Revus Journal for Constitutional Theory and Philosophy of Law / Revija za ustavno teorijo in filozofijo prava  11 | 2009 Ustavno pravo Zahodnega Balkana Vsebina in oblika v kazenskem pravu Odgovor na knjižno oceno Luisa Duarteja d'Almeide Substance and form in criminal law: A Reply to a Book Review by Luís Duarte d’Almeida Boštjan M. Zupančič Electronic version URL: http://journals.openedition.org/revus/1195 DOI: 10.4000/revus.1195 ISSN: 1855-7112 Publisher Klub Revus Printed version Date of publication: 1 décembre 2009 Number of pages: 209-214 ISSN: 1581-7652 Electronic reference Boštjan M. Zupančič, « Vsebina in oblika v kazenskem pravu », Revus [Spletna izdaja], 11 | 2009, Datum spletne objave: 08 février 2012, ogled: 22 septembre 2020. URL : http://journals.openedition.org/ revus/1195 ; DOI : https://doi.org/10.4000/revus.1195 All rights reserved 209 revija za evropsko ustavnost (2009) 11 revus (2009) 11, 209–214 V pravu velja podobno kot v filozofiji in lite­ raturi ter v življenju sploh, da je določena oblika zmožna inducirati določeno vsebino in da je do­ ločena vsebina tista, ki v marsičem inducira sebi primerno obliko. V pravu je to primerjava med materialnim pravom, ki je vsebina, ter procesnim pravom, ki je oblika. Montesquieu je na primer preziral »adjektivno« pravo, čeprav je bil sam sod­ nik v Bordeauxu. Menil je, da je pravo v tem smi­ slu vsebina, ki jo proces zgolj prevaja iz abstrakt­ nega v konkretno. Pojem »adjektivnega« prava v primerjavi s substančnim pravom je analogen v primerjavi med samostalnikom (substantiv) na eni ter pridevnikom (adjektiv) na drugi strani. V tej perspektivi je torej pridevnik nekaj, kar v naj­ boljšem primeru le kvalificira naravo samostalni­ ka, nima pa na njegovo »substanco« odločilnega vpliva. Taka je celinska percepcija odnosa med materialnim in procesnim pravom. Prav obrnje­ na pa je ta percepcija v anglosaškem (common law) pravnem sistemu, v katerem postopek velja za primarnega, materialno pravo pa za stoletni precedenčni izplen, sad posamičnih postopkov. Pri tem je odveč poudariti, da se ta perspektiva tudi v celinski Evropi radikalno spreminja. Očitno je, da so precedensi vrhovnih sodišč, ustavnih so­ dišč in Evropskega sodišča za človekove pravice sad konkretnih postopkov. V tem smislu je torej oblika tista, ki je odločilna pri nastajanju vsebi­ ne. V svoji skrbni recenziji moje knjige Minervina sova gospod Duarte d'Almeida med drugim po­ lemizira z vprašanjem, kakšno je pravo v svojem zgodovinskem izvoru. Ker ne gospod d'Almeida niti jaz nisva pravna zgodovinarja ali vsaj romani­ sta, se v polemiko o tem vprašanju najbrž sploh ne splača spuščati. Moje izhodišče namreč ni pravnozgodovinsko, ampak hobbesovsko prak­ tično. V kakršni koli antropološki situaciji, v kateri mora najprej priti do vzpostavitve reda in miru in potem do vladavine prava, je namreč očitno, da mora primitivni sistem razsojanja pričeti delovati brez vsakršne materialnopravne izrecne in artiku­ lirane podlage. Servis razreševanja sporov deluje tudi na Samoi, pri tem pa je jasno, da materialna pravila za presojo, kaj je pravično in kaj ne, niso nujno niti zapisana niti izrecno pogojena s tradi­ cijo. Servis pa mora kljub temu delovati. Če bi gospodu d'Almeidi potem želeli od­ govoriti na vprašanje, kaj je pravo, namreč kura ali jajce, potem bi seveda rekli, da je pravo jajce, čeprav izgleda kura precej večja. Vprašanje pa je, kaj je jajce. Drugje sem se podrobno ukvarjal z vprašanjem, ki je v temelju sicer psihoanalitično. Občutek za pravičnost je namreč nekaj, kar ne iz­ haja iz materialnopravnih