Poštnina plačana v gotovini. Leto XXIII. Lendava, 15. novembra 1936. Štev. 46 Cena 1 Din. Naročnina: doma na skopni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par. V inozemstvo mesečno 6 Din. Z M. Listom, M. Ogračekom i kalendárom letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej. Štev. položnice 11806. Rokopisi se ne vračajo. Vredništvo v D. Lendavi há. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina. Cena oglasov: cela stran 800 Din., pol strani 400 Din. i tak niže. „Poslanoˮ i med tekstom vsaka reč 2 Din. Mali oglasi do 10 reči 6 Din., više vsaka reč 1 D. 50 p, i oglasna taksa posebi. Popüst po dogovori. „Pismo iz M. Soboteˮ. Pod tem naslovom je objavo Slovenec 4. novembra pismo nekoga gospoda iz Preka, ki je prišo v Soboto. Naj se nam dovoli, da na to pismo damo malo mirnoga i popolnoma objektivnoga odgovora. Etak se začne to pismo: „Jezik, šteroga za gutane davita z edno strani austrijska, z drüge strani madjarska roka, da nemore prav spregovoriti, niti po slovensko, niti po nemško, ali madjarske.ˮ To je velika krivica. Ka bi naš jezik bio neka mešanica slovenščine z madjarščinov i nemščinov i niti pravi slovenski jezik ne, to zdaj obprvim čüjemo. To je velika norost od strani onoga, ki to trdi. Ve so pa vendar jezikoslovci dognali, vučeni lüdje, pravi razumni Slovenci z Preka med njimi tüdi, da je ravno naše narečje edno najbole čistih slovenskih narečij. Ve pa mi mamo prave Slovenske izraze mesto tüjih, ki so se celo v knižno slovenščino vkrali, kak: stol mesto mize, dečko mesto fant, risali mesto binkošti, svestvo mesto z zakra-menta, ka je dvakrat pomenklivi izraz, grah mesto fižola, gostüvanje mesto ohceta, toti mesto sicera, brščas mesto žihera itd. Ki samo pošnova k nam pa si šče oblečti srakico modrosti, se njemi zgodi, da še svojo sleče i razgaljen trpi osmehovanje. Tak se jo zgodilo tüdi tomi dopisniki. Naj si ne vtika nosa v tiste reči, štere nerazmi. Ka opisüje naše varašanke, ki s platnom tržijo i hodijo okoli po sveti, njemi dovolimo. Pričaküvali bi pa od njega, da z par rečmi odkrije, zakaj se steple naš narod po tüjini i si išče krüh, kak si ga pač more najti. Mogo bi globše poglednoti i povedati, da če bi ti lüdje meli teliko zemle, da bi lejko ž nje živeli, gotovo nebi vand-rali po sveti. Mogo bi celo povedati, da je bila velika krivica, da so se naselili kolonisti v Slovenskoj krajini, gde je itak domači narod v celoj državi najbole gosto naseljen. Mogo bi povdarjati, da bi socialna pravičnost zahtevala, da se tistomi narodi da zemla, ki je roboto na njej prek jezero let. Še to bi mogo povedati, da bi si vso zemlo te narod tüdi zato zaslüžo, ar je delaven, eden najbole delavnoga v državi, izpod šteroga roke bi tista zemla, štera zdaj nikšega ali ščista malo haska nosi v rokaj vnogih priseljencev, ki neso vajeni toga dela, čast izjemam, bi ta zemle v rokaj našega naroda prinesla lačnim drüžinam krüh, državi pa dohodke. Zdaj nieden namen med tema dvema ne dosežen pri vnogih naseljencih. Ka je te potnik Soboto najšeo za blatno mesto, je istino povedao. Ne je pa ovado, da tam prek istotak majo blatne trge, kakša je Sobota, mogoče še bole blatne. To edno. Drügo pa bi mogo povedati sledeče. Slovenska krajina plača razmeroma več dače kak mi v Sloveniji, ar ma vekši količnik. Slovenska krajina, čeravno je bole siromaška, kak ostali vnogi kraji Slovenije, itak ma menje banovinski cest, kak mi v Sloveniji. Na priliko da omenim samo najbližji lotmerski okraj, ki je eden najbogatejših krajov v Sloveniji, ki ma vnogo, vnogo več banovinski cest kak Slovenska krajina i tomi bogatomi kraji ta siromaška Slovenska krajina s svojimi velikimi dokladami pomaga ceste popravlati, sama pa v blati hodi. To je krivica. Tak bi mogo te potnik pisati. Mogo bi te človek ešče povedati, da Slovenska krajina da vnoge stojezere kak glavarino v izseljenski fond, ve je samo letos dala 200000 dinarov i sküpno okoli dva milijona dinarov. Naši delavci, ki so zdaj v Franciji, so sami dali šeststojezer dinarov. I dobila je za to Slovenska krajina, za krv i znoj svojih sinov nazaj na posodo štiristojezer dinarov pri zidanji delavskoga doma v Soboti, za dar ne, ni pare ne. Mogo bi te človek ešče povedati, da iz bednostnoga fonda smo mi dosta menje dobili, kak bi nam šlo po števili prebivalstva i po našoj davčnoj moči. Ne smo nevoščeni, če Ljubljana zida polikliniko za milijon i dvestojezér dinarov, šteri penez je dobila iz izseljeniškoga fonda, iz vnogih trüdov našega delavstva, ve mo tüdi mi meli hasek z toga, če je pravica na sveti i lübezen. A ka več lübezni i pravičnosti Pričaküjemo od raznih gospodov, ki od nas pišejo, to nam pa nieden pameten i pravičen človek nesamo Zamero ne bo, nego z celim srcom nam dao prav i nas podpirao. Nam nenaklonjeni lüdje do pali vreli zdaj, glejte kakši separatisti so ti lüdje! Gda ednakopravnost zahtevamo, te smo separatisti, kda pa naednaka bremena nosimo, te nam te vrste lüdje niti piknjice pravice ne privoščijo. Razmimo vse i razmimo se. Hvala Bogi, da je takših, kak te gospodek, dopisnik Slovenca iz Mürske Sobote, ne dosta. Širitelski sestanek v Bogojini. Po dugih oblačnih i žalostnih dnevaj se je nebo 8. novembra razveselilo. Krasni sunčni den se nam je nasmejao i pozdravila nas je sprotolešnja toplina dnes tjeden, gda smo se zbrali v prijaznoj Bogojini na širitelski sestanek. Kak da bi dobra Mati Marija štela pokazati svoje zadovolstvo, ka njej na čast že 32 let plete Slov. krajina venec najlepših rožic po Mar. Listi, šteroga je Ona sprosila svojemi lüdstvi. Posebno pa zato, ar ravno v toj fari, v osebi pokojnoga plebanoša, Baša Ivana, je meo te njeni list ednoga najvekših pomagačov, ki njemi je bio več let celo urednik. Istotak eden najvekših pomagačov je bio pokojni tüdi Novinam, krščanskomi tjedniki od šteroga je g. profesor Baš v Maribori izjavo, ka je najbolši list za lüdstvo, ka je potrdo s svojim pismom veličastne bogojanske cerkve arhitekt, g. Plečnik i drügi vučeni Profesorje, dühovniki itd. Naši vrli Širitelje so od vseh strani privreli. Zastopane so bile po 40 širitelaj sledeče fare: Bogojina, Lendava, Dobrovnik, Polana, Črensovci, Beltinci, Turnišče, Sobota, Martjanci, Tišina i Sv. Sebeščan. Rano sv. mešo i predgo so opravili urednik Novin, g. Klekl Jožef; meša se je slüžila za žive i pokojne širitele. Predgali so nam od krščanske odločnosti i nas pozvali, naj denešnje nedelo iz zahvalne lübezni do pokojnoga plebanoša, Baša Ivana, darüjemi vsi dodene odpüstke, popolne i nepopolne za pokojnoga. Zato poromamo tüdi na njegov grob. Jezuš zvün Boga nema nikoga tak rad, kak svojo mater, za njov pa na raj ma svoje dühovnike, ki so njemi namestniki. Za te moliti je zato edno najbole zaslüžnih del i hasni nam i našim pokojnim najbole. Preveč so nas genole njihove sledeče reči: Dnes — vütro bomo vsi stali pred bolim sodnim stolom. Pravičnomi Sodniki bom povedao: Gospod, celo svoje živlenje sem širio čast tvoje Matere, ki jo najraj maš, po Marijinom Listi. Vüpam se, da se me smilüješ i mi v obilnosti plačaš, ka sem za tvojo najslajšo Mamiko včino. Isto tolažbo dobite tüdi vi vsi, ki širite M. List i si ga naročite. Bogojanska fara naj bo prva, ki se odloči po leti našega Višje Pastira, da si vsaka hiša naroči M. List na spomin svojega velikoga sina, pokojnoga plebanoša, Baša Ivana, ki so kak ftica pelikan dali svoje živlenje, da bi vi mladi njihovi meli živlenje düše v cerkvi, štero so vam postavili. Vnogo naroda se je prečistilo za düšni mir pokojnoga plebanoša pri ranoj i velkoj božoj slüžbi. To drügo so meli g. plebanoš Haoko, pod šterov je cela cerkev krasno lepo i pobožno popevala. To je pač bila prava lüdska pesem. Po svetoj meši se je vršo širitelski sestanek v rk. šoli. Odprli so ga g. Haoko plebanoš. So pozdravili navzoče širitele i izrazili veselje, da smejo v svojoj fari pozdraviti to lepo delo katoličanske akcije, štero sveti Oča tak vroče želejo. Zatem so reč dali g. Zelko Ivani, dobrovniškomi kaplani, ki so zbranim širitelom i drügim lübitelom katoličanskoga domačega tiska v nabito punoj velikoj dvorani držali tisti zvišeni govor, šteroga bomo ob priliki objavili. Po govori so se z genjenim srcom zahvalili urednik Novin za zaistino apoštolski govor g. Zelka i za veliko lübezen g. Haoka plebanoša, koga kak maloga šolara so svoj čas včili na katekizmuš. Na joč njim je vujdavao guč, kda so se z toga spomnili i omenili, kak dober Bog skrbi, da pridejo za njimi mlade moči, ki bodo delo starejših, ki dnes vütro v grob vležejo, z punim krščanskim dühom nadalüvale Bogi na čast i našemi narodi na düševni i vremenitni hasek. Uredniki Novin so se nato zahvalili g. plebanoš Haoko za vso lübezen, štero so njim skažüvali i pozvali svoje farnike, naj bodejo tak močni i odločni vu veri, kak so njim to v danešnjoj predgi g. Klekl povedali. Po domače, kak v ednoj drüžini, so si zdaj začeli pogovarjati navzoči od našega tiska i sklenili, da se ga oprimlejo vsi i do ga širili ešče bole goreče kak dozdaj, ar je krščanski i ar je naš, jedini, ki more rešavati vse naše zadeve i potrebe. Potom je prečteo bogojanski širiteo, Horvat Franc, izjavo, v šteroj povdarja, da je narod z Novinami popolnoma zadovolen, pa je v Bogojini vsaka hiša naročena bar na eden naš list i ka de število naročnikov po tom sestanki ešče bole raslo. Po toj izjavi, štero so vsi navdüšeno sprejeli, je urednik Novin dao na razna pitanja pojasnila, zatem so se pa vsi podali v gostolübno hišo bogojanskoga širitela, Horvat Franca, kje so njim zaistino z pravov slovenskov gostolübnostjov podvorili. Za gostolübnost se celoj hiši Horvat Janoša cehmeštra prav iz srca zahvalüje na tom mesti vredništvo naših listov. Bog naj bo plačnik vsem za trüde i izkazano lübezen. Po večernicaj se je zbrao ves narod v procesijo, štero so vodili domači g. plebanoš z dvorbov Urednika Novin i g. Zelko Ivana, dobrovniškoga kaplana, na pokopališče, na grob pokojnoga Baša Ivana. Zbralo se je okoli dvejezero naroda. Veličasten, nikdar nepozaben prizor. Tü se je vidilo, kak lübi verno slovensko lüdstvo svoje dühovnike, ki delajo za njega. Pri grobi so za pokojnoga molili g. domači plebanoš, velikanska vnožina njim je pa odgovarjala z dühom zahvale v resnosti i pobožnosti. Po kratkih molitvaj je govoro na grobi pokojnoga velikoga našega moža g. Maočec Joško, profesor iz Bogojine. Njegov lepi govor je napuno z obilnimi skuzami navzoče, ar je zbüdo v njihovom srci vse tisto, ka je bio pokojni Baša za naše lüdstvo. Proti konci govora je položila venec, ki ga je darüvalo uredništvo naših listov, na grob pokojnoga njegova bivša vnogoletna verna slüžbenica, Johanna, v znamenja, da nas bo lübezen do našega krščanskoga domačega tiska vezala tak v en tabor, kak se držijo v tom venci vküp različne rože, ki ga spečejo. Lepi govor g. Maočeca tüdi objavimo v našem listi, kak ga do rok dobimo. Po tom lepom govori so se urednik Novin z genjenim srcom zahvalili g. Maočeci za lepi govor, g. plebanoši Haoki i celoj bogojanskoj fari za gostolübnost i izkazano veliko lübezèn, kak i g. kaplani Zelki i vsem navzočim od blüzi i daleč i vsem želeli, naj v dühi pokojnoga delamo vsi Bogi na čast i bližnjemi na hasek. Velikanska procesija se je zatem tak resno mikala z pokopališča dol, kak prle gor i z blagoslovom v cerkvi se je dokončao krasen den, ki še kesnim rodovom ostane v spomini, ar ga je kak cerkvena molitev pravi: Bog naredo, zato se njemi pa veselimo i radüjmo. Opozorilo kmečkim dužnikom peneznih zavodov. Po določbaj Uredbe o likvidaciji kmečkih dugov z dne 26. sept. 1936. mora vsakši kmečki dužnik, ki se šče poslüžiti vgodnosti iz te uredbe, terjati od občinske uprave, da njemi na predpisanom obrazci vöpostavi Potrdilo od toga, da je kmet. To Potrdilo mora predložiti svojemi vüpniki — peneznom! zavodi (hranilnici, Posojilnici, banki i pod.) najkesnej v 1 meseci, da bodo mogli Penezni zavodi njihov dug obračunati po določbaj uredbe i ga pravočasno prenesti na Privilegirano agrarno banko. Opozarjamo na to prizadete dužnike, ar jim vtegne nastati škoda, če se ne bodo pobrigali za potrdilo. Pravilnik za izvršitev uredbe določa, da morajo kmečki dužniki na poziv vüpniških peneznih zavodov, odposlani najkesnej do 20. novembra 1936. plačati taki neposredno Agrarnoj banki prvi obrok (annuiteto). Poziv naj vsebüje tüdi pripombo, da ma agrarna banka pravico terjati v slučaji neplačila taki plačilo celotnoga duga po rednoj sodnoj poti. Prvi obrok znaša Din 10.60 od vsakših 100 Din. duga, kak bo dognan na podlagi členov 28, 29 i 30 uredbe. Opozarjamo tüdi nato, da smo zahtevali od Agrarne banke potrebna pojasnila od raznih nejasnih določb uredbe i pravilnika i potrebna sredstva i tiskovine za razpošilanje pozivov i obračunov. V Ljubljani, dne 7. nov. 1936. Zadružna zveza. — Zveza jugoslovanskih hranilnic. — Zveza slovenskih zadrug. Ka pravite na to, gosp. urednik? Stari Rimlani so pravili, da ponavlamo prej hasni. Zato mo probali tüdi mi. Ednok smo že na tom mesti izrazili želo, da bi gračka občina z novim občinskim odborom dobila tüdi novo — ali bokše povedano — svoje domače lepo ime „ Grad “ namesto duge Gornje Lendave. Prvi tao naše žele se je že spuno — to je, dobili smo svojega novoga župana i novo Občinsko upravo. Ali ne bi bilo zdaj tüdi dobro, da se novi župan včasi pobriga na tozadevnih mestaj, da dobimo naše lepo ime „Gradu? Jaz sam za to, večina lüdi grüške fare i občine tüdi. Ka pa Vi pravite k tomi, g. urednik? 2 NOVINE 15. novembra 1936. Naš kmet i komunizem. Če poglednemo dnesdén malo okoli sebe, vidimo, da se po sveti širi velki komunistični ali bolševiški ogenj. Düh teme, laži i razvüzdanosti je zdigno svojo zastavo proti večnoj svetlobi i istini. Ali bo zmago? Ne! Zakaj ne? Ar je svetloba i istina, Jezuš Kristuš, večna i nepremagliva ! — Dnes besnijo komunistični viheri v Rusiji, Mehiki i v Španjolskoj. Šatan — v komunističnoj i bolševiškoj formi — rüši i vničavle krščansko kulturo i širi brezboštvo, laž i razvüzdanost med narode. Plačani komunistični agentje i agitatorje, poslani od raznih temnih sil, hodijo iz države v državo, iz kraja v kraj, iz varaša v varaš, iz vesi v ves i sejajo iskre svojga vničüjočoga revolucijonarnoga ognja — v dosego svojih zamazanih cilov. Splošna kriza, gospodarska stiska i nezadovolstvo v sveti — pomaga njihovim temnim namenom. Tudi med nas prihajajo komunistični agentje. Prihajajo kak „vučje v ovčjoj oblekiˮ — iz raznimi lošimi oblübami i obečavanji ščejo pridobiti našoga kmeta i delavca za svoje brezbožno i razdiralno delo. Ali naš kmet je že sit „dobrot komunizma, ar je že občüto njegov bič na svojem hrbti i se zato z gnüsom odvrača od njega. Od koga je komunizem ? Če malo opazüjemo širenje komunizma med kmeti,vidimo, da se je bolševiški komunizem nej porodo iz kmečke düše, niti so ga