DOM IN SVET
LETNIK 41
V LJUBLJANI, 15. JUNIJA 1928
ŠTEVILKA 6
		
■fT- :-h pat J	ffi'^"	
T m.! N	f | _ * t 1I ife" / i A	
		
Rihard Jakopič, Južina
Soha svetega Boštjana
France Bevk 4.
Ivan je prenočeval v svislih visoko v hribu nad Gorenjo vasjo. Ko se je bil prebudil, je solnce že sijalo skozi goste špranje tramov. Izkopal se je iz ostankov sena, v katere se je bil zvečer zagrebel, stopil na piano in šel prek senožeti; zmehčana zemlja se je vdirala pod njegovimi nogami.
Pod njim je ležala dolina; megla se je bila razdelila, da je sijala svetloba v širokem pasu nanjo. Poljanščica se je blestela, iznad hiš se je dvigal dim.
»Čemu se ogibljem ljudi?« je pomislil Ivan na svojo lakoto, na cesto pa vendarle
ni krenil. S senožeti je zavil na pašnik, s pašnika v gozd, ki se je bil pravkar prebudil in so se bukve začele osuševati od dežja; dolge mokre proge so se vlekle po njih. V vrhovih so peli ptiči, vlažno dračje je pritajeno prasketalo pod nogami...
Iz gozda je zavil v grmovje; tam je izgubil stezo; iskal jo je navzgor in navzdol, ves opraskan po obrazu in slednjič zašel na kolovoz, ki ga je pripeljal do samotne hiše.
V nji mu je stara ženica postregla z mlekom, zdrčal je po strmini navzdol in stopil na ozek kolovoz v hotaveljski dolini. Pot je šla ob vodi, ki je curljala med kamenjem, se precejala skoz dračje in polnila tolmune. Gosto vejevje smrek je senčilo pot.
Na vsi dolgi poti je videl enega samega človeka in dvoje hiš.
Cesta se je vzpenjala bolj in bolj, dolina je bila čimdalje ožja in drevje gostejše; strma, z gozdovi porasla bregova sta mu visela tik nad glavo.
Ivan je vso pot mislil na Marijo z začudenim pogledom, na Uršulo, katere krik je šel za njim, na božjo martro, na cigana in na njegovo pesem. Mislil je, da mlade ciganke ne bo mogel pozabiti, ne njenih oči ne njene rjave polti. Pa je stopila predenj Uršula in ga, ogrnjena v črno ruto, gledala z očitajočim pogledom; izza nje je stopila Marija, ki je nosila njen obraz, ta mu je požugala s prstom: »Kod blodijo tvoje misli, kod se pasejo tvoje oči? Dejal si, da boš izprašal svojo dušo, če si umetnik, a ti ciganka meša glavo...« Osramočen je pogledal v peščeno pot: »Na dušo sem pozabil, kri me moti...« Pomislil je na cigana: »Ničesar nima, gosli ima, ki so že vse stare in oguljene ... Kaj, če bi vzel te gosli v roko in da znaš voditi lok po strunah, kakšna pesem bi prišla iz njih?« In se je prestrašil: Dušo ima, vero ima, ljubiti zna in sovražiti ... Če bi ti imel gosli in igral nanje, bi se ti vojaki smejali. O, jaz!...«
Kot novo spoznanje je šla ciganova pesem za njim. Šumela je iz potoka, iz jasno ze-
lenih bukovih listov, iz solnčnih smrečjih vrhov, iz trav in vresja, ki je raslo ob poti.
»Kaj je vzel iz sebe in sirovežem dal? Kaj bi zajel jaz in dal preprostim, da bi strmeli v mrtev les kot v živo čudo?«
Čez nekaj časa je iz bolesti vzkliknil: »Kaj, ko pa ničesar nimam!«
In je sedel na mrzel kamen ob potu.
Prijelo ga je, da bi bil vzel iz cule orodje in izrezljal iz debla, ki se je v mladi rasti bohotilo pred njim, samega sebe. Bila bi to žalostna podoba človeka, ki sedi na tehtnici, pada in se dviga, pa bi svojo podobo rad ujel v zrcalu, ki visi pred njim ...
Pot se je zavozlala v ovinke, on pa je udri po bližnjici in dospel na vrh prelaza. Na drugi strani je ležala njegova domovina, manj temna kot Poljanska dolina, spuščena v verigi gričev proti jugu. Rjava, pusta pobočja, polna strmin in drč, so bila porasla z nizkim, krivenčastim grmovjem, borovjem in bukovimi gozdi; redke lise smrek so ležale ko črne krpe na njih. Nebo je bilo ožarjeno z rdečkastim sijajem; topel veter je vel po vsem hribu, Ivan ga je željno vdihaval, v nosnicah je čutil vonj pomladi in juga.
Šel je dalje med bukovimi štori, se prepletal skoz goščo, stopil je v blato, ki ga je delal studenec, izvirajoč nad potjo. Kos je skočil izpod nog in zletel v bližnji grm. Srečal je par ljudi; utrgal je dve cvetici in jih zataknil za klobuk.
Kdo ve, kako pride žalost in kako izgine? Ivanu je bilo nenadno srce lahko, kakor da je vso vsebino težke duše izstresel za prelazom in jo je zdajci polnil z lahko, a sladko radostjo otroških spominov.
Cerkno je dremalo v poldanskem solncu, ko je stopil med prve hiše. Použil je kos kruha in se vzpel v prisojen breg, kjer se je iz slednjega grma glasilo ščebetanje ptic; ljudje so stali v bregovih in delali. Skozi travnike je krenil v goščo, znova v polje, mimo zakriških hiš v samoto in na vrh, kjer ga je pozdravilo razpelo in mladostni spomin na bajko o možu, ki je slednjo noč o polnoči stokal pod križem in strmel v sekiro, za težko pokoro zasajeno v koleno. Nad njim pa so vse pomladne in poletne večere vršali divji lovci s pasjim laježem in lomljenjem dreves.
Prekrižal se je pred razpelom in pogledal na Križanega. Strešica nad njegovo glavo
je bila prelomljena na dvoje, dež je padal na Kristusov obraz, na ramena in na prsi ter pisal črne proge po otemnelem telesu. Trhla in črvojedna desnica se je bila že odtrgala od telesa in nihala na žeblju.
Težko, kakor da mu dolguje pomoči, se je ločil od njega. Bedni, z nizkim grmovjem porasli travniki so ležali ob straneh. Blatna pot je bila posejana z ogromnimi kamni, da je noga v poskočnem plesu preskakovala z enega na drugega. Redka bukev in smreka je rasla v gošči, ki je v širokih jezikih ločila senožeti. Volša, srobot in robida so se pasli med njimi, tu pa tam kak gabrov grm. Nato leščevje, ki se je v velikih skupinah raztezalo po travi in senčilo njeno rast.
Pred njim se je dvigala stožčasta Kojca, na levici gola, z grmovjem in travo ovita, na desnici pokrita z gozdovi.
V neskončnem klancu, po katerem je med dvema vzbočenima zidovoma tekla voda, pomešana z gnojnico, je dohitel žensko.
»Kam tako hitro?« ga je vprašala.
Njen glas je bil sirov; niti njen obraz ni bil lep, njena ledja so bila podobna ledjem moškega.
»Domov ...«
»Aha?« ga je pogledala po strani. »Od nas nisi? Iz Baške doline moraš biti.«
»Iz Baške ne,« je dejal, »bliže, a od tu tudi ne.«
Bilo mu je sladko, ko je slišal domače narečje, tako počasno, a vendar lepo zveneče.
»Pa kaj si delal, ko si tako gosposki?«
»Vse svetnike božje,« je odgovoril.
Ženska se je ustavila, podprla z rokama koš, ki ga je nesla na hrbtu, in zazijala. »Glej, da si res ti, Graparjev? Ne ubežiš mi, da prideš k nam.«
»Pa ne bom šel,« je dejal.
»V sorodu sva si. Vselej si ušel mimo, danes pa ne boš...«
Ni se smel braniti. V črni bajti, ki je slonela pod ogromno tepko, so mu postregli z ajdovimi žganci in redko besedo. Ko je segel po drugem kozarcu tepkovca, so sneli starinsko razpelo iz kota: »To nam boš popravil, da bomo imeli spomin nate.«
»Danes ne,« je spravil razpelo v culo.
Po lapornati dragi, ki jo je bila izdolbla voda, se je povzpel na vrh prelaza med Kojco in Otavnikom. Zavil je v tesen, zapuščen klanec, ves obrasel z grmov jem, da so ga veje teple po obrazu in je s čelom
ometal pajčevino. Pot je bila polna vode in blata, da se je noga vdirala čez gležnje in zdaj pa zdaj spodrsnila na skriti korenini.
Zašel je v temno goščo, iz katere so se jedva videli obrisi hribov. Objel ga je tak mrak, da so se stari trši, ki so stali ob straneh in nagibali na pot, zdeli kakor pošasti s stoterimi rokami. Ta del zemlje mu je bil neznano ljub. Mrak mu je postal svetloba, trši so mu bili prijatelji, pojoči curki, vode so mu ko bajna godba budili srce. Slednji grm je objemal z ljubečim pogledom.
Na levici se je izgubila raztresena vas, na desnici se je dvigal pust breg, poln skal in pritlikovja. Ko je stopal skozi gmajno, na kateri je rasla med robidjem, črnim trnom, brinjem in praprotjo redka trava, se mu je zdelo, da gre na ženitovanje. Plesal je med kamni, se spustil v dno gmajne, kjer je šumela voda čez mlinsko kolo in se pršila v tisoč kapljic.
Tam sta bila dva bregova stisnjena tako tesno drug k drugemu, kakor da hrepenita po objemu in poljubu. Dva strašna bregova, skoraj navpična, polna skal in prepadov, porasla z leščevjem, srobotom in robido; med njima se je dolbel potok, se penil, srdil in šumel. Steza je tekla zdaj čisto ob vodi, zdaj se je vzpela visoko v breg, švigala čez brvi in se vrtoglavila nad prepadi... Bila je vsa zarasla in prepletena z goščavo in zamrežena s pajčevino. Redko kateri človek je šel po nji. Od treh hiš, ki so čepele nad odprtino soteske pod Poreznom, je redko kdo umeril to pot. Soteska je ležala vsa divja in nedotaknjena.
Ivan je stopil čez prvo brv, objelo ga je dvoje mogočnih sten, gmajna je izginila za njim. Posluhnil je v pesem potoka. Žuborel je in pel, poskakoval in se drobil... Bil je podoben otroku, bil je podoben zveri, zato
G. A. Kos, Predmestne ulice
je bil lep, lep še njegov odmev, ki je donel od visokih skal in zvenel skozi dušo.
Zrl je v globino, da bi v tolmunu ugledal ribo. Vzrl jo je in zaigralo mu je srce. Nekoč jih je gol do pasu lovil z roko, a so se mu neizmerno smilile, ko so cepetale po pesku, da jih je znova vrgel v valove.
Takrat je nabiral pisane kamenčke in sestavljal čudovite like iz njih. Še so ležali kamenčki na produ, beli, rdeči in zeleni. Z lesk so padali v jeseni čadani lešniki kar sami na pot, da jih je pobiral iz šumečega listja.
Ugledal je križ: ob strmi skali je stal, tam se je bil nekdo ponesrečil. Preveč vina je bil izpil, poledica je bila, pa mu je zmanjkalo tal pod nogami, zdrčal je čez skalo in se ubil. Ivan je postal in gledal sliko svojega očeta. Na sivo kovinsko ploščo jo je bil naslikal, pobledele barve so nerazločno sijale vanj. Telo ponesrečenca in drevesa so bila nesomerna, rdeča barva je preveč vpila. Baš leti revček čez skale in krili z rokama. Oče ni pozabil naslikati ne veverice na strehi ne svetega Boštjana v kotu.
»Boštjan, moj ded!« je vzdihnil Ivan. »Bog ve, če še živi!« In je že hotel vprašati svojo
vsiljivo sorodnico, če je kdo od domačih umrl, a se je bal.. .
Kaj, če bo ždič prazen in starec ne bo mežikal po izbi? Vedno isti sivi, dolgi lasje čez ušesa, kar ga on pozna. Vedno iste oči, ista usta z brezzobimi čeljustmi, ista radovedna vprašanja in ista pesem o nekem Lahu, ki je iskal rudo v grapi in ga je hudič nagnal.
Spomnil se je na kolovrat, ki je od njegovega pobnanja stal v kotu. Bil je ves izrezljan, kolo in stojalo, čokla in ročice; nekaj najlepšega pa so bile perutnice, vse prevrtane in pisane kot najlepše mašno oblačilo; ključki, ki so jih vtikali vanje, so bili podrobno delo potrpežljivosti; imenovali so jih svetega Petra ključke. Vse to je bilo dedovo delo, poleg sklednika in žličnika, ki je bil tak, kakor da je iz drobnih viter spleten in ne izrezljan iz enega kosa lesa, in so bile še cvetice neznanih vrst nadah-njene vanj. Ded na kolovrat in na žličnik ni bil ponosen, niti na čelešnik, v katerega je bil izrezljal vse polno spačenih, sirovo izvršenih škratovih glav z rogmi in dolgimi ušesi, da niso bili podobni ne oslom ne kozlom. Na srcu mu je bila sohica svetega Boštjana, ki je stala v vdolbini nad hišnim vhodom.
Ta sohica je bila za poldrugo ped velika, a je bila sama glava velika pol pedi, strašna, z globokimi očmi in upalimi lici, s spačenimi usti in obrvmi nekje v sredini čela. Golo telo je bilo prepasano čez pas, trebuh napihnjen, desna noga tanjša ko leva in nazaj ukrivljena. Telo je bilo privezano z žico na rogovilo, obe roki sta bili zlomljeni navzgor. Po vsem telesu, celo v glavi so tiščale puščice, iz ran je tekla kri; dež je bil to delo izpopolnil, razširil je rdečo barvo po vsem telesu, da se je zdelo, kot da se svetnik ves koplje v krvavem morju.
»To je sveti Boštjan,« se je pobahal nasproti vsakomur, »naredil sem ga iz drenovega lesa. In je bilo prvo, ko je Ivan zrasel v hlače, da mu je dejal ded: »Kdaj boš ti znal narediti kaj takega?«
Tedaj je Ivan prvič zahrepenel, da bi ,znal narediti kaj takega'. Toda molčal je in mislil na svetega Boštjana, ki ima devet puščic v telesu in eno celo v glavi.
Iz dvoma se je vprašal v ozki soteski: »Bog ve, če je še soha na hiši?« In bi mu bilo žal, če bi je več ne bilo.
Za veliko skalo se je steza odcepila, desna je šla ob vodi dalje in se dolbla še globlje v sotesko, druga se je vzpela v vinkalicah navzgor ter se prepletala med skalami in med drevjem. Po nji je šel Ivan. Gošča se je zjasnila, posekan del gozda je ležal pred njim. Nad glavo se mu je odpiral v strmini nov svet, sadovnjak se je vzpenjal visoko pod skale, poln drevja, ozelenel in opojen. Senca je ležala preko njega, Ivan je občutil, kako mu je bilo srce ob pogledu nanj. Preskočil je lesen prelaz in pogledal po obronku navzgor.
Na koncu steze, ki se je vila skoraj navpično, je zagledal med drevjem hišo. Lesena, z malimi okni je gledala izmed vejevja; vsa pokojna, vsa lepa si je kot s tančico narahlo zakrivala obraz.
Spel je navzgor. Bila je dolga pot, a vendar kratka: preden se je zavedel, je stal pred hišo. Še je čakala soha svetega Boštjana nad vrati. Le še bolj pobledela je bila in konica nosu ji je bila odletela.
V sajasti veži ni bilo nikogar. V izbi je sedel v zapečku ded in ga gledal z radovednimi očmi.
»Oče, ali me več ne poznate?«
»Janez, ali si res ti?« Razveselilo ga je, da je pomežiknil. »Kod si hodil, ko ti je medtem mati umrla?«
Ivan je sedel na klop in podprl glavo. »Saj nisem vedel, da je umrla.« Pogledal je v kot, kjer je na steklo naslikana visela podoba svete Uršule; bila je Uršula njegova mati. Ob tej sliki se je spomnil na obraz Marije v rajskem veselju, a je to misel naglo odgnal, ker se mu je zdela ob spominu na mater grda in pregrešna.
»Kdaj je umrla?«
»Lani o svetem Jakobu jo je Bog vzel.«
Ded in vnuk sta molčala dolgo, kakor da obujata spomin na rajnico. Ko se je Ivan znova predramil, je vprašal:
»Kje je oče?«
»Martin? Trebita z Maričko.« In čez nekaj časa: »Ali boš ostal doma?«
»Ne dolgo.«
»Se bo pa Marička morala omožiti.« Nato: »Ali si kaj zaslužil?«
Ivan je vzel tolar iz žepa in ga položil pred deda na peč. Temu se je zasvetil obraz, vzel ga je v roko, spustil na peč, da je preizkusil njegov cvenk, nato ga je obrnil nasproti luči in si ogledal podobo.
»Če si takili prida zaslužil, ni slabo zate.«
Ivan pa se je dvignil in šel iz hiše. Kot je prej hrepenel po domu, je zdaj nenadoma ugasnila vsa zarja hrepenenja. Verjel je, da bo vse dobro, vse pozabljeno, a se mu je morebiti pod vtisom materine smrti znova preklalo srce.
Zavil je po stezi, ki se je prepletala prek strmega brega in se po desetih minutah na malem kuclju ločila v dve veji, ena je bežala naravnost v gozd in v grapo, druga pa se je dvigala v strme senožeti in pod navpične skale.
Na kuclju je ob razpotju stala kapelica; bila je majhna in nizka, omet je bil že odletel od nje. Sezidal jo je bil njegov oče. Njena posebnost je bila Marijina soha, tudi delo njegovega očeta. Prek čudes izrezljanega žličnika in svetega Boštjana nad vrati ga je v otroških dneh ta čudežna ploska soha, z živimi barvami pobarvana, najgloblje zanimala. Bila je Marija sedem žalosti in je imela neizmerno bridek obraz, da je slednja poteza groteskno plakala na njem. Na kolenu ji je sedel Jezušček, ki se je s smehom igral s sedmerimi meči, s katerimi je bilo prebodeno materino srce. Sedmeri meči pa so bili zakrivljeni, turškim mečem podobni. Pod Marijinimi nogami je ležal na trebuhu hudič, ki je bil s črne in zeleno barvo pobarvan, gol, v obraz in telo pa tak, da so mu povsod iz kože rasli kremplji, kljuni, svinjski rilci in luskine in mu je tičal še tam nekak spačen obraz, kjer je nespodobnost doma. Nad Marijo pa se je dvigal Bog Oče in držal v rokah golobčka, svetega Duha.
Silna fantazija, ki je izoblikovala to delo, je brez prestanka vlekla malega Ivana h kapelici. Po ure in ure se ni nagledal žalostnega obraza Marije, ne grdobca, ki je ležal pod njenimi nogami. Oči so mu pogosteje uhajale na vraga nego na Marijo. Ni želel nič več, da bi znal upodobiti svetega
Matej Sternen, Mlin
Boštjana, takega škratljenka bi bil rad upodobil, še strašnejšega nego je ta.
Nasmehnil se je svoji mladostni želji in opazoval soho z očmi človeka, ki je proučil pravilnost oblik do zadnje poteze in žel hvalo svojega mojstra. Ostro oko bi našlo polno pomanjkljivosti na nji; nesomernost telesa, nepoznanje anatomije, slaba izbira barv — ali nekaj drugega je bilo, kar ga je danes presenetilo. Domišljija je bila razgibana do nezmiselnosti in bolečine, a moral je priznati, da je močna; občutje je velo iz celotne skupine, iz Marijinega obraza neizmerna žalost, iz Deteta nedolžno veselje, iz peklenščeka globoka groza, ki se je no-
beden izmed mimoidočih ni mogel ubraniti ...
»Glej,« si je dejal, »roko imaš, tisto pa, kar je še tvoj oče imel, si zapravil!«
Zaslišal je korake za seboj. Ko se je ozrl, je zagledal očeta, ki je stal za njim; bil je visok človek, vdrtih lic z visečimi brki. Oko se mu je svetilo.
»Glej ga! Ali si se zamaknil?« To je bil njegov pozdrav. Ivan mu je odgovoril: »Gledam Vaše delo.« »Če nič boljšega ne znaš, je malo.« In se je bal priznati, da nič boljšega ne zna. Molče je sledil očetu, ki mu je s počasnimi besedami pravil novosti zadnjih petih let.
(Dalje)
Efigenija samuje
Anton Ocvirk
Bele so zapustile dvore sestre moje. Na vodah so razpeta jadra vsahnila. Vetrovi za gorami so z zoro skopneli. Jadrajo, jadrajo v soncu čolnarji. Na večer jim oči zagorijo po zemlji. Vse smo od ognja mož prežgane žene. Še v nočeh kot v gaju kri v nas šumi. Tako noč po jutru nad morjem kriči.
Jaz pa sem žalostna. Ob obali samujem in misel za jadri mi brodi. O vem, kako ena bolečina vanj trpi. Rano sem videla. Mož, čemu rana boli! Pa je noč bila. Glas čez vode je pel do obale. Mojih oči grenkost in slast imena mojega v ritmu valov je ždela. — Poglejte, kako v njih skrivna moč je zakipela. —
Samota nad vodami molči. Pesem je ovenela. Na žrtvenikih zadnji nje plamen še tli: — Da bi videl, kako se oči mi solzijo, kako koprneči bolečini imena ne vem! — V meni vse je zaslutilo, da ga nikoli več ne bo ... Jadra je morje razpelo neznano kam. V gaju mir kameni. Ure gore. V otožne rože se čas je razcvel.
