BILTEN SLOVENSKIH TERENSKIH BIOLOGOV IN LJUBITELJEV NARAVE Letnik XI, Številka 1 (2022) ISSN 2232-5999; 2385-8532 Genetska pisanost pisancev I Kako dobro vidijo delfini? Intervju: Franc Rebeušek I Mačja vonjalna komunikacija O izkušnjah z netopirnicami I Pušonoga kožuhasta čebela Kačji pastirji in njihova ogroženost I Jetrenjaki z domačega dvorišča 2 TRDOŽIV: Bilten slovenskih terenskih biologov in ljubiteljev narave letnik XI, številka 1, 30. junij 2022, 21. zaporedna izdaja publikacija za člane izdajateljev in javnosti od leta 2012 dalje Ta medij smo izdali, založili in na svetlo dali: Društvo za ohranjanje, raziskovanje in trajnostni razvoj Dinaridov – Dinaricum Društvo za proučevanje in ohranjanje metuljev Slovenije Herpetološko društvo – Societas herpetologica slovenica Slovensko društvo za proučevanje in varstvo netopirjev Slovensko entomološko društvo Štefana Michielija Morigenos – slovensko društvo za morske sesalce Slovensko odonatološko društvo Botanično društvo Slovenije Uredniški odbor: dr. Anamarija Žagar, Simon Zidar, Barbara Zakšek, Damjan Vinko, dr. Rudi Verovnik, Branka Trčak, dr. David Stanković, Urška Ratajc, Špela Pungaršek, dr. Slavko Polak, Petra Muhič, Polona Kotnjek, Tea Knapič, dr. Matjaž Bedjanič, dr. Va- lerija Babij, Ajša Alagić E-pošta uredniškega odbora: bilten.trdoziv@gmail.com Uredil: Damjan Vinko Oblikoval: Vito Babuder Jezikovno pregledala: Maruša Alice Rems Pri izdaji so z uredništvom sodelovali: avtorji prispevkov, fotografij in ilustracij, dr. Andrej Meglič, dr. Primož Pirih, dr. Cene Fišer, Mojca Vek, dr. Miha Krofel, Urša Fležar, dr. Nataša Stritih Peljhan, Primož Presetnik, dr. Tomi Trilar, Mladen Kotarac, Marijan Govedič ter dr. Brij Kishore Tyagi Tiska: Tiskarna Kaučič d. o. o., Košnica pri Celju Naklada 21. zaporedne številke: 800 izvodov Bilten nastaja kot plod prostovoljnega dela piscev, fotografov, ilustratorjev, čla- nov uredniškega odbora in drugače vključenih ljubiteljev ohranjene narave. Je brezplačen, a ne zastonj. Vse pravice pridržane. Raba celote ali posameznih delov je dovoljena le s pisnim pri- voljenjem uredniškega odbora. Mnenje avtorjev ni nujno mnenje uredniškega odbora ali izdajateljev. Za vsebino biltena so izključno odgovorni avtorji in ne odraža nujno stališč sofinancerjev. Nepodpisane fotografije in ilustracije so del arhiva biltena, izda- jateljev ali avtorjev besedil. Pisci, fotografi in ilustratorji vabljeni k sodelovanju pri nastajanju naslednje številke biltena. Prispevke za naslednjo številko zbiramo do 1. oktobra 2022. Pošljete jih lahko na bilten.trdoziv@gmail.com. Navodila za pripravo prispevkov so objavljena na http://issuu.com/trdoziv. Fotografija na naslovnici: Zelena krastača (Bufotes viridis) rada naseljuje začasne pli- tve vode brez rastlinja in plenilcev. Večino- ma je aktivna ponoči, v vodi pa se zadržuje le v kratkem obdobju parjenja, od aprila do junija. Samci takrat z glasnim in značil- nim dolgim naraščajočim napevom, ki ga lahko zamenjamo z oglašanjem bramorja (Gryllotalpa gryllotalpa), privabljajo samice na mrestišča. Na sliki paritveni objem (am- pleksus) samca in samice zelene krastače. (foto: Leon Lojze Zamuda) Risba na hrbtišču: Dvorožje – secesijski okrasek na koncu originalnega besedila Spomenice (1920). Spletne izdaje so objavljene na http://issuu.com/trdoziv in http://www.dlib.si. Izhajanje v tiskani in spletni različici, letno izideta 2 številki. ISSN tiskane izdaje: 2232-5999 ISSN spletne izdaje: 2385-8532 Trdoživ je vpisan v Razvid medijev pod zaporedno številko 1909. Sedež biltena in uredniškega odbora: Verovškova 56, 1000 Ljubljana Izdajanje Trdoživa lahko podprete z donacijo, projektno vključitvijo in s član- stvom v društvih, ki bilten izdajamo. Izdajo biltena so finančno omogočili izdajatelji; Mestna občina Ljubljana; Mestna obči- na Maribor; projekt SDGYOU: Sustainable digitalization goals with youth (ki ga sofinan- cira Evropska komisija v okviru programa Erasmus+ in katerega slovenski partner sta Fundacija Študentski tolar in ŠOU v Ljubljani, nosilec projekta pa Knowledge Infusion iz Srbije); ŠOLT; naročniki oglasov; projekt Kačji pastirji in podnebne spremembe (v okviru Podnebnega programa mreže Plan B za Slovenijo, ki ga sofinancirata Eko sklad in Ministrstvo za okolje in prostor s sredstvi Sklada za podnebne spremembe). Kazalo 3 Uvodnik 4 Netopirnice – izkušnje mladih (in manj mladih) netopircev 6 Kaj vse nam lahko povedo sledovi risov in divjih mačk v snegu? 8 Spremljanje suburbane lisice Špele na Ljubljanskem barju 11 OSREDNJA TEMA: Kačji pastirji in njihova ogroženost, tudi v luči podnebnih sprememb 17 Akademik Boštjan Kiauta (1937–2022) – in memoriam 18 FOTOZGODBA: Spoznajmo kokolite 20 Jetrenjaki z domačega dvorišča 22 INTERVJU: Franc Rebeušek 26 Neverjetna biodiverziteta Slovenije 27 (Ne)spregledano iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije 28 FOTOŽIV 30 OSEBNA IZKAZNICA: Pušonoga kožuhasta čebela (Anthophora plumipes) 31 Popis teritorialnih volkov z izzivanjem tuljenja 2021 32 Genetska pisanost pisancev 34 Prvi vpogled v prehranjevalne splete dinarskega podzemlja 36 Kako dobro vidijo delfini 39 Mačja vonjalna komunikacija 41 Z glasbo širimo glas o biodiverziteti 42 Kroglaste oblike alg v strunjanski morski laguni Stjuža 47 Mozaik življenja: Natura 2000 Kras 48 Iz terenske beležke v svet 48 DRUŠTVENE NOVICE 53 Razvedrilo 54 Napovednik dogodkov 55 Predstavitev društev – izdajateljev RD U ŠO TVK OŠ O L Š TO EM FO AT NN AE M O ICK S H N IEE LV IO JL AS 3 Če je bila ponavljajoča se politična propaganda zdaj že minule Vlade, da »narava« in njeni zagovorniki nagajamo, smo se ob nastajanju nove Vlade sprva lahko povpraševali, ali bo narava res dobila bolj zasluženo mesto. Poimensko naj bi bila omenje- na tudi v nazivu novonastalega (spremenjenega) ministrstva, a na prestrukturiranje moramo še počakati. Nato je, v razmeroma na hitro nastali koalicijski pogodbi treh strank, narava vsaj na papirju dobila manj pozornosti. Prva prioriteta zelenega pre- hoda je v koalicijski pogodbi postala »skrbno varovati naravo, a hkrati pametno in trajnostno izkoriščati dane naravne vire s poudarkom na ohranjanju naravnih habitatov ter populacij živalskih in rastlinskih vrst«. Natančneje to pomeni, da bo no- va Vlada »podprla izboljšanje upravljanja zaščitenih območij ter bolj učinkovito spremljala in nadzirala stanje okolja in narave«. Zmanjševala bo pritiske na naravo s sistemskimi ukrepi. Uvedla bo boljše upravljanje prometa v naravnem okolju in urejanje do- stopa do zavarovanih območij na trajnosten način. Zavzemala se bo za čisto in zdravo okolje in naravo. »Etično do narave« v njenih očeh zajema »odgovorno pristopiti k razvoju dolgoročnega jedrskega programa«, pa »obvladovanje odpadkov«, »bolj trajnostno kmetovanje« in »boljše obvladovanje emisij«. Vlada se zavezuje, da na Muri ne bo gradila hidroelektrarn, na srednji Savi bo ponovno preverila smotrnost njihove gradnje in prednost dala sončnim elektrarnam. Več sredstev EU bodo namenili zelenemu prehodu. Svoje izpostavljeno mesto je dobilo še »bolje sonaravno gospodariti z gozdovi«. Novi vodja Ministrstva za okolje in prostor, minister tudi za nara- vo, prihaja iz vrst največje parlamentarne stranke. Če pogledamo njen predvolilni program, vidimo, da narave v njem neposredno ni. Izjemo predstavlja strankina vizija z zapisi, da imamo v Slo- veniji neokrnjeno naravo, »da moramo skrbno varovati naravo, a hkrati pametno in trajnostno izkoriščati dane naravne vire«. V viziji Gibanja Svoboda se ponovijo še nekateri zapisi iz koalicijske pogodbe, izpostavljeni so še svetlobno onesnaženje, vzpostavi- tev novih gozdnih rezervatov in regijskih parkov ter potreba po izboljšanju upravljanja varovanih območij (v izvirnem besedilu »zaščitenih«) ter bolj učinkovitem spremljanju in nadzoru nad stanjem narave. Kot potrebne ključne odločitve zajema njihova vizija še »uspešno naslavljanje sobivanja narave s pospešenim umeščanjem obnovljivih virov energije v prostor«. Bolj poglobljeni na področju ohranjanja narave sta bili s svojima programoma koalicijski partnerici. Socialni demokrati, ki so bili med strankami nove vlade na področju ohranjanja narave najbolj obširni, so si v svojem predvolilnem programu v poglavju Zaščita narave zadali npr. do leta 2026 dvigniti višino javnih nacionalnih sredstev za varstvo narave na 1 % BDP, vzpostaviti Direkcijo za naravne parke in urediti dolgoročno financiranje upravljanja za- varovanih območij ter ustanoviti Svet za naravo in Svet ministra za sodelovanje z NVO. Zavzeli so se za redno spremljanje stanja ogroženih vrst in habitatov, redno izvajanje razpisov in poveča- nje sredstev, potrebnih za financiranje dejavnosti naravovarstve- nih NVO, ter za krepitev zmogljivosti javnih strokovnih služb za varstvo narave, tako po strokovni kot kadrovski in upravni plati. Želijo opraviti tudi analizo izvajanja in učinkovitosti že spreje- tih predpisov varstva narave ter reorganizirati službe za dose- ganje ciljev politik ohranjanja narave. V Levici so si zadali odloč- no zastopati neodvisnost in okrepiti naravovarstvene državne institucije ter upoštevati stroko. Zavzeli so se za nadgradnjo in izboljšanje obstoječega sistema varstva narave s povečanim fi- nanciranjem in kadrovsko okrepitvijo javnih institucij, ki delujejo na področju naravovarstva, kar vključuje tudi ustrezno financi- ranje naravovarstvenih ukrepov, kot so monitoringi vrst in habi- tatnih tipov ter zagotovitev naravovarstvenih podatkov. So proti novim hidroelektrarnam tako na Muri kot Savi. Kdo pa je novi minister, ki bo te programe izvajal? Ekonomist Uroš Brežan (1972), od leta 2006 župan občine Tolmin, je član skupine Zelenih v evropskem odboru regij in je bil v minulem sklicu kot predstavnik lokalnih interesov imenovan za državnega svetnika. V svoji predstavitvi na področnem odboru državnega zbora je izpo- stavil voljo po večjem sodelovanju in vključevanju znanosti, stroke, lokalnih skupnosti in civilne družbe. V prvem sklopu predstavitve se je Brežan osredotočil na varstvo narave, kjer bo, kot je nave- del, treba izboljšati učinkovitost upravljanja zavarovanih območij. Vzpostaviti namerava sistemske ukrepe varstva narave in naravo- varstvenega nadzora, tudi izven zavarovanih območij in v gozdo- vih, ki bodo zagotavljali zgodnje odkrivanje pritiskov ter vnaprej preprečevali škodo in zaustavili slabšanje stanja živalskih in ra- stlinskih vrst. Posebej je izpostavil ohranjanje travniških, vodnih in gozdnih habitatov. Ker »za učinkovito delo na naravovarstvenem in okoljevarstvenem področju in pri urejanju prostora potrebujemo enotne baze bioloških in naravovarstvenih podatkov«, se je zavzel za vzpostavitev naravovarstvenega informacijskega sistema, »kar je ključno za izvajanje politik na tem področju« in izdelavo načr- tov upravljanja območij Natura 2000. Predstavitev je zaključil z navedbo puntarstva in potrebo po učinkovitejšem komuniciranju vseh deležnikov. Poslanci so mu vprašanja postavljali predvsem s področja okolja, naravnih nesreč, stanovanj, nepremičninskega davka, podnebnih sprememb, prostorskih načrtov. Vprašan je bil tudi o možnosti ukinjanja območij Natura 2000. A pustimo ta pregled političnih načrtov, pomembnih tudi za ohra- njanje narave, na strani, da se začnejo izvajati in da se s tem po- litika izkaže. Preberimo si še, kaj nas čaka v tokratni 21. izdaji Trdoživa. Kljub zelo otežkočenemu financiranju naše revije (kar si, prosim, preberite tudi v slogu klica na pomoč, ki ga bomo v zimski izdaji bolje predstavili), je vsebina znova pisana, pestra in upamo, da vam bo več kot zanimiva. Mladi pisci nam predstavljajo svoja raziskovanja velikih zveri in prehranjevalnega spleta dinarskega podzemlja, podajajo znanja o vidu delfinov ter izkušnje z nameščanjem netopirnic. V intervju- ju se pogovarjamo z enim izmed glavnih pobudnikov ustanovitve Društva za proučevanje in ohranjanje metuljev Slovenije, v dveh prispevkih se spomnimo na pokojnega začetnika raziskovanja kačjih pastirjev na Slovenskem in preminulega naravoslovnega ilustratorja. Nadaljujemo s predstavitvami publikacij in muzej- skih eksponatov. V osebni izkaznici si ogledamo eno od naših 573 vrst čebel. Določevalnega ključa tokrat ni, nadomeščata ga pred- stavitvi dveh vrst lahko prepoznavnih jetrenjakov in alg krogla- stih oblik v strunjanski laguni. Z vodnim in obvodnim okoljem so povezani še trije prispevki. Spoznali bomo genetsko »pisanost« pisancev, izvedeli za kokolitofore in se v osrednji temi posvetili potrebi po (boljšem) varstvu kačjih pastirjev. Vabljeni k oddaji prispevkov za naslednjo številko. Rok za oddajo je 1. oktober. Do takrat vam želim prijetnega branja in obilo poletnih, tudi terenskih, užitkov. Uvodnik Damjan Vinko, urednik biltena TRDOŽIV 4 Leta 2015 si v Slovenskem društvu za proučevanje in varstvo netopirjev ni- smo dobro predstavljali, kaj lahko pri- čakujemo, ko smo na izbrana drevesa v ljubljanskem parku Tivoli namestili pr- ve lesobetonske duplaste netopirnice v Ljubljani. Na začetku se nam je porajala množica vprašanj. Kljub negotovim za- četkom pa nas danes navdaja ponos, saj netopirnice redno spremljamo že se- dem let in pri tem beležimo velik uspeh s številnimi obiskovalci – nekaj vam jih v nadaljevanju tudi predstavimo. Hkra- ti pa na enem mestu podajamo peščico spoznanj, kako (bolj ali manj) uspešno izpeljati preglede netopirnic, s kateri- mi dobimo vpogled v uspeh izvedbe ta- kega ukrepa. Netopirnice so umetna zatočišča netopir- jev, ki so lahko različnih oblik in velikosti. Za netopirske vrste, ki si v naravi izbirajo drevesna dupla, se priporoča lesobeton- ske duplaste netopirnice, ki so okroglega premera in imajo na spodnjem delu raz- lično oblikovane vhodne odprtine (Sl. 1A). Z velikostjo odprtine omejimo velikost vr- ste, ki netopirnico lahko zasede. Prvih šest duplastih netopirnic, naročenih iz Nemčije, smo v SDPVN leta 2015 name- stili v okviru prve različice projekta Ne- topirji – skrivnostni Ljubljančani. Obesili smo jih v parku Tivoli in v gozdu ob poti na Šišenski hrib. Naslednje leto smo v na- daljevanju projekta šest novih namestili okoli Koseškega bajerja, v letu 2019 še do- datnih šest v bližino novo izkopanih mlak jugovzhodno od deponije na Ljubljanskem barju, poleti 2021 pa novo šesterico še na Grajski grič. Netopirnice redno spremlja- mo in pregledujemo vsaj spomladi in je- seni, medtem ko rezultati poletnih pregle- dov v začetnih letih niso razkrili njihove rabe. Namen postavitve netopirnic v Ljubljani je vsaj trojen: i) netopirjem ponuditi poten- cialna nadomestna zatočišča, ii) zagotoviti mesta za redno spremljanje in raziskova- nje manj znanih gozdnih vrst netopirjev in iii) preko prikaza raziskovalnih aktivnosti in ohranitvenih ukrepov izobraževati jav- nost o netopirjih. Netopirnice – izkušnje mladih (in manj mladih) netopircev Besedilo: Simon Zidar, Jan Gojznikar, Eva Pavlovič, Tea Knapič in Pia Golob Foto: Simon Zidar (1, 2, 5A, 5C, 5D, 5E, 6), Tea Knapič (3, 4), Pia Golob (5Č), Eva Pavlovič (5B) in Živa Bombek (7) SKRIVNOSTNI LJUBLJANČANI V netopirnicah v Tivoliju smo do danes zabeležili eno desetino vrst, ki jih sicer najdemo v Sloveniji: drobnega netopirja (Pipistrellus pygmaeus), gozdnega mračni- ka (Nyctalus leisleri) in navadnega mrač- nika (N. noctula). Najpogosteje smo sreča- li drobne netopirje, ki so se pojavljali tako posamično kot v gručah do 9. Zanimive so predvsem jesenske najdbe parčkov ali skupin samcev z več samicami – zdi se, da so izpostavljene netopirnice samci izbrali za svoje »nočno plesišče«. Nazadnje smo zabeležili še navadnega mračnika (Sl. 2), in sicer šele v zadnjih dveh letih na jesen- skih pregledih v isti netopirnici. Ob Koseškem bajerju smo v štirih od še- stih netopirnic ob različnih obiskih zapa- zili drobne netopirje. Najbolj razveseljiva je bila nedvomno spomladanska najdba štirih samic leta 2019 (Sl. 7). Ena od njih je bila v isti netopirnici najdena že jesen poprej, nato pa se je vanjo vrnila tudi na- slednjo pomlad. Netopirnice na Ljubljanskem barju zaen- krat še niso razkrile netopirskih obisko- valcev, v njih pa nismo našli niti posrednih znakov njihove uporabe, npr. netopirske- ga gvana. Kljub temu pa so pregledi na z invazivnimi rastlinami zaraščenem terenu vedno polni dogodivščin in drugih zanimi- vih odkritij. V eni izmed netopirnic na Grajskem griču so nas štirje drobni netopirji pričakali že tri mesece po njeni namestitvi, v isti ne- topirnici pa smo drobnega netopirja našli tudi konec februarja 2022. Glede na lokacije postavljenih netopirnic se nadejamo najdb dodatnih vrst neto- pirjev, tudi bolj skrivnostnih in redkejših gozdnih vrst, ki jih zelo težko zabeležimo v zatočiščih z drugimi metodami razisko- vanja in po podatkih iz tujine lahko upo- rabljajo netopirnice. Taki so na primer velikouhi netopir, resasti netopir ali celo širokouhi netopir. Držimo prhuti! VRAČAJOČI SE GOSTJE Netopirnice so nam ponudile edinstveno priložnost za večletno spremljanje neto- pirjev, zato vse najdene netopirje pravi- loma opremimo z obročki, ki jih priskrbi Slovenski center za obročkanje netopirjev pri Centru za kartografijo favne in flore. Obroček nosi edinstveno oznako, s kate- A) Duplaste netopirnice so temno pobarvane, da zadržijo več toplote, nanje pa smo za radovedne oči dorisali silhueto netopirja; B) za pregled neto- pirnic se je treba do vsake povzpeti in jo previdno odpreti. Prva najdba navadnih mračnikov v netopirnicah v parku Tivoli. Podlaket drobnega netopirja meri približno 3 cm. 1A 2 3 1B 5 ro lahko spremljamo vračanje in premike netopirjev, hkrati pa omogoča spremljanje vrst, ki se selijo na dolge razdalje znotraj Evrope. Med vrstami v netopirnicah sta taka gozdni in navadni mračnik. Za najbolj zvestega gosta naših netopirnic se je na osnovi podatkov ponovno najdenih živali izkazal samec gozdnega mračnika, ki smo ga prvič našli jeseni 2018 in ga zatem re- dno prebujali v netopirnicah še spomladi 2019, spomladi 2020 in decembra 2021. Celokupno smo na vseh lokacijah ponovno našli osem od 87 netopirjev (9,2 %). Ta- ko gozdne mračnike kot drobne netopirje smo v Tivoliju našli v več zaporednih letih in celo v različnih netopirnicah, kar kaže, da gre za lokalne netopirje, ki se selijo tu- di med posameznimi netopirnicami. NENETOPIRSKI PREBIVALCI Drevesna dupla poleg netopirjem nudijo bivališče množici drugih živali in njihovo visoko pestrost smo spoznali tudi med našimi pregledi netopirnic. Našli smo ta- ko nevretenčarske predstavnike (mravlje, sršene, ose, pajke, polže, nočne metulje in stenice) kot tudi vretenčarske najdbe – med njimi ptice, dvoživko in druge male sesalce. Na skoraj vsakem terenu nas je presenetil vsaj en nov organizem, ki ga v netopirnici primarno nismo pričakovali. Še posebej so bile razburljive najdbe na Ljubljanskem barju, kjer nas je v eni neto- pirnici pričakalo gnezdo s podleskom (Sl. 5A), v drugi pa zelena rega, ki si je vlažno domovanje v opuščenem ptičjem gnezdu delila z gosenico navadnega gobarja (Sl. 5B, C). Nepričakovano je bilo tudi sreča- nje s smrčkom, 5 metrov nad tlemi, ki je pripadal rumenonogi/belogrli miši (Sl. 5Č) – morda pa je prišla le pozdravit svoje prhutajoče prijatelje. ZA KONEC Pregledi ljubljanskih netopirnic so ena redkih dolgoročnih raziskovalnih aktivno- sti našega društva in so postali priljublje- na aktivnost tako aktivnih članov društva kot radovednežev, ki se nam pridružijo le občasno. Upamo, da bomo aktivnosti z novimi pobudniki in člani nadaljevali tudi v prihodnje. Že letos prihaja še šest novih netopirnic na območje Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, ki bodo ponudile dodatna zatočišča, med njimi tudi eno večje, primerno za porodniško kolonijo. Hvala vsem članom društva in obiskovalcem, ki so omogočili, podprli in popestrili naše terenske dogodivščine. In hvala Mestni občini Ljubljana, ki podpira naša prizadevanja. Prispevek je bil pripravljen v sklopu projekta Netopirji – skrivnostni Ljubljančani 7, ki ga sofinancira Mestna občina Ljubljana. V Trdoživu VIII/1 (2018) smo objavili navodila za izdelavo ploščate lesene netopirnice z dvema razdelkoma. Vabimo vas, da nam na netopirji@sdpvn-drustvo.si sporočite, če ste netopirnico izdelali in namestili ali v njej opazili netopirje. NEKAJ PRIPOROČIL ZA PREGLED NETOPIRNIC Skozi leta smo se naučili dobre mere improvizacije, nekaj postopkov pa smo tudi precej optimizirali. Za rokovanje in vznemirjanje netopirjev imamo tudi dovoljenje ARSO. 1. Netopirnico obesimo na drevo vsaj 3 metre visoko – pritrdimo jo z močno žico, ki jo obdamo z gumo (plastično cevjo), da preprečimo zažiranje v rastoče drevo. Ob pregledu žico po potrebi nekoliko razrahljamo. 2. Ko se odpravimo na teren, vedno dvakrat (bolje celo trikrat) preverimo, ali imamo s seboj naslednje pripomočke: opremo za merjenje netopirjev, aluminijaste obročke za označevanje netopirjev, ki nam jih zagotovi Center za kartografijo favne in flore, fotoaparat, določevalni ključ, mrežo (metuljnico), rokavice, vrečke za netopirje, ši- rok čopič ali manjšo metlico. 3. S čopičem očistimo gvano (netopirske iztrebke), nabrano na dnu netopirnice, da naslednjič dobimo tudi informacijo, ali so netopirji v času med pregledi bivali v njej. 4. Ko netopirje premerimo in označimo, jih čim prej vrnemo v netopirnico. Predno se umaknemo, vhod netopirnice za kratek čas zapremo z bombažno krpo, da se ne- topirji umirijo. S tem preprečimo, da bi izleteli in se čez dan izpostavili plenilcem. 5. Preden se vzpnemo do netopirnice, opazujemo, da vanjo morda ne letajo ose ali sršeni. Ko se povzpnemo po lestvi do netopirnice, najprej nežno potrkamo in pri- sluhnemo. Glasen brneč zvok je signal, naj netopirnice ne odpiramo in se previdno spustimo z lestve ter nadaljujemo pri naslednji. 6. Na teren povabimo javnost ali prijatelje. Opazovati netopirje od blizu je odlična pri- ložnost za izobraževanje in premagovanje strahov. Vabljeni, vedno se imamo fino. Na preglede netopirnic povabimo tudi javnost. Zanimive najdbe iz netopirnic na Ljubljanskem barju: A) podlesek (Muscardinus avellanarius); B) zelena rega (Hyla arborea); C) gosenici navadnega gobarja (Lymantria dispar); Č) rumenogrla/navadna belonoga miš (Apodemus flavicollis/sylvaticus); D) ptičje gnezdo. E) V netopirnici z večjima odprtinama nas je ob Koseškem bajerju pozdravil navadni polh (Glis glis). Nasmeh netopirca pove, da se nekaj skriva v ne- topirnici. Štiri drobne netopirke, najdene v netopirnici spo- mladi 2019 ob Koseškem bajerju. 6 7 4 5A 5Č 5B 5D 5C 5E 6 Pri klasičnih terenskih metodah (npr. sledenje v snegu) se pogosto srečamo z omejenimi možnostmi analize zbra- nih podatkov, posebno s prostorskega vidika. Zato v prispevku na primeru iz Slovenije predstavljava, kako lahko terenske metode združimo z uporabo metod daljinskega zaznavanja in kako nam to pomaga pri preučevanju ekolo- gije prostoživečih mačk. SLEDENJE V SNEGU Sledenje v snegu je ena izmed metod za spremljanje prostoživečih živali. Živali v prostoru ves čas puščajo različne sledove svoje prisotnosti, kot so odtisi stopinj v blatu, iztrebki na poti ali kapljice urina na skali. Razločevanje sledov živali je lahko zelo zahtevno, zato je treba pri tem upo- števati številne dejavnike (poznavanje terena, populacij, vremenskih in snežnih razmer), ki so povsem lokalno specifični. Najlažje je pridobivanje izkušenj z bra- njem sledi v snegu, ki deluje kot prazen list papirja. Zavedati se moramo tudi, da s svojo prisotnostjo v gozdu vznemirjamo živali in da vsak beg predstavlja porabo zalog, potrebnih za prezimitev, zato pazi- mo, da je naša prisotnost v gozdovih čim- bolj neopazna. Če se zgodi, da žival prega- njamo, s sledenjem prekinemo. Običajno po snežnih padavinah počakamo nekaj dni, da se stopinje »naberejo«, nato se jih odpravimo iskat. Na kakšen način poteka sledenje (z avtom ali peš), je odvisno od razmer in vrste, ki ji želimo slediti. Ker volkovi pogosto uporabljajo gozdne ceste, jim lahko dlje časa sledimo z avtom. Risi pa se raje gibajo po terenu, ki jim omo- goča kritje, zato se po sledi večinoma od- pravimo peš. Zimsko sledenje je med drugim pomem- ben del spremljanja in raziskovanja stanja populacij volka in risa, predvsem preko uporabe neinvazivnih genetskih vzorcev (iz sline, dlačnih mešičkov, iztrebkov in urina), saj je v hladnih razmerah DNK bolj obstojen kot v toplem vremenu. Med hojo po sledi zato iščemo markirna mesta, le- žišča in podobne lokacije, kjer lahko pri- dobimo neinvazivne genetske vzorce za analizo. Pri tem moramo biti pozorni, da ne hodimo po sledi živali, saj si tako one- mogočimo preverjanje sledi za nazaj. V laboratoriju nato na vzorcih opravijo ge- netske analize za določitev DNK osebkov. Na tak način spremljamo številčnost in stanje populacije (npr. stopnja sokrvja). S sledenjem v snegu pridobivamo tudi znanje o vedenju živali. Ko hodimo po sledi, lažje razumemo, kje in kako se ži- val giblje, katere objekte in kako pogosto markira, kakšne lokacije izbira za počitek, kako pogosto in s čim se prehranjuje. Vse dragocene izkušnje s terena lahko pridejo prav pri nadaljnjem spremljanju in upra- vljanju populacij. Na podlagi sledenja na primer spoznamo, katere poti risi izbirajo pogosteje, in tako lažje določimo lokacije za nameščanje fotopasti za potrebe moni- toringa populacije ali pasti za odlov risov za namen telemetrije. Terensko pozna- vanje vedenja živali je nepogrešljivo tudi pri analizah in interpretaciji podatkov o lokacijah, pridobljenih z GPS telemetrič- nimi ovratnicami. Na priloženem 3D modelu na naslednji strani lahko vidimo primer poti, ki smo jo posneli z ročno GPS napravo s sledenjem risa Katalina na Logaško-Begunjskem rav- niku. Na približno 2,5 km dolgi sledi smo skupno zabeležili 9 lokacij, ki so potenci- alno zanimive za nadaljnje analize in štu- dije ekologije risa. Označili smo 3 lokaci- je, kjer je ris prečkal gozdno cesto/vlako, 3 lokacije markiranja z urinom, 2 lokaciji, kjer si je ogledoval oziroma ovohaval ja- mo, ter 1 lokacijo, kjer se je vrnil do sta- rega plena. Na 3D modelu lahko vidimo, da se je večinoma gibal po robu vrtač in se povzpel tudi na manjši vrh. Prostoživeče mačke pogosto izbirajo dvignjene točke, ki jim omogočajo dober pregled nad oko- lico in lažje zaznavanje prihajajočega ple- na ali potencialne nevarnosti. Pretekle izkušnje s terenskega sledenja kažejo na to, da risi pri svojem gibanju uporabljajo robove vrtač, pogosto pa v Kaj vse nam lahko povedo sledovi risov in divjih mačk v snegu? Besedilo: Špela Čonč in Rudi Kraševec Zemljevidi: Špela Čonč Značilna mačja (ris) sled, brez krempljev in z dalj- šim tretjim prstom. (foto: Špela Čonč) Pobiranje vzorca volčjega iztrebka za DNK analizo. (foto: Rudi Kraševec) 7 vrtačah ali njihovi neposredni bližini najdemo tudi njihov plen. Prav to znanje s terena je bilo tudi izhodišče za interdi- sciplinarno raziskavo, ki je bila objavljena v mednarodni znanstveni reviji Remote Sensing, kjer smo avtorji prikazali upo- rabnost avtomatskih metod za daljinsko zaznavanje reliefnih oblik pri preučeva- nju mikrohabitatnih značilnosti in ekolo- gije prostoživečih mačk (evrazijskega risa in evropske divje mačke). VRTAČE DINARSKEGA KRASA IN PROSTOŽIVEČE MAČKE Evrazijski ris (Lynx lynx) in evropska divja mačka (Felis silvestris) na območju Slovenije naseljujeta predvsem obsežne dinarske jelovo-bukove gozdove, ki po- krivajo razčlenjen kraški relief. Na izbiro habitata obeh vrst vpliva več dejavnikov, najpomembnejši so odsotnost človeka in njegovih dejavnosti, gozdnatost, razpo- ložljivost plena in reliefna nedostopnost. Podatki različnih načinov spremljanja ri- sov in divjih mačk (zimsko sledenje, GPS in VHF telemetrija, fotopasti) kažejo do- ločene vzorce, ki nakazujejo povezanost med izbiro prostora pri obeh vrstah in reliefom. To je še posebej izrazito na kom- pleksnem kraškem površju Dinarskega gorovja, kjer pretekle raziskave na obeh vrstah nakazujejo povezavo med izbiro lokacij za gibanje, označevanje teritorija, dnevni počitek in plenjenje ter določeni- mi kraškimi reliefnimi oblikami, kot so na primer skalni bloki, jame, spodmoli, skalnati previsi, stene, slemena, skalnate police in vrtače. Napredek v tehnologiji, tako na podro- čju daljinskega zajemanja (npr. lasersko skeniranje površja – LiDAR) kot tudi ob- delave podatkov (npr. geografski infor- macijski sistemi – GIS), omogoča vse bolj podrobne analize zemeljskega površja. Razvijajo se številne metode in tehnologi- je za daljinsko ter stroškovno učinkovito kartiranje in zaznavanje reliefnih oblik, kar je še posebej uporabno pri analizah večjih, oddaljenih, z vegetacijo poraslih in težko dostopnih območij, kot je Dinarsko gorovje. V preliminarni študiji na območju planote Menišije in Logaško-Begunjskega ravnika smo analizirali izbiro kraških kotanj pri obeh vrstah, v primeru risa pa prikazali tudi pomen kraških kotanj pri plenjenju. Študija je vključevala podatke o vrtačah in drugih kraških kotanjah (skupaj smo jih zaznali 9.711), pridobljenih z avto- matsko metodo zaznavanja, lokacije z GPS telemetričnih ovratnic dveh risov (1.161 lokacij) in dveh divjih mačk (982 lokacij) ter lokacije, kjer je ris uplenil svoj plen (40 najdenih ostankov plena). Ugotovili smo, da obe vrsti pri rabi pro- stora izbirata bližino kraških kotanj, med katerimi izbirata predvsem večje kotanje. Na površju so zelo opazne večje vrtače in udornice z navpičnimi stenami, jamskimi vhodi, škrapljami in skalnimi bloki, zara- di česar so lahko privlačne kot mesta za markiranje ali lov na določen plen, kot je gams. Rezultati kažejo, da bi bili lahko ro- bovi kraških kotanj še posebej zanimivi, kar potrjuje tudi opažanja na podlagi zim- skega sledenja. Ris pogosto tudi upleni svoj plen v bližini kraških kotanj. Več kot polovica (58 %) ostankov plena je bila najdena v kraških kotanjah ali njihovi neposredni bližini. Visok delež plenov kaže, da bi kraške ko- tanje lahko imele pomembno vlogo pri risovem plenjenju. To potrjuje predhodna terenska opažanja, ki so nakazovala, da lahko vrtače s kamnitim površjem vpliva- jo na uspešnejši lov risa z vidika lažjega zalezovanja plena in ovir za pobeg kopi- tarjem, pozimi pa tudi debelejše snežne odeje, ki obstane na dnu vrtač. V preteklosti je naprednejše študije ome- jevalo pomanjkanje podrobnih slojev mikroreliefnih oblik, saj je bila količina podatkov pogosto omejena z logističnimi in stroškovnimi omejitvami za izvajanje terenskega dela. Predstavljena študija do- kazuje potencial povezovanja GPSteleme- tričnih podatkov in metod, ki temeljijo na samodejnem zaznavanju reliefnih oblik, za raziskovanje ekologije prostoživečih živali. Pristop je omogočil, da smo potr- dili pomen kraških kotanj za obe vrsti, kar je še posebej izrazito pri risu. Inter- pretacija mikrohabitatnih značilnosti, kot sta vegetacija in relief, je pomembna tako za podrobnejše razumevanje ekologije prostoživečih mačk kot tudi za prihodnje ohranjanje njihovih najpomembnejših habitatov in upravljanje obeh vrst. Rezul- tati kažejo na to, da bi bili robovi vrtač lahko primerni tudi za nameščanje foto- pasti za monitoring populacije ali pasti za odlov risov za namen telemetrije, kar lah- ko olajša izvajanje spremljanje populacije v prihodnje. Tovrstne raziskave pa odsti- rajo možnosti tudi za študije rabe prosto- ra pri drugih vrstah. S poznavanjem rabe prostora in varovanjem le tega pa lahko izboljšamo tudi njihovo varstveno stanje. 