Dr. SCHAUER DOLFE PRVA DOBA NAŠEGA ZADRUŽNIŠTVA (OD NASTANKA DO LETA 1895.) V LJUBLJANI 1945 51905 Jver^ Ljub viu^l 1) SAMOZALOŽBA TISKALA UČITELJSKA TISKARNA D. D. V LJUBLJANI (Predstavnik France Štrukelj) Vsebina Stran Uvod..................................5 I. poglavje: Naš gospodarski položaj v prejšnjem stoletju . . 15 II. poglavje: Poskusi za izboljšanje našega gospodarskega položaja .............25 III. poglavje: Priprave za razvoj zadružnega gibanja .... 33 IV. poglavje: Začetki našega zadružnega gibanja.....47 V. poglavje: Nastop Mihe Vošnjaka ". .v>.......54 VI. poglavje: Ustanovitev prve zadružne zveze.....61 VII. poglavje: Prvi uspehi Zveze ..........70 VIII. poglavje: Vodilna načela Vošnjakovega zadružnega delovanja 79 IX. poglavje: Utrditev Zveznega položaja.......101 X. poglavje: Stanje našega zadružništva ob zaključku prve dobe 118 Viri .................139 Uvod Gospodarski in socialni problemi so živo privlačevali mislece vseh časov. Venomer se izpreminjajoče gospodarsko življenje je dajailo vedno znova obilo hvaležnega gradiva za proučevanje razmer kakor tudi prilike za iskanje potov in načinov za, urejene j še in srečnejše sožitje med ljudmi, ki so< že po naravi navezani drug na drugega. Čim bolj zamotani so bili že zaradi napredujoče civilizacije medsebojni človeški odnosi ter čim bolj so se kopičili in zaostrovali nesporazumi med posameznimi sloji, poklici, stanovi, razredi, tem intenzivneje so se prizadevali, najti nekakšno rešitev, ki bi zadovoljevala po možnosti vse in vsakogar. V drugi polovici osemnajstega, a prav posebno v prvi polovici devetnajstega stoletja je nastala mogočna izpre-memba v obrtni in produkcijski tehniki zaradi raznih tehničnih izumov, zlasti zaradi izuma parnega stroja. Ta je prinesla človeštvu na eni strani epohalen gospodarski napredek, izzvala pa na drugi strani resne gospodarske krize s hudimi socialnimi neprilikami, iz katerih so se izcimile daljnosežne posledice. Spričo čedalje ostrejšega gospodarskega tekmovanja, ki so ga sprožile nove razmere, je namreč zaostajalo in bilo prizadeto vedno več ljudi, ki so se morali naposled udinjati gospodarski močnejšim ter žrtvovati pri tem svojo gospodarsko samostojnost. Iz tega nastala gospodarska neenakost je rodila čedalje globlji prepad med gospodarski samostojnimi in odvisnimi — med izkoriščaj očimi delodajalci in izkoriščanimi delavci, med kapitalom in delavstvom. Množilo se je bogastvo in blagostanje prvih, večala pa sta se hkrati beda in obup drugih, ki so posedovali v neenaki borbi, v kateri je kraljevala popolna gospodarska svoboda v dobrem, še dosti bolj pa v slabem pogledu, zgolj svoje roke. Naravno je, da so se trudili številni ideologi, in sicer predvsem tisti, katere je vodila želja, pomagati trpečim, odkriti najprimernejše zdravilo za odpravo ali vsaj olajšanje socialne bede, predlagajoč ta to, oni drugo rešitev kot najuspešnejšo in najučinkovitejšo. Ti človekoljubi so zmeraj bolj živo spoznavali prastaro resnico, da more vzajemno sodelovanje uspešno in rešilno pomagati tam, kjer moči in sredstva poedinca več ne zadostujejo ali pa popolnoma odpovedo. Zakaj tudi gospodarski malopomemben ali celo brezpomemben poedinec postane v složno organizirani družbi enakih vsega upoštevanja vreden činitelj, ki lahko uspešno zagovarja in brani svoje pravice ter odločilno posega v dogajanje, izpreminjajoč in uravnavajoč ga v svojo korist.1 To spoznanje, potrjeno s številnimi dolgoletnimi in bridkimi skušnjami, je napotilo posamezne mislece, da so čedalje odločneje in vztrajne je zagovarjali združevanje v posebna gospodarska podjetja, katerih osnovno načelo je bila prostovoljna samopomoč, ■ — v zadruge. To sta bila vodilna misel in pravi začetek novega načina gospodarskega izživljanja gmotno šibkih in zato pomoči potrebnih poedincev.2 Takšen je bil začetek v 1 Isto misel je Schulze-Delitsch izrazil takole: »... mehrere kleine Krafte vereint bilden eine grosse, und was man nicht allein durchsetzen kann, dazu soli man sich mit Anderen verbinden; dies der einfache uralte Satz, auf welchem die Association beruht, dessen Anwendung wir, seitdem es eine Geschichte giebt, iiberall, wo Menschen auftreten, eine Menge der grossartigsten Schopfungen verdanken.« (»Die arbeitenden Klassen und das Associationswesen«, str. 50.) 2Mihail I. Tugan-Baranovskij pravi v svoji knjigi o socialnih temeljih zadružništva (po hrvatskem prevodu Predraga Mitrino-viča) o nastanku zadružništva tole: »Da bi razumeli naročiti socijalno-ekonomski karakter zadrugar-stva, potrebno je da se ne ispuštaju iz vida one njegove osobine, koje veoma oštro dele zadružna poduzeča od kapitalističkih. Kapitalizem je stvoren elementarnim razvitkom privrede, pri čemu je, istina, državna vlast pomagala taj razvitak, ali ga nije stvarala kao posledicu odredjene zamisli. Naprotiv, zadrugarstvo je nastalo historički potpuno drukčije. Za-drugarstvo su ranije zamislili pojedini ljudi, kao sredstvo da se preobrazi postoječi socijalno-ekonomski poredak, i samo u neposredno j vezi -sa ovom tvoračkom zamišlju, zadrugarstvo je postalo močna socijalna sila. Nasuprot ,prirodnom' procesu razvitka kapitalizma, zadrugarstvo je stvoreno .veštački'. Ono je imalo svoje duhovne očeve i nastalo je kao posledica uticaja socijalističkog ideala na kapitalističko društvo.« (Str. 5.) Angliji, ki je dala prve ideologe modernega zadružništva. Tam so se uveljavljali W i 11 i a m King, prvi pravi zadružni teoretik, Robert Owen, socialni reformator iz New Lanarka, ki ga nekateri zadružni pisci označujejo za očeta angleškega zadružništva,3 Georg J a c o b H o 1 y -oak, goreči apostol zadružne ideje v prvi dobi angleškega zadružništva, in tam je vzniknila leta 1844. slavna roc li-d^a 1 s k a zadruga, še zdaj svetal in izpodbuden vzgled kon-sumnim zadrugam vsega sveta.4 Enako se je začelo tudi v Franciji, kjer so se pojavile prve produkcij s k e zadruge in kjer so delovali možje, kakor Charles Fourier, fanatični propagator socialnih zajednic, imenovanih »falansterij«, Louis Blanc, ki je zagovarjal ustanovitev socialnih delavnic, s katerih pomočjo naj bi se delavstvo osamosvojilo, Philipp Buchez, dejanski ustanovitelj delavskih produkcijskih zadrug, po- 3 Za takega ga ima na primer M. I. Tugan-Baranovskij v svoji knjigi, citirani v opombi 2. Nasprotno pa odločno odreka dr. Va-han Totomianz, znani zadružni ideolog, Owenu ta častni naslov. V svoji knjigi »Osnove zadružništva« (v slovenščino prevedel dr. x\ndrej Veble) namreč pravi: »Roberta 0\vena često po krivem; imenujejo očeta modernega zadružništva, v resnici je pa samo pripravljal pot in bil predhodnik zadružništva... Docela je preziral potrošne organizacije, ki so nastale v njegovi dobi v Angliji deloma čisto neodvisno od njega, deloma pa so jih ustanovili njegovi učenci. Zadrugarji mu dolgujejo zahvalo samo za dva izraza ,cooperative' in ,economical'. Leta 1821. so njegovi pristaši londonski stavci in tiskarji ustanovili konsumno društvo (Society Cooperative and Economical, t. j. Zadružno in gospodarsko društvo). Robert Owen pa je v istem času izdajal časopis z enakim imenom. Robert Owen je rabil besedo ,cooperativ' ali .zadružno' v najširšem pomenu in je od leta 1832. dalje rabil namesto nje besedo ,socialist!čen'.« (Str. 17.) 4 Konsumna zadruga v Rochdalu je bila prva, ki je zavzela glede konsumništva povsem nova lastna poslovna načela ter s tem šele omogočila pravi razvoj te zadružne panoge. Načela, formulirana od osemindvajsetih ustanoviteljev, so pomenila za vso dotedanjo prakso pravcati revolucionarni prelom. Ta zelo tvegani poskus se je prav v kratkem tako dobro obnesel, da imajo še dandanes prave konsumne zadruge širom po svetu ta načela za osnovo vsega svojega delovanja, Upravičeno je zato zadružna zgodovina rochdalskim ustanoviteljem, ki kljub svoji socialni bedi niso prezrli potrebne moralne povzdige članov, ampak so dejanski poskrbeli za uveljavitev tudi te točke svojega programa, potrdila in trajno zagotovila častni naziv, s katerim so odprli sami dne 21. decembra 1844. leta v Žabji ulici svojo prodajalnico »Equitable Pioneers of Roch-dale« (Pošteni rochdalski pionirji). zneje Charles Gide, eden vodilnih francoskih ekonomistov novejše dobe in najplodiovitejših narodnogospodarskih piscev, torej možje, ki so vsak po svoje pomagali izoblikovati moderno zadružno misel. Nič drugačen ni bil začetek tudi v Nemčiji, domovini kreditnega zadružništva; tukaj sta ustvarila prava očeta kreditnega zadružništva Hermann Schulze-Delitzsch in Friedrich Wilhelm Raiffeisen deloma sama, deloma v družbi z drugimi požrtvovalnimi delavci zadružne ustanove neprecenljive gospodarske važnosti za nemško ljudstvo in kot vzor vsem drugim narodom. Iz omenjenih začetkov se je rodilo pred dobrim stoletjem novo, svojevrstno gospodarsko gibanje manj premožnih slojev — zadružni pokret. Med svojim obstojem se je povzpelo to gibanje iz skromnih začetkov preko številnih neuspehov in marsikakega razočaranja, kar vse je pretilo* že v kali zadušiti novo organizirano prizadevanje, nadalje preko novih dvigov in poletov, idejnih in formalnih izpopolnitev ter se razraslo — pri enem narodu bolj, pri drugem zopet manj, pri enem hitreje, pri drugem zopet počasneje, kakršne so bile pač razmere in potrebe in kakršni SO' bili kajpada tudi ljudje — v silo, ki zaradi pomembnosti nujno zahteva polno upoštevanje na vseh področjih, kamor sega njeno delovanje. Zadružno gibanje terja položaj in veljavo, ki naj ustrezata njegovim močem. V bistvu je bil začetek zadružnega gibanja pri nas prav takšen kakor pri drugih narodih. Rodila ga je razen tega tudi želja, da se po zgledu drugih narodov, posebno češkega, naš človek gospodarski osamosvoji, da postane tako polnopraven soborec na narodnopolitičnem torišču. Seveda je imel že nastanek tega gibanja svojsko obeležje in svoj značaj, primerna našim razmeram. A tudi pot, ki jo je moralo prehoditi naše zadružništvo v svojem dolgem razvoju, so nujno narekovale naše politične, gospodarske, socialne, kulturne in siceršnje razmere, tako da je torej ta pot popolnoma naša in veren odsev našega bitja in žit j a.5 5 Samo mimogrede bodi omenjeno, da so si zadružni ideologi o končnem smotru, ki naj ga zasleduje zadružništvo, močno needini. Medtem ko vidi ena skrajnost v zadrugi zgolj podjetje brez vsakršnih drugih Dolga in polna izprememb je pot našega zadružništva med njegovo razvojno dobo. Saj segajo njegovi prvi začetki nazaj v 'sedemdeseta leta prejšnjega stoletja — četudi izločimo prvi sicer prav uspeli, toda žal osameli poskus ljubljanskih obrtnikov v letu 1856., da z organizirano samopomoč j o dosežejo toliko zaželjeno gospodarsko osamosvojitev. Zadružna misel, presajena po obliki iz tujine, kjer se je že krepko uveljavila, se pri nas kljub požrtvovalnemu in nesebičnemu prizadevanju prvih pobornikov razmeroma dolgo časa nikakor ni mogla udomačiti in ukoreniniti. Šele prav polagoma, ko so pokazali prvi praktični poskusi naravnost odlične uspehe, se je ta ideja učvrstila. Zadružništvo se je čedalje krepke je razvijalo ter doživljalo vedno vidnejše in otipljive j še uspehe. A razvojna pot navzgor je bila težavna in počasna, pa tudi neenakomerna in sunkovita. Posamezne vrste zadrug so se različno naglo razvijale, ene prav naglo in bohotno, medtem ko so ostale nekatere zadružne veje dolgo časa nepopolno razvite. Docela z občimi razmerami se sklada dejstvo, da se je naj poprej in tudi najbolj razvilo p o s o j i 1 n i š t v o , ki je sploh osnova vsakemu zadružnemu pokretu. Manj utemeljeno1 in opravičljivo pa je, da se za posojilništvom, ko je doseglo primerno stopnjo razmaha, niso sorazmerno' razvijale druge zadružne vrste, posebno blagovne, dasi so terjale gospodarske okoliščine tudi take vrste zadrug.. negospodarskih namenov, je drugi zadružništvo najprimernejše sredstvo za postopni, evolucijski prerod in preosnovo človeške družbe. Med obema skrajnostima je vse polno vmesnih stopenj. Med tistimi, ki polagajo večjo važnost na ideelne kakor pa na materialne koristi, ki jih nudi zadruga, je na primer Otto Friedrich von Gierke. On pravi v svojem velikem delu »Das deutsche Genossenschaftsrecht« (1868—1913) (str. 1048.) takole: »Hoher noch als der von der Gesammtheit auf die Glieder zuriickstromende materielle Vortheil, obwohl oft er erst die Basis voller menschlicher Entwickelung schafft, steht der Zuwachs, der durch die Genossenschaft dem Menschen als Menschen \vird — der Arbeiter wird zum Biirger wirtschaftlicher Gemeimvesen erhoben — dem Einzel-nen bleibt seine Individualitat, aber diese ist keine schrankenlose, sondern giebt einen Theil ihres Wesens an das Ganze hin, als dessen Glied sie die Existenzgefahren des isolirten Atoms iiberwindet- Die Genossenschaft ist eine Schule fiir das gesammte offentliche und private Leben. posamezni rodoljubi take denarne zavode poslednja leta precej marljivo tu in tam ustanovljati se trudili. Ali uspeh se še dozdaj skoro nikjer ni pokazal, ker je nam nemškutarska vladajoča stranka kolikor mogoče take ovire delala, da se večjidel še vladino dovoljenje za ustanovitev takih zavodov dobilo ni. Nasprotna stranka namreč dobro ve, da je konec njenega nenaravnega nadvladovanja, kadar naš zbujen in politično večjidel že popolnoma zaveden slovenski narod tudi materij alno neodvisen postane in ravno tako krepko na svojih lastnih nogah stoji kakor češki.«59 Ko obrazloži pisec nato posamezne oblike denarnih zavodov in nastanek njihove obratne glavnice, pove, da ni in ne sme biti njegov namen, »suhoparno teorijo in razliko o načelih enega in druzega denarnega zavoda razkladati«, ter svetuje, da je najprimerneje, ustanavljati za naše razmere »založnice«, t. j. posojilnice, nadaljuje (v drugem članku), kakor sledi: » ... Temuč hočemo praktično svetovati in razjasniti, kaj je potrebno brez zamude storiti, da se šted-ljivost ali varčnost budi, ter se slovenski narod materij alno okrepča, in vsled tega tako hitro kakor mogoče ono stopinjo politične zrelosti in vsestranske s a m o s t a 1 n o s t i doseže, kakor jo češki ima. Da do tega pridemo neobhodno je potrebno tako hitro kakor mogoče vsaj za vsak okraj, za vsako faro založnico ustanoviti; nalog teh založnic je: raztreseni kapital zbirati, združiti in prosti narod, kteremu se prilika da vsak teden tudi naj manjše vloge shraniti, od nje dobre obresti dobivati, k štedjenju ali varčnosti odgojevati. Premoženje prostega delavca se bo vidom množilo in denar, kteri se zdaj dostikrat lehkomiselno po nepotrebi v loteriji ali v gostilnicah trati, bode postal naroden kapital. i Ta vloženi denar se v prvi vrsti obrne za posojilo drugim sosrenjčanom ali farmanom, kteri so ravno v tem hipu, momentano v sili ali zadregi, si neko svoto izposoditi, bodi si, da kteri neče žito, vino ali les za p r e n i z k o ceno prodati, bodi si, da je v sili in v nevarnosti, za dolžno svoto tožen biti in vsled tega morebiti še enkrat toliko tožbenih stroškov plačevati, kakor dolg znese. Ker je kapital že nakopičen, srenjčani med seboj eden drugega osebno, in potem kako< njih materijalno stanje stoji, poznajo. Tako dobi kmet denar takoj brez dosti pisarenja in brez velikih stroškov, kar pri hranilnicah ni navadno* in je vsled tega hitra pomoč ob pravem času dvojna pomoč. Zatega delj pa tudi vsak rajši neke goldinarje več od 100 gld. obresti plačuje, ker mu ni treba vsled plačevanja stroškov pri odvetniku ali biležniku neizmerno zvišene obresti in direktno plačevati, ali pa od tujcev jako dragi denar na posodo jemati. Okraj postane neodvisen od posameznih tujih bogatinov, budi ljudstvo s tem, da boljše obresti plačuje nego hranilnice, še k večji varčnosti, končno ostane kot dobiček posojilnic ti večji vplačani obresti lastnina ljudstva in vsakega posameznega okraja, ter se kot dividenda med deležnike razdeljuje. Posojilnica vsake fare bi bila vrečina ali vir, iz kterega majhne vsote izvirajo, se kot materijalni potoki nabirajo, med seboj v veliko reko, v banko združijo, tedaj pri eni posojilnici preveč nakopičen kapital glavni narodni banki na razpolaganje dajo in sledna spet svoj njej izročeni denar drugi posojilnici zaupa, ki ta trenotek podpore potrebuje, da željam in potrebam vsakega okraja po svoji previdnosti ustreže. To glavno denarno središče se lehko tudi v posamezna narodna večja podvzetja spušča.« V poslednjem članku je navedel dr. Vošnjak na novo izpopolnjen vzorec pravil take založnice — posojilnice ter poudarja pri tem glavna načela podjetja. Z naštetimi članki, ki so obširno in poljudno utemeljevali ne samo potrebo po ustanavljanju salmopomočnih gospodarskih organizacij, marveč so tudi čisto jasno pokazali pot, po kateri moremo — po zgledu drugih narodov, posebno Čehov — doseči zaželjeno gospodarsko izboljšanje in narodno osamosvojitev, je bila naša javnost dovolj no pripravljena. Z večletnim vztrajnim delom je dr. Vošnjak, ki je oral ledino na tem popolnoma novem torišču, končno dosegel, da je zainteresiral širše kroige naše javnosti in jih opogumil, da so se nazadnje vendarle lotili dela v začrtani smeri. S tem so bile idejne priprave končane in začela se je doba realizacije, praktičnega dela. Začefki našega zadružnega gibanja Za mariborskimi in šmarskimi rodoljubi so prvi poskušali Ljutomerčani, ustanoviti posojilnico po Schulze-Delitz-schevih načelih,60 kar se jim je naposled res posrečilo. Na vloženo prošnjo pripravljalnega odbora je odobrilo na-mestništvo v Gradcu dne 23. junija 1872 z odlokom št. 7169 ustanovitev posojilnice v Ljutomeru na podstavi društvenega zakona z dne 26. novembra 1852. Posojilnica, ki je jela poslovati takoj po ustanovni skupščini, ki je bila dne 15. septembra 1872, je dosegla že kaj kmalu razveseljive uspehe. Leta 1874. je prilagodila svoja pravila predpisom zadružnega zakona z dne 9. aprila 1873. V zadružni register je bila vpisana pri okrožnem sodišču v Celju61 dne 27. oktobra 1874 z imenom Okrajna posojilnica v Ljutomeru, registrirano društvo z n. z.62 60 Ivan Lapajne, soustanovitelj ljutomerske posojilnice, pojasnjuje njeno ustanovitev takole: »Zavod smo ustanovili in vodili po načelih Sehulze-Delitzscha, ker nazori Raiffeisnovi so bili takrat še malo znani med Nemci in Slovenci še manj.« (Iz njegovega članka »Nekaj spominov«, objavljenega v že omenjenem Spominskem spisu Zadružne zveze v Celju ob priliki štiridesetletnice njenega delovanja 1883—1923,) 61 Do vštetega dne 13. oktobra 1897 se je vodil namreč tudi za zadruge iz okoliša mariborskega trgovinskega sodišča zadružni register v Celju. Zadnja zadruga, ki je bila vpisana še v Celju (dne 13w ^oktobra 1897), je bila »Backerei der Gastwirte in Marburg«. 02 Po Lapajnetovi navedbi je prišlo do imena takole: »Ko se je osnovala sedanja ,Okrajna posojilnica' v Ljutomeru, sva z njenim ustanoviteljem Ivanom Kukovcem ugibala, kako bi naj novi zavod krstila. Znano je bilo po dr. Vošnjakovih spisih ime ,založna', kar bi se doslovno reklo ,hranilno' društvo'. Naš zavod pa bi naj bil hranilnica in posojilnica in tako je ostalo pri imenu, ki označuje glavni posel, namreč pri .posojilnici'.« (Spominski spis Zadružne zveze v Celju ob priliki štiridesetletnice njenega delovanja 1883—1923, str. 3.) Kot prva slovenska zadruga na Koroškem je bila 1. 1873. ustanovljena Posojilnica pri Sv. Jakobu v Rožni dolini, in sicer prav tako po spred navedenem društvenem zakonu. Tudi ona se je že v kratkem času dobro uveljavila in pokazala povsem zadovoljive uspehe.''3 Doseženi uspehi prvih dveh posojilnic so hrabrili rodoljube tudi v drugih krajih, da so se lotili ustanavljanja posojilnic. Med letom 1874. sta bili ustanovljeni po prizadevanju dr j a. Vošnjaka dve posojilnici, toda že kar takoj po zadružnem zakonu, namreč »Gornjesavinjska posojilnica v Mozirju, vknjiženo društvo z neomejenim poroštvom«, ki je bila vpisana v zadružni register dne 18. avgusta 1874, in v Šoštanju posojilnica, ki je imela prvotno samo nemško firmo »Spar- und Vorschussverein zu Schonstein, r. G. m. b. H.«, je bila dne 2. oktobra 1874 vpisana v zadružni register ter se je imenovala šele izza dne 27. aprila 1887 »Posojilnica v Šoštanju, r. z. z n. z.«. Naslednje leto (1875.) — dne 1. aprila — je jela poslovati prva posojilnica na bivšem Kranjskem, namreč » P r v a dolenjska posojilnica, registrovana zadruga z omejenim poroštvom v Metliki«, ki je bila vpisana v zadružni register okrožnega sodišča v Novem mestu dne 12. januarja 1875 kot prva zadruga. Posojilnica se je L 1882. izpremenila v zadrugo z neomejenim jamstvom ter je prilagodila svoja pravila zakonu z dne 27. decembra 1880, da se je mogla koristiti z njegovimi olajšavami za zadruge.64 Po vzgledu Ljutomerčanov so tudi ustanovitelji v drugih krajih dajali tem novim organizacijam naziv »posojilnica«. S tem imenom, ki se je splošno razširilo, razumemo samo kreditno zadrugo, medtem ko označujemo s »hranilnico« denarni zavod, ustanovljen na osnovi tako imenovanega hranilničnega regulativa iz leta 1844- Pozneje, v drugi razvojni dobi našega zadružništva, se je udomačil način, dodajati kreditnim zadrugam še pristavek »hranilnica«, tako da imajo sedaj skoro vse, razen najstarejših (ki so obdržale še nadalje svojo firmo, sestoječo samo iz besede »posojilnica«) in najnovejših (ki uporabljajo navadno naziv »kreditna zadruga« s primernim pristavkom, n. pr. Kreditna zadruga mestnih, bančnih, železniških itd. nameščencev), firmo »hranilnica in posojilnica«. 03 Zanimivo je to, da je spravila ta posojilnica svoja pravila v soglasje s predpisi- zadružnega zakona šele leta 1900. in da je poslovala potemtakem vse dotlej kot društvo. 04 Glej pripombo 71! Istega leta, dne 2. maja, se je ustanovila v Ljubljani uradniška zadruga z imenom »Spar- und Vorschuss-Consortium des I. allgemeinen Beamtenvereines der oester. ungar. Monarchie in Laibach, registrirte Genossen-schaft mit beschrankter Haftung« (ki so ga slovenili s Hrani 1 n i m in posojilnim konzorcijem I. splošnega uradniškega društva za avstro-ogrsko monarhijo, r. z. z om. jam.,65 katero je deželno sodišče v Ljubljani vpisalo v zadružni register dne 21. avgusta 1875 kot četrto zadrugo. Do takrat je obstajala v Ljubljani samo nekaka ekspozitura največjega takratnega zavarovalnega društva, t. j. »des er-sten allgemeinen Beamtenvereines der osterreichisch-unga-rischen Monarchie« na Dunaju. To društvo je imelo člane po vsej državi in le-ti so bili razdeljeni na posamezne krajevne skupine (konzorcije). Člani na bivšem Kranjskem so tvorili posebno kranjsko skupino, ki je imela v Ljubljani svoj krajevni odbor (»Local-Ausschuss«), voljen na letnih krajevnih skupščinah. Društvena pravila so določevala, da je krajevni odbor izvršilni in posredovalni organ med centralo in člani dotične skupine. Društvo je zavarovalo svoje člane za primer bolezni, invaliditete in smrti. Iz dotoka vplačanih zavarovalnih premij je društvo preko krajevnih odborov podeljevalo posojila. Ker se je ta panoga močno razvila, je društvo organiziralo v krajih, kjer je bile večje število članov, samostojne kreditne zadruge. Tako se je tudi kranjska skupina v soglasju'56 in po navodilih centrale pretvorila formalno v samostojno zadrugo, gospodarski pa je ostala slej ko prej odvisna od centrale na Dunaju. Konzorcij je tudi vnaprej opravljal vse krajevne posle osred- 05 Leta 1940. je zadruga, ki je v teku svojega dolgega obstoja neko-likokrat menjala svoja pravila, izpremenila svojo firmo- v Hranilni in posojilni konzorcij, kreditna zadruga drž. uslužbencev z o. j. v Ljubljani. 06 Iz registrskega akta te zadruge (Zadr. IV—43) je razvidno, da je bilo predlogu za vpis novoustanovljene zadruge v zadružni register priloženo tudi notarsko overovljeno dovoljenje centrale in izvod društvenih pravil. Ta pravila so zelo obširna in vsebujejo v četrtem oddelku {§§ 92. do 119.) podrobna in obvezna določila ter navodila o ustanovitvi, upravljanju in poslovanju konzorcijev. Ta določila nedvomno dokazujejo popolnoma gospodarsko in administrativno povezanost in odvisnost formalno samostojne zadruge od dunajske centrale. 4 49 njega društva, predvsem življenjsko zavarovanje. Društvo je nudilo zato konzorciju v tekočem računu potrebne kredite za dajanje podpor in cenenih posojil. V primeri z ostalimi tedanjimi konzorciji, ki so enako nastali in se nahajali v istem odnosu do dunajske centrale, se ljubljanski konzorcij ni posebno razvijal. Objavljeni statistični podatki za čas do leta 1894. (natisnjen računski zaključek za poslovno leto 1894.) prikazuje, da je zadruga od leta do leta polagoma rastla, dosegla leta 1888. svoj višek, nato pa začela vidno nazadovati. Leta 1888. je zadruga štela 239 združnikov, hranilne vloge so dosegle 2231 fl., poslovni deleži članov pa 22.189 fl. 67 kr., ki so se obrestovali po 5 %. Temu nasproti je pa konzorcij podelil za 27.584 fl. 48 kr. posojil, njegov rezervni sklad pa je dosegel znesek 1624 fl. 52% kr. Po> tem letu je opaziti vpad tako pri članstvu, v zvezi s tem seveda tudi pri poslovni glavnici, kakor tudi pri hranilnih vlogah in podeljenih posojilih. Kajpada sta to očitovala poslovni dobiček, ki se je od leta do leta nižal, kakor tudi obrestovan je, ki se je znižalo na 4 %. Razen drugih krajevnih vzrokov je slabo vplivalo dejstvo, da je ravnalo nemško osrednje vodstvo pristranski pri podeljevanju podpor in dovoljevanju posojil, dajaje prednost nemškim prosilcem.67 Spričo gospodarske odvisnosti in nemškega obeležja ni imel konzorcij dolgo časa nobenega velikega pomena za naše zadružništvo. (Zadruga je bila sicer nekaj časa takoj po ustanovitvi tudi članica Zveze slovenskih posojilnic, katero pa je pozneje zapustila.) 67 Po članku »Hranilni in posojilni konzorcij — Kreditna zadruga drž. uslužbencev v Ljubljani«, ki ga je objavil »Zadružni koledar za leto 1938.«;. Kakor je razvidno iz članka, je nastopil v konzorciju leta 1901. preobrat. V odbor je prišla mlada slovenska opozicija, ki je jela intenzivno delovati ter ji je kmalu uspelo, razširiti področje konzorcija. Ko je bilo uspešno preustrojeno notranje poslovanje in proglašena konec 1908. leta slovenščina za službeni jezik konzorcija, so prevzeli že do leta 1914. Slovenci tudi vsa odborniška mesta. Po letu 1918. se je konzorcij osamosvojil. Z večjimi domačimi vlogami se mu je posrečilo, da je odplačal ne le ves dolg pri dunajski centrali, temveč tudi to, da je začel z rednim dovoljevanjem posojil zares pomagati zadolženemu uradništvu. Dandanes prištevamo konzorcij k najmočnejšim našim kreditnim zadrugam. Dne 2. januarja 1876 je bila ustanovljena posojilnica v Ormožu, ki je imela prvotno samo nemško firmo »Frie-dauer Spar- und Vorschussverein, r. G. m. b. H.