, Stane Gabrovec, Stanko Pahič, Tone Knez, Karl Kromer, Otto-Herman Frey und Stephen Foltiny konnten bei der Untersuchung der Hallstattzeit und ihres Nachlasses schone Erfolge verzeichnen. Die derzeit andauern-den umfangreichen Ausgrabungen in Stična und in Novo mesto werden in einigen Jahren das Wissen liber die Hallstattzeit bei uns vvesentlich vervollstandigen und vielleicht sogar korrigieren.
Die hallstattzeitliche Kultur bei uns ist eine ausgesprochene Dorfkultur, ent-sprungen der patriarchalischen Stammestradition. Die hochste Form des kommunalen Lebens in der Hallstattzeit war das stark befestigte Dorf — eine Siedlung; ahnlich einer Festung, die keine aus Steinen und Mortel gebauten Hauser kannte. Erst die Romer brachten eine neue Bautechnik in unseren Raum: mit Kalkmortel gebunden Mauern, gepflasterte StraBen, Ziegelbauten, Gewolbebauten usw. Mit den Romern zogen auch die stadtische Zivilisation und Kultur ein, die sich unter ganz anderen Umstanden und in anderer Umgebung entwickelt hatten. Doch vermochte die ro-mische Zivilisation nie, die durch Jahrhunderte fest verwurzelte Kultur der Altein-gesessenen zu vernichten oder zu iibertonen. Fiir den ganzen Zeitraum der romischen Okkupation unserer Orte wird man in den Funden aus dieser Zeit auf konservative Elemente der alteren einheimischen Produktion treffen, sei dies in der Keramik, in den Trachten, im Schmuck, in den Namen der Gotter usw. Heute wissen wir, daB sich die zahlebigen autochthonen Elemente der hallstattzeitliche Kultur stellenvveise sogar bis zur Ankunft der ersten Slowenen in unseren Raum erhalten haben. Erst die Romer bauten in unseren Gegenden StraBen, die nicht immer mit den urgeschicht-lichen Wegen iibereinstimmten, und bauten Stadte und Siedlungen auch an Stellen ohne Siedlungstradition.
Die pyramidenartigen Grabhiigel bleiben als monumentale Bauwerke ein un-vergangliches Denkmal zur Erinnerung an jene, die als erste auf unserem Boden intensiv die Erde kultivierten, Bergbau und Metallurgie betrieben und uns bestan-dige kulturelle und historische Werte von auBerordentlicher Qualitat hinterlassen haben. Abgesehen von einigen noch verhaltnismaBig gut sichtbaren Ringwallen aus-gedehnter Siedlungen sind die hallstattzeitlichen Hiigelgraber auch intime architek-tonische Denkmaler unserer urgeschichtlichen Vergangenheit. Man bedenke nur, wie schon der machtige Steinkranz das Fiirstentumulus in Stična umgibt, das mit seiner imposanten GroBe im vvahrsten Sinne des Wortes die unterkrainer urgeschichtliche
Pyramide darstellt. Die hallstattzeitlichen Fiirsten wollten auch nach dem Tod ihre Macht und GroBe bewahrt haben wissen; daher miissen die Hiigelgraber als heroische Monumentalisierung der hallstattzeitlichen Aristokratie aufgefaBt werden.
Die Ausgrabung der vier hallstattzeitlichen Tumuli in Novo mesto ergab, daB wir es hier mit klassischen Sippengrabhugeln zu tun haben, die ein besonderes Kennzeichen der Hallstattzeit in Slovvenien darstellen. Das heiBt: Korperbeisetzung im Hugelgrab, wobei alle Graber im auBerem Kreis des Tumulus angeordnet sind, das Zentrum aber ist unbesetzt. Einige Autoren legen diesen Bestattungsbrauch als Ausdruck der militarischen Demokratie aus, einer gesellschaftlichen Ordnung, die bei den hallstattzeitlichen Illyriern geherrscht haben soli, andere vviederum meinen, dafi man sich in der Mitte des Tumulus das Grab eines mythischen Vorfahren denken muB, um den herum sich im Tode seine Nachfolger gruppieren. Die Tumuli von Novo mesto hatten einen Durchmesser von 30 Metern und enthielten 20—33 Graber. In jedem groBen Tumulus wurden ein oder zwei aufierordenllich reiche »Furstengraber« gefunden, die sich durch zahlreiche und wertvolle Beigaben auszeichnen. Die Grabkonstruktion ist sehr einfach: die armeren Graber sind ohne jede Konstruktion, die reicheren Ver-storbenen dagegen wurden in Eichensarge gelegt, deren Uberreste noch gut sichtbar sind. Diese Bestattungsvveise ist so kennzeichnend fiir das hallstattzeitliche Unterkrain, daB sie in der urgeschichtlichen Archaologie auch so bezeichnet wurde: unterkrainer Gruppe der hallstattzeitlichen Sippen-Tumuli. Die beschriebene Bestattungsvveise ist auch im zentralen Bosnien, in Westserbien und Makedonien bekannt, unbekannt dagegen ist sie im nordlichen Italien und im Alpennordraum, mit der Ausnahme der Hiigelgraber in Hirschlanden und Oberrimsingen in Baden.
Chronologisch stammen alle vier Tumuli — soweit heute beurteilt vverden kann — aus ungefahr derselben Zeit. Der Negauerhelm, die jtingsten Varianten der figu-ralverzierten Situlen, Certosafibeln mit Armbrustkonstruktion und verschiedene Pferdekopffibeln sind chronologische Stiitzen, mit deren Hilfe die Funde aus den Hiigelgrabern von Kandija in die jiingste Phase der Hallstattzeit in den siidostlichen Alpen eingereiht vverden konnen. Gestiitzt auf die Chronologie der Hallstattzeit in Slovvenien von Gabrovec reihen wir die Funde aus Kandija in den Horizont der Ne-gauerhelme ein, was der Stufe Ha D 3 fiir Slovvenien entspricht, oder der Stufe spate Latenezeit A bis Latenezeit B (nach Reinecke) fiir Mitteleuropa. Die hallstattzeitlichen Tumuli und daneben noch die aus der Latenezeit stammende »keltische« Nekropole bevveisen eindeutig, dafi wir es in Kandija mit dem groBten und reichsten urgeschichtlichen Friedhof in Novo mesto zu tun haben. Dieser Friedhof vvar, an Hand der Funde geschatzt, 300 bis 400 Jahre in Gebrauch. Zuerst vvurde er von den Illyrern benutzt, spater noch von den Kelten, bzvv. von den Enheimischen unter keltischer Vorherrschaft.
EINBRUCH DER KELTEN UND IHR ERBE
Der iippigen Entfaltung und dem schopferischen Hohepunkt der hallstattzeitlichen Kultur in Unterkrain folgte nach dem Jahre 300 v. Chr. eine Periode der Stagnation und des allmahlichen Verfalls. Es gibt vvahrscheinlich mehrere Ursachen fiir dieses Versiegen der schopferischen Krafte. Die innere Ursache ist zvveifellos die, daB die hallstattzeitlichen Kiinstler ihren Kulminationspunkt erreicht hatten unči ihre Krafte bereits erschopft vvaren, der aufiere Grund aber vvaren aller VVahrschein-lichkeit nach die vordringenden Kelten, die das illyrische Territorium gefahrlich bedrohten. Die Kelten hatten ihre Urheimat im heutigen Ostfrankreich und im Rheingebiet verlassen; ihre kampferischen Truppen drangen in schnellen StoBen in ganz Europa vor. In mehreren aufeinanderfolgenden Migrationsvvellen kamen sie bis vor die britannischen Inseln, auf die Pyrenaenhalbinsel, bis zum Agaischen Meer im Siiden und erreichten sogar die Kiisten Kleinasiens. Obvvohl klein an der Zahl, wur-
den die gut organisierten, bevvaffneten und beweglichen Reiter dennoch zum Schrek-ken der Alteingesessenen auf dem Balkan, im Donaugebiet und in Italien.
Aus welcher Richtung die Kelten in Unterkrain eingedrugen sind, steht heute noch nicht genau fest. Alle modernen Autoren sind der Meinung, daG die Kelten das heutige Slowenien von Osten her besiedelten, oder wenigstens kulturell und zivilisa-torisch beeinfluGt haben.116 Die passendsten Vergleiche fiir die Funde aus der Latene-zeit in Unterkrain sind die keltischen Funde in der ungarischen pannonischen Ebene. Um das Jahr 250 v. Chr. herum gelangen die ersten keltischen Scharen in unseren Raum: der Tauriskerstamm laflt sich in Unterkrain nieder, und zwar vorwiegend im Mirna-Tal um Mokronog, wie die Funde aus zahlreichen Grabern bezeugen, Andere bedeutende, aber etwas jungere Zentren der keltischen Bevolkerung in Unterkrain sind: Valična vas, Dobrnič, Magdalenska gora, Novo mesto, Smarjeta und Mihovo, um nur die wichtigsten zu nennen. Heute wissen wir, dali es im Vergleich zu den dicht siedelnden alteingesessenen Illyrern nur vvenige echte Kelten in unseren Gegenden gab. Daher spricht man statt von der keltischen lieber von der latčnezeitliehen Kultur bzw. von der Latenezeit, die auch als jungere Eisenzeit bezeichnet wird.
Der EinfluG und die Bedeutung des keltischen Einbruchs waren fiir unseren Raum sehr groG und weitreichend. Die Kelten zerstorten gevvaltsam die gesamte hallstattzeitlich-illyrische Struktur, sowohl in okonomischer als auch in politischer und kultureller Hinsicht. Mit sich brachten sie eine neue Lebensvveise, entsprungen aus ganz anderen Traditionen, eine neue Sprache, neue Waffenformen, neue Kampf-weisen und neue technische Errungenschaften in der Metallurgie und in der Kera-mikerzeugung. Die klassische Bewaffnung des halistattzeitlichen Soldaten und Hirten bestand aus Kampfaxt und Lanze. Die Kommandanten schtitzten ihren Korper mit bronzenen Brustpanzern, den Kopf bedeckten sie mit einem bronzenen Helm. Der keltische Krieger dagegen war meistens beritten, seine Waffen aber waren vor allem ein langes zweischneidiges Schwert, ein schweres Hiebmesser und eine Lanze. Als Abwehrwaffe diente ihm ein beschlagener Schild, den in der Mitte ein eiserner Schildbuckel zierte.
Diese neue latenezeitliche Kultur und Zivilisation vvurde den eingeborenen Illy-rern von den keltischen Okkupanten aufgezwungen. Aber die zahlenmaGige Uber-legenheit der Alteingessesenen und die feste Verwurzelung der alten heimischen Uberlieferung verhalfen dazu, daG die neue Kultur der Zugevvanderten auch von Elementen der autochthonen halistattzeitlichen Kultur befruchtet vvurde. Dies gilt besonders fiir die keramischen Formen, die in der neuen Epoche die Eingenart der heimischen Uberlieferung beibehielten, findet man doch unter ihnen tiberhaupt keine reine keltischen Formen. So entstand durch die gegenseitige Beeinflussung zvveier Kulturen die illyrisch-keltische, oder genauer gesagt die hallstatt-latenezeitliche Kultur, die auch in der Zeit der romischen Okkupation noch lange fortbestand. Wie groG der Anteil des einen oder anderen Einflusses war, vverden erst die noch andauernden Untersuchungen ergeben.
Die keltischen bzw. latenezeitlichen Graber unterscheiden sich bereits vvesentlich von den illyrischen aus der Hallstattzeit. Die Kelten ftihren namlich wieder die Leichenverbrennung ein. Ein groGer Teil der Grabstatten besteht aus Soldatengrabern, die als solche klar erkennbar sind durch die Beigaben eiserner Waffen: Schvverter, Kampfmesser, Wurflanzen und Schildbeschlage. Nach dem damals giiltigen Brauch vvurden beim Begrabnis eines Soldaten dessen Waffen gewaltsam verbogen oder zer-brochen und so in das Grab gelegt.
Der Gebrauch des Eisens erreicht in der jiingeren Eisenzeit seinen Hohepunkt. Das Eisen wird auf fiir rein dekorative Zvvecke vervvendet, wie zum Beispiel fiir Fibeln und Schmuckgegenstande, die in der Hallstattzeit nur aus Bronze hergestellt vvorden waren. Die keltischen Schvverter vvaren lang, zvveischneidig und aus hervor-ragendem Stahl geschmiedet. Sehr bekannt vvaren die Noriker, urgeschichtliche Metallurgen, die im heutigen Karnten und in der Steiermark lebten und das be-riihmte »norische Eisen« herstellten. Ein groGer technischer Fortschritt aus dieser Zeit ist der Gebrauch des schnell rotierenden Topferrades bei der Produktion keramischer GefaGe. Auf diese Weise vvurden die Formen der TongefaGe symmetrisch und elegan-
ter, gleichzeitig aber konnten mit diesem Verfahren grofie Serien gleichartiger Ge-fafie hergestellt werden. Im letzten Jahrhundert v. Chr. beginnt in unserem Raum zum ersten Mal ein neues Zahlungsmittel zu kreisen: das keltische Geld und die Silbermiinzen der romischen Republik, die mit der Zeit die alte Tauschwirtschaft verdrangen.
Welche politische Verhaltnisse in den Jahrhunderten vor der Ankunft der Romer in unserem Raum geherrscht haben, ist nicht bekannt. Schriftliche Denkmaler aus jener Zeit sind nicht vorhanden. Die Bewohner Unterkrains beherrschten damals namlich die Kunst des Schreibens nicht, obwohl einige sehr bescheidene Spuren von Aufzeichnungen aus der Zeit der Illyrer darauf hinweisen, dafi auch in unserem Raum damals dennoch einige des Schreibens kundige Menschen lebten. Auch die Aussagekraft der Funde ist beschrankt. Sie konnen Auskunft geben liber die Stufe der technischen Entwicklung, liber die vvirtschaftliche Starke, liber den Import und auch uber die gesellschaftliche Struktur der Gesamtheit der Bevvohner, man weifi aber zum Beispiel nichts liber die Beziehungen der Sippen, Stamme und »Fursten-tiimer« untereinander, man weifi nicht, wie sie sich Fremden gegeniiber verhielten, welche Beziehung die alteingesessenen Illyrer zu den neuangekommenen keltischen Okkupanten hatten usw. Desvvegen ist fiir uns jede schriftliche Notiz romischer oder griechischer Autoren liber die vorromischen Verhaltnisse und Vorfalle in unseren Gegenden iiberaus vvertvoll.
Wir haben bereits erwahnt, dali wir der Bezeichnung »keltisch« lieber ausweichen und den Ausdruck »latenezeitlich« anwenden, wenn von Funden aus der jiingeren Eisenzeit die Rede ist, weil echte und rein keltische Formen bei uns beinahe un-bekannt sind. Am ehesten keltischen Ursprungs sind noch die Graberfunde aus Mokronog und aus Roje bei Moravče, wahrend die Funde in Novo mesto aus der jiingeren Eisenzeit kaum auch nur eine original keltische Form aufweisen, obwohl dort viele latenezeitliche Graber freigelegt wurden.
Die latenezeitlichen Graber von Novo mesto wurden an mehreren Stellen gefun-den, eigentlich iiberall dort, wo sich Fundstellen noch alterer hallstattzeitlicher Graber befinden. Einige ivurden auf dem Marof bereits im Jahre 1894 als Nachbestattun-gen in den hallstattzeitlichen Hiigelgrabern freigelegt, in der unmittelbaren Nahe der Tumuli aber wurden im Jahre 1954 noch einige latenezeitliche Graber aus-gegraben. Weitere Graber aus dieser Zeit vvurden im Jahre 1948 in Kandija gefunden; registriert wurden auch mehrere Zufallsfunde an der Westseite der Resljeva cesta, die ebenfalls in den Komplex der latenezeitlichen Nekropole in Kandija gehort. Die reichsten Funde aber wurden im Sommer 1967 und im Herbst 1968 ebenfalls in Kandija freigelegt.
Unter den Funden aus dieser latenezeitlichen Nekropole befindet sich ein Exem_ plar, das mit seiner auBerordentlichen Schonheit und Originalitat alle anderen weit iibertrifft. Es ist dies ein 28 cm hoher und 38 cm breiter keramischer Kantharos aus dem Grab Nr. 40. Beide Henkel dieses GefaBes sind zu stilisierten Schlangenkopfen geformt, die Gefaflwand selbst ist mit zwei Gesichtsreliefen verziert. Beide Gesichter sind stark stilisiert und stellen biirtige Manner mit tragischem Ausdruck dar. Das GefaB ist einzigartig in Jugoslavvien und seine Herkunft muB in der griechisch-kelti-schen kiinstlerischen Uberlieferung des siidpannonischen Raumes gesucht werden. Es wird in die zweite Halfte des 3. Jahrhunderts v. Chr. datiert. Das GefaB wurde in den Werkstatten des Zentralmuseums in Mainz restauriert.
Einen auBerordentlichen Platz im archaologischem Inventar Unterkrains und sogar des breiteren europaischen Raumes nehmen die antiken Hausurnen ein. Das ist ein Typus der geschlossenen keramischen Urne, die in stark vereinfachter Form den Typus des Rundhauses (und des Tempels) imitiert und Offnungen aufweist, die Ture und Fensterritzen versinnbildlichen sollen. Interessant ist die Tatsache, dafi diese Hausurnen in Unterkrain und im unteren Savetal nur in der Romerzeit gefunden wurden. Die Oberflache dieser Urne ist gewohnlich rot gefarbt, manchmal deutet das Farbornament auch das Fachvverk, eine Struktur des Hausbaues, an. Den oberen Schluflteil aller Hausurnen bildet ein knopfartiger AbschluB, mehrmals auch ein pla-
stisch geformter, etwas stilisierter hockender Hahn. Das Motiv des Hahns au£ dem SchluBteil hat zvveifellos magische Schutzfunktion.