zmislili lüdje, šteri so poznavali živlenje i potrebe kmetov — pavrov. V celom komunizmi nega nikaj čednoga i koristnoga za kmeta. Nieden pameten i premišlen kmet ne more razmeti i se navdüšiii za komunizem. Marksistični komunizem je sad židova Karla Marksa pažidovje so ne kmetje, niti nemajo kaj sküpnoga s kmeti. Poleg židovov najdemo v vodstvi komunizma celo vrsto pokvarjenih, razvüzdanih i zmešanih gospodcki lüdi. Tüpi pri nas širijo i vodijo komunizem iz varašov na deželo lüdje, šteri so na jako slabom glasi, brez poštenja, pokvarjeni, navadno malo zmešani, vsigdar pa velki manjacje, šteri bi na račun zapelanih kmetov — pavrov radi dobro živeli. Komunizem se je porodo kak odpor, protivščina, proti bogatstvi — kapitalizmi. Ali v istini komunizem nosijo i širijo lüdje, šteri bi bili najvekši bogataši — kapitalisti i zatirači siromašnoga delovnega kmečkoga lüdstva, če bi se rodili kakši 50 let prle — i če bi le mogli priti do bogastva. Tajenje Boga i düše, poštenja i človečega dostojanstva, lakovno grablenje za bogatstvom i dobrotami toga sveta, pokvarjenost i razvüzdanost — na kratko: brezbožen materijalizem i vživanje—to je navuk vseh komunistov. Ka vči komunizem? Komunizem vči materijalisjični navuk, to je, da postoji samo materija, a nega düše i düševnoga živlenja. Voditeo komunistov Lenin kak tüdi vsi drügi komunistične vidijo v človeki nikaj drügoga kak telo, štero trbej nasititi. Zgornja Leninova komunistična trditev bi se etak šalivo dala prikazati: če bi komunizem oblübo svinji vsigdar puno kopanji, svinja bi pravila: jaz sam komunist! To bi svinja gvüšno pravila, če bi znala gučati. Mi pa znamo, da med svinjov i človekom je velka razlika i to bitna. Če se svinja da zadovoliti s punov kopanjov, človeki je to ne zadosta za človeče živlenje, če nešče resan biti tüdi on kak svinja. Poleg krüha i hrane za telovni Žitek človek potrebüje tüdi poštenje, pravico, drüžinsko lübezen i vernost, potrebüje slobodo i vero v vsemogočnoga Boga. I ravno to zadnje je to, ka dela kmeta i kmečki stan za plemenitoga, poniznoga i Zdravoga. Komunistična revolucija. Dnesden se mnogo guči i čüje od komunistične revolucije po sveti, pa tüdi pri nas. Tak zvane „Lüdske fronte" naj bi pripravile pot k revoluciji, kak se to proba v Španjolskoj i Francoskoj. Če gledamo s zdravimi očmi na naše prilike i položaj našoga kmeta, lejko brez skrbi Povemo i potrdimo, da do komunistične revolucije pri nas ne pride, pa tüdi ne sme priti, ar smo mi katoličansko i krščansko kmečko lüdstvo. Ta revolucija bi se mogla pripetiti, če bi se naše lüdstvo odpovedalo samoga sebe, to je, če prestane biti kmečko i katoličansko. Komunizem bi pri nas pomeno zmago pokvarjenih gospodekov nad poštenimi kmeti. Komunistična revolucija bi pomenita, da je naš kmet premagan! Kak delajo komunisti! Če se je gda i gde spunila Kristušova reč od „vukov v ovčjoj oblekiˮ — se to dnes izpunjavle v komunističnoj agitaciji. Komunisti znajo dobro, da kmete — pavre privlečejo k sebi samo z lažanjom i zapelavanjom. Tü leži velka nevarnost za našoga kmeta, šteri v svojoj poštenosti i krščanskom gledanji na živlenje, nemre sploj vervati i razmiti velko prekajenost i drznost komunistične taktike i njihovih agentov. Nišče se dnes bole ne peni s kričanjom za demokracijo, slobodo i mer kak ravno komunisti. Pa dönok i sami komunistični voditelje naglašajo, da komunizem ma eden edini cio, šteroga se nigdar ne odpove, i to je: Svetovna revolucija. Gdešteč komunisti kaj začinjajo, kaj kričijo ali pa kaj branijo i zagovarjajo, njim je vsigdar samo cio: na opak obrnoti vse i porüšiti to, ka stoji. Komunisti se držijo načela, da cio posvečüje sredstva. Zato morajo biti: laž, preklinjanje, norenje, nasilje, kraja, požiganje, klanje, Štrajk i špijonaža vsikdar v njihovoj slüžbi, da dosegnejo edini cio, svetovno revolucijo. Gda trbe rüšiti dühovne vrednosti, te se poslüžüjejo dühovnih sredstev, gde trbe rüšiti kulturne vrednosti, nastopajo z kulturnimi sredstvi; gde pa trbe rüšiti delavske i kmečke interese, tam se poslüžüjejo kmečkih i delavskih sredstev. Najrajši pa se ešče vse glih poslüžüjejo krvavih sredstev. V njih najdejo šatansko veselje. Zato vidimo dnesden po sveti, gde komunisti vladajo, da tam kolejo i morijo lüdi kak živino. Znajo pa večkrat tüdi menjati svojo farbo, ar se s svojim pravim komunističnim imenom bojijo med nas — na sveklo. Tak se tej lüdje ednok zovejo „napredniˮ, drügoč „Zedinjeniˮ, tretjič pa „protifašističniˮ, „lüdski frontaši i tak naprej, kak je pač prilika, da se boukše obnese. Središče njihovoga širenja i propagande pa je tak zvana „Komunistična Internacijonalaˮ (središnjica) ali na kratko: „Kom-interna.ˮ Kominterna je, kak jo je že nekak dobro okrsto, mašin za razdiranje mira i pogüblenje, sveta. Jasno je, da se komunisti v prvoj vrsti borijo proti Cerkvi, veri i dühovnikom. Dnes oni kričijo, da kmetje morajo vkraj vzeti gospodom i popom zemlo. — Če bi pa prišo komunizem te bi pa kmetom vkraj jemali zemlo, jo dali prek ...državi i kmet bi morao hoditi delat na svojo lastno zemlo kak bi šo kuluk delat. Tak se je ranč zgodilo v komunističnoj Rusiji! Kmetje! V boj proti komunizmi! Spreglednite zato, naši kmetje i delavci, kakšo strašno jamo Vam koplejo komunisti. Leta i leta ste se mučili i borili, da bodete vertje i gospodari na svojem falajčki zemle, da bi pomali že mirno živeli, pa glejte, se iz tmice pripravla neprijateo, da Vam jo sploj vkraj vzeme. To nas vči komunistična Rusija! Ali znaj, naš kmet, da Ti nišče ne vzeme Tvoje zemle, da Ti nišče ne vzeme hižice i slobode, da Ti nišče ne pogasi drüžinskoga ognjišča, da Ti nišče ne razrüši Tvoje Cerkve, da Ti nišče ne stiskaj iz srca vere v Boga, če Ti sam ne boš ščeo! Vse je odvisno od Tvoje vole! Ne vöri komunistom, gda Ti gučijo, da so oni za mer i slobodo, ar pripravlati „svetovno revolucijoˮ pomeni pripravlati najbole krvavo bratomorno bojno. Ar tam nega slobode, gde se pripravla diktatura delavstva! Ne vöri komunistom, gda Ti napadajo Cerkev i dühovnike, ar prej z bogatimi držita: Jezuš Kristuš je držao s siromaki i bio siromak, pa ga dönok mrzijo iz dna svojega srca. Cerkev i dühovnike komunisti ravno zato' mrzijo, ar so Kristušovi! Ne vöri komunistom, gda Ti gučijo od nekšega bogatstva Cerkve, ar vse naše cerkve vküper nemajo niti jezeri tao od onoga, ka ma samo par brezverskih milijonov v svojih bankaj, fabrikaj, borzaj, pa dönok te komunisti nikdar ne napadajo, liki ešče z njimi sklaplejo zveze i pogodbe v tak zvanih „Lüdske frontajˮ, samo za to, da bi te vkanili. Pač pa brani svoje pravice, pošteno, brani svojo Cerkev, dühovnike, svojo katoličansko vero—v zasebnom i javnom živlenji. Bodi borec za dobro stvar, a preganjalec hüdobije i kmice. Pokaži na vsakšom stopaji i deli v živlenji, da si veren, pošten, katoličanski kmet, ne samo v reči, nego predvsem v deli! Ne vöri, tüdi Ti, kmečka mladina — komunizmi, zavolo pokvarjenih varaških lüdi. Na Tvoj račun bi radi živeli! Ti si mlada, Ti si kmečka i katoličanska, organizeraj se i vodi sama pošteno borbo za pravice svojega kmečkoga stališa i svojega kmečkoga slovenskoga naroda. Tebi pomoči zamazanih plačencov iz Moskve nej trbej! Sama se bori! Velki zaveznik i vodnik v Tvojoj pravičnoj borbi naj Ti bo včini Kristuš! Pr.: GRAČKI VILI. NEDELA dvajsti štrta po Risalaj. B e r i 1 o iz pisma sv. apoštola Pavla Tesaloničanom. Bratje! Vsikdar