Nova zemlja
Jože Pogačnik
Vsa ravna in bela gre tod moja pots Vsa s kameni gostimi je zamejena: zgrešiti ne more stopinja nobena. Angela variha žarna perot na vsakem križpotju mi je kažipot in solnce — svetilnik ob večni obali — gori mi in rože na licih mi pali. — Za tiho trenutje sem svetel obstal, ozrl se ozad, da smeri bi dognal:
Tam zemlja se blazno vrti — na zapad — in kosoma trga čez rob se v prepad. Tam videl sem brate. Mučence! Ah! Nebo so nosili na svojih ramah, sami,
težko nebo z redkimi zvezdami rešili bi radi v nov rod. Pa kakor v vetru zanikrni plod so zvezde omledne se križem utrinjale, z zemljo so luči v prepadih izginjale ... Vsak hip so se bratje nosači menjavali, trudni vsak hip so med množico tavali, vpili so, vpili in zadnjo resnico učili:
Sestra in brat, kjer si, ostani, zmešnjavo še večjo nam moško prihrani! Odtrga se trhli kos — ruš nad vodo — in zemlja bo mirna in zvezde nad njo ... Nov dvignemo jutri si dom nad seboj!«
Kjer si, ostani, nam hujše prihrani! — Dehteče je solnčno nebo nad menoj in trden ob cesti je kamenov plot.. — Vetrovi iz večnosti pojejo: Tod te srečajo angeli Samarijani, ko bodo nebo v dolino peljali in zvezde zlate, da zemljo odrešijo, trudne brate z Gospodom potešijo, luč prižgo
in na novih stebriščih zgradijo zemljo. — Sam Bog blagoslovil bo temeljni kamen in zvezde zazidal bo v večno nebo... In vsi — ki zidavcu porečejo: »Amen!« posedejo zemljo — nov dom preostalih...
Na štirih jo stražila bode vogalih angelov varihov žarna perot, pojoča na vekomaj: »Hvaljen, Gospod!«
Brat Egidij
Silvin Sardenko
Bratje, kako je lepo: Biti ljubeča lučka domovom, biti hladeča rosa vrtovom: Bratje, kako je lepo! Ne verovati očem prevarijivim, kadar oznanjajo z videzom živim: Kot bi ne bild lepo.
Bratje, kako je lepo: Z ribami biti zamaknjen v globine, s pticami biti nesen na višine, više kot nese oko. Gledati z zvezdami slavo prihodnjo, z angeli hvalnico peti Gospodnjo, kot je ni čulo uho.
Bratje, kako je lepo!
Glejte, pred nami cvetočo ravnino,
kakor pogrnjeno ženitnino,
ki jo pripravlja nebo.
Biti na svetu, na svatbenem svetu,
vračati kakor otrok se k Očetu:
Bratje, kako je lepo!
Majeva
Silvin Sardenko
Ljubi, dokler solnce sije, dokler tvoj ne pade mlaj! Ljubi! Kadar grob te skrije, sam iz groba izraste maj.
Ljubi! Vere v moč ljubezni ne ugasi več nikjer. Ljubi! Ali v grob se vgrezni, preden pride tvoj večer.
Križ
Vital Vodušek V večernem polju bridko križ trhli.
Oc
ce je mogoče, naj mimo gre. Glej, saj še komaj zemljo drži, trudno padajo mu roke ...
Zemlja krvavi pot poti, polja, ta dobra polja trpe, iz njih bridkosti rastemo mi.
Veno Pilon, Most v Ajdovščini
Bridko nad poljem križ trpi.
Oč
če križ mimo nas ne gre, pa vsa zemlja v nebo naj drži.
Ti si v vseh potih in pot si Ti. Skrita semena vstajenje po jo, v trdem trpljenju ga slutijo, trudoma, trudoma vanj gredo ...
\ večerno polje se je križ razpel in težko so mu padle roke k tlom. Takrat pa je v ljubezen skril prelom in v novo jutro zemljo je razvnel.
Zlato
Vital Vodušek
\ naše duše so vpletene niti zlate.
Morda zlata nit je v moji misel nate.
Zlate misli svetlo mrežo tko ti,
da zapredejo ljubezen v njo ti.
In potem so misli zlati sij v svetlem domu:
Dom pa si mi ti.
Q. Horatius Flaccus — prevel Anton Sovre
O pesništvu
Ii
295 Ker trdi Demokritos, češ, genialnost je boljša ko pridnost in v slehernem pravem poetu da kaže se bolen blaznivec, si v Rimu prenekdo ne reže nohtov, se premnogi ne brije, ogiblje se javnih shodišč in ljubi tihotno samoto. Pa tudi lasje mu vihrajo: saj pesnika častni priimek 3oo zasluži le, komur nikdar se ne sklone pod škarjami glava, ki teloga zvrhan bi voz ne potegnil iz nje mu norosti. Bedak jaz, da češem si grivo in jemljem čistila na pomlad! To bil bi poet, da nikdo ne ulival otorej bi pesmi! A kaj hčem? Za snago sem pač. Zbog tega opravljal bom posel, 305 kot streže mu osla, ki jeklo ostri, dasi sama ne reže: ker nimam že prida peresa, bi pevcu bil rad vsaj učitelj, kako si bogati duha, kod išči hraniva talentu, kaj prija okusu, kaj ne, kam vodi stremljivost, kam zmota.
Življenja modrost — to je prvo in piscu neutrpna potreba. 3io Oziraj se v svet, a obenem prebiraj sokrätikov spise: tako si nabereš snovi, in voljno ti bo tekla beseda. Kdor ve, kaj je domu dolžan, kaj treba prijateljem v ljubo, kak bodi do otca, do brata, s čim varuj se pravo gostinstva, kako naj deluje senator, kaj dela dolžnosti sodnikom, 315 po čem se ravnaj vojskovodja, poslan nad sovražna krdela: umeje še svojim osebam dajati primerne značaje. Učen modroznanstvu obračaj, kdor pišeš, poglede nakvišku, po nravstvenih vzorih stremeč, da ubiral boš žive zvoköve. Zgodi se, da delo, jedreno po mislih, po risbi značajev, 320 čeprav brez mikavnih milin ali sile v umetnostni tvorbi, ugaja slušavcu vse bolj in utira vse globlje sledove ko drugo v dovršeni formi, zvonkljavo, a s puhlo vsebino.
Kaj mara si Grk, ki je dobil od Muze talent in zgovornost ter voljo, da išče zgolj čast in prezira posvetne dobrine! 325 A Rimec? Še mlečen dečak, pa že se uvaja v grabijivost, učeč se, kako izračunaj obresti v stotinke natančno. »No, Julče Beletov, če pet dvanajstin pomanjšaš za unčo1, ostane ti? — Viš ga mečkavca!« »»Ostane tretjina.«« »Tako je: ne boš še preslab gospodar. Če pa unčo primakneš, dobodeš?« 330 »»Doböm polovico, gospod.«« Kako naj se nadejam delom, da bila bi vredna trpežne vezave in varstva pred molji, ko nežna že srca mladine zastruplja pohlep po dobičku?
Poetov namen je, da bil bi koristen, spet drugi zabaven, a tretji ti druži oboje: prijetnost in nauke življenju. 335 Če pesniš poučno, ne bodi obširen, da utegnejo bravci izlahka dojeti tvoj nauk in držati ga v zvestem spominu:
1 Unča je dvanajsti del asa, torej: ti — iV = t\=='3 in pa tV + IT= TJ
vse, kar je odveč, pač odteče, ko vino iz prepolnega soda. Če poješ v zabavo, pa glej, da je snov ti kar moči verjetna: nikar ne zahtevaj, da veruj kedo ti nesmiselne zgodbe, 340 ko tisto, da Lamia požre otroka in živega izbljune.
Starejše občinstvo odklanja pesnitve brez nravnega jedra, nasprotno pa mlajši gospodi preseda prestroga resnobnost: žebljico zadene v glavico, kdor veže prijetno s koristnim. Pa tudi knjigarju so všeč zgolj dela poučno-zabavna, 345 ker z njimi zasluži, in knjiga gre v svet, celo daleč prek morja, in skoro zaslove pisatelju glas, ki ga reši pozabe.
Seveda ne gre brez napak: a so, ki jih bravec ne graja; saj tudi godalu izvije se glas, ki ga nisi nameril, in često zavozi jo lok, da zapoje ti »e« mesto »g«-ja, 350 prav kakor ti šine puščica neredko visoko prek cilja. Zato me na pesmi, ki kaže v celoti odlične vrline, ne žalijo redke maroge, vsejane bilo po nebrigi bilo v nedomernosti sil, ki je lastna človeški naravi. A kje bodi meja, porečeš. Kot ni, da odpuščal bi stavcu, 355 ki kljub opominom ponavlja ti venomer isto napako,
kot smešen je godec, ki stokrat spotakne prek iste se note, tako je i pisec šušmar, ki uhajajo v trumah mu kozli, in človek se sme ješ zavzet, če mu to ali ono uspeje. Resnica, i mojster Homeros mi včasih na jezo zadremlje: 360 a to je naravno: še bog bi se utrudil ob tolikem delu.
Pesnitev je slična podobi: le-ta ti ugaja izbliza, le-ona ti vzbuja ugodje, če umakneš se v večjo razdaljo; ene so, ki ljubijo somrak, a druge se v živi svetlobi ne plašijo bistrih oči četudi najstrožjih sodnikov; 365 ob tej se nasitiš že vprvo, ob oni desetkrat uživaš.
Razumen si, vem, že po rojstvu, po vzgoji, moj mladi prijatelj, kljub temu želim, da zapišeš v spomin si naslednjo resnico: za druge stanove je dosti, da zmorejo znosno povprečnost, in sodni govornik, odvetnik, četudi le srednjega kova, 370 je vendar povsod spoštovan, dasiprav ni ne eden ne drugi po močni besedi Messala, po znanju Cascellius Aulus; le pesnika nihče ne čisla, če ni nad navadno kakovost, ne človek na zemlji, v nebesih ne bog, nikar še knjigarnar. Kot zbuja neubranost godal ob polni ti mizi nevoljo, 375 kot žarka pomast2 ti je v gnus, mak s trpko strdjö neužiten, posebno ko dobri gostiji sploh treba ni takih priboljškov, tako tudi pesem, rojena v naslado ušesu in srcu, ko j zdrkne v prepad, če nima moči, da popne se do vrha.
Kedor ne razume se v igro, ne hodi na športno poprišče 380 in rajši miruje, obroču nevešč in žogi in disku,
da ne bi gledavcev stoglavi se krog po pravici mu rogal. A pesmi kovati, to pač: vsak trep se jih drzno loteva,
2 Za maziljenje las pri simpozijih. Pomast so dajali ponekod tudi gostitelji.
169
češ, kaj bi se ne, saj je sin ugledne rodbine, svoboden, in — kar je nad drugo — bogat ter v vsakem oziru brez graje. 385 Razsoden okus me bo čuval, porečeš, omledne plevkobe.
V	besedi in delu si moder, to vem; če pa kdaj kaj napišeš, izroči v presevo svoj spis izkušenih kritikov situ,
nato pa — v temačen predal z njim, kjer čakaj devete pomladi: dokler ti ne pride na svetlo, ga zmeraj lahko še uničiš, 390 beseda, poslana med svet, pa nikoli se več ti ne vrne.
Pragozdne ljudi je odvadil pokolju in zverski prehrani bogov svečeniški glasnik, sel Örpheus: odtod njegov sloves, da ukrotil je z glasbe močjo si deročega leva in tigra. Podobno je sklopil Amphion thebanske zidine iz kamna, 395 ki voljno sledil božajoče je speve in zvočno mu plunko.
V	pradobi sta pesnik in pevec — nosilca modrosti — učila, kaj javna je last in zasebna, kaj sodi bogu in človeku; zatrla sta križem-hotmštvo, utrdila zakonskim pravice, zidala domove in mesta, vrezavala v les jim postavo.
4oo Tako so božanstveni vidci dosegli ime si in diko, prišla poezija je v glas. Sledil je kraljevi Homeros, podžigal Tyrtaios junaške je mladce na borbe krvave, oglašal se v stihih orakelj, dajali se nauki življenju, prosile se v pesmih prijazne odlike od močnih so kraljev, 405 iznašla se igra na odru, težavnemu delu počitek.
Čemu da ti to pripovedam? Ker nočem, da morda preziraj umetelno plunko, ki Muza jo ljubi in pevec Apollon.
Pogosto se sliši vprašanje, li treba brezgrajni pesnitvi talenta predvsem ali šole. Po mojem ne vodi do uspeha 4io ne trud brez prirodnih darov, ne darovi brez resnega truda: ne: drugo podpira se z drugim, vzajemno pomoč zahteva je.
Kdor hoče v tekmi zaželeni si cilj zmagovavec doseči, to trudi in uri od mladih se nog, se poti in prezeba, ne vinu, ne Veneri vdan. Podobno umetnik na svirko: 4i5 i ta se je mučil z učenjem in tresel pred strogim se mojstrom. Ni dosti, da praviš košat: »Jaz zlagam prekrasne vam ode; kedor bo poslednji, je kajfež: a mene nikdo ne doböde.3 Res nisem se učil, a priznati nevednost? Saj nisem neumen!«
Kot gnete okrog prodajavca na dražbi se množica kupcev, 420 tako privlačuje pesmarček krdela pohlepnih lizunov, če bogat je z zemljo, če ima kapital naložen na obresti. A zlasti če vabi v gosti, če prevzema dvomljiva poroštva, če toženim v stiski pomaga, da uidejo tesnim zagatam, se uslužnost vsiljivih hvalivcev stopnjuje do tolike mere, 425 da pevče ves blažen ne loči prijatelja več od lažnika.
Če komu poklonil si dar ali morda povabiš ga v goste, da ves od veselja gori, ne čitaj mu svojih pesnitev: sladkač bo brez dvoma ti vzklikal: »Prekrasno, sijajno, nebeško,« bledeč — po vsebini — od straha, sočutne solze preliväje,
3 Povzeto po otroški igri. Pesmarju je pesništvo sploh le igra, ne umetnost.
430 radostno skakäje od tal, bijoč od razgorčenja ob tla. Prav kakor izraža beseda in kretnja najetih ti jokavk vse hujšo bolest ob pogrebu ko drugi, zares žalujoči, tako ti pritvarja lizun, da je ganjen, vse bolj ko prijatelj. O kraljih gre glas, da so goste čez mero zalivali z vinom, 435 če radi bi videli v srca, kedo jim je vreden zaupnik.
No, tudi brez tega boš spoznal, če nisi sam vase zaljubljen, li ni, kdor ti hvali talent, lisjak, ki je ukanil gavrana.
Quintilius ni bil le-tak. Če si bral mu kedaj kak osnutek, je vselej odkrito povedal, češ: »Tole popravi pa tole.« 440 »»Saj bi, ko bi znal, pa ne gre: ves glup sem že od samih poskušenj.«« »Potem pa kar v ogenj s pokveko,« je odvrnil, »in znova na delo!« A kdor se je branil poprav in napake celo zagovarjal, ni pesnik več tratil besed: okrenil pačuhu je hrbet, in pustil, da samemu sebi je trosil opuhlež kadila. 445 Kako potemtakem ravna izveden in pošten soditelj? Kar plehko je, on to iztrebi, ogladi, kar trdo je v stihu, prozaična mesta očrta, prebujne poganjke poreže; kar ni dovolj jasno, obsveti, dvoumno označi s prašajem, popravi besedam, če treba, še red, ob kratkem: sodnik je, 450 ki nikdar površno ne de, češ, kaj bi se krčil za ništrc in dražil prijatelju žolč! Tak ništrc je cesto usoden, in baš radi takih si steče poet zabavljice in grajo.
Kot nikdo ne sreča se rad ne z gobavim, ne zlateničnim, še z verskim fanatikom ne, Diane nevarnim menihom, 435 tako jo previdni preplašen ucvre pred prismuknjenim pevcem: zgolj sničava deca pode se za njim pa mu kažejo osle. Zija je v nebo kakor ptičar, ko gleda zalazno po drozgih, ti tava nesrečnež okrog, in verz se mu riga za verzom, nenadno pa — pljusk! — štrbunkne v vodnjak ali smradno greznico. 46o »Pomagaj, kdor božji«, zavija; zaman je: živ krst se ne zgane. Če končno le pride kedö, da bi vrgel mu vože v kotanjo, ga ustavim rekoč: »Kako pa ti veš, da ni nalašč ugreznil, in noče, da pridi kdo ponj?« Ob tem se sklicujem na zgodbo o smrti Empedokla pevca, češ: »Slavni Sicilec je hotel, 465 da imel bi ga svet za boga, pa je hladen zavihtel se v Aetno. Poet ima sveto pravico, da ubije se, kadar mu drago: če rešiš ga volji navkljub, grešiš kakor pravi morivec. Ni prvikrat storil tega; če pomoreš mu — tudi ne zadnjič: ker pamet in on, to je dvoje, in smrt so mu vrata do slave. 470 Sicer pa: odkod to prekletstvo, da mora šesterce kovati? Oskrunil očetu je grob, strelokazu4 nemara porušil ogrado z zločinsko roko: karkoli že, grešnik je blazen. Kot medved, ki zlomi rešetko, ražžene neužitni pesmakar učeno, neuko, ves svet, zakaj strašen je, kadar začita, 475 in kogar popade, je proč: mori ga, podoben pijavki, ki leno zvali se ti s kože, šele ko naloče krvi se.«
4 Bidental, z žrtvijo ovce (bidens) posvečen prostor, kamor je udarila strela.
Salve virgo Catharina!
ali
Ljubljanski študentje
Igra v petih dejanjih
Ivan Pregelj
Drugo dejanje
Glavni trg v Ljubljani. Z desne spredaj v levo zadaj v diagonali vrsta hiš, perspektivično od starejšega rotovža in špitalske hiše v ulico, ki jo za slan ja grobišče pri cerkvi svetega Miklavža, odkoder gre pot k franjevcem pri Samostanskih vratih. Določno poudarjeno je plastično ospredje: to je zlasti mestna hiša z nagnjenim pročeljem, kakor je videti na sliki v Valvasorju. Tu je mogočen pomol z vrati, lopo in prehodom. Okna in vzporedno v vogalih Lipčeva kipa: Adam in Eva. Na vidni strani pomola Gericijevi alegoriji: Pravica, Modrost, na hišni steni podobno v presnem »Kambizova sodba«. »Salomonova sodba« in še dvoje alegorij s te strani ni moči videti. Na trgu pred vrati v pomol klop, kletka za zločince in sramotni kamen. Sredi trga starejši vodnjak. Pomolu ostro nasproti vogal špitalske hiše s kipom Matere božje sedem žalosti in rdečo lučko. Tesno za vogalom mala vrata s trga. Dostop na trg je desno zadaj s Starega trga, spredaj pa pod znamenjem Matere sedem žalosti od avguštincev in Špitalskih vrat. Levo zadaj vstop na grobišče pred cerkev, desno pa ulica v ovinku proti Poljanam. — Ponedeljek, dne 13. julija 1682. Daniti se je začelo. Viharni nalivi prejšnjega večera so učistili ozračje. Opojna slast trpko napojenih zemeljskih tal valuje — nevidna plima — preko utrdeb in ozidja v zatohlo tesnobo mestnih bivališč. Mesto spi, ne ve za zemljo, ki že živi onstran ozidja v polju, vrtu, gredici in lopi, v tratini in logu, rosi in megleni luči prve zarje, ki snuje v presladkem nastroju, da vanj odpeva le mestni vodnjak, petelin v prednjem mestu in prepelica v zrelem žitu. Okna mestnih hiš so slepa in gluha, celo vrabcev družina v goščavi strmega grajskega hriba še spi. V lahkem povetrcu vzhajajočega dne drhti in hoče umreti le samotna rdeča lučka pred Materjo božjo sedem žalosti na vogalu špitalske hiše... — Stopnjema raste jutro. Vrabci zašumijo, prva vrata se rožljaje nekje odpro, oglasi se jutranji zvon, oglasi v drugo in tretje. Zapoje grajski rog, vstane šum mestnih vrat. Trg oživi, se razrašča v hrup in hrušč, v pravdo in jezo. Ko doseže človeškega vrveža pesem zlogolka svoj višek, tedaj šele vstane polni dan: zvonovi turške sedme ure in poletno solnce izza mokrega Posavja...
1. prizor:
(Poedini zgodnji molilci — morda udje bratovščine Kristusa, umirajočega na križu — prihajajo posamič in v skupinah z različnih strani v cerkev. Ta in oni zakašlja iz starih, v zatohlosti nizkih in nezračenih sob zadelanih pljuč. Še drugi je vzdih-nil, zdaj tegobno, zdaj sproščeno. So, ki gredo, kakor da se še niso popolnoma otresli tope zaspanosti. Ko prehajajo pod znamenjem na špitalski hiši, se priklanjajo in križajo. Kot medle konture na srebrnobledi luči vzhajajočega dne se gube v
senco, ki je še trpko gosta kraj ulice ob ovinku. Iz te mrakote vstajajo še enkrat v poudarjeno luč, ko stopajo skozi vrata na cerkovni svet med grobove pred cerkvena vrata. Zvon, kratko, tipično.)
1.	meščan (ob palici): Kaj? Pred jutranjem je pozvonilo »zabogom«. Le kam pojdejo previdevat tako zgodaj?
2.	meščan (se odkašlja, togo): Stare pa mlade, vsako uro nas kliče pred svoj tribunal večni sodnik.
1.	meščan: Zahval jen naj bo. Dobro si rekel. Večni rihtar, sodnik mimo sodnikov. Nikoli ne leže ta nebeški naš Staudach in stražmojstri Taškarji mu ne spijo nikoli.
2.	meščan (začudeno): Kaj še dremlješ, da tja-vendan vekaš? Boga ne boš primerjal z našim umazanim človeškim birištvom. (Gresta.)
2.	prizor:
3.	meščan (rahlo jecljavo): Sssaj! Mlada kkri pppa nepočakana. Še umirati se ji mudi. — Pppp .. omočnik Ruprecht si dejal?
4.	meščan (vsakdanje): Zrastel je, kakor gre. Kammersteinerjeva vdova je vrgla oči po njem. Če že ne more biti po redu, vsaj za ta čas, dokler ga ni zasnubila, bi se bil potuhnil. Najmlajše mojstrstvo bi mu bila kupila.
3.	meščan: Kammersteinerin? Trgovka Agata? Ki ji učitelj šenklavški okoli kril in mize opleta? Nnnak! Za devet deklet so vdove. Ttta je prav-darska za dddevet Staudachov. jaz bi si tudi rajši puščati dal, preden bi jo za mojstrsko čast jemat šel. (Čez trenutek.) Mmladi so se sprli gotovo radi ddeklet?