An zwanzig unterkrainer Fundorten wurden bisher an die hundert Hausurnen entdeckt. Die groBte Anzahl wurde in Drnovo (Neviodunum) gefunden; die zweite Gruppe stellen die Fundorte in Novo mesto und Umgebung dar. Bis an den heutigen Tag wurde in Novo mesto bereits 12 Stiick gefunden. Von allen diesen das Interes-santeste ist ein UrnenabschluB in Form eines menschlichen Miniaturkopfes mit Ge-sichtsmaske, auf dem noch ein Hahn hockt. Wahrscheinlich geht es in diesem Fali um den Versuch einer Portratdarstellung.
Das Problem der Hausurnen in Unterkrain wurde von P. Petru71 behandelt, wel-cher feststellte, daB sich die raumliche Verbreitung der Hausurnen mit dem Siedlungs-gebiet der Latobiker deckt. Die Urnen sind also eine Besonderheit der materiellen Kultur des keltischen Stammes der Latobiker, die zuerst im Harzgebeit gelebt hatten. Unter dem Druck der germanischen Sueben muBten sie den Platz raumen und sie-delten sich so nach langen Wanderungen ungefahr im Jahre 60 v. Chr. in Untekrain an. Hier werden sie spater auf romischen Inschriftsteinen mehrmals ervvahnt.
Die Umstande weisen darauf hin, daB in den Hausurnen die Asche reicherer Bevvohner des antiken unterkrainer Gebietes aufbewahrt wurde, was uns wiederum zur Annahme verleitet, dafi auf diese Weise vielleicht eine bestimmte gesellschaftliche Schicht der Bevolkerung bestattet wurde. In den Hausurnen wird die Asche aus-gewahlter Latobiker bis in die Mitte des 3. Jahrhunderts n. Chr. beigesetzt, bis der Brauch der Leichenverbrennung abstirbt und sich die Korperbestattung allgemein durchsetzt.
UNTER DER ROMERHERRSCHAFT
Im Jahre 35 v. Chr. wurde Segesta (das romische Siscia, heute Sisak) nach schweren Kampfen mit den hartnackig sich wehrenden Iapoden in Lika von den romischen Truppen unter der Fuhrung Oktavians eingenommen. Gleichzeitig mit der Eroberung Segestas kam auch ganz Unterkrain unter romische Herrschaft. Damit war der erste Teil eines Planeš erfiillt, den die Generalstabsoffizierp Oktavians entvvorfen hatten. Nun schritt man zur Ausfiihrung des zvveiten Teiles des Eroberungs-planes: die Grenze des romischen Imperiums solite bis an die Donau vorgeriickt werden. Auch dieser Teil des Planeš wurde nach einigen Jahrzehnten restlos durch-gefiihrt.
Unmittelbar nach der romischen Okkupation war Unterkrain noch ein Bestand-teil des norischen Marionetten-Konigreichs Regnum Noricum, daB von den Romern bis zum Jahre 46 n. Chr. formal gedultet wurde. Dann wurde Unterkrain aus dem norischen Reich herausgenommen und der Provinz Pannonien angegliedert. Im Jahre 106 wurde es Oberpannonien — Pannonia Superior — mit dem Sitz in Carnuntum (heute Deutsch-Altenburg bei Wien) angeschlossen.
Ganz Unterkrain zwischen der Save und Gorjanci, zvvischen Mokrice und Višnja gora war der Verwaltung des Stadtkreises Neviodunum (Drnovo bei Krško)72 unter-stellt. Die volte amtliche Bezeichnung dieser Stadt lautete: Municipium Flavium Latobicorum Neviodunum. Diese Stadt wurde von den Romern an der Save erbaut (damals floB die Save noch an Drnovo vorbei), genau dort, wo heute das Dorf Drnovo bei Krško steht. Ausgrabungen, die 1960 begonnen vvurden und sich iiber mehrere Jahre erstreckten, haben gezeigt, daB die Stadt nach klassischem italischen Konzept mit rechteckigem Grundrifi ohne Stadtmauer errichtet wurde und iiber einen ge-mauerten und mit Steinblocken befestigten Hafen an der Save verfiigte. Ein iiber siebzig Meter langes Gebaude iiber dem Hafen mit Uberresten machtiger Grund-mauern und Teilen riesiger Saulen laBt das reiche Handelsleben erahnen, das der Hafen, das Tor Neviodunums zur Welt, ermoglichte. Strategische und verkehrs-technisch-wirtschaftliche Uberlegungen zvvangen die Romer, das Vervvaltungszentrum Unterkrains in dessen siidostlichen Abschnitt einzurichten. In Neviodunum befand
sich auch eine wichtige StraBenkreuzung: von der groGen StaatsstraBe Emona—Siscia zweigte dort die StraGe nach Celeia ab, die durch das Save- und Savinjatal hinauf-fiihrte.
Das Leben auf den Hiigelsiedlungen Unterkrains starb ab. Die Bewohner siedelten sich in der Nahe der StraGen an, denn diese gaben nun den Lebensrhytmus an, diese boten den Bewohnern Verdienstmoglichkeiten. Sofort nach der Okkupation verlegten die Romer quer durch Unterkrain eine moderne, gepflasterte StraGe,7! die einen schnellen Verkehr auch mit Wagen ermoglichte. Die StraGe hatte ihren Ausgangs-punkt in Aquileia, fiihrte durch Emona (Ljubljana) und Siscia (Sisak) nach Sirmium (Sremska Mitroviča) und noch weiter nach Singidunum (Beograd). Der erste Zweck dieser SchnellstraGe war strategischer Natur. Sie entstand, um einen raschen Trup-pentransport aus Italien und Noricum an die Donaugrenze zu ermdglichen. GroGen Nutzen von dieser StraGe aber hatten auch die Wirtschaft in den Provinzen und der Postdienst, der damals schon eingerichtet war. Entlang der StraGe entstanden in be-stimmten Abstanden Raststatten, Post- und Pferdevvechselstationen mit Stallen, Gast-hausern und Obernachtungsmoglichkeiten — richtige antike Motels.
So entstanden in Unterkrain entlang der StraGe, beginnend ab Emona, groGere und kleinere Ansiedlungen, die uns dank der alten romischen Landkarte, genannt Tabula Peutingeriana, bekannt sind: Acervo (Ivančna gorica bei Stična), Praetorium Latobicorum (Trebnje), noch nicht genau lokalisierte Crucium73" (vvahrscheinlich Groblje bei Šentjernej), Neviodunum (Drnovo) und Romula (Ribnica bei Brežice). Sehr inte-ressant ist die Tatsache, daB die groGe romische StraGe an Novo mesto vorbeifiihrte, beinahe auf derselben Trasse wie die heutige AutostraBe Ljubljana—Zagreb, oder ge-nauer: die heutige AutostraBe liegt ungevvollt auf der alten romischen StraGe. Das beweist einmal mehr das schon so oft bevvunderte technische Geschick der altromischen StraGenbauer, die mit groGartigem Gefiihl derart solide StraGen zu bauen wuGten, daB diese noch Jahrhunderte nach dem Zerfall des romischen Imperiums dem Verkehr dienen konnten.
Novo mesto aber liegt nicht mehr im Zentrum der Aufmerksamkeit, abgelegen von der StraGe bleibt die Stadt auf dem totem Gleis, weitab vom Pulsschlag der groGen Welt; es beginnt das trage Leben tief in der Provinz. Der Name der Stadt in der romischen Zeit ist uns nicht bekannt, und wir vverden ihn vvahrscheinlich auch nie erfahren, denn Novo mesto hat keine einzige antike Schrifttafel aufzuvveisen, die das Ratsel losen konnte. Dennoch hat im antiken Novo mesto trotz der Abgele-genheit von der groGen StraGe noch immer eine starke Siedlung vorvviegend illyrisch-latobikischer Alteingesessener existieren miissen — das bezeugen die zahlreichen Graber aus der romischen Zeit. Solange keine anderen Bevveise vorliegen, nehmen wir an, daB sich der Siedlungsplatz auch in der romischen Zeit noch vveiterhin auf dem Marof befunden hat.
Der romerzeitliche Friedhof war am siidlichen FuG des Marof eingerichtet, dort, wo sich heute das Gemeindegebaude, das Gebaude Elektro Ljubljana und ein Teil der Ljubljana-StraBe befinden. Erstmals vvurden romerzeitliche Graber auf dieser Nekropole bereits im Jahre 1890 gefunden, als die neue StraGe nach Bršljin7’’ gebaut wurde. Aus den damaligen Zeitungsberichten ist zu erfahren, daB in 38 freigelegten Grabern uber 60 GefaGe gefunden vvurden. Neben keramischen GefaGen, Miinzen, mehr als 30 Fibeln und Reifchen vvurden auch 2 goldene Ohrringe (heute verloren) und Glasurnen in Sicherheit gebracht. Die gefundenen Miinzen lassen darauf schlieGen, daB der Friedhof unter dem Marof in der Romerzeit vom ersten Jahr-hundert bis zur Mitte des vierten Jahrhunderts bcniitzt vvurde. Zum zvveiten Mal stieG man auf dieselbe Grabstatte, als im Jahre 1902 die Fundamente fiir die Bezirks-hauptmannschaft77 errichtet vvurden. An dieser Stelle vvurde eine heute unbekannte, aber jedenfalls betrachtliche Zahl spatlatčnezeitlicher bzvv. latobikischer und romer-zeitlicher Graber freigelegt. Offensichtlich fanden an dieser Stelle bereits vom 1. Jahrhundert v. Chr. bis in die spate Antike Beerdigungen statt. Leider ist das reiche und sehr interessante Material aus den romerzeitlichen und latobikischen Grabern bis heute noch nicht bearbeitet und in seiner Gesamtheit publiziert. Es befindet sich in der Sammlung des Nationalmuseums in Ljubljana.
8 Novo mesto v davnini
113
Im selben Jahr (1902) vvurden auch von Jernej Pečnik romerzeitliche Graber entdeckt, und zwar in Bršljin.78 In einem dieser Graber fand er einen auflerordentlich schonen Glasbecher von hoher zylindrischer Form. Der Becher ist 24 cm hoch und 8 cm breit. Sein Mantel ist in vier horizontal gegliegerte Giirtel geteilt, die mit geo-metrischen und pflanzlichen Motiven versehen sind. Unter dem oberen Rand ist mit groben Buchstaben der griechische Trinkspruch »auf viele Jahre« eingraviert. Dieser schone Becher befindet sich im Eigentum der Antikensammlung des Kunsthistori-schen Museums in Wien. Im Unterkrainer Museum ist dieser schone und seltene Fund in einer getreuen Kopie ausgestelt, die in den Werkstatten des Mainzer Zentral-museums hergestellt worden ist.
Das schalkhafte Spiel des Zufalls vvollte, dati wir nach sechzig Jahren in Bršljin wiederum jene Graber entdeckten, die bereits von Pečnik freigelegt worden vvaren. Beim Bau der Glasfabrik in Bršljin im Jahre 1962 vvurden fiinf romerzeitliche Graber gefunden, unter diesen sogar die Fundamente zweier groflerer Grabkammern. Alle Graber vvaren vollkommen leer, weil sie schon im Jahre 1902 ausregaumt vvorden waren. So geschah es, dafl dieselben Graber zvveimal entdeckt wurden.
Hin und wieder wird noch ein romerzeitliches Grab in der Stadt oder in der unmittelbaren Umgebung gefunden; das bedeutet, daB in diesem Ort trotz der ziemlichen Entfernung von der Hauptverkehrslinie Emona—Siscia das Leben in der Antike doch nicht vollig zum Erliegen kam. Sicherlich hat die romerzeitliche Siedlung auf dem Boden von Novo mesto die Verbindung zvvischen der HaupstraBe Emona— Siscia und Bela krajina iiber den Gorjanci-Sattel aufrecht gehalten, ungefahr so, wie heute die StraBe aus Novo mesto nach Metlika verlauft.
IN DER WINDSTILLE DER VOLKERWANDERUNGSZEIT
Unterkrain und Bela krajina — die fuhrenden Regionen in der slovvenischen Urgeschichte — ergeben ftir die Zeit der Volkervvanderung und besonders fiir die altslovvenische Epoche des friihen Mittelalters zunachst noch ein armliches und un-klares Bild, da die Funde aus dieser Zeit im Vergleich zu den urgeschichtlichen und antiken sehr selten sind. Auf die intensive Besiedlung im ersten Jahrtausend v. Chr. mit Dutzenden von Siedlungen und Hunderten von Hiigelgrabern folgt ein allmahli-ches, aber konstantes Absinken und eine immer sparlichere Besiedlung; sie verringert sich empfindlich bereits in der antiken Zeit, kann sie doch fiir diesen Zeitabschnitt hauptsachlich nur an den rilmischen StraBen, an natiirlichen Kreuzungen und in FluBtalern festgestellt vverden. Mit dem Untergang des vvestromischen Reiches, in der Zeit der groBen Wanderungen, entsteht in Unterkrain bienahe ein Vakuum.
Wahrend einerseits die urgeschichtlichen und romerzeitlichen Funde in Novo mesto sehr zahlreich sind, so weiB man anderseits fiir die Zeit vom Untergang des vvestromischen Reiches bis zur Stadtgriindung in der Mitte des 14. Jahrhunderts auBerst vvenig iiber diesen Ort. Einstvveilen gibt es in der Stadt noch keine verlaBlichen Bevveise bzvv. Funde aus der Zeit der Volkervvanderung und der slavvischen Besiedlung im Friihmittelalter. Dafiir gibt es zwei Griinde. Der erste ist, daB noch niemand in Unterkrain und in Novo mesto systematisch nach dem NachlaB dieser Epoche gesucht und geforscht hat. Die reichen und vielen Funde aus der Hallstattzeit in Unterkrain verleiteten die Forscher in der Vergangenheit dazu, in ersten Linie nur nach diesen zu suchen, den Funden aus der nachantiken Zeit aber keine Aufmerksamkeit zu vvidmen. Der zvveite Grund muB noch in der Besiedlungsdichte gesucht vverden, die ja im friihen Mittelalter viel bescheidener vvar als zum Beispiel in der Hallstattzeit und in der Antike.
In der Zeit der lebhaftesten Wanderungen, vom 5. bis zum 7. Jahrhundert n. Chr., vvurde Unterkrain von den aus dem Osten heranziehenden und pliindernden Volkern wahrscheinlich nur als Ubergangsgebiet auf dem Weg in die gelobten Lander Italiens beniitzt und nicht als Landschaft, in der sie sich fest niederlassen vvollten. Einzel-
fundesl aus germanischen, langobardischen und altslawischen Grabern in der weiteren Umgebung von Novo mesto (Trebnje, Vinji vrh, Bela cerkev, Smarjeta, Orehek bei Stopiče, Vratolom, Pendirjevka in Gorjanci) fiillen dennoch allmahlich die Liicken zwischen der spaten Antike und dem hohen Mittelalter; in dieser Zeit ist Unterkrain vvieder intensiv besiedelt, diesmal mit Altslowenen und deutschen Kolonisten, tiber vviegend unter deutschen Feudalherren.
Hinweis und Hoffnung daraus, dati auch in Novo mesto altslowenischer NachlaG zu finden sein wird, gibt uns der charakteristische Flurname »Gradec« (= Grecz), der den mitten in der Altstadt liegenden Hiigel (Kapitelj) mit der Kapitel-Kirche, der Probstei und dem ausgedehnten Probsteigarten auf dem Kamm bezeichnet. Diesel Name ist bekannt aus dem Tauschvertrag, der am 8. Februar 1365 zvvischen dem Abt Peter aus Stična und dem osterreichischen Herzog Rudolf IV. (genannt der Stifter) geschlossen wurde. Darin geht der Abt Peter folgende Verpflichtung ein:K2
»... Alzo daz wir fuer vns vnd fuer die egenanten vnser nachkomen demselben herren herczog Rudolfen, seinen brudern, im erben vnd nachkomen zu ainer ewigen vnd unviderruflichen gab gegeben haben vnd geben auch vnsers rechten aigens die sechst huben mitsampt dem grunt ettvvenn genant Grecz bey der Gurk da hin der egenante vnser here herczog Rudolf ein stat von newn dingen gepawn hat, die man nennet Rudolfswerde ...«
Aus Erfahrung wissen wir, dati eben auf Fluren mit dem Namen »Gradec« fast immer fruhmittelalterliche slawische Funde zu envarten sind — im Gegensatz zu Stellen, die den Flurnamen »Gradišče« fiihren; an diesen werden fast immer urge-schichtliche Funde vorhanden sein, meistens Uberreste hallstattzeitlicher Siedlung. Erst genaue Bodenuntersuchungen auf dem Kamm des Kapitelj-Hugels wcrden zeigen, ob diese Regel auch in Novo mesto ihre Gtiltigkeit besitzt. Es scheint, daG auch im Friihmittelalter der Hauptstrom der Wanderungen an Novo mesto vorbeifloG, und zwar auf den verwachsenen Wegen der bereits aufgelassenen romischen StraGe; daher werden wahrscheinlich in Novo mesto nur wenige Spuren aus dieser Zeit zu finden sein.
Als die ersten Slovvenen mit der ersten Siedlungswelle in unseren Raum ge-langten, wichen sie den romischen Ansiedlungen aus, weil ihnen die Stadtkultur fremd war. Lieber lieflen sie sich in hoher gelegenen, schon lange gerodeten und bewohnten Gebieten nieder, dort, wo sich bereits vor der Ankunft der Romer Dorf-siedlungen bliihend entwickelt hatten. Die Neuankommlige geben den alten Sied-lungen, Grabstatten und Befestigungen Namen wie: Gradec, Gradišče, Groblje, Gomila, Ajdovci und ahnliche. Bereits Milko Kosw hat in seinem Buch »Zgodovina Slovencev« (Geschichte der Slowenen) betont, daG sich das altslowenische Siedlungsgebiet uberraschend genau mit der Landkarte jener Orte deckt, die schon in der vorslovve-nischen Zeit bewohnt und kultiviert vvaren. Daher ist es kein Zufall, daG sich unter den Urpfarren in Unterkrain alle bedeutendsten Zentren aus der Hallstattzeit be-finden: Bela cerkev, Črnomelj, Kostanjevica, Leskovec bei Krško, Metlika, Mirna peč, Šentjernej, Šentrupert, Šentvid bei Stična, Šmarje, Šmihel bei Novo mesto, Trebelno, Trebnje. Die hallstattzeitlichen Zentren entwickeln sich im friihen und hohen Mittelalter von neuem zu kulturellen Mittelpunkten.