zakonov in zakonikov. Ta občutek za pravičnost je vgrajen v jezik kot v simbolni red in v pravo kot pododdelek tega simbolnega reda. Žal se v tem odgovoru ne mo­ remo spuščati v podrobnosti o pojmu občutka za pravičnost, omenimo naj le, da pojem figuri­ ra že pri Freudu, posredno pa je obdelan vsaj v šestnajstem Lacanovem seminarju. Trditev torej je, da ima celo najprimitivnejši (v antropološkem pomeni te besede) poglavar ta občutek, ki torej ni samo ali predvsem kognitivno pogojen. To bi Boštjan M. Zupančič VSEBINA IN OBLIKA V KAZENSKEM PRAVU Odgovor na knjižno oceno Luísa Duarteja d'Almeide, Revus (2009) 9, 147–156 210 revija za evropsko ustavnost KNJIGE (2009) 11 moralo biti predmet posebne razprave, vendar je pošteno, da tukaj objavimo to izhodiščno pre­ miso, da namreč pravičnost zakona ne izhaja iz zakonov, temveč iz nečesa, kar je precej bolj pr­ vinsko, elementarno kot kateri koli zakon. To pojasnjuje, zakaj naše stališče o primar­ nosti jajca pred kuro ni zgolj pravnozgodovinska trditev, temveč izhaja iz globlje ugotovitve, da je pravičnosti sposoben vsak – prav tako pa seveda tudi krivice. Pravnozgodovinsko pa je med dru­ gim tudi jasno, da je bila na primer Justinijanova kodifikacija v resnici le torzo povzetka množice stališč, ki so pred Justinijanom nastala in obsta­ jala vsaj v obdobju tisoč let. O tem je težko po­ lemizirati. Izhodišče o primarnosti procesa, to je o pro­ cesu kot tistem vidiku prava, ki je pogojeval nje­ govo genezo vse do kodifikacij iz dobe razsvet­ ljenstva, pa ima po drugi strani v vsem opraviti s pravno tradicijo. Demokratična pravna tradicija ne izhaja iz postulirane vsevednosti vladarja in zakonodajalca, ki naj bi kakor Friderik II. Veliki že in abstracto razrešil vse pravičnostne dileme. Ta osnovna in arogantna pretencioznost celinske pravne tradicije je resnični zgodovinski in ideo­ loški vzrok za dejstvo, da se v celinskem pravu vztraja pri primarnosti materialnega prava nad procesnim. Kot rečeno, pa prihaja iztreznjenje od te norosti preko precedenčne in v bistvu zakono­ dajne dejavnosti modernih vrhovnih in ustavnih sodišč. Demokratična tradicija, ki je celina v pravu ne pozna, pa predvideva popolnoma drugačno izhodišče tako za nastanek kakor za samo delo­ vanje prava. Če je namreč stališče o verodostojnosti prav­ ne zgornje premise nekaj, kar je lahko relativno, potem skromnost pri presoji terja na prvem me­ stu zgolj razrešitev spora, nikakor pa ne apodik­ tičnega zatrjevanja, da sta zakonodajalec in sod­ nik v posesti resnice in pravice. Če se s kančkom kmečke zdrave pameti vprašamo, zakaj bi le bila, nam v trenutku postane jasno, da je mitologizi­ ranje zakonodajne in sodne funkcije nekaj, kar lahko pravičnosti in razvoju prava samo škodu­ je. Kot sodnik ESČP in bivši ustavni sodnik lahko zato empirično prepričano trdim, da se ustvarjal­ ne pravne rešitve in kumulacija precedensov ob velikem naporu dogajajo od primera do prime­ ra (kazuistično) ter se tako akumulira t. i. acquis ustavnega ali Evropskega sodišča. Pri tem je za­ nimivo, da sta obe omenjeni sodišči pred deset­ letji pričeli z ničelne osnove, to je, da nobeden od precedensov Evropskega sodišča ni starejši od 50 let in nobeden od precedensov ustavnega sodi­ šča ni starejši od 46 let. Obe sodišči sta začeli od tabulae rase. Kaj je torej vodilo sodnike ESČP ali prve ustavne sodnike v demokratični Sloveniji? Tukaj lahko začnemo filozofirati o hermenev­ tični piramidi in podobnem, vendar je vsakomur, ki je bil sam asimilirani del tega procesa, jasno, da je na koncu v igri tisto, kar smo zgoraj imenovali občutek za