4.	meščan: Bog jih vedi pa razumi. Študentje že nekaj tednov o neki Katrici p o jo. Pa čevljarji menda neradi in narobe slišijo. Tepci. Katric ne obrajtaj! Eno poznam. »Hitra«, smo ji rekli. Dva praporca nas je poleglo zanjo po zmagi pri Šent Gotardu.
3. meščan (veselo): Sssaj! Hitra Katra, solda-ška. Po domače ji pravimo krvava griža. (Gresta.)
3.	prizor:
1.	starka (Meta): ...smrtni uri. Amen! (Se prikloni pred Materjo sedmih mečev.) O sveta, nedolžna martrnica sedmih bridkosti! Pa te boli še osmi meč. Ljubljanci ti ga brusijo (se ozre in sovražno zagleda v Evin kip na rotovžu), pa ta cundra tu gori, fej! (pljune), ki jo imaš noč in dan pred očmi. Fej! (Pljune še enkrat.)
2.	starka (Urša. Sladko): Joh, botra! Saj je mati Eva, pa sveta.
1.	starka: Le verjemi! Eva iz hleva, pa ne sveta. Ta Taškarica iz raja, za vse oči in le za svojega Adama Blaža ne, ki ljubejev svoje babe videti noče. Fej! Vsako rokodelsko ščene, ki v mesto pride, tam gori mora prisloniti. -
2.	starka: j oh, joh! Pa sem do danes verjela, da jo v pobožnosti častijo in poljubljajo po stari in lepi navadi.
1.	starka (žolčljivo): Po stari navadi? Res je. Po tisti, ki ji je greh ime. In prav po tej cundri — fej! — se je vsejala na svet. (Posmehljivo.) Ta navada!
2.	starka: Joh, botra! Ne sodimo!
1. starka: Kdo pa sodi? Huda sera tako. (Hoče še govoriti, pa ne najde besede. Ljuto še enkrat proti rotovžu, pokazavši jezik.) Smrad. Fe j!
4. prizor:
(Ta trenutek se oglasi od cerkve zvonček, takoj nato pesem »Adoramus te...«. V dostojno nedoločnih obrisih je spoznati, da gre duhovni z Najsvetejšim previdevat. Ljudje na trgu pokleknejo, pojejo. Pesem utihne. Duhovnik blagoslovi srenjo, ki je šla v sprevodu, pokleknila in zapela po blagoslovu: Sveto, sveto, sveto ...)
1.	starka (kleče) ... zdaj in ob naši smrtni uri. Amen. V imenu Boga Očeta... (Vstane, se ozre, rezko.) Tak, še tega je treba, tega pisarja, ki Taškarici za cunje in pankrta skrbi!
2.	starka: Jezus, botra, vzdržuj se! Gospod je le! Kaj, če bi slišal!
1.	starka: Naj pa, ali sem se lagala? Po pasje živi. (Se ozre še enkrat strupeno in gre.)
2.	starka: Bog nam vsem vkup naše zadnje olajšaj! (Za družico.)
/o. prizor:
Jurij Tolmeiner (lep, tridesetleten človek, zdravo zanemarjen, a veder): Zdaj si res slišal, Jurij. Po pasje živiš. (Trpko.) Ni lepo. (Še bolj trpko.) Pa tudi dobro ni. (Trudno, zdolgočaseno in ubito, a obenem bridko.) Hudič! Če bi le tako prekleto umazano ne bilo! (Se ozre.) Straža z Blažem, njenim. Ne. Z njim se ne bom sreča val. (Stopi naglo proti rotovžu, pošto ji. Nekdo je zaklical za njim.)
6. prizor:
Jeronim (prihiti zasopel in živo z rokami ma-haje, se klanja pisarju in govori pretrgano): Ono-revole! Dio, kakšna sreča, da ga Vas vidim. Si-gnore cancelliere! Una parola, samo besedo, gospod Tolmajniger.
Jurij: Tolmeiner! Kaj pa? Uradno? Ne poslušam.
Jeronim (vsiljivo): Ma no — pa ne tako, ono-revole. Saj se ga poznamo. Naj ga ne reče tako, naj ga ne hodi! Una parola! Naj ga posluša, naj ga počaka! Naj ga ne beži!
Jurij: Kaj pa je, za vraga?
Jeronim: La scusi, signore. Dio! Saj jaz ga nisem ne sitna ne težka, ma intanto. Ho permesso, obljubila sem gospe Agati, Lei la sa, Frau Agatha Kammerstein, ho permesso, da ga bom govorila, e cosi parlo e scusi signore, Frau Kammerstein, die ganz gutherziges —
Jurij (živčno): Adieu, Schulmeister! (Se obrne, hoče iti.)
Jeronim: Ma no, ma no! Saj smo ga vsi človek, gospod cancelliere, samo eno besedo ...
Jurij: Ne, tri! Hudič vzemi Kammersteinerico! (Zavpije.) Kaj sitnari spet?
Jeronim: Malenkost, una bagatella, gospod Tolmajniger ...
Jurij: Tolmeiner!
Jeronim: Lo so, lo capisco, scusi... Una chiap-pola, davvero. In tako, Bog ga bodi zahvaljena, da ga poslušate in da ga povem nel tenore, kakor ga je naročila gospa Kammerstein: Sage Er, ha detto, Schwerenot, es pressiert, jawohl, und da sollen beim Judicio acht haben, ist heut der Ge-
richtstag dero Klägerin Frau Kammersteinerin wider Gregorium Eržen von wegen von wegen ...
Jurij (se zasmeje): Dobro je, gut ist, Schulmeister! Pojdi in povej svoji Kammersteinerici... (zašepeta sirovo) naj me ...
Jeronim (se pokloni): Grazie, signore! Ga že bežim, ga bom povedala, da sem ga govorila in vse storila, kar je v človeška moč. (Se klanja, gre.)
Jurij (posmehljivo za njim): Cerkovna miš šen-klavška! Proti Erženu služi, ki je tam cerkovnik. Ušesa mu bo navil! (Se ogleduje, vzdihne, za-zdeha in gre v mestno hišo.)
7. prizor:
Blaž (Taškar s stražniki): Stoj! Fu. Smo vsi? Smo. Ostanemo v službi do novega povelja, kakor bodo razglasili gospod, gospod sodnik. Perikula. Raport. Št. 4. Matej Klembše.
Stražnik (Klembše): Na Starem trgu vso noč mir. Ob dveh meščansko vpitje.
Blaž: Kakšno vpitje, tepec?
Stražnik: Pri Wablu ob dveh, potem babica, potem ob treh novo vpitje, potem ob štirih dvojčki.
Blaž: Fu, Bog blagoslovi! Pa to noben raport ni! Blaž Taškarjne pojde za botra. Vorwärts! Št. 3.
Stražnik (Jurij Turkovič): Nna čevljarskem mmostu prijel...
Blaž: Ha? In ga ima! Koga pa?
Stražnik: Gggospoda Kodelija ...
Blaž: Z Novega trga? Plemiča? Štor! Kaj si znorel? Bomo spet imeli opravka z vicedomom, perikula. Sam se boš zagovarjal, govedo! Št. 2?
Stražnik (Sattler): Gospod vahtmajster! Nisem nič videl ne slišal.
Blaž: Fu. Spal? Z odprtimi očmi spiš. Ne taji! Št. 1.!
Stražnik (Polec): I nu, pa povem. V Pasji ulici...
Blaž: Ha? Tam blizu mene?
Stražnik: Gospod pisar (pokaže na rotovž) Jurij lezel skozi okno.
Blaž: Pri Petru Vodebu, kaj? (Veselo.) Nemarnost, fu! Ampak nas ne briga, kam gospod Jurij ponoči lezejo. Da le k nam ne, kaj, možje? (Zaupno.) Tega Petra sem pa sam pametno svaril, naj v svojih letih ne jemlje premlade. No, kaj? Ali sem kaj neumnega rekel?
Stražniki (so se v zadregi spogledali. Vsi vedo, kam zahaja vetrn jaški Tolmeiner).
Stražnik (Klembše): Menda.
Blaž: Menda! Kaj se to pravi! Saj sem grešen človek, pa ne spovednik! Duhovni naj gledajo, kje greh smrdi. (Trenutno vznejevoljen.) Ampak da imam tako moštvo, ki nič pametnega rapor-tirati nima! Fu! To, kar vem sam! (Se postavi, kakor da poroča sodniku.) Vaša učenost in strogost! Sinoči ob devetih na Starem trgu vpitje pa rebeljon. Ko je začela teči kri, prihitel, razpodil nemirneže, pobral štiri ranjence in zajel napadalca... (Stražam.) Fu, kje ga imate?
Stražnik (Klembše): Na Stražnici spi, študent naš Benedikt, pa je še vedno pijan ko klada.
Blaž: Naj spi! Bo zato tembolj debelo pogledal, ko se zbudi. Raport se nadaljuje. Vaša strogost! Kakor razvidno, se šolarji in čevljarji še
niso unesli. — Pet študentov sicer ponoči prešlo iz mesta pod Prulami, kjer so podgane mestni zid izpodkopale. (Boben od špitalske strani.) Ha! Kaj pa to, perikula?
Stražnik: Nnič hudega, gospod vahtmajster. Cesarski pajk gre muhe lllovit.
Blaž: Kdo? Muhe lovit?
Stražnik (rahlo zasmehljivo, da Blaž ne ume): Cesarski na lovu za vojaškimi novinci.
Blaž (uradno): O tem naj daje sam svojemu gospodu raport. Jaz grem. Stojte, perikula, na mestu, dokler se ne vrnem! Fu! (Grevmestnv hišo.)
8. prizor:
(Na trg pride cesarski stotnik s feldveblom in nekaj vojaki. Za suho zlato snubi neprevidne mladce za vojaški stan. Za njim se zgrne na trg ljudstvo. Čuti je rog z Gradu, znamenje vratarjem, naj od pro mestna vrata. Za mestnimi sej-marji pridejo kmetiški. Stotnik se ustavi sredi trga. Vojak postavi predenj nekako mizo. Ljudje v gruči okoli. Poedini klici: »Zakaj bobna? Ali bo novo vojsko zapovedal?« »Ne, tržil bo. Lejte, suho zlato sklada na mizo. Le kaj bo kupoval?« »Tepci! Duše! Krščeno kri za cesarske vojske.« Boben pregluši te pogovore.)
Stotnik (kratko, trpko): Hie Kaiser und Macht. Vi vat Leopoldus!
Vojaki (s feldvebljem): Vivat!
Vojak (feldvebel, govori hitro, kakor se je naučil): Moj najvišji gospod N. V. cesar Leopoldus, kralj ogrski, kralj češki, kralj nemški... po meni cesarskem stotniku Janezu Volku Güntherju pri regimentu... (Glas tržnih ljudi vse bolj gluši njegove besede.) ... Obljubimo ... čast, nesmrtno slavo... (Hrup trgujočih kar izzivalno preglaša cesarsko vabo, a nenadoma utihne, ko ljudstvo čuje nadaljnje.) Dajemo preprostemu vojaku streho, stan in kruh, dajemo v denarju za prvo na roko deset zlatov, za drugo, v šatorišču po zlatu na teden in na bojišču dvojno mezdo pa še pravico do vsega, kar upleni na sovražnem mimo enega dela, ki je last komandantova... (Boben.)
Vojaka (po domače): Vivat Leopoldus! Hoch Kaiser und Macht! Eto zlatä! Vzemi, mladenec! Cesar je pošten plačnik, služba je lahka. (Mlademu kmetiškemu.) Brate! Ne pomišljaj se! Eto ti novcev. Ne maraš?
Kmetiški (obotavljaje se): Vzel bi že...
Vojak (feldvebel): Deset zlatov, pomisli, pa takole suknjo in sabljo in konja. Presneti junak! Cesar ne bo imel lepšega kirasirja.
Stotnik (kima, potrepa fanta po ramenu): Hie Kaiser und Macht.
Vojak (preprosti): Vivat Leopoldus! Sezi mu v roko! (Boben.)
Stražnik (Klembše, se je približal kmetu. Trpko): Teslo, na mater misli pa pojdi odtod!
Kmetiški: Nimam ne očeta ne matere.
Vojak (odrine stražnika): Kaiser und Macht!
Stražnik: Laibach und Recht! Fant pojdi v cerkev in ne poslušaj!
Vojak (fantu): Vidiš! Očeta nimaš ne matere. Cesar ti bo oče in mati in še ljubo ti bo dal. (Se zasmeje, vabi polglasno.) Mladec, ljubo, pa tako,
in če boš hotel, za vsako noč drugo. (Ujame fantovo roko.) Pri moji vesti in duši, meniš, da se lažem? Cesar se ne laže. Vivat Leopoldus! Eto, vzemi! (Mu usili novec.)
Vojak (feldvebel): Živel naš novi drug! Hoch Kaiser! Tvoje ime? Janez Kmet. Dobro! V treh mesecih boš plemič. Čast ti! Zdaj pojdi in pij na cesarjevo zdravje, a ne pozabi, čigav si! Ne skrivaj se! Najdemo te. (Boben.)
Stražnik (Klembše, trpko): Hudičev kmet! Še krvavi pot bo potil. (Se obrne vstran. Šum ljudi na trgu prevpije malo nesrečo, ki se je pravkar zgodila.)
9.	prizor:
(Duhovni, ki je šel prej previdevat, se vrača. Ko prehaja mimo, utihne šum ljudi, le boben poje. Nekdo zakliče jezno: »Cesarski, mir daj! Z Bogom se ne boš bodel!« Nato neposredno nekaki vzhičeni klici od Starega trga. Nekaj meščanov prihiti. Klici: »Kje so stražarji?« »Kaj pa je, kaj pa je?« »Čevljarji!« »Kaj hočejo?« »Študentje! Mesto hočejo zažgati!« »Jezus, zažgati?« »Sodnika! Straže! Pod orožje!«)
Blaž (se vrne iz mestne hiše): Perikula. Kaj pa je? Moštvo! Nared?
Stražnik (Klembše): Tu smo!
Blaž: Za menoj! (Odide s stražniki proti desni. Boben. Trg se prazni.)
10.	prizor:
Klasiber (s Semeničem v plašču): Še enkrat, Jurij Gabrijel! Ne bodi predrzen! Zadnji čas je, da bežiš. Spoznajo te in primejo.
Semenič: Pusti! Brez slovesa ne grem! Vsaj videti moram svojo sladko deklico. Katarina!
Klasiber: Pogubil se boš! (Po kratkem.) Daj, peljem te k njej na dom. Samo od tu vstran!
Stotnik (ki je sicer zločinski cesarski mešetar, v malem vendar plemiški kot smo kulturni ljudje vsi, se jima približa, salutira, vljudno): Hie Kaiser, gospodje! (Semeniču.) Dvajset zlatov na roko in v dveh mesecih cesarski praporščak!
Semenič (malomarno): Pozneje.
Stotnik (se pokloni, odstopi. Boben).
Klasiber: Čuj, čevljarji hrup i jo. Hitiva! (Vleče Semeniča proti špitalski strani. Hrup od Starega trga narašča, pregluša boben in cerkovni zvon.)
11.	prizor:
Jeronim (prihiti, se ozira): Pa kaj ga hočejo meni? Jaz sem mirna človek, jaz sem ga maestro. Jaz ga ne maram vojska, jaz ga bežim k liebe Frau Agathe ... gutherziges. (Gre.)
12.	prizor:
Katarina (z Marijo Ano od Starega trga): Marija Ana! Kaj pa hočejo ti ljudje? Kaj vpijejo?
Klici (izza odra): Smrt požigalcem! Ubijte morilce! Proč s šolarji!
Katarina (se oprime Marije Ane): Čuješ? Beži-ve! Domov! Ne! V cerkev!
Marija Ana: Umiri se, vse bo ve izvedeli! Tu stoj! (Potegne Katarino pod vrata na vogalu špitalske hiše. Hrup se bliža.)
13.	prizor:
Blaž (Taškar s svojimi, umikajoč se): Fu, Lai-bach in pravica! Red pa mora biti. Gospod svetnik Schwertl! Saj vem, da so njihov pokrovitelj, in je prav. Mirni naj pa le bodo, jim povejte. V Ljubljani se nikomur nobena krivica ne bo godila, fu.
Katarina: Poglej! Schwertl jih vodi in Lenarta ima s seboj. Zoprni ljudje!
Stotnik (opazi dekleti, da svojim znamenje. Boben. Vojaki preidejo preko trga. Stotnik salutira deklicama in se postavi kakor za stražo ob vrata): Brez strahu, lepe gospodične! Hie Kaiser!
Katarina (se pokloni, otroško zaupljiva): Hvala, gospod vojak. Čevljarji so. Gospod Schwertl jih vodi, ker jim je nadzornik. Meni je varuh, pa ga ne maram. Moji teti se sladka.
Stotnik (kratko): Bärenhäuter.
Katarina (Mariji tiho): Zdaj se ne tresem več tako. A kaj je rekel vojak?
Marija (jo prime molče pod pazduho).
Klici: Po sodnika! K sodniku! Kje je sodnik?
Schwertl (stari): Naznanite me gospodu Stau-dachu! Periculum in mora.
Blaž: Takisto pravim tudi jaz. Perikula! Vstopite, če je že vstal. Ti ljudje pa naj mir dajo! (Svojim.) Nared! Kein Pardon weder Schuster weder šolar! (Gre s Schwertlom.)
Schwertl (star., se ozre): Lenart! Mirni naj bodo!
Lenart (Schwertl): Mirni, ljudje! Morilec ne bo ušel svoji kazni! Jaz ga poznam!
Klici: V trančo, na vislice! Rablju!
Lenart: Dobil bo po zaslugi! Jurij Gabrijel Semenič mu je ime.
Katarina (vzklikne): Marija! Si slišala ? Pa zakaj ?
Marija: Morda je pa Jurij Gabrijel tisti...
Katarina: Moj Bog!
Marija: Ne boj se, saj ga še nimajo! (Boben.)
Stotnik (gre, potreplje Lenarta po ramenu): Kaiser und Macht! Dvajset dukatov in v dveh mesecih praporščak!
Lenart (glupo strmi, nato zavestno): Ne. Lenart Schwertl se bo prej ženil.
Stotnik (mu obrne hrbet, gre, se pokloni Katarini. Trpko): Bärenhäuter.
14.	prizor:
Klasiber (izza vogala, zagleda dekleti; ostrmi. Zmedeno): Ave, Maria Anna ...
Marija (vzklikne): Gospod korektor!
Klasiber (naglo h Katarini): Gospodična! Jurij Gabrijel Vas išče. Vzel bi rad slovo.
Katarina (trenutno mirna): Potrdite vse! Ubil je čevljarja, zdaj ga iščejo in če ga ujamejo, mu bo za glavo.
Klasiber (slovesno): V poštenem obrambnem boju, gospodična, in ujamejo ga ne. Le slovo bi še rad vzel.
Katarina: Kje je?
Klasiber: Pri Vas na domu.
Katarina: Marija, domov! (Vzklikne pridušeno.)
15.	prizor:
Semenič (je vstopil izza vogala).
Katarina (vzhičeno): Jurij Gabrijel, noriš?
Semenič (toplo): Norim, če hočeš. Ampak svojo ljubo deklico le vidim še enkrat! Gospodična Katarina ...
Katarina: Bežite, nesrečni! Ubili Vas bodo!
Semenič: In če me, z Vašim imenom na ustnicah umrem.
Katarina (zaplače, objame Snedčevo): Marija!
Klasiber (skrbeče): Pojdi! Beži! (Prečudno sproščen vzklik izmed ljudi, ki hrupijo pred rotov-žem.) Prekasno! Schwertl nas je opazil.
Stotnik (kot straža spredaj): Hie Kaiser und Macht.
Lenart (z množico, ki se je obrnila v to smer): Je že pravi! Jurij Gabrijel Semenič. Zlikovec, vdaj se!
Semenič: Glupec, ali tebi? Pridi bliže in me primi! (Hrum.)
16. prizor:
Blaž (iz rotovža): Perikula, fu! Kaj pa že spet? Mir! Red! Stražniki, nared! HieLaibach und Recht!
Stotnik (Semeniču in Klasiberju): Hie Kaiser und Macht! Gospoda! Po trideset zlatov na roko in v treh letih dva cesarska stotnika!
Semenič: Pozneje, gospod! Gospodična Katarina, tako jemljem slovo ...
Blaž (kroteč čevljarje): Kri ni voda, perikula! Straži pot! Kein Pardon. Kako? (Schwertl mu pove ime.) Aha! Jurij Gabrijel... Kako?
Lenart: Semenič!
Blaž: Jurij Gabrijel Semenič...
Semenič (ki ga je nekdo pogodil s kamenom, da je zakrvavel): Pereas, crepida!
Blaž: Gabrijel Semenič! Mirno se dajte! Perikula in mora! Kaj pa hočete? Preveč nas je! Straža, vorwärts!
Katarina (zavpije in objame Marijo Ano).
Semenič (ki so ga prijeli): Salve sponsa! (Mirno Schrvertlu.) Gospod Lenart! Mojstrski strel je moj! (Stotniku, ki ga z vojaki ščiti pred pobesnelo množico.) Hvala! Cesar in moč? Pozneje morda ... (Straža ga vede skozi ljudi proti mestni hiši.)
Klasiber (vzhičeno Mariji): Otel mi je življenje, rešim ga! Saj je plemiški! Mestno sodišče ga ni gospodar. Grem takoj k vicedomu — (Katarini) ... otmem, gospodična! (Se zadivi.) O, glejte!
Semenič (pred vrati v mestno hišo, osvobodivši se stražnikov, sredi v hrupu in jezi ljudi, lep, svoboden, kljubovalno samozavesten): Tako, gospodje svojat, snubim jaz svojo nevesto, najlju-beznivejšo deklico v Ljubljani! Jurij Gabrijel za lepo Katarino! En sam za edino proti vsem! Salve virgo Catharina!
Klasiber (vzneseno): Ave! (Boben. Semeniča odvedejo.)