DREITAUSEND JAHRE NOVO MESTO
Mit diesem Uberblick liber die arhaologischen Funde und ihr Schicksal im Be-reich von Novo mesto wollten wir zeigen, wie bedeutend und groBartig die Vergangen-heit dieses Ortes bereits vor der Stadtgriindung war. Reiche und verschiedenartige Funde zeugen, davon daG an dieser Stelle die Menschen bereits seit dem Ende der Bronzezeit in einer organisierten Siedlung gelebt haben. Es wird angenommen, daG die erste feste Besiedlung des felsigen Vorsprungs liber der Krka-Windung bereits vor dem Jahre 1000 v. Chr. stattgefunden hat. Mit der Niederlassung der Illyrer in
Unterkrain beginnt in der Hallstattzeit ein rascher vvirtschaftlicher und kultureller Aufstieg, der Novo mesto aus der prahistorischen Anonymitat hebt und die Stadt in der Zeit vom 6. bis zum 4. Jahrhundert v. Chr. zu einem bedeutenden hallstattzeit-lichen Zentrum mit reichen Fiirstengrabern und hoch entwickelter Situlenkust werden laBt. Es war dies eine richtige hallstattzeitliche Metropole des zentralen Unterkrainer Gebiets, dessen Errungenschaften in Zivilisation und Kultur mit den anderen euro-paischen Regionen jener Zeit Schritt hielten. In der Mitte des ersten Jahrtausends v. Chr. gelangte Unterkrain zu einem Hdhepunkt seiner vvirtschaftlichen und kultureller Entfaltung, wie es ihn spater nie vvieder erreicht hat.
In der kulturellen Entwicklung Mitteleuropas riickt der siidostliche Alpenraum im letzten Jahrhundert v. Chr. in den Mittelpunkt. Das unterkrainer Gebeit bildet zum ersten Mal in seiner geschichtlichen Entwicklung eine einheitliche autochthone Kulturlandschaft. In den fiirstlichen Ringvvallsiedlungen Unterkrains fallen die grie-chischen und etruskischen Anregungen aus dem Mittelmeerraum und Italien — vermittelt vom Este-Kulturkreis — auf fruchtbaren Boden. Auch ostliche Einfliisse der Steppenvolker farbten auf dieses Gebiet ab. Fremde Einfliisse von Siiden und Osten verflossen fruchtbringend mit den heimischen Traditionen; von hier aus gingen dann wesentliche Anregungen weit in den Westen und Norden.
In der jiingeren Eisenzeit, nach dem Jahre 300 v. Chr., setzt ein allmachliches, aber konstantes Versiegen der illyrischen schopferischen Krafte ein, die dann in der Romerzeit vollkommen schwinden. Die vermutliche bescheidene Ansiedlung der kel-tischen Taurisker in der Mitte des 3. Jahrhunderts hinterlasst in Novo mesto keine bedeutenderen keltischen Spuren. Zahlreicher und aussagestarker ist der NachlaB der letzten urgeschichtlichen Einwanderer keltischer Abstammung — der Latobiker, die sich in der Mitte des 1. Jahrhunderts v. Chr. in Unterkrain niederlassen. Romische Funde aus Novo mesto sind fiir die Zeitspanne vom 1. bis zum Ende des 4. Jahrhunderts n. Chr. bekannt.
Erst die Ansiedlung der Altslowenen und die viel spater vollzogene Griindung der spatmittelalterlichen Rudolfs-Stadt gaben dem Ort auf der Halbinsel liber der Krka-Windung vvieder neue Krafte und neuen Inhalt. Die Stadt wurde als Stiitzpunkt der Habsburger bei ihrem Vordringen an das Adriatische Meer gegriindet; spater vvurde sie — im Hinterland der Militargrenze gelegen — zum Sammelplatz der Truppen fiir den Kampf gegen die Tiirken und zu einer Transitstation auf dem lebhaften Handelswege Ungarn—Adria. Mit der Griindung von Karlovac verlor dann die Stadt ihre strategische und vvirtschaftliche Bedeutung, sie vvurde zur landlichen Handler-, Gevverbe- und Beamtenkleinstadt degradiert und zum langsamen Untergang ver-urteilt. Die Theresianischen und Josefinischen Reformen verliehen der Stadt vvieder groBere Bedeutung. Der Zusammenbruch Osterreich-Ungarns erlebte die Stadt als Sitz der Bezirkshauptmannschaft und einer zahlenmaBig starker Biirokratie.
Die reichen und reprasentativen hallstattzeitlichen Funde aus Novo mesto haben internationale Bedeutung und bevveisen, daB sich an dieser Stelle in der Mitte des 1. Jahrtausends v. Chr. eines der vier fiihrenden Zentren der unterkrainer Illyrer (Magdalenska gora, Stična, Novo mesto, Smarjeta — Vinji vrh) mit dem Sitz eines bedeutenden Stammesfiirsten befand. Die Fundkarte der archaologischen Fundstellen in Novo mesto gibt AufschluB dariiber, vvie dicht der Raum von Novo mesto besiedelt vvar und zeigt, daB bereits die hallstattzeitlichen Illyrer die giinstige geomorpholo-gische Lage zu ihrem Vorteil auszunutzen vvuBten. Berechtigt ist die Annahme, daB sich die befestigte Siedlung durch das ganze 1. Jahrtausend v. Chr. und vvahrschein-lich auch spater in der Romerzeit auf dem hohergelegenen Marof befand, wogegen die mittelalterliche Stadt auf dem kogelformigen Kapitelj-Hiigel errichtet und mit einer Befestigungsmauer versehen vvurde, also auf dem felsigen Vorsprung Gradec, der von der tiefen, vvindungsreichen Krka umsptilt vvird.
Sehr naheliegend ist auch die Annahme, daB sich noch eine urgeschichtliche Ansiedlung eben auf diesem Kapitelj befand, das seinem Umfang nach zvvar be-trachtlich kleiner ist als der Marof, aber dafiir eine ausgezeichnete strategische Lage hat. Diese Annahme kann allerdings nur von einer eingehenden archaologischen Grabung an dieser Stelle bestatigt oder vervvorfen vverden, obvvohl sich die Er-
forschung dieses Gebiets wegen der spateren mittelalterlichen Verbauungen aufierst schwierig gestalten wird. Abgesehen von der Siedlung auf dem Marof sind noch zwei grofie Nekropolen und einige kleinere Grabstatten in der Stadt bekannt. Die erste Nekropole war in der Nahe der Ringvvallsiedlung eingerichtet: auf den Stadtfeldern (Mestne njive) und am sudlichen FuG des Marof. Auf den Stadtfeldern begruben die ersten Illyrer ihre Toten, am Abhang des Marof die keltischen Latobiker und spater noch die Romer bzw. die romanisierten Einheimischen. Die zweite grofie Nekropole befand sich am rechten Ufer der Krka, in Kandija; dort hatten die Illyrer ihren hallstattzeitlichen Friedhof, der auch von den spater zugevvanderten keltischen Tau-riskern bentitzt wurde. Kleinere Grabstatten gab es noch in Bršljin, im Ragovski--Wald und im Stadtwald.
Es ist kein Zufall, dafi eben auf diesem uralten Kulturboden das neue Novo mesto entstand, das heute bereits eine ununterbrochene dreitausendjahrige Geschichte auf-weisen kann. Auf dieses reiche Erbe und auf die Siedlungstradition dieser alten Stadt hinzuweisen, die in ihren Anlagen zu den altesten slowenischen Stadten gehort, war unsere Absicht. Das ist die Geschichte der Alten Stadt, die auf dem Boden der heuti-gen Neuen Stadt (Novo mesto) lebte und starb.
In Gedanken haben wir drei Jahrtausende durchschritten und haben versucht, die reiche archaologische Vergangenheit und das Erbe dieses Ortes vorzustellen und lebendig zu machen; jenes Erbe, das aus der Zeit vor dem schriftlichen Griindungsakt der modernen Stadt im heutigen Sinn des Wortes stammt.
Ubersetzt von Mirko Messner
OPOMBE
ANMERKUN GEN
I	Valvasor Johann Weichard, Die Ehre des Herzogthums Crain (Laybach 1689), Buch XI, 479—480. Citirani tekst je prevedel Jože Mlinarič.
J Miillner Alfons, Geschichte des Eisens in Krain (Wien 1909), 67 ss.
3	Šmid Walter, Carniola 1, 1908, 208 ss.
4	o. c., 209 s.
•s Knez Tone, Razprave SAZU VI, 1969, 132 ss.
*	Gabrovec Stane, Situla 1, 1960, 27 ss.
7	Gabrovec Stane, Arheološki vestnik 19, 1968, 157 ss.
8	Stare France, Arheološka poročila SAZU 1950, 39 ss.
•	Sribar Vinko, Arheološki vestnik 9—10, 1958—1959, 108 ss.
10	Knez Tone, Arheološki vestnik 17, 1966, 51 ss.
" Knez Tone, Razprave SAZU VI, 1969, 115 ss.
II	Knez Tone, Arheološki vestnik 18, 1967, 155 ss.
13	Knez Tone, Kronika 18, 1970, 11 ss.
14	Podatke o Pečnikovem življenju in delu sem našel v: Slovenski biografski leksikon, šesti zvezek (1935), 276 ss, in v Pečnikovi korespondenci v arhivu Prazgodovinske zbirke na Dunaju. fasc. Tumuli bei Rudolfswert und St. Peter. Prepis te korespondence hrani tudi arheološki oddelek Narodnega muzeja v Ljubljani.
15	Hoernes Moritz, Wiener Prahistorische Zeitschrift 2, 1915, 98, opomba 1.
18	Korespondenca med Pečnikom in J. Szombathyjem v arhivu Prazgodovinske zbirke na Dunaju, fasc. Tumuli bei Rudolfswert und St. Peter.
17	Knez Tone, Prazgodovina Novega mesta. Novo mesto 1365—1965 (1969), 12 ss.
18	Šmid Walter, Tumuliforschungen. Carniola 1, 1908, 202 ss.
19	Stare France, Poročilo o zaščitnih arheoloških izkopavanjih v Kandiji pri Novem mestu. Arheološka poročila SAZU 1950, 39 ss.
20	Sribar Vinko, Zavarovalna izkopavanja v Novem mestu in okolici. Arheološki vestnik 9—10, 1958—1959, 108 ss.
11	Knez	Tone,	Arheološki	vestnik	17,	1966,	51 ss.
** Knez	Tone,	Arheološki	vestnik	17,	1966,	391 ss.
13	Knez	Tone,	Arheološki	vestnik	18,	1967,	155 ss.
14	Knez	Tone,	Arheološki	vestnik	22,	1970	(v tisku).
25 Knez Tone, Prazgodovina Novega mesta. Novo mesto 1365—1965 (1969), 12 ss.
28 Gabrovec Stane, Situla 1, 1960, 27 ss.
27	Gabrovec Stane, Arheološki vestnik 19, 1968, 157 ss.
28	Knez Tone, Kronika 18, 1970, 11 ss.
28 Deschmann-Hochstetter, Prahistorische Ansiedelungen und Begrabnisstatten in Krain (Wien 1879).
30	Jarc Janko, Novo mesto in njegova prostovoljna gasilska četa (Novo mesto 1936).
3011 Leben Franc, Arheološka podoba dolenjskih jam. Naše jame 11 (1969), 1970, 25.
31	Brodar Mitja, Površinska paleolitska najdba iz Ruperč vrha na Dolenjskem. Arheološki vestnik 17, 1966, 437 ss.
31 Varstvo spomenikov 12, 1967, 82.
33	Varstvo spomenikov 10, 1965, 192.
34	o. c., 192.
35	Majhna kamnita sekira v Dolenjskem muzeju, inv. št. 129, še ni bila objavljena.
38 Štiri kamnite sulične osti iz obsekanega kremenjaka, Narodni muzej, inv. št. 6705—6708, sedaj razstavljene v arheološki zbirki Dolenjskega muzeja v Novem mestu. Cfr.: Ložar R., Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 14, 1933, 46.
37	Miiller-Karpe Hermann, Beitrage zur Chronologie der Urnenfelderzeit ndrdlich und sudlich der Alpen. Rdmisch-Germanische Forschungen, Band 22 (1959), 279.
38	o. c., 278.
38 V Prirodoslovnem muzeju na Dunaju, inv. št. 36473.
48 V Prirodoslovnem muzeju na Dunaju, inv. št. 55309—55311.
41	Knez Tone, Arheološki vestnik 18, 1967, 155 ss.
42	Knez Tone, Arheološki vestnik 17, 1966, 51 ss.
43	Miillner Alfons, Geschichte des Eisens in Krain (Wien 1909). Miillner Alfons, Der Bergbau der Alpenlander in seiner geschichtlichen Entvvicklung. Berg- und Hiittenmfinnisches Jahrbuch der k. k. montanistischen Hochschulen zu Leoben und Pribam 1905. — Mohorič Ivan, Železarna Gradac v Beli krajini. Kronika 1, 1953, 183 ss.
44	Izkopavanje naselbine na Vačah: Šmid Walter, Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 20, 1939, 96 ss. — na Ulaki: Šmid Walter, Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 18,
1937, 17 ss. — na Kučarju: 2upanič Niko, Etnolog 5—6, 1933, 359 s, in Zupanič Niko, Etnolog 8—9, 1936, 128 ss. — Sela pri Sumberku: ni objavljeno. — Libna: Schmid Walter, Zeitschrift des Historischen Vereines ftir Steiermark 36, 1943, 143. — Schmid Walter, Norisches Eisen (Bei-trdge zur Geschichte des osterreichischen Eisemvesens I, 2, Wien 1932).
,s Rjazancev Aleksander, Poskusno taljenje bobovca v vetrni peči v Studorju. Zelezar (tehnična priloga) 4, 1962, št. 2, 14 ss. — Rjazancev Aleksander, Drugo poskusno taljenje bobovca na Ušejcl nad vasjo Studor. Zelezar (tehnična priloga) 5, 1963, št. 2, 85 ss.
" Umetnost alpskih Ilirov in Venetov (Ljubljana 1962). Razstavni katalog.
‘7 Kastelic Jože, Umetnost situl (Beograd—Ljubljana 1965).
Stare France, Zbornik filozofske fakultete II, 1955, 141.
Seznam je sestavljen na podlagi Staretove študije o prazgodovinskih posodah v Sloveniji v Zborniku filozofske fakultete II, Ljubljana 1955, 103 ss, nadalje monografije: Lucke-Frey, Die Situla in Providence (Rhode Island), Rdm.-Germ. Forschungen Bd. 26 (1962), in dopolnjen z najnovejšimi najdbami ob izkopavanju v Novem mestu v letih 1967—1970.
Treasures of Carniola (New York 1934). Dražbeni katalog.
M Gabrovec Stane, Varstvo spomenikov 8, 1960—61, 74 ss, 197 , 234 s. — Varstvo spomenikov 9, 1962—1964, 140, 173 s. — Arheološki pregled 2, 1960, 74 s; 1961, 58 s; 4, 1962, 70 s; 5, 1963, 50.
S! Knez Tone-Skaler Stanko, Halštatska gomila na Libni. Arheološki vestnik 19, 1968, 241 s. " o. c., 239 ss.
51 Varstvo spomenikov 13—14, 1968—1969, Skaler Stanko, Izkopavanje halštatske gomile na Libni v letu 1969. Letno poročilo gimnazije Brežice 1945—1970 (Brežice 1970), 47 ss.
ss Knez Tone, Halštatski gomili na Marofu. Arheološki vestnik 22, 1970 (v tisku).
M Šmid Walter, Tumuliforschungen. Carniola 1, 1908, 202 ss.
s’ Gabrovec Stane, Grob z oklepom iz Novega mesta. Situla 1, 1960, 27 ss.
s" Gabrovec Stane, Grob s trinožnikom iz Novega mesta. Arheološki vestnik 19, 1968, 157 ss.
s" Knez Tone, Halštatske gomile v Novem mestu. Kronika 18, 1970, 11 ss.
Hoernes Moritz, Krainische Htigelnekropolen der jiingeren Hallstattzeit. Wiener Pra-historische Zeitschrift 2, 1915, 98 ss.
“ Ložar Rajko, Predzgodovina Slovenije, posebej Kranjske v luči zbirke Mecklenburg. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 15, 1934, 5 ss.
“ Stare France, Prazgodovinske Vače (Ljubljana 1954).
“s Gabrovec Stane, Halštatska kultura v Sloveniji. Arheološki vestnik 15—16, 1964—1965, 21 ss. Gabrovec Stane, Zur Hallstattzeit in Slovvenien. Germania 44, 1966, 1 ss.
“ Ztirn Hartvvig, Hallstattforschungen in Nordwtirttemberg. Veroff. d. Staat. Amtes f. Denkmalpflege Stuttgart, Reihe A, Heft 16 (Stuttgart 1970).
VVamser L., Der »Bernetbuck« bei Oberrimsingen, Ldkr. Freiburg, ein GrabhUgel der Hallstatt- und Friihlatčnezeit. Archaologische Nachrichten aus Baden, Heft 4, April 1970, 13 ss. 15 Homer, Iliada XXIII, 250—261. Prevedel Anton Sovrč.
“ Gabrovec Stane, Srednjelatensko obdobje v Sloveniji. Arheološki vestnik 17, 1966, 169 ss. «7 o. 196.
88 Titi Livi Ab urbe condita lib. XLIII, 1. Citat prevedel Jože Mlinarič.
"" o. c., lib. XLIII, 5.
70	pregled vseh latenskih najdb iz Novega mesta daje: Knez Tone, Latenske najdbe iz Novega mesta. Arheološki vestnik 17, 1966, .394 ss.