«. Posojilnica, registrirana dne 8. januarja 1876, je (kakor metliška) zamenila leta 1883. omejeno jamstvo z neomejenim ter dobila dne 12. aprila 1892 tudi slovenski naziv »Ormožka posojilnica, r. z. z n. z.«.68 Pravila doslej naštetih posojilnic so slonela na načelih, ki jih je zagovarjal Schulze-Delitzsch. Po ustanovitvi ormoške posojilnice je nastal glede ustanavljanja posojilnic nekakšen zastoj, ki je bil trenutno tem manj razumljiv, ker je že dobil veljavo zadružni zakon iz leta 1873. »Postava od 9. aprila 1873 o pridobilnih in go-spodarstvenih društvih ali tovarištvih«, kakor je imenovala zakon slovenska izdaja državnega zakonika, je torej pri nas izzvala popolnoma nasprotne nasledke, kakor jih je ugotovil dr. Hans Criiger na splošno za avstrijske razmere. Medtem ko so bistvene olajšave v pogledu ustanavljanja zadrug izzvale drugod »pravo ustanovitveno manijo«,69 je pri nas bilo vprav obratno, kajpada ne zaradi uveljavitve novega zakona, marveč iz razlogov, o katerih bo pozneje govor. Novi avstrijski zakon je bil sestavljen po pruskem zadružnem zakonu iz leta 1869. Toda kljub temu je imela po zaslugi profesorja Antona Ran de, velikega borca čeških kreditnih zadrug po Schulze-Delitzsch-Šimačkovem sistemu, to veliko prednost, da so se smele ustanavljati, razen zadrug z neomejenim jamstvom, tudi zadruge z omejenim poroštvom. Medtem ko je bilo pred uveljavitvijo zadružnega zakona res zelo otežkočeno ustanavljanje posojilnic, je postalo le-to po njegovi uveljavitvi znatno bolj preprosto. Pred letom 1873. so se mogle namreč posojilnice usta- 68 Izza dne 17. septembra 1925 se je imenovala zadruga »Ljudska hranilnica in posojilnica v Ormožu, r. z. z n. z.«. 69 Dr. Criiger trdi (str. 253.): »... dazu kam, dass vielfach der Erlass des Genossenschaftsgesetzes als eine Aufforderung zur Griindung von Genossenschaften aufgefasst wurde und die Ansicht verbreitet war, dass die Genossenschaften berufen seien die Actiengesellschaften zu ersetzen. Dies veranlasste ein formliches Grundungsfieber, das dann die entspre-chenden Zusammenbriiche leichtfertiger Griindungen zur Folge hatte.« navijati bodisi kot združbe po določbah občega državljanskega zakonika z vsemi sončnimi in senčnimi stranmi trgovinskega podjetja ali pa) kot društva po društvenem zakonu iz leta 1852. Ker prvi način nikakor ni bil priporočljiv glede na bistvo posojilnice, ki ima naglo se izpreminjajoče število članov in si ne prizadeva zgolj za poslovni dobiček, zato je bilo pač treba upoštevati drugi način, četudi ni bil brez temnih strani. Predvsem je že predpisana vnanja oblika postopka za ustanovitev samo' marsikoga plašila. Ustanovitelji soi si morali izposlovati namreč naj poprej oblastveno dovoljenje za pripravljalna dela ter so se mogli šele potem, ko so ga dobili, lotiti dela za pravo ustanovitev.70 Glavna zapreka je tičala v tem, da je bilo, kar dokazujejo že spred navedeni primeri, zelo težavno, dobiti oblastven pristanek. Zakaj izdaja dovoljenja je spadala, povsem v diskrecionarno pravico upravnega oblastva, prav za prav bila je prepuščena docela samovoljnosti ali prosti izprevidnosti upravnega oblastva, ki iz razumljivih razlogov ni bilo naklonjeno mlademu slovenskemu gospodarskemu gibanju. Zato ni čudno, da je bila uradna rešitev tolikokrat neugodna. Vse težave z upravnim oblastvom so z zadružnim zakonom mahoma odpadle, ker je prešla pristojnost nad zadrugami na okrožna sodišča, ki so bila pri registraciji zadruge dolžna, zgolj presoditi, so se li pri njeni ustanovitvi upoštevali usitrezajoči zakoniti predpisi ali ne, niso pa se smela spuščati v presojo o potrebi ali pa umestnosti ustanovitve zadruge. Zadružni zakon torej je stoprav priznal zadruge za svojevrstne gospodarske organizacije manj imovitih oseb, prav za prav za združbe, ki jim glede na njihov namen pritičeta poseben usltroj in izjemen postopek, popolnoma drugačen od trgovinskih podjetij na eni in društev na drugi strani. Uveljavitev zadružnega zakona iz leta 1873. je pomenila veliko priznanje vsem prvim zadrugam, ki so se iz neznatnih začetkov — v nekaterih državah hitreje, v drugih počasneje — tako razvile in gospodarski okrepile, da tudi odločilnim državnim činiteljem ni več kazalo, jih v formalnem zakon- 70 Primerjaj, kako se je ustanovilo Obrtno pomožno društvo v Ljubljani. (Piščeva študija »Naša prva zadruga«, str. 6.) skem pogledu istovetiti z drugimi ustanovami. Zategadelj so jim morali dati glede na svojstvenosti, samo njim lastne, tudi ustrezaj očo zakonsko' obliko. Čeprav so bili torej formalni pogoji za ustanavljanje posojilnic po uveljavitvi zadružnega zakona jako povoljni, se vendar pri nas zadružna misel ni živahne je razgibala. Razlog je tičal v okolnosti, da je nedostajalo sistematičnega dela v zadružništvu, predvsem pa v dejsitvu, da smo pogrešali moža, ki bi se bil ves posvetil zadružništvu, a ne morda delu in procvitu samo ene zadruge, ter vravnaval celokupno slovensko zadružno gibanje. Neoporečna resnica je sicer, da se je trudilo dokaj zelo požrtvovalnih delavcev v posameznih zadrugah za njihov ugodni prospeh, toda vse svoje moči so posvečali zgolj posojilnici svojega kraja, a za druge se seve niso zanimali. In vendar se je prav kmalu začutila potreba, da se že delujoče posojilnice povežejo med seboj. Tako bi mogla druga drugo podpirati z nasveti in morda tudi gmotno, skratka, po začeti poti skupno korakati, saj je zlasti po novi, neuglajeni poti, posuti s številnimi ovirami in nevarnostmi, hoja v družbi mnogo lažja in uspešnejša. Imeli smo sicer moža, dr. Jožeta Vošnjaka, ki je izpodbujal in pomagal povsod, kjer koli je le mogel, vendar mu njegov poklic, a še bolj njegovo vsestransko kulturno-politično delovanje ni dopuščalo, da bi posvečal vse moči in sile zgolj narodnemu gospodarskemu delu, ki je terjalo zaradi obsežnosti celega moža. Precej let je moralo naše jedva se porajajoče zadružništvo čakati na takega sposobnega moža, dokler ga ni dobilo stoprav leta 1880. v osebi Jožetovega brata — Mihaela Vošnjaka, ki se je nastanil kot upokojen železniški inženir v Celju. 53 Nastop MIhe Vošnfaka Srečno naključje je dalo našemu zadružništvu Miho Vošnj aka, moža, ki je bil spričo sposobnosti in osebnih pogojev (gmotno dobro preskrbljen upokojenec, torej brez moreče skrbi za vsakdanji kruh) kot nalašč ustvarjen, da uresniči zamisel, katero je tako zelo vneto širil njegov brat lože. Miha Vošnjak je pripadal tistim odkritosrčnim rodoljubom, ki so bili uverjeni, da si bo slovenski narod priboril narodno, politično in kulturno enakopravnost z drugimi avstrijskimi narodi samo, če bo tudi gospodarski dovolj močan pa samostojen. Iz tega razloga in te pobude se je oprijel dela, pospešujočega gospodarstvo, ter se posvetil zadružništvu, ki ga je imel za najprimernejšo obliko v dosego zastavljenega si smotra. Pri tem je bil trdno prepričan, da je za Slovence najvažnejše in najnujnejše ustanavljanje narodnih denarnih zavodov, ki naj tvorijo krepko hrbtenico vsemu nadaljnjemu narodnogospodarskemu delovanju. Ko je proučil korenito položaj, je spoznal nadalje, da je sicer pot, ki so jo ubirali dotlej slovenski rodoljubi s tem, da so ustanavljali posojilnice, pravilna, da pa je navzlic temu nujno potrebno, vnesti v to prizadevanje premišljeno ustrezen načrt in delo znatno poglobiti. Brž ko je bil glede tega docela na čistem, si je zastavil delovno nalogo, s katere izvršitvijo naj bi se izpremenil dotedanji neorganizirani trud za koristi posojilništva v smotrnega ter se tako dosti laže dosezali večji in pomembnejši uspehi. Za prvo tako nalogo je imel Miha Vošnjak ustanovitev posojilnice v Celju, tem narodnem središču Spodnje Štajerske, dasiravno so mu namero resno odsvetovali tamkajšnji narodni delavci zaradi svojih že opetovano izjalovljenih poskusov. Vošnjak odsvetovanja ni upošteval ter se tudi ni oziral na različne ugovore, marveč se je vneto lotil priprav. Po raznih vzorcih je sestavil za namerjano posojilnico ustrezajoča pravila, ki so določala med drugim poslovne deleže po petdeset goldinarjev in posojanje tudi nečlanom. Prav za časa, ko je vse potrebno pripravljal, da doseže svoj namen, je sprejel dunajski državni zbor spričo ponavljajočih se predstavk zadrug, ki so ječale zavoljo velikih davkov in se zato niso mogle uspešno razvijati, zanje poseben zakon o davčnih olajšavah.71 S temi olajšavami so se mogle koristiti zadruge, ki so omejevale poslovanje zgolj na člane. Da bi bila tudi ustanavljajoča se posojilnica lahko deležna ugodnosti, katere je nudil novi zakon, je predrugačil Vošnjak svoj že izdelani osnutek njenih pravil in ga prilagodil predpisom novega zakona. Važno je bilo posebno to, da je usvojil — nasprotno prvotni nameri — načelo, da mora postati sleherni posojilojemnik zadružnik. Zato je uvedel dve vrsti deležev, in sicer glav n~e~m op r a v i 1 n e . Zadnje pa je razdelil še na dve vrsti tako, da je nova Posojilnica imela kar tri vrste deležev, glavne po sto goldinarjev, opravilne I. vrste po deset goldinarjev in opravilne II. vrste po goldinarju. S to kompromisno rešitvijo, o kateri bo še podrobneje govor, je Vošnjak na eni strani omogočeval, tudi najpotrebnejšim, da so lahko postali vsaj s po enim plačanim goldinarskim deležem člani posojilnice, na drugi strani pa ostal zvest svojemu prvotnemu načrtu, da z visokimi deleži zbere čimprej in čim večjo lastno glavnico. Razen tega se je na ta način zavaroval pred možnostjo, da bi vdrl v zadrugo tuj element in jo odtegnil narodnim na- 71 »Postava od 27. decembra 1880 o nekih premenah postav in pro-pisov za pridobnino in dohodarino, glede pridobilnih in gospodarstvenih sodružij ali društev in glede založnic« — Zaradi svojevrstnih izrazov za posamezne vrste zadrug naj bo navedena tu prva točka § 1. tega zakona: »Določila te postave naj se uporabljajo: 1. Na samostalna pridobil-na in gospodarstvena sodružja ali društva, ki so po postavi od 9. aprila 1873 (drž. zak. št. 70) v vpisnik vpisana in pa druga po načelu samopomočja osnovana, nevpisana taka sodružja (zajmava in kreditna društva, potrošna, sirovinska in magazinska društva, zidalna, stanovna in delovna sodružja in enakšna), katera svoje poslovanje po pravilih (statutih) na svoje društvenike omejujejo, če tudi od nedruštvenikov novcev v zajem jemljo ali blaga kupujejo;... « logam.7- Kljub preraznim zaprekam, ki so se pojavljale že izza vsega začetka, se je ustanovila naposled vendarle P 01 s o j i 1 n i c a v C e 1 j i, r. z. z o. p. — V o r s c h u s s -verein in Cilli, r. G. m. b. H. V zadružni register je bila vpisana dne 11. marca 1881, a uradovati je jela nato že dne 6. aprila.73 Z žilavo vnemo se je lotil Vošnjak dela v novi posojilnici. Prvi dve leti so* sloneli vsi pisarniški posli kakor tudi vse knjigovodstveno delo samo na njegovih ramenih. Prav vse je opravljal z veliko ljubeznijo in požrtvovalnostjo vzorno in zastonj povrhu. Posojilnica je postala za njegovega spretnega vodstva že v nekaj letih eden največjih denarnih zavodov na Spodnjem Štajerskem. Z velikimi uspehi je izpodbujala74 še oklevajoče činitelje v marsikaterih krajih, da so se vendarle odločili za ustanovitev posojilnic ter bili kos oviram, ki so se jim zdele do tedaj nepremagljive. In res je vzniknilo v letih 1881. in 1882. pet novih posojilnic, pri čemer je Vošnjak z nasveti in dejanski sodeloval ter sestavil zanje tudi primerna vzorna pravila. Prvi so bili Žalčani, ki so prosili Vošnjaka, naj jim pomaga ustanoviti posojilnico. To se je zgodilo. In tako je bil že dne 23. maja 1881 prvi uradni dan Savinjske posojilnice v Žavcu, vknjiženega društva z neomejenim poroštvom — Sannthaler Vorschussverein in Sachsenfeld, r. G. m. b. H. Zadruga, ki je imela dne 1. marca 1881 ustanovni občni zbor, je bila registrirana dne 19. aprila 1881. Še istega leta, in sicer dne 18. septembra 1881, so ustanovili na pobudo znanega slovenskega mecena Antona 72 Na občnem zboru dne 19. .marca 1883 je posojilnica predrugačila svoja pravila, in sicer je omejeno jamstvo spremenila v neomejeno. 73 Takrat je bil predsednik celjskega okrožnega sodišča dvorni svetnik Heinricher, eden najbolj borbenih nemških veljakov na Spodnjem Štajerskem, ki se je ravnal vselej po svojem načelu: »Das Kapital und die Intelligenz in Untersteiermark sind deutsch und miissen deutsch bleiben.« Ta mož je nasprotoval z vso silo registraciji celjske posojilnice. 74 Posebno ugodno je vplivalo na slovensko javnost dejstvo, da je zgradila posojilnica že leta 1896. veličastno palačo »Narodni dom« v Celju, ki je stala četrt milijona goldinarjev — ogromno vsoto za tedanje čase. Predaja doma svojemu namenu, ki je bila združena z veliko in pomembno narodno slovesnostjo, je bila dne 8. avgusta 1897. Kneza in ob krepkem osebnem sodelovanju bratov Vošnja-kov75 župani ljubljanske okolice (Spodnje Šiške, Vodmata, Škofljice, Viča idr.) K me t s ko posojilnico ljubljanske okolice, r. z. z o. p., ki je bila vpisana v zadružni register dne 13. januarja 1882. Omembe vredno je, da ta posojilnica kljub sodelovanju bratov Vošnjakov ni sledila vzgled celjske posojilnice v pogledu dvovrstnosti poslovnih deležev, marveč je uvedla samo eno vrsto deležev po 100 gld., od katerih je vsak dajal zadružniku pravico, glasovati na občnem zboru z enim glasom, vendar z omejitvijo, da nihče ni smel imeti več kakor pet glasov. Posojilnica je podeljevala kredite tudi nečlanom, morala pa zato plačevati davke. Vprav ta okolnost je odločilno vplivala, da je štiri leta potem, na izrednem občnem zboru dne 9. maja 1886, prilagodila svoja pravila predpisom zakona iz leta 1880. v želji, da bi se mogla koristiti z njegovimi davčnimi ugodnostmi. Posojilnica je predvsem zame-nila76 omejeno jamstvo z neomejenim, izrecno določila v § 2. a, da daje posojila samo zadružnikom, in uvedla dve vrsti zadružnih deležev, glavne po 100 gld, in opravilne po 5 gld. Vsak zadružnik je imel pravico na občnem zboru glasovati o vseh točkah, pri čemer je imel vsak opravilni delež en glas, glavni delež pa dvajset glasov brez kake omejitve. Na sedmem rednem občnem zboru dne 17. februarja 1889 je Posojilnica vnovič izpremenila svoja pravila v pogledu deležev in ločila po vzgledu celjske posojilnice opravilne deleže v dve vrsti, po pet in en goldinar. Ker se je izpreme-nil zgolj ta paragraf, je razlog tej izpremembi nerazumljiv. Po ljubljanskem vzgledu so dne 24. novembra 1881 ustanovili tudi na Vrhniki Kmetsko posojilnico v r h - 75 Zapisnik ustanovne skupščine, ki ga je sestavil notar in se nahaja v overovljeni obliki v zadružnem aktu okrožnega sodišča v Ljubljani (Za dr. I—74), priča, da je dr. Jože Vošnjak predsedoval ustanovnemu sestanku ter tudi obrazložil namen in pomen zadruge in pravila. 76 Po skupščinskem zapisniku je predsedujoči (Janez Knez iz Spodnje Šiške) utemeljeval izpremembo, »da je ravnateljstvo, kakor tudi nadzorstvo uže davno spoznalo potrebo spremembe zadružnih pravil iz mnogih uzrokov, posebno pa radi tega, ker zadruga po sedanjih pravilih plačuje preveč davka in se je premalo razširjevala na podlagi pravil, po kterih ona le omejeno poroštvo prevzame«. n i š k e okolice, registrava.no zadrugo z omejenim poroštvom, ki je začela poslovati sicer že dne 5. februarja 1882, a je bila registrirana zaradi oblikovne napake šele dva meseca pozneje — dne 8. maja. Vrhniška posojilnica je prevzela en bloc prva pravila svoje ljubljanske posestrime, jih jezikovno nekoliko izboljšala, vnesla pa vendarle nekatere izpremembe, ki pomenijo razveseljivo izpopolnitev. Tako so pravila na prvem mestu poudarjala, da je namen posojilnice »med ljudstvom smisel za prihranjenje denarjev zbujevati«. Nadalje so pravila navajala časopise, kjer naj posojilnica razglaša svoje uradne objave, in navedla besedilo zadružnega pečata.77 Napredek kaže tudi določilo o izplačevanju hranilnih vlog, ker omogoča ravnateljstvu pri tem večjo* prilagoditev blagajniškemu stanju. Novost pa kažejo vrhniška pravila v pogledu glasovalne pravice. Do petih deležev je vsak delež upravičeval zadružnika do enega glasu, od tega števila navzgor pa sta šele po dva deleža dala po en glas. Franc Rapoc, tedaj notar v Šoštanju, pa svoje začete akcije, ustanoviti posojilnico v Mariboru, ni pozabil. Pridobil je Miho Vošnjaka, da je z bratom Jožetom vnovič skušal prepričati Mariborčane o koristnosti in neogibnosti take narodne posojilnice. Dne 8. januarja 1882 je dospelo naposled vendarle tako daleč, da se je ustanovila Posojilnica za Maribor in okolico — Spar-und V o r s c h u s s g e n o s s e n s c h a f t ,78 ki je začela poslovati že dober mesec pozneje, namreč 14. februarja. Med zanimivost je šteti, da so bila prva pravila tega zavoda, ki so ga ustanovili izrazito narodni ljudje, dvojezična (slovensko-nemška) in da je veljalo nemško besedilo za izvirno.79 Po- 77 Dasi se bistveno loči registrirana firma po § 1. pravil od besedila »družtvenega« pečata, ki govori o »Kmetski posojilnici na Vrhniki, regi-strovanem družtvu z omejenim poroštvom,« je deželno sodišče v Ljubljani vendarle registriralo pravila (Zadr. IV—22). 78 Posojilnica je bila vpisana v zadružni register dne 27. jan. 1882. 79 Pisec že omenjene spomenice »Posojilnica v Mariboru 1882—1932« meni, da utegne biti najbolj verjetna domneva za to obzir na konservativne Nemce, češ »saj so osemdeseta leta čas ozkega političnega sodelovanja med Slovenci in konservativnimi Nemci in zastopa mariborski volilni okraj v dunajskem parlamentu konservativni Nemec, Goedel«. sojilnica je bila v naši javnosti sprejeta z velikim zadovoljstvom ter so ji takoj v začetku pripisovali veliko pomembnost v gospodarskem pogledu za Maribor in vso njegovo bližnjo in daljno okolico.80 80 Za pravilno presojo, kakšne pomembnosti je bila ustanovitev mariborske Posojilnice, je važen vtis, ki ga je napravila v javnosti. V spomenici »Posojilnica v Mariboru 1882—1932« (str. 31.) je rečeno: »Utis, ki ga je napravila ustanovitev Posojilnice v Mariboru na slovensko javnost, je bil izreden. ,Slov. gospodar' in z njim ,Slov. Narod' pišeta o srečnem shodu domoljubov slovenskih v Mariboru, ki so ustanovili to, kar smo si že dolgo želeli in kar smo težko pogrešali. Posojilnica je bila Slovencem že davno potrebna. Zanaprej se Slovencem n. pr. ob času volitev ne bo treba bati pretenj od strani nasprotnih denarnih zavodov. Oba lista izrekata ob krstu mariborske Posojilnice željo, da krepka procvita in svojemu namenu od leta do leta bolje ustreza. .Slovenec' častita na ustanovitvi Posojilnice za mariborski okraj in povdarja, da imajo sedaj slovenski posestniki zaslombo, ki jih bo varovala pred gospodarskim propadom. Narodno-politično povdarjanje pomena mariborske Posojilnice in istočasni nastoj Posojilnice s političnim društvom spominjajo na Jurčičev in Rapočev dopis 1868 in nam postavljajo ustanovitev Posojilnice v jasno luč. Posojilnica je nastala kot opora Slovenskemu političnemu društvu v narodnem boju v Mariboru in okolici. In slično nam kaže § 31. pravil iz leta 1872.! Večina gleda narodnostni pomen Posojilnice, njen gospodarski pomen povdarja manjšina. Posojilnica pomeni novo narodnostno postojanko, ki bo varovala nastopajočo narodnostno osamosvojevanje. Ustanovitev celjske in mariborske Posojilnice pomeni novo dobo: doslej se je narodnostna diferencijacija vršila na političnem in kulturnem polju, medtem ko je bilo gospodarstvo organizirano v okviru dežele Štajerske, pri čemer nastopajo gospodarske organizacije, slovenske in nemške skupno; z ustanovitvijo mariborske in celjske Posojilnice pa se začno tud! gospodarske ustanove organizirati v okviru narodnosti. Slovenci začno sedaj gledati mestne hranilnice v Celju, Ptuju in Mariboru kot nemške postojanke ter jih ne gledajo več samo kot gospodarske ustanove.« Da je bila ustanovitev posojilnice tako navdušeno pozdravljena, je razumljivo, če pomisPmo tudi na gospodarsko stanje Maribora in njegove kmetske okolice. »Vsem je bila še predobro v spominu kriza 1873 in nad vsemi je še ležala mora banke Slovenije. Posledica je bila tezavri-ranje denarja in razmah oderuštva, ki je zlasti na deželi tlačilo kmeta s 15- do 30%nimi obrestmi! Na vaseh je pogosto pel boben, trtne bolezni so uničevale gospodarstvo celih pokrajin in po vsej deželi je šla edina zveličavna krilatica: Amerika! Hranilnice v mestih niso gledale, da naložijo denar na obresti, temveč so stremele za kar največjimi rezervnimi zakladi in za nakupom vrednostnih papirjev. Na razpolago so bile v glavnem meščanstvu, ki v splošnem ni poznalo krize. Hranilnice so postale mnogokje zavod, ki stremi izključno za dobičkom. Vse to razpoloženje so upoštevali ustanovitelji, ki so v nasprotstvu k celjski Posojilnici ustanovili zadrugo v pomoč kmetu.« Prva pravila, ki so pokazala že v prvem poslovnem letu nedostatke in bila zato že dne 8. novembra 1884 izpreme-njena, so označevala kot namen zadruge, dajati svojim udom kratkoročna posojila po kar mogoče nizki obrestni meri, in to predvsem na osebni kredit in le izjemoma na zastavo nepremičnin in premičnin. Prve mesece po ustanovitvi je dajala posojilnica res samo osebne kredite in šele na jesen je jela dovoljevati tudi hipotečna posojila. Tudi Mariborska posojilnica je imela dve vrsti deležev: opravilne po 10 gld. in glavne po 100 gld. Zanimiva je bila določba pravil, da imajo vlagatelji, nečlani zadruge, če vlože več ko 300 gld., pravico, voliti tretjino nadzornikov, in tako možnost, prepričati se, kako se z njihovim denarjem gospodari. Nadalje so imeli po pravilih posredno glasovalno pravico pri vsakem najvažnejšem posvetovanju kakor tudi pri dovoljevanju posojil nad 2000 gld. Popravljena pravila so to čudno pravico odpravila. Večja posojila, t. j. v zneskih preko 200 gld., so se dajala samo ob pogoju, da je moral plačati posojilojemnik, ako je dobil 200 do 400 gld., dva opravilna deleža, 400 do 500 gld. tri, 600 do 800 gld. štiri, 800 do 1000 gld. pet opravilnih deležev, a če je prejel posojilo nad 1000 gld., en glavni delež. Tudi uspešno in povoljno delovanje posojilnice v Mariboru pod vodstvom, dr. Jerneja Glančnika je presegalo celo v začetku vse pričakovanje ter prepričevalno dokazovalo, da je mogoče z organiziranim nastopom doseči tudi pri nas na gospodarskem področju velike izpodbudne uspehe. Leta 1882. sta se ustanovili ob sodelovanju Mihe Vožnja k a še Posojilnica v Sevnici, r. z. z n. p. (dne 12. novembra), in Notranjska posojilnica v Postojni, r. z. z o. p. Prva je bila vpisana v zadružni register dne 24. novembra, druga pa dne 11. decembra 1882.. Uslanoviiev prve zadružne zveze Prvi del naloge, tikajoče se našega zadružništva, se je Mihi Vošnjaku, kakor si jo je bil zamislil in začrtal, popolnoma posrečil. Ustvaril je močan denarni zavod v Celju kot vzorno gospodarsko hrbtenico bližnje in daljne mestne okolice, v vseh večjih in pomembnejših krajih pa so že delovale posojilnice, razvijajoče se naglo in ugodno, a vsem v Podravju je krepko prednjačila mariborska. Toda kot dober gospodarski organizator, zroč na ustanovljene zadruge in njihov razvoj s splošno narodnega stališča, je Voš-njak kmalu uvidel, da bodo mogle posojilnice izvrševati veliko nalogo in uspešno ustrezati nadam, ki jih je gojil glede njih, samo, če bo vladala med njimi prava vzajemnost in se bo njihovo medsebojno delovanje ob potrebi tudi praktično udejstvovalo. Da se to res doseže, ne zadostuje zgolj osebno znanje in prijateljsko razmerje med vodilnimi upravitelji posameznih posojilnic, ampak je treba tudi formalne vezi, torej organizacije, ki naj kot izrecno' legitimirana združuje posamezne, sicer povsem samostojne edinice v prostovoljno organizirano celoto, kateri pa naj pritiče seveda še več drugih nalog. Taki in podobni razlogi so pripravili Vošnjaka do tega, da se je odločil, ustanoviti vsekakor in čimprej centralo delujočih posojilnic. Dela se je lotil s prirojeno' mu vnemo nemudno. Zaradi uresničenja svojega smotra je povabil dne 6. januarja 1883 vseh štirinajst slovenskih posojilnic, poslu-jočih v Celju, Ljubljani (Kmetsko posojilnico ljubljanske okolice, Obrtniško pomožno društvo, Hranilni in posojilni konzorcij), Ljutomeru, Mariboru, Metliki, Mozirju, Ormo- žu, Postojni, Šoštanju, Št. Jakobu v Rožu, na Vrhniki in v Žalcu na sestanek v Celju, na katerem naj se ustanovi »Zveza slovenskih posojilnic «.81 Vabilu se je odzvalo samo pet posojilnic (Celje, Maribor, Mozirje, Šoštanj in Žalec). Pičli odziv ne priča ravno o prevelikem navdušenju za Vošnjakovo zamisel, nasprotno, postavlja naše takratne posojilnične voditelje v svojevrstno luč. Posebno bije v oči okolnost, da se niti ena kranjska posojilnica ni odzvala Vošnjakovemu povabilu. Razen mariborske so bile na sestanku samo posojilnice iz neposredne okolice Celja, torej krajev, ki so bili že takoi poslovno tesno povezani s celjsko Posojilnico ali z Vošnjakom. Vendar ta začetni neuspeh Vošnjaka ni oplašil, marveč je do kraja izvedel začeto akcijo, ker je bil prepričan v njeno umestnost in koristnost. Poznejši dogodki in razvoj Zveze same so potrdili pravilnost Vošnjakovega stališča. 81 Besedilo vabila se glasi po izvirniku dobesedno: Slavno predstojništvo Posojilnice! Brez dvombe so se zadruge osnovane na podlagi postave od 9. aprila 1873 na slovenskem Štajarskem in na Krajnskem jako razvile, ter se tudi kaže, da te zadruge na občno blagostanje prav vspešno uplivajo. V ta namen pa, da bi se deloma že obstoječe posojilnice še bolje razvijale in deloma, da bi se v krajih, kjer bi bila ustanovitev teh zadrug potrebna, dotične priprave pričele, bila je že od več strani želja izražena, naj se osnovi »Zveza slovenskih posojilnic«; ob enem se tudi omeni, da je do zdaj že 14 slovenskih posojilnic. Da bi se pa posvetovalo o ustanovitvi take zveze, snidili se bodo poslanci slovenskih posojilnic dne 21. prosinca t. 1. (:nedeljo:) popoludne ob dveh v uradnici Celjske posojilnice in k temu shodu povabi se tudi vodstvo Vaše posojilnice s prošnjo, nekatere člene Vašega predstojništva (ravnateljstva:) v ta namen tedaj semkaj poslati. Razven posvetovanja o predloženih pravil o »Zvezi slovenskih posojilnic« se bo posvetovalo še o sledečih točkah: 1. Prošnja na finančno ministerstvo, naj se tudi menjice s slovenskim tekstom tiskajo in prodajajo. 2. Kako bi se za posojilnice potrebne tiskovine po naj nižjej ceni pridobile. 3. V kterih krajih spodnjega Štajarja in Krajnskega, kjer še nI posojilnic, bi bila ustanovitev teh zavodov naj bolj potrebna. 