Lenart (h Katarini): Obžalujem, gospodična, ampak...
Katarina: To povejte, kako je bilo ime tistemu!
Lenart: Tistemu? Komu?
Marija Ana (trpko): Dvanajstemu pri zadnji večerji, gospod Schwertl!
Lenart: Verdammt!
Stotnik (se obregne obenj, zaničljivo): Kujon! (Boben.)
Z a s t o r
PROSVETNI DEL
Božidar Jakac, Portret
Silvin Sardenko
Vital Vodušek Misli ob jubileju
Vsaka doba je zase prerok in glasnik. Zato bi zamenjal v tistem pregovoru očaka Abrahama, ki ga vidi človek s petdesetimi leti, z mladim obrazom nove generacije, s prerokom nove zaveze. Ob mejniku let se zagledata drug drugemu v oči. Morda je včasih dvakrat bridek ta pogled: pogled v novi čas, novo ustvarjanje in miselnost, ki je ne doumeš več, in obenem občutek, da te je sodba mladega rodu pustila pred vrati svojih dni.
Sodba vsake mlade generacije je samozavestna in trda. S trpko odkritosrčnostjo loči in odklanja. Posebno še v času, ki je tako strašno otopel in omrznil, v času, ko bi po kolenih romala za bogatimi življenjskimi silami, da bi jo okrepile in nosile v veliki vzhit, ki bi objel zemljo in nebo.
Tako je tudi sodba mlade generacije lahko po svoje krivična, ko jo v strastni, kipeči mladosti ne zadovolji več umirjena misel, ki hodi skozi jutro in večer, le vedno za solncem; ki se odkriva in prekrižava pred božjimi križi in znamenji; ki hodi romarska pota s prošnjami in hvalnicami, v cerkvice, da bi svetnike privabila iz oltarjev in
v oltarje, in se z zvonovi razdoni od jutranjega pritrkavanja v večerno molitev. Dva svetova, dva bregova, ki ju oba še obliva isti tok življenja, a si ostaneta vendarle ločena, daljna. A v vsem spoznanju odklanjajoča sodba vendarle boli.
In Sardenko praznuje svojo petdesetletnico.
To je bilo še v letu »obiskov«, še iz tiste čudovite mladosti slovenske knjige, kakor jo je gledal Dom in svet ob Meškovem jubileju, ko se je Sardenko skoraj zagovarjal, da je religiozni pesnik, in tožil, da ni za take pesmi zanimanja. Gotovo smo danes že prešli v polno leto rasti in zorenja. Vendar pesmi gredo še manj — bodisi da se jim je del odtujil, ko ni sledil hitrim korakom zadnjih let, bodisi da je večina obvisela v neduhovnosti in praznih zunanjostih.
A v mladem človeku se je utemeljila božja obnova. Razgibale so se duhovne in religiozne sile, prisvetile so v zadnji mrak in zazvenele v zadnjem utripu srca. To je bila zavest novega rojstva, novih resničnosti in tesne božje bližine. Rojstvo je težko. Tako je bilo življenje in oblika nastopajočega rodu včasih trda, izmučena, da je bolela v oči in dušo. A bila je odkritosrčna do skrajnosti. Bila je pot iz prijetnega sprejemanja dojmov in oblikovanja zvenečih rim v lastno izžarevanje, luč in moč. Bila je pot iz starostnih let, ki se umire v igri s svetlobo in z zvokom, do preroditve v polno otroško resničnost in neposrednost. Kakor v odrešenje je šla v solnčno pesem božjega otroka, v naivno mistično gledanje Stvarnika in vsega stvarstva.
Mejnik pa je bil v Sardenkovih prvih letih, v času rodu, ki mu obhajamo jubileje. Takrat je krenil med prvimi z izvožene prašne ceste in šel čez živa mlada polja, da je utrl božjo pot.
Morda ni bila taka notranja nujnost v religiozni vsebini njegovih prvih pesmi — notranja nujnost, ki danes trga, trga dušo in religioznost v pesem in se bori do Boga —, kot vpliv stanu in apostolskega duha svečeništva, vpliv narodne pesmi, ki mu je zvenela iz otroških dni, in še vpliv Webrovega religioznega eposa »Dreizehnlinden«, ki ga je spremljal kmalu pol življenja, iz dijaških let prav do 1.1918., ko se je izoblikoval v isti miselnosti in slogu v »Šotoru miru«.
Vsak raste iz vplivov in dojmov svojega časa in okolice. A vendar je razlika. Kakor so nosili včasih lepe dojme kar v rokah in jih dajali zopet drugim v roke, tako je prenesel mladi človek težišče iz kroga vase, da je v sebi pregnetel in preživel ves pisani svet, da je potem pokazal v pesmi svojo dušo in svojo obliko. V prvem prav za prav ni razvoja. Vse je, kakor eno samo dolgo sprejemanje, ki morda le tu pa tam še lepše, ubraneje, bliže zazveni. V drugem pa je iskanje, rast, bridka in težka, z vso mlado močjo in strast-nostjo.
Sardenko je pri prvih. Tako pri njem skoraj ne vidiš razvoja; kakor ena sama resnica je, ki
jo poje od prve pesmi do zadnje. Zbiral je v svojih rokah motiv za motivom, do jem za dojmom. Z lirično ubranostjo se je naslonil ob molitev (češčena bodi, Kraljica), ob mesto (Roma), sveto pismo (igre), čas (Nebo žari), svetnika (Šotor miru, Sveti Jožef, Sveti Alojzij) ali lastno preteklost (Daritev). To je ravna črta od njegovega začetka do danes. Z lirično ubranostjo in prijetnim zvokom in s primerami in podobami razblinja majhno misel, majhen dogodek in dolgo življenje. In v vsem tem je navadno prevladal religiozni motiv iz molitve, mesta, časa ali svet-nikovega življenja.
Da pa je kar že v prvi pesmi našel svoja tla in vsebino, da ni poznal trdega razvoja, težkega bojevanja in zmag, ko se mora trudoma vsa duša preboriti in preroditi v religiozno pesem, to morda danes pri njem bolj čutimo v neko oddaljenost — vsaj v razvoju —, kot pri njegovem pesniku-vrstniku, Župančiču. A prav to ga je — kakor tudi Meška — skoraj bolj približalo ženski duši in ženskemu razumevanju.
Ob meji stoletja, v omlednem epigonstvu je otroško zapela Sardenkova pesem: vsa verna, preprosta, pol žalostna, pol vesela. V njej je bila domača iskrenost domačnih doživetij, od prošnje, tožbe in molitve pa do mehkih dekliških pesmi. V njih je bil odsev od mladega jutra pa do zimskih božičnih večerov. V lahnih mehkih zvokih se je lovila žensko-nežna slika.
Vedno lepe ostanejo nekatere njegove pesmi iz vojnih dni, gotovo najgloblje osebno zajete od vseh njegovih. Malokatera slovenska pesem bi se mogla meriti z njimi v zvočnosti in preprostosti. Pa naj bo le pesem in šum izpod starega mlina, ali pismo domov, polno vprašanj, morda domo-tožje ali pa tiha večerna molitev vojakova v mraku k Mariji. Prav med temi pesmimi iz let grozote so nekatere tako ubrane v mislih in besedah, da se zatopiš vanje kakor v lep čudež, prav kot v one najlepše Cankarjeve »Podobe iz sanj«. Tu je bila bogata tolažba in voljna vdanost v najtežjih dneh. Z njimi se je morda najbolj približal narodu in njegovi pesmi; skoraj jih je narod vzel med svoje in tako ti morda kdaj za večera zazveni na uho mehka pesem »Nebo žari«.
Kakor njegova pesem je tiha, mirna Sardenkova pot. Iz otožnih vojnih občutij mimo daljne idiličnosti mladega svetniškega življenja zopet v dekliške pesmi, kakor v »Mladem jutru« zopet v pesmi iz »dekliških gredic«. V obliki je mlajši, razkošnejši, tako v zunanji obliki kakor v pesmih. A vendar se mi zdi, da bi bile kmalu lepše, če bi jim pustil staro preprostost in zvočnost. Med njimi pa je morda njegova najlepša uvodna dekliška pesem iz »Narastlih studencev«.
Lahen, zgovoren je njegov slog in verzi teko in pojo. Ta lahnost in zgovornost ga je zavedla v preobilico pesmi in v pesmih v preobilico igravih primer. Tako včasih pusti kaka pesem človeka tuje hladnega in praznega. Morda se ti zgodi še podobno tudi ob svetniških pesmih, ki so včasih le preveč vsebinsko-religiozno narejene in obložene. Je pač nevarnost, vzeti življenje in peti o
njem, če se ne izliješ tako ves v njegove struge, da potem pesem sama zapoje iz tebe. Ves drug je Sardenko v študijah o svetem Alojziju, ki so seveda študije, a jim je ohranil naslove in razvoj kakor pesmim. V njih spoznaš dolgo, globoko delo vzgojitelja, ki je ob tem mladem življenju vodil že nešteto duš na božja pota. Spoznaš pa tudi njegovo hotenje na prvi pogled: v neko klasično lepoto in razkošnost.
Misli ob jubileju bi morale biti prav za prav le hvalne, a vendar hoče odkritosrčnost tudi kri-tičnejše besede. Vse drugače pa bi napisal, da bi hotel napisati — kakor je Muth Dörflerju k njegovi letošnji petdesetletnici — o Sardenku kot človeku. Potem bi segel v svoje otroške dni in bi vam pravil o njegovem tiho vplivajočem in dvi-gajočem delu. Pravil, kako prisluškujoče sledi majhnim korakom in velikim gibanjem, zvesto in pričakujoče, in kako oblikuje ves vidni in nevidni izraz iz dneva v dan. A morda ostane lepše skrito delo.
Da bi pa verjel v Pregljevih petdeset let, bi moral napisati literaren nekrolog. Pa kaj, ko je že Tavčar prav njim vkljub napisal svoje najlepše delo in ko jih bo gotovo osleparil še Pregelj sam. Verujem v duhovno rast in razvoj in verjamem v najlepšo pesem, tisto, ki je v slovo, če prav ostane morda skrita v skritem življenju, ki izpoje v Boga.
Uvod v glasbo
Dr. Stanko Vurnik
3. To sta dva pola glasbe po njenem a^sebinskem (in tudi stilnem) značaju. Mogoče je, da nastopata stilno »čista«, ali pa, da se mešata v kompromisnem »realizmu«, čigar bistvo tiči v tem, da vsebuje obe komponenti, idealistično in naturalistično obenem. Realist na »realen« način vzbuja miselne in čuvstvene dojme, stoji vsekakor na čutno-naravnih tleh, pri čemer je bistveno, da ni nikoli čisto nadčuten, abstrakten kakor idealist, pa nikoli samo čuten ali samo predstaven, kakor naturalist (naturalizem je v bistvu le čisto čutna podpanoga realizma).
Nešteto kombinacij je možnih med njima: od momenta, ko se v idealistično glasbo zaplode prvi, rahli, skoro neznatni čutno-naturalistični elementi, pa dotlej, ko je realizem tako zelo naturalističen, da nas samo neznatni idealistični znaki v njem še zadržavajo, da še ne govorimo o čistem naturalizmu.
Čisti idealizem se v svoji kar se da močni nad-čutnosti poslužuje baš najmanj čutne glasbene oblike, to je enostavne monofonije. Kakor hitro pa imamo opraviti s polifonijo ali homofonijo, ki sta že v najglobljem bistvu čutni glasbeni telesi (homofonija zlasti je skrajno čutnega značaja), tedaj ne moremo več govoriti o čistem idealizmu, ampak več ali manj idealističnem ali naturalističnem realizmu. Takoj ko združiš n. pr. dve, še tako čisto idealistični, samo »izrazni«
melodiji v kontrapunkticno prepletanje ali homo-fono sozvočje, si s tem dosegel, da je »idej a« dobila prijetno č u t n o - n a r a v n o obleko in stopila s svojega visokega, nadtvarnega piedestala na »realna« tla in se deloma »n a t u r a 1 i z i r a 1 a«. Naj to pokaže zgodovinski primer, postavim začetek A. Willaertove Božične motete iz leta 1539.:

Pred seboj imaš primer triglasne polifonije manj strogega imitativnega značaja. Bas začne s tematom, za petami mu sledi alt, ki tema živahno figuralno razgiblje; ko je bas že končal magnum, in alt še drži zlog mag-, vstopi tenor z istim, ne-figuriranim tematom. Če vzamemo vsak glas posebej in ga preiščemo glede njegove »izraznosti«, je treba reči, da vsi trije poudarijo ta »magnum!« z dvigom, spodnja glasova za kvinto, gornji, živahnejši, celo za septimo. Gre vsekakor za »idejno ekspresijo« in sicer še za takšno, ki je formalno kar trojno podprta (»plastičnost« polifonega izraza!): tisti občudujoči »magnum« ti drug za drugim zakličejo zapored trije glasovi.
In vendar tu ne gre samo za ekspresijo, ampak tudi za celo vrsto čutnih glasbenih efektov, med katerimi omenjam ono imitatorično prepletanje polifonega tkiva samo na sebi, gre za mikavnost onega vsaksebi in skupaj tekočega basa in tenorja ter za iznajdljivo figuriranje alta zraven, gre za posebni čutni učinek one mnogovrstnosti »poliritmije« (v istem trenutku ima skoro vsak glas drugačno dolžino in naglas), gre že celo za naturalistično občutevanje sozvočne ali akor-dične konsonance, gre za naturnost besednega poudarka (prim, posebno alt: o magnum myste-rium), kar vsega v koralu, čistem idealizmu nismo srečali! Skladba ima torej realistično vsebino.
Pri realistični glasbi pozornost poslušalca nikoli ni osredotočena samo na izraz, ampak je cepljena tudi na čutno mikavnost glasbe. »Izraz«, ki ni
bil v monofonem koralu nič drugega, kot samo izraz, je v polifoniji izgubil del svoje izraznosti, se je v prepletanju deloma zabrisal. To vidiš v gornjem primeru že v zmešanosti besedila: po dva in dva glasova skoro nikoli ne izgovarjata istega zloga v istem hipu. Poslušaje takšno glasbo se moraš notranje nekako razkrojiti v tri poslušalce, ki poslušajo obenem, da doživiš oni izraz »v treh plasteh«, ki ga v polifoni obliki le čutiš kot celoto.
Takšen značaj ima glasba realistične vsebine, če sta si v okviru tega realizma idealistični pa naturalistični element nekako uravnovešena ali če prevladuje idealizem. Čim bolj pa se realist nagiblje k naturalistični čutnosti, tem slabotnejši postaja »izraz«, tem bolj se stopnjujejo in grma-dijo čutni učinki in tem bolj se obdelava telesa približuje čutnemu višku homofone sozvočnosti ali pa se posluži celo instrumentalne spremljave. Primeri tale zelo patetični izraz »bolečine« v baročni i
|gtg#gfif?ii
vok. —i
=t= V 7
le mie pe
(Dom. Gabrielli, Komorna kantata, 2. pol. XVII. stol.)
Oni pretirano raztegnjeni melizem (samo gornji glas je vokalen, ostali trije so instrumentalna spremljava) na »pene« (gre za nesrečno ljubezensko pesem) res »izraža«, toda kakšen je ta izraz? Dvakrat se ponovi prijeten, razgiban motiv in vse skupaj je virtuozna pevska koloratura, ki more v mikavnem spremstvu akordične spremljave čutno zadiviti vsa ušesa!
Naturalistični element povzroči dalje v realizmu lahko celo ilustrativno slikanje, kakor ga opaziš v sledečih primerih »prihajanja glasu iz nebeške višine« in tonskega slikanja »svetlobe in

Ve-nit vox de coe	-	-	lo
(Clemens non Papa, Venit vox, sr. XYI. stol.)
oziroma »luč in senca«:
et non in
(Ph. L. de Vittoria. Lectio III., Off. Hebd. S. 2. pol. XVI. stol.)
Višek stopnjevanja naturalizma v realizmu pomeni s koloraturo in ilustracijo vred — parlando in recitativ, ki pomenjata že malone popolni razkroj idealističnega glasbenega izraza:
hen Prie-ster und Schrift-ge- lehr -ten
(J. S. Bach, Matthäuspassion.)
Zveza med besednim izrazom in melodijo je v realistični glasbi najpogosteje pretežno s p o -ji n ska (Ideenverwachsung, Schering, Lipps). Idejnoglasbeno spojino boš najlaže razumel v nasprotju z naturalistično asociativno ilustracijo. Če ti hoče naturalist glasbeno podati »polnoč«, ti pridruži asociacijo bitja ure, ki ni polnoč sama, nego le sekundarna podlaga, preko katere se vži-viš v čuvstvo te,»polnoči«. Drugače postopa realist, ki tekstz glasbo čuvstveno naravnost zveže v enoto, ne da bi zraven rabil kako ilustrativno, opisno pomagalo iz narave. Naturalist ti čuvstvo predstavi potem nekega splošno objektivnega dejstva iz narave, realist in še bolj idealist pa ti ga kar naravnost čuvstveno, le subjektivno dojemljivo, sugerira.
Herrnenevtika in psihologija govorita v tem primeru o »idejno-čuvstveni spojenosti«. Za primer takšne čuvstveno spojene glasbe s tekstom naj vzamem kak cerkven Credo (dasi bi lahko vzel oratorij, opero ali karkoli, mislim, da je povprečno te vrste realistična glasba še najbolj razumljiva po svoji primesni vsebini). Spočetka patetično navdušena veroizpoved hitrejših ritmov in resnega, slovesnega občutja, hipoma pa te pretrese tragičen pad melodike in spremljave v globino, mol in težkokrvne ritme ob besedah »passus et sepultus est«. Sledi daljša pavza kakor pomišljaj. Iz te se pa kmalu dvigne, zaori veselo zmagoslavna glasba na besede »et resurrexit tertia die« itd. Torej subjektivistično čuvstven primer realistične glasbe! Še par primerov. Primeri, kako je Krenek v svoji operi »Jonny spielt auf« v tem okviru ustvaril »mačkasto« občutje lahkožive sobarice Yvonne, ki sta jo za-
pustila oba ljubimca, s padanjem glasbenih linij v strahovito disonantnih, prostih in zmanjšanih septimnih odnošajih (kakofonija, grdoglasje):
und den andern liab' ich nicht gehabt
	JL	-p-i —--j—T—K~ ^f T-if	¥ r V
Ep® -■ß-		^ a ^	—---
	"t--:	-t—iM5'-	fr p
Scha-de um die Nacht!

(E. Krenek, »Jonny spielt auf«.)
V zvezi s tekstom se da v tem okviru mnogokaj glasbeno izraziti, pri čemer tekst pojasnjuje glasbeno dogajanje po občutju, glasbeno dogajanje pa ustvarja čuvstvu teksta čuvstveno ozadje. V tej smeri je v glasbi mogoča tragika, obup, razdvojenost, jeza, navdušenje, boj itd.; mogoče pa je med tekstom in glasbo ustvariti tudi humorno nasprotje, ki pa je samo navidezno, zakaj humorno čuvstvo bi bilo brez teksta ali brez glasbene obleke v nastopnem primeru nemogoče. Humor obstoja tu v zmiselni zvezi obeh elementov. Primeri strahoviti patos in tragiko glasbe v sledečem primeru (J. Gotovac, Jadovanka za teletom), dosežen s tragičnim padom bučeče vzporednice podvojenih oktav v turobno zategle konce, ob neprestanem javkanju visokih glasov (-a -oj -!). Mislil bi, da gre za objokovanje konca sveta, humor pa tiči v tem, da gre le za — mlado tele, ki je poginilo!
a - oj!
> M

a - oj
^ V C CP
U Mosta-ru te-le
h i
L J J1 J* / / h
J"
____	a - oj!
Z t TT?--T ^f f
v V P V I-___-I --
po-gi-nu-lo	a-joj!
j^ji - - 1 -jo j!
(J. Gotovac, »Jadovanka za teletom«.)
To so neki glavni vsebinski tipi glasbene vsebine: idealistični in realistični ter naturalistični. Prvi je pretežno spojinski, zadnji pretežno ilustrativni, realizem pa kompromisen tip. V prvem primeru gre za glasbo radi izraza, ki je vedno subjektiven (t. j. najbolj umi ji v samo skladatelju), v zadnjem za glasbo radi glasbene čutnosti, ki je razmeroma najbolj objektivno razumljiv vsebinski tip, ker se poslužuje govorice iz narave, realizem pa je vrsta kombinacij obeh elementov.
Izvenestetska vsebina v instrumentalni glasbi
Na prvi pomislek bi se nemara komu zdelo sploh nemogoče, da bi mogla tudi čisto instrumentalna glasba imeti svojo, recimo idejno vsebino, kakor jo lahko ima vokalna, to je z literaturo zvezana idealistična in deloma realistična muzika.
Glasba, ki hoče biti izraz nadtvarnih idej, umetnostno hotenje, ki stremi daleč bolj kakor k čutnim učinkom k nadčutnemu, miselno-abstraktnemu izrazu, že po svojem najnotranjem značaju išče zvez z literaturo in vsa čisto idealistična glasba n. pr. zgodnjega srednjega veka, je bila vokalua Pa tudi one realistično usmerjene dobe, v katerih duševnosti je bila idealistična sestavina močnejša od čutno naturalistične, so gojile vokalno glasbo v takšni izmeri, da poleg nje čisto instrumentalna glasba domala izginja. Pač pa je začela rasti instrumentalna produkcija, ko je jel prevladovati čutnonaturalistični moment nad starim idealističnim. Izza konca XVI. stoletja do danes je instrumentalna glasba čedalje bolj pridobivala na važnosti in pomenu, in v okviru naturalističnega na-ziranja se je v XVIII., do skrajnosti pa v XIX. stoletju razmahnila do vodilne vloge v produkciji. V znamenju vlade programske muzike je celo v operi izza Wagnerja postal orkester glavni motor drame, tekst pa le več ali manj važen privesek, ki je to dramo glasbe tolmačil. Tako moremo o čisti instrumentalni glasbi govoriti le v okviru čut n ©naturalističnega umetnostnega hotenja, deloma tudi v okviru one vrste realizma, ki se nagiba bolj k naturalizmu.