71	Petru Peter, Hišaste žare Latobikov. Situla 11 (Ljubljana 1970).
72	Knez T.-Petru P.-Skaler S., Neviodunum (Novo mesto 1961). Petru P.-Knez T.-Uršič A., Poročilo o raziskovanju suburbanih predelov Neviodunuma v letih 1960—1963. Arheološki vestnik 17, 1966, 469 ss.
7S	Premerstein-Rutar, Romische Strassen und Befestigungen in Krain (Wien 1899)*
73n Pirkovič Ivo, Crucium. Situla 10 (1968).
74	CIL III 4617 = 11323.
75	Deutsche Wacht XV, 1890, Nr. 80.
76	Komatar Franc, Mitteilungen des Museelvereines flir Krain 17, 1904, 54 s.
77	Szombathy Josef, Tagebuch 35, str. 25—28 (rokopis).
7H Knez Tone, Razprave SAZU VI, 1969, 117 ss.
7B Sribar Vinko, Arheološki vestnik 9—10, 1958—1959, 114 s.
80	Knez Tone, Razprave SAZU VI, 1969, 134.
81	Trebnje: Knez Tone, Arheološki vestnik 17, 1966, 507 ss. — Vinji vrh, Bela cerkev, Smarjeta, Orehek, Vratolom in Pendirjevka cfr.; Werner Joachim, Die Langobarden in Panno-nien. Abhandlungen NF 55 A (Munchen 1962), 126 s, 128. — Vinski Zdenko, VI kongres arheologa Jugoslavije I, Ljubljana 1963 (Beograd 1964), 105 ss. — Knez Tone, Arheološki vestnik 18, 1967, 389 s. — Petru Sonja, Arheološki vestnik 18, 1967, 435 ss.
82	Otorepec Božo, Prepis in prevod zamenjalne listine med Rudolfom IV. in stiškim samostanom. Novo mesto 1365—1965 (1969), 111 ss.
83	Kos Milko, Ustanovitev Novega mesta. Novo mesto 1365—1965 (1969), 83.
84	Kos Milko, Zgodovina Slovencev (Ljubljana 1955), 69 s.




PREGLED IZKOPAVANJ
§S5 S
M		C/3 C/3	cO	03 in		•-r		00 ^ co . 5£ 3»
Razprave SAZU V ss.	: S., Situla 1, 1960,	in rH 00 CO 03 t-H Oi H > < M	Arheološka poročil 150, 39 ss.	AV 9—10, 1958—	AV 17, 1966, 51 ss.	Razprave SAZU V ss.	AV 18, 1967, 155 ss	Dolenjski Razgledi junija 1969, 63 ss. Kronika 18, 1970, 1 Sinteza 17 (junij 1E Prazgodovina Nov 371).
r (N H 2	0> >	S >	cJ ”!	>	E-i	r in		Eh 2 E-i" E-i" Hr“
N » 0) 03	2 • Z g	2	2n	1«	N 03	N ~ 03 03	N 0)	aj co" S S Š S "S
c 5° 1	M " O cg 1	co 0 1	2< M W 1	■C g «1 »H 1	d 1	1	c M 1	M S £3 32 S 32 S 1	1 1 1
'S? N	'5? N	‘57	'57	'57 N	'57 N	'57 N	'57 N	'57 N
go	i5	6		is	is	is	ES	is
3 s |,g	3 8 as	C CO |l	C cO •rH C C CO	3 | .52, E	3 | .52, E	3 | i_3, e	3 | 52, g	3 g •“ g
£ o s >	C o s >	gl	2 -2	sj	£ O 3_>	C O 3 >	C o 3 >	3 g
Q £	az	z j	z 'S	Q Z	az	Q Z	Q Ž	D Z
		s »N	2	cO				
a			5	P	N 03	N 03	N 0)	0)
►n		J	0)	</)	Z	M	M	z
C	C	C?	c 2	£	03 £ o	0) £ O	03 C o	0) £ o
►n	*->	cn		>	H	H	H	Eh
			o	•-	3			O c
3 '3 Sc •S -o E s	Q* jj 3 0 •H >N 01	S J o S 2 v	•s 2 3 ^ |a CO c/i S S	O £ .s s CUD a„ C/3 v* m w 5 E	5 »5 CO o ■s e,g C 5 a "d _ jd o o p	O £ O W) 3 C/3 g	o £ O bJO 0 >N	halštatske d mile, itensko pla robišče
CM bJO	3		53	3 'E	N C/3 bfi	E	M	^ bJOiS W>
cO				cO	03 >			
•s				■S	*5*			
Ljubi jari cesta	Kandija	Kandija	Kandija	Marof, Ljubljar cesta	0) c C/3 03 S	Bršljin	Bršljin	Kandija
CO	O)	5	2?	S?	03 O m co	(M CO	CO co	1967 do 1970
2	2	2	2	S	03 03 *—» r-t	03	03	
NAJDIŠČA V NOVEM MESTU
BRSLJIN
1.	KŽ.G grobovi. Slučajna najdba štirih grobov iz leta 1963 na pare. št. 110/2 k. o. Bršljin ob gradnji steklarne INIS, med njimi amfora dobovskega tipa in dvojnokrižna pasna spona. Prvotni obseg grobišča in število grobov ni znano, ker je bil teren zaradi obsežnih mehaniziranih gradbenih del večidel uničen. Grobovi sodijo časovno v mlajšo fazo žarnih grobišč dolenjsko-dobovskega tipa, stopnja Ha B 1. Gradivo je v Dolenjskem muzeju v Novem mestu.
Lit.: Knez Tone, Žarni grobovi v Bršljinu. Arheološki vestnik 18, 1967, 155 ss.
2.	Rimski grobovi. Leta 1902 je Jernej Pečnik na njivi kamnoseka Antona Kokalja odkopal neznano število rimskih grobov. V enem izmed teh grobov je našel visoko stekleno čašo, okrašeno z rastlinskimi motivi in vgravirano grško napitnico, ki jo hrani Antična zbirka Umetnostnozgodovinskega muzeja na Dunaju. Leta 1962 je bilo pri gradnji steklarne INIS na istem mestu ponovno odkritih pet, že leta 1902 izpraznjenih grobov. Datacija leta 1962 odkritih grobov: prva polovica 3. stoletja. Gradivo izkopano leta 1902 je v Narodnem muzeju v Ljubljani, iz leta 1962 pa v Dolenjskem muzeju v Novem mestu, v celoti še ni objavljeno.
Lit.: Knez Tone, Novi rimski grobovi na Dolenjskem. Razprave SAZU VI, 1969, 115 ss.
3.	Prazgodovinske (halštatske) talilne peči. Pri gradnji dolenjske železnice leta 1893 in naprav ob železniški postaji v Bršljinu so našli neznano število talilnih peči za železo na veter (vetrne peči) in ob njih še ostanke prazgodovinske kovačnice. V kovačnici so našli veliko železnih žebljev, ki so jih najbrž izdelovali v tej delavnici.
Lit.: Miillner Alfons, Eisen in Krain (Wien 1909), 67 ss.
4.	Slučajne najdbe. Večkratne slučajne najdbe posameznih kosov iz halštatskega časa (keramika, zapestnica, nanožnici) ob zahodnem vznožju utrjene prazgodovinske naselbine na Marofu, v okolici samskega doma Pionirja. Domnevno gre na tem mestu za neraziskano, toda pri zidavah najbrž že uničeno grobišče iz halštatskega časa.
Lit.: Varstvo spomenikov 13—14, 1968—1969, 182 ss.
KANDIJA
1. Halštatsko gomilno grobišče. Ta največja prazgodovinska nekropola v Novem mestu se je razprostirala na področju: severno in južno od Kristanove ceste, vile Vandot, soseske Nad mlini in Znančeve njive. Prve dokumentirane, vendar slučajne najdbe izvirajo iz leta 1939, ko so pri urejevanju stadiona našli prve halštatske najdbe, med njimi znameniti bronasti prsni oklep. Te najdbe so v Narodnem muzeju v Ljubljani.
Drugič so bile izkopane najdbe v isti gomili leta 1941 pri nadaljnjem širjenju stadiona. Ob tej priložnosti so našli bronasti trinožni kotliček. Izkopavanje je tokrat vodil Rajko Ložar. Najdbe so odpeljali v Narodni muzej v Ljubljano.
Tretjič so izkopali spet najdbe v isti gomili leta 1948, ko so kopali temelje za predvideni sindikalni dom, danes stanovanjski blok na Kristanovi cesti št. 12. Najdbe so v Narodnem muzeju v Ljubljani.
Z obsežnim sistematičnim izkopavanjem še preostalih halštatskih gomil v Kandiji smo pričeli poleti 1967. Pred izkopavanjem smo našteli na nekropoli še zadnje štiri gomile. Prvotno število gomil na tej nekropoli ni znano. Poleti 1967 smo odkopali polovico gomile I. V letu 1968 smo odkopali: drugo polovico gomile I, gomilo III in IV. Naslednje leto smo izkopali gomilo II. Leta 1970 pa smo kopali domnevno gomilo V pod Kristanovo cesto, vendar je bil rezultat negativen. Vse halštatske gomile v Kandiji so bile po konstrukciji enako zgrajene: to so klasične dolenjske rodovne gomile s skeletnim pokopom. Vsi grobovi v gomili so vkopani v krogu na obodu gomile, središče gomile je prazno. Gomile merijo v premeru okrog 30 metrov, vsebujejo pa od ,20 do 33 grobov. V vsaki gomili smo našli enega ali dva zelo bogata knežja groba. Nekaj pomembnejših najdb iz teh grobov: 7 situl, od teh 5 figuralno okrašenih, 2 cisti, 2 čeladi, zlat diadem itd. Grobovi v novomeških gomilah sodijo v najmlajši halštatski čas, v obdobje Ha D 3 ali v horizont negovskih čelad po Gabrovčevi kronologiji. Najdbe so v Dolenjskem muzeju v Novem mestu. Gradivo še ni v celoti objavljeno, monografija je v pripravi.
Lit.: Stare France, Poročilo o zaščitnih arheoloških izkopavanjih v Kandiji pri Novem mestu. Arheološka poročila SAZU 1950, 39 ss. — Gabrovec Stane, Grob z oklepom iz Novega mesta. Situla 1, 1960, 27 ss. — Gabrovec Stane, Grob s trinožnikom iz Novega mesta. Arheološki vestnik 19, 1968, 157 ss. — Knez Tone, Halštatske gomile v Novem mestu. Kronika 18, 1970, 11 ss. — Knez Tone, Hallstattzeitliche Grabhiigel in Novo mesto. Symposium Smolenice 1970. Knez Tone, Prazgodovina Novega mesta (1971).
2. Srednjelatensko piano grobišče. Neposredno ob gomilnem grobišču v Kandiji je bilo urejeno tudi obsežno piano grobišče žarnih grobov iz srednjelatenskega obdobja. Grobišče se je razprostiralo zahodno od Resljeve ceste (parcela Murn), na severni strani Kristanove ceste (stari stadion) in na Kastelčevem travniku (sedaj stanovanjski stolpič Nad mlini št. 42). Prve dokumentirane najdbe s te nekropole so iz leta 1948, ko so našli najmanj en grob. Sledile so večkratne slučajne najdbe na parceli Murn. V letih 1967 in 1968 smo načrtno izkopali skupaj 63 latenskih grobov. S tem izkopavanjem smo odkrili najbrž zadnje grobove na tej nekropoli. To je bil le zahodni del grobišča, katerega večji, vzhodni del, je bil domnevno že uničen pri gradbenih delih v zadnjih tridesetih letih. Najpomembnejša najdba s tega grobišča: keramični kantharos z dvema človeškima obrazoma in kačasto oblikovanima ročajema iz sredine 3. stoletja pred n. št. Najdbe so v Dolenjskem muzeju v Novem mestu. Gradivo še ni objavljeno.
Lit.: Stare France, Poročilo o zaščitnih arheoloških izkopavanjih v Kandiji pri Novem mestu. Arheološka poročila SAZU 1950, 39 ss. — Knez Tone, Latenske najdbe iz Novega mesta. Arheološki vestnik 17, 1966, 391 ss. — Knez Tone, Prazgodovina Novega mesta. Novo mesto 1365—1965 (1969), 45 s.
KAPITELJ
Naselbinske in grobne najdbe? Zaradi geomorfološkega položaja na vrhu skalnatega pomola, ki ga obliva Krka, upravičeno domnevamo arheološke najdbe okrog kapiteljske cerkve in na proštijskem vrtu. Okoliščine kažejo, da smemo pričakovati prazgodovinske naselbinske sledove in morda zgodnjesrednjeveške grobove okrog kapiteljske cerkve. Značilno staro ledinsko ime za to območje je »Gradec«, ki ga poznamo iz menjalne pogodbe iz leta 1365. Arheoloških izkopavanj na tem območju še ni bilo, vendar, so v načrtu.
Rimsko in poznolatensko grobišče. Pri gradnji nove Ljubljanske ceste so leta 1890 ob južnem vznožju Marofa, pred sedanjim poslopjem občinske skupščine, odkrili 20 rimskih, tri latenske in en halštatski grob. Najdbe je evidentiral preparator F. Schulz, jih razstavil v novomeški Kazini in nato odpeljal v deželni muzej v Ljubljano. Drugič sta bila leta 1936 ob Ljubljanski cesti (Skabernetov vrt) najdena temelja dveh zidanih rimskih grobnic s pridatki. Ponovno sta bila najdena dva rimska groba pri širjenju Ljubljanske ceste leta 1954. Vsi grobovi na tej nekropoli, tako latenski (1. stoletje pred n. št.) kakor tudi rimskodobni, so z žganim pokopom. Gradivo s tega grobišča v celoti še ni objavljeno. Najdbe hranita Narodni muzej v Ljubljani in Dolenjski muzej v Novem mestu.
Lit.: Rutar Simon, Letopis Matice slovenske 1891, 192 s. — Rutar Simon, Mitteilungen der Zentralkommission N. F. Bd. 17, 1891, 197 s. — Knez Tone, Latenske najdbe iz Novega mesta. Arheološki vestnik 17, 1966, 391 ss. — Petru Sonja, Novo mesto v rimski dobi. Novo mesto 1365—1965 (1969), 70 ss.
MALENSKOVA GOMILA
Ilalštatska gomila. Jeseni leta 1905 je Walter Šmid na njivi Petra Malenška v Kan-diji izkopal manjšo gomilo, ki je merila 12 metrov v premeru. V njej je našel bogat moški grob in okostje konja z lepim bronastim oglavjem za konja. Pomembnejše najdbe v gomili: geometrijsko okrašena situla in narebrena cista. Po bogastvu najdb bi ta grob konjenika lahko uvrstili med knežje grobove. Najdbe so v Narodnem muzeju v Ljubljani.
Lit.: Šmid Walter, Tumuliforschungen. Carniola 1, 1908, 202 ss.
MAROF
1.	Prazgodovinska naselbina — gradišče. Severozahodno nad današnjim mestnim jedrom se dviga prirodna terasa Marof, na kateri je bila zgrajena utrjena prazgodovinska naselbina, ki je bila obljudena najbrž od začetka halštatskega časa, prek mlajše železne dobe in verjetno še v rimskem času. Sledovi utrjenih nasipov so dobro vidni, posebej na vzhodni in severni strani. Vhod na gradišče je bil na severovzhodnem delu, kjer je še danes dostop na Marof. Naselbina meri 250 X 100 metrov in skoraj 700 metrov v obsegu. Površinske najdbe keramičnih črepinj in hišnega lepa na gradišču so zelo pogoste. Izkopavanj na naselbini še ni bilo, vendar so v načrtu.
2.	Dve halštatski gomili. Leta 1894 so Rudolf Hoernes, Jernej Pečnik in Franc Bratti-na na Marofu severno nad prazgodovinsko naselbino izkopali dve večji halštatski gomili, v katerih so našli tudi kasnejše, srednjelatenske grobove z žganim pokopom. Najdbe so v Prirodoslovnem muzeju na Dunaju.
Lit.: Knez Tone, Halštatski gomili na Marofu. Arheološki vestnik 23, 1972 (v tisku).
3.	Srednjelatenski grobovi. Pri kopanju strelskih jarkov na Marofu, v neposredni bližini prej omenjenih dveh halštatskih gomil, so leta 1954 našli šest srednjelatenskih žganih grobov s skromnimi pridatki. Najdbe so v Dolenjskem muzeju v Novem mestu.
Lit.: Sribar Vinko, Arheološki vestnik 9—10, 1958—1959, 108 ss. — Knez Tone, Latenske najdbe iz Novega mesta. Arheološki vestnik 17, 1966, 391 ss.
MESTNE NJIVE
Zgodnjehalštatsko žarno grobišče. V letih 1959 in 1960 smo na temenu Mestnih njiv (= Klemenčičeve njive) izkopali 49 planih žganih grobov. Značilne zanje so izredno velike trebušaste žare in zelo malo pridatkov. Grobovi sodijo časovno v prehod iz obdobja KZG v najstarejšo železno dobo, kar odgovarja stopnji Ha C 1 po Gabrov-čevi kronologiji. Pri gradnji stanovanjskih hiš v naselju Mestne njive, ob vznožju Klemenčičevih njiv, so leta 1963 našli še nadaljnjih sedem grobov enakega tipa. Najdbe so v Dolenjskem muzeju. Grobišče še ni do konca raziskano.
Lit.: Knez Tone, Žarno grobišče v Novem mestu. Arheološki vestnik 17, 1966, 51 ss.
OKRAJNO GLAVARSTVO
Poznolatensko in rimsko grobišče. Pri kopanju temeljev za poslopje okrajnega glavarstva leta 1902 so našli neznano število poznolatenskih in rimskih grobov. Poročilo navaja okrog 40 fibul in nad 100 keramičnih posod. Vsi grobovi so bili žgani. Najdbe so v Narodnem muzeju v Ljubljani. Najdbe še niso v celoti objavljene.