4. Posamezni nasveti. Z odličnim spoštovanjem M. Vošnjak. Sestanek zastopnikov je vodil sklicatelj. Po temeljitem razgovoru so bila soglasno sprejeta pravila, ki jih je sestavil Vošnjak sam. Njihovo besedilo se glasi po zapisniku82 dobesedno takole: PRAVILA zveze slovenskih posojilnic §• 1. Podpisane zadruge napravijo na podlagi sledečih pravil »Zvezo slovenskih posojilnic«. §• 2. Zveza ima namen: a. Sploh pospeševati napredek denarnih zavodov, kteri so se na podlagi postave od 9. aprila 1873 osnovali na Slo^ venskem. b. Med temi posojilnicami nastaviti opravilno zvezo. c. Na to delati, da se letni računi teh posojilnic v eni in tisti obliki (: v prvi vrsti kar se tiče »kontiranja« :) napravijo, oziroma razglasujejo. d. Na to gledati in delati, da se v krajih na Slovenskem, kjer vkljub njihovih potreb se še niso nastavile posojilnice, take prej ko slej ustanovijo. e. Pri osnovanju novih posojilnic pospešno pomagati. §. 3. Posebno se omeni, da zveza, oziroma njeni organi, nima nikake pravice, v imenu podpisanih posojilnic take pogodbe delati, s katerimi se posameznim posojilnicam ali pa zvezi naklada kaka zaveza. §. 4. Sedež zveze je za prihodnji dve leti v Cel j i. §. 5. Opravičeni k prošnji za sprejem v zvezo so vse slovenske posojilnice. Prošnja se vloži pri načelstvu zveze. 82 Iz knjige zapisnikov Zveze slovenskih posojilnic (1883—1899). Obstanek zveze se začasno določi na dve leti. Ali bi zveza potem še dalje obstala, ali po drugih pravilih, o tem bo se sklepalo pri občnem zboru leta 1884. §• 7. Če zveza neha, določi zadnji občni zbor, kako se razdeli premoženje zveze. §• 8. Organi zveze so: a. Načelstvo, b. občni zbor. §• 9. Načelstvo obstoji iz načelnika zveze in dveh odbornikov, ktere voli občni zbor na eno leto. Načelnik ise mora iz srede ravnateljstva tajiste posojilnice voliti, kjer ima zveza svoj sedež. Kot odborniki se smejo le udje ravnateljstva posameznih v zvezi stoječih posojilnic voliti. §• 10. Načelstvo ima sploh nalogo vedno paziti na vse pri-godbe zadružnih zadev in skrbeti za to, da se tiste potem glede naših razmer pretresujejo v prihodnem občnem zboru. §• 11. Načelstvo sklicuje občne zbore in odloči njihov dnevni red. §. 12. Načelnik oskrbuje blaga j nične posle zveze in položi račun v občnem zboru. §• 13. Redni občni zbor se skliče vsako leto meseca aprila v kraj, kjer ima zveza svoj sedež. §• 14. Izvanredni občni zbori se skliče jo, če se to potrebno zdi načelstvu, ali pa, če dve posojilnici to zahtevate in naznanite predmete, v kterih bi se naj posvetovalo. S povabilom vred se mora tudi naznaniti dnevni red občnega zbora. §. 16. Vsaka posojilnica zveze ima pravico zahtevati, da se od nje naznanjeni predmeti na dnevni red občnega zbora postavijo. To zahtevanje se mora pa izjaviti načelstvu naj pozneje do konca meseca sušca. §. 17. Občni zbor sklepa: a. O premembi pravil b. o pregledovanju letnega računa zveze, c. o zadružnih zadevah sploh d. o nehanji zveze e. o posameznih nasvetih in f. voli načelstvo. §. 18. K občnemu zboru pošlje vsaka posojilnica zveze naj manj enega zastopnika. Pri glasovanju ima pa vsaka posojilnica le eden glas. §• 19. Za pokritje uradnih stroškov zveze donaša vsaka posojilnica primerno svoto, in sicer čisto po prosti volji. §. 20. Kot časnikarski organi zveze se določijo »Slov. Narod« in »Siidsteir. Post« in »Slov. Gospodar«. §. 21. Vse prepire izvirajoče iz teh pravil rešuje občni zbor brez daljnega priziva. Celje dne 21. prosinca 1883. P. Simon 1. r. Jan. Hausenbichler 1. r. I. Vošnjak 1. r. Anton Goričer 1. r. Jože Lipold 1. r. Pravila prve slovenske zadružne zveze so prav zanimiva. Že § 2. kaže, da je bilo Zveznoi področje zelo omejeno in da je bila vez, združujoča posojilnice, ki so jo pravila ustvarjala, silo rahla. Glavni namen Zveze je bil očitno ta, oživotvoriti skupno predstavnico že obstoječih slovenskih posojilnic in središče, ki naj pospešuje utanavljanje novih posojilnic, prav za prav jih pomaga ustanavljati po vsej Sloveniji. Vošnjakova načrtna namera je namreč bila, naj preprežejo vse večje slovenske kraje čim močnejše kreditne edinice, ki bi imele, razen že v pravilih določenega, še drug namen. Posebno naj bi se brigale in skrbele za to, da bi v svojem okraju organizirale in podpirale razne ustanove, namenjene gospodarski okrepitvi ljudstva, ter bile z denarno pomočjo opora vsemu narodnemu delovanju v svojem okolišu. Tako bi bila po vsem slovenskem ozemlju razpredena kolikor le mogoče gosta mreža posojilnic, ki bi načrtno opravljale gospodarske posle pod enotnim vodstvom Zveze slovenskih posojilnic. Kot predstavnica posojilnic bi nastopala Zveza v njihovem imenu ter zastopala skupne njihove koristi pri oblastvih in pred javnostjo, obenem pa organizirala akcije in ukrepe, ki bi olajševale in pospeševale poslovanje posameznih. Preko tega okvira naj bi Zveza ne posegala, zlasti pa ne prevzemala kakršnih koli obveznosti v imenu svojih članic, kar je izrecno prepovedal § 3. njenih pravil. Zvezo so njena prva pravila onesposobljala za kakšno večjo akcijo že zaradi tega, ker ni premogla lastnega denarja. Saj so prispevale članice (po § 18. pravil) celo za poravnavanje upravnih stroškov lahko zneske po svoji prosti volji. Sploh vejeta iz vseh določil v pravilih nekaka čudna nezaupljivost in ljubosumno varovanje samostojnosti od posameznih članic.83 Ostala določila so prav preprosta in taka, kakršna pač morajo vsebovati pravila podobnih društev. 83 To domnevo naj podkrepe tile stavki iz spomenice Posojilnice v Mariboru (str. 36.): »V notranjem poslovanju Posojilnice opazimo poleg velike opreznosti takoj prvo leto potezo, ki je značilna za ves njen nadaljnji razvoj do začetka XX. stoletja. To je neizprosno čuvanje popolne samostojnosti in protivnost proti vsakemu vezanju na kateri koli drugi denarni zavod. Ko je Celjska posojilnica povabila mariborsko, da zaprosita skupaj za kredit pri Bodenkreditanstaltu na Dunaju, je mariborska Kljub tem nedostatkom pomeni ustanovitev Zveze vendarle izredno važen dogodek v naši zadružni povestnici. S tem činom se zaključuje namreč prav za prav prvo obdobje našega zadružništva. Preden je bila Zveza ustanovljena, so obstajale samo posamezne zadružne edinice, katerih vsaka se je seveda prvenstveno zavzemala zgolj za svoje koristi, prav za prav je pospeševala bolj ali manj le blaginjo svojih zadružnikov ter se je ozirala na sosedne zadruge večidel samo toliko, kolikor so to neogibno zahtevale istovetnosti zamišljenega smotra in morebitne osebne prijateljske vezi. Po svoji ustanovitvi pa je morala nastopati Zveza kot priznana predstavnica vseh včlanjenih posojilnic, potemtakem kot organ, ki ni bil istoveten s to ali ono posojilnico, marveč nadrejen vsem in zategadelj povrhu dolžan, imeti v vidu koristi prav vseh Zveznih članic. Do tedaj je bil Miha Vošnjak naš strokovno najbolj usposobljen zadrugar ter kot tak tudi najbolj zaželjen in čislan svetovalec in pomočnik glede vseh zadružnih zadev, zato pa tudi osrednja oseba v našem zadružništvu. Dasi je to res in ne more temu nihče oporekati, je postal vendar, ko ga je izvolila ustanovna skupščina za Zveznega predsednika, tudi formalni voditelj,84 docela upravičen, nastopati v imenu celokupnega našega zadružništva. Le-to se je povzpelo z ustanovitvijo Zveze od akcije posameznih oseb in krajev do organiziranega gibanja z enotnim vodstvom in določnim načrtom. Razlog, da je naša prva osrednja zadružna edinica^ tretja glede časa ustanovitve v bivši Avstriji, dobila društveno obliko, je iskati v naslednjem. V zadružnem zakonu iz Jeta_1873. ie že_usvojeno pravilno stališče, da zadruge ne združujejo v toliki~meri kapitalov. kolikor bolj osebe in osebno delovanje ter se vprav po tem bistveno razlikujejo Posojilnica to namero odklonila. Istotako se je mariborska Posojilnica varovala pri ustanavljanju Zveze slovenskih posojilnic vsake obveznosti in je bila v tem oziru nositeljica težnje po popolni avtonomiji posameznih posojilnic.« 84 Ta okolnost je bila znatnega pomena za naše zadružništvo posebno takrat, ko je bil izvoljen Miha Vošnjak (leta 1885.) za državnega poslanca ter je imel v tej lastnosti velikokrat priliko, potegniti se z odločno besedo za potrebe in koristi našega zadružništva. od kapitalističnih gospodarskih tvorb. Dosledno temu načelu zadruga ne more obstajati samo iz pravnih oseb, saj le-te ne morejo osebno in neposredno delovati v zadrugi, marveč bi to storile samo posredno preko svojih organov ali pa zastopnikov. Zvezo* pa so sestavljale samo zadruge, torej pravne osebe, njen namen je bil zgolj člansko združevanje, zastopanje, poučevanje, torej opravljanje negospodarskih poslov, kar je zopet v nasprotju z nalogami prave zadruge. Razen tega pa zakonodavec, ko je redigiral prvi zadružni predpis, očividno ni računal na tako velik razmah zadružništva in zato tudi ni mislil na poslovne in revizijske zveze. Zaradi tega ne vsebuje naš prvi zadružni zakon ni-kakih predpisov o takih osrednjih zadružnih organizacijah, za katere velja zdaj v vseh modernih zadružnih zakonih samo po sebi umevna izjema od spred omenjenega načela. Še več, zakon sam jih predpisuje, ter jim določa naloge, ustroj in obvezno članstvo. Dejstvo, da ni bilo dopustno organizirati zadružno zvezo v obliki zadruge, je bilo Vošnjaku verjetno, da, po vsej priliki celo dobrodošlo. Prav dobro je poznal domače razmere in vedel, da je bilo laže pridobivati ljudi za pristop k društvu, čigar članstvo ni nalagalo nikakršnih denarnih obveznosti, kakor pa k zadrugi, pri kateri so se morali vplačati deleži in moralo prevzeti jamstvo. Povrhu pa je bila pri zadrugi na splošno podana še mnogo večja povezanost in odvisnost člana od združbe kakor pri društvu. Dokaz za to trditev nudita zgovorno § 3. Zveznih pravil in spred navedeno priznanje mariborske posojilnice. Določitev društvene oblike je imela za Zvezo le to senčno stran, da je bila pripustitev in odobritev društva odvisna po dotičnem zakonu od upravnih oblastev, ki niso bila nič kaj naklonjena mlademu slovenskemu gospodarskemu gibanju. Upravna oblastva, usmerjena nacionalno nemški, so utemeljeno slutila, da bo novoustanovljena Zveza pospeševalno vplivala na slovensko posojilništvo, ki utegne postati sčasoma zelo močan gospodarski činitelj, prav za prav neljub in skrajno nevaren nasprotnik nadaljnjemu nemškemu politično-gospodarskemu pomikanju proti jugu. Od tod odklonilno, da, celo sovražno stališče nasproti slovenskim zadrugam in kajpada hkrati njihovi centrali. Ker naj bi se raztezalo Zvezno področje na vse slovenske pokrajine (Štajersko, Kranjsko, Koroško in Primorsko z Istro) je moralo pristati na ustanovitev Zveze notranje ministrstvo, ki mu je predložil Vošnjak osnutek Zveznih pravil v odobritev že dne 21. februarja 1883. Ker pa ni bila vloga dolgo časa rešena, je jel upravičeno misliti, da delujejo pri tem sovražne sile, ki želijo preprečiti Zvezo. Zaradi tega je prosil brata Jožeta, tedaj državnega poslanca za celjski okraj, naj posreduje glede odobritve Zveznih pravil. Dr. Jože Vošnjak je bratovi prošnji ustregel. S trudom se mu je naposled posrečilo, da je izp oslov al vkljub neugodnim poročilom najvišjih vladnih oblastev v Trstu, Gradcu in Celovcu in njihovemu nestvarnemu zatrjevanju, češ da bo imela nameravana Zveza političen značaj, pri ministrskem predsedniku grofu Edvardu Taaffeju odobrit-veni odlok. Prvi uspehi Zveze Zveza slovenskih posojilnic je jela, ne da bi količkaj odlašala, praktično uresničevati nameravani smoter. Že na njeni ustanovni skupščini je bilo sklenjeno (kar je razvidno iz zapisnika) prositi: finančno ministrstvo* »s tem zapopad-kom, da se imajo tiskati menjice s slovenskim tekstom in da se zamorejo kupiti pri vsakem prodajalcu kolekov na spodnjem Štajarskem in Kranjskem«; notranje ministrstvo, »da ukaže hranilnicam, naj izposojujejo iz svojega rezervnega fonda posojilnicam proti naj nižjem ne črez 3 obsegaj očim obrestovanju«; trgovinsko ministrstvo, »naj za-pove, da se oddajo posojilnicam posojila poštnih hranilnic proti naj nižjem obrestovanju«, ter »naj ukaže, da se upeljejo za črke č, š in ž vsaj za notranjo telegrafično občevanje posebna telegrafična znamenja, da se s tem v okom pride na ta način popačenim brzojavom tam, kjer se nahajajo te črke«. Ustanovna skupščina je nadalje sklenila, naj načelništvo »na to pozor jemlje, da se po mogočnosti hitro priskrbi društvena tiskarna, s ktero se pripravijo vse za posojilnice potrebne tiskovine«. Ker pa so dobro vedeli, da takega dovoljenja ne bo* mogoče v doglednem času izposlovati, so načelništvu naročili, naj se dogovarja sto ali ono zasebno tiskarno zaradi natiskanja vseh tiskovin, potrebnih posojilnicam za praktično poslovanje.85 83 Zveza je to naročilo vestno izpolnila in dala natisniti dolgo vrsto tiskovin, ki so bile zadrugam prav dobrodošle. Omembe vredno je, da je sestavila Zveza tudi obrazec za slovenske menice. Izrazi, prvič v njem uporabljeni, so se udomačili in jih še dandanes porabljamo. Zveza si je izposlovala leta 1891. za zalaganje tiskovin celo tiskarniško koncesijo, katero je dala v najem Dragotinu Hribarju. Pozneje je pa nekaj časa sama oskrbovala tiskarniško obratovanje pod firmo »Zadružna tiskarna« v Celju. Glede ustanavljanja novih posojilnic je pooblastila ustanovna skupščina načelništvo, prosto »dajati prve nasvete, kadar se zdi po... razsodku čas ugoden«. In ravno v tem pogledu je pokazala Zveza, pravilneje rečeno, njen predsednik Miha Vošnjak,86 že prva leta kaj lepe uspehe. Interesenti so ustanovili še isto leto (dne 13. decembra 1883) Hranilno in posojilno društvo v Ptuju,87 prihodnje leto pa Posojilnico v Pišečah (dne 29. maja 1884, a registrirana je bila že čez devet dni — 7. junija). Le-ta je bila prva kmetska poisojilnica, ustanovljena po vzojnih pravilih, ki jih je sestavil Miha Vošnjak nalašč za zadruge te vrste. Kot druga taka posojilnica se je ustanovila Posojilnica na Slatini (dne 9. junija, a registrirana je bila dne 18. junija). Njo je sledila Posojilnica v Št. Petru pod Svetimi gorami (ustanovljena dne 22. junija in registrirana dne 9. julija).88 V istem letu (1884.) so bile ustanovljene nadalje še posojilnice v Konjicah (registrirana dne- 27. avgusta), M a -kol a h (registrirana dne 21. avgusta), istrskem Kopru89 86 Saj ostala člana načelništva — dr. Jernej Glančnik v Mariboru in dr. Pitamic v Postojni — zaradi oddaljenosti od Zveznega sedeža, t. j. Celja, nista prihajala za stalno delo kdo ve koliko v poštev. Da je bil načelnik ne samo osrednja osebnost, marveč prav za prav edina delujoča v Zvezni upravi, kaže tudi § 12. pravil, ki je predpisal, da je načelnik obenem blagajnik. 87 Ta zadruga, vpisana v register dne 15. decembra 1885, si je nadela dne 15. marca 1928 novo ime Posojilnica v Ptuju, r. z. z n. p. A v Ptuju je delovala že poprej nemška kreditna zadruga (registrirana dne 12. januarja 1875) z naslovom »Pettauer Vorschuss-verein, r. G. m. b. H.,« ki je imela izza leta 1876. neomejeno jamstvo. 88 Te posojilnice ne omenjajo niti Zvezni »Izkazi« niti »Letopisi«, očividno zato ne, ker — po beležkah — sploh ni jela poslovati in je bila dne 23. aprila 1897 izbrisana iz zadružnega registra. Zato te zadruge v bodoče ne upoštevamo. 89 Zanimanje za zadrugo s firmo »Hranilno in posojilno društvo za Koperski okraj« je bilo od vsega začetka zelo živahno. Že na njeno ustanovno skupščino je prišlo dne 15. maja 1884 v Pasjo vas pri Kopru nad dve sto posestnikov. (Po poročilu v »Zadrugi«, tečaj I., str. 16.) — Kako zelo potrebna je bila ta posojilnica, pričajo pač dovolj jasno gospodarske razmere, opisane na str. 23., a povrhu še nastopno besedilo iz njenega letnega poročila, priobčenega v »Zadrugi« (tečaj II., str. 26.): »Da samo nekaj omenim o postotkih, koje naši ljudje drugod plačujejo. Za 10 for. da plača nekdo nekemu vsak dan pol litra mleka. Recimo da pol litra mleka 5 novč. stoji, potem ta plača na 10 for. glavnice ali in na Vr a n s k e m.90 V Gorici je bila ustanovljena istega leta 1884. Ljudska posojilnica. Po zaslugi zelo realno gledajočega predsednika se je Zveza trudila ne le za ustanavljanje novih zadružnih postojank, ampak pazila je tudi na to, da so se že obstoječe posojilnice na znotraj in na zunaj utrdile in uveljavile ter da se je zadružna misel čimbolj popularizirala. Za dosego teh nalog je uporabljala Zveza razna sredstva in razne pripomočke. Skušnje so pokazale, da so izrednega pomena osebni stiki funkcionarjev posameznih posojilnic med seboj, prav posebno pa z vodilnimi Zveznimi upravitelji. Zato je tudi predsednik, ta nepobitno vodilna osebnost v našem takratnem zadružnem pokretu, redno obiskoval posamezne posojilnice, jim razlagal in tolmačil zadružne zadeve ter jih poučeval v vodenju posojilničnih poslov in izpodbujal k vztrajnemu delu, slikajoč jim pravi narodnopolitični in socialni pomen posojilništva. Mnogokrat so zaradi nastalih težkoč posamezni funkcionarji kljub velikemu idealizmu obupavali in hoteli odložiti svoja mesta. Toda Vošnjakova izpodbudna beseda, še bolj pa njegova vzgledna vztrajnost sta jih ohrabrila za novo delo in borbo. Položaj upraviteljev novoustanovljenih posojilnic prav zares nikakor ni bil lahek. Večidel strokovno sploh nič ali pa le bore malo izobraženi so morali prevzemati popolnoma nove in odgovor- kapitala 35 novč. obresti ali interesov na teden, na mesec dni 1 for. i 50 novč., na leto dni 18 for., ali kar je to isto 180 po sto. K temu se v več slučajih ne zna nikdar pravega računa. Vsak čas se kaj prinaša, ali na račun obresti, ali pa darove, koji bi v mnogih slučajih zadostovali za primerne obresti. Drugač se pa plačuje po 10, 12, 20, 25, 30 i več po sto za obresti, kakor se je mogel odbor tečajem svojega poslovanja osvedočiti i kakor se lahko vsakdo iz prošenj osvedoči. To je tudi dokaz, kako je posojilnica bila potrebna i ako je nekoliko draga, vendar je veliko ceneja nego drugi navadni verovniki. To je tudi jeden glavnih uzrokov, zavoljo kojih se ljudi pri posojilnici posodo prosili — da se namreč rese dolgov, na koje plačujejo previsoke obresti.« 90 Dasi je bila ustanovljena posojilnica na Vranskem že to leto, vendar do njene registracije ni prišlo, ker jo je zavlačeval tamkajšnji notar, pooblaščen glede njene izvedbe. Zato je dobilo Vransko stoprav leta 1890. posojilnico (registrirano dne 7. aprila 1891). Ivan Lapajne trdi, da je notar to namenoma -storil, češ: »Ta gospod je stal v zvezi s celjskim Heinricherjem in ta dva sta tako dolgo ,mučkala', da je cela stvar zaspala.« (Spominski spis Zveze slovenskih posojilnic, str. 19.) nosti polne naloge, t. j. upravljati tuje premoženje po zamotanih formalističnih predpisih. Navezani zgolj nase so prečesto zadevali na nerazumevanje in veliko nezaupanje celo pri svojih rojakih, ki so bili še premalo samozavestni in vse preveč še vajeni, ubogati zgolj tujerodce ter upoštevati in ceniti samo tisto, kar so oni stvorili. Zategadelj kar verjeti niso mogli, da utegne tudi domača ustanova, ki so jo ustanovili sami rojaki, pokazati uspehe in imeti trajen značaj. Razen tega so morali premagovati tudi splošno konservativnost našega življa, posebno kmetskega, ki spremlja sleherno novoto v začetku bolj ali manj z nezaupanjem ter se sprijazni z njo šele, ko se sam prepriča, da je dobra. Velike težkoče so delali mladim posojilnicam narodni nasprotniki, ki jim prav nagli razvoj slovenskega poso-jilništva kajpada ni ugajal. Skušajoč, zavirati ga čimbolj, niso izbirali za dosego škodoželjnega namena prav nobenih, niti ne ogabnih pripomočkov. Podpirala so jih javna obla-stva, neprijazna Slovencem, ki so bolj ali manj prikrito ovirala ustanavljanje posojilnic s tem, da so tolmačila razne formalne predpise v škodo slovenskim koristim. Seveda so se trudila pri tem vsaj navidezno varovati objektivnost in enakopravnost, medtem ko so nastopali nemški politični krogi docela javno in odkrito.91 Potemtakem ni čudno, da se je zaradi ustanovitve skoraj sleherne zadruge vnela prava borba. Vsaka nova posojilnica je namreč pomenila zgradbo nove narodne trdnjave, v kateri je mogel slovenski človek v gospodarski stiski najti zavetje in dobiti oporo. Toda z ustanovitvijo tega ali onega narodnega denarnega zavoda borba še ni bila končana, zakaj nasprotnik je venomer prežal ter skušal tudi najneznatnejšo napako zadruge ali zadružnih funkcionarjev obrniti tako v svoj prid, da j O1 je na vse mogoče načine napihoval in širil s tem nezaupanje do mladih slovenskih gospodarskih ustanov. V formalnem oziru so naši posojilničarji, posebno prva leta, tu pa 91 Za primer, kako daleč je segalo sovraštvo, naj zadostuje samo tale stavek: »Neka hranilnica na Štajerskem je slovenski posojilnici odtegnila privoljeni odprti kredit zarad tega, ker je posojilnica podpisovala slovenski svojo firmo, ker je firma samo slovenski registrovana.« (»Zadruga«, tečaj I., št. 1, str. 4.) tam včasih tudi res grešili, kar ni bilo nič čudnega spričo številnih zakonskih predpisov in naredb in uradnega tolmačenja. Tudi pomanjkanje strokovne podlage je močno oviralo brezhibno poslovanje naših posojilnic, ki so komaj stopile v praktično življenje. Zato tudi v tem pogledu seveda niso mogle tekmovati z drugimi denarnimi zavodi, na primer hranilnicami, ki so razpolagali z vsestransko izvež-banimi in dobro plačanimi strokovnimi močmi. Če se je torej zgodila kakšna taka napaka, kakor na primer uvrščanje zadružnih deležev in rezervnega sklada med aktivne postavke bilance — kar seveda nikakor ni pravilno — je bila to narodnim nasprotnikom prav dobrodošla prilika za splošni napad na slovenske posojilnice. V svojem časopisju SO' trgali lajiško sestavljene bilance ter dokazovali, da Slovenci ne upravljajo pravilno svojih posojilnic in da jim preti nevarnost gospodarskega poloma. Taki in podobni napadi02 niso ostali brez učinka na slovenske vlagatelje. Kaj radi so nasedali taki agitaciji in hiteli dvigati svoje prihranke iz domačih zavodov. Le-ti so tako premnogokrat zašli v hudo zagato ter se morali na razne načine pošteno truditi, da so pravočasno' odbili spretno usmerjeno in vodeno uničevalno akcijo ter si znova pridobili zaupanje zbeganih rojakov. In prav zaradi takih in sličnih nevarnosti je morala Zveza vedno' kar najbudneje paziti na poslovanje posojilnic ter se zlasti pri vsaki novi truditi za njen trdni in brezhibni temelj že takoj skraja. Od tod sta izvirali tudi nje skrb in čuječnost, da je pomagala posojilnicam ob potrebi čim naj izdatneje moralno, za stvarno pomoč pa zainteresirala močnejše zadružne edinice. Zvezni predsednik je uporabljal za popularizacijo zadružne misli kajpak tudi domači tisk. Preskrboval je večinoma sam primerne poučne članke in ustrezna poročila, ki so mu jih priobčevali »Slovenski Narod«, »Slovenski Gospodar« in »Sudsteierische Post«,93 ter tako utrjeval smisel 92 Leta 1886. je bil tak napad večjega obsega naperjen zoper Posojilnico v Mariboru in posredno tudi na vse slovenještajerske posojilnice. 93 »Sudsteierische Post« je izdajal Miha Vošnjak v Mariboru. Namen tega lista je bil, objektivno informirati posebno neslovenske narode o težnjah Slovencev in ostalih južnih Slovanov. List je priobčeval med in razumevanje za posojilništvo. Stalno občasno poročanje v časopisju o gospodarskem poslovanju in stanju poedinih posojilnic s številčnim navajanjem in podkrepljevanjem uspehov in napredka je prav povoljno vplivalo na slovensko javnost in precej pripomoglo k nagli popularizaciji domačega posojilništva. Obenem je tako poročanje izpodbujalo rojake v drugih krajih k posnemanju, t. j. k ustanavljanju posojilnic v domačih krajih. Kmalu pa je Miha Vošnjak spoznal, da potrebuje slovensko zadružništvo, če se hoče res krepko uveljaviti, lastno glasilo. To spoznanje je leta 1884. uresničil. Dne 29. februarja 1884 je izšla »Zadruga. List za razpravo narodno-gospodarskih vprašanj«. Svoj nastanek in pojav je obrazložil ta prvi slovenski zadružni list z uvodnikom: »Kak namen ima ustanovitev časnika ,Zadruga'?« takole: »,Že zopet nov list', bo marsikdo rekel in omenil, da imamo Slovenci v zdanjem času itak preveč časnikov, da se toraj narodovo veselje do* branja in naročbe mora utruditi. Če bi tudi priznavali, da ima naš narod obilno število časnikov, velja to samo za politične časnike. Primanjkuje nam pa še časnikov raznovrstnih strok. Posebno nam je treba časnika, ki razpravlja narodno-gospodarska vprašanja, ker mora vsak narod v sedanjem času posebni ozir vzeti za zboljšanje in utrjen je svojega materij elnega stanja, ako hoče stati na lastnih nogah. Največje narodno-gospodarske važnosti so pa denarni zavodi in na tem polji še pred kratkim naš narod ni ničesar storil. Še le, ko se je izdala postava o pridobil-nih in gospodarskih zadrugah je začel naš narod si ustanavljati lastne denarne zavode, t. j. posojilnice. drugim tudi zadružne članke, ki jih je po večini napisal Miha Vošnjak sam. Ti članki so bili velikega pomena za naše zadružništvo, ker so neslovenske kroge objektivno informirali o njegovem stanju ter tako pomagali širiti pravo razumevanje za njegove težnje. Posebno ob številnih napadih na naše posojilništvo je bil list prav dobrodošla tribuna za obrambo, saj so preko njega krogi, ki niso brali slovenskih listov, lahko slišali drugo plat zvona. (Primerjaj članek dr. Bogumila Vošnjaka: »Značaj Mihe Vošnjaka«, priobčen v brošuri: Ob stoletnici rojstva Mihe Vošnjaka, prvega slovenskega zadrugarja.) Prve posojilnice so se ustanovile v Ljutomeru, Šoštanju Mozirji, Ormožu in v Št. Jakobu na Koroškem. Potem je nastala zastaja, Na nagibljej zveze slovenskih posojilnic ustanovile so se 1. 1881. posojilnice v Mariboru, v Cel j i, v Žavcu, v Sevnici, v Ptuj i, potem v Ljubljani, v Postojni in na Vrhniki. Ali je s tem se dosti storilo za nas Slovence? Gotovo ne, ker imamo še vedno na Spodnjem Štajarskem sodniške okraje, ki nimajo denarnega zavoda. Vsa Istra in Ter-žaška pokrajina sta brez narodnega denarnega zavoda. Koroška ima samo eno narodno posojilnico in naše osredje Kranjsko še ima veliko premalo denarnih zavodov. Seveda pa so razmere naštetih dežel glede denarnih zavodov, ki bi se tam ustanovili, popolnoma različne. Na spodnjem Štajarskem, Koroškem in Primorskem skoro ni mogoče ustanoviti hranilnic z narodnim vodstvom, kajti mestni zastopi so tu večinoma v nemško-liberalnih in italijanskih rokah. Okrajne hranilnice na Štajarskem bi se dale tu pa tam osnovati in obdržati v narodnih rokah. Na Kranjskem pa si lahko vsak okraj osnuje narodno hranilnico in ž njo združi poseben oddelek za osobni kredit, po tem takim ni potreba za dotični okraj osnovati posojilnice. Slovenci na Spodnjem Štajarskem, Koroškem in Primorskem pa si zamorejo osnovati le posojilnice kot narodne denarne zavode. ,Z a d ru g a' kot glasilo zveze slovenskih posojilnic ima toraj v prvi vrsti nalogo, vzbujati ustanovitev narodnih denarnih zavodov, stvarno in zvedeno razpravljajoč njih koristi in navode dajati za primerno poslovanje z ozirom na razmere časa itd. Dalje si stavi ,Z a drug a" nalogo, kazati Slovencem, da in kako izdatno rabijo vse koristi zadružne postave od 9. aprila 1873. 