pravičnost. Demokratična pravna tradicija torej ne izha­ ja iz nezavedne predpostavke o vrhovni danosti zakonodajne ali celo sodne avtoritete. Demokra­ tična pravna tradicija ni pretenciozna niti v inkvi­ zitornem pomenu besede. Glede slednjega je sploh jasno, da je po svojem zgodovinskem izvo­ ru katoliško avtoritarno pogojen, zaradi česar so, kakor je poudarjal profesor Vladimir Bayer, poleg Giordana Bruna na grmadah zgorele neštete ča­ rovnice. Inkvizitorni kazenski postopek je vzorč­ ni primer strahotnih zlorab in zablod, ki izhajajo prav iz avtoritarno sadistične predpostavke, da je nekdo, v tem primeru domini canes, v posesti božje resnice. Težko je torej pritrditi gospodu d'Almeidi, češ da je evropski »mešani« postopek nekaj, kar je pravno sprejemljivo, če pri tem sploh odmislimo, da se gospod d'Almeida temu vpraša­ nju v svoji recenziji eliptično izogne. To nas vodi k naslednjemu vprašanju, s kate­ rim gospod d'Almeida tudi polemizira, namreč, kaj je resnica v postopku, še posebno pa v kazen­ skem postopku. Vprašanje te resnice je v Minervini sovi izrecno izpostavljeno zato, ker v polemikah med vrhovnimi sodniki ZDA prav za potrebe ka­ zenskega postopka prihaja do izraza lajtmotiv, dilema med iskanjem resnice na eni ter varstvom procesnih in ustavnih ter človekovih pravic na drugi strani. Ta dilema je bila praktično relevant­ na zaradi ekskluzijskega pravila, po katerem se morajo pravno relevantni dokazi izločiti, čeprav bi lahko odločilno doprinesli k ugotavljanju resnice v kazenskem postopku. Ker so torej tej resnici žrt­ vovane ustavne in procesne pravice, se je morda koristno vprašati, kaj ta resnica zares pomeni. Da tukaj ne gre samo za resnico, kakor so jo pojmo­ vali domini canes, torej nekaj, kar naj bi bilo bož­ je »podfutrano«, marveč za nekaj, kar naj bi bilo 211 revija za evropsko ustavnost Vsebina in oblika v kazenskem pravu (2009) 11 logično nujno. Odgovora na to vprašanje pa ne bomo našli v nemških in italijanskih pravnih teo­ retikih, ki jih citira gospod d'Almeida, marveč prej pri skandinavskem pravnem realistu Alfu Rosu, ki ga je žlahtno tudi za Revus prevedel Andrej Kri­ stan. Tutu je Rosov ironični okrasni pridevek (epi- teton ornans) za nesmisel, ki izhaja iz formalistične sklad nosti zgornje in spodnje premise – v primeru, da to skladnost imenujemo »resnica«. Če je torej resnica v kazenskem pravu (materialnem in pro­ cesnem) nekaj, kar je gola adekvacija intellectus et rei, potem ta resnica na primer o očitavnosti posa­ meznega dejanja ne pomeni kaj dosti, vsekakor pa ne dovolj, da bi se ji žrtvovale procesne, ustavne in človekove pravice. V knjigi je ta pogrošnost ka­ zenskopravne resnice natanko obdelana, ker se je seveda v vsakem smislu bistveno odločiti, ali je tej »resnici« vredno žrtvovati omenjene pravice. Teza, ki jo je gospod d'Almeida popolnoma spregledal, pa je, da je ta resnica foucaultovska. Resnica, ki jo postulira kazensko materialno pravo, ugotavljala pa naj bi se z omenjeno kršitvijo pravic, je namreč vase »zaciklana«, kar je bilo jasno že Hobbesu, ko je dejal: »Civil laws ceasing crimes also cease.