Lit.: Knez Tone, Latenske najdbe iz Novega mesta. Arheološki vestnik 17, 1966, 391 ss. — Petru Sonja, Novo mesto v rimski dobi. Novo mesto 1365—1965, (1969), 70 ss.
PORTOVALD (= MESTNI GOZD)
Halštatska gomila. Ob priložnosti reševanja najdb pri gradnji Ljubljanske ceste je preparator F. Schulz izkopal ali vsaj delno odkopal eno, verjetno manjšo halštatsko gomilo v mestnem gozdu. Poročilo pravi: »Našle so se posode od grafita z zanimivimi ročaji v podobi volovske glave.« Najdbe so v Narodnem muzeju v Ljubljani, še neobjavljene.
Lit.: Slovenski Narod 26. septembra 1890. — Deutsche Wacht 15, 1890, Nr. 80. — Rutar Simon, Letopis Matice slovenske 1891, 192 s.
SMOLOVA HOSTA
Halštatska gomila. Jeseni leta 1905 je Walter Šmid izkopal v Smolovi hosti manjšo halštatsko gomilo s premerom približno 9 metrov. V njej je našel en (?) ženski skeletni grob s keramiko in nakitnimi predmeti. Najdbe so v Narodnem muzeju v Ljubljani in sodijo v mladohalštatski čas.
Lit.: Šmid Walter, Tumuliforschungen. Carniola 1, 1908, 202 ss.
DOGODKI IZ NAJSTAREJŠE NOVOMEŠKE ZGODOVINE
1000
pred n. št. 800
pred n. št.
7. stol. pred n. št.
400—300
250
pred n. št.
170
pred n. št.
60
pred n. št.
35
pred n. št. 70
n. št.
400 n. št.
1330—1334
Novomeški prostor naselijo prvi, še anonimni prebivalci proti koncu bronaste dobe: nosilci kulture žarnih grobišč. Grobovi v Bršljinu.
V Novem mestu se stalno naselijo prvi Iliri, utrjeno naselbino — gradišče si zgradijo na Marofu. Mrtve še sežigajo in pokopavajo na Mestnih njivah. Začetek halštatskega časa.
Novo mesto postane sedež halštatske »kneževine«. Pričenja se nagel gospodarski vzpon, ki temelji na železarstvu in metalurgiji ter razvoj halštatske kulture, ki doseže svoj vrh v situlski umetnosti. Svoje rajne pokopavajo v monumentalnih gomilah v Kandiji in na Marofu. Knežji oklep in daritveni trinožnik.
Zaton oblasti halštatskih knezov. Najdbe knežjih grobov s figuralno okrašenimi situlami in negovsko čelado. Gomilno grobišče v Kandiji.
Na Dolenjsko vdrejo Kelti iz plemena Tavriskov,. Svoje rajne pokopavajo v Kandiji, poleg halštatskih gomil. Zgani grobovi, keramični kantharos z dvema obrazoma. Naselbina še naprej na Marofu.
Konzul C. Cassius Longinus na lastno pest vdre iz Akvileje v Ilirik in ropa s svojimi četami po Dolenjskem. Keltski kralj Cincibilis se pritoži zoper konzulovo početje v rimskem senatu.
'• V- — •»«» •»*	VTi*. <4Lj&
V	tem času se naselijo na Dolenjskem keltski f.atohiei. nosilci hišastih žar. Grobišče na Ljubljanski cesti in na področju stavbe občinske skup-"ščlne.
Oktavijan zavzame Segesto in hkrati okupira ozemlje Dolenjske, ki postane sestavni del-rimske države.
Novo mesto in največji del Dolenjske pripade upravno pod mestno okrožje Neviodunum. Kje je bila naselbina v rimskem času, še ni dognano. Grobovi so na Ljubljanski cesti in v Bršljinu.
|
Konec rimske naselbine v Novem mestu.
0
V	teh letih pridobi stiški samostan posesti na novomeškem področju: Bršljin, Marchstatt, Ločna.
9 Novo mesto v davnini
129
1365 Vojvoda Rudolf IV. In stiški opat Peter skleneta menjalno pogodbo, s 8. februarja katero postane vojvoda lastnik šestih kmetij in zemljišča, prej Gradec ob Krki imenovanega (»ettwenn genant Grecz bey der Gurk«).
1365	Avstrijski vojvoda Rudolf IV. Habsburški ustanovi Novo mesto in mu
7.	aprila	da ime Rudolfsvverd: »Ko smo mesto, imenovano Rudolfovo, ležeče v
Slovenski krajini, kot novo povzdignili in mu dali to ime po našem imenu, mu zato dajemo s knežjo oblastjo le-te pravice in postave, ki so spodaj zapisane« (besedilo mestnega privilegija iz leta 1365). Čez nekaj stoletij postane Novo mesto gospodarsko, kulturno in upravno središče Dolenjske.
1971 Novo mesto šteje že 12.000 prebivalcev, ima močno razvito industrijo in doživlja eksploziven gospodarski razvoj.

FUNDSTELLEN IN NOVO MESTO
BRSLJIN
1.	Grdber aus der Urnenfelderzeit. Zufallsfund von vier Grabern aus der Zeit der Urnenfelderkultur beim Bau der Glasfabrik. Unter den Funden vvurden eine Amphora vom Dobova-Typus und ein doppelkreuziger Giirtelhaken gefunden. Die urspriing-liche Graberzahl auf dem Graberfeld konnte wegen umfangreicher mechanisierter Bauarbeiten nicht festgestellt werden. Die Graber sind aus der jiingeren Phase der Urnenfelderzeit vom unterkrainer Dobova-Typus, aus der Zeitstufe Ha B 1 (nach Muller-Karpe). Die Funde sind im Museum in Novo mesto.
Lit.: Knez Tone, Žarni grobovi v Bršljinu (Graber der Urnenfelderzeit in Bršljin). Arheološki vestnik 18, 1967, 155 ff.
2.	Romische Grdber. Schon im Jahre 1902 hat Jernej Pečnik auf dem Acker des Steinmetzes Anton Kokalj eine unbekannte Zahl romischer Brandgraber ausgegraben. In einem der Graber wurde der schone hohe zylindrische Glasbecher mit eingravier-tem griechischen Trinkspruch (kai eis horas) und Pflanzenornamenten gefunden. Der Glasbecher ist in die Antikensammlung des Kunsthistorischen Museum in Wien (Inv. Nr. XI, 975) gekommen. 1962 vvurden beim Bau der Glasfabrik auf derselben Fundstelle fiinf romische Graber vviederentdeckt. Alle vvaren bis auf wenige Scherben leer da sie schon im Jahre 1902 ausgehoben vvorden vvaren. Sparliche Funde weisen diese Graber zeitlich in die erste Halfte des 3. Jahrhunderts ein. Die Funde sind im Narodni muzej in Ljubljana und im Museum in Novo mesto. Das Fundmaterial ist nur teilweise publiziert.
Lit.: Knez Tone, Novi rimski grobovi na Dolenjskem (Neue romische Graber in Dolenjsko /Unterkrain/). Razprave SAZU VI, 1969, 115 ff.
3.	Prahistorische Schmelzofen. Beim Bau der unterkrainer Eisenbahn und des Bahnhofes in Bršljin vvurden zwei oder drei Eisenschmelzofen (Windofen) gefunden. Gleich daneben auch eine Schmiedevverkstatt mit vielen Eisennageln, die vvahr-scheinlich in dieser Werkstatt produziert vvorden vvaren.
Lit.: Mvillner Alfons, Eisen in Krain (Wien 1909), 67 ff.
4.	Zufallsfunde. Oftere Zufallsfunde einzelner Stiicke aus der Hallstattzeit (Keramik, Arm- und Fussringe) am WestfuB des prahistorischen Ringvvalls auf dem Marof. An dieser Stelle haben vvir es vvahrscheinlich mit einer unerforschten hallstattzeitlichen Nekropole zu tun, die aber beim Hauserbau vvohl schon groGtenteils vernichtet vvurde. Lit.: Varstvo spomenikov 13, 1968—1969, 182 ss.
KANDIJA
1. Hallstattzeitliche Grabhiigel-Nekropole. Diese grosste prahistorische Nekropole in Novo mesto war im Bereiche zvvischen der Krka, dem Bach Težka voda und nordlich
der Kristan-Strasse eingerichtet. Die ersten dokumentierten Zufallsfunde aus dieser Nekropole stammen aus dem Jahre 1939, als beim Ausbau des Sportplatzes die ersten Funde, darunter der beriihmte Bronzepanzer, gefunden wurden. Diese Funde sind im Narodni muzej in Ljubljana.
Zum zvveiten Male wurden die Funde im demselben Tumulus im Jahre 1941 beim vveiteren Ausbau des Sportplatzes gefunden. Bei dieser Gelegenheit wurde unter anderem auch der bronzene Dreifusskessel ausgegraben. Die Grabung leitete diesmal Rajko Ložar und die Funde kamen in das Narodni muzej nach Ljubljana.
Das dritte Mal wurden die Hallstattgraber angeschnitten im Jahre 1948 beim Hauser-bau, wobei vvieder einige Graber gefunden wurden. Die Funde kamen auch diesmal ins Museum nach Ljubljana.
Mit umfangreicher systematischer Grabung aller Hallstatt-Tumuli in Kandija haben wir im Sommer 1967 begonnen. Vor der Ausgrabung konnten wir noch fiinf oder sechs Grabhugel feststellen. Die urspriingliche Zahl der Grabhiigel auf dieser Nekropole ist heute nicht mehr feststellbar. In Sommer 1967 haben wir nur die Osthalfte des Tumulus I ausgegraben. Im Jahre 1968 haben wir folgende Tumuli ausgegraben: die Westhalfte des Grabhiigels I, Grabhugel III und IV. Im nachsten Jahr folgte die Ausgrabung des Tumulus II. Im Jahre 1970 haben wir den angeblichen Tumulus V. ausgegraben. Grabungsleiter 1967—1970: Tone Knez. Alle Hallstatt-Tumuli in Kandija waren gleich aufgebaut: die Graber im Tumulus waren am Hiigelrand im Kreise angelegt, die Mitte des Grabhiigels war leer. Das sind klassische unterkrainer Sippengrabhugel mit Skelettbestattung. Die Grabhugel hatten einen Durchmesser von rund 30 m und enthielten 20—30 Graber. In jedem Grabhugel haben wir ein bis zwei sehr reiche Furstengraber gefunden. Einige wich-tigere Funde aus diesen Grabhtigeln: 7 Situlen, 2 Zisten, 2 Helme, Golddiadem, schone Keramik, usw. Die Graber aus den Tumuli von Novo mesto sind aus der jiingsten Hallstattzeit, in die Zeitstufe Ha D 3 (Horizont der Negauer Helme) nach der Chro-nologie von S. Gabrovec einzureihen. Die Funde sind im Museum in Novo mesto. Die Publikation des gesamten Fundmaterials ist in Vorbereitung.
Lit.: Gabrovec Stane, Grob z oklepom iz Novega mesta (Panzergrab von Novo mesto). Situla 1, 1960, 27 ff. — Gabrovec Stane, Grob s trinožnikom iz Novega mesta (Das Dreifussgrab aus Novo mesto). Arheološki vestnik 19, 1968, 157 ff. — Knez Tone, Halštatske gomile v Novem mestu. Kronika 18, 1970, 11 ff. (Knez Tone, Hallstatt-zeitliche Grabhugel in Novo mesto). Symposium Smolenice 1970.
2. Latenezeitlich.es Flachgraberfeld. Unmittelbar an der Grabhiigelnekropole aus der Hallstattzeit in Kandija war auch ein grosseres Flachgraberfeld mit Brandbestattun-gen aus der Mittellatenezeit errichtet. Die ersten dokumentierten Funde sind aus dem Jahre 1948, als beim Hausbau mindestens ein latenezeitliches Grab gefunden wurde. Es folgten mehrere Zufallsfunde auf der Parzelle Murn. In den Jahren 1967 und 1968 haben wir noch insgesamt 63 latenezeitliche Graber systematisch ausgegraben. Mit dieser Grabung haben wir die letzten Graber aus dieser Nekropole aus-gehoben. Damit haben wir den Westrand dieser Latene-Nekropole erfasst, deren grofierer Ostteil bei den Bauarbeiten in den letzten Jahrzehnten schon vernichtet wurde. Der vvichtigste Fund aus dieser Nekropole ist der keramische Kantharos mit zwei Menschengesichtern und Bandhenkeln, die mit Schlangenkopfen enden. Das GefaB datieren wir in die Mitte des 3. Jahrhunderts vor Chr. Die Funde sind im Museum in Novo mesto, noch nicht publiziert. Grabungsleiter: Tone Knez.
Lit.: Knez Tone, Latenske najdbe iz Novega mesta (Latenezeitliche Funde aus Novo mesto). Arheološki vestnik 17, 1966, 391 ff. — Knez Tone, Prazgodovina Novega mesta (Novo mesto in der Urgeschichte). Novo mesto 1365—1965, 45 ff.
Siedlungs- und Graberfunde? Wegen der ausgezeichneten geomorphologischen Lage auf dem Gipfel der felsigen Halbinsel, die von der Krka umspiilt wird, vermuten wir archaologische Funde um die Kapitelkirche und im Probsteigarten. Die Umstande weisen darauf hin, daB wir an dieser Stelle sowohl prahistorische Siedlungsfunde als auch friihmittelalterliche (altslowenische) Graberfunde ervvarten diirfen. Der alte Flurname fiir diesen Bereich heisst »Gradec« (= Grecz), den wir aus dem Tausch-vertrag aus dem Jahre 1365 kennen. Unerforscht, Versuchsgrabungen aus dieser Stelle sind geplant.
LJUBLJANA-STRASSE
Romisches und spatlatenezeitliches Graberfeld. Beim Bau der neuen Ljubljana-Strasse am SiidfuB des Marof im Jahre 1890 wurden an der Trasse vor dem heutigen Gemeindeamtsgebaude 20 romische, drei latenezeitliche und ein Hallstatt-Grab ge-funden. Die Funde evidentierte Praparator F. Schulz, stellte sie anschliessend im Kasinosaal in Novo mesto aus und brachte sie dann ins Landesmuseum nach Ljubljana. Das zvveite Mal wurde an der Ljubljana-StraBe im Jahre 1936 zwei ge-mauerte romische Grabkammern, und im Jahre 1954 noch einmal zwei weitere romische Brandgraber gefunden. Alle Graber von dieser Fundstelle, sowohl die latene-zeitlichen (1. Jahrhundert vor Chr.), als auch die romerzeitlichen sind mit Brandbe-stattungen. Die Funde befinden sich im Museum in Ljubljana und in Novo mesto, groBtenteils sind sie noch nicht publiziert.
Lit.: Rutar Simon, Letopis Matice slovenske 1891, 192 f. — Rutar Simon, Mitteilungen der Zentralkommission N. F. Bd. 17, 1891, 197 f. — Knez Tone, Latenske najdbe iz Novega mesta (Latenezeitliche Funde aus Novo mesto). Arheološki vestnik 17, 1966, 391 ff. — Petru Sonja, Novo mesto v rimski dobi (Novo mesto zur Romerzeit). Novo mesto 1365—1965, 70 ff.
MALENŠEK — TUMULUS
Hallstatt-Tumulus. Im Herbst des Jahres 1905 hat Walter Šmid auf dem Acker des Bauern Peter Malenšek in Kandija einen kleineren Grabhiigel mit 12 m Durchmesser ausgegraben. Im Tumulus hat er ein reiches Reitergrab mit schonem Zaumzeug gefunden. Weitere Funde aus diesem Grab: eine geometrisch verzierte Situla und eine gerippte Ziste. Der Reichtum der Funde spricht fiir ein Fiirstengrab. Die Funde sind im Museum in Ljubljana.
Lit.: Šmid Walter, Tumuliforschungen. Carniola 1, 1908, 202 ff.
MAROF
1.	Prdhistorischer Ringwa.ll. Nordostlich oberhalb des heutigen Stadtkernes von Novo mesto erhebt sich die naturgeformte Terrasse Marof, auf welcher der befestigte prahistorische Ringvvall errichtet war. Der Ringwall war wahrscheinlich vom Beginn der Hallstattzeit, uber die jiingere Eisenzeit, bis zur Romerzeit hindurch besiedelt. Teile der befestigten Wallanlage am Siedlungsrand sind gut sichtbar. Die Siedlung miBt beilaufig 25 X 100 m und fast 700 m im Umfang. Oberflachenfunde von kera-mischen Scherben und verbranntem Hiittenlehm innerhalb der Siedlung sind sehr haufig. Ausgrabungen auf der Siedlung sind vorgesehen.
2.	Zwei Hallstatt-Tumuli. Im Jahre 1894 haben Prof. Rudolf Hoernes, Jernej Pečnik und Franz Brattina nordlich des Ringvvalles zwei grossere hallstattzeitliche Grab-hiigel ausgegraben. In den Grabhiigeln fanden sie auch mittellatenezeitliche Nachbe-
stattungen als Brandgraber. Die Funde sind in der Prahistorischen Abteilung des Naturhistorischen Museums in Wien.
Lit.: Knez Tone, Halštatski gomili na Marofu (Hallstattzeitliche Tumuli auf Marof in Novo mesto). Arheološki vestnik 23, 1972 (im Druck).
3. Mittellatenezeitliche-Grdber. Beim Grabenaushub in unmittelbarer Nahe der oben envahnten Hallstatt-Tumuli auf Marof, wurden im Jahre 1954 sechs mittella-tenezeitliche Flachbrandgraber mit sparlichen Beigaben gefunden. Die Funde sind im Museum in Novo mesto.
Lit.: Sribar Vinko, Protective Excavations at Novo mesto and its Surroundings. Arheološki vestnik 9—10, 1958—1959, 108 ff. — Knez Tone, Latenske najdbe iz Novega mesta (Latenezeitliche Funde aus Novo mesto). Arheološki vestnik 17, 1966, 391 ff.
