844
Tone Peršak
UROŠ KALČIČ, MEHIKA
Dokaj obsežno delo Uroša Kalčiča z naslovom Mehika* (215 strani) je zbirka devetih, različno dolgih tekstov s kaj nenavadnimi naslovi: Ko je dehtela sivka, Pomladanski sprehod samostojnega slovenskega fanta, Ajmoht, Visoka pesem, Titanik, Tje bomo najdli pot, V Štafaži, Trije koraki dečka iz narvske stražnice in Avala. Večina tekstov je najprej razčlenjena na bolj ali
(* Knjiga je izšla pri Mladinski knjigi v zbirki »Pota mladih«, ki jo ureja Janez Mušič. Opremil jo je Etbin Stefančič, oblikovala pa Danja Furlani.)
845
Uroš Kalčič, Mehika
manj samostojne ali pa med seboj prepletajoče se fragmente, ki so v nekaterih tekstih navidez povezani z nekakšno okvirno zgodbo, vendar pa vseeno ne gre za pravo zgodbo v klasičnem smislu, ampak za formalni prijem, s katerim poskuša ustvariti videz celote in povezanosti, zaokroženosti, za rdečo nit, ob kateri se svobodno razrašča avtorjeva res bujna in nebrzdana domišljija, asociativno zbujeni spominski utrinki, razdrobljeni na posamezne prizore, ki pa so nepovezani, kaotični, kot porojeni iz temin nezavednega, sanj, blodnih stanj duha, tako da pred bralcem vstajajo drobci razpoloženj, prikazi sveta, ki občasno dajejo vtis nečesa že doživ-ljenega, kot da v njih lahko bežno prepoznavamo nekaj že znanega, pa vendar čisto tujega, kar nam povzroča nelagodnost. Vse to spremlja posmehljivo razglabljanje, ki mu kot kulise služijo najrazličnejše, bolj ali manj konkretne osebe in predmeti iz okolja, v katerem se (ne) dogaja zgodba. Na dokaj nekon-vencionalen način »razmišlja« o nekaterih bistvenih vprašanjih, ki okupirajo človeka, od morastih tuhtanj o smislu in nesmislu biti, videzu in resnici, njegovi utesnjenosti v nesmiselne zakone, hkrati pa vse to ruši, čuti se vzvišenega nad vsem, kar je človeško, običajno, posmehuje se filistrstvu, razkriva nesmiselnost in brezplodnost intelektualnega pozerstva. Vendar pa vsa njegova akcija ostaja znotraj teksta samega, avtor nima namena prekoračiti tekstovnega okvira, zadoščajo mu neomejene možnosti, ki jih le-ta nudi svobodni domišljiji; prav tako se vzdržuje aktivnega poseganja v stvarnost.
In znotraj okvirov, ki jih postavlja tekst, se avtor resnično čuti do kraja svobodnega in suverenega oblikovalca, ki z lahkoto ustvarja vedno novo vsebino, do skrajnosti izkoristi vse možnosti, ki mu jih nudi jezik kot medij. Delo izdaja literarno izobraženega avtorja, dobrega poznavalca domače in svetovne   književnosti   (implicitno   pa
zahteva tudi takšnega bralca, če naj bo ta deležen vseh fines tega dela). Suvereno se poigrava z najrazličnejšimi literarnimi vzorci, jemlje iz njih posamezne elemente, jih kombinira na vedno nove načine, jih ironizira. Izredna stilna iznajdljivost in dovršenost mu omogočata, da lahkotno prehaja iz ene epizode v drugo, brez težav združuje različne fragmente, v katerih zajema snov tako iz literarne tradicije kot tudi iz stvarnosti, ki pa jo deformira do absurdnosti s tem, da prikazuje svet norcev, nenavadne situacije, se norčuje iz konvencionalnosti, prehaja v fantastičnost; pri tem pa stvarnost opisuje na fantastičen način, medtem ko je pri opisu čisto fantazijskega sveta skušal biti nekako stvaren, preizkuša različne možnosti ravnanja v namišljenih situacijah, izbira med njimi, kot da so nekaj predmetnega, jih presoja. Vse to pa prežema s humorjem, ki je mestoma že skoraj neokusen in na robu obscenosti.
Kar zadeva samo jezikovno plat dela, je treba poudariti, da bralca ves čas preseneča z rabo nenavadnih besed, skovanih in pobranih z vseh koncev in občasno tudi s čisto samosvojo sintakso, s čimer samo še poudarja svojo svo-bodnost in neodvisnot od zunanjega sveta. Prav to poudarjanje lastne moči pa nas pri branju tega sicer zelo zanimivega in stilno dognanega dela, najbolj moti. Zaprtost v sam tekst, zgolj ironična distanca do stvarnosti, posmehovanje vsemu obstoječemu, hkrati pa odsotnost vsake prave kritičnosti, popolna neodgovornost do stvarnosti in zgolj, čeprav dovršena stilna igrivost, že kar gojenje esteticizma, privede do intelektualizma, torej do početja, iz katerega se avtor sam pogosto in strastno norčuje. Možnost, da gre tudi v tem primeru za »romantično ironijo«, se pri branju ne izkaže kot verjetna. Vse to pa kljub nespornim kvalitetam dela pušča občutek nezadoščenosti in razdvojenosti.
Stanislav Bahor