1., in da se zadružništvo razširi tudi med druge predele gospodarskega življenja, česar se do zdaj žalibog ni skoraj nič storilo. Seveda smo si s tem postavili težavno nalogo, katero zamoremo le tedaj izpolniti, ako nas podpirajo vsi rodoljubi, posebno pa moramo prositi načelnike obstoječih posojilnic in vse druge veščake, da nam pomagajo s stvarnimi razpravami in opombami. Sploh pa je naš list za vsako stvarno razpravo o narodno-gospodarskih prašanjih našim domoljubom na razpolago. Prosimo toraj za mnoge dopise in obračamo se do vseh rodoljubov z najuljudnejšo prošnjo, naj nas tudi materi-jelno podpirajo z obilnim naročevanjem. Izkustva kažejo, da nam ni treba biti v denarnem obziru odvisnim od naših poželjivih drugonarodnih sosedov. Postavimo se v tej stroki tudi na svoje noge! Vsak razumnik ve, kaj pomeni za Slovence samosvojstvo v premoženji. K temu pripomoči je naša svrha in zato pričakujemo mnogo sotrudnikov! .Zadruga' bode izhajala enkrat v mesecu; če se bodo pa dotični krogi za to zanimali, bo izhajala dvakrat na mesec ali bi postala ,Zadruga' celo tednik.« Sprednji proglas, ki sta ga podpisala Miha Vošnj ak kot izdajatelj in lastnik lista94 in Maikso Veršec kot urednik, ne utemeljuje samo, zakaj je prišlo< do ustanovitve posebnega strokovnega lista, marveč obenem tudi razgrinja nadaljnji delovni program Zveze. Poudarek je na posojilnicah, čemur se niti ne moremo čuditi, ker ga je izdala pač centrala posojilnic. Napredek vidimo pa v tem, da obljublja list razpravljati tudi o drugih vrstah zadrug in ne samo o kreditnih, kakor je bilo to dotlej in je žal še dolgo ostalo. Brez dvoma pomenja izdaja posebnega zadružnega lista že močno utrditev našega zadružništva sploh in Zveze še posebej ter dokazuje, da so bile srečno prebrodene začetne težave. Pri tem ni prezreti dejstva, da je začel izhajati naš prvi zadružni časopis v času, ko marsikateri drugi, mnogo večji narodi še niti poznali niso zadružne ideje ali pa so se komaj jeli z njo seznanjati in so se pri njih šele pojavljale prve zadruge.95 Res pa je, da je bilo izdajanje 94 »Zadrugo« je začel izdajati Miha Vošnjak sam na lastne stroške. Že na prvem Zveznem občnem zboru dne 6. aprila 1884 je bilo sklenjeno, da postane Zveza lastnica lista šele, ko se sestavijo nova pravila, kar se je dejanski tudi zgodilo šele s tretjim letnikom. 95 Samo zaradi primerjave navajamo, da je bila prva srbska zadruga ustanovljena dne 29. marca 1894 v Vranovem pri Smederevu, prva »Zadruge« prav za prav Vošnjakovo osebno delo, kar se vidi po tem, da je list moral prenehati, brž ko je bil Vošnjak s političnim delom preobložen,96 druge primerne osebe pa očividno niso imeli ali dobili. hrvatska leta 1898. in prva bolgarska leta 1890. v vasi Mirkovu (okraj Pirdop). Dne 15. januarja 1895 je začel izhajati prvi srbski zadružni list »Zemljoradnička zadruga«. 96 List je izhajal mesečno na štirih straneh. V prvem letu je izšlo enajst številk, ker je prva številka izšla šele dne 29. februarja. Ravno tako je drugi letnik štel samo enajst številk, ker je bil v zadnji (11.) z dne 30. novembra 1885 objavljen sklep Zveznega občnega zbora, da bo od takrat naprej izhajala »Zadruga« samo vsak drugi mesec. Tretji letnik šteje samo pet številk. V letih 1887. do 1889. pa je izšla samo po ena številka, očividno samo zaradi tega, da je bilo v smislu pravil objavljeno vabilo na Zvezni občni zbor ter je bila objavljena statistika naših posojilnic, tako imenovani »Opravilni izkaz slovenskih posojilnic«. V letu 1890. pa je bila »Zadruga« zamenjana z »Letopisom«. Vodilna načela Vošnjakovega zadružnega delovanja Že iz tega, kar je povedano v sprednjih poglavjih, si lahko ustvarimo prepričanje, da je vse zadružno delovanje Mihe Vošnjaka potekalo po dobro vnaprej zamišljenem načrtu. Potrditev za to nahajamo tudi v raznih njegovih izjavah in člankih. Ako si ogledamo pobliže Vošnjakovo delovanje za zadružništvo, se nam pokažejo* tudi načela, ki so ga pri vsem dejanju, in nehanju vodila. Razumljivo je, da je posvečala Zveza (bolje Miha Vošnjak) pozornost predvsem ustanavljanju novih denarnih zavodov — popolnoma skladno z že omenjenim načrtom svojega predsednika. Po zapisniku o prvi redni Zvezni skupščini z dne 6. aprila 1884 v Celju je bil »pogovor o ustanovitvi novih posojilnic« ena bistvenih točk dnevnega reda. V zapisniku je Zvezni delovni program takole zabeležen: »Načelnik omenja kraje, kateri še nimajo narodnega denarnega zavoda, namreč: Zgornja Radgona, Kozje, Št. Lenart, Slov. Bistrica, Rogatec, Šmarje, Brežice, Trbovlje, Konjice i. t. d., potem mnoge okraje na Kranjskem, Koro^ škem, na Goriškem in Istri. Potem razlaga stainje vseh sodnijskih okrajev spodnjega Staj er j a glede denarnih zavodov ter izreče željo, da bi se v vsakem okraji ustanovil denarni zavod ali posojilnica ali hranilnica, seveda z narodnim vodstvom. Slednjič izraže željo, da bi se vendar le narodnjaki v taistih okrajih spodnjega Štajerja, v katerih še ni narodnih denarnih zavodov, poprijeli dotične ustanovitve. Kar se Kranjske vojvodine tiče, misli načelnik zveze, da bi za tamošnje razmere kazalo v vsakem sodnijskem okraji ustainoviti občinsko hranilnico zvezano z odelkom za osobni kredit. Ker po tem takem bi se v okom prišlo nenaravnemu položaju, da morajo vse pupilarne vklade vandrati v ljubljansko hranilnico97 in tam se porabile na korist nemške stranke. Tudi bi po tem potu mogoče bilo, odelke za osobni kredit zalagati z denarjem iz dotične občinske hranilnice po nizkih %, ter bi tudi kredit za osobni kredit potem lagje po nizkih % dajal. Zarad ustanovitev narodnih denarnih zavodov na Goriškem in Primorskem pa le kaže ustanoviti posojilnice.« Iz tega izvajanja Mihe Vošnjaka se dobro zrcali njegovo hotenje. Vse Vošnjakovo prizadevanje je bilo usmerjeno očividno zgolj na to, da bi dobili Slovenci denarne zavode z upravo v narodnih rokah, ker bi samo to jamčilo, da bodo res koristili našemu ljudstvu.98 Pri tem Vošnjaku organizacijska oblika očitno ni bila važna. V začetku je še kolebal med posojilnico, slonečo na zadružnem zakonu, in hranilnico, temelječo na tako imenovanem hranilničnem regula-tivu z dne 2. septembra 1844. Hranilnice so bila občinska, okrajna ali mestna podjetja. In zato je bila vsaka posamezna tesno povezana z usodo tistega, ki jo je ustanovil, potemtakem občine, okraja ali mesta. Vse to je razodevala seve tudi sestava njene uprave. Kdor je imel v rokah občinsko, okrajno ali mestno upravo, je bil hkrati gospodar hranil- 97 V mislih je imel Miha Vošnjak »Kranjsko-hranilnico« v Ljubljani, ustanovljeno na pobudo, ki jo je dal deželni guverner Jožef grof Sweerts-Spork. Deželna vlada je dovolila dne 20. oktobra 1820 ustanovitev hra-nilničnega društva: »V erein der krainischen Sparcasse«, kakor se je sprva imenovala ta hranilnica, ki je začela poslovati dne 4. novembra 1820. Ta hranilnica je bila druga taka ustanova v avstrijskem cesarstvu (prvo so ustanovili leta 1819. na Dunaju). 98 Posojilnice so tudi skušale preprečiti, da bi tujerodni denarni zavodi še nadalje izkoriščali slovensko ljudstvo v svoje strankarsko-nacionalne namene. Splošno znano je bilo, »da nemško-liberalni zavodi, in sicer štajarska hranilnica in eskomptni zavodi pri deželnih in državno-zbornih volitvah svoj upliv v brezmernej meri rabijo in znani so nam možje, ki so morali zoper lastno prepričanje zaradi njihove odvisnosti od nemško-liberalnih denarnih zavodov za nemško-liberalno stranko voliti, ako nijso hoteli, da njihova posest propade v rubež«. (»Zadruga«, tečaj I., št. 6, str. 22.) t niče. Zategadelj je priporočal Vošnjak ustanovitev hranilnic samo tam, kjer so imeli občino Slovenci trdno v svojih rokah, ker le tako je bila hranilnica slovenska. Povsod pa, kjer je bilo to drugače, je svetoval ustanavljati rajši posojilnice, torej zadruge, katerih vodstvo je bilo povsem neodvisno od samoupravnih oblastev in so ga izvolili člani, prav za prav narodno zavedni ljudje, ki so ustanovili denarni zavod. Ker so bile razmere na Spodnjem Štajerskem takrat v narodnostnem pogledu silo negotove, se je odločil Vošnjak za ustanavljanje posojilnic in ne hranilnic. Isto je veljalo za Koroško, Goriško in Primorsko. Na bivšem Kranjskem je pa prevladoval tudi v političnem pogledu slovenski živelj. In zavoljo tega je Vošnjak lahko priporočal in zagovarjal ustanavljanje občinskih hranilnic v svesti si, da ni in ne bo nevarnosti, da bi dobile vodstvo hranilnice kdaj v roke narodno nezanesljive ali celo nasprotne osebe. Ker pa so dajale regulativne hranilnice načeloma posojila na nepremičninsko zastavo (hipotečna posojila), bi nadomeščale hranilnice le takrat popolnoma posojilnice, če bi dovoljevale posojila tudi proti osebnemu poroštvu. Invprav zato je predlagal Vošnjak, naj se snujejo občinske hranilnice, združene »z odelkom za osobni kredit«. Ali se ne pokaže Vošnjak — in prav za prav tudi Zveza slovenskih posojilnic kot taka, ker se je docela strinjala z mišljenjem in delovanjem svojega predsednika — v svojevrstni luči, ko kot voditelj in vrhovni predstavnik zadružništva podpira in priporoča ustanavljanje nezadružnih ustanov? Da moremo to pravilno razumeti, se moramo vživeti v tedanje časovne razmere, ki so bile v narodnopolitičnem pogledu zelo razgibane. Miha Vošnjak in maloštevilni njegovi sodelavci so se trudili in si prizadevali — kakor je bilo že večkrat poudarjeno — za to, da bi ustvarili narodne denarne zavode. U ver j eni so> bili namreč vsi, da bodo samo te ustanove največ in najbolj pripomogle, osamosvojiti naše ljudstvo neposredno na narodnogospodarskem, a povrhu še posredno na narodnopolitičnem torišču, kar je bil že tako končni delovni smoter vseh takratnih narodnih buditeljev. Torej ustvaritev narodnih denarnih zavodov, pri čemer pot in oblika nista važni! Ker pa se je izkazala zadružna oblika tako v tujini kakor doma za najprimernejšo, jo je Vošnjak usvojil, prav za prav izbral, ne da bi zametaval pri tem še kako drugo organizacijsko obliko, če bi utegnila biti nemara prikladnejša, Glavno potemtakem smoter, a ne sredstvo! Dejalnski pa je snoval Vošnjak zgolj posojilnice, torej zadruge, in ne hranilnic, očividno zaradi tega, ker so mu razmere tako velevale. Edina izjema je bila ustanovitev »Južne Štaljarske hranilnice« v Celju, ki pa ima posebno ozadje in svojo zgodovino." Razlog, da bi ustanavljal Miha Vošnjak skoraj rajši — vsaj zdi se tako — občinske ali pa okrajne hranilnice kakor pa zadruge, tiči po vsej priliki v njegovem prepričanju, da morejo uspešno pomagati slovenskemu ljudstvu samo veliki denarni zavodi. Ti imajo velik promet in zato tudi večji poslovni prebitek, ki ga lahko porabljajo ne samo za jačenje zavoda samega v obliki ustvaritve čim večjega rezervnega sklada, marveč predvsem za razne narodne potrebe (finansiranje različnih narodnih akcij, podpiranje nadarjene slovenske mladine, graditev narodnih domov itd.). Tudi je bilo zaupanje ljudstva v občinske ali pa okrajne hranilnice večje nego v posojilnice, saj je bila hranilnica kot starejša ustanova bolj udomačena. Mnogo je razen tega pomenilo pri nezaupljivem ljudstvu dejstvo, da je za hranilne vloge pri hranilnici jamčila še občina, včasi prav bogata, ali pa jamčil okraj. V očeh širokih množic je močno povzdigovala ugled hranilnic nadalje tudi okolnost, da so nalagala sodišča in druga oblastva njim zaupani denar v hranilnice, ki so jih zakonske določbe zato favorizirale kot »pupilarno varne« zavode. To jim je še kar prav posebno koristilo, ne glede na to, da jim je dotekal spričoi obveznega nalaganja redno denar in se jim zviševal tako tudi redni dobiček. Vzlic vsemu pa prednosti in ugodnosti, ki jih je imela hranilnica, pri Vošnjaku vendarle niso bile zmožne odtehtati največjega nedostatka, da bi mogla ali pa hotela uresničiti hranilnica, ki ne bi bila trdno v narodno zavednih 99 Primerjaj dr. Franc Skaberne: Slovenski advokati in javni notarji v književnosti, znanosti in politiki, str. 37. rokah, nade, v pogledu narodnopolitične osamosvojitve našega človeka.100 Za Miho Vošnjaka je bil odločilen tudi način podeljevanja posojil, ker so ga izvajale posojilnice drugače kakor hranilnice. Nazorno je to povedal sam na Zvezni skupščini dne 6. aprila 1884, ko je med drugim rekel: »Ako je prošnik značaj en in če so poroki zanesljivi in če so[ zemljiške knjige v redu, se posojilo' dovoli; dovoli se mu tudi, če ravno ima prošnik zamazane zemljiške knjige v slučaji, da zaupni mož opiše prošnika kot značaj nega, marljivega in treznega gospodarja, da je vsled neprilik prišel v zadrego in da se je nadejati, da bode okreval in da mu bo s posojilom pomagano, posebno če ima iz svoje fare dobre poroke, kar tudi svedoči, da mu je upati. Nasprotno pa tak prošnik ne dobi posojila, ki ga zaupni mož slabo opiše, da je nezanesljiv, neskrben gospodar in na slabem glasu, tudi ne dobi na hipoteko in akoravno bi se posojilo vknjižilo na I. stopinjo njegovega posojilu primerne vrednosti zemljišča. Nastavljanje zaupnih mož mora biti tajno. Kmetom naj se dajajo posojila na dolžna pisma, ne na menjice, da se ta stan ne navadi na to nevarno orožje in da, danes ali j utre ne podpiše privatnim upnikom menjic,. da ni nevarnosti. Tudi so večji stroški pri talkih, ki pisati ne znajo.« Na podstavi tega izvajanja je skupščina sprejela načelo, »da se pri dovoljevanji posojil na osobni kredit gleda, v prvej vrsti na značaj prosilca glede delavnosti, zaneslji- 100 Kljub temu, da so uživale hranilnice nekak ugodnosten položaj, so bile vendar samo nekatere zaradi svoje kapitalne moči vredne upoštevanja. Zato je lahko Zveza povsem upravičeno zahtevala v peticiji, naslovljeni na državni zbor, dne 20. januarja 1884, da naj bodo posojilnice z neomejenim jamstvom, ki smejo le članom dajati posojila, »glede koristonosnega nalaganja pupilarnih in drugih v javnem varstvu stoječih denarjev« enakopravne s hranilnicami. V utemeljitvi prošnje je bilo rečeno: »Hranilne vloge pri posojilnicah z neomejeno zavezo vložene, posebno ako dajejo te samo udom posojila, so z ozirom na veliko število zadružnikov bolj varno naložene, kakor v marsikateri hranilnici na deželi. — Po tem takem ni nobenega tehtnega in sploh umnega zadržka, da ne bi imele hranilne knjižice takih posojilnic ravno tiste veljave, kafkor vložne knjižice hranilnic pri koristonosnih naložbah denarjev, stoječih v javnem varstvu, t. j. pupilarnega, ustanovitevskega premoženja.« 6* 83 v osti itd. Važno je tudi, da se izvan kraja posojilnice nastavijo zaupni možje. Kmetje naj le podpišejo dolžna pisma; če se rabijo menjice, naj posojilnice rabijo samo tako zvane lastne, suhe menjice, da se prihranijo stroški protestov.« Prav isto1 je pojasnil Vošnjak v članku »Kako dovoljujejo1 posojilnice in hranilnice posojila?«,101 samo da je dodatno še omenil, kako postopajo pri tem hranilnice. Dejal je: »Pravi namen delovanja posojilnice glede dovoljevanja posojil je ta, da gleda v prvi vrsti na značaj prošnika in da takim ne daje posojil, ki so na slabem glasu; tudi ne, akoravno še niso zadolženi in če tudi imajo zanesljive poroke glede premoženja. Ako se bi takim, ki so zapravljivci ali sploh na slabem glasu, dajala posojila v taki meri, kakor jih zahtevajo in za katere bi imeli glede varnosti še dovolj zaslombe, bi jih gotovo še hitreje spravila taka posojila same in rodbino v siroščino. Če se na tak način strogo postopa, se posojilnica ne le sama utrdi, ampak tudi moralično ljudstvo krepča. Mogoče je vender da se tu in tam poboljša kmet, ki je začel že pijančevati in slabo1 gospoaa riti, ako' ve, da mu v potrebi v takih razmerah ne bode nikdo pomagati hotel. Na primer so nam znani slučaji Celjske posojilnice, ki ni dovolila prošniku posojila zarad tega, ker je na slabem glasu, akoravno ima posestvo nezadolženo, brez vknjižeb in akoravno bi se bilo posojilo vknjižilo na I. stopinjo; od hranilnice dobi brez ovir, ta ne praša po značaju, ampak le, koliko posestvo prenese. Če bi posojilnice razven značaja gledale tudi na to, da se dovoljujejo le taka posojila, katera so prošniku neobhodno potrebna in da se tudi za to porabljajo, kar se lahko po zaupnih možeh pozve, potem se jim ne more očitati, da pospešujejo zadolževanje, ampak mora se jim pripoznati, da ljudstvo vtrjujejo v dobrih lastnostih. To se pa hranilnicam ne more reči. Kot hranilni zavodi imajo pa hranilnice in posojilnice eden in isti namen, namreč varčnost ljudstva vzpodbujati. 101 »Zadruga«, tečaj I., št. 4, str. 15. Kako se dobi od hranilnice posojilo? Prošnik predloži cenilni zapisnik z ekstrakfrom in druga pisma in če se iz teh razvidi varnost za prošeno posojilo, ga tudi dobi brez ozira na značaj prosilca; če sploh kmetovalec prošeno posojilo potrebuje in če bode res za tisto* potrebno reč posojila porabil ali ne, tega nikdo ne praša. Dobi na primer lahkomišljen fant lepo posestvo od svojih stariševbrez bremen, bode jemal dokler gre, pridno denar iz hranilnic in konec takega početja je žalibog že preveč znan.« To Vošnjakovo stališče glede moralnega jamstva je tudi dosledno ne le iz nravstvenih, ampak tudi iz narodnostnih ozirov. Miha Vošnjak s sodelavci vred si je prizadeval za to, da bi gospodarski okrepil in osamosvojil našega človeka ter ga usposobil, postati borec tudi v narodnostnem pogledu. Če bi pa posnemale posojilnice tedanje vzglede hranilnic, nanašajoče se na podeljevanje posojil, bi se izjalovil končni in glavni smoter, zaradi katerega je prav za prav nastalo pri nas zadružno gibanje. Saj bi tako posojilnice ne pomagale gospodarski krepiti stanja naših ljudi, marveč bi le množile število denarnih zavodov, prizadeva-jočih si brez globljih etičnih in drugih načel za čim večji dobiček. V takem primeru bi bila nevarnost za našega človeka, da še prej gospodarski propade, tem večja, čim številnejše bi bile posojilnice. Pojav naših posojilnic, držečih se pri podeljevanju posojil poslovnih načel Mihe Vošnjaka, pa je vplival kot blagodejen korektiv za poboljšavo še na druge vrste denarnih zavodov. Glede ustroja prvih slovenskih zadružnih edinic je treba, razen že povedanega, še tole naglašati: Horakovo Obrtno pomožno društvo v Ljubljani se je ustanovilo po načelih, podobnih večinoma Schulze-Delitz-schevim, dasi ta naša prva zadruga ni bila ustanovljena — kakor takrat skoraj vse druge — po načelih in navodilih velikega zadrugarja Hermana Schulze-Delitzscha. To je priznal le-ta.sam v svojem poslovnem poročilu za leto 1859., v katerem omenja celovško in ljubljansko obrtniško zadrugo ter poudarja,, da so nastale prve zadruge v bivši Avstriji popolnoma samostojno in neodvisno od njega. On dokazuje to s tem, da so ubirali ustanovitelji prvih zadrug v nekdanji Avstriji v nekih pogledih za dosego svojega namena čisto druga pota od njega. Schulze na primer ni poznal zadružne uredbe o porokih — institucije garantov, ki sta jo imeli celovška in ljubljanska obrtna zadruga.102 Ljutomerska posojilnica je bila — kakor pravi soustanovitelj Ivan Lapajne — ustanovljena popolnoma po načelih Schulze-Delitzscha.103 Isto* velja bolj ali manj za vse posojilnice, ustanovljene, preden je stopil na našo zadružno pozornico Miha Vošnjak. Ko je pripravljal Vošnjak ustanovitev celjske posojilnice, so tudi njemu bila za vzor pravila, ki jih je sestavil ustanovitelj meščanskega kreditnega zadružništva Her-mann Schulze-Delitzsch. Storil j e to namenoma in predvsem pač zaradi tega, ker mu je bil ta sistem dosti bolj znan od poslovnih načel, ki jih je zagovarjal realni človekoljub Friedrich Wilhelm Raiffeisen. Še odločilneje pa je bilo, da so Schulze-Delitzscheva načela vsekako bolj ustrezala Vošnjakovi zamisli kakor Raiffeis-nova. Vošnjakova želja je bila namreč — kakor je bilo* že cesto poudarjeno — ustvariti velike denarne zavode, ki bi mogli uspešno podpirati narodno stvar ter bi prav zaradi tega morali biti trdno v rokah zavednih narodnjakov. Za- 102 Schulze-Delitzsch poudarja v tem letnem poročilu, da sta celovška in ljubljanska zadruga nastali «... ganz selbststandig und unabhangig von der durch ihn im Jahre vorher in die Hand genommenen Organisationen in Delitzsch, wie schon ein fliichtiger Blick auf den von beiden Seiten eingeschlagenen, sehr verschiedenen Weg ergiebt... Allerdings fiihrte man in Klagenfurt, und nach dessen Vorgange in Laibach, Troppau und den meisten osterreichischen Vereinen das hochst eigenthumliche Institut der Garanten ein, welches nur noch eine Erganzung der Kredlitbasis durch die Biirgschaft von dem eigentlichen Kreditbediirfniss fremdstehen-den Personen ausdriickt.« Potem opisuje ta institut in zaključuje takole: »Indessen wurde gleichzeitig fiir allmahliche Abstreifung dieser die Selbst-hilfe beeintrachtigenden Garantieen und dadurch bedingten Einsprache der Garanten in die Vereinsangelegenheiten mittelst Bildung eines Re-servefonds gesorgt, dem man den ganzen Geschaftsertrag zuwies, und der bei den meisten Vereinen die Gesammtsumme jener Garantieen bereits iiberstiegen hatte, so dass wir diese Vereine, trotz mancher Ver-schiedenheiten, als durchaus mit uns auf demselben gesunden volks-wirtschaftlichem Princip stehend zu begriissen haben.« (Po Criigerju str. 246. in si.) 103 Glej pripombo 60! vzemajoč to stališče, je Vošnjak usvojil Schulzejevo načelo o visokih deležih, ki bi bili samo v rokah rodoljubov, res v narodnem pogledu zanesljivih. S tem je skušal doseči, da bo ostala snujoča se celjska posojilnica ves čas obstoja trdno v narodnih rokah, s čimer bi se tudi preprečilo, da bi se mogla ta kreditna zadruga izneveriti nalogi, katero ji je začrtal njen ustanovitelj, t. j. gospodarski krepiti slovenski živelj. Vošnjak se je pa tudi zavedal, da ne bi vsi zmogli tako visokih deležev (100 gld.), in je zato v prvotnem načrtu določal, da bi se posamezni posojilojemniki pač lahko okoriščali s posojili, ne da bi morali biti člani zadruge. Seveda bi taki posojilojemniki ne mogli kakor koli vplivati na posojilnično poslovanje samo in ne bi bili upravičeni, ker ne bi bili člani in s tem tudi ne solastniki posojilnice, odločati o njeni usodi. S tako ureditvijo posojilnice je Vošnjak odstopil od enega temeljnih zadružnih načel, t. j. da bi bili tisti, ki potrebujejo kredit, tudi nosilci podjetja, ali — z drugimi besedami povedano — od načela samopomoči. Zakon z dne 27. decembra 1880 o davčnih olajšavah pa je Vošnjaku že izdelani osnutek pravil bistveno prevrgel. Ugodnosti, katere je nudil, so bile precejšnje. Zato je želel Vošnjak, da bi se mogla z njimi okoristiti tudi nova posojilnica. Ker pa so se določila zakona nanašala zgolj na zadruge, »katere svoje poslovanje po pravilih (statutih) na svoje društvenike omejujejo«, je moral temu primerno prikrojiti svoj osnutek pravil in določiti, da mora vsak poso-jilojemnik postati član posojilnice. Najpreprostejša rešitev bi bila znižanje višine deleža za toliko, da bi zmogli plačati deleže-tudi najširši krogi. A Vošnjak te poti ni ubral, ker ni hotel zavreči prvotne svoje zamisli— dati lastnikom visokih deležev usodo posojilnice v roke. To načelno vprašanje, ki se mu je zdelo ogromne važnosti, je rešil na način, ki nasprotuje sicer enemu temeljnih zadružnih načel, t. j. enakopravnosti članov. Uvedel je namreč dvovrstne deleže — glavne in opravilne. Glavni deleži so bili razmeroma zelo visoki (po 100 gld.) in so jih posedovali imovi-tejši in v narodnem pogledu brezpogojno zanesljivi rodoljubni veljaki. Opravilni deleži so< bili nizki (po deset in en goldinar) ter zatorej dostopni tudi manj premožnim osebam, potrebnim posojila, odnosno tistim, v katerih prid se je predvsem ustanavljala posojilnica. Seveda so lastniki enih in drugih deležev imeli različne pravice v posojilnici. Samo lastniki glavnih deležev so smeli biti izvoljeni v ravnatelj s t v o , kakor so takrat imenovali upravni odbor. S tem je že tudi rečeno, da so samo oni imeli usodo posojilnice v rokah, medtem ko lastniki opravilnih deležev niso imeli nobenega vpliva na njeno upravljanje, pač pa jim je bila dana pravica, preko nadzorništva dobiti vpogled v poso-jilnično poslovanje. Tesno povezana z deleži je pravica glasovati na skupščinah. Vošnjak je tudi v tem oziru odstopil od pravega zadružnega načela, ki veleva, da imej vsak zadružnik samo po en glas. Ta Vošnjakov odstop je pa samo logična posledica uvedbe dvovrstnih deležev. Zadružniki, ki so vplačali glavne deleže, SO' imeli vse pravice, torej tudi aktivno in pasivno volilno' pravico, a člani z opravilnimi deleži so imeli pravico, voliti samo člane nadzornega odbora. Nekatere posojilnice so na zunaj ublažile to kričečo neenakopravnost med člani, uredile vprašanje glasovalne pravice pa vendarle tako, da je prišlo zopet na isto, t. j. nai neizpodbitno prevalentnost zadružnikov z glavnimi deleži. Tako so n. pr. druga pravila Kmetske posojilnice ljubljanske okolice, ki so že odrejala glavne in opravilne deleže, določala, da ima sicer vsak zadružnik glasovalno' pravico, toda vsak opravilni delež upravičuje samo do enega glasu, glavni pa do dvajsetih (izjema je veljala za volitev nadzornega odbora; tu je bil izenačen opravilni delež z glavnim). Uvedba dvovrstnih deležev pri celjski posojilnici in po njenem vzgledu pozneje tudi pri nekaterih drugih zadrugah je imela daljnosežne posledice, dobre in slabe. Miha Vošnjak se je odločil zanjo spričo tega, da je ostala posojilnica trdno v narodnih rokah in se ni mogel vtihotapiti vanjo v narodnem pogledu mlačen ali celo sovražen element, ki bi utegnil obrezuspešiti glavni namen posojilnic, t. j. gospodarsko osamosvojitev našega živi j a in njegovo iztrganje iz rok narodnega neprijatelja. Tako je utemeljeval uvedbo ob različnih prilikah. V Celovcu na primer jo je priporočal ko- roškim zadružnim delavcem kot najprimernejši! način, da se ohrani slovenski značaj posojilnice.104 Z uvedbo dvovrstnih deležev je določil Miha Vošnjak ene (glavne) visoko in dosegel s tem, »da je na ene j strani merodajnim osebam mogoče, da zadobijo važen upliv za zadružni obstanek in da se na drugej strani deležna svota do dostojne visočine spravi«, t. j. da si ustvari zadruga takoj, od vsega začetka, čim večjo lastno glavnico. Zavzemal je namreč stališče, naj imajo posojilnice visoke deleže, »ker prava poraba zadružništva je namreč ta, da si dobivajo zadruge le od svojih udov denarna sredstva, vplačana po zadružnih deležih, da si so na ta način odvisne (očividno tiskovna napaka, ker bi morala stati smiselno beseda: ,neodvisne') od zunanjih pritiskov v slučaji kake finančne krize«. Ob drugi priliki je razložil v članku »Visokost zadružnih deležev«105 isto misel takole: »Prvi pogoj trdnega temelja vsake zadruge je ta, da je njena upravna gotovina, kolikor mogoče, stalna, kar se pa doseže j edino le z zadružnimi deleži, ker se ti ne morejo samovoljno nazaj vzeti, dalje tudi ne bo> zadružni ud tako brezobzirno terjal svojega denarja nazaj, kakor neud svoje hranilne vloge, ker se zadružni ud nepogojno bolj briga, da podvzetje dobro napreduje, kakor neud.