zahvalüjemo Boga za vas vse, gda se vas spominamo v svojih molitvaj, ar se pred Bogom i našim Očom neprestano spominamo naše delavne vere, požrtvovalno lübezni i stanovitnega vüpanja v Gospoda našega Jezuša Kristuša. Znam najmre, od Boga lübleni bratje, da ste zvoljeni; zakaj naš evangelij ne prišeo k vam samo v reči, nego tüdi v moči i v Svetom Dühi i popolnoj gotovosti, kak znate, kakši smo mi bili med vami zavolo vas. I vi ste začnoli nasledüvati našega Gospoda, gda ste navuk sprijali v velkoj stiski z veseljom Svetoga Düha, tak da ste postanoli zgled vsem vernim v Macedoniji i Ahaji. Zakaj od vas se je razglasila Gospodova reč ne samo po Macedoniji i Ahaji, nego po vseh krajih je šla vaša vera v Boga, tak da nam ne trebe od toga nikaj govoriti. Sami najmre oznanjajo od nas, kak ste nas sprijali i kak ste se spreobrnoli od bolvanov k Bogi, da slüžite životni i pravomi Bogi i pričaküjete iz nebes njegovoga Sina, ki ga je od mrtvih obüdo, Jezuša, ki nas rešavle bodočega srda. Evangelij (Mataj 13). Tisti čas je povedao Jezuš vnožinam to priliko: „Nebesko kralestvo je spodobno gorčičnomi zrni, ki ga je človek vzeo i vsejao na svojoj njivi. To je toti najmenše med vsemi semeni, gda pa zraste, je vekše kak zelišča i postane drevo, tak da priletijo ftice nebe i prebivajo na njegovih vekaj. I šče drügo priliko njim je povedao : Nebesko kralestvo je spodobno kvasi, ki ga je žena vzela i zamesile v tri merice mele, dokeč se ne vse prekvasilo.ˮ Vse to je povedao Jezuš v prilikaj i brez prilik njim ne govorio, da se je spunilo, ka je bilo povedano po proroki, ki pravi:„Odpro bom svoja vüsta v prilikaj, nazvesto bom, ka je büo skrito od začetka sveta.ˮ • Vse ka raste, se začinja z malim, Drevo, trava, živinče, človek: z malim začne i raste v velko. Posebno pa mora z malim začnoti, što šče velki gratati v popolnosti. V malih rečaj se začnoti premagüvati, v malih rečaj začnoti dobro delati, to je modrost, štera človeka pripela do velkih reči. Nikdar se ne bo znao v velkoj sküšnjavi premagati, što se v maloj ne mogeo. Nikdar ne bo znao dugo molitev lepo opraviti, što se v kratkoj ne vado. Nikdar ne bo pred Bogom velki, što ne ve pred lüdmi mali biti. Visika hiša se pri nizkom fundamenti začne zidati. Male reči: cigeo na cigeo se devle i pomali zraste velka hiša. Roža se k roži devle i pomali nastane püšeo. Tak pri človeki. Molitev k molitvi — i nastane venec molitve. Miloščina k miloščini — i nastane küp miloščine. Napaka se za napakov trebi — i nastane lepa düša. Velke reči se zbojimo. Pa opravlajmo male. Pa v tej bodimo stanovitni i velki postanemo. Tüdi svetniki so rasli. Tüdi lepota naše düše more rasti. Ar je živa, se ne sme obrabiti. Nego biti mora kak ogenj: Bole ga pihaš, bole gori, več olja kcoj vliješ, vekši je plamen. Tak mi: bole nas nevole terejo, bole se moremo vtrditi, vsega posvetnoga osloboditi; postati slobodna zaročnica Kristušova. GLASI. SLOVENSKA KRAJINA. Navuk za 3 red sv. Frančiška je v nedelo, dnes tjeden, 22. novembra po večernici v Črensovcih i ne dnes, kak je bilo javleno. Večernice ob 2. Orešje. Novozvoljenoga župana, Muhviča je višja oblast razrešila, ar ešče ne plačao duga občini, ki obsega nad 5000 Dinarov. Ar po zakoni ne moie biti 4. odbornik župan, trije prvi so razrešeni, zato se bodo vršile v Orešji nove občinske volitve. Turnišče. Občinske volitve se bodo vršile pri nas 6. decembra. Dozdaj sta dve listi sestavlenivi, dozdajšnjega župana, Litrop Štefana i Vojkovič Jožefa. Gašpar od Lipe ne mogo dobiti podpisov na svojo listo, zato je njegova kandidacija odpovedana. Gomilica. Gospa Škrjančeva, vučitelica je bila premeščena i je ostao na šoli g. vučiteo Rákoci. Dece je ravno teliko, kak pod Lipov ali v Nedelici, gde so tri vučne moči. Gospod Rákoci je cele dneve povučavao, zdaj pa je betežen i so ga mogli pelati v Soboto k zdravniki. Tak je šola brez vučitela i prosimo oblast, da hitro namesti k nam potrebno število vučitelstva. — Občani. Sv. Martin ob Muri. Ta sosedna fara, kama so duga leta hodili naši Hotižanci v cerkev, je zgübila svojega mladoga župnika. Vmrli so nov. 11. župnik Podgorski i nov. 13. so zakopani. V Srce Jezušovo zročimo pokojnoga. Krvavo bitje je bilo dnestjeden tüdi v Turnišči, Bratoncih i v Beltincih. Predsedniki občin, Bogi te teški račun davali od plesnih dovolenj. Politični pregled. Dr. Korošcova izjava v Zagrebi od Hrvatov. Dr. Korošec je slüžbeno obiskao te dni Zagreb i je pri toj priliki dao sledečo izjavo novinarom: „Posebno sem zadovolen i me veseli, da mam priliko znova ednok viditi Zagreb, šteri se nazlük teškomi gospodarskomi stanji tak sijajno razvija. Dnes sem veseli posebno ešče zato, ar me sprevaja lepo vremen. Nego vas časnikare to nezanima, kakše vreme je dnes v Zagrebi. Vi bi radi znali, kaj je z hrvatskim pitanjom. Jaz ne sam čüstven, vsikdar jasno gledam. Hrvatje me včasi bole lübijo, včasi pali menje. Jaz nesam mesec, šteri gleda na zemlo zdaj mračno, zdaj prijazno. Jaz sem vsikdar lübo i visiko poštüvao hrvački narod i nemam drügo, kak vročo želo, da dokončam svoje politično delovanje s tem, da bodo vsi Hrvatje srečni i zadovolni v našoj državi i tüdi z menovˮ. Velika zmaga Rooseveltova v Ameriki. V Zdrüženih Državaj Severne Amerike so bile volitve za predsednika republike. Zmagao je z desetmilijonskov večinov dozdajšnji predsednik Roosevelt. Protikandidat je bio Landon. Madrid zavzeli verobranci. V soboto, na lepi Marijin den, 7. nov. so vkorakale v predmestje Madrida čete generala Franca potem, ka so okoli Madrida premagale rdeče. V samom mesti so se vršili srditi boji med obema se vojsküjočima taboroma, dokeč neso rdeči mogli popolnoma zapüstiti glavnoga mesta nesrečne Španjolske. Nemci se že ponüjajo, da bodo z penezi i svojov industrijov v treh letaj prenovili celo Španjolsko. Mrzla obletnica. Novembra 7. so v Rusiji obhajali 20 letnico boljševiškoga ladanja. Samo ka letos brez vsega navdüšenja, ar se je te niti časopisje ne spomenilo kak inda. Pobila je boljševike poleg slaboga gospodarskoga stanja tüdi zmaga Francovih čet, ki so ravno te den vkorakale v predmestje Madrida i zgrabile v tej bojaj več Rusov i vničile ruske tanke. Zato pa bežijo z Rusije tüdi austrijski komunisti, ki so pred leti po znanoj socialdemokratičnoj revoluciji, štero je pokojni Dolfuss premagao, zbežali v Rusijo. Zdaj se razočarani vračajo, ar se njim je tam slabo godili ino so dali izjavo, da do raj v Austriji v vozi sedeli, kak pa v Rusiji sloboščine vživali. 