MESTNE NJIVE
Friihhallstattzeitliches Urnengraberfeld. In den Jahren 1959 und 1960 haben wir auf dem Scheitel der Mestne njive (= Stadtfelder) 49 Flachbrandgraber ausgegraben. Charakteristisch fiir diese Graber sind auGerordentlich groGe bauchige Umen und sehr wenige Beigaben. Die Graber sind in die Ubergangsphase von der jungsten Urnenfelderzeit in die alteste Hallstattzeit (Reste eiserner Bogenfibel!) einzureihen, was der chronologischen Stufe Ha C1 nach Gabrovec entspricht. Beim Bau der Wohnhauser im Jahre 1963 wurden weitere 7 Graber gefunden. Das Graberfeld ist noch nicht vollig ausgegraben. Die Funde sind im Museum in Novo mesto.
Lit.: Knez Tone, Žarno grobišče v Novem mestu (Das Urnengraberfeld in Novo mesto). Arheološki vestnik 17, 1966, 51 ff.
BEZIRKSHAUPTMANNSCHAFT
Spatlatčnezeitliche- und romische Graber. Beim Bau des Bezirkshauptmannschaftsge-baudes (heute Gemeindeamtshaus) im Jahre 1902 wurde eine unbekannte Zahl von Spatlatenezeitlichen- und romischen Grabern gefunden. Der Bericht fiihrt »rund 40 Fibeln und iiber 100 keramische Gefasse« an. Alle Graber waren mit Brand-bestattung. Das sind Funde aus derselben Nekropole, die schon im Jahre 1890 beim Bau der Laibacher Strasse angeschnitten worden war. Die Funde sind im Museum in Ljubljana. Das Material ist noch nicht publiziert.
Lit.: Knez Tone, Latenske najdbe iz Novega mesta (Latenezeitliche Funde aus Novo mesto). Arheološki vestnik 17, 1966, 391 ff. — Petru Sonja, Novo mesto v rimski dobi (Novo mesto zur Romerzeit). Novo mesto 1365—1965, 70 ff.
PORTOWALD (= STADTWALD)
Hallstatt-Tumulus. AnlaGlich der Bergung der Funde beim Bau der neuen Ljubljana-StraGe, hat Praparator Schulz einen kleineren Tumulus im Stadtwald ausgegraben. Der Bericht dariiber lautet: »... Weiters wurde ein Tumulus aufgedeckt, in welchem fiinf Gefasse aus Thon, Perlen von Bronze und ein Pferdegeschirrschmuck vorgefun-den wurden.« Die Funde sind im Museum in Ljubljana, noch nicht publiziert.
Lit.: Slovenski Narod 26. September 1890. — Deutsche Wacht 15, 1890, Nr. 80. — Rutar Simon, Letopis Matice slovenske 1891, 192 f.
Hallstatt-Tumulus. Im Jahre 1905 hat Walter Šmid im Smola-Wald, ostlich von Novo mesto, einen kleineren Hallstatt-Tumulus, dessen Durchmesser 9 m betrug, ausgegraben. Im Tumulus hat er ein (?) Frauengrab mit Skelettbestattung gefunden, das mehrere keramische Gefasse und Schmucksachen enthielt. Das Grab ist aus der jungeren Hallstattzeit, die Funde im Museum in Ljubljana.
Lit.: Šmid Walter, Tumuliforschungen. Carniola 1, 1908, 202 ff.
KULTURGESCHICHTLICHE CHRONOLOGIE VON NOVO MESTO
1000 vor Chr.	Im Raum von Novo mesto siedeln die ersten, noch anonymen Bewoh-ner am Ende der Bronzezeit: es sind die Trager der Urnenfelderkultur. Graber in Bršljin, der Siedlungsplatz ist noch nicht bekannt.
800 vor Chr.	In Novo mesto nehmen die ersten Illyrer festen Wohnsitz ein, sie er-richten einen befestigten Siedlungs-Ringwall auf Marof. Die Ringvvalle als stark befestigte Wehrdorfer sind charakteristisch fiir die Hallstattzeit im Ostalpenraum. Die Toten werden noch in Brandgrabern auf Mestne njive beigesetzt. Beginn der Hallstattzeit.
7. Jht. vor Chr.	Novo mesto wird Sitz eines hallstattzeitlichen »Ftirstentums«. Es beginnt ein rascher wirtschaftlicher Aufstieg, der auf Eisengewinnung und Me-tallurgie basiert, und die Entwicklung der Hallstattkultur, die in den Werken der Situlenkunst gipfelt. Die Toten vverden in monumentalen Sippengrabhiigeln aus Erdreich in Kandija und auf Marof beerdigt.
400—300 vor Chr.	Untergang der Herrschaft der Hallstatt-Fursten. Letzte Fiirstengraber mit figuralverzierten Situlen und einem Negauer Helm auf der Grab-hiigelnekropole in Kandija. Keltengefahr an den Grenzen des illyrischen Hoheitsgebietes.
250 vor Chr.	Nach Unterkrain dringen von Osten die ersten Keltenscharen aus dem Stamm der Taurisker ein. Ihre Toten setzen sie in Kandija und auf Marof, neben den illyrischen Grabhiigeln, in Brandgrabern bei. Die Siedlung bleibt weiter auf Marof.
170 vor Chr.	Konsul C. Cassius Longinus dringt auf eigene Faust aus Aquileia nach Illyricum ein und pliindert mit seinen Truppen in Unterkrain. Die Ge-sandtschaft des keltischen Konigs Cincibilis beschvvert sich im romischen Senat liber das Handeln des Konsuls.
60 vor Chr.	Um diese Zeit siedeln in Unterkrain die keltischen Latobiker; Trager der Hausurnen. Das Graberfeld erstreckt sich am Siidabhang des Ring-walls, im Bereich des Gebaudes der ehemaligen Bezirkshauptmannschaft.
35 vor Chr.	Octavianus erobert Segesta (Sisak) und zugleich okkupiert er das Gebiet von Unterkrain, das dem romischen Reich eingegliedert wird.
70 nach Chr.	Das Gebiet von Novo mesto und der grofi te Teil von Unterkrain wird der Stadtverwaltung von Neviodunum unterstellt. Die Lage der romer-zeitlichen Siedlung in Novo mesto ist noch nicht gesichert. Das romische Graberfeld erstreckt sich entlang der Ljubljana-Strasse und in Bršljin.
400 nach Chr.	Ende der Romerherrschaft in Novo mesto. Funde aus der Volkervvande-rungszeit und aus der friihen slavvischen Landnahme sind aus der Stadt noch nicht bekannt.
1330—1334	In diesen Jahren erwirbt das Zisterzienserkloster in Stična (Sittich) Grundbesitz im Bereich von Novo mesto: Bršljin, Marchstatt, Ločna.
1C65 8. Februar	Herzog Rudolf IV. und der Abt Peter aus Stična schliessen den Tausch-vertrag, womit der Herzog Grundherr von sechs Huben mitsamt dem Grundbesitz wird, im Orte, der friiher »Grecz bey der Gurk« genannt wurde.
1365 7. April	Herzog Rudolf IV. von Oesterreich griindet die Stadt Novo mesto (Neu-stadt) und verleiht ihr den Namen Rudolfswerd: »Darumb wan wir die statt genandt Ruedolfswerd gelegen auf der Windischen march die wir von newen dingen aufgeworffen und nach vnserm namen also genendt haben so geben wir ir mit fiirstlicher macht diese recht vnd gesetze die hernach geschriben stendt.« (Text aus dem Privilegium bzw. der Griin-dungsurkunde der Stadt Novo mesto.) In den folgenden Jahrhunderten wird Novo mesto das Wirtschafts-, Kultur- und Verwaltungszentrum von Dolenjsko (Unterkrain).
1971	Novo mesto zahlt schon 12.000 Einwohner, hat eine stark expandierende Industrie und erlebt einen bedeutenden wirtschaftlichen Aufschwung.
KRONOLOŠKA TABELA
Kronologija
Reinecke I Gabrovec
Najdišča v Novem mestu
Značilne najdbe
1000
900
800
700
600
500
400
300
200
100
60
35
100
200
300
400
Ha A
Ha B
Ha C
Ha D
Ha A 2
HaB 1
Ha B 2
HaB 3
Ha D 1
Lt A
Lt B
Lt C
Lt D
rt
*o
OJ
a
3
M
0
OJ
1 I £
Ha D 2
Ha D 3
Lt C
Lt D
KZG grobovi v Br-šljinu
zgodnjehalštatski žarni grobovi na Mestnih njivah
uničena gomila V v Kandiji
halštatske gomile I—IV v Kandiji, gomila v ragovski hosti
srednjelatensko i žarno grobišče v Kandiji in na Marofu
poznolatenski grobovi pri okrajnem glavarstvu
rimski grobovi na Ljubljanski cesti, pri okrajnem glavarstvu in v Bršljinu
dvojnokrižna pasna spona, amfora tipa Dobova
velike kroglaste žare z nazobčanim plastičnim rebrom
bronasti oklep, trinožni kotliček
poznohalštatski knežji grobovi: figuralno okrašene situle, negovska čelada, ciste, fibula s konjsko glavo na samostrel
keramični
kantharos
—	Latobici naselijo Dolenjsko
—	Rimljani pridejo na Dolenjsko
latenoidna keramika
hišaste žare iz Novega mesta
steklena čaša iz Bršljina
OBJAVE NOVOMEŠKIH NAJDB
VEROFFENTLICHUNGEN der funde aus novo mesto
a) v strokovnih glasilih in Fachzeitschriften
1891 — Rutar Simon, Letopis Matice slovenske za leto 1891, 192 s.
— Rutar Simon, Mitteilungen der Zentralkommission ... N. F. Bd. 17, 1891, 70, 139, 197 s.
1894 — Rutar Simon, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 4, 1894, 78, 210.
— Rutar Simon, Mitteilungen der Zentralkommission ... N. F. Bd. 20, 1894, 184. 1897 — Rutar Simon, Mitteilungen der Zentralkommission ... N. F. Bd. 23, 1897, 185. 1899 — Mitteilungen der Zentralkommission ... N. F. Bd. 25, 1899, 54 s.
—	87. Jahresbericht des Joanneums fiir das Jahr 1898, 41.
1902	— Kenner Friedrich, Mitteilungen der Zentralkommission... III. F. Bd. 1,
1902, 363, 395.
— Mitteilungen der Zentralkommission... III. F. Bd. 1, 1902, 46 s, 118, 403.
1903	— Kubitschek Wilhelm, Jahrbuch der Zentral-Kommission 1, 1903, 183 s.
— Much Rudolf, Mitteilungen der Zentralkommission ... III. F. Bd. 2, 1903, 302.
—	91. Jahresbericht des Joanneums fiir das Jahr 1902, 32.
1904	— Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 14, 1904, 35 s, 43 s (Pečnik), 68
(Steska).
— Komatar Franc, Mitteilungen des Musealvereines fiir Krain 17, 1904, 54 s. — Kubitschek Wilhelm, Jahrbuch der Zentral-Kommission N. F. Bd. 2, 1904, 293 s.
1906 — Mitteilungen des Musealvereines fiir Krain 19, 1906, 207.
1908	— Šmid Walter, Tumuliforschungen. Carniola 1, 1908, 202 ss.
1909	— Miillner Alfons, Eisen in Krain (Wien 1909), 67 ss.
1910	— Poročilo deželnega muzeja Rudolfinum v Ljubljani za leti 1909 in 1910, 5.
1911	— Mantuani Josip, Carniola N. V. 2, 1911, 131.
1912	— Poročilo deželnega muzeja Rudolfinum v Ljubljani za leti 1911 in 1912, 4. — Mitteilungen der Zentralkommission... III. F. Bd. 11, 1912, 282.
1930	—	Ložar Rajko, Glasnik Muzejskega društva	za Slovenijo	11,	1930,	22,	35.
1934	—	Ložar Rajko, Glasnik Muzejskega društva	za Slovenijo	15,	1934,	43.
1937 — Pink Karl, Wiener Prahistorische Zeitschrift 24, 1937, 50.
1949	— Kastelic Jože, Varstvo spomenikov 2, 1949, 85 s.
1950	— Stare France, Poročilo o zaščitnih arheoloških izkopavanjih v Kandiji pri
Novem mestu. Arheološka poročila SAZU 1950, 39 ss.
1956	— Gabrovec Stane, Najstarejša zgodovina Dolenjske (Novo mesto 1956).
1957	—	Zadnikar Marijan, Varstvo spomenikov 6,	1955—57, 90.
1959	—	Sribar Vinko, Zavarovalno izkopavanje v	Novem mestu in okolici.	Arheo-
loški vestnik 9—10, 1958—1959, 108 ss.
— Šribar Vinko, Varstvo spomenikov 7, 1958—59, 279.
— Knez Tone, Arheološki pregled 1, 1959, 68 s.
1960	— Gabrovec Stane, Grob z oklepom iz Novega mesta. Situla 1, 1960, 27 ss.
— Knez Tone, Arheološki pregled 2, 1960, 68.
1962 — Knez Tone, Varstvo spomenikov 8, 1960—61, 196, 232.
— Knez Tone, Arheološki pregled 4, 1962, 165.
1965	— Knez Tone, Varstvo spomenikov 9, 1962—1964, 173.
1966	— Knez Tone, Žarno grobišče v Novem mestu. Arheološki vestnik 17, 1966,
51 ss.
— Knez Tone, Latenske najdbe iz Novega mesta. Arheološki vestnik 17, 1966, 391 ss.
1967	— Knez Tone, Žarni grobovi v Bršljinu. Arheološki vestnik 18, 1967, 155 ss.
— Knez Tone, Arheološki pregled 9, 1967, 37 ss.
1968	— Knez Tone, Iz najstarejše zgodovine Novega mesta. Kronika 16, 1968, 16 ss. — Knez Tone, Arheološki pregled 10, 1968, 45 ss.
1969	— Knez Tone, Prazgodovina Novega mesta. Novo mesto 1365—1965 (1969), 12 ss. — Knez Tone, Novi rimski grobovi na Dolenjskem. Razprave SAZU VI, 1969,
107 ss.
— Gabrovec Stane, Grob s trinožnikom iz Novega mesta. Arheološki vestnik 19, 1968, 157 ss.
— Knez Tone, Varstvo spomenikov 12, 1967, 83.
1970	— Knez Tone, Halštatske gomile v Novem mestu. Kronika 18, 1970, 11 ss.
— Knez Tone, Prazgodovina Novega mesta. Vodnik po Novem mestu (Novo mesto 1970), 1 ss.
— Knez Tone, Arhitektura halštatskih gomil in umetnost situl. Sinteza 17 (junij 1970), 29 ss.
— Knez Tone, Arheološki pregled 11, 1969 (1970), 74 s.
— Knez Tone, Varstvo spomenikov 13—14, 1968—1969, 149 ss, 154, 182 ss.
b) v časopisih in revijah in Zeitungen
1890 — Dolenjske Novice 15. septembra 1890.
— Slovenec 23. septembra 1890.
— Slovenski Narod 23. septembra 1890.
— Slovenski Narod 26. septembra 1890.
— Deutsche Wacht XV, 1890, št. 80.
— Slovenec 4. oktobra 1890.
1894 — Slovenski Narod 16. avgusta 1894.
— Slovenski Narod 28. avgusta 1894.
— Slovenski Narod 31. avgusta 1894.
1905	— Slovenski Narod 28. oktobra 1905.
1911 — Dolenjske Novice 10. aprila 1911.
1939 — Slovenec 8. julija 1939.
— Slovenec 11. julija 1939.
1941 — Slovenec 8. junija 1941.
— Slovenec 15. junija 1941.
— Slovenski Narod 23. junija 1941.
— Slovenec 25. junija 1941.
— Slovenski Narod 25. junija 1941.
— Jutro 5. julija 1941.
— Italia. Rivista trimestrale dell’Ente nazionale per le industrie turistiche e delle Ferrovie dello Stato. Roma 1941, No. dell’Autunno, 34 s.
1943 — Ložar Rajko, Obisk 1—3, 1943, 21 s.
1954 — Dolenjski list 16. julija 1954.
— Dolenjski list 10. decembra 1954.
1956 — Dolenjski list 13. aprila 1956.
1960	— Dolenjski list 26. aprila 1960.
1961	— Dolenjski list 23. marca 1961.
1962	— Dolenjski list 15. novembra 1962.
1963	— Knez Tone, Novomeške izkopanine na Dunaju. Dolenjski list 10. januarja
1963.
— Dolenjski list 11. aprila 1963.
1965 — Knez Tone, Iz predzgodovine Novega mesta. Dolenjski list od 25. marca do 8. aprila 1965.
1967	— TT 11. januarja 1967.
— Dolenjski list 3. avgusta 1967.
— Delo 8. avgusta 1967.
— Delo 5. septembra 1967.
— TT 6. septembra 1967.
1968	— Knez Tone, Iz novomeške pradavnine. Dolenjski list od 7. marca do 20. ju-
nija 1968.
— Dolenjski list 4. aprila 1968.
— Delo 10. aprila 1968.
— Dolenjski list 11. aprila 1968.
— Dolenjski list 18. aprila 1968.
— Dnevnik 8. maja 1968.
— Dolenjski list 9. maja 1968.
— Prosveta (Chicago) 7. junija 1968.
— Prosveta (Chicago) 10. junija 1968.
— Dolenjski list 13. junija 1968.
— Delo 13. junija 1968.
— Delo 18. junija 1968.
— Dolenjski list 20. junija 1968.
— Delo 10. julija 1968.
— Dnevnik 12. julija 1968.
— Delo-RTV priloga 14.—20. julij 1968.
— Delo 31. julija 1968.
— Delo 2. avgusta 1968.
— Kislinger Juro, Grob ilirske kneginje. Večer 7. avgusta 1968.
— Dolenjski list 8. avgusta 1968.
— Delo 6. avgusta 1968.
— Delo 9. avgusta 1968.
— Večer 9. avgusta 1968.
— Bauer Marjan, Grob za grobom se vrsti. Delo 13. avgusta 1968.
— Dolenjski list 15. avgusta 1968.