« Že Hobbesu je bilo namreč popolnoma očitno, da tu ne gre za resnico, kot »nekaj, kar je objektivno res«, marveč za izražanje državne premoči. Ta premoč je tista, ki je zgornjo premiso formalnologičnega silogizma sposobna investirati s primerno količino nasilja. Osnovna teza, ki je gospodu d'Almeidi po­ polnoma ušla, pa je, da je torej slepo postuliranje kazenske resnice, ki se ji žrtvujejo procesne pravi­ ce, krožni mehanizem, v katerem ena oblika na­ silja (procesnega) legitimira drugo obliko nasilja (t. i. materialnopravne resnice). To je bistvo lo­ gične dekonstrukcije vgrajenega nasilja kazen­ skopravne represije, ki v svojih ekscesih (primer Jaaloh proti Nemčiji) dokazuje popolnoma isti ab­ surd, katerega izročilo nam je dala španska kato­ liška inkvizicija. V tej perspektivi postane očitno, da je teza, ki jo knjiga zagovarja, precej bolj sub­ verzivna, kot je teza, s katero polemizira gospod d'Almeida. Gospod d'Almeida tudi poskuša odpreti epi­ stemološko vprašanje, ali je nepristransko razso­ janje mogoče v postopku, ki ni v celoti kontradik­ toren oziroma adversaren. To vprašanje je v knjigi dovolj natanko obdelano prav z epistemološkega vidika. Zavzeto je stališče, da je nepristranskost kot pojem sestavljena iz dveh poglavitnih prvin. Prva prvina, ki jo tangencialno omenja tudi go­ spod d'Almeida, je pasivnost tistega, ki zadevo presoja. Druga prvina, ki smo jo imenovali »aktiv­ na ambivalentnost sodnika«, pa je še v večji meri stranski naslednik kontradiktorno­adversarnega presojanja. Model za pasivnost tistega, ki v zadevi pre­ soja, razsoja in na koncu presodi, je porota v an­ glosaškem postopku. Porotniki v načelu ne smejo postavljati dodatnih vprašanj, Vrhovno sodišče Wyominga pa je v nosilnem precedensu citiralo moje stališče v podporo svojemu stališču, češ da porotnikom ne sme biti, prav iz tega razloga, do­ voljeno, da nehajo biti popolnoma pasivni. Porot­ nikom torej ni dovoljeno, da bi med procesom ali po končanem procesu strankama postavljali dodatna vprašanja. Vrhovno sodišče Wyominga je pri tem izhajalo iz teorije, opisane v knjigi, po kateri tisti, ki je snovalec hipoteze, ne more biti tudi tisti, ki o veljavnosti hipoteze na koncu pre­ soja. Obdelana je obrazložitev, po kateri razlikuje­ mo med historičnimi in nehistoričnimi dogodki. Empirična znanost (fizika, kemija itd.) se ukvarja s ponovljivimi dogodki, iz katerih izvaja določene znanstvene in dokazane trditve (zakone). Ker so dogodki, ki zanimajo empirično znanost, ponov­ ljivi, so lahko predmet znanstvenega poskusa. V znanstvenem poskusu je objektivna veljav­ nost (resnica) potrjena ali zanikana, s tem pa je objektivni dejanskosti na neki način omogočeno, da sama potrdi ali zanika določeno znanstveno hipotezo. Nasprotno stališče je sijajno izrazil v svo­ jem delu Skavt Peter sijajni pisatelj in mladinski sodnik Milčinski. Ko učitelj skavta Petra pokliče pred tablo, ga vpraša, katerega leta je bila fran­ coska revolucija. Skavt Peter odgovori, da v knjigi o zgodovini piše, da je bila francoska revolucija leta 1789. Učitelj se razjezi nad implicitnim Pe­ trovim skepticizmom in mu odgovori: »Torej kaj, je francoska revolucija bila leta 1789 ali ne?« Skavt Peter pa trmasto vztraja, da tega ne ve, češ da on ve samo, da tako piše v knjigi. Tako je na genialen način prikazana razlika med prej opisanimi in hi­ storičnimi dogodki, to je dogodki, ki jih z eksperi­ mentom ni mogoče dokazati. Ker so neponovljivi, so nepovratno zapadli preteklosti. Ker so zapadli preteklosti, preko njih objektivna realnost, kot je to primer pri znanstvenem eksperimentu, svoje 212 revija za evropsko ustavnost KNJIGE (2009) 11 objektivnosti ne more izpovedati. Skeptično stali­ šče skavta Petra je torej popolnoma pravilno. Problem preteklosti zapadlih dogodkov sem do potankosti razdelal v nekaterih ločenih mne­ njih ESČP. Gre namreč za to, da je velika večina pravnih dogodkov nepovratno preteklih (histo­ ričnih). Zaradi tega jih ni mogoče »rekonstruira­ ti«, kar pomeni, da je mogoče simulirati njihovo ponovitev, ni pa jih mogoče ponoviti. Deviza, češ da zgodovino piše zmagovalec, vsekakor kaže na dilemo skavta Petra. Za potre­ be prava pa iz tega izhaja, da je treba historične – pretekle dogodke, ki naj bodo temelj za tako ali drugačno sodbo, še posebno objektivno in nepristransko presojati. V ločenem mnenju v za­ devi Kyprianou sem to posebej izpostavil, ko je šlo za vprašanje t. i. contempt of court. V resnici pa gre povsem preprosto za to, da je objektivni povratni vpliv po epistemoloških pravilih v zna­ nosti zagotovljen z objektivnostjo znanstvenega eksperimenta, v pravu pa tega ni. Če je v znanosti snovalec hipoteze na videz isti kot tisti, ki hipo­ tezo dokazuje, potem to zavaja. Zavaja zato, ker je znanstvena samo falsifikabilna hipoteza, to je hipoteza, za katero nekdo drug lahko dokaže, da je neresnična. V znanosti je torej hipoteza snoval­ ca podvržena ne le objektivnemu eksperimentu, marveč tudi kritični subjektivni presoji drugih znanstvenikov. V pravu pa tega ne počno niti apelacijska sodišča, ki se z dejstvi praviloma ne ukvarjajo. Vsa problematičnost preiskovalnega sodnika, čigar institucijo zdaj odpravljajo celo v Franciji, izhaja prav iz nedopustne fuzije funkcij snovanja in preizkušanja hipoteze. Odveč je tu omenjati, da je preiskovalni sodnik zgodovinsko gledano inkvirent inkvizitornega kazenskega po­ stopka, to je nekdo, ki je intimno povezan z inkvi­ zijo in torturo. (Glej moje ločeno mnenje v nedav­ ni zadevi Vera Cruz proti Španiji.) Nedopustno je torej združevanje funkcije snovanja in preizkuša­ nja hipoteze v pravu. V nasprotju od avtoritarno kontaminiranega celinskega postopka prosto po inkvizitorni tradiciji pa sta v adversarnem postop­ ku v anglosaški tradiciji funkciji snovanja oziroma predlaganja hipoteze ter njenega preizkušanja popolnoma ločeni. Aktivnosti tistega, ki hipoteze pravno artikulira (tožilca), nasprotujejo aktivnosti obrambe, medtem ko je porota ali celo pasivni sodnik tista, ki ji je popolnoma vseeno, katera od obeh tez bo na koncu prevladala. Pasivnost po­ rote, kakor v gornjem primeru Wyominga, torej ni sama sebi namen, temveč preprečuje, da bi si končni sodnik v zadevi jemal pravico aktivnega in s tem pristranskega snovanja hipoteze. Drugi dejavnik, zaradi katerega je adversarni postopek nepristranski, je prav dialektična inter­ akcija med tezo in antitezo, torej med obtožbo in obrambo. To, kar je pri vsej stvari bistveno, pa ni ta dialektika, temveč njen stranski učinek. Pasivni presojevalec vprašanja (porota, sodnik) je namreč v taki dinamiki enkrat prepričan o tezi in drugič o antitezi. Ker je bistvo nepristranskosti prav v tem, da ostajajo kanali, ki dovajajo informacije z obeh strani, ves čas odprti, je torej ta aktivna ambivalentnost porote oziroma sodnika tista, ki povečuje verjetnost, da bo tisti, ki presoja, vsake­ mu dokaznemu bremenu prisluhnil v kontrastu z nasprotnim dokaznim bremenom. Bistveno pri tem je razumeti, da končna sodba predstavlja od­ ločitev razsojevalca, ki pa ni nikoli nepristranska. Prav nasprotno, namen sojenja in sodbe je, da da na koncu prav eni ali drugi strani, da je torej res iudicata v smislu pri­stranska. Nepristransko je lahko samo sojenje kot pro­ ces, v katerem ob pasivnosti razsodnika na eni strani ter njegovi aktivni ambivalentnosti na drugi strani zori končna pristranskost. Vse to je v knjigi podrobno analizirano, vendar gospod d'Almeida tega očitno ni mogel sprejeti. Postavlja se vpra­ šanje, zakaj tega ni mogel sprejeti. Verjetno je preprost odgovor na to vprašanje, da je gospod d'Almeida, ki strastno izhaja iz španske pravne tradicije, v resnici pristranski, to je, da si