Jože Šifrer
Študijska knjižnica Kranj
OD ŠKOFJE LOKE PROTI KRANJU
Od Škofje Loke lahko pridemo do Kranja po več poteh. Direktno povezavo pomeni široka asfaltirana cesta, ki v vasi Stari dvor zavije na levo in nas preko vasi, ki se raztezajo po južnem robu Sorskega polja, po desetih kilometrih pripelje do gorenjske prestolnice. Naselja se tu vrstijo v neprekinjeni verigi in so danes le še uradno razmejena na posamezne vasi.
Prva večja vas od zavoja v Starem dvoru so Virmaše, kjer sta bila rojena brata France in Stane Mihelič, pomembna slovenska kulturna delavca. Stane Mi-helič (1906), šolnik in slavist, je napisal mnogo člankov s šolskega področja, sodeloval je pri učbenikih za pouk slovenskega jezika in več let imel na skrbi slovensko šolstvo na tržaškem ozemlju. Le malo naprej je naselje Sv. Duh, kjer še danes stoji dom pesnika, prevajalca, urednika in politika Franceta Ceg-narja (1826—192). Hiši še vedno pravijo »pri Cegnarju«. Kot poštni uradnik je Cegnar služboval največ v Trstu, kjer je tudi pokopan. Družil se je z mnogimi slovenskimi narodnimi buditelji tistega časa, pisal v Novice in druge liste, bil sourednik Ljubljanskega časnika in urednik Slovenije. Pesnil je pod vplivom Prešerna in Koseškega ter 1. 1860 izdal zbirko Pesmi; iz njih so nekatere prav do danes ohranile svojo veljavo (npr. Blagor mu, ki se spočije). Bil je eden od najboljših prevajalcev svoje dobe; prevajal je slovanske narodne pesmi, nemško dramatiko (Schiller), češko prozo (B. Nemcova) itd. Kot politik se je v Trstu vneto boril za pravice slovenskega jezika.
4»,
Od Sv. Duha se odcepi na levo makadamska bližnjica proti Škofji Loki skozi gozd in nenaseljeno zemljišče, imenovano Gorajte. Ime pride iz nemškega Gereut (laz, krčevina, posekovje).
Toda glavna cesta nas pelje naprej v vas Dorfarje, od koder je samo četrt ure hoda do znamenitega Crngroba. V Dorfarjih je bil rojen notar in prirodoslo-vec Mate Hatnei (1865—1946). Kot notarski kandidat je od 1889 do 1897 služboval pri pisatelju Janku Kersniku na Brdu. V mladosti se je ukvarjal z leposlovjem; njegovo najboljše delo je črtica z naslovom Uradni dan pri sodišču na Hribu (Svoboda 1897). Pozneje se je bolj ukvarjal s prirodoslovjem. V tej vasici je bil doma tudi slavni pravnik Tomaž Dolinar (1760—1839). Od 1. 1805 do 1830 je bil profesor prava na dunajski univerzi in je napisal mnogo strokovnih del. Močno se je zanimal za slovansko zgodovino in sodeloval z Jožefom Dobrovskym, z Jakobom Zupanom in z Jernejem Kopitarjem. Na rojstni hiši ob cesti, preden ta zavije na desno proti Zabnici, mu je vzidana spominska plošča.