— Breščak Peter, Novomeški praznik situl. TT 21. avgusta 1968.
— Delo-RTV priloga 25.—31. avgusta 1968.
— Splihal Slavko, 600-letno mesto na ilirskih grobovih. Tovariš 27. avgusta 1968.
— Dolenjski list 29. avgusta 1968.
— Prosveta (Chicago) 29. avgusta 1968.
— Kislinger Juro, Ilirski knežji konjenik. Večer 3. septembra 1968.
— Knez Tone, Ilirski knez v Novem mestu. Delo — sobotna priloga 14. septembra 1968
— Knez Tone, Novo mesto — halštatska metropola. Naši Razgledi 21. septembra 1968.
— Prosveta (Chicago) 17. oktobra 1968.
— Delo 25. oktobra 1968.
— Prosveta (Chicago) 31. oktobra 1968.
— Dolenjski list 7. novembra 1968.
— Breščak Peter, Bogato arheološko poletje na Dolenjskem. Rodna gruda 1968, št. 11, 382 s.
— Knez Tone, Tisočletja star vojščak. Delo — sobotna priloga 14. decembra
1968.
— Knez Tone, Halštatske gomile — dolenjske piramide. Življenje in tehnika št. 7/8, 1968, 502 ss.
— Knez Tone, Tri tisoč let Novega mesta. Obzornik št. 7, 1968, 496 ss.
— Dolenjski list 31. oktobra 1968.
1969	— Knez Tone, Kako izkopavamo gomile. Življenje in tehnika št. 1, 1969, 17 ss. — Delo 9. maja 1969.
— Dolenjski list 15. maja 1969.
— Dolenjski list 22. maja 1969.
— Dnevnik 23. maja 1969.
— Gošnik Tone, Arheološka pomlad pod Gorjanci. Delo 27. maja 1969.
— Delo 28. maja 1969.
— Dolenjski list 29. maja 1969.
— Dolenjski list 5. junija 1969.
— Delo 5. junija 1969.
— Knez Tone, Halštatske gomile v Novem mestu. Dolenjski Razgledi št. 6, 19. junija 1969, 63 ss.
— Delo 25. junija 1969.
— Bauer Marjan, Oživeli grobovi. TT 10. julija 1969.
— Dnevnik 2. avgusta 1969.
— Knez Tone, Metropola dolenjskih Ilirov. Delo — sobotna priloga 9. avgusta
1969.
— Splihal Slavko, Zlati grobovi nečistih poganov. Tovariš 12. avgusta 1969. — Dolenjski list 14. avgusta 1969.
— Knez Tone, Piramide naše davnine. Delo — sobotna priloga 16. avgusta 1969. — Knez Tone, Kaj pripovedujejo situle. Večer — Magazin 7 dni XVIII, št. 34,
5.	septembra 1969.
— Prosveta (Chicago) 11. septembra 1969.
— Knez Tone, Novo mesto v prazgodovini. Življenje in tehnika št. 7/8, 1969, 485 ss.
— Prosveta (Chicago) 29. septembra 1969.
— Knez Tone, Novo mesto v davnini. Pionir 1969—1970, št. 3, 18 ss.
— Prosveta (Chicago) 29. oktobra 1969.
— Dnevnik 30. oktobra 1969.
— Delo 4. novembra 1969.
— Prosveta (Chicago) 5. novembra 1969.
— Delo 6. novembra 1969.
— Dolenjski list 6. novembra 1969.
— Dolenjski list 13. novembra 1969.
— Kislinger Juro, Kandija — najdišče evropskega slovesa. Večer 25. novembra 1969.
— Knez Tone, Halštatsko bogastvo Novega mesta. Dolenjski list 27. novembra 1969.
— Delo 9. decembra 1969.
1970	— Delo — sobotna priloga 3. januarja 1970.
— Delo 16. januarja 1970.
—	Knez Tone, Halštatske gomile — piramide naše davnine. Obzornik 70, št. 2, 151 ss.
—	Dolenjski list 19. februarja 1970.
—	Izvestija KRKA 1970 (v ruščini).
—	Knez Tone, Bera treh let. TT 26. marca 1970.
—	Knez Tone, Arheološko bogastvo Novega mesta. Primorski dnevnik 30. aprila 1970.
—	Knez Tone, Halštatska Dolenjska. Delo — sobotna priloga 30. maja 1970.
—	Delo 4. junija 1970.
—	Knez Tone, Arheološko bogastvo Novega mesta. Prosveta (Chicago) 16. in 18. junija 1970.
—	Knez Tone, Umetnost na bronastih vedricah. Delo — sobotna priloga 5. septembra 1970.
—	Novosti 1, 1970 (izdaja KRKA, tovarna zdravil Novo mesto).
—	Knez Tone, Grobnice prazgodovinskih Ilirov. Večer — Magazin 7 dni XX, št. 42, 22. oktobra 1970.
—	Knez Tone, Trije obrazi Novega mesta. Delo — sobotna priloga 14. novembra 1970.
—	Knez Tone, Arheološko bogastvo Novega mesta. Slovenski izseljenski koledar 1971, str. 149—151.
10 Novo mesto v davnini
145














t:
















VAŽNEJŠA LITERATURA
LITERATUR VERZEICHNIS
Splošna dela o prazgodovini Dolenjske Allgemeine Werke iiber die Urgeschichte von Unterkrain
DEHN W. — FREY O. — H., Die absolute Chronologie der Hallstatt- und Frlihlatč-nezeit Mitteleuropas auf Grund des Siidimportes. Atti del VI cogresso inter-nazionale delle szienze preistoriche e protostoriche I. Roma 1962, 197 ss.
DESCHMANN K. — HOCHSTETTER F., Prahistorische Ansiedelungen und Be-grabnisstatten in Krain. Denkschriften d. math. nat. Cl. d. k. Akad. d. Wiss. Bd. 42, 1879.
FOLTINY S., Zur Frage des »skythischen« Einflusses in Osterreich und in Slowe-nien. Archaeologia Austriaca 33, 1963, 23 ss.
GABROVEC S., Dve novi najdbi čelad s slovenskega ozemlja. Arheološki vestnik 1, 1950, 87 ss.
GABROVEC S., Najstarejša zgodovina Dolenjske (Novo mesto 1956).
GABROVEC S., Halštatske čelade jugovzhodnoalpskega kroga. Arheološki vestnik 13—14, 1962—1963, 293 ss.
GABROVEC S., Problem severozahodnega področja Ilirov. Simpozijum o teritori-jalnom i hronološkom razgraničenju Ilira u praistorijsko doba (Sarajevo 1964), 215 ss.
GABROVEC S., Halštatska kultura v Sloveniji. Arheološki vestnik 15—16, 1964— 1965, 21 ss.
GABROVEC S., Kronologija čelad negovskega tipa. Situla 8, 1965, 177 ss.
GABROVEC S., Chronologie der Negauerhelme. Atti del VI congresso internazio-nale delle szienze preistoriche e protostoriche III. (Roma 1966), 114 ss.
GABROVEC S., Pomen groba s sestavljeno čelado z Vač. Zgodovinski časopis 19— 20, 1965—1966 (Zwitterjev zbornik), 81 ss.
GABROVEC S., Zur Hallstattzeit in Slowenien. Germania 44, 1966, 1 ss.
HOERNES M., Krainische Hiigelnekropolen der jiingeren Hallstattzeit. Wiener Prahistorische Zeitschrift 2, 1915, 98 ss.
KNEZ T., Spodnje Posavje v prazgodovini. Časopis za zgodovino in narodopisje n. v. 5, 1969, 127 ss.
KOSSACK G., Siidbayern wahrend der Hallstattzeit. Romisch-Germanische For-schungen Bd. 24 (1959).
KRIEGER UND SALZHERREN (Hallstattkultur im Ostalpenraum) Rom.—Germ. Zentralmuseum in Mainz 1970. Ausstellungskataloge Band 4.
KURZ K., Die illyrische Landvvirtschaft in vorromischer Periode. Sbornik histo-ricky 16, 1968.
LEBEN F., Arheološka podoba dolenjskih jam. Naše jame 11 (1969), 1970, 25 ss.
LOŽAR R., Predzgodovina Slovenije, posebej Kranjske, v luči zbirke Mecklenburg. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 15, 1934, 5 ss.
LOZAR R., Razvoj in problemi slovenske arheološke vede. Zbornik za umetnostno zgodovino 17, 1941, 107 ss.
MtlLLER-KARPE H., Beitrage zur Chronologie der Urnenfelderzeit nordlich und siidlich der Alpen. Romisch-Germanische Forschungen, Bd. 22 (1959).
MULLNER A., Geschichte des Eisens in Krain (Wien 1909).
SPITZER G., Dragatusch und das Problem der Urnenfelderkultur in Krain. (Rokopisna disertacija, Dunaj 1956.)
STARE F., Prazgodovinske Vače (Ljubljana 1954).
ŠMID W., Die Bronzezeit in Krain. Carniola 2, 1909, 112 ss.
TREASURES of Carniola (Avkcijski katalog, New York 1934).
Halštatska najdišča na Dolenjskem Hallstattzeitliche Fundstellen in Unterkrain
BARTH F. E., Die hallstattzeitlichen Grabhiigel im Bereiche des Kutscher bei Podsemel (Slovvenien). Antiquitas Bd. 5 (1969).
FREY O. — H., Der Fiirstensitz von Stična in Slovvenien. Alma mater Philippina Marburg, Wintersemester 1968/69, 10 ss.
FREY O. — H., Halštatska naselja na Dolenjskem. Varstvo spomenikov 13—14, 1968—1969, 17 ss.
GABROVEC S., Ilirska gomila v Volčjih njivah. Arheološki vestnik 7, 1956, 62 ss.
GABROVEC S., Grob z oklepom iz Novega mesta. Situla 1, 1960, 27 ss.
GABROVEC S. — FREY O. H. — FOLTINY S., Prvo poročilo o naselbinskih izkopavanjih v Stični. Arheološki vestnik 20, 1969, 177 ss.
GABROVEC S.-FREY O. H.-FOLTINY S., Erster Vorbericht uber die Ausgrabungen im Ringwall von Stična (Slovvenien). Germania 48, 1970, 12 ss.
GABROVEC S., Grob s trinožnikom iz Novega mesta. Arheološki vestnik 19, 1968, 157 ss.
HOCHSTETTER F., Die neuesten Graberfunde von Watsch und St. Margarethen in Krain und der Culturkreis der Hallstatter-Periode. Denkschriften der k. Akad. d. Wiss. math. nat. Cl., 1883, 171 ss.
KNEZ T., Iz najstarejše zgodovine Novega mesta. Kronika 16, 1968, 16 ss.
KNEZ T., Prazgodovina Novega mesta. Novo mesto 1365—1965 (1969), 21 ss. V tem delu je našteta vsa starejša literatura, ki zadeva najdbe iz Novega mesta.
KNEZ T., Halštatske gomile v Novem mestu. Kronika 18, 1970, 11 ss.
KNEZ T., Hallstattzeitliche Grabhiigel in Novo mesto — Symposium Smolenice 1970.
KNEZ T. — SKALER S., Halštatska gomila na Libni. Arheološki vestnik 19, 1968, 239 ss.
KROMER K., Brezje. Arheološki katalogi Slovenije II (Ljubljana 1959).
LOZAR R., Bronasti oklep z Vrhpolja pri Stični. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 18, 1937, 73 ss.
MANTUANI J., Prazgodovinska gomila v Boštanju. Carniola n. v. 4, 1913, 85 ss.
MANTUANI J., Prazgodovinska gomila na Kočevskem. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 4—6, 1924—1925, 9 ss.
PEČNIK J., Prazgodovinska najdišča na Kranjskem. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 14, 1904, 27 ss.
STARE V., Prazgodovinske Malence. Arheološki vestnik 11—12, 1960—1961, 50 ss.
STARE V., Prazgodovinske gomile iz Rovišča. Arheološki vestnik 13—14, 1962—1963, 435 ss.
STARE V., Zeleznodobne gomile na Vinkovem vrhu. Arheološki vestnik 15—16, 1964—1965, 215 ss.
STARE V., Prazgodovinski kompleks Smarjete. (Rokopisna disertacija, Ljubljana 1967.)
SKALER S., Izkopavanje halštatske gomile na Libni v letu 1969. Letno poročilo gimnazije Brežice 1945—1970 (Brežice 1970), 47 ss.
ŠMID W., Tumuliforschungen. Carniola 1, 1908, 202 ss.
Halštatska umetnost Dolenjske Hallstatt-Kunst in Unterkrain
DESCHMANN K., Ein Kunstwerk altetruskischer Metalltechnik. Mitteilungen der Zentralkommission N. F. 9, 1883, 13 ss.
FREY O. — H., Der Beginn der Situlenkunst im Ostalpenraum. Germania 40, 1962, 56 ss.
FREY O. — H., Ein verzierter Ohrring aus Stična. Jahrbuch des Rom.-Germ. Zen-tralmuseums Mainz 13, 1966, 44 ss.
FREY O. — H., Der Ostalpenraum und die antike Welt in der frtihen Eisenzeit. Germania 44, 1966, 48 ss.
FREY O. — H., Die Entstehung der Situlenkunst. Romisch-Germanische Forschun-gen Bd. 31 (1969).
HOERNES M., Urgeschichte der bildenden Kunst in Europa (Wien 19233), 542 ss.
KASTELIC J., Figuralna dediščina arheoloških dob v Sloveniji. Likovni svet (Ljubljana 1950), 177 ss.
KASTELIC J., Situla z Vač (Beograd 1956).
KASTELIC J., Umetnost situl (Beograd-Ljubljana 1965) = Situlenkunst (Wien 1965).
KIMMIG W., Bronzesitulen aus dem Rheinischen Gebirge, Hunsriick-Eifel-Wester-wald. 43.—44. Bericht der Rom.-Germ. Kommission 1962—1963, 31 ss.
KOSSACK G., Trinkgeschirr als Kultgerat der Hallstattzeit. Varia Archaeologica, Wilhelm Unverzagt zum 70. Geburtstag dargebracht (Berlin 1964), 96 ss.
JCROMER K., Eine figural verzierte Situla von Magdalenenberg bei St. Marein. Veroffentl. der Urgeschichtl. Arbeitsgemeinschaft in der Anthropol. Gesell-schaft Wien 2, 1952, 53 ss.
KROMER K. — GABROVEC S., L’art des situles dans les sepultures hallstattiennes en Slovčnie. Inventarja Archaeologica Jugoslavia, fascicule 5, 1962.
LOZAR R., Situla iz Griž pri Stični. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 18, 1937, 1 ss.
LUČKE W. — FREY O. — H., Die Situla in Providence (Rhode Island). Romisch-Germanische Forschungen Bd. 26 (1962).
MERHART G., Studien uber einige Gattungen von Bronzegefassen. Festschrift des Rom.-Germ. Zentralmuseums in Mainz, Band 2, 1952, 1 ss.
MOLE V., Umetnost situle iz Vača. Starinar III. serija 2, 1923, 79 ss.
SITULENKUNST zvvischen Po und Donau (Ausstellungskatalog, Wien 1962).
STARE F., Dekoracija pravokotnih pasnih spon na Kranjskem. Arheološki vestnik 3, 1952, 173 ss.
STARE F., Prazgodovinske kovinske posode iz Slovenije. Zbornik filozofske fakultete Ljubljana II, 1955, 103 ss.
STARE F., Kipec ilirskega bojevnika z Vač. Arheološki vestnik 13—14, 1962—1963, 383 ss.
STJERNQUIST B., Ciste a cordoni. Acta archaeologica Lundensia, series in 4°, Nr. 6 (Lund 1967).
SZOMBATHY J., Neue figural verzierte Giirtelbleche aus Krain. Mitteilungen der Anthropologischen Gesellschaft in Wien 1894, 227 ss.
UMETNOST alpskih Ilirov in Venetov (Razstavni katalog, Ljubljana 1962).
WURMBRANDT G., tlber ein Giirtelblech von Watsch. Mitteilungen der Anthropologischen Gesellschaft in Wien 14, 1884, 40 ss.
Kelti in latensko obdobje na Dolenjskem Die Kelten und die Latenezeit in Unterkrain
BENINGER E., Spatkeltisches Schwert aus Mihovo (Krain). Wiener Beitrage zur Kunst- und Kulturgeschichte Asiens Bd. 9, 35 ss.
FREY O. — H., Zur latenezeitlichen Besiedlung Unterkrains. Fundberichte aus Hessen — Beiheft 1 (Festschrift Dehn) 1969, 7 ss.
FREY O. H. — GABROVEC S., K latenski poselitvi Dolenjske. Prvi rezultati izkopavanj na stiškem naselju. Arheološki vestnik 20, 1969, 7 ss.
GABROVEC S., Srednjelatensko obdobje v Sloveniji. Arheološki vestnik 17, 1966, 169 ss.
KAHRSTEDT U., Studien zur politischen und Wirtschaftsgeschichte der Ost- und Zentralalpen vor Augustus. Nachrichten d. Ges. d. Wiss. Gottingen, Phil.-hist. KI. (1927), 1 ss.
KATIČlC R., Keltska osobna imena u antičkoj Sloveniji. Arheološki vestnik 17, 1966, 145 ss.
KATIČlC R., Liburner, Pannonier und Illyrier. Studien zur Sprachvvissenschaft und Kulturkunde. Innsbrucker Beitrage zur Kultunvissenschaft Bd. 14, 1968, 363 ss.	|
KENNER H., Zur Kultur und Kunst der Kelten. Carinthia I, 141, 1951, 566 ss.
KNEZ T., Latenske najdbe iz Novega mesta. Arheološki vestnik 17, 1966, 391 ss.
KNEZ T., Keltski grobovi iz Roj pri Moravčah. Arheološki vestnik 23 (v tisku).
KURZ K., Zur Ethnizitat der Japoden. Listy filologicke 90, 1967, 259 ss.