ne more privoščiti, da bi sprejel tezo, po kateri sta inkvizi­ torni in mešani kazenski postopek anatema. Gospod d'Almeida se zaleti tudi v mojo trdi­ tev, po kateri ima pri razsojanju po naravi stvari rešitev spora prednost pred iskanjem resnice. Te trditve seveda za civilni postopek res ni prav težko dokazati, kajti poravnava (kompromis) v vsakem trenutku lahko pomete z resnico, s tem pa kompromis postane res iudicata. To je narav­ no logično in celo zaželeno, vendar v celinskem kazenskem postopku to ni mogoče prav zara­ di kompulzivno­obsesivne preokupacije s prej omenjeno resnico, za katero smo dokazali, da je zgolj krožno pritrjevanje državnemu nasilju (glej zgoraj). A priori je torej popolnoma jasno, da nekakšno iskanje resnice, razen v kazenskem postopku, ni osrednja in temeljna funkcija prav­ 213 revija za evropsko ustavnost Vsebina in oblika v kazenskem pravu (2009) 11 nega postopanja. Resnica je zgolj sredstvo za raz­ rešitev spora toliko, kolikor dognanje določenih pravnorelevantnih dejstev le­ta subsumira pod neko predobstoječo normativno zgornjo premi­ so. Tako je v kazenskem postopku, če je kot na ce­ lini osredotočen na nujno iskanje resnice, nepri­ stranskost res nezdružljiva z iskanjem resnice in obratno. Gospod d'Almeida mi na dnu strani 150 očita, da se ne odločam o tem, katera od obeh fi­ lozofij – celinska ali anglosaška – je bolj zaželena, ter pravi, da je zame vprašanje, katera od obeh fi­ lozofij je resnična. Pri tem gospod d'Almeida citira stavek s 46. strani moje knjige, v katerem pravim, da je vprašanje, katero od obeh izročil ustrezno opiše, kaj pravo v resnici počne. Gospod d'Almeida pravi, da je to zanj težko razumljivo. Seveda je to zanj težko razumljivo, ker gospod d'Almeida ne razlikuje med preskriptivno in deskriptivno funkcijo prava. Seveda je celinsko pravo v resnici počelo to, da je sežigalo čarovnice na grmadah, vendar tu ne govorimo o tej vrsti re­ snice. Manj dramatično je mogoče reči, da dana­ šnji mešani kazenski postopek na celini, še zlasti če v njem deluje preiskovalni sodnik, nikakor ni nepristranski, vendar to pravo to v resnici počne. Ko je Marko Pohlin prvič opisal temelje slo­ venske slovnice, si je gotovo mislil, da opisuje gramatiko in sintakso živega slovenskega jezika. To je deskriptivna funkcija, o kateri govorimo. Toda ko je Pohlin gramatiko in sintakso živega je­ zika enkrat opisal, jo je s tem tudi predpisal. To je ta preskriptivna funkcija, pri čemer je očitno, da se v pravu preskriptivna in deskriptivna funkcija mešata, med drugim tudi v procesu t. i. norma­ tivne integracije in tako naprej. Če torej gospod d'Almeida pravi, da je to zanj težko razumljivo, potem je mogoče in verjetno, da je ta težja razu­ mljivost nečesa, kar je sicer preprosto in logično, posledica dejstva, da se gospod d'Almeida pač čuti zavezanega, da brani celinsko pravno izro­ čilo. Za to izročilo, kot smo zgoraj navedli, pa mi trdimo, dokaz za to sta 5. in 6. člen EKČP, da ne izhaja iz demokratične tradicije. Na 152. strani se kopitar loti tudi meč. Ko govori o privilegiju zoper samoobtožbo, noče ra­ zumeti, da vnašanje nasilja v pravni postopek, to pa je moja osnovna teza, subvertira celotni pravni proces (due process). Ta teza je skrajno preprosta in jo je mogoče napisati na zadnjo stran posetnice. Jasno je namreč, da je vsak pravni postopek, to ra­ zume tudi gospod d'Almeida, v temelju alternativa medsebojnemu fizičnemu obračunavanju, to je Hobbesovi vojni vseh zoper vse. Slednja je pred­ soba anarhije. Ker je to očitno, je tudi povsem ja­ sno, da je verbalno in logično razreševanje sporov