TONE LJUBIČI PUSTNI TOREK V DOBREPOLJAH V Dobrepoljah so pustni običaji še živo ohranjeni. Zadnja leta se sicer že vrivajo tudi »gosposke maškare«, ki so povsod enake, vendar ne mine noben pustni praznik brez •»lepih maškar«. Te »lepe«, so vedno enako opravljene, pa se tudi vedno enako vedejo, čeprav ni nikjer zapisano, kaj morajo početi. »Lepih maškar« je četvero vrst: dedci, jajčarice, grbe in Kurenti. V resnici, na oko, lepi so prav za prav samo dedci. Opravljeni so v bele sraj­ ce, ki segajo čez pas, tako kakor pri belokrajinski narodni noši. Hlače imajo radi take, da je ena hlačnica druge barve ali pa tudi ne. Vsi so °pasani z usnjatim pasom, imajo ov­ ratnico in pasico ter so obuti v škor­ nje. Najimenitnejše pa so ogromne kape, imenovane kasturji, in krinke domačega izdelka, ki kažejo lepo, smehljajoče se lice. Kasturji so res kpi, visoki skoraj do enega metra ter °krašeni z okraski, resicami in čopi. Predlanskim sem bil v vasi pri Ti­ netu, prav ko je izdeloval kastur. Naj­ prej je iz ne premočne lepenke izre­ zal dva kosa v obliki kasturja na dva petelinca. Kosa je po robu sešil z dre­ to, nato pa oblepil najprej s časopis­ nim papirjem in končno z rumenka­ sto obarvanim papirjem. Na takšno podlago je začel sestavljati in lepiti različne rože, srčke, vejice itd. Ko je po robovih nalepil še pisane resice, konec petelincev košate čope, spodaj pa prejnato ali papirnato lasuljo, je bil kastur gotov. Takšna je oprava dedcev. Kaj pa počenjajo? Zjutraj se zbero paroma z jajčaricami, ki so oblečene v pono­ šeno žensko obleko, z ruto zavezano na štucko in s cekarjem v rokah. Ti pari gredo od hiše do hiše proseč brez besed ali z izpremenjenim glasom jajc in denarja. Ko so obdarovani, zara- jajo enkrat, dvakrat kar v hiši in že se odpravijo k sosedu. K vsaki družbi dedcev in jajčaric spada ena ali več grb. Grbe so »ta grde« od lepih maškar. Ogrinja jih kosmat kožuh, obraz pokriva kosmata maska s strašnim videzem, na klo­ buku pa se šopiri perje različnih ptic in prameni papirja. Na opasani vrvi vise burovži, to so kravji zvonci. Gor- TA jača, ki jo vihte v rokah, pa je delo- na ovita s trnjem ali z ježevo kožo. Grbe gredo pred jajčarskimi sprevodi in pode vsakogar, bodisi odraslega ali otroka. Videti je, da se jim ljudje skoraj nastavljajo, da so vsaj enkrat udarjeni od grbe. To je tako kot ob tepežnici, ko se starejšim ljudem zdi močno za malo, če jih tepežkarji iz­ puste. Sploh se starejši bolje razumejo na stare navade. Oni tudi vedo o grbah, da strašijo zimo. Vse to kaže na prav stare temelje opisanih navad, ki ima­ jo svoje osnove v staroslovenskem praznovanju pomladnega praznika. Jajce je bilo že od nekdaj prispodoba novega življenja. Seveda so včasih na pomladni praz­ nik tudi rajali, sedaj so rajanje po­ zabili, le senca je še ostala v ja j car­ skih sprevodih, kjer ne stopajo pro­ sto, marveč v redu, korakoma. To je zlasti opazno pri popoldanskem spre­ vodu, ki ga narede vse maškare skup­ no. Tedaj se sprevodu pridružijo tudi Kurenti. Ti so sedaj oblečeni tako: obleko na meh sešijejo scela in ko jo oblačijo, sproti zaba­ šejo s prejo in rezanco ter jo končno zašijejo kar na člo­ veku. Tako nastane ogromen debeluh, ki se komaj premika. Kurentom pristojata smeh­ ljajoča se krinka in harmoni­ ka. Starejši vedo, da so vča­ sih za Kurenta skupaj oblekli po dva fanta v podoben meh, kot sem preje povedal. Na ta način je nastal bolj