3D model površja s slojem vrtač; sled risa Katalina, zajeta z ročno GPS napravo, in točke, ki smo jih označili med sledenjem. Geološka zgradba in kraške kotanje na Pokojiški planoti in Logaško-Begunjskem ravniku. Ostanki risovega plena na dnu vrtače. (foto: Rudi Kraševec) 8 Zaradi naraščanja človeškega prebival- stva se povečuje tudi potreba po urba- nizaciji. Večinoma se vrstna pestrost zaradi širjenja mestnih površin manj- ša, populacije določenih vrst pa lahko v mestih dosežejo celo večjo gostoto zaradi izkoriščanja stabilnih člove- ških virov hrane in zatočišč. Navadna lisica (Vulpes vulpes) je najbolj razšir- jena kopenska vrsta zveri in je zaradi svoje ekološke plastičnosti, zmožnosti toleriranja zelo raznolikih razmer v okolju, ena izmed redkih vrst, ki ji šir- jenje urbanega okolja ne predstavlja težav. Na primeru samice lisice, ki smo jo odlovili na Ljubljanskem barju in jo opremili s telemetrično ovratnico, smo opazovali vedenje in aktivnost osebka te vrste v bližini človeka. Navadno lisico najdemo v zelo raznoli- kih okoljih; od tundre, puščav in gozdov do središč mest ali velemest. V mnogih okoljih se zdi, da so lisice tesno poveza- ne s človekom in so celo uspešnejše na Spremljanje suburbane lisice Špele na Ljubljanskem barju Besedilo: Maša Zagorac intenzivnih kmetijskih območjih. Glavni dejavnik, ki prispeva k uspehu lisice, so njene prehranske navade. Lisice so opor- tunistični vsejedi, kar pomeni, da se pre- hranjujejo s tem, kar je v danem trenutku v okolju na razpolago. Njihova prehrana zajema sesalce, ptiče, nevretenčarje, sad- je in zelenjavo. Pogosto se prehranjujejo z mrhovino, v urbanih okoljih pa posegajo po odvrženi hrani. Glavni sovražniki li- sic danes smo ljudje s posrednim stikom (strupi, trki v prometu, krčenje prostora) ali neposrednim ubijanjem (lov). Za lisice marsikje še vedno velja, da so škodljivci, zato jih z različnimi intenzitetami lovijo na skoraj vseh območjih njihove razširje- nosti. Mestno okolje ima visoko gostoto člove- ških struktur v primerjavi z naravnim okoljem, ki ga obdaja. Ljudje smo ključna vrsta mestnega ekosistema. Vplivamo na razširjenost, pogostost in vedenje pro- stoživečih živali. Zveri, ki uspešno bivajo v suburbanih ekosistemih (jazbec, kuna belica, vidra itd.), imajo določene skupne lastnosti: so majhne do srednje velikosti in imajo visok razmnoževalni potencial (samice so zgodaj spolno zrele, v leglu, ki ga lahko imajo vsaj enkrat letno, imajo več mladičev). Najpomembnejša lastnost zveri, ki uspevajo v človeških okoljih, pa je, da so prehranski generalisti. V Slove- niji je lisica najpogostejša prostoživeča zver. Še posebej se je razširila po uspešni kampanji cepljenja proti steklini po letu 2013, ko se je začela širiti po celotnem območju države. V sklopu moje magistrske naloge z naslo- vom Značilnosti rabe prostora in aktivnost lisic v (pri)mestnem okolju smo na Katedri za ekologijo in varstvo okolja Biotehniške fakultete naredili raziskavo, ki je bila del večjega CRP projekta Divjad v naseljih, na cestah in drugih nelovnih površinah: težave, izzivi, rešitve. Z njo smo želeli ugotoviti, kako se lisice obnašajo v spre- menjenem polnaravnem okolju ter kako človeška bližina in strukture vplivajo na Navadna lisica (Vulpes vulpes). (foto: Aleksander Kozina) 9 aktivnost osebkov tam živeče populaci- je. V mnogih evropskih mestih (London, Berlin, Varšava) so lisice namreč stalni prebivalci, ki dobro prenašajo motnje an- tropogenega izvora – hrup, svetlobo, inte- rakcije s človekom in hišnimi ljubljenčki itd. V neposredni bližini ljudi imajo svo- ja skrivališča, pogosto se prehranjujejo z ostanki človeške hrane, s hrano za hišne ljubljenčke, brskajo po vrtovih ali kompo- stih. V raziskavo smo zaradi tega vključili tudi makroskopsko in mikroskopsko ana- lizo na terenu najdenih lisičjih iztrebkov, da bi ugotovili, s čim se lisice v takem okolju prehranjujejo. Cilj raziskave je bil preučiti aktivnost in rabo prostora lisice v primestnem okolju Ljubljanskega barja. S tem namenom smo novembra 2019 odlovili samico lisice v okolici Črne vasi in jo opremili s teleme- trično ovratnico. Ob spremljanju njenega gibanja smo želeli na podlagi pridobljenih prostorskih podatkov ugotoviti oziroma potrditi sposobnost habituacije te živali na človeško bližino in aktivnost. Gre za prvo tovrstno raziskavo na tej vrsti v Slo- veniji. Območje telemetričnega spremlja- nja lisice je bilo na jugozahodnem delu Mestne občine Ljubljana, zajemalo je del Črne vasi ter vasi Lipe in njene okolice v velikosti 9 km2. Skozi območje teče reka Ljubljanica, prečka ga ena večja cesta in več manjših, nekaj tudi makadamskih. Večina bivalnih hiš in drugih zgradb sto- ji neposredno ob glavni cesti vasi, gre za obcestno naselje. V začetku novembra 2019 smo ujeli odraslo samico, ki smo jo poimenovali Špela. Lisico smo spremljali slabe pol leta – do sredine aprila 2020, po tem je ovratnica prenehala delovati. Na terenu smo preverili točke, na katere se je lisica pogosto vračala, in o videvanju lisice poizvedovali pri prebivalcih vasi in lastnikih hiš, v bližino katerih je lisica po- gosto zahajala. Opazili smo, da se je lisica veliko časa zadrževala v bližini človeških struktur (kar 20 % lokacij je bilo na pozidanem zemljišču, čeprav ta habitatni tip pred- stavlja le 2,6 % študijskega območja), kar je značilno za lisice v suburbanih oko- ljih. Izbira počivališč v človeški bližini lisicam namreč omogoča hiter dostop do antropogenih virov hrane ali jim nudi za- vetišče. Domači okoliš proučevane lisice je bil relativno majhen, ob koncu našega spremljanja je obsegal 1,7 km2. Za mlade lisice je značilno, da s starostjo povečuje- jo domači okoliš, dokler se ne ustalijo in vzpostavijo celotnega teritorija. Lisičino gibanje je bilo skoraj v celoti omejeno na antropogene prostorske strukture, kot so melioracijski jarki in ceste, kar je dalo obliki njenega teritorija videz geometrij- skega lika, ki se je skladal z mozaičnostjo antropogenega prostora Ljubljanskega barja. Po 13. marcu ovratnica devet dni ni uspe- la pridobiti nobene lokacije, prav tako pa ni bila v območju dosega signala GSM, za- radi česar domnevamo, da je bila lisica v tem času v lisičini, kjer je skotila mladi- če. Na podlagi tega datuma smo določili okvirna socialna obdobja spremljane lisi- ce. V predparitvenem obdobju je bila ve- likost domačega okoliša lisice najmanjša, kar sovpada s tem, da je bila takrat lisica mlajša in še ni vzpostavila končne veli- kosti svojega teritorija. V času parjenja je svoj teritorij povečala, kar nakazuje na izhajanje iz osnovnega teritorija zaradi is- kanja potencialnih partnerjev za parjenje. Med brejostjo je bilo območje gibanja li- sice večje, saj je verjetno iskala primeren kraj za brlog in kotitev, prav tako so ener- gijske potrebe v tem času večje, zato mo- rajo lisice zaužiti več hrane. Med vzrejo mladičev je bil domači okoliš najmanjši, saj v tem času lisice večino časa ostajajo v bližini brloga in mladičev. Opazili smo povišano aktivnost lisice v mraku, najnižjo aktivnost pa je ovratnica beležila okrog 11. ure dopoldan. Ob tem času se je lisica skoraj vsak dan zadrže- vala v neposredni bližini zapuščene hiše in kmetije. Njen lastnik nam je povedal, da je videl lisico, kako je spala med ba- lami pod kozolcem. Razlog za povečano dnevno aktivnost bi lahko bila tudi pove- čana aktivnost travniških vrst voluharic podnevi, saj te predstavljajo glavni plen lisic. Pregled točk, na katere se je lisica vračala, nakazuje, da je v bližini hiš iskala in izkoriščala prehranske vire, ki jih je za- gotavljal človek z odlaganjem organskih odpadkov in hranjenjem domačih živali (npr. mačk), posamezne človeške objekte pa je uporabljala tudi kot zatočišča. Vi- deti je, da lisice ni motila niti prisotnost psov, ki so bili privezani ali spuščeni na dvoriščih in v nekaterih primerih tudi ze- lo teritorialni. Edina aktivnost, pri kateri je bilo opaziti izogibanje človeku, je bila vzreja mladičev. Brlog, v katerem je lisi- ca najverjetneje kotila, je bil v manjšem gozdičku med njivami, kjer ni bilo videti človeških sledi. Po pregledu iztrebkov smo ugotovili, da so v prehrani lisice prevladovali mali glodavci, predvsem voluharice. Poleg teh smo v iztrebkih našli tudi ostanke nutrij in srnjadi, kjer je verjetno šlo za povože- ne živali. Ptiči so se v iztrebkih pojavili le trikrat v poletnem času. Majhen domači okoliš proučevane lisice nakazuje, da je obravnavano območje razmeroma pre- hransko bogato. Slabost analize iztrebkov je dobra prebavljivost vseh tipov hrane, ki bi bili za našo raziskavo posebej zanimi- vi, kot je hrana za hišne ljubljenčke, hra- na človeškega izvora, kompostni ostanki. Če bi želeli zaznati te tipe hrane, bi bila potrebna analiza želodcev lisic – metoda, ki je veliko bolj invazivna in zamudna. Na izkoriščanje antropogenih virov hrane nakazujejo drugi viri informacij (zadrže- vanje v neposredni bližini hiš in kmetij, ustni viri prebivalcev naselja). Opazovana lisica je uspešno sobivala s človekom, kar sovpada z ugotovitvami iz drugih evropskih mest, ki govorijo o veli- kih populacijah v primestnem in mestnem okolju. Špela je neprestano zahajala v Lisica Špela v prehodni zabojni pasti. Past je opre- mljena z alarmnim sistemom GSM ter s fotopastjo kot dodatnim sistemom alarmiranja v primeru ujetja tarčne ali netarčne vrste. (foto: Jaka Črtalič) Lisica je bila pred nameščanjem telemetrične ovratnice primerno uspavana, nato pa pregle- dana; odvzet je bil genetski bris iz ustne votline. (foto: Jaka Črtalič) 10 bližino človeških struktur in jih celo ko- ristila za svoja skrivališča ali počivališča. Pri tem je niso ovirale niti ceste ali priso- tnost hišnih ljubljenčkov ter rejnih živali. Prebivalci vasi so lisico videvali na svojih vrtovih in kmetijskih površinah. Opazili so tudi, da se je prehranjevala s hrano za hišne ljubljenčke, analiza iztrebkov pa je vseeno pokazala prevladovanje naravne- ga plena, predvsem voluharic. Za uspešno sobivanje z divjadjo, pred- vsem z zvermi, je potrebno natančno po- znavanje biologije in ekologije vrst. Tako lahko ljudem predstavimo živali v pravi luči in spremenimo morebitno negativ- no mnenje o njih, ki velikokrat temelji na neresničnih dejstvih in prepričanjih. Glede na hitro širjenje mestnega okolja so takšne raziskave ključne za omogočanje vzpostavitve ravnovesja med sodobnim človekom in naravo. V prihodnosti bi bi- lo smiselno s telemetričnimi ovratnicami opremiti več lisic v Sloveniji, saj na pod- lagi enega osebka ne moremo potegniti gotovih zaključkov. Seveda pa vsaka in- formacija šteje in je zelo koristna za na- daljnje raziskave. Zapuščeno poslopje, v bližini katerega se je lisica zadrževala skoraj vsak dan. Podrti kosi lesa in od- prtine v hiši lahko predstavljajo potencialna skri- vališča zanjo in za njen plen. (foto: Maša Zagorac) Lisičina ali lisičji brlog, skopan v koreninski sis- tem drevesa. Brlog je bil skrit v gostem rastju in je imel tri vhodne/izhodne odprtine. Pred njim so bile vidne stečine (pot ali steza skozi podrastje, po kateri hodi divjad) in ostanki plena – perje. (foto: Maša Zagorac) Prostor za shranjevanje na kmetijskem poslopju, kjer je bilo zabeleženih veliko lokacij pojavljanja lisice. Tak prostor je za lisico lahko zanimiv zaradi skrivališč in antropogenih virov hrane. (foto: Maša Zagorac) 11 OSREDNJA TEMA: Kačji pastirji in njihova ogroženost, tudi v luči podnebnih sprememb Besedilo: Damjan Vinko, Matjaž Bedjanič, Peter Kogovšek, Ana Tratnik in Ali Šalamun Kačji pastirji, ta razmeroma majhna skupina žuželk, redkokoga ne očarajo s svojimi raznolikimi barvami in letal- skimi spretnostmi. Izjemni so v marsi- katerem pogledu, že na prvi pogled pa tako prepoznavni, da jih ne moremo zamenjati z drugimi žuželkami. Obe- nem njihovo pojavljanje posredno spo- roča tudi zgodbe o stanju njihovih, pa tudi naših, življenjskih okolij – le raz- brati je treba to njihovo sporočilo. DOBRI BIOINDIKATORJI Kačji pastirji so zaradi občutljivosti na kakovost življenjskega okolja, raznolikih in razmeroma dobro poznanih ekoloških zahtev posameznih vrst, amfibijskega življenja (ličinke v vodi, odrasli na ko- pnem) in razmeroma manj zahtevnega določanja vrst uporabna bioindikatorska skupina, ki nam omogoča oceno okoljskih sprememb ter stanja njihovih življenjskih okolij. Obenem so zato primerni tudi pri izdelavi modelov za oceno vplivov poten- cialnih sprememb v okolju. Kačji pastirji so se izkazali tudi kot dober kazalnik za spremljanje podnebnih sprememb in ugotavljanje njihovih vplivov. V tem oziru se v tujini čedalje pogosteje uporabljajo. V nasprotju z nekaterimi drugimi skupi- nami žuželk, ki so prav tako lahko dobri bioindikatorji (npr. metulji in kobilice), so kačji pastirji odvisni predvsem od vo- dnih ekosistemov. Prisotnost vrst kačjih pastirjev pa ni pogojena le z ekološkimi dejavniki v vodnem okolju, za preživetje potrebujejo tudi razgibane in raznolike kopenske habitate, kjer se zadržujejo in prehranjujejo odrasli osebki. Na njihovo razširjenost poleg okoljskih razmer vpli- vajo še njihova mobilnost ter selitveni vzorci. Pri njihovem širjenju ljudje – ra- zen z uničevanjem obstoječih in ustvar- janjem novih vodnih bivališč – praviloma nimamo neposrednega vpliva. Z le res redkimi izjemami kačji pastirji tudi niso odvisni od prisotnosti drugih, denimo hranilnih ali gostiteljskih vrst, zato pred- stavljajo edinstven kazalnik za neposre- dno spremljanje podnebnih sprememb in ugotavljanje spreminjajočih se podneb- nih vplivov nanje. KAJ OGROŽA KAČJE PASTIRJE? V zmerno toplem pasu sta številčnost in razširjenost mnogih vrst kačjih pastirjev od druge polovice 20. stoletja dalje dramatično upadli, kar pa je ponekod po Evropi nekoli- ko ublažilo izboljšanje upravljanja tekočih voda in zmanjšanje njihove onesnaženosti v 90. letih prejšnjega stoletja. V splošnem velja, da so bolj ogrožene vrste kačjih pastirjev, ki so vezane na tekoče vode, in tiste, vezane na sredozemska mokrišča ter barjanske predele. Podobno kot drugod po Evropi tudi v Sloveniji kačje pastirje ogrožajo uničevanje in izsuševanje stoječih voda, predvsem močvirij in manjših stoječih voda, regulacija vodo- tokov, fragmentacija habitatov, kmetijsko onesnaževanje, melioracije, evtrofikacija, pre- komerno naseljevanje rib v stoječe vode, odstranjevanje vodne in obrežne vegetacije, izsušitev ali praznjenje in polnjenje stoječih vod v neprimernem času in na nepravilen način, posegi v gozdne potoke, odstranjevanje gozdov v bližini voda ter neprimerno strojno čiščenje vodotokov, pri čemer je glavni ogrožajoči dejavnik med posameznimi vrstami različen. Poleg najrazličnejših netrajnostnih človeških dejavnosti tudi podnebne spremembe, pogosto pa kar njihova kombinacija, predstavljajo neposredno grožnjo za obstoj pri- mernih habitatov nekaterih vrst kačjih pastirjev. Te vrste so tako prisiljene k iskanju in kolonizaciji novih življenjskih okolij ali pa bodo (lokalno) izumrle. Proces kolonizacije je za večino ogroženih vrst s posebnimi ekološkimi zahtevami mnogo kompleksnejši in počasnejši kot proces izumiranja. Obenem fragmentacija habitatov in s tem uničevanje ekoloških koridorjev, ki je lahko rezultat različnih dejavnikov in je prav tako pomemben dejavnik ogroženosti kačjih pastirjev, zmanjšuje verjetnost in zmožnost širjenja vrst v nova primerna življenjska okolja, če ta sploh (še) obstajajo. Prva vrsta kačjih pastirjev v Evropi, pri kateri je bil jasno viden tudi vpliv podnebnih sprememb na širje- nje njenega areala, je bila opoldanski škrlatec (Crocothemis erythraea). V poznih petdesetih in zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja smo imeli zanjo v Sloveniji le peščico podatkov, danes pa to sicer me- diteransko vrsto najdemo v negoratih predelih po vsej državi. Dokumentirano je v poznih sedemdesetih letih prvič naselila več območij južne Nemčije, medtem ko je danes razširjena po celi Nemčiji in se posa- mično pojavlja že tudi v Skandinaviji. (foto: Aleksander Kozina) 12 STANJE OGROŽENOSTI V EVROPI Kačji pastirji so danes, tako kot tudi mnoge druge skupine sladkovodnih živali, močno ogroženi. Po strokovni oceni, objavljeni v letu 2010 v skladu z merili Mednarodne zveze za ohranjanje narave in naravnih vi- rov (IUCN), je približno vsaka šesta vrsta kačjih pastirjev v Evropi ogrožena, še do- datnih 11 % pa je redkih in tako potencial- no ogroženih. Letos poteka posodobitev te strokovne ocene za obdobje zadnjega de- setletja, v katero je vključena tudi Slove- nija, preliminarni rezultati na ravni celine pa nakazujejo na mnogo slabše stanje kot pred desetletjem. Nova strokovna ocena bo zaključena do prihodnjega leta. Nekatere države, v katerih favno kačjih pastirjev načrtno spremljajo že dalj časa, lahko na osnovi dolgoletnih nizov podat- kov jasno izračunajo trende razširjenosti in stopnje ogroženosti vrst. Med javno ob- javljenimi pregledi trendov vrst izstopa Nemčija, kjer si rezultate za posamezne vrste lahko ogledamo na https://diana- bowler .shinyapps . io/OdonataTrends . Uspešno jim sledijo še marsikatere druge države severne in zahodne Evrope. Na Ni- zozemskem so izdelali trende vrst kačjih pastirjev za zadnjih 120 let. Tam so bili trendi bolj hladnoljubnih in bolj toplo- ljubnih vrst do leta 1990 podobni. A v zadnjih treh desetletjih se kažejo mnogo bolj pozitivni trendi toploljubnih vrst, s čimer so pokazali, da so v tem delu Evro- pe podnebne spremembe postale glavno gonilo sprememb v tamkajšnjih združbah kačjih pastirjev. KAČJI PASTIRJI V SLOVENIJI » zabeleženih 73 vrst; » 23 vrst zavarovanih (32 % vseh); » 8 vrst uvrščenih v Priloge Direktive o habitatih; » 39 vrst (53 % vseh) poimensko navedenih v že zastarelem Rdečem seznamu in ogroženih; » za 11 zavarovanih vrst (48 % vseh zavarovanih) po letu 2015 nimamo podatka o njihovem pojavljanju; » monitoring kačjih pastirjev še vedno ne poteka; » državne evidence o pojavljanju kačjih pastirjev so pomanjkljive; » posodobitev rdečih seznamov je nujna; » za namen ohranjanja narave so raziskave nujno potrebne. Država bi morala nemudoma začeti več vlagati v poznavanje stanja biodiverzitete Slo- venije, kakor tudi v aktivno izvajanje ukrepov za ohranjanje vrst in njihovih življenjskih okolij. Vsekakor je potrebna ponovna kakovostna inventarizacija celotne favne kačjih pastir- jev, ki bo služila kot podlaga za pravilno naravovarstveno vrednotenje in upravljanje naše naravne dediščine. Barjanski škratec (Coenagrion hastulatum) je bil pri nas nazadnje zabeležen na Pohorju. Neprimeren iz- pust vode na tamkajšnjem nahajališču na prelomu tisočletja je botroval izginotju te kritično ogrožene vr- ste. V Sloveniji je barjanskega škratca prvič zabeležil začetnik odonatologije pri nas, prof. Boštjan Kiauta (1937–2022), ki je bil prepričan, da je ohranjanje biodiverzitete tudi naša kulturna dolžnost. (foto: Damjan Vinko) Skrb pred morebitnim izginotjem je prisotna še za nekatere vrste kačjih pastirjev, katerih številčnost se zmanjšuje ali pa so njihove populacije zelo ogrožene. Rdeči voščenec (Ceriagrion tenellum), v Sloveniji zavarovana vrsta, ima svoje populacije v Slovenski Istri in v Vipavski dolini. Na prostovoljskih aktivnostih članov Slovenskega odonatološkega društva ga sicer še srečujemo, vendar se pri nas zanj ne izvaja noben naravovarstveni ukrep, zato je bojazen pred njegovim izumrtjem razmeroma velika. V podatkovni zbirki Zavoda za varstvo narave se zanj najde le en podatek iz leta 2006. (foto: Matjaž Bedjanič) Za rumenega kamenjaka (Sympetrum flaveolum) je značilen velik rumeno-oranžen madež na bazi kril. Več vrst kačjih pastirjev je v Sloveniji znanih le še s peščice vod na omejenem območju države, rumenega kamenjaka pa smo pri nas nazadnje popisali leta 2014. (foto: Dolf Ramaker†) 13 VPLIV PODNEBNIH SPREMEMB Med dejavniki ogrožanja kačjih pastir- jev, ki jih posebej predstavljamo v prvem priloženem okvirju, dobivajo čedalje po- membnejšo vlogo tudi podnebne spre- membe. Te s seboj prinašajo dvig tempe- ratur, spremembe v padavinskem režimu in še marsikaj, kar bo imelo vpliv tako na rastlinstvo kot tudi živalstvo ter posledično celotne ekosisteme. Kačji pastirji so skupi- na, ki je od teh abiotskih dejavnikov močno odvisna. Temperatura, tako vode kot zraka, vpliva na njihovo fiziologijo – na hitrost nji- hovega razvoja, trajanje diapavze, dnevno aktivnost in fenologijo ter tudi medvrstne odnose. Vpliv ima na njihove vedenjske vzorce, velikost populacij in razširjenost, kar posledično, predvsem preko trofičnih interakcij, vpliva na celotne vodne ekosis- teme, v katerih so prisotni. Višanje temperatur na geografsko razšir- jenost vrst vpliva posredno ter neposre- dno. Posreden vpliv ima na prisotnost ali porazdelitev življenjskih okolij, ki jih vr- sta potrebuje za življenje, neposredno pa kot abiotski dejavnik, ki vpliva na fiziolo- ške zmožnosti preživetja vrste na nekem območju. Pri teh vplivih kačji pastirji niso izjema. V zadnjih desetletjih so v Evropi pri velikem številu vrst kačjih pastirjev zaznali geografske premike razširjenosti vrst, praviloma z juga proti severu, kar se ujema z naraščanjem povprečnih le- tnih temperatur, in tudi premike na višje nadmorske višine. Predvideva se, da bo- do združbe kačjih pastirjev kot posledica podnebnih sprememb in obenem premi- kov arealov vse bolj sestavljene iz toplo- ljubnih vrst in pa generalistov, torej vrst, ki niso vezane na specifična življenjska okolja. Habitatni specialisti so namreč zaradi ožjega izbora življenjskega okolja bolj občutljivi na spremembe in podvrže- ni morebitnemu izumrtju, medtem ko so generalisti pogostejši med novimi koloni- zatorji. Tako večja prilagoditvena sposob- nost generalistom omogoča preživetje tu- di v manj stabilnih in bolj spreminjajočih življenjskih okoljih. A ko razmišljamo o posledicah podnebnih sprememb na kačje pastirje, temperatura ni edini dejavnik vpliva. Posledice pod- nebnih sprememb so tudi dvig morske gladine, kar z vidika kačjih pastirjev ogro- ža obalna mokrišča, ki so za določene vr- ste bistvenega pomena. Pogostejši so tudi ekstremni vremenski pojavi, kot so neur- ja, poplave in pa predvsem suše, ki vodijo do hitrih sprememb okolja, na katere se vrste ne morejo prilagoditi ter lahko pri- peljejo do lokalnih izumrtij populacij ali celo vrst na širših območjih. KAČJI PASTIRJI V DRŽAVNIH PODATKOVNIH ZBIRKAH Za podatke o pojavljanju vrst kačjih pastirjev v Sloveniji smo z zahtevkom za dostop do informacij javnega značaja prosili državno stro- kovno institucijo za ohranjanje narave – Zavod RS za varstvo narave (ZRSVN). Ta na dan 23. 5. 2022 hrani v svojih evidencah, ne glede na datum najdbe, 10.950 podatkov za 67 vrst kačjih pastirjev od 73, ki se pojavljajo v Sloveniji. Manj kot šestina teh podatkov (1.768) pri- pada zavarovanim vrstam. Od 23 zavarovanih vrst za štiri (17,5 % vseh zavarovanih vrst) ZRSVN nima podatka, za sedem vrst (30,5 %) ima le po en ali dva podatka. Za preostalih ducat zavarovanih vrst (52 %) hrani po več kot dva podatka – za šest od teh po manj kot 15 podatkov. 331 podatkov pripada vrsti, ki ni zavarovana, a je uvrščena v Prilogo II Direktive o habitatih. Štirim zavarovanim vrstam, ki so uvrščene tudi v Prilogo II Direktive o habitatih, pripada 90 % vseh podatkov za zavarovane vrste. Za ostalih 19 zavarovanih vrst, ki v to prilogo niso uvrščene, pa je v njihovi podatkovni zbirki skupno le 178 podatkov! Za vse tri zavarovane vrste, ki so uvrščene (le) v Prilogo IV Direktive o habitatih in spadajo med najbolj ogrožene vrste v državi, se v evi- denci ZRSVN najde vsega skupaj zgolj 39 podatkov o njihovem pojavljanju v Sloveniji. Zadnji podatki zanje so iz let 2011 ali 2014. Zatem je ZRSVN v imenu Republike Slovenije že poročal o stanju vrst iz prilog Direktive (za eno vrsto sicer sploh ni poročal). Podatke o pojavljanju kačjih pastirjev v Sloveniji ima tudi Agencija RS za okolje (ARSO), ki ima na dan 27. 5. 