v svojem temelju alternativa nasilnemu reševanju sporov. Iz tega logično sledi, da je vsako vnaša­ nje nasilja v pravni postopek (tortura) subverzija legitim nosti pravnega postopanja (due process) – če pa je njegov osnovni namen prav to, da se nasilnemu razreševanju sporov izognemo. To je jasno. Manj jasno pa je vprašanje, ali je uporaba laži in prevare (guile) kot načina za dosego zmage v pravnem postopku sprejemljiva ali ne. Paradi­ gmatičen je primer pred ESČP, v katerem je eden od sozapornikov, ki je bil v resnici vohun policije, podatke, ki jih je izvabil iz obdolženca, posredo­ val policiji in tožilstvu. Na podlagi teh podatkov je bil obdolženec pozneje obsojen, postavlja pa se vprašanje, ali je to dopustno ali ne. ESČP se je postavilo na stališče, da je dopustno, pri tem pa je zašlo v protislovje s samim sabo toliko, kolikor pri­ vilegij zoper samoobtožbo v judikaturi ESČP, ki se naslanja na angleško judikaturo, enači s pravico ne govoriti (the right to be silent). V zadevi Jaaloh proti Nemčiji je ta miskoncepcija že prišla bolj do izraza, kar je razvidno iz analize, ki sem jo dal v ločenem mnenju. Poudarek pa je drugje. Toliko, kolikor je temelj pravnega postopanja predvsem alternativa nasilnemu razreševanju spo­ rov, je tudi jasno, da so vse nenasilne oblike pre­ vlade v pravnem postopanju (zvijača, guile) po tej in samo po tej teoriji dopustne. Eminentni filozof Barry Stroud govori o logical necessity, po čemer nazorno prikazuje možnost, da v določenem dis­ kurzu, ne nujno pravnem, nasprotnika prisilimo, če z nami deli vsaj določene izhodiščne aksiome, da prizna, da nima prav. Svojo trditev smo mu prika­ zali kot logično neizbežno, ga prisilili, da je dve in dve enako štiri, in ga s tem porazili. Pravni postopek pa seveda ni tako preprost in se ga ne da omejiti na formalnologično neiz­ bežnost, če že zaradi drugega ne, pa vsaj zaradi dejstva, da so določene informacije (dokazi) eni strani dostopne, drugi pa ne. Ker gre za historične dogodke (glej zgoraj), je skepticizem skavta Pe­ tra popolnoma utemeljen. To pa po drugi strani nakazuje možnost, da bodo razlage določenih dejstev radikalno variirale. V omenjenem primeru na ESČP pa ni šlo za to, marveč je šlo za nenasilen 214 revija za evropsko ustavnost KNJIGE (2009) 11 način pridobitve dokazov, kar je ameriško vrhov­ no sodišče pod določenimi pogoji zavrnilo kot le­ gitimno v zadevi Brewer v. Williams (glej UKPP 2). Podobna je nedavna zadeva Gäfgen proti Nemčiji, v kateri je policist v Frankfurtu obdolžencu grozil s torturo, čeprav v resnici ni imel namena muče­ nja tudi izvesti. Vse to so prevare in laži, ki pa niso nasilne in zaradi tega v omenjenem smislu niso v temeljnem neskladju pravnega postopanja, ga torej ne subvertirajo. V to vprašanje se tukaj po­ drobno ne moremo spuščati, vendar je očitno, da sta laž in prevara lahko nezdružljivi z legitimno­ stjo postopka iz cele vrste drugih razlogov. Na koncu se dotaknimo še nekaj kritičnih pripomb, ki jih gospod d'Almeida navaja pod številko 4. Gospod d'Almeida trdi, da je veliko resničnih trditev iz te knjige večini bralcev tako razumljivih, da obsežna razlaga, ki jim jo name­ njam, ni potrebna. Gospod d'Almeida pravi, da je na tej ravni večina značilnih lastnosti in primerjal­ nih prednosti in lastnosti dveh povsem idealno tipskih oblik kazenskega postopka že dolgo časa dobro znana. V opombi k temu stavku gospod d'Almeida navaja delo Luigija Ferrajolia Diritto e ragione, teoria del grantismo penale, Rim, Laterza 2008, paragraf 39. Ker mi omenjeno delo v itali­ janskem jeziku ni dostopno, se lahko le