Zabnica ter Spodnje, Srednje in Zgornje Bitnje so strnjeno obcestno naselje, za katero je značilna svojevrstna razdelitev zemljišča. K vsaki kmetiji spada proga polja od hiše in gospodarskega poslopja proti vzhodu, ob progi pa pelje kolovozna pot. Takšna zemljiška razdelitev je edinstvena v Sloveniji. Izvira iz časov, ko so brižinski škofje v 12. in 13. stoletju tod naseljevali bavarske koloniste, jim ukazali trebiti gozdove in ta zemljišča urejevati za obdelovanje. V prvih stoletjih po bavarski kolonizaciji je bilo Bitnje središče tako imenovanega bavarskega urada, ki je zavzemalo široko področje Sorskega polja. Okrog 1. 1500 se je bavarski urad preimenoval v bitenjsko župo, a nemški živelj v naseljih od Kranja do Škofje Loke je bil še vedno močan. Zapisano je, da je še ob koncu 16. stoletja duhovnik v Stari Loki pridigal tudi v nemškem jeziku, da bi ga vsi prebivalci razumeli. Tudi Valvazor v svoji »Slavi« piše, kako prebivalci Bitnja govorijo čudno mešanico slovenskega in nemškega jezika, in navaja primer: Nim du mreža, ich die puša, wermer tiča fangen (vzemi mrežo, jaz puško, bova tiča ujela). Toda v naslednjih stoletjih je slovenski živelj tod popolnoma prevladal, na nemške koloniste pa spominjajo še nekatera zemljiščna imena in pogostni priimki: Cegnar, Cof, Hafner, Hartman, Homan ali Oman, Hajnrihar, Kajzer, Kuralt, Langerholc, Logonder, Šifrer, Triler, Vilfan, Bajželj, Volgemut, Ziherl itd.
Tudi v Zabnici je bilo doma več znamenitih mož. Maitin Kuralt (1757—1845) je bil pesnik, preroditelj in Linhartov prijatelj. Bil je nemiren duh, Napoleonov pristaš in kritik tedanje cerkvene institucije. Dalj časa je delal v Lvovu na Poljskem kot knjižničar, po Napoleonovem padcu pa je bil zaradi svojih revolucionarnih idej interniran v Škofji Loki, v Novem mestu in v Mirovem na Mo-ravskem. Tam je tudi umrl. Kuralt je kazal velike znanstvene in ustvarjalne sposobnosti, pisal je latinske in nemške pesmi ter razprave, v listu Illyrisches Blatt pa je objavil tudi nekaj slovenskih pesmi. Kristina Hafner (1893—1969) je bila učiteljica in več let ravnateljica osnovne šole v Ljubljani. Sodelovala je pri sestavljanju šolskih učbenikov, prevajala leposlovje iz tujih jezikov, največ iz francoščine, sama pa napisala nekaj uspelih mladinskih povesti (Botra z griča, Sinmov Lipe), v katerih je prepričljivo prikazovala usode mladih ljudi. Tone Siker (1911—1942) je bil že 1. 1941 eden od organizatorjev OF v doma-
50
čem kraju. Organizacija je bila izdana in Sifrer je bil v taborišču Mauthausen ustreljen kot talec. Pred vojno je bil profesor v Ptuju in Murski Soboti. Pisal je kritike, eseje, pesmi, dramo in roman. V pesmih je izražal osebne stiske občutljivega intelektualca v morečem vzdušju pred drugo svetovno vojno. Nje- : gove novele so večinoma postavljene v domače okolje, prav tako tudi avto- ; biografska posvet Mladost na vasi. Najboljše njegovo delo pa je Kmet in stvari, v katerem je z visoko umetniško besedo prikazal kmeta, njegovo delo in čudovito rast Sorskega polja. V Zabnici je doma tudi pisec tega prispevka.
Iz 2abnice so le še štirje kilometri do Stražišča, ki je danes že del mesta Kranja.
Do gorenjske prestolnice pa lahko pridemo še po drugi, sicer nekoliko daljši cesti. Pri znani gostilni Plevna že izven Škofje Loke se usmerimo na desno in se najprej peljemo skozi starodavno vas Suho. Tu je bil rojen znani pesnik na- \ še predprerodne dobe Ahac Steržiner (1676—1741). Kot duhovnik je objavljal i teološke spise v latinščini in nemščini. L. 1729 je izdal pesmarico Katoliš- I kršanskiga vuka pejsme, opremljeno z notami. Pesmi je izdal z namenom, da bi z njih nabožno vsebino pregnal »ta hude, navame, nasramne pejsme, katere so grešne inu vse ludi pohujšajo«, kakor sam pravi v uvodu k zbirki. Sicer pa so pesmi vsebinsko in jezikovno nedognane in Steržiner z njimi glede na narodne pesmi pač ni dosegel svojega namena. Na Suhi je bil doma Elizej Sargar, ali Zargar (1625—1703). Pri hiši se še danes pravi »pri 2argarju«. Pisal je mo-ralno-teološke spise v latinščini. Nadalje sta bila tu rojena Franc Stanovnik (1841—1918), nemški teološki pisatelj, ter Janez Kalan (1868—1945), misionar med slovenskimi izseljenci, ustanovitelj nekaterih listov (Bogoljub) in vnet pisec protialkoholnih člankov.