15. novembra 1936. NOVINE 3 Izseljeniška številka Novin izide prvo adventsko nedelo. Bo lepa ino velika, osemstranska. Ki mate koga v Franciji, pridite i si naročite ali pišite i jo naročite svojim, če nemajo Novin. Za dva dinara jo vsakomi izseljenci pošlemo. Domači izseljenci ali izseljenci, ki ma plačane Novine v tüjini, lejko pošlejo tüdi Pozdrav v to številko, samo te mora te tjeden biti notri poslani. Prečastite gospode dühovnike smo oprosili, naj pošlejo za Novine farno pismo za svoje izseljence. Te tjeden prosimo, da nam to pismo dopošlejo, najkesnej do 20. novembra. Na podporo naših listov so darüvali v dinaraj sledeči: mil. g. dr. Vraber Maks, stolni prošt, Maribor, 20, gdč. Aleksič Rezika, vučitelica, Maribor, 26, g. Jankovič Marija, Žemun 20, gdč. Puhan Magda, Golnik 3, g. Sarjaš Štefan, Kneževo 3.75, g. Štrus Franc, vučiteo, Dolina 20, N. N. Sobota 15. Bog povrni vsem obilno. Veselje v pivnicaj. Lepo vreme preminoče nedele je vnoge lüdi zvabilo v lendavske gorice. Iz vseh krajov so prišli mošt koštavat. Mošt pa šče venda ne zavreo ščista, ar je najbole vreo ravno v glavaj tistij, ki so ga „koštaliˮ gda so se vračali domo. Tak kak prošecija gingavih žibekov — gosk i gosakov — so se gnali proti Lakoši. Telko so pa itak tej pametnejši, da se z noži ne štohajo — kak po drügih faraj. Velki ogenj v lendavskih goricaj. Preminoči tjeden v četrtek večer je drügoč prestrašilo klenkanje zvona lendavsko Prebivalstvo. Okoli edenajste ponoči je najmre začnola goreti hiša i klet gomiličkoga Raja, ki ma gorice gor od Lendave. Trije bratje so žgali tropine. Ne ve se, ali je iz lora na konci kakša perina vö zletela, ali je pa lor bio gde prelüknjani. Ednok je samo začnolo goreti pod strehov. Ogenj se je daleč naokoli vido. Vsa Lendava je bila razsvetlena. Zato je vnogo lüdi vküp pribežalo iz Lendave i Duge vesi. Tüdi gasilci so bili i ka je hvalevredno — tüdi lendav-ska soldačija je pribežala na pomoč. Vsakši je meo vedro i so nosili vodo eden za drügim, tak da so konči bar stene rešili. Iz te nesreče naj se vsakši vči, kak more previden biti Vseširom, gde bi lehko nesreča nastanola. Grad. Ka pa to pomeni?/ Pri občinskih volitvaj 25. oktobra so niš- terni „mračnjacje,‘, pristaši nasprotne pisane liste kričali v dühi komunizma, Moskve i kričali proti Korošci, cerkvi i dühovnikom. Ka pa to pomeni? Naši pošteni lüdje naj pazijo, s kem se drüžijo. Naj se ne dajo zapelavati od raznih njihovih oblüb. Komunisti vsigdar dosta obečavlejo, tanačivajo, gor mešajo i dosta šinfajo cerkev, dühovnike i javni red. Po tom dvojem jih najležej spoznamo. To pa, ka smo vidli i čüli 25. oktobra v nasprotnom pisanom tabori, naj nam bo Opomin za ravnanje v bodočnosti. Večeslavci. V noči od nedele na pondelek 9. novembra ob 1 vöri po polnoči je začnolo goreti pri Ma-gyar Alojzi gospodarsko poslopje. Zavolo brega i blata so mogli pripelati samo domačo brizgalno, pač pa so pribežali pomagat gasilci tüdi iz oko-lišnjih vesnic, ali rešiti so ne mogli; zgorela je tüdi zvekšega vsa gospodarska šker. — Istomi verti so že prle posekali cepike; tüdi je dobo več grozilnih pisem: „vse mora zgoreti, tüdi hiša i drüžina*'. Lekaj gvüšno znajo, što je krivec, samo dokazati njemi nemrejo. Vidonci. Pred volitvami so mNo-vineK od nas Vidonščarov lepo pisale, ka smo mi Vidonščarje dobri, da smo vsi za Korošcovo-Bačičovo katoličansko listo i da vküp držimo. To je tüdi istina. 25. oktobra smo vsi Vidonščarje šli kak eden mož na volišče v boj za zmago našega Slovenstva i katoličanstva. 1 tüdi smo zmagali. Posebno so se držali i odrezali naši vrli dečki. Ne dajo se oni zapelati, ne odavajo oni svojega poštenja i katoličanskoga osvedočenja za kupico vina, kak ništerni v naših sosednih vesnicaj. — Pri volitvaj je tüdi pet naših veščarov prišlo v občinski odbor. Lepo bi bilo, če bi se naši novi odborniki potrüdili, da bi se že ednok zgotovila i vred prinesla naša nedovrše-na kapelica na „vukovom bregi". Pa tüdi na drüge vidonske potrebe mislimo. Mamo jih dosta. Naši odborniki naj mislijo na to! — Naše pokopališče (brütiv) je preci zanemarjeno i Zapüščeno. Lepo bi bilo, da bi na to malo pazili i vredi držali grobove, ne samo na den vernih düš, nego tüdi med letom. To zahteva od nas poštüvanje i pobožnost do prenočišča milih i dragih pokojnih. Tüdi tihinci nas navadno sodijo po tom, kakše nam je pokopališče. V bodoče se bole brigajo^ za dom mrtvih. — „Nóvine“ so pri nas preci razširjene. To so naše edine domače krščanske novine, zato je radi čtimo. Delájmo pa na to, da si z novim letom naročijo Novine tüdi tisti, šteri jih dozdáj ešče nemajo. Novine mora meti vsaka krsčanska vi-donska hiša. Bodimo vsi apoštoli za razširjanje krščanskoga tiska. Protiverske novine pri nas ne smejo najti mesta. Pa tüdi večkrat kaj pišimo v ..Novine**, da do one resan naše — domače. — Korošcovi Vidonščarje. Beltinci. Na svetek Kristuša Krala smo meli 3 koline i 8. novembra v gostilni Koblencer veselico, štera je bila nadvse žalostna. Taki popoldnevi šo se začnoli biti i z noži smicati tak, da je grozno bilo za gledati treznim lüdem. — če si zmislimo na lepi navuk, šteroga so nam držali gospod kaplan Žalar, gda so pobirali na cerkev Kristuša Krala i na plesne veselice v našoj fari, se nam razjoče srce. Meso po nedelaj i svetkaj, ki ščete meti v Črensovcih, se zglasite v Našem Domi v Črensovcih. Tü do je mesarje odsehmao vösekali. Mesnica je odpreta delavne dni od 7 do 10, po nedelaj i svetkaj od 6 do 7 i od 8 do 10 vüre. Črensovci. Volitve v Črensovci so bili prav vesele. V sosednoj sobi pri volišči so igrali pač veseli radio. Razne nemške koračnice pa tüdi drüge so vabile na volišče. Muzika se je proti večeri razvijala ešče bole. Mislili smo, da gospodje pridejo volit. Pa državotvorci neso prišli. Nekaj neprijetnoga je pa bilo, gda so lüdje šli od rane meše domo, da je edna gospodinja začela plevati gvant i ga vesila vü, da se süši. Resan je zadela loterijo, ar den volitev je bio lepi sunčni. Opominali pa bi gospodinje, da je nedela den gospodov, ne pa delaven den. Perimo delaven den. — Opazovalec. Bojno razpoložene Novine. V predzadnjoj številki Novin smo brez vse razlaga prinesli dvoje pismo, edno Kluba Prekmurskih Akademikov, drügo g. bivšega poslanca, Pavlič Alojza. Niti reči ne smo spregovorili k niednomi pismi. Pa vendar naša lüblena Murska Krajina vidi v tom mučanji bojno. Nas veseli, da mamo tak veliki rešpekt, ka se celo našega mučanja bojijo gospodje okoli M. Krajine. Povdarjamo, da nikdar nesmo tajili, nego javno napisali v Novine, kda je g. Benko hodo z urednikom Novin zavolo gimnazije v Beograd. Povdarimo ešče to, da smo gimnazijo te dobili, gda so bili g. Klekl poslanec, da je bila osemrazredna te, gda so oni bili poslanec i da so se borili za njeno stalnost z višjimi razredi nepretrgano kak prvi borec, pripozna vsaki, ki je pravičen. Vsa čast pa ide vsakomi, ki se je ž njimi vred borio, štokoli je to i meo samo te namen kak oni, najmre naj naš narod brez razlike vere i narodnosti v Slovenskoj krajini ma te prepotrebni kulturni zavod. Če je pa što iskao svoje namene, ali bio za ukinitev gimnazije zato, naj pridejo se kakši trgovski šolski jokali, ar gimnazija goji preveč popov, kak se je gučalo, te pa ne spada vu vrsto njihovo. Mislimo, da se razmimo. Bistrica. Neka naša vučitelica je prišla v Črensovce na pošto po posli. Zavolo velike šolanosti pa je ne znala, do štere vüre je pošta zapreta, prišla je pol vüre prle. Za kratek čas je prosila časopis. Ponüdili so njoj Novine. Odgovorila je, če drügoga nemamo, ar Novin nede štela i se začnola smejati ž njih i pripomnila, da de ešče letos konec našim Novinam. Mi toj vučitelici samo telko povemo, da de prvle njej konec, kak pa našim Novinam. — Opazovalec. IZMENJAVA OLJNOGA SEMENA. Izmenjavam oljna semena za olje, lüpano i nikaj lüpano, kak: ,sunčeno, tikveno i replčno po najvišjoj % stopnji. — ALBIN SAGADIN, Beltinci. 