Seveda je po svojem značaju absolutna, instrumentalna glasba blizu »čisti«, samo čutno-estetski glasbi, ki obstoja brez kakšne literarne ali predstavne vsebine, toda velik del nje je tak, da tudi vzbuja čuvstva, občutja, predstave in celo
miselne refleksije. Chopinovim, Straussovim, De-bussyjevim itd. skladbam nihče ne bo rekel, da so samo zveneče forme, ampak da so visokopoetič-ne umetnine. Tudi o Bachovih skladbah ni mogoče reči, da so le kontrapunktične naloge in že marsikdo je občudoval njih vzvišeno, religiozno meditativno čuvstvo in Beethovnovim simfonijam, zlasti Deveti, so že hoteli pripisati tekst iz — Fausta!
Čisto gotovo je pri tem, da izvenestetska vsebina instrumentalne glasbe še daleč ni tako hitro, logično ali natančno določljiva kakor često v vokalni glasbi. Včasih je tudi vajenemu sploh težko izrazljiva s pojmi in besedami, vedno pa je določljiva le v nekem več ali manj širokem, precej splošnem idejnem ali čuvstvenem krogu. Kakor sem že omenil, smo vajeni neke tonske oblike »oduševljati« in neke, kakor bom pokazal, imajo celo konven-cionalno določen »pomen« in si ti je mogoče z vajo in študijem prilastiti ta aparat. Navzlic vsemu temu pa instrumentalna glasba še nikakor ni zmožna izraziti, n. pr. nekaj tako zelo določnega kakor recimo tekst (iz Schönbergovega Pierrot lunaire, Giraudovo besedilo): »Mit einem phantastischen Lichtstrahl erleuchtet der Mond die krystallnen Flakons auf dem schwarzen, nochheiligen Tische des schweigenden Dandys! von Bergamo.« O takšni enostranski določni, precizni vsebini pri instrumentalni glasbi ne moremo govoriti. Res je sicer, da v programski muziki na primer lahko govorimo o občutju »večera na gorah«, celo o »stopinjah v snegu« ali o »pogreznjeni katedrali« (Debussy), o »šalah Eulenspiegla«, toda nikakor ne vemo, kakšne gore so to, ali ledene ali so zeleni holmi, za katere Eulenspieglove šale gre in tako je občutje le zelo splošno. Tako splošno, da bi, če ne bi bilo programskega motta, mogli govoriti le o »mirno lirični« ali »humorno igrivi« itd. vsebini, ki je zvezana z zelo rahlo in nejasno predstavo, ki je plod poslušalčeve fantazije in pri dveh ni enaka. Najčešče govorimo v okviru absolutne muzike o »resnem«, »liričnem«, »fantastičnem«, »humornem«, meditativnem«, »razigranem«, »favstično se borečem«, baladnem, erotičnem, melanholičnem učinku itd. Često se vsebina skladbe objektivno ne da niti toliko določno opredeliti glede vsebine, in takrat govorimo o mirnem andante, živahno razgibanem allegrettu, o strastnem zagonu presta, o pestrem koloritu, burni ritmiki, dramatiki, patosu itd.
Baš v tej širokosti mej občutja in refleksije tiči nemara neka svojevrstna privlačnost te glasbe, ki živahno zaposli poslušalčevo fantazijo in mišljenje ter čuvstvovanje z razbiranjem vsebinskega »zmisla« iz celote skladbe. Vsekakor se da objektivno določiti le vsebina popolnoma samo čutne glasbe, ki nima nobenih idejnih ali občutenjskih ambicij, ker pri tej je to, kar čuješ in kar so ujela ušesa, vsa »vsebina«. Ono vsebinsko zrno pa, ki ga je skladatelj ob rojevanju dela zaklenil v formo, se ne da niti logično niti čuvstveno točno dojeti (s u b j e k-t i v i z e m) in ga »razume« pač vsak po svpje, dasi je splošni učinek nekako isti na vse poslušalce.
Ant. Petkovšek, Doma
Ob nastopnem koščku iz začetka Wagnerjevega Holandca boš dalje razumel spričo tega, kar na odru vidiš, »slikanje« nevihte na morju in preplašeni galebji krič (primeri veter v crescendu in decrescendu kromatičnega toka in »galebe« s kratkim motivom zgoraj!):



Naturalističen motiv (Wagner, Fliegender Holländer).
Podobno boš v temle koščku iz Schönbergovega »Pierrot lunaire«:
(Musorgski, Boris Godunov.)
Ona disonantna, z narazen razrivajoče peljana melodika se občuti, večkrat ponavljana, kot strašne kače, ki se strupeno gnetejo v srcu in razrivajo možgane. Nastopno vibriranje in lahno melodiko v pp boš razumel v zvezi s scenerijo, ki kaže park sandomirske graščine z vodometom v mesečini pred ljubavno sceno lažnega Dimitrija in Marine kot erotsko razpoloženje mesečne noči:
j = 84

r f
(Musorgski,
J 1
Boris Godunov.)
V nastopnem naj nanizam nekaj primerov vsebinskih tipov čiste instrumentalne glasbe. Najprej hočem obravnavati najlažje razrešljive instrumentalne odlomke iz skladb, ki so sicer opremljene s tekstom, potem programsko glasbo in na to absolutno instrumentalno glasbo naturalizma in realizma.
1. Primeroma lahko je včasih razumeti instrumentalne vložke v operi ali vokalni, pa spremljani glasbi. Ti so vsebinsko še vedno v zvezi s pravkar prekinjenim tekstom ali pa so sicer iz položaja igralcev na oclru ali scenerije razumljivi. Tako razumeš v Straussovi Sa-lomi orkestrski intermezzo psihološke vsebine, ko Šaloma trepeta je zre v globino ječe in prisluškuje, kdaj bo jeknil meč in bo padla ljuba ji Johanaanova glava in si tolmačiš intermezzo pred Zadnjim dejanjem Madame Butterfly (Puccini) nujno kot »ljubezensko hrepenenje in pričakovanje«. Podobno boš v operi Boris Godunov razumel naslednji ponavljajoči se motiv, s katerim zaključi orkester sceno, ko se Boris zgrudi pod težo strahotno grizoče vesti radi umora otrok:
<= 72
m
m
rt

Recitacija
zerreißt	die Priesterkleider
(Schönberg, Pierrot lunaire, Rote Messe.)
smatral, če si sledil tekstu, piccolovo nenadno figuro, ki se ff in v dvaintridesetinkah požene navzgor, za šumeče trganje tkanin in svečeniške obleke! Še bolj abstraktne stvari se dado na ta način glasbeno izraziti. Tako boš v isti skladbi razumel čisto klavirski vložek po besedah »Den Wein, den man mit Augen trinkt, giesst nachts der Mond in Wogen nieder«:
(Schönberg, Pierrot lunaire, Mondestrunken.)
Nujno ga boš občutil kot valovanje mesečine na zemljo, in če imaš bogato fantazijo, boš čutil še kaj več, recimo neko opojno melanholijo mesečne noči itd. Ni je skoro ne abstraktne, ne konkretne stvari, ki bi ti je glasbenik na ta način ne mogel pričarati v fantazijo s primeroma enostavnimi sredstvi, ki včasih nikakor niso »posnemanje objektivne narave«, nego povsem fantazija, sugestivno posredovane predstave v območju naturalizma. Takih primerov bi iz operne in instrumentalno spremljane glasbe lahko naštel še na stotine. V to vrsto spadajo nekako tudi vodilni operni motivi, ki se dado često razumski izločiti iz glasbenega telesa in fiksirati po svoji simboliki (prokletstvo, smrt, domotožje itd.).
(Dalje)
Opombe k Horatijevi poetiki
Anton Sovre
Stotero teženj imajo ljudje, modruje Horatius v uvodni pesmi k prvim trem knjigam svojih poezij, stotero poti, da ustrezajo nemirnega srca željam: športnik si išče v dirkali-škem prahu sloves in ime, politik snubi javnost, da bi mu z glasovnico pomagala do oblasti in časti: posestnik prekomorskih plantaž si polni kašče z blagoslovljenim obrodom, skromni kmetič zadovoljno prekopava borno reber: trgovec se ne
plaši morskih viher, samo da mu od kupčije raste kup, častivec udobnega življenja pa sanjari v hladu in posluša šumot studenca ob čaši svetle starine: vojniku je povšeči bojni trušč in zvok fanfar, lovec si v mračnem gozdu gasi lovsko strast. A jaz — jaz pa živim daleč od hrupne vsakdanjosti, muzam veren svečenik; po svetih logih mi tiho stopa korak; vilinske zbore gledam in novo pesem si pojem.
Pesnik postavi le-tu z energično kretnjo osmim poklicem devetega nasproti: poklic lirskega pesnika. Horatiju je poleg drugih stanov tudi pesništvo posel, ki utegne dajati življenju zadostno vsebino ter je vreden ugleda in upoštevanja. To je bilo Rimcem povsem novo, zlasti še za lirsko poezijo. Bili so pretrezni praktiki, da bi bili mogli umeti tako neplodno vbadanje delomržnih posto-pačev, kot so uboge poete ljubeznivo nazivali. ,Poeticae arti honos non erat,' čitamo v suhi kon-stataciji pri starem Katonu, ,si quis in ea re stu-debat, grassator vocabatur.' Horatius je bil prvi, ki se je kot pevec aiolskih ritmov zavestno lotil težke naloge, da bi izp odkop al temu neupravičenemu naziranju tla. Boj je bil trd, in marsikak vzdih o ,ujedljivem zobu zavisti' je čuti iz njegovih stihov. Ali pesnik je zmagal: po osemnajstih letih razočaranj in nad se mu sproži v zaključni pesmi tretje knjige Od ponosen vzklik: ,Non omnis moriar, multaque pars mei vitabit Libiti-nam.'
V	Odah prikazuje Horatius formalno dpVrše-nost, kakršno zaman iščeš pri ostalih rimskih lirikih. Ž njimi je dvignil svoje ime za vse čase nad temo pozabljenja. In vendar se nam v Odah ne odkriva njegov pravi obraz: zakaj kljub stremljenju po izvirnosti je — tudi vsebinsko — vse preveč odvisen od grških vzorov. Ves svoj je šele v Satirah in Pismih. Tu so mu kot sad lastnih izkušenj poleg študija grške modrosti dozoreli njegovi tako prikupni praktično filozofski nazori o življenju. Kot z odra ti gleda na gomazeče vrvenje sveta pod seboj pa predrzava zdaj z lahno ironijo, zdaj s trpkim sarkazmom, nikoli pa ne s strupeno zlohotnostjo človeške navade, razvade in napake, pa še sebe samega včasih ošvrkne. On ni čemerikav godrnjač, da bi človeka mrazilo v njegovi bližini: kot zagovornik prečiščenega epiku-rejstva ti v lagodno mikavni obliki priporoča uživanje posvetnih dobrot po načelu ,aureae me-diocritatis', ki ga čuva pred asketsko svetobež-nostjo prav tako kakor pred mekužno razvrat-nostjo. S tem svojim modrovanjem o življenju si je napisal Horatius potni list za ves svet, vse dobe in vse narode.
V	drugi knjigi Pisem se bavi pesnik zgolj s premozgavanjem slovstvenih vprašanj. Zbirka je iz časa, ko je utegnil pisec kot petdesetletnik, torej že na kraju svojega literarnega delovanja, pregledati razvojno pot svoje in rimske poezije sploh. Naravno je, da ga je le-tu mikalo ugotoviti odnose moderne do pesniškega snovanja starejših dob. V tretjem, to je zadnjem pismu druge knjige pa razvija predvsem na osnovi Aristotelove teo-
rije svoje nazore o slovstveni umetnosti s posebnim ozirom na dramo. Pri tem ima namen, kakor se sam nazorno izraža, opravljati posel ,kot streže mu osla, ki jeklo ostri, dasi sama ne reže', z drugimi besedami, biti hoče mlajšemu rodu ,učitelj, kako si bogati duha, kod išči hraniva talentu, kaj pri ja okusu, kaj ne, kam vodi stremi jivost, kam zmota'.
Današnjemu okusu se zdi izprva nekako tuje, da je vlil Horatius rezultate svojega premišljevanja, izkustev in študija o nalogah slovstvene umetnosti v vezano besedo, pa še v obliko pisma: kajti kot tako je smatrati njegovo razpravo; saj ji je sam dal naslov ,Ad Pisones' — nadpis ,De arte poetica' je iz druge, kesnejše roke —, pri čemer misli prejkone izobraženega ljubitelja poezije Kalpurnija Pisöna, konzula 1.15. pr. Kr., in pa njegova sinova. Toda, da se je odločil za obliko pisma, ni čudno, ker ima — kakor sploh vse . Horatijeve satire in epistule — tudi ta napotek značaj ,sermonis\ to se pravi, namen lahkotno kramljajočega razgovora, a za to literarno zvrst je po antični teoriji edino pripravna posoda — pismo. Pa tudi uporaba poetične namesto prozaične forme ni za to vrsto snovi v Horatijevem času nikaka novost: predhodnika v tem sta mu bila Lucilius (Sat. IX) in Accius (Didascalica in Pragmatica). Sploh pa ne smemo pozabiti, da je bilo antično naziranje o odnosih snovi do oblike čisto drugačno mimo našega. S kakšnimi občutki bi mi pač prelistavali, recimo, Vebra, če bi nam serviral svoj sistem filozofije v — heksametrih, kot ga je svojim n. pr. Lucretius, kako bi nam zvenele teorije modernih zvezdoslovcev v stihih, kot obravnava svojo astronomijo Manilius, da omenim le dva poljubna zgleda izmed zastopnikov stare didaktične poezije? Neposredno pobudo za izbor stihične oblike pa je dal Horatiju grški gramatik Neoptolemos, ki je nemara v didaktični pesnitvi popularno obdelal Aristotelovo in Theo-phrastovo poetiko. Verjetno je namreč, da se Horatius z Aristotelovo teorijo ni seznanil neposredno, temveč prek tega njegovega populariza-torja, kakor se da sklepati po notici pesnikovega tolmača Porphyriona, ki pravi: ,Congessit prae-cepta Neoptolemi de arte poetica, non quidem omnia, sed eminentissima.'
Razprava je naslovljena, sem dejal, na trojico Pisonov. Le-ti so se najbrž obrnili ob kaki priliki do Horatija s prošnjo, naj jim on, ki je, ako sploh kdo, upravičen soditi o literarnih vprašanjih, razkrije zakone pevske umetnosti. Horatius je želji ustregel: objavil je ,sermo' ter ga res upotil na naslov svojih treh prijateljev, kot je razvidno iz nagovora v začetku poetike. Vendar se zdi, da je hotel s tem izvršiti le bolj akt vljudnosti, traktat pa da je namenil sploh vsem in vsakomur, ki se je ali šele mislil posvetiti poeziji ali pa je nemara že pred tem poskušal ježo na Parnas. Kjerkoli se namreč v nadaljnjem z direktno besedo obrača do kake osebe, je ta, izvzemši štiri
mesta, zgolj namišljen poslušavec, kot predstavnik vseh onih, ki so bili pesnikovega pouka bodisi željni, bodi potrebni. To dejstvo opravičuje, mislim, mojo, rekel bi, samovoljnost v slovenskem prevodu, izražajočo se v tem, da sem postavil fin-giranega učenca tudi na tista mesta, ki merijo v izvirniku na katerega izmed Pisonov, tako da le-teh sploh ne omenjam.
Lahkotni ton literarnega pomenka, v katerem se Horatijeva poetika giblje, je vzrok, da dela na videz vtis razmrščenosti, oziroma da se zdi princip miselne razvrstitve nejasen. Ali baš v tem je značilna poteza ,sermona\ Pesnik se zavestno ogiblje pedantnosti v razpredelbi in nalašč zastira prehode med poedinimi omiselji, da se vrste dozdevno v neprisiljenem, ohlapnem zaporedju, kakor je tudi v izobraženem, estetsko kultiviranem razgovoru navada. V resnici pa je delo, kot bomo v naslednjem videli, kaj premišljeno disponirano, in sicer po takrat splošno znanih načelih retorike. Brez osnove je potemtakem domnevanje, da je navidezno skrotovičenost zakrivila pot vor jen a preoddaja teksta in da bi bilo treba zategadelj iz vestne partije v njem premestiti. Z druge strani pa bi bilo zopet absurdno misliti, da bi poet ne bil zmogel logične razporedbe baš v razpravi, kjer tako poudarno opozarja na potrebo strumne dispozicije.
Poskusov o rešitvi razpredelbnega principa je več, med njimi v podrobno segajoči shema E. Nor-dena (Herrn. XL 481—528), ki se opira vseskozi na retorična načela. Tega se držim v svojem prevodu z malenkostnimi spremembami začasno tudi jaz, čeprav vidim, da je ponekod malce nasilno skonstruiran. Ker je razčlemba traktata bodisi za delo v šoli, bodisi za zasebni študij neobhodno potrebna, Nordenov shema pa večini le težko dostopen, ga postavim neizpremenjenega le-sem. Po Nordenu se deli razprava, in to po pravici, v dva dela, kojih prvi govori ,de arte poetica', drugi ,de poeta'. Podrobna razčlenitev pa je tale:
I DE ARTE POETICA 1-294
A de partibus artis poeticae 1—130
1	de argum. tractatione et inventione 1—41
2	de dispositione 42—44
3	de elocutione 45—130
a)	de verbis singulis 45—72
b)	de verbis continuatis (= metris) 73—85
c)	de verborum coloribus 86—130.
B de generibus artis poeticae 131—294
transitio 131—135
1	epos 136—152
2	drama 153—294
propositio 153—155
a) grške zvrsti (sidr]) 156—250
a) tragedija in komedija 156—219 ß) sätirski igrokaz 220—250
b) sinkriza grške in rimske drame 251—294 a) v obliki 251—274 ß) v zvrsteh 275—294.
II DE POETA 295—476
transitio 295—505 + propositio 506—308
A de instruinentis poetae 309—332
B de officio poetae 333—346
C de perfecto poeta 347—452
D de insano poeta 452—476.
Na osnovi te dispozicije hočem podati v naslednjem jedrovit posnetek misli, poudariti in osvetliti nadalje pesnikova glavna estetska načela, obenem pa postaviti nekatera v paralelo z modernim naziranjem o stvareh slovstvene umetnosti.
I de arte poetica:
A de partibus artis poeticae: pesnitev bodi »simplex et unum' — enotna, brez motečih primesi in naveskov, ki ne sodijo v njen elöog (1—24) ter v vseh svojih delih enakomerno dognana (25—37): to zmore le, kdor se loteva nalog, ki ne presegajo njegovih zmožnosti: le takemu se posreči dober razpored in pravi jezikovni izraz (38—41): ob dobri dispoziciji stoji na slehernem mestu to, kar je baš tam potrebno (42 do 44): za učinkovito jezikovno obdelavo je treba spretnega izbora besed (45—72), ustrezajočega metra (73—85), prilagoditve besednega izraza vsebini in značaju nastopajočih oseb (86—118): snov si utegneš izposoditi ali tudi izmisliti (119 do 127), kar je vsekako teže in nevarne je mimo prvega (128—130).
B de generibus artis poeticae: prehod: pri obdelavi znanih snovi se ne drži krčevito predloge, če hočeš biti količkaj izviren (131—135): v epos ne skušaj zajeti preobširnega kompleksa iz mitologije, da ti sramotno ne omahne polet (136—139): ravnaj se marveč po Homerju, ki si zastavlja na videz skromno nalogo, pa jo vendar s silo invenci je ter ekonomno umerjeno obravnavo tako čudovito dovrši (140—152): drama zahteva za pravilno risanje značajev, da poznavaj pesnik značilne lastnosti vseh starostnih stopenj (153 do 178): za tehnično plat dramatizacije je važna pravilna podelitev na dejanje in poročilo (179 do 188): drama bodi ne prekratka ne predolga, ,deux ex machina' nastopaj le, če je višja sila za razplet res nujno potrebna, dialog se pleti kvečjemu med tremi osebami (189—192): važen faktor v drami je zbor, ki pospešuj kakor samostojen igravec potek dejanja (193—201): zbor je zaradi izrodkov v glasbi na žalost mnogo trpel (202—219): satirski igrokaz tvori osrednjo zvrst med tragedijo in komedijo, zbog tega zahteva posebno pažnjo v tehniki, zlasti pa v dikciji, da ne pade v burleskno robatost glume (220—250): dramatski verz je jamb-ski trimeter (251—258), ki pa so ga rimski dramatiki v svoji malomarnosti ali nevednosti in pa zbog nekritične samodovoljnosti občinstva dogrda zmaličili (259—269): edino sredstvo proti temu zlu je neprestan študij in posnemanje klasičnih grških
vzorov (270—274): rimski pesniki so prevzeli sicer vse vrste grške dramatske umetnosti (275 do 284) in poskusili celo samostojno obdelovati domače snovi, toda grešili so s formalno mahedra-vostjo (285—289): zato bodi pa mlajši pesniški rod glede tega tem skrbnejši (290—294).
II de poeta:
A de i n s t r u m e n t i s poetae: prehod: Demokritova trditev, da je genialnosti svojstvena večja ali manjša ekstravagantnost, daje puhloglavim pesnikavtom povod za prismuknjeno iz-prevračanje svoje zunanjosti (295—305): mi pa ostanimo rajši trezni ter se ozrimo po resničnih pogojih za pesniško ustvarjanje (306—308): predvsem je pesniku potrebna življenjska modrost (309), do katere mu pomore med drugim resen študij filozofije; ta mu zbudi stremljenje po nravstvenih idealih, le-ti zopet mu omogočajo ustvarjanje tehtovitih slovstvenih del, ki učinkujejo po svojem jedrenem zadržaju kljub morebitni formalni pomanjkljivosti mnogo globlje nego oblikovno sicer dovršena, po vsebini pa opuhla pesnitev (310—322): oboje, idealno stremljenje in čut za oblikovno lepoto družijo v sebi Grki, v tem ko se Rimec že od mladih nog zavaja v materia-lizem (323—332).
B de officio poetae: poezija ima dva smotra: pouk in zabavo, a najbolje ravna pesnik, ki druži oboje: omne tulit punctum, qui miscuit utile dulci (333—346).