2022 podatke za 13 vrst kačjih pastirjev. Ena od teh je zavarovana, a je določitev vrste sicer vprašljiva. Teh 1.439 podatkov je bilo zbranih z državnim monitorin- gom ekološkega stanja voda. Imetniki dovoljenj za ujetje, vznemirjanje, usmrtitev in odvzem osebkov zavarovanih vrst živali iz narave morajo letno poročati o rabi dovoljenja, kjer posredujejo tudi pridobljene podatke o zavarovanih vrstah. Ti, kot smo razbrali iz pridobljenega gradiva, v državne evidence, tako pri ARSO kot pri ZRSVN, nato ne vstopijo in podatki »ostanejo v predalih«. V evidencah manjkajo tudi mnogi že javno objavljeni podatki. Ti so npr. objavljeni v različnih strokovnih in poljudnoznanstvenih revijah, zbornikih taborov itn. Takšno stanje nepoznavanja aktualnega stanja zavarovanih vrst kačjih pastirjev s strani javnih strokovnih služb za varstvo narave je zelo alarmantno. Kako je možno pristopati k varstvu in naravovarstvenim odločitvam, če vrst in njihovih ekoloških zahtev ne poznaš in ne razumeš najbolje in če pri sprejemu odločitve upravljaš le z zelo omejenim poznavanjem prisotnosti vrst? Morda pa je v tem razlog, da se na področju varstva kačjih pastirjev v Sloveniji ne dogaja prav veliko. Sodelovanje javnih ustanov za varstvo narave s strokovnjaki – odonatologi – je nujno, še posebej tudi pri aktivnostih, podprtih z dodatnimi finančnimi viri. Seveda je več kot potrebno tudi primerno voditi že pridobljene biološke podatke. Kot izkazujemo s prispevkom, pa je v Sloveniji enako potrebno podatke sploh pridobivati, saj so aktualni sistematično pridobljeni biološki podatki nujni za pravilno naravovarstveno vrednotenje in upravljanje narave! Vsa ta tri področja so pri nas zelo očitno pomanjkljiva in tudi Ministrstvo za okolje in prostor, ki mora nad področjem ohranjanja narave bdeti in izvajati tovrstno politiko, bi moralo na teh področjih storiti veliko več. Trenutni delni rezultati posodobitve strokovne ocene stanja vrst kačjih pastirjev Evrope nakazu- jejo na mnogo slabše stanje kot v leta 2010 obja- vljeni oceni. Očitno slabše je stanje vseh vrst, ve- zanih na oligotrofna življenjska okolja. Barjanski spreletavec (Leucorrhinia dubia) pri nas naseljuje barja na Jelovici in Pokljuki, znan je s Solčavske- ga, največ najdišč s potrjenim razvojem vrste pa je na Pohorju. Slovenske populacije so na skrajnem jugovzhodnem delu sklenjenega območja razšir- jenosti barjanskega spreletavca v osrednji Evropi, kar povečuje njihovo ranljivost in jim daje pose- ben naravovarstveni pomen. (foto: Damjan Vinko) 14 JE SLOVENIJA VROČA TOČKA BIODIVERZITETE? V Sloveniji smo doslej zabeležili 73 vrst kačjih pastirjev. To predstavlja približno polovico vseh vrst kačjih pastirjev, znanih v Evropi. Z Uredbo o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah je zavarovanih 23 vrst, ki se pri nas pojavlja, za 15 vrst je zavarovan njihov habitat. V Priloge Direktive o habitatih je uvrščenih osem vrst, od teh ena ni zavarovana z Uredbo, zavarovan pa je njen habitat. Za štiri vr- ste so v Sloveniji oklicana območja Natu- ra 2000. Siceršnja velika vrstna pestrost kačjih pastirjev pri nas je posledica stika štirih velikih biogeografskih regij (sredo- zemske, panonske, alpske in dinarske) in raznolikosti vodnih življenjskih okolij, ki jih tu najdemo. A četudi je pri nas mogoče najti mnogo mokrišč, so popolnoma na- ravni ali njim podobni habitati že zelo in čedalje bolj redki. Več kot polovica v Sloveniji zabeleženih vrst kačjih pastirjev (39 vrst) je poimen- sko uvrščenih na Rdeči seznam, za kate- rega so bile strokovne podlage po danes že zastarelih podatkih, pa tudi merilih in kategorijah, izdelane pred več kot dve- ma desetletjema. Zato je posodobitev Rdečega seznama že več kot nujna, zlasti glede na hitrost in obseg okoljskih spre- memb v tem obdobju. Kljub alarmantnemu stanju, ki priča o izginjanju habitatov marsikaterih ogro- ženih vrst kačjih pastirjev, ter dejstvu, da so potrebni ukrepi za učinkovito varo- vanje populacij kačjih pastirjev povečini znani, lahko razočarano ugotovimo, da v Sloveniji aktivnega varstva favne kačjih pastirjev praktično ni. Prav tako, kljub mednarodnim obveznostim in državnim predpisom, monitoring kačjih pastirjev pri nas tudi po dveh desetletjih še vedno ne poteka. ALI ŽE IZGUBLJAMO VRSTE? Čeprav se lahko Slovenija celokupno po- hvali z visoko vrstno pestrostjo, pa so za nekatere vrste kačjih pastirjev na voljo le stari podatki in jih v zadnjih desetletjih nismo več zabeležili. Vsekakor bi bilo tre- ba tudi raziskovanju in preučevanju kačjih pastirjev nameniti mnogo več pozornosti in ne sloneti zgolj na prostovoljskem delu, predvsem članov Slovenskega odonatolo- škega društva. Kot družba pozabljamo, da je tudi aktualno poznavanje narave drža- votvorno in še kako potrebno tudi za naš nadaljnji obstoj. Predvsem pa je tovrstno znanje potrebno za učinkovito ohranjanje narave ter izvajanje tozadevnih nalog in obveznosti države. Trenutno klavrno sta- nje lahko izboljšamo le, če bomo kot drža- va v znanje in védenje tudi vlagali. Seznam vrst kačjih pastirjev, ki jih od leta 2015 dalje v Sloveniji nismo zabeležili, z za- pisom leta, v katerem so bile nazadnje popisane. Vse te vrste so v Sloveniji zavarovane z Uredbo o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah – Uredba. (vir: Podatkovna zbirka kačjih pastirjev Slovenije Centra za kartografijo favne in flore v sodelovanju s Sloven- skim odonatološkim društvom) vrsta Uredba Priloga Direktive o habitatih zadnje leto najdbe južna zverca (Lestes macrostigma) 1 1995 barjanski škratec (Coenagrion hastulatum) 1, 2 1999 šotna deva (Aeshna caerulea) 1 1992 zelena deva (Aeshna viridis) 1, 2 IV 2014 rumeni porečnik (Stylurus flavipes) 1 IV 2011 velika peščenka (Lindenia tetraphylla) 1, 2 II in IV 1961 alpski lesketnik (Somatochlora alpestris) 1 1999 mrtvični spreletavec (Leucorrhinia caudalis) 1, 2 IV 2014 črni kamenjak (Sympetrum danae) 1, 2 2011 stasiti kamenjak (Sympetrum depressiusculum) 1 2013 rumeni kamenjak (Sympetrum flaveolum) 1, 2 2014 1 – zavarovane vrste in njihove populacije; 2 – vrste, katerih habitat se varuje Barjanska deva (Aeshna juncea) je raztreseno razširjena po slovenskem alpskem prostoru, a ni nikjer zelo pogosta, največje populacije pa so na Pohorju. Pri nas dosega del južne meje skle- njenega območja razširjenosti v Evropi. V za- dnjih letih te borealne vrste pri nesistematičnih popisih Slovenskega odonatološkega društva na Bloški planoti, v Trnovskem gozdu in na obmo- čju Hotedršice nismo več zaznali. O očitnem ne- gativnem trendu razširjenosti vrste v zadnjem desetletju poročajo iz več evropskih držav (npr. Švedska, Finska, Francija, Združeno kraljestvo). Na Nizozemskem se vrsta pojavlja le še na 15 % nahajališč, na katerih je bila znana v letu 1991. Iz- ginjanje barjanske deve se pripisuje izsuševanju življenjskih okolij in podnebnim spremembam. Razumevanje vzrokov in procesov sprememb v populacijskih trendih in razširjenosti je temeljne- ga pomena za varstvo vrst. (foto: Matjaž Bedjanič) Z redkimi izjemami kačji pastirji niso odvisni od prisotnosti drugih, hranilnih ali gostiteljskih vrst. Edina izjema v Evropi je zelena deva (Aeshna viri- dis), ki je v Sloveniji zelo redka, znana le iz mrtvic v okolici Petišovcev. Samice zelene deve odlagajo jajčeca izključno v liste pri nas prav tako redke ra- stline vodne škarjice (Stratiotes aloides). Zato lah- ko kakršnekoli negativne spremembe na rastiščih vodne škarjice povzročijo hkrati tudi izumrtje ze- lene deve pri nas. (foto: Matjaž Bedjanič) 15 Naravnost šokantno je, da nimamo po le- tu 2015 nikjer v Sloveniji podatka o po- javljanju kar desetih vrst kačjih pastirjev, štirih nismo zabeležili v tem tisočletju! Če jim dodamo še veliko peščenko (Lindenia tetraphylla), ki je bila nazadnje zabeleže- na v Slovenski Istri davnega leta 1961, je vseh teh 11 vrst v Sloveniji zavarovanih in za šest od teh naj bi se varoval tudi njihov habitat. V tej druščini so štiri vr- ste uvrščene tudi v Prilogo IV Direktive o habitatih. Sodobnejših podatkov o po- javljanju v Sloveniji nimamo torej skoraj za polovico (48 %) vseh zavarovanih vrst kačjih pastirjev pri nas. Seveda še ne moremo trditi, da teh vrst pri nas res ni več, in tudi ne umikati po- zornosti od nekaterih drugih močno ogroženih vrst, katerih populacije so v upadanju. Zagotovo pa ta podatek spo- roča najmanj to, da v Sloveniji raziskave kačjih pastirjev, vključno s populacijskimi (ki jih tudi kljub nujni potrebi praktično ni), nujno potrebujemo. Obenem pa naj ta alarmantna informacija služi tudi kot poziv javnemu naravovarstvu k oceni varstvenega stanja in pripravi akcijskega načrta za najmanj vse varovane vrste ka- čjih pastirjev ter spodbuda bralcem k na- črtnemu iskanju teh vrst, ki jih navajamo v priloženi preglednici. Če se v zaključku še enkrat dotaknemo podnebnih sprememb, naj povemo, da pri nas njihovega vpliva na kačje pastirje še nismo preučevali. Vendar pa naj pričujo- či uvod v to sicer kompleksno tematiko služi kot spodbuda za tovrstne raziskave, saj so vplivi podnebnih sprememb vseka- kor prisotni tudi že pri nas. Dokaz temu je tudi lanska najdba nove vrste kačjih pastirjev za Slovenijo – ciklamnega te- lovnikarja (Trithemis annulata) z naslov- nice minulega Trdoživa –, gre namreč za široko razširjeno afrotropsko vrsto, ki se po Evropi širi tudi »na krilih« podnebnih sprememb. Za kar 15 % favne kačjih pastirjev nimamo po letu 2015 nobenega podatka o pojavljanju v Slo- veniji. Vseh 11 vrst je zavarovanih, torej sodob- nejših podatkov o njihovem pojavljanju nimamo za skoraj polovico (48 %) vseh zavarovanih vrst kačjih pastirjev v Sloveniji. Med njimi je tudi črni kamenjak (Sympetrum danae), ki naseljuje moč- no zaraščene večje stoječe vode z barjanskim zna- čajem. (foto: Ana Tratnik) PODATKOVNA ZBIRKA KAČJIH PASTIRJEV SLOVENIJE Center za kartografijo favne in flore (CKFF) je zaseben nepri- dobiten zavod, ustanovljen leta 1996. Zbiranje podatkov o ra- stlinstvu in živalstvu Slovenije in njihovo razširjanje sta bila med temeljnimi razlogi za ustanovitev CKFF. Prav podatkovna zbirka kačjih pastirjev Slovenije, ki jo CKFF vzdržuje skupaj s Slovenskim odonatološkim društvom (SOD), je bila osnova, na podlagi katere je zrasla mnogo večja zbirka za vse v Sloveniji živeče živalske in rastlinske vrste. Leta 1997 je bilo v zbirki zbranih 12.681 podatkov o pojavljanju kačjih pastirjev s 1.608 lokalitet, na osnovi katerih je bil izdan Atlas kačjih pastirjev (Odonata) Slovenije z Rdečim seznamom. V nadaljnjih 25 letih se je število podatkov vztrajno povečevalo. Konec maja letos je v podatkovni zbirki zbranih 61.541 podat- kov z 8.690 lokalitet. Ogroženim vrstam pripada 10.993 podat- kov, 4.593 jih je za 24 varovanih vrst. Več kot 97 % lokalitet je opisanih natančno, kar omogoča ponovne obiske. Večina podat- kov je zbranih neposredno iz terenskih beležnic, literaturnih podatkov je 10 %. 89 % podatkov ima poleg najdbe vrste za- beleženo tudi število osebkov in pojavno obliko. Od teh je 17 % najdb ličink in levov, kar je tudi edini delež, ki se je v 25 letih nekoliko zmanjšal, ob izdaji Atlasa je bilo takšnih najdb 21 %. Število vrst kačjih pastirjev v Sloveniji po kvadratih 5 x 5 km v Podatkovni zbirki kačjih pastirjev Slovenije Centra za kartografijo favne in flore v sode- lovanju s Slovenskim odonatološkim društvom. (zemljevid: CKFF, 31. 5. 2022) 0 10 20 km CKFF, 2022 A v s t r i j a M a d ž a r s k a It a li ja H r v a š k a J a d r a n Odonata št. vrst 1 - 5 6 - 10 11 - 25 26 - 40 41 - 51 Ciklamni telovnikar (Trithemis annulata) je široko razširjena afrotropska vrsta, ki v Evropi občutno širi svoj areal. Vzrok za ta pojav pripisujejo podnebnim spremembam. V Sloveniji smo ga prvič popisali leta 2021. (foto: Matjaž Bedjanič) 16 PREUČEVANJE KAČJIH PASTIRJEV V Slovenskem odonatološkem društvu (SOD), prostovoljskem strokovnem društvu s statusom delovanja v jav- nem interesu na področju ohranjanja narave, poleg različnih izobraževalnih, zagovorniških in ozaveščevalnih aktivnosti zbiramo podatke o prisotnosti kačjih pastirjev pri nas, saj lahko z boljšim poznavanjem razširjenosti vrst pripomoremo tudi k njihovemu ohranjanju. Zato vas vabimo, da z nami delite svoje znanje o pojavljanju vrst. Vabljeni tudi k udeležbi na naših dogodkih in članstvu v društvu, ki letos obeležuje 30 let od ustanovnega zbora. Z veseljem pomagamo tudi vsem ljubiteljem narave pri določanju vrst na podlagi poslanih fotografij, ki jim je za lažje določanje treba dodati tudi datum in natančno najdišče. Svoje fotografije (in posledično podatek) lahko preko https://www.bioportal.si prispevate v Podatkovno zbirko kačjih pastirjev Slovenije, ki jo vodi Center za kartografijo favne in flore v sodelovanju s SOD. Slovensko odonatološko društvo, Verovškova 56, 1000 Ljubljana. Facebook: Slovensko kačjepastirsko društvo E-mail: nabiralnik@odonatolosko-drustvo.si Ta prispevek je napisan kot del projekta Kačji pastirji in podnebne spremembe, ki ga v mreži Plan B izvaja Slovensko odonatološko društvo. Podnebni program mreže Plan B za Slovenijo sofinancirata Eko sklad ter Ministrstvo za okolje in prostor s sredstvi Sklada za podnebne spremembe. Za mnenja, predstavljena v tem prispevku, so odgovorni izključno avtorji prispevka in ne odražajo nujno stališč Ministrstva za okolje in prostor ali Eko sklada. Kljub evropskemu naravovarstvenemu pomenu in ogroženosti rumeni porečnik (Stylurus fla- vipes) v Sloveniji doslej ni bil deležen posebne pozornosti – enako kot še nekatere vrste kačjih pastirjev, vključene »le« v Prilogo IV Direktive o habitatih. Edini sodoben podatek za rumenega porečnika pri nas izvira s 1. mednarodnega sreča- nja odonatologov Balkana (BOOM), ko smo ga leta 2011 popisali na stranskem rokavu reke Mure (na sliki), kar je bila prva najdba te zavarovane vrste v Sloveniji po pol stoletja. (foto: Matjaž Bedjanič) Merila rdečih seznamov Mednarodne zveze za ohranjanje narave in naravnih virov (IUCN) so široko ra- zumljiv in uveljavljen sistem za ugotavljanje ogroženosti vrst. Eno od priporočil je, da je treba rdeče se- zname posodabljati vsakih 10 let. Ker je bil Rdeči seznam kačjih pastirjev Evrope objavljen leta 2010, želi Evropska komisija do leta 2023 ta seznam posodobiti. Strokovne podlage za slovenski Rdeči seznam kačjih pastirjev so bile izdelane pred več kot dvema desetletjema in je zato njegova posodobitev že več kot nujna, zlasti glede na hitrost in obseg okoljskih sprememb v tem obdobju. Na sliki stasiti kamenjak (Sympetrum depressiusculum), ki je uvrščen na oba omenjena seznama. (foto: Matjaž Bedjanič) LITERATURA IN DODATNO BRANJE: Bedjanič M. (2000): Analiza stanja biotske raznovrstnosti Slovenije: Kačji pastirji (Odonata). Elaborat za MOP – Upravo RS za varstvo narave, Ljubljana, 34 str. Bedjanič M. (2003): Kačji pastirji – Odonata. V: B. Sket, M. Gogala, V. Kuštor (ur.), Živalstvo Slovenije, str. 281–289, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana. Bedjanič M. (2018): Določevalni ključ: spreletavci Slovenije. Trdoživ 7(1): 32–40. Bowler D. E. in sod. (2021): Winners and losers over 35 years of dragonfly and damselfly distributional change in Germany. Divers. Distrib. 27(8): 1353–1366. Kalkman V. J. in sod. (2010): European Red list of dragonflies. Publications office of the European Union, Luxembourg, 29 str. Kotarac M. (1997): Atlas kačjih pastirjev (Odonata) Slovenije z Rdečim seznamom: projekt Slovenskega odonatološkega društva. Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju. 205 str. Ott J. (2010): Monitoring Climatic Change With Dragonflies (BioRisk 5), Pensoft Publishers, Sofia, 286 str. Šácha D., Bedjanič M. (2011): Ponovno odkritje ogroženega rumenega porečnika Gomphus flavipes (Charpentier, 1825) v Sloveniji po pol stoletja (Odonata: Gomphidae). Natura Sloveniae 13(2): 37–43. Vinko D. (2021): Spregledana obrežna zverca Lestes dryas tudi že izginula? Dodatek k favni kačjih pastirjev Radenskega polja. Erjavecia 36: 93–96. Vinko D., Šalamun A. (2021): First record of Violet Dropwing Trithemis annulata (Palisot de Beauvois, 1807) (Odonata: Libellulidae) in Slovenia. Natura Sloveniae 23(2): 25–37. Vinko D., Šalamun A., Bedjanič M. (2022): On the odonates, odonatology and odonatologists in Slovenia. V: D. Vinko, M. Bedjanič (ur.), ECOO 2022, 6th European Congress on Odonatology, 27–30th June 2022, Kamnik, Slovenia, Book of Abstracts, str. 9–22, Slovensko odonatološko društvo, Ljubljana. Vinko D., Tratnik A., Šalamun A. (2020): Šest desetletij odonatoloških raziskav na Jelovici. Erjavecia 35: 51–66. 17 Spoznala sva se že v štiriletni osnovni šoli na vadnici, kasneje sva bila sošolca tudi na osemletni klasični gimnaziji, dokler niso njega zaradi političnih stališč in neu- krotljivega značaja iz te šole izključili. Ker mu niso preprečili prepisa na drugo šolo, je potem maturiral na II. državni gimnazi- ji. Pozneje sva se spet srečala na fakulteti, kamor sva se oba vpisala na študij biolo- gije in kjer sva pozneje tudi diplomirala. Vsekakor sva bila oba povezana tudi po skupnem zanimanju za biologijo in še po- sebej za žuželke. Začetki skupnega odločanja o karieri so se zgodili leta 1952 v Boštjanovi mali so- bici s površino morda štirih kvadratnih metrov. Ob prebiranju in pregledovanju Kosovega vodnika po zbirkah Narodne- ga muzeja v Ljubljani sva se odločala za izbiro žuželčje skupine. Velika veči- na žužkoslovcev entomologov, ki sva jih spoznala in poznala, je zbirala in urejala zbirke metuljev in hroščev in midva sva sklenila, da se ne bova omejevala na ti dve sicer največji skupini žuželk. On je izbral kačje pastirje (Odonata), ker so zelo po- dobni pisanim metuljem, in jaz sem izbral kljunate žuželke (Hemiptera), ki so razen ustnih delov podobni hroščem, in ta odlo- čitev velja mutatis mutandis še danes. V šolskem letu 1948/49 sva se po vpisu na klasično gimnazijo pridružila dejavno- sti v prirodoslovnem krožku te gimnazije. Malo maturo sva opravila leta 1951 in ta- krat sva s svojimi zbirkami že sodelovala na entomološki razstavi. Tja je prišel tudi metuljar, takrat osmošolec in kasneje moj prijatelj in mentor »Gou«, Štefan Sušec Michieli. Takrat je omenjal sestanke En- tomološke sekcije Društva biologov Slo- venije, ki sva jih kmalu začela obiskovati. Po študiju na Biološkem oddelku Bioteh- niške fakultete je Boštjan diplomiral le- ta 1959 z delom Prispevek k poznavanju odonatne favne Slovenije. Njegova prva služba je bila v letih 1960 in 1961; kot biospeleolog je bil zaposlen na Inštitu- tu za raziskovanje krasa (ZRC) SAZU v Postojni. Fotografiranje odonatskih kro- mosomov s preprosto škatlasto kamero (ang. box camera) še v Postojni je prav prišlo kasneje pri delu na doktoratu na univerzi v Utrechtu na Nizozemskem. V Akademik Boštjan Kiauta (1937–2022) – in memoriam Besedilo: Matija (Matjaž) Gogala letih 1961–62 je bil zaposlen na Zavodu za spomeniško varstvo, kjer je uredil tudi prvo številko publikacije Varstvo narave. Toda leta 1962 je zaradi slabih izgledov za uspešno kariero v Sloveniji odšel v Holandijo. Za vrsto let se je umaknil iz Slovenije, ker ni želel služiti vojaščine v takratni komunistični državi. Ostala sva v pisnih stikih in ob izmenjavi strokovne literature. Prvič se je spet vrnil v Sloveni- jo šele po osamosvojitvi naše samostojne države. Na Nizozemskem je najprej delal na na- ravovarstvenem inštitutu RIVON v krajih Bilthoven in Zeist kot hidroentomolog. Od leta 1964 se je vključil v delo na In- štitutu za genetiko Državne univerze v Utrechtu. Doktorat z disertacijo Studies on karyotipic evolution in Odonata je obranil leta 1969. V letu 1980 je bil na isti univerzi imenovan za rednega profe- sorja. Potem je mentorsko vodil okoli 300 diplomskih in 35 doktorskih disertacij. Ustanovil je znanstveno založbo Ursus Scientific Publishers. Živo ga je zanimala tudi visokogorska biologija. Vodil je eno mednarodno in tri nizozemske ekspedici- je v nepalsko Himalajo. Kasneje (od leta 1964) je na Univerzi v Utrechtu predaval sistematiko protistov in citogenetiko nevretenčarjev (Cnidaria, Mollusca, Collembola, Odonata, Trichop- tera itd.). Med glavnimi področji njego- vega raziskovalnega in pedagoškega dela na Univerzi v Utrechtu so bile zoologija in citogenetika nevretenčarjev, biospeleolo- gija in visokogorska biologija. Leta 1983 je bil pobudnik ustanovitve Mednarodnega odonatološkega razisko- valnega inštituta (IORI) v Gainsvillu na Floridi v ZDA. Naslovnica monografije Dr. Bastiaan Kiauta, Odo- natologist and Polymath (2019). (izvirna foto: Jure Javoršek, maj 2012) Boštjan Kiauta na terenu v Bilthovnu na Nizozemskem, 24. 5. 1985, z nepogrešljivo pipo. (vir: dr. Matti Hämäläinen) 18 Leta 1971 je bil med ustanovitelji Med- narodnega odonatološkega društva (Societas internationalis odonatologica – SIO) in takrat je organiziral tudi prvi evropski odonatološki simpozij. Eden od sklepov tega »gremija« je bila tudi usta- novitev revije Odonatologica, ki izhaja od leta 1972 do danes, od leta 1978 dalje pa tudi Notulae odonatologicae. Bil je tudi urednik znanstvenih časopisov Genetica (1971–1990), Odonatologica (1972– 2013), Notulae odonatologicae (1978– 2013), Opuscula zoologica fluminensia od leta 1984 in ustanovitelj revij Advances in Odonatology (v Parizu) in Malangpo (v Bangkoku). S tem njegova uredniška de- javnost še vedno ni izčrpana, saj je bil še v uredniških odborih različnih drugih revij. O njegovem delu sta izšli dve knjigi, po- svečeni njemu osebno, prva z naslovom Odonata: Biology of Dragonflies leta 2007 in druga, novejša Dr. Bastiaan Kiauta, Kokolitofore lahko zaznamo tudi iz vesolja Recentna vrsta kokolitofor Emiliania huxleyi je en od najbolj pogostih organizmov v so- dobnih oceanih, ki ob cvetenju dosega množino več milijonov (1 do 115 x 106!) celic na liter vode. Zaradi sipanja svetlobe na odpadlih kokolitih so ti pojavi opazni tudi iz ve- solja. Na sliki Barentsovo morje v Arktičnem oceanu, fotografirano 6. 7. 2016 iz satelita Terra, kjer mlečno modro barvo predstavljajo kokolitofore. (foto: NASA – Jeff Schmaltz in Joshua Stevens; več fotografij na: https://earthobservatory.nasa.gov/images/88316/ the-barents-sea-abloom) Odonatologist and Polymath leta 2019. Obe je uredil in pripravil dr. Tyagi iz Indi- je in pri tem povabil k sodelovanju odona- tologe s celega sveta. Število njegovih znanstvenih in strokov- nih publikacij je več kot 400, napisal je tudi neverjetnih 19.880 kratkih prikazov tujih odonatoloških del. Leta 2002 je bil ob upokojitvi imenovan za zaslužne- ga profesorja Univerze v Utrechtu. Leta 1981 je bil imenovan za častnega člana SIO. Nizozemska kraljica ga je leta 2002 počastila z nazivom vitez Oranje-Nassa- uskega reda. Nizozemsko odonatološko društvo pa mu je leta 2004 podelilo zlato odlikovanje. Na Slovenijo ga vežejo poleg spominov na mlade dni zasluge za ustanovitev Sloven- skega odonatološkega društva (SOD) leta 1992, bil je tudi pobudnik in soorganiza- tor prvega regionalnega odonatološkega simpozija leta 1994. V Mariboru je leta 1997 pomagal organizirati XIV. Medna- rodni odonatološki simpozij. Seveda je bil dejaven sodelavec slovenskih kačje- pastiroslovnih revij Exuviae in Erjavecia, saj ni bilo številke, v kateri ne bi objavil kakšnega tehtnega, večinoma zgodovin- skega prispevka. Leta 2015 je postal tudi prvi častni član SOD. Za člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti je bil izvoljen leta 2007 in le- ta 2015 za rednega člana. Kljub želji, da se udeležuje sej našega IV. razreda za na- ravoslovne vede, mu to zadnji čas ni bilo dano. Boštjan je imel težave s srcem in to srce ga je na koncu tudi izdalo. Haptofiti (deblo Haptophyta) so evka- riontske enocelične alge in ena od naj- pogostejših komponent morskega fito- planktona. Večina znanih živečih vrst meri med 2 in 40 μm in tvori skelet iz kompleksno oblikovanih kalcitnih ploščic, ki jim pravimo kokoliti. Celo- ten skelet celice imenujemo kokosfera, vrste haptofitov, ki nosijo kokolite, pa kokolitofore. Kokoliti se tvorijo v celicah, od koder se z eksocitozo izločijo na površino. Pogo- sto se dobro ohranijo kot (nano)fosili in so lahko glavna sestavina morskih karbo- natnih sedimentov. Najstarejši kokoliti so znani iz zgornjega triasa, molekularne ure pa kažejo na bistveno starejši izvor skupi- ne – v karbonu. Kokoliti so zelo odporni in se lahko ohranijo skozi daljša časovna obdobja, če jih ne uniči raztapljanje. Na račun izpiranja iz sedimentov in ponov- ne sedimentacije se starejši kokoliti po- gosto »preselijo« v mlajše plasti. Vrhnja plast usedlin v Piranskem zalivu tako na primer vsebuje znaten delež fosilnih ko- kolitov, ki izvirajo iz laporovcev v flišnih klifih na obali. FOTOZGODBA: Spoznajmo kokolite Besedilo in foto: Miloš Bartol Z nestorjem raziskovanja kačjih pastir- jev v Sloveniji smo v Trdoživu (IV/2) objavili intervju. Vabljeni k ponovnemu branju. 19 Helicosphaera minuta (VEM, 7.500-x povečava). Discoaster deflandrei (SM). Pontosphaera multipora (VEM, 10.000-x povečava). Pontosphaera discopora (SM). Coccolithus pelagicus (VEM, 5.000-x povečava). Discoaster variabilis (SM). Površina laporovca, bogatega z nanofosili (VEM, 1.800-x povečava). Discoaster variabilis (VEM, 10.000-x povečava). Lithostromation perdurum (SM). Površina laporovca, bogatega z nanofosili (VEM, 1.100-x povečava). 1 μm 1 μm 5 μm1 μm Kokolitofore so kozmopolitski morski or- ganizmi, za katere je značilna hitra evolu- cija. Zato in zaradi izredne pogostosti so ena od najbolj uporabnih skupin za bio- stratigrafijo – datiranje sedimentnih ka- mnin na podlagi sestave fosilnih združb. Poleg datacije sedimentov so haptofiti tu- di predmet paleoklimatskih in klimatskih študij, saj sestava planktonskih in fosilnih združb odraža fizikalne in kemične para- metre okolja, v katerem so nastale. Priložene slike prikazujejo nanofosile iz Slovenskih goric, ki so nastali pred 13,5 milijona let v toplem morju – Centralni Paratetidi. Zaradi izredne majhnosti lah- ko kokolite pod svetlobnim mikroskopom (SM) opazujemo samo pri 1.000-x pove- čavi, slike pa so nekoliko neostre. Za bolj ostre slike potrebujemo vrstični elektron- ski mikroskop (VEM). 20 lenega fotosinteznega tkiva, ki oblikuje zračne votlinice. Te se navzven odpirajo s porami v zgornji povrhnjici, ki jih s pro- stim očesom ali z ročno lupo vidimo kot drobne bele pike na zgornji površini stelj- ke. Čeprav pore na prvi pogled spominja- jo na listne reže, ne gre za iste strukture. Zgradba je drugačna, za razliko od rež pa se tudi ne morejo odpirati in zapirati. Spodnja plast steljke je neobarvana, gradi pa jo založno tkivo, v katerem se nalaga predvsem škrob. V Sloveniji uspeva kar precej vrst iz sku- pine kompleksnih steljkastih jetrenjakov. A le vrsti, ki ju predstavljamo, imata na zgornji površini steljke razplodne koša- rice (Sl. 3, 4). Pri studenčnem jetrenjaku so te čašaste oblike (Sl. 3), pri polmese- čevem jetrenjaku pa so polkrožne, v obli- ki polmeseca (Sl. 4). V njih zorijo geme, s katerimi se vrsti vegetativno razmnožu- jeta. Geme so večcelični brstiči, genetsko enaki materinski rastlini, iz katerih se ob ugodnih razmerah razvijejo nove rastline. Razširjajo se s pomočjo vodnih kapljic. Obe vrsti se razmnožujeta tudi spolno. Ker sta dvodomni, se moški in ženski ga- metangiji razvijejo na ločenih rastlinah. Pri studenčnem jetrenjaku se razvijejo na pokončnih, dežničkom podobnih iz- rastkih, imenovanih gametangiofori ali receptakli. Moški dežnički so ploščati, z valovitim robom (Sl. 1, 5), ženski pa imajo več ozkih, navzdol zakrivljenih rogljev (Sl. 6). Pod temi roglji se v primeru uspešne oploditve razvijejo drobni viseči sporofi- Mahovi so zelo zanimive rastline, ki pa jim ne posvečamo prav veliko po- zornosti. Na to kaže tudi zanemarlji- vo število vrst, ki imajo uveljavljena slovenska imena. Razlogov za prezr- tost mahov je verjetno več, od njihove majhnosti, medsebojne podobnosti in precej težavnega določanja, za katere- ga običajno potrebujemo dobro lupo, mikroskop in kup literature. Na srečo obstaja kar nekaj vrst, ki jih lahko pre- poznamo in določimo tudi na terenu. Med njimi sta dve lahko prepoznavni vrsti jetrenjakov, ki ju lahko srečamo kar na domačem dvorišču. Navadni studenčni jetrenjak (Marchantia polymorpha) (Sl. 1) in navadni polmese- čev jetrenjak (Lunularia cruciata) (Sl. 2) sta predstavnika kompleksnih steljka- stih jetrenjakov (razred Marchantiopsi- da). Za to skupino mahov je značilno, da imajo sploščeno, vilasto razraslo steljko, ki raste tik ob podlagi, na katero se pri- trja s številnimi rizoidi. To so enocelični nerazvejeni lasasti izrastki, ki poleg ven- tralnih lusk izraščajo iz spodnje strani steljke. Pri kompleksnih steljkastih jetre- njakih so rizoidi dveh tipov, kar lahko vi- dimo le, če si jih ogledamo pod mikrosko- pom. Gladki rizoidi so živi in skrbijo za pritrjanje rastline na podlago in privzem snovi iz okolice ter služijo kot življenjski prostor simbiontskih gliv, čepkasti rizoidi pa so mrtvi in pomagajo pri zadrževanju in transportu vode po rastlini. Če steljko prečno prerežemo, vidimo, da je dvopla- stna. Zgornja plast je sestavljena iz ze- Jetrenjaki z domačega dvorišča Besedilo: Simona Strgulc Krajšek, Žan Lobnik Cimerman in Dren Dolničar Foto: Simona Strgulc Krajšek (1, 3–6) in Leon Rojk Štupar (2) ti, v katerih dozorijo spore. Polmesečev jetrenjak se pri nas le redko spolno raz- množuje. Moški gametangiofori so plo- ščati in se razvijejo na zgornji površini steljke, ženski pa so pecljati in imajo de- žniček iz štirih horizontalnih rogljev. Ker so ti postavljeni v obliki križa, je vrsta do- bila vrstni pridevek »cruciata«. Studenčni jetrenjak je precej raznolika vrsta, znotraj katere so opisali tri pod- vrste. Med tlakovci v urbanem okolju ali na prsti v cvetličnem koritu lahko najde- mo najpogostejšo podvrsto – Marchantia polymorpha subsp. ruderalis. V bolj na- ravnih habitatih, predvsem na višjih nad- morskih višinah uspeva pri nas precej Studenčni jetrenjak (Marchantia polymorpha subsp. ruderalis) med kockami na dvorišču gradu Gewerkenegg v Idriji. Na sliki so moške rastline. Navadni polmesečev jetrenjak (Lunularia cruciata) med kockami ulice v Celju. Podvrsto studenčnega jetrenja- ka Marchantia polymorpha subsp. ruderalis so znanstveniki izbrali za modelni organizem skupine jetre- njakov (deblo Marchantiophyta). To pomeni, da so določili zapored- je nukleotidov njegovega celotnega genskega zapisa. Temu sledijo po- globljene raziskave razvoja osebka, razmnoževanja, fiziologije in biolo- gije vrste. Vse zbrane informacije bodo zelo dragocene kot podlaga za razumevanje biologije ostalih vrst jetrenjakov. Modelni organizmi nekaterih drugih skupin so: hišna miš (sesalci), vinska mušica (žužel- ke), navadni repnjakovec (rastline), bakterija Escherichia coli (evbakte- rije) in drugi. 