začudim, kako lahko gospod d'Almeida navaja kot nekaj, kar je že dlje časa znano, po navedbi iz dela, ki je bilo objavljeno leta 2008. Splošna trditev, češ da je nekaj notorno, danes pač ne more več temeljiti na navedbi nekega dela v tangencialnem jeziku, ka­ kor je to italijanski, da sploh ne govorimo o tem, da bi za tako trditev kritik moral navesti veliko del, da bi jo utemeljil. V naslednjem stavku me gospod d'Almeida obtožuje, da storim le malo več kot to, da ta notorna dejstva zgolj na novo ubesedim, ta trditev pa seveda spodrsne glede na šepavost zgornje premise (glej zgoraj) o notornosti mojih tr­ ditev. Gospod d'Almeida potem citira mojo trditev na 7. strani, češ da ta nasprotja danes ne pritegne­ jo več veliko pozornosti, in pravi, da za to obstaja dober razlog. Razlog za to naj bi bil, da se danes nima več smisla spuščati v take razprave, češ da desetletja stari vzori drugače oblikovanih kazen­ skih sistemov danes dajejo gradivo za plodno zasnovo različnih teoretičnih modelov mešanih sistemov, katerih primerjava in razčlenitev bi bili bolj zanimivi, tehtni in uporabni. Argumento a con- trario torej gospod d'Almeida trdi, da je moja ana­ liza nezanimiva, netehtna in neuporabna. Potem gospod d'Almeida še navede, da se Minervina sova trenutnih razprav ali dejanskih določb sodobnih celinskih zakonov redko dotika. Slednje je seveda res, ker odkrito priznavam, da mi sodobni celinski zakoni s svojimi (z)mešanimi postopki niso zanimi­ vi. Nikoli ni bil moj namen obravnavati razlike med portugalskim in španskim kazenskim procesom, lahko pa z gotovostjo trdim, da so neumnosti v modernem italijanskem kazenskem procesu, o tem obstaja cela serija odločb ESČP, posledica po­ vršnega kopiranja anglosaškega sistema. Tudi bo gospod d'Almeida težko trdil kar koli o plodnosti primerjav med obema idealno tipskima oblikama kazenskega postopka, če bo njegov diskurz ome­ jen na sodobne celinske zakonike, ki z anglosaškim postopkom nimajo neposrednega stika. Isto kritiko potem gospod d'Almeida razširi na mojo teorijo o krožnosti mita o zakonitosti v kazen­ skem materialnem pravu, pri čemer se mu vse trdi­ tve zdijo malo pomembne. Če je malo pomembna ugotovitev, da procesno nasilje regenerira nasilje iz materialnega prava, potem si težko predstavljam, kaj je v teoretični presoji sploh še lahko pomemb­ no. Na 155. strani gospod d'Almeida znova zatrdi, da v Minervini sovi ni veliko teoretičnih novosti, češ da ta le malo dodaja k mojim prejšnjim prispev­ kom obravnavanih tem. Na to trditev je zelo lahko odgovoriti, ker Minervina sova ni nič drugega kot moji prejšnji prispevki obravnavanih tem, zbrani v eno knjigo. Potem pravi gospod d'Almeida, da knjiga druži večino mojega dela zadnjih tridesetih let, kar je sicer res, ne pa veliko več. Brez nepotreb­ ne skromnosti se lahko začudim, da se gospodu d'Almeidi tri desetletja pravnega teoretiziranja ne zdijo prav veliko. In tako naprej. Na koncu svojega odgovora se moram go­ spodu d'Almeidi brez kakršne koli ironije iskreno zahvaliti, da je moje delo sploh prebral in ga do­ volj natančno in kritično analiziral. Z rahlim prio­ kusom grenkobe moram namreč pripomniti, da je to prvi odziv na knjigo sploh, to je, da je bila v akademskih krogih, vsaj če presojamo po tem, kar objavlja Google, popolnoma prezrta. Razlogi za to so mi sicer očitni, vendar jih tu ne morem navesti. Po drugi strani pa naslov knjige kaže na avtorjevo nostalgijo za časi, ko so se moralne di­ leme, ki jih knjiga odbira in obravnava, še zdele pomembne. Heglova Minervina sova namreč zle­ ti v mraku, potem ko je belina dneva že minila.