2 Kobilje. Dnešnjo nedelo je pri nas proščenje sv. Martina, Patrona naše cerkve. Po gorečem prizadevanji našega gospoda kaplana/ ki ga podpira tüdi Vučitelstvo, se bo to nedelo prvič popevalo v našoj cerkvi slovenski. Navčilo se nas je osemdeset oseb slovenskih pesmi. Dozdaj, čeravno Slovenci, smo meli madjarske pesmi, ar je kantor i cerkveni jezik v farnoj cerkvi v Dobrovniki bio vogrski. Zdaj se nam vrnejo naše stare pravice. Ivanci. Mi dvojo reč mamo v obilnosti: kamen i blato. Ne smejte se, tak je. Njive so nam kamene, teliko kamla mamo, da za drage peneze celo drüge ceste zavažamo, a vu domačoj vesi pa takše blato mamo, da se v njem pogražamo. Možaki, ki vodite našo občino, napravile tű red, naj kamen, ki ga mamo, hasni tüdi našoj vesnici, ne pa samo drügim cestam. „V ime Boga i Majke Bože”. Tak je „Čika Savo**, eden izmed najmočnejših lüdi v Jugoslaviji, zači-njao svoje predstave. Pa je to resno mislo: nindri na Štajerskom se njemi je po tom uvodi eden Pijanec začno norca delati: »Kakšega Boga? Nega Boga !** Pa je Savo lipo šo k njemi, ga s svojim kazalcom i palcom, 3 krat debelejšim pa močnejšim, kak pri ua-vadnih zemlanaj, ednok štrncno v nos (dečki je včasi krv kuražna začnola iztekati t), nato ga prijao za partice pa odpelao vkraj od vnožine. — Drügi den ga je isti, že trezen, prišao odpüščenje prosit, Savo njemi je tana-čivao, naj ide k spovidi, pa je tüdi to resno mislo. aV ime Boga i Majke Bože !** je začno šče ednok, „bez vere u Boga nema ljübavi do države i čoveka**. Pa je Savo pravoslavni Šumadinci vodja komitov. (Skoron bi napisao, ka dobro vrši Katoliško akcijo!) V svetovnoj bojni so njemi »Švabi' obesili očo pa mater. Nekak v tistom časi se je tüdi ženo. — (Pa od toga nerad guči!) „No, kad me več pitate, neka hüde!ˮ Rad je meo svojo izvoljenko, Olgo. Po tamošnjoj navadi so njemi pisali, naj pride na zaroko. Pa gda je (trikrat) prišao, so njemi vsigdar doj povedali, najbole mati. Te njemi je pa bilo že preveč: zaročenkinoj sestrici, Katici, je dao 100 Din, naj njemi ide po cigaretline; tak sta z Olgo v ostala sama; pa je vö od golena potegno nož, „njoj djao okoli šinjekaˮ, pa jo položo na posteo. Oda je to pripovidavao, je edna izmed navzočih nej dobro razmila, zato je ešče ednok pojasno: zarezao je svojo zaročenko. „Koju sam volio (lübo), one nisam dobio, a druge nisam htio!ˮ je zapečato. Nato je prostovolno šo na žandarmerijsko stanico, pa se javo. Po tri tjedenskom preiskovalnom zapori so ga izpüstili, ar tam šče drži zakon „krvne osveteˮ. — Pokojnoj Olgi je dao zozidati krasno grobnico, gde eden grobar stalno skrbi za čistočo pa za cvetje. Večkrat jo obišče pa nad trügov vužge svečo ... Tam poleg de tüdi on zakopani. Oda od Olge pripovidavle, te postane žalosten... Zdaj pa je njegova domačija v Beogradi; tam má krasno vilo pa najemnike v njej: dvoji njemi redno plačüjejo najem, tretjim — siromakom — pa še sam more prinesti „brašnaˮ (melo), gda pride za kratek čas domo. Pa je zadovolen s tem. Vej ne trepeče za penezi. Ka pri predstavaj zaslüži, da z vekšega siromakom, na cerkev pa deci. Deco ma najmre strašno rad, samo pošteni morajo biti. Ednok je eden mali kuražno gledao celo predstavo, gda je pa Savo začno pobirati okoli, te je pa te mali šteo pobegnoti : te ga je pa stroso, ka je mali gvüšno dobo pune hlače. „Kad bi ti meni kazao, nemam novca, ja bi ie pustio, a ti si htio da varašˮ. Pri ednoj predstavi je bilo jako malo gostov, pa je itak vse pokazao, da nedo pravili, ka je Savo „nepošteni“: vlegao se je, pa so njemi na červo položili pun 50 literski lagviček; malo ga je hujckao, pa vrgao na noge. Nato je proso remen, pojas: se razmi, da njemi je tüdi najdugši bio prekratki; zato je vzeo dugo šinjo, jo malo zažmikao, pa si jo zasükao okoli tela; nato si je „remen odkapčoˮ: šinjo je nazaj zravnao! Dvej debelivi deskej bi trbelo vküp zabiti: cvek je meo, ali hamra nej; pa ga je s pesnicov skoz vdaro (kožo na dlanaj ma trdo kak plej!), nato pa brez klešč, z dvema prstoma nazaj vö vzeo. V roke je vzeo eden trdi kamen, velki kak naš navaden kolač krüja. Pet minut ga je žmikao, žmikao, nato prelomo, ali po obrazi njemi je teklo, kak či bi vö z vode prišao (pa je pri predstavaj v istini v kopalnoj obleki). Pravo je, či se njemi to ne bi posrečilo, te celo noč ne bi mogao spati. Tüdi te njemi düšna vest ne bi dala mira, če bi se kaj zlagao. Pa preklinjanja nemre čüti: k njemi doma večkrat pride eden Vogrin, tüdi „atlet“ (močen Človik), pa mesto pozdrava začne preklinjati; Savi je to najhüjše, ali nemre ga odvadili. Tüdi velke železne lance trga z rokov, zato ma roke na laktaj preci krastave. Na glavo so njemi položili šče kovačko nakvalo pa na njem kamenje kukli. Pa ovači nema tak trde glave, ma dober spomin. Najbole se spomina naše vladarske rodbine. Že Petra Osvoboditela, iz svetovne bojne. Te si je ednok od sakača sproso tri porcije mesa, poiskao lük pa česnek poleg drügih začimb. Vse vküper je po lastnom recepti zmešao pa začno küjati, sam za sebe, vkraj od drügih. Že so se njemi sline cedile, tak lepo je dišalo. Te pa naednok, joj — sam krao z nekaj generali — „Šta to radiš ?“ — Nato so koštali, tak dugo so koštavali, ka Savi nazadnje premalo ostalo. Sledkar je morao to delikateso sam sküjati za generalni štab. Ešče zdaj je Savo dober kühar: zvekšega si sam küha, kilo govedine pa tüdi sirovo poje, pa je nigdar v svojem živlenji šče ne bio betežen; vüpa se tüdi, ka nede. Telovadi redno vsaki den. Za časa svetovne bojne se je tüdi zgodilo, ka je trbelo velki štük spraviti na breg, pa je ne šlo; te ga je pa Savo odnesao. — Ali zato ne taji, ka je šče par močnejših lüdi v Jugoslaviji. Samo v Italiji se je pri tom zlagao. Pravo je najmre, ka je v Jugoslaviji šče 3 milijone tak močnih kak on, 6 milijonov močnejših, od ostalih pa nemre niti gučati, tak so močni. — Zato so ga včasi „po šupi“ poslali iz Milana. S pokojnim kralom Aleksandrom je večkrat pri istom stoli kadio, sam krao njemi je ponüjao kadilo iz svoje doze. Zato se je pa tüdi tak posto pa jokao, gda je zvedo za njegovo smrt: 3 mesece je nej drügo jo kak krüj, pio pa mleka i vode, zato se je shüjšao od 134 kili na 112. Z veseljom se spomina i pripovidavle od zdajšnjega Petra. Na Bledi je bilo. Siromaški kmet je z ednov kravov pelao vekša kola gnoja. Krava je kumaj vlekla, pa je krao pristopo i jo začno gladiti, nato je pitao kmeta, zakaj samo z ednov vozi: „Ja, sirmak sem, nemrem si drüge küpitiˮ. Krao si je zapisao njegovo ime v notes pa njemi pravo, naj se drügi den zglasi v gradi. Kmet je spadno na kolena; drügi den je dobo 5000 Din, ali kravo si tüdi mora küpiti. Gda je že z dvema vozo, te je krao pa prišao pa je obedve glado . . . Gda Savo to pripovidavle, te se malo ne razjoče. To je samo par spominov na toga orjaka, ki bi njemi lejko pravili dvojni, ne samo „poudrügiˮ Martin Krpan. Pa ne bi nikaj od njega pisali, če ne bi meo tak globoke vere. Naj bi to bio en mali vzgled moči vere drügoverca, ki lejko osramoti vnogoga pravo- ali mlačno- vernoga. Ešče zdaj žive v spomini Goričancov orjaška postava Save, tipičnoga Srba, z zagorelim punim obrazom pa z globokimi, drobrodüšnimi očmi. — Obiskao nas je v začetki jeseni. 