Sveta gora.
-*•'-"¦ ati Ljudmila pred oknam sloni. Sin pa Nikanor na slami leži:
»Sin moj preljubi! Procesja gre mem!
»Ta bo zvedrila ti serce, to vem!«
»»Mati preljuba! bolan sim bolan!
»»Nekaj terpinči me noč ino dan! »»Irca u grobu že davno leži — »»Mene smert žabi —  oh! to me boli,««
»Vstani, preljubljeni dragi sin moj! »Očenaš vzemi in pojdi z menoj !
»Greva s precesjo na sveto goro,
»Sveta devica ozdravela te bo!«
Zvončki sreberni kaj glasno zvone, Božje bandera ko tički lete,
Komarjev zadaj kar seže oko,
To je procesja na sveto goro.
Mati med romarje  sina pelja, Roka se dvigne in glas do neba*:
»Bodi češena   Maria devica l
»Naša pomoč! Nebeška kraljica!«
K materi božji na sveto goro Zdravi in bolni od delječ gredo,
Noge voščene, voščene roke,
Materi božji darvati hite.
Mati Ljudmila prot cerkvi grede, Zmesi po poti voščeno serce,
»Stavi moj sin! to serce na oltar,
»Mati nebeška bo reš'la te kar!«
Sin na oltar rje serce položi, Verno poklekne, povzdigne oči,
Solze na svete se vtrinjajo tla,
Mila molitev puhti do nebd:
»Mati nebeška! Kraljica kraljic! »Mati vsih vbogih! Devica devic!
»Gledaj, dobrotnica! name tu dolj
»Srote ni veči okolj in okolj!«
»Irca preljubljena, radost serca,
»V hladno žemljico pred mano je šla,
»Bod i cešena,   Maria devica!
»Naša pomoč! Nebeška kraljica.«
Noč je.-------Ljudmila s sinom zaspi,
Božjim v miru Nikanor leži;
Zvezdice jasne se zgorej verte, —
Zdolej hladi se prebolno serce!
Cudama!  vrata se tiho odpro,
Svit se nebeški razširi ljubo:
Sveta Maria na bolno serce
Roko položi, smehlja se in — gre*!
Mati Ljudmila iz sanj se zbudi, Vidi Svetnico da k nebu hiti,
Gre do Nikanorja: »Sin kaj ti je?« —
Sinu ne bije več mertvo serce!
Mati poklekne, svet križ naredi, Moli pobožno, serce ji kipi:
»Naša pomoč! Nebeška kraljica!
»Bodi češena   Maria devica!                   Miroslav,
List 26.