1 2 21 redka podvrsta M. polymorpha subsp. montivagans, prav tako v naravi, ob po- tokih in na vlažnih senčnih rastiščih pa tipska podvrsta M. polymorpha subsp. polymorpha. Pri tej vzdolž zgornje stra- ni steljke po sredini poteka zelo očitna neprekinjena temna črta (Sl. 3), pri pod- vrsti montivagans te črte ni, pri podvrsti ruderalis pa je ta neizrazita in večkrat prekinjena. Žal, predvsem v naravi, več- krat najdemo tudi primerke, kjer se težko odločimo, kateri podvrsti pripadajo. Še posebej pa je težavno določiti suh mate- rial. Razširjenost podvrst studenčnega je- trenjaka v Sloveniji še ni dobro raziskana. Prav tako zelo slabo poznamo razširje- nost polmesečevega jetrenjaka. Ta vrsta je kot ranljiva uvrščena na Rdeči seznam mahov Slovenije. Še do pred kratkim so bili znani le nahajališče iz okolice Solkana in stari podatki o uspevanju v Ljubljani. V zadnjih letih je bilo zabeleženih nekaj novih nahajališč v Ljubljani, na Primor- skem in Štajerskem. Naravni areal vr- ste sta Sredozemlje in Makaronezija, od koder je bila zanesena v mnoge evrop- ske države. V zahodni in severni Evropi je pogosta na ruderalnih rastiščih in jo obravnavano kot invazivno vrsto. Ali je v Slovenijo prišla po naravni poti ali ne, ne vemo. Verjetno so vsaj primorske popu- lacije, ki uspevajo izven urbanega okolja, avtohtone. Nekateri raziskovalci menijo, da sta širjenje vrste iz Sredozemlja in njena uspešna ustalitev izven naravnega areala dva izmed pokazateljev globalnega segrevanja. Vsa do zdaj znana nahajališča iz osrednje Slovenije so vezana na urbano okolje, kjer lahko govorimo o toplotnih otokih. A zaradi majhnega števila po- datkov in raziskav težko zanesljivo reče- mo, da gre v Sloveniji za širjenje vrste iz submediteranskega območja proti seve- ru, saj je bila vrsta prav lahko spregleda- na in so novi podatki v osrednji Sloveniji predvsem posledica večje pozornosti, na- menjene raziskavam mahov. Kot vidite, o obeh vrstah v Sloveniji ob- staja še mnogo neznank. Zato vas vabimo, da se nam pridružite pri raziskovanju in nam pomagate dopolniti zemljevid raz- širjenosti teh dveh vrst jetrenjakov. Naj- lažje bo, da za začetek pozorno pogledate v špranje med tlakovci v bližini svojega doma, šole ali službe in morda na svojem pragu odkrijete novo nahajališče katere od njih. Veseli bomo vsake nove najdbe, ki nam jo lahko skupaj s fotografijo opa- ženega jetrenjaka sporočite na e-naslov: mahovi.slo@gmail.com. Čašaste razplodne košarice pri podvrsti Marchantia polymorpha subsp. polymorpha. Polmesečaste razplodne košarice pri vrsti Lunularia cruciata. Moške rastline studenčnega jetrenjaka (Marchantia polymorpha subsp. rudera- lis) z lepo razvitimi moškimi gametangiofori z značilnimi ploščatimi dežnički. Ženske rastline studenčnega jetrenjaka (Marchantia polymorpha subsp. rude- ralis) z lepo razvitimi ženskimi gametangiofori z dežnički z značilnimi ozkimi roglji. 5 6 3 4 22 Franc Rebeušek je že od otroških let velik ljubitelj narave in metuljev. Na začetku je metulje nabiral in zbiral, a to so bili pravzaprav začetni koraki v spoznavanje njihove biologije, takso- nomije in raznovrstnosti. Svojo ljube- zen do narave in znanja o njej je nad- gradil s študijem biologije na Univerzi v Ljubljani. Poklicno je najprej deloval kot učitelj biologije, a je kasneje želel tudi bolj aktivno prispevati k naravo- varstvu in tako ga je pot najprej za- nesla na Zavod RS za varstvo narave. Ker pa ga je preveč birokratsko delo v naravovarstvu začelo utesnjevati, se je leta 2000 zaposlil na Centru za kar- tografijo favne in flore (CKFF), kjer je bil zaposlen 20 let, do odhoda v pokoj. Pred 23 leti je bil eden izmed glavnih pobudnikov ustanovitve Društva za proučevanje in ohranjanje metuljev Slovenije (DPOMS), leta 2015 pa je bil imenovan za častnega člana. Bil je prvi predsednik društva in – skupaj z Rudi- jem Verovnikom – njegov vlečni konj. Z omenjenim in ostalimi člani društva si je zastavil obsežen projekt priprave in izdaje Atlasa dnevnih metuljev, ki je leta 2012 izšel v obliki odlične in za varstvo metuljev izredno pomembne monografije. Sodeloval je pri številnih projektih in pri pripravi strokovnih podlag za Naturo 2000 ter uspešno snoval sodelovanje z metuljarji iz tuji- ne. S svojo zagnanostjo in znanjem je veliko prispeval k poznavanju metuljev v Sloveniji, prav tako pa je aktivno de- lal tudi z mladimi in širšo javnostjo. Z njim sem se pogovarjala na nekdanjem sedežu DPOMS v Celju, kjer je osvetlil različne dele svojega življenja in dela. Kdaj si se začel ukvarjati z metulji? Z metulji sem se začel ukvarjati že v osnovni šoli. Otroke veliko stvari zanima in sam nisem bil izjema. Imel sem srečo, da sem odraščal ob dveh sosedih, ki sta imela zelo rada naravo. Prvi je bil ribič in me je velikokrat peljal na ribolov k Savi- nji. Drugi, ki je bil aranžer, pa je imel udo- mačeno šojo, ki je »govorila«. Oponašala je škripanje kovinskega vedra, imena ljudi ipd. Ta gospod je imel v škatlah tudi ne- kaj metuljev, ki jih je zbiral. V poletnem somraku smo s sovrstniki večkrat šli do Savinje, poiskali rastišča milnice in lovili slakove veščece za tega gospoda. Takrat sem se spoznal z metulji in tudi sam ujel kakšnega admirala in lastovičarja. Spo- Intervju: FRANC REBEUŠEK Pogovarjala se je Barbara Zakšek mnim se, da sem enkrat na vrtnih cvetli- cah ujel katančevega selca, za katerega sem bil prepričan, da je apolon. Poln nav- dušenja nad ulovom sem ga odnesel temu gospodu v pregled, a njegov odgovor ni bil ravno spodbuden. Kaj pa kasneje? Kasneje, v gimnaziji, sem se začel z metu- lji ukvarjati nekoliko bolj resno. V tistem času smo vsi, ki so nas žuželke zanimale, začeli z zbirateljstvom. Prišel sem v stik z entomološkim društvom, redno sem zahajal na ponedeljkova srečanja, ki so jih organizirali v Ljubljani na Filozofski fakulteti. Še posebno pa mi je ostala v spominu dvodnevna ekskurzija na Ble- goš, kjer sem tudi spoznal Jana Carne- luttija. Velikokrat sem se kot gimnazijec odpeljal z avtobusom iz Celja v Ljubljano z namenom udeležbe kakšne kulturne ek- skurzije, pa sem potem pogosto zavil na Biološki inštitut Jovana Hadžija, kjer je bil zaposlen Jan. Takrat je bil na Inštitutu že tudi Peter Tonkli in spomnim se, da sem se jim kdaj pridružil tudi na nočnih lovih na Primorskem. Kaj pa znotraj formalnega izobraževa- nja, si dobil tudi kakšno spodbudo na tem področju? Že v osnovni šoli sem se z učiteljico bio- logije udeležil ekskurzije v Rovinj. Če se prav spomnim, je bil takrat zraven tudi Štefan Michieli, po katerem nosi ime slo- vensko entomološko društvo. V srednji šoli sem izdelal raziskovalno nalogo z na- slovom Vešci Slovenije in z njo sodeloval na tekmovanju Gibanje znanost mladini. Ker nisem sodil med najbolj pridne di- jake, mi je izdelava take naloge prinesla boljšo zaključno oceno pri biologiji. Na- slednja raziskovalna naloga, ki sem jo iz- delal na začetku študija in se z njo prijavil na razpis Mladi za napredek Celja, pa je bila že naravovarstveno obarvana z na- slovom Negativne posledice urbanizacije v okolici mesta Celja na nekatere metulje. V tej nalogi sem obravnaval mravljiščarje in močvirskega cekinčka v okolici Celja, kar ni bilo težko, saj so včasih živeli tudi pred našo hišo v Celju, zdaj jih pa ni več, saj je vse pozidano. Takrat sem počasi opuščal metulje, ker so me uspeli prepričati, da ukvarjanje s favnistiko in taksonomijo nima ravno rožnate prihodnosti, vsaj kar zadeva možnosti zaposlitve. K metuljem sem se spet vrnil, ko sem se zaposlil na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine. Po študiju biologije si svojo profesio- nalno pot začel kot učitelj na šoli. Kako se spominjaš svojih začetkov? Tako je. Kakšen hipec v življenju rad malo uživam, tako večplastno. Zato sem s štu- dijem malo potegnil oz. z obdobjem do diplome. Po služenju vojske sem iskal za- poslitev, še preden sem opravil vse izpite in diplomiral. Prijavil sem se na razpis za učitelja biologije na OŠ Lava v Celju in to je bila moja prva služba. Naslednjih 9 let Na terenu pri Teharjah. (foto: Jože Ahtik, 30. 10. 2001) 23 sem delal kot učitelj na srednji ekonom- ski in srednji medicinski šoli. Na osnovni šoli sem poleg biologije učil še glasbeno vzgojo, družbeno-moralno vzgojo, tehnič- ni pouk, v srednji pa kemijo. Leta 1990 sem diplomiral iz biologije na Univerzi v Ljubljani, leta 1991 pa sem na maribor- ski Pedagoški fakulteti opravil še izpite za pridobitev pedagoško-andragoške iz- obrazbe. Kaj te je pripeljalo v varstvo narave in terensko biologijo? Po vojni za osamosvojitev Slovenije se je na področju varstva naravne dediščine sprostilo delovno mesto na takratnem Za- vodu za varstvo naravne in kulturne dedi- ščine Celje (danes območna enota Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave). Tako sem se odločil za spremembo ter za- menjal razred s pisarno in opravljanjem pretežno uradniških naravovarstvenih nalog. Na celjski enoti Zavoda sem bil za- poslen naslednjih 9 let. Skupaj z ostalimi spremembami v družbi, ki so se takrat dogajale, se je tudi ta služba spreminjala; iz bolj ali manj spomeniške se je varstvo narave vrinjalo v naša življenja bolj celo- stno. To je vleklo za sabo spremembe v obsegu dela, predmetu dela, zahtevah itd. Ob opravljanju tega dela sem postajal vse bolj nemotiviran in nezadovoljen. Sistem, v katerem morata biti prisotna tako pali- ca kot korenček, je vse bolj vseboval samo palico in takšen način dela se mi je zdel nekonstruktiven. Ustvarjanje konfliktov na eni strani, na drugi pa sprejemanje de- javnosti v družbi in deklarativno varstvo nista dajala rezultatov. Hkrati sem ob po- gostih obiskih terena opažal, kako narava izginja. To me je potem spodbudilo, da sem poiskal še kakšno drugo možnost, da bi dejavneje sodeloval pri sami aktivnosti varstva narave. Tukaj sem imel predvsem v mislih, da je za aktivno varstvo potreb- no tudi poglobljeno znanje o predmetu, ki ga varuješ. Glede na to, da sem se že v osnovni šoli začel ukvarjati z metulji in da sem opazil, da se je v 15 letih, kar se z me- tulji nisem ukvarjal, stanje v naravi dra- stično spremenilo, sem videl svoje razi- skovalno polje v proučevanju metuljev. In sem se jim potem po 15 letih začel spet posvečati. En od vzrokov za spremembo je bil tudi družbeni trenutek v biologiji. Meni je bila taksonomija vedno bližje kot modernejši predmeti, kot so fiziologija, genetika, tudi ekologija … V krogih, v ka- terih sem se gibal, je kmalu začelo prevla- dovati mnenje, da je klasična biologija v zatonu in da bodo tako delovna mesta kot področja raziskovanja bolj na sodobnih področjih. Sam pa menim, da če v osnovi ne vemo, s čim se ukvarjamo, dvomim, da lahko pridemo do dobrih rezultatov. Zato menim, da je bazična biologija in s tem ta- ksonomija pomembna tudi v varstvu na- rave. Pod tem vplivom sem se zaposlil na Centru za kartografijo favne in flore, kjer sem bil zaposlen od leta 2000 do 2020, ko sem se upokojil. Kakšna je bila tvoja vloga na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine? Po letu 1992 so se na Zavodu dogajale spremembe. Financer je bilo namreč kul- turno ministrstvo, narava pa je sodila na okoljsko ministrstvo. Zato so nastajali konflikti znotraj območnih Zavodov, tudi med samimi zaposlenimi, eni so bili bolj s pogledom statičnih naravnih vrednot. Med delom na Zavodu sem prišel tudi v stik z Mladenom Kotarcem in Katjo Po- boljšaj, s katerima smo sodelovali tudi pri preoblikovanju Zavodove baze narav- ne dediščine. Ta je bila že digitalizirana. Tukaj se moram zahvaliti predhodniku Matevžu Lenarčiču, ki je poskrbel za to. Ob preoblikovanju baze se je izkazalo, da smo imeli številne podatke o pomembnih drevesih, jamah ipd. Kar se tiče kakšnih pomembnih habitatov, pa je bila vsebina baze zelo šibka. Meni se je zdelo, da so habitati zavarovanih in ogroženih vrst, rastišča redkih rastlin ipd. vsaj tako po- membni kot skalni osamelci ali drevesa. Že res, da je dolgoživo drevo treba imeti v evidenci, ampak s kakšnimi posebnimi, recimo arborističnimi ukrepi ne moremo veliko narediti ob iztekanju življenjske dobe drevesa, medtem ko lahko pri ohra- njanju populacij veliko več naredimo z aktivnim pristopom. V tistih časih je bilo težko uvajati spremembe. Ko vidiš, da ni nobenega napredka, se vprašaš po smo- tru. In če v nekih vsakodnevnih službenih opravilih ne najdeš več osebne potrditve in zadovoljstva, si začneš hitro iskati za- se primernejše delo, tudi za ceno nižjega osebnega dohodka. Med nočnim terenom v sklopu Evropskih noči nočnih metuljev v Rifengozdu pri Celju. (foto: Jože Ahtik, 11. 7. 2013) Del ekipe Tardigradi na MetuLovem dnevu, ki ga organizira DPOMS. (foto: Jože Ahtik, 12. 6. 2021) 24 Kateri del poklicne poti ti je bil najbolj pisan na kožo? Vsako obdobje ima svoje svetle in temne plati. Fajn je, če si vesel in z veseljem hodiš na delo in ga z veseljem opravljaš. Mučno pa je, ko to veselje mine. Zaradi ta- kšnih ali drugačnih vzrokov. Najbolj muč- no je, če to veselje mine zaradi zunanjih vzrokov, še bolj pa, če zaradi lastnih težav, kot je npr. zdravje. Sam sem po operativ- nem posegu na srcu leta 2004 (4 obvodi na koronarnih arterijah) preživljal izre- dno težko obdobje; začneš se spraševati, ali boš kos vsakdanjim delovnim napo- rom in nalogam, četudi je rehabilitacija po posegu uspela. Sam terenskega dela v takšnem obsegu kot prej nisem bil več sposoben opravljati, zato sem bil prisiljen v delo, ki mu nisem bil psihično, še manj interesno dorasel. Januarja 1999 ste z nekaj somišljeniki ustanovili Društvo za proučevanje in ohranjanje metuljev Slovenije. Kaj so bili razlogi za to odločitev? Menim, da ne moremo imeti uspešnega varstva narava, če ostale javnosti niso objektivno informirane o stanju v na- ravi. In preko organiziranih sistemskih služb se mi je zdelo, da se v tej smeri nič ne premika. Tudi zgledi iz držav zahodne Evrope so kazali na pomembno vlogo ci- vilnih iniciativ, kot so društva in ostale nevladne organizacije, pri varstvu nara- ve. Določene spremembe sem poskušal udejanjiti preko entomološkega društva. Najprej s tem, da bi dvignili etični odnos in spremenili način razmišljanja, ki je bil takrat še precej filatelističen (zbiranje metuljev). Ob tem so se potihoma poja- vljali odpori, kajti takrat je bila še vedno prisotna miselnost, da se lahko s prodajo prepariranih metuljev (ali drugih žuželk) tudi služi. Povezal sem se s Tatjano Čelik in še malo mlajšim Rudijem Verovnikom in tako smo za začetek skupaj naredili začetne korake proti poimenovanju vseh dnevnih metuljev s slovenskimi imeni. Ta- krat so začele brsteti tudi ideje za Atlas dnevnih metuljev Slovenije in kot zače- tni poskus preverjanja možnosti izdaje takšnega dela je nastal Atlas ogroženih vrst dnevnih metuljev. Ob sodelovanju še nekaterih metuljarjev (poleg Verovnika) sva ga pripravila s Tatjano Čelik, izdalo pa ga je leta 1996 Slovensko entomolo- ško društvo Štefana Michielija. Takratna največja težava pri zbiranju podatkov je bila, kdo lahko s posredovanim podatkom razpolaga in kakšna je njegova material- nofinančna vrednost. Sam menim, da je podatek o najdbi osebka neke vrste zgolj zabeležba dejstva iz narave in tak poda- tek, če ni uporabljen za namene ohranitve tega dejstva, temveč obleži nekje v osebni beležnici ali celo zgolj v posameznikovi zavesti, ni vreden nič. Čutil sem vse večji razkorak do drugače mislečih entomologov, somišljenikov pa nas je bilo tudi nekaj, zato smo se odločili za ustanovitev društva, ki bi se ukvarja- lo samo z metulji in predvsem z njihovim varstvom. Uspelo se nas je dobiti 10 (to- likšen je bil namreč takrat zakonski pogoj za ustanovitev društva) in ustanovili smo Društvo za proučevanje in ohranjanje me- tuljev Slovenije. Medtem ko »navadnega« zbirateljstva ne odobravam, pa zagovarjam oblikovanje osebnih zbirk za študijske namene. Vr- stna pestrost in včasih podobnost med metulji, še posebej nočnimi, je tolikšna, da za razločevanje dveh taksonov včasih ni dovolj zgolj slikovna primerjava živih osebkov, temveč je treba določitev opra- viti s pomočjo primerjave za posamezno vrsto značilnih taksonomskih znakov. In dejstvo je, da brez usmrtitve osebka in hrambe dokaznega materiala to ni mogo- če. Če pa »predmeta« ne poznamo dovolj dobro, ga tudi varovati ne moremo. Kje so bili glavni izzivi, s katerimi ste se soočali na poti z novim društvom? Pojavil se je določen razkol med metuljar- ji. Nekaterim ni bil všeč kodeks, kjer je eno izmed glavnih določil to, da se z me- tulji ne trguje. In predvsem, da se upošte- va veljavno zakonodajo. Razne zgodbe o trgovanju s preparati metuljev in osebkov drugih redkih ter celo ogroženih žuželčjih vrst so bile namreč še zmeraj realnost, od tod izhaja tudi obojestransko nezaupanje. Upoštevanje dogovorjenih pravil je po mojem mnenju osnovni pogoj za uspešno delovanje kateregakoli dela družbe, to- rej tudi pri ribičih, lovcih ali metuljarjih. Ne morem namreč soglašati s tezo, da so pravila zato, da jih kršimo, zato tudi ne sprejemam ravnanj nekaterih, ki namer- no preizkušajo, do kod jim bo svojevoljno ravnanje dopuščeno. Kako vidiš društvo danes? Si si ob usta- novitvi predstavljal, da se bo odvijalo tako? Ob ustanovitvi sem si predstavljal, da nam bo uspelo malo hitreje rasti. Tako številčno kot po rezultatih. Pa ne, da ni rezultatov, daleč od tega. Ves čas me ču- di ta razlika v dojemanju dobrovoljstva ali prostovoljstva med zahodnim svetom (npr. Veliko Britanijo) in nami. Zdi se mi blazna razlika. Če jim uspe v Veliki Brita- niji pridobiti 100.000 ljudi za popisova- nje metuljev na vrtovih, kar predstavlja 0,15 % prebivalstva, potem bi si predsta- vljal, da je v Sloveniji to vsaj nekaj sto lju- di, če ne že tisoč. Žal ni tako, bi pa bilo to nujno, da bi s tem dvignili splošno zavest o potrebi ohranitve našega življenjskega okolja. Ozaveščenost različnih javnosti se mi zdi za varstvo narave in tudi metuljev najbolj pomembna. In pa da vsak posame- znik lahko naredi kaj dobrega, seveda pa tudi slabega. Mala dejanja se nalagajo in na koncu lahko to rezultira v zelo slabem ali dobrem stanju narave. Danes smo žal priča prvemu. Predstavljal sem si tudi, da nam bo uspe- lo pridobiti več mladih, tukaj predvsem mislim na srednješolce in osnovnošol- ce. Sedaj, na primer, ko več svojega časa posvečam enemu od svojih konjičkov iz mladosti – ribištvu, svoja ribiška znanja in izkušnje prenašam na osnovnošolsko mladino na Ljubnem ob Savinji, kjer vo- dim ribiški krožek. No, tudi tej mladeži sem in še bom posredoval marsikatero sugestijo o obnašanju v naravi, o njenem varovanju pa tudi kakšno informacijo o žuželkah, kajti učili se bomo muhariti. To predajanje znanja se mi zdi namreč izre- dno pomembno. Je pa res, da se je bilo z vodenjem DPOMS iz periferije (kjer ni sti- ka s študenti) težje ukvarjati, tako da sem zelo hvaležen Rudiju, saj je uspel k delu z metulji in v društvu privabiti mlajše ge- neracije. Prav te so ob njem tudi zaslužne Na terenu pri Rakitovcu z Rudijem Verovnikom. (foto: Jože Ahtik, 20. 5. 2001) 25 za sedanje rezultate in mesto društva v družbi. Kaj vidiš kot glavne razloge za manjšo vključenost ljudi v prostovoljna dru- štva na področju ohranjanja narave pri nas? Mislim, da se nam zelo pozna narodo- va majhnost in nekakšen stalen občutek ogroženosti, od koder izvira mala pripra- vljenost na povezano delovanje, razen v situacijah, ko se vsi počutimo ogrožene. Če se primerjamo z narodi, kjer se posa- meznikom ni bilo treba krčevito boriti za hrano in prostor, imajo tam drugačen odnos drug do drugega in tudi do samih sebe. Mi se pa kar zapremo s strahom, postanemo agresivni, ne iščemo več so- delovanja, obnašamo se egoistično in smo sami sebi hitro zadostni. Zato tudi mislim, da nismo pripravljeni nameniti toliko svojega časa in energije za skupne cilje, kot to počno ljudje večjih narodov. Poznamo te tudi kot lovca in ribiča. Kako si usklajeval varstvo narave in lovstvo? Ko sem začel delati na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine, sem bil včasih težje razumljen, ker sem takoj na začetku povedal, da sem lovec. Ne tajim, da po svoje v lovu uživam. Lov se mi je zdel vedno kot igra, ki v določenem tre- nutku nudi posamezniku adrenalinsko za- dovoljstvo, in kot v vsaki igri veljajo tudi v lovu neka dogovorjena pravila. Sam sem si za odločanje o morebitni uplenitvi divjadi postavil še dodatna merila in se za ukrivi- tev prsta na puškinem sprožilcu odločim šele, ko so le-ti izpolnjeni. Bi se pa strinjal s tem, da je v človeku kot biološkem bitju tudi nekaj plenilskega. Mogoče pri kom to ni tako močno izraženo, domnevam pa, da neka notranja agresivnost obstaja pri skoraj vseh, in če je lov lahko tisti ventil, preko katerega nadomesti agresijo pro- ti sočloveku, nanj brez težav pristajam. Ne odobravam pa, da se v lovstvu orožje uporablja brez razmisleka in tehtanja, ali je uplenitev živali upravičena ali ne. Člo- vek mora vsekakor biti sposoben odreči se kakšni stvari oziroma dejanju ter se imeti pod nadzorom. Opažam tudi, da znajo biti prav tisti, ki so proti lovstvu, do lovcev ze- lo agresivni. Prepričan sem tudi, da je lov v današnji kulturni krajini eden od redkih sprejemljivih načinov uravnavanja ravno- vesja v naravi. Ne predstavljam si, kako bi brez lova krotili trenutno številčno ek- splozijo populacije divjih prašičev po celo- tni Evropi, še posebej na območjih, kjer se širi afriška prašičja kuga. Nenazadnje pa je divjačina izredno kakovosten in obno- vljiv naravni vir beljakovin. Osebno nikoli nisem imel težav z združevanjem varstva narave in lovstva, je pa res, da se z var- stvom divjadi nisem neposredno ukvar- jal, čeprav to področje ves čas spremljam. Danes sem prepričan, da je odnos človek – divjad izredno kompleksen preplet od- nosov, v katerega niso vključeni zgolj lovci in njihovi zagovorniki na eni ter naspro- tniki na drugi strani, temveč je treba ta kompleks obravnavati tako z ekonomske kot psihološke, sociološke in drugih plati. Poudarjam pa, da zagovarjam lovstvo kot obliko trajnostne rabe divjadi kot narav- nega vira na podlagi sodobnih spoznanj biologije in ekologije divjadi, ne pa lova kot takšnega ali drugačnega krivolova. Leta 1985 si sodeloval na 6. evropskem prvenstvu v castingu kot član jugoslo- vanske reprezentance. Nam lahko naj- prej razložiš, kaj je casting? Casting je športna disciplina, pri kateri se kot tekmovalni pripomoček uporablja ribolovni pribor: palice, kolesca, najlon- ska vrvica, muharska vrvica, obtežilniki, umetne muhe … Gre za tekmovanje v ob- vladovanju ribiškega pribora. Tekmova- nja se odvijajo na travnatih površinah na stadionih ali na športnih letališčih. Vsaka disciplina ima svoja pravila, predpisano tehniko in svojo opremo. En del je tek- movanje v ciljanju tarč z umetno muho ali obtežilnikom kapljičaste oblike, drugi del pa tekmovanje v metih umetne muhe ali obtežilnika v daljavo. Gre sicer za neo- limpijsko športno panogo, a se tudi zanjo organizirajo lokalna, državna, kontinen- talna in svetovna prvenstva. Včasih smo bolj uporabljali izraz suhe discipline (kot nasprotje tekmovanjem v ribolovu), zdaj pa se je tudi v slovenščini uveljavil izraz casting. Katera disciplina ti je bila najbolj pisa- na na kožo? Najbolj všeč mi je bil met obtežilnika v da- ljavo, kjer sem metal s svojstveno tehniko znotraj dovoljenih meja. Takrat sem se na mednarodnih tekmovanjih uvrščal okrog petega mesta. Še največ pa sem z ukvarja- njem s to vejo ribištva pridobil z ogledo- vanjem večjega števila krajev in predelov nekdanje Jugoslavije in tudi drugih kon- cev Evrope, ki jih drugače zanesljivo ne bi obiskal. Kako bi primerjal organiziranost lov- cev, ribičev in metuljarjev? Lovci in ribiči so podobno organizirani – lokalna društva, združena v območne zveze, te pa združene v enotno republiško zvezo. Ob tem moramo imeti pred očmi, da je v Ribiško (RZS) oziroma Lovsko zve- zo Slovenije (LZS) posredno včlanjenih več tisoč članov (v LZS preko 20.000). Mi, metuljarji, rekel bi malo v šali in malo Prva redna delovna skupščina DPOMS na Paškem Kozjaku (15. 5. 1999) – od leve proti desni: Stane Sever, Andreja Škvarč, Tone Lesar, Matjaž Jež, Franc Rebeušek, Jože Ahtik, Željko Predovnik. (foto: arhiv DPOMS) Del etičnega kodeksa, ki je bil sprejet ob ustanovi- tvi in je temelj Društva za proučevanje in ohranja- nje metuljev Slovenije. 26 zares, pa smo razdruženi v dveh društvih. Nekateri so sicer člani obeh, kar je dobro, saj to omogoča hitrejši pretok informacij. Žal pa nas je v obeh skupaj še vedno re- lativno malo, tako da realizacija kakšnih večjih projektov skoraj ni uresničljiva, vendar opažam dokajšnjo zagnanost mlajših članov za delo in zato ne vidim objektivnih težav, da v doglednem času ne bi uspeli osvežiti našega vedenja o razšir- jenosti dnevnih metuljev z izdajo posodo- bljene verzije Atlasa. Tudi ne bi bilo slabo, če bi uspeli sočasno na tak način predsta- viti razširjenost nekaterih družin nočnih metuljev, ki so tudi aktivne podnevi. Reprezentanca Jugoslavije na 6. evropskem prvenstvu v castingu v Šoštanju. (vir: Naš čas, 12. 9. 1985) Na Oddelku za raziskave organizmov in ekosistemov Nacional- nega inštituta za biologijo (NIB) so ob mednarodnem dnevu bi- otske raznovrstnosti izdali novo knjigo velikega formata o biodi- verziteti Slovenije z naslovom Neverjetna. V knjigi prevladujejo fotografije slovenske narave, ki so dopolnjene z zanimivimi krat- kimi besedili. Z njo želijo naravo ljudem približati in sporočiti, da je ohranjanje biodiverzitete kolektivna odgovornost in dolžnost vsakega posameznika. Knjiga je nastala v okviru projekta LIFE Naturaviva, ki ga sofinancirata Evropska komisija in Ministrstvo za okolje in prostor. Do izčrpanja zaloge je knjigo možno dobiti z osebnim prevze- mom na sedežu NIB, Večna pot 111, Ljubljana, nujna pa je pred- hodna najava na neverjetna@nib.si. Neverjetna biodiverziteta Slovenije 27 (Ne)spregledano iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije REGNOV FONOSKOP, PRVI GRAFIČNI PRIKAZ ZVOKA NA SVETU Besedilo: Tomi Trilar Ivan Regen (1868–1947), svetovno priznani pionir sodobne bioakustike, je bil rojen v Lajšah pri Gorenji vasi v Poljanski dolini. Študiral in doktoriral je na Dunaju, kjer je kasneje veči- noma živel in tam v nesrečnih okoliščinah, v požaru, ki je uničil večino njegovih instrumentov in zapuščine, tudi umrl. Preučeval je petje in zvočno komunikacijo žuželk, predvsem murnov in kobilic. Pri številnih vrstah je najprej raziskal zgradbo in delovanje cvrčal. Mnogi ugledni biologi tedanjega časa so trdili, da te žuželke slišijo s tipalnicami, vendar je Ivan Regen dokazal, da je slušni organ teh žuželk timpanalni organ na golencih sprednjih nog. Kasneje je z vrsto dobro premišlje- nih poskusov dokazal tudi, da zgoraj omenjene vrste za zvočno komunikacijo uporabljajo zračni zvok, tako kot ljudje in mnoge druge živali, in ne tresljajev, ki se prenašajo po podlagi, kot so trdili nekateri tedanji raziskovalci. Glavni poskus o privabljanju samic poljskega murna (Gryllus campestris) s samčevim petjem je napravil v tako imenovanem geobiološkem laboratoriju, pravzaprav ogromnem insektariju. Pri tem je v veliki raziskovalni areni naenkrat uporabil 1.600 samic poljskega murna, ki so mu jih nabiralci iz domovine po- šiljali po pošti v posebnih transportnih zabojčkih, ki jih je v ta namen izdelal sam. LEDENODOBNI ROSOMAH, PALEONTOLOŠKO PRESENEČENJE IZ ERJAVČEVE JAME Besedilo in foto: Matija Križnar Rosomah ali žeruh (Gulo gulo) je danes največji predstavnik kun. Današnji življenjski prostor te zveri obsega Skandinavijo ter Rusijo vse do Aljaske in severnih predelov Kanade in ZDA. Zgodovinski podatki kažejo, da je imel rosomah včasih veliko večjo razširjenost in je v pleistocenu dosegel celo obale Jadra- na in Pireneje. Fosilne ostanke rosomaha so v Sloveniji do sedaj našli na še- stih najdiščih. Najbolje ohranjene skeletne ostanke so našli v jami pri Kostanjevici na Krasu, opisal pa jih je italijanski geolog in speleolog Franco Anelli. Druga najdišča fosilnih rosomahov so še v Križni jami (ostanki odkriti že leta 1879), Ludvikovi jami pri Sežani, Jami velikih podkovnjakov na Kraškem robu in Potočki zijalki pod Olševo, geološko najstarejši (približno 210.000 let) pa so ostanki rosomaha iz kostne breče kamnoloma Črnotiče. V pomladnih mesecih leta 2021 so lokalni jamarji pri raziskovanju Erjavčeve jame pri Solčavi naleteli na ostanke rosomaha. Odlično ohranjeno lobanjo, prekrito s peščenim sedimentom, so našli v globljem delu jame, kamor je bila verjetno prenesena iz višje ležečih in danes erodiranih plasti. Novo odkritje rosomaha lepo dopolnjuje podatke o razširjenosti pleistocenskih rosomahov v Sloveniji in tudi na širšem ozemlju tega dela Evrope. Najnovejša najdba lobanje rosomaha iz Erjavčeve jame pri Solčavi je bila pravo paleontološko presenečenje. Dolžina ostanka je približno 16 cm. Prvi začetki bioakustike segajo v leto 1913, ko je Ivanu Regnu uspelo s fonosko- pom (galvanometrskim oscilografom) kot prvemu na svetu grafično prikazati čirikanje poljskega murna (Gryllus campestris). Zvočni signal murna, ki je čiri- kal v kletki, je sprožil iskrenje elektrod, kar je zabeležil premikajoči se filmski trak. (foto: David Kunc) 28 Fotoživ Evropska divja mačka (Felis silvestris) na območju Slovenije naseljuje predvsem obsežne kraški relief. (foto: Aleksander Kozina, 11. 