4 N O V I N E 15. novembra 1936. Spevanje cele cerkvi v Črensovcih. Predzadnje Novine so nam prinesle članek, šteri omenja popolnoma pravično prošnjo i opoudne našega g. plebanoša od spevanja v našoj cerkvi. Istina je vse, ka nam tisti par redov povej. Kak nebi bila, ve se v našoj cerkvi drügo ne čüje po nedelaj kak: „Pred teboj na kolenihˮ in pa kaj takšega, ka Človik nevej ka je. Kam ste skrite naše lepe domače pesmi? Strašno globoko ste med kakšimi starimi solnimi vreči! Morebiti so že vas podgani ali miši, mogoče pižmarke vse razgrizle! Gde so pesmi „Oča našˮ, „Pred Boga pokleknimoˮ, „Tebe molit, Oče večniˮ, „Z nebes poglej, Oče večniˮ? Gde: „O Jezus, Sin božjiˮ, „Eto je veliko Svestvoˮ, „Lübay moja„ „O kam gospodˮ po staroj viži, „Naj se zdigneˮ, „Na nebi i na zemljiˮ, „Sladki Jezus, pridi k namˮ „Zdravo bojd’ Oltarsko svestvoˮ? Kje ste prelepe pesmi: „Pridi molitˮ, „Najsvetejšiˮ, „Glasno zapoj-moˮ, „Ponižno tukaj pokleknimoˮ, „Slavo Večnomi spevatiˮ ? Kde so Marijine pesmi: „Marija naša Matiˮ, „O Marija, gladka Matiˮ, „Veš o Marijaˮ, „Naj odkrijem, mati milaˮ, „Češčena milosti punaˮ, „Dajte hribi in dolineˮ, „Bodi stokrat pozdravlenˮ, „Marija skoz življenjaˮ, „Ti o Marijaˮ, „Kristjani Marijo ˮ, „Ko v jasnem jütra, „Ko zarja zjutranja se razgrinjaˮ i šče sto drügih lepih domačih. Gde so ? I gde so naše lepe Božične ino Vüzemske, ki so tak lepo donele v našoj cerkvi. Prosimo tiste, ki so v našoj cerkvi naše pesmi dol spravili, da spunijo želo Višešnjega pastira, ki opomína v svojoj okrožnici, da se naj v cerkvi spevle lüdsko petje. 1 to mi vsi verniki zahtevamo, da se to ladi napravi. Či pa kantor toga ne zmožen, se pa naj ne podavle v takše delo, ka ne razmi. Zakaj te jemle nam vernikom te naše lepe domače pesmi, štere višja cerkvena oblast zapovedavle i što de davao Bogi račun, da še med sv. mešov lüdstvo smeje i guči pri spevanji. Koncerti so nam nikak ne povoli. Krnjaovkanja ne bomo trpeti v našoj cerkvi. Mi pridemo v cerkev trüdni od celo tjedenskoga dela, da tü trüd pozabimo i si z Bogom pogovorimo s tistov pesmov, štero znamo. Daj Bože, da bi to že skoro bilo. — Farniki, pesmarje. — (Pripomba. Te dopis objavimo pod pogojom, da pritožite^ svoje tožbe naznanijo cerkvenomi odbori, te je pa dužen g. plebanoši prekdati. Vr.) Staroga duga je plačao iz Francije:: Pücko Štefan, 33 Din. — Vsi ga nasledüjte. Janko Verbajnšak: Kaj ima delaven človek od Kristusa in njegove sv. Cerkve. Šel je še dalje, od izpolnjevanja te zapovedi je napravil zavisno večno zveličanje slehernega, ko je govoril o poslednji sodbi: „karkoli ste storili kateremu teh mojih malih, to ste me- ni storili". Tam, kjer socijalna pravičnost ne more uspeh ter zmagati v korist revežev, tam pa naj nastopi krsčanska dobrodelnost, to je želja, zapoved božjega Zveličar ja sam ega. „Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen vaš Oče v nebesihˮ, ta zapoved krščanskega usmilenja velja vsepovsod tam, kjer sreča podpore, pomoči zmožen človek pomoči posebnega človeka. Kristusov nauk o „novi zapovediˮ je dokrinesel bogate sadove v prvi krščanski občini, kjer se je uresničila v polni meri ideja medsebojnega bratstva. Z razširjenjem Kristusove vere se je pa širila tudi ta „nova zapovedˮ, zapoved usmiljene ljubezni po vsem svetu in med vse narode tako, da po vsej pravici lahko trdimo, da ni danes človekoljubne naprave, pa naj si bo to tudi čisto državna ustanova, ki bi ne imela svojega početka v apostolskih časih in zgrajena na trdnem temelj Kristusovega nauka o ljubezni do bližnjega radi Boga. Krščanska dobrodelnost se je razrasla v tako mogočno drevo, da njega veje in listje sega gor v nebo in takorekoč srka iz Božjega Srca Jezusovega novih moči, nove, vedno iznajdlive ljubezni, ki po koreninah tega čudovitega drevesa prihaja v najrevnejše koče in brloge, da tam briše solze, tolaži in hrani duše ter krepi lačne in bedne. Predno pa vam, dragi čitatelji predočim prav kratko vse ono bogastvo plemenite, nesebične ljubezni sv. Cerkve do revnih in zatiranih v teku stoletij, predno vas seznanim z zgodovino preplodonosnega delovanja krščanske dobrodelnosti, pa vam hočem samo še raztolmačiti besedo Karitas, karitativno gibanje. Zadnji čas se namreč vedno bolj uveljaylja mesto besede krsčanska dobrodelnost beseda Karitas. Karitas je latinska beseda in mnogi jo predstavljajo z „ljubezenˮ. Vendar beseda Karitas ne pomeni samo ljubezni, ampak veliko več. Slična besedi Karitas je grška beseda agape, obed ljübavi. V smislu sv. pisma pomeni torej beseda Karitas božjo ljübezen in v njej in z njeno pomočjo delujočo ljubezen do bližnjega. V tem pomenu je postala beseda Karitas last vseh svetovnih jezikov, ne kot tujka, ampak kot Svetovna beseda. (Dalje.) ZDRAVSTVO. Dr. Gregorc Albin, Zdravstveni svetnik. O otroški ohromelosti. Zadnja leta se večkrat pojavljajo tudi v dnevnem časopisju ponudili članki in razprave o nevarni nalezljivi bolezni, otroški ohromelosti ali otroški paralizi, ki jo zdravniki imenujemo poliomyelitis. Bolezen se je namreč v zadnjih letih Pojavila v raznih deželah v večjih epidemijah. Lani so bile večje epidemije te bolezni v Nemčiji, na Madjarskem in v Romuniji, letos pa je bila velika epidemija v Avstriji in sicer največ ravno v okrajih, ki me- jijo na našo državo. Iz Avstrije se je zanesla bolezen tudi v naš Obmejni kraj Gerlinci, kjer sta bila izsledena dva slučaja bolezni pri otrocih v prvih letih starosti. Sebe in svojce moremo proti nalezljivi bolezni varovati le, ako bolezen poznamo, ako vemo, na kakšen način se bolezen razširja. Zato je potrebno, da Prebivalstvo to bolezen pozna. Bolezen se imenuje otroška ohromelost, ker povzroča omahla ohromenja rok, nog ali trupa. Ta ohromenja ostanejo mnogokrat skozi celo življenje in napravijo tako bolnika za težkega pohabljenca. Povsem so tej bolezni podvrženi otroci v prvih letih starosti — zato otroška ohromelost ali paraliza; vendar tudi odrasli niso pred njo popolnoma varovani; bolezen poteka pri odraslij navadno celo mnogo težje in je dostikrat smrtno nevarna. Otroška ohromelost je nalezljiva bolezen, ki jo povzroča zelo majhna klica, ki je šele kratek čas poznana. Ta povzročitelj pride neposredno od bolnega človeka na zdravega in se naseli v nosni in ustni votlini, pride pa tudi v prebavljalne organe, ker so ga našli tudi v blatu bolnikov. Prenesti se more tudi z okuženimi predmeti. Okužimo se torej z malimi, kapljica:^, ki jih izkašlja bolnik ali se razpršujejo iz njegovih ust pri govorjenju in iz nosa pri kihanju. Okužimo pa se tudi s predmeti, ki so prišli v dotiko z bolnikom, ker je znano, da se nahaja povzročitelj bolezni povsod v bližnji okolici bolnika. S prahom, ki je na tleh in na predmetih, v okolici bolnika, se dvignejo v zrak tudi klice in ako tak zrak vdihavamo, se lahko okužimo. Iz načina prenašala in razširjanja bolezni je razvidno, da mora biti vsak bolnik popolnoma ločen od zdrave okolice, kar se da zanesljivo izvršiti samo v bolnici; vsa bližnja okolica in predmeti, s katerimi. je prišel bolnik v dotiko, pa se morajo sproti razkuževati. Temeljito končno razkuženje stanovanja mora izvršiti desinfektor po oddaji bolnika v bolnico ali po polnem ozdravljenja ko oboleli ni več nosilec kužnih klic. Kužna klica dospe torej lahko na več načinov v našo nosno in ustno votlino. Po poti krvnih in mezgovnih žil pa se naseli v hrbtnem mozgu, ki ima za to klico posebno privlačnost in povzroča tam vnetje in sicer največkrat na vratni in ledvični odebeljini hrbtnega mozga. Radi vnetja se uničijo posamezni deli nežnega tkiva hrtnega mozga, ki oskrbujejo posamezne odgovarjajoče telesne dele z živčevjem. Ti telesni deli zato ohromijo. Največ pohabljencev, ki jih vidimo z ohromelimi in posušenimi rokami, nogami ali drugimi deli telesa, je žrtev te nevarne bolezni. V Nemčiji so napravili zadnje štetje pohabljencev pred 10 leti. Pri tej priliki so ugotovili, da je v Nemčiji nekaj nad 20.000 težkih in najtežjih pohabljencev, ki niso sposobni za nobeno pridobijo delo, samo radi