« Uvedba dvovrstnih deležev s tako različnimi pravicami pa je imela seveda tudi senčno stran. Največja hiba je bila pač ta, da je prišla posojilnica, ker je dodelila vse pravice samo1 maloštevilnim imetnikom glavnih deležev, popolnoma v le-teh roke, medtem ko ni imela večina zadružnikov, lastnikov opravilnih deležev, nobenega pravega vpliva na zadrugo. Posledica tega je bila, da je tako urejena posojilnica ostala tuja pretežni večini njenih članov, ker niso mogli videti v njej svojega podjetja, kar bi bilo z zadružnega 104 »Na vprašanje, kako zabraniti, da bi kaka posojilnica ne prišla v roke nasprotnikov, odgovori g. Vošnjak, naj se napravijo glavni in upravni deleži, z določbo, da imajo le glavni deleži volilno pravico. Tisti se potem razdelijo le med zanesljive rodoljube.« (Zapisnik o zborovanju »Zveze slovenskih posojilnic« v Celovcu dne 3. oktobra 1894.) 105 »Zadruga«, tečaj I., št. 5, str. 19. stališča edino pravilno, a tudi z narodnega vidika zaželjeno. Če je posojilnica, razen tega, še zamudnega dolžnika ostreje izterjevala, se ni kar nič čuditi, ako' so široki ljudski sloji mnogokje istovetili posojilnice z drugimi vrstami denarnih zavodov, kajti zanje je bilo odločilno samo to, kdo< nudi ugodneje prepotrebno posojilo. Ta okolnost je nedvomno precej vplivala v poznejšem času, da je našlo prizadevanje za ustanavljanje konkurenčnih kreditnih zadrug v istem ali bližnjem kraju silo ugodna tla. Nezadružna in nedemokratična določba pravil o uvedbi dvovrstnih deležev je bila glede na dober namen, ki ga je zasledoval pri tem Vošnjak, za prve čase opravičljiva in samo iz tega razloga sprejemljiva, postajala pa je, kolikor bolj so se razmere ustaljevale, nesodobna in mnogokje tudi škodljiva. Čisto človeško je, da je privilegirani položaj, ki so ga imeli lastniki glavnih deležev, zavedel marsikoga k izkoriščanju in izrabljanju v popolnoma osebne ali pa strankarski politične namene na škodo širokih vrst zadružnikov. Uvedba dvovrstnih deležev je bila prav dobrodošel predmet za napade narodnih nasprotnikov na slovenske posojilnice. Trdili so, in to ne ravno neutemeljeno^, da ločitev na glavne in opravilne deleže deli posojilnične člane v posedujoče in potrebne, v vladajoče in ubogajoče, plemenite naloge zadružništva pa terjajo popolno enakost, katere pa pri takih slovenskih posojilnicah ni. Zanimiva je ugotovitev, da so vzgledu celjske posojilnice v pogledu dvovrstnosti deležev sledile samo nekatere posojilnice. Tako je — kakor smo že omenili — Kmetska posojilnica ljubljanske okolice v Ljubljani imela naj poprej samo eno vrsto^ deležev (po 100 gld.), kakor si je Vošnjak to prvotno zamišljal za celjsko posojilnico, in šele pet let pozneje je uvedla dve vrsti deležev. Vrhniška posojilnica pa je tudi ostala pri Vošnjakovem prvotnem načrtu, Pač pa je mariborska posojilnica že od vsega začetka uvedla glavne in opravilne deleže. Zopet druge zadruge pa si sploh niso usvojile Vošnjakovega načela o izredno visokih deležih. Tako je na primer žalska posojilnica, ki je bila ustanovljena ob Vošnjakovem sodelovanju, imela samo eno vrsto deležev, in to po 10 goldinarjev. Pozneje je Vošnjak svetoval ustanoviteljem novih zadrug, naj določijo višino deležev po vrsti jamstva. Glede delovnega torišča posojilnice — v čemer se je Raiffeisen, ki je zagovarjal majhne okoliše, bistveno ločil od svojega nekdanjega vzornika Schulze-Delitzscha, ki je bil za velika območja — je Vošnjak sledil zadnjega. To je napravil kratko in malo tako, da v pravilih sploh ni navedel posojilničnega okoliša in s tem molče, ker ni bilo nobene omejitve, odobril velikega. Vošnjak je svoje stališče opetovano utemeljeval s trditvijo, da morejo samo veliki denarni zavodi ustvarjati za narod res pomembne vrednote, velike ustanove pa se morejo1 razviti samo, če je delovno torišče veliko. V primeri z dandanašnjimi zadrugami so naši prvi posojilničarji — tudi če vzamemo samo zadružnike z opravilnimi deleži — neprimerno več prispevali iz naslova zadružnih deležev kakor dandanašnji. Zato je tudi povsem razumljivo, da so jih skušali odškodovati na ta način, da so jim obrestovali deleže. Razen tega so nekatere posojilnice dajale zadružnikom tudi dividende, in sicer po razmerju polno vplačanih deležev, torej prav tako kakor kapitalistična podjetja. Po Schulze-Delitzschevem vzoru so- bili člani ravnateljstva nagrajeni za svoje delo v posojilnici. Višino nagrade so deloma določala že pravila sama (na primer 5 % poslovnega dobička), deloma pa je bilo odmerjanje prepuščeno vsakoletnemu občnemu zboru. Vprašanje, naj se li uvede pri posojilnicah omejeno ali neomejeno jamstvo, je rešil Vošnjak zelo praktično. Zavzemajoč stališče, da je vprašanje vrste jamstva važno prav za prav samo za pridobitev zaupanja pri vlagateljih, je priporočal, naj se usvaja v krajih s premožnejšim ljudstvom omejeno jamstvo, posebno če so še zadružni funkcionarji imoviti. Po Vošnjakovem mnenju je v takih primerih vrsta jamstva postranskega pomena, ker jo zaupajo ljudje pač osebam, ki uživajo sloves dobrih gospodarjev. Nasprotno pa je neogibno potrebno, sprejeti neomejeno jamstvo tam, kjer ni premožnih ljudi, ali kjer se le-ti nočejo lotiti dela v posojilnici, ali v siromašnih podeželskih krajih ali v mestih, kjer nameravajo obrtniki ustvariti svojo posojilnico. Načelno je vkljub temu Vošnjak dosledno svetoval, naj se uvaja povsod, kjer le ni odpor prevelik, neomejeno poroštvo že iz razloga, da postane posojilnica deležna ugodnosti, ki jih jej nudi že večkrat omenjeni zakon iz 1. 1880. Dejanski so imele res skoraj vse tedanje posojilnice uvedeno neomejeno jamstvo ali pa so pretvorile nekatere, na primer celjska, ormoška, metliška idr., pozneje omejeno jamstvo v neomejeno. Načeloma je Vošnjak zagovarjal podeljevanje kratkoročnih posojil, ki so se dajala zadružnikom: a) na podstavi popolnoma vplačanih zadružnih deležev, b) na osebni kredit (menico ali dolžno pismo1, toda v obeh primerih na poroštvo vsaj ene zanesljive osebe) in c) na zastavo vrednostnih listin in premičnin, izjemoma tudi nepremičnin. Na točno in redno odplačevanje posojila so strogo pazili, nerednega dolžnika, od katerega se je moral dolg sodno izterjati ali za katerega je moral porok plačati, pa je posojilnica izključila iz svojega članstva. Posojilnico je upravljalo ravnateljstvo', ki je bilo duša vsemu posojilničnemu delovanju in ki so ga tvorili ravnatelj, denarničar, kontrolor in gotovo število' odbornikov. Naloge posameznih članov upravnega odbora so opredeljevali že njihovi naslovi sami. Omeniti bi bilo morda samo to, da je bila glavna kontrolor jeva naloga, voditi pomožne knjige in pomagati blagajniku ob posojilničnih uradnih dnevih. Delo ravnateljstva je kontroliralo nadzorništvo, v katerega so> imeli dostop tudi zadružniki z opravilnimi deleži, s čimer so očividno hoteli vzbujati večje zanimanje, posebno pa zaupanje v teh vrstah zadružnikov za posojil-nično poslovanje. Poudariti pa je treba, da ustanova nadzornega odbora po zadružnem zakonu ni bila obvezna, če so imele skoraj vse naše zadruge nadzorne odbore, je to za naše posojilnice lepo spričevalo, saj dokazuje, da se niso branile, še manj pa bale objektivne kritike in kontrole. Razveseljivo dejstvo je tudi, da so vse posojilnice posvečale veliko pozornost rezervnemu skladu in skrbele, da se je stalno večal z vsakoletno dodelitvijo večine poslovnega dobička. Pri tem pa naše posojilnice že od vsega začetka niso pozabile, naklanjati znatne zneske za splošno koristne in dobrodelne namene. V ostalem so< posojilnična pravila vsebovala običajna določila o občnem zboru, sestavi bilance, hranilnih vlogah itd. Tudi so pravila imela določila o razsodišču, ki so ga imenovala miril no s o dni j o. Naloga te institucije, ki je pri dandanašnjih zadrugah prav redka, je bila reševanje prepirov med zadružniki kakor tudi med zadružniki in upravnim odborom. Na teh osnovah, izpopolnjenih z osebnimi izkustvi, je sestavil Vošnjak vzorna pravila za posojilnice. In na njih temelje po večini vse posojilnice, ki so bile v tistem času ustanovljene. Včasih pa so ustanovitelji posameznih zadrug marsikatero določbo pravil tudi po svoje spremenili. Ko je uvidel Vošnjak, da vzorna pravila, sestavljena; za posojilnice, ki so se ustanavljale po mestih in trgih, niso primerna tudi za kreditne zadruge po manjših naseljih (vaseh), je sestavil za take posojilnice, kmetske imenovane, posebna pravila, ki jih je prilagodil kmetskim razmeram. Po le-teh je bilo področje kmetskih posojilnic majhno, da so mogla biti »društvena predstojništva natanko informirana o premoženji in sploh o kreditne j zmožnosti tistega, ki hoče posojila imeti, in njegovih porokov«.106 Nadalje naj bi bili uprava brezplačna in deleži nizki, skratka, kmetska posojilnica naj bi poslovala po Raiffeisnovih načelih. Pri sestavljanju vzornih pravil za take zadruge je zavzemal Vošnjak stališče, da imajo kmetske posojilnice v »prvi vrsti namen, da služijo personalnemu kreditu, to je, da se ne dajo posojila na hipoteke, temveč proti poroštvu; kajti ko bi hotele te posojilnice gojiti tudi hipotekami kredit, bi morale imeti veliko večji fond, kakor ga taka društva po deležih in h r a -n i 1 n i h vlogah večinoma imajo. Od drugih denarnih zavodov izposojeni denar pa bi prišel posojilnicam predrago, da bi se mogel potem ta denar kot hipotekarno posojilo izdajati.« 106 »Zadruga«, tečaj I., št. 5, str. 17. Dejstvo, da poprej niso bile ustanovljene kmetske posojilnice, obširno opravičuje Vošnjak takole:107 »Da se pri nas Slovencih do najnovejše dobe na osnovo takih malih posojilnic ni mislilo, ali da se niso osnovale, temu je več uzrokov. V prvi vrsti se je marsikomu zdelo nemogoče, da bi priprosti kmetski posestniki, rokodelci in drugi zamogli take zavode osnovati in potem voditi, v drugi vrsti pa so' se bali prevelikih stroškov osnove, registrovanja, tiskovin in slednjič niso vedeli, kje bi dobili prvi denar za o tvor j en je posojilnice. V resnici je bilo to tudi do najnovejše dobe deloma opravičeno, kajti skušnja uči, da je bila osnova novih posojilnic j ako težavna, nekoliko zaradi nevednosti, kako imajo dotične osebe pri osnovi posojilnic postopati, in dalje zaradi tega, ker so tiskovine prav veliko stale, ker je bilo treba vsakokrat vse obrazce vnovič tiskati, tudi prva priprava denarstvenih pomočkov je bila težavna. Te ovire je spoznalo predstojništvo zveze slovenskih posojilnic, mislilo je tedaj, kako bi se dale odpraviti. Nekoliko se zgodi to tem potom, da zvezno predstojništvo pri osnovi novih posojilnic osebno posreduje in se pri takih prilikah za mala društva sposobnih že tiskanih obrazcev za štatut, ki se ima podpisati, poslužuje, da prošnje za registrovanje in proto-koliranje brezplačno oskrbuje, in da je nadalje zvezno predstojništvo za celotno posojilnično siužbeno opravo izdelalo načrt jednoličnih tiskovin, katere je dalo v ,Narodni tiskarni' v Ljubljani tiskati, kjer se po znižani ceni dobivajo; tudi zamore zvezno predstojništvo novo osnovanim društvom zaradi denarnih pomočkov na ta način koristiti, da njim od večjih posojilnic posojil ali hranilnih vlog po kolikor mogoče nizkih procentih poskrbi. Ustanovitev kmet-skih posojilnic stane tedaj zdaj tako malo dela iln stroškov, da je, rekli bi, v vsake j več jej fari (župniji) mogoča, ako se le združi kakih 5 zanesljivih, čitanja in pisanja zmožnih posestnikov, kateri imajo veselje in radost na tem, da prevzemo osnovo kmetske posojilnice.« Še popolnejšo in bolj zaokroženo sliko o Vošnjakovih zadružnih načelih dobimo, ako si ogledamo njegov »n a - 107 Kakor pripomba 106 vod za osnovo posojilnic in njihovo delovanje«, ki ga je sestavil na prošnjo kranjskega deželnega odbora v pouk občinam, katere si želijo ustanoviti posojilnico.108 Ta »navod« podaja v zgoščeni obliki ne samo praktična navodila, kako* se usitanovi) posojilnica, marveč nam obenem zgovorno prikazuje Miho Vošnjaka kot praktičnega zadružnega delavca v okviru tedanjih razmer. Pri tem je treba upoštevati, da je sestavil Vošnjak »navod« leta 1885. in da je zalto rezultat obilnejših skušenj in zrelejših pogledov na zadružno delo, kakor pa so prvotna vzorna« pravila. Iz vsega spred navedenega lahko zaključim, da je Mina Vošnjak v glavnem sledil Schulze-Delitzscha ter presadil njegov tip in njegovo značilno obliko zadrug na slovenska tla. Za osnovo svojega namena je porabil načela in ustroj zadrug tega slavnega nemškega zadrugarja, vendar pa je prilagodil vse potrebno našim domačim razmeram.109 Pri tem pa se je oziral na osebne in krajevne razmere ter njim primerno postopal. Ker so se ustanavljale v prvi dobi posojilnice v pretežni meri samo v večjih krajih, mestih in trgih (Celju, Žalcu, Ljubljani, Mariboru, Ptuju itd.), je najprej sestavil vzorna pravila, ki so — razen v pogledu deležev — nalikovala povsem Schulze-Delitzschevim. Čim pa je spoznal, da Schulzejeva poslovna načela za manjše, bolje rečeno, kmetske kraje niso prikladna, je za take kreditne zadruge sestavil druga vzorna pravila, skoraj povsem enaka Raiffeisnovim. Zato je utemeljena splošno udomačena trditev, da je Miha Vošnjak slepo sledil Schulze-Delitzscha samo toliko, kolikor je bilo njegovo torišče, skladno njegovemu delovnemu načrtu, v prvi vrsti po mestih in trgih. Ker niso bile posojilnice, katere je ustanovil Vošnjak, zgolj goli posnetek bodisi Schulzejevih bodisi Raiffeisnovih zadrug, ampak so imele vendarle nekaj svojstvenega, so< jih imenovali nekateri »v o š n j a k o v k e«, podobno, kakor so 108 Navod je objavljen tudi v »Zadrugi« (tečaj II., št. 4, str. 13.). 109 Miloš Š t i b 1 e r trdi v članku »Razmišljevanje ob štiridesetletnici Zadružne zveze v Celju« (»Spominski spis...«, str. 9.), da je Vošnjak »ustroj še poslabšal z uvedbo glavnih in opravilnih ali poslovnih deležev ...« dejali Čehi kmetskim posojilnicam »kampeličky«.110 Toda označba »vošnjakovka« se ni udomačila. V zvezi s prednjim naj bodo omenjena tudi svojevrstna pravila, ki jih je imelo ob ustanovitvi (leta 1892.)111 Vzajemno podporno društvo v Ljubljani, regi-strovana zadruga z omejenim jamstvom. Ker so se razlikovala ta pravila bistveno od navadnih pravil drugih posojilnic, zato navajamo najznačilnejša njihova določila v nastopnem pO' izvirniku. Namen društva je bil po § 1. pravil: »a) spodbujati varčnost bodi si v tem, da daje članom priložnost, se založitvijo vlog v malih obrokih prihraniti si tekom let dobro obrestovano glavnico — bodi si s tem, da sprejema in obrestuje hranilne vloge; b) dajati svojim članom predujerne (posojila) pod kolikor mogoče ugodnimi pogoji v pospeševanje trgovine, obrti in zasebnega gospodarstva sploh. Predujemi dovoljujejo se iz v blagajno tekočega denarja.« Prava posebnost te zadruge je bila v tem, da so bili razvrščeni člani na odseke, strogo ločene med seboj. Vsak odsek je imel svojo blagajno in svoje knjigovodstvene knjige kakor tudi je bil zase udeležen pri poslovnem uspehu svojega delovanja. Možno je bilo celo to, da je posojal odsek odseku denar na določene obresti in primerno jamstvo. Obstoj vsakega odseka so določala pravila na sedem in pol leta, s čimer je bilo časovno omejeno tudi članstvo posameznega zadružnika. Zadružnik je namreč po sedmih letih in pol prestal biti' član ter se je moral, ako je želel obdržati 110 Dr. František Cyril Kampelik je razširjal na Češkem z geslom: kar posameznik ne zmore, je mnogim lahko (»co jednome ne-možno, to všem dohromady snadno«), ustanavljanje posebno kmetskih kreditnih zadrug, toda žal brez praktičnih uspehov. Čehi so spoznali šele po njegovi smrti važnost zadružništva ne le v gospodarskem, ampak tudi narodnopolitičnem pogledu. V zahvalo Kampeliku, ki si je močno prizadeval za razvoj njihovega zadružništva, uporabljajo na Češkem še dandanes za kmetske kreditne zadruge izvedenko iz njegovega priimka. 111 Zadruga je bila ustanovljena dne 30. decembra 1892 in še isti dan je bil vložen registracijski predlog. V zadružni register je bila zadruga vpisana dne 2. januarja 1893 (Zadr. I—152). zadružno članstvo, priključiti drugemu — novemu odseku. A nasprotno načeloma ni bilo dopustno, pred potekom re-čenega časa stopiti iz zadruge. Pač pa so povzročali seveda prestanek njenega članstva smrt, konkurz, popolno obubo-žanje in izključitev. V zadnjem primeru je pripadlo, kar je član vplačal, zadrugi ali pa odseku v korist.112 Zadružni delež, ki je bil zelo velik, saj je znašal 195 gld., se je plačeval v tedenskih obrokih po 50 kr. Kdor ga ni redno na teden vplačeval, je bil kaznovan z zamudnimi obrestmi, po treh mesecih nerednega vplačevanja pa z izključitvijo. Tedensko vplačevanje zneskov je značilo torej stalno štedljivost (štednjo), kakršna je uvedena dandanes marsikje. Zadružnik je imel pravico do predujmov, in sicer ob naslednjih pogojih: »Vsak član zamore na vsak vpisani delež za čas odse-kove dobe dobiti predujem v znesku 200 gld., ako ni zaostali z obroki vpisanega deleža več nego določa § 14. a teh pravil. 112 Pravila izražajo najvažnejša spred našteta določila takole: »§ 3. Zadruga osnuje se za nedoločeno dobo in razpada v odseke. Vsak odsek trajai 71/ž let. Prvi dan januarja vsaeega leta se prične nov odsek, ako se zglasi zadostno število društvenikov; je-li zglašeno število zadostno, presoja ravnateljstvo. Društveniki jamčijo v smislu § 76. postave z dne 9. aprila 1873, št. 70 drž. zak., za vse od društva prevzete obveze. Vsak, kdor je opravičen sam oskrbovati svoje premoženje, zamore k društvu kot član pristopiti, vendar sme ravnateljstvo sprejem brez navedbe kakih vzrokov odkloniti. Pod kakimi pogoji se člani v ta ali oni odsek sprejemajo, če se oglasijo še-le tekom odsekove dobe in ne takoj s početka, določa § 8. teh pravil. Gospodarstvo in knjigovodstvo. § 4. Skupno voljeno ravnateljstvo vodi gospodarstvo vseh odsekov in vsak odsek mora prispevati za režijo z od ravnateljstva določenimi odstotki njegovih deležev. Blagajna in knjige vodijo se za vsak odsek posebej. Dobiček in izgubo trpi vsak odsek zase. Posojila posameznim odsekom § 5. Ako bi imel ta ali oni odsek kaj denarnega prebitka, opravičeno je ravnateljstvo del tega prebitka posoditi drugemu, denarja potrebnemu odseku; a skrbeti je obvezano ravnateljstvo za to, da se vrne to posojilo pred potekom dobe starejšega odseka, ki je posojilo dal. Za taka posojila plačati mora tisti odsek, ki je posojilo prejel, odseku, kateri je posojilo dal, od 100 gld. posojila na teden 14 kr. obresti in pristojbin. Dolžni odsek jamči upnemu odseku z vpisanimi deleži.« Pri izplačevanji predujemov držati se je sledečih načel: a) član, kateri ne želi več, nego tri četrtinke vplačane vloge, zahtevati sme, da se mu ta predujem takoj izplača; b) drugim prosilcem izplačajo se predujemi po vrsti vloženih prošenj in po meri denarnega zaklada; c) ako član ne vzdigne pravočasno dovoljenega pred-ujema, izplaičati je /ta pridržani predujem tistemu članu, ki je prvi za njim prošnjo za predujem vložil, in kateremu se je predujem dovolil. § 12. Ker iznaša vsak delež 195 gld., nasproti se pa sme dovoliti za! vsak vpisani delež 200 gld. predujema, treba je primanjkujoči znesek pokriti. Za pokritje tega zneska, kakor tudi za prispevek k režiji, mora vsak član, ki sprejme predujem, od vsacih 100 gld. predujema plačati vsaki teden 14 kr. v naprej. Vpisnine plačati je za vsacih 100 gld. predujema enkrat za vselej 50 kr.« Ko je pretekla odsekoval doba, se je razdelilo premoženje odseka med njegove člane, kajti § 32. je določal: »Po preteku odsekove dobe postavijo^ se aktiva in pasiva nasproti in prebitek, ki se pokaže po odračunu morebitnih obvez tega odseka za razdeliti po meri števila deležev med društvene člane dotičnega odseka, vračunajoč prejete predujeme. Pred razdelivijo pa se odračunita od tistega zneska, ki presega svoto odsekovih deležev, t. j. od čistega dobička 2 %\ ki se vknjižita kot poseben splošni društveni razpo-ložni zaklad, o kojega porabi določuje občni zbor.« Opisana zadruga je bila izrazito meščanska, in to ne samo' zaradi tega, ker je izražala že v pravilih, da je njen namen, podeljevati posojila v pospeševanje trgovine, obrti in zasebnega gospodarstva, marveč še bolj po svojem ustroju, ki je bil posnet po graškem »Selbsthilfevereinu«. Zadruga je temeljila na sistemu, ki ga danes imenujemo »stalna štednja«. Ta sistem obstaja v tem, da se zadružniki, obvežejo, gotovo dobo, v konkretnem primeru 7^2 let, vplačevati določeni znesek (50 kr.) v rednih obrokih (mesečnih ali — v danem primeru — tedenskih). Ta vplačila, imenovana »deležni obroki«, so člani morali vplačevati na določeni dan in ob določenem času v zadružni pisarni. Tako redno vplačevanje pa zmorejo samo osebe, ki imajo redne dohodke, kakor nameščenci, trgovci in obrtniki, torej meščanski krogi, nikakor pa ne kmetje, ki pridejo v glavnem samo enkrat na leto, in sicer v jeseni z vnovčevanjem svojih kmetijskih pridelkov, do denarja. Stalna štednja je dobra ustanova, pripravna posebno za one male varčevalce, ki bi ne mogli iz lastne pobude ali brez zunanjega pritiska sami doma varčevati. Pri tem sistemu pa priganja varčevalca zapretena kazen v obliki ♦ zamudnih obresti, še bolj pa strah, da bo v primeru nerednega plačevanja izključen iz članskega kroga in bo izgubil vse že vplačane obroke. Izključitev, še bolj pa izguba vseh dotlej vplačanih obrokov je bila temna stran tega sistema. Razumljivo je, da je morala zadruga zahtevati od oseb, ki so prostovoljno pristopile med stalne varčevalce, redno vplačevanje obrokov, kajti v nasprotnem primeru ne bi ustanova imela nobenega smisla. Pač pa bi morala pravila dosti znatneje, nego je to dejanski bilo, upoštevati vsaj po nastanku članstva nastopivšo nezmogljivost nadaljnjega vplačevanja, in to tembolj zategadelj, ker je trajanje odseka bilo določeno na tako dolgo dobo {TI* let). Nevarnost prestrogega izvajanja določil o izključitvi zaradi trimesečnega zaostanka je bila tem večja, ker so zapadli obroki izključenega prišli v prid ostalim članom odseka. Ta nevarnost se je z leti stopnjevala, prav za prav večala, čim bolj se je zaključek sedeminpolletne dobe približeval, ker je na eni strani izključenec imel vedno več vplačanega denarja in se je zato izključitev bolj izplačala, na drugi strani pa se je z izključitvijo število upravičencev, med katere je bilo treba deliti dobiček, zmanjšalo. Dasi je bil pri tej zadrugi poudarek na stalni štednji, je bilo zanjo podeljevanje posojil vendarle važen in potreben ter seveda tudi donosen posel. Ker je zadruga podeljevala posojila samo zadružnikom, je moral vsakdo, ki si je želel najeti posojilo, postati njen član in s tem tudi stopiti v krog stalnih varčevalcev. S podelitvijo posojila so> zato članu narastle velike obveze, saj je moral vplačevati tedenske obroke tako iz naslova vračanja posojila kakor sploh običajne »deležne obroke«, razen tega pa seveda tudi obre- sti in druge manipulacij ske stroške. Ker so si zadružniki ob najetju posojila mnogokrat premalo zavedali, kakšne obveznosti so s podelitvijo kredita združene, ali pa so precenjevali svojo gospodarsko zmogljivost, so prišli ob strogem in doslednem izterjevanju v težavne neprilike. Ostale določbe stilistično dobro sestavljenih pravil so bile navadne; tako na primer: da je imel vsak delež en, glas (vendar ni smel imeti nihče več ko deset glasov); »ravnateljstvo« (upravni odbor), voljeno za tri leta, je štelo 21 članov in 5 namestnikov, »nadzorovalni svet« (nadzorni odbor) pa deset članov in pet namestnikov. Zadruga, registrirana dne 3. januarja 1893, se imenuje izza dne 28. julija 1920 »Vzajemna posojilnica v Ljubljani, r. z. z o. j.«. Utrditev Zveznega položaja Obstanek Zveze slovenskih posojilnic so določala njena prva pravila (§ 6.) začasno samo na dve leti, a hkrati je bilo rečeno: »ali bi potem zveza še dalje obstala, ali po drugih pravilih, o tem bo se sklepalo* pri občnem zboru leta 1884.«. Ustanovitelji po vsej priliki sami niso za gotovo vedeli, se bo li Zveza obnesla ali ne, A preskušnjo je odlično prestala že v prvem letu. Zgovorno dokazuje to* kakor tudi dejstvo, da so pravilno ocenile delovanje Zveze njene članice, soglasni sklep že prve Zvezne redne skupščine z dne 6. aprila 1884, ki pravi, da bodo plačevale posojilnice članice Zvezi za vzdrževanje letni prispevek po višini izplačanih posojil (do 25.000 gld. posojenega denarja 5 gld., do 50.000 gld. — 10 gld. do 75.000 gld. — 15 gld., do 100.000 gld. — 20 gld. in čez 100.000 gld. — 30 gld. »letnine«). To je bilo kaj lepo* priznanje Zvezi, posebno če se upošteva, da posojilnice komaj leto dni poprej, na ustanovni Zvezni skupščini sploh niso* hotele pristati na kakšne dajatve Zvezi in da so morala na izvoljo dano prostost glede prispevkov poudarjati celo njena pravila. (§ 19.). Izredna skupščina z dne 5. oktobra 1884 v Ljubljani11* je soglasno sprejela nova pravila in napravila Zvezo s tem za stalno ustanovo. 113 Istega dne popoldne je sklicala Zveza tudi »shod« v čitalnično dvorano, na katerem se je zbralo nad šestdeset »samih odličnih slovenskih domoljubov, da se posvetujejo, kje bi se na Kranjskem ustanovili novi denarni zavodi in kakšne vrste: Hranilnice ali posojilnice? in kdo bi se za dotične kraje poprijel potrebnih priprav?