Spravimo v društva več življenja! Hvala Bogu, čitalnic, bralnib, političnih in gospodarslvenih društev imarao na Štajarskem Slovenci že precej. Vendar koliko naših narodnib društev se more pohvaliti, da se njih namen, njih naloga lahko spozna tudi iz njihovega delovanja in ne samo iz njihovih pravil? Malo je takih društev, pičlo malo! Da se le priredi vsako leto jedna veselica s kakim medlim nagovorom in s predavanjem kake stare pesmi, da se potem po veveselici pri prosti zabavi z vidnira navdušenjem pleše in pije, potem ima društvo že mirno vest in je prepričano, da popolnoma zadostuje svojemu visokemu namenu. Pa pravo narodno društvo mora drugače delati. V njem mora biti živahno gibanje in sicer ne samo na hipe, temveč celo leto. Najprej mora društvo skrbeti za to, da je vsakdo prepričan o namenu društva. Kedar se to doseže, potem pa se mora skrbeti, da se udje z navdušenjem poslužujejo sredstev, katera jim društvo podaje, da se doseže skupni namen. Poznamo veliko bralnili društev, katera imajo nad sto udov, ali celi mesec jih ne pride deset čitat društvenih časnikov. Kaj je temu krivo? Ker ni nobenega navdušenja. nobenega veselja! In zakaj ne? Ker jih nikdo ne vspodbuja. Društvenike je treba večkrat zbirati okoli sebe, treba jim povedati, katere časnike naj posebno pozorno čitajo, treba je vzbujati njib zanimanje za to in ono reč. Vsak teden ali vsaj parkrat v meseeu moralo bi se jim kaj predavati ali pa povzročevati medsebojne razgovore društvenikov samih. Mnogo društev ima svoje knjižnice. Te je treba odpreti, posebno sedaj v zimskem času, ko so dolge noči in je ob večerih dovolj časa za čitanje. Tudi veselice so jako važno sredstvo za delavno življenje, seveda pametno prirejene. Vsako društvo mora gledati na stanove, kateri se shajajo v njem. Narodna društva na deželi bi se morala torej vse bolje ozirati na kmetske zadeve. Skrbeti se mora, da slovenski kmet spošluje svoj materin jezik, a tudi na gospodarstvene razmere se ne sme pozabiti. Kmetski stan se hitrim korakom bliža svojemu propadu. Tukaj je treba nebrižnim odpirati oči! Kmet se mora začeti vse bolj zanimati za svoje pravice, ki mu jih daje naša ustava. Postavnim potom sicer, a glasno mora začeti tirjati, da se mu zlajšajo bremena, ki ga tlačijo, odločno mora zahtevati, da ga podpira vlada v vsakem početju, ki meri na to, da se zboljša poljedelslvo. Povedati pa je tudi treba, da med kmetskim Ijudstvom samim živi mnogo pregreh, ki ovirajo napredek kmetskega stanu. Domoljubi radi snujejo društva, a za društveno življenje nimajo marsikateri nobene razumnosti. Društvo se ustanovi in potem se pusti, da samo životari nap- rej. Pri društvu pa je ravno treba vedno nekaj mož, da mu vdihavajo življenje in gibanje, da skrbijo za vedno zanimanjo in navdušenje. Pač živo pogrešamo takih mož, ki bi tudi v tuko potrebnem majhnem narodnem delu kazali svojo žilavost in vstrajnost. Malomarnost, mlačnost opazuje se prepogosto, in za to imajo naši napori tako malo uspehov. Ako hočemo, da bodo naša društva dosegla svoje namene, treba spremembe, ne sicer pri društvenih pravilih, ampak v društva treba spraviti več življenja.