C de perfecto poeta: nič ni i\a svetu popolno, tudi nobena pesnitev ne; toda malenkostni nedostatki so odpustljivi, obsodbe vredne so le take napake, ki odkrivajo piščevo splošno nesposobnost (347—360): pesnitev bodi kakor likovna umetnina, ki vzdrži po ponovnem študiju v ostri luči tudi najrigoroznejšo kritiko (361—365): vedi, mladi poet, da v vsakem drugem stanu zadostuje povprečnost, le v poeziji ne (366—378): nikdo se ne kaže s produkcijami pred občinstvom, če jim ni kos; na Parnas pa se ti rine že sleherni šušmar (379—384): imej še tako razvit okus, zmerom je dobro, če izročaš svoje proizvode pred izdajo izkušenim in estetsko izobraženim presojevalcem v oceno, in še potem jih drži ,nomim in annum' v predalu, da se utegneš postaviti po času za objektivno presojo v zadostno razdaljo do nje (385—390): zakaj poezija ima tako slavno preteklost in izvršuje tako odlične naloge, da ti zanjo ni treba biti žal ne truda ne časa (391—407): pesniku je treba prirodnega daru, poleg tega pa tudi resnega študija; samoljubna nevednost ne vodi do cilja (408—418): čuvaj se sodbe prilizovalcev, ki te hvalijo zgolj zato, ker pričakujejo od tebe koristi (419—433): pravi prijatelj ti svojo sodbo odkrito pove, in to je tvojemu razvoju le v prid (434—452).
D d e ins a n o p o e t a : kako smešna karikatura v primeri z oblagodarjenim pesnikom je prismojeno, vase zaljubljeno in nevedno pe-smarče; celo deca se mu roga, in vse, učeno in neuko beži pred njim kakor pred medvedom, ki prilomasti iz zverinjaka (453—476).	(Dalje)
Umetnost
Razstava Maleš-Cuderman
Jeseni 1927 sta nastopila s kolektivnima razstavama v Jakopičevem paviljonu dva mlada slikarja, ki sta semintja že tudi prej kaj pokazala, a sta šele s to skupno razstavo omogočila začasno sodbo o njuni nadarjenosti in usmerjenosti. Sta to dva Kamničana Stane Cuderman in Miha Maleš. Eno napako, ki jo pogosto zagreše začetniki, je pri tem napravil Maleš, ki je na škodo lažje preglednosti in večje efektnosti dobrih stvari razstavil kar blizu 300 grafik (par manjpomemb-nih oljnatih slik bi bil brez škode lahko pustil doma). Posebno vsa iz razglednic in Mohorjeve knjige »Slovenski možje« znana umetniško brezpomembna serija slovenskih in drugih velikih mož bi bila s pridom izostala.
Maleš je izrazit grafik. Študiral je v Zagrebu, na Dunaju in v Pragi in se zdi, da je izmed vseh učiteljev največ vplival nanj prof. Broemse, kateri je nekako razvezal njegov umetniški jezik, ki je izpregovoril v mladostni sentimentalnosti. Izraz tega, kar doživlja njegovo kmečko sentimentalno srce — kakor sam pravi v uvodu h katalogu -s naj bi bila njegova umetnost in sicer, kar se da neposreden, tako da se mu vse brez ozira na umetniške programe ukloni v adekvatno linijo in formo. Njegov tu izraženi umetniški nazor je iskren, idealen, da, mogoče celo preveč idealen, a upravičen, kajti bogastvo srca in duše je prvi predpogoj za umetnika, sicer mu ne pomagajo vsi programi nič; pa tudi vse bogastvo ne pomaga nič, če si ni osvojil v mučnem šolanju in delu primernih sredstev. In sredstva grafike obvlada Maleš z nekim elementarnim razumevanjem za nje kakor malokdo pri nas.
Najboljši je res tam, kjer se da popolnoma voditi od svoje sanja ve fantazije, slaboten pa v bolj mehaničnih in realistično posnemalskih nalogah, kar se kaže v naročenih delih, posebno v portretih slavnih mož. Da ga niso ti uvedli v našo javnost, bi bil bržkone s to razstavo dosegel večji efekt. Posebno mnogoštevilno so bile zastopane litografije, ki omogočajo precej neposredno upodabljanje umetniške zamisli. Značilna za to, kako porablja to izrazno sredstvo in za njegovo podajanje motiva, ki ga njegovo čuvstvo odene z nekim mehkim otožnim razpoloženjem, je n. pr. Deklica s predmestja, reproducirana v št. 1. Veliko vlogo v njegovem motivnem svetu igra ljubezen. Druga tehnika, ki jo posebno goji, je monotipija, ki prav tako dovoljuje sorazmerno veliko neposrednost izraza. Malo so zastopane ujedenka, suha igla, linorez in aquatinta; na tretjem mestu je pri njem lesorez, ki ga pogosto kolorira in se mu v to smer odpirajo prav lepe perspektive. Listi kakor Deklica iz bara (1926), Asiški ubožec (1927) in Sveta mati (1927) so prav uspeli. Sveta mati je naravnost primer, kaj se da s potrebno samo-
stojnostjo napraviti iz naših narodnih motivov. Semintja izrazi s spretno porabo lesorezne tehnike prav rafinirane učinke, kakor pri Snu (1927), gdč. J. Murkovi (1927), Psihi (1923). Poleg grafik je razstavil tudi serijo risb, ki jih deloma učinkovito kolorira (n. pr. Jutro 1927). Zadnji čas se nagibi je k primitivni obrisu i risbi, katero ohrani čisto in zelo učinkovito v njeni neposredni poetični preprostosti, da spominja na narodno pesem, kakor pri ciklu Risbe o ljubezni (1927), ali pa jo ob konturi podpre s pikčastim spremstvom, ki služi rezko plastičnemu izrazu, kakor pri avtoportretu (1927) na naslovni strani kataloga ali pri portretu žene, ki smo ga priobčili. Radi nežne poezije, ki brni skozi velik del njegovih del, in tehnične spretnosti obetam Malešu bodočnost. S tal, ki jih je ta razstava nakazala, -smemo pričakovati obogatitev našega umetniškega zaklada.
Stane Cuderman je pretežno slikar. Pod vplivom šole in okolice se je poskusil tudi v grafiki (radiranka, lesorez, avtotipija), a ni našel v nji svojega pravega izraznega sredstva. V njegovem razstavljenem delu, ki je razen grafik obsegalo 64 del, je prevladovala oljnata tehnika. Miselno se giblje v krogu moderne, nekam nejasne duševne usmerjenosti. Koliko je v njem resničnega misticizma, ki ga je naznačil v velikem lastnem portretu in s te strani zanimivem Vstajenju, bo pokazala bodočnost. Kaj je pri njem pristno, kaj samo nepristen odraz moderne miselnosti, še ni mogoče določiti. Ugotovimo pa lahko, da tehniko obvlada tako, da mu tu in tam omogoča naravnost presenetljivo efektnost in da je gotovo dober tam, kjer je neposreden in iskren, kakor pri portretu g. S. S. ali pri manjšem lastnem portretu. Na drugi strani pa ravno njegovi portreti dokazujejo, da bi se prav lahko sprevrgel v salonsko osladnost, česar mu ne želim. Med zanimive slike spadajo, razen imenovanih, Zadnja večerja (eno izmed njegovih starejših del, efektno pojmovano, četudi biblično nezadovoljivo in nekam psihološko pretirano). Dve drugi skrbno izdelani religiozni kompoziciji pa sta vredni vse pažnje, Vstajenje in Snemanje s križa. Prva, ki še ni popolnoma dovršena, predstavlja iz groba vstalega prepričevalno plavajočega kvišku; še bolj podčrtava na desni to prepričevalnost nežni motiv dveh drugih kvišku plavajočih teles. Snemanje pa, ki smo ga priobčili, mislim, da zadosti ilustrira Cudermanovo talentiranost za religiozne kompozicije. Zdi se, da je Cuderman manj umetnik neposrednega doživetja kakor miselne kalkulacije in n. pr. v portretu konsekventno izdelanega realističnega posnetka.
Cuderman se je dolgo pripravljal na svoj prvi kolektivni nastop v domovini in zdi se, da je nastopil ravno o pravem času; če bi bil prej, bi nas bil najbrže razočarl, tako pa je vzbudil up, da bo za starimi izpolnil eno izmed vrzeli.
Frst.
Nove knjige
Slovensko slovstvo
Anton N o v a č a ii : Celjska kronika. Dramatski mozaik v treh delih. Prvi del: Herman Celjski, drama v petih dejanjih. Izdala in založila Tiskovna zadruga v Ljubljani, 1928. Str. 111.
Novačan je zasnoval celjsko trilogijo Herman, Friderik, Urli. Dasi to zasnovo najtočneje označuje že skupni naslov »Kronika«, nam Herman sam kaže, da to ne bodo tragedije, ampak dramatsko prikazovanje celjske preteklosti, v kateri bo pisatelj iskal človeških usod in jim dal novo pesniško verjetnost. V zadregi pa smo, ako bi hoteli povedati, kaj je bilo pisatelju važnejše, ali razpredanje historizma z vsem današnjim idejno političnim čuvstvovanjem, ali usoda Celjanov in njena etična veljavnost. Eno prekriva drugo, pri tem pa živo čutimo, da se ljudje, njihovo hotenje in trpljenje umika pred historičnimi arabeskami in gesli, ki prepletajo vso igro. Novačanu je bližji Herman vladar kot Herman človek, tam pa, kjer je hotel odkrivati človeka v boju z vestjo in strastjo, je segel bolj po teatraličnih kot resnično pesniških vrednotah. Če Herman ureja svoje državniške račune s prezira-njem najintimnejših človeških pravic in pri tem sam slepo in tudi zlobno streže svoji pohoti, ne more obveljati njegova beseda, s katero opraviči Veronikino usodo: »Življenje je borba s kaosom. Kdor vlada, je v borbi s kaosom in v borbi z mrakom ni vesti. Bog je na strani svetlih.« (Str. 105.) Prividi njegove razbičane vesti so pesniško slabo utemeljeni, so osamljen efekt v poteku dejanja; izreki o cerkvi in vladi so diploirja-tične izjave fevdnega gospoda, prav tako besede o narodu na str. 72, 73, 90. Vse premalo človeško je tedaj izveden boj za Hermanovo »jasno misel«. Prav tako čutimo, da je pisatelj pri kraljici Barbari, ki še ni »izsanjala dekliških sanj« (str. 77), tam, kjer se njena ženska tragika vzpne najviše, nadomestil etos z vladarsko voljo; Barbaro morilko opraviči oče Herman — in njena vest je pokojna. Dasi Novačan res ni pisal tragedije, bi bil dejanja ljudi moral etično dognati, da bi čutili enotnost, ne pa mnogovrstne natrpanosti. Najpopolneje je pisatelj dognal Jošta, ki trdi: »Mi vsi smo njegove (Hermanove) volje zeleni listi« (str. 13) in v slepi dolžnosti obremenjuje svojo vest, da se mu ta os življenja prelomi in se končno sam sodi. Prav zato pa je zopet odveč njegov grmeči odhod: »Življenje moje, nagni se, življenje moje, padi« (str. 109), še bolj odveč pa so Hermanove besede o njem na str. 110. Zunanja sila, s katero se osebe same označujejo ali druga drugo sodijo, ubija notranjo moč dejanja; prav za prav je pisatelj pri oblikovanju sam že povedal efekte svojih pesniških oseb. V premajhni skrbi za pristnost izraza so mogle nastati sledeče in podobne besedne zveze: z demonsko kretnjo (Herman str. 68), z demonsko svojo voljo (Friderik str. 77) ali Herma-nova poljščina na str. 75 in zlasti pa debata med Hermanom in Friderikom na str. 72 in 73, kjer izreka Friderik sledeče stavke: »Sofist si ti, sofist nevaren. Pozna te vsa Evropa, zavijača, ki sobesednika premoti s podlo logiko. Mene ne boš ukanil. Jaz kažem k tebi zvezane roke in to železje ni sofizem.«
Če poiščemo v »Hermanu« dramatični dogodek, vidimo Hermana sodnika svojega sina Friderika zaradi
umora njegove prve žene Elizabete Frankopanke. Ta sodba se dejansko ne izvrši, ker stopi v potek dejanja drugo, važnejše dejstvo: Hermanu pade v roke Veronika in njo je treba soditi. Te dogodke vodi s svojo dvolično igro žid Aron Salobir. Brez njega bi se niti en važen preokret v tej drami ne mogel zgoditi. On izigra Veroniko. Prav za prav ni jasno, ali jo izigra ali zaigra. Tudi ne čutimo, da bi ta »božja ličinka« res glodala na Herinanovih koreninah, ker samo igra in se končno po tuji usmiljenosti reši iz omrežja, kamor se je zamotala. Celjski tedaj tudi niso zadeli v njegove mreže, kakor trdi Aron (str. 44); židovstvo z vsemi maščujočimi se nakanami je le patetičen dramatičen rekvizit in ne spada k organičnim osnovam drame. Prav zaradi tega je tudi središče drame, propad Friderikove skrivne žene Veronike, bolj izraz ži-dove ponesrečene igre in ne Veronikine usodne volje. Novačanu je šlo za to, da razvija pred nami kolikor mogoče učinkovito igro, ni pa pretehtal pristnosti dramatičnih konfliktov, njihove etične smotrnosti in pesniške vrednosti. Če po tej etično neurejeni, nesmotrni igri beremo na konci popolnoma shakespearsko tragično očiščenje (str. 110/11), moramo reči, da je Novačan imel voljo, tragično oblikovati Veroniko, ni pa zanj v najmanjši meri tragičen Herman.
Težišče Novačanovega dela je kljub dramatični razgibanosti vendarle epskega značaja. Hermanov celjski dvor, njegova »jasna misel«, vsa časovna barvitost, to je epika. Lahko rečemo, da je oda Eneja Silvi ja iz I. dejanja prepojila vso dramo in da drama govori predvsem celjsko slavo in velikost. Do dvajsetkrat se omenja Celje, njegove zvezde. Po tej strani lahko rečemo, da je Novačan napisal najbolj blestečo slovensko historijo in da v tem oziru Medvedove zgodovinske igre zaostajajo daleč i v zanosu i v koloritu, pa tudi po pesniški sili. Dasi tu srečujemo veliko osebne pisateljeve tendenčnosti, bodisi v označbi oseb bodisi v anahronistični narodnopplitični idejnosti, moramo reči, da je »Herman« kot ^lovenska historija mestoma velika slovesna igra in da se v Hermanu gospodarju (II. dejanje) zmiselno vežejo niti naše narodne usode pred Celjani in za njimi. Historizem sam na sebi ni moč današnjih dni, toda ker ga bo Novačan razvijal še v obeh obljubljenih dramah, mora vedeti, da bo kot dramatik bolje uspel le tedaj, če bo ravnal z dejanjem bolj ekonomično in bolj dosledno izvedel etos zgodovine.
S »Hermanom« smo dobili tretjo Veroniko Deseni-ško. Marsikje čutimo, kako blizu ob Župančiču je šel Novačan. Pojmovanje ljubezenske zveze med Friderikom in Veroniko je zelo sorodno, prav tako čutimo, da ima Herič mnogo potez "Župančičevih »slovenskih« ljudi. Tam, kjer se Župančič in Novačan srečujeta, je Župančič pesniško neprimerno globlji in čistejši; Novačan je pokazal, da je dramatik močnih potez, a ne-ukročen literat; njegova drama je za slovensko zgodovinsko igro znaten napredek.	F. K.
Janko Orožen: Zgodovina Celja. I. del. Prazgodovinska in rimska Celeja. Z arheološkim vodnikom po muzeju, mestu in okolici. — II. del. Srednjeveško Celje kot središče državotvornega stremljenja; doba narodne samostojnosti, Savinjska marka, knezi in grofje Celjani. Založila Goričar & Leskovšek v Celju, J 927.
S prvim zvezkom te knjige smo dobili moderen vodnik po antičnem Celju. Tvarina je podana v dveh delih, katerih prvi nudi jasno in stvarno pisan zgodovinski oris antične Celeje, drugi pa arheološki vodnik po muzeju, mestu in okolici. Prav je, da je dodan tudi seznam drugam zanesenih ali izgubljenih cele j skih spomenikov.
V	razdelitvi tvarine in metodi opisov sledi Orožen v tem delu priznano zglednemu Abramičevemu Poe-toviju, ki je izšel 1. 1925. Orožnovi Celeji, kakor bi lahko nazvali 1. del, pa tudi domači zgodovinski literaturi bo to samo v prid, kajti pri takih izdanjih se je treba sporazumeti za enoten shema. Želimo ob tej priliki samo, da bi Poetoviju in Celeji kmalu sledila še Emona, ki je po teh dveh publikacijah postala neodložljiva dolžnost naše znanosti.
Kolikor spada ocena znanstvenih rezultatov v okvir našega lista, lahko ugotovimo, da Orožen vestno reproducira izsledke specialne literature, v podrobnostih je pa le premnogo vprašanj še v diskusiji in je mogoča debata o naziranju, ki ga je O. osvojil. Tako nedvoumno o tolmačenju zgodovinskega ozadja nagrobnega napisa škofa Gaudencija, za katerega upamo, da se bo podrobni zgodovinski analizi krščanske antike na naši zemlji posrečilo točneje ga opredeliti. Tudi epigrafski značaj napisa in simbolična dekoracija nad njim ter jezik in slog teksta imajo svojo važnost. Nam se zdi datiranje v 4. stol. nesprejemljivo.
Drugi del slika Celje kot zbirališče državotvornega stremljenja. Po kratkem pregledu starejše srednjeveške dobe se osredotoči na povesti postanka rodbine celjskih grofov, njihove slave in usode ter končno razmeroma kratko oriše zgodovino srednjeveškega Celja in njegovih kulturnih razmer. Ta zadnji del nas ne zadovolji popolnoma, ker mislimo, da bi se dala topografska slika srednjeveškega Celja določneje podati, kakor nam jo nudita str. 145 in 146; posebno pa je gotovo, da bi se dalo iz starih poročil, stavbenih ostankov in mogoče tudi starih slik več dognati o stavbni zgodovini tako važnik stavb, kakor sta minoritska in opatijska cerkev. Kljub kritični porabi virov pa se je vrinilo tudi v to knjigo nevzdržno mnenje, da je bila sedanja kapela Matere Božje sedem žalosti postavljena šele 1613, dve sto let po prvotni kapeli sv. Treh kraljev, ki je stala na istem mestu. Stavbinsko lice tega najlepšega celjskega spomenika govori odločno proti takemu pojmovanju, ki se je pa že udomačilo v lokalni mestni zgodovini. Stavba je namreč lepa, v svojih detajlih izredno bogata zrelogotska arhitektura konca XIV. ali zač. XV. stol. in čisto nemogoče si je misliti, da bi jo bil kdo podrl, ter 1613 nanovo sezidal v starih oblikah z zopetno porabo vseh važnih detajlov. Čas je, da ta zgodovinska zmota izgine iz literature in se kapela označa za to, kar je. Le pozlačeni kipi na konzolah pod baldahini na stenah so res baročni izdelki XVII. stol. Vse gradivo o zgodovini te kapele je nujno treba revidirati in njegovo tolmačenje spraviti v sklad z označenim stanjem.
V	srednjeveško celjsko zgodovino bi kot ilustracija spadal poleg prekrasnega reliefa s Ptujske gore tudi votivni relief timpana portala, ki vodi v minoritski
cerkvi iz prezbiterija v zakristijo. Relief nam predstavlja Marijo z detetom na tronu, pred njo pa klečita dva moža v oblekah 2. pol. XIV. stol. v molitvenih pozah. Gre pri tem za dva portreta in zdi se mi verjetno, da za dva celjska grofa, katerih ugotovitev se mi ne zdi nemogoča. Slog kaže na 2. pol. XIV. stol. in ker imamo po smrti Hermana I. 1. 1385 dvovladje Viljema (f 1392) in Hermana II. (f 1435), bi se dalo zagovarjati, da sta to ta dva, postanek reliefa pa določiti med 1385 in 1392. Če bi pa starostno razmerje in drugi zgodovinski momenti privedli do drugačnega zaključka, tudi prav. Mogoče bi prišla v diskusijo tudi Ulrik I. (f 1368) in Herman I. (f 1385), mogoče celo Herman II. in njegov sin Friderik II. Za sedaj naj samo opozorim na važnost tega vprašanja.
Nadaljevanje tega važnega lokalno zgodovinskega dela nestrpno pričakujemo.	Frst.
Iz tujih literatur
Ukrajinsko slovstvo
M. Plevako, Hrestomatija novoj ukrainskoj literaturi (M. riJieBano, XpecTOMariH hoboi yKpaiHCKoi jirrepaTypn). Kooperativne »Ruh« \idavnictvo. P jate vidannja. Harkiv 1927. Veliki 4°, str. 528. Cena 3'50 r (94-50 Din).
Prof. Plevako je izdal v peti izdaji svojo Hresto-inatijo nove ukrajinske literature. Skuša nam predstaviti najvažnejše ukrajinske pesnike in pisatelje od osemdesetih let preteklega stoletja naprej.
Začenja z Ivanom Frankom (1856—1916), ki pomeni začetek nove dobe ne samo v književnosti, temveč tudi v drugih panogah duševnega življenja gali-ških Ukrajincev (Rusinov). Mladini osemdesetih in devetdesetih let je bil Franko to, kar ji je bil v petdesetih in šestdesetih letih Ševčenko. V poeziji je Franko pesnik kljubovalnosti, sile in svobode. Kot pripovednik je realistično navdahnjen slikar ukrajinskega življenja v Galiciji in zagovornik vseh preganjanih in zatiranih. Kot znanstvenik je glavni steber domače etnografije, zgodovine književnosti in jezikoslovstva. V svojem publicističnem in časnikarskem delovanju goreče zagovarja človeške in narodne pravice svojega zatiranega ljudstva. Ivanu Franku je posvetil prof. Plevako v svoji Hrestomatiji 56 strani. Po njegovem življenjepisu navaja v dveh posebnih poglavjih seznam vseh izdaj Frankovih spisov in vsa dela, ki se pečajo s Frankovo delavnostjo. Nato sledi 44 strani njegovih proizvodov v vezani in nevezani besedi. Že iz pesmi, še bolj pa iz komadov v prozi, kakor »Ovčar«, »Boa Constrictor« in »Moj zločin« se da ustvariti vsaj medla predstava Frankove mentalnosti. Še bolj bi se bilo mogoče vživeti v Frankovo umetnost, če bi P. dodal še kratki črtici »Dober zaslužek in »Brez dela«.