Naslednja vas je Godešič, kjer je bil doma Anton Hafner (1887—1918), eden od voditeljev judenburškega upora leta 1918. Njegove ostanke so 1. 1923 prepeljali v Ljubljano. Prežihov Voranc mu je v svojem Doberdobu postavil trajen ] literarni spomenik. Odtod dalje pridemo preko Reteč do Jeprce, mimo katere ' teče magistralna cesta od Ljubljane proti Kranju in kjer se že začenja pokra- j jina Simona Jenka. Od Škofje Loke do Jeprce je 8 kilometrov, od Jeprce do ¦ Kranja proti severu še nadaljnjih 12 kilometrov.
Od Škofje Loke do ceste Ljubljana—Kranj pa vodi tudi cesta, ki nas izpod lo- ; škega grabna najprej pripelje v predmestje Puštal, nato pa teče dalje ob vznož- J ju Osolnika in mimo prijaznih vasi na desnem bregu Sore. Na desni strani ce- • ste so ob obronek Osolnika pritisnjene Gosteče, rojstna vas pesnika Cvetka; Golarja (1879—1965). Spočetka se je vzoroval pri Aškercu in pri pesnikih mo- i derne, pozneje pa je postal pesniški glasnik našega kmeta, žitnih polj in sončne ' luči, cvetočih travnikov in temnih gozdov, jutranje zarje in divjajočih neviht, kmetovega dela in skrivnostnih pojavov iz njegovega pariarhalnega sveta. Za ' osemdesetletnico mu je Slovenska matica izdala širši izbor z naslovom Jasne j livade, v katerem najdemo tudi tele značilne verze:
i
In razgrne se, zapoje j
zemlja in nebeška stran,
in odmeva v srcu mojem 'i
pesem žita in poljan. j
m
Golar je pisal tudi prozo, vendar je vsekakor bolj pomembna njegova poezija, i Umrl je v Ljutomeru.
Od Gosteč kmalu pridemo do Sore, ki ima za slovensko književnost kar velik pomen. Tu je bil rojen publicist Jože Bevk (1811—1860), ki je sodeloval tudi v Bleiweisovih Novicah. V Sori je v letih 1774—1775 služboval Valentin Vodnik, v letih 1907—1918 pa Fian S. Finžgar, eden naših najboljših pisateljev. Tu je živahno pisal in, kot sam izjavlja v avtobiografskem delu Leta mojega popotovanja, se mnoga njegova dela dogajajo prav v Sori in bližnji okolici. Iz tega okolja sta zrasli igra Veriga in novela s podobno tematiko Za prazen nič. Iz lastnih izkušenj s konjem je napisal hiimoresko Konjička bom kupil, doživetja v sorskih hribih so mu dala snov za čudovito črtico Na petelina, vojni dogodki, kot jih je prizadeto spremljal v Sori, so dobili literarno upodobitev v zgodbah iz Prerokovane, tu je nastala intimna črtica Ecce homo. Vsaj spodbudo pa je v Sori dobil za novelo Naš vsakdanji kruh in za Deklo Ančko; tudi nekatere modele za najboljšo dramo Razvalina življenja je našel v tem kraju svojega službovanja. Spomin na dogodke iz Verige še danes živi v Sori in okolici; pri kmetu Carmanu še hranijo verigo, ki je pred več kot pol stoletja sprožila tiste usodne dogodke.
Toda Sora že spada v medvoško območje in tu se pravzaprav končuje širše področje Škofje Loke. Od tod ni več daleč do Medvod, kjer se dober kilometer pred Jeprco spet priključimo magistralni cesti Ljubljana—Kranj. j