« (»Zadruga«, tečaj I., št. 9, str. 33.) Shod se je odločil za posojilnice ter toplo pozdravil na predlog Mihe Vošnjaka sklep mestnega občinskega sveta ljubljanskega, da se ustanovi mestna hranilnica, »v katero naj bi se denar vlagal oziroma iz katere bi kmetske posojilnice dobivale potrebni kredit«. Ta pravila, v primeri s prvimi mnogo bolje sestavljena, kažejo že po razporeditvi tvarine velik napredek. Zvezi je bil po § 2. pravil namen, »da pripomaga posojilnicam na Štajarskem, Kranjskem, Primorskem in Koroškem k uspešnemu razvoju, in sicer s tem, da bode s podukom in dejanski podpirala posojilnice v njihovem delovanji, da bode primernim potom pri c. kr. vladi in pri zakonodateljnih zborih se potegovala za uredbe in zakone v prid posojilnicam, in pomagala ustanoviti nove posojilnice v zgoraj navedenih deželah«. Zvezne članice so smele biti samo posojilnice, ustanovljene po zadružnem ali pa društvenem zakonu. Kot novi organ Zvezne uprave so bili zamišljeni pododbori, ki bi se smeli samo po sklepu občnega zbora ustanoviti v posameznih deželnih središčih.114 Število članov glavnega odbora je bilo zvišano od treh na osem. Funkcijska doba izvoljenih članov je trajala dve leti. Predsednik in dva člana so morali prebivati na sedežu Zveze. Po vsej priliki so tvorili nekak izvršni odbor. Velikega pomena za nadaljnji Zvezni razvoj je bil predpis, da imenuje predsednik za pisarniške in blagajniške posle tajnika s primerno plačo. To je omogočalo Zvezi, dobiti za množeče se pisarniško delo stalno moč, ki se je lahko povsem posvetila svojemu poklicu, saj je zagotavljalo njen življenjski obstoj preje- 114 Besedilo glede pododborov, popravljeno na zahtevo notranjega ministrstva, se glasi takole: »Za vsako v § 2. navedenih dežel se sme po sklepu občnega zbora zveze nastaviti pododbor, in sicer s sedežem v Celji, Ljubljani, Trstu in Celovcu. Pododbori imajo nalogo za dotično deželo podpirati odbor v vsakem oziru. Vsaki pododbor obstoji iz petih udov, katere izvoli občni zbor zveze na dve leti. Člani pododbora morajo biti zadružniki v zvezi stoječih posojilnic ali vsaj skušeni v zadružnih zadevah. Od občnega zbora izvoljeni člani pododbora izvolijo si načelnika ali tajnika. Pododbor ima vsako leto najmanj ene sejo, katero skliče načelnik pododbora, ter naznani članom pododbora čas in dnevni red seje. Tej seji predseduje načelnik: sklepa se z nadpolovično večino navzočih. Sklepi so1 veljavni, če so najmanj trije udje pododbora navzoči. O teh sejah se sestavljajo zapisniki, katere podpisujejo vsi navzoči. Razglasi objavljajo se v časniku ,Zadruga'. Pododbor zastopa načelnik, kateri tudi podpisuje vsa pisma, tikajoča se pododborovih poslov. Vsak pododbor delegira dva člana kot zastopnika v občni zbor zveze. Ker plačuje j o> vse v zvezi stoječe posojilnice v § 19. navedene doneske odboru, ima dobiti pododbor od odbora primerni denarni znesek za pokritje pisarničnih potreb. Sestavo pododbora naznani načelnik vladi.« manje mesečne plače.115 Za napredek je zaznamovati brez dvoma tudi to, da so> določala pravila na eni strani pravico posojilnic, »iskati si informacije o zboljšanji in o poduku v svojih zadevah pri odboru...«, na drugi strani pa dolžnost, plačevati Zvezi letne prispevke v višini izposoj anega denarja in dajati statistična poročila. Pravila so nadalje tudi določala, naj izdaja Zveza za posojilnice poučne spise in svoje glasilo. Kot tako je prevzela že izhajajoči mesečnik »Zadrugo«. Zanimivo in značilno je, da je ostal — po zapisniku — sedež Zveze v Celju, »in sicer je bilo merodajno to, ker v Cel j i stanuje g. Mihael Vošnjak, ki je uresničil zvezo slovenskih posojilnic in ki je največji116 strokovnjak v poso-jilničnih stvareh«. Nova pravila je notranje ministrstvo, ko je ugodila Zveza zahtevi, da se popravita §§ 10. (o pododborih) in 23. (o razpustu društva), potrdilo dne 19. januarja 1885 z odlokom št. 643. Zveza slovenskih posojilnic je dobila prav laskavo priznanje za svoje delo tudi od slovenskih oblastev.117 115 Za tajnika je bil imenovan Mak s o Veršec (poprej tajnik celjske posojilnice), ki je opravljal tajniške posle že izza Zvezne ustanovne skupščine ter pomagal predsedniku pri pisarniškem delu; bil pa je označen tudi kot urednik na Zveznem glasilu »Zadrugi«. 116 Nekdo je besedo »največji« prečrtal. Sodeč po barvi črnila, Vošnjak sam, ko je podpisal zapisnik. 117 Za zgled samo sledeči dopis: »Št. 7487. Slavno načelstvo ,Zveze slov. posojilnic' v Celju v roke g. M. Vošnjaku Slavni deželni zbor kranjski je v 9. seji dne 9. oktobra 1884 izrekel ,zvezi slovenskih posojilnic' svojo zahvalo in priznanje za njeno koristno delovanje. Ob enem je naročal deželnemu zboru, da v posebni okrožnici do občinskih in župnijskih uradov opozarja na koristno delovanje hranilnih in posojilnih zadrug in da okrožnici priloži navod k ustanavljenju, izgledna pravila in poduk za delovanje. Podpisani deželni odbor se počastuje, slavni zvezi naznanjati sklep slavnega deželnega, zbora ter dostavlja prošnjo, da naj zveza blagovoli pripomagati deželnemu zboru pri izvršitvi deželno-zbornega sklepa s tem, da sestavi poduk, kako naj se ravna pri ustanavljenji in delovanji hranilnih in posojilnih zadrug. Slavna zveza bi deželnemu odboru jako ustregla, ko bi priložila tudi izgledna pravila, in sicer: S tem, da je sprejela izredna skupščina leta 1884. nova, trajna pravila, je Zveza slovenskih posojilnic že uspešna zaključila prvo dobo svojega obstoja. Njeno stanje konec istega leta je bilo po »Opravilnem izkazu slovenskih posojilnic in stanju leta >1884.«118 takole: Število posojilnic se je povečalo na dva in dvajset. Med njimi jih je bilo trinajst na Spodnjem Štajerskem, šest na Kranjskem, dve na Primorskem in ena na Koroškem. Vse te posojilnice so štele 7536 zadružnikov,119 ki so vplačali 197.160 gld. deležev. Število zadružnikov prav za prav ni bilo ravno veliko. Razlog za to tiči tudi v dejstvu, da so posojale nekatere posojilnice denar tudi nečlanom, tako na primer Kmetska posojilnica ljubljanske okolice v Ljubljani, ki je imela samo dva in trideset zadružnikov, a ji je konec 1884. leta dolgovalo sedem in devetdeset strank 53.460 gld. Število zadružnikov je v prihodnjih letih naglo naraščalo, ker so se zaradi visokih davkov posojilnice druga za drugo odločevale, da so spravile svoja pravila v soglasje s predpisi zakona iz leta 1880., in sicer tako, da so pretvarjale omejeno jamstvo v neomejeno, posojila pa podeljevale zgolj zadružnikom. Leta 1884. je znašal denarni promet posojilnic, pripadajočih Zvezi, 4,796.256 gld., kar predstavlja za takrat prav znatno vsoto. Konec leta 1884. so dosegle hranilne vloge znesek 1,365.747 gld. (samo to leto jih je bilo za 505.682 gld. 1. Za kmetske posojilnice z omejenim poroštvom, ker za neomejeno poroštvo nazori niso še dovolj jasni, in 2. za posojilnice z neomejenim poroštvom. Deželni odbor bo potem svoji okrožnici do župnijskih in občinskih uradov priložil navod in pravila. Konečno si usoja deželni odbor slavni zvezi naznaniti, da je tudi kmetijska enketa, katera je 17. in 18. aprila t. 1. bila zborovala v Ljubljani, v drugi seji sprejela enoglasno sledeči sklep: ,Zvezi slovenskih posojilnic' se izreče zahvala! za njeno marljivo in koristno delovanje, po katerem je že marsikatera kmetija bila rešena od propada. Od deželnega odbora kranjskega v Ljubljani dne 26. oktobra 1884. Za deželnega glavarja: Ivan Murnik.« 118 »Izkaz« je bil priobčen v »Zadrugi«, tečaj II., št. 5. 119 To število zadružnikov je netočno. Glej pripombo 139! več), ki so jih obrestovale vse posojilnice po pet odstotkov, razen dveh, pri katerih je znašala obrestna mera štiri in pol odstotka. Posojila so znašala ob koncu istega leta 1,591.746 gld. Obrestna mera je bila pri šestnajstih posojilnicah po šest odstotkov, ponekod celo po pet in pol odstotka, dve posojilnici sta pobirali sedemodstotne odnosno osemod-stotne obresti; stanje izposojil je bilo konec leta 93.302 gld. Glede poslednjega je treba povedati, da so posojilnice, razen celjske in mariborske, venomer tožile, da imajo premalo' gotovine, da je bilo povpraševanje po kreditih vedno zelo živahno in da na žalost niso mogle ustrezati često niti najnujnejšim željam številnih prosilcev. Razumljiva je zato večkratna zahteva, naj dajo odločilni činitelji po državnih ali pooblaščenih denarnih zavodih tudi slovenskim posojilnicam kredite ob primernih pogojih na uporabo. Tako je prosila Zveza že dne 20. januarja 1884 dunajski državni zbor, naj odpre posojilnicam kredit poštna hranilnica. Zvezna skupščina pa je leto pozneje s posebnim sklepom (resolucijo) zahtevala, da bi narodna (avstro-ogrska) banka »kakor pomaga s svojim cenim kreditom veliki trgovini in veliki industriji, ravno tako morala najštevilnejšim in najvažnejšim stanovom, obrtni j skemu in kmetskemu dovoljevati kredit«; to bi lahko storila brez velikih težav in »brez nevarnosti za svoje zaklade po tem potu, da olajša kredit tistim denarnim zavodom, katere so si ustanavljali kmetje in obrtniki sami na podlagi solidarnosti, to so hranilne in posojilne zadruge«.120 O dobrem gospodarstvu je pričalo zlasti to, da so zaključile posojilnice pri povprečno' samo enoodstotni obrestni razliki poslovno leto 1884. z dobičkom 18.813 gld. in da so dosegli njihovi rezervni skladi že znesek 88.095 gld. Toda poudarjati se mora pri tem, da so imele 11.901 gld. upravnih stroškov, v katere so všteti tudi razmeroma visoki davki. Zveza slovenskih posojilnic si je prizadevala za dosego svojega namena še v nadaljnjih dveh smereh. Povečati je hotela število posojilnic z ustanavljanjem novih zadružnih postojank v krajih, kjer še ni bilo domačega denarnega 120 Zapisnik o skupščini Zveze z dne 15. novembra 1885. zavoda, ter zgraditi in utrditi zadružništvo na znotraj. Zapisniki, članki, zapisi idr. iz tedanje dobe kažejo, da se je posvečala sicer polna pozornost obema nalogama, da pa se je poudarjala vendarle vedno in predvsem nujna potreba notranje izpopolnitve tako Zveze kakor njenih članic. Ako razmišljamo' o številčnem razvoju posojilnic v nadaljnjih desetih letih, torej do leta 1895., ki je velikega pomena za naše zadružništvo, vidimo, da zaznamuje kako leto večji, kako pa zopet manjši napredek. Izza leta 1893. pa opažamo, da je število novih posojilnic v stalnem porastu. Leta 1885. so bile ustanovljene Okrajna posojil-nicav Krškem (vpisana v zadružni register dne 14. aprila 1885), na Koroškem posojilnici v Slovenjem P 1 a j -bergu in Bekštajnu v Ločah, Prva Gorenjska k m e t s k a posojilnica v P o d b r e z j a h in končno še močna Posojilnica v Črnomlju (registrirana dne 20. januarja 1885). Zanimivo je, da so se ukvarjali v Slovenjem Plajbergu tudi z mislijo, da bi ustanovili konsumno zadrugo. Naslednje leto (1886.) ni rodilo nobene nove posojilnice,121 Leta 1887. sta se ustanovili samo posojilnici v Spodnjem Dravogradu in pri Sv. Lenartu v Slovenskih goricah, ki je bila registrirana dne 15. aprila 1887. Leto 1888. je dalo našemu zadružništvu močni posojilnici v R i b n i c i122 na Dolenjskem in Logatcu; poslednja 121 prj razvrščanju posojilnic glede na čas ustanovitve sem vzel za podstavo dan registracije, izvršene pri okrožnih sodiščih v Ljubljani, Novem mestu, Celju in Mariboru, Ivan Lapajne pa je moral v svojem prikazu, priobčenem v spomenici ob dvajsetletnici Zveze slovenskih posojilnic očividno dati prednost dnevu ustanovitve (ustanovne skupščine). Zaradi tega se njegovo in moje navajanje, koliko posojilnic je bilo ustanovljenih to in koliko ono leto, razlikujeta — ne ujemata, in sicer pri zadrugah, katerih sedeži so bili v območju omenjenih štirih okrožnih sodišč. Tako navaja na primer Lapajne, da sta se ustanovili leta 1886. dve posojilnici (v Logatcu in pri Sv. Lenartu v Slovenskih goricah), a jaz trdim, da nobena, ker je bila1 šentlenartska registrirana šele meseca aprila prihodnjega leta, logaška pa s t op ra v celo meseca avgusta leta 1888. 122 O ustanovitvi in delovanju te posojilnice (ki je začela poslovati dne 1. junija 1888, bila vpisana dne 29. avgusta 1888 v zadružni register je bila vpisana v zadružni register dne 28. avgusta. Prav to leto1 se je pripravljalo vse, česar je treba, za ustanovitev posojilnic v Celovcu in Šmihelu pri Pliberku. Naslednje leto (1889.) so bile ustanovljene posojilnice v Djekšah, Glinjah (na Koroškem) in N abrežini. V letu 1890. je prišlo do ustanovitve petih posojilnic, in sicer v Sinči vesi, Kamniku (Okrajna posojilnica v Mestu Kamnik, r. z. z o. z., ki je bila registrirana dne 15. julija), Gornjem gradu (vpisana dne 19. decembra), Vitanju (registrirana dne 3. junija) in Marenbergu (vpisana dne 2. marca). Bolj živahno je bilo leto 1891., v katerem je nastalo kar devet novih posojilnic, in to v Črni, T i n j a h , V e 1 i -kovcu, Žužemberku (registrirana dne 24. marca), na Vranskem (registrirana dne 7. aprila), v Radovljici (registrirana dne 22. maja), Framu (dne 8. decembra), pod št. 1221 okrožnega sodišča v Novem mestu ter je imela prvotno glavne deleže po 50 gld. in opravilne po 5 gld.) govori »Spominski spis«, izdan ob štiridesetletnioi njenega obstoja meseca oktobra leta 1928. Razlog za nastanek posojilnice je opisan v njem takole: »Naš kmet, obrtnik in trgovec so bili tudi izročeni na milost in nemilost ne morda tujemu velekapitalistu, temveč raznim domačim mogotcem, ki so jim nudili v sili in potrebi denarna sredstva v gospodarske namene. — Toda pogoji, pod katerimi so ti reveži dobivali v sili in potrebi denar, so bili tako težki, da se moramo danes čuditi, kako so mogli sploh životariti. Postopanje bank neposredno po vojni, in to še do nedavno z obrestmi po 15—25 %, mogoče še več, je le odsev metod, ki so se jih posluževale te ljudske pijavke v svojem odiranju žrtev, ki so jim prišle pod nož. Poglavje o oderuhih in o oderuštvu je posebno v obmejnih slovenskih krajih najžalostnejša slika našega propadanja do vojne. Postojanko za postojanko smo opuščali v neenakem boju s premočnim sovragom, ki nas je gospodarsko ubijal in nas demoraliziral. — A tudi v ribniški dolini, kjer ni bilo v bližini meje in izvzemši stikov z nemškimi Kočevci, ki nam gospodarsko niso bili neposredno ravno nevarni, ni bilo gospodarsko jačjih nasprotnikov, je narod trpel in ječal v odvisnosti petičnih mož, ki so ga izsesovali, uničujoč ga s pretirano visokimi obrestmi. — V to žalostno gospodarsko stanje, v katerem ni bil mogoč nikak napredek, posežejo vmes človekoljubi, katerih imena se ne blešče v svetovni zgodovini, a ki so ohranjena v naših srcih, in rešijo našega malega človeka gospodarskega pogina. Dva dobrotnika sta, ki sta se zavedla resnosti položaja. V pravilnem umevanju gospodarske krize, ki je grozila dolini, sta s svojo neumornostjo in požrtvovalnostjo ustvarila .Posojilnico' in s tem dvignila blagostanje Ribnice in rešila kmeta, obrtnika in trgovca oderuških rok. Prvi je pokojni notar Franc Erhovnic, drugi (1914. leta umrli — op. piščeva) sodni predstojnik Franc Višnikar.« Gornji Radgoni (dne 29. decembra) in Šebreljah na Goriškem. Leto 1892. je bilo nekoliko manj plodovito, kar se tiče novih posojilnic, zakaj prineslo1 nam jih je samo šest, in sicer dve na Koroškem (v Suhi nad Pliberkom in Ziljski Bistric i), tri na Primorskem (v Roj anu, mestnem delu Trsta, P ulju in Trstu) in eno na Štajerskem (v Šmarjupri Jelšah, ki je bila registrirana dne 20. oktobra). V letu 1893. je doseglo število novih posojilnic deset. Ustanovljene so bile posojilnice v Ljubljani (Vzajemno podporno društvo), na Prevaljah, pri Sv. Lenartu pri Sedmih studencih, v Št. Janžu v R o ž u, Cerknem, Tolminu, Slapah pri Vipavi (registrirana dne 30. septembra), Starem trgu pri Ložu (registrirana dne 30. novembra), Radečah in Dolu pri Hrastniku (registrirani dne 12. in 24. decembra). Še vidnejši je bil porast novih posojilnic leta 1894., ko smo' jih dobili kar štirinajst. Ustanovljene so bile namreč v Mokronogu (registrirana dne 6. februarja), Ljubnem v Savinjski dolini (dne 20. julija), Slovenski Bistrici (dne 3. avgusta), Idriji (dne 18. septembra). Trnovem (kar dve, t. j. kot prva Hranilnica in posojilnica, registrirana dne 18. septembra, in nekoliko dni pozneje kot druga Posojilnica za Ilirsko-Bistriški okraj, registrirana dne 28. septembra), H o r j u 1 u (registrirana dne 20. septembra), Litiji (dne 30. septembra), Zagorju (registrirana dne 11. decembra), Brežicah (dne 15. decembra), D o b r e p o 1 j u (registrirana dne 28. decembra), Cerknici (zopet dve v istem kraju, namreč Posojilnica, registrirana dne 29. decembra, in Hranilnica in posojilnica, registrirana dne 31. decembra) in v Borštu pri Trstu. Vidni porast novih posojilnic v letih 1893. in 1894., še bolj pa istočasna ustanovitev dveh posojilnic v istem kraju (v Trnovem in Cerknici) daje slutiti, da se je pojavil v našem zadružništvu mimo1 Zveze slovenskih posojilnic še drugi činitelj, ki je v pogledu ustanavljanja novih posojilnic zelo pospeševalno posegel v razvoj našega zadružnega življenja. To potrjuje tudi urednikov uvod k petemu letniku »Leto- pisa«, ki izrecno priznava, da se je osnovalo nekaj posojilnic, pri katerih Zveza ni sodelovala.123 O tem pojavu bo pa ie^tako govor pozneje, p—I Mnogo tehtnejša od številčnega porasta pa je bila no-I tranja izpopolnitev naše zadružne zgradbe. Mimo opravljanja vsakodnevnih upravnih postov sta silili od leta do leta čedalje bolj v ospredje denarna izravnava med posameznimi posojilnicami in njihova revizija. In ravno zahteva glede pravilne rešitve teh dveh tako težavnih in važnih vprašanj pač jasno dokazuje, kako zelo je organizacija že napredovala in se razvila, ker bi sicer ne mogla misliti na ureditev takih reči, zahtevaj očih dosti časa in treznega preudarjanja. Kaj zanimiv in poučen je razplet obeh vprašanj in prav isto se mora reči o* poskusih njune rešitve potem, ko je v obče prodrlo spoznanje, da je imeti vse to za neogibno potrebo, katera se mora čimprej zadovoljivo urediti. Denar je dotekal novoustanovljenim posojilnicam počasi, in to deloma iz naslova deležev, deloma in dosti bolj pa s hranilnimi vlogami. Vlaganje denarja v posojilnice ni bilo v začetku toliko gospodarski dobro premišljen ukrep, kolikor je veljalo bolj za dejanje, storjeno iz narodnih nagibov — pomagati narodni akciji in prispevati h gospodarski osamosvojitvi. To je razumljivo, saj so bile posojilnice mlade gospodarske ustanove brez rezerv, tradicije in drugih atributov, ki dajo denarnim zavodom videz in sloves solid-nosti. Zategadelj je pričakovala posojilnica, da vlože pri nji denar samo premožnejši narodno zavedni rojaki. A čim več jih je bilo, tem več so vložili. In ker je imela narodnostna ideja navadno v mestih in trgih največ pristašev, zato so v njih imeli najboljši odziv pozivi, naj vlagajo ro- 123 »In če se je tudi na Kranjskem osnovalo nekaj posojilnic, pri katerih ni naša ,Zveza' sodelovala, nas to čisto nič ne peče, ker so tudi te posojilnice, katere so brez ,Zvezine' pomoči nastale, vendar le prave slovensk^ posojilnice, če se tudi Raiffeisenove posojilnice imenujejo; njih pravila so posneta vendar največ po uzorih ,Zvezinih' pravil, bodisi tistih, katere je ,Zveza' še pred več leti priporočila, bodisi tistih pravil, katera so bila v lanskem ,Letopisu' priobčena. Mi smatramo torej vse posojilnice, katere slovenski uradujejo, za naše zavode; zato smo tudi vse v ta ,Letopis' sprejeli in bodemo to tudi v prihodnje storili, ako se nam bodo le tudi od vseh letni računi poslali.« (Urednikov uvod k V. »Letopisu« za poslovno leto 1894.) jaki prihranke samo v domačih posojilnicah. Posojilnica v tem ali onem takem kraju je kmalu razpolagala z znatnimi denarnimi sredstvi. Toda popolnoma drugačen je bil položaj tam, kjer ni bilo premožnih narodnjakov, ali pa na siromašnem podeželju. Tu novoustanovljena posojilnica seveda ni mogla pričakovati, da bi domačini veliko vlagali, marveč je nasprotno denar še potrebovala, da je utegnila nuditi domačim prosilcem čim več posojil. Naloga take posojilnice je bila, preskrbeti si gotovino drugod, bodisi v obliki naložb ali vsaj cenenega kredita. Samo ob sebi umevno pa je, da je bilo posojilnic, ustanovljenih v takih krajih in zato potrebuj očih gotovine, precej več ko onih z dovolj denarja. Vprašanje dovolj ne gotovine je bilo stalno na dnevnem redu Zveznih skupščin. Miha Vošnjak je poudarjal na skupščini leta 1885., da posojilnicam, razen celjski in mariborski, še vedno nedostaja gotovine. Skupščina se je po njegovem predlogu zahvalila mariborski posojilnici, ker je bila »podpornica mnogim manjšim posojilnicam«. Tudi celjska posojilnica je posodila, kakor je sporočil Zvezni predsednik, drugim posojilnicam že 26.000 gld. po petinpolodstotnih obrestih. Nadalje je izrekla skupščina zahvalo tako mestni občini ljubljanski za hranilno vlogo 10.000 gld. kakor ljubljanskemu društvu »Narodnemu domu« za vlogo 2000 gld. pri celjski posojilnici. Prihodnje leto je poročal Vošnjak na; skupščini, da imajo posojilnice dovolj denarja, ter sprožil obenem razgovor O1 ureditvi denarnega vprašanja. Med njim so bili stavljeni razni predlogi, a naposled je izzvenela debata v tem smislu, naj javljajo posojilnice Zvezi, ali potrebujejo denar ali pa ga imajo* dovolj, kajti to bo omogočalo posojilnicam, zvedeti pri Zvezi, na katero tovarišico naj se obrnejo v denarni stiski. Zveza naj bi opravljala potemtakem posel posredovalke. Prav zanimivo pa je, da je odklanjal Vošnjak misel, naj bi se ustalnovil osrednji denarni zavod, in da so se nasprotno nekateri skupščinarji ogrevali za tako ustanovo. Na skupščini leta 1890. je bil na dnevnem redu zopet razgovor o ustanovitvi skupne denarne zadruge, kakršno je predlagal Ivan Lapajne, šolski ravnatelj v Krškem. Po njegovi zamisli naj bi se stekal v to zaidrugo odvečni denar posameznih posojilnic. Z njim naj bi zalagala Zveza manjše posojilnice s hranilnimi vlogami in posojili. Predlog je bil po živahni razpravi na Vošnjakov nasvet odložen na prihodnjo skupščino. V oči bije pa to, da so nasprotovali predlogu zastopniki večjih posojilnic124 z utemeljitvijo, da je taka centrala nepotrebna, ker opravljajo isto nalogo že tako večje posojilnice, ko podpirajo manjše. Ravno tako je odklonila skupščina leta 1891: vnovič stavljeni Lapajnetov predlog s staro utemeljitvijo, da zadostuje, ako opravlja Zveza obveščevalno službo med posojilnicami tudi glede tega vprašanja. Ista usoda je zadela Lapajnetov predlog na skupščini leta 1892. s pripombo, da še ni napočil čas za ustanovitev »narodne banke« in da za enkrat zadostujejo potrebi obstoječi hranilnici, t. j. Ljubljanska mestna in Južnoštajerska v Celju, in večje posojilnice. Ivan Lapajne se je res prav živahno zavzemal za uresničenje svoje zamisli. Širil je razumevanje za svoj predlog tudi javno v časopisju,125 a razen tega je objavil v drugem letniku »Letopisa slovenskih posojilnic«126 dobro podkrepljen članek z naslovom »O skupni denarni zadrugi ali centralni posojilnici«. V njem ponavlja svoj že dvakrat zavrnjeni predlog, »da se ,Zveza' sama pretvori v tako denarno zadrugo, t. j. da bi ,Zveza' poleg moralne podpore, ki jo 124 Tudi Vošnjak je bil prvotno med njimi, kajti že na skupščini z dne 27. avgusta 1886 je — po zapisniku — takole o tej reči govoril: »Da bi se posojilnice združile v centralni denarni zavod, ta misel je nekoliko nemška. Nemci so poskusili ustanoviti ,Central-Vorschusscassa'— vse posojilnice v centralni zvezi, kot člani centralne posojilnice. — Ko je prišlo do tega, da bi se upisale kot člani, so se vendar nekaj ustrašile. Ta misel, ki se je tam izprožila, se ni dala uresničiti. Zdaj ko so si pomogle same, ena posojilnica drugi pomaga — se ne more priporočat centralna posojilnica. Kako zdaj drugim posojilnicam pomagat? Naj naznani vsaka posojilnica, koliko ima več koliko manj, le v izkazu se poznati more. — Da bi se posojilnice nadzorovale? — Vsaka posojilnica je na realni podlagi — bi čuden vtis napravilo — prepričaj, ako sem vredna kredita ali ne — naj določi današnji zbor o tej misli, naj naznani posamezna posojilnica stanje in načelstvu zveze bode naznanila, ta ali ona ima več denarja.« — V poznejših letih je tudi Vošnjak izprevidel važnost denarne izravnave med zadrugami po Zvezi ter se prav vneto zavzel za Zvezno reorganizacijo v takem smislu. 125 V »Slovenskem Narodu« je priobčil med drugim tudi že načrt takega osrednjega zavoda. 126 Več o tem zborniku navaja pripomba 133. daje slovenskim posojilnicam, še materijelno podporo jim naklanjala, t. j. nove in stare posojilnice naj bi ,Zveza' ali centralna posojilnica zalagala s potrebnimi sredstvi v podobi hranilnih vlog. Centralna posojilnica naj bi pa v ta namen dobivala od vseh slovenskih posojilnic potrebna sredstva v podobi deležev ali hranilnih vlog, katere bi dajale proti nizkim obrestim te posojilnice, ki naj bi kot zadruž-nice pristopile k nameravanemu osrednjemu denarnemu zavodu.