bolezni otroš- ke ohromelosti. Pri nas dosedaj žal takega štetja še ni bilo. Gotovo pa je, da bi tudi pri nas dobljeno število pohabljencev radi otroške ohromelosti procentualno odgovarjalo številu sosednij držav.. — (Dalje sledi). Prekosnice. Obed angleškoga dvornoga dühovnika. Karol II. angleški krao je zabrano, da bi dühovnik dvora poleg plače še brezplačno hrano dobivao na dvori, kak je to bila prle navada. Dühovniki so zato prinesli zadnji brezplačen obed. Krao je sam šteo biti navzoči pri tom zadnjem obedi, da more dühovniki pojasniti, da več nede jo brezplačno. Dühovnik je meo navado, da prle, kak je začeo jesti, je etak molo: „Bog čuvaj našega krala i blagoslovi moj obedˮ. Zdaj, kda je dobo zadnji obed pa je krao poleg bio, je par etak molo pred kralom: „Bog blagoslovi krala, čuvaj pa moj obedˮ. Gda je krao čüo to novo formo blagoslova, se je iz srca zasmejao i dühovniki ešče nadale dao brezplačen obeo na dvori. Pošta. Šajt Terezije domači. Vaše Novine so prišle nazaj. So plačane. Naznanite nam njeni novi naslov v Franciji, ali pa doma, če je domo prišla. — Frumen Ane domači. Vaša je plačala Novine za celo leto, a zdaj so prišle nazaj z Francije. Javite nam njeni novi naslov. — Kaufman Emilija, Couriol. Peneze sprejeli i razdelili po želi. Pitanja lista na polleta koštata polovico določene naročnine. — Trojički romar. Imena naznanite, svoje i od koga pišete. Ovak ide vse v koš. — Jug Marija, Zermezelle, Francija. Pišeš, ka ne dobivaš Marijinoga Ogračeka. Prečti samo celi Marijin List od prve strani do zadnje, pa najdeš Manjikin Ograček. Ma-rijikin Ograček se začne na 17. strani Marijinoga Lista i je z velikim literami gornaš-tampan njegov naslov. Letošnjo naročnino smo sprejeli. Od lanske pišeš, da si jo dvakrat plačala. Daj nam na znanje, kda si dala gor i keliko. Mi smo lani pitali v Novinaj, što nam je poslao neke peneze, ar ne bilo gor iména i dozdaj nesmo dobiti odgovora. Mogoče si ti tista. — B. A. Mačkovci. Odstopili g. poslanci. Oni. vam dajo odgovor iz Beograda. — F. A. Zemun. Po vašoj želi pitali g. poslanca. Gda dobimo odgovor, vas obvestimo. Naročnino prejeli. Bog povrni. — Balažic Štefan, Piljenice. Din. 40 sprejeli. Duga je ešče 10 Din. — Preč. g. F. Jerebic, Sv. Petar Čvrstec. Vse je plačano. — K. V. Senj. Dela je teliko, da se mirno nitinajesti ne moremo, še menje pa se naspati. Prosvetna društva so v Lendavi, Soboti, Črensovcih, Beltincih, na Tišini, pri sv. Jürji, Gradi, sv. Jeleni, pri Sebeščani, v Bogojini, Turnišči. Zadnje ne pri Prosvetnoj Zvezi. So tüdi „Zveze Kmečkih fantov in dekletˮ v Borejcih, Strükovcih itd., štere tüdi neso v Prosvetnoj Zvezi. Od Prosvetne Zveze v Ljubljani zvedite natenkoma vse, mi smo se v naglici mogoče gde zmotili. Hvala za poslano. — Ko. Prepozno je prišlo poslano, V maloj tiskarni se rano mora začeti z delom, ovak ne dogotovimo do predpisanoga časa. H iša z opeko krita, gospodarsko poslopje, 3 orale gozda, ena njiva, se radi družinskih razmer zelo ugodno proda. Od cerkve in železniške postaje oddaljeno pet minut. Pojasnila daje iti prodajal IGNAC LOVRENČIČ, trgovec v Križevcih pri Ljutomeru. 2 Bistrički Ferko: Amerikanec Džou. Dogučala sta si, ka odvečara odijdeta. Njeni oča njemi je že dosta kšefta napravo, te pa more tüdi on nekaj reskejrati. Džou je že šou. Oča od Marton Mebel je bio bogataš i šteo je, ka bi si Džou, ki je že bio bas, vzeo njegovo hčér, Odvečara sta se pelala po Čikagi, ki je vrejla od velkoga prometa. Odleti sta s konjami vö z varaša i prišla nazaj proti večeri i odišla v velko kavarno. Velki vodometi so visiko zdigavati vodou, razne farbe svetloba je tak spremejnola padajoče kaple, kak da bi živo srebro kapalo z nebes i se potopijo v velkom rezervari okoli šteroga so sedeti goustje. Tej slapi so delati rajlo sapico, ki je enakomerno gijbala tiste vitkih palm. Muzika i vsa ta okolščina je tak razpočila Marion, da je vzdignola visiko šlifano kupico i se doteknola Džoujove. „Džouˮ, se je nagnola prejk maloga, okrogloga stoleka, gde so stale opojno dišeče rouže. „Džou, vidim, ka me maš rad, vzemi me za ženoˮ. Okoli Džouja je zaplesala cejla Amerika. Vzdigno je kupico i spio na edno düško. „E, Mebel, tou ti je nej mogoče. Vijdiš, ti bi rada vsakši drügi dén drüge punčole mejla, drügi gvant, krščak, jaz pa šče nanč ne bi za cigare meo. Füčnola bi müva vse tou, ka maš ti pa jaz v ednom leti. Te bi pa oba šla v Evropo na Bistrico krave pastˮ. Mebel se je zagledala v rouže i za čas zdejnola: „Ah, Džouˮ. „Kaj je Mebel ? Ščéš kočühe, ka ideva domou?ˮ Mebel je nej drügo znala, kak potrdila je i gda njemi je doma v roke segnola, je pranila: ˮDžou premisliˮ. „Bomˮ, je potrdo Džou i odleto s konji. Za štirinajset dni je nej bilou Džouja v svojem kšefti. Odao je štalo i nekam premino. Mebel i njena mati sta ga iskale po cejloj Čikagi. Pa naš Džou je poustao šofer i vozo motor po čikaškij vulicaj. V nekšoj poteki ga je pa nesreča zadela. Srečao je Mebel i njeno mater. Mebel ga je včasi obrnola. „Džou, nesmiš več od meneˮ. Džou se je smejao i tolažo žalostno Mebel. „Nemrem, Nebel, nej si za travo brati, kak moja Lizaˮ. Kda si je v motor seo i vužgao bencin, joj je šče dao rokou: „Mebel, za pet dnij idem v Evropoˮ. III. Plodna je bijla tista jesen, kukarice lejpe, hajdina rodna i repa se je tüdi dobro kazala. Po razrejzanij konikaj so pokala naložena koula. Smejao bi se človik nad vsem tem darom zemle, smejao i se radüvao. Te pa kak da bi se zblisnolo, je šlo po celij njivaj, kde so bitij lüdje: „Joško Kolaričov ide z Amerikeˮ. Vsi so henjati z delom, gledati vö s kukarica i nej so megnoli. Sapo so pridržavali, gda so viditi Joška, ka se pela s kočühami, za njim pa kola za koti naklajena s kufri. Nešterni, ka so v Ameriki pri njem delati, pa so praviti: „Dobro si je nagrmado Džouˮ i nej so njemi bilij nevoščeni, zato ka je bio dober človik v Ameriki. Pa so bitij tüo i so gledali, kak se pela po pouli. Koštrčovi trgačje so trgati kre pouti kraja, pa so stopiti vö s kukarice. Že so dobro viditi, kak so lecali konji i kak so jim pene kapale vö z goubca. „No Lizaˮ, si naednok zgučij Raščan, velki svinjar. „No, Liza, ka ti močno bije srcé ?ˮ Vsi so se zglednoli okoli, zato ka je Liza tüdi trgala Koštričovim. Lize pa je nej bilou. Rejsan, nej je bilou. Jezuš, gde pa jé?ˮ si zgučijo ženske. „Lize negaˮ. Ženske so skočile v kukarico, moški pa so ostati na koniki. Iskalo so jo i zvale i najšle so jo na njenoj rendi. Sidejla je i obraz si je skrila v roké i joukala, ka joj je cejlo telo trepetale. Ženske so včasi okoli nje i so jo spitavat, ka joj je. Zgrabile sta jo dvej pod pazje i so jo nesle vö s kukarice, gde je že davao Joško roko moškom i se šengaro. „Joško, viš kak je Liza žalostnaˮ, si zgučij Raščan i vseče z očmij. Joško je postao rdeči kak rak, Liza je pa samo joukala. Naopačno jemi je bilou, pa je samo pravo: „Liza, zakoj joučeš ?“ i joj potegno roke z obraza. Skuzna i repéča od joča je bila tak lejpa, ka je Joški sapo jemalo. „Liza“, je šče zdehno i jo po glavi poglado. Ništerne ženske so se joukale od veselja, drüge pa od nevoščenosti, kak je že tou stara navada. Moški so se pa samo smijali, pa so si pipe nažigali, kda je Joško zéo Lizo na kočühe i se odpelao proti vési. — (Konec.) Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskarno Balkányi Ernest Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik, Klekl Jožef, župnik v pok.