Bedno ukrajinsko ljudstvo dobro razume pesnik Ivan Manžura (1851—1893). Mati mu je umrla v četrtem letu in od takrat je ostal sam s svojim očetom pijancem. V sedmem letu se je nekoč prebudil iz pijanosti v ječi s svojim očetom, kjer sta skupaj prebila več dni med najhujšimi zločinci. V devetem letu ga je dal oče v šolo. S svojo energijo se je znal mladi
Manžura prekopati do veterinarskega instituta, odkoder je odšel za upravnika k nekemu svojemu prijatelju. Kot navdušen prijatelj srbskega naroda je za turško-srbske vojne 1. 1876. prostovoljno vstopil v srbsko armado; po končani vojni se je zopet vrnil na Ukrajino. V bedi in zapuščen od vseh je umrl na tuberkulozi dne 15. maja 1893. Enako kakor pri Ivanu Franku nam poda P. po življenjepisu Manžure bibliografijo njegovih del in spisov o njih ter nekaj njegovih pesmi. Na isti način nas seznani P. še s 43 pesniki in pisatelji. Posebno zanimivi so proizvodi najmlajših, ki so večinoma zavedni boljševiki, kakor n. pr. Mikola Hviljovij (rojen 1893), VI. Sosjura (rojen 1898), I. Kulik (r. 1897), Andrej Paviv (r.1899) in Ivan Senčenko (r. 1901).
Če ne bi bila boljševiška cenzura tako ostra in ne-izprosna, kakor je bila pred 1. 1917. caristična ruska, bi P. gotovo pri marsikaterem pesniku ali pisatelju izbral tisto delo, ki je zanj najbolj značilno, Čeravno se slučajno ne strinja z boljševiško miselnostjo. Kljub temu pa bo knjigo s pridom vzel v roke, kdor hoče dobiti vsaj kratek pregled novejše ukrajinske književnost"*. Hrestomatija je dragocena zlasti zavoljo svojih bibliografskih podatkov.
V tehničnem oziru je pa knjiga taka, da je ni mogoče nikomur pokloniti v dar. Lepenka platnic in hrbet sta skrajno slaba. Čim odpreš prvič knjigo, opaziš, da se je raztrgala vezava na nekoliko mestih. Papir je slabši kot pri nas časnikarski. Stran 101. sledi za 106. stranjo. Na 111. strani manjka naslov črtice Dmitra Markoviča, ki se imenuje »Na Volčjem posestvu«.	Šedivy
Nemško slovstvo
Internationale Buchkunstausstellung Leipzig 192?.
Amtlicher Katalog. Insel-Verlag, Leipzig, 1927.
To okusno izdanje z reprodukcijami odličnih sodobnih knjižnih oprem in ilustracij vseh narodov bogato ilustrirani katalog, nudi tudi onemu, ki razstave ni videl, zadosti gradiva, da si ustvari splošno sliko o sodobni knjižni umetnosti. Po abecednem redu se vrstijo seznami razstavljavcev posameznih držav, pred vsakim seznamom je kratek člančič o stanju in tendencah sodobne knjižne umetnosti pri dotičnem narodu. Razstavo je priredilo društvo Deutsche Buchkünstler. Namen je bil pokazati, koliko je ta kulturna panoga napredovala od leta 1914., ko se je pod naslovom Bugra vršila v Leipzigu prva mednarodna razstava knjižne umetnosti. Kakor je iz seznama razvidno, se danes založniki, uvidevni tiskarji, slikarji, arhitekti in umetnostni zgodovinarji raznih narodov enodušno trudijo, da dvignejo ne samo posamezne razkošne knjige, ampak celotno knjižno produkcijo na umetniški nivo. V dveh smereh se dela v tem zmislu, in sicer tako, da ena panoga pri tem, druga pri drugem narodu prevladuje — v smeri umetniške ilustracije in v smeri dekorativno popolnega tiska, kar se dosega z njegovo ureditvijo v strnjeno sliko in iskanjem za ta cilj najbolj sposobnih novih tipov črk. Najsamozavestneje in na najširši podlagi obdelujejo problem brez dvoma Nemci, važno mesto zavzemajo nordijske države Danska, Nizozemska, Švedska in Norveška; zelo zanimiva je sodobna Rusija,
med slovanskimi državami pa prednjači Češka. Svoja posebna pota hodijo romanske države, pa tudi Amerika in Anglija, katerih zadnja je kakor v razvoju vseh vrst sodobne porabile umetnosti poleg Nemčije osnovno važna. Na razstavi je bila skromno zastopana tudi Jugoslavija, med drugim z desetorico slovenskih knjig, med katerimi je predlijačil Sv. Alojzij S. Sardenka, tiskan in vezän po navodilih J. Plečnika.
Ker se razstava letos o priliki splošne mednarodne tiskarske razstave v Kölnu v še večjem slogu ponovi, si prihranimo konkretnejše poročilo o aktualnih tendencah sodobne knjižne umetnosti za poročilo o ti razstavi, kjer bo posebno tudi sodobna slovenska knjižna oprema in ilustracija bolje zastopana kakor lani.	Frst.
Gledališče
1. Gledališka razstava
V okviru II. pokrajinske razstave Ljubljanskega vele-sejma od 17. do 26. septembra 1927 so oskrbele gledališka uprava, Prosvetna zveza in Zveza kulturnih društev prvo kolektivno razstavo o razvoju našega narodnega gledališča pod naslovom »Gledališče — ljudstvo — družba«. Pomen te razstave je bil predvsem ta, da smo dobili prvič kolikor mogoče celoten, dasi ne popoln pregled materiala, ki spada k pojmu gledališče — ljudstvo. Literarni oddelek nam je pokazal v rokopisih avtorjev odtis snovanja značaja te in one osebnosti, starejši tiski in novejša literatura (dasi ne popolna), pregled naše dramatične književnosti, razvoj našega gledališča od leta 1867 (od ustanovitve Dramatičnega društva) bolj fragmentarno, od leta 1892. do danes pa kot urejeno narodno ustanovo. Podobe in predmeti so nam skromno, a živo govorili o ljudeh in razmerah v Ljubljani, Mariboru, Trstu in drugod. Ta inventarizirani material naj bi se kolikor mogoče spo-polnil in skušal polagoma pridobiti za gledališki muzej, ki bi ga oskrbelo mesto ali kdo drugi — vsaj podobe, trofeje in osebni predmeti naj bi se rešili, da se ne porazgube. — Tehnični in scenični material na razstavi je zaradi svoje skromnosti zaostajal za spominskim, ker je podajal razvoj najnovejše dobe, vendar je bil za prvi poskus dovolj nazoren, da poda vsaj približno sliko o življenju gledališča.
Drugi del razstave — ljudstvo — nam je podal sliko gledališkega dela v Zvezi kulturnih društev, posameznih dramatičnih društev in Prosvetne zveze. Zaradi statistične popolnosti in mnogovrstnosti materiala se je posebej odlikovala Prosvetna zveza, ki je podala sliko o razvoju gledališkega življenja med ljudstvom. K našim tesnim razmeram pa bi bilo pripomniti, da se je bridkosmešno občutil razvoj našega malega meščanstva; spomine iz starih čitalnic smo sreča vali med Zvezo kulturnih društev, igre sodobnega Doma in sveta pa so bile prištete med ljudsko dramatsko literaturo pri Prosvetni zvezi. Historični razvoj čitalnic, Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov, Dramatičnih društev in podobnih ustanov naj bi bili pustili pri miru in naj bi se ne bil vtikal v današnjo kulturno politično opredeljenost. — Lepa in stvarna je bila raz-
stava marionetnega gledališča, ki ga je pri nas, žal s premajhnim uspehom, začel akademični slikar Milan Klemenčič in ga goji ljubljanska Češka obec. Prijeten je bil tudi pogled na šolske odre. Vse to kaže, kako globoko je prožela gledališka misel v vse strani našega naroda in da imamo za seboj lastno gledališko tradicijo in v novejšem času mogočno prosvetno gibanje, ki bi ga težko vzporedili s podobnim ppjavom med drugimi narodi.
2. Pregled drame v letu 1927./28.
Če govorimo o pomembnejših dogodkih v našem gledališču, moramo upoštevati najprej izvirno dramo. Ta se je v letošnjem letu igrala nekoliko več kakor dosedaj. Izvirna dela so bila Skrbinškova dramatizacija Hlapca Jerneja, Leskovčeva Dva bregova, dramatizacija Pasijona, Cerkvenikova Roka pravice in No-vačauov Herman Celjski. V celoti tri nova, originalna dela, kar pomeni za slovensko dramo v splošnem napredek. Drugo slovensko delo se letos ni uprizorilo.
Hlapec Jernej
Dramatizacija te klasične Cankarjeve parabole je bil poskus, ki je dokazal, kako bistveno drugače oblikuje epik, kako drug&če dramatik. »Hlapec Jernej« je epično zasnovana umetnina, ki prehaja v lirične in dramatične poudarke. V dramatizaciji dramatična in epična prostornina prehajata druga v drugo, tako da nimamo ne epične zaporednosti ne dramatične osredotočenosti, ne glede na to, da se epični element sam upira, da bi spremenil svojo naravo. G. Skrbinšek je napravil tudi kot režiser bistvene napake, da dela ni izrazil v enotnem slogu, ampak je mešal simbolizem z realistično igro in povrhu še na pretežno kubistični sceni. Odrski izraz tega dela bi bil približno mogoč samo v kratkih silhuetah (tak je bil prizor z očenašem) in z bravcem pred zastorom — toda potem bi za oder skoraj nič ne ostalo, ker je Jernej sain recitator. Tako umetniško slabo orientirano delo bi se ne bilo smelo uprizoriti.
A. Leskovec: Dva bregova
Leskovec je v svoji drami oblikoval socialno okolje beračev in ga prepojil z usodno tezo, ki jo je postavil gospodar beraške družbe Macafur. Iz tega okolja je pisatelj ustvaril nov svet, ki ni enostranski in je prav tako celoten, kot se nam zdi svet iz »obeh bregov«, iz bogatih in revnih, kajti tudi svet beračev ima svoje vladarje in veljake in svojo množico, zlasti pa svoje zakone. Kot slovensko delo je v tem oziru ostro prelomilo s sedanjo tradicijo in ima teatralične vrline, ki utegnejo zanimati tudi tujca. Tragika sveta na »tem bregu«, med berači je ta, da ne moreš na oni breg; kadar te je vrglo sem, moraš biti ves tu, rad ali nerad. »Velika voda, globoka in široka, teče po vsem svetu, pa ga reže na dva bregova. En breg je njihov, drugi je naš... Na tem bregu živimo po svoje, ni ga, ki bi nam veleval. Onstran pa živijo drugi... Je most, ki po njem hodimo vsi« — toda tam ostati ne sme nihče... Ali je dober berač slabši od slabega gospoda?« Tako govori Macafur. Iz temne in nepojasnjene preteklosti oseb se plete drama Rone, ki je rojena za ta
breg, pa ima neukrotljivo željo po drugem; kot močan poudarek pa se krvavo završi tudi delo Krištofa Bogataja, ki je prišel, kot pravi: »da vam in vsem razcapancem, ki gnijete v brlogih, pokažem pot.«
Ali je pot z enega brega na drugega? Ali je cel človek samo tisti, ki je rojen na bregu? Kdor je prestopil med bogatine, je rad smešen v tem novem domu, in kogar je vrglo na breg beračev, ne preboli nikoli svoje preteklosti, tudi tu ni nikoli cel, najsibo kralj med siromaki. Zato je Macafur svojega skrivnega sina odločil za tja, odkoder je sam prišel, za oni breg, kljub temu, da govori svoji bos jaški občini: »Vse, kar sem vam govoril, je izkušeno in vi veste, da ni življenja nad naše. Kaj gospoda, kaj bogataši, kaj delavci, kaj kmetovalci. Enkrat piščanca, pa tokrat cukren, enkrat ples, pa je ta iz nebes«. (III. dej.) Pa kogar je med rojenimi siromaki prevzela volja, priti na oni breg, kakor Rono? Želja po lepšem življenju v Roni ni samo materialna, ampak tudi etična in na-turno upravičena. Postati hoče »nekaj takega, da mi ne bodo gospodarili in grozili hudobni ljudje. Da bom kakor tiste, ki hodijo v lepih oblekah, imajo bele obraze in se jih ne sme vsaka baraba dotikati«. (I. dej.) Ti zakoni zahtevajo vsi žrtev. Največja je Flore Briga, »srce brez odeje«. Rojen na tem bregu zatre željo po onem in se tudi radi Rone odloči za zločin, da bi jo priklenil nase. Zato seže po nožu, in pretrga zvezo med obema bregovoma: sodi po Maca-furjevih postavah, vendar ta pravica ne zadene Rone, ampak Macafurjevega sina. Flora na beraškem plesu zakolje Krištofa in svet beračev je spet cel.
Pravica življenja in usoda se krčevito borita, ostane pa tragično dejstvo, da padec z višine strmoglavi za seboj vse, ki se hočejo dvigniti. Zli duh bos-jakov, Macafur, ne pusti nikogar kvišku, ker sam svoje preteklosti nikoli ne more preboleti. Bil je lažniv kralj siromaškega kraljestva. — Površen gledavec pogreša še »drugega brega«. Leskovec ni čutil potrebe, da bi ga sporedno razvil in imel je prav — življenje na drugi strani ni drugačno, le da je v zahtevah življenja navadno plitvejše. Zgodba na tem bregu je celotna in zase ne potrebuje druge strani.
»Dva bregova« nista docela enotna v izrazu; delo niha med realizmom in tematičnim idealizmom; be-raški ples v 4. dejanju uhaja v grotesken melodram, v prepletanju primitivnih odlomkov iz narodnih pesmi, ki jih pojo berači, in literarno zasnovanim alegoričnim pripovedovanjem Floretovim. Pavel Golia, ki je delo z velikim umevanjem pripravil in z njim dosegel lep uspeh, je poudaril bolj realistično stran drame; neenotnost pa se je čutila najbolj v oblikovanju Ma-cafurja in Floreta. Macafurja je z odlično realistiko podal g. Levar, dočim je g. Rogoz Floreta izoblikoval skoraj ekspresionistično. Rono je nekoliko oglato, vendar zmiselno močno igrala ga. Medvedova. — Trdijo, da sta »Dva bregova« še bolje uspela v Mariboru; tam je Pregarc poudaril idealistično stran in postavil igro v ekspresionistično sceno.
Pasijon
Pod naslovom I." N. R. I. sta priredila gledališki igra-vec E. Gregorin in p. dr. Roman Tominec pasi jonski misterij za oder tako, da ni samo dramatizacija do-
godkov velikega tedna, temveč z mnogimi svetopisemskimi izreki poudarjena evangeljska podoba Kristusova. V toliko se ta Pasijon tudi odlikuje mimo običajnih drugih priredb in je modernejši. Radi svetosti predmeta se vendar ni mogoče ogrevati za gledališko uprizarjanje Pasijona in ostane še sporno, ali je bila pri uprizoritvi vidnejša verska ali gledališka stran dogodka. Gledališče so v ogromnem številu posečali vsi sloji, ker predmet tradicionalno priteguje, zato je bil Pasijon za gledališče samo največja dosedanja ljudska igra. Prav, zaradi tega je tudi misliti v veliki meri na senzacijo predmeta in ne na bogoslužje, ki bi bilo v tej obliki popolnoma nesodobno. Če pa vzamemo gledališki dogodek sam na sebi, moramo priznati, da so igravci podali za široko občinstvo genljive, mestoma pa tudi versko občutene slike. Režiser g. O. Šest je zasnoval uprizoritev kot melodramatično ilustracijo duhovnega branja in s tem delo napravil mnogo sprejemljivejše. Iz celote bi omenili dve umetniško neoporečni ustvaritvi, to je Mater Dolorosa ge. Marije Vere in Pilat g. Levarja. Ljudsko dramatično so učinkovali tudi prizori v velikem zboru, pri nekaterih prizorih s Kristusom (Gezemani, Križev pot, Križanje) pa se je pokazalo, da se ne dado drugače uprizoriti kot s silhueto, ki jih je že beseda sama vrgla v nesprejemljivo materialnost.
Herman Celjski
O drami sami smo poročali že v slovstvenem pregledu. Delo je napravilo pri prvi uprizoritvi močan vtis in je pisano očividno tudi tako, da močno učinkuje na gledavca — odtod tudi nesorazmernost odrskih in pesniških vrednot. Ker delo pridobiva tudi s priložnostnimi učinki, je vtis pri drugem gledanju mnogo manjši. Pri prireditvi gledališkega teksta pa se je izgubilo marsikako umetniško intimnejše mesto, tako da je ostal pretežno tekst zgodbe same ali posameznih učinkov, ki sami po sebi govore v občinstvo. Delo je bilo pri naslednjih uprizoritvah tudi zato slabše, ker ni imelo dovolj trdnega režijskega ogrodja. Režiser g. Šest ni našel delu tistega ravnovesja, da bi mogli čutiti nazor, kako je pojmoval Hermana. Mogoče pa je bila uprizoritev kompromis med avtorjem in režiserjem? Tisti Herman, ki ga je dobro pokazalo prvo dejanje, ne raste naprej, ostareli tiger bolj in bolj gine in njegov dvor je v drugem in tretjem dejanju že skoraj sprehajališče in ne nevarno mesto za tiste, ki se skrivajo na gradu in mu le navidez služijo. Groze in strahu, ki naj bi spremljal Veronikino usodo do konca, je premalo, čutimo ju še največ v 4. dejanju, ko se vrši za odrom ljudska sodba. Židi, ki jih je že avtor sam v prvem in četrtem dejanju preveč očitno in preveč rekvizitno nastavil, so tudi na odru pomaknjeni na isto ploskev kot ostale osebe, dočim bi intenzivneje učinkovali od strani. Docela izven okvira hi-storije je bilo pojmovanje patra Melhiorja, ki je nado-mestoval popolnega shakespearskega klowna. Enako nepovoljna bi bila sodba o historični opremi igre, zlasti ko v tem času še ne moremo govoriti o Bosancih-Turkih. — Hermana je g. Levar v prvem dejanju značilno zastavil, v naslednjih smo pogrešali stopnjevanja; Veronika ge. Nablocke ni prinesla v igro pravega ob-
čutja in Aron g. Kralja je za mrko snujočega mašče-vavca kazal preveč zunanjega intelekta. Sicer pa je težko smotrno igrati Žida, ki za stebrom straši patra Melhiorja in govori o zvezi med jeruzalemom in Rimom. Enotno ulita postava pa je bil Jošt g. Skr-binška.
Angelo Cerkvenik: Roka pravice
Ta tragikomedija iz uradniškega življenja ima satirično ost, ki mestoma prehaja v ogorčen protest proti propalosti sedanje družbe. Pisatelj nam kaže dve skrajnosti: pobožno vdano, celo suženjsko zvestobo poduradnika Možine in cinično brezvestnost višjega uradništva, Uradniški demon častihlepja končno Mo-žino ugonobi, prikrajša si življenje v bridki zmoti, da ga ljubi gospodična iz urada in da bi bil lahko postal visok uradnik, za katerim bi bili vsi žalovali. Ob istem času višja družba, katere žrtev je bil Možina, pijančuje in se norčuje iz pravice. Delo nima pravih umetniških kvalitet — ne zato, ker je pisatelj snov pograbil tako blizu vsakdanjim razmeram, ampak ker je snov podal nepoglobljeno in nepregneteno — skratka popolnoma primitivno in docela trivijalno. Edino prizor v baru učinkuje zaradi svoje ostrosti še dovolj elementarno, dočim občutimo večino prizorov kot feljtonistični posnetek za vsak dan. Tudi jezik je ohlapen. Možino je s precejšnjim prizadevanjem igral g. Kralj, uprizoritev v ekspresionističnem pravcu je vodil g. Skrbinšek.
Druge igre
Najvidnejša oznaka v prvi polovici preteklega leta je bila uprizoritev nekaterih gledaliških klasikov. Skoraj premalo ^poudarjeno je ostalo dejstvo, da se je od Euripida preko Shakespeareja in Calderona do Ibsena in moderne prvič strnil odrski svet v celotno revijo, ki bi za vzgojo našega občinstva potrebovala posebnega opozorila; ne bi bilo odveč, da bi s smotrno vzgojo pridobili vsaj mlajši svet, ki se vidno obrača od gledališča. Dosedanje dijaške predstave ne rode pravega uspeha, ker niso dovolj organizirane in ker so vzgojitelji in celo učitelji književnosti zanje brezbrižni. In če povrhu še kritika predstavlja Calderona kot omejenega jezuitskega dogmatika in zabriše njegovo pesniško osebnost, ni to priporočilo za zaključen klasični spored.
Shakespearea smo letos gledali samo v komediji. Z Ukročeno trmoglavko smo začeli gledališko leto. V Šestovi režiji in sočni Župančičevi besedi je ta renesančno-baročna razposajenost drčala s posebno svežostjo mimo nas. Nov je bil stiliziran zgodovinski način uprizoritve s shakespearskim odrom in z muziko na piščali med odmori pri odprti sceni. Sce-nerijo je v historičnih motivih postavil Iv. Vavpotič. V glavnih vlogah sta se odlikovala g. Levar in ga. Nablocka. Iz lanskega leta so ponavljali M p o g o hrupa za nič in pripeljali Hamleta do petdesete predstave. Tako smo Hamleta, ki je več let stalno pritegoval najširše šloje, z zadoščenjem odložili, ker je izgubil že vso prvotno igravsko silo in se v režijskih skladih tako zrahljal, da ga nobena predstava več ne opravičuje. To smo najbolj občutili, ko je v vlogi Hamleta gostoval član praškega Narodnega
divadla E. Kohout in je v fragmentih pokazal suge-stivno in vsebinsko polno, moderno zajeto režijo dr. Hilar ja. Zadnja, 50. predstava, kjer je nastopila zopet ga. Šaričeva, je rahlo nakazala že obrise nove Ofelije in obudila upanje tudi na novega Hamleta. V kroniko spada, da je začetkom leta nastopil v Pragi kot Hamlet g. Rogoz in da so ga simpatično sprejeli.