« Ker Lapajne s svojim predlogom v okviru Zveze ni uspel, je na svojo roko ustanovil leta 1895. Centralno posojilnico slovensko v Krškem kot zadrugo z neomejenim jamstvom, ki ji je bil namen, sprejemati od slovenskih posojilnic odvečen denar, pošiljati jim hranilne vloge, dajati jim posojila in stopiti v zvezo z velikimi slovenskimi denarnimi zavodi. Lapajnetova odločitev je naletela na oster odpor127 pri vodilnih Zveznih funkcionarjih, ki so bili — kakor je znano — vzeti iz vrst najmočnejših Zveznih članic. Ogorčenje teh zastopnikov nad Lapajne-tovim postopanjem, označevanim za samolastno, je bilo toliko, da njegove zadruge v znak protesta niso hoteli niti sprejeti v članstvo Zveze slovenskih posojilnic. To se je zgodilo šele leta 1900., ko je že vse kazalo, da bo Zveza primorana zaradi dotedanjih neuspelih poskusov v tem pogledu vendarle sprejeti Lapajnetovo denarno centralo za svojo in jo v ta namen preseliti iz Krškega v Celje, do česar pa zaradi reorganizacije Zveze same ni nikoli prišlo. Velike posojilnice, med njimi najbolj celjska, so ves čas odklanjale misel o ustanovitvi posebne denarne centrale, utemeljujoč svoje stališče s trditvijo, da opravljajo to vlogo že tako same in da zato ni priporočljivo ustvarjati še v lastnih vrstah nepotrebno konkurenco. Posebno se je temu protivila celjska posojilnica, ker se je očividno bala za svojo 127 »Zveza slovenskih posojilnic« je v »Slovencu« dne 19. junija 1895, št. 138, priobčila izj»aivo, v kateri poudarja, da za dne 23. junija določena ustanovitev »Centralne posojilnice slovenske« v Krškem ni po njenih intencijah in jo zato ne odobrava, ker je njena centralna posojilnica de facto celjska posojilnica, Ustanovitev »Centralne posojilnice« je samo »osoben poskus podjetja gospoda Ivana Lapajneta«. vodilno vlogo, saj je pri mnogih, zlasti koroških zadrugah veljala za Zvezno denarno centralo. Zveza sama pa je morala upoštevati mnenje velikih posojilnic, in to ne le zaradi tega, ker so bili njihovi zastopniki v Zvezi odločujoči čini-telji, marveč tudi zato, ker je bila v gmotnem pogledu docela od njih odvisna. Velike posojilnice so namreč plačevale največ prispevkov, s katerimi se je Zveza vzdrževala, ter so razmeroma bore malo zahtevale od nje, prav za prav niso povzročale nobenega dela, saj so imele strokovno dobro izvežbano osebje in druga sredstva. Odpor istih posojilnic je nadalje zakrivili, da se je reorganizirala Zveza slovenskih posojilnic tako pozno ter da je izstopila iz nje medtem marsikatera zadruga, nezadovoljna, ker ji — kakor so delale to pozneje druge zadružne zveze za svoje članice — ni nudila vseh ugodnosti obenem tudi kot denarna centrala. Taka nezadovoljna zadruga se je rajši pridružila drugi osrednji zadružni organizaciji, od katere je imela večje koristi. Srečnejšo roko je imela Zveza slovenskih posojilnic pri uvedbi nadzorstva nad včlanjenimi posojilnicami. Sicer je res, da niso prevladovali pri tem interesni spori, kakor je pri vprašanju centrale za denarno izravnavo, marveč so bili pregledi, ko je bilo premagano prvo nezaupanje, celo zaželjeni kot dobrodošla prilika, da so se mogli poslujoči odborniki manjših posojilnic marsičesa naučiti od revizorja, ki je bil v posojilnienih zadevah vsestranski dobro podkovan. Gotovo je pospeševala in mnogo doprinašala k hitrejši udomačitvi revizij tudi okolnost, da se je pripravljal ob tistem času, ko je začela Zveza z revizijami, poseben revizijski zakon za zadruge ter se je o tem tako v strokovnih krogih kakor sploh v javnosti mnogo razpravljalo. A kljub temu pomeni uvedba prostovoljnega nadzorstva ne le izredno lep napredek našega zadružništva, temveč tudi prav lep uspeh Zveze slovenskih posojilnic. Pri presojanju se mora namreč upoštevati že naglašeno ljubosumno varovanje samostojnosti in neodvisnosti od posameznih posojilnic, ki je prihajalo zgovorno do dokaza pri dokončni ureditvi prvih Zveznih pravil. Prvo beležko,128 nanašajočo se na revizijo zadrug, je priobčila »Zadruga« (tečaj II., št. 10, str. 40) že leta 1885., vendar samo kot kronistično vest o dobrih posledicah uvedenega pregledovanja pri nemških zadrugah z željo, da se uvede kaj podobnega tudi pri nas, o čemer naj razpravlja morda že prihodnja Zvezna skupščina. Toda šele tri leta pozneje (1888.) je sklenila Zvezna skupščina na predlog zastopnika mariborske posojilnice, dr j a. Jerneja Glančnika. soglasno: »Zvezi se naroča, da skrbi za enotno in redno poslovanje slovenskih posojilnic in da v ta namen odredi in naprosi ravnateljstva posojilnic, da pregledujejo delo-valnje drugih posojilnic, in sicer po nekem redu, od vodstva zveze ustanovljenem. Sklep se naznanja vsem posojilnicam s prošnjo, da prevzamejo pregledovanje tiste posojilnice, ktero jim je naloženo od vodstva, oziroma da odposlanca pregledujoče posojilnice blagovoljno sprejme ter mu raz-jasnjuje poslovanje.« Izvršuje navedeni skupščinski sklep, je sklenil Zvezni odbor dne 28. oktobra 1888 tole: »V smislu sklepa občnega zbora zveze slovenskih posojilnic v Ptuju dne 29. julija 1.1. glede pregledovanja posojilnic in njihovega poslovanja odredil je danes odbor v svoji seji, da se poslovanje štajerskih posojilnic pregleda še pred novim letom, in sicer po tajnikih Mariborske in Celjske posojilnice, kar se posojilnicam: Ptuj, Ormož, Žavec in Spodnji Dravograd z opazko naznanja, da bodeta dan pregledovanja omenjena tajnika sama naznanila in se prosijo posojilnice, da tem dvema gospodoma blagovoljno' razkažejo poslovanje.« Tako se je prostovoljno uvedla ustanova, ki je bila in je za naše zadružno življenje velikega in odličnega pomena. 128 Glasila se je: »Pregledovanje posojilnic. V nemških zadružnih listih čitamo, da imajo nekatere zveze nemških zadrug preglednike zadrug, in posnamemo iz dotičnega poročila, da so se povsod vse zadruge prav rade podvrgle pregledovanji: tu in tam so se nahajali pogreški in pomanjkljivosti, ki so se odstranili in se je na ta način pri zadružništvu v dveh letih več zboljšalo, kakor prej v 10 do 20 letih. Tudi pri nas bi bilo to zelo koristno in treba bode enkrat na to misliti. Znabiti bode imel že letošnji občni zbor zveze slovenskih posojilnic priliko, se o tem važnem predmetu razgovarjati.« Ker Zvezna pravila med svojimi nalogami niso navajala ali določala opravljanja revizij, jih je skupščina dne 8. oktobra 1890 predvsem zaradi izpopolnitve v tem smislu129 izpremenila, in sicer »da bode imel odbor pravico in dolžnost, pošiljati svoje nadzornike k posameznim posojilnicam, da se prepričajo o njih poslovanju in uradovanju. Ti nadzorniki naj bodo, ako mogoče, zapriseženi, ali pa naj vsaj storijo načelstvu zveze s častno besedo* obljubo, da bodo revizijo izvršili vestno in čuvali uradniško tajnost.« Izpre-membo je potrdilo* notranje ministrstvo dne 24. novembra 1890 z odlokom št. 23.419. (Potrjena pravila so ostala v veljavi ves čas nadaljnjega Zveznega obstoja. »Zveza kranjskih posojilnic«, ki je bila leta 1895. ustanovljena v Ljubljani, je sprejela skoraj dobesedno ista pravila, ker jih je očividno* imela za dobra in praktično' preskušena.) Revizije so rodile prav dober uspeh in se tudi razmeroma prav kmalu udomačile. Iz predloga, stavljenega na skupščini leta 1891., »da se naj revizor od vlade zapriseže, ker bi imel čisto drugo stališče proti Posojilnicam«, se more posneti, da nekaterim posojilnicam ni bil popolnoma jasen revizorjev značaj in položaj. Posamezniki so mislili, da je treba pridobiti revizorju potrebno veljavo — spričo nedo-stajanja zakonitih predpisov — z Zveznimi sklepi. Dasi predlog ni bil sprejet, odseva iz njega vendarle živa želja, napraviti revizorje za uradne ali vsaj poluradne osebe, ki bi imele seve ne samo dolžnosti, marveč tudi pravice, prav za prav za osebe, katerih službene izjave bi veljale za uradne ali najmanj za poluradne. Ugotovitve, izjave ali kar si že bodi dejanj takih revizorjev bi gotovo povsem drugače učinkovale in se koristno uporabljale pri zavračanju stalno se ponavljajočih napadov iposojilničnih nasprotnikov, ki so trosili javno klevete o nerednostih v naših mladih denarnih zavodih in skorajšnjem njihovem propadu. Ista skupščina je nadalje določila, na kaj mora revizor med pregledovanjem posebno paziti in kaj v svojem revi- 129 Na Zvezni skupščini dne 23. julija 1887 so bila pravila tudi iz-premenjena, zlasti § 2., tako, da je imela Zveza »pravico braniti posojilnice pred splošnimi napadi ter čuvati koristi posojilnic kot skupine«. 8* 115 zijskem zapisniku130 omenjati, kakor tudi sklenila, naj vsaka posojilnica, ki prostovoljno pristane na Zvezno revizijo, to pismeno sporoči Zvezi v štirinajstih dneh. Na skupščini je sporočil Miha Vošnjak, tedaj državni poslanec na Dunaju,131 da je bil stavljen v državnem zboru zakonski predlog o uvedbi obvezne revizije zadrug, ter obenem razložil, kakšne pobude so to pospešile. Pravi razlog za ta korak je tičal namreč v polomih več nemških zadrug, pri katerih so marsikaj poneverili premalo nadzorovani njihovi opravite! j i. Istočasno so namer j ali spremeniti tudi nekatera določila zadružnega zakona, zlasti tista, ki so se nanašala na jamstvo. Gmotne razmere Zvezi niso dopuščale, namestiti posebno strokovno moč za opravljanje revizij. Zato si je pomagala tako, da je naprosila tajnika mariborske posojilnice, naj pregleduje posojilnice kot njen revizor. Pozneje (izza leta 1892.), ko je uvidela, da vseh pregledov ena1 sama oseba ne bo zmogla opravljati, je postavila tajnika mariborske posojilnice Pavla Simona za nadzornika štajerskih in koroških, a Ivana Lapajneta za nadzornika kranjskih in primorskih posojilnic, kar je trajalo z manjšimi spremembami do leta 1898., ko se je Zvezno gmotno stanje že toliko okrepilo1, da je bil lahko nameščen stalni revizor in tajnik, in to Fran j o Jošt, uradnik celjske posojilnice. Omembe vredno je, da je dala pregledovati Zveza zgolj manjše posojilnice, a velikih ne. Svoj postopek je utemeljevala s tem, da je pri velikih denarnih zavodih že tako vse pravilno, ker imajo dobre strokovne moči tako med uradništvom kakor v upravi ter bi se tratil torej z revizijami iso Revizor je uporabljal pri izvrševanju te naloge poseben natisnjeni obrazec, ki ga je založila Zveza. To »poročilo o reviziji oziroma o delovanju in poslovanju Posojilnice...« se je od leta do leta vidno izpopolnjevalo, kar priča, da je praktično izvrševanje revizije samo pokazalo, v kateri smeri naj se izpopolnjuje ta nova ustanova. 131 Že Zvezni skupščini za leto 1887. je povedal Vošnjak, da se je potegoval v državnem zboru za ustanovitev »posojilniškega kluba« — krožka poslancev interesentov za vsa vprašanja, tikajoča se posojilnic. Njemu se je posrečilo, ustanoviti tak krožek, ki se je kmalu zelo dobro uveljavil v prid posojilnicam. Zasluga kluba je tudi bila, da se je sprožila t parlamentu zahteva glede obvezne revizije zadrug in da je sestavila vlada s sodelovanjem klubskih članov primeren zakonski osnutek. samo čas, in to tembolj, ker bi utegnile trajati marsikje kar po več dni. Pridobljene skušnje in praktični uspehi so pripomogli, da se je revizija od leta do leta čimbolj izpopolnjevala in postala polagoma nepogrešljiva ustanova. Zakon132 o njeni obveznosti ji je preskrbel potemtakem samo zakonito pod-stavo in potrdil njeno dolgoletno stanje in ni uvedel pri nas nobene novosti. 132 Zakon z dne 10. junija 1903, drž. zak. št. 133, o reviziji pridobitnih in gospodarskih zadrug in drugih društev. Stanje našega zadružništva ob zaključku prve dobe Ako presodimo ob zaključku prve razvojne dobe našega zadružništva njegovo stanje ter napravimo^ bilanco njegovega več ko dvajsetletnega obstoja in delovanja, se nam nudi prav zanimiva slika. Že uvodoma smo poudarjali, da se zadružna misel pri nas — ako izločimo ljubljansko Obrtno pomožno društvo — razmeroma dolgo časa ni uko-reninila. Šele šestnajst let po odlično uspeli akciji ljubljanskih obrtnikov v letu 1856. je nastala druga slovenska posojilnica. V nastopnih letih so sledile nekatere druge, nato pa je leta 1877. ustanavljanje zastalo1, kar je trajalo do leta 1881., ko je nastopil Miha Vošnjak. Izza tega časa se je število novih posojilnic stalno večalo, to leto bolj, ono zopet manj. Nazorno prikazuje številčni razvoj slovenskih posojilnic za prvo dobo tabela I., kateri je vzeta za podstavo zadrugam v bivših deželah Kranjski in Štajerski zadružni register. Številčno drugačno sliko pa nudijo Zvezni »Opravilni izkazi slovenskih posojilnic« za posamezna leta in »Letopisi«,133 ki so' tudi temelj drugi in tretji tabeli. 133 Glede izdajanja tega zbornika je treba vedeti tole: Zvezna skupščina je usvojila dne 8. oktobra 1890 predlog Ivana Lapajneta, mereč na to, »da bi se na mesto ,Zadruge' vsako leto izdal , L e t o p i s slovenskih posojilnic' na podlagi letnih računov. Ta letopis bi naj prinašal račune posojilnic in druge važne reči in bil bi naj obširna in podučljiva knjiga za strokovnjake in slovenske domoljube«. Sklep je bil uresničen leta 1891., ko je izšla prva knjiga, katero je uredil Ivan Lapa j ne. Ta začetni »Letopis« je podal sliko o dejanju in nehanju naših posojilnic v poslovnem letu 1890. Toda tudi v naslednjih letih so izhajali »Letopisi«, ki so se vsebinski bolj in bolj izpopolnjevali. V predgovoru k drugemu letniku »Letopisa« pravi Vošnjak med drugim: »Pričeto delovanje je treba nadaljevati. Za lanskim 1. Letopisom sledi 2. Le- Tabela I. Številčni razvoj slovenskih posojilnic Leto Kranjska Štajerska Koroška Primorska Vseh 1856. 1 — — — 1 1872. 1 1 — — - 2 1873. 1 1 1 — 3 1874. 1 3 1 — 5 1875. 3 3 1 — 7 1876. 3 4 1 — 8 1881. 3 6 — 10 1882. 6 8 1 — 15 1883. 6 9 1 — 16 1884. 6 14 1 2 23 1885. 9 14 3 2 28 1886. 9 14 3 2 28 1887. 9 16 3 2 30 1888. 11 16 5 2 34 1889. 11 16 7 3 37 1890. 12 19 8 3 42 1891. 14 22 11 4 51 1892. 14 23 13 7 57 1893. 18 24 16 9 67 1894. 28 27 16 , 10 81 Razlika je v tem, da so upoštevane v prvem primeru ob koncu vsakega leta samo posojilnice, že vpisane v zadružnem registru, medtem ko so »Opravilni izkazi« in »Letopisi« vsebovali vse posojilnice, formalno že ustanovljene do konca obravnavanega leta, včasi celo tiste, ki so bile ustanovljene do dne zaključene redakcije, potemtakem še po koncu obravnavanega poslovnega leta. Razlika med tem in onim načinom je precejšnja. Medtem ko kaže tabela I., da je bilo konec leta 1894., torej ob topiš slovenskih posojilnic, ob enem glasilo naše ,Zveze', ki hoče s pri-občevanjem podatkov in navodov, ki so v tej knjigi, z ene strani koristiti v zvezi stoječim posojilnicam, z druge pa svetu, osobito slovenskemu občinstvu pokazati, kako stoje in napredujejo naši slovenski zavodi. Nadejamo se, da s tem naši dobri stvari in slovenskemu imenu koristimo.« izaključku prve razvojne dobe, skupaj ena in osemdeset posojilnic, od njih osem in dvajset na Kranjskem, sedem in dvajset na Štajerskem, šestnajst na Koroškem in deset na Primorskem, našteva »Letopis« za isti čas enajst posojilnic več ali dva in devetdeset, in sicer pet in trideset kranjskih, sedem in dvajset štajerskih, osemnajst koroških in dvanajst primorskih. Že sam pogled na zemljevid (str. 121.) nas prepričuje, da je bila slovenska zemlja ob koncu prve razvojne dobe neenakomerno posuta s posojilnicami, s temi novimi samo-polnočnimi in gospodarskimi podjetji. Vzrok temu tiči v različnosti krajevnih razmer, a precej tudi v okolnosti, da je bilo slovensko ozemlje razdeljeno na več dežel, kronovin, od katerih je imela vsaka svojstveno življenje: narodno-politilčno, kulturno, gospodarsko, socialno itd. Ako upoštevamo, da so pritiskali nasprotniki na Koroškem že od nekdaj zelo močno na naš živel j in da je bil leJtega odpor iz več razlogov dosti šibkejši, kakor na primer na Štajerskem, sprevidimo, da je pomenilo šestnajst ali celo osemnajst posojilnic razmeroma kaj lep uspeh. Seveda pa to število posojilnic nikakor ni zadostovalo, o čemer prezgovorno pričajo njihove nove ustanovitve v poznejših letih. Značilno za naše narodnostne razmere na Koroškem je dejstvo, da so bile slovenske posojilnice pretežno samo na podeželju. V večjih krajih je znal namreč nemški element najti pota in načine za obrezuspešenje vsega, kar je utegnilo količkaj pospeševati ustanovitev slovenske posojilnice. Nemški krogi so se očividno zelo dobro zavedali, kaj more pomeniti gospodarska osamosvojitev Slovencev tudi v narodnostnem pogledu. Zategadelj so se z vso silo upirali ustanovitvi vsake slovenske posojilnice. V času, ko se je jelo pri nas posojilništvo razvijati, je bila Štaj erska vodilno središče vsega narodnopolitič-nega delovanja Slovencev. To se je poznalo tudi pri zadružništvu, saj je Štajerska številčno dolgo časa močno prednjačila drugim slovenskim pokrajinam. Vošnjakovo načrtno prizadevanje, ustanoviti v vseh večjih krajih močne posojilnice, je rodilo uspeh. Ob zaključku prve dobe so imeli skoraj vsi pomembnejši kraji na slovenskem Štajerskem svoje kreditne zadruge. Zgolj v nekaterih predelih so bile posojilnice številčno šibkeje zastopane, a ponekod jih sploh ni bilo. Tako jih je nedostajalo v dravski dolini, slovenj egraškem in laškem okraju. Tudi v Slovenskih goricah in Halozah se naše posojilnice niso mogle številčno dovolj močno razviti, čeprav so v njihovih središčih delovale dobro uspevajoče kreditne zadruge. V nasprotju s Koroško so imele štajerske posojilnice sedeže skoraj samo- v večjih krajih (mestih in trgih), kar priča o prodirni moči slovenstva na Štajerskem. Sploh so bile slovenske posojilnice dober barometer o jakosti in zavednosti slovenskega življa v posameznih krajih. Manj zadovoljujoco sliko nudi Kranjska, dasi je prekosila že leta 1894. po številu posojilnic Štajersko. Medtem ko je imela Notranjska že j ako lepo število posojilnic, sta Dolenjska in prav posebno Gorenjska močno zaostajali. Verjetno je iskati razlog temu tudi v narodnostnem obeležju prvih naših posojilnic. Ker niso bile namreč narodnostne razmere na Kranjskem še daleč tako razgibane in zaostrene kakor na Štajerskem in Koroškem, zato niso čutili kranjski narodni krogi potrebe po gospodarski obrambi z izrazitim narodnostnim obeležjem. Posojilnica je veljala v tistih časih namreč še vedno bolj za eminentno narodnostno obrambno orožje kakor za pravo gospodarsko podjetje s socialnimi nalogami. Zaradi tega so mislili na Kranjskem, da glede na vladajoče razmere slovenskih kreditnih zadrug v takem številu ne potrebujejo. Čim bolj pa se je naziranje o zadružništvu izpreminjalo ter je zavzemalo pravo smer, tem bolj so skušali tudi na Kranjskem zadovoljevati ugotovljene potrebe z ustanavljanjem zadrug. Ta ugotovitev velja tako za Kranjsko kakor za vse druge slovenske pokrajine, a razen tega tudi za vse vrste zadrug. Na Primorskem je bila zadružna misel šele v povojih. Zato je bilo število posojilnic na koncu prve razvojne dobe našega zadružništva le skromno. Priznati pa se mora Primorski, da je nadomestila v naslednjih letih naglo mnogo zamujenega in da se je tudi v zadružništvu postavila častno ob bok ostalim slovenskim pokrajinam. O razlogih, zakaj je imela pretežna večina (79 %) posojilnic neomejeno jamstvo, je bilo že govora. K temu pristavljamo, da je zlasti tudi zakon o pristojbinskih ugodnostih za kreditna in napredninska društva (hranilnice in posojilnice) z dne 1. junija 1889, drž. zak. št. 91, precej vplival na to, da so se odločile zadruge za neomejeno' jamstvo.134 Razvoj slovenskih posojilnic, izražen s števili, pred-očujeta naslednji tabeli, temelječi na »Opravilnih izkazih«, ki jih je sestavljala Zveza izza leta 1884. in priobčevala v »Zadrugi«, a pozneje izpopolnjene v Letopisih«. Zveza se je precej trudila z zbiranjem, predelovanjem in objavljanjem statističnih podatkov. Njen napor je označiti za tem večji, ker je morala i tu orati ledino. Zato je treba tembolj ceniti sestavi j avčevo prizadevanje, obenem pa šteti v dobro slovenskim posojilnicam, da niso vnemar puščale Zveznih pozivov glede neogibno1 potrebnega ji materiala. Toda čeprav kažejo rečeni izkazi tu pa tam vrzeli,135 ki 134 Ugodnost je obstajala v tem, da so smele posojilnice kolkovati zadolžnice dosti niže, nego jih je bilo treba sicer. Pravico, uporabljati ugodnosti, je priznaval pristojbinski urad ali pa jo je podeljevalo finančno ravnateljstvo na prošnjo- samo posojilnicam, ki so po pravilih: 1. imele neomejeno jamstvo; 2. omejevale delovanje na manjši kraj; 3. imele poslovne deleže, ne višje od 25 gld., ki se niso obrestovali ali pa vsaj ne više nego hranilne vloge; 4. dovoljevale posojila zgolj zadružnikom, a ne na menice; 5. zahtevale za posojila obrestno mero, ki ni presegala s postranskimi pristojbinami vred obrestne mere hranilnih vlog za več ko poldrugi odstotek. 135 Tako je moral urednik »Letopisa« cesto sestavljati izkaz brez podatkov nekaterih posojilnic, ker se vzlic opetovanim prošnjam in željam, da predlože material, niso odzvale, ali pa jemati kar kratko in malo podatke prejšnjega leta. Skoraj redno kaže »Letopis«, kakor smo že omenili, razliko med tabelo, ki našteva posamezne posojilnice in navaja starost, vrsto jamstva itd., in med ostalimi tabelami, ki obravnavajo posamezne postavke iz računskih zaključkov. Razlog tej različnosti tiči v tem, da je naštevala prva tabela vse zadruge, ki so bile do dneva, ko se je zaključila redakcija »Letopisa«, ustanovljene, torej tudi po koncu obravnavanega poslovnega leta, medtem ko so bile upoštevane v ostalih tabelah le posojilnice, ki so poslale podatke, ali pa stare, t. j. dolgo časa poslujoče zadruge. — Dogajalo se je tudi to — nekaj let celo redno — da se števila prejšnjega leta, ki so se vzela zaradi primerjave z uspehi obravnavanega leta, niso ujemala s števili, objavljenimi v »Letopisu« dotičnega poslovnega leta. Ker teh izpremenjenih števil, ki so bila morda po naknadno dospelih podatkih točnejša, ni bilo mogoče natančno obrazložiti, so se uporabili načeloma kar podatki iz ustrezajočega »Letopisa«. povzročajo nepopolnost podatkov, si je mogoče vendarle in vkljub temu vobče nazorno predstavljati razvoj našega posojilništva. Vsaj vodilni krogi136 našega zadružništva so se očividno dobro zavedali, da je statistika posojilnic » ... miniaturna, pa zanesljiva slika celotnega slovenskega gospodarstva, in zbiralti take slike redno leto za letom spada vendar k načelom gospodarske miselnosti; kajti ni racionalnosti brez podrobnega pregleda, brez možnosti, v zase-bojnih razdobjih primerjati dosežene uspehe in zagrešene hibe«.137 Tabela II. Naraščanje zadružnikov in vplačanih deležev Poslovno leto Število upoštevanih posojilnic138 Število zadružnikov Vplačani deleži v goldinarjih 1884. 21 7.536 197.160 1885. 25 10.508 223.979 1886. 27 8.086 261.028 1887. 28 13.369 307.047 1888. 30 15.297 338.093 1889. 33 17.361 381.417 1890. 37 19.812 390.680 1891. 49 22.935 440.937 1892. 56 26.752 483.609 1893. 60 30.331 543.971 1894. i 72 36.403 618.055 130 Da je imel Vošnjak veliko, če že ne največjo zaslugo, da je po- lagalo slovensko zadružništvo, ko je bilo prav za prav še v povojih, znatno važnost na statistiko, sklepamo ne le iz njegovih izjav (na primer uvodov k »Letopisom«), ampak tudi iz tega, ker ga označujejo vsi so- dobniki za prenaobraženega realista. Ker je izpričeval še prav posebno nadarjenost za matematično vedo, zato so ga nagovarjali, naj se posveti tej stroki. 137 Dr. Albin O g r i s : Statistika kreditnih zadrug v Sloveniji za poslovno leto 1926. (Zbornik znanstvenih razprav, letnik VI., str. 95.) 138 Kakor je bilo že omenjeno, niso vse zadruge pravočasno sledile Zvezni poziv glede predložitve računskih zaključkov in drugih statističnih podatkov. Zato statistika, objavljena v »Opravilnih izkazih« in »Letopisih«, ni povsem točna, ker ne obsega poslovanja prav vseh slovenskih posojilnic v obravnavanih letih, ampak manjkajo podatki zamudnic. Da se to podčrta, je v tem stolpcu označeno število zadrug, katerih podatke vsebujeta tako II. kakor tabela III. (Primerjaj tudi pripombo 135!) Nove posojilnice so množile tudi število zadružnikov. Deloma je pripisovati to povrhu činjenici, da so omejevale posojilnice poslovanje samo na člane. Zategadelj so morali posojilojemniki pristopiti k posojilnici, pri kateri so prosili za posojilo. A nasprotno je tudi resnica, da so bile posojilnice prisiljene, če so hotele uživati davčne ugodnosti, sprejeti vse dolžnike za člane, kar dostikrat nekaterim ni bilo prav in všeč, kajti bale so se v narodnem pogledu nezanesljivih manjših dolžnikov, ki bi utegnili nanje vplivati narodni nasprotniki. Število zadružnikov se je stalno večalo. Tabela II. kaže sicer v letu 1886. precejšen vpad, ki pa je samo navidezen. Dejanski so tudi v tem letu vse zadruge pridobile precej članov. Razlika se da pojasniti na eni strani tako, da ta statistika ne navaja pet zadrug, ki so imele 1885. leta 2110 zadružnikov, na drugi strani pa je ena zadruga (Obrtno pomožno društvo v Ljubljani), ki je v letu 1885. izkazovala 2391 članov, a jih leta 1886. naenkrat štela samo 261. Navedba za leto 1885. je netočna, zakaj pravilno število zadružnikov bi moralo biti navedeno z 260.139 Ako vzamemo za podlago podatke zadnjega leta (1894.), se prepričamo, da je odpadlo povprečno na vsako posojilnico razmeroma veliko članov, namreč po 505 zadružnikov. Toda dejanski smo imeli na eni strani zadrugo, ki je štela samo dva in dvajset zadružnikov (njeni člani so bili samo imetniki velikih deležev po 100 gld. ter je poslovala zato tudi z nečlani), na drugi strani pa je štela ptujska posojilnica, največja glede članstva, 4024 zadružnikov. Sporedno s članstvom je naraščala tudi deležna glavnica, vendar ne enakomerno. Medtem ko je odpadlo namreč v letu 1884. povprečno na vsakega zadružnika po> 2616 gld. deležne glavnice, se je to razmerje 1. 1894. znižalo na 16'97 gld. Razlog za to je okolnost, da je bil delež pri novoustanov- 139 Tabela, ki sem jo priobčil v svoji študiji »Naša prva zadruga« (str. 15.) ter jo sestavil po računskih zaključkih Obrtno pomožnega društva v Ljubljani, svedoči, da ni štela ta zadruga od ustanovitve pa do leta 1918. nikoli več ko 348 članov. Nerazumljivo je zatorej, kako se je mogla vtihotapiti v Zvezne »Opravilne izkaze« napaka, ki je ostala v njih kar več let, saj je navajal že izkaz za leto 1884., da ima zadruga 2386 članov. 1 j enih posojilnicah že zaradi tega nizek, da so mogli tudi dolžniki pristopiti k zadrugi in zmogli kot novi člani plačati deleže. Za nadaljnji razlog je imeti to, da je zaostajalo število vedno precej velikih glavnih deležev daleč za nizkimi opravilnimi deleži. Nedostatni podatki ne dopuščajo, da bi se dala sestaviti primerjalna razpredelnica o tem, koliko je bilo glavnih in koliko opravilnih deležev. Toliko pa se da vendarle ugotoviti, da se je velikost glavnih deležev gibala med pet in sto goldinarji (samo ena zadruga je imela deleže tudi po 200 gld.) in da so bili pri večini poisojilnic glavni deleži po deset goldinarjev. A tudi znesek opravilnih deležev je bil kaj različen (med enim goldinarjem in tridesetimi goldinarji, najčešče pa je znašal en goldinar). Tabela III. Razvoj važnejših bilančnih postavk Poslovno leto Hranilne vloge Posojila Čisti dobiček Rezervni sklad Upravni stroški v goldinarjih 1884. 1,365.747 1,591.746 18.813 88.095 11.901 1885. 1,599.092 1,885.590 22.683 105.903 14.279 1886. 1,969.500 2,254.562 28.391 113.191 15.191 1887. 2,296.211 2,606.192 30.959 157.105 16.748 1888. 2,698.601 2,943.369 35.729 194.328 19.590 1889. 3,275.844 3,622.806 49.072 193.196 21.540 1890. 3,862.331 4,216.228 58.123 244.875 22.133 1891. 4,955.550 5,070.723 66.226 293.388 28.319 1892. 6,205.643 6,141.097 72.038 365.151 34.371 1893. 7,211.632 7,426.349 93.872 440.472 39.433 1894. 8,536.131 8,565.292 104.205 510.354 45.197 Kakor pri tabelah I. in II., tako se opaža tudi pri III. od leta do leta naraščanje, in to pri vseh postavkah. Naraščanje je postopno, kar priča o naravnem razvoju sloven- 140 Zaradi nedostatnosti zbrane statistične tvarine se pritožuje tudi urednik »Letopisa«, ki graja neredne posojilnice in jih poučuje, kakšne podatke naj pošiljajo, da bo moči sestaviti dobro statistiko. skega posojilništva. Upoštevaiti se more nadalje, če se primerjajo vse ostale postavke, da so bile nove posojilnice majhne ali ustanovljene v manjših okrajih, večidel v vaseh, ter da se niso mogle nikoli in z ničimer primerjati ali pa se celo kakor koli koisati vsaj približno z velikimi posojilnicami (n. pr. s tistimi, katerih sedeži so bili v Celju, Mariboru, Ptuju, Ljubljani in drugod), ki vse so že izza 1. 1884. ne le obstajale, ampak tudi že uspešno delovale. Čim bolj se je med ljudstvom širil smisel za posojilnice in posebno čim bolj se je utrjevalo zaupanje do teh domačih denarnih zavodov, tem bolj so se množile pri njih tudi hranilne vloge. Konec 1. 