4. 2022, Dolenjevaško polje) Hladnikova bunika (Scopolia carniolica f. hladnikiana) je redka oblika kranjske bunike, ki ima cvetni venec znotraj in zunaj rumenkast (pri ti- pični obliki je zunaj rjavkast). V okolici Turjaka je to obliko v začetku 19. stoletja prvi opazil Franc Hladnik in po njem so jo tudi poimenovali. (foto: Luka Pintar, 29. 3. 2014, soteska pod Lubnikom) Zeleni žužnjak (Buxbaumia viridis) je nenavaden mahov Nature 2000, ki uspevajo v Sloveniji. V Sloveniji živijo tri vrste frfotavčkov (rod Leptidea). Splošno razširjena in poznana sta navadni in irski frfo- tavček, ki ju ponavadi obravnavamo kot kompleks vrst, saj je njuna prepoznava možna le s primerjavo dolži- ne delov genitalnih struktur. Redkeje pa se bomo srečali z velikim frfotavčkom (L. morsei, na sliki), katerega razširjenost pri nas je še vedno slabo poznana, saj ga le pozorno oko loči od preostalih frfotavčkov. Središče razširjenosti velikega frfotavčka v Sloveniji je v Beli krajini, kjer živi v presvetljenih gozdovih s črnim grahor- jem, ki je hranilna rastlina gosenic. Velikokrat ga lahko srečamo tudi na okoliških cvetočih travnikih. Pri nas je vrsta ogrožena in zavarovana, za njeno varstvo je opredeljenih šest območij Natura 2000. (foto: Barbara Zakšek, 20. 5. 2022, Adlešiči) 29 Pegasti vitki kozliček (Rutpela maculata), pri nas ena najpogostejših vrst kozličkov, je bil malo prej še na marjetici in nato padel z nje prav v pajkovo mrežo. Ujet je bil le za nekaj sekund, nakar se je sam osvobodil. (foto: Janez Kamin, 12. 6. 2021, Ajševica) Svoje fotografije za naslednjo izdajo lahko pošljete do 15. oktobra 2022 na bilten.trdoziv@gmail.com. Jamska kobilica (Troglophilus sp.) med levitvijo v jami Pećina ispod Radetine kule (Radetina peći- na) v Bosni in Hercegovini. (foto: Eva Pavlovič, 19. 2. 2022, Ćoralići – BIH) dinarske jelovo-bukove gozdove, ki pokrivajo razčlenjen mah, ki raste na zelo mokrem trhlem lesu. Gre za eno izmed petih vrst (foto: Simona Strgulc Krajšek, 18. 4. 2022, Soča, zaselek Na Skali) 30 Med prvimi opraševalci ob spomladanski otoplitvi lahko med cvetočimi zaplatami opazimo hitro letečo čebelo, ki neprenehoma obletava izbrane cvetove. Na cvetovih se le redko ustavi. Samci kožuhastih čebel namreč tako oprezajo za samicami, ki na teh rastlinah nabirajo cvetni prah in medičino. Sami pa na cvetovih pristanejo le za energetsko oskrbo letenja in parjenja. V Sloveniji je popisanih 11 vrst kožuhastih čebel, od katerih je najbolj pogosta pušonoga kožuhasta čebela (Anthophora plumipes). Iz latinskega imena bi lahko izpeljali pridevnik puhastonoga (lat. pluma = puh in pes = noga). Slovensko ime pa se navezuje na puš, ki ga lovci naredijo iz povezanih ščetin merjasca in si ga zataknejo za klobuk. Ime se v obeh primerih nanaša na srednji par nog pri samcih (sl. 1). Obarvani so sivorjavo, na obrazu pa imajo rumeno obrazno masko (sl. 2). Samice lahko v Sloveniji najdemo v dveh barvnih različicah. Prva je podobna kot pri samcih – rjava do sivkasto rjava (sl. 3, 4), druga pa je povsem črna (sl. 5), le dla- ke pelodnih krtačk na nogah so svetle ali rdečerjave. Za razliko od samcev nimajo obrazne maske. S svojo odlačenostjo močno spominjajo na manjše čmrlje, a se jih spomladi po večini loči že po velikosti. Zgodaj spomladi namreč letajo samo matice čmrljev. Te so precej večje od kožuhastih čebel, ki dosegajo velikost okoli 1,5 cm. Pušonoge kožuhaste čebele se prehranjujejo z zgodaj cvetočimi rastlinami, kot so škrlatnordeča mrtva kopriva, navadni pljučnik, kasneje pa tudi z drugimi rastlinami z globokimi cvetovi. Letajo od začetka marca do junija. Njihov življenjski krog je podoben kot pri ostalih čebelah samotarkah. Spomladanska otoplitev prebudi mirujoče čebele. Sledita iskanje hrane in parjenje. Samci so aktivni že pred samicami. Po paritvi samci relativno hi- tro umrejo, samice pa začno s pripravo gnezda. V tleh si izkopljejo rove, dolge nekaj centimetrov, najpogosteje v nagnjene površine ilovice ali v bolj peščen substrat (sl. 6). V njih ustvarijo zarodne celice, kamor odložijo hrano in jajčeca. Ličinke se razvijejo v odrasle osebke že v istem letu, a ostanejo v svojih zarodnih celicah do naslednje pomladi. Osebna izkaznica: PUŠONOGA KOŽUHASTA ČEBELA (Anthophora plumipes) Predstavlja: Blaž Koderman Foto: Blaž Koderman (1–4, 6) in Andrej Gogala (5) 1 3 54 6 2 31 Avgusta 2021 je po enoletnem premo- ru ponovno potekal popis teritorial- nih volkov z izzivanjem tuljenja (ang. howling) v organizaciji društva Dinari- cum. Popis je aktivnost v sklopu držav- nega monitoringa populacije volkov v okviru projekta Spremljanje stanja ohranjenosti volkov v Sloveniji v sezo- ni 2020/2021, ki ga je financiralo Mi- nistrstvo za okolje in prostor. V preteklih letih se je volčja populacija prostorsko širila predvsem v predalpski in alpski prostor, kar je botrovalo tudi k širitvi popisnega območja. S tem smo za- gotovili možnost sistematične zaznave pojavljanja volčjih legel preko celotne- ga območja stalne prisotnosti volkov v Sloveniji. V letu 2021 smo mreži dodali 113 novih kvadrantov, predvsem na SZ Slovenije (območje Kobarida, Tolmina, Mosta na Soči, Kanala, Železnikov, Idrije in Kranjske Gore). Območje raziskave po novem zajema 605 kvadrantov (3 x 3 km) in obsega slabih 30 % površine države. Takšna razširitev je pomenila velik orga- nizacijski zalogaj za našo ekipo. Zaradi lažje koordinacije smo območje popisa razdelili na dva dela: alpski (severno od primorske avtoceste) in dinarski del (juž- no od avtoceste), ki sta se izvajala v loče- nih terminih. Z namenom izobraževanja novih prosto- voljcev ter utrjevanja znanja že izkušenih tuljačev smo skupaj z ostalimi projektni- mi partnerji (Zavod za gozdove Sloveni- je, Biotehniška fakulteta Univerze v Lju- bljani in Javni zavod Triglavski narodni park – TNP) organizirali 6 predavanj, ki so potekala v prvih dveh tednih meseca avgusta. Izvedli smo po tri v vsakem delu (v Ljubljani, Pivki in Kočevju ter na Bledu, v Tolminu in Cerknem). V drugi polovici meseca je nato potekal popis. Najprej v alpskem delu (17. in 18. 8.), s pomočjo 162 prostovoljcev ter z naravovarstveni- mi nadzorniki TNP, ki so pokrili območje znotraj parka. Teden zatem (24. in 25. 8.) pa je potekal še dinarski del popisa, kjer je sodelovalo 157 prostovoljcev ter poklicni lovci znotraj lovišč s posebnim namenom. Med popisom smo zabeležili 12 odzivov volkov. Skupaj s predhodno popisanimi območji (pokritimi s pomočjo projektne ekipe), zbranim fotomaterialom in neka- Popis teritorialnih volkov z izzivanjem tuljenja 2021 Besedilo: Eva Mlinarič in Živa Hanc terimi dodatnimi opažanji smo potrdili skupaj 8 reprodukcij v letu 2021. Vse, ki jih zanima več podrobnosti in re- zultati monitoringa volkov za sezono 2020/21, vabimo k branju poročila pro- jekta, ki je objavljeno na spletni strani http://www.volkovi.si. Na vsakem popisnem kvadrantu eden izmed terenske ekipe izvede serijo tuljenj. (foto: Nika Perinčič) Želimo se zopet zahvaliti vsem vpletenim v organizacijo in izvedbo popisa. Tako delo članov društva kot vas popisovalcev je pro- stovoljno. Zavedamo se, da sodelovanje pri popisu zahteva veliko mero iznajdljivosti, prilagajanja in požrtvovalnosti. Zelo ceni- mo vašo pomoč pri izpeljavi in upamo, da bomo sodelovali tudi v prihodnje. V izogib vprašanjem, ali se nam lahko tudi letos pridružite na popisu vol- kov, sporočamo, da MOP za sezono 2021/22 ni razpisal državnega moni- toringa volka, katerega del je bil tudi howling, zato ta v letu 2022 odpade. Ko in če bo ponovno potekal, vas bo- mo o tem pravočasno obvestili preko kanalov društva Dinaricum in bomo hvaležni vaše pomoči pri izvedbi. Popisni obrazec izpolnimo s podatki o točki izzi- vanja in morebitnimi odzivi volkov. (foto: Rudi Kraševec) Vsaka ekipa je zadolžena za popis 4–5 kvadrantov. (foto: Rudi Kraševec) Na zbirnem mestu se prostovoljci razdelijo v te- renske ekipe. (foto: Rudi Kraševec) 32 Ravno v času velike noči, ko je nastajal ta prispevek, so bili pisanci zelo popu- larni. A članek pred vami je namenjen malo drugačnim, manj znanim, a zato prav nič manj zanimivim pisancem: ri- bjim pisancem. Pisanci (Phoxinus sp.) so majhne ribe iz družine klenovcev (Leusciscidae), ki do- sežejo velikost do štirinajst centimetrov, najpogosteje pa so veliki med sedem in deset centimetrov. So splošno razširjeni, saj naseljujejo različne tipe vodnih teles, od visokogorskih jezer do nižinskih po- tokov in rek. Kljub temu so hladnoljubne ribe, ki jim ustrezajo temperature med sedmimi in dvajsetimi stopinjami, pred- vsem pa je za njihov obstoj pomembna dovolj visoka koncentracija kisika v vodi. Tako lahko v hitro tekočih rekah in poto- kih kratkoročno prenesejo tudi višje tem- perature. Raziskovalci so ugotovili, da je optimalna temperatura za razvoj njihovih možganov 14 °C. Pri pisancih je prisoten spolni dimorfizem, kar pomeni da se sa- mice in samci razlikujejo. Samci imajo veliko večje, širše in bolj zaobljene prsne plavuti. Drstijo se na trdi podlagi, vendar njihova jajčeca niso lepljiva, zato jih odložijo med prodnike, kjer so zaščitena pred vodnim tokom, hkrati pa jih voda, bogata s kisi- kom, ves čas preliva. Po nekaj dnevih se iz jajčec razvijejo ličinke, ki se pustijo od- nesti v mirnejši del vodotoka. Tam, med bogatim rastlinjem, ki jim daje zatočišče in hrano, aktivno lovijo vse, kar plava v vodnem stolpcu, od alg pa do majhnih nevretenčarjev oziroma njihovih ličink. Tudi odrasli pisanci so omnivori, kar pomeni, da se prehranjujejo tako z ra- stlinsko kot živalsko hrano. Najraje ima- jo majhne rakce, na primer vodne bolhe. Čeprav so pisanci na videz nezahtevne, visoko prilagodljive ribe, pa za razvoj in razmnoževanje potrebujejo hladno vodo z veliko kisika ter specifična mikrookolja, ki omogočajo razvoj vseh različnih razvoj- nih stopenj. GENETSKE RAZISKAVE PISANCEV SO POSKRBELE ZA PRESENEČENJE Pisanci so razširjeni praktično po celo- tni Evropi, razen na jugu Apeninskega in Iberskega polotoka, ter vzhodno vse do Japonskega in Ohotskega morja. In čeprav so v začetku 19. in 20. stoletja raziskoval- ci opisali več različnih vrst, so bile le-te zaradi pomanjkanja jasno prepoznavnih Genetska pisanost pisancev Besedilo: Anja Palandačić Foto: Arhiv ribje zbirke Prirodoslovnega muzeja na Dunaju telesnih lastnosti združene v eno samo vr- sto: navadni pisanec (Phoxinus phoxinus). Nato so leta 2004 raziskovalci na osnovi telesnih značilnosti najprej obudili vrsto pisanca iz črnomorskega povodja, leta 2007 je sledil opis dveh novih vrst iz sre- dozemskega povodja in obuditev vrste iz egejskega povodja. Ko so se z letom 2015 začele prve genetske raziskave, pa je pri- šlo do prave eksplozije vrstne pestrosti. Izkazalo se je namreč, da pisanci pred- stavljajo vrstni kompleks – veliko število na videz podobnih vrst, ki pa se genetsko razlikujejo. V takih primerih se pogosto uporablja tudi izraz »kriptične (= prikri- te) vrste«, saj so bodisi zaradi pomanj- kanja znanstvenih študij bodisi zaradi dejanskega pomanjkanja vidnih zunanjih telesnih razlik med vrstami ostale skrite. Trenutno je v Evropi veljavnih 13 različ- nih vrst pisancev, prisotnih pa je še mno- go več genetskih linij. Poleg tega je ostalo še kar nekaj neraziskanih povodij, zato se bo število vrst verjetno še povečalo. Po drugi strani se je območje razširjenosti navadnega pisanca skrčilo na dele porečij Rena, Meuse in Sene v Nemčiji in Franciji. ZAKAJ SO PISANCI TAKO TEŽAVNI? Razlogov, da pisanci predstavljajo kriptič- ni kompleks vrst, je več. Na prvem mestu je pomanjkanje očitnih telesnih razlik. Če- prav je na začetku veljalo, da je vzrok za pomanjkanje odsotnost podrobnih znan- stvenih raziskav na dovolj velikem števi- lu vzorcev, je danes jasno, da je nekatere redke vrste sicer možno nedvomno ločiti od ostalih, večine pa kljub podrobnemu preučevanju, meritvam in testiranju raz- ličnih znakov vendarle ne. Vsaj ne brez statistične primerjave vzorcev. Trenutno za najbolj zanesljive telesne znake veljajo prisotnost, vzorec in velikost lusk, pred- vsem med prsnima plavutma, ter sestava pobočnice (oblika, število lusk s senzorni- mi porami). Vendar se ponovno zaplete že pri prisotnosti lusk, saj so nekatere tako majhne, da jih je mogoče videti le s poseb- nim barvanjem. Pisanec Phoxinus lumaireul iz Ižice, ujet pod mostom Peruzzijeve ulice, malo pred sotočjem z Ljubljanico. Njihovo rodovno ime v slovenščini je zgovorno, zares so pisani, kar je povezano pred- vsem z obarvanostjo v času drsti (med aprilom in junijem, odvisno od zunanjih temperatur in tem- perature vode), ko se samcem trebuh in obrobe ust ter prsnih in trebušnih plavuti obarvajo rde- če, zrastejo pa jim tudi drstne bradavice. Skupaj s prelivajočim zelenim trupom, ki ga krasijo še črne črte ali pike, so zares barviti – in čudoviti. Zemljevid razporeditve genetskih linij pisanca v Sloveniji. Sodobne genetske raziskave so pokazale, da je v Sloveniji razširjena le ena vrsta pisanca – Phoxinus lumaireul, ki pa je izjemno genetsko pestra. Zaslediti je vsaj štiri genetske podlinije: v jadranskem povodju, v porečjih Kolpe in Drave ter v osrednji Sloveniji. 1a P. lumaireul 1b P. lumaireul 1c P. lumaireul 1d P. lumaireul 33 Za številne klenovce, pa tudi ribe na splo- šno velja, da sorodne vrste naseljujejo vsaka svoje vodno območje – običajno večje reke s pritoki – porečja. Meje med porečji tako predstavljajo tudi meje med različnimi vrstami. Pri pisancih pa je ta vzorec precej pomešan, razširjenost po- samičnih vrst mnogokrat presega različ- na porečja ali celo povodja, kar onemo- goči določanje vrst glede na geografsko območje. Obstaja pa še en problem. Čeprav pisan- ci niso komercialno zanimive ribe, so se mnogokrat uporabljali za hrano le-tem, zato so bili podvrženi prenosom. Upora- bljali so se kot živa hrana v ribogojnicah, na primer na Nizozemskem. Vnašali so se kot hrana predatorskim ribam, na primer v visokogorskih jezerih v Italiji, Španiji, pa tudi Sloveniji. Včasih so bili vloženi ne- zavedno, z drugimi ribjimi mladicami. Po- gosto so se uporabljali tudi kot živa vaba. Na koncu ribolova so jih tako enostavno izpustili v najbližji vodotok, kjer prej niso bili nujno naravno prisotni. Tak primer je Norveška, kjer pisanci veljajo za invaziv- no vrsto. Pisanci se nadalje uporabljajo tudi kot okrasne ribe v ribnikih, mogoče jih je naročiti tudi po internetu. Poleg te- ga so različne vrste pisancev prišle v stik prek umetnih povezav med vodotoki, na primer preko Rensko-Donavskega kanala. Ti načini so omogočili razširjane pisancev v nova okolja, kjer jih prej ni bilo, ali pa mešanje vrst oziroma izpodrivanje narav- no prisotnih z vnesenimi vrstami. Pisanci so tako lahko hkrati ogrožene ali pa inva- zivne vrste. Ker je dolgo veljalo, da je po Evropi raz- širjena samo ena vrsta, vrste pa so na prvi pogled vse enake, ljudje niti niso opazili, da spodbujajo prenos oziroma mešanje vrst. Ljudje so ribe prenašali že v času Rimljanov, vendar kljub temu velja, da so se intenzivni prenosi/vnosi dogajali v za- dnjih 70 letih. S pomočjo vzorcev iz mu- zejskih zbirk, ki so bili nabrani v 19. in na začetku 20. stoletja, so tako raziskovalci poskušali ugotoviti, kje so bile posame- zne vrste razširjene naravno in kje so se razširile zaradi človeškega posredovanja. PISANCI V SLOVENIJI Tudi za Slovenijo je dolgo veljalo, da jo na- seljuje navadni pisanec (P. phoxinus). Ka- sneje so nekateri raziskovalci predvideli, da se poleg njega v donavskem porečju, v jadranskem povodju nahaja še ena vrsta, laški ali primorski pisanec (P. lumaireul). Ta predvidevanja so se izkazala za napač- na, saj so genetske raziskave pokazale, da je v Sloveniji razširjena le ena vrsta pisan- ca, P. lumaireul, ki pa je izjemno genetsko pestra. Tako je možno zaslediti vsaj štiri genetske podlinije, ki se bodo morda v nadaljnjih raziskavah izkazale za vrste. Prva je zastopana v jadranskem povodju, druga v porečju Kolpe, tretja v porečju Drave, četrta pa je razširjena le v osrednji Sloveniji. Ker je vrsta P. lumaireul po do sedaj zbranih podatkih razširjena vse do Srbije, tako v jadranskem kot črnomor- skem povodju, je slovensko poimenovanje vrste (laški ali primorski pisanec) preoz- ko. Vrsta je bila sicer najprej opisana na območju reke Pad, tako da bi jo bilo mo- goče opisati kot padskega pisanca. Ker pa lumaireul verjetno izhaja iz francoske be- sede lumaire, kar pomeni luč, svetilka, bi ji lahko rekli bleščeči pisanec. TRENUTNE RAZISKAVE Poleg splošnih biogeografskih raziskav o razširjenosti posameznih vrst pisanca v Evropi in Sloveniji poteka trenutno v ribji zbirki Prirodoslovnega muzeja na Duna- ju v sodelovanju z Oddelkom za biologijo Biotehniške fakultete projekt, ki preučuje selitve vodnih organizmov na Dinarskem krasu. Sofinancirata ga Avstrijska znan- stvena fundacija (FWF) in Javna agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS). Projekt preučuje, ali so trenutni vzorci razširje- nosti vrst posledica preteklih geoloških dogodkov, zgodovinskih hidroloških po- vezav, ali nanje vplivajo tudi podvodne povezave v krasu, ki pogosto povezujejo površinsko ločena sosednja porečja. Razi- skave potekajo s pomočjo genetskih analiz, Vzorčenje na Nadiži. Pisance se najlažje vzorči s križno mrežo. Postavi se jo v vodo, počaka, da pisanci priplavajo nanjo, nakar se jo potegne iz vode. Mreža se na robovih vboči in prepreči, da bi pisanci iz nje pobegnili. Vzorčenje na Nadiži. V nizki vodi Nadiže, kjer pi- sancev kar mrgoli, jih lahko zajamemo kar z mre- žo zajemalko. Za genetske raziskave se pisancem odreže delček prsne ali repne plavuti in se jih žive izpusti. Plavuti pa se jim hitro (v roku enega me- seca) regenerirajo. Alternativno se lahko vzorči tudi brise kože, vendar je predvsem za najnovejše genetske analize tako vzorčenje manj učinkovito. SKRITA BIOTSKA PESTROST Dolgo je veljalo, da Evropo naseljuje ena sama vrsta pisancev: navadni pisanec. Po številnih genetskih raziskavah pa se je izkazalo, da evropski prostor naseljuje naj- manj 23 različnih genetskih linij (na sliki označene z različnimi barvami), od katerih je trenutno veljavnih 13 vrst. Zanimivo je, da razporeditev teh vrst ne sledi porečjem oziroma povodjem, kar je običajno za razporeditev ribjih vrst. Predvideva se, da ima ta vzorec različne vzroke, ki vključujejo pretekle geološke dogodke, pa tudi vnose in prenose s strani človeka. Pisanci so eden najboljših primerov skrite biodiverzitete, saj so pokazali, da izjemna biotska pestrost ni omejena le na nedostopna ali tropska območja, ampak se lahko skriva na našem pragu, in to med organizmi, za katere me- nimo, da jih dobro poznamo. S pomanjkanjem raziskav pa se lahko zgodi, da vrste izumrejo, še predno so sploh odkrite. Na zemljevidu je »bleščeči« pisanec P. lumaireul označen z zeleno barvo, medtem ko je navadni pisanec (P. phoxinus) označen s sivo. 34 ki pokažejo stopnjo sorodnosti med raz- ličnimi/sosednjimi populacijami. Tako se je pokazalo, da so posamezne vrste pisan- cev vzdolž Dinarskega krasa večkrat »pre- stopile« hidrološko mejo med jadranskim in črnomorskim povodjem. Podrobna pri- merjava genetskih in hidroloških podat- kov v Sloveniji nakazuje, da pisanci upora- bljajo podzemne vodne povezave ter da se populacije iz na videz ločenih, nadzemnih vodotokov preko njih mešajo. Najbolj vi- den je ta proces pri pisancih iz Vipave in Pivke, pa tudi Cerkniškega jezera, Malega Obrha, Rakovega Škocjana, ki si vsaj delno delijo genetski vzorec oziroma tvorijo eno povezano populacijo. Trenutne raziskave so sicer potekale na omejenem številu ge- netskih znakov. V nadaljevanju bo študija razširjena na številne, ki bodo omogočili natančnejše ovrednotenje sorodnosti po- pulacij, poskušala pa bo tudi določiti, kdaj je prišlo do razcepa med seboj ločenih po- pulacij. Poleg tega bomo raziskovalci po- skušali določiti, v kolikšni meri so vnosi rib na območju Slovenije vplivali na raz- širjenost posameznih genetskih podlinij pisanca, ter ovrednotiti stopnjo njihove ogroženosti. Prevod besede »pisanec«, kot ga predlaga Goo- glov prevajalnik. Podzemne ekosisteme najbolj zazna- mujeta stalna tema in s tem povezano pomanjkanje hrane. Ker rastlin v pod- zemlju ni, so podzemne živali večino- ma odvisne od dotoka hrane s površja. To je eden od glavnih razlogov, da pod- zemlje označujemo za ekstremno oko- lje – okolje, kjer je hrane malo in kjer naj bi bile prehranske verige izjemno okrnjene. Pa je temu res tako? Viri hrane v podzemlju so v primerjavi s površinskimi ekosistemi skromni in ne- predvidljivi. Hrano v podzemlje prinašajo pretežno reke ponikalnice, prenikla voda, veter in živali, ki migrirajo med podze- mljem in površjem, kot so na primer neto- pirji. V breznih pomemben del organskih snovi predstavlja odmrla rastlinska bio- masa, ki vanje preprosto pade. Podzemne živali so na takšno okolje dobro prilagoje- ne: so odporne na stradanje in lahko pre- živijo dolga obdobja brez hrane. Hkrati naj bi bile prehranski generalisti, torej ne ravno izbirčne pri načinu prehranjevanja in izbiri virov hrane. Zaradi omenjenih značilnosti podzemnih ekosistemov je dolgo veljalo, da so pre- hranjevalne verige kratke in sestavljene iz zgolj treh členov: detrita oziroma odmrle organske biomase kot osnovnega člena ter dveh členov porabnikov – razkrojeval- cev (detritivorov) in njihovih plenilcev. Ta teoretična predvidevanja so bila podprta z le redkimi opazovanji živali v naravi ali laboratoriju. Preučevanje vedenja, pre- hranjevanja in odnosov med podzemni- Prvi vpogled v prehranjevalne splete dinarskega podzemlja Besedilo: Ester Premate mi živalmi je namreč izjemno zahtevno, saj nam je njihov habitat pretežno nedo- stopen. Opazujemo jih lahko ob časovno omejenih obiskih jam, v laboratorijih pa težko poustvarimo njihovo naravno oko- lje in jih težko gojimo. Danes se preučevanja prehranjevalnih ve- rig in spletov lotimo na drugačen način. Raziskovalci se tako pogosto poslužujejo analize vsebine prebavil z uporabo meta- barkodiranja DNK ali pa za določanje pre- hranjevalne oziroma trofične niše upo- rabljajo analizo stabilnih izotopov. Prav zadnja je na področju podzemne biologije prispevala k zelo zanimivim odkritjem. Omeniti velja odkritje kemoavtotrofije v jamah in s tem povezanih prehranjevalnih verig, kjer osnovo predstavljajo primarni kemoavtotrofni proizvajalci in ne odmrla organska biomasa. Takih sistemov pozna- mo na svetu zgolj peščico. Poleg tega so stabilni izotopi razkrili obstoj dolgih pod- zemnih prehranjevalnih verig, primerlji- vih s površinskimi, in podzemnih vrst, ki so specializirane za določene vire hrane. Čeprav je teh združb po svetu razmeroma malo, so nekatera dolgo sprejeta predvi- devanja o podzemnih združbah postavile na glavo. Študij, ki bi se na podoben način lotile preučevanja podzemnih združb na obmo- čju Dinaridov, do sedaj ni bilo. Dinaridi so po številu podzemnih vrst med najbolj pe- strimi na svetu in imajo zagotovo najdalj- šo zgodovino raziskovanja. V podzemlju Dinaridov bi, zaradi pestrosti habitatov in njihovih prebivalcev, lahko pričakovali tudi pestre prehranjevalne verige. Poleg tega v istih podzemnih združbah Dinari- dov nemalokrat sobiva več ozko sorodnih vrst. Na podlagi teorije o ekoloških nišah smemo pričakovati, da se sobivajoče vrste med seboj razlikujejo vsaj v eni dimenziji ekološke niše, na primer v tem, v kakšnem Slika 1: Skica slepe postranice (N. stygius) z označenimi sprednjimi okončinami na trupu – gnatopodi, s katerimi prijema delce hrane. (prirejeno po Trontelj in sod. (2012)) ~ 1 cm gnatopodi 35 habitatu živijo ali kakšne vire hrane izra- bljajo. Ali lahko podzemne vrste, ki so so- rodne in živijo v enakih habitatih, delijo ekološke niše tako, da uporabljajo različ- ne vire hrane oziroma zasedajo različne trofične niše, čeprav so viri hrane izredno omejeni? Takšno vprašanje smo za območje Dina- ridov prvič naslovili v sklopu magistrske- ga dela – naslov: Trophic differentiation and functional morphology of Niphargus (Amphipoda: Niphargus) – in študije, ki je bila plod sodelovanja dveh raziskovalnih skupin, ki se ukvarjata s podzemnimi ha- bitati in živalmi: Skupine za speleobiolo- gijo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani in Skupine za ekologijo in evolucijo v pod- zemnih ekosistemih na Univerzi Claude Bernard Lyon 1 v Franciji. Za modelni sis- tem smo uporabili slepe postranice (rod Niphargus), ki so izjemno pestra skupina podzemnih rakov, tako z vidika števila vrst kot tudi z vidika njihovih morfolo- ških in ekoloških značilnosti, in naselju- jejo različne podzemne habitate. Pogosto skupaj sobiva več različnih vrst. V naših jamah neredko skupaj najdemo vsaj dve ali tri vrste, največje število sobivajo- čih vrst pa je po trenutnih podatkih kar devet. Zaradi svoje pestrosti ter razlik v ekologiji in morfologiji predstavljajo pri- merno skupino za raziskovanje različnih ekoloških in evolucijskih procesov. Poleg prej omenjene delitve trofičnih niš smo se lotili še nekoliko bolj poglobljenih vpra- šanj. Zanimalo nas je, ali se vrste, ki se potencialno razlikujejo v trofičnih nišah, razlikujejo tudi v morfoloških lastnostih, katere lastnosti to so in ali jih lahko v pri- hodnosti uporabimo za napoved položaja vrste v prehranjevalni verigi brez zahtev- nih in dragih laboratorijskih analiz. Izbrali smo pet jam, v katerih najdemo dve ali tri vrste slepih postranic. Ob obi- skih jam smo skušali nabrati dovolj odra- slih osebkov, hkrati pa smo nabrali tudi različne tipe organske snovi – vsega, kar bi lahko predstavljalo vir hrane v vodnem okolju in je bilo prisotno v času našega vzorčenja, na primer sediment, odmrl rastlinski material, netopirsko gvano. Ži- valim smo izmerili telesno dolžino ter več znakov na sprednjih dveh parih okončin na trupu (gnatopodih, sl. 1), ki jih upora- bljajo za prijemanje hrane. Različne vrste imajo gnatopode različnih oblik in veliko- sti (sl. 2), zaradi česar smo predvidevali, da bi lahko odražali način prehranjevanja in izbiro hrane. Zatem smo analizirali raz- merja stabilnih izotopov dušika in ogljika pri živalih in virih hrane. Razmerji izoto- pov obeh elementov nosita informacije o tem, katere vire hrane živali uporabljajo in na kakšen način se prehranjujejo. S te- mi podatki lahko tudi ocenimo, v kolikšni meri se trofične niše vrst prekrivajo (sl. 3). Ugotovili smo, da se sobivajoče vrste sle- pih postranic razlikujejo v trofičnih nišah v vseh petih združbah. Razlikovale so se v izrabi različnih virov hrane, v trofič- nem nivoju ali v obojem, kar je potrdilo naša predvidevanja. Hkrati smo tudi po- kazali, da je velikost gnatopodov poveza- na s trofičnim nivojem. Vrste z manjšimi gnatopodi se prehranjujejo pretežno kot razkrojevalci, vrste z večjimi gnatopodi pa pretežno kot plenilci ali celo plenilci drugega reda. Čeprav smo se v študiji osredotočili na slepe postranice, smo posredno dobili zanimiv in pomemben uvid v prehranje- valne verige dinarskega podzemlja, ki se ga sprva niti nismo nadejali. Razmerja stabilnih izotopov dušika so pokazala, da se različne vrste slepih postranic pre- hranjujejo na kar treh različnih trofičnih nivojih – so razkrojevalci, plenilci in ple- nilci drugega reda. Ker združbe v podze- mnih vodah Dinaridov sestavlja še mnogo Slika 2: Različne vrste slepih postranic (rod Niphargus) z različnimi oblikami in velikostjo gnatopodov (primerjava glede na velikost glave). A: N. dalmatinus, vrsta z manjšimi gnatopodi, z ocenjenim trofičnim nivojem 2 (detritivor). B: N. subtypicus, vrsta z večjimi gnatopodi, za katero je bil ocenjen trofični nivo med 2 in 3 (detritivor/ plenilec). C: N. pachytelson, vrsta z večjimi gna- topodi, za katero je bil ocenjen najvišji trofični nivo znotraj naše študije, 3,5 (plenilec/plenilec 2. reda). Fotografije niso v enakem merilu; približna dolžina prikazanega dela telesa je pri A 5 mm, pri B 7 mm in pri C 11 mm. (foto: Teo Delić) Slika 3: Primer rezultatov analize razmerij stabilnih izotopov ogljika in dušika, s katerimi lahko vizualno prikažemo trofične niše vrst. Višja vrednost pomeni več težjega izotopa ogljika (po x osi) ali dušika (po y osi). Prikazana so razmerja pri treh vrstah slepih postranic (rod Niphargus) (»species«), ki se sopojavljajo v Podpeški jami. V spodnjem delu grafa so s črnimi simboli označeni različni viri hrane (»sed« = sedimenti in »CPOM« = groba organska snov), s sivo pa tisti, ki ga glede na razmerje stabilnih izotopov ogljika živali najverjetneje ne izrabljajo, saj se od njih preveč razlikuje. Trofična osnovnica (»trophic baseline«) pred- stavlja povprečno vrednost razmerja stabilnih izotopov dušika pri virih hrane. Na podlagi »oddaljenosti« posameznih osebkov (obarvane pike) od virov hrane po y osi lahko zaradi obogatitve s težjim izotopom dušika izračunamo trofični nivo vrst. Niphargus podpecanus se prehranjuje na nižjem trofičnem nivoju in z drugimi