Z Euripidovo »Medejo« smo po dolgem času dobili starogrško tragedijo; žal je Euripidas zastopnik racionalistične baročne drame in učinkuje bolj z artističnim bleskom kot z elementarnim mitom. Zato je ta umetnost bolj znanstvena kot sugestivna. Ga. Danilova je »Medejo« uprizorila in igrala kot melodram, v ritmično mimični visoki patetičnosti je zadovoljivo izčrpala vsebinske poudarke; dosegla je nadpovprečen uspeh. Vendar čemu ne gremo k Aischylu in Sophoklu?
»Sodnik Zalamejski« je tipični španski barok. Calderonov absolutni nazor se teatralično razbohoti v dvoboj principov, svetnega in naturnega, to je božjega; vse, kar je časovno človeškega, se mora ukloniti načelu nravne časti, ki zmaga v vsej kruti brezobzirnosti. Žalostna zgodba pa je vsa prepletena s komedijsko lahkotnostjo in živo miljejno barvitostjo. Uprizoritev je vodil Ciril Debevec; s solidnimi sredstvi je razvil igro iz notranje moči besede in tako plastično uveljavil vsebino. Sodnika je igral g. Cesar, generala g. Skrbinšek. Omeniti moramo tudi presenetljivo verno podobo Filipa IL, ki jo je podal g. Danilo.
Ibsenovo stoletnico je praznovalo gledališče z Divjo raco. Mladega Ekdala je izčrpno igral g. Rogoz, Hedo gdčna Juvanova. Večji uspeh smo dosegli v Shawovi »K an did i«, ki jo je zrelo izoblikovala ga. Marija Vera. Tu je Shaw še sugestivni dedič Ibsenov, pa svež pesnik, tolmač človeških skrivnosti in družabni borec obenem. G. Levar (pastor), ga. M. Vera (Kandida) in g. Jan (mladi poet) so izrazito zaokrožili igro, izboren tip trgovskega očeta je podal g. Lipah kot Burgess.
Slovanska drama, zlasti ruska, je letos popolnoma izostala; edino P. Wegener je s svojimi tovariši gostoval v Andrejeva »Misli«. Ker smo videli nedozorelo Kulundžičevo »Polnoč« in pozneje izredno učinkovito gostovanje zagrebške drame s Krleževo dvodejanko »V agoniji«, še ne moremo govoriti o slovanski drami.
Marsikaj je treba pripisati dejstvu, da je gledališče že sredi leta začelo zastajati in da prenaporno delo igravcev zahteva tuintam lažjega, tudi modnega blaga ali pa ponavljanja starejših komadov. Ta lažji del, večinoma komičnega značaja, smo dobili v Vrtu Ede-nu, Nedeljskem oddihu, Sestrični iz Varšave, Fanny, strici, tete itd., Danes bomo tiči in Dobri vojak Švejk; marsikaj je bilo med tem docela plitkega in neresnega, zlasti Sestrična iz Varšave, ki je za naše gledališče kabaretna potrata. Posrečila se ni tudi Halbejeva »Mladost« in le srednji uspeh je dosegla Hasenclever jeva moderna komedija »Boljši gospod«. Reprezentativno sta se uprizorili Wildeov »Idealni soprog« v Skrbin-škovi in Rostandov »Cyrano de Bergerac« v Šestovi režiji. V Cyranoju je scenograf g. Vavpotič izborno uveljavil prostornost prvega dejanja, istotako je režija pokazala intenzivno in uspešno delo, tako da je letošnji Cyrano v mnogem oziru nadkrilil prvo uprizoritev pred
nekaj leti. Prvo dejanje je mogoče najboljši uspeh letošnjega igranja.
Izmed novejših del je imel največji uspeh Maeter-linckov »Župan stilmondski« v režiji C. Debevca. To delo je zaradi svoje globoke notranjosti in zdrave teatrske izrazitosti prodrlo kljub utrujenosti igravcev in občinstva; pogrešali smo sicer še tiste gledališke skrivnosti, ki ji pravimo občutje, toda ta skrivnost se v našem gledališču redko razodene tudi pri lažjih igrah, kakor je Župan stilmondski. Če bi hoteli govoriti o gledališču na splošno, bi morali ponoviti to, kar smo že v prejšnjih letih poudarjali. Pogrešamo trdnih osnov v režijskem in igravskem udejstvovanju, s katerih ne bi vsako delo od uprizoritve do uprizoritve padalo. Danes imamo uvežban in dovolj enoten igravski zbor, ki spretno igra tudi težje delo, a tvornosti in osebnosti pogrešamo. Tudi najbolj lahka teatrska dela morajo biti izraz smotrnega hotenja sklenjene kulturne zavesti, ki ji pravimo domača umetnost. Zato o napredku slovenskega gledališča v letošnjem letu ne moremo govoriti.	F. K.
Glasbeno življenje v Sloveniji v 1. 1927./28.
Opera: Lani smo dobili novega intendanta gledališča, g. arh. R. Kregarja, ki je zamenil ravnatelja kons. M. Hubada. Novi upravnik je imel težko stališče: redukcije, slabe finance, kritika je bila vsa zoper njega kot gospodarja in umetnostnega vodja teatra, dasiravno mu treba priznati, da je nekaj storil za in-scenacijo in balet, ki sta bila pri nas vedno zanemarjena. Opera je dala le malo novega. Od tega, kar smo dobili, smo bili najbolj veseli S. Prokofjeva »Treh oranž«, ki jih je g. N. Štritof genialno izvedel; to je bil Idoslej najmodernejši kos v naši operi sploh. Vendar niti to ni kdovekaj, če pomislimo, da so drugod v velikem svetu danes aktualnosti Stravinskij, Krenek, Hindemith; pri nas pa mora intendant skrbeti za blagajno in si pomaga z gostovanji v starih operah. Rajši naj bi skrbel za blagajno z izvajanjem sodobnih del, moderno vzgojil publiko pa bi tudi šlo. Od klasikov smo čuli Mozartovo »Čarobno piščal« in Beethovnovega »Fidelia«, ki ju je v vprav komornem tonu podal g. M. Polič; od domačih skladateljev smo čuli M. Konjovičevo »Miloševo ženitev«, precej nezrelo in slabokrvno delo, od katerega nismo profi-tirali nič, dalje A. Flotowa »Marto« in Puccinijevo »Fanciullo«... in obljubljajo še A. Straufiovo »Salo mo«. Malo je to za naše zahteve; ni vsega kriv intendant, še manj operni ravnatelj ali dirigenti, ki so se trudili za dobro izvedbo z vsemi močmi. No, g. Kregar je v maju odstopil in išče se nov intendant. Naj bi država končno nehala zapostavljati naš teater in mu omogočila večji razmah! Mislim pa, država sama od sebe ne bo tega storila; treba je, da se Slovenci otresemo lenobe in apatije in nastopimo s poslanci na čelu kot en mož za naš teater! Vsekakor treba, da dobimo Slovenci v našem teatru besedo in da dosežemo svojo kontrolo v njem s pomočjo obl. skupščine in ljubljanske občine.
Operna produkcija: Kogojeve »Črne maske« so gotove in se že študirajo. Tudi SI. O s t e r c , ki je baš dovršil študije pri prof. Jirahu v Pragi in se začel pri nas uveljavljati kot skladatelj in učitelj konservatorija, ima v delu enodejansko opero komičnega značaja. Čitali smo tudi o dovr-šenju operne enodejanke M. Logarja. To je zaenkrat vse, kar vem poročati o naši operni produkciji. Baletno glasbo je pisal letos A. Bal a tka (Iz Jutrove dežele).
Instrumentalna produkcija je pri nas malo bolj slabo razvita, morda zato, ker zanjo ni impulzov in brige dovolj. Lani je bil v Pragi festival jugoslovanske glasbe, na katerem je g. N. Štritof dirigiral A. L a -j o v č e v novi »Scherz o« za orkester, L. M. Š k e r -jančev »Koncert« in dve starejši skladbi
E.	Adamiča. V ostalem smo čuli v izvedbi Zikovcev še Šker jančevo Sonata de camera, v kateri je avtor pokazal velik napredek v razvoju napram ato-nalni, linearni glasbi. Na Dunaju so izšli tudi Šker-jančevi »4 Klavierstücke«, ki so stilno še starejšega, impresionističnega kova. Prof. Škerjanc je dovršil tudi »Koncert« za viol. in orkester v enem stavku z delno uporabo jugoslov. motivov, dalje »Plesni motiv« za godalni orkester, »Plesni motiv« za pihala, »Šest klav. variacij«, »Pet klav. preludijev«. Poleg tega »Tri pesmi iz Gradnikovega cikla De Pro-fundis« za sopran s spremljavo 17 instrumentov. Tudi g. E. Adamič je dovršil neke nove instrumentalne skladbe. SI. Osterc ima v rokopisu »Kvartet« (Passacaglia, Fuga), ki se je že v Pragi izvajal, dalje »Štiri karikature« za prečolo, klarinet in fagot, »Chaplinove anekdote« za glas in 11 instrumentov, »Koncert« za violino m 7 instrumentov in »P r e 1 u d i j i n f u g o« za četrttonski klavir, izšla je njegova »M a 1 a koračnica« za klavir. Osterc se kaže stilno v teh delih vplivanega po najmodernejši smeri Rusov in Nemcev in bo nemara lepo vplival na našo mlado generacijo v tem zmislu. M. F. Bravničar je dovršil dvoglasno klav. »Suito«, dalje »Sonato« za viol. itd. G. Mih. Logar, ki je tudi nedavno absolviral praško šolo, je pokazal doslej le »Štiri klavirske skladbe« v starejšem, impresionističnem ^tilu. Novi naš čas ljubi zlasti komorno glasbo in zdi se celo, da je baš tu njegovo pravo poprišče.
Dosti bolj od instrumentalne je cvela pri nas vokalna produkcija, ki so jo objavljali »Cerkveni Glasbenik«, ki je lani praznoval 50 letnico obstoja, »Zbori« in »Pevec«. Zlasti »Zbori so storili na polju posvetne vokalne glasbe veliko: združili so vse naše skladatelje k sodelovanju; med novimi močmi »Zborov« je omeniti še dr. A. Dolinar, ki se je kot skladatelj že lepo uveljavil. Tudi v moderni zborski skladbi se že lepo uvaja moderni polifoni stil, čigar glavni pokretaš je E. Adamič, v novejšem času propagator madrigalskega realističnega stila, ki je za-menil stari impresionistični način. Religiozne skladbe so objavili lani in letos S. Premrl, M. Železnik, V. Vodopivec (letos šestdesetletnik), A. Jobst, A. Mi-helčič, F. Marolt, S. M. A. Ekel, dr. F. Kimovec; posvetne zborovske skladbe so izdali O. Dev, Z. Pre-lovec, J. Pavčič, E. Adamič, V. Vodopivec, Jos. Lavti-žar (dve ljudski opereti), C. Pregelj, Marko Bajuk,
F.	Juvanec.
Koncertov je bilo dosti, dasiravno ne še preveč in ne smotreno urejenih. Potrebovali bi organizacijo koncertne sezone, ki bi nas znala orientirati in seznaniti z modernimi Rusi, Nemci, Francozi itd., pa pospeševala našo instrumentalno produkcijo. Orkestrske koncerte so dajali — v marcu smo dostojno proslavili Beethovnovo 100 letnico smrti — M u z i k a Dravske divizije pod dr. Č e -rinom in operni orkester pod M. Poličem, ki sta lepo izvajala Deveto, kar je za Ljubljano velika reč; dalje Orkestralno društvo Glasb. Matice pod E. Adamičem in S. Škerjan-c e m (Mihevc, Adamič, Škerjanc, Stravinski, Beethoven, Schubert, Debussy); Orkester kr. garde pod pod p. Pokornyjem (Kalinikov, Dvorak, Milo-jevič, Goto vac, Čajkovski j). Komorno glasbo so nam izvajali v februarju Ševčikovci (3 Beethovnove kvartete), v septembru Z i k o v c i (Schulhoff, Škerjanc, Suk), ter novi Sancinov (zagrebški) Trio (Smetana, Novak, Dvorak, Beethoven). Čuli smo tudi slovita češka goslača V. Pžichodo in J. Kube-lika, predstavila se je domača goslačica V. J e r a -jeva (Beethoven, Fonze, Block), ter španski čelist G. C a s s a d o.
Klavirske večere so dali: R. Kosovelova (brahms, Reger, Beethoven, Skrjabin), J. P o žene-lova (bach, Beethoven, Debussy, Dvorak, Albeniz, Fauze, Prokofjev, Severac, Ravel itd.), prav talentirani in dobro šolani začetnici, dalje Francoz R. L o r t a t (fiameau, Couperin, Daquin, Debussy, Albeniz, Beethoven), D. Golia-Kobler (D'Indy, Kogoj, Škerjanc, Premrl, Ravnik, Skrjabin, Balakir jev) — edina, ki se je zavzela za domačo klavirsko literaturo! Prav tako! Tudi gojenci konservatorija, učenci prof. Ravnika in Šlajsa, so priredili uspele produkcije. Lani v aprilu je bil cerkven koncert pod vodstvom S. Premrla in A. Dolinar ja; proslavila se je 400 letnica Palestrine in izvajale orgelske skladbe Bacha, Liszta, Beethovna, Springerja, Giulmanta in Martinija (S. Premrl).
Vokalna reprodukcija je cvela najbolj. Gibali sta se Pevska zveza z »Ljubljano« in J. P. Z. z »M a t i c o« in »Z v o n o m« na čelu, dalje »Grafika«, »Slog a«, naravnost izredne uspehe pa je odneslo novo Akademsko pevsko društvo pod F. Maroltom ter se je visoko dvignilo Društvo učiteljev (Sr. Kumar), ki je delovalo v Zagrebu in Ljubljani. Slovenski dirigent (Kumar) in pevci (Betetto, Banovec) so sodelovali tudi na mednarodnem festivalu v Frankfurtu v Širolovem oratoriju sv. Cirila in Metoda, ki je svet častno seznanil z jugoslovansko glasbo. V aprilu je priredila Gl. Matica uspešno turnejo po Češkoslovaški in na Dunaj. Obiskala sta nas s koncerti tudi zagrebška operna pevca Zikova in Šimenc, v maju smo čuli zagrebško »Mladost« pod j. Gotovcem, poprej še Poljake, Rumune in dunajske Sänger-Knaben, srbsko pevko Stamatovičevo, dalje I. Hrastovo in F. Čadeževo, samostojen koncert so priredili tudi domači pevci Medvedova, Thierryjeva, Betetto.
V marcu je izšla prva in v aprilu druga številka Nove Muzike (urednik E. Adamič), naslednica Novih Akordov, ki ima postati važen faktor, ognjišče našega glasbenega življenja.	St. Vurnik
Dom in svet 1928. Priloga 6
Prejeli smo v oceno;
Mosetizh Josip: Uslužbenski davek. Po
zakonu o neposrednih davkih z dne 8. februar ja 1928. Tiskovna zadruga v Ljubljani, 1928.
Knjige Matice Slovenske za leto 1928:
1.	Izidor Cankar: Zgodovina likovne umetnosti v zahodni Evropi. L, 2. snopič. Skulp-tura. Ljubljana, 1928.
2.	Dr. Iv. Lah: Češka antologija, I. Izr. izda-nje. Ljubljana, 1922.
3.	Bernhard Shaw: Sveta Ivana. Poslovenil Oton Župančič. Prevodi iz svetovne književnosti, IX. zv. Ljubljana, 1928.
4.	Dr. Janez Mencinger: Izbrani spisi. V. z v. Moja hoja na Triglav. Uredil Jos. Tomin-šek. Ljubljana, 1928.
Nuova didattica e pedagogia musicale. Uredil Ermenegildo Paccagnella. Letnik III., zv. I. Milano (102), Via Cusani 9.
Etnolog. Glasnik Kr. Etnografskega muzeja v Ljubljani. Letnik IL Uredil dr. N. Županič. Ljubljana, 1928. (Vsebina: St. Vurnik: Slovenska peča. — N. Županič: The Serb Settlement in the Macedonian Town of Srbčište in the Vllth century and the Ethnological and Sociological Moment in the Report of Constantinus Porphyrogenetes concerning the Advent of Serbs and Croats. — M. Kus-Nikolajev: Votivi neroikinja. — K. Oštir: Veneti in Anti. — N. Županič: Prvi nosilci etničnih imen Srb. Hrvat, Čeh in Ant. — Kronika, referati in dr.
Proletarec. Prvomajska številka 1928. L. XXIII. št. 1076. Chicago. (Iz vsebine: Tone Seliškar: Bi-riči. — Pesmi Albina Čebularja. — Ivan Molek: Kontrarevolucija. — Historicus: O političnem položaju v Jugoslaviji. — Tone Seliškar: Pojoči rudarji. — Ivan Vuk: Kako sem praznoval prvi maj v Turkestanu. — Ivan Molek: Bratski znak. — Anton Kristan: O slovenski književnosti. Napisano s socialističnega stališča. Končuje z zahtevo po književnosti, ki bo glasnik proletarske kulture. Citiramo sledečo ugotovitev: »[Tiskovna zadruga] prenovi tudi, žal le na zunaj r »Ljubljanski Zvon«, kar povzroči pri »Domu in svetu« isto. »Dom in svet«, porojen kot zmeren, strogo konzervativno katoliški mesečnik, postane moderna katoliška revija, sijajno opremljena, tako da ji dosedanji čitatelji ne morejo slediti ; in Družba sv. Mohorja, ki se je preselila iz
Celovca---končno v Celje, začenja izdajati
leposlovno poučen mesečnik »Mladika«, ki ga spretno urejuje župnik Finžgar. — Iz napredne »Tiskovne zadruge« vzklije misel proti Družbi sv. Mohor ja začeti z Vodnikovo družbo —; proti svetniku Mohorju postavljajo prvega pevca slovenskega, meniha Valentina Vodnika! Dobra misel, ki rodi že obilo, žal le, da ne tako kvalitativno, kot se je pričakovalo.« — Fr. J. Kern: Zdravniška praksa v raznih deželah. — Katka Zupančič: Bela Krajina. — Anton Šabec: Naše časopisje in njegova kakovost.)
Tretja poslanica članom Društva prijateljev humanistične gimnazije. Ljubljana, 1928. (Vse-
bina: Poročilo o občnem zboru. «— Poročilo o akciji za Wiesthalerjev latinsko-slovenski slovar. — H. Bergson: Grško-latinske študije in srednješolski pouk v Franciji. — Baldwin: Klasiki in nestrokovnjak. — Bibliografija.)
Železnički almanah za 1928/29. Beograd, 1928. Grafički institut »Narodna misao d.d.«. (Vsebina: i,.del: Članki o pomenu in vrstah različnih modernih prometnih sredstev. — 2. del: O trgovini, gospodarskih razmerah itd. v zvezi z železnico, članki gospodarske vsebine, Putnik itd. — Statistični podatki za 1926 in 1927. — 3. del: Adre-sar. — Komercijalna služba. — 4. del: Praktične informacije v zvezi s potovanjem; vozni redi; imenik postaj in tujskoprometni oglasi.)
Nova Evropa, knj. XVII., br. 10 in 11. (Vsebina: R. Djermanovič: Austrijanština i »austrijski duh«. — B. Croce: Buržoazija. — E. Collings: .Savreme-na jugoslovenska umetnost [simpatično piše o jugoslovanski umetnosti; posebno važnost pripisuje Meštroviču, Rosandicu in Plečniku].)
Narodna enciklopedija SHS. 27. in 28. zvezek. Sjeničak—Srbija. — Ta dva zvezka vsebujeta serijo člankov o Sloveniji in Slovencih, o katerih bomo posebej poročali. — Bibliografski zavod d. d., Zagreb.
Božidar Kovačevič: Na jveci sevap. Pripovetke (cir.). Beograd, 1928. Geca Kon.
Gustav Strniša: Dedek jež. Pesmi za mladino. Ljubljana, 1928.
P. V. Brežnik: Junaki prekomorskih poletov. Prosveti in zabavi, 20. Ljubljana, 1928. Tiskovna zadruga. (Vsebina: Prvi polet preko Ro-kavskega zaliva. — Prvi polet preko Sredozemskega morja. — Tekma za prekooceanski letalski rekord. — Poleti preko Severnega ledenega morja.
Dr. Tihamer Toth: Charakter des jungen Menschen. Wachstum und Gestalt. Bücher der Lebenserfassung für den jungen Menschen. II. Bd. Herder, Freiburg i. Br., 1928. (Namen te knjige, ki je pisana nenavadno živahno, je, pokazati mlademu čitatelju pomen volje kot stvaritelja klenih značajev, ki so ideal vsake prave vzgoje.)
Römische Quartalschrift für christliche Altertumskunde und für Kirchengeschichte. Izšla sta 3. in 4. snopič XXXV. knjige..
Razpis nagrade
Prosvetna zveza v Ljubljani razpisuje nagrado 10.000 Din za ljudsko igro, namenjeno v prvi vrsti za uprizarjanje na odrih podeželskih, prosvetnih, izobraževalnih in bralnih društev. Igra naj bo pisana v duhu narodne in državne vzgoje, snovno zanimiva, tehnično lahko uprizorljiva in etično vzgojna. Rokopisi naj se pošljejo Prosvetni zvezi, Ljubljana, Miklošičeva cesta 5, do velike noči 1929. Rokopisi naj bodo anonimni; naslov naj priloži pisatelj v zaprti kuverti, opremljeni z naslovom poslanega dela.
Nagrajena igra bo izšla v tisku, ostale se bodo pisateljem vrnile. Ocenjevala jih bo posebna, za ta slučaj izbrana juryja.