MULLER — KARPE H., Die Zeugnisse der Taurisker in Karnten. Carinthia I, 141, 1951, 594 ss.
PETRU P., Vzhodnoalpski Taurisci. Arheološki vestnik 19, 1968, 357 ss.
PINK K., Die Miinzpragung der Ostkelten und ihrer Nachbarn. Dissertationes Pan-nonicae ser. II fasc. 15 (Budapest 1939).
PINK K., Einfiihrung in die keltische Miinzkunde. Archaeologia Austriaca Beiheft 4 (1960).
SRIBAR V., Problemi prehoda poznega latena v rimsko dobo na področju doline Krke (Rokopisna disertacija, Ljubljana 1964).
Latobici in hišaste žare Latobiker und Hausurnen
PETRU P., Okras antičnih žar v obliki hiše. Arheološki vestnik 13—14, 1962—1963, 497 ss.
PETRU P., Vprašanje izvira predalčne stene. Slovenski etnograf 16—17, 1963—1964, 277 ss.
PETRU P., Hišaste žare, dokaz migracije dela plemena Latobici. Arheološki vestnik 17, 1966, 361 ss.
PETRU P., Hišaste žare Latobikov. Situla 11 (Ljubljana 1970).
Antična Dolenjska Unterkrain zur Romerzeit
BARKOCZI L., The population of Pannonia from Marcus Aurelius to Diocletian. Acta Archaeologica 16, 1964, 257 ss.
BONIS E., Die kaiserzeitliche Keramik von Pannonien. Dissertationes Pannonicae ser. II No. 20 (Budapest 1942).
DOBO A., Die Venvaltung der romischen Provinz Pannonien von Augustus bis Diocletianus. Die provinziale Venvaltung (Amsterdam 1968).
GARBSCH J., Die norisch-pannonische Frauentracht im 1. und 2. Jahrhundert. Miinchner Beitrage zur Vor- und Friihgeschichte Bd. 11 (Miinchen 1965).
HOFFILLER V. — SARIA B., Antike Inschriften aus Jugoslavien (Zagreb 1938).
IVANYI D., Die pannonischen Lampen. Dissertationes Pannonicae ser. II No. 2 (Budapest 1935).
KNEZ T.( Rimski grobovi v Straži. Arheološki vestnik 15—16, 1964—1965, 145 ss.
KNEZ T., Oblike antičnih grobov na Dolenjskem. Arheološki vestnik 19, 1968, 221 ss.
KNEZ T., Novi rimski grobovi na Dolenjskem. Razprave SAZU Ljubljana VI, 1969, 107 ss.	■*'
LOZAR R., Steklena čaša iz črnelega. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 16, 1935, 97 ss.
MANTUANI J., O nedavno najdeni votivni roki. Carniola n. v. 5, 1914, 192 ss.
MIKL-CURK I., Terra sigillata iz dolenjskih grobišč. Razprave SAZU Ljubljana VI, 1969, 185 ss.
MOCSY A., Die Bevolkerung von Pannonien bis zu den Markomannenkriegen (Budapest 1959).
MOCSY A., Pannonia. Paulys Realencyclopadie der classischen Altertumswissen-schaft, Suppl. IX, sub voce.
MtlLLNER A„ Emona (Laibach 1879).
PATEK E., Verbreitung und Herkunft der romischen Fibeltypen in Pannonien. Dissertationes Pannonicae ser. II No. 19 (Budapest 1942).
PETRU P., Podoba antičnega podeželja na Dolenjskem in v Spodnjem Posavju v luči najdb na avtomobilski cesti. Dolenjski zbornik 1961, 193 ss.
PETRU P., K trem novim napisom s Spodnjega Posavja. Arheološki vestnik 11—12, 1960—1961, 27 ss.
PETRU P., Nekateri problemi provincialno rimske arheologije v Sloveniji. Arheološki vestnik 15—16, 1964—1965, 65 ss.
PETRU P., Rimski grobovi iz Dobove, Ribnice in Petrušnje vasi. Razprave SAZU Ljubljana VI, 1969, 5 ss.
PETRU P., Poskus časovne razporeditve lončenine iz rimskih grobov na Dolenjskem in Posavju. Razprave SAZU Ljubljana VI, 1969, 195 ss.
PETRU S., Najdba zlatega nakita v Ribnici pri Jesenicah na Dolenjskem. Dolenjski zbornik 1961, 223 ss.
PETRU S., Okovi noriško-panonske ženske noše, odkriti v Mačkovcu pri Žužemberku. Arheološki vestnik 17, 1966, 421 ss.
PETRU S., Rimski grobovi iz Globodola. Razprave SAZU Ljubljana VI, 1969, 83 ss.
PETRU S., Antično steklo iz dolenjskih grobov. Razprave SAZU Ljubljana VI, 1969, 161 ss.
PETRU S., Novo mesto v rimski dobi. Novo mesto 1365—1965 (1969), 70 ss.
PIRKOVIČ I., Crucium. Situla 10 (Ljubljana 1968).
PREMERSTEIN A. — RUTAR S., Romische Strassen und Befestigungen in Krain (Wien 1899).
RADNOTI A., Die romischen Bronzegefasse von Pannonien. Dissertationes Pannonicae ser. II No. 6 (Budapest 1938).
REIDINGER W., Die Statthalter des ungeteilten Pannoniens und Oberpannoniens. Antiquitas 2, 1956.
RUTAR S., Rimska cesta Aquileia — Siscia. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 9, 1899, 27 ss.
SARIA B., Začasno poročilo o izkopavanjih na Gradišču pri Vel. Malenci. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 10, 1929, 11 ss.
SARIA B., Drugo začasno poročilo o izkopavanjih na Gradišču pri Vel. Malenci. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 11, 1930, 5 ss.
SARIA B., Doneski k vojaški zgodovini naših krajev v rimski dobi. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 20, 1939, 115 ss.
SARIA B., Die romische Wasserleitung von Neviodunum. Hoffillerov zbornik (Zagreb 1940), 249 ss.
SARIA B., Noricum und Pannonien. Historia 1, 1950.
SCH0RGENDORFER A., Die romerzeitliche Keramik der Ostalpenlander (Wien 1942).
SZILAGYI J., Inscriptiones tegularum Pannonicarum. Dissertationes Pannonicae ser. II No. 1 (Budapest 1933).
SASEL A. et J., Inscriptiones Latinae. Situla 5 (Ljubljana 1963).
SRIBAR V., Zavarovalno izkopavanje antičnega pristanišča v Beli cerkvi. Arheološki vestnik 9—10, 1958—1959, 251 ss.
TABULA imperii Romani, sectio Tergeste.
Neviodunum
KNEZ T. — PETRU P. — SKALER S., Neviodunum (Novo mesto 1961). V tem delu je navedena vsa starejša literatura, ki zadeva Neviodunum in njegovo področje. PETRU P. — KNEZ T. — URŠIČ A., Poročilo o raziskovanju suburbanih predelov Neviodunuma v letih 1960—1963. Arheološki vestnik 17, 1966, 469 ss.
PETRU P. — SRIBAR V., Neviodunum. Posavje I (Brežice 1957), 16 ss.
Preseljevanje narodov in slovenska naselitev Volkervvanderungszeit und slovvenische Landnahme
GRAFENAUER B., Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev (Ljubljana 1952), 389 ss.
GRAFENAUER B., Zgodovina slovenskega naroda I, 1964, II, 1965.
KASTELIC J., Nekaj problemov zgodnjesrednjeveške arheologije v Sloveniji. Arheološki vestnik 15—16, 1964—1965, 109 ss.
KNEZ T., Staroslovenski grobovi v Trebnjem. Arheološki vestnik 17, 1966, 507 ss.
KNEZ T., Staroslovenske najdbe na Dolenjskem in v Beli krajini. Arheološki vestnik 18, 1967, 389 ss.
KOROŠEC J., Slavvische friihmittelalterliche Kulturreste im nordwestlichen Jugo-slavvien und ostlichen Alpengebiet. Acta Archaeologica (Budapest) 17, 1965, 59 ss.
KOS M., Zgodovina Slovencev (Ljubljana 1955).
PETRU S., Nekaj zgodnjesrednjeveških najdb iz Gorjancev. Arheološki vestnik 18, 1967, 435 ss.
ŠMID W., Altslovenische Graber Krains. Carniola 1, 1908, 17 ss.
WERNER J., Die Langobarden in Pannonien. Abhandlungen N. F. 55 A (Munchen 1962).
SEZNAM OSEB IN NAJDIŠČ
PERSONEN- UND FUNDORTREGISTER
ACERVO (Ivančna gorica) 86 Apno 41
AQUILEIA (Oglej) 77, 86 Atila, kralj hunski 13, 14, 53, 54
Bela cerkev 41, 93 Blanca 41
Bogenšperk pri Litiji 39
Borštek v Metliki 40
Boštanj pri Sevnici 39
Brattina Franc, preparator 17, 127
Brezje pri Raki 39
Brezje pri Trebelnem 39, 44, 50
Brod pri Novem mestu 91
Brodar Mitja, kvartarolog 29, 30
Brodar Srečko, kvartarolog 29
Bršljin 21, 34, 35, 36, 40, 42, 90, 91, 125
Brusnice 39
Bučna vas 86, 87, 88
Butoraj pri Črnomlju 39
CARNUNTUM (Deutsch-Altenburg) 85 CELEIA (Celje) 86 Cincibilis, kralj keltski 78 CRUCIUM (Groblje pri Šentjerneju) 86 Cvetež 41
Cvinger pri Dobrniču 39 Cvinger pri Dolenjskih Toplicah 39
Črmošnjice 32 Črnomelj 39, 93
Dehn Wolfgang, prazgodovinar 7 Dežman Karel, muzealec 28, 55 Dobe pri Kostanjevici 39 Dobova 35
Dobrava pri Dobrniču 39, 59 Dobrnič 39, 75 Dolenjske Toplice 39, 50 Dragatuš 40
Drnovo (= Neviodunum) 82, 86 Družinska vas 41, 50 Dvor ob Krki 39
Fabius čilo, cesarski namestnik 87, 88 Foltiny Stephen, prazgodovinar 58 Frey Otto-Herman, prazgodovinar 7, 58, 79
Gabrovec Stane, prazgodovinar 7, 28, 39, 56, 58, 71, 76
Gaj Kasij, rimski konzul 77 Gojkovič Janez, preparator 7, 22 Goljek 31
Gorenje Laknice 40 Gradac 39 Gradenj e 41
Gradišče nad Višnjo goro 40 Gradišče (sv. Ana) pri Mirni peči 40 Gradišče pri Sinjem vrhu 40 Grič (Klevevž) 40 Griže pri Stični 41 Grm 40, 59
Groblje pri Šentjerneju (Crucium) 86 Hirschlanden 62
Hochstetter Ferdinand, geolog 28 Hoernes Moritz, prazgodovinar 17, 21, 25, 57
Hoernes Rudolf, paleontolog 17, 18, 127 Homer, starogrški pevec 63 Hrast Albin, kopač starin 27, 55 Hrastnik 41
Hundt Hans-Jiirgen, prazgodovinar 7, 22
Ivančna gorica (Acervo) 86
Jama pri Dvoru 31 Japodi 84
Jarc Janko, zgodovinar 20, 28 Jurka vas 32
Kaplja vas 40 Kladje pri Blanci 41 Klenik 41
Knez Tone, prazgodovinar 21, 57, 58 Kokalj Anton, kamnosek 90, 125 Komatar Franc, zgodovinar 27 Komelj Drago, dijak 21 Korita pri Dobrniču 39 Kos Milko, zgodovinar 92, 93 Kostanjevica (Sajevce) 40, 59, 93 Kostrevnica pri Litiji 40 Križni vrh 40
Kromer Karl, prazgodovinar 58 Kronovo 40
Kubitschek Wilhelm, epigrafik 27
Kučar 40
Kušljan Ignac, kopač starin 55
Latobici 79, 81, 83, 96
Leben Franc, prazgodovinar 29
Lehoczky Laszlo, restavrator 48
Leskovec pri Krškem 93
Lestina 41
Libna 41, 57, 59, 60
Livij Tit, rimski zgodovinar 72
Loka pri Črnomlju 39
Ložar Rajko, arheolog 21, 57, 126
Mačkovec pri Novem mestu 87 Magdalenska gora 40, 44, 48, 50, 59, 75, 94
Mala Loka 31
Malenšek Peter, kmet 19, 127 Mantuani Josip, muzealec 27, 55 Mecklenburg vojvodinja Marija Gabrijela, zbiralka starin 55 Meniška vas 39 Metlika 40, 93 Mihovo 40, 75 Mirna peč 93
Mladetiče pri Krmelju 40 Mladevine 41 Mokronog 40, 75, 79 Miillner Alfons, muzealec 17, 24, 41, 42, 89
NEVIODUNUM, municipium Flavium Latobicorum (Drnovo) 85, 86 Novo mesto 13, 40, 44, 50, 58, 59, 60, 61, 75, 79, 82, 86, 88, 92, 94, 95 Gradec 11, 12, 92, 126 Kandija 20, 21, 22, 27, 28, 40, 45, 46, 47, 49, 56, 57, 64, 79, 80, 125—126 Klemenčičeve njive (= Mestne njive) 21, 36, 128
Ljubljanska cesta 20, 28, 40, 81, 82, 88, 127
Malenškova gomila 19, 44, 45, 127 Marof (= Kapiteljski Marof) 11, 12, 14, 17, 27, 37, 38, 39, 40, 62, 79, 88, 127 Mestne njive 36, 37, 38, 40, 128 Mestni gozd (= Portovald) 128 Okrajno glavarstvo (sedaj skupščina občine) 81, 89, 128
Resljeva cesta (parcela Murn) 79, 126 Sindikalni dom (hiša Kristanova cesta št. 12) 21, 27, 126 Smolova hosta 19, 128 Steklarna INIS 21 Skabernetov vrt 20, 127 Znančeve njive 53, 65 ss Železniška postaja Bršljin 17
Oberrimsingen 62 Okrog pri Blanci 41 Oktavijan, rimski vojskovodja 84 Orehek pri Stopičah 92 Orešje pri Smarjeti 41 Osole Franc, kvartarolog 41 Ostrožnik 40
Pahič Stanko, prazgodovinar 58
Pallottino Massimo, etruskolog 51
Pavla vas pri Tržišču 40
Pečnik Jernej, kopač starin 15, 17, 18,
23 ss, 27, 55, 57, 89, 90, 91, 125, 127
Penca Janez, dijak 21
Pendirjevka 92
Peter, opat stiški 92
Petru Peter, klasični arheolog 82
Pirkovič Ivo, publicist 86
Plešivica 40
Podzemelj 40, 59
PRAETORIUM LATOBICORUM (Trebnje) 86 Prečna 33 Pusti Gradac 40
Raka 40 Rakovnik 40 Ravne njive 41 Ravno pri Boštjanu 40 Regerča vas 91
lleinecke Paul, prazgodovinar 21, 58 Reva 39 Ribjek 40
Rob pri Velikih Laščah 40 Roje pri Moravčah 79 Roje pri Trebelnem 40 Romitovka 31
ROMULA (Ribnica pri Brežicah) 86
Rovišče 40
Rožno pri Blanci 41
Rudolf IV., vojvoda avstrijski 11, 14, 92, 96
Rudolfswert (= Novo mesto) 92, 96 Ruperčvrh 29, 30
Rutar Simon, zgodovinar 14, 15, 26, 27
Sadež v Črnomlju 39 Schulz Ferdinand, preparator 14, 15, 16, 55, 89, 127, 128 Sedlar Nada, konservator 22 SEGESTA (Sisak) 84, 86 Sela pri Sumberku 41 SENIA (Senj) 84 Sevnica 41
SISCIA (Sisak) 84, 86 Slepšek 40
Smola Rudolf, posestnik 19 Spodnja Krona 41
Stare France, prazgodovinar 21, 27, 48, 57, 58
Stari grad nad Podbočjem 40
Stična 38, 41, 50, 51, 56, 58, 60, 63, 94
Straža pri Novem mestu 39
Stražni dol pri Vinici 41
Strelac 41
Sv. Križ (= Beli grič) pri Mokronogu 40 Szombathy Josef, prazgodovinar 26, 55, 89
Šentjernej 31, 93 Šentrupert 93 Šentvid pri Stični 41, 93 Skaler Stanko, zgodovinar 57
Škocjan 41 Skrilje 40
Slemine nad Vinico 41 Smarjeta 41, 75, 92, 94 Šmid Walter, arheolog 19, 27, 41, 42, 55, 57, 127, 128 Šmihel pri Novem mestu 93 Špitalska draga v Metliki 40 Sribar Vinko, arheolog 21, 28 Statenberk pri Trebelnem 41
Tavrisci 75, 95 Toplice pri Smarjeti 41 Trebelno 93 Trebnje 92, 93 Turk Alojz, slavist 20
Vače 41, 44, 48
Valična vas 41, 50, 75
Valvasor Janez Vajkard, polihistor 13
Velika Bučna vas 87
Velike Malence 41
Verdun pri Novem mestu 33
Vesela gora 40 Veselica v Metliki 40 Vinica 41
Vinji vrh nad Belo cerkvijo 39, 41, 59, 92, 94
Vinkov vrh 39, 41 Vintarjevec pri Litiji 41 Vir pri Stični 41 Vodice 41 Volčje njive 41 Vratolom 92
Vrhovec Ivan, zgodovinar 28 Vrhpolje pri Stični 41 Vrhpolje pri Šentjerneju 41
Zagorje 41, 44 Zagradec 39 Zemelj 40 Zgornja Krona 41 Zilje 41
Zaloviče 41 Žeželj 41
Tone Knez
NOVO MESTO V
DAVNINI
Od bronaste dobe do ustanovitve mesta Opremil Janez Vidic Založila
Založba Obzorja Maribor Za založbo Jože Košar
Natisnilo marca 1972 CP Mariborski tisk v Mariboru
Studijski oddelek
939.85/.88 KNE/n
939.85/.86
36077
Ul 9721659
3
O
COBISS 9
1


\