viri hrane kot preostali dve vrsti. Slednji sta pretežno plenilski in zasedata podoben trofični nivo, a se nekoliko razlikujeta po razmerju stabilnih izotopov ogljika, kar nakazuje na to, da izrabljata različne vire hrane (N. longiflagellum širši spekter virov kot N. pachytelson). A B C 36 drugih vrst, lahko zaključimo, da so slepe postranice le del očitno zelo pestrih pre- hranjevalnih spletov. V mnogih jamah, kjer najdemo vrste slepih postranic, ki se prehranjujejo kot plenilci drugega reda, je prisoten tudi proteus, največji plenilec v podzemnih vodah Dinaridov. Ta poten- cialno doda še en trofični nivo, kar podalj- ša dolžino prehranjevalne verige na štiri člene – takšna prehranjevalna veriga pa je že povsem primerljiva s površinskimi ekosistemi. Glede na obstoječo literaturo prehranje- valne verige v podzemnih vodah po svetu dosegajo dolžino do dveh ali treh trofič- nih nivojev, pri čemer so daljše verige po- vezane s prisotnostjo primarnih proizva- jalcev, kemoavtotrofov. Z rezultati naše študije lahko podzemne vode Dinaridov postavimo ob bok Edwardsovemu vodo- nosniku v Teksasu v ZDA, ki je zaenkrat edini sistem, v katerem so potrdili obstoj prehranjevalne verige s štirimi členi po- rabnikov. Nedostopnost ekosistemov, zahtevnost vzorčenja in zahtevne ter dolgotrajne analize nedvomno doprinesejo k temu, da so tovrstne študije tako redke. Rav- no zato je vsak prispevek o podzemnih prehranjevalnih verigah, pa čeprav pred- stavlja le majhen vpogled vanje, izjemno pomemben. Prehranjevalni spleti namreč zagotavljajo kroženje energije in hranil v ekosistemih. Če želimo dolgoročno ohra- njati zdrava, neoporečna vodna okolja, moramo poznati tudi člene prehranjeval- nih verig in kroženje snovi v podzemlju, saj so ti neposredno povezani s površjem. Vemo, da lahko izginotje posameznih čle- nov v prehranjevalnih spletih povzroči nepopravljivo porušenje ravnovesja ter kopičenje organskih snovi, kar lahko vodi v onesnaženja in organske obremenitve tako podzemnih kot površinskih voda. Če- prav so očem skriti in jih večina ljudi ni- koli ne sreča, imajo podzemni organizmi nezamenljivo vlogo v kroženju snovi v vo- dnih ekosistemih. Kakšno točno in kakšne trofične niše zasedajo druge vrste dinar- skih podzemnih vodnih nevretenčarjev, pa ostajajo vprašanja za prihodnost. V študijah prehranjevalnih spletov se sicer poleg izotopov dušika in ogljika uporablja tudi izotope žvepla, kisika in vodika, a sta prva dva elementa daleč najpogostejša. Razlog za to je, da sta razmerji izotopov dušika in ogljika že sami po sebi zelo informa- tivni, hkrati sta to elementa, ki sta v zadostni količini prisotna že pri zelo majhni masi tkiva in imata takšne kemijske lastnosti, da je analiza v primerjavi z drugimi enostavnejša. Razmerje izotopov ogljika nam pove, kakšne vire hrane živali izrabljajo, saj imajo živali zelo podoben »odtis« kot njihovi viri hrane; razmerje med lažjim in težjim izotopom ogljika je pri živalih in njihovi hrani skoraj enako. Drugače je pri razmerju stabilnih izotopov dušika, kjer pri prehodu med trofičnimi nivoji pride do oboga- titve s težjim izotopom. Plenilci imajo tako več težjega izotopa dušika kot razkrojevalci. Stopnja obogatitve se sicer nekoliko razlikuje med živalskimi skupinami in glede na tkiva, ki jih analiziramo, a v splošnem velja, da je dokaj konstantna med posa- meznimi trofičnimi nivoji in lahko, kadar nimamo dovolj drugih podatkov, uporabljamo splošno široko uporabljano vrednost. Na podlagi razlike med osnovnimi viri hrane in živalmi lahko tako ocenimo trofični nivo in ugotovimo, ali se prehranjujejo kot razkrojevalci, plenilci ali celo kot plenilci drugega reda. Velika pliskavka je edina vrsta delfi- nov, ki jo redno srečujemo v sloven- skem morju. Poleg njenega »nasmeha« – ki ni stvar čustvenega stanja, temveč zgolj hidrodinamike – je predvsem oko tisti del živali, ki ga ob pregledovanju fotografij glave najhitreje opazimo, pa čeprav ni nujno predmet našega prou- čevanja. Kako pa kiti in delfini pravza- prav vidijo? KAKŠEN JE TIPIČEN VRETENČARSKI VID? Vid temelji na zaznavanju ozkega dela elektromagnetnega spektra med pribli- žno 350 in 700 nanometri valovne dol- žine in je primarno čutilo velike večine vretenčarskih vrst. Vidna informacija je pomembna za orientacijo v prostoru, za iskanje hrane, zavetja in potencial- nih partnerjev, pa tudi za zaznavanje in izogibanje plenilcem. Ekološke potrebe organizmov, njihovi vedenjski vzorci, fi- ziološke potrebe ter njihova evolucijska Kako dobro vidijo delfini Besedilo: Nik Lupše Foto: Društvo Morigenos preteklost so privedli do ogromne razno- likosti tega čutila. Slednja je lahko očitna (velikost očesa, oblika leče in zenice) ali pa se odraža na mikroskopskem, tudi mo- lekularnem nivoju in temelji na izražanju različnih genov. Oko, ki veliki pliskavki omogoča dober vid tako pod kot tudi nad gladino morja. 37 Oko je organ, kjer se vidna zaznava začne. Svetloba v očesu najprej potuje skozi ro- ženico in lečo do mrežnice, ki je med me- tabolno najbolj aktivnimi tkivi v telesu. V mrežnici so svetlobno občutljive čutne celice – fotoreceptorji, ki vpijejo (absorbi- rajo) del svetlobnega valovanja in ga pre- tvarjajo v električni odziv. Ta se obdeluje v več tipih živčnih celic mrežnice in nato preko vidnega živca prenese do vidnih centrov v možganih, kjer se »ustvari« sli- ka videnega. V membranah fotoreceptor- skih celic se nahajajo posebne svetlobno občutljive beljakovine – opsini –, ki so zaslužne za zaznavanje svetlobne ener- gije. Opsini se razlikujejo po spektralni občutljivosti – zmožnosti vpitja različnih valovnih dolžin svetlobe. Vretenčarski fotoreceptorji so dveh vrst – čepnice in paličnice. Slednje so pri člo- veku okrog tisočkrat bolj občutljive od če- pnic. Paličnice omogočajo vidno zaznavo v mraku – na primer ponoči ali globlje v vodnem stolpcu –, medtem ko čepnice slu- žijo predvsem gledanju podnevi, najpogo- steje pa se jih povezuje z barvnim vidom. Barvni vid je sposobnost razločevanja spektralne sestave svetlobe neodvisno od njene jakosti. Človeški barvni vid temelji na treh razredih čepnic, ki jih glede na sestavo opsinske molekule ločimo v krat- kovalovne (najbolj občutljive v modrem delu spektra), srednjevalovne (najbolj občutljive v zelenem delu) ter dolgovalov- ne čepnice z vrhom občutljivosti v rdečem delu spektra. Veliko drugih vrst vreten- čarjev ima dodaten razred na UV-svetlobo občutljivih čepnic (glej preglednico). Ele- ktrični odziv čepnic je odvisen od količi- ne vpite svetlobne energije in ne vsebuje informacije o spektralni sestavi svetlobe. Kratkovalovna (»modra«) čepnica odgo- vori tudi na rdeči dražljaj, le da mora biti ta višje jakosti. Razlikovanje med valovni- mi dolžinami in s tem ustvarjenje barvne slike nam omogoča šele primerjava signa- la med vsaj dvema različnima razredoma čepnic, ki sta različno občutljiva pri raz- ličnih valovnih dolžinah svetlobe. Barvne odtenke najbolje zaznavamo tam, kjer se občutljivost ene čepnice manjša, druge pa veča (pri človeku je to v delu spektra, ki ga zaznavamo kot rumeno). V bolj občutljivih paličnicah najdemo ra- zred opsinov z vrhom občutljivosti v mo- dro-zelenem delu spektra. Čeprav opsini paličnic omogočajo gledanje v temi, pa slednje niso aktivne zgolj v mraku – so stalno aktivne, vendar so lahko večino dneva zasičene (saturirane) in ne tvorijo uporabnega živčnega signala. Na prime- ru delfinov bomo v nadaljevanju videli, da lahko »črnobele« paličnice omogočajo barvni vid, »barvne« čepnice pa le stežka omogočijo kaj več od gledanja odtenkov sive. VIDNE PRILAGODITVE KITOV IN DELFINOV Količina in sestava svetlobe, ki prodre v morje, se spreminjata z globino. Svetlo- ba daljših valovnih dolžin (npr. rdeča) ne prodre prav globoko, prisotna je le v zgor- njih nekaj deset metrih morskega stolpca. Najgloblje prodrejo kratke valovne dolži- ne (npr. modra), morje daleč pod gladino (1.000 m in globlje) pa je povsem brez sončne svetlobe. Očesi kitov in delfinov, ki ležita stransko (lateralno) in omogo- čata 120–130 stopinjski vidni kot, imata številne prilagoditve na raznolik morski svet. Naštejmo samo prisotnost odbojne plasti za mrežnico (t. i. tapetum lucidum), ki omogoča, da fotoreceptorji vpijejo sve- tlobo še na njeni poti nazaj, debelejšo ro- ženico za boljšo mehansko zaščito očesa ter okroglo lečo, ki učinkovito lomi svetlo- bo. Ločljivost in ostrina vida, še posebej velikih pliskavk, sta relativno dobri tako v morju kot v zraku, kjer so pliskavke ra- hlo daljnovidne. To je pomembno takrat, Raznolikost čepnic v mrežnici vretenčarskega očesa (za »povprečnega predstavnika« skupine brez vklju- čitve izjem) ter valovna dolžina svetlobe, pri kateri je učinkovitost (absorpcijska sposobnost) posameznih razredov čepnic največja. V globljih plasteh morja primanjkuje valovnih dolžin rdečega dela barvnega spektra, zato potapljaške obleke ne vidimo več rdeče. Di-, tri-, tetrakromatnost: prisotnost dveh, treh, štirih razredov čepnic, ki omogoča zaznavo barv. Barvni pro- stor ima eno os pri dikromatih in dve pri trikromatih (pri človeku: ze- lena–rdeča, modra–rumena). Monokromatnost: prisotnost zgolj enega razreda čepnic, ki ne omogo- ča barvnega vida, omogoča pa večji razpon svetlobnih jakosti, v katerih oko dobro deluje. Akromatnost: odsotnost vseh razre- dov čepnic (na primer pri številnih vosatih kitih). Barvna slepota pri človeku je naj- večkrat posledica izpada funkcije enega razreda čepnic (rdečih: pro- tanopija, zelenih: devteranopija, modrih: tritanopija). Akromatopsija je nedelovanje celotnega barvnega sistema pri človeku, največkrat je posledica okvare signalne verige, ki prizadene vse čepnice. PLITVEJE GLOBLJE Organizmi Razred čepnic glede na svetlobo UV S (modra) M (zelena) L (rdeča) hrustančnice X X X kostnice X X X X dvoživke X X X plazilci X X X X ptice X X X X zveri, kopitarji, opice novega sveta X X človek in opice starega sveta X X X kiti in delfini X Valovna dolžina 347–383 nm 397– 482 nm 452– 537 nm 501– 573 nm 38 ko se osebki dvigajo nad morsko gladino, pogosto z namenom dodatne orientacije v obalnem okolju. Mrežnice kitov in delfinov imajo, tako kot mrežnice vseh sesalcev, paličnice, ki jim omogočajo tudi zaznavanje kontrasta (npr. med jatami krila in okolico). V pri- merjavi z ostalimi sesalci imajo kiti in del- fini samo en tip čepnic (rdeč) in so torej monokromati. Tudi ta razred čepnic pa se je skozi evolucijo izgubil pri številnih vo- satih kitih (lahko bi jim rekli akromati). Prav tako so jih izgubili številni glavači in kljunati kiti, verjetno zato ker se hranijo v globinah, kjer so jakosti svetlobe preniz- ke za vzdraženje čepnic. Zobati kiti, med katere uvrščamo tudi pri nas živeče velike pliskavke, pa so jih ohranili in se ponašajo z vidom, ki ga omogočata dve vrsti foto- receptorjev – paličnice in čepnice. Vid zo- batih kitov naj bi bil tako kompleksnejši in bolje prilagojen na relativno plitvejša, svetlobno pestrejša območja morij. ALI VIDIJO VELIKE PLISKAVKE V BARVAH? Preprost odgovor na to vprašanje žal ne obstaja. Čeprav spadajo čepnice velikih pliskavk v razred tistih, ki so najbolj ob- čutljive na rdečo svetlobo, to še zdaleč ne pomeni, da vidijo v odtenkih rdeče, kakor bi rahlo zavajajoče ime nakazovalo. Bar- va je stvar konceptualizacije možganov in »rdeče« čepnice ne pomenijo nič drugega kot to, da so ti fotoreceptorji najučinko- vitejši pri zaznavanju svetlobe valovne dolžine, ki jo mi vidimo kot rdečo in ki je prisotna v plitvinah morij, kjer se velike pliskavke večinoma zadržujejo. Velja, da možgani niso sposobni ustvariti barvnega spektra brez primerjanja aktiv- nosti različnih tipov fotoreceptorskih ce- lic. Velika pliskavka podnevi in ponoči, to- rej takrat ko uporaben živčni signal pride le iz čepnic oziroma paličnic, ne more za- znavati barv. (Osamljena »aktivnost« pa- ličnic ponoči je tudi razlog, zakaj ponoči človek vidi črno-belo.) Zora in mrak pa na drugi strani ponujata svetlobne razmere, ki bi lahko omogočale barvni vid. Takrat je jakost svetlobe dovolj nizka, da palič- nice tvorijo uporaben živčni signal, še ve- dno pa je tudi dovolj visoka, da ne pade pod prag, ki omogoča normalno delova- nje čepnic. V času zore in mraka sta lahko torej aktivna oba tipa fotoreceptorjev ter tako tvorita uporaben živčni signal, s či- mer je izpolnjen pogoj za možno barvno zaznavo. Velika pliskavka je tako dvakrat dnevno sposobna zaznavanja več kot le odtenkov sive. To pogojno dikromatnost so potrdili tudi vedenjski eksperimenti, v katerih so se velike pliskavke pokazale Primerjava prodiranja svetlobe različnih valovnih dolžin v odprtem morju in obalnih vodah. (vir: NOAA – National Oceanic and Atmospheric Administration, Public domain, Wikimedia Commons) Krivulje spektralne občutljivosti čepnic izbranih vretenčarjev, ki ponazarjajo široko paleto siste- mov za zaznavanje svetlobe. A: človek (Homo sapi- ens), B: zobati kiti – primer velika pliskavka (Tur- siops truncatus), C: vosati kiti – primer kit grbavec (Megaptera novaeangliae), D: hišna miš (Mus mu- sculus), E: domača kokoš (Gallus domesticus), F: navadni močerad (Salamandra salamandra), G: zlati koreselj ali zlata ribica (Carassius auratus). (povzeto in prirejeno po: Falcón in sod. (2020): Exposure to Artificial Light at Night and the Con- sequences for Flora, Fauna, and Ecosystems. Fron- tiers in Neuroscience 14: 1–39) 700600500400300 valovna dolžina [nm] A B C D E F G od zi v če pn ic Normaliziran odziv treh razredov čepnic (polne črte) in paličnic (črtkana črta; R) pri človeku v odvisnosti od valovne dolžine vpadne svetlobe. Čepnice ločimo glede na sestavo opsinske molekule v kratkovalovne – S (najbolj občutljive v modrem delu spektra), srednjevalovne – M (najbolj občutljive v zelenem delu) ter dolgovalovne čepnice – L (z vrhom občutljivosti v rdečem delu spektra). (vir: Bowmaker J.K. & Dartnall H.J.A. (1980): Visual pigments of rods and cones in a human retina. J. Physiol. 298: 501–511; Wikipedia commons) 400 0 50 100 420 S R M L 534498 564 500 600 700 valovna dolžina [nm] od zi v fo to re ce pt or je v gl ob in a [m ] 200 150 100 50 odprto morje obalne vode 39 kot sposobne ločevanja različnih valov- nih dolžin svetlobe. Številni vosati kiti, na drugi strani, pa barvne zaznave niso sposobni. Njihov vidni repertoar je zaradi enega samega tipa fotoreceptorja – čepni- ce – najverjetneje ves čas črno-bel. Le stežka si predstavljamo, kako kiti in delfini dojemajo svoj povečini črno-beli svet in kakšne izzive predstavlja življenje na meji med vodo in zrakom. Vsekakor se zdi, da tako kot zanima podvodni svet nas, tudi velike pliskavke zanima dogaja- nje nad vodo. To je še posebej očitno na terenu, ko jih vidimo plavati bočno prav ob čolnu. V takšnih trenutkih se vpraša- mo, kdo pravzaprav opazuje in kdo je opa- zovan. Ste se kdaj vprašali, kako poteka vo- njalna komunikacija pri prostoživečih mačkah, kot so na primer ris, divja mačka, leopard in druge vrste mačk? In če si izposodimo sodobni človeški žargon v zvezi z objavljanjem na druž- benih omrežjih – je vseeno, kakšne vr- ste objavo izbereš in kje ter na kakšen način jo objaviš, če si, recimo, ris? Ali in kako se zaudarjanje (s človekove- ga izhodišča, se razume) mačjega uri- na spreminja skozi čas in na različnih gozdnih podlagah ter ali je to v mačjem svetu sploh pomembno? Za odgovore se je bilo treba podati na zanimivo, avanturistično, a hkrati tudi precej zahtevno vonjalno odpravo. Ta je med drugim vključevala izdatno ovohava- nje simuliranih urinskih markacij. Z lastnim nosom. Kaj porečete? Fuj, fej? Zanimivo? Prismojeno? Poglejmo, ka- ko je vse skupaj potekalo, in če vas za- mika, vabljeni, da vsaj za drobec časa poskusite stopiti v mačje čevlje tudi sami. Znano je, da prostoživeče mačke (družina Felidae), kot tudi mnogi drugi sesalci, med sabo zelo pogosto komunicirajo preko vo- njalnih (kemičnih) sporočil. Prednost teh je, da so dolgo obstojna in tako omogo- čajo učinkovito posredno komunikacijo. »Prejemnik« takšno vonjalno sporočilo brez težav prejme tudi, ko »pošiljatelja« že davno ni več na lokaciji markiranja. To je torej zelo uspešna strategija zlasti pri samotarskih vrstah, kar velja za večino vrst iz družine mačk, od najmanjše rjaste mačke (Prionailurus rubiginosus) pa vse do največje med njimi – tigra (Panthera tigris). Označevanje z vonjem je raznovrstno in lahko vključuje denimo iztrebljanje, dr- gnjenje žlez ob različne objekte, praska- nje in uriniranje. Pri mačkah je ključnega pomena predvsem slednje, pri čemer so pretekle raziskave nakazale, da bolj ko je Mačja vonjalna komunikacija Besedilo: Maja Mohorović Risbe: Petra Muhič markacija obstojna (tj. jo je moč zavohati dlje časa po uriniranju), tem večja je nje- na učinkovitost, saj je posledično potreba po njenem osveževanju manjša. Pomemb- na pa je tudi intenzivnost vonja. Intenziv- nejši, bolj izrazit vonj lahko učinkoviteje privabi druge osebke, kar je za medseboj- no komunikacijo pri samotarskih vrstah precej pomembno. Kako pa živali sploh uravnavajo obstojnost in intenzivnost vo- njalnih markacij? Ena od strategij, ki je v preteklih raziskavah večkrat omenjena, a prej še ni bila sistematično testirana, je izbiranje takšnih mikrolokacij oz. objek- tov za markiranje, na katerih se vonj bolje obdrži. Ampak kako vendar z nekim sistema- tičnim testom oz. poskusom preveriti, ali je dejansko kaj na tem? Po skorajda 40 neskončnih tehtanjih različnih možno- sti, številnih razpravah z raziskovalci in veterinarji, prebiranju obstoječih raziskav in tuhtanju na to temo malodane vedno in povsod je končno vendarle padla skrbno pretehtana odločitev – poskus bo izveden z mešanico urina nekastriranih oz. neste- riliziranih domačih mačk in mačkonov, kot najboljšim možnim (neinvazivno do- stopnim) približkom urina prostoživečih mačk. Potekal bo v gozdu, na primerni lo- kaciji s tipičnimi lastnostmi habitata risa in divje mačke, ki sta značilna mačja pred- stavnika naših dinarskih gozdov. Zbrano mešanico urina bom v enaki količini (in na način, čim bolj podoben risjemu) na- pršila na vnaprej izbrane mikrolokaci- je: na debla listavcev in iglavcev, mlade smrečice (ki jih risi v Sloveniji zelo radi izberejo za markiranje z urinom), gole skale različnih naklonov (navpične, polo- žne in previsne – to pomembno vpliva na izpostavljenost padavinam) in (navpič- ne) skale z mahom, pri čemer bodo urin- ske markacije nanešene tako na severno (pred soncem in izhlapevanjem bolj za- ščiteno) kot tudi na južno stran. S tem bo omogočeno testiranje vpliva hrapavosti, naklona in orientacije markirane povr- šine na obstojnost (simulirane) urinske markacije. Vse simulirane markacije bom pozorno ovohala dvakrat dnevno, pribli- žno ob sončnem vzhodu in zahodu (takrat naj bi se urinske markacije zaradi izhla- pevanja in nekaterih drugih dejavnikov najboljše vohale). Z ovohavanjem jih bom spremljala tako dolgo, dokler vonj urina nekega dne mojemu človeškemu nosu ne bo več zaznaven oz. razpoznaven. Na licu mesta bom sproti in kar se da nepristran- sko ter po enakem sistemu za vse simu- lirane markacije zabeležila prisotnost ali odsotnost in intenzivnost vonja. Potem malo statistične čarovnije in voila – re- zultati in s tem vpogled v delček mačjega vsakdana bodo na dlani. Zveni dokaj preprosto, kajne? Pa ni bilo tako zelo. Brez treh zagnanih veterinark, ki so se prijazno javile, da bodo vestno zbirale urin mačk obeh spolov, ne bi bilo nič. Urin so zbirale na način, da so pred posegom kastracije oziroma steriliza- cije pritisnile na mehur mačke, kar je, kot so mi pojasnile, ustaljen postopek praznjenja mehurja pred tovrstnimi po- segi. V približno enem mesecu so zbrale urin 24 mačk, skupaj skoraj pol litra. Ves urin sem sproti odvažala in skladiščila v domači skrinji (brez skrbi, domači so bili seznanjeni in opozorjeni, naj se ne vtikajo v posodo z rumeno vsebino – niso bili ravno srečni, a ob vseh varnostnih ukrepih, ki sem jih uvedla v skrinji, so se precej razumevajoče vdali v usodo). Pri shranjevanju so bile seveda ključne čim bolj nepredušne posodice, da so se do iz- vedbe poskusa čim bolje ohranile izvirne lastnosti urina. Nekaj sem ga predhodno žrtvovala za testni preizkus na vrtu in v gozdiču nasproti takratnega doma – uf, kako močno je zaudarjal sveži urin. Ko sem ga prvič naivno povohala čisto od blizu, se mi je zazdelo, da mi bo skurilo možgane – evo, prva lekcija! Simulirane urinske markacije bo treba ovohavati previdno, z večje razdalje proti manjši in med posameznimi vohanji bodo potreb- ni premori za »rekalibracijo« nosu (če namreč povohaš najprej eno markacijo z močnim vonjem in nato takoj drugo, je lahko občutek v razliki intenzivnosti vo- nja varljiv). Pa še en kup drugih, za rele- vantnost poskusa ključnih malenkosti se je razkrilo med predhodnim testnim pre- izkusom – živeli preliminarni poskusi! Tudi iskanje ustrezne lokacije za poskus je bilo (nepričakovano) poseben izziv. Morala je biti dovolj blizu doma, ker sem bila omejena z redno službo, in vsi tipi mikrolokacij so morali biti zastopani ter prisotni na čim manjši površini (zaradi zagotavljanja čim bolj podobnih okoljskih razmer na celotni površini izvedbe po- skusa in s tem v končni fazi primerljivo- sti in verodostojnosti rezultatov). Ko sem počasi že obupavala, se je vendarle našla primerna lokacija. Kakšno olajšanje! Če- prav se je potem šele zares začelo. Vestno in odgovorno ovohavanje (da rezultati ne bodo iz trte izviti!) dvakrat dnevno, v vsa- kem vremenu (oh, je bil muhast tisti maj 2018), približno tri tedne zapored (ko- likor je trajalo, da se je vonj za moj nos izpel na vseh markacijah) je bilo vse prej kot mačji kašelj. Ko vonj začne pojenjati, ga je včasih s človeškim nosom zelo težko zanesljivo prepoznati v množici vsepriso- tnih vonjav gozdnih procesov. To je tudi razlog za izključitev markacij na smre- čicah iz analiz, saj na njih ni bilo možno zanesljivo opredeliti prisotnosti oziroma odsotnosti vonja mačjega urina. Kakorko- li, terenskih izzivov je bilo v smislu zago- tovitve relevantnih, čim bolj nepristran- skih in zanesljivih rezultatov res veliko. Mačka v žaklju pač že ne bomo poslali v svet! Tako sem bila nemalokrat na lokaciji poskusa več ur, da sem lahko ob zaključ- ku, po odisejadah statistične obdelave Več informacij o poteku in rezultatih tega poskusa v: Mohorović M. & Krofel M. (2021): The scent world of cats: where to place a urine scent mark to increase signal persistence? Animal Biology 71: 151–168. zaupala rezultatom, ki jih predstavljam v naslednjem odstavku. Vonj mačjega urina se je (na podlagi člo- vekovega zaznavanja vonja, tj. kot za- znano z mojim lastnim nosom) najdlje ohranil na eni od južno orientiranih ver- tikalnih skal, poraščenih z mahom (tj. 465 ur, kar je približno 19 dni). Tudi sicer se je vonj najbolje ohranil na skalah z mahom (povprečje 421 ur, rang 393–465 ur). Zelo dobro se je ohranil tudi na deblih iglav- cev (povprečje 368 ur, rang 293–440 ur). Na gladkih deblih listavcev ter golih po- ložnih in golih vertikalnih skalah pa sta njegovi intenzivnost in prisotnost hitro izzveneli (povprečje 58 ur, rang 33–81 ur). Primerjaje gole skale z različnimi na- kloni (navpične, položne, previsne), se je vonj daleč najbolje obdržal na previsnih skalah (povprečje 247 ur, rang 239–249 ur). V splošnem se je vonj sicer nekoliko bolje ohranil na severno orientiranih po- vršinah kot na južnih, vendar pa razlika ni bila statistično značilna, torej morda nebistvena. Če se torej vrnemo k začetnemu vpraša- nju; če si, denimo, ris, ali je vseeno, na kakšen način komuniciraš z drugimi svoje vrste in kako »objaviš« sporočilo? Ni. Urin je ena od boljših izbir, pri čemer je urin- sko sporočilo najbolj učinkovito (tj. se najbolje in najdlje ohrani), kadar je »ob- javljeno« na grobih površinah, kot so na primer skale z mahom in debla iglavcev, in na previsnih površinah (v primerjavi z navpičnimi in položnimi). K učinkovitosti »objave« lahko verjetno pripomore tudi izbira bolj severno orientiranih površin (na severni Zemljini polobli), a za sigur- nejše zaključke so potrebne še dodatne raziskave. In za konec – izreden pomen nosu kot vohalnega organa so očitno naši predniki zaznali že dolgo tega. Pomislite samo na vse tiste pregovore, na primer »tukaj ne- kaj smrdi« ali »imaš pa res dober nos za …«. Zatorej zaupajte svojemu nosu, lahko bi rekli kar intuiciji. Naj nas dobro vodi skozi ta turbulentni čas. 41 Antropocen. »Nastop tega veka lahko pomeni začetek novega in trajnostnega odnosa med nami in planetom. To bi lahko postal čas, ko smo se naučili delovati z naravo namesto proti njej, čas, v katerem ni več razlike med naravnim in upravljanim, saj lahko postanemo pozorni skrbniki celotne Zemlje in se opremo na izredno odpornost narave, ki nam lahko pomaga povrniti skoraj uničeno biotsko raznovrstnost,« je v knjigi Življenje na našem planetu zapisal prodorni promo- tor narave in njenega ohranjanja David Attenborough. Da ohranimo našo naravo in ta planet pa ni dovolj, da to razume- mo naravovarstveniki, ljubitelji narave in naravoslovci. Naravo in biotsko pestrost mora kot prvobitno vrednoto sprejeti širša javnost. Ta in podobne misli se ni- zajo na za naravoslovce malo nenavadnih dogodkih – koncertih oz. glasbeno-scen- skih predstavah z naslovom Musica viva ali Narava v glasbi, s katerimi smo lansko jesen začeli na inštitutu Lutra v okviru evropskega projekta LIFE Naturaviva. Ker narava danes ob nebrzdanem razvoju člo- veške družbe z veliko hitrostjo propada, smo se torej odločili spregovoriti v malo drugačnem jeziku, takem, ki ga razume precej več ljudi in s katerim lahko razši- rimo krog, ki bi znal bolj tankočutno pri- sluhniti naravi. Narava v vseh svojih izjemnih pojavnih oblikah je burila domišljijo številnim umetnikom; slikarjem, pesnikom in skla- dateljem. Ob brskanju po glasbeni litera- turi smo ugotovili, da so vedenje, oglaša- nje, petje, barvitost in oblike živih bitij izjemno privlačni za glasbeno ustvarjanje. Avstrijski skladatelj Franz Schubert je denimo na klavirju z izjemno spretnostjo orisal lahkotno šviganje postrvi v potočku, francoski skladatelj Camille Saint-Saëns pa je z vokalom pretanjeno oponašal ču- dovito slavčevo petje. Tudi rastline so se pogosto znašle v glasbi – večinoma ob hre- penenju po ljubezni ali celo neuslišanosti. Slovenski skladatelj Hrabroslav Volarič je tako napisal Rožmarin, Italijan Antonio Scarlatti pa Vijolico. V program smo vple- tli tudi znane operne arije in duete – kajti celo opernim melodijam pogosto botruje navdih narave. Denimo Jacquesa Offenba- cha je prevzelo brenčanje muh, zelo spre- tno in duhovito jih je uglasbil v duetu ope- rete Orfej v podzemlju, Antonin Dvořak pa je srce parajoči nežni spev Rusalke spesnil ob občudovanju meseca. Z glasbo širimo glas o biodiverziteti Besedilo: Petra Vrh Vrezec Glasbeniki, ki združujemo tudi poklic bi- ologov in ostalih naravoslovnih ved, smo z malo pomoči ostalih profesionalnih glasbenikov na »programski voz« naložili varstvo narave ter ohranjanje naših voda, gozdov in predvsem biodiverzitete. Glas- beno-scensko predstavo Musica viva smo popestrili tudi s kostumografijo Matica Velerja. Za lažje vklapljanje v svet narave smo dodali še lepo foto-video produkcijo in začeli s predstavitvami po celi Sloveniji. Ljudem vseh poklicev, starosti in zani- manj skušamo tako približati biodiverzi- teto in pri poslušalcih prebuditi ljubezen do narave in zavest, da moramo za njeno ohranjanje sodelovati vsi, vsak po svojih močeh. Prisluhnimo njenemu šepetanju! Dokler je še čas … Ptice s svojimi raznolikimi pesmimi precej pogo- sto »narekujejo« zapise v notno črtovje mnogih skladateljev. (ilustracija rakarja (Acrocephalus arundinaceus): Jurij Mikuletič) O posledicah grabežljivega človeškega poseganja v naravo govori tudi Schubertov samospev Postrv. (ilustracija soške postrvi (Salmo marmoratus): Jurij Mikuletič) Med metulji najdemo osupljivo pestrost vrst. Prekrasen samospev o metulju, katerega plahutanje »zasliši- mo« v klavirju, je napisal francoski skladatelj Ernest Chausson. (foto: Davorin Tome) 42 Pojavljanje alg v kroglasti obliki je nenavadno, a za strunjansko laguno Stjuža (Tržaški zaliv, severni Jadran) ni novo. Že v sedemdesetih letih prej- šnjega stoletja so raziskovalci Morske biološke postaje Piran (MBP) zabele- žili pojavljanje zelene alge Cladopho- ra echinus (danes Lychaete echinus) v kroglasti obliki. Podobno algo smo tam potrdili pred nekaj leti in podrob- neje raziskali, za katero vrsto gre. Leta 2017 smo v strunjanski laguni prvič opazili tudi pojavljanje kroglične obli- ke rdeče alge Rytiphlaea tinctoria, kar je prvi podatek o prisotnosti kroglične oblike te alge v celotnem Jadranskem morju. A presenečenj ni bilo dovolj, kajti kot epifit na tej algi smo opazili tudi rjavo algo iz rodu cistozir (Cysto- seira), ki smo jo kasneje določili kot Cystoseira foeniculacea f. tenuiramosa. Leta 2019 smo na isti lokaciji opazi- li tudi večje gostote prosto plavajočih prepletenih mas druge vrste iz rodu cistozir – C. aurantia. Vse omenjene oblike alg so nenavadne in redke, zato v prispevku opisujem njihovo poraz- delitev in morfološko zgradbo ter sku- šam tudi razložiti pojav nastanka teh krogličnih oblik. S prispevkom želim približati življenje alg ne samo ljubi- teljem morja, ampak vsakomur, ki ga žene želja po neznanem, nenavadnem, novem in – zakaj ne – tudi lepem. MORSKA LAGUNA STJUŽA Strunjanska laguna Stjuža je edina slo- venska morska laguna. Ime Stjuža izhaja iz italijanske besede chiusa (»stiusa« je narečen izraz, ki so ga uporabljali doma- čini), kar pomeni zaprta. Predstavlja zelo plitvo, polzaprto obalno laguno, ki se na- haja v vzhodnem delu Strunjanskega za- liva. Lagunsko okolje je nastalo z nanosi ilovnatih usedlin strunjanskega potoka, ki so jih preoblikovali v soline in obe la- guni – veliko (Stjuža) in pretočno. Laguna meri približno 10 ha. Razdelje- na je na večjo, severno, glavno laguno – Stjuža (zamuljen nekdanji ribogojni ribnik, ki je ostal zapuščen približno pol stoletja) in manjšo, jugozahodno, pretoč- no laguno. Pretočna laguna je plitvo oko- lje, ki s približno 5 m globokim in 20 m širokim kanalom povezuje glavno laguno Stjuža z morjem. V laguni ni vodnih tokov ali večjih valov, pretok vode je odvisen izključno od plime in oseke. Ker je voda v povprečju globoka zgolj pol metra, se voda v laguni hitro ogreva in ohlaja, tako da se toplotne razmere sezonsko spremi- njajo. Zaradi izmenjave vode s Strunjan- skim zalivom preko pretočnega kanala sta slanost in koncentracija kisika podobna kot v zalivu, čeprav laguna prejema nekaj sladke vode iz majhnih kanalov s kmetij- skih površin. Za laguno je značilna mehka usedlina, sestavljena predvsem iz neraz- topljenega organskega materiala. Danes je območje lagune pomemben del Naravnega rezervata Strunjan – Stjuža, ki je vključen v omrežje Natura 2000, kate- rega glavni cilj je zavarovanje naravnih vrednot ter ohranitev biotske in krajinske pestrosti. Laguna je pomembno mokrišče, za ka- terega je značilna prisotnost slanuš in podvodnih travnikov, ki jih sestavljata morski cvetnici kolenčasta cimodoceja (Cymodocea nodosa) in mala morska tra- va (Zostera noltei). Mozaično se pojavljata po vsej laguni. Morski travniki pokrivajo večino lagune in gostijo raznoliko favno lagunskih rib in pridnenih nevretenčar- jev ter alg. Raziskovalci MBP so v obdobju 1973–2019 v laguni skupno zabeležili 19 taksonov makroalg in štiri vrste morskih cvetnic. Primerjava podatkov iz teh let nam pove, da so bile v laguni včasih pri- sotne tudi pokončne pritrjene rjave alge, kot sta na primer Cystoseira compressa in jadranski bračič (Fucus virsoides), ki so indikatorji dobrega ekološkega stanja, vendar teh vrst že v letu 2004 tu niso več zasledili. Kot smo poročali, je bračič že le- ta 2011 iz še nepojasnjenih razlogov izgi- nil s celotne slovenske obale, prav tako pa so manj pogoste cistozire. MORSKE MAKROALGE – ALI JIH POZNAMO? Vse rastlinske oblike v podvodnem ži- vljenjskem prostoru, ki živijo vsaj na za- četni stopnji razvojnega kroga pritrjene na podlago, imenujemo fitobentos ali ma- krofiti. V nadaljnjem razvoju se nekatere lahko ločijo od podlage in prosto ležijo na dnu ali lebdijo v vodi. Fitobentos na- seljuje območje, kjer še lahko poteka fo- tosinteza. Sestavljajo ga v glavnem rdeče (Rhodophyta), rjave (Ochrophyta) in ze- lene (Chlorophyta) makroalge, medtem ko so morske cvetnice (Spermatophyta) Kroglaste oblike alg v strunjanski morski laguni Stjuža Besedilo in foto: Claudio Battelli (A) Karta raziskovalnega območja. (B) Laguna Strunjan – Stjuža in pretočna laguna z razporedi- tvijo nabranih vrst alg ter smer toka morske vode med plimovanjem. Rdeče puščice predstavljajo smer izhoda, zelene pa smer vhoda morske vode. (A) Po gradnji nasipa, s katerim so zaliv pred več kot 400 leti umetno zaprli, je laguna ostala pove- zana z morjem le z večjim pretočnim kanalom in (B) z manjšimi plimskimi kanali . 