1894. so dosegle že upoštevanja vredno vsoto 8,536.131 gld. Akoprav pa je ta vsota v primeri s stanjem petnajstih regulativnih hranilnic, ki so poslovale takrat na ozemlju bivše dravske banovine in imele leta 1890. za 41,398.730 gld.141 hranilnih vlog, zares jako skromna, se mora vendar pri presojanju upoštevaiti, da so zrle na eni strani vsaj nekatere regulativne hranilnice na svoj večdeset-letni obstoj,142 da so jih oblastva močno favorizirala, na drugi strani pa je šlo za zadružna podjetja, izmed katerih so bila najstarejša ustanovljena komaj dobrih dvajset let poprej, medtem ko je bila večina njih še prav mlada. Tudi krog, iz katerega je nastajala klientela te in one vrste denarnih zavodov, je bil bistveno različen: tu veleposestniški, industrijski, trgovski, obrtniški in drugi meščanski krogi, tam razen zavednih meščanov pretežno kmetski živelj. In še ta je, kolikor je prihajal kot varčevalec sploh v poštev, kaj rad že iz navade sledil« vabljivi klic starih in vobče uvaževanih regulativnih hranilnic. Le prav polagoma, toda stalno so se razmere boljšale v korist posojilnic. Ako pa se upošteva še svoječasno odklonilno razpoloženje naših lastnih ljudi do domačih posojilnic, pridobi skupna vsota vlog še večjo pomembnost. 141 Xo razmerje je še neugodnejše, če se vzame za primerjavo stanje hranilnih vlog regulativnih hranilnic iz leta 1894. V tem letu jih je samo Kranjska hranilnica v Ljubljani izkazovala za 30,889.814*47 gld., nadalje sta jih imeli Mestna hranilnica ljubljanska v Ljubljani za 3,387.952*32 gld. in Južnoštajerska hranilnica v Celju za 1,280.982"— gld. 142 Primerjaj pripombo 18 (str. 20.)! Z zbiranjem hranilnih vlog so opravljale posojilnice eminentno važen gospodarski posel, ki je bil tem važnejši, ker je šlo za zbiranje in hranjenje majhnih, drobnih prihrankov našega človeka, ki je moral nositi denar poprej v denarne zavode dostikrat zagrizenih nasprotnikov ali pa je ležal ta denar neukoriščan pri posameznikih. Povpraševanje po posojilih je bilo iz umljivih razlogov ves čas zelo živahno. Posojilnice so zmogle seveda izposojati le toliko, kolikor so jim dopuščala denarna sredstva. To prikazuje zgovorno razpredelek o posojilih, ki se je zviševal vzporedno z onim hranilnih vlog, kajpak s še prištetimi lastnimi posojilničnimi sredstvi, t. j. z deležno glavnico in rezervnim skladom. Zato niso postavke o posojilih same po sebi nikako merilo o dviganju in padanju potreb našega ljudstva. Tudi stanje tega računa konec poslovnega leta premalo razodeva, saj je bilo veliko1 posojil izplačanih in vrnjenih v istem letu. Zategadelj bilančne postavke o posojilih teh zneskov niso vsebovale. Obrestna mera za hranilne vloge je bila skoraj pri vseh posojilnicah štiriinpolodstotna, ponekod celo pet odstotna, za posojila pa povprečno šestodstotna, pri nekaterih celo samo petodstotna in le pri dveh, treh sedemodstotna. Naravna posledica majhne razmičnosti med obrestmi za hranilne vloge in onimi za posojila je bila, da je bil spričo razmeroma majhnih upravnih stroškov in drugih izdatkov le skromen čisti dobiček. A ta se je kajpada zviševal že zavoljo tega, ker so1 se dajala leto za letom večja posojila. Lepo se zrcali požrtvovalnost takratnih posojil-ničnih funkcionarjev v postavki o majhnih upravnih stroških, ki so znašali v zadnjem letu za vse posojilnice samo 45.197 gld. To jasno dokazuje, da so opravljali pretežno večino poslov funkcionarji sami ter prejemali za svoje delo po navadi neko nagrado. Koliko so izplačale posojilnice iz tega naslova, iz priobčenih podatkov ni moči posneti. Od čistega dobička so se naklanjali tudi precejšnji zneski za dobrodelne namene, razen tega pa se izplačevale ponekod še obresti na deleže in dividenda. Ostanek je dobil rezervni sklad, ki se je postopno večal in utrjeval zaupanje v slovenske posojilnice med ljudstvom. Ko ocenjujemo uspehe slovenskih posojilnic ob zaključku prve razvojne dobe našega zadružništva, prikazane v številih, je prav in dobro, da presojamo podrobneje ne le nastanek tega zadružništva, marveč še to, kako je učinkovalo več ko dvajsetletno delovanje slovenskih zadrug na tedanje naše narodno gospodarstvo in njegov nadaljnji razvoj. Dejstvo, da je doba, ki jo obravnavamo, že daleč pomaknjena od nas, nam na eni strani omogoča objektiv-nejšo presojo, na drugi strani pa nas vprav ta okolnost nekako plaši, da se moremo vse premalo vživeti v takratne razmere in da jih vse le preveč opazujemo1 po dandanašnjih časovnih prilikah. Zgodovina nas poučuje, da so rodili svetovno zadružno gibanje gospodarska beda in stiska in spoznanje, da je zgolj v samopomoči prava rešitev. Kar za druge, velja tudi za nas, kakor dokazujejo spred opisane gospodarske in socialne razmere. Toda razen splošno gospodarskih in socialnih težav, kakršne so morali bolj ali manj, seveda primerno svojim razmeram, prestajati Angleži, Francozi, Nemci in drugi narodi, ki so živeli že takrat, ko se je pri njih porodila moderna zadružna misel, v lastnih, samostojnih in v narodnem pogledu enotnih državah, so bile pri nas spričo drugačnega položaja še posebne težkoče. Prizadevanje našega življa za narodnopolitično svobodo in enakopravnost z drugimi narodi je naletelo na hud odpor pri narodih, ki so se čutili zbog našega obrambnega početja ogroženi v dotedanjem svojem privilegiranem položaju. Zavedali so se namreč predobro, da jim utegne realizacija slovenskega narodnega programa zavreti, če že ne popolnoma onemogočiti nadaljnjo gospodarsko in politično ekspanzijo na račun malega slovenskega naroda. Zato so začeli tujerodni politični krogi skupno z gospodarskimi boj, da ohranijo ne le svoj položaj, ampak ga še razširijo skladno s svojimi javno razglašenimi načrti. Slovenski živel j je moral sprejeti vsiljeno mu borbo za svoj obstanek. Neenakomerna je bila zanj ta borba, ker je razpolagal kulturno bolj izobraženi nasprotnik z neprimerno večimi in organiziranimi gospodarskimi silami, razen tega pa še z državnim aparatom, ki je bil v vrhovni organizaciji kljub vsemu drugačnemu videzu vendarle v njegovih rokah. Razumljivo je zato, da se je na slovenski strani podčrtavalo prav to narodnostno obeležje in da se je ukrepalo zgolj tisto, kar je vidno vodilo do okrepitve tako pojmovane obrambe. Velik korak naprej pomeni v zgodovini našega narodnega življenja spoznanje, ki si je šele po dolgem času utrlo pot, da brez gospodarske samostojnosti tudi ni narodnopolitične. In vprav pri oživljanju tega spoznanja v resnično življenje je bila zadružna oblika pri nas odločilno važnega pomena zaradi svoje prikladnosti namenu, ki naj se z njeno pomočjo laže in zanesljiveje doseže. Zadružništvo so torej nujno ustvarile izrazito narodne pobude. In ta vodilni motiv je obdržalo, kakor smo videli, vse do konca prve raizvojne dobe. Zato je presojati vse delovanje in poslovanje slovenskih posojilnic te dobe raz to gledišče, kar povzroča težave, ker smo vajeni gledati v zadrugah drugih narodov že takoj spočetka zgolj podjetja s posebno značilnimi gospodarskimi in socialnimi nalogami. Poudarjanje narodnega kot vodilnega motiva je imelo naravno za posledico, da so se posojilništva oklenili naši narodno' zavedni krogi. Aktivno delovanje v posojilnicah je veljalo v tistih časih za izrazito narodno* dolžnost, katere se zaveden Slovenec ni smel braniti. Isto je veljalo glede nalaganja prihrankov v slovenske posojilnice. Pri tem je treba pomisliti, da so bile posojilnice novi denarni zavodi, dostikrat brez dovolj skušenega vodstva in, kar je za vlagatelja najvažnejše, brez zadostnega lastnega premoženja in zavoljo tega manj vabljiva ustanova za trezno preudar-jajočega vlagatelja. Izvrševaje svojo narodno dolžnost, so podpirali zavedni Slovenci torej slovensko posojilništvo tako, da so opravljali v posameznih zavodih požrtvovalno določene posle, jih s čim večjimi deleži in vlogami gospodarski podpirali ali pa jim kakor koli drugače pomagali do uspešnejšega razvoja. Proglasitev dela v prospeh posojilnic za izrazito narodni posel je imelo potemtakem to dobro plat, da SO' zrli zavedni krogi s simpatijami na razvijajoče se posojilništvo, včasih se celo vse premalo ali pa nepravilno zavedajoč ali po svoje pojmujoč zadružno misel. Senčna stran tega pa je bilo, da je zajelo posojilništvo vsaj spočetka samo res zavedne kroge, medtem ko so drugi ostajali ob strani, nezaupljivo opazujoč to novo gospodarsko izživljanje. Nezaupanje je bilo tem večje, kar je navadno pri novotah, ker je šlo tokrat za gospodarska podjetja, katera so ustanovili lastni rojaki. To nezaupanje je ginevalo le polagoma, in to tem bolj, čim vidnejše in realnejše uspehe je moglo prikazovati posojilništvo. Narodno obeležje posojilnic je seveda odvračalo tujerodni element, da bi se jim približal kot dobronameren član. Kvečjemu se je poganjal za članstvo iz nagibov, ki se niso skladali s posojilničnimi interesi. Od tod tudi strah poso-jilničnih vodilnih krogov pred njim in opreznost, silo nasprotna zadružnim načelom. Nadalje je poudarjanje narodnih nagibov pri našem zadružništvu kajpak povzročalo, da državna oblastva niso blagonaklonjeno gledala njegov razvoj, ampak ga prej ovirala, skrbno varujoč pri tem videz nepristranosti. A ob sebi umljivo je, da o kakšni državni ali drugi javni podpori specialno našemu zadružništvu ni moglo biti niti govora. Zato pa je slovensko zadružništvo nujno prospevalo iz samega sebe, iz svojih moči. In kar je ustvarilo, je bil sad njegovega lastnega trdega dela, kakor je pri pravilno poj-movanem zadružništvu tudi pravilo. Prav zaradi tega so se njegovi doseženi uspehi tudi pravilno vrednotili in skrbno varovali, prav za prav tako, kakor se ceni in varuje samo tisto, kar se z lastnimi močmi in žrtvami ustvari. Vodilni nagib je naravno vplival ne le na ustroj, ampak tudi na poslovanje posojilnic. Želja, ustvariti velike domače denarne zavode, ki naj hitro in odločilno posegajo v gospodarsko življenje, je rodila nujnost, da se v kratkem času ustvari nekaj, za kar so potrebovali naprednejši narodi — sicer res v prejšnjih letih in zato v drugačnih okoliščinah—-dosti dlje časa. Upravičena bojazen, da ima lahko ta težnja za dolžnike, a s tem prav za prav za ves pokret neprijetne posledice, se ni uresničila, kakor dokazujejo spredaj objavljeni sestavki in posebno postavke o poslovnem dobičku in njegovem naraščanju. Dokaz zrelosti takratnih vodilnih zadružnih mož je, da si posojilnice kljub svojemu vodil- nemu nagibu niso prizadevale za prevelik dobiček in da je bila obrestna mera tako pri hranilnih vlogah kakor zlasti pri posojilih zelo zmerna in ob nizkih upravnih stroških tudi dobiček skromen. Samo tako poslovanje je bilo prikladno, če se je hotelo slovenskemu človeku zares dejanski pomagati, ne glede na to, da je ta težnja vendar temeljni imperativ pravega zadružništva. Kako je torej učinkovalo več ko dvajsetletno delovanje slovenskih zadrug na tedanje naše narodno gospodarstvo? Priznati se mora, da so storile posojilnice v prvi dobi svojega obstanka izredno mnogo potrebnega in koristnega. Najbolje dokazuje to pač dejstvo, da so delovale nekatere v rečenem času že po deset, dvajset ali še več let, kar bi prav gotovo ne mogle, če bi bile res odvečne ali pa nemara celo škodljive. Nadalje priča o tem zgovorno še to, da so se ustanavljale posojilnice kar stalno leto za letom v večjem številu na novo. In njihovo delovanje po vsej priliki ni moglo biti brez vpliva na takratni naš gospodarski položaj. Že to, da si je lahko preskrbela posojilo večina interesentov, se je smelo zaznamovati za velik uspeh. Povrhu je bil storjen ogromen korak h gospodarski osamosvojitvi našega živi j a še s tem, da se je napravil konec često sramotno izkoriščanemu monopolnemu položaju maloštevilnih denarnih zavodov, ki so jih imeli v rokah večinoma tujci, ter se je strlo grdo samopaštvo neštetih oderuhov. Toda s tem ni rečeno, da je bilo vse slabo že tudi docela izkoreninjeno in odstranjeno. Zakaj izkoriščevalci in oderuhi še niso bili iztrebljeni, marveč delovali so še slej ko prej, akoprav so bili prisiljeni, prilagojevati se novim, zanje neugodnejšim razmeram ter znatno ublaževati dotedanje samovoljno postopanje z dolžniki. Da pa jim je bil posel sploh še omogočen, niso bile krive samo preredko obstoječe posojilnice, temveč še precej bolj takratne občne gospodarske okoliščine. Neugodne razmere (pičle letine, družinska pomnožitev in z njo v zvezi razkosanje posestva, posebno pa slabo vnovčevanje pridelkov idr.) so silile kmeta k vedno novemu zadolževanju. Življenjski problem našega človeka je bil torej do takrat komaj na pol rešen, prav za prav le toliko, kolikor je bila preskrbljena tedaj že možnost, najeti si posojilo, a popolnoma nerešena, da, neobdelana je ostala poglavitnost, kako pomagati kmetu pri gospodarstvu z znižanjem stroškov in zvišanjem dohodkov. Toda tega ni mogla izvesti samo posojilnica, marveč to so uresničile lahko predvsem drugovrstne zadruge, kakor mlekarske, sadjarske, vinarske, nabavljalne, razpečevalne ipd. Take pa žal še niso obstajale, pravilneje, njihovo število je bilo prav neznatno in zato hkrati njihov vpliv nepomemben. V zadružnih registrih kranjskih in štajerskih okrožnih sodišč so bile konec leta 1894. vpisane samo tele slovenske nekreditne zadruge: Prvo ljubljansko uradniško gospodarsko društvo v Ljubljani, r. z. z o. z. (reg. 8. septembra 1887), ki je po več ko tridesetletnem delovanju likvidiralo ter bilo dne 12. februarja 1920 izbrisano iz zadružnega registra; Prva zadruga vipavskih sadjarjev v Slapah (reg. 8. oktobra 1889), ki si je nadela hvalevredno nalogo, da vnovčuje sadje in povrtnino svojih zadružnikov, je že leta 1893. prenehala delovati, iz zadružnega registra pa je bila izbrisana šele dne 27. marca 1903; Gozdarsko društvo pri Sv. Lovrencu v Puščavi, r. z. z o. p. (Forstwirtschaftlicher Verein zu Sit. Lorenzen in der Wuste) (reg. 10. aprila 1891), je likvidiralo' in bilo dne 12. novembra 1904 izbrisano; D i a n a , kopališka r e g i s t r o va n a z a d r u g a v Celju z o. z. (reg. 12. januarja 1892), je bila po skoraj štiridesetletnem obstoju dne 24. junija 1931 izbrisana; Društvo k »misijonarjev v Ljubljani, r. z. z orne j. poroštvom (reg. 24. januarja 1893), ki še dandanes uspešno deluje; Uradniško stavbinsko društvo v Ljubljani, r. z. z omej. poroštvom (reg. 3. februarja 1894), ki sploh nikoli ni začelo poslovati in čigar načelništvo se ni niti konstituiralo, bilo je zato izbrisano, toda šele dne 25. aprila 1901; Registrovana vipavska vinarska zadruga z omejenim poroštvom v Vipavi (reg. 27. junija 1894), ki tudi ni dolgo poslovala in je bila že dne 22. januarja 1900 izbrisana ; T r t o r e j s k a zadruga »P e p i n i e r a« v K rškem, r. z. z o. z. (reg. 13. novembra1 1894), ki je bila dne 3. avgusta 1903 izbrisana. Tako stanje nekreditnih zadrug pa je imelo seveda svoje vzroke. Predvsem se moramo zavedati, da je prevladovalo mišljenje, da je denar temelj vsakemu gospodarskemu izživljanju. Zato so posvečali vodilni narodni krogi vse svoje moči ustvaritvi močnih narodnih denarnih zavodov, posojilnic, ker so> očividno menili, da se bodo ostale gospodarske panoge že znale same razvijati, če bodo imele na uporabo le dovolj cenenega kredita. Obstajala je pa še druga važna okolnost, ki je odlično sovplivala na razvoj našega zadružništva. Poudarjali smo že, da so se posojilnic oklenili kot njihovi vneti propagatorji naj poprej narodno zavedni Slovenci, ki so bili obenem, ako že ne vodilni, pa vsaj najvidnejši kulturno-politični delavci. Le-ti pa so pripadali, kakor pričajo imeniki in kar je tudi naravno, predvsem izobraženim poklicem (pravniškemu, zdravniškemu, duhovniškemu, uradniškemu ipd.). Pridružili so se jim imo-vitejši in izobraženejši posestniki pa tudi obrtniki, trgovci in gostilničarji. Gotovo je bila odločilna za nadaljnji razvoj vprav okolnost, da so vodilno posegli v naše zadružništvo prvenstveno nekmetski in nedelavski krogi, torej krogi, ki potrebujejo samo ali vsaj predvsem denarne zavode bodisi kot vlagatelji ali pa zlasti kot posojilojemniki. Poslednjim je bila posojilnica glavno in edino potrebno zadružno podjetje, za druge vrste zadrug pa niso imeli nobenega pravega razumevanja. Vrhu tega pa nekim krogom nastanek nekreditnih zadrug, bolje rečeno, samo nekaterih (n. pr. vnovče-valnih, konsumnih ipd.), ni šel v račun ter zato ni bil niti zaželjen. S tega odklonilnega stališča so skušali svoje doprinesti, da so zavlačevali ustanavljanje take vrste zadrug. A res je tudi, da terja upravljanje nekreditnih zadrug od funkcionarjev večjo kvalifikacijo, a tudi poslovanje samo je združeno še z večjim rizikom. Tudi ta razlog je marsikoga plašil in odvračal od tega, da bi se po številnih vzorih pri drugih narodih lotil organiziranja te ali one nekreditne zadruge. Gospodarsko življenje pa je nadaljevalo svojo pot in terjalo, ko so razmere dozorele, ukrepe v pogledu razširitve in poglobitve delovnega področja tudi pri zadružništvu. Naravno bi bilo, da bi sledilo zadružništvo ta klic ter se skušalo čimbolj prilagoditi časovnim zahtevam. Ugodni trenutek je nastopil takrat, ko so ustvarile posojilnice že kolikor toliko trden temelj za uspešen nastanek in razvoj še drugovrstnih nekreditnih zadrug, da o postopnem preusmerjanju v naziranju, o namenu in nalogah posojilnic ne govorimo. Kljub temu, da so razmere vedno odločneje terjale odpomoč, niso vodilni zadružni činitelji nič primernega ukrenili. Zato je tembolj ugodno prospevala akcija, ki jo je sprožil prvi slovenski katoliški shod v Ljubljani (1. 1892.). Ta kongres, ki naj bi bil po zamisli iniciatorjev tisti činitelj, »ki naj utrdi in poživi versko> in narodnoi zavest slovenskega ljudstva in mu da v neizogibnih bojih trdno moralno podlago, združeno' z veselo zavestjo, da z obrambo vere in narodnosti svoje hrani zajedno tudi svoje gmotno blagostanje,« in čigar glavna naloga je bila »vstvariti nekaki katoliški slovenski program, na podlagi kojega naj bi se v prihodnje vršilo javno delovanje vseh katoliških Slovencev ter se snovala naša narodna organizacija«,143 je sprejel namreč tudi glede zadružništva posebne predloge. V svoji resoluciji,144 v oddelku za socialne zadeve, je poudarjal shod primarnost kmetskih interesov, češ da je kmetski stan kot najštevilnejši »najzaneslivejša zaslomba toliko našega državnega, kakor osobito našega narodnega obstanka« in da se zato s tega stališča mora voditi vsa narodna politika. Da se prepreči vedno hujše propadanje tega stanu, so bili priporočeni in zahtevani razni oblastveni ukrepi, med drugim celo uvedba obveznega zadružništva. Realizacija tako daljnosežne reforme, katera bi temeljito preobrazila vse gospodarsko življenje in imela tudi sicer velike posledice, je bila odvisna od zakonske ureditve, torej od činiteljev, na katere niso imeli odločilnega vpliva. Zato so mislili, da bo najboljša rešitev za prehodno dobo, dokler se dokončno za-željeno ne uredi, skladno s sprejetim predlogom, če se oprimejo načel prostovoljnega zadružništva ter ustanavljajo na tej osnovi kmetske zadruge najrazličnejših vrst. Tudi z načeli že delujočih slovenskih posojilnic se nova akcija ni 143 Govor glavnega poročevalca dr j a. Ivana šusteršiča na »osno-valnem shodu« dne 30. avgusta. 1892. 144 »Slovenec«, letnik XX., št- 187. strinjala, češ da so preveč prikrojena meščanskim prilikam in da zato- ne ustrezajo kmetskim potrebam. Usvojili so si raje in brez pridržka poslovna načela Raiffeisnovih kreditnih zadrug, naiglašuje, da je ta sistem edino prikladen za naše razmere, v katerih prevladuje kmetski element. Nova zadružna akcija se ni vključila kar kratko in malo v obstoječe zadružno gibanje in podredila njegovemu vodstvu, marveč je ubrala popolnoma ločeno svojo pot, ki je tekla včasi vzporedno s staro, večinoma jo pa celo križala. To se je videlo že takoj od vsega začetka, leta 1893., ko se nekatere novoustanovljene posojilnice niso včlanile v Zvezi slovenskih posojilnic. Že to je dalo slutiti, da želijo' te nove zadruge ubirati svoja pota, Še bolj se je to potrdilo 1. 1894., ko se je število takih zadrug še pomnožilo. Nedvomno pa je bila ta namera potrjena, ko so se v dveh krajih, v Cerknici in Trnovem, ustanovili istočasno kar po dve posojilnici z enakim delovnim področjem. Zveza je namreč po navadnih pripravah v omenjenih krajih si pridobila interesente za ustanovitev posojilnice, obenem pa je nova akcja isto naredila, seveda ločeno. Zaradi tega sta bili ustanovljeni sočasno dve enakovrstni zadrugi v istem kraju. Že nastanek sam s spremljajočimi okoliščinami je povzročil, da so si stale ob sebi umevno te posojilnice v ostrem konkurenčnem odnosu nasproti že od vsega začetka, pojav, ki se je v naslednjih letih skoraj redno ponavljal. Za naše dotedanje razmere nenavadni pojav je bil do^ volj zgovorna in prepričljiva napoved, da se bodo odigravali tudi v našem zadružništvu dogodki odslej bistveno drugače kakor dotlej ter da bo imela na prvem slovenskem katoliškem shodu napovedana in sklenjena politična diferenciacija tudi pri zadružništvu daljnosežne posledice. Zato smo utemeljeno postavili trditev, da so bili ti dogodki, ki so vrhunčili v ustanovitvi novega zadružnega središča naslednje leto v Ljubljani (Zveza kranjskih posojilnic, prav za prav pozneje Gospodarska zveza), znanilci začetka nove ere v našem zadružništvu in da se je z letom 1894. zaključilo njegovo prvo* obdobje. Ob zaključku moramo vnovič ugotavljati, da so bili v prvem razdobju z oživotvorjenjem številnih posojilnic, od katerih večina še danes posluje, postavljeni naši zadružni stavbi močni temeljniki. Vprav poznejši razvoj je pokazal, da so bili položeni temelji res zdravi in trdni, saj so se izkazali za sposobne, varno nositi vso zadružno zgradbo, ki je v poznejših letih močno narasla. Na teh temeljih se je naposled vendarle začela predolgo časa odlašana preusmeritev našega gospodarskega gibanja iz p o s o j i 1 n i š t v a v vsestransko zadružništvo s pravim socialno-gospo-darskim obeležjem. Naše potrebe in razmere pa neodložljivo terjajo, da se ta pred petdesetimi leti začeta preusmeritev že vendar enkrat dokončno in v vsestransko zadovoljstvo dovrši. Viri 1. Arhivalije Zapisniki o občnih Zborih in načelništvenih sejah in arhiva Zveze slovenskih posojilnic in Zadružne zveze v Celju, razni spisi in razne listine deželne vlade v Ljubljani, mestne občine ljubljanske, Zveze slovenskih zadrug v Ljubljani, posameznih zadrug itd. 2. Zadružni registri okrožnih sodišč v Celju, Mariboru, Novem mestu in Ljubljani in registrski akti posameznih zadrug. 3. Strokovna dela iz zadružništva Avramovič Mihajlo, Trideset godina zadružnoga rada, 1894—1924, Beograd, 1924. Criiger dr. Hans, Die Erwerbs- und W irthschaf ts - G en osse ns c ha f t e n in den einzelnen Landern. Jena, 1892. Dvajsetletnica Zveze slovenskih posojilnic v Celju in XIII. letopis slovenskih posojilnic za kito 1902., Celje, 1903. Gide Charles, Potrošačke zadruge (iz francoščine v srbščino prevedel dr. Ilic Mihailo), Beograd, 1923. Griinfeld dr. Ernst, Das Genossenschaftswesen, vollikswirtschaft-lich und soziologisch betrachtet, Halberstadt, 1928. Lapajne Ivan, Navod o snovanji in poslovanji slovenskih posojilnic, Krško, 1895. Neudorfer dr. Otto, Grundlagen des Genossenschaftswesens, Wien-Leipzig, 1925. Ogris dr. Albin, Statistika kreditnih zadrug v Sloveniji za poslovno leto 1926. (»Zbornik znanstvenih razprav«, letnik VI., 1927/28, Ljubljana, 1928). Posojilnica v Mariboru, Pogled na njeno petdesetletno delovanje, Maribor, 1933. Premrou Svetoslav, Navod za poslovanje slovenskih raiffeisenskih posojilnic, Gorica, 1902. Schauer Dolfe, Naša prva zadruga, Ljubljana, 1940. Spisy Kampelikovy (uredil F. Obrtel), Praha, 1922. Spominski spis, izdan ob štiri desetletnici obstoja Posojilnice v Ribnici, r. z. z o. z., 1888—1928, Ribnica, 1928. Spominski spis Zadružne zveze v Celju ob priliki štiridesetletnice njenega delovanja 1883—1923, Celje, 1923. Totomianz dr. Vahen, Internationales Handw6rterbuch des Ge-nossenschaftsweseins, Berlin, 1928. Osnove zadružništva (iz nemščine prevede! dr. Veble Andrej), Ljubljana 1940. 40 Jahre i m Dienste eimeir Idee, Beograd, 1939. Tugan-Baranovskij Mihail I., Socijalne osnove zadrugarstva, sv. I. (prevedel v hrvaščino Predrag Mitrinovič), Zagreb, 1924. Vošnjak dr. Bogumil, Ob stoletnici rojstva Mihe Vošnjaka, prvega slovenskega zadrugarja, Beograd, 1937. Zadružni koledar za leto 1924., Ljubljana, 1923. Zadružni koledar za leto 1938., Ljubljana, 1937. Zadružni zbornik, izdan ob stoletnici rojstva Mihe Vošnjaka, očeta slovenskega zadružništva, Ljubljana, 1937. 4. Splošna dela in spisi iz drugih strok Bilimovič dr. Aleksander, Uvod v ekonomsko vedo, Ljubljana, 1933. Doubrava dr. Firantišek, Okresni založny hospodarske, jejlch vznik, vyvoj a pusobnost, Praha 1925. Koledarček družbe sv. Mohora za prestopno 1. 1872., Celovec, 1871. Krošl Anton, Zemljiška odveza na Kranjskem, Ljubljana, 1941. Lončar dr. Dragotin, Dr. Janez Bleiweis in njegova doba, Ljubljana, 1910. Politično življenje Slovencev, Ljubljana,, 1921. Mal dr. Josip, Zgodovina slovenskega naroda, Celje, 1928. Polec dr. Janko, O odpravi nevoljništva na Kranjskem (»Zbornik znanstvenih razprav«, letnik IX., 1932/33, Ljubljana, 1933). Prijatelj dr. Ivan, Janko Kersnik — njega delo in doba (Janka Kersnika zbrani spisi, zv. VI., sešitek I., Ljubljana 1910—1914). Skaberne dr. Fran, Slovenski advokati in javni notarji v književnosti, znanosti in politiki, Ljubljana, 1936. Slovenci v desetletju 1918—1928, zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgodovine, Ljubljana, 1928. Slovenski biografski leksikon, Ljubljana 1925—1933. Slovenski romar — koledar za leto 1858., Ljubljana, 1858. Spindler Vekoslav, Dr. Ivan Dečko in njegova doba, Maribor, 1938. Tuma dr. Henrik, Iz mojega življenja, Ljubljana, 1937. Vošnjak dr. Jože, Ob agrarnem vprašanji. (V Letopisu Matice silbvensike za leto 1884.), Ljubljana. Spomini, Ljubljana, 1906. Weber dr. Adolf, Allgemeine Volkswirtschaftslehre, II. izdaja, Miinchen-Leipzig, 1929. 5. Časopisi in revije Izvestje Muzejskega društva za Kranjsko, Ljubljana, (1904). Kmetijske in rokodelske Novice, Ljubljana (1848). Narodni gospodar, Ljubljana (1900—1901). Slovenec, Ljubljana (1892—1898). Slovenski Narod, Maribor—Ljubljana (1868, 1871, 1872, 1893). Tehnika in gospodarstvo, Ljubljana (1940, 1941). Veda — dvomesečnik za znanost in kulturo, Gorica (1913). Zadruga, Celje (1884—1889). Zadružni vestnik, Ljubljana (1930—1941). NARODNA IN UNIUERZITETNA KNJIŽNICA