širok kot visok trinogi in dvoglavi or­ jak. Seveda taka gmota le ma­ lo časa izdrži na nogah, zato Kurente tudi sedaj kar prepe- Ijujejo v kolcah ali v samo­ kolnici. Popoldanski sprevod izpo­ polnjuje razne norčije, ki pa niso bistvene, razen konca sprevoda pod vaško lipo, kjer naredijo poroko. Tu se pri­ družijo še stara baba, ded in jokajoče se dete, ter včasih tudi medved. Glav­ ni ceremonierji so grbe, ki ob skle­ njeni poroki razbijajo star pislcer. Reko, da črepinje prinašajo srečo. Nekateri so že izgubili čut prvotnega pomena tega početja in so začeli opo­ našati obred katoliške poroke, zato je tako počenjanje v takšni obliki od­ klanjati. Nato se cela družba poda v gostilno, kjer zapijo izkupiček za na­ brana jajca. Da morejo piti s krin­ kami na obrazih, imajo s seboj sla­ mice, po katerih pijačo srkajo. Tam pozno v noč obnavljajo stare plese, od katerih so naj zanimivejši plesi po­ habljencev in plesi, pri katerih vzdi­ hujejo in jokajo. Ko odzvoni postu1 zvon, je na mah vse končano in se raz­ idejo. Včasih so sicer še naslednji dan sežigali pusta ali pa pokopavali> orali ter sejali pleve ter tudi žagal1 babo. No, to so v poznejših časih prt' nesli kar na pustni torek, sedaj se je pa to že močno izgubilo, le oračev se še tu pa tam kdaj spomnijo ter jH1 posnemajo. Pustni torek je še dandanes za do­ mačine praznik, ko vse delo počiva. Ta dan se mora mnogo jesti, četudi so potem več mescev v lakoti. Nika­ kor ne sme manjkati meso. Reko, da ta dan celo ptica ptico uje, samo da meso je. Imajo Dobrepoljci tudi kra­ jevno posebno jed »štulo«, ki je ne­ koliko podobna ruskim piroškam. V kvašeno testo nadevajo zrezljane svi­ njine s kašo in mnogimi začimbami ter to speko v krušni peči. V pravi dobrepoljski hiši ne sme miniti pust­ ni torek brez štule. ZDRAVJU NEVARNE ŽIVALI Prirodopisci in zdravniki poznajo mnogo živali, ki ogrožajo naše zdrav­ je. Delimo jih lahko v dve skupini: v take, ki ogrožajo zdravje posamez­ nega človeka, in v take, ki so nevarne celim skupinam ljudi. V prvo skupino spadajo n. pr. kače, katerih pik povzroči pri posameznem človeku obolenje ali ga celo usmrti. V to skupino spadajo tudi razne stru­ pene muhe in pajki, škorpijoni, zelo strupena tropska peščena bolha i. dr. Podgane lahko uvrstimo v obe sku­ pini. Ako podgana koga ugrizne in ga zastrupi, je v nevarnosti le življe­ nje enega človeka; večkrat pa prena­ šajo podgane splošno nalezljive bo­ rzni in tedaj postanejo podgane ne­ varne vsem ljudem daleč naokrog. Tudi papige večkrat prenašajo ne- varno nalezljivo bolezen. Najnevarnejše so živali druge sku­ pine, ker so izrazite prenašalke epi­ demije (nalezljivih bolezni). Sem spa­ dajo komarji, ki prenašajo malarijo, muhe, ki vbadajo v človeka razne ba­ cile, in uši, ki prenašajo pegasti legar. Kulturne dežele so z raznimi sred­ stvi začele boj proti tem prenašalcem epidemij in so ozdravile že cele oku­ žene pokrajine. Vedno in povsod pa tak boj ni mo­ goč. Zlasti ne v vojni. Vojak se v svoji borbi za domovino ne more tako posvetiti negi svojega telesa, kot bi hotel. Ne da bi hotel, zanemarja či­ stočo in tako omogoči raznim mrče­ som, da zaidejo v njegovo obleko, z obleke na njegovo telo in ga okužijo. Zlasti uši se kaj rade naselijo med bojujoče se armade. Uši pa so ne­ varne prenašalke zelo hude in ne­ varne nalezljive bolezni — pegastega legarja, ki je zahteval že v zadnji svetovni vojni toliko žrtev.