43 Že leta 1807 je rdečo algo Rytiphlaea tinctoria kot Fucus tinctorius prvi opisal španski botanik Simón de Roxas Clemente y Rubio. Ime alge izvira iz latinskih besed rytis (guba), phloios (skorja), kar je vezano na prečno-progasti videz površine steljke, in izraza tinctus, ki se nanaša na uporabo te alge kot vira vodotopnega rdečega barvila, prisotnega v plastidih celic alge. Nemški farmacevt, botanik in fikolog Friedrich Traugott Kützing je leta 1843 poimenoval to barvilo ficoamatin, več kot sto let kasneje, leta 1947, pa so ga preimenovali v floridorubin. O tem barvilu se lahko sami prepričamo s preprostim poskusom: algo damo v kozarec »sladke« vode in čez nekaj časa bo voda postala rdečkaste barve. zastopane z majhnim številom vrst. Izraz makroalge vključuje vse mnogocelične al- ge, ki so načeloma razločno vidne s pro- stim očesom. Alge imajo preprosto zgrajeno telo brez pravih rastlinskih organov, kot so kore- nine, steblo, listi in cvetovi, prav tako nimajo prevajalnih tkiv. Telo alg, ki ga imenujemo steljka, je sestavljeno iz ste- blu podobnega kavloida, listu podobnega filoida in koreninam podobnega rizoida, ki ima le pritrdilno funkcijo. Poleg kloro- fila alge vsebujejo različna druga fotosin- tetska barvila, po katerih jih razvrščamo v višje sistematske skupine. Eden izmed temeljnih dejavnikov, ki neposredno vpli- va na naselitev in rast ter posledično na sestavo in zgradbo združb fitobentosa, je nedvomno tip geološke podlage. Po- membne so zlasti njene fizikalne lastno- sti, kot sta na primer tekstura in trdnost. Makroalge in morske cvetnice imajo velik pomen v morskem ekosistemu, saj so pri- marni producenti ter člen kroženja snovi in pretakanja energije; predstavljajo za- točišče za različne živalske ter rastlinske vrste in so podlaga epibiontom (organiz- mom, ki živijo na površini drugih organiz- mov). LEBDEČE MORSKE ALGE Morske lagune predstavljajo posebno okolje, v katerem se alge iste vrste lahko pojavljajo v različnih oblikah: kot pritr- jene (aptofiti) ali kot prosto lebdeče, ne- pritrjene na podlago (plevstofiti). Steljke plevstofitskih alg imajo posebne morfo- loške značilnosti in so zato lahko precej drugačne od aptofitskih oblik. V prete- klosti so menili, da so plevstofitske alge sestavljene iz delov aptofitskih steljk, ki so se odtrgale od podlage. Kasneje so ugotovili, da so nekatere vrste makroalg sposobne stalnega lebdečega življenja. V mejnih območjih, kot so morske lagune, lebdeče makroalge včasih oblikujejo ze- lo goste razširjene populacije, ki pogo- sto predstavljajo večji del vegetacije in imajo tudi pomembno funkcijo, saj pred- stavljajo zatočišče in vir hrane velikemu številu majhnih nevretenčarjev. Prosto lebdeče populacije makroalg, bogate s kroglastimi oblikami, značilnimi za lagu- ne, so v Sredozemskem morju pogoste. Sem spadajo na primer zelene makroal- ge Valonia aegagropila, Lychaete echinus, Chaetomorpha linum in rdeče alge Alsidium corallinum, Rytiphlaea tinctoria, Spyridia filamentosa. Na proučevanem območju strunjanske lagune je bilo prisotnih več vrst alg v pri- trjeni in nepritrjeni obliki. Med najbolj razširjenimi vrstami makroalg v nepritr- jeni obliki so bile zelene alge Ulva rigida, U. australis, U. compressa, U. intestinalis, U. flexuosa, U. kylinii, Cladophora lehmanniana in C. liniformis, rdeče al- ge Chondria capillaris, Polysiphonia scopulorum, P. spinosa in Ceramium spp. ter rjave alge Cystoseira aurantia in C. foeniculacea f. tenuiramosa. Alga C. foeniculacea f. tenuiramosa je bila priso- tna v obeh oblikah: v pokončni, pritrjeni na drobnih kamnih, in kot epifit na kro- glasti rdeči algi R. tinctoria. Mehko dno očitno neugodno vpliva na razvoj pritrje- nih makroalg. V Stjuži pa smo opazili tudi nekatere kroglaste oblike lebdečih alg, ki jih prestavljam v nadaljevanju. RDEČA ALGA RYTIPHLAEA TINCTORIA Rdeča alga R. tinctoria je trajnica in se lahko pojavlja v pritrjeni ali nepritrjeni obliki, odvisno od okoljskih razmer, pred- vsem od vrste podlage: trdne ali mehke. Običajno živi pritrjena na trdni, skalna- ti podlagi, na mirnih in senčenih mestih zgornjega dela stalno potopljene cone (infralitorala). Vrsta se pojavlja ob oba- lah Atlantika, v Veliki Britaniji, Španiji in na Portugalskem do severne Afrike ter na drugih območjih Sredozemlja. V pritrje- ni obliki je razširjena tudi v slovenskem obalnem morju: v Koprskem, Strunjan- skem in Piranskem zalivu. O prisotnosti kroglaste oblike te alge v Tržaškem zalivu ni bilo podatkov, v celo- tnem Sredozemlju pa o njej poročajo le iz lagune Stagnone na Siciliji (Italija). Naši podatki o prisotnosti kroglaste oblike Rytiphlaea tinctoria v strunjanski laguni Stjuža, kjer smo jo popisali spomladi leta 2019, so torej prvi; ne samo za Tržaški (A) Sploščeni stranski poganjki rdeče alge Rytip- hlaea tinctoria so močno ukrivljeni in imajo ka- veljčaste izrastke. Steljka je rumenkaste do te- mnordeče-rjave barve in postaja temnejša proti vrhu poganjkov. Na otip je skorjasta, hrustančasta. (B) V prečnem prerezu steljke se jasno vidi osre- dnja celica, obdana s petimi t. i. pericentralnimi celicami; sledijo celice sredice in temno pigmenti- rana enoslojna skorja. (A) Prisotnost številnih gruč kroglic alge Rytip- hlaea tinctoria vzdolž roba lagune je predvsem posledica delovanja vetrov in plimskega toka. (B) Detajl gostih gruč omenjene alge. 44 različno nameščeni stranski poganjki. Poganjki so iz večjedrnih celic, ki so na- nizane druga nad drugo v enem redu (vi- dni le s povečevalnim steklom). Vrste tega rodu so pri nas zelo razširjene. Pojavljajo se vse leto. V slovenskem obalnem mor- ju je precej razširjena vrsta Cladophora prolifera. Živi na kamnih in skalah biba- vične in infralitoralne cone na zaščitenih, senčnatih in manj izpostavljenih obmo- čjih. Zaradi protibakterijskega in protivi- rusnega učinka se uporablja tudi v zdra- vstvu. Razmnožuje se lahko vegetativno s fragmentacijo steljke, nespolno s trosi ali spolno. Sestavlja goste populacije v mor- skih, somornih in sladkovodnih okoljih, s pomembno ekološko funkcijo. Kladofore so pomembne tudi kot ekološki gradniki, (A) Goste agregate kroglaste oblike zelene alge iz rodu Cladophora smo prvič opazili v plitvi pretoč- ni laguni v Strunjanu. (B) Detajl gostih gruč teh alg. KROGLASTE OBLIKE ALG Nepritrjene oblike makroalg, ki rastejo v bolj ali manj sferični obliki, opisujemo z iz- razom aegagropilous, ki ga je prvi uporabil Carl Linné leta 1763, ko je opisal kroglasto obliko zelene alge Conferva aegagropila iz Baltskega morja. Izraz aegagropilous so ka- sneje uporabljali za opis alg, ki se oblikujejo v kroglice zaradi delovanja valov in to- kov vodne mase. Kützing je leta 1843 uvrstil vse kroglaste oblike nitastih zelenih alg v rod Aegagropila, vse ostale pa v rod Cladophora. Eden od najbolj znanih primerov kroglastih makroalg je Aegagropila linnaei. Kroglaste oblike tvorijo mnoge vrste iz rodu Cladophora, kot tudi približno 54 drugih morskih alg, od tega 25 rdečih, 18 zelenih in 11 rjavih. Predvidevamo, da kroglaste oblike alg v strunjanski Stjuži nastajajo kot posledica: » površinskih in pridnenih vodnih tokov, ki jih povzročajo vetrovi, predvsem burja in jugo, ter širokega razpona plimovanja (približno 67 cm), ki ustvarja plimske tokove. Vodni tokovi povzročajo kotaljenje steljk in razvoj stranskih poganjkov s številnimi močno ukrivljenimi končnimi deli. » plitve vode v laguni, ki omogoča neprekinjeno izpostavljenost steljk svetlobi, kar vpliva na njihovo rast v vse smeri. » mehke (npr. usedlinske) podlage, zaradi katere se pritrjevalne strukture alg ne razvijejo. zaliv, pač pa celotno Jadransko morje. Kroglice te alge so se v strunjanski Stjuži pojavile v izredno velikem številu. Na po- vršinah velikih 40 x 40 cm, smo prešteli med 14 in 33 kroglic (povprečna gostota je znašala 22,3 kroglice)! Kroglice so bi- le različnih velikosti, njihov premer se je gibal med 3,6 cm in 14,5 cm (v povprečju 7,3 cm). Pri nabranih kroglastih oblikah te rdeče alge nismo opazili razmnoževalnih struk- tur, zato domnevamo, da se R. tinctoria v strunjanski laguni razmnožuje le vegeta- tivno. Ugotovitev je v skladu z rezultati raziskav z drugih podobnih območij po svetu. Morda je razvoj razmnoževalnih struktur onemogočila izguba stika s trdno podlago. ZELENA ALGA CLADOPHORA PROLIFERA Vrste iz rodu Cladophora so med najšte- vilnejšimi in najpogostejšimi vrstami ze- lenih alg na svetu. Znanih je približno 200 vrst, od katerih je velika večina morskih, nekaj vrst pa živi tudi v sladkih vodah. Steljke alg tega rodu imajo razmeroma preprosto zgradbo: so pokončne, boga- to grmičasto razrasle, visoke 3–10 cm in svetlo- do temnozelene barve. Živijo posamič ali v skupinah, običajno so pri- trjene na podlago z rizoidi (koreninam podobnimi izrastki). Nekatere vrste živi- jo nepritrjene v obliki kroglic, pogoste pa so tudi kot epifiti. Steljke so sestavljene iz glavnih poganjkov, iz katerih rastejo saj njihove steljke ustvarjajo podlago za razvoj mikroalg, bakterij in mikrofavne. V Sredozemlju je znanih približno 28 vrst, od katerih je v Jadranskem morju opisa- nih okoli 20. Spomladi leta 2019 in pozimi leta 2021 smo v plitvi pretočni laguni v Strunjanu, med morskimi cvetnicami kolenčaste cimodoceje (Cymodocea nodosa) in ma- le morske trave (Zostera noltei), opazili goste agregate kroglaste oblike zelene alge iz rodu Cladophora. Na podlagi mo- lekularnih in morfoloških analiz smo algo določili kot C. prolifera. Zanjo so značil- ne valjaste končne celice z zaobljenimi konicami, celice glavnih poganjkov pa so podolgovate, rahlo kijaste. Bazalne celice opaženih primerkov niso imele pritrdil- nega dela ali rizoidov. Nismo uspeli ugo- toviti, ali so te kroglice sestavljene iz ene ali več različnih steljk. Zanimivo je, da na tem območju pretočne lagune nismo na- šli nobenega primerka te vrste, ki bi bil pritrjen na podlago. Povprečni premer kroglic je bil okoli 3 cm, medtem ko se je povprečna gostota števila kroglic na 1.600 cm2 (40 cm x 40 cm) gibala med 30 in 35 kroglicami. Pritrjene pokončne pri- merke te vrste smo v istem obdobju našli v infralitoralni coni Strunjanskega zaliva. Temeljna razlika med kroglastimi in po- končnimi primerki je bila v načinu razra- slosti nitk (žarkasta pri kroglasti obliki) in v prisotnosti pritrdilnih rizoidov (pri kroglasti obliki jih ni). Cladophora prolifera je trajnica, ki raste na trdih podlagah v spodnji bibavični coni in zgornjem infralitoralu, na zaščitenih ali rahlo izpostavljenih obalah. Tvori temno- zelene toge šopke gosto razraslih nitk. Po- sušene steljke so črne. Rast steljke poteka samo z delitvijo končnih celic. Običajno (A) Od pritrjenih oblik iste vrste se Rytiphlaea tinctoria loči po tem, da nima pritrdilnih struktur, je manjša in bolj razrasla, poganjki so žarkasto razporejeni in prepleteni v kroglasto obliko. (B) Prerez kroglice alge R. tinctoria s prikazom žarkasto razporejenih poganjkov okoli središča. 45 (A) Steljke alge Cladophora prolifera so temnozelene barve, približno kroglične oblike in čvrste teksture, sestavljene iz obilno razraslih, močno prepletenih in radialno razporejenih nitk. (B) Prikaz posameznih poganjkov, ki sestavljajo kroglico alge C. prolifera. (C) Pokončna, pritrjena oblika alge C. prolifera; rizoidi so označeni s puščico. (A) Grmičasta steljka cistozir, ki zrastejo pribli- žno do 60 cm, nekatere pa tudi do 1 m. (B) Na podlago so steljke cistozir pritrjene s pritr- dilno ploščico (označena s puščico). steljka raste pritrjena na podlago z rizo- idi, ki nastanejo iz spodnjega dela steljke in imajo značilne obročaste zožitve. Vrsto je kot Conferva prolifera leta 1797 opisal nemški botanik Albrecht Wilhelm Roth, v rod Cladophora pa jo je leta 1843 prenesel Kützing. Je široko razširjena vzdolž evropskih obal Atlantika, od Velike Britanije, Španije in Portugalske do se- verne Afrike ter Indijskega in Tihega oce- ana. Uspeva tudi v sredozemskih obalnih območjih, v Tržaškem zalivu in v sloven- skem obalnem morju. Že leta 1973 so raziskovalci strunjanske Stjuže poročali o kroglastih oblikah al- ge Cladophora echinus (danes Lychaete echinus). Ker sta si algi precej podobni, predvidevamo, da je že takrat dejansko šlo za vrsto C. prolifera, kar pomeni, da je vrsta na tem nahajališču prisotna že sko- raj 50 let. Čeprav je literatura o pojavljanju pokonč- ne oblike C. prolifera zelo bogata, pa smo našli le en vir, ki omenja kroglaste oblike te vrste, in sicer z Bermudskih otokov. Kroglice alge C. prolifera so tudi življenj- ski prostor mnogim drugim organizmom. V Stjuži smo na njih opazili nekatere epi- fite, med katerimi sta prevladovali dve vr- sti rdečih alg koralinacej – Lithophyllum cystoseirae in Titanoderma pustulatum. Te so pokrivale večji del poganjkov, med- tem ko so bile vrste iz rodu Ceramium zelo redke. Med majhnimi nevretenčarji smo opazili polže vrste Ecrobia ventrosa, mrežastega rožička (Bittium reticulatum) in tujerodno vrsto kosmatega morskega zajčka (Bursatella leachi), iglokožca ma- lo kačjerepko (Amphipholis squamata) in navadno morsko zvezdico (Asterina gibbosa) ter postranice Gammarus inaequicauda in G. insensibilis. Agregati kroglaste oblike C. prolifera so bili prisotni predvsem v pretočni laguni (v laguni Stjuža so bili redki). To plitvo okolje predstavlja prehodno okolje med morjem in laguno Stjuža, ki omogoča bolj- še kroženje vode, kolonizacijo in širjenje agregatov kroglaste C. prolifera. Povezava z morjem zagotavlja tudi boljše kroženje vodnih mas v strunjanski laguni in s tem zmanjšuje organsko onesnaženje. RJAVE ALGE IZ RODU CYSTOSEIRA Vrste iz rodu cistozir (Cystoseira) so po- membni, dominantni in najbolj produk- tivni elementi morskih ekosistemov. Tvo- rijo obsežne sestoje na trdnih podlagah v zgornji stalno potopljeni coni, tako v Sre- dozemskem kot v Jadranskem morju. Ne- katere so v Sredozemlju celo endemične. V zadnjih desetletjih strokovnjaki na ža- lost poročajo o upadanju teh makroalg po celotnem Sredozemlju, predvsem zaradi uničevanja habitatov, evtrofikacije, pod- nebnih sprememb in prekomernega obje- danja s strani rastlinojedih živali. Te alge so zelo občutljive na naravne in antro- pogene strese, zato je njihova prisotnost lahko indikator kakovosti okolja. Tudi pri nas je zato že od leta 2006 v okviru Vodne direktive vzpostavljen redni monitoring makroalg. Vrste cistozir imajo bogato grmičasto razraslo steljko, razen vrste C. aurantia, iz katere raste en ali več glavnih poganj- kov (kavloid), ki se razraščajo v številne stranske poganjke. Ti so pogosto na vrhu rahlo mešičkasto razširjeni in vsebujejo zrak, zato jih imenujemo aerociste. Po teh strukturah je skupina dobila tudi ime, saj cystis v latinščini pomeni mešiček. Cisto- zire živijo vse leto. Uporabljajo jih v zdra- vstvu kot protibakterijsko in protivirusno sredstvo ter za pridobivanje algininske kisline. Cistozire pogosto prevladujejo na skalnati podlagi in zagotavljajo primeren habitat za številne druge vrste alg. Po številnih objavljenih podatkih so občutljive tudi na antropogene vplive, zato je bilo opaženo zmanjšanje njihovih populacij zlasti v ur- banih območjih. Izginotje nekaterih vrst cistozir, zlasti iz zgornjega infralitorala, predstavlja znak hude degradacije tega okolja. V zadnjih desetih letih so bile tudi v slo- venskem obalnem morju zaznane nega- tivne spremembe pestrosti makroalg ter zmanjšanje števila vrst in pokrovnosti grmičastih makroalg, zlasti cistozir. Pri tem je razveseljujoče dejstvo, da smo 46 v strunjanski laguni leta 2019 potrdili uspevanje dveh vrst cistozir, ki sta novi za slovensko obalno morje, in sicer C. aurantia in C. foeniculacea f. tenuiramosa. To je vsekakor pozitiven pokazatelj vr- stne pestrosti lagune. Zelo redka vrsta te- ga rodu je C. foeniculacea f. latiramosa, ki je bila v zgornjem infralitoralu med Izolo in Koprom opažena šele leta 2020. Prvi podatek o pojavljanju te vrste na sloven- skem obalnem morju sega v leto 1973, ko so jo raziskovalci iz MBP prvič opazili v Strunjanskem zalivu. RJAVA ALGA CYSTOSEIRA AURANTIA Rjava alga C. aurantia je trajnica, prosto lebdeča vrsta, ki tvori prosto plavajoče mase. Trenutno je pojavljanje te vrste omejeno na Črno in Sredozemsko morje. V Sredozemlju je prisotna na Balearskih otokih, v Jadranu, na Korziki, Sardiniji, Si- ciliji, v Toskani, Turčiji, Španiji in Tuniziji. Steljke te alge so dolge približno 30– 40 cm in imajo drugačen videz od pritrje- nih oblik sorodnih vrst: prosto plavajo na dnu, v mirnih vodah pa na vodni površini. Glavne osi steljke se morfološko ne ločijo od stranskih poganjkov in nimajo struk- tur za pritrjevanje na podlago. Vsi po- ganjki steljke so valjasti, tanki (1–2 mm v premeru), usmerjeni v vse smeri ter brez listnatih poganjkov in trnatih izrastkov, ki so pogosto prisotni pri drugih, pritrjenih vrstah iz tega rodu. Pojavljanje rjave alge C. aurantia v Stjuži predstavlja prvi zapis o tej vrsti v obal- nem morju Slovenije. Večjo gostoto prosto plavajočih prepletenih mas te alge smo spomladi leta 2021 opazili na vzhodnem delu lagune. Alge so bile nepritrjene, pro- stoživeče na površini vode, nad mehko podlago med 0 in 0,5 m globine, kjer so tvorile prosto plavajoče mase tesno pre- pletenih razraslih steljk različnih oblik in velikosti. Na steljkah nabranih primerkov smo opazili prisotnost nekaterih (čeprav maloštevilnih) epifitskih alg. Med njimi: Ceramium spp., Titanoderma pustulatum, Cladophora spp., Crouania attenuata. Ne- vretenčarjev znotraj prosto lebdečih mas C. aurantia nismo opazili. Povezave z odprtim morjem skozi pretoč- ne lagune in plimske kanale omogočajo kroženje vode po laguni, kar nedvomno olajša kolonizacijo in širjenje te vrste proti vzhodnemu delu lagune. Povezave z morjem zagotavljajo boljše kroženje vo- dnih mas v laguni in zmanjšajo kopičenje večje količine organskega materiala, ki bi povečalo onesnaževanje. Z ekološke- ga vidika bi lahko množično pojavljanje prosto plavajočih mas C. aurantia poten- cialno zaviralo razvoj morskih cvetnic in drugih alg. Po drugi strani pa bi lahko ta alga predstavljala pomemben habitat za številne nevretenčarje in epifite, kar bi povečalo biotsko raznolikost lagune. Podatki o prisotnosti rjavih alg v stru- njanski laguni, ki so pokazatelji dobrega stanja tega okolja, so zelo redki. Po recen- tnih podatkih je bilo iz lagune zabeleže- nih 15 taksonov makroalg. Večina od njih pa ni indikatorjev dobrega ekološkega stanja. Rjavi algi Cystoseira compressa in jadranski bračič (Fucus virsoides), ki sta, poleg drugih vrst rjavih alg, indikatorja dobrega ekološkega stanja, sta bili včasih prisotni v laguni Stjuža, a jih med našim raziskovanjem nismo opazili. V obalnih vodah Slovenije smo v zadnjih letih opa- zili tudi znake nazadovanja vrst cistozir. To žal kaže, da se ekološko stanje naših obalnih voda spreminja oz. zelo verjetno slabša. NAMESTO ZAKLJUČKA Naš sprehod po strunjanski morski laguni se je trenutno zaključil. Upam, da je bi- lo, za nekatere morda to prvo srečanje s svetom alg, zanimivo in spodbudno tudi za nadaljnje proučevanje. Nismo spoznali vsega, le drobec tega nenavadnega sveta. Dobili pa smo v roke enega od številnih čtiv, s katerim bomo lahko in lažje odpira- li mnoga vrata v ta svet. (A) Prosto plavajoče mase steljk vrste Cystoseira aurantia v naravnem okolju in (B) masa steljk iste vrste. (A) Steljka alge Cystoseira aurantia in (B) posame- zne aerociste, označene s puščicami. 47 V Javnem zavodu Park Škocjanske jame so v okviru kohezijskega projekta ZA KRAS v letu 2022 izdali knjigo Mozaik življenja: Natura 2000 Kras, v kateri so priznani strokovnjaki na poljuden način predstavili vse kvalifikacijske vrste in habitatne tipe tega območja Natura 2000, ki obsega celotno območje matičnega Krasa in Čičarijo. Vsebina je razdeljena v pet poglavij (gozd, suha travišča, skalna ostenja, kraško podze- mlje, vodna in obvodna okolja), vsako združuje vrste in habitatne tipe, ki bi jih lahko v naravi našli skupaj v obravnavanem življenjskem okolju. Predstavljeni so projektni varstveni ukrepi za ohranjanje vrst in habitatnih tipov. V publikaciji so poleg osmih habitatnih tipov obravnavane tri rastlinske vrste, vrsta polžev, vrsta rakov, štiri vrste hroščev, pet vrst metuljev, tri vrste dvoživk, sedemnajst vrst ptic in osem vrst netopir- jev. Pri vsaki vrsti in habitatnem tipu je podan kratek opis, ekologija, razširjenost, sta- nje ohranjenosti in zanimivosti; besedilo spremljajo kakovostne fotografije in odlične ilustracije. Avtorji besedil so Tatjana Čelik (metulji), Igor Dakskobler (gozd), Teo Delić (jamski hrošč), Špela Ambrožič Ergaver (hrošči), Stanislav Gomboc (metulji), Andrej Kapla (hrošči), Primož Kmecl (ptice), Martina Lužnik (dvoživke), Tomaž Mihelič (ptice), Luka Mrzelj (raki), Katja Poboljšaj (dvoživke), Primož Presetnik (netopirji), Andrej Seliškar (travišča, skalna ostenja, rastline), Rajko Slapnik (polži), Peter Trontelj (močeril), Rudi Verovnik (metulji), Al Vrezec (hrošči), Maja Zagmajster (jame in jamski hrošč), Barbara Zakšek (metulji) in Miloš Bartol. Fotografije so prispevali Miloš Bartol, Dimitǎr Boevski, Tatjana Čelik, Igor Dakskobler, Domin Dalessi, Teo Delić, Matej Gamser, Andrej Gogala, Stanislav Gomboc, Primož Kmecl, Borut Kokalj, Christoph Leeb, Borut Lozej, Diana Marguč, Bor Mihelič, Gaber Mihelič, Tomaž Mihelič, Jure Novak, Flora Pečar, Alen Ploj, Slavko Polak, Primož Presetnik, Jurij Rekelj, Benny Trapp, Andrej Tavčar, Peter Trontelj, Nejc Udovič, Marjan Vaupotič, Rudi Verovnik, Al Vrezec, Dagmar Wolf, Barbara Zakšek, Aja Zamolo in Tomaž Zorman. Vrhunske ilustracije so izdelali Jurij Mikuletič, Janja Grubar, Lena Likar in Marija Nabernik. Publikacija obsega 265 strani in je izšla v nakladi 500 brezplačnih tiskanih izvodov. Nekaj izvodov je še na voljo, če jih želite, pošljite povpraševanje na milos.bartol@psj.gov.si. Mozaik življenja: Natura 2000 Kras Čtivo predstavlja: Valerija Babij V knjigi so posthumno izšle ilustracije Jurija Mikuletiča, ki se je poslovil v letu 2021. Mnoge od njih je ustvaril posebej za to izdajo in s tem dodal neprecenljiv prispevek v arhiv Parka Škocjanske jame. Mikuletič za seboj pušča obsežen opus izvrstnih naravoslovnih ilustracij, ki v različnih publikacijah številnih slovenskih parkov, učbenikih in drugih naravoslovnih gradivih na neposreden način predstavljajo lepoto narave najširši javnosti. Te podobe so nesmrtne, še dolgo jih bomo srečevali na poljudni strani varstva narave. M OZ AI K ŽI VL JE NJ A K as odlikuje izjemna pestrost rastlinskih in živalskih vrst, pogojena s kombinacijo geografske lege, kamninske podlage ter človekovih dejavnosti skozi zgodovino. V smislu biodiverzitete je Kras eno najbogatejših območij v Evropi in pomemben člen omrežja zaščitenih območij Natu a 2000, ki predstavlja temelj varstva narave v Evropski uniji. Namen pričujoče knjige je predstaviti območje Natur 2000 Kras, ne skozi gola dejstva, ampak skozi portrete njegovih »zvezd« – torej vrst in habitatnih tipov, zaradi prisotnosti katerih to raznoliko življenjsko okolje uživa mednarodno pravno zaščito. Avtorji prispevkov v knjigi so priznani strokovnjaki, ki so pomembno prispevali k vzpostavitvi omrežja območij Natura 2000 v Sloveniji. N AT U RA 2 00 0 K RA S MOZAIK ŽIVLJENJA NATURA 2000 KRAS IS BN : 9 78 -9 61 -6 49 0- 57 -3 9 7 8 9 6 1 6 4 9 0 5 7 3 nasl_Mozaik_Kras.indd 1 06/03/2022 14:07 Naslovnica knjige. 48 Skupščina entomologov Skupščina Slovenskega entomološkega društva Štefana Michielija je potekala 6. aprila 2022, po dveh letih ponovno v živo, v predavalnici Biotehniške fakultete. Srečanje smo začeli s predavanjem dr. Slavka Polaka Filogenija in sistematika hroščev podzemljarjev (Coleoptera; Leiodidae; Leptodirini) Dinarskega krasa, na katerem je predstavil le dro- bec svojih obsežnih raziskovanj jamskih hroščev v zadnjih dveh desetletjih. Zatem smo opravili pregled lanskoletnega delovanja društva in naredili okvirni načrt za letošnje leto. Leto 2022 je volilno tudi v društvu. Prisotni člani so z glasovanjem podaljšali man- date obstoječemu vodstvu (z manjšimi spremembami v upravnem in nadzornem odbo- ru) še za nadaljnji dve leti. Zapisala: Urška Ratajc DRUŠTVENE NOVICE (foto: Andrej Kapla) Iz terenske beležke v svet NOVA IZDAJA REVIJE BOTANIČNEGA DRUŠTVA SLOVENIJE Revijo povzema: Tinka Bačič Revija Hladnikia, ki jo Botanično društvo Slovenije izdaja že od leta 1993, se s svojo 49. številko bliža okroglemu jubileju. 76 strani aprilske izdaje Hladnikie je posvečenih novo- stim v flori in vegetaciji. Z novimi najdbami v flori mahov nas seznanjajo Andrej Martin- čič ter Žan Lobnik Cimerman in Simona Strgulc Krajšek, Branko Dolinar pa nas popelje na spoznavanje flore praprotnic in semenk Ponikovske, Dobrepoljske in Struške doline v občini Dobrepolje. Za rubriko Miscellanea je Nejc Jogan tokrat pripravil recenziji dveh naravoslovnih knjig: Divjerastoče orhideje Bele krajine v naravi in na vezeninah Jerneja Kavška (založba Zavoda za izobraževanje in kulturo Črnomelj) ter Fosili Slovenije: pogled v preteklost za razmislek o prihodnosti avtorjev Bogdana Jurkovška in Tee Kolar-Jurko- všek (Geološki zavod Slovenije). Hladnikia je prosto dostopna na spletni strani društva (https://botanicno-drustvo.si/publikacije/hladnikia), člani BDS pa jo prejmejo v tiskani obliki. TEMATSKA ŠTEVILKA O HALOZAH Revijo povzema: Damjan Vinko V začetku leta 2022 je izšla nova tematska številka revije Proteus, ki jo izdaja Prirodo- slovno društvo Slovenije in je tokrat posvečena Halozam – gričevnati pokrajini na juž- nem obrobju Panonskega sveta, med Bočkim pogorjem in Zavrčem. Uredniški ekipi revije se je kot gostujoča urednica pridružila biologinja Monika Podgorelec, ki je bdela nad to pestro izdajo, ki si jo lahko zagotovite pri izdajatelju. Kar 33 strokovnjakov na dobrih 200 straneh, ki se začnejo s povabilom v mnogokrat prezrte Haloze, opisuje značilnosti in posebnosti tega območja. Poleg predstavljene bio- diverzitete izvemo več o naravni in kulturni dediščini območja, rabi tal in tamkajšnjem kmetijstvu ter o naravnogeografskih, geoloških, paleontoloških in mineraloških značil- nostih Haloz. Tematsko številko sestavljajo še poglavja o polsuhih traviščih, kukavičev- kah in drugih botaničnih posebnostih, gozdovih, drevesni dediščini, glivah, kačjih pastir- jih, kobilicah, dnevnih in nočnih metuljih, potočnih rakih, dvoživkah, plazilcih, pticah ter netopirjih. Besedilo spremlja veliko število kakovostnih fotografij. 49 Zimsko sledenje risom 2021/22 Najbolj zagrizeni aktivni člani društva Dinaricum smo zimsko sezono 2021/22 izko- ristili za terensko delo. Poleg nabiranja izkušenj in deljenja znanja je bil cilj zbiranje neinvazivnih genetskih vzorcev, ki omogočajo genetske analize in vpogled v populacije velikih zveri. Pozornost smo usmerili v iskanje znakov prisotnosti risov. Zahvaljujemo se Zavodu za gozdove Slovenije za možnost sodelovanja pri projektu LIFE Lynx, v okvi- ru katerega smo opravili del terenskega dela. Med (žal s snegom skromno) sezono smo se gibali na območju Hrušice, Krimskega hribovja in Suhe krajine ter zbrali skupaj 6 vzorcev (1 vzorec dlake, 2 urinska in 3 vzorce iztrebkov). Na terenu smo našli tudi risji plen. Dve članici pa sta imeli prav posebno srečo in videli risa. Zapisala: Živa Hanc Kačjepastirski spletni večeri Zimsko sezono kačjepastirskih spletnih večerov smo otvorili s fotovečerom, ki smo ga izvedli 24. novembra 2021 in na katerem smo si ogledali fotografije minule terenske sezone. 10. januarja 2022 smo nadaljevali s tradicijo bralnih krožkov, ki jih imenujemo uSODna branja, in se virtualno sestali, da bi izvedeli kaj novega ter si popestrili dolgo- časne zimske dni. Udeleženci so lahko poslušali predstavitve štirih člankov na aktualno temo kačjih pastirjev in podnebnih sprememb. Februarja 2022 smo izvedli še kačjepa- stirski kviz, ki je potekal v spletni obliki, tako da so se ga lahko udeležili člani društva iz vse Slovenije. Namenjen je bil tako začetnikom kot bolj izkušenim poznavalcem, ki so se na koncu potegovali za stopničke. Na postavljenih 30 vprašanj je najhitreje in skoraj na vse pravilno odgovorila dolgoletna članica Ana Tratnik, na drugem in tretjem mestu pa sta bila nekdanja predsednica in sedanji predsednik društva, Nina Erbida in Peter Kogovšek. Zapisali: Peter Kogovšek, Eva Horvat in Nina Erbida Netopirji – skrivnostni Ljubljančani 7 Člani Slovenskega društva za proučevanje in varstvo netopirjev v letu 2022 že sedmo leto zapored aktivno sodelujemo pri projektu Netopirji – skrivnostni Ljubljančani, ki ga sofinancira Mestna občina Ljubljana. V okviru projekta poskušamo s pomočjo različnih aktivnosti (lov v mreže, pregled mostov, snemanje ultrazvočnih klicev ...) preverjati pri- sotnost in številčnost netopirjev. Letos je velik poudarek na pregledovanju drevesnih zatočišč, saj smo v prejšnjih letih na različnih lokacijah (Koseški bajer, Tivoli, Ljubljan- ski grad in Barje) na drevesa namestili 24 netopirnic, prisotnost netopirjev pa smo zabeležili v več kot polovici. Ravno zato smo se letos odločili v parku Tivoli popisati in pregledati špranje kot potencialna zatočišča ter namestiti še 6 netopirnic. Z objavami na družbenih omrežjih in izobraževalnimi aktivnostmi (javni lov v mreže, delavnice za otroke, fotografska razstava) želimo doseči čim več ljudi in upamo, da se nam jih v živo pridruži čim več! Več na: http://www.sdpvn-drustvo.si/project/netopirji-skrivnostni-ljubljancani-7. Zapisala: Liza Trebše Risje sledi. (foto: Eva Mlinarič) Koščični škratec (Coenagrion ornatum). (foto: Aleksander Kozina) (foto: Simon Zidar) 50 Študijski obisk Muzeja kitov na Madeiri Jure Železnik, študent Visoke šole za varstvo okolja Velenje in terenski raziskovalec društva Morigenos, sem se konec oktobra 2021 za pet mesecev in pol odpravil do naših kolegov v Muzej kitov na Madeiro (Museu da Baleia da Madeira) na praktično izobra- ževanje Erasmus+. Tam sem se primarno posvetil analizi pasivno akustičnih podatkov, merjenju podvodnega hrupa in identifikaciji različnih vrst morskih sesalcev na podlagi posnetih zvokov njihovih oglašanj. Sreča se mi je kar nekajkrat nasmehnila, saj sem uspel med terenskim raziskovanjem videti mnogo zanimivih novih vrst kitov in delfi- nov (brazdastega kita, kite glavače, pilotske kite, atlantske pegaste delfine itd.), ki jih v slovenskem morju ni. V društvu bomo tako lahko novo pridobljeno znanje uporabili pri analizah in obdelavi društvenih akustičnih podatkov. Zapisal in fotografiral: Jure Železnik Botanični večeri v prvem četrtletju 2022 Tudi v letu 2022 člani Botaničnega društva Slovenije nadaljujemo s tradicijo meseč- nih Botaničnih večerov, ki jih zaradi ukrepov proti širjenju pandemije koronavirusne bolezni covida-19 izvajamo preko spleta. Januarja nam je Tjaša Kolar predstavila ar- heobotaniko – vedo, ki preučuje rastline v preteklosti, in sodobne metode, s katerimi jih raziskujejo. V februarju sta nam Simona Strgulc Krajšek in Žan L. Cimerman pribli- žala nekaj zanimivih vrst drobnega sveta mahov. Marca smo izpeljali redni občni zbor društva in o slikovitih botaničnih vtisih s poti čez Himalajo v Ladakh je predaval Mitja Kaligarič. Aprila nam je naš član in izkušen fotograf Jošt Stergaršek zaupal svoj pogled na fotografijo rastlin in tehnike, s katerimi ustvarja čudovite naravoslovne posnetke. Zapisala: Valerija Babij Dvoživke na Večni poti 2022 Kot že kar nekaj let zapored je tudi letos spomladi potekala akcija Varstvo dvoživk na Večni poti, kjer smo ponovno skupaj s prostovoljci prenašali dvoživke čez cesto. Ograja je stala od 20. februarja do 13. aprila 2022, skupno pa smo prenesli dobrih 1.400 dvo- živk, kar je občutno manj kot v prejšnjih letih (v zadnjih treh letih smo jih letno prenesli 2.580–3.950). Razlog za to najbrž leži v sprva zelo mrzli in nato izredno sušni pomladi. Kot leta poprej je bilo prenesenih največ krastač (Bufo bufo), nekaj sekulj (Rana temporaria) in malo manj rosnic (R. dalmatina). Od »trofejnih« dvoživk smo letos imeli tudi zeleno rego (Hyla arborea), navadnega močerada (Salamandra salamandra) in na- vadnega pupka (Lissotriton vulgaris). Običajno se prve prebudijo rjave žabe in krastače, a ker letos ni bilo nič običajno, je bila prva zabeležena žaba na Večni poti zelena žaba (Pelophylax sp.), ki je otvorila letošnjo sezono. Akcijo smo letos že predstavili v radijski oddaji Petek brez pravila na 1. programu Radia Slovenija, v oddaji Jutro na Planetu na Planet TV in na dveh mednarodnih konferencah, ki sta potekali v projektih Life Amphicon (maja) in DINALPCONNECT (junija). Več o akciji si lahko preberete tudi na našem blogu: http://dvozivke.blogspot.com. Zapisala: Katja Konc Varstvo gnezdišč močvirske sklednice na Barju 2022 V letu 2022 v Herpetološkem društvu ponovno izvajamo projekt Varstvo gnezdišč mo- čvirske sklednice na območju Ljubljanskega barja, ki ga sofinancira Mestna občina Lju- bljana. V mesecu maju smo začeli z radijsko telemetrijo, s katero spremljamo gnezdeče samice močvirskih sklednic (Emys orbicularis) in njihova gnezda. Najdena gnezda bomo zavarovali s kovinskimi mrežami in iz njih po potrebi odstranjevali vegetacijo, nato pa spremljali ter beležili njihovo stanje ter razmnoževalni uspeh. Med projektom občanom nudimo svetovanje o najdenih želvah preko telefona, poskrbeli pa bomo tudi za odstra- nitev tujerodnih želv iz narave. V mesecu aprilu in maju smo že izvedli izobraževalne delavnice za otroke in mladino, s katerimi bomo nadaljevali tudi v prihajajočih mesecih. Zapisala: Ana Skledar Zelena rega (Hyla arborea). (foto: Meta Valenčič) (foto: Katja Konc) 51 Skupščina in vikend članov društva Dinaricum 2022 V marcu 2022 je potekal vikend članov društva Dinaricum. V idilični okolici namesti- tve Youth Hostel Ars Viva v Podcerkvi (Loško polje) smo s pogledom nazaj ovrednotili delovanje društva v zadnjih dveh letih ter se strateško lotili načrtovanja aktivnosti za prihodnji dve. Vikendu je sledila digitalna skupščina društva, ki je bila tokrat volilna. Skupščina je bremen razrešila staro vodstvo in izvolila nadobudne naslednike, ki bodo prevzeli vajeti. Novo vodstvo društva sestavljajo predsednica Špela Hočevar, podpred- sednik Sašo Trajbarič, tajnica Ajša Alagić in blagajničarka Vita Polajnar. Upravni odbor društva sestavljajo še Živa Hanc, Eva Mlinarič, Špela Čonč, Petra Muhič, Jernej Rebernik in Rudi Kraševec. Skupščine se je udeležilo 74 članov društva in s tem smo izpolnili kriterij za ohranitev statusa društva v javnem interesu na področju ohranjanja narave. Na tem mestu bi se zahvalil preteklemu vodstvu, novemu pa želim uspešno doseganje zastavljenih ciljev! Srečno! Zapisal: Rudi Kraševec Štetje dnevnih metuljev 6. aprila 2022 je DPOMS organiziral spletno delavnico o transektnem monitorin- gu dnevnih metuljev v Sloveniji, ki smo jo pripravili s kolegi iz organizacije Butterfly Conservation Europe. Njen namen je bil poudariti pomen zbiranja podatkov o vrstah in številčnosti dnevnih metuljev ter prikazati, kako na podlagi vrednotenja teh podatkov vplivati na oblikovanje okoljske in kmetijske politike na nacionalni in evropski ravni. S prikazom rezultatov analiz podatkov zadnjih desetletij smo se seznanili s stanjem me- tuljev v različnih delih Evrope in v različnih ekosistemih. Poleg vsega tega pa smo bili seznanjeni z novo metodo 15-minutnega štetja dnevnih metuljev, ki jo lahko izvajamo kjerkoli in s pomočjo aplikacije na pametnem mobilnem telefonu. Vabljeni vsi, ki bi se nam pri spremljanju številčnosti dnevnih metuljev želeli pridružiti. Zapisal in fotografiral: Primož Glogovčan Ogled klasičnega nahajališča evropske gomoljčice 11. aprila 2022 popoldne se nas je dobrih deset članov Botaničnega društva Sloveni- je podalo na ogled rastišč evropske gomoljčice (Pseudostellaria europaea; na sliki) v ljubljanskem parku Tivoli. Lokacija v bližini Jesenkove poti nad sankališčem je njeno klasično nahajališče, kar pomeni, da je rastlino najditelj botanik Franc Ksaver Wulfen v drugi polovici 18. stoletja prav tu nabral in opisal kot novo vrsto za znanost. Danes je nahajališče zavarovano kot naravni spomenik. Po terenu nas je vodil Luka Šparl iz Kra- jinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, tudi član Botaničnega društva, in predsta- vil rastlino, prizadevanja za njeno ohranjanje ter nekaj drugih naravnih znamenitosti parka. Evropska gomoljčica se sicer pojavlja raztreseno po Sloveniji, v hrastovo-beloga- brovih gozdovih na vlažnih tleh. Zapisala in fotografirala: Valerija Babij 33. konferenca Evropskega združenja za kite in delfine Društvo Morigenos je tudi letos sodelovalo na konferenci Evropskega združenja za kite in delfine (ECS). Na konferenci, ki je potekala med 5. in 7. aprilom 2022 v virtualni obliki, smo kot glavni avtorji predstavili dva posterja, pri štirih pa smo bili vključe- ni kot soavtorji. Tilen Genov je predstavil prispevek Najdaljši zabeleženi premik velike pliskavke (Tursiops truncatus) v Sredozemskem morju: Zakaj je pomembno biti pozoren na virtualnih sestankih?, Jure Železnik pa je bil avtor posterja Uporaba PAM-a pri ugotavljanju prisotnosti velikih pliskavk v Tržaškem zalivu, severno Jadransko morje. V soavtorstvu so bili predstavljeni naslednji posterji: Ocenjevanje nivoja podvodnega hrupa v Tržaškem zalivu, severno Jadransko morje; Povezovalni vzorci velikih pliskavk v severovzhodnem Sredozemlju: implikacije za lokalno ohranjanje; Ugotavljanje interakcij med človekom in živalmi v Antropocenu: študija sredozemske medvedke, ključne vrste za ohranjanje morja, s pomočjo socialnih medijev in Globalni vzorec iskanja hrane zobatih kitov za kočami. Želeli bi se zahvaliti organizatorjem za odlično pripravo virtualne konference, hkrati pa se v društvu že vnaprej veselimo ponovnega aktivnega udeleževanja mednarodnih konferenc in izmenjevanja raziskovalnih idej. Zapisal: Nik Lupše (foto: Mateja Pesek) 52 Vsak žvižg ima svojo zgodbo V sklopu praznovanja svojih 20 let raziskovanja in preučevanja delfinov je društvo Mo- rigenos sodelovalo z različnimi izvajalci in soustvarilo dogodek Komunikacija eholo- kacija. Na nekoliko drugačen način smo aprila 2022 povezali znanost in umetnost; v predprostoru nekdanjega skladišča soli v Portorožu so zavladali zvoki oglašanja naših delfinov ob video razstavi društva Morigenos. V glavnem prostoru pa je Ljoba Jenče s svojo ekipo ustvarjalcev izvedla intermedijski performans, ki je tematsko povezoval človeka z morskimi sesalci. Zapisala: Natalija Žlavs Kačji pastirji Bloške planote Dan pred dnevom Zemlje je Slovensko odonatološko društvo izvedlo javno spletno predavanje z naslovom Kačji pastirji Bloške planote. Predaval nam je Aleksander Ko- zina, ki je kačje pastirje na Bloški planoti raziskoval lansko terensko sezono v okviru svoje magistrske naloge. Predstavil nam je zgodovino raziskav kačjih pastirjev Bloške planote, vrste, ki se tam danes še pojavljajo, in spremembe v vrstni sestavi v zadnjih desetletjih ter dejavnike ogrožanja kačjih pastirjev na tem območju. Popisal je 35 vrst kačjih pastirjev, kar četrtina od teh je na območju zelo redkih ali redkih. Koščičnega škratca (Coenagrion ornatum), ki je kvalifikacijska vrsta za območje Natura 2000 Blo- ščica, je zabeležil le enkrat posamič, kar 11 od poprej znanih vrst pa v sklopu raziskave ni zabeležil. Med njimi izstopa odsotnost barjanske deve (Aeshna juncea), četudi je bila ta borealna vrsta v devetdesetih letih prejšnjega stoletja na Bloški planoti še pogosta. Predavanje, ki se ga je 21. aprila 2022 udeležilo 21 poslušalcev, je bilo tudi paša za oči, saj si je Aleksander v okviru naloge zadal svoje najdbe tudi fotodokumentirati. Zapisal in fotografiral: Damjan Vinko Evropske noči nočnih metuljev Letošnje Evropske noči nočnih metuljev so potekale od 28. aprila do 2. maja 2022. V tem času smo popisovali nočne metulje na 6 lokacijah; od Banjšic, preko Ljubljane, vse do Solčave in Pohorja. Udeležencem terenov smo predstavili metode proučevanja nočnih metuljev in zanimive vrste ter izmenjali terenske izkušnje. Med vrstami, ki so požele največ pozornosti, je bil zagotovo mali nočni pavlinček (Saturnia pavoniella), ki smo ga imeli priložnost opazovati na savskih prodih pri Ljubljani v prvem večeru opazovanja. Zapisala in fotografirala: Barbara Zakšek BioBlitz Slovenija 2022 – Lahinja Dogodek proučevanja biotske raznovrstnosti izbranega lokalnega območja – BioBlitz Slovenija – se je po dveh letih slabih epidemioloških razmer ponovno vrnil v svoji prvo- tni obliki – neprekinjeno 24 ur. Za izvedbo aktivnosti smo letos, ko je dogodek potekal 27. in 28. maja 2022, izbrali območje Krajinskega parka Lahinja v Beli krajini, ki je sodeloval pri organizaciji dogodka in se izkazal za izvrstnega gostitelja. Na 6. BioBlitzu Slovenija je sodelovalo 62 popisovalcev, ki so prihajali iz 21 organizacij oz. ustanov ali kot posamezniki, nekaj njih pa se je na območje odpravilo še v dneh po dogodku. Ude- leženci dogodka bodo med poletjem zbrali pridobljene podatke, ki bodo kot vsako leto javno objavljeni na BioPortal.si. 593 zbranih podatkov za 286 vrst oz. 330 taksonov je že javno dostopnih skupaj z objavljenimi 106 fotografijami. Dogodek smo organizirali v Herpetološkem društvu – Societas herpetologica Slovenica, Slovenskem odonatolo- škem društvu, Centru za kartografijo favne in flore ter Botaničnem društvu Slovenije. Zapisali: Damjan Vinko, Nino Kirbiš in Aleksandra Lešnik (foto: Morigenos) Udeleženci otvoritve Evropskih noči nočnih metu- ljev na savskih prodih pri Ljubljani. (foto: Nika Kogovšek) 53 VODORAVNO 1 revež 5 dela v postrežbi 9 majhen sesalec gozdov in travnikov 10 kos 11 prevara, goljufija 12 počasen plazilec 14 zdravilna rastlina v Persenu 15 infekcija 16 odvetnik 20 čutna celica v očesu 23 savinjska prestolnica 25 dolenjska prestolnica 26 istočasno 27 ena od akademij ljubljanske univerze 29 v zraku razpršena trdna ali tekoča snov 31 denarna enota v Indiji 34 strokovnjak za nemščino in sorodne jezike 36 vnukova mama 37 mejna reka 38 Tone 40 hladno orožje 41 največja kuna 42 največje morje NAVPIČNO 1 strunjanska laguna iz te številke Trdoživa 2 žitarica 3 prinese darila 4 Komljanec, Kardashian, Džong Un 5 konec tedna 6 Domingo, Carreras ali Pavarotti 7 ena od velesil 8 pionir bioakustike iz te številke Trdoživa (Ivan, 1868–1947) 13 pomanjkanje hrane 14 jadranska riba 17 godalo 18 dolina ob Soči 19 krilati lev z ženskim obrazom 21 slikovna besedna uganka 22 krompirček 24 bela, havajska, ljubljanska 28 vnetje sklepov 30 glasbena skupina iz Trbovelj 32 kriptična riba iz te številke Trdoživa 33 eden od Sneguljčičinih prijateljev 34 morski razbojnik 35 preplah 39 ni nabrušen 40 volnen predmet za gretje rok Razvedrilo Naše možgane napenja: Zoran Obradović Rešitve za križanko ali interaktivno reševanje poiščite na http://krizanke.ljudmila.net/trdoživ 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 Ribniški odonatološki terenski vikend Med 3. in 5. junijem 2022 smo odonatologi izvedli terenski vikend v okolici Ribnice, na katerem je sodelovalo 14 udeležencev – pobudo za lokacijo je podal en od njih, ki je pri organizaciji terenskega vikenda tudi sodeloval. Med zanimivimi najdbami naj omenim najdbe prodnega paškratca (Erythromma lindenii), zgodnjega trstničarja (Brachytron pratense) in črnega ploščca (Libellula fulva), ki smo jih na Ribniškem sploh prvič popi- sali. Več o rezultatih našega dela, tudi ponovni potrditvi populacij koščičnega škratca (Coenagrion ornatum), pa v jesenski številki Erjavecie. Ob Kočevskem jezeru pa smo zaključili Slovensko odonatološko dirko 2021 s podelitvijo priznanj in nagrad najbolj- šim dirkačem. Terenski vikend je potekal v sklopu projekta Kačji pastirji in podnebne spremembe, ki ga v mreži Plan B za Slovenijo izvaja SOD ter ga sofinancirata Eko sklad in Ministrstvo za okolje in prostor s sredstvi Sklada za podnebne spremembe. Zapisal: Damjan Vinko(foto: Ana Tratnik) 54 Napovednik dogodkov Slovenska Odonatološka Dirka do 15. novembra 2022 Tekmovanje v opaženih in fotografira- nih kačjih pastirjih na območju Slove- nije. Več na pisani.akrobati@gmail.com. Fotografska razstava Netopirji – skrivnostni Ljubljančani 18. julij–31. avgust 2022 Ljubljana, Knjižnica Jožeta Mazovca Spoznajte vrste netopirjev, ki jih lahko opazimo v Ljubljani, ter pokukajte v njihova raznolika zatočišča. Pod foto- grafijami najdete tudi številne zanimi- vosti iz skrivnostnega sveta netopir- jev. Razstava je postavljena v sklopu projekta Netopirji – skrivnostni Lju- bljančani 7, ki ga sofinancira Mestna občina Ljubljana. Poletni raziskovalni tabori društva Morigenos julij–avgust 2022 Piran Vabljeni, da se nam pridružite kot raz- iskovalci, spoznate naše delo in z nami na 10-dnevnih taborih raziskujete svet delfinov. Več na https://www.morigenos.org. 11. BOOM 25.–30. julij 2022 Temska, Srbija Mednarodno srečanje odonatologov Balkana se bo tokrat povezalo še s po- pisovalci drugih skupin žuželk. Mednarodna noč netopirjev avgust–september 2022 Spoznajte in opazujte netopirje na raz- ličnih dogodkih po Sloveniji. Program bo objavljen na http://www.sdpvn- drustvo.si. Dijaški biološki tabor 2022 7.–14. avgust 2022 Savinjska dolina Z delovanjem v različnih skupinah bo- do dijaki na 12. taboru spoznavali raz- lične metode biološkega terenskega dela. Letos bomo raziskovali metulje, kačje pastirje, dvoživke, plazilce, ne- topirje, rastline in ptice, opažene vrste pa bo v objektiv ujela skupina za nara- voslovno fotografijo. Več na https://biotabor.si. Mednarodna noč netopirjev 15. avgust–15. september 2022 Maribor V večernih urah se nam pridružite pri opazovanju in spoznavanju netopirjev v Mestnem parku in ob gozdičku Miya- waki. Aktivnosti se izvajajo v sklopu projektov 'Netopirji v mestu! Raziskuj- mo in ohranimo jih.' ter 'Netopirji v mestu. Ohranimo jih.', ki ju sofinancira Mestna občina Maribor. Odonatološki terenski vikend 19.–21. avgust 2022 Gorenjska, Karavanke Terenski vikend SOD, namenjen popi- su kačjih pastirjev izbranega območja. Botanični večeri 5. september 2022, 18.00 Ljubljana; Gimnazija Bežigrad Predavanje Nejca Jogana o zaznavanju klimatskih dogajanj v naši flori. Jelenji ruk prva polovica septembra Več na http://www.dinaricum.si. Koliko je mračnikov na nebu? 10.–18. september 2022, začetek 15 minut pred sončnim zahodom različni kraji po Sloveniji Pridruži se opazovanju in štetju nava- dnih mračnikov na jesenskem večer- nem nebu. Aktivnost že od leta 2016 poteka sočasno na več lokacijah, tudi v drugih evropskih državah. Jesensko kartiranje flore 1. oktober 2022 V primeru slabega vremena se dogo- dek prestavi za teden dni. Vse živo v Stražunu 1. oktober 2022 Maribor Spoznajte učno gozdno pot Netopirja Boromirja. Dogodek bo meddruštvena aktivnost (SDPVN, SOD, DŠN, DOPPS) v sklopu projekta 'Netopirji v mestu. Ohranimo jih.', ki ga sofinancira Me- stna občina Maribor. Botanični večeri 3. oktober 2022, 18.00 Ljubljana; Gimnazija Bežigrad Predavanje Boštjana Surine o skritem življenju tommasinijeve popkorese. Wraberjev dan 5. november 2022 Botanično srečanje s strokovnimi pre- davanji. Več na https://botanicno-drustvo.si. Botanični večeri 5. december 2022, 18.00 Ljubljana; Gimnazija Bežigrad Predavanje Miha J. Kocjana o barjih v Mestni občini Ljubljana. Popis mlak Herpetološkega društva celo leto Ljubljansko barje Vabljeni k popisovanju območja šestih mlak, ki smo jih v društvu iz- kopali leta 2018 za izboljšanje sta- nja habitatov plavčka in močvirske sklednice. Več na info@herpetolosko-drustvo.si. OPOMBE: Več o dogodkih preberite na spletnih straneh društev ali sledite njihovim spletnim listam in Facebook stranem. Program je okviren, zato so možne spremembe. 55 Predstavitev društev – izdajateljev Društvo za proučevanje in ohranjanje metuljev Slovenije (DPOMS) je društvo, v katerega so vključeni posa- mezniki, ki jih združuje zanimanje za metulje. Ukvarjamo se z metulji na območju Slovenije, predvsem z njihovo razširjenostjo in ekologijo ter tudi s promocijo metuljev med širšo javnostjo. Društvo je ustanovitelj in član orga- nizacije Butterfly Conservation Europe. Spletno mesto: https://www.facebook.com/metulji Stik: info.metulji@gmail.com Poštni naslov: Večna pot 111, 1000 Ljubljana Botanično društvo Slovenije (BDS) je prostovoljno nepridobitno združenje profesionalnih botanikov in ljubite- ljev botanike. Cilji društva so med drugim boljše poznavanje flore Slovenije, popularizacija botanike in ohranitev rastlinskih vrst ter njihovih rastišč. V društvu sodelujemo z domačimi in tujimi strokovnjaki s področja botanike ter s sorodnimi društvi doma in v tujini. Društvo izdaja revijo Hladnikia v kateri izhajajo floristični, vegetacijski in drugi botanični prispevki. Spletno mesto: http://botanicno-drustvo.si in https://www.facebook.com/BotanicnoDrustvoSlovenije Poštni naslov: Večna pot 111, 1000 Ljubljana Društvo za ohranjanje, raziskovanje in trajnostni razvoj Dinaridov – Dinaricum je nevladno neprofitno združenje strokovnjakov in drugih zainteresiranih posameznikov, ki živijo ali delajo v dinarskem prostoru. Dru- štvo s svojim delovanjem prispeva k varstvu, raziskovanju in trajnostnemu razvoju Dinaridov. Spletno mesto: http://www.dinaricum.si in https://www.facebook.com/dinaricum Stik: drustvo.dinaricum@gmail.com Poštni naslov: Večna pot 111, 1000 Ljubljana Herpetološko društvo – Societas herpetologica slovenica (SHS) je društvo za preučevanje dvoživk in plazilcev s statusom društva v javnem interesu na področju ohranjanja narave. Osnovni namen je preučevanje in varstvo dvoživk in plazilcev ter izobraževanje in popularizacija problematike področja v strokovni in širši javnosti. Skupaj z drugimi nevladnimi organizacijami organiziramo Dijaški biološki tabor in BioBlitz Slovenija. Spletno mesto: http://www.herpetolosko-drustvo.si in https://www.facebook.com/herpetoloskodrustvo Stik: info@herpetolosko-drustvo.si, 040 322 449 (Kačofon) in 070 171 414 (društvo) Poštni naslov: Večna pot 111, 1000 Ljubljana Slovensko entomološko društvo Štefana Michielija (SEDŠM) je znanstveno in strokovno združenje članov, ki se ukvarjajo z entomologijo, vedo o žuželkah. Društvo organizira strokovna domača in mednarodna srečanja ento- mologov, občasna predavanja in ekskurzije. Skupaj s Prirodoslovnim muzejem Slovenije izdaja društvo revijo Acta entomologica slovenica. Društvo ima tudi svojo mailing listo (entomologi@googlegroups.com). Stik in spletno mesto: sloentomo@zuzelke.si in https://www.facebook.com/SLOENTOMO Poštni naslov: Večna pot 111, 1000 Ljubljana Slovensko odonatološko društvo (SOD) je združenje občanov, ki jih zanimajo kačji pastirji. Namen društva je vzpodbujati raziskovalno in ljubiteljsko dejavnost ter tako prispevati k razvoju odonatologije, vede o kačjih pa- stirjih. S svojimi dejavnostmi prispeva tudi k ohranjanju vodnih biotopov in dvigu naravovarstvene in okoljske zavesti. Društvo izdaja bilten Erjavecia, deluje pa tudi na Facebooku (Slovensko kačjepastirsko društvo). Spletno mesto: http://www.odonatolosko-drustvo.si in https://www.facebook.com/SlovenskoKacjepastirskoDrustvo Stik: nabiralnik@odonatolosko-drustvo.si, 041 518 122 Poštni naslov: Verovškova 56, 1000 Ljubljana Morigenos – slovensko društvo za morske sesalce je neodvisna in neprofitna strokovna nevladna organizacija, ki združuje znanstveno raziskovanje, monitoring, izobraževanje, ozaveščanje javnosti, razvoj kadrov in upravlja- nje z naravnimi viri za učinkovito varstvo morskega okolja ter biotske raznovrstnosti v morju. Spletno mesto: http://www.morigenos.org in https://www.facebook.com/Morigenos Stik: morigenos@morigenos.org, 031 771 077 Poštni naslov: Kidričevo nabrežje 4, 6330 Piran Slovensko društvo za proučevanje in varstvo netopirjev (SDPVN) je neprofitno društvo, v katerem se združuje- jo posamezniki, katerih interes je raziskovanje razširjenosti in ekologije edinih aktivno letečih sesalcev ter njihovo varstvo v Sloveniji. Društvo izdaja bilten Glej, netopir! in je član organizacije BatLife Europe. Spletno mesto: http://www.netopirji.si in https://www.facebook.com/sdpvn Stik: netopirji@sdpvn-drustvo.si, 068 650 090 (Netopirofon) Poštni naslov: Večna pot 111, 1000 Ljubljana RD U ŠO TVK OŠ O L Š TO EM FO AT NN AE M O ICK S H N IEE LV IO JL AS Bilten slovenskih terenskih biologov in ljubiteljev narave IZDAJATELJI: Slovensko odonatološko društvo, Herpetološko društvo – Societas herpetologica slovenica, Društvo za proučevanje in ohranjanje metuljev Slovenije, Društvo za ohranjanje, raziskovanje in trajnostni razvoj Dinaridov – DINARICUM, Slovensko društvo za proučevanje in varstvo netopirjev, Botanično društvo Slovenije, Slovensko entomološko društvo Štefana Michielija in Morigenos – slovensko društvo za morske sesalce. »TRDOŽIV« je bilten za področje terenske biologije in narave, ki objavlja najrazličnejše informacije o delu slovenskih terenskih bioloških društev in prinaša zanimivosti ter novice iz sveta raziskav slovenske favne in flore. Poslanstvo biltena je prispevati k povezovanju in sodelovanju slovenskih nevladnih organizacij, ki delujejo na področju terenske biologije, informirati o aktivnostih posameznih izdajateljev, prispevati k razvoju terenske biologije v Sloveniji in dvigu znanja vseh, ki se s tem področjem ukvarjajo, prispevati k boljšemu poznavanju slovenskega živalskega in rastlinskega sveta, prispevati k ohranjanju slovenske narave in v pisni obliki dokumentirati ter ohranjati dogodke in zanimiva opazovanja, ki bi sicer izginili v pozabo ali bi za vedno ostali neobjavljeni v terenskih beležnicah. Bilten je medij. Prejemajo ga vsi člani izdajateljev, v celoti je